131974 KOL E D A R SVOBODNA SLOVENIJA 9 5 1 v 1 KOLEDAR SVOBODNE SLODENIJE 1951 Uredili UREDNIKI "SVOBODNE SLOVENIJE" Izdala in založila SVOBODNA SLOVENIJA", BUENOS AIRES, VICTOR MARTINEZ 50 — 11.131974 Jlalednica mvattaseCletAceu na Četa 1951 Spet Kolednik grem na pota — ne še od hiše pa do hiše: ti imaš jo, ta pa ni še kupil niti v pampi lota kar s celine na celino stopam, Krištof Velikan! Kaj mi mar je Ocean! Zbrati hočem vso družino za voščilo novoletno, preden vrže čez previs se z gromom svet... Nebo žari se. .. Rdečo zvezdo Bogokletno vidiš brez leč astronomov: rep njen — ni kitajska kita, čez nebo kot srp zavita? Oblak pod njo — raztresk atomov? Bog se usmili! — Tak je Čas: Srp visi nad vrati Leta... Kdo naj skoz gre brez trepeta?— Vstopimo vsi: ti in jaz drzno kot skoz mlaj ognjeni — morda tod je vhod domov? Tebi — Bog daj! — v domek nov v zemlji novonaseljeni, meni pa — okrog z bisago vsem Slovencem vpit voščilo: Naj v naš Dom — tu... tam... kjer bilo.. pride Mir z Ljubezni Zmago! — Buenos Aires Jeremija Kalin D 3U/rnr Presidente de la Nacion Predsednik Argentine General Juan D. Peron en el centenario de la muerte del Libertador General J ose de San Martin pasa revista de las fuerzas arma-das de la nueva Argentina. na stoletni dan smrti Osvoboditelja generala Jose San Martina pregleduje oborožene sile nove Argentine. wSem odločen pobornik mirti, toda ne se ceno komunizma". Gral. J. D. Peron NAS KOLEDAR Tretjič prihaja Koledar Svobodne Slovenije med svobodne Slovence. Morda bi vsebini bolj odgovarjalo in bilo bolj primerno in bolj imenitno, če bi pričujoči knjigi dali ime Zbornik ali kaj podobnega; vendar raje ostanemo pri Koledarju, da se tako oddolžimo spominu na one dni, ko so veliki slovenski koledarji bili častni in težko pričakovani gostje v skoraj sleherni slovenski hiši. Naš koledar ne more tja, kjer trpi in upa velika večina našega naroda. Narod — suženj, ne sme slišati resnice in ne čutiti diha svobode. Kljub temu preveva sleherno besedo našega Koledarja misel na dom in domovino. Čim bolj trpi in krvavi naša Slovenija, tem bliže nam je in tem bolj jo ljubimo. Letošnji Koledar si je zastavil kot osrednjo nalogo osvetliti na podlagi zanesljivih dejstev dolgoletne priprave in delo komunizma ter prvo dobo naše narodne tragedije: sovražno okupacijo dežele in zločinsko vlogo, ki jo je komunizem igral, zlorabljajoč narodno gorje v svoje podle namene, za-netivši na slovenski zemlji državljansko vojsko. Del Koledarjeve vsebine je posvečen vsem onim Slovencem, ki so se po sili razmer ločili od domovine in žive v večjih ali manjših skupinah razkropljeni po vsem svobodnem svetu: v obeh Amerikah, v Avstraliji in Afriki in po demokratičnih zahodno-evropskih deželah. V slehernem Slovencu, ki živi kjerkoli po svetu, vidimo svojega brata. Zadnjega