SVETOGORSKA * # # # KRALJICA MESEČNIK SVETOGORSKEGA SVETIŠČA Stanič Stanko: VNEBOVZETA ■ K 100-letnici rojstva > kardinala Jakoba Missia Zgodovina praznika Brezdvomno je vnebovzetje eden izmed najstarejših Marijinih praznikov. V prvih krščanskih stoletjih so temu prazniku dajali razna imena: pokoj, uspavanje, smrt, vnebovzetje Marijino. To poslednje ime, ki je prazniku ostalo do današnjih dni, spominja na pobožno prepričanje vseh pravovernih, da je bila Marija ob svoji ločitvi s sveta s telesom vzeta v nebo. Prvotno so na različnih krajih tudi na različne dneve obhajali ta praznik. Cesar Mavricij pa je leta 582. določil za skupni dan praznovanja 15. avgust, kar drži še danes. U Rimu Starorimski obred za praznik vnebovzetja predpisuje za predvečer tega praznika veliko procesijo z bakljami. Ta liturgični predpis izvira od papeža sv. Sergija, ki je vladal sv. Cerkev od leta 687. do leta 701. S časom se — jc ta proccsija vedno veličastne-je vršila in razširjala tudi izven Rima. Danes pri nas Dandanes se na ta veličastni Marijin praznik zbirajo ogromne množice naših Marijinih častiv-cev okrog Marijinih oltarjev doma, na Sv. gori, na Barbani, na Sv. Višarjah in drugih naših Marijinih božjih poteh. Prav je tako in lepo, saj sv. evangelij, ki se bere na praznik vnebovzetja, hvali Martino sestro Marijo, da si je najboljši delež izvolila, ko je pozabila na vse drugo in sedla k nogam Gospodovim in poslušala Njegovo besedo. To Gospodovo hvalo obrača sv. Cerkev na Devico Marijo. Zato je njena čast v nebesih za Bogom največja, tako da po besedah pesnika Danteja pogled v slavo Marijino pripravlja zveličane duhove na blaženo gledanje Boga samega. Dante namreč pravi, da svetnik v nebesih »ponižno v Tvojo milost se ozira za moč, da mogel višje bi se [vzpeti s pogledom do vse blaženosti [Vira.« Pri tem pa bi hotel naše Marijine častivce na nekaj spomniti, kar smo vsi pozabili. Luč iz Ogleja Vsak človejc ima svojo rojstno hišo in rojstno vas, svoje gnezdo, iz katerega je izletel v življenje. Mi vsi pa, dragi bravec, imamo tudi kot katoličani svojo rojstno hišo, rojstno vas, svoj Betlehem. To je kraj, iz katerega nam je v davnini zasijala luč sv. vere. Nam vsem pa je zasijala luč sv. vere iz prastare Akvileje. Od tam naši prvi misijonarji, od tam blagovest krščanstva. Prva krščanska občina je bila v Akvileji že v apostolskih časih in prva krščanska bazilika je bila tam že takoj po letu svobode 314 po Kristusu. Komu je bila ta prva cerkev na naši zemlji posvečena, sicer ne vemo, slutiti pa moremo, če za gotovo vemo, da je bila sedanja oglejska bazilika z velikanskimi slovesnostmi dne 13. julija leta 1030. posvečena Mariji Vnebo-vzeti in oglejskim mučenikom. Naša matična cerkev oglejska je torej cerkev Marije Vnebo-vzete. To, pravim, smo dandanes pozabili. Naši dedje so pa to dobro vedeli. Stari ločniški urbar pripoveduje o vsakoletni procesiji v Oglej, ki se je vršila na predvečer vnebovzetja. Tako so tudi druge stare župnije romale na ta praznik v oglejsko baziliko, kakor obiskujejo hčerke svojo mater. V zadnjih dveh stoletjih je vse to prišlo v pozabo. Nekaj pa se nam je vendar o-hranilo v spomin na oglejsko Marijo Vnebovzeto: Skoraj vse najstarejše hčerke oglejske cer- I kve v naši deželi so tudi sam< posvečene Mariji Vnebo vzeti župnija kanalska iz leta 1296. župnija tolminska iz leta 1296. župnija kobariška znana že v le tu 1306., župnija podmelska znana že v 15. stoletju, župnija spod-njeidrijska iz 14. stoletja, župnija v Slavini iz 13. stoletja in še več drugih. Tudi rimske procesije na praznik Vnebovzete so se pri nas razširile, dokler jih ni zatrl cesar Jožef II. V tolminskem farnem katapanu, ki je bil spisan kmalu po letu 1700, beremo za dan 15. avgusta tole: »Praznik Vnebovzetja D. M. zapcuodan patrocini doma. S kipom Device Marije se vrši procesija po Tolminu in sv. maša za župnijo.« Pa pustimo te spomine. Eno je gotovo! Vnebovzetje Marijino je velik praznik krščanstva, je pa še poseben praznik naše oglejske province in najedličnejših naših najstarejših cerkva. Blagor torej, trikrat blagor tistim, ki ta dan sedejo k nogam Marijinim in sprejmejo Sina njenega in božjega v svoje srce. Goriški knez in nadškof kardinal dr. Jakob Missia, ki je umrl 24. 3. 1902 in po njegovi lastni želji počiva v svetogor-skem svetišču, je bil velik prijatelj frančiškanskega reda in naše božje poti. To nam priča že dejstvo, da je bil sam tretjered-nik, da je leta 1901. poklical frančiškane na Sv. goro in da si je izvolil za zadnji počitek ta sveti kraj. Zato je pač dolžnost našega lista, da se tega izrednega moža vsaj na kratko spomni ob stoletnici, ki so jo drugod s toliko slovesnostjo obhajali. Jakob Missia (zdaj pišejo Mišja in pravijo »pri Mislovih«) se je rodil 30. junija 1838 na Moti v župniji Sv. Križa pri Ljutomeru, ki je spadala tedaj pod graško škofijo. Dobrega očeta Martina je zgubil v 9. letu, skrbna mati Neža mu je pa umrla ob koncu gimnazijskih študij, ki jih je končal z odliko 1. 1857. kot gojenec škofijskega deškega semenišča v Gradcu. Po očetovi smrti>sta skrbela zanj mati in starejši brat duhovnik Anton, pozneje se je zanj zares očetovsko zavzel graški škof Otokar grof Attems. Po enoletnem bogoslovnem študiju v Gradcu je poslal škof izredno nadarjenega in marljivega študenta v znameniti zavod Germanicum-Hun-garicum v Rim. Za ta zavod, ki ima za seboj že skoro 400 letno tradicijo, je posebno značilno, da nudi gojencem poleg globoke in sistematične 6-71etne umske in srčne izobrazbe nenavadno priliko, da se gojenci najrazličnejših narodov med seboj spoznavajo, se učijo drug drugega ceniti in s tem pridobijo tisti široki pogled, ki prepogosto-ma manjka tudi katoliškim izobražencem in celo duhovnikom, ki jim ni bilo dano, da bi zares na široko in globoko pogledali čez plot svojih ozkih razmer. Vzgoja, ki jo je v tem zavodu prejel Missia, se mu je globoko vtisnila v duha in srce kot vzor, ki mu je ostal zvest vse življenje in nam nudi tudi ključ za razumevanje njegovega delovanja v naši težki škofiji; spričo njegovega širokega obzorja in tenkočutnega obzira napram vsem je našlo njegovo delo splošno odobravanje in občudovanje. Po končanih rimskih naukih je Missia od 1. 1864. do L 1884. deloval v Gradcu kot prefekt v deškem semenišču, dvorni kaplan in škofov tajnik, škofijski kancler, konzistorialni svetnik in stolni kanonik. Leta 1884. je postal škof ljubljanski. V času njegovega škofovanja se je katoliška zavest, ki je bila v širokih krogih okužena od tedanjega liberalizma, razmahnila z vso načelno in cerkveno avtoritativno jasnostjo. Škof Missia je s pomočjo odličnih sotrudnikov položil temelje za ves nadaljnji razvoj smotrno organiziranega slovenskega katoliškega gibanja na verskem, prosvetnem, političnem in gospodarskem področju. V borbi z nasprotniki, ki jim njegova načelna odločnost ni prijala in so v njej gledali le nekak kvaren razdor, se je držal pravila: »Borimo se za dobro stvar mirno, premišljeno, vztrajno, potrpežljivo.« Poleg dela je pa priporočal molitev. Na drugem katoliškem shodu v Ljubljani je kot kardinal opominjal: »Zares, dela se vsestransko, piše se, organizira.... Toda pri tem se dostikrat pozabi, da ves blagoslov prihaja od zgoraj, da treba torej moliti.