raziskovalna dejavnost 143 Comparison of different velocity loss thresholds during resistance training for improving muscle performance: systematic review with meta-analysis Abstract Velocity based training is a novel method for control and optimization of training. Velocity loss during resistance training is a difference between the fastest and the ongoing repetition. It is an indicator of neuro-muscular fatigue. Excessiv fatigue has a negative influence on developing strength, power and speed, which means that monitoring fatigue by measuring velocity of repetition is a useful method for training optimiza- tion. To use this method, we first choose desired velocity loss threshold (measured in % of velocity loss compared to fastest repetition) and the set is finished, when athlete reaches that threshold, no matter how many repetitions he completed. We conducted a meta-analysis of 15 studies that compared effects of training at low (5-20%) and high (20-45%) velocity loss thresholds. Our results show that for development of speed and power, low velocity loss thresholds are most appropriate. Regarding maximal strength, we found no significant differences between low and high thresholds. For strength endurance we did not have enough studies to make clear conclusions. The results of our work will be of great help at planning resistance training for development of speed, power, strength and strength endurance. Further research is needed to better under- stand differences in the effectiveness of different velocity loss thresholds depending on the exercise load. Keywords: Velocity based training, velocity loss threshold, speed, power, strength. Izvleček Vadba na osnovi izgube hitrosti je novejša metoda za spremljanje in op- timizacijo treninga. Izguba hitrosti izvedbe vaje je razlika med najhitrejšo in izbrano izvedeno ponovitvijo ter je kazalnik živčno-mišične utrujenosti. Prevelika utrujenost negativno vpliva na razvoj jakosti, moči in hitrosti, zato je spremljanje utrujenosti prek merjenja izgube hitrosti izvedbe kori- stna metoda za optimizacijo treninga. To storimo tako, da vnaprej določi- mo, pri kakšnem pragu izgube hitrosti (merjeno v % izgube hitrosti glede na najhitrejšo ponovitev) želimo trenirati; ko vadeči doseže ta prag, seri- jo prekinemo, ne glede na to, koliko ponovitev je opravil. Z metaanalizo 15 znanstvenih raziskav, ki so primerjale učinke treninga pri nizkih (5–20 %) in visokih (20–45 %) pragovih izgube hitrosti, smo ugotovili, da so za razvoj hitrosti in moči najprimernejši nizki pragovi izgube hitrosti. Pri ra- zvoju največje jakosti ni bilo večjih razlik med skupinami z nižjimi in višji- mi pragovi. Za vzdržljivost v moči v metaanalizo ni bilo vključenih dovolj raziskav, da bi prišli do jasnih ugotovitev. Rezultati naše metaanalize bodo v pomoč pri načrtovanju vadbe za razvoj hitrosti in moči, največje jakosti ter vzdržljivosti v moči. Nadaljnje raziskave so potrebne, da se bolje razi- ščejo razlike v učinkovitosti različnih pragov izgube hitrosti v odvisnosti od velikosti bremena. Ključne besede: vadba na osnovi izgube hitrosti, prag izgube hitrosti, hitrost, moč, jakost. Martin Kožuh 1 , Darjan Smajla 1,2 , Žiga Kozinc 1,3 Primerjava učinkovitosti različnih pragov izgube hitrosti med vadbo proti uporu za izboljšanje mišične zmogljivosti: sistematični pregled z metaanalizo 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, Izola 2 InnoRenew CoE, Oddelek za preučevanje zdravja, Livade 6, Izola 3 Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Muzejski trg 2, Koper 144 „ Uvod Vadba proti uporu je oblika telesne de- javnosti, ki izboljša mišično jakost in moč, koristna pa je tudi za razvoj hitrosti, agilno- sti, živčno-mišičnega upravljanja gibanja, ravnotežja in koordinacije ter za povečanje mišične mase (Kraemer in Ratamess, 2004). Izvajanje ustreznih oblik in metod vadbe proti uporu izboljša izvedbo športno spe- cifičnih gibanj, kot so skoki, šprinti in hitre spremembe smeri gibanja (Suchomel idr., 2018). Pri treningu jakosti in moči se je za določanje bremena in števila ponovitev tradicionalno uporabljal odstotek največje- ga bremena, ki ga je oseba zmožna dvigniti (angl. 1-repetition maximum, % 1RM). Ven- dar se število ponovitev, ki ga lahko opra- vimo z določenim odstotkom 1RM, med posamezniki precej razlikuje (koeficient variacije 8,6–33,1 %) (Sánchez-Moreno idr., 2021). To pomeni, da za vadečega določe- no število ponovitev, ki jih mora opraviti v seriji pri določeni intenzivnosti oziroma danem % 1RM, lahko pomeni različno obremenitev (Rodriguez-Rosell idr., 2020a). Znanstveniki in trenerji uporabljajo ter pro- učujejo različne metode za objektivno do- ločanje in spremljanje obremenitve med vadbenimi serijami. V zadnjem času vse bolj priljubljena po- staja vadba na osnovi izgube hitrosti. Ena izmed najbolj objektivnih, praktičnih in neinvazivnih spremenljivk živčno-mišične utrujenosti je prav merjenje izgube hitrosti izvedbe vaje znotraj serije (Sánchez-Medi- na in Gonzalez-Badillo, 2011). Pogoj za ve- ljavno uporabo te metode je, da vadeči vse ponovitve izvede z največjo možno hitro- stjo. Ko vsako ponovitev izvajamo z najve- čjo možno hitrostjo, bodo zaradi utrujanja skozi serijo upadle sila, hitrost in moč (Or- tega-Becerra idr., 2021). Visoko povezavo (r = 0,91–0,97) so opazili med izgubo hitrosti ter različnimi mehanskimi in presnovnimi merami utrujenosti (Sánchez-Medina in Gonzalez-Badillo, 