OB 75-LETNICI JOKE ŽIGONA
Karakteristika
Rodila ga je mama 10. 3. 1899 na Placu.
V ljudsko šolo je hodil 1905/06—1906/09 v
Skofji Loki, v gimnazijo 1909/10—1916/17
v Kranju, na univerzo 1918/19—1922/23 v
Zagrebu in Ljubljani.
Vsakdanji kruh si je potem prideloval
v »štajerski^' (1924/25—1929/30) in »kranj-
5fci« prestolnici (od 1930 do penziona,
1965): kakšnekrati je bila bera pod minimalnim
poprečjem.
Živel je zadosti dolgo, da je lahko v
dveh velikih morijah služil cesarje in
kralje itd.
Umrl še ni.
Pisati je začel zgodaj, že s šestim letom;
prvi njegov »spis« je bil »Črta gor,
črta dol«. Od tega se ni nič ohranilo ali
pa se je izgubilo.
Drugo pomembno delo je njegov prvi
>'billet d'amour^\ 1910. leta (!), ki pa ga
je neki dagarin žal uničil.
Quinte cum suo. .. ga je seveda tudi
navdihnila, tako da je že tedaj v ožjem
krogu slovel za »pesni/ca«. Ker je o tem
pisal mariborski »Večernik«, bo pač držalo.
Žigonova nadaljnja poetična steza, steza
od Zofkinega »Prijatelja« (le-ta mu je
pokazal hrbet) pa do pričujočega »Razgleda
« (ni bil tako neomikan kot oni), fa steza
torej je malce pičla, dostikrat pretrgana
in nedokončana.
Razen po poetični stezi je nekoliko kolovratu
tudi po gledališki, ki pa je prav
tako potoglava in se je na njej zopet večkrat
kaj utrgalo (recimo »oblak<<).
Tu pa tam ga je zaneslo tudi drugara,
recimo v filologijo; posrečilo se mu je celo,
da je »odkril« nenavadne reči: Vrbljanova
gospodična iz Gradca da se je pisala
Klun, ne pa "kljun« (česar pred njim
nihče trdil ni)! Precej njegovih sestavkov
(npr. o "bravcu«, o Prešernovi »pristni«
podobi) pa sta požrla neusmiljena urcdniška
košara in usmiljena nekdanja in poznejša
cenzura.
Za politične akrobacije in tako imenovano
javno delo pa ni imel ne volje ne
talenta.
Joka je bil in je še človek brez ambicije,
brez pretenzij, po domače len. Zato
tudi ni ne prilezel ne prikorakal na noben
vrh. Niti Nobela ni dobil.
Prav mu je.
282
Pripis
Ta avtokarakteristika — hudomušno
šaljiva, trpko resna in l^lena — kakršen
je v mojih vtisih njen avtor sam, se je
znašla na moji uredniški mizi. In kako
lepo nam pove malo in vse o našem, sicer
vedno preskromnem rojaku! Skoda, da bi
tudi to pričevanje njegovega duha in življenja
uničil kak >>dagarin«. —• Objavljam
jo in sem prepričan, da mi naš rojak jubilant
tega ne bo zameril.
Naj ob tem dodam še nekaj suhih stvarnih
podatkov o Zigonovem delu.
Vorze je poskušal objavljati v Domačem
prijatelju, ki ga je pred prvo svetovno
vojno v Pragi urejala Zofka Kvedrova.
se kot pesnik predstavil v Ljubljanskem
zvonu v letih 1919 in 1920 ter se oglasil
SE>et v Loških razgledih 1973. S članki kulturnopolitične
vsebine je leta 1924 sodeloval
v časopisu Slovenska misel. Na lepos/
Iovnem področju se je najbolj uveljavil
kot dramatik. V samostojni knjižni izdaji
je objavil dramo Kadar se utrga oblak
(Ljubljana 1936), v literarnih časopisih
pa komedijo Mogočo pa so jabolka res
zastonj (Obzorja 1939) in gledališko igro
Nikoli več vojske (Dom in svet 1939).
Kot literarni in kulturni zgodovinar je
v knjigi Veliko pismo slovenske duhovne
združitve (Ljubljana 1935) znanstveno obdelal
ustanovitev Slovenske matice v
Ljubljani. Sloves temeljitega raziskovalca
si je ustvaril zlasti s številnimi razpravami
in članki s področja prešemoslovja,
ki jih je objavljal v Slavistični reviji v
letih 1955 in 1959—1962, v Naših razgledih
v letih 1961—1963, v Obzorniku v letih
Jože Žigun
1968 in 1969, v Tovarišu leta 1949 in ob
laksimilirani izdaji Krsta pri Savici (Ljubljana
1967). Poleg tega je v Slavistični
reviji leta 1954 in v Našili razgledih v letih
1960 in 1962 objavil nekaj temeljnih
prispevkov k raziskovanju slovenskega
slovstva v 16. stoletju.
V Loških razgledih je doslej objavil imenoslovno
študijo Lontrg (1963) in verze
Loški napisi (1973).
Joka (Jože) Žigon je dolgoletni član
Muzejskega društva v Skofji Loki, njegov
podpornik in od leta 1974 dalje tudi njegov
ustanovni član.
Ob visokem življenjskem jubileju Ločani
iz srca čestitamo!
B. B.
283