bi radi ohranili na pravi poti in mu pomagali do sreče. Radi bi ustvarili enotno družino, ki kljub neznanskim daljavam, ki ločijo posameznike, stremi za istimi cilji in je prežeta z istimi ideali. Slovenski kulturni človek, ki ga je peza emigracije najbolj prizadela, hoče v Koledarju pokazati, da še živi v svobodi lepa slovenska beseda in znanost. Prispevki naših umetnikov, pesnikov, pisateljev, znanstvenikov, gospodarstvenikov itd. v Koledarju so zaradi skromnega prostora bolj simbol, kakor pa resnična slika kulturnega potenciala, ki ga predstavlja slovenski inteligent v emigraciji. "Svobodna Slovenija" poklanja pričujoči Koledar svobodnim Slovencem za svojo desetletnico z željo, da bi skoraj prišel čas, ko se bo lahko ves slovenski narod v svobodi opajal z lepoto in toploto svobodne slovenske besede. Buenos Aires SVOBODNA SLOVENIJA Zemlja naša, zdaj v snegov zametu — bela gaz vseh mojih snov v tem letu! 1 »5 1 JANUAR 1951 l P Novo leto — Obrezovanje Jezusovo 2 T Ime Jezusovo 3 S Genovefa 4 Č Angela 5 P Simon, Telesfor 6 i S Sv. Trije Kralji — Razglašen)e Gospodovo 7 N 1. Po razglašenju — Sv. Družina — 12 letni Jezus v templju. 8 P Severijan | Lk. 2, 42-52 9 T Julij an 10 S Viljem 11 e Higin 12 p Ernest 13 s Veronika 14 N 2. Po razgl. Hilarij. Ženitnina v Kani Gal. Jan 2, 1-11 15 P Pavel Pušč. 16 T Marcel 17 S Anton puščavnik 18 e Stol sv. Petra v Rimu 19 p Marij in tovariši - 20 s Fabijan in Sebastijan 21 N 1. Predpostna (Sedemdesetnica) Neža — Delavci v vinogradu. 22 P Vincencij | Mt. 20, 1-16 23 T Rajmund 24 S Timotej 25 e Spreobr. sv. Pavla 2.6 p Polikarp 27 s Janez Zlatoust 28 N 2. Predpostna. Šestdesetnica. Peter Nolask — O sejalcu. Lk. 9, 4-15 29 P Frančišek Šaleški • 30 T Martina 31 S Janez Bosco Predpust je tu, kot me so čipke bele — Naj jokamo, neveste? Naj bi pele? 1951 FEBRUAR 1951 i G Ignac 2. P Svečnica. Nezapov. praznik 3 S Blaž 4 N 3. Predp. Petdesetnica. — Andrej Korin — Jezus ozdravi slepca. 5 P Agata [ Lk. 18, 31-43 6 T Pust. Tit 7 S *f Pepelnica 8 Č Icmez Mat 9 P *t Ciril Aleksandrijski 10 S Skolastika II N Postna - pepelnična — Lurška Mati božja — Jezus trikrat skušan. 12 P Evlalija I Mt. 4, 1-11 13 T Katarina 14 S t Valentin. Kv. 15 Č Favstin in Jorita 16 P *f Julijana Kv. 17 S ' Donat. Kv. 18 N 2. Postna-kvatrna. Simeon — Jezus se na gori spremeni Mt. 17, 1-9 19 P Leon 20 T Konrad, Suzana 21 S f Irena, Eleonora 22 Č Stol sv. Petra v Antiohiji 23 P *t Peter Damijan 24 S Matija 25 N 3. Postna. Brezimna. Srečko — Jezus izžene hudobnega duha 26 P Matilda 27 T Gabriel 28 S t Roman 195 1 MAREC 1951 l G Albin 2 P *t Lucija 3 S Kunigunda 4 N 4. Postna. Sredpostna. Kazimir — Jezus nasiti 5.000 mož. Jan, 6, 1-15 5 P Hadrijan 6 T Perpetua in Felicita 7 S t Tomaž Akvinski 8 •C Janez od Boga , 9 p "t Frančiška Rimska 10 s 40 mučencev v vil N 5. Postna. Tiha. Heraklij — Judje hočejo Jezusa kamenjati. 