« Kardinal Steinhuber je zapisal v zgodovino rimskega zavoda, kjer se je Missia šolal, sledeče laskave besede o njem: »Missia je bil škof, kakršnih je Avstrija malo imela: učen, za vse škofovske posle sposoben, zelo uvideven in pameten, pa obenem, kar je še brez primere več vredno, izredno ponižen, iskreno pobožen in vneto goreč za duše....« Naš nadškof in kardinal Kot šestdesetletnik je bil ljubljanski škof Missia 1. 1898. (obhajamo 40-letnico njegovega prihoda k nam!) imenovan za goriškega nadškofa. Ob misli na njegovo blagoslovljeno delo med Marija, Marija, Marija! Marija!... Glej, k Tebi smo prišli na Sveto goro, da naše Te vidi spet solzno oko. ODPEV, ki se ponavlja po vsaki kitici: O Svetogorska Ti Gospa, poglej ljubo na nas z neba! Marija!... Le Tebi je znano vse naše gorje, le Ti posušiti nam moreš solze. Marija!... Glej, težki nam grehi življenje grene, po Tebi naj duše spet mir zadobe. Marija!... Svobode si prave želi nam srce, Ti skoraj razveži nam spone težke. Marija!... Premnogo nadlog nas telesnih teži, v vseh stiskah pomagati moreš le Ti. Marija!... Stoletja že milosti tukaj dele vsem vernikom Tvoje dobrotne roke. Marija!... O, naj tudi nam se odpirajo zdaj, nekoč nas privedejo v blaženi raj. Otroci Marijini! Na angelsko nedeljo 4. in naslednji pondeljek 5 pridite vsi na Sv. goro, take poklonijo Mariji obnovijo svojo obljubo septembra zvečer . septembra zjutraj da se družbe kot ob 400-letnici in zvestobe napram nebeški Materi. . » - - Z ljubljenim Sinom vas blagoslovi Devica Marija ! Vaš voditelj nami moramo reči: Škoda, prevelika škoda, da je bila doba njegovega škofovanja tako kratka. Takoj po prihodu v škofijo je posvetil škofijo in ljudstvo presv. Srcu Jezusovemu. Sam piše v pastirskem listu z dne 22. 1. 1899: »V prvem pastirskem listu sem vas povabil, da bi posvetili sebe, deželo in škofijo božjemu Srcu Jezusovemu. Nisem mislil, da bi se to zgodilo le na videz,.... marveč sem želel, da bi se vsi resnično in odkritosrčno vdali temu presvetemu Srcu. Želel sem, da bi v vaših srcih gorela zvestu in stanovitna ljubezen do Jezusa Kristusa v najsvetejšem Zakramentu, ne pa, da bi se morda le za hip vnela kakor zagori z močnim plamenom slama, ki pa takoj zopet ugasne.« Posvetilna molitev kardinala Missije se še dandanes vsako leto obnavlja po naših cerkvah. S tem posvećenjem je prehitel papeža Leva XIII., ki je z okrožnico z dne 25. 5. 1899. odredil posvećenje človeškega rodu presv. Srcu Jezusovemu. Veliko skrb za posvećenje svoje črede je kazal zlasti s prizadevanjem, da bi ji dal veliko domačih duhovnikov. Po zgledu drugih vzorno urejenih škofij je želel tudi goriško deško semenišče primerno razširiti in je v ta namen kupil zemljišče, kjer je pozneje zgradil vredni njegov naslednik Sede j sedanjo veličastno zgradbo za duhovniški naraščaj. Med ljudstvom je hotel zbuditi zanimanje za semenišče s posebnim pastirskim listom o duhov-ništvu in duhovskem naraščaju. Med drugim piše: »Zato pa se ob začetku postnega časa obračam do vas s prošnjo: »Vzemite si k srcu naše deško semenišče. Miloščina, katero prosim, je miloščina za vas same. Kajti vam in vašim otrokom bo v korist, če zrastejo v razširjenem semenišču izvrstni duhovniki; vam bodo o-znanjali božjo besedo, vam bodo delili svete zakramente, vas bodo tolažili, vam bodo pomagali v življenju in ob smrtni uri. Ta miloščina bo za vas, ker dečki, ki se bodo sprejemali v zavod, bodo vaši otroci, morda vaši ljubljenci, vaš ponos v življenju, vaša tolažba ob smrtni uri. Za vas same torej in za vaše otroke prosim miloščine.« Ta zadeva mu je tako pri srcu, da priporoča, naj bi se verniki združevali po 10 in 10 skupaj in se obvezali, da bodo darovali za semenišče po 2 vinarja na mesec. Da bo verno ljudstvo na Sv. gori dovolj postreženo, je poklical tja frančiškane, ki so že prej 200 let oskrbovali ta sveti kraj. Prvi gvardijan je bil p. Kalist Medič, čigar svetogorsko pesmico smo zadnjič objavili. Duhovščina je imela v nadškofu Missiji modrega vodnika, ljubeznivega očeta in najlepši zgled gorečega pastirja. Med duhovščino obeh narodnosti je prinesel mir, vzajemnost in ljubezen. Skrbel je tudi za gmotni položaj duhovščine in zato si je postavil v načrt tudi to, da dvigne vika-riate in kuracije v župnije, kar izvaja sedanji prevzvišeni nad-pastir. Kol človeka je lepo označil pokojnega svojega gospodarja njegov bivši služabnik Petan: »Rajnega kardinala imam v spominu kot najbolj plemenitega človeka, kar sem jih poznal; kar divji po- Meseca in dneva prikazanja Matere božje na Sveti gori nam zgodovinski listi niso ohranili. Prikazala se je gotovo ob takem času, ko v okolici svetišča živino na pašo gonijo, tedaj od začetka spomladi do pozne jeseni. Spomin kronanja in prikazanja Matere božje na Sveti gori obhajate nadškofija goriška in vi-demska III. nedeljo po binkoš-tih. To nedeljo namreč je bila 1. 1717 podoba Matere božje v Gorici kronana. Vprašanje je, ali je bil tedanjemu o. gvardijanu na Sveti gori Romualdu Sitarju znan dan prikazanja po kakem zapisniku ali po ljudski tradiciji, ali pa se je bil že takrat ta spomin izgubil. Če mu je bil dan prikazanja znan, vpraša se zopet, ali je za kronanje odločil obletni dan prikazanja, ali pa se je le tak čas izbral, ki bi bil ljudem najbolj za obilen shod prikladen. Če se je na dan prikazanja oziral, ko je določil dan kronanja, je zopet dvoje mogoče: a) Kronanje se je vršilo 6. junija 1717, III. nedeljo po bin-koštih. Leta 1539 je bila velika noč 6. aprila, tedaj je bila III. ned. po bink. 15. junija. Če se je o. Sitar brez ozira na dan in mesec le cerkvenega leta držal in III. nedeljo za kronanje izbral, ker se je bila v soboto pred III. ! ned. po bink. 1539 Mati božja J prikazala, bi bil dan prikazanja v soboto 14. junija 1539. b) Mogoče pa je tudi drugo, da sta namreč o. Sitarju natanko znana mesec in dan prikazanja, ter si je za kronanje izvolil nedeljo, ki je bila 1. 1717 najbližja onemu dnevu meseca, katerega se je bila 1. 1539 Mati božja prikazala. Najbližja sobota šestemu juniju je pa bila 1. 1539 sobota 7. junija. Če je jemal tedaj o. Sitar ozir na cerkveno leto, bi se bilo prikazanje godilo 14. junija; če se je držal štetja na mesece in dan, pa 7. junija. Vse to velja seveda samo tedaj, če je o. Sitar o času prikazanja sploh kaj vedel in če je, določevaje dan kronanju, jemal stanem, če se kdo manj ugodno o njem izrazi.« V tajnem konzistoriju 19. junija 1899 ga je papež Lev XIII. i-menoval za kardinala, kar priča, kako velik ugled je užival v Rimu in na Dunaju. Ko so prišli k njemu zastopniki goriške duhovščine, da mu čestitajo k izredno visokemu odlikovanju, je ponižno dejal: »Kar pride iz Rima, moram pač sprejeti.« (Nadaljevanje.) v poštev čas prikazni in ne kake druge okoliščine. Neko dozdevanje o času prikazanja mi vzbuja tudi posve-čevalno pismo cerkve 1. 