-'IZIXD pobožni kmet. Bukvice ljubim kmetom na korist . V LJUBLJAN I Natisnili in založili J . Blasnik-ovi nasledniki . 1887. Z dovoljenjem milost . kneza in škofa Ljubljanskega Antona Alojzija . Predgovor. Xmetiško življenje je silno težavno in trudapolno. Večinoma je kmetu jako teško prerediti svoj o navadno obilno družino, ker drugih prihodko v nima, kakor mu jih daje delo pridnih rok . Zgodaj zjutraj mora vstajati in delati do trde noči ; truditi se mu je brez dobrih jedil, da, dostikrat tud i še celo brez potrebnega spanja. Tako se mu godi večinoma dan za dnevom . Prvi noč in dan dela, da bi dolg poplačal, drugi se trudi, da bi iz zemlje izvlekel potrebni denar, ki ga bo mora l šteti za najeto njivo, tretji in teh je pa največ , pridobi z velikanskim trudom in trpljenjem komaj sebi in družini za živež in potrebno obleko . Kako toraj ti reveži vendar še morajo ča s dobiti med vednim delom in tolišnjimi težavami svojega življenja, kedar bi kaj na svoje zveličanj e l* mislili? Ali je mogoče, da bi se smeli še nadjat i nebesa prislužiti si, ker so noč in dan tako silno v zemljo zaverovani in z delom preobloženi ? Poslušajte, ljubi kmetje, na vse strani s težavami in trpljenjem obdani, poslušajte kaj Va m bom povedal. Vaše težavno in trudapolno življenje, o kterem nekteri mislijo, da jim je zapreka na poti do izveličanja, utegne Vam še na hvalo biti, ako ga na dobro obračate ; ono Vas bode vodil o k pobožnosti, po smrti pa v večno zveličanje . Zato potrebujete le dveh reči, nikakor ne teških , ki Vam bodete pa vendar le na veliko korist. Prva je : Nikari ne tožite in nikari ne godrnjajte. Druga pa : Mislite na Boga in večkrat s e z njim pogovarjajte . Hrepenite po njegovi sveti ljubezni in ravnajte se po njegovi sveti volji . Nikdar naj Vas ne nagibljejo k delu slabe, po svetne in hudobne želje, pač pa naj Vas vedno vodi misel, da ste za nebesa vstvarjeni ; zato pa naj se Vaše oko in srce le proti njim obrača , kakor proti svojemu pravemu in poslednjem u namenu. Ako bodete te dve reči zvesto spolnovali , se Vam bodo kmalo oči odprle, in vse, kar Vas sedaj tolikanj tare, vtruja in teži, zgubilo bo polagoma svojo tego in grenkost . Prepričali se bodete, da Vam bo vse Vaše delo in trpljenje k izveličanju pomagalo . Zato pa tudi vsak, naj že teško nosi ali naj vozi, naj bo hlapec ali delavec , pri vsakem delu lahko na Boga misli in na njegovo plačilo, ter tako upanje v sebi goji, enkrat v nebesa priti. Pošteno in delavno življenje tu na zemlji pomagalo nam bo, da si bodemo napravili zaklade dobrih del za nebesa. Otroci sveta tega sicer ne razumejo, vendar pa se ta glas povsod sliši. Nizko in mirno življenje je zares prava milost božja. Jezus Kristus sam, gospod vseh reči, si je izvolil rajši ubožni stan, kakor pa bogastvo ; s tem je pa on uboštvo posvetil, da je hotel sam prav vbog na svet priti . Veliko ljudi je na svetu, kteri bi bili pogubljeni v bogastvu, revščina jih bo pa v nebesa spravila . In koliko je bogatašev, ktere bo njihovo bogastvo v pogubljenje treščilo! Reveži z veliko manjšo skrbjo za nebesa žive, kakor pa bogatinci in to za to, ker nimajo toliko posvetnih skrbi in po svetnih opravkov, ter lahko s celim srcem in z vso skrbjo edino le Boga iščejo. Reveži tudi nimajo tolikanj priložnosti, da bi greh delali, ker navadno niso tako pogosto zapleteni v pregrešnih zvezah, kakor bogatini. Težave, britkosti in trplenje revežev se kaj lahko zjedi'nijo s krščanskim življenjem ; mehkužnost, mesna slast in postopanje se pa ne dajo nikdar skleniti z dolžnostmi križa. Ponižen, delaven in s svojim stanom zadovoljen kmet, ki svoje trpljenje Bogu daruje, in kteri tudi rad kaj trpi iz ljubezni do njega, se ve v vsaki nesreči tolažiti . Pogled v nebo vlij e mu mir in tolažbo v srce! Tak kmet je prijatelj božji in Bog sam ga bo obilno blagoslovil. Velike, neizmerne so dobrote, ki jih Bog kmetom deli ; res slep je vsak, kdor jih ne vidi ali pa nalaš č taji. Nesrečni bi bili vi vsi, ako bi toraj pri tolišnjih pripomočkih, kakor jih imate na razpolaganje, da večno življenje z njimi dosežete , taisto vendar le zgubili . Pristavek prestavljaloa. Bukvice o pobožnosti kmeta Izidorja, ki m i jih je prijazna roka posodila, so mi bile tolikanj všeč, da kar nisem strpel, da bi jih ne bil preložil. Dober in pobožen duh je v njih, kakoršneg a bi morali vsi kristjani imeti, ga ohraniti in v njem živeti. Žal, da ga je čedalje manj ! Dober namen me je toraj vodil do prestave teh bukvic , da bi tega duha vsaj v nekterih srcih zopet poživil. Nadjem se, da bom marsikomu vstregel s tem malim delcem . Beseda k drugemu natisu. Ne &L se tajiti, da je med našim preprostim narodom od dne do dne več surovosti, ktera s e na vse strani čudovito hitro razširja, k čf,ffiur slabi izgledi silno veliko pripomorejo ; da oni so poglavitni vzrok, da je današnja dorastla mladina tako podivjana. Marsikak mladeneč bi ne bil tak , ko bi imel kaj dobrih izgledov svoje enakosti in iz svojega stanu okoli sebe. V tej le knjižici nadjamo se podati narodu takih izgledov in Bog daj da bi si vsak, kdor jo bo prečital, uravnal tudi kolikor toliko življenje po njej. Polna je zlatih naukov v mični pripovedovalni besedi in za našega kmetiča, kakor nalašč, da mu b o kratek čas delala v nedeljih popoludne po krščanskem nauku ali pa v dolgih zimskih večerih, kedar brenče po hiši kolovrati . Le radi in pogosto jo berite, nekaj bo že ostalo. V to naj nam pa skupaj pomaga Bog in sveta brata Ciril in Metod . Založniki. Če se boš Gospodovih zapovedi držal, razlil bo on svoj blagoslov čez vsa dela tvojih rok . Mojz. V. bukve 28. pogl. Izidor in njegova družina. eseti dan rnajnika je bil vedno dan veselja pr i Izidorjevih, njegov rojstni dan je bil in god njegovega priprošnika pri Bogu. Delal tedaj n i nihče, pač pa so na vso moč po hiši posnažili , in na vsacega obrazu bral si mir in veselje . Izidor je šel ta dan vsako leto v svojem nekdanje m $vatovskem oblačilu se svojimi otroci k svet i maši. Ondi se je zahvalil Bogu za vse prejete dobrote in darove in ga je prosil, naj ga še nadalje ohrani v svoji milosti . Konečno je pa p o mnogoletni navadi Bogu daroval sebe, svojo dru ,Žino in vse svoje premoženje, ter je izročal vs e neskončni božji previdnosti v varstvo . Po sveti maši so se vrnili domu, kjer so se otroci okoli očeta zbrali in so mu prav presrčno in ljubeznjivo srečo 'vošili, kakor jih je to mati vže o d nekdaj vadila, da se s tem očetu hvaležne skažejo. Izidor jih je pa druzega za drugim objemal, na se pritiskal in blagoslavljal . Vsi so bili prav veseli v živahnem pogovoru pri kosilu, ktero ni bilo kdo vé kako bogato , vendar pa je šlo vsem jako v slast. Če je pa Izidor spregovoril, so vsi obmolknili, dobro vedoč , da slišijo kaj modrega in lepega, sploh podu& ljivega. Toda pustimo te dobre ljudi pri njihove m kosilu, kjer se nedolžno v Gospodu razveseljujejo, ker imajo čisto in lahko vest, ter se rajši nekoliko v Izidorjevo preteklost ozrimo . Izidor se je v dotičnej vasi rodil, kjer je prebival. Roditelji so ga lepo v strahu božjem izredili, ker so ga vže v otročjih letih krščanski nauk učili in pa vadili so ga božje zapovedi spolnovati. Živeli so, kakor ponižni kristjani v tihi selski tihoti, ne da bi se bili kedaj le ko ličkaj povzdigavali čez svoj od Boga jim name njeni stan. Oče in mati sta jako pridno delala od zgodnje zore pa do poznega mraka ; pri vsem tem darovala sta pa vedno z največjim zaupanjem ves pot svojega obraza, vse njune stiske in težave Bogu svojemu stvarniku . Zato ju je pa Bog tudi kmalu k sebi poklical. Izidor kljubu temu ni nikdar pozabil prelepih naukov in izgledov , temveč si jih je vse v srce zapisal ter je