2011). Da se izognemo negativnemu vplivu utrujenosti na razvoj hitrosti in moči, lahko uporabimo določen prag izgube hitrosti. Ko v seriji izmerimo vnaprej določen % izgube hitrosti izvedbe glede na najhitrejšo ponovitev, serijo za- ključimo, ne glede na to, koliko ponovitev smo izvedli (Weakley idr., 2020). Na primer, če določimo prag izgube hitrosti 20 % in prvo ponovitev izvedemo s hitrostjo 1 m/s, bomo serijo zaključili, ko hitrost izvedbe ponovitve upade pod 0,8 m/s. Tak pristop lahko izboljša kakovost vad- be z lajšanjem kratkoročne in dolgoročne živčno-mišične utrujenosti, poleg tega pa trenerjem omogoča spremljanje dejavni- kov, povezanih z individualnimi razlikami v zmogljivosti, dnevni pripravljenosti ali razvoju utrujenosti med vadbo. Hitrost izvedbe je mogoče spremljati s čedalje večjim številom komercialno dostopnih prenosnih merilnih sistemov, kot so linear- ni pretvorniki položaja in hitrosti, merilniki pospeška, mobilne aplikacije in inercialne merilne enote (Pareja-Blanco in Loturco, 2022). Linearni pretvorniki in pospeško- metri omogočajo tudi spremljanje sile in izhodne moči. V tem članku bomo na pod- lagi sistematičnega pregleda literature in metaanalize raziskali, kakšni pragovi izgu- be hitrosti so najprimernejši za izboljšanje jakosti, moči, hitrosti in vzdržljivosti v moči. Pridobljeni rezultati bodo v pomoč trener- jem pri načrtovanju in spremljanju trenin- ga, saj jim bodo pomagali natančno dolo- čiti, pri kateri ponovitvi oziroma pri katerem odstotku izgube hitrosti je najprimerneje zaključiti serijo glede na cilje vadbe. „ Metode Na spletnem portalu PubMed smo z iskal- nim nizom »velocity-based training AND (intervention OR weeks)« poiskali znan- stvene članke. Iskanje je bilo izvedeno de- cembra 2021. Dodatno smo izvedli iskanje po že opravljenih sistematičnih pregledih literature. Skupno število zadetkov je bilo 114, po pregledu naslovov in izvlečkov smo jih 29 izbrali za nadaljnji pregled. Te članke smo nato razvrstili v 3 kategorije: prilagajanje bremena, metoda spremljanja izgube hitrosti in drugo. Po tej razvrstitvi smo ugotovili, da je v največ člankih (17) osrednja tema primerjava učinkov različnih pragov izgube hitrosti izvedbe na razvoj hi- trosti, moči, največje jakosti in vzdržljivosti v moči. Vključili smo intervencijske študije, pri katerih sta sodelovali vsaj dve skupini, ki sta vadili z različnimi pragovi izgube hi- trosti. Članke smo vključili oziroma izključili po kriterijih, določenih vnaprej. Merila smo strukturirali z uporabo namenskega orodja PICOS: • P – Populacija: pri opredelitvi populacije se nismo omejevali. • I – Intervencija: vadba z uporabo metode spremljanja izgube hitrosti (angl. veloci- ty-loss), pri čemer je študija vključevala vsaj dve ločeni skupini, ki vadita z različ- nim pragom izgube hitrosti. • C – Primerjava: primerjali smo učinkovi- tost različnih pragov izgube hitrosti, od 0 % do 50 %, pri katerih so na treningu prekinjali vaje. • O – Izhodna spremenljivka: osredotočili smo se na mišično zmogljivost – spre- menljivke mišične jakosti, moči, hitrosti in vzdržljivost v moči. Merjene so bile z 1RM, višino skokov, časi šprintov ter testi utruja- nja pri različnih vajah za moč. • S – Raziskovalni načrt študij: vse interven- cijske študije, ki so vključevale vsaj dve skupini (dva različna pragova izgube hi- trosti). Spremljali smo samo dolgoročne prilagoditve, zato smo izločili študije, ki so preverjale akutne vplive vadbe z različ- nimi pragovi izgube hitrosti. Ko smo na podlagi navedenih kriterijev do- ločili primernost članka, smo opravili izpis podatkov. Podatke smo zbrali v programu Microsoft Excel 2016 (Microsoft, Redmond, WA, ZDA). Izpisali smo osnovne značilnosti preiskovancev (telesna masa, telesna viši- na, starost, treniranost), spremenljivke in- tervencij (pogostost, količina, intenzivnost, število vaj, odmori, progresivnost), odsto- tek izvedenih vadbenih enot (angl. com- pliance) ter povprečne vrednosti izhodnih spremenljivk pred intervencijo in po njej. Izvedli smo metaanalizo z metodo inver- zne variance po modelu naključnih učin- kov. Uporabili smo program Review Mana- ger (različica 5.3, Copenhagen: The Nordic Cochrane Centre, The Cochrane Collabo- ration, 2014, London, Združeno kraljestvo). Metaanaliza je primerjala učinke različnih pragov izgube hitrosti med izvajanjem vaj. Pragove smo razdelili na nizke in visoke. Nizki so načeloma znašali 5–20 % izgube hitrosti, visoki pa 20–45 %. Pri spremenljiv- kah, kjer smo pri različnih študijah prag 20 % enkrat obravnavali kot nizek, drugič pa kot visok, smo posebej izračunali rezultate še brez raziskav, ki so vključevale prag 20 %. Statistična heterogenost med študija- mi je bila določena z izračunom statistike I 2 (0–30 % je nizka heterogenost; 30–60 % je zmerna heterogenost, 60–90 % je viso- ka heterogenost, 90–100 % je zelo visoka heterogenost). Robustnost rezultatov smo po potrebi preverjali z analizo občutljivosti. Pri tem gre za izločanje posameznih študij ali skupin študij (na primer študij z majhnim vzorcem, študij na preiskovancih s poseb- nimi boleznimi) in preverjanje sprememb v skupnem učinku. raziskovalna dejavnost 145 „ Rezultati Vpliv nizkih in visokih pragov izgube hitrosti na napredek v hitrosti in hitri moči Višina skoka z nasprotnim gibanjem je bila vrednotena v osmih študijah, v katerih je sodelovalo skupno 172 preiskovancev, vsi moškega spola. V dveh študijah je šlo za nogometaše, medtem ko