1544. Tedaj so posvetili štiri oltarje, in sicer vélikega M. B. v čast, ki si je bila ta kraj izbrala; drugega sv. Uršuli, skoraj gotovo z ozirom na Uršulo pastirico; tretjega sv. Lenartu, kot spomin Uršulinega jetništva. Ali ni zna-biti tudi četrti oltar bil s premislekom posvečen presv. Trojici, ker se je morda prikazanje go- Kam, brezbožniki, drvite? Kaj podirate cerkvé? Kaj nedolžne vi morite? Kaj zastrupljate srcé? Odpev po vsaki kitici: Babilonski stolp gradite: mojster vaš je iz pekla; ah, zastonj se vi borite zoper svetega Boga/ Mar s podiranjem se zida? Mar krivica pravo da? Mar sovraštvo več je prida kot ljubezen bratovska? Raj obljubljate na svetu, če srp, kladvo zmagata! Laž je skrita v tem obetu: česar nima, kdo naj da?! O krivici nam kričite, o zatiranju sveta: pa še hujše vi vršite, les vpijoče do neba. Trna s trnom ne izrivaj, in za zob ne daj zoba: v srca le ljubezen vlivaj, da odrešiš svet gorja. Brez Boga je ni pravice ne ljubezni bratovske. Le brezbožne so krivice, kjer za kralja satan je. S. G. Ko pojdeš na Sv. goro, ne žabi, da tam počivata dva sinova naših mater, ki se nam njun lik kaže tem lepši, s čim večje daljave motrimo njuno nesebično delovanje za čast božjo in posvećenje izročene jima črede. Na straneh naše cerkvene zgodovine, ki sta jo onadva pisala, ni nobenega madeža, ampak sama luč, ki slavi Cerkev in ljudstvo, iz katerega sta izšla. dilo okoli praznika sv. Trojice, ki je bil 1. 1539 ravno 1. junija, sobota pred sv. Trojico pa 31. maja in sobota po sv. Trojici 7. junija. Sicer pa se je bila M. B. Uršuli večkrat prikazala, kakor je povzeti iz poročevalcev o. Bav-čerja, Pasconija i. dr. in kakor trdi ustno izročilo. Katerega meseca in ob katerih dnevih, ne vemo in tudi vedeli ne bomo, če ne najdemo kakih do sedaj še neznanih sporočil. (Nadaljevanje prihodnjič.) V jutranjem svitu so zvezde že oble« dele, ko je utrujen mož s previdnim ko* I rakom stopil čez glavno barcelonsko ulico Ramblo. Kot senca je zdrknil na stransko pot. Tedaj se tiho oddahne in se nasloni na steno neke hiše.. Vso noč je potoval od hiše do hiše, po stopnicah gor in dol. Tu je tolažil nesrečne, tam osrčeval obupujoče; k temu bolniku je nesel sveto popotnico, drugega je ma« zilil za pot v večnost. Vse to pa je de» lai v stalni nevarnosti, da ga kot duhov» nika spoznajo, ujamejo, mučijo in u» more. Boljševiki in anarhisti so si sicer ta hip smrtni sovražniki in se javno in zahrbtno medseboj pobijajo, toda v eni stvari so si edini kakor morejo biti složne le peklenske sile: v sovraštvu do Boga in Cerkve! Don Fernando mahoma prisluhne. Ju» tran jo tišino so nekje pretrgali rezki streli. Kaj je to? Ali se rdeči prijatelji med seboj že tako zgodaj streljajo? Ali spet streljajo talce? Nacionaliste? Ka» ' toličane? Quien sabe — kdo to ve?.... Osamelega moža v sivi obleki, ki ne vz» buja nobene pozornosti, spreletava kar groza: »Moj Bog, usmiljenje! Kako dol« go še bo trajala ta blaznost?! Kako dob go še?!« Kar opoteka se, ko hiti naprej proti svojemu skrivališču. Truden je, nedo« povedljivo truden — telesno in dušno. Dan na dan gledati samo stisko in smrt, kdo naj to na dolgo prenese? In konec vsega: lastna aretacija, ki je neizbežna! Doslej so še vsakega duhovna izsledili; vsaj tiste, ki jih je sam poznal. In po» tem?.... Oh, le nikar na to ne misli in si v do» mišljiji ne predstavljaj. Bog nikogar čez njegove moči ne obteži. Tudi njega ne. In Bog pomaga njim, ki so blage volje. Bog pomaga, /prav gotovo pomaga. Njegove blede ustnice so ponavljale: »Gospod, Gospod!« Spet je zavij v novo stransko cesto. Skozi ubite šipe neke napol porušene hiše udari na njegovo uho nepopisno bolestno ječanje. Zdrzne se in ustavi. Človek v stiski! Morda lahko pomaga! Stara, velika ljubezen njegovega svetega poklica se oglasi v sladki bolesti: lju» bežen do trpečih. V hipu je pozabil na vse, kar ga je delalo trudnega in ga vz» nemirjalo. Brez obotavljanja stopi v mračno vežo in po stopnicah navzgor. Tam za vrati, ki so napol odprta, mora biti. Pritisne na kljuko. Zakaj se vrata odpirajo tako težko, kakor bi bila iz svinca? S silo jih potisne nazaj, da mo» re vstopiti. V sobi nepopisno razdeja» nje, noben kos pohištva ni ostal cel. Kje pa je bolnik? Tedaj ga mučno ihtenje kar na mestu obrne. Na gorenjem robu odprtih vrat vidi dvoje voščenih, nenavadno trepe» tajočih rok. Z neizmerno grozo zagrabi kljuko vdrugič in povleče vrata — ter s presekanim krikom plane vznak. Srce mu kar obstoji: na notranji strani vrat vidi z žeblji pribitega človeka... Duhovniku je bilo, kakor da bi se po» grezal v teman rov — vedno globlje — brez konca — skozi stoletja.... Pred očmi škrlat in tema.... Od groze so mu otopeli vsi počutki. Kakor stroj so za» jele oči strašni prizor: s krvjo oblita moška postava v okrvavljenih kosih oblačila in z navzgor stlačenimi noga« mi. Glava nagnjena kakor pri umirajo» čem, okrog vratu na vrvi obešena črna knjiga: sv. pismo. Tedaj se ponovi pretresujoče ječanje, ki prikliče duhovnika iz brezna strahu in groze spet k zavesti. Vrže se proti vratom in začne majati žeblje, a s pro» sto roko nič ne opravi; pretrdo so za» biti in niti ganejo se ne pod njegovo dlanjo. Kje naj dobi klešče? — Kaj pa more drugega koristnega zanj storiti? Z molitvijo kesanja skuša zbuditi trpina k zavesti in nato mu da vesoljno od» vezo. Sv. olja ni imel več pri sebi. Tedaj dvigne križani človek z veliko težavo glavo in z onemoglo kretnjo po» gleda duhovnika. Oh, te oči! Don Fer* nando bi rad kar zbežal in ne more. Ali je to še človeški izraz? Te oči so že mrtve in umrle so v nedopovedljivih mukah. In vendar še žive. Toda njihovo življenje ni od tega sveta. To življenje je onstran trpljenja tega sveta in žari kakor zvezda danica po dolgi, hudi, vi» harni noči. To življenje te pozdravlja iz daljave kot izpolnjena obljuba, kot zarja večnosti Naj tudi telo še trepeta in se zvija, duša že trka na zlata vrata tistega večnega doma, kjer je sama luč, pravica in ljubezen. Globok vzdihljaj je razširil prsi umi» rajočega. Še bolj obnemoglo kot prej je nagnil glavo. Duhovnik se vrže na kole» Iz svetogorske zgodovine Mučeniška zgodba Iz Španije Julij Zeyer (Poslovenil Marko Kranjc) Vrt Marijin Pesem o Materi (Nadaljevanje.) IV. V TEMPLJU. Zvezda, jasno bliščeča nad kalnim morjem tega življenja, je torej že vzšla iz belega jutranjega svita: Marija, brez madeža spočeta, je bila rojena, Marija odločena, da Devica nosi nekdaj v sebi Besedo, kakor je grm v puščavi, ne da bi zgorel, nosil oni čisti ogenj, pred katerim je Mojzes ležal na obrazu, poslušajoč v sveti grozi ukaze božje. Zvezda je torej vzšla iz belega jutranjega svita, a človeštvo v svoji večni temi tega ni vedelo in povodenj grehov sveta in rimske blaznosti je valovila dalje po širni zemlji. — Le eno srce je vriskalo k Bogu v blaženem znanju bodočega odrešenja: to je bila Ana. Toda Ana je molčala. Bilo je nekaj velikega imeti z Bogom tajnost. Kje naj vzame besed, ki bi izrazile neobsežno veličastvo tega dogodka? Ana je molčala in njena neizmerna hvaležnost se je razodevala edino v tem, kako je s sveto brižnostjo skrbela za dete. Kakor žareče solnce razmišlja v radosti nad pomlajeno, od sebe oživljeno prirodo ter jo z ustvarjeno svetlobo živi: tako se je Anino v duši zasidrano materinstvo brez samoljubnih nagonov dajalo v neprestano žrtev; žarela je v ljubezni, vsled te neu-stvarjene svetlobe nadzemeljski! In dete je rastlo, ljubkejše od vseh umrljivih otrok, kar se jih je narodilo