svoj e roditelje vedno posnemal , kako da je dobremu kristijanu živeti . Zemlje ni imel veliko in še tista je bil a gosposke last in pri družini le v zakupu, pač p a veliko sreče. Podedoval je bil namreč svoje za kupljeno posestvo po svojih roditeljih prav za to mu je bilo pa tudi tolikanj drago, da bi ga za celi svet ne bil prodal, ko bi bilo njegove . Navadno si je redil po dve kravici . Ko mu pa ena pogine, si revež ni mogel toliko skupaj spra viti, da bi si bil omislil drugo . Nekaj polja in travnikov je bilo pri tej hiši vže od rodu do rodu v zakupu in to je zadostovalo, da se je Izidor pošteno preživel in pa spodobno oblačil . Izidor je bil sedaj 50 let star in vže neka j let vdovec. Smrt njegove žene vsekala mu je krvavo rano v njegovo srce . Rojena je bila ranjca tudi v domači vasi, in Izidor si jo je zbral za družico na trnjevem potu tega življenja, ker se mu je jako pametno dekle zdela in srečen je bil z njo. Bog ju je blagoslovil s čvetero otroci , kterih prvi trije so bile deklice, poslednji p a deček. Le-ta je prišel prav na posebno veselje očetu in materi. Toda kedo ume nerazumljive sklepe božje previdnosti ? Veselje pri Izidorjevih ni dolgo trajalo , kajti kmalo po porodu Ivanovem, tako je bilo dečku ime, umrla je blaga mati . Vso svojo potrpežljivost in zaupanje moral je Izidor zbrati, da zbog tolišnje nesreče ni ob upal nad božjo previdnostjo in dobroto, temveč se je podvrgel božji sveti volji. Dvakrat toliko mu je bilo sedaj delati in noč in dan skrbeti, le da bi svojo družino mogel pošteno preživeti. Na veliko srečo in veselje očetovo pomagala mu je pri delu prav kmalo najstarša hči Micika, ter mu tako zlajšavala hudo nalogo, veliko družin o pošteno prerediti. Ker je bila tudi sicer jako pridna in se je lepo vedla, je je bil Izidor jak o vesel. Bila mu je v tolažbo na stare dni. Druga hči Rozika je tudi doma ostala in stareji pri delu pomagala ; vrh tega hodila je pa tudi k sosedu, kedar so imeli ondi kaj več dela. Najmlajša, Franica, se je mlada omožila . Vzela je zidarja, ter je postala v teku nekterih let mati velike družine . Ivan ni bil še deset let star in vže je po kazal, da očetova in Micikina skrb zanj ne b o brezvspešna. Malo je bilo otrok v vasi, ki bi bili tako priljudni, vbogljivi in razumni, kakor j e bil Izidorjev Ivan. Posebno so ga bili pa veseli g. župnik in so si ga odbrali za angeljsko službo . Ivan jim je stregel pri sv. maši. Tako je bilo razcejeno v hiši pobožnega Izidorja. Vsi so bili na zemeljskem premoženji jako revni, pri vsem tem pa vendar srečni . Povrnimo se zopet h kosilu na Izidorjeveg a godú dan. Ravno so sedeli pri kosilu, na mizi je pa ležala jabolčna potica, kar se odpro dur i in nekaj sosedov in sorodnikov je prišlo Izidorj u srečo vošit. Vsi, ki so ga poznali, so ga ljubil i in le eno ime imeli so zanj v celem okraji : dobri Izidor namreč . „Bog Ti daj veliko srečo ljubi prijatelj , oglasi narprvi oče Marcél, želim Ti, da bi se ti v bodočem letu bolje godilo, kakor dosedaj . ” » Hvala lepa, oče Marcél," pravi Izidor, „p o pravici Vam povem, da si ne želim ničesar več . Res nisem bogat, vendar pa zadovoljen s te m kar imam, kar mi je Bog dal. Ker je toraj božj a volja tako, da moram biti reven kmet, ne menja m z nobenim bogatinom v naši deželi . ” „Modro si govoril Izidor,” pristavi zope t Marcél, „ali vendar bi te ne pritiskalo tako, č e bi ne bili zgubili kravice, ali pa če bi bili letos toliko pridelali, da bi se bil lahko kupil drugo . ” „Vrjemite mi,” nadaljuje Izidor, „da se je vse to zgodilo po božji volji, za kar moram Bogu le hvaležen biti. Vsako reč, ki mi pride iz njegove roke smatram za dar, ki mi dojde od najboljšega očeta!” Dolžnost moja je, da ga hvalim, kedar m e z dobrotami obsiplje, kakor tudi, kedar mi njegova roka zopet pobira nezaslužene dari . Poglejte vendar ljubi Marcél, kako H bi mogel in smel godrnjati, ker imam tako dobre in prebrisane otroke, tako trdnega in pridnega zeta ; od vseh se nadjam le veselja in podpore na stara leta . " Izidor se ljubeznivo ozre po svojih otrocih in vnucih, ki so ta hip vsi k njemu prihiteli . Vsak bi mu bil rad pokazal, kako da ga pre srčno ljubi. Izidorju se je milo storilo zarad tolišnje sreče in solze presrčne radosti so se mu vlile po licih . „Le vedno tako zjedinjeni ostanimo, ” reče Izidor, „edinost nam prinese srečo. Saj imamo vsi roke, trdne roke za delo, pridnosti nam pa tudi ne manjka. Vsak izmed nas naj l e svojo dolžnost stori in prav ničesa nam ne b o manjkalo. Če bode pa Bogu všeč, da nam teža v in nadlog za poskušinjo pošlje ; če bi meni bolezen ali starost delo zabranjevala . " „0 oče, oče,” vskliknili so vsi otroci ob enem, „nič se ne bojte, potem bomo pa mi za Vas delali in mi Vas bodemo živili. Nikdar ne bodete zapuščeni! ” Ivan prinese sedaj očetu vošilo, ktero j e bil poprej jako skrbno in čedno spisal. Kakor je najlepše znal, sostavil je ondi občutke svojega srca. Da, še celo svoje matere se je ondi spominjal, če prav je nikdar poznal ni . „Ivan,” pravi Izidor in dečka objame, „dobra mati tvoja te ni mogla izcediti. Oj, dal Bog, da bi jo bil vsaj jaz mogel dostojno nadomestiti ! Bog mi je dal po njej velik zaklad, kterega p a nisem bil vreden in zato mi ga je zopet vzel. Nadjam se pa, da je ona sedaj v nebesih, kjer za naš vse Boga prosi zato pa moramo tudi mi za njo moliti . ” Izidorjevi so sedaj najpoprej opravili mo litev po jedi, na to pa še pristavili „očenaš i n eeščeno Marijo” za vse verne mrtve . Po molitvi se je pričel pogovor o kmetijstvu, kako letina kaže, o čemur je vsak vedel kaj druzega. Vsi so bili prav dobre volje. Domu grede so bili vsi v tem edini, da pri Izidorju prav po kristjanski šegi očetov god praznujejo. Ondi se ni. nikomur bati, da bi si na kakoršen koli način svojo vest obtežil. Pač pa se je vsakdo od Izidorjevih poslovil z mirno vestjo in s polno glav o dobrih mislij. II. Izidorjeva pobožnost. Vse, kar smo slišali do sedaj o Izidorju lepega , potrjuje nam, da je on zvesto spolnjeval svoje dolžnosti do Boga, do sv . cerkve in svojega bližnjega . Kakor smo že rekli, je bil mož sam tako srečen, da je bil prav temeljito podučen v skrivnosti h sv. vere vže v svoji nežni mladosti. Ko je doraste], si je vestno prizadeval v spoznanji teh skrivnosti od dne do dne bolje vtrditi se. V resnici je v tej sveti učenosti kmalo tako moder postal, kakor jih je malo po kmetih . Vsak dan je vstajal vže pred solnčnim izhodom in je pre d vsem novi dan Bogu daroval . Na to je mož prav presrčno opravil svojo jutranjo molitev in je Boga prosil, da naj bi mu blagoslovil vsako del o da naj sprejme njegov pót in trpljenje za od puščanje grehov ; da naj mu podeli milost, da se bo podvrgel v vseh rečeh njegovi sveti volji . Tako je molil Izidor nekoliko časa sam za se, na kar je poklical svoje otroke. Ko so se le-ti opran pokleknili so vsi skupaj in Ivan moli l jim je skupno jutranjo molitev . Izidor, pobožni kmet . I O Oj kak lep. je bil pogled na to nedolžno, bogaboječo družino, kedar je vsa v molitev za topljena v prahu klečala pred svojim Stvarniko m v trdnem zaupanji, da bo tisti, ki ptice pod nebom redi, tudi njej podelil potrebni živež. Po molitvi stopil je vsak za svojim odkazanim delom, kjer je ustrajal do opoludne . Tedaj pa so se zopet vsi zbrali okoli bele štirioglat e mize, kjer so hvaležno, mirno in zmerno povživali božje dali . Ravnali so se -vedno prav p o besedah sv. Pavla, ki je pisal : »Pijte ali jejte, ali delajte kaj druzega, storite vse k časti božji . " Pri večerni molitvi si jih zopet vse zbrane našel. Izidor je imel pa še tudi to lepo navado, da jim je vsak večer kaj bral o sveti veri, ali iz življenja svetnikov ali pa kako