so v preosta- lih študijah preiskovance opisali zgolj kot »trenirane« oziroma posameznike, ki redno izvajajo vadbo proti uporu. Nizek prag iz- gube hitrosti je bil 5 % v eni študiji, 10 % v štirih študijah, 15 % v dveh študijah in 20 % v eni študiji. Visok prag izgube hitrosti je bil 20 % v treh študijah, 30 % v dveh študijah, 40 % v eni študiji in 45 % v dveh študijah. Skupni učinek kaže statistično značilno ve- čje napredke v skupinah, ki so trenirale z nižjim pragom izgube hitrosti (standardna povprečna razlika (SPR) = 0,62; IZ = od 0,31 do 0,93; p < 0,001), pri čemer so bile štu- dije zelo homogene (I 2 = 0 %). Absolutna razlika pri tem znaša 1,6 cm (interval zau- panja (IZ): od 0,89 do 2,60 cm). V primeru izključitve študij, ki so imele za kateri koli prag vrednost postavljeno pri 20 % (srednji prag, za katerega nismo prepričani, ali bi ga šteli za nizkega ali visokega), ostane učinek podoben (SPR = 0,78; I 2 = 0 %; p < 0,007), z absolutno razliko 1,88 cm (IZ = od 0,92 do 2,83 cm). Po treningu z nizkim pragom je v le eni študiji višina skoka upadla (za 0,6 cm), v vseh preostalih pa zrasla (razpon 1,8–4,7 cm). Po treningu z visokim pragom je pri- šlo do znižanja višine skoka v dveh študi- jah (za 0,9 in 2,7 cm v eni in drugi študiji), v preostalih pa do povečanja (1,3–3,0 cm). Čeprav nekatere študije niso pokazale sta- tistično značilnih razlik med pragovoma, je treba omeniti, da niti ena študija ni kazala rezultatov v nasprotno smer v primerjavi s skupnim učinkom (boljši učinek nizkega praga). Rezultati so prikazani tudi na Sliki 1. Dodatno smo študije razdelili glede na uporabljeno velikost bremena, pri čemer jih je pet uporabilo nižja bremena (50–70 % 1RM), tri pa višja (75–85 % 1RM). Skupni uči- nek je bil praktično enak v obeh podskupi- nah študij (SPR = 0,62 in 0,63; p = 0,970), kar nakazuje, da je bil nizek prag primernejši ne glede na velikost bremena. V eni izmed študij (Grazioli idr., 2020) so spremljali spremembe v skoku iz počepa pri skupinah, ki so trenirale pri različnih pragovih izgube hitrosti. Skupina z nizkim pragom (10 %) ga je izboljšala za 0,8 cm, pri skupini z visokim pragom (20 %) pa se je celo poslabšal za 3,6 cm. Štiri študije so vključevale meritve šprinta na 10 m (Slika 2, zgornji graf). Vse so bile opravljene na moških preiskovancih – ena na nogometaših in tri na treniranih moških, ki niso bili profesionalni športniki (skupno število vseh preiskovancev je bilo 86). Nižji prag izgube hitrosti je bil v treh študijah 10 % in v eni študiji 15 %, medtem ko je bil višji prag 20 % v eni študiji, 30 % prav tako v eni študiji in 45 % v dveh študijah. Podobno kot za skok z nasprotnim gibanjem je bilo ugotovljeno, da je nižji prag izgube hitrosti statistično značilno (p = 0,007) učinkovitejši (SPR = –0,90; IZ = od –1,55 do –0,24), pri če- mer so bile študije nekoliko heterogene (I 2 = 51 %). Absolutna razlika med pragovoma je bila –0,04 s (IZ = od –0,07 do 0,01 s). V primeru izključitve študije, ki je primerjala 10- in 20-odstotni prag, rezultat postane statistično neznačilen (p = 0,06), ob neko- liko manjši velikosti učinka (SPR = –0,76). Sicer je bil razpon sprememb v posame- znih študijah pri nizkem pragu od –0,08 do –0,01 s. Po drugi strani je bilo po visokem pragu v dveh študijah opaziti odsotnost sprememb (+0,00 s) ali celo poslabšanje Slika 1. Primerjava vpliva nizkih in visokih pragov izgube hitrosti pri treningu na višino skoka z na- sprotnim gibanjem Slika 2. Primerjava vpliva nizkih in visokih pragov izgube hitrosti pri treningu na rezultat šprinta na 10 m in 20 m 146 rezultata (+0,01 s), v dveh študijah pa so prav tako ugotovili izboljšanje (–0,01 s in –0,02 s). Ko smo študije razdelili po velikosti bremena (dve študiji z manjšimi bremeni 50–70 % 1RM in dve študiji s 75–85 % 1RM), je postalo razvidno, da je razlika med pra- govoma izrazitejša pri nizkih bremenih (SPR = –1,35) kot pri visokih (SPR = –0,52). Za iz- boljšanje šprinta na 10 m je torej predvsem pri uporabi nekoliko nižjih bremen nujno uporabiti nižje pragove izgube hitrosti. V šestih študijah so spremljali rezultat šprin- ta na 20 m (Slika 2, spodnji graf). Vse študije so bile opravljene na moških preiskovancih – ena na nogometaših in pet na treniranih moških, ki niso bili profesionalni športniki. Nižji pragovi izgube hitrosti so bili 5 % (ena študija), 10 % (tri študije), 15 % (ena študija) in 20 % (ena študija). Višji pragovi so bili 20 % (dve študiji), 30 % (ena študija), 40 % (ena študija) in 45 % (dve študiji). Tako kot za šprint na 10 m je skupni učinek statistično značilno kazal v prid nižjemu pragu (SPR = –0,63; IZ = od –0,98 do –0,28; p < 0,001), pri čemer so bile študije zelo homogene (I 2 = 0 %). Absolutna razlika med pragovoma je bila –0,04 s (IZ = od –0,06 do –0,02 s). Po treningu z nizkim pragom se je v prav vseh študijah čas šprinta na 20 m izboljšal (razpon od –0,01 do –0,15 s). Po treningu z visokim pragom se je rezultat poslabšal v dveh študijah (+0,01 in +0,03 s) ter izboljšal v štirih študijah (od –0,02 do –0,11 s). Tudi če izvzamemo vse tri študije, pri katerih so za enega izmed pragov uporabili 20 %, je skupni učinek povsem enak (SPR = –0,63; p = 0,010), le interval zaupanja se nekoli- ko poveča (od –1,12 do –0,14). V nasprotju s šprintom na 10 m pri šprintu na 20 m ni bilo razlik med podskupinami študij z manjšimi (SPR = –0,64) in večjimi bremeni (SPR = –0,63). Šprint na 15 m in na 30 m so merili vsakega posebej le