od začetka časov na zemlji, in kdor jo je videl, je od začudenja strmel. Za kako neizmerno in sveto nalogo pa je bila odločena že od začetka časov, seveda nihče niti slutiti ni mogel, dete Marija sama ne, ki je kot potnica iz krila večnosti bila sicer napolnjena z duhovno svetlobo, pa je še živela v otroškem neznanju. Neizrekljiva milina je bila Marijin delež. Kakor se sladkoduhteča trta nagiba k drevesu, tako se je Marijina nežnost privijala k ljubezni matere Ane. Njene oči so gorele kakor zlate svetilnice pred oltarjem, hranjene z nebeškim oljem; njen glas je bil kakor zvoki harf in njen smehljaj je oznanjal, da bije v nežnih prsih srce, podobno kadilnici, ki se iz nje neprestano dviga dim Bogu prijetnih dišav. Na njenem čelu je žarel pečat, ki jo je zaznamoval kot hčer večne luči, in bili so trenutki, ko je tudi to doslej detinsko čelo govorilo o tem, kako brezdno skrivnosti se skriva za njim, kakor nebo globokih. O Marija, ti vir neobsežnih, svetih skrivnosti! Ko je bilo dete blizu tri leta staro, se je nekoč zgodilo, da jo je Ana, zaposlena pri svojih hišnih opravkih, pustila samo v vrtu za hišo. Ko pa se vrne tja ponjo, ne najde deteta ne tam ne v hiši in silen strah jo spreleti. Hiti jo iskat v soseščino. Toda nihče ni videl deteta. V svojem strahu gre Ana slednjič iz mesta pod milo nebo iskat Marijo in tu jo v svojo tolažbo zagleda, sedečo na hribčku pod grmom belo razcvelih rož. Hi- tela je k njej, z mirnim očitkom rekoč: »Zakaj si me tako preplašila, Marija? Zakaj nisi ostala na vrtu?« Dete pa je zamišljeno gledalo v daljavo, na belo cesto, ki je peljala iz Nazareta v sveto mesto Jeruzalem, ter dejalo: »Mamica, ne vem, zakaj sem šla in kam. Ta bela cesta me je klicala, naj grem daleč. Kam vodi, ne vem, ali vabila me je. In nisem bila sama. Dva moža sta šla zmiraj z menoj. Bila sta bela, nekako žarela sta. Plula sta po zraku. Za roko sta me vodila. Ko si prišla, sta odšla. Kje sta?« Tedaj je postalo Ani tesnobno. Sedla je k Mariji in v globočini duše je začela premišljevati ter rekla poltiho: »Je-li to otroška preprostost in govori zgolj sanjavost iz nje? Ali je več? Govori morebiti Bog pomenljivo iz teh otroških ust?« V tem je zašumljal v travi lahen korak in majhna deklica, nekaj let starejša od Marije, je stala pred Ano. Bila je žalostna, bleda, bolehava in njene oči so bile uprte v prazno, naravnost v solnce, toneče že za goro; toda pekoči žarki niso slepili njenih otožnih oči, ker bile so slepe. V svoji večni noči je dete pogosto tipalo s palico; začuvši zdaj človeški glas je vprašalo: »Je-li kdo tu? O, povej mi, kako daleč je še v mesto Nazaret! Sanjalo se mi je, da zadobim ondi pogled. In šla sem, šla. Od daleč prihajam in Bog me je varoval. Ljudje so me vedno vodili na cesto, če sem vprašala, in jesti so mi tudi dali. In psi niso lajali, če so me videli; šli so k meni, kadar sem sedela ob cesti in so se mi do-brikali. Kako rada sem delila ž njimi kruh, ki so mi ga v radodarnosti dajali dobri ljudje.« «i in moli molitve za umirajoče. Kot potok se mu uderejo solze in obide gs globok mir: »Jezus... Jezus...!« Tedaj -se umirajoči s hreščečim sunkom raz» "tegne in sesuje. Končano je. Poslavljajo» ■«a se duša pa je vzela kot poslednje s -tega sveta besede klečečega duhovnika: »Brat, ko prideš v Njegovo kraljestvo, spomni se me!« Don Fernando je vstal in prekrižal preminulega na čelu, ustnicah in prsih. Povrnil se je k svoji lastni usodi in sé napravlja na nadaljnjo pot proti domu. (Stadt Gottes 1937*38 str. 425). Močna zena Pridne roke Ob Cilkini smrti je marsikdo s sočutjem in morda kdo tudi iz neke zavisti, ki je ni mogel prikriti, modroval: »Preveč se je mučila, preveč! Saj ji ni bilo treba. Da ni bila tako nagnjena na imetje, bi še živela. Tudi otroke je preveč naganjala k delu in le zato so vsi oboleli in legli v rani grob. Kaj imajo sedaj od tolikega garanja?« Ako bi bila naša Cilka vprašala za svet tiste, ki jim je glavna skrb pri delu, •da se ne pretegnejo, da ne delajo čez predpisano uro, da se ■otresejo vsakega velikega napo-Ta. da delajo čim manj in zaslužijo čim več, bi bila brez dvoma manj delala in bi si bila morda ludi življenje za kako leto podaljšala. Tudi zdravnik bi ji bil .gotovo dal podoben svet kakor marsikateri prijatelj, ki ji je dejal: »Privoščite si malo več počitka.« Tudi marsikateri učenjak, umetnik, državnik in celo skoraj vsi svetniki bi si bili lahko podaljšali življenje, ako bi se bili držali podobnih nasvetov. Koliko dobrin bi pogrešalo človeštvo, ako bi se vsi odlični ljudje postavili na stališče, da je treba predvsem in nad vse skrbeti le za zdravje in čim daljše življenje. Torej takih neumorno delavnih in nase res preveč po-zabljajočih ljudi ne smemo kar tako obsoditi, ampak premisliti moramo, kaj jih je naganjalo k tako izredni delavnosti. Če so bili nagibi dobri in hvale vredni, jih moramo občudovati, če so se dali voditi od ničevih nagibov, n. pr. od pohlepa po nepotrebnem imetju ali po bežni slavi tega sveta, so pomilovanja vredni. Poglejmo torej, ali ni bila naša Cilka preveč lakomna in ali ni postala ona sama in skoraj vsa njena družina žrtev te nesrečne poglavitne pregrehe. O Cilki moramo reči, da je ijubila delo kot tako in ne le kot •vir blagostanja — in lenobo je kar sovražila in je ni trpela ne pri sebi ne pri svojih. »Želim, da v naši hiši ne manjka ne deta ne kruha,« je rada poudarjala. J?ada je imela tudi svoje imetje, ki ga je s tolikim trudom pridobila, toda ta ljubezen ni bila neurejena. Želja po imetju je nikdar ni zavedla, da bi radi njega zapostavljala višje dobrine ali se otresala dolžnosti, ki iz imetja izhajajo. Pobožno srce Lakomni ljudje ne najdejo lahko časa in denarja za božjo čast in zveličanje svoje duše. Njihov patron je Juda Iškarjot, ki mu je bilo hudo za denar, ki ga je Marija potrosila za Jezusa, dočim bi se bil lahko tako lepo spravil v njegovem moš-njičku. Nič tega ne najdete pri Cilki. Ta ženica je vstajala ob treh, da je doma pomolzla, prišla v mesto, oddala mleko ter se udeležila vsak dan prve svete maše in svetega obhajila, zlasti ob šmar-nicah in zornicah, ki so bile njeno največje veselje. Našla je vsako leto tudi čas in denar za zaprte duhovne vaje in še na um ji ni prišlo, da bi se odtegovala od tako važne reči s praznimi izgovori vseh tistih, ki do vratu tiče v zemlji, denarju in blagu. Njene roke so bile neprenehoma v delu, pa tudi srce vedno v Bogu. Njena pot z doma v mesto in nazaj je bila ena sama po-božnost — in žalostna je bila, če ni mogla z doma ali jo je kdo po poti motil. Jezus in Marija sta ji bila sladki imeni, ki ju je neštetokrat v življenju in smrti z ljubeznijo izgovarjala. In kako je ljubila sv. mašo! Malo je rajnih, ki bi se zanje toliko svetih maš bralo kakor za njene rajne. Tudi zase je skrbela in računala na možnost, ki dandanes ni redka, da otroci nič ali vsaj dovolj ne skrbe za tiste starše, ki so zanje vse življenje garali. Cilka ie imela denar tudi za misijone kakor nihče ne daleč okrog njenega doma. In če je dušni pastir katerokoli dobro stvar priporočil, ona se je vedno med prvimi oglasila, pa ne le tako zaradi lepšega, ampak kakor je bilo primerno za tako plemenito ženo. Cilkina pobožnost ni bila le čuvstvena, ampak je izvirala iz globokega verskega prepričanja. Zato nikakor ni bila kakor marsikatera pobožna mati, ki more združiti svojo pobožnost z neverjetno brezbrižnostjo glede verskega življenja celo svojih najdražjih, ker si misli: »Zame je pobožno življenje dobro, odgovarja mojemu značaju; če pa moj sin in hčerka zanemarjata verske dolžnosti, morda ne bo to tako hudo, smo pač ljudje različnih značajev in kar enemu prija, za drugega ni.