drugo lepo prigodbo. Na ta način je vedno posredoval v svoji družini, da je šel vsak z dobrimi mislimi k pokoju, da se je priporočil Bogu in angelu Varhu in da je lahko in z dobro vestjo zaspal . Tako je živel ta pobožni mož s svojo družino dan na dan v sredi posvetnega hrupa prav p o volji božji. Ker je bil zadovoljen s svojo revščin o pri obilnem vsakdanjem poslu in ker je brez 11 šuma in posebnega šundra svoje dolžnosti zvest o spolnoval, si je nabiral pred Bogom dan na da n zaslug v nebesih, iz kterih se mu je pletel ne venljiv venec večnega življenja. Dober namen, s kterim se je vsakega dela poprijel, prinašal mu je božji blagoslov v hišo, po drugi strani so mu bila pa taka dela tudi v nebesih na zasluženj e teta. Srce njegovo je pa prav zarad tega tudi vedno le gori koprnelo ter je še take malenkosti Bogu na čast opravljal . Izidor se v navadnem življenji od druzih ljudi ni prav nič razločil, pač pa je bil velikans k razloček med njim in njegovimi sosedi v nebesi h pred njegovim očetom, kjer se mu je nabira l velik zaklad nestrohljivih dragocenosti, ktere s i je Izidor vse s svojim potrpljenjem tukajle nabiral. Ves teden je pridno delal v nedeljo je pa počival, nedelja mu je bila vže od mladosti da n veselja in prave srčne sreče. Hvalil je Boga, d a je ta dan ljudem v počitek določil, zato je p a Izidor nedeljo prav po Gospodovi zapovedi posvečeval. Daleč je imel sicer v cerkev hoditi , toda kljubu temu je ni ob nedeljah in prazniki h nikdar zgrešil, da, še celo v delavnik je ra d 2 12 tjekaj pot ubral, če mu je delo le količkaj dopuščalo. Nedelje si pa se misliti ni treba, da b i se Izidor ne bil cele službe božje udeležil . Vselej je šel tjekaj se svojimi otroci, naj je bilo vreme kakoršno koli, naj so bila pota še tako grda i n težavna. Nikakor pa mu ni šlo v glavo, kako da so nekteri tako zanikrni za službo božjo, da jih vsako slabo vreme od taiste odvrača, da s e niti svete daritve ne udeležijo, pri kteri se Gospod nebes in zemlje sam tolikanj poniža, da i z nebes doli pride . Tudi o popoludanski službi božji imel je Izidor jako lepe misli. Njegovo nepremakljivo načelo bilo je, da kdor popoludansko službo božj o zanemarja, tisti naznanja svojo silno majhno gorečnost do Boga in javno pokaže, da prav nič ne mara za pomoč katoliške cerkve in za vredn o ter spodobno praznovanje nedelj in praznikov. Prav zato je pa Izidor tem raje zahajal k krščanskemu nauku, k večernicam in litanijam in j e bil vselej prav iz srca vesel, kedar je mogel z druzimi verniki vred peti in Boga častiti. In kako je obiskoval Izidor božjo hišo ? Morda tako, kakor ogromna večina mlačnih 13 kristijanov, ki hodijo tjekaj zijale prodajat ter svoje nemarnost in zanikernost razkazovat? Pri vsem tem se pa še o posvetnih rečeh pogovarjajo in pobožno ljudstvo pohujšujejo. O Izidor ni bil tak! Kedar je on čez cerkveni prag stopil, povzdignil je takoj svoje srce k Bogu . Ves je bil tako v Narvišjega zamaknjen, da se mu je vž e na zunanjosti videlo s čim da ima v srci opraviti. Ljubezen in gorečnost do nebeškega Očeta bral a se mu je že na obrazu. Pri sveti maši je ni bilo reči zanj na svetu, da bi ga bila mogla tako zmotiti, da bi bil on svojo pozornost obrnil od presvete daritve, ktera se je obhajala za zveličanje celega sveta. V Izidorjevem kraju je bila jako grda razvada, da se je pridigi mnogo poslušalcev odtegovalo. Kakor hitro je zvonček k pridigi zapel, so ljudje venkaj lezti jeli, kakor bi se hranil i besedo božjo poslušati. Gospoda župnika je taka nepopisljiva mlačnost do božje besede globoko v srce pekla . Večkrat so se na prižnici javno britko pritoževali, ter so malomarnežem poslušanje besede božje prav toplo priporočali, toda kaj, ker se jih žup 14 nikova beseda ni prav nič prijela. Izidorju že zopet ni šlo v glavo, zakaj bi katoliški kristijan ne poslušal rad božje besede . Večkrat je zdihnil , da, ko bi nas hotel kak kralj ali kteri njegovih najvišjih služabnikov podučevati, po kterem pot u da nam je dospeti do najvišje zemske sreče, jo j kako bi se srečne šteli pred celim svetom ! Tukaj nam pa po svojih namestnikih sam Bog svoje postave razlaga, obeta nam večno , neminljivo srečo, mi ga pa nečemo poslušati. To je vendar slepota nad vse slepote! Tako je govoril Izido r s tem in onim svojih sosedov tako dolgo, da jih je večina popustila svojo grdo navado. Sosedje so mu bili pa tudi hvaležni za to, kajti spoznali so, kedar so že nekoliko časa h krščanskemu nauku hodili besedo božjo poslušat, da dosedaj niti najnavadniših svojih dolžnosti niso spolnovali , ker jih poznali niso. Mislili, so, da krščanski žive, pa so z velikimi koraki drli v večno pogubljenje. Rekli smo že, da je pobožni Izidor vs o nedeljo praznoval . Zato so se mu pa tudi nezmern o gnjusili vsi tisti, ki so na svojo veliko nesrečo dan Gospodov obračali na razne razujzdanosti, 15 zvečer so pa pri pijači in igrah zaslužek celeg a tedna poganjali. Izidor je dobro vedel, da je pripuščeno v nedeljo po službi božji kak kratek čas napraviti . Kako si je on delal kratek čas ? Hodil je se svojo družino na sprehod, ali je še l vas k svoji hčeri, ali pa h kakemu drugemu sorodniku. Tu pa tam je dovoljeval svojim otrokam tudi še druge kratkočasnosti, toda le toliko , kar je bilo prav, pošteno in ne preveč. Radi so k njemu zahajali tudi njegovi sosedje, posebno taki, ki so se že sami prepričali, kako dobro da je po njegovem svetu ravnati se . Ob takih prilikah je Izidor govorjenje vedno le nok kaj božjega obračal ; tu in tam vzel je tudi pridigo v misel. Beseda je dala besedo, ker je vsak toliko pritaknil, kolikor mu je ravno v glavi ostalo, so se na ta način verske resnice prav korenito srca prijele . Tudi brali so kaj iz kakih podučljivih bukev . Izidor je vedel ob takih prilikah vedno kaj novega, mično-podueljivega, kar se je vsakemu prileglo . Eden najbolj pogostih vasovalcev pri Izi dorju je bil pa oče Marcél, vže prileten starček , ki je Mizo ondi stanoval. Marcél je v svoji mla 16 dosti jako nebrižno Živel, večno življenje m u niti na misel ni bilo. še le kedar je Izidorja natančneje spoznal in njegovo življenje opazovati jel, spekla je tudi njega vest. Iskal je priložnosti, da se je z Izidorjem bolje seznanil. Večkratno vasovanje pri njem napeljalo ga je zopet n a pravo pot, da je začel svoje krščanske dolžnosti spolnovati . Ni je bilo skoraj nedelje, da bi Marcéla ne bil dobil pri Izidorji, kjer se je z njim ali njegovimi otroci kaj kratkočasnega pogovarjal . Marcel je pa tudi še iz druzega vzrok a tako rad k Izidorjevih vas zahajal . Doma so namreč njegovi lastni otroci silno grdo z nji m delali, kar si je bil pa ubogi Marcel sam kriv . Ker je namreč mnogo let malomarno in zanikrn o živel, tudi ni vedel, da je ravno sv. vera tisti dar božji, ki je človeku pri njegovi vzgoji neogibno potreben, ako hočemo sploh človeka i n ne živinčeta izrediti. Marcel tega ni vedel, zato pa svojih otrok tudi ni krščanski, še manj p a človeški izgojil. Sedaj je pa vžival sad tiste nesrečne vzgoje. Namesto miru in počitka v domači hiši, imel je le jezo in žalost. Otroci njegovi se ga niso nič bali, zato ga pa tudi ljubili niso . 17 Kar se je le dalo, so grdo z njim ravnali in ubogi Marcel nikdar ni slišal prijazne domače besede. Zato se mu je pa tolikanj dobro zdelo , če se je mogel tem nehvaležnim otrokom odtegniti. Kolikor manj je za lastne otroke maral , tem bolje so mu bili všeč Izidorjevi dobrosrčn i in razumni pri vsem tem uljudni otroci . Kedar je primrjal to blagoslovljeno hišo se svojo, vselej so se mu udrle britke solze po zgubančenih licih . Kako se kmet spolnovajoe svoj e dolžnosti lahko vzveliča . ekega večera sedel je Marcel zopet zarad ne rodne svoje družine prav v dno srca užaljen pr i Izidorjevih in se nikakor ni mogel vzdržati., da bi se ne bil Izidorju britko pritožil, kako da j e na njegovem domu. ,,Preljubi prijatel, kako si pač srečen, zdihnil je stari Marcel in pa solz e si je obrisal z dlanjo. Meni se zdi, da na celem svetu ni bolj zadovoljnega človeka, kakor si ti . 