v eni študiji (Perez-Castilla idr., 2018; Pareja-Blanco idr., 2017). Pri šprintu na 15 m se je pri obeh skupinah (prag 10 % in prag 20 %) rezultat poslabšal za 0,01 s, medtem ko se je pri šprintu na 30 m izbolj- šal. Skupina z nižjim pragom (15 %) je bila hitrejša za 0,02 s, skupina z višjim pragom (30 %) pa za 0,01 s. Vpliv nizkih in visokih pragov izgube hitrosti na napredek v največji jakosti V šestih študijah (skupaj 135 preiskovancev) so spremljali 1RM pri vaji počep (Slika 3, spodaj). V eni študiji so bili preiskovanci no- gometaši, v preostalih pa trenirani aktivni moški. Najpogosteje uporabljeni nizki prag izgube hitrosti je bil 10 %, po ena študija pa je imela za nizek prag 5 %, 15 % in 20 %. Visok prag je bil 20 % v eni študiji, 30 % v dveh študijah, 40 % v eni študiji ter 45 % v dveh študijah. Analiza ni pokazala statistič- no značilnih razlik (p = 0,370) med prago- voma (SPR = 0,16; IZ = od –0,19 do 0,52), pri čemer je bila heterogenost med študijami zanemarljiva (I 2 = 7 %). Če izločimo študiji, ki sta za enega izmed pragov izbrali 20 %, je skupni učinek še vedno statistično nezna- čilen (p = 0,150), vendar se pomakne neko- liko v prid nižjih pragov (SPR = 0,31; IZ = od –0,11 do 0,73). V vseh skupinah vseh študij je bilo sicer zaznati napredek v 1RM pri počepu, in sicer po treningu z nizkim pra- gom od +3,2 do +10,8 kg ter po treningu z visokim pragom med +6,5 in 13,5 kg. Če smo študije razdelili na podskupine glede na velikost bremena, ni bilo opaziti razlike (SPR = 0,17 za nižja bremena od 50 do 70 % 1RM in SPR = 0,18 za višja bremena od 75 do 85 % 1RM). V dveh študijah (skupno 62 preiskovancev, aktivni trenirani moški) so spremljali 1RM pri vaji potisk s prsi (Slika 3, spodaj). Višji prag izgube hitrosti je bil v obeh študijah 50 %, nižji prag pa 10 % v eni in 15 % v drugi študiji. Analiza je pokazala, da ni bilo razlik med pragovoma (SPR = –0,12; IZ = od –0,61 do 0,31; p = 0,650). V obeh študijah so torej ugotovili podoben povprečen napre- dek, in sicer v prvi +9,5 kg za nizek in +10,8 kg za visok prag, v drugi pa +6,4 kg za nizek prag in +6,8 kg za visok prag. Po eno študijo so opravili tudi za 1RM pri vaji zgibi (Sánchez-Moreno idr., 2020), po- tisk z eno nogo (Andersen idr., 2021), potisk s tal (Kilgallon idr., 2021), mrtvi dvig (Held idr., 2021), poteg s klopi (Held idr., 2021) in izteg kolena z eno nogo (Pelka, 2021). Pri zgibih so poleg telesne teže preiskovan- cev dodajali dodatne uteži in tako merili 1RM. Veliko boljši rezultati so se pokazali pri skupini z nižjim pragom izgube hitro- sti (25 %), ta skupina je izboljšala 1RM za 5,9 kg, skupina z višjim pragom (50 %) pa le za 0,8 kg. Potisk z eno nogo je pokazal približno enake rezultate za obe skupini (skupina s pragom 15 % je napredovala za 33,1 kg, skupina s pragom 30 % pa za 34,7 kg). Za potisk s prsi so primerjali prag pri 20 % z vadbo do odpovedi, ki se je izkazala kot uspešnejša (napredek 5,7 kg pri 1RM), medtem ko je skupina s pragom 20 % zvi- šala 1RM za 1,7 kg. Zanimivo je, da je bila za mrtvi dvig opravljena le ena študija, pa še ta je primerjala prag 10 % z vadbo do odpovedi. Ker so bili v raziskavo vključeni moški in ženske različnih mas in velikosti, so dvignjeno težo merili v odstotkih tele- Slika 3. Primerjava vpliva nizkih in visokih pragov izgube hitrosti pri treningu na napredek v največji jakosti, merjeni prek 1RM (angl. 1-repetition-maximum) raziskovalna dejavnost 147 sne mase (% TM) namesto v kilogramih. Skupina s pragom 10 % je 1RM izboljšala za 32,1 % TM, skupina z vadbo do odpovedi pa za 18,8 % TM. Ista študija je preverjala tudi rezultat pri vaji poteg s klopi. Skupi- na s pragom 10 % je napredovala za 9,3 % TM, skupina do odpovedi pa za 2,1 % TM. V eni študiji so preverjali tudi izteg 1RM pri iztegu kolena z eno nogo. Tam so skupine ločili na vadbo na podlagi izgube hitrosti in tradicionalno vadbo proti uporu in tudi po spolu. Pri obeh spolih je bil večji napredek pri vadbi na podlagi izgube hitrosti v sku- pini s pragom 20 % (moški +16,4 kg, ženske +8,9 kg), pri tradicionalni vadbi proti uporu pa so moški napredovali za 13,4 kg, ženske pa za 4,1 kg. Študije, ki so zaznale napredek v 1RM (Slika 3), so ob tem vrednotile tudi povprečno hitrost izvedbe vaje (počepa oziroma po- tiska iz prsi), natančneje povprečno hitrost od začetka koncentrične faze in dokler se pospešek ne zniža pod raven gravitacije oziroma dokler se hitrost droga ne začne manjšati. Analiza teh rezultatov je predsta- vljena na Sliki 4. Pri potisku s prsi sta obe študiji kazali rahlo tendenco v prid nizkega praga izgube hitrosti, vendar je bil skupni učinek majhen (SPR = 0,36) in ni bil statistič- no značilen (p = 0,160). Podobno kaže ana- liza pri vaji počep, pri čemer je bil skupni učinek nekoliko večji (SPR = 0,53; IZ = od –0,13 do 1,20) in bližje statistični značilnosti (p = 0,1 10). Študije so bile dokaj heterogene (I 2 = 70 %). Vpliv nizkih in visokih pragov izgube hitrosti na napredek v vzdržljivosti v moči Pri dveh študijah (skupaj 47 preiskovancev, trenirani moški) so poleg 1RM merili tudi vzdržljivost v moči pri počepu (Slika 5); vre- dnotili so jo s testom ponovitev počepa do odpovedi. Za breme so pri obeh študijah določili težo, ki so jo preiskovanci lahko v spočitem stanju dvignili s hitrostjo 0,84 m/s, kar znaša približno 70 % 1RM. V obeh študijah sta bila nižja pragova izgube hitro- sti 10 %, višji pa v eni študiji 30 % in v drugi 45 %. Analiza ni