« Cilka je bila globoko prepričana, da je vera največji zaklad, ki je vsem ljudem za zveličanje potreben, i Zato jo je silno bolelo, če ka-I teri njenih ni kazal takega ve-J selja do vere in pobožnosti, kakor je bila v njeni hiši vedno v navadi. Njena živa vera se je posebno kazala ob priliki raznih težkih bolezni, ki so šle skozi njeno hišo. Nobenemu njenih ni manjkalo zdravniške pomoči in vsestranske skrbi in nege glede telesnega zdravja, a še bolj se je potrudila vedno tudi za dušno pomoč. Ni se bala gledati tudi najhujšim položajem odločno v obraz, ne sebe ne svojih ni nikdar varala s praznimi na-dami. Ko je prišla resna bolezen v hišo, je takoj poklicala duhovnika in se držala načela: »Danes ali jutri, telo mora umreti.... duša pa se ne sme ne danes ne jutri ne nikoli pogubiti.« Koliko ljudi bi stopilo bolje pripravljenih pred božji sodni stol, ako bi njihovi domači v bolezni s tako vernim očesom gledali na njihove največje potrebe. Posebno na njeni in na njenih dragih bolniški in smrtni postelji se je pokazalo, da je svojega moža in otroke ljubila kot močna žena v Bogu in ne zgolj čuvstveno in sebično.... in posvetno. Naj vedo in razumejo vsi: Cilka je imela dom in ga je ljubila, bolj je ljubila svoje drage v njem, še najbolj pa Boga in svojo ter svojih dragih dušo. Zanjo bi bila žrtvovala spet vse do prve žlice, ki jo je prinesla k hiši. Tu je vzrok, da se je mati Cilka včasih zdela trda kakor pridigar, ki z lece udari, da te zaboli, a le zato, ker te resnično ljubi. (Nadaljevanje prihodnjič.) Zvezdnato nebo oznanja slavo božjo Vsa narava, a predvsem z zvezdami posejano nebo nam z neovrgljivo jas» n ostjo razodeva Stvarnika in njegovo neskončno popolnost: veličino, moč, dobroto, lepoto, modrost, večnost in ne» skončno veličastvo. Kako sveto sposto» vanje do nebeškega Očeta bi imeli, ako bi pogostoma premišljevali veličino nje» govih del s ponižnim srcem in umom ter bi bili tudi pripravljeni, svojo voljo brezpogojno podrejati njegovi neskon» čno silni in sveti volji. Da bomo vsaj malo slutili, kako velik je Bog in kako neznatno majhni smo mi in da bomo potem bolj spoštljivo mislili in govorili o njem ter radi sledili njegovim ne» skončno modrim zapovedim, bomo v našem listu vsakikrat malo premišljevali najveličastnejše delo božje: zvezdnato nebo, ki je od najstarodavnejših časov najbolj zanimalo vse ljudi, ki jim ni bi» la vse le jed in pijača, ampak so pred» vsem hrepeneli po spoznanju resnice. Danes premislimo malo, kako velike so zvezde. Vsaka posebej je tako veli» ka, da si naša domišljija kar nič ne more predstavljati njene velikosti. Ze naša »mila luna», ki je najmanjša znana zvezda, je tako silno veliko telo, da njego» vo velikost pač lahko premerimo, a z domišljijo si je nikakor ne moremo predstavljati. Nekoliko primer naj nam pojasni, ka» ko velika je naša nočna bleda svetilka. Iz enega samega kubičnega km granita bi mogli zgraditi 5 m visok in 5 m širok zid, ki bi mogel objeti ves ravnik (ekvator) naše zemlje — dolg 40 tisoč kilometrov. Z enim kubičnim kilome» trom granita bi mogli zgraditi tudi pol metra visoko in "5 m široko cesto od ze» mlje na luno; brzovlak, ki bi drdral po tej progi dan in noč s hitrostjo 60 km na uro, bi jo premeril v.... 9 mesecih. Da boš še bolj razumel, kako spoštova» nja vredna veličina je že en sam kubični kilometer, si predstavljaj posodo vode, k- bi bila 1000 m široka, dolga in visoka. Ali veš, kdaj bi se izpraznila, ako bi iz nje iztekel vsako sekundo le en sam liter? Če se ti ljubi, lahko sedeš in zra» čunaš, da bi v enem letu izteklo iz o» gromne posode 32 milijonov litrov. Po» polnoma bi se izpraznila posoda v 300 stoletjih (30.000 letih). Gotovo nisi mi» slil, da je en kubični kilometer tako ve» lika reč. Zdaj pa vedi, da je že naša ma» la lunica tako nezaslišano velika, da meri 22 tisoč milijonov (22 milijard) kubičnih kilometrov. Ali si moreš to predstavljati? Nikdar! Mi ubogi revčki, ki bi se radi včasih prepirali s Stvarni» kom, si ne moremo predstavljati z do» mišljijo niti ene milijontinke lunina ve» likosti. Spet si pomagajmo s primero. Predstavljaj si veliko opekarno, ki bi vsako sekundo izdelala eno opeko, dnev» no torej 86400. Ta opekarna bi morala obratovati dan in noč skozi 344 milijo» nov let, da bi izdelala 22 tisoč kubičnih metrov opeke, t. j. eno milijontinko lu» ninega obsega. Nobena človeška domi» šljija si te množine ne more predstav» I jati. Zdaj pa vedi, da je zemlja petdeset» krat večja od lune, solnce pa je tako silno veliko, da bi v njem bilo prostora za 64 milijonov lun. Glede nas so torej luna, zemlja in solnce neizmerna telesa, ki bomo njih velikost zajeli in uživali šele v večnosti. In vendar ti zvezdoslovje jasno pove in tudi znanstveno neizpodbitno dokaže, da je naša zemlja v vesoljstvu kakor drobno zrno peska, ki ga obkroža in se z njim igra silni vrtinec vsemira. In na» še solnce je v vsemiru kakor leteča iskra, ki izgubi ves sijaj v silnem požaru neiz» merno večjih gorečih teles, ki jih je na nebesnem svodu toliko kakor peska ob morju. Ob takem premišljevanju se nam po» kaže neizmerna veličina Stvarnikova, a tudi veličina Marije, ki se imenuje in je Mati božja. Po pravici pravi sv. Tomaž Akvinski, da Marija ima nekaj neskonč» nega na sebi in Cerkev jo po pravici blagruje: Njega, ki ga nebo ne more obseči, si v svojem telesu nosila. (Nadaljevanje prihodnjič.) Kotiček resnice brez rokavice JE VSE NARAVA Prosim, povej mi, ali ima ta narava pamet ali nima pameti. 1. »Ne, nima pameti.« Čudno! Kako je to, da je pa tako pa» metno narejena? Poglej: Žejen si — imaš vodo, da si ugasiš žejo. Lačen si — s kruhom, z jedjo se na» sitil Mraz je — v drvih, v premogu je shranjena gorkota, zakuriš, pa dobiš gorkoto. Kako pripravna shramba! Itd. Ali glej, kako je ena in ista stvar porabna za več namenov. Vzemimo voda Gasi ti žejo, čisti te in umiva, goni mlinska kolesa, nosi la» dje, daje luč in gasi ogenj, zlepi pesek in cement v močne skale. Če jo deneš nad ogenj, ti zmehča jed, če jo deneš na mraz, se strdi v led in ti ohranja po» leti v ledenicah jed in pijačo, da se ne pokvari. Dvigne se v zrak kot droban hlap, da se zemlja osuši — in zopet pa» da na zemljo v kapljah, da napoji zem» ljo in rastline. Itd. Pa to je le drobček v veliki uredbi narave. Premišljuj tudi druge stvari, povsod boš videl veliko smotrnost.... In vse to naj bi bilo narejeno brez pame» ti? Kar tako tjavendan? Veš, da ni mo» goče, da bi kolesca v uri kar tako sku» paj priletela in nam pravilno kazala ure, minute in sekunde. Kako naj pa red v vesoljni naravi bo brez pameti, ki je vse tako čudovito smotrno uredila? 2. »Seveda, narava je modro urejena.