18 Povej mi vendar, kaj naj storim, da bom tudi jaz tako zadovoljen in srečen? " „Za to, ljubi oče Marcel, Vara ni prav nič druzega treba, kakor edino le to želeti, kar Bog hoče, potem bodete vže tukaj srečni . Kakor so nam pa danes gospod župnik povedali, pa ne le tir, temveč tudi na onem svetu . ” Marcel molče prikima, in pravi: pa niso gospod župnik preveč" tirjali? Gospod župnik zahtevajo, da bi bili mi že tukaj sami svetniki ! Vidiš, nikakor mi neče v glavo, kako bi mi ubogi kmetje, ki komaj zjutraj in zvečer prav površno svojo molitev opravimo, tako svete po stali, kakor pa tisti možje, ki so za vero umrli , ali ki so po puščavah živeli in toliko čudeže v delali? Le pritrdi mi, da je to prav toliko mogoče, kakor brez jedi živeti. " ,,Oho, ljubi oče Marcel, kar ste mi sedaj-l e povedali, ste mi le pripoznali, da božje besede niste prav razumeli . Gospod oče so nam natanjko dopovedali, kaj da nam je storiti, ako se hočem o izveliéati. O kakih mukah, ali da bi morali p o puščavah hoditi in čudeže delati, niti govorili niso. Saj si nihče ne želi, da bi ga po njegovi l9 smrti za svetnika postavili, ali da bi se naš spomin v cerkvi božji obhajal s kako posebn o sv. mašo ali z drugimi cerkvenimi obredi . Taka želja bi bila prazna in predrzna ošabnost ter pregrešna zazdevnost . Posebne milosti, s kterim i je Bog le nektere svojih služabnikov poklical , niso za to, da bi jih posnemali . Pač pa nam je svetnike in izvoljene v tem posnemati, da dolžnosti vere in stanu sploh vestno dopolnujemo, ne pa le v posebnih zadevah . To je vse, kar nam je potrebno in sicer edino potrebo za večn o življenje. Zato se pa tudi smete nadjati, o Marcel , ne da bi obupali, po smrti taisto doseči . " „Tega jaz niti misliti ne smem, kajti vedno se mi tako dozdeva, da ta velika sreča ni men i pripravljena. Ob enem se pa bojim izreči, da se večni sreči v nebesih ne odpovem,” pravi žalostno Marcel . „Ljubi moj sosed,” zavrne ga prijazno Izidor , „to Vam rad vrjamem. V nebesa iti in svet postati je in eno tisto. Za to, kakor za ono nam ni druzega treba, kakor zapovedi božjih se moram o držati in da to kar delamo, Bogu na čast i n naši duši na izveličanje delamo.” „Ali preudarite vendar ljubi Izidor, da sm o mi revni ljudje in neuéeni in da nimamo toliko pripomočkov za nebesa, kakor učenjaki, bogatin i in olikanci,” ugovarja zopet malosrčni Marcel . „Kdo to pravi,” zavrne ga resnobni Izidor, » še tišočkrat več jih imamo, ljubi moj Marcel . Bogatini in učenjaki imajo silno veliko skušnja v zavoljo svoje lakomnosti in prevzetnosti. Kar je pa z nami in z našo okolico v dotiki, je pa vse bolj po duhu svete vere. Naša opravila, naše prebivališče, obleka, živeš, vse, vse, kar imamo, pomaga nam lahko v nebesa. " „Kako le, prosim Vara razložite mi to ? Kedar jaz zemljo obdelujem, pod milim Bogo m na nič druzega ne mislim, kakor to, kako bi prav veliko pridelal, da bi imel zadosti za svoje po'trebne opravke. Nikakor toraj ne morem urneti, kako bi si s tem nebesa služil ? ” » Resnico ste govorili Marcel, večina ljudi , kar nas je kmetiškega stanu, res tako dela. Kljubu temu, da se trudijo, kakor črna Živina i n da si morajo v potu svojega obraza svoj kru h služiti, ne bodo prav nič boljšega plačila dosegli, ker svojih mislij nikdar ne povzdignejo k Bogu, 21 ter mu nikdar ne darujejo svojih križev in težav. Da, da, velika večina navadno pozabi, kaj da j e dolžna svojemu stvarniku. " „Vi toraj hočete, ako Vas prav razumem , da bi med delom vedno molili. Ali povem Vam, da če bi tudi kdo poskušal, vsaj dobro bi ne mogel moliti. ” „I Bog obvaruj, tega nisem nikdar trdil . Le prav razumeti me je treba. Vsi, kolikor nas je, ustvarjeni smo za nebesa in ni v tem nobe nega razločka med nami, bodimo že revni al i bogati, vojvode ali delavci, imenitni ali priprosti . Bog pa tudi ne tirja od nas, kar ni mogoče, d a bi večno življenje dosegli . Mi, kar nas je kmetov , moramo na polji trdo delati, zato nikakor ne moramo misliti, da bi redovniški živeli. Pač pa moramo dopolniti dolžnosti do Boga, ki je pra v tako moj oče, kakor je on pravi oče guardijana v samostanu. Zato je pa naša dolžnost, da radi in zvesto zjutraj molimo, pozneje pa — kedar se nam ponudi priložnost . ” „Oh in prav to sem tolikrat zamudil,” od vrne žalostno Marcel. ,,Kar me tolaži je to, da sedaj tolikanj več molim in se sedaj vsak dan 22 Bogú popolnoma darujem. Le reči Ti moram še, da nikdár ne molim dolgo. " „Poglavitna reč je,” potolaži ga Izidor, „da molite goreče in pobožno . Bog je neskončno dober ; postavil nas je na kraj, kjer moram o silno veliko delati in pa še kakó urno . Zato pa tudi več ne tirja, kakor le toliko, kolikor je nam moč storiti . Molimo pa vendarle vedn o lahko.” „Tega že zopet ne umem. Vi hočete, da bi vedno molili . Razložite mi, kako mislite to? ” „Vedna molitev, oče Marcel, ne obstoji v vednem ponavljanji „očenaša” ali „češčene Marije”. Kdor tako misli, ta ne misli prav. Naša vedna molitev naj bo taka, da namreč vsako svoje delo in trplenje s kratkimi besedami Bog u v dar prinesemo ter večkrat čez dan svoje src e k njemu povzdignemo. Tako moliti učili so me gospod župnik v moji mladosti . Od tedaj vedno tako molim in povem Vam, da nahajam prav veliko veselja in tolažbe v takoj molitvi. " ,,Aha, taka je toraj tvoja vedna molitev ; no teška nikakor ni. Lepa ti toraj hvala za poduk in Bog naj ti poplača, ker si mi svoje 23 skrivnosti razložil. Prizadeval si bom, da si j o tudi pridobim to lepo lastnost . " » Oče Marcel, siliti se Vam ni treba k povzdigovanji srca ; to je reč, ki mora sama po sebi priti . Če se bodete le nekaj časa vadili v taki molitvi, hodila Vam bo potem sama po seb i na misel, kakor hodi dobremu sinu njegov ljub i oče na misel. Poleg tega mora nas pa tudi delo in kar je pri nas, na Boga in na kake sveto misli napeljavati. Nebo, ki se nad nami razpenja , solnce, ki nas tako prijazno obseva in dobrodejn o ogreva, to silno lepo ponočno nebeško zagrinjal o obstoječe iz milijonov in milijonov svitlih zvezdi c ;nam vedno govori : »Poglej in hvali svojega stvarnika . " „Bi že bilo, ko bi ne bili vsega tega ž e tako silno navajeni, da nas nič več ne gine . ” „In vendar je to nad vse lepo in poln o modrosti božje, da se moramo vedno le čuditi nad božjo vsegamogočnostjo. Toda ni nam treba gledati po teh višavah. V2e na zemlji, okoli nas je vse polno reči, ki v nas budé svete Želje i n pobožne misli. Spisal šem si nekoliko takih reči , ljubi oče Marcel in če hočete, Vam jih dam.” „Prav hvaležen, iz srca hvaležen ti bom za-nje, ljubi Izidor! ” Med tem je ura osmo odbila in to je bil navadno čas ločitve. Marcel vstane in se hoč e posloviti. Kar pridejo Izidorjevi otroci, ki so do sedaj na tihem poslušali, kaj sta se očeta pogovarjala, ter obstopijo Marcela, češ, vsaj majhen o naj še posedi. Tudi Izidor je rekel : „Mladina danes ni še nič z nami govorila, privoliva j i toraj, da nam tudi kaj pové . Micika, povej nam ti, ktero premišljevanje v mojih spisanih bukvica h te najbolj ve-seli? ” Marcel se je jako zadovoljen takoj zopet vsedel. Micika je pa dejala : ,,Oč'e, tisto m e vedno najbolj veseli, kar se z mojim opravkom najbolj strinja. Kedar ženem kravico na pašo , spominjam se svete Genovefe, ki je tudi živin o pasla, pa vendar svetó živela. Po njenem zgledu si potem sama prizadevam pobožno živeti . Občudujem tudi božjo dobroto, da morem z majhn o šibo, tolišnjo žival pasti. Krava tako močna in velika, jaz pa tako slaba! Kako lahko bi m e pobodla in vniéila, če bi ji Bog ne bil dal tak o voljne pokorščine . 