ANTON MEDVED:
KRITIKU.
463
JNikomur hib ne prizanašaj, ocene piši jedrovite — a preje svojo vest izprašaj, če si možak ,integer vitae !'
Gorje, če nisi! Vsaka lisa razgali se ljudem na tebi, in temni del življenjepisa prekmalu bodeš bral o sebi.
Ohol in žaljen duh ne boža. Bojniku niso psovke tuje. Z besedo se opeva roža, a tudi blato opisuje.
Imaš li torej trdost brusa, na srcu mirnem čisto roko, demant vrojenega ukusa in znanje, kakor svet, široko?
?4ž*S^ž^8ŽsSS
ANTON MEDVED
POETU.
Življenja boj je hud in trd. Kam z mehkimi čutili hočeš? Zdaj vriska, zdaj preklinja svet, in ti vzdihuješ, tarnaš, jočeš, užaljeni poet?
Ubija ljud se noč in dan, kje našel bi bogastva vire, in ti opevaš log in cvet in ti bi živel rad od lire, zamišljeni poet?
Visoka služba, jezik dolg, poklon do tal — to vleče nase. Predstavljaj ti krepost deklet, kdo briga se za tvoje glase, zaljubljeni poet?
Satire pikre vzdigni bič! Srdit naj misli ta in oni, da je nedolžno prizadet, ti jasne glave ne ukloni, navdušeni poet!
A če ti Bog ni dal moči, da sveti srd izliješ v žolči, sam sebi poj do sivih let in gluhim stenam — ali molči, nesrečni moj  poet!