PESMI
Saša   Vegri
NEKDO JE VZNEMIRIL
stare svetnike,
pripravljajo
se za pohod
iz zlatih ikon.
Odšli bodo
ob glasbi
neke pastirske piščali
na dolgo pot
med gaje zvokov,
Mati božja
bo razprostrla roke,
da se nasmehne otrokom
in izda ženam
svojo skrivnost.
Kakor velika okostja
izumrlega življenja
bodo
katedrale
tonile
proti nevidnemu dnu
in duše orgel
bodo našle novega boga.
VOJAKI SPIJO
in njih mrtvi konji
zobljajo
svinčeni oves.
Smrt
se sprehaja
s čelado
med vkopano četo.
Svetloba
se lomi
491
na zlobi dima, ki razcveta rože oksida pred mrtvimi lici. Eno samo drevo zemlje, lepa pinija, ziblje krošnjo v upanju, da ji odpustijo življenje in zelenje.
OGNJIŠČA
drznili dedov
razjeda hlad
in praprot
se je vgnezdila
ob njih.
Nihče
jih ni zaznamoval
na tesnih
katastrskih kartah.
Kot črna žival
hodi žalost
med razritimi mejniki
in razmetanimi trasami,
kjer zateglo cvilijo
zavozlani potoki
in stekli hudourniki.
Špalirji zvonikov
pojejo psalme
iz votlih grl,
ko drsijo mimo fotografskih kamer
v okamenelost.
Življenje
se krši in kosa
na nizkih parcelah.
492
Žalost diha
iz odprtega trebuha
vzhoda in zahoda.
Javor je izjokal semenje
v zamrzli veter.
Necepljena stebla
so vkopana.
Iz divjega srca
jim brizgajo sokovi
v neplodne krošnje.
Sonce
je izbrušeno v zenitu
in noč
ima roso na ustih.
Kdo je
ostril
rumene metulje
na
modrih akacijah.
Ko
je
polnoč
bila v klasu
in snu
kot otrok
ob svojih rokah?
Zver naglice
koti mladiče:
Svetli zmaji prihajajo,
da bodo rahljali
in plodili zemljo.
Ne sklonijo
se do rjavega telesa,
le nasršena rezila
zabadajo vanjo
in režejo,
režejo
in ničesar ne tipljejo,
in ničesar ne iščejo
493
in ničesar ne slutijo
in ničesar ne pojejo,
samo mrzle zvezde
dišijo
za njimi vroče.
Sove gledajo z veje dva zelena noža imajo v obrazu in grozo v košati glavi.
494