25 Kedar vidim, kako se živina od marsikteri h želišč obrača, ki so ji škodljiva, si vedno mislim, da se moram tudi jaz vsega ogibati, kar je moj i duši nevarno in bi jo lahko umorilo . Kedar molzem in vidim, koliko da je mleka , mislim hvaležnega srca na gospoda Boga, kter i nam daje še boljšega mleka v preobilnem števil u svojih milosti. " „Dobro si povedala, Micika ; prav veseli me, da si si iz dobrih bukvic kaj na prid obrnila . Rozika, sedaj boš pa ti kaj povedala . ” »Jaz pa najrajše prebiram premišljevanj e tiste kmetiške deklice, kar ste mi rekli oni dan prepisati . " „No, povej nam toraj kaj o njej, da bod o oče Marcel sprevideli, kako dobrotljiv da je Bo g vbogim in revežem, če mu služijo taisti v resnici in ne po hinavski. Videli bodete pa tudi, kako lepe misli položil je Bog v srce te povsem ne- učene in vseskozi priproste kmetiške deklice. ” Rozika začne in pravi : »Tista pobožna deklica je večkrat rekla, da je ni tako zanikrn e stvari pod solncem, da bi me ne spominjala n a Boga in da bi me ne učila Boga ljubiti. Vsled Izidor, pobožni kmet . 3 tega tudi večkrat zdihnem k svojemu odrešeniku : ,,Ti si moja ljubezen in moje vse! Če bi tud i nikogar ne imela na tem svetu, ki bi me učil tebe ljubiti, bi me vendar že druge stvari zadost i prepričale, kako da si dober, če bi se ti pre d manoj prav skril, pripeljale bi me tvoje stvari k tebi, da bi ti zopet služila . Če ugledam psička , ki za svojim gospodom teče, in sam ne vé, kak o bi mu lepše pokazal svojo hvaležnost za košče k kruha, ki ga dobi, oh, kako živo me on uči in spodbada, da ti skazujem i jaz svojo hvaležnos t za neštevilne dobrote, s kterimi me obsipaš i n s kterimi si me priredil za svojo službo . Kedar se domislim na vboge ovčice, kako jih strižej o in celó koljejo, revice se pa kar nič ne pritožijo, tedaj si v duhu predočujem mojega Jezusa, k i so ga tudi k smrti peljali, pa ni rekel Žale besede. To me pa uči po njegovih stopinjah hoditi , trde besede in zoprne težave voljno prenašati . Kedar vidim piške pod kokljo hiteti in se pod nj ene peruti skrivati, se vselej spominjam, d a B og tudi nas spravlja pod peruti svoje previdnosti, da bi nas greha obvaroval. Dalje me piške uče, da se tudi meni ni bati greha, če 27 pribežim pod božje varstvo." ,Glejte si, glejt e si, kako čudno je vendar to," pravi Marcel . ,, Ked o bi si bil te mislil, da se nam dobre misli tak o rekoč kar pod nogami valjajo . " ,,In koliko reči, ljubi moj prijatelj je še l e na polji, ki nas vse od kraja napeljuje na dobr e misli. Sleherna cvetlica, vsak klas, vsako zrno , vsako zelišče, ktero raste, napeljuje nas k premišljevanju božje vsemogočnosti, če tudi ne razumemo tega velikega čudeža ter ga ne morem o drugim razkladati . Božje modrosti nas spominj a vsaka žival, naj bo tista ustvarjena na našo korist ali ne. Rosa, ki cvetlice okrepčava in dež , ki nam naše njive napaja ; veter, ki jih potem osuševa ; solnce, ki nam zemljo ogreva ; strela, ki nas plaši in nas včasih tudi pokori ; vprašam vas, ali niso to znamenja božje vsemogočnosti in dobrote? Ali če pogledate nerodovitno s plevelom preraščeno njivo : ali vas ne spominja taista , kako da dostikrat plevel slabih in pregrešnih nava d v nas duši seme božje besede, njive oplevemo, da žito lepše raste ; vprašam vas : ali ni tudi naša sveta dolžnost iz naših src poruvati tisto slabo poželenje , ki se je srca polastilo in nas ovira Bogu zvesto slu 3 * 28 žiti? Poglejte nerodovitno drevo, ktero nam kljubu našemu oskrbovanju in skrbni postrežbi ne donaša nikakega sadu, ali nas ne spominja jako živo , da bode neskončno pravični Sodnik tudi nas vrge l v večni ogenj, če ne bomo s pomočjo božje milosti doprinašali dobrih del. Kedar zdihujemo pod težo velike butare, se vselej lahko predočujemo Jezusa, kako je nesel za nas težki križ i n je pod njim opešal. Kedar orjemo, in sejemo , ter se potem dobre žetve nadjamo, si tudi lahk o mislimo, da nas po smrti čaka obilna žetev v nebesih, če bomo tukaj po Gospodovih naukih živeli in neutrudljivo sejali dobra dela. In ali ni prav mlačva živa podoba tega, kar se bo na sodnji dan godilo, kedar bodo pravični ločeni o d zavrženih, kakor mlatiči tukaj ločijo slamo i n pleve od zrnja? Hlev nas spominja hleva Betlehemskega, v kterem se je Jezus rodil, hiša, kjer prebivamo pa tistega vbogega toda siln o ljubeznjivega prebivališča Jezusovega, kjer j e celih 30 let preživel, kakor vbog .delavec. Skratka pa vam povem, da bi ne bilo ne konca ne kraja, če bi vam hotel razlagati vse podobe, kterih s e vam nikdar ne manjka, in vas povsod na dobre 29 misli napeljujejo ; s taistimi se lahko pečate vsak dan, ne da bi morali pri tem delo pustite . " » Sedaj mi pa dajte še svoj kratek spisek, " pravi oče Marcel . »Joj, kako pozno je že in prav skrajni čas da grem domu, kjer me čaka kisla juha," je mož zdihovaje pridejal in vošil lahko noč. IV. Kakó so tisti stariši nesrečni, ki se n e brigajo za izgojo svojih otrók. omaj je bil oče Marcel odšel, je bila pri Izidorjevih že majhena večerja na mizi, ktero so prav pridno zajemali ob prijaznem medsobojne m pogovoru. Kar nekdo prav hudo na vežne vrata potrka. Vsi ostrme, kajti ni bila navada, da bi bili vasovalci dohajali še ob tako pozni uri . Otrók je skoraj groza postalo. Ker je bilo trkanje vedno glasneje, vstane Izidor, stopi k oknu rekoč : „morda je kak nesrečnež,” na kar okno odpre in vpraša : »kedo je?" Mislite si : stari Marcel se je oglasil! Ko mu odpro, mož res bled in 30 potrt v hišo stopi : tak je bil, da so se ga Izidorjevi kar vstrašili . „Oh, kaj sem doživel, to je preveč, to j e preveč, vbogi mož tarna in zdihujo . To je preveč, meni ni več živeti ! Mislite si, iz lastne hiše s o me izgnali? 0 nehvaležni otroci! Da bi Vas prokletstvo! . . . . » Potolažite se, ljubi oče!” mu Izidor v besed o seže," potolažite se, saj ste vendar pri prijateljih . " »0 saj vem, da sem, pri edinih prijateljih , ki jih imam na tem svetu. Oh, kako sem vendar jaz nesrečen oče! Poglej Izidor, dolgo sem sta l doma pri vratih in trkal in prosil, pa nisem mogel nobenega omečiti, da bi mi bil odprl, če tudi so me slišali. Vsaj sem jih jaz tudi slišal, Tako n. pr. sem prav dobro čul, kako da sta moj sin in moj zet na vso moč zaničljivo o meni govorila in to nalašč tako na glas, da sem j u moral slišati . Zmenil se pa nobeden ni, da bi mi bil prišel odpirat. Naj čaka, rekel je prvi, saj smo ga mi tudi čakati morali . Menda misli, da smo mi njegovi hlapci ali kali. Naj bo zadovoljen, da zanj delamo in ga živimo in naj n e zahteva, da bi ga morali še na vsak migljaj 31 vbogati . Moja hči mi je pač hotela iti odpirat , pa ji mož ni pustil ter je hudo zarežal nad nj o in prav grdo zaklel. Naveličal sem se bil ondi stati in pa potrpežljivost mi je tudi že pošla . Zato sem vskliknil : »Zanikerni otroci, o da bi tudi Vas Vaši otroci na stare dni iz lastne hiše izgnali in na cesto pometali . Kjubu temu sem pa vendar še enkrat potrkal in ko le nič ni bilo, pribežal sem semkaj k Vam. Oh Izidor, kako sem vendar nesrečen! Druzega mi ne kaže, kakor obupati." Trepetaje poslušali so Izidorjevi otroci Marcelove besede. Kaj tacega niso še nikdar doživeli, da, niti mislili Si niso, da bi kaj sličnega sploh mogoče biló. Izidor je rekel otrokam spat , na kar so vsi prišli k njemu po blagoslov. Izidor je vsacega prikrižal rekoč : » Blagoslovi naj te Gospod narvikši in sv. Devica Marija naj te obvaruje." Marcelu se je to videti silno užalilo. Njegovi otroci so ga takorekoč na cesto vrgli , pri Izidorjevih je pa videl tolikanj ljubezni in spoštovanja, ubogljivosti, miru, pobožnosti, kar je izvestno velika sreča. Strašne reči jele so se mu v duhu predstavljati . Ustnice so se mu tresle in pogled mu je bil divji. Izidor sam ni vedel, kaj bi storil, da bi prijatelja vtolažil . Prav prijateljski ga je hotel za roko prijeti, toda Marcel mu jo je hitro odtegnil. »Pusti me Izidor, pusti me ; jaz nisem vreden tvoje prijaznosti. Kedar tebe in tvoje otroke pogledam, me vselej srce zaboli . 