« Dobro, da to priznaš. Ker je pametna uredba, mora nekje biti pamet, ki je to uredila oz. ureja. Kje pa je ta pamet? V soncu? V zra» ku? V ognju? V kamnju? Kje? Povsod? Tedaj je vsak kamen» ček živ in pameten! Pamet je tamreč izraz življenja in more biti le v živem bitju. 3. Je Pamet — pa je zunaj narave. V lepo urejeni hiši ne boš iskal pameti v stenah, mizah, stolih in vseh mogočih predmetih, ampak veš, da je bil nekdo, ki je vse to prej premislil in nato po načrtu naredil in uredil. Ta nekdo mora pač biti pametno bitje: človek, gospo» dar, gospodinja! Pri uredbi narave je pa to pametno bitje: Bog. 4. Dovoli, da ti povem, zakaj ti pra» viš: »Vse je narava.« Zato, ker misliš, da tako uideš pametnemu Bitju, ki bi mu bil odgovoren. Odgovoren mu pa nočeš biti, ker hočeš živeti po svojih na» sladah in strasteh. 5. Newton (Njuten), največji zvezdo» sloveč vseh časov, se je vselej odkril, kadar je imenoval ali 3lišal imenovati Boga. V neki svoji knjigi piše: »Človek, ki ne priznava Boga, Je aorec, ki zaslu» ži, da bi ga zaprli.« (Seigerschmid, Pa» met in vera II 15). 6. Nebo oznanja božjo slavo in nebes oznanja dela njegovih rok. (Ps. 18, 2). »Vrašaj živino in učila te bo; in tiče neba in naznanile ti bodo. Govori z zemljo in odgovorila ti bo — in pripovedovale ti bodo ribe morja: Kdo ne ve, da je vse to naredila roka Gospodova?« (Job 12, 7»9). Tako je pravilo slepo dekletce ter utrujeno sedlo pod rožni grm. In dete Marija jo je objelo in vroče poljubilo na oči ter se privilo k njej. In dekletce, ki je bilo od rojstva slepo, je zdajci vzkriknilo ter radostno za-vriskalo, ker po poljubu Marijinem so njene slepe oči spregledale in z nebrzdanim razkošjem srkale vàse čar barv, skladnost obrisov in vsa čudesa ustvarjenega sveta božjega. In nekdaj slepa, zdaj gledajoča deklica se je vrgla v prah ter hvalila Boga in poljubljala detetu Mariji oblekico in nežne nožice, bele kakor lilija, tet klicala: »Ti si več nego umrljivo dete! Bog je s teboj! Ti si luč!« Ani je srce v prsih zadrhtelo. Kako ji je dal Bog odgovor na njeno vprašanje! In pritisnila je obe deteti na svoje prsi ter ji vzela za roke, rekoč: »Večer se nagiba, pojdita pod streho!« Marija je šla, vendar je rekla mamici: »Ta cesta me še vedno vabi, naj grem po njej!« Ana pa ji reče: »Zdaj je pozno, pojdi domov!« In kakor vselej, jo je dete rado slušalo. Ko je Ana doma Joahimu vse pripovedovala, je rekel svoji ženi: »Vse je jasno. Obljubila sva Gospodu, da mu posvetiva Marijo; prišel je čas, da jo peljeva v tempelj in zato ji je, ko sva oba molčala, bela cesta, ki vodi v Jeruzalem, izpregovorila ter jo vabila, naj ide po njej.« Drugo jutro je Ana povabila svoje sorodnike in Marija se je od njih poslovila. In potem sta se Joahim in Ana odpravila z detetom na pot v Jeruzalem. Ana je sedela na oslici, držeč dete v naročju, Joahim pa je stopal poleg njiju. In v svetem mestu je Ana sklicala sijonske device, ki so prižgale svoje svetilnice ter majale cvetoče veje in pojoč peljale Marijo v sprevodu v tempelj. In Ana, ki je šla z Joahimom za njimi, reče: »Da se dete le ne bi na naju ogledalo! V nežnih letih je, utegnilo bi jo prevzeti domotožje in jokaje bi želela, da jo zopet od-vedeva domov.« Med tem pogovorom pride sprevod prav pred tempelj. In šli so v preddvor in tempeljska vrata, ki je do njih vodilo petnajst stopnic, so se odprla in prikazal se je veliki duhoven. Tedaj so device nehale peti in so postavile svetilnice na tlak. Bilo je tiho. Dete Marija se nasmehlja in hitrih korakov gre gor k vratom; tam se ozre na svoje starše, jim pokima ter z jasnim smehljajem hiti v naročje velikemu duhovnu, ki v hipu ves ginjen reče Mariji: »Povišal je Gospod tvoje ime na vekov veke!« Ob vznožju stopnic pa so klicale device: »Amen!« In Marija je šla v tempelj kakor v hišo svojega očeta. Tako se je torej začelo za Marijo novo življenje. V sveti senci templja živega Boga je tiho tekla njena detinska doba. In njen duh se je jel zavedati svojega bivanja na zemlji in kakor jutranje megle so padale vse nezavestne sanje in motne predstave nežnega de-tinstva in njena krasna duša se je razvijala kakor skrivnostna roža v luči resnice božje. In v njeni notranjosti so začele izvirati one globoke vode milosti, ki so napravile iz device vir vseh čednosti; in vrelec usmiljenja je jel izvirati v njej, vrelec, ki se ne izčrpa, četudi vse človeštvo, v grehu izmučeno, moči v njem svoje usehle ustnice. Marija je živela v templju tiho kakor golobica na dobu v gaju svetih dreves v Hambri. In kakor je iz nebes prihajala hrana za njeno dušo, tako ji je svetli angel prinašal vsak dan v tempelj tudi živež za telo: na oknu svoje hladne sobice, kakor vrt dehteče, je našla vsak dan sveže sadje, na rajskih livadah dozorelo. To je bila njena hrana; vse drugo, kar so ji ljudje prinašali, je vedno razdelila med uboge. In Marijo so učile tkati in vezti svete žene, ki so živele neprestano v templju; in njene otroške rokice so bile spretne, spretnejše od onih, ki so jo učile, in vsi so nemalo strmeli ter rekali, da se tako dete kakor Marija doslej ni narodilo. In učila se je Marija tudi brati v svetih knjigah in v kratkem jih je poznala kakor nikdo izmed učiteljev; in pismouki so se ji čudili. In psalme je pela tako zlatolepo, kakor v gozdu drozg prepeva; njena molitev je bila vedno petje in njeno petje molitev. In bila je ponižna, genljivo ljubezniva, polna sočutja in čista kakor solnčni žarek, in vsaka njena beseda je bila balzam. In bila je mila kakor cvetoča veja mirtina in pogled v njene oči je slepil, dasi je čista milina njenih oči imela sanjavost svita luninega. In biti blizu nje, videti jo, je bilo kakor utrujenemu v puščavi počivati ob bistri vodi, ki se nikdar ne skali, ali bivati v prijetnem vrtu, polnem vonjav. Tako je v senci templjevi rastla in napredovala Marija. Svetogorska kronika 1. maja je prišlo kakih 400 romarjev, med njimi nekoliko pevcev iz Volčje» drage, ki so z lepim petjem razveselili vse romarje. 6. maja je prispel g. dekan msgr. Be» le z nekim drugim sobratom in nekoliko romarji. 7. maja popoldne je prišel na Sv. gos ro novi zvezni tajnik kom. dr, Marij Macolla v družbi polkovnika Grega in nekega drugega častnika kraljeve voj» ske. Ogledali so si svetišče in novi spo» menik. Proti večeru je prišlo kakih 60 romarjev iz različnih krajev. 8. maja romanje Tretjega reda, Apo» stolstva molitve in Skalnice, o katerem smo že poročali. Ta dan je bilo na Sv. gori nad 800 romarjev. 9. maja, na praznik Cesarstva, je pri» šlo okrog 50 obiskovalcev. 12. maja je maševal na vse zgodaj vlč. g. Ravsl iz Maribora, ki je prišel s sku» pino romarjev iz Jugoslavije. Pri evan» geliju je govoril o zgodovini te božje poti in izpodbujal romarje, naj tudi oni z vnemo obhajajo 400»letnico našega najslavnejšega Marijinega svetišča. To pa predvsem s svetim življenjem. Ob 9.30 je prišlo videmsko semenišče pod vodstvom ravnatelja msgr. Alojzi» ja Venturinija. Zelo izpodbudno je bilo pobožno vedenje in lepo petje teh mia» deničev. Frančiškan p. Egidij Raich je pripe» ljal isti dan gojence goriške obrtne šo» le, ki so se prišli priporočat Mariji za pcmoč pri izpitih. 