12 P Gregor Veliki | Jan, 8. 46-59 13 T Rozalija 14 S Matilda 15 G Klemen Dvorak 16 P "fCirijan, Hilarij, 7 žalosti Mat. božje 17 S Patrik 18 N 6. Postna. Cvetna. Ciril Jeruzalemski — Jezus jezdi v Jeruzalem. 19 P Sv. Jožef (Liturgično se praznuje letos 2. apr.) | Mat. 21, 1-19 20 T Vel. torek. Ničel 21 S t Vel. Sreda. Benedikt 22 G t Vel. četrtek. Katarina Gen. 23 P *tVel. petek. Jožef Oriol 24 1- S Vel. sobota. Nadangel Gabriel 25 N Velika noč — Jezus vstane od mrtvih. Mt.21,1-9. (Marijino oznanje- 26 P Vel. ponedeljek. Emanuel | nje se praznuje letos liturgično 3. apr.) 27 T Janez Damaščan 28 S Janez Kapistran 29 C Ciril 30 P Viktor, Janez Klimak 31 S Modest Krški Rahljal sem z brano prst, pojil jo z znojem — zdaj jim raste osat na svetu mojem. 195 1 APRIL 1951 l N Bela nedelja. Hugo — Jezus se prikaže. Jan, 20, 19-31 2 P Franc Pavelski 3 T Sikst 4 S Izidor 5 G Vincencij 6 P Krescencija 7 S Herman 8 N 2. Povelik. Albert — Jezus dobri pastir. Jan, 10, 11-16 9 P Marija Kleofora 10 T Ezehiel 11 S Leon Veliki 12 Č Lazar 13 P Hermenegild 14 s Justin 15 N 3. Povelik. Anastazija ~ Jezus napoveduje svoj odhod. Jan 16, 16-22 16 P Lambert 17 T Rudolf 18 S Apolonij 19 G Leon IX. 20 P Donicila, Viktor 21 S Prakseda 22 N 4. Povelik. Soter in Kajetan — Jezus obeta sv. Duha. Jan, 16-5-14 23 P Vojteh 24 T Jurij 25 S Marko. Prošnji dan 2.6 G Klet in Marcijan 27 P Peter Kanizij 28 S Pavel od Križa 29 N 5. Povelik. Robert — Jezus uči o moči molitve. Jan, 16, 33-30 30 P Katarina Sienska. Prošnji dan Še hodiš, Bog, skoz mojo vas v procesji? Ves blagoslov natrosi iz nebes ji! 195 1 MAJ 1951 l T Filip in Jakob. Prošnji dan 2 S Atanasij. Prošnji dan 3 e Gospodov Vnebohod 4 p Monika 5 s Pij V. 6 N 6. Povelik. Janez Ev. Lat. O pričevanju sv. Duha, Jan, 15, 26-16, 1-4 7 P Stanislav 8 T Prikazen sv. Mihaela 9 S Gregor Nacianski 10 e Antonin 11 p Angela 12 s * Pankracij 13 N Binkošti. Servacij in Bonifacij. Jezus govori o sv. Duhu. Jan, 14 P Binkoštni ponedeljek | 14, 23-30 15 T Zofija 16 S Janez Nep. Kv. 17 Č Pashal Bajlonski 18 P Erik Kv. 19 1 - S Peter Celestin Kv. 20 N 1. Pobink. Sv. Trojica. Jezusu je dana vsa oblast. Mt. 24, 18-20 21 P Andrej Bobola 22 T Julij ana, Milan 23 S Marija Devica Pom. kristjanov 24 Č Sv. Rešnje Telo 25 P Urban, Gregor VII. 26 S Filip Neri 27 N 2. Pobink. Beda — Prilika o veliki večerji. Lk. 14, 16-24 28 P Avguštin 29 T Edita 30 S Ivana Orleanska 31 Č Angela I 9 5 1 JUNIJ 195» l' P Presv. Srce Jezusovo 2 S Erazem 3 N 3. Pobink. Klotilda — Prilika o izgubljeni ovci. Lk, 15, 1-10 4 P Kvirin 5 T Bonifacij 6 S Norbert 7 Č Robert 8 P Medard 9 S Primož in Felicijan 10 N 4. Pobink. Marjeta — Čudežni ribji lov. Lk. 5, 1-11 11 P Barnaba 12 T Janez Fac. 13 S Anton Padovanski 14 <5 