366
Bitva na Vipavskem.
(Balada iz krajnske zgodovine 1. 394.)
Oj leži, leži pogorje
Od Triglava blizo v morje;
Čez pogorje pelje cesta
V  laško zemljo, v lepe mesta; Zid za zidom pot preprega, Stolp za stolpom jo obsega; Tam na stražah so vojaki, Vsi so derzni korenjaki. Unstran hribov pa globoko Kaže se polje široko;
Oj to ni polje široko, Vojske množtvo je visoko. Vojsko zbral je knez Evgeni, Carstva ropar nepošteni; Djal verh gor malike bele,
V  roke dal jim zlate strele. Glas že pride od zahoda
V  Carjigrad tje, do izhoda:
„ Vojsko zbral je knez Evgeni, Carstva ropar nepošteni". Kaj stori na glas nadložni Teodozi, car pobožni? Sklice vojno, v boj se bliža, Gre pred njim pa znamnje križa. Pred še moli car pobožni: „Ti pomagaj, Bog vsemožni! Rod neverni naj ne pravi: Kam njih Bog pomoč odstavi?" Čudno naglo z vojno celo Pride car v Emono belo; Berž hiti z vojaki v gore, Verhne straže kmal premore.
Vojna v ravno iti jame, Boj serdit pa tu se vname;
V  sredi dne se noč napravi. Silna bitev čara ustavi.
V  noči moli car pobožni: „Ti pomagaj, Bog vsemožni! Rod neverni naj ne pravi: Kam njih Bog pomoč odstavi ? Truden car vtopi se v spanji. Glas dveh mož mu pride v sanji: „Nic ne boj se, car ves verni, Ti pomaga Bog nezmerni."
Z dnem se car  serčno   vzdiguje. Up vojake nadušuje; Cversto stopajo z višave. Gre jim vid že do ravnave.
V  ravni vojske vse se bliska, Truma druga zad pritiska; Spet pa moli car pobožni: „Ti pomagaj, Bog vsemožni!" Pot rešitve se odgerne, Sproten trop se k čaru verne; Vojno vso nov up navdahne, Kar v sovražne trume mahne L Spet pomoč z nebes prisvita. Burja vstane grozovita;
V  sprotno vojsko silno brije. Vse orožje z rok ji vije. Zmagan, vbit je knez Evgeni. Carstva ropar nepošteni; Svet spoznal je vero pravo, Car Bogu dajal je slavo.
Hicinger.