15. maja ob 5.15 maša z ljudskim pe» tjem za majhno romanje iz Jugoslavije. Romarji so odšli proti Padow Isti dan so peli ob 6. uri pevci iz Devina, ob 7. pa pevci iz Šempetra pri Gorici. Vsi so se dobro odrezali na lastno in drugih veselje. Ob 9. uri so prispeli romarji iz Sol» kana pod vodstvom novega, zelo pri« ljubljenega gospoda nadžupnika Božen» ka Kjačiča in njegovega vrlega g. ka» plana Pilata. G. nadžupnik je v pridigi govoril o tesni zvezi med solkansko du« hovnijo in Sv. goro in priporočal svojim duhovljanom, naj se izkažejo v tem sve» tem letu vredne tolike odlike zlasti na ta način, da se vsa duhovnija obnovi v duhu "Jezusa in njegove presvete Mate» re. Pevci so dobro izvršili svojo nalogo in istotako pohvalno moramo omeniti podgorske pevce, ki so s svojim moj» strskim petjem očarali vse vernike pri sv. maši ob 10.30. Ta dan je bilo kakih 1000 romarjev. 17. maja je prišlo na Sv. goro pet se» ster Sv. Družine iz Castelletto sul Gar» da (Verona), katerim so patri poverili vodstvo gostilne in romarske hiše v na» di; da bodo tako romarji bolje postre» ženi. Će se to posreči, ostanejo. 19. maja je pripeljal učitelj Soffi 40 učencev iz Slovrenca pri Moši in se z njimi udeležil svetega obhajila. 22. maja sta ob 6. uri maševala dva ljubljanska duhovnika, ki sta pripeljala skupino romarjev in se kmalu nato od» pravila na pot v Benetke. Isti dan je prišlo tudi kakih 30 romarjev iz Milj pri Trstu. Ob 9.45 je prispelo romanje iz Kopra pod vodstvom msgr.» j a Musizze, ki je imel ob 11, uri peto mašo, pri ka» teri je pridigal p. gvardijan o svetogor» ski zgodovini. Popoldne je msgr. Mu» sizza povabil romarje, naj se Bogu in Materi božji zahvalijo za imenovanje novega škofa tržaškega v osebi doseda» njega reškega škofa Santina, kateremu so poslali vdanostno pismo. 23. maja je bilo na Sv. gori veliko vrvenje radi priprav na slovesno otvo» ritev spomenika padlim vojakom, ki ga je slovesno blagoslovil ob navzočnosti Vojvode Pistojskega in Eksc. Bottaia, ministra za narodno vzgojo, goriški knez in nadškof msgr. Margotti naslednji dan 24. maja, kar smo že poročali, 26. maja je bilo na Sv. gori 80 Trža» čanov in 50 učencev iz Rihemberka z učiteljem. Ob 10. uri je pripeljal vlč. g. Blatnik salezijanske gojence iz Ljublja» ne, ki so zelo pobožno molili in prepe» vali med mašo, ki se je brala na milost» nem oltarju. 28. maja je prišlo z avtomobili več bivših bojevnikov, ki so se bili udele» žili slovesnosti, ki jih je pripravila Go» rica Nj. K. V. prestolonasledniku Hum» bertu. Marsikateri izmed teh bojevni» kov je imel solze v očeh, ko se je spo» minjal na vse, kar je doživel na tej go» ri med vojsko. 29. maja je slabo vreme, ali vendar je prišlo z dvema duhovnikoma 86 romar» jev iz Ljubljane. Pozneje je prišla sku» pina romarjev iz Tomaja z nekaterimi čč. sestrami. Isti dan je prišlo tudi 50 bojevnikov iz Palmanove. 31. maja se je udeležilo le malo ro» marjev sklepne majniške pobožnosti, to» da ti so se s tem večjo zbranostjo po» slavljali od pobožnosti, ki je tako pri» rastla k srcu vsem pravim častivcem Matere božje. To in ono Sv. Oče Pij XI. sprejema tudi v svo» jem dvorcu v Castelgandolfo romarje, ki ga hodijo obiskovat z vseh strani sve» ta. Posebno navoporočenci radi romajo po blagoslov k sv. očetu in on ga jim tako rad deli in jih spodbuja k svetemu zakonskemu življenju. Kitajski general med belimi menihi V Jankiapingu blizu Kitajskega zidu je velik samostan belih menihov cister» cijanov. Med novinci tega samostana je tudi bivši kitajski general. Ta kitajski general je bil pred nekaj leti ob nekem uporu ujet in obsojen v smrt. Ko je na predvečer dneva, ko se je imela izvršiti obsodba, sedel v svoji je» či, so se odprla vrata in vstopile so tri neznane osebe. Ena izmed njih mu je zaklicala te besede: »Jutri boš rešen!« Takoj nato so vse tri postave izginile iz ječe. In res je bil general drugi dan, tik pred usmrtitvijo pomiloščen. Ta» ko j nato se je vrnil v svojo domovino Sensi . Tukaj je bila kapelica katoliškega mi« sijona. Ker je imel čas, si je nekega dne šel ogledavat misijon. Stopil je tudi v kapelico. Nad glavnim oltarjem je vi» sela slika sv. Družine. General si je ho» tel ogledati tudi to slikarijo. Naenkrat se je močno začudil. Na sliki je spoznal tiste tri osebe, ki so tistega žalostnega večera prišle k njemu v ječo ter mu naznanile, da bo rešen. To ga je nepopisno pretreslo. Brž je stopil k misijonarju in ga prosil, naj mu kaj več pove o katoliški veri in o treh osebah na sliki. Misijonarji so se» veda radi ustregli možu, ki je z velikim navdušenjem sprejemal vse katoliške verske resnice. Ko se je spreobrnil in bil krščen, mu to še ni bilo dovolj. Ho» tel se je spopolnjevati še bolj. Zato je te dni stopil v samostan belih meni» hov kot novic. Ta cistercijanski samostan v Jankia» pingu so ustanovili leta 1863. Danes je v njem 135 duš samostanske družine, med njimi 23 duhovnikov. Od teh je že 11 rojenih Kitajcev. Nemški katoličani Nemški katoličani so znani po svoji vnemi za sv. vero. Njih versko šolo z globoko vernimi učitelji, ki so pod nad» zorstvom Cerkve po 5 ur na teden učili krščanski nauk, vodili otroke v cerkev i.t.d., je občudoval ves katoliški svet. Mladina, ki je bila tako dobro utrjena v sveti veri, se je oklenila katoliški^ mladinskih društev, v katerih se je pri» pravljala na resnost življenja. Versko časopisje je bilo močno razširjeno. Z eno besedo: v Nemčiji so katoličani jemali resno svoje versko življenje in lepo krščansko živeli. Nekaj let sem pa je prišla prav huda preizkušnja črez nje. Njihovo časopisje je bilo hudo pre» ganjano in na vse zadnje ukinjeno ter tiskarne po večini zaplenjene. Katoliška mladinska društva so bila prepovedana in njihovo premoženje zaseženo. Kato» liška delavska društva so razgnana, ver» ska šola se počasi' odpravlja in mestaf krščanskega nauka se otroci učijo raz» nih krivih naukov. Nemške duhovnike, ki se niso mogli braniti — katoliškega tiska ni več — so z zloglasnimi fodnij» skimi preiskavami in umazanim natol» cevanjem hoteli spraviti doma in pred svetom ob dobro ime. Škofe so zapirali in tudi dejansko napadali. Preizkušnja je prav huda. Sv. Oče je povzdignil svoj glas in s posebno okrožnico obso» di! počenjanje sovražnikov vere. Vsi, ki jim je do resnice, dobro vedo, da je sv. Oče vedno in povsod dovoljj jasno in glasno povzdignil svoj glas, ko so se kršile katerekoli verske in nrav« stvene pravice vernikov. Knez miru pa nima in tudi ne mara in ne sme imeti sredstev, da bi s silo preganjal silo — da bi z belcebubom izganjal hudiče. Orožje sv. Cerkve je resnica, pravica, ljubezen, potrpljenje, mučeništvo, ki na vse zadnje vedno zmagajo. Zgodovina da Cerkvi vedno prav, ako nepristran» sko poslušamo njen glas. Nemški katoličani pa se dobro drže. Še bolj so se oklenili Cerkve in svojih duhovnikov. Pobožnost raste, procesij se udeležuje še več ljudi kakor prej. V stari Nemčiji so šteli katoličani eno tretjino vsega prebivalstva. Zdaj, ko so Avstrijo priključili Nemčiji, se je šte» vilčno razmerje zboljšalo. Vseh katoli» čanov v Nemčiji je blizu 30 milijonov. Žal, da so tudi po deželah bivše Av» strije ukinili veliko število društev. Nemški katoličani se niso udeležili med» narodnega evharističnega kongresa v Budimpešti, ker jim tega nemška vlada ni dopustila. Ljudje brez prave vere in božjega strahu si po vsem svetu le življenje gre» ne. Doli z nevero, kjerkoli se skriva! Ta je od nekdaj največji sovražnik člo» veštva! Zaprte Òuhovne vaje Krščanske žene in dekleta, ki se pripravljate na sv. zekon! Vaše duhovne vaje bodo na Sv. gori od 7'11-VIII. 1938. Prijavite se takoj in pošljite vzdrže-valnino L. 32. Ker v juliju nismo mogli sprejeti vseh deklet, ki so se priglasile za duhovne vaje, bo zanje še en tečaj od 18. do 22. septembra. Priglase naj se naj. kasneje do 10. septembra. Drobiž V Ljubljani so se v dneh od 26.»29. junija zbrale velike množice katoliških mladeničev raznih narodov. Tekmovali so v telovadbi, pa tudi manifestirali za svoje verske vzore. Takega veličastnega nastopa katoliške mladine tam še ni bilo. Tristo križev je blagoslovil nadškof i i Akvile. Darovale so jih katoliške že» ne, da se postavijo po vojašnicah. Kri» ži so bili povsod sprejeti z vsemi čast» mi in obešeni na primerna mesta. V Cagliari na Sardiniji so obhajali velikanske slovesnosti na čast novopro» glašenemu svetniku sv. Salvatorju iz Horte. Živel je namreč nekaj let v tem mestu. V Veroni so obhajali škofijski evha» ristični kongres. Sklepa se je udeležilo nad 200.000 ljudi. Na praznik sv. Petra in Pavla je pel svojo novo mašo ruski duhovnik Jurij Moskva v vzhodnem obredu. Zbral si je za to slovesnost cerkvico v rimski jet» nišnici »Regina coeli.« Jetniki so bili močno ginjeni in so se mu toplo zahva» ljevali, ker je novo mašo daroval za vse jetnike Italije. V Rimu so zaključili z zelo slovesno procesijo na praznik svetega Rešnjega Telesa 13. škofijski evharilstičnij kon» gres. Poljski katoliški mladeniči so imeli v Poznanju svoj kongres. V 5000 krož» kih je včlanjenih 163,000 zavednih mia» deničev. Jugoslovanski škofje so izdali skupen pastirski list, ki odločno brani stališče katoliške Cerkve v zadevi odklonjenega konkordata. Nek zelo vpliven milanski dnevnik je predlagal, naj se po večjih železniš» kih postajah prizidajo cerkvice, kjer bi lahko potujoči duhovniki maševali in verniki molili Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu. V Torinu so razširili znano baziliko Marije Pomočnice kristjanov, ki jo je sezidal Don Bosco, Njemu v čast so postavili krasen oltar. V Parizu se je sešel veliki svet misi» jonske družbe za otroke »Dejanja sve» tega Detinstva«. Zadnje leto je ta druž» ba lepo napredovala. Nabrala je za krst in vzgojo poganskih otrok vsoto 17 mi» lijonov 834.154 frankov (prejšnje leto 12.639.293 frankov). V Lisieux»u je umrla bivša učiteljica sv. Male Terezike, častita sestra Mari» ja St. Lee. Stara je bila 78 let. Ko se je poljsko ljudstvo v Varšavi z velikimi slovesnostmi klanjalo zem» skim ostankom sv. Andreja Bobole, je tudi predsednik republike poklonil mu» čencu svoj dar. Položil je na njegovo rakev najvišje in najdražje odlikovanje, križ neodvisnosti. V Kanadi so imeli narodni evharlstič» ni kongres, ki je zelo lepo uspel. Sklepni pobožnosti se je udeležilo 300.000 vernikov. Odlično so se posta» vili možje in fantje. Izpodbudno je bilo zlasti, to, da je češčenje svete Hostije združilo v bratski ljubezni francoski in angleški narod, ki prebivata v Kanadi. Jugoslavija je dobila novega apostol« skega nuncija. Ko je ap. nuncij v Bel» gradu mons. Hermenegild Pellegrinetti postal kardinal, je zapustil svoje mesto. Sv. oče je imenoval nadškofa Hektorja Felicija za njegovega naslednika. V Španiji živi majhen narod Baskov, ki šteje nekaj nad en milijon. V sedanji meščanski vojski se je avtonomna baskov-' ska vlada zvezala z rdečimi proti narodnjakom, ki jih vodi Franco. Ko so narodnjaki zasedli baskovsko ozemlje, so rdeče čete odpeljale s seboj vse civilno prebivalstvo, tudi na tisoče o-trok. Ti otroci bivajo v taboriščih v Franciji. Seveda si otroci želijo domov in starši si želijo otroke nazaj. Papež je te dni daroval 300.000 lir, da se pripravi povratek baskovske dece v domačijo. Ta dobrota svetega očeta je nesrečni, a globoko verni baskovski narodič zelo ganila. Dne 10. maja je preteklo deset let, odkar je zatisnil oči vodja in vzornik hrvatske katoliške mladine, profesor dr. Ivan Merz. Krepostno je živel, veliko molil, nesebično delal za vse dobre pobude, bil je pobožen častilec presv. Zakramenta. Zato je zra-stel v močno osebnost, ki je z zgledom in besedo vžigala hrvatsko katoliško mladino za vero. V Zagrebu zbirajo gradivo, da bi se ta vzorni razumnik proglasil za služabnika božjega. Na desetletnico smrti je nadškof dr. Alojzij Stepinac zanj maševal v zagrebški stolnici. Sv. maše se je udeležilo okoli 1500 mladeničev. Svetogorski meh za uganke in za smeh Rešitev H O T I K A M A L I C A P O T I C A D A V I C A L E S N I K D U B L I N KonjičeR 0 DA NflJ MA JI Ml T' SMO OD su| JI Ml ZU RI TV0 V JE LOS PUS RE SVO CI JA TI Postavi črke in zloge v štirih kotih tako, da dobiš, kitico iz znane Marijine pesmi. DUHOVNIK V GOSTILNI V nekem mestu je stopil popoten du* hovnik v gostilno in sedel mirno za mizo. Za njim vstopi družba razposa» jenih mladičev, ki sede k mizi poleg du» hovnika in se kar na celem začne nor» čevati iz »farjev«. Govorili so tako u» mazano in žaljivo, kakor znajo samo pobalini brez izobrazbe in omike. Du» hovnik je pa sedel mirno in se delal, kakor da nič ne sliši. Enemu izmed »raz» svetljenih« mladičev je bila ta potrpe* žljivost neznosna in zato se je obrnil na duhovnika: »Gospod župnik, zdi se, da imate zelo veliko potrpežljivost.« Du* hovnik: »To pa zato, ker se ves dan na> hajam v enaki okolici.« »Kako pa je to mogoče, če smem vprašati?« se jo oglasil drugi. »Sem namreč dušni pastir v neki norišnici in tako me ves dan ob» dajajo norci; zato me nič ne vznemirja, če se nahajam v taki družbi.« Na ta od* govor se je oglasilo od drugih omizi) glasno smejanje in pritrjevanje in druž» ba prešernih fantov se je osramočena ta* koj nato poslovila. OSLIČEM SENO Duhovnik pride v restavracijo na daD petka in si naroči postne jedi. Pri bliž» nji mizi je bilo nekaj razposajencev, ki so se začeli norčevati iz duhovnikov,, postne postave in postnih jedi. Pri tem so izzivalno gledali na duhovnikovo kosilo. To je duhovniku presedalo in na* govoril je neotesance: »Vi se čudite, da jaz jem postno, a mnogo bolj se jaz čudim, da vi sena ne jeste.« Nastal je velik mir. KDAJ BO BOLJE NA SVETU? Brezverec pride neke nedelje mimo cerkve, ko se je vprav velika množica vernikov usula iz nje. To ga je razsrdilo in dejal je na ves glas: »Na svetu ne bomo imeli boljših dni, dokler se vse cerkve ne posujejo in ne bo na njiho» vem mestu rastla trava.« Mimoidoči ver* nik ga je popravil: »In dokler se taki gospodje ne bodo pasli kot osliči na tis* tih pašnikih.« NEUMNIM PREDNOST Cesar Karl V. je nekega dne opazil, da sta se pri cerkvenih vratih dve žen* ski prepirali, katera bo prej stopila v svetišče. Cesar ju je velel pripeljati pred se in jima je dejal: »Neumnejša med vama naj vstopi prva!« Sedaj ni ho» tela vstopiti ne ena ne druga, ampak obe sta se zgubili v množici. Z dovoljenjem cerkvene oblasti. Uredništvo in uprava: CONVENTO MONTE SANTO. Odgovorni urednik: P. GUGLIELMO ENDRIZZf Tiskaš Prem. Stab. Tip. L. Lucchesi » Garbi*.