0 gorje meni! Moj oče mi niso nikdar dali svojeg a blagoslova . . . Sicer se pa nimam kaj pritoževati, kajti tudi jaz nisem kaj boljše postopal se svojim očetom. Očital sem mu, da mu moram živež pridelavati in on me je preklel za to. Jaz sedaj prenašam nasledke tistega prokletstva, moji otroc i bodo jih pa na stare dni, kedar bodo jokali krvav e solze, kajti tudi jaz sem jih proklel . 0 grozno je to h] naša družina je že za vedno zgubljena . " Marcel si pokrije obraz in videti je bilo kako ga je pekla huda vest. Kar obupati je hotel ! Ubogi Izidor pa samega strahú in groz e ni vedel kaj bi začel, da bi nesrečnega sosed a potolažil. Boljega v resnici ni vedel, kakor da je začel zanj in za njegovo spačeno družino moliti . Po molitvi ga je opominjal, da naj se le v božj o voljo izroči in v Boga naj zaupa. Konečno se mu pa še ponudi, če hoče, da ga bo domu spremil . 33 Izidorjevo vedenje in njegove ljubezniv e besede so Marcela nekoliko potolažile ; domu iti pa le še ni hotel. „Domu pa že ne grem,” je rekel Marcel, » naši dobro vedo, da sem tukaj . Ko so me videli k vam iti, klicali so me nazaj , pa jih nisem hotel slišati . " Grdo obnašanje Marcelove družine je tud i Izidorja zelo razžalilo , ker ni nikakor mogel umeti, kako da bi se ljudje v eni družini tako sovražili . Dostikrat je imel priložnost videti , kako da posebno po kmetih mladi s starim i ljudmi grdo ravnajo . Dobro je vedel, da imaj o otroci slabotne svoje stariše za težavno butar o pri hiši. Toda kaj tacega, kakor prav sedaj pr i Marcelovih, pa vendar še ni doživel . Marcel je pač po pravici obžaloval, da je se svojim očeto m tako grdo ravnal, dolžnosti do Boga tako zanemarjal in svoje otroke tako slabo odgojil . Narvečja težava mu je bila pa ta, da je bil že hud o v letih in ni mogel delati. Poleg tega je pa še to, kar je imel, svojim otrokom izročil s pri stavkom, da bi mu živež in Ut dajali . Uprav to je bila pa tista teška butara, ktere njego v sin nikakor ni mogel prenašati. To vse je Izidor premišljeval . Vidoč, da Marcela nikakor ne more domu spraviti, ga j e k sebi v posteljo vzel : ob enem ga je pa prosil, vas vselej veseli! " „Oh mož tebi je ni enakosti,” vsklikne. Marcel yes iznenadjen, „od kod dobivaš toliko moči in plemenitega mišljenja. Prav imaš da je le vera tisti studenec, iz kterega zajemaš tolikanj tolažbe v taki nesreči . Ljubi moj Izidor, že zdavnej me tvoj izgled v srce gine ; prav tebi se mi je zahvaliti, da mi je srce nekaj bolj mirno postalo, kar me sedaj prav zdatno podpira , v mojej nesreči . Tvoja dobrota pa me popolnom a prevzame in potare . Oh veledušni prijatelj, kako si pač srečen, da ti tvoja pobožnost več tolažb e daje, kakor je vse to hudo, kar trpiš. ” ,,Dolgo je že, kar sem vam povedal svoj o skrivnost, ktera obstoji v tem, da moramo vs e za dobro vzeti, kar nam Bog pošlje . Zato pa nikari ne mislite, da sem brez občutka. Odkar mi je umrla ranjca žena, me ni še nobena reč tako potrla, kakor ta. Trdno pa verujem, da čem večje nadloge trpimo, tembolj prijetni smo, Bogu, če jih namreč prenašamo voljno in v njegovem imenu . Bog prav dobro vé, da smo slabe, 63 nepopolne stvari, če nas tora] tepe, je to vse l e iz ljubezni in nam na korist. " » Tvoja pobožnost nikakor ne bo ostala bre z plačila," pravi Marcel „in verjamete mi, da va s bodo vse nadloge kar tako memogrede minole . ” „Tudi jaz se tega, nadjam,” pravi Izidor. » Dolgo me pa nadloge tako ali tako ne bod o mogle stiskati . Stara sva že oba in kmalo poj deva od tod, kakor upam, v nebesa . To je zvezda mojega upanja. Vi pa ljubi otroci, ki bodete še nekaj let na svetu živeli, zapazite si, da bot e nadloge in težave tega življenja vselej voljn o prenašali. Le Boga se držite, zvesto mu služite in njegovo voljo spolnujte . Če bodete tako živeli , nadjam se, da se bomo enkrat vsi skupaj v ne besih zopet sešli, kjer se ne bomo nič ve č Tako je učil Izidor svoje otroke in res , kdor tako misli, kdor vse reči od te strani opazuje, tega pač ni mogoče, da bi ga zunanje težave potrle. Tako se je tudi til zgodilo, da so Izidorjevi zopet našli tisti plemeniti mir in dušn i pokoj nazaj dobili, kteri izvira edino le iz dobrih del in iz wlanosti v voljo božjo . Prišel je dan, ko so morali Izidorjevi zemlj o zapustiti, ktera jim je bila tako ljuba, kakor b i jo bili podedovali. Izidor je ves tisti dan Bog u v dar izročil in še prav na poseben način s tem , da je prejel sv. zakramente. Tako se je ta ubogi in od ljudi zapuščeni mož, kterega so hudobni povrh vsega še preganjali, pripravil na obiskovanje svojega' Boga, ki dušo potrto in potlačen o vedno poživi in pokrepča . Ob enem je pa zopet sebe in svojo družino Bogu daroval, ter je prosi l Boga, da bi mi skrbel za njegove otroke pra v po očetovski . Prvo leto šlo je še vse dobro ; kmalo pa je jelo primanjkovati in niso imeli druzega živela, kakor kar jim je Rozika zaslužila, kar s i je Micika s prejo pridobila in kar je Ivan pri zidarjih prislužil. Izidor vže zarad oslabelosti n i mogel več težjih del opravljati. Ko je pa zima jela na duri trkati, oh tedaj je bilo treba prodat i poslednjo kravico, ktero so do sedaj vendar š e redili, če tudi s težavo. Silno neradi so jo dali, toda ni je bilo pomoči. Izidor se je spomnil potrpežljivega Joba in njegovih besedi in rekel 65 je : »Bog, ti si mi jo dal, ti si mi jo vzel, tvoj e ime bode naj češčeno vekomhj . " S tem pa kelih trpljenja še ni bil poln . Pritisnila je poleg drugih nadlog tudi še pra v huda zima ; zet in sin sta pa oba počivala, kajti dela ni biló. Da je bilo v takem položaji brit kosti in težav veliko. si lahko mislite. Še večja pa je bila pobožnost Izidorjeva in pa zaupanj e njegovo v previdnost božjo. Vidoč, da se zet silno težavno živi in družino redi, mu je rekel , da naj se s svojo družino le kar k njemu preseli, ter ondi ostane . Milo je bilo videti, kak o se je selila ta uboga družina k staremu očetu Pač bi si bil Izidor lahko takoj pomagal , če bi bil hotel on svojo hišico prodati. Toda tega nikakor ni hotel storiti. Saj se je vendar v tej hišici rodil ; tu so živeli njegovi roditelj i in spredniki in kjer bo tudi še njegov Ivan živel , če bo božja volja. Vsaj tako je Izidor na skrivnem nado gojil v svojem srci. Prav zato jo je hote l do poslednje sile obdržati . Ljubi Bog pa te hi šice ni več tirjal ; zadosti mu je bilo Izidorjevo srce, ktero je bilo pripravljeno Bogu na čast vse 66 žrtvovatii, kar bi bil ta od njega zahteval . Zato mu je pa zopet odprl studenec svoje milosti i n ga je rešil preteče mu nadloge. Odkar je prišla Franica se svojim može m in ostalo družino k očetu, prevzela je ona gospodinjstvo v hiši, vsled česar je Micika lahko kaj druzega delala. V tistem kraji je stanovala tudi imenitna in blaga gospa, ki je o Miciki in o njeni poštenosti vže prav veliko lepega slišala . Kaj rada bi jo bila dobila za hišino, za kar j o ,je vže večkrat nagovarjala. Marija bi bila šla, če bi očeta ne bilo. Tega reveža pa ni mogla samega pustiti kar srce se ji je upiralo pri takej misli. Sedaj se je pa doma kar h krati vse tak o spremenilo, da so jo prav lahko pogrešali . Marija gre toraj in si tisto gospo poišče . Gospa jo j e takoj sprejela. Kar je Marija zaslužila ali kar ji je dobra gospa sama podarila, vse, vse je šlo k Izidorjevim, da bi le ondi laglje živeli . Nikdar se pa ni kake reči sama dotaknila, češ, „to l e bi doma tudi še potrebovali ; saj gospa ne ve , če nekoliko vzamem .” O ne, Marija ,je bila zvest a in poštena hišina. Zato ,jo je pa imela gospa tudi prav rada in ji je vedno toliko dala, da so 67 doma še zadosti lahko prenašali revščino, kter o jim je Bog naklonil . VIII . Bog hudo kaznuje, dobro plačuje . ikari se ne hudujmo nad Bogom, kedar vidimo , kako da zatira hudobnež pobožnega in se tak o rekoč o njegovem ropu živi. Varujmo se pa tudi , da sami ne bomo po osveti hrepeneli ter sovražnih misli v srcu redili . Kdor bi tako postopal , ne nabiral bi si zasluženja pri Bogu, ne vabil bi si blagoslova iz nebes, pač pa bi si nakopava l večno pogubljenje na glavo. Nadloge, ki nam jih je Bog poslal, da bi nam v nebesa pomagale , pokopale bi nas v takih okoliščinah v pekel. Bog nam jih pa pošilja, da bi nam z njimi v nebesa pomagal . Dostikrat se zgodi, da se božja pravic a tukaj ne javlja ; to pa zato, da so njegovi zvesti služabniki in služabnice po smrti večje slave i n časti deležni za vse, kar so tukaj po nedolžnem 68 pretrpeli. Dostikrat pa Bog tudi že na tem svet u vdari prevzetnega grešnika, ako taisti trdovratno njegove zapovedi zaničuje in iz prevzetnosti lomi . Takega Bog dostikrat vrže iz viška njegove sreče takó, da se nikdar več ne pobere . Roka Gospodova je silna in \ sakega stare, kdor se mu prevzetno po robu stavi . Prav tako se je tudi Teobaldu zgodilo. Srečo, ktero si je postavil na groblji Izidorjeve sreče, ni imela obstanka . V treh letih je priše l vže tako pod nič, da si ni znal kar nič -več pomagati. Kako je to prišlo, bodete takoj zvedeli . Teobald je bil od sile len, poleg tega pa tud i še hud pijanec, ki je strastno zapravljal premoženje svojej družini . Njegova žena je imela pač nekaj lepih lastnosti, zato jo je pa še v tem huje žalilo zanikrno življenje moževo . Zalost ji je spodjedla pravo veselje do gospodinjstva, kakor tudi d o prave krščanske vzgoje otrok. Žalibog, da je zapravljivi Teobald tudi svojega svaka, Marcelovega sina koralo zapeljal v slabo druščino, d a se je jel z njim pajdašiti. Lahko si je misliti, C9 kako se je godilo v takih okoliščinah starem u Marcelu. Kakor da bi bila hiša od Boga prokleta , ves ljubi dan nisi pri Marcelovih druzega slišal , kakor tožbe, preklinjevanje, zabavljice, krik, oči tanje in kar je drugih takih križev in naalog v zakonskem življenji . Kako-le bi bilo potem pa č mogoče, da bi se otroci že v domači hiši ne bil i vsega slabega naučili! Koliko so le imeli nespodobnih izgledov na razpolaganje v domači hiši , koliko grdih in surovih besed! Iz takih otro k pač ni mogoče, da bi postali dobri ljudje. Taka divja izgoja imela je pa še druge slabe nasledk e za saboj . Kjer otroci niso dobro izgojeni, ondi vlečejo vsaksebi in taka hiša se s časoma podere . Ker je bilo denarja vedno manj, opravki in gosposka so si pa vedno isti ostali, treba je bil o pri Marcelovih sedaj to, sedaj ono prodati, d a se je denar dobil. Prodajati je pa človek le toliko časa vstani , dokler kaj ima in tudi pr i mladem Marcelu se je to vresničilo. Prodajal je tako dolgo, da je vse poprodal in konečno si j e moral že celo na poljske pridelke še na polj i stoječe denarja iskati, pa še tega ni bilo z lepo 70 dobiti . V takih stiskah mu pač ni druzega kazalo, kakor zemljo zopet popustiti s katere je bil poprej tako zavratno pregnal poštenjaka Izidorja . Gospod, čegar lastnina je zemlja bila, takoj pokliče Izidorja in mu zemljo, ktero je on vže toliko let vžival, zopet ponudi ; kajti pokesal se je bil že takoj v prvem času, da je dal takemu človeku svojo zemljo v zakup, kakor je bil Teobald. Sedaj pa, ko se je tako lepo zanikrnega Teobalda oprostil, sedaj, je hotel zopet popraviti , kar se je bil poprej pregrešil. Da bi pa Izidorju temvečje veselje napravil, podal se je gospo d sam k njemu in mu je povedal, kako i'n kaj . Hej, to vam je bila novica za Izidorjevo hišo . Lepša se jim je zdela, kakor pa še tako lepa godba. Vse je iz novega oživelo! Poleg tega je pa sreča vže poprej nanesla, da je tudi Izidorjev zet vže zopet zahajal na delo in zaslužek , s kterim si je že svojo družino sam preredil. Ivan vže odraščen in močan popustil je zidarstvo ter se je kmetije poprijel, ker so zopet zadosti zemlje imeli. Modro in pridno je delal, kakor ga je modri stari Izidor učil in napeljava] . Kjer se 71 pa več pridnih rok giblje , ondi sta trud i n trpljenje krnalo poplačana. Prav taka je bila tudi pri Izidorjevih . Zguba prejšnjih let se je kmal o pokrila, bogati dohodki zapodili so pa revščin o in pomanjkanje iz hiše . Odveč zdi se nam popisavati, koliko i n kako tople zahvale pošiljal da je zopet blagi Izidor svojemu nebeškemu očetu za tolišnje pre- jete dobrote. Hvalnice kipele so mu vsak trenutek iz vročega in ljubezni božje prevzetega srca ; pa tudi svoje otroke je rad in pogostoma opominjal, da naj ne pozabijo božjih dobrot, s kterimi jih je Bog ravnokar obsipal ! Grda nehvaležnost bila bi toraj, če bi tako dobrega Gospoda iz celega srca ne ljubili in m u ne služili! Izidorjevi so si pa tudi vsi prizadeval i Bogu zvesto služiti, kar jim je prineslo mir božj i v hišo in pa blagoslov nebeški . Teobaldovih ne bomo nič več govorili ; le toliko še rečemo, da so ob vse prišli in popolnoma na Boga pozabili. Le toliko jim je še ostalo, da bi se bili s pridnim delom, varčnostj o in poštenostjo lahko na površji ohranili. Toda prav teh lastnosti ondi poznali niso, zato so pa 72 od dne do dne bolj v revščino zagazili . In še vedno bi se bili lahko srečne šteli, če bi bil a to revščina, ktero je Bog blagoslovil in kter a kristijanu, ki jo voljno prenaša, v nebesa pomaga. Ali to Vam je bila tista britka revščina, ktera se zoper Boga dviguje, Bogu zabavlja in po peklu smrdi. In v to revščino so se Teohaldovi vsi pogreznili. Edinemu staremu Marcelu je milost božja serce omečila, da je voljno prenašal križ, ki mu ga je Bog na stare dni naložil . Dan na dan častil in hvalil je Marcel Boga, da ga je že na tem svetu obiskal, kjer se lahko spokori, da mu bo tamkaj prizanešeno. Pri tej spokornosti podpiral ga je tudi Izidor, ki mu je tu pa tam kaj živeža dal ; da, ko so Teobaldov i popolnoma ubožali, živel je stari Marcel edin o le pri Izidorjevih. Tudi Teobaldu bi bil rad prav toliko dob rega storil, kolikor je on njega hudega prejel ; toda s tem človekom ni bilo nič več začeti . Gluh in slep postal je za vsako dobro besedo in Izidor v resnici druzega ni mogel, kakor edino le moliti zanj, kar je pa tudi prav goreče in iz celega srca delal . 