pokazala razlik med prago- voma (SPR = 0,10; IZ = od –0,47 do 0,67; p = 0,730). V eni študiji je bil napredek 8,0 in 8,1 ponovitve v skupini z nižjim oziroma višjim pragom, v drugi študiji pa so napredovali za 6,1 oziroma 5,4 ponovitve. Razpon pov- prečij ponovitev pred začetkom interven- cije je bil od 11 do 13, po intervenciji pa od 17,5 do 22,0. Vzdržljivost v moči so testirali tudi pri vajah potisk s prsi (Pareja-Blanco idr., 2020c) in zgibi (Sanchez-Moreno idr., 2020), za vsako je bila opravljena le po ena študija. Pri poti- sku s prsi se je višji prag izgube hitrosti izka- zal za primernejšega; skupina s pragom 0 % (izvedena le ena ponovitev) je napredovala za 4,1 ponovitve, s pragom 15 % za 5,6 po- novitve, s pragom 25 % za 6,3 ponovitve in s pragom 50 % za 7 ponovitev. Nasprotno pa je bilo pri zgibih, kjer je skupina z nižjim pragom (25 %) napredovala za 2,3 ponovi- tve, skupina z višjim pragom (50 %) pa le za eno ponovitev. „ Razprava Namen članka je bil na podlagi pregleda literature raziskati, kakšni pragovi izgube hitrosti so najprimernejši za izboljšanje ja- kosti, moči, hitrosti in vzdržljivosti v moči. Moč je bila v raziskavah najpogosteje mer- jena z višino skoka z nasprotnim gibanjem, v eni študiji pa tudi s skokom iz počepa. Prav vse raziskave kažejo v prid nižjim pra- govom izgube hitrosti (5–20 %) v primerjavi z visokimi pragovi (20–45 %) za namen iz- boljšanja višine skoka. Zelo podobno je bilo ugotovljeno za izboljšanje hitrosti, ki so jo v večini študij merili s šprinti na 10 oz. 20 me- trov, v eni študiji pa so spremljali razdalje 15 in 30 metrov. Na splošno so nizki pragovi znašali med 5 in 20 %, visoki pa med 20 in 45 %. Pri študijah, v katerih so delali šprint na 10 oz. 20 metrov, rezultati statistično značilno kažejo v prid nizkim pragovom, pri šprintu na 15 in 30 metrov pa ni bilo statistično značilnih razlik. Pri 1RM za po- čep in potisk s prsi ni statistično značilnih Slika 4. Primerjava vpliva nizkih in visokih pragov izgube hitrosti pri treningu na napredek v povpreč- ni hitrosti izvedbe vaj Slika 5. Primerjava vpliva nizkih in visokih pragov izgube hitrosti pri treningu na napredek v vzdržlji- vosti v moči pri počepu 148 razlik med pragovoma, vendar za počep rezultati vseeno nakazujejo v prid nizkim pragovom, za potisk s prsi pa v prid visokim pragovom. Prav tako ni večjih razlik med pragovoma glede napredka v testu jakosti potiska z eno nogo. Pri zgibih je precej bo- lje napredovala skupina z nizkim pragom (25 %; visok prag 50 %). Iz teh rezultatov bi lahko sklepali, da je najprimernejši prag izgube hitrosti za razvoj največje jakosti okrog 20 %. O vplivu različnih pragov izgu- be hitrosti na razvoj vzdržljivosti v moči ni bilo opravljenih veliko raziskav, dve za vajo počep in po ena za potisk s prsi in zgibi. Pri počepih ni bilo statistično značilnih razlik med nizkim (10 %) ter visokim pragom (30 in 45 %). Pri potisku s prsi so bili višji pragovi (50 in 25 %) bolj učinkoviti kot nizki pragovi (0 in 15 %), obrnjeno pa je bilo pri zgibih, kjer se je nižji prag (25 %) izkazal kot pri- mernejši za razvoj vzdržljivosti v moči kot višji prag (50 %). Za izboljšanje hitrosti in moči so, kot kaže, najprimernejši nižji pragovi izgube hitro- sti (5–20 %), saj ob uporabi teh izvedemo manjše število ponovitev, s čimer prepre- čimo pojav večje utrujenosti. Ponovitve izvajamo z večjo povprečno hitrostjo in posledično proizvajamo večjo izhodno moč. Vadba z maksimalnim naprezanjem (v primerjavi s submaksimalnim) izboljša akti- vacijo motoričnih enot z visokim pragom rekrutacije, ki jih v večji meri sestavljajo hi- tra mišična vlakna. Izboljšanje zmogljivosti teh vlaken vodi v izboljšanje jakosti, moči in hitrosti (Duchateau idr., 2006). Vadba z višjim pragom izgube hitrosti, pri kateri izvedemo večje število ponovitev, privede do večje mišične utrujenosti in je izvedena z manjšo povprečno hitrostjo. Razlog za izgubo hitrosti skozi serijo je izpraznjenje virov energije, ki omogočajo anaerobni metabolizem (Sahlin, 2014), to pa povzroči utrujenost. Sánchez-Medina in Gonzalez- -Badillo (2011) sta dokazala, da se pri vadbi z višjimi pragovi povečajo presnovni mar- kerji utrujenosti. Poleg tega počasnejše po- novitve zmanjšajo aktivacijo vlaken tipa IIx in spodbujajo njihovo pretvorbo v vlakna tipa IIa (Rodriguez-Rossel, 2021). Vadba pri višjih pragovih oziroma bližje mišični od- povedi zahteva okvirno 48 ur regeneracije (Pareja-Blanco idr., 2020b), to pa otežuje ra- zvoj drugih gibalnih sposobnosti, ki so prav tako pomembne v trenažnem procesu. Po drugi strani pa je premalo ponovitev, torej prag izgube hitrosti 0 do 5 %, kar pome- ni izvedbo le 1 do 3 ponovitev na serijo, premajhen stimulus, da bi dosegli večje prilagoditve (Rodriguez-Rossel idr., 2021). Podobni mehanizmi vplivajo tudi na razvoj največje jakosti, kjer pa kljub temu ni večjih razlik med nizkimi in visokimi pragovi. Ra- zlog za to bi lahko bil, da je za razvoj jakosti precej pomembna tudi mišična masa, ki jo učinkoviteje razvijamo z uporabo višjih pragov izgube hitrosti (Pareja-Blanco idr., 2020b). Pri vzdržljivosti v moči presenetlji- vo rezultati niso kazali v prid visokim pra- govom. Rodriguez-Rossel idr. (2021) so v raziskavi dokazali, da je med napredkom pri testu utrujanja in skupnim številom izvedenih ponovitev med vadbo nizka in neznačilna korelacija (r = −0,158). Po drugi strani pa so (Rodriguez-Rossel idr., 2020b) našli veliko večjo povezavo med 