Bazilij Veliki 15 P Vid 16 S Franc R. 17 N 5. Pobink. Adolf. — O grehu v misli in besedi. Mt. 5, 20-24 18 P Marko in Marcel 19 T Julijana 2.0 S Silverij 21 Č Alojzij 22 P Ahacij 23 S Agripina 24 N 6 Pobink. Rojstvo Janeza Krstnika — Jezus nasiti 4.000 mož. 25 P Viljem 1 Mt- 8< ^ 26 T Janez in Pavel 27 S Ema Krška 28 Č * Irenej 29 P Peter in Pavel 30 S Spomin Pavla apostola Proščenje naše... možnar... zvon... srceta... Še zdaj nam pritrkuje križem sveta. If>5 1 JULIJ 1951 l N 7. Pobink. Dragocena kri N. G. J. K. — Lažnjivi preroki. Mt. 7, 15-21 2 P Obiskovanje D. M. 3 T Leon II. 4 S Urh 5 <5 Ciril in Metod 6 P Izaija — Marija Goretti 7 S Vilibald 8 N 8. Pobink. Elizabeta — Krivični hišnik, Lk. 16, 1-9 9 P Tomaž Moore 10 T Amalija 11 S Pij I. 12 C Mohor in Fortunat 13 P Anaklet 14 S Bonaventura 15 N 9. Pobink. Vladimir — Jezus joka nad Jeruzalemom. Lk. 19, 41-47 16 P Karmelska Mati božja 17 T Aleš 18 S Kamil 19 <5 Vincencij Pavelski 20 P Marjeta 21 S Daniel 22 N 10. Pobink. Marija Magdalena — Farizej in cestninar, Lk. 18, 9-14 23 ' P Apolinarij 2,4 T Kristina 25 S Jakob 26 G Ana 27 P Panteleon 28 S Nazarij 29 N 11. Pobink. Marta — Jezus ozdravi gluhonemega. Mt. 7, 31-37 30 P Abdon in Senen 31 T Ignacij Loyola Bil gospodar sem polj, žit, dela, juženj... zdaj, kmet, si tujih polj, del, glada suženj. 1 9 5 1 AVGUST 1951 l . S Vezi sv. Petra 2 č Porciunkula 3 p Najdenje sv. Štefana 4 s Dominik 5 N 12. Pobink. Marija Snežna — Usmiljeni Samarijan. Lk. 10, 23-37 6 P Gospodovo spremenjenje 7 T Kajetan 8 S Cirijak in Larg ter Smaragd 9 Č Janez Vianey 10 p Lavrencij 11 s Tiburcij 12 N 13. Pobink. Klara — Jezus ozdravi 10 gobavih. Lk. 17, 11-19 13 P Marija Devica pribežališče grešnikov 14 T * Evzebij 15 S Marijino Vnebovzetje 16 Č Rok 17 p Hiacint 18 s Helena 19 N 14. Pobink. Ludvik — O božji previdnosti. Mt. 6, 24-33 20 P Bernard 21 T Ivana Šantalska 22 S Srce Marijino 23 Č Filip 24 P Jernej 25 S Ludvik 26 N 15. Pobink. Zeferin — Jezus obudi mladeniča. Lk. 7, 11-16 27 P Jočef Kalasanc 28 T Avguštin 29 S Obglavljenje Janeza Krstnika 30 Č Roza Limanska 31 P Rajmund Jesen ti sadja z vej pred dom nasuje — kako diši, diši mi sem na tuje... 1951 SEPTEMBER 1951 i. 1 1 s Egidij 2 N 16. Pobink. Štefan — Jezus ozdravi vodeničnegcr. Lk. 14, 1-11 3 P Doroteja 4 T Rozalija 5 S Lavrencij Justinjan 6 Č Caharija 7 P Marko 8 S Rojstvo Dev. Marije. Mali Šmaren. Nezapov. praznik 9 N 17. Pobink. Peter Klaver — O največji zapovedi. Mt. 12, 34-36 10 P Nikolaj Tol. 11 "T Hiacint 12 S Ime Marijino 13 <5 Notburga 14 P Pov. sv. Križa 15 S 7 žalosti D. M. 16 N 18. Pobink. Ljudmila — Jezus ozdravi mrtvoudnega. Mt. 9, 1-8 17 P Rane sv. Frančiška Asiškega 18 T Jožef K. 19 S Januarij — Kv. 20 Č Agapit 21 P Matej apostol — Kv. 22 S Tomaž — Kv. 23 N 19. Pobink. Lina, Tekla — Kraljeva ženitnina. