Poštnina plačana v gotovini.
I Z H A J A 15. vsakega meseca
Uredništvo: Leonišče Uprava: Ljubljana Tyrševa cesta št. 52
Leto V.
IZSELJENSKI VESTNIK
RAFAEL
GLASILO DRUŽBE SV. RAFAELA V LJUBLJANI
Ljubljana, december 1935
NAROČNINA Za Jugoslavijo letno Din 12— / Za inozemstvo Din 24 — Oglasi po dogovoru
Štev. 12.
Milosti polne božične praznike in blagoslovljeno novo leto vsem našim sotrudnikom, bravcem, bratom in sestram v tujini želi Družba Rafaek
Božične misli za današnje dni
Dolgo je že, dragi bratje in sestre v tujini, odkar ste v miru in veselju in s celo dušo in srcem mogli praznovati ljube božične praznike, se vdajali sladkim skrivnostim, ki nam jih v teh dneh stavlja pred oči Cerkev Gotovo se še vedno spominjate, kako ste uživali prijetno radost toplega domačega božičnega razpoloženja. Bilo je to tedaj, ko ste bili še v krogu svojih domačih pod rodnim krovom
V lepih božičnih praznikih, zlasti na sveti božični večer, bodo romale vaše misli v domovino. Vaše duše in izmozgana telesa od trdega dela, bodo vpila po tolažbi in pomoči. Po vaših domovih bo marsikje jok, lakota, beda, celo v božičnih dneh. Pogrešali boste domačnosti in toplote v domačem krogu. Svetonočni zvonovi ne bodo vabili tako mehko in sladko, kot so vas klicali v domovini.
Nič zato, dragi rojaki v tujini, kdor ima vero v duši, bo zamogel obhajati sveti večer in lepe božične praznike tudi v tujini lepo. Spomnimo se na Odrešenika, ki ga proslavlja božič. On prihaja na svet kot dete, v plenice zavito in v jasli položeno. Ves je reven in zapuščen, pa je človek in pravi Bog.
Današnji, vase zaverovani svet, se je odtujil Detetu. Ljudem se je tako težko otresti iz glave moreče skrbi za vsakdanji kruh, njihova srca pa so že čisto upehana od neprestanega gona za minljivimi dobrinami. Taki ljudje gotovo ne iščejo Deteta, pač pa iščejo človeka, ki bi jim dal kruha in dela, ki bi jih enkrat za zmiraj rešil krutega izžemanja.
Za naš čas, ki je tako poln bede in po-
manjkanja, ima božični praznik prav poseben pomen. Mogli bi reči, da je našim razmeram in potrebam najbolj odgovarjajoči praznik. Stvarnik, ki stopi na zemljo v podobi ubogega deteta, zahteva pravičnost in ljubezen. Pravičnost do vsakogar, tudi do najrevnejšega. Zahteva, da ima vsakdo človeka vredno življenje, hrano, obleko in stanovanje. Zahteva, da se z ljudmi postopa kot se za človeka spodobi. Betlehem zahteva pravičnost! Pred nekaj leti je pisal neki list sledeče: „Ni dovolj da se tlačenim daje pogum in da se zanje zanimamo in da jim govorimo o ljubezni. Preden kdo govori o ljubezni, mora izpolniti pravico. Začetek ljubezni je pravica".
Dobro vemo, da so mnogi naši ljudje v tujini zaradi brezsrčnosti in samopašnosti bogatih mogotcev ob delo in kruh. Mnogi so pri tem zgubili tudi vero in Boga in čisto pozabili na svojo domovino. V njihovih dušah in domovih ni več svetega večera in božiča. Na božje Dete so že pozabili. Žalostno bo po takih domovih. Biti brez Boga in vere vanj, to je bridko in žalostno. In vendar brez božje pomoči in blagoslova ne moremo prav ničesar storiti. Vrniti se je treba k Bogu; očistiti bo treba duše in jih pripraviti, da se bo vanje spet nastanilo betlehemsko Dete.
Božični zvonovi bodo letos, v letu stiske in bede, bolj kot kdajkoli, klicali k pravičnosti in ljubezni tudi v tujini. Iz betle-hemskega hlevca bo donel glasen klic po reformi duš. Duše bo treba prenoviti v božji ljubezni.
Iz jaslic nas pozdravlja božje Dete, na
čigar ramah sloni svetovje in iz čigar ust priteka božja modrost. Ljudem prinaša svobodo otrok božjih; bogatine uči, da jim je imetje dano le za to, da morejo veliko dobrega na zemlji storiti. Reveži, ponižani in razžaljeni imajo v betlehemskem Detetu svojega najbolj ubogega brata. Tudi najtežji časi so božji časi. Vernega čkveka zato tudi velike stiske ne bodo spravile v obup. Naj še tako divjajo Viharji, luč njegovega srčnega miru ne bo ugasnila, ker se ne hrani s pozemskim oljem. Kdor je našel Dete v jaslih, tega nobena stvar več ne loči od njega. Res so hudi časi pri nas v domovini in še hujši za vas, dragi bratje in sestre v tujini, toda verni kristjani morejo kljub težkim dnem pri betlehemskem Detetu praznovati vesel božič.
Jože Podslivniški.
Dopolnil se je čas obljube
Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, da naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In hodili so se vsi popisovat, vsak v svoje mesto. Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Naza-reta v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem — bil je namreč iz hiše in rodovine Davidove — da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanja ni bilo prostora v prenočišču. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi. In glej, angel Gospodov je pristopil k njim in svetloba Gospodova jih je obsvetila in silno so se prestrašili. Angel jim je rekel: BNe bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno." In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: „Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji."
(Evangelij sv. Luke 1, 1-14, ki se bere na božič pri polnočni sv. maši.)
Sveti večer v tujini
Malnarjev Janez se je poslovil od svoje žene in otrok in odšel na delo v rudnik, kjer je služil kruh že deset let sebi in svoji družini. Svoje najboljše moči je pustil v jami. Ves razoran in izpit je bil njegov obraz. Rad je hodil na delo, ker je vedel, da mnogi nimajo ne dela, ne kruha, njemu pa do zdaj še ni bilo treba stradati. Dobra žena in pridni otroci so mu sladili trdo življenje.
Globoko pod zemljo pri težkem delu in v stalni nevarnosti je vedno mislil na svoj dom. Hvaležen je bil Bogu, da mu je dal tako dobro in skrbno življensko družico, ki zvesto čuva na malčke.
V hiši Malnarjevega Janeza je bilo ta dan zelo živahno. Skrbna žena Marija je v krogu svojih otrok pripravljala jaslice. Starejši Janezek ji je pomagal, njegovi bratci in sestrice so pa zvedavo gledali, kaj bo iz tega,
„Mamica, poglej, pastirje, kako trobijo! In male ovčke I Kdo pa je ta mali otrok na slamici? Kaj ne, mamica, to je pa njegova mama in očka?" je spraševala mala
Anica.
Mamica jim je svečano pripovedovala, da bo danes sveti večer. „Otroci, danes morate biti pa prav pridni! Pred mnogimi leti se je to noč rodil na slamici v betle-hemskem hlevcu Jezus, naš Gospod in pravi Bog in človek."
Iz otroških obrazov je odsevala nenavadna sreča in radost. Niti trenili niso z očmi, ampak so skrbno zasledovali vsako mamino potezo.
Mamica je bila vesela drobnih otroških obrazov. Spomnila se je medtem na dni, ko je bila tudi sama mala deklica. Njena dobra mati, ki zdaj že počiva v grobu, je vsako leto stavila jaslice. Mislila je na lepe bcžične večere, ko je vsa družina molila in se radovala pri jaslicah. Tedaj je bila še doma, zdaj pa je odtrgana od rodnega doma in domovine. Njene misli se zdaj vračajo pod rodni krov in iščejo in pozdravljajo domače. Tu v tujini je čisto tuja vsem; telo ji umira v tujini, njene misli so pa doma v krogu njenih dragih.
Janez je delal pridno v jami. Ves dan so bile njegove misli doma. Komaj je čakal, da bo večer, ko bo odložil umazano rudarsko obleko in v tihoti in veselju pre živel najlepše trenutke svetega večera v krogu svoje družinice. Cesto je pogledal na uro, pa ura se je počasi premikala.
Načelnik rudnika je dal znamenje, da se bo delo za praznike ustavilo. Želel je vsem lepe praznike. Rudarji so se mu zahvalili; na njihovih izpitih obrazih pa se je zasmejala nenavadna sreča. Segli so si v roke in odhiteli na svoje domove.
Malnarjev Janez ni še nikoli prišel tako urno domov. Nobene utrujenosti ni čutil, ko je brzel po velikem vestfalskem mestu k svoji družinici.
Pred hišo so ga že pričakovali malčki, ko so ga zagledali, so mu hiteli veseli naproti. Pripovedovali so mu, da ga čaka v sobi nekaj prav posebnega.
Malega Tončka je vzel v naročje in šel proti hiši. Ko je vstopil v družinsko sobo, je žena prižigala svečke pri jaslicah.
Radostno sta se pozdravila. Sapa mu ie
zastala, ko je zrl na ljubeznive jaslice. Spomnil se je na dom, na srečo in veselje božičnega večera v domovini. Solze so mu zalile obraz od nenavadnega ganotja in domotožja.
Mamica je pripravila večerjo, Neka nedopovedljiva sreča je dihala z vseh obrazov. Svete misli in čustva so objele družino in hišo.
„Otroci", je začel oče, „danes je sveti večer! Pred mnogimi leti je prišel na svet Kristus kot ubogo dete. Tudi mi smo revni. In poleg tega smo daleč od svoje domovine. Tu smo tujci. Čez dan so mi uhajale misli pod moj rodni krov. Božični prazniki v tujini niso tako lepi, kot v domovini. Pa ker je Jezus isti tu kot doma, bomo skušali obuditi vse lepe božične trenutke tudi tu v tujini, kamor nas je usoda zanesla..."
Ženi so se zasvetile solze v očeh.
Malčki so jo plašno gledali. „Kaj ti je mamica? Zakaj jočeš", so jo vpraševali.
Mož, ki je vedel, da ji je postalo težko ob misli in spominu na domovino, jo je tolažil in bodril.
Ljubeče mu je žena pogledala v razorano obličje in saj za hip je bila potolažena.
Po večerji je oče pripovedal otrokom o domovini, o božičnem večeru in o polnoč-nici. Otroci so ga strme poslušali. Pogledali so na jaslice in ga spraševali, zakaj danes tako mehko govori, ko je druge dni tako redkobeseden in trde so včasi njegove besede.
„Otroci", vi tega ne razumete sedaj, ker ste še premladi. In tudi domovine ne poznate", je razlagal oče.
„Pa nas pelji enkrat v domovino!" so se oglasili otroci.
„Saj bi vas, pa ni denarja. Tudi sam bi šel rad na svoj dom, pa vem, da ga ne bom videl tako kmalu, če bodo še za naprej tako žalostni časi kot so zdaj. Saj veste, da grem vsaki dan na delo, pa zaslužim komaj toliko, da nas ne vržejo na cesto, kot to delajo z našimi ljudmi po drugih mestih. Kako naj gremo potem v domovino?"
Otroci so ga gledali vsi žalostni, čeprav še niso poznali bridkosti življenja.
Žena je prekinila moževo modrovanje, češ, na sveti večer pustimo vse posvetno pri miru, pogovarjamo se rajši o božjem Detetu in ga prosimo, da bi se nas in vseh trpečih usmilil.
Možu je bilo le všeč, pritrdil ji je in dejal: »Otroci, danes moramo veliko moliti. Prosimo božje Dete, naj se naseli v našo hišo in naj vedno pri nas ostane I"
Malnarjev Janez je prijel za rožni venec in pokleknil k jaslicam. Njemu se je pridružila žena in otroci. Molili so goreče. Njihove misli so se mudile le pri božjem Detetu.
Ura je bila enajst. V bližji okolici so se oglasili svetonočni zvonovi. Oče in mati nista mogla dalje moliti. Spomnila sta se spet doma in polnočnice. Čudovito lepo je bilo zvonenje. Blažena čustva so objela njihovi srci...
Ozrla sta se na otroke in opazila, da že vsi sladko snivajo. Položila sta jih v posteljo, sama pa sta se praznično oblekla in odšla k polnočnici.
Lepo so peli svetonočni zvonovi v tujini, a tako milo in sladko vendar ne, kot pa pojo v tihi sveti noči v naši rodni domovini.
Jože Podslivniški.
Žalostna božična zgodba
Bližajo se zopet božični prazniki, Za praznike hočem napisati čitateljem »Rafaela" zelo žalostno zgodbo, katero sem sam doživel pred nekaj leti na sveti večer. Zgodba je žalostna in le nerad jo zapišem, pa vendar se mi zdi, da bi bilo prav, ako bi slovenska javnost zvedela, oziroma da bi zvedele jugoslovanske oblasti, katerim je izročena skrb za izseljence, na kakšno pot večkrat pripelje življenje marsikaterega našega izseljenca na tujem. Ne sme in ne more biti prikrita ta strašna slika, kužna rana in nalezljiva bolezen, katera se je tako zelo razpasla zadnja leta med izseljenci ženskega spola.
Bilo je prav v pričeiku tukajšne gospodarske stiske V bližnjem mestu sem si naročil pri krojaču novo obleko, katero sem hotel imeti gotovo za božične praznike. Dan pred božičem je imela biti obleka gotova. Šel sem ponjo in dobil sem jo. Po končanih opravkih v mestu, sem šel počasi na kolodvor, da se s popoldanskim vlakom peljem domov, kjer sem hotel v krogu svojih prijateljev praznovati sveti božični večer. Pa glej ga spakal Nasproti mi pri-maha star znanec, katerega že dolgo nisem videl. Pozdravila sva se in da bi se lažje več pomenila, me je možak povabil v bližnjo gostilno na kozarček dobrega vina. Saj mi Slovenci brez pijače tako ne znamo govoriti I Iz enega kozarca sta postala dva
in trije. Ko sem slednjič prišel na postajo, je železni konjiček, s katerim sem se hotel peljati, že veselo žvižgal proti svojemu in mojemu cilju, seveda brez mene. Ves ne-voljen sam nad seboj, sem šel v čakalnico tretjega razreda, sedel k topli peči, da počakam zadnjega vlaka, kateri je peljal okrog desete ure zvečer. Godrnjal sem sam pri sebi čez gostoljubnega znanca in čez vino, ker sta me pripravila ob sveti večer doma ob gorkem zapečku. Kar se odpro vrata in v sobo stopi mlada, komaj šoli odrasla deklica, prikupljive zunanjosti, bledega in zelo upadlega obraza. Oblečena je bila v elegantno, a sedaj že zelo ponošeno in odrgnjeno obleko. Pogledala me je, se razbrzdano nasmehnila ter se vsedla tesno k meni. Pričela me je ogovarjati in kmalu sem vedel s kom imam opraviti. Nisem se hotel spuščati z njo v pogovor. Vprašal sem jo le, ako je ni sram, da nocoj, ko praznujemo spomin rojstva božjega Deteta, nedolžnost vseh nedolžnosti, na tak način prodaja svojo dušo in svoje telo? Deklica je pomolčala za trenutek, globoko vzdihnila, potem pa žalostno rekla: »Gospod, že tri dni nisem nič jedla. Sila kola lomi." Nekaj ostrih vprašanj in kmalu sem zvedel, kar sem hotel vedeti. Povedala mi je, da je Slovenka, sirota brez očeta in tako rekoč tudi brez matere. Meni se je ubogi otrok v srce zasmilil. Peljal sem jo v kolodvorsko
restavracijo, kjer sem ji plačal dve ali tri tople kave ter nekaj za pod zob. Medtem, ko se je krepčala, mi je pripovedovala tožne življenjske zgodbe. Slovenskega jezika ni umela niti besedice, pač pa je dobro govorila nemško in francosko Njen pokojni oče, doma nekje od Maribora, je bil svoj čas ugleden, dobro plačan uradnik pri neki francoski premogokopni družbi. Vsled krize odpuščen iz službe, je moral zamenjati pero in knjige za kramp in lopato. Možak je bil že precej prileten ter slabega zdravja, nevajen težkega dela, zato ga je kmalu vrglo na posteljo, s katere ni več vstal. Njena mati, tam doma kot oče, po smrti svojega moža, ni vedela, kaj naj začne. Denarja ni bilo, delati jo je bilo sram, a za beračenje je bila še premlada Prijatelji, katerih je imela prej v izobilju, so jo zapustili; sama s hčerko na tem božjem svetu, med tujimi ljudmi je kmalu zašla na široko blatno cesto. Deklico, katera je bila nekaj časa v službi pri neki gospodi, so zaradi nespodobnosti spodili iz službe Za svojo mater pa sploh ni vedela kje prebiva. Po njenem mnenju bi morala biti tedaj nekje v severni Franciji, kjer pa gotovo ne živi boljše kot hči. Tako je živela deklica že mesece in mesece po raznih barakah in beznicah v družbi dvomljivih in podlih ljudi. Nagovarjal sem jo, naj si poišče v mestu službo in naj začne boljše življenje. Svetoval sem ji, naj veliko
Družba sv, Rafaela za varstvo izseljencev je imela dne 24 oktobra že svoj deveti občni zbor. Udeležili so se ga skoro vsi člani iz Ljubljane, nekaj pa jih je prišlo tudi z dežele, da pregledajo delo preteklega leta te za naše izseljensko vprašanje tako važne ustanove.
Občni zbor je vodil dolgoletni predsednik družbe preč. g. p. Kazimir Zakrajšek. Iz poročila g. tajnika Marinčka je razvidno, da je družba v preteklem letu razposlala preko 700 pisem in da je število njenega članstva doseglo 260 članov. Blagajniško poročilo je podal blagajnik gospod kanonik Josip Vole Denarnega prometa je imela družba 141 799 Din. Preglednika g. minister n. r. Jože Gostinčar in g svetnik Gašparič sta ugotovila, da g. blagajnik vodi račune z vso vestnostjo in natančnostjo in da so se finančne razmere družbe v preteklem letu le nekoliko popravile. Kot znano je bila in je še vedno Družba sv. Rafaela v velikem pomanjkanju, ker se vzdržuje le z milodari. — G. predsednik p. Kazimir Zakrajšek je podal zelo obsežno in izčrpno poročilo, iz katerega diha prava in nesebična ljubezen in skrb za naše izseljence po širnem svetu. Obenem pa je predsednikovo poročilo najbolj verodostojna slika viega gorja in trpljenja ter krivic, ki jih morajo naši izseljenci prestati celo od ljudi, ki so v tujino zato poslani in zato plačani, da bi jih ščitili. Pove nam pa tudi, s kakšnimi težavami se morajo boriti tisti, ki hočejo in se neprestano trudijo, da bi izboljšali razmere naših izseljencev. Najprej je omenil lansko izseljensko nedeljo, ki nikakor ni imela tistega uspeha, kakor bi
moli, da ji bo dal Bog pravo pamet. Rekel sem ji tudi, naj si poišče duhovnika, kateremu naj se spove in potem pridno hodi k sv. maši R deklica je rekla, da moliti sploh ne zna; pri spovedi pa je bila samo enkrat in sicer tedaj, ko je bila pri prvem sv. obhajilu. Pri njih doma se ni molilo. Njih Bog je bil poln trebuh, njih cerkev — plesišče.
V mestu sem vedel za hotel, katerega so imeli v najemu pošteni krščanski ljudje Tja sem peljal nesrečno dekle. Plačal sem stanovanje in hrano zanjo za isti in za naslednji dan. Povedal sem gospodinji zgodbo žalostnega življenja deklice Prosil sem dobro ženo, naj preskrbi dekletu kakšno službo v mestu. Obljubila mi je, da bo storila vse, kar je v njeni moči. Dal sem še nekaj frankov za prvo silo, nato sem se poslovil Več kot toliko za dekleta res nisem mogel storiti.
Žalosten sem bil, ko sem se pozno zvečer peljal domov. Povem pa po pravici, da tisto leto nisem imel veselih božičnih praznikov. Tudi nova obleka me ni mogla razveseliti.
Sedaj pa želim vsem naročnikom, bralcem in prijateljem »Rafaela", vsem Slovencem, posebno pa vsem slovenskim izseljencem, vesele božične praznike in srečno novo leto I	Franc Strnad.
ga po svoji važnosti morala imeti in kakor smo ga pričakovali. Zlasti njen finančni uspeh je bil proti samemu pričakovanju slab. Krivda za vse to je največ v brezbrižnosti naše široke javnosti, ki je ni mogoče premakniti iz mrtvila. Veliko škode je pa naredil tudi tiskovni zakon, ki je črtal skoraj tretjino „lzseljeniškega vestnika", in sicer prav tisto številko, ki je bila namenjena propagandi za izseljensko nedeljo. Strogost cenzure se je pozneje izkazala kot neupravičena in v zakonu neosnovana, vendar pa je družba utrpela 20.000 Din škode, katere je pred nedavnim dobila povrnjene.
Oba izseljenska lista, t. j. „lzseljeniški vestnik" in „Rafael" sta se med letom združila v list »Izseljenski vestnik Rafael", ki se je do zdaj tiskal v Mariboru, od zdaj naprej pa se bo tiskal v Ljubljani.
Finančne razmere družbe sv. Rafaela so se med letom tako poslabšale, ker so naše prošnje marsikdaj naletele na gluha ušesa in trda srca, zato smo bili prisiljeni odpustiti iz službe pisarniško uradnico, katero je prej plačevala banska uprava Sedaj vodi pisarno g. ravnatelj Fink s pomočjo svoje gdč. hčerke, problem pa s tem idealizmom seveda še ne more biti trajno rešen.
Največje delo, katero je Družba sv. Rafaela dosedaj izvršila, je bil pa prvi slovenski izseljenski kongres, ki se je vršil ob priliki evharističnega kongresa v Ljubljani. Ta kongres je odkril globoko rano, ki v našem izseljenskem vprašanju zija na našem narodnem telesu. Pokazal je v drastični obliki bedo in gorje, kateremu so izročene vse tiste množice, ki morajo s trebuhom za kruhom v tujino. Najbolj pre-
senetljivo odkritje tega kongresa pa je bilo to, da so vse te množice tako rekoč brezpravne in iščejo čimdalje bolj zaščite v družbi sv. Rafaela, ki napenja vse sile, da bi jim življenje v tujini vsaj malo olajšala. Še do danes nimamo zaščitnih konvencij z državami, kjer žive naši izseljenci, do-čim so jih druge države že zdavnaj sklenile. Naši izseljenci-delavci leta in leta plačujejo ogromne prispevke v francoske, belgijsske in holand-ske zavarovalne delavske fonde, pa jih kljub temu na stara leta mečejo na cesto, da morajo iti brez vseh sredstev v domovino umirat, njihovi žulji pa ostanejo v tujini. Tudi od naših inozemskih zastopstev so naši izseljenci doživeli že marsikako bridko razočaranje, prav tako družba sv. Rafaela, ki se večkrat obrača nanje in v imenu izseljencev prosi zaščite in pomoči Vsekakor bo treba vprašanje zaščite naših ljudi v inozemstvu načeti pred najmerodavnej-šim forumom in ga rešiti tako, da bo državi pred inozemstvom v čast, kar sedaj ni mogoče trditi. Družba sv. Rafaela bo uredila ves ogromni materijal izseljenskega kongresa in ga poslala kompetentnim oblastem na proučevanje Z resolucijami kongresa bomo seznanili tudi vso našo javnost.
Pri volitvah je predsednik g p. Kazimir Zakrajšek izjavil, da odsedaj naprej ne more več sprejeti predsedstva Družbe sv. Rafaela. Vsi prav dobro vemo, če zgubimo preč. g. K Zakrajška kot predsednika, Družba sv. Rafaela pade, zato je odbor storil potrebne korake na merodajna mesta in izposloval gotove pogoje, pod katerimi je p. Kazimir Zakrajšek sprejel predsedniško mesto Družbe sv. Rafaela.
Nekaj dni po občnem zboru je bila od-borova seja Družbe sv. Rafaela in tam se je konstituiral naslednji odbor: 1.) Predsednik: P. Kazimir Zakrajšek, namestnik: dr. Vladimir Pegan, tajnik: Josip Premrov, namestnik: Jože Rozman, blagajnik: kanonik Josip Vole, namestnik: Franc Mi-klavčič. Odborniki: Valentin Tome, Julij Slapšak, dr. Marjan Dokler, ftnton Marinček, Josipina Klemene, Franc Smodej, Anton Kastelic, Anton Mrkun, p. Valerijan Lander-gott. Za pregledovalca računov pa: Jože Gostinčar in Jakob Gašparič.
Za urednika izseljenskega vestnika Rafaela je bil izvoljen Josip Premrov, katehet v Ljubljani.
Ob pogledu na delo Družbe sv. Rafaela ne moremo mimo treh oseb, ki se z izredno nesebičnostjo in požrtvovalnostjo udejstvu-jejo pri naši družbi. To so g. predsednik p. Kazimir Zakrajšek, ki žrtvuje svoje najboljše moči za Družbo sv. Rafaela; g. kanonik Josip Vole, ki vodi društveno blagajno z vso njemu lastno točnostjo in natančnostjo in ravnatelj pisarne g. Fink, ki žrtvuje ves svoj čas za izseljence in ni samo uradnik, ampak je ves s srcem posvečen nehvaležnemu delu za izseljence.
Omenjenim gospodom moramo biti iz srca hvaležni za njihov trud in jih z ljubeznijo podpirati pri težkem in odgovornem delu Vsem naj bo plačnik — Bog.
Našim izseljencem pa tole: Oklepajte se Družbe sv. Rafaela s še večjo ljubeznijo tudi v bodoče in pomagajte ji pridobivati novih članov. Čim več nas bo, tem močnejši bomo. In to bo samo Vam v korist.
Poročilo o IX. občnem zboru
Družbe sv. Rafaela v Ljubljani
K našim izseljencem v Nemčijo
Zdravko Ocvirk:
Božična
Sredi tihe polnoči, Dete božje se rodi, da bi radi nas trpelo, naše grehe nase vzelo.
V jaselcah leži otrok, ki je radi nas ubog, da bi nam bil pot v življenje, našim dušam v odrešenje
In zato smo danes vsi v cerkev k jaselcam prišli, da se bomo zahvalili
k Tebi, Jezušček, molili. *
Jože Vovk:
Jezušček joka
Jezušček joka, Jezušček joka v jaslicah revnih na slamici... Mati Marija rahlo ga ziblje, angelci pesmi mu sladke pojo, da Dete božje zaspančkalo bo. — fl Jezušček joka, Jezušček joka, Jezušček gleda v prihodnje dni. Jezušček čuti vse grehe ljudi, Jezušček mali za nas že trpi.
Bratci, sestrice,
k jaslicam svetim nocoj pohitimo, Detecu srca pokorna nesimo, s tihim kesanjem ga potolažimo; da bo zaspalo,
da se ne bo več žalostilo, jokalo . ..
Res lepe spomine hranim v srcu na potovanje v Nemčijo, k našim izseljencem v Westfaliji, ki ga je leta 1928. priredila ljubljanska »Prosvetna zveza" pod spretnim vodstvom zvezinega tajnika g. Vinka Zora in s skrbnim, požrtvovalnim sodelovanjem tedaj v Nemčiji živečega g svetnika J Kalana.
En sam nelep spomin je med mnogimi lepimi. In ta je — slovenski. Na tedanji svetovni razstavi v Kolnu smo si ogledali tudi ogromni oddelek za tiskarstvo in knji-gotrštvo. Z največjo zbirko knjig in tiskovin se je postavila Rusija. Gospa, ki je ta oddelek varovala — menda Židinja, srednjih let, fanatično zgovorna, da v nobenem drugem predelu nihče tako — nam je, ko je slišala, da smo Slovani razkazovala vse s posebno vnemo, ponujala, naravnost vsiljevala nam razne brošure in letake. Seveda smo videli, da je vse le reklamen tisk za boljševizem in brezven>tvo. Pa vpraša eden g. tovarišev: „Gospa, pa kakih verskih knjig nimate?" — »Ne! Take ne ene I Samo protiverske," ona kar ponosno, zagrizeno. To je zabolelo. Uboga Rusija! fl vse drugo je bilo tako lepo: pokrajine, življenje v njih; samo resno delo, ljudje.
Pokrajine. Bogata Bavarska, v zorečem žitu valoveča polja, ki smo se peljali po njih iz Kelmorajna v Kevelaer, asfaltirane ceste po teh poljih. O delavnosti prebivalcev so nam pričala polja, hiše o blagostanju ljudstva, flli vožnja po Renu iz Mainza mimo Koblenza v Koln. Ren poln težko obremenjenih ladij. Na vsakem obrežju reke železnica. Na njih brze vlaki vsaj vsakih deset minut Dolgi tovorni vlaki, vsi vozovi natrpani. Priče dela, obrti, kupčije, velike gospodarske razgibanosti. Tovarne, mogočni plavži. Delo, trud, a tudi blagostanje. f\ je tudi življenjski standard, življenjska ravan povsem drugačna od naše V Kevelaeru me je vprašal mlad nemški duhovnik, ki je prišel z našimi delavci tja: »flli imate pri vas za zajtrk vedno samo kavo in žemljo? V ljubljanskem bogoslovju sem dobil samo to." Čudno se mi je to zdelo. Pri njih mora biti ob kavi marmelada, jajca, sir, klobase, gnjat. Isti duhovnik mi je pravil: »Mili Bog, kakšne postelje imate pri vas! Še zdaj me vse kosti bole, v taki postelji sem spal v ljubljanskem semenišču. Pa Vi tudi v taki spite?" Pritrdil sem mu. In mu priznal, da jaz v njihovih spati ne morem, ko se pa kar pogreznem v puh So bile res prevroče za nas fl imajo takoj ob spalnicah, vsaj v mestnih župniščih, kjer smo mi prenočevali, kopalnice. Tako se lahko človek zvečer ali zjutraj vsak dan okoplje.
Ljudje. Družabno življenje. Kako lepo in prijetno je bilo v Kolpingovem domu obrtniških pomočnikov v Kolnu. Kako krasni, prijazni fantje so se zbirali tam. Ta oni je pil vrček piva, večinoma so pili vodo fl se tako živo pogovarjali ob njej. V soboto zvečer je bilo to V nedeljo zjutraj so pristopili k sv. obhajilu. Katoliška društva so morala biti na višku. Saj je pa bila tudi duhovščina neutrudljiva V katerem župnišču smo prenočevali, kaplani so prihajali domov šele ob polnoči. Do tedaj so b.li zaposleni v društvih. Bog ve, kako je sedaj...
Ljudje povsod ljubeznivi, postrežljivi. Kjer so bili določeni slovesni sprejemi, so nas
seveda sprejemali tem prisrčneje. Povsod tudi zastopniki občin, navadno »višji župani". In povsod so hvalili naše delavce, kako so vestni, skrbni in skromni fl tudi drugi, ki smo jim bili vendar še bolj tujci, so bili ljubeznivi.
Naj omenim tudi dogodek, ki mi je ostal v spominu lep in svetel kakor biser, eden najlepših, kar sem jih doživel na svojih potih.
Iz Kevelaerja smo se peljali v Hamborn. Kar pride na poti na neki postaji k meni g. Kalan in pravi: »Jutri boš ti v Hambornu pridigal. V cerkvi sv. Janeza Krstnika. Ob osmih." Nisem bil preveč vesel te naloge, a odkloniti g. Janezu nisem mogel. V Hambornu so nas Slovenci in njih nemški duhovniki slovesno sprejeli. Dolgo v noč smo ostali skupaj. Proti polnoči nas je kake tri ali štiri neki g. kaplan vzel s seboj na cestno železnico in smo se peljali v njihovo žup-nišče spat. Zjutraj sem maševal, potem obilni nemški zajtrk. Proti pol osmim pride v jedilnico dotični duhovnik. Pa ga vprašam, kako dolgo se bom vozil do Sv. Janeza.— »Pol ure " — »Križ božji, saj bo pravkar pol osmih Ob osmih bi moral biti tam." — »Prav zdaj bo cestna železnica tu, hitiva!" Srečno sva jo dobila. Toliko, da sem se v naglici poslovil od gospoda in skočil v voz.
—	»Vozovnico!" — Pa sem imel sam bankovec, menda za petdeset mark. Sprevodnik ni mogel menjati. — »Pa pridem pozneje."
—	Bil sem v hudih skrbeh: Mudi se mi, in kje med potjo bom dobil droben denar? Ves pobit sem ždel v kotu. Kar pride čez čas sprevodnik in pravi: »Že plačano!" — »Kako?" sem se začudil. — »Tale mladi gospod tam je plačal." — Pogledam: Čisto v drugem kotu voza sedi mlad, eleganten gospod, kak vseučiliščnik ali mlad doktor. Grem k njemu, mu pomolim bankovec in ga prosim, če bi mi mogel menjati, da mu vrnem, flon: fiber Hochwiirden, nicht der Rede wert! Ich habe es ja mit dem grossten Vergniigen getan". (flli gospod, ni vredno besedi! Storil sem to z največjim veseljem)
—	Ne vem, bi se li pri nas v Ljubljani zgodilo kaj takega?
In naši ljudje? Dobri! In srečni so bili, da so imeli koga iz domovine med sabo.
Največ jih je bilo skupaj v Kevelaerju, največji božji poti Nemčije, ki jo je obiskalo v prejšnjih letih včasih letno več kot Lurd Iz Nemčije, Holandije, Belgije so prišli. Saj leži Kevelaer že skoraj na holandski meji, v miinsterski škofiji.
Pričakovali so nas pred postajo s svojimi praporji. Slovesni pozdravi; ljudje od veselja jokajo. Potem gremo z razvitimi zastavami v dolgi procesiji v Marijino cerkev Mestne ceste polne romarjev, polne cerkve, poln drevored pod mestom z lepo Kalvarijo na sredi. Visoko ob križu je stal g. dominika-nec — iz reda pridigarjev — objemal križ, navdušeno pridigal, ko smo šli tam mimo.
Popoldne shod v cerkveni hiši, ogromni dvorani. Pa nas je bila polna Pozdravljali so nas izseljenci, naši govorniki so izročali pozdrave iz domovine. Pesmi, godba. Čutili smo se kakor doma
Proti večeru že v Hambornu Kako lepo so pozdravljale deklice! Res jim je zazve-nela slovenska beseda včasih malo tuje. Spomnilo nas je to, da drugi rod že peša,
Prečitajte!
Vse prijatelje in dopisnike našega lista prosim, da od sedaj naprej pošiljajo vse dopise za "Rafaela" na naslov: Josip Prem rov, katehet, Ljubljana, Leonišče.
Prihodnja številka Rafaela bo izšla 9. ja nuarja 1936 , zato, prosim, pohitite z dopisi. Vse dopise moram imeti v rokah do 3. ja-nurja 1936.
Ker je preč. g. p. Kazimir Zakrajšek še za naprej sprejel predsedstvo Družbe sv. Rafaela, bo od sedaj naprej pisarna in uprava Družbe sv. Rafaela v župnišču pri sv. Krištofu. V vseh izseljenskih zadevah se obračajte na naslov: Družba sv. Rafaeia, Ljubljana, Tyrševa cesta št 52.
Vse naročnike našega lista vljudno prosimo, da po možnosti čimprej poravnajo naročnino za leto 1935.
V letu 1936. bomo pošiljali Rafaela samo na izrecno naročilo. Samo januarsko številko bomo poslali vsem dosedanjim naročnikom.
Mislimo, da je vsem znano, v kako težkih denarnih stiskah je sedaj Rafael, zato prav vse dosedanje naročnike prosimo, da nam tudi v letu 1936. ostanejo zvesti in da agi-tirajo zanj, da bo postal last vsake naše družine v tujini in domovini. Rafael je edina močna vez, ki spaja našo kri v tujini z domovino.
tretji morda ne bo več znal materine govorice. M srečni so bili vsi, da so slišali besedo iz domovine Starejši so nam pravili, kako si žele domov, fl da razmere ne pripuste.
V	Hambornu je skrbel in gotovo še skrbi prav po očetovsko za naše ljudi dekan in prelat Voss s svojimi kaplani. Močni, imenitni, neutrudljivi možje. Tukaj sem tako živo umeval g. pl. Steinebacha, nekdanjega ravnatelja rudnikov in drugih podjetij nemškega grofa Henkel-Donnersmarka na Koroškem, ki je vedno, dasi protestant, z največjim spoštovanjem govoril o nemški katoliški duhovščini. „Kakor diamanti sol" Čisto mlad, zelo simpatičen kaplan je imel lep slovenski govor, poln tople šaljivosti.
V	Hambornu počiva prvi organizator Slovencev v Nemčiji, rektor Koster, ki je na ladji, ko smo se leta 1910. peljali v Jeruzalem, začel svoj govor: »Zdaj bo vam še
en slovenškutar nekaj povedal—" cikaje na nemškutarje. Na njegov grob je posebno odposlanstvo položilo lep venec, zahvalo naše domovine za njegovo ljubezen in njegov trud.
Istotako ali še bolj slovesno je bilo v Glad-becku. Dasi smo prišli z dveurno zamudo, nas je pričakoval venec belo oblečenih deklic — kakor narcise na Golici so bile! Tam je deloval tedaj vredni učenec in naslednik g. Kosterja g. vikar in sedanji konzistorijalni svetnik Tensundern, mož poln apostolskega navdušenja in neomajene požrtvovalnosti za naše ljudi. Deluje zdaj v Hovelu in še drži naše ljudi skupaj.
Dokler bodo imeli naši izseljenci v Nemčiji svojo organizacijo in take voditelje, navzlic vsem nevarnostim in vsem raznovrstnim težkočam ne bodo utonili v ogromnem nemškem morju!	Ksaver Meško.
Pravočasno, pravočasno — ne prekasno!
f
Pravkar slišim, da gospod učitelj Janko-vič pride iz Francije na Vestfalsko in da zavzame mesto slovenskega učitelja v Glad-becku. Prvi slovenski učitelj v Nemčiji I Vendar enkrat I Hvala Bogu!
f\ dolgo je trajalo, preden so ga dobili. Kar so prišli prvi Slovenci v Nemčijo, je gotovo že 40 let. Koliko Slovencev je v nemški zemlji že pokopanih in koliko otrok slovenskih staršev je že odraslo, ne da bi bili kaj poučevani v slovenščini.
Kasno prihajamo s svojo pomočjo, kasno! In tako je tudi marsikje drugod. Pravkar vpeljavamo slovensko službo božjo v Gradcu in jo želimo vpeljati tudi na Dunaju. Tudi to je pozno, jako pozno. Koliko naših ljudi se je medtem v Gradcu in na Dunaju po-nemčilo, ne da bi se bilo zanje v dušnem oziru v domačem jeziku kaj poskrbelo! Sicer je na Dunaju bila nekaj let pred svetovno vojsko slovenska božja služba, v Gradcu pa nekaj časa med vojsko. F\ po končani vojski je vse prenehalo. In koliko let pred vojsko ni bilo niči Seveda tega niso krivi Slovenci sami, ampak Gradec, ki slovenske pridige ni dovolil. Že so začeli Slovenci z južnega Štajerja zahajati v Gradec! Ko bi se bilo takoj takrat začelo zanje kaj skrbeti, koliko bi se jih bilo otelo! Tako pa so se naši ljudje, prepuščeni popolnoma samim sebi, Cerkvi In svojemu narodu docela odtujili in zašli v druge, nam nasprotne tabore: v rdeči in rujavi tabor, tabor socialistov in komunistov ali pa nemških nacionalistov. Rdeči župan nemškega Gradca sam, Muchitsch, je bil Slovenec, ki je prišel iz Slovenskih goric v Gradec kot rokodelski vajenec. To je eden izmed tisočerih drugih. Zopet drugi pa so zašli v drugi nasprotni tabor in so danes s svojimi slovenskimi spačenimi imeni najbolj zagrizeni poborniki desetkrat prenapetega nemškega nacionalizma, hitlerizma.
Kasno prihajamo mi našim rojakom na pomoč, kasno I Toda v prvih desetletjih tega narodnega preseljevanja domovina ni čutila potrebe in ni spoznala dolžnosti, brigati se za svoje sinove — izseljence. „Ti so šli, niso več naši, naj si pomagajo, kakor si morejo!" Tako se je mislilo. Izpred oči. iz spomina. Pomalem in počasi je šele prodrlo prepričanje: I, saj so vendar še naši,
- četudi živijo daleč od nas! Poglejmo no malo za njimi, kako se jim godi in če jim morda moremo kaj pomagati! Ane samo Slovenci, tudi cerkveni krogi sploh, kakor vidimo pri Gradcu, niso uvideli pravočasno potrebe, izseljencem obrniti pažnjo in brigo Brez dvoma je tudi to vzrok, da je število Cerkvi odtujenih in sovražnih po mestih in industrijskih krajih tako veliko.
Kasno, kasno prihaja izseljencem naša pomoč. Veliko, veliko je zamujenega . . . Toda — ali naj zaradi tega zdaj naše za nimanje in našo pomoč izseljencem odrečemo?! Vsekako bolje kasno kakor nikoli! Zdaj, ko je v nas zaživela zavest, da je za izseljence brigati se naša dolžnost, zdaj naj nas ta zavest priganja, da storimo zanje, kar pač moremo! Seveda je te zavesti pri mnogih še vedno veliko premalo in jo je treba šele buditi. Ravno naš »Rafael" jo je poklican buditi in oživljati In zato zasluži vse zanimanje in podporo. Mi, ki to zavest imamo, jo moramo vžigati pri tistih, ki jim je še manjka, da bo skupna zavest vse
domovine storila v prid izseljencem kar največ in kar najhitreje mogoče.
Storimo torej za stare kraje, koder bivajo naši ljudje že desetletja, kar se pač še da storiti! In zato pozdravljen prvi slovenski učitelj na Nemškem, — če tudi pri haja šele po 40 letih! Rešimo, kar se da še rešiti, četudi je že mnogo zgubljenega! Bolje nekaj kot nič. — Prav posebno pozornost pa obrnimo novim krajem, kamor naši ljudje šele prihajajo ali so predkratkim prišli! Mislim posebno na naš jugovzhod, kamor se je obrnil tok našega izseljevanja po svetovni vojski. Mislim seveda tudi na Francijo, Belgijo in Holandijo, koder so slovenske naselbine tudi še dokaj mlade in se je zanje že nekaj storilo. Mislim posebno na Argentino, ki je bila [do zadnjega čisto pozabljena in je še davno premalo oskrbljena. Mislim na vse kraje, kamor so se ljudje v novejšem času vrgli; nobenega nikar ne pozabimo I Koderkoli so, povsod je pomoč nujna, da se ne bo spet toliko zamudilo, kakor se je v prvih desetletjih izseljevanja Tu velja prav posebno: Dvakrat da, kdor hitro da. In dvakrat pomaga, kdor hitro pomaga Dokler izseljence vežejo še živi spomini na dom, dokler so jim domače lepe navade še v krvi, dokler jih tuji vplivi še niso pokvarili, dokler jim je vse, kar je domačega, še milo in drago, toliko časa se da ž njimi delati in pri njih kaj doseči. Ko so vsemu domačemu že odmrli, ko jih je tuji duh že vse prevzel, je skoro vsak poizkus pri njih zastonj. Vejo, ki se je posušila, zastonj poskušaš ozeleniti.
Zato naj bi vsa domovina obrnila vso pozornost novim izseljencem in napela vse moči, da stori zanje, živeče med tujerodci in drugoverci, čim največ in čim najprej more! Kaj in kako stori, o tem se je že razpravljalo in lahko prihodnjič še razpravljamo. Za danes le toliko: Pravočasno, pravočasno, ne prekasno, — da ne bodo naši nasledniki čez desetletja v splošni povodnji zgubljenih lovili in dobili samo še — nekaj ostankov! ...	J. Kalan.
Krik iz tujine (Iz govora ge. Rožetove na sestanku žena v lucquegnieux)
Gotovo ste se zasmejale in se začudile, ko ste slišale, da bom na tem našem sestanku tudi jaz govorila. Mislite si pač, kakšne modrosti vam bom neki razlagala; svoje nimam, druge pa nimam časa iskati. Prav gotovo bi tega ne hotela in ne mogla storiti, če bi me ne bil g. Jankovič vprašal, če vem kaj o toliko hvaljenih .dobrotah" rudarske žene. To me je pa navdušilol O, da, o teh dobrotah pa prav lahko govorimo tudi me, celo lažje, kakor kak doktor z vsemi izpiti, saj te »dobrote' občutimo na lastni koži; razorale so nam lice, pobrale lase in izpile moči. Moj govor ne bo tako gladek in po vseh pravilih sestavljen. Govoriti hočem tako, kot govori žena z ženo, soseda s sosedo.
Zrasle smo večinoma vse v kmečkih domovih in zato smo navezane nanje s tisoč vezmi. Trdo življenje, ki ne pusti niti ptiča v gnezdu, ko mu dorastejo peruti, tudi nam ni prizaneslo. Sle smo za možem, ker smo mislile, da so nebesa v tujini Kakšna so pa nebesa v resnici, to veste same Kaj ne, ljube tovarišice, če bi ne bilo prej toliko lepih sanj, toliko upanja in pričakovanja, bi naše razočaranje še ne bilo tako bridko in trpljenje, ki nas je kmalu objelo, ne tako grenko S tem trpljenjem smo se zasmilile celo Bogu, ko ga je gledal v prihodnjosti in rekel Evi: .Veliko boš trpela..,' Pa o tem trpljenju ne bom govorila, saj je to last vsake žene, pokazati in opozoriti hočem na one križe, ki jih nosimo me izseljenke še posebej.
V trdi borbi za kruh, ki je tako potreben za živ-
ljenje, smo šle za možem, ki je odšel v tujino. Žena pač hrepeni po možu, otroci pa po starših. V skrbeh za borno prtljago, v strahu za otroke, se nismo utegnile niti dostojno posloviti od onega doma, ki nam je bil prej vse. Nekaj kratkih pozdravov, bežen pogled in že je drdral vlak z nami med tujimi gorami, po tujih pokrajinah, sredi tujih ljudi Spomini tega potovanja so ostali menda vsaki ženi neizbrisni. Tistih trenutkov, ko je prvič vtisnila cesta pečat na naše čelo in smo prvič začutile v srcu tisto grenkost, ki je last vseh izseljencev, ne bomo mogle pozabiti nikoli Vem, da si je vsaka žena z vso dušo in celim srcem zaželela skriti se za stene bornega doma, in zapreti okna in duri radovednim, zaničljivim in porogljivim obrazom. Pa spet prevara! Pozdrav z možem je bil na cesti in predno je prišel pogled iz srca do srca, se je z nevoljo ustavil možev pogled na zamazani deci in na potrti ženi, ki ni našla kota, da se odpočije, ampak mora kar po cesti naprej, da zbere kar je najpotrebnejše za stanovanje in se s tem takoj zakoplje v dolgove, ki so bili težki tudi v prejšnjih .zlatih časih". Lepi časi pa niso bili tako zlati, kot nam jih očitajo, ampak le tu in tam pozlačeni, drugače pa je bila skoro ista beda, kot dandanes. In s to nevoljo in trpkostjo v duši, se je začelo življenje v tujini.
Luč ne gori v zatohlem prostoru, roža se ne razvija pod plevelom, ljubezen pa zaduši žalost in trpljenje. Zakon brez žive ljubezni so vice In v
takih vicah žive naše družine Pri tem trpi največ mehko žensko srce Kolikokrat hrepeni po lepi in dobri besedi Malo sočutja bi ji dobro delo, v njenih težavah In bridkostih, pa ji ga mož razdražen od krivic, ubit od dela ne more, večkrat tudi noče dati. Maši možje so se navzeli tu prav čudnega duha. Vsak, ki ženo malo spoštuje in čisla, jim je slabič, nevreden hlač. Le tisti je mož, pri katerem se ne upajo otroci in žena ziniti, ampak se razgube po vseh kotih, ko pride v hišo. In žena v strahu čaka, kaj spet ni prav, da bo lahko kričal nad njo. Reva nima pri sebi matere, ne sestre, da bi si gorje malo olajšala; njene sosede so pa enake trpinke, same potrebne tolažbe. In tej žalostni, zapuščeni in osamljeni ženi so naložene težke dolžnosti. Biti mora dobra žena, dobra gospodinja in dobra mati.
Dobra žena! Kako je v takih okoliščinah težko, same veste. Pa nič ne pomaga! Če se obrneš od moža in vlečeš molče z njim jarem, postane trpljenje neznosno, če se pa popolnoma odtrgaš in naravnaš svoje stopinje za drugimi, te to privede v propast. Drugega ne kaže, kot vzeti svoj križ in ga nositi po predpisani poti. Druga enako težka naloga je biti dobra gospodinja. Imej čist dom, snažne otroke, kuhaj dobro, potrosi malo. Bi bilo komaj, da bi znale žene še vsaj malo čarati. Imej čist dom, četudi ga petkrat obrnejo otroci. Kuhaj dobro! Moževo delo to zahteva, drugače se mu kmalu skrha moč, ki nam služi kruh; to zahtevajo tudi otroci, ki rastejo, a potrosi malo, ker je zaslužek pičel. Če tu ne gre gladko, nismo krive žene, čeprav kdo večkrat modro sklepa: če bi ne bilo toliko otrok, bi bilo lepše. In to speče mater, ki pač res nima drugega veselja kot to, da se je oklenejo drobne ročice okoli vratu, In ji včasih kak malček resno zagotavlja: .Počakaj, mama, ko bom velik, ti bom kupil vse!" — Otroci so največje veselje in največja dolžnost, ki kar presega naše moči! Ohrani mu dušo in telo zdravo, vzgajaj ga za Boga in za
Kaj delajo
Francija Društvo sv. Barbare v Bruay
Naše društvo je bilo ustanovljeno takoj v začetku naseljevanja naših ljudi leta 1924 Prvi predsednik je bil Divjak Ivan. Poleg prosvetnega dela, smo pričeli tudi s podpornim. V društveno in knjižnično blagajno je bilo v enajstih letih skupnih dohodkov 36.67J — frankov. Iz tega se je izdalo za podpore 25.919 frankov Za prosveto 5.238 40 frs. Raznih izdatkov je bilo pa 3.794 — frs. Včlanjenih je bilo v prejšnih letih povprečno sto članov. Oktobra 1.1934 nam je pa kriza iztrgala skoro polovico članstva. Odposlali so nam jih v domovino, tako, da se je društvo skrčilo na 54 članov. Društvo si je v 1.1928 nabavilo zelo lepo zastavo, za katero je imel največ zaslug tedanji predsednik tov Kolenc Rudolf in t Pezdevšek Franc
Sedanji odbor tvorijo: predsednik I. Simonič Franc, II. Gregorčič Martin; tajnik I Ocepek Alojz, II. Ko'enc Jožef; blagajnik Gomilar Franc; knjižničar Novak fllojz; poleg teh je še 5 pomožnih odbornikov. Častni predsednik društva je msgr. Val. Zupančič, častni član pa Gregor Nedvešek.
Dramatika' Že spočetka so polagali veliko važnost na ljudske igre in so se prvotno posluževali lažje uprizorljivih. Do današnjega dne je bilo igranih 49 raznih ljudskih in otročjih iger, izmed katerih je nad dve tretjini režiširal, včasih tudi z velikim trudom, zaslužni tov Simonič Fr. Praznovalo se je 6 materinskih dni in 7 miklavževih večerov. Prirejene so bile tudi 4 vinske trgatve. Med najzanimivejše dogodke v našem društvenem življenju imamo pa vsekr'tor podčrtati v preteklem letu (tik pred odpustom) nadvse lepo praznovano desetletnico društvenega obstoja. Prostor bi nam ne dopuščal opisovati ta dan, kakor bi zaslužil, zato naj omenimo le, da v tem kraju do tedaj ni bilo in menda tudi nikoli ne bo zbranih toliko naših ljudi.
Petje: V letu 1926. se je naselil v severno Francijo prvi slovenski duhovnik č. g. Gornik. Pričel je takoj poučevati cerkveno petje in si je v to svrho nabavil 3 harmonije Nekoliko mu je bilo olajšano s tem, da so se našli nekateri, ki so že v domovini peli v cerkvah. Naslednje leto se je pa že vrnil v domovino. Na njegovo mesto je takoj prispel, nadvse spoštovani, naš sedanji msgr. Valentin Zu-
domovino. Kako težko je to! V domovini prevzame to nalogo večinoma šola, a tu v Franciji je prav nasprotno! Kar je duhovnega, je iz šole izključeno. In če se uče otroci le o Franciji, nič pa o naši domovini, je samo ob sebi umevno. Pri nas v Tuoquegnieux in v flumetzu že še gre, ker sta nam precejšnji del teh skrbi odvzela gospoda: slovenski župnik in slovenski učitelj Je sicer malo v primeri z vsakdanjo šolo, a vendar, če gre pa celo tu le s težavo, kako je v tej zadevi neki pri onih, ki žive razstresenl in osamljeni in pri katerih ni mogoče vpeljati niti nekaj ur pouka v tednu. Pa vzgajaj, mati, otroka za dobrega kristjana, če živi sredi slabih zgledov in sliši več kletvine, kot pa molitve Ni čuda, če postane otrok prej največje veselje, potem največji križ. Odtuji se očetu, materi in celo Bogu. Največkrat govori tuj jezik, ki ga starši ne razumejo. Sam se ne zaveda, a mati vidi in čuti. Srce se ji stiska, vest se oglaša: ali res nisi nič kriva pri tem? Težko vprašanje, še težji odgovor! Ni čuda, če začnejo siveti lasje, če povešaš glavo in če si trudna duša ne želi več ljubezni, ne sočutja, ampak samo miru... Ta pa je tako daleč! Uboga žena in iz srca želim, da bi nobena izmed nas tega ne doživela!
Kdor premisli resno vse to, ne bo verjel tistemu pregovoru, ki je bil pred kratkim nekje zapisan: ,Če gre komu dobro na svetu, gre samo ženi knapa in dedcu ciganke.' To si je izmislil mož, ki je bli slabe volje. Naše breme je težko in upam, da ga upošteva vsaj On, ki vse vidi in vse ve.
Ljudje tudi v bodoče ne bodo razumeli naše trnjeve poti, saj nimajo več sočutja do sočloveka; ubila jim ga je mrzla tujina. Potrpeti bo treba in se spomniti na Kristusa, ki je tudi sam veliko trpel Pojdimo še me pogumno za njim! Pot, po kateri je stopal naš Gospod, vodi v pravo domovino, kjer ni trpljenja in ne solza, ampak samo veselje in radost.
pančič, ki je potem več let zvesto skrbel za cer kveno petje. Vsedotlej je skrbel, da seje v I. 1930 naselil v ta kraj tov. Ivan Zupančič, pevovodja in organist po poklicu. Želel si Je saj z lepim petjem blažiti domotožje in druge neprijetnosti tujine, kar se mu je tudi v polni meri posrečilo. Z vso resnostjo se je oprijel učenja mlajših pevcev, da je spo-polnil cerkveno in obenem gojil tudi narodno petje. V mešanem zboru je pozneje nastopalo 30, v moškem pa okrog 20 pevcev. Z gotovostjo moremo trditi, da je zadonelo v štirih letih na tej tuji zemlji nad sto naših najlepših narodnih pesmic. Priredili smo tudi več pevskih koncertov po naših okoliških naselbinah. Zelo veliko pozornost smo vzbujali tudi med tukajšnjimi domačini. Od češkega konzula smo prejeli še posebno pohvalo. Pri sv. maši ob nedeljah je vedno videti tudi toliko domačinov, kakor nas. To je dokaz, kako cenijo naše petje, s kakršnim se ne more vsak narod ponašati.
Ko nas je pred dobrim letom za kratek čas po-setil č. g. Tensundern, je, med drugim rekel: »Prijetno ste me iznenadili! Človek se počuti med vami tako, kakor če bi prispel zopet v Slovenijo; kjer je Slovenec, tam mora biti veselje.' Zal, da nam še to navidezno veselje ni bilo dolgo naklonjeno. Takoj nato so nam z odpustom raztrgali prelepi pevski zbor in obenem smo izgubili tudi pevovodjo. Toliko upanja, ki smo ga stavili v zbor, nam je kar naenkrat splavalo po vodi. Zrušili so nam na mah vse, kar smo dolga leta s trudom gojili. Življenje po teh dnevih nam ni mogoče popisati. Počutili smo se tako, kot bi se preselili v čisto neznani kraj. Opustošenega pevskega zbora se je takoj oprijel požrtvovalni tov. Per Franc, ki si je že pred nekaj leti ustanovil slovensko godbo z desetimi muzikanti. V sedanjih razmerah vodi petje z lepim uspehom. V cerkvi nam petja ni bilo niti treba prekiniti, pozneje smo pa počasi pričeli tudi z narodnim.
Da ne bi, dragi čitatelji mislili, da smo po tako težki preizkušnji popolnoma zaspali, vam hočemo podati še v letošnjem letu uprizorjene igre; v fe bruarju smo igrali: .Dve nevesti', v aprilu .Gobavi Vitez', v juniju »Martin Napuhek' in .Materine sanje', v avgustu »Koroški tihotapci'. Meseca oktobra smo pa priredili »Vinsko trgatev' z lepimi zdravicami, ki nas je v vsem zelo zadovoljila. Junaki dneva so vsekakor postali trije naši mladi fantje: Kolenc Jožef, njegov brat Ivan
in Korbar Martin, ki so nagrado vinograda odku; pili za častno ceno 50 frankov. Odlikoval se je tud1 predsednik, ki je potrgal največ grozdja. V nedeljo-dne 10 novembra, je bila pa nepopisno lepa otročja iqrica: ..Princeska in pastirček". Dasioder nikakor ne odgovarja kakim boljšim igram, vendar se pa po previdnosti našega režišerja vedno uredi tako, da zadobi igra najlepši utis. Da smo mogli primerno obleči živali, katere zavzema igra, smo morali precej potrošiti in tudi dela je bilo zelo veliko. Za vse to so nas pa odškodovali naši igralčki, ki so nam podali igro tako, da slabe strani ni bilo najti na njej, čeravno obsega 34 igraičkov. Za vse to gre priznanje režišerju Simoniču. Od vseh se pa še vedno najbolj odlikuje trinajstletna Silvica Potisek, ki že od šestega leta dalje zavzema vse težje glavne vloge. Žal, da bo otročjim igricam kmalu odrasla in škoda, da nima prilike usposobiti zmožnosti na pomembnejših odrih. Imamo pa tudi med fanti: Kolenc, Gomilar, Korbar in drugi odlične igralce. Do tako lepo uspele prireditve je pripomogel Franc Per, ki je z nekaj muzikanti spremljal pesmice v igri, med odmori so nas pa kratkočasili
Da bi se pa ta dan, ko je med vsemi vladalo zadovoljstvo, dostojno spomnili našega cenjenega lista ..Rafaela", smo mu zbrali prispevkov 100 (sto) frankov, katere z današnjim dnem pošiljamo upravi potom banke Baruch.
Pozdravljamo najprisrčnejše vse skupaj z našim društvenim pozdravom: Bog živi!	Odbor.
(Vaše poročilo me je zelo razveselilo. Le pridno gojite našo lepo besedo in pesem Bodite mi vsi
prav prisrčno pozdravljeni I — Urednik.)