1RM in vzdržljivostjo v moči (r = 0,712). Velika količi- na vadbe tako, kot kaže, ni nujno potrebna za izboljšanje vzdržljivosti v moči, medtem ko to lahko povečamo tudi z napredkom v največji jakosti (ob povečanju % 1RM dana absolutna obremenitev pomeni manjšo relativno obremenitev). Naše ugotovitve se ujemajo s predhodno študijo, ki je poroča- la o podobnem napredku pri vzdržljivosti v moči ne glede na to, ali je bil trening iz- veden do mišične odpovedi (Izquierdo idr., 2006). V zvezi s primerjavo različnih pragov izgu- be hitrosti smo našli še dve metaanalizi z nekoliko drugačnim pristopom k obdelavi podatkov. Hernández-Belmonte in Pallarés (2022) sta podatke iz raziskav razdelila v dve skupini, in sicer na nizke do srednje visoke pragove, ki vključujejo skupine s pragom izgube hitrosti 25 % ali manj, ter srednje do visoke pragove, kamor spadajo izgube hitrosti, višje od 25 %. Gantois idr. (2021) pa so podatke razdelili v skupine z nizkim (< 15 %), srednjim (≥ 15 %; < 30 %) in visokim pragom (≥ 30 %). Rezultati obeh metaana- liz se ujemajo v ugotovitvah o najprimer- nejših pragovih za razvoj hitrosti in moči, saj sta Hernández-Belmonte in Pallarés do- ločila 25 % in nižje, Gantois idr. pa nižje od 30 %. To je primerljivo z našimi rezultati, ki kažejo, da so primerni nizki pragovi med 5 in 20 %. Pri razvoju jakosti se naši rezultati ujemajo s študijo Hernández-Belmonteja in Pallarésa. Mi smo ugotovili, da so primerni pragovi okrog 20 %, Hernández-Belmon- te in Pallarés pa sta prišla do sklepa, da so najučinkovitejši pragovi 25 % in manj. Do drugačnih ugotovitev pa so prišli Gantois idr., ki so kot najprimernejše pragove za ra- zvoj jakosti določili tiste pod 15 %. Za vzdr- žljivost v moči nismo imeli na voljo dovolj raziskav, ki so se osredotočile na to sposob- nost, hkrati so si bili rezultati nasprotujoči, zato nismo prišli do jasnih zaključkov. Po- dobno so tudi Gantois idr. dobili različne rezultate, saj ni bilo razlik med skupinami z nizkimi, srednjimi in visokimi pragovi. Sta pa Hernández-Belmonte in Pallarés kot naj- primernejše pragove za razvoj vzdržljivosti v moči določila 25 % in nižje. Omeniti je treba nekaj omejitev naše me- taanalize. Uporabili smo razmeroma majh- no število študij in še te so bile večinoma opravljene na treniranih moških, štiri celo na športnikih, le tri pa so vključevale tudi žensko populacijo. Zato rezultate težko po- splošimo na splošno netrenirano populaci- jo in na predstavnice ženskega spola. Flores idr. (2011) so dokazali, da pri ženskah rege- neracija po vadbi proti uporu traja dlje časa kot pri moških. Ker je ena glavnih prednosti vadbe proti uporu na osnovi izgube hitro- sti prav manjša utrujenost, bi ta metoda lahko bila še primernejša za žensko popu- lacijo. Še ena pomanjkljivost je, da smo pri- merjali samo višji in nižji prag posameznih raziskav, ki sta se med študijami razlikovala. Tako je na primer prag izgube hitrosti 20 % bil ponekod upoštevan kot nižji prag, po- nekod pa kot višji. Poleg tega smo imeli na voljo omejeno število spremenljivk, ki so jih spremljali v večjem številu študij in smo jih lahko analizirali, za preostale pa rezultatov nismo mogli primerjati. Zadnja in najbrž največja omejitev študije je premajhno število podatkov, da bi natančno preučili učinke različnih pragov izgube hitrosti v odvisnosti od velikosti bremena. Razlike v učinkih nižjih in višjih pragov bi bile lah- ko močno odvisne od velikosti bremena. Treba se je zavedati, da različna pragova pri različnih bremenih lahko rezultirata v enakem številu ponovitev. Razlike med pragovoma izgube hitrosti je zato povsem verodostojno primerjati le, ko je velikost bremena izenačena. Študije smo v zadnji fazi analize razdelili po velikosti bremena, pri čemer smo (glede na razpoložljiv raz- pon bremen) arbitrarno določili nižja bre- mena pri 50–70 % 1RM in višja pri 75–85 % 1RM (višjega od 85 % 1RM ni uporabila no- bena študija). Razlike med pragovoma so bile enake pri obeh velikostih bremen pri skoku z nasprotnim gibanjem, 1RM počepa in šprinta na 20 m. Pri sprintu na 10 m se je pokazalo, da so nižji pragovi precej učin- kovitejši kot višji, kadar uporabljamo lažja bremena, medtem ko je razlika med pra- govoma pri uporabi višjih bremen manjša. Za večino uporabljenih testov zmogljivosti se tako nakazuje, da so razlike med prago- voma neodvisne od velikosti bremena, vsaj v območju od 50 do 85 % 1RM (tj., ne glede na breme so nižji pragovi učinkovitejši za raziskovalna dejavnost 149 izboljšanje moči, medtem ko je napredek v največji jakosti enak ne glede na prag). Vendar bi bilo te domneve treba raziskati v nadaljnji študiji, v kateri bi različne skupine vadile z različnimi kombinacijami pragov izgube hitrosti ter velikosti bremen. „ Zaključek S sistematičnim pregledom literature in metaanalizo smo ugotovili, da so za razvoj hitrosti in moči najprimernejši nizki prago- vi izgube hitrosti (5–20 %), saj ima izvajanje dodatnih ponovitev z manjšo hitrostjo ne- gativne učinke na razvoj teh sposobnosti. Pri razvoju največje jakosti ni bilo večjih razlik med skupinami z nižjimi in višjimi pragovi, pri počepu rezultati kažejo malo v prid nizkim pragovom, pri potisku s prsi pa v prid visokim. Višji pragovi bi pomenili preveč počasnih ponovitev, nižji pa prema- lo celotnega volumna treninga za dosego hipertrofije, ki je pomemben dejavnik pri razvoju jakosti. Za vzdržljivost v moči v me- taanalizo ni bilo vključenih dovolj raziskav, da