73 Tako se je tudi Izidor s časoma bližal svojemu koncu. Kakor je bilo njegovo življenje ves čas življenje svetnika, tako je bila tudi smr t njego‘a resnici smrt izvoljenca božjega. Spoznal je, da peša dobro je čutil, kako da je vsak dan bližje smrti. Moči so ga skoraj kar vidno zapuščale in za delo ni bil prav zanič. Zato je pa tem bolj pridno molil. Vse svoje duševne moči zbral je na to, da bi se pred smrtjo vseh greho v očistil ter da bi v nebesih dosegel večno plačilo. Bogat dobrih del in milosti božje, potrje n po svetih zakramentih za umirajoče, zatisnil j e ta starček svoje oči v sredi pametnih in boga boječih otrok. Izvestno je prejel v nebesih plačilo, kakoršno je Bog vsem tistim pripravil, ki mu na zemlji zvesto služijo . Kdo le bi ne hotel tako živeti in umreti , kakor Izidor? Kdo bi si vsaj že na smrtni po stelji ne želel, da bi si bil nabral zakladov z a večnost, kakor Izidor . In vendar glejte ljubi kmetovalci, da je skoraj ni Iaglje reči, kakor ravno ta. Izidor ni prav nič tako posebnega delal, kar bi vam ne bilo mogoče. On si je moral svoj ljubi kruhek v potu svojega obraz a 6 74 služiti, to morate tudi vi, če hočete današnjim zahtevam kos biti on si je moral dostikrat počitek prikrajšati, da je delo dovršil, tudi vam s e dostikrat prav taka prigodi in če vam delo ne daje pravega in zaželjenega sadu . Izidor je vse to obračal Bogu na čast in svoji duši na izveličanje, s čemur si je napeljal studenec blagoslov a božjega že na to revno posvetno življenje, kter o mu je vsled tega rodilo tolišnje zaklade za večnost. To vendar ni tako silno težavno, da bi tudi mi ne mogli tega doseči! Iščite toraj teg a zaklada in skušajte si ga pridobiti, pa bodet e takoj čutili, kakošno plačilo se že na tem svetu doseže, če se dela Bogu na čast . Povejte mi po pravici, ali mislite, da bo dete v bodoče kaj več trpeli, če bodete svoj a dela bolj potrpežljivo opravljali, in zopernosti tega življenja bolj voljno prenašali, kakor ste jih do sedaj? Ali res mislite, kdo vé koliko da bodete na slabejem, če bodete bolj bogaboječ e živeli, bolezni in uboštvo bolj krščanski prenašali? Verjemite mi, da se bodote tako tisočkrat manj nesrečne čutili, v srcu se vam bo pa naselil mir božji. 75 0 ljubi kmeti'é, ki se trudiš od zgodnjega jutra pa do poznega večera za svoj kruh, vedn o imej pred očmi nezapeljivo resnico, za ktero si s e do sedaj tako malo zmenil : da je tiho, mirno, ubožno in od svetá zaničevano življenje najboljša in najvarneja pot v nebesa. Še vsi verni so to pripoznali, da je resnično ! Le pomislite, da ste prav tako za nebesa vstvarjeni, kakor cesarji, kralji, vojvode, bogataš i in učenjaki. Pomislite dalje, da imate pa še t o posebno prednost pred onimi, da vas ne mot i tolikanj skušnjav na vaši poti v nebesa , kakor pa velikaše tega sveta. Sovražite greh, povzdigujt e svoje misli nad prazne in zanikrne reči te zemlj e gori v kraljestvo božje v svete nebesa. O povzdigni se žalostna duša v višave, zapusti, zapusti dolino solzá! Ozri se v nebesa zveličanske -slave, saj ondi otroci so božji doma! Posvetite vsa svoja dela Bogu, tudi pri majhnih in zanikrnih ne delajte nobene izjeme in občutili bodete , kako vam bo milost Jezusova napolnila vaš e srce. Tu bodete zdatno manj trpeli, če se bodete po tem ravnali, onstran groba čakajo va s pa nebesa. Da bi pa te neprecenljivo srečo laglje 76 dosegli, podati -vam hočemo nekoliko kratki h pravil za življenje ; pazno jih prebirajte in zvest o se po njih ravnajte. XI. Kratka pravila za kmete . Evoje prve misli posvetite vsako jutro Bogu , na to sramožljivo vstanite, ter sklenite, da bodete Bogu radi in zvesto, ter z velikim zaupanjem i n veseljem služili, napravite si znamenje s‘ etega križa in poškropite se z blagoslovljeno vodo . Nikdar ne opustite jutranje molitve i n zbranih misli in pobožnega srca jo opravljajte. Kedar Vam ne dopušča čas, molite vsaj med delom ali spotoma ; vendar pa je boljše doma to storiti, če Vam je le količkaj mogoče . Vže takoj zjutraj vse svoja dela Bog u darujte, kajte le na ta način delali bodete z a Boga in za obilno plačilo, kakoršno vas po smrt i čaka v nebesih. Večkrat čez dan to sveto mise l ponovite in le mislite si, da je Bog pri vsake m vašem delu pričujoč. Zato pa recite : ,,Poglej o nebeški oče, iz ljubezni do tebe in po tvoje m po‘elju hočem to delo izvršiti!" Zopet drugikrat zdihnite : „0 Gospod, grešnik sem, prav je da trpim!” Iz prav tako svetega namena vsedajte se k mizi in hodite k počitku, če hočete, da se Vam bodo Vaši koraki tukaj šteli v zasluženje za oni svet . Če je le mogoče, bodite vsak dan pri sv. maši. Varujte se samopašnosti, brezmernega vživanja jedi in pijače ; prav posebno se pa varujte razuzdanih in brezverskih ljudi. Hujšega sovražnika pod milim Bogom ne morete imeti , kakor je človek, ki Vas se svojim nesramnim gobezdanjem skuša ob versko prepričanje pripraviti . Kdor Vam vzame premoženje, vze l Vam je veliko ; kdor Vam vzame čas t vzel Vam je še -več; kdor Vam pa ver o vzame, ta Vam je pa vse vzel ! Tudi večerne molitve nikari ne opuščajt e in opravite jo, če se le dá, vsi skupaj. Po molitvi si pa sprašujte še vest. Premislite dobro, v čem da ste se čez dan pregrešili in kako st e sploh dan preživeli. Konečno si naložite kaj malega za pokoro in premislite, kako se bodete 78 v bodočnosti greha in grešne priložnosti najlaglj e skrbno ogibali . Veliko dobička bodete imeli, če pozimi , kedar so dolgi večeri, kaj berete iz kakih svetih bukev, ali pa tudi komu drugemu brati rečete . Pred vsem drugim posvečujte pa nedelje in praznike, ter jih bogoljubno preživite . Spomnite se, da so to dnovi Gospodovi, dnovi molitve , blagoslova božjega in dnovi zveličanja našega. Od nedeljskega praznovanja odvisno je večinom a Vaše zveličanje. Nobena reč naj Vas ne odvrača od službe božje, posebno pa od sv . maše ne, kajti to je dolžnost, ktero cerkev od nekdaj jako strogo zapoveduje. Prav tako radi hodite h krščanskemu nauku ter ne izostajajte brez nujne potrebe . Prizadevajte si božje in cerkvene zapovedi vestno spolnovati. Prejemajte večkrat in ne po redkem svete zakramente. Spoved opravite vselej z dobrim in trdnim sklepom, poboljšati se, h hočete da bodete dober sad imeli od nje . Pristopajte k mizi Gospodovi, kolikorkra t Vam bo spovednik Vaš dovolil . Vselej morate 79 biti pa prav skrbno pripravljeni, če hočete deležni postati velikega sadu zasluženja božjega . Vsak smrtni greh naj se Vam na vso mo č gnjusi, in vse rajši privolite, kakor pa v smrten greh ! Milost božjo morate pač bolj čislati, kakor pa še táko posvetno srečo, bolj kakor zdravj e in življenje . Odtegujte se vedno slabi druščini, plešiščem, prijaznosti z drugim spolom, večerni m shajališčem in ponočevanju. Kakor pred strupenim gadom bežite pa pred igralcem. Koliko ljudi je prav v najnovejšem času vže prišlo ob premoženje, čast in življenje. Kar si si leta in leta s težavo pridobil, pogoltne ti igra lahko v peti h minutah, tebi pa druzega ne ostane, kakor obupljivost. Pazite, da Vam ne uide kaka grda beseda iz ust bodisi kletvina ali klafanje. Če Vas doleti kaj zoprnega, kar ne bo po vaši volji, n e jezite se in nikari ne kolnite, temveč tudi za zoperne dani božje zahvalite se Bogu ; saj ne veste, čemu da Vam jih je poslal . Ob takih prilikah le vedno rečite : „0 Gospod, zgodi naj se Tvoja volja!” Ljubite resnico, laž pa sovražite . Nar večjo ceno v vaših očeh ima naj sramožljivost in čistost. S strahom in s sramot o navda naj vas vsaka beseda, ali celó samo nagl i pogled, če taisti čistost ali sramožljivost žali . Ogibajte se vsake take druščine, ki je hudobna in razuzdana v besedi in obnašanji . V peklu je prav veliko ljudi, ki so se le zarad tega tjekaj pogreznili, ker so se preveč pečali s pijanci i n razuzdanci. Kdor bi se drznil v pričo Vas kaj govorit i zoper vero, zoper nravnost (lepo obnašanje) ali kaj slabega o svojem bližnjem, ga le kar posvarite z modrimi besedami. Ce pa tega ne morete, naznanite nesramnemu človeku svojo nevoljo s temnim obrazom , Vaša vest naj bode kakor Tobijeva, vedn o tanka in plašna, glede ptujega premoženja, če tudi je kaj malega. Svojega bližnjega ljubite, kakor svojega brata. Postrezite mu povsod in vselej, kjer g a najdete v nadlogah, težavah ali v potrebi, n e morda, da bi kako časno plačilo ali povračil o prejeli, temveč zarad Boga samega, Ves čas svojega življenja častite svetnike , izvoljence božje in angele-varuhe . Priporočajte se ves čas tukajšnjega življenja Mariji Mater i Božji. Češčenje Matere Božje je znamenje iz-voljenih in pobožne duše trdijo, da noben pravi IVIarijni služabnik ne bo pogubljen .