*
Tucquegnieux-Marine. Podružnico Zveze jugoslovanskih delavcev iz Tucquegnieux vodita v zadnjem času dva dobra katoličana, to sta rudarja Poljanšek in Muhič. Tudi novi glavni Zvezni predsednik g. Rugelj iz Merlebacha je odličen katoličan. Ti ljudje so sprevideli, da je nezmiselno in brezpomembno sovražiti naše slovenske izseljenske duhovnike. V dokaz tega so naprosili našega izseljenskega dušnega pastirja iz flumetza g. Svelca, naj blagoslovi njihovo novo zastavo. K proslavi so povabili tudi vse Tikenjčane in Marinčane. Seveda smo se vsi skupaj z našim duhovnikom vred radi odzvali povabilu. Boter je bil zastavi g. inženir rudnika iz Marine, botra pa gospa zdravnikova iz Tucquegnieux Popoldne je b>la zelo lepo uspela in prisrčna veselica v slovenski kantini Veselice se je udeležil tudi g inženir, ki je vse zelo pohvalil, najbolj pa otroke, ki so res lepo prepevali in svirall. G. inženir je vprašal, če pride vsak Jugoslovan s tamburico ali violino na svet, kar je vsekakor laskavo priznanje. Vse je poteklo v najlepšem redu, vsi smo bili zelo zadovoljni, zato izrekamo vodstvu Podružnice zahvalo in priznanje.
Merlebach Presneti Rafael, že zopet ga dolgo ni bilo! Še nabunkali te bomo, če ga ne boš prej prinesel. Oprostite, prosim, saj ga prinesem redno vsak mesec. E, kaj vsak mesec, vsake štirinajst dni ga prinesi, pa bo mir besedi. Da bi moral dvakrat na mesec meriti kolonije, to bi Vam ugajalo, kaj ne? Jaz res na ta naš izseljenski list vedno tako težko čakam; saj je prav zanimiv, poceni in poučen; prinaša novice iz vsega sveta in tudi iz naše mile domovine Zdi se mi, kakor da bi prišli vsi izseljenci vsak mesec skupaj na sestanek. In potem se pogovarjamo, zabavljamo in tožimo drug drugemu naše izseljenske težave. Tako se pogovarjata naročnik in raznašalec. Zbogom! Moram iti, ker me naročniki t . žko čakajo Zbogom I, odgovori naročnik, pa ga kmalu zopet prinesi. Pa bi res bili zelo veseli, če bi ..Rafael' izhajal dvakrat na mesec. Pa to je smola, ker je kriza! »Če bi uredništvo imelo dovolj sredstev, bi nam že pošiljalo dvakrat na mesec', tako si misli raznašalec Potem stopi s kolesa, da se zemlja potrese in gre v drugo hišo.
Zadnja številka »Rafaela' je zopet izšla samo na osmih straneh. Nekateri so radi tega nevoljni. Pa to menda ni krivo uredništvo, pač pa mi Izseljenci sami, ker se premalo brigamo in podpiramo ta list Če imajo strokovne in politične organizacije tako dobro urejene liste, zakaj bi ne imeli mi izseljenci, ki nas ni malo, večji list, ki bi ga dobivali dvakrat na mesec Kdor se prav zaveda, bi mora! vsak izseljenec čitati ta list, dobivati oglase, in biti član Rafaelove družbe.
V nedeljo, 17. nov. je priredilo Jugoslov. podp. Dr. »Edinost* igro .Ploha". Igralci so izvrstno igrali, in gledalci, ki nas ni bilo malo, smo bili prav zadovoljni in tudi smeha je bilo dovolj. Pred in po
naši po svetu
igri so pa pevci istega društva zapeli nekaj lepih pesmi, med odmorom nas je pa kratkočasila godba. Le še več takih večerov I
V zakonski stan sta stopila Francoz Adolphe Schwindt in hči ugledne družine Marija Prodnik. Novoporočencem želimo veliko sreče.
Cenjenim rojakom priporočamo dobro vpeljano gostilno — restavracijo Jakob-Ljudmila Tauš-Hri-bar, Freiming.
Obiskujte slovenskega krojača Antona Ko-mac, ki izvršuje prvovrstne izdelke po zmerni ceni, Freiming
Za obisk v gostilno in novoustanovljeni kino se priporoča Ferdinand Zakšek, Merlebach.
Holandija
Lutterade. Društveno življenje pri nas lepo na preduje. Zopet smo ustanovili kolesarski odsek, ki se pod vodstvom g. Kokalj Alojzija prav lepo razvija. Tukajšnje društvo sv. Barbare je proslavilo 1. december, praznik sv. Barbare, s sveto mašo, popoldne pa smo se zbrali v društvenem lokalu, kjer smo lepo obhajali praznik narodnega ujedi-njenja z govori, petjem in deklamacijami.
Pred kratkim sta stopili v zakonski stan dve naši dekleti Slavica Mesojedec se je poročila s Holandcem Harijem Gosenc, Angela Volavškova pa s Slovencem Francetom Brdavs. Novoporočencem želimo obilo sreče in božjega blagoslova v njihovi bodočnosti. Vsem našim bralcem srečne in blagoslovljene božične praznike!
Za tiskovni sklad našega lista so darovali: Franc Reberšek 20 cent, Jožef Brešar 25 cent, Feliks Kro-pivšek 10 cent, Alojzij Kokalj 20 cent, Franc Kapel 25 cent, Ivan Simončič 25 cent. Vsem darovalcem prisrčna hvala!
Lutterade. Zahvala. Podpisani se iskreno za" hvaljujem vsem članom, kakor tudi predsedniku društva sv. Barbare iz Lutterade za poklonjeni mi dar, katerega sem sprejel ob 20letnici moje zakonske zveze. Enako tudi za vsa prijazna voščila, ki sem jih bil ob tej priliki deležen. Vsem Bog plačaj!
Andrej Volavšek
Nemčija
Naročnikom Rafaela za Nemčijo. Vsi posamezni naročniki Rafaela, kakor tudi poverjeniki, se vljudno prosijo, da čim prej poravnajo naročnino za Rafaela. Naročnino se pošlje na Ivan Lindič, Moers-Meerbeck, Oedenburgerstr, 19. Kateri ste pa poslali direktno v Ljubljano, pa sporočite na gornji naslov, da zamoremo urediti račun za leto 1935. In to vsaj do 15. decembra.
Gladbeck. Zopet se oglašamo, sicer bolj poredko, a tem bolj vestno. Pri jugosl. katoliškem društvu sv. Barbare se vedno prav pridno gibljemo. Udeleženci evharističnega in izseljenskega kongresa se še prav toplo spominjamo lepih dni, katere smo preživeli v lepi Ljubljani, kakor sploh v celi domovini. Tudi Nemci, kateri so se udeležili, so bili v vsem prav zadovoljni, kakor so se na našem zborovanju dne 18. avgusta izrazili.
Naš pevski zbor je zadnje mesece pri mnogih prireditvah, tako v cerkvi kot v dvorani, prav lepo pripomogel. Zelo veselo je dejstvo, da se naša mladina, fantje in dekleta, žrtvujejo pri vajah in prireditvah. Ako človek pomisli, da skoro nihče ni obiskoval slovensko šolo, se mora čuditi. S kakšno korajžo pridejo popevat, niti ni mogoče opisati. K vsemu temu pa je najbolj pripomogel naš pre-ljubljeni dušni pastir, konzistorijalni svetnik in vodja preč. g. Božidar Tensundern, ker on zelo ljubi naše slovensko petje. Da se pa pevski zbor od časa do časa malo postavi, je samo ob sebi umljivo. In tako je priredil 15, septembra z društvenimi člani izlet v okolico ali v svet. Nemci pravijo temu: eine Fahrt ins blaue. Izvrstni avtobus je skupino odpeljal v neznani kraj; saj ni nihče vedel kam gremo. Po dvakratnem odmoru se ustavi avtobus. Nekaterim udeležencem je že znan kraj, Imenuje se Hfivel. Tu biva naš dušni pastir preč. g. Božidar Tensundern. Pozdravili smo preč. g, Tonsunderna, zapeli nekaj lepih pesmi in potem je pokazal gospod svoj lepi vrt. Naenkrat pa pride povelje aSturmangriff" in lepo drevo z rdečimi jabolki je bilo žrtev te vojne. Ta obisk je trajal pol ure Zasedli smo zopet avtobus in hajdi naprej. Po lepih cestah smo v dobri uri prihiteli v Munster. Nobenemu udeležencu se ni sanjalo, da bi isti dan še videl veliko in staro mesto. Ogledali smo škofijsko prestolico, staro nad 600 let, kakor tudi staro mesto. Z lepimi spomini smo se vrnili v Gladbeck.
13. oktobra smo imeli v cerkvi sv. Lamberta ve-černice s procesijo v čast Kraljici rožnega venca, nato pa je sledil mesečni shod, kjer smo se spominjali obletnice smrti pokojnega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Enako smo se spominjali prvega rojstnega dne Nj. Vel. kralja Petra II.
20. oktobra je pevski zbor priredil vinsko trgatev na ukaz nemške vlade. Vsak se je po svojih močeh udeležil te želje vlade.
V nedeljo 17. novembra smo imeli večemice. Spominjali smo se vernih duš. Po večernicah je bil mesečni shod. Po dnevnem redu smo proslavili god našega duhovnega vodje preč. g. Tensunderna Božidarja Predsednik Dobrave mu je v lepih besedah v imenu društva sv. Barbare prav prisrčno čestital, enako predsednica rož. bratovščine gospa Gorše Jožefa. Pevski zbor je zapel .Godovna pesem" in „Bog živi Vas'. Nato so otroci deklamirali in voščili v slovenščini. Do solz ginjen se je gospod svetnik prav prisrčno zahvalil za vse čestitke in ponovil obljubo, da bo za nas skrbel kolikor mu bo mogoče. Vsi dobri Slovenci v industrijskem okraju smo spoznali, da so vse denuncijacije in intrige proti njemu izmišljene in neresnične, zato se ga bomo mi še bolj tesno oklepali in mu ostali zvesti, kakor ostanemo zvesti tudi naši veri, narodu In domovini.
30. novembra se je poročil naš dolgoletni član društva, pevec in izvrstni igralec na odru, tovariš in rojak Miha Berlec, doma iz Loke v Tuhinju s tovarišico in našo prvovrstno sopranistinjo in igralko gospo Frančiško Skrabar roj. Janežič iz Trojane. Njen prvi mož se je pred 5 leti ponesrečil v rudniku. Božja roka naj vodi poročenca skozi življenje v dobrih in hudih časih I Želimo jima obilo sreče in božjega blagoslova.
Moeis-Meerbeck. Bratovščina Živega Rožnega Venca je praznovala 13. oktobra desetletnico obstoja. Ob tej priliki je prednica gospa Sotlar sporočila, da je kar 82 članic, ki so šle zvesto za zastavo roženvenske Matere božje. Cerkveno opravilo so morale kar same obdržati, le blagoslov z najsvetejšim je da! domači g. župnik Scholling. Kako pogrešamo tukaj g. bivšega komisarja Goričarja iz Dusseldorfa, ki je bil po krivici odpuščen iz državne službe. Zakaj? Na merodajnih mestih je bilo napačno poročano od človeka, kateri našemu edinstvu samo škoduje. Kdo je tako poročilo podprl, ludi vemo. Žalostno je, a vendar resnica. Nekateri ljudje služijo svoj kruh s trdim delom, drugi pa kar samo z blatenjem in sramotenjem.
Iz zvezne pisarne. Zakrament sv. zakona so prejeli sledeči pari: Marija Jeler iz Zagorja z Rein-hard Vierbaum, Blaž Soline iz S" Jurja ob J. ž. z Marijo Canistrini, Knap Ivan iz Sv. Jurja pod Ku-mom z Elfriedo Herker. Vsem novoporočencem iskreno čestitamo.
Tako je prav. 16. oktobra je bila sv. maša za-dušnica za pokojnim ponesrečenim Ivanom Jur-kovičem; doma je bil iz Rajhenburga. Ob tej priliki so pokazali naši člani in članice, da se globoko zavedajo svoje dolžnosti; cerkev so napolnili tako, kakor v nedeljo z Nemci vred. Bog mu daj večni pokoj.
Argentina
Ustanovitev prve ..Slovenske gospodarske zadruge" v Rrgentiniji. — Pred kratkim se je po naši tukajšnji koloniji razširil glas, da ustanavljajo kreditno stavbinsko zadrugo. Resne, gospodarsko misleče osebe so pozdravile ta glas z veseljem. Pripravljalno delo za ustanovitev te prepotrebne organizacije se nadaljuje.
Vložke, kot prve obroke, je pripravljalni odbor založil pri tukajšnjem denarnem zavodu Banca Germanica dela America del Sur. To veliko in pre-koristno delo se snuje na temelju argentinskega zadružnega zakonika, ki tudi z državno kontrolo ščiti interese zadrugarjev.
Pozno smo se zdramili, mnogo časa je že izgubljenega, mnogo lepih prilik je bilo vrženih proč, in to le radi nesmiselnih prepirov, ki pa na žalost še danes niso ponehali. Zadnji čas je, da krenemo na druga, nova, pametnejša pota in pozabimo stara. Kesno je, ali vendar, mogoče pa bo kaj...
Prireditev »Slovenskega Prosvetnega Društva I." — Pust in deževen je bil dan v nedeljo tretjega novembra, a vendar se je, čeravno malo bolj kesno, napolnila dvorana, kjer je .Slov. Prosv. Društvo 1." priredilo veliko prireditev. Kot otvoritev je mešani zbor zapel .Naša zvezda' temu je sledila pesem »Bratje v kolo...", ,Ob slovesu' in ,Na večer*. Pesem .Na potujčenl zemlji* je dekla-miraia deklica iz zavoda ,Upa". Iz istega zavoda
je deklamiral deček dve pesmi in sicer: „Eno devo le bom ljubil* in .Bratje v kolo se vstopimo". Nato je sledila narodna igra v petih dejanjih, delo velikega slovenskega inoža našega J. Jurčiča „Do-men', ki je bila povoljno podana.
Pomemben korak. — Gospodarsko društvo v Villa Devoto je eno najmlajših slov. društev v Buenos Airesu. Ni še leto od njegovega rojstva, pa se je že pokazalo, da je nekaj posebnega. Pred kratkim so položili temeljni kamen društvenega delavskega doma, ki bo poleg tolikih in tako dolgo obstoječih slovenskih društev prvo, ne samo v Buenos Airesu, pač pa v vsej Argentiniji. Če vzamemo v obzir sodobne prilike delavsko-izseljenskih razmer in kratek obstoj omenjenega društva, moramo pač računati na lep korak k napredku v moralnem in nacionalnem oziru,
Kot nepristranski, bodisi kateregakoli društva, moram kot dopisnik javno pohvaliti požrtvovalnost teh resnih in delovnih mož, ki so s svojo vztrajnostjo in resnim delom pokazali, da se more mnogo napraviti, če ne manjka dobre volje. Slovenska kolonija v Villa Devoto, ali bolje rečeno slovenska naselbina, ker imajo po večini že svoje hišice, je ena izmed najmočnejših naselbin je pa, kakor sem že rekel, menda najnovejša,
Imajo tudi svojo malo učilnico, kjer dobivajo otroci tudi nekaj čašic one sladkosti, katero bi morala biti slehernemu od nas najdragocenejša, — nekaj besed materinščine. Z veliko požrtvovalnostjo se vzdržujejo v teh časih, posebno v izse-Ijeništvu in v ta ki h novih naselbinah, kot je v Argentiniji, vse kulturne ustanove, a najtežje od vseh je šola, ker nima nikakih dohodkov, pač pa same izdatke in je tako le v rokah dobrodelnih src. Kakor smo videli se na izseljenskem kongresu v Ljubljani ni menda nič razpravljalo glede naših šolskih vprašanj, katera smatram za najbolj pereča.
Upam, daje naš izseljenski duhovnik g. Kastelic, ob vrnitvi v domovino sprožil tudi to vprašanje, kar se meni zdi, zelo potrebno, da naše oblasti čim prej kaj potrebnega ukrenejo. Anion Podiogar
Odmev. - Nekaterim društvom v Argentini, ki se imenujejo .kulturne", bi bilo priporočljivo, da malo bolj pomislijo predno se odločijo, kakšno igro postavijo na oder; kakšen temelj in ozadje ima, pa bi s tem prihranili nekaj skrbi sebi, nekaj dela nepristranskim kritikom in javnosti, kar se je zgodilo nedavno društvu D. K. J. .Istra' v Cardobi. Nesmiselnih ali protimoralnih prireditev si ne želimo.
Nedavno je tukajšnji D. K. D. Ljudski oder vabilo k deseti obletnici svojega obstoja, na kateri je uprizorilo dramo .Hinkemann". Na povabilu je bil tudi površen opis igre, ki je pa imel tako čudno vsebino, da je človek, ki pozna oni človeški čut, ki mu pravimo sramežljivost, ne more v moški, še manj pa v ženski družbi čitati. Pred našo javnostjo je igra povzročila precej mrmranja. Prireditelji se sklicujejo na avtorjevo ime, kar pa, po mojem mnenju, nikakor ni upravičeno, kajti po delu sodimo človeka, ne po imenu. Prireditev se je vršila v soboto 18. oktobra zvečer. Pesmi, deklamacija in kuplet so bili precej dobro podani. Drama je bila precej težka in radi tega je ostala tudi občinstvu precej nejasna, zato ni napravila dobrega in tudi ne preveč slabega vtisa. Vsekakor je videti bolje temno stran, kot pa svetlo. V bodoče bi bilo priporočljivo: več opreznosti! V teh vrsticah naj nihče ne vidi kakega protidelovanja, pač pa le resen opomin.
Našega zvestega sotrudnika g. Franca Ribiča iz Merlebacha prosim, da bi mi blagovolil oprostiti, ker je moral njegov lepi članek o rudarskem življenju izpasti. Na vrsto pride v prihodnji številki Rafaela.
Dopisnike našega Rafaela prosim, da bi veliko in redno poročali o življenju in delu naših ljudi. Čim več bo dopisov, tem zanimivejši bo list.	Urednik.
Vsem našim izseljencem toplo priporočamo, da si naroče in čitajo izseljensko revijo DUHOVNO ŽIVLJENJE, ki izhaja v Buenos Aires. Letna naročnina znaša 70 Din.
Naslov uprave je: La Vida Espiritual, Condarco 545 Buenos Aires, Argentina.
v jl#«n. v-r ; i ml ml m.
presv. Srca Jezusovega
Prijatelj
izseljencev je
ki obiskuje vsak mesec v velikem številu naše izseljence širom po svetu. — Kjer ga še ne poznate, ga takoj riročite. Ne bo Vam žal! Stane doma 16 Din, za inozemstvo protivrednost 25 Din (v tuji valuti) Vsak naročnik dobi brezplačno v dar koledar, lepe slike in mesečno prilogo Bengalski Misijonar
Pišite takoj na naslov: Uprava »GLASNIKA«, Ljubljana, Zrinjskega cesta 9 (Jugoslavija, Slovenija)
isa::
Amsterdamska banka
podružnice v delavskem revirju
HEERLEN, Oranje Nassaustr. 13 HOENSBROEK, Kowenderstr 35 BEEK pri Lutterade
KAPITAL 50 000.000 GOLD. REZERVE 47,000.000 GOLD.
Nakazujemo denar v vse kraje v Jugoslaviji Tu se dobe ved no dinarji po najboljši valuti
V^P nOVSf^ iz c'omači'1 krajev izveste naj-YdV I Iv	prej jn najbolj zanesljivo iz
splošno razširjenega tednika
DOMOLJUBA
Izhaja vsako sredo in velja za vse kraje inozemstva polletno 30 Din
Naroča se v upravi DOMOLJUBA v Ljubljani
I
DANKA »ARUCU PARIS
NASLOV ZA BRZOJAVKE: JUGOBARUCH PARIS 96
11, RUE ADDER, PARIS (9°)
01 TELEFON: OPIiRA 98-15 OPČRA 98-16
Banka jugoslovanskih,čehoslovaških in poljskih izseljencevv
BELGIJI, FRANCIJI, HOLANDIJI, LUKSENBURGU
Nakazuje denar v vse kraje Jugoslavije najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu
Na izrecno zahtevo pošlje dinarske bankovce tudi v Holandijo
Vsi poštni uradi v Holandiji sprejemajo vplačila na naš čekovni račun štev. 145.866
Položnice se dobe pri vseh poštnih uradih kakor tudi pri nas brezplačno. Hitra in točna postrežba
Izdaja: Družba sv. Rafaela v Ljubljani. — Odgovorni urednik: Josip Premrov, Ljubljana, Leonišče. — Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani: Maks Blejec