bi prišli do jasnih ugotovitev. Je pa v do- sedanjih raziskavah dokazano, da je vzdr- žljivost v moči močno povezana z največjo jakostjo. Rezultati članka bodo v pomoč pri načrtovanju vadbe za razvoj hitrosti in moči, največje jakosti ter vzdržljivosti v moči. Spremljanje vadbe s pripravami za merjenje hitrosti izvedbe nam omogoča, da optimalno prilagodimo število ponovi- tev v seriji glede na posameznikove spo- sobnosti in njegove cilje. Rezultati naloge hkrati služijo tudi kot pregled literature, ki bo dobra referenca za nadaljnje raziskova- nje na tem področju. „ Literatura 1. Andersen, V., Paulsen, G., Stien, N., Baar- holm, M., Seynnes, O. in Saeterbakken, A. H. (2021). Resistance Training With Different Velocity Loss Thresholds Induce Similar Changes in Strengh and Hypertrophy. Jo- urnal of strength and conditioning research, 10.1519/JSC.0000000000004067. Advance online publication. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000004067 2. Duchateau, J., Semmler, J. G. in Enoka, R. M. (2006). Training adaptations in the behavi- or of human motor units. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 101(6), 1766 – 1775. https://doi.org/10.1152/japplphysi- ol.00543.2006 3. Flores, D. F., Gentil, P., Brown, L. E., Pinto, R. S., Carregaro, R. L. in Bottaro, M. (2011). Dis- sociated time course of recovery between genders after resistance exercise. Journal of strength and conditioning research, 25(11), 3039–3044. https://doi.org/10.1519/ JSC.0b013e318212dea4 4. Galiano, C., Pareja-Blanco, F., Hidalgo de Mora, J. in Sáez de Villarreal, E. (2022). Low- -Velocity Loss Induces Similar Strength Gains to Moderate-Velocity Loss During Resistan- ce Training. Journal of strength and conditi- oning research, 36(2), 340–345. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000003487 5. Gantois, P., Nakamura, F. Y., Alcazar, J., de Sousa Fortes, L., Pareja-Blanco, F. in de So- uza Fonseca, F. (2021, June 29). The effects of different intra-set velocity loss thresholds on lower-limb adaptations to resistance tra- ining in young adults: A systematic review and meta-analysis. https://doi.org/10.31236/ osf.io/v3tr9 6. Grazioli, R., Loturco, I., Lopez, P., Setuain, I., Goulart, J., Veeck, F., Inácio, M., Izquierdo, M., Pinto, R. S. in Cadore, E. L. (2020). Ef- fects of Moderate-to-Heavy Sled Training Using Different Magnitudes of Velocity Loss in Professional Soccer Players. Jour- nal of strength and conditioning research, 10.1519/JSC.0000000000003813. Advance online publication. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000003813 7. Hernández-Belmonte, A. in Pallarés, J. G. (2022). Effects of Velocity Loss Threshold during Resistance Training on Strength and Athletic Adaptations: A Systematic Review with Meta-Analysis. Applied Sciences, 12(9), 4425. https://doi.org/10.3390/app12094425 8. Held, S., Hecksteden, A., Meyer, T. in Donath, L. (2021). Improved Strength and Recovery After Velocity-Based Training: A Randomized Controlled Trial. International journal of sports physiology and performance, 16(8), 1185 –1193. https://doi.org/10.1123/ijspp.2020-0451 9. Izquierdo, M., Ibañez, J., González-Badillo, J. J., Häkkinen, K., Ratamess, N. A., Kraemer, W. J., French, D. N., Eslava, J., Altadill, A., Asi- ain, X. in Gorostiaga, E. M. (2006). Differen- tial effects of strength training leading to failure versus not to failure on hormonal responses, strength, and muscle power ga- ins. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 100(5), 1647–1656. https://doi. org/10.1152/japplphysiol.01400.2005 10. Kilgallon, M. J., Johnston, M. J., Kilduff, L. P. in Watsford, M. L. (2021). A Comparison of Training With a Velocity Loss Threshold or to Repetition Failure on Upper-Body Strength Development in Professional Australian Fo- otballers. International journal of sports physi- ology and performance, 16(12), 1758–1763. https://doi.org/10.1123/ijspp.2020-0882 11. Kraemer, W. J. in Ratamess, N. A. (2004). Fundamentals of resistance training: pro- gression and exercise prescription. Medi- cine and science in sports and exercise, 36(4), 674–688. https://doi.org/10.1249/01. mss.0000121945.36635.61 12. Ortega-Becerra, M., Sánchez-Moreno, M. in Pareja-Blanco, F. (2021). Effects of Clu- ster Set Configuration on Mechanical Performance and Neuromuscular Activi- ty. Journal of strength and conditioning rese- arch, 35(2), 310–317. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000003907 13. Pareja-Blanco, F., Alcazar, J., Cornejo-Daza, P. J., Sánchez-Valdepeñas, J., Rodriguez-Lopez, C., Hidalgo-de Mora, J., Sánchez-Moreno, M., Bachero-Mena, B., Alegre, L. M. in Ortega- -Becerra, M. (2020c). Effects of velocity loss in the bench press exercise on strength ga- ins, neuromuscular adaptations, and muscle hypertrophy. Scandinavian journal of me- dicine & science in sports, 30(11), 2154–2166. https://doi.org/10.1111/sms.13775 14. Pareja-Blanco, F., Alcazar, J., Sánchez- Valdepeñas, J., Cornejo-Daza, P. J., Piqueras- -Sanchiz, F., Mora-Vela, R., Sánchez-Moreno, M., Bachero-Mena, B., Ortega-Becerra, M. in Alegre, L. M. (2020a). Velocity Loss as a Cri- tical Variable Determining the Adaptations to Strength Training. Medicine and science in sports and exercise, 52(8), 1752–1762. https:// doi.org/10.1249/MSS.0000000000002295 15. Pareja-Blanco, F. in Loturco, I. (2022). Veloci- ty-Based Training for Monitoring Training Load and Assessing Training Effects. In: Muñoz-López, A., Taiar, R., Sañudo, B. (eds) Resistance Training Methods. Lecture Notes in Bioengineering. Springer, Cham. https:// doi.org/10.1007/978-3-030-81989-7_9 16. Pareja-Blanco, F., Rodríguez-Rosell, D., Aa- gaard, P., Sánchez-Medina, L., Ribas-Serna, J., Mora-Custodio, R., Otero-Esquina, C., Yáñez-García, J. M. in González-Badillo, J. J. (2020b). Time Course of Recovery From Resistance Exercise With Different Set Con- figurations. Journal of strength and conditio- ning research, 34(10), 2867–2876. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000002756 17. Pareja-Blanco, F., Rodríguez-Rosell, D., Sán- chez-Medina, L., Sanchis-Moysi, J., Dorado, C., Mora-Custodio, R., Yáñez-García, J. M., Morales-Alamo, D., Pérez-Suárez, I., Calbet, J. in González-Badillo, J. J. (2017). Effects of velocity loss during resistance training on athletic performance, strength gains and muscle adaptations. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 27(7), 724–735. https://doi.org/10.1111/sms.12678 18. Pareja-Blanco, F., Sánchez-Medina, L., Suárez- -Arrones, L. in González-Badillo, J. J. (2017). Effects of Velocity Loss During Resistance Training on Performance in Professional Soccer Players. International journal of sports physiology and performance, 12(4), 512–519. https://doi.org/10.1123/ijspp.2016-0170 19. Pelka, E. Z. in Claytor, R. P . (2019). Comparison Of Velocity-based And Traditional Resistance Exercise Training. 150 20. Pérez-Castilla, A., García-Ramos, A., Padial, P., Morales-Artacho, A. J. in Feriche, B. (2018). Effect of different velocity loss thresholds during a power-oriented resistance training program on the mechanical capacities of lower-body muscles. Journal of sports scien- ces, 36(12), 1331–1339. https://doi.org/10.1080 /026 4 0 414. 2017.13769 0 0 21. Rodiles-Guerrero, L., Pareja-Blanco, F. in León-Prados, J. A. (2020). Effect of Veloci- ty Loss on Strength Performance in Bench Press Using a Weight Stack Machine. Inter- national journal of sports medicine, 41(13), 921–928. https://doi.org/10.1055/a-1 179-5849 22. Rodríguez-Rosell, D., Yáñez-García, J. M., Mora-Custodio, R., Pareja-Blanco, F., Ravelo- -García, A. G., Ribas-Serna, J. in González-Ba- dillo, J. J. (2020b). Velocity-based resistance training: impact of velocity loss in the set on neuromuscular performance and hormonal response. Applied physiology, nutrition, and metabolism = Physiologie appliquee, nutrition et metabolisme, 45(8), 817–828. https://doi. org/10.1139/apnm-2019-0829 23. Rodríguez-Rosell, D., Yáñez-García, J. M., Mora-Custodio, R., Sánchez-Medina, L., Ri- bas-Serna, J. in González-Badillo, J. J. (2021). Effect of velocity loss during squat training on neuromuscular performance. Scandinavi- an journal of medicine & science in sports, 31(8), 1621–1635. https://doi.org/10.1111/sms.13967 24. Rodríguez-Rosell, D., Yáñez-García, J. M., Sánchez-Medina, L., Mora-Custodio, R. in González-Badillo, J. J. (2020a). Relationship Between Velocity Loss and Repetitions in Reserve in the Bench Press and Back Squat Exercises. Journal of strength and conditio- ning research, 34(9), 2537–2547. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000002881 25. Sahlin K. (2014). Muscle energetics during explosive activities and potential effects of nutrition and training. Sports medicine (Auc- kland, N.Z.), 44 Suppl 2(Suppl 2), S167–S173. https://doi.org/10.1007/s40279-014-0256-9 26. Sánchez-Medina, L. in González-Badillo, J. J. (2011). Velocity loss as an indicator of ne- uromuscular fatigue during resistance train- ing. Medicine and science in sports and exerci- se, 43(9), 1725–1734. https://doi.org/10.1249/ MSS.0b013e318213f880 27. Sánchez-Moreno, M., Cornejo-Daza, P. J., González-Badillo, J. J. in Pareja-Blanco, F. (2020). Effects of Velocity Loss During Body Mass Prone-Grip Pull-up Training on Strength and Endurance Performan- ce. Journal of strength and conditioning rese- arch, 34(4), 911–917. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000003500 28. Sánchez-Moreno, M., Rodríguez-Rosell, D., Díaz-Cueli, D., Pareja-Blanco, F. in Gon- zález-Badillo, J. J. (2021). Effects of Velocity Loss Threshold Within Resistance Training During Concurrent Training on Endurance and Strength Performance. International journal of sports physiology and performan- ce, 16(6), 849–857. https://doi.org/10.1123/ ijspp.2020-0349 29. Sánchez-Moreno, M., Rendeiro-Pinho, G., Mil-Homens, P. V. in Pareja-Blanco, F. (2021). Monitoring Training Volume Through Maxi- mal Number of Repetitions or Velocity-Ba- sed Approach. International journal of sports physiology and performance, 16(4), 527–534. https://doi.org/10.1123/ijspp.2020-0214 30. Suchomel, T. J., Nimphius, S., Bellon, C. R. in Stone, M. H. (2018). The Importance of Muscular Strength: Training Considerati- ons. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 48(4), 765–785. https://doi.org/10.1007/s40279- 018-0862-z 31. Weakley, J., Ramirez-Lopez, C., McLaren, S., Dalton-Barron, N., Weaving, D., Jones, B., Till, K. in Banyard, H. (2020). The Effects of 10%, 20%, and 30% Velocity Loss Thresholds on Kinetic, Kinematic, and Repetition Charac- teristics During the Barbell Back Squat. In- ternational journal of sports physiology and performance, 15(2), 180–188. https://doi. org/10.1123/ijspp.2018-1008 Žiga Kozinc Univerza na Primorskem Fakulteta za vede o zdravju Polje 42, 6310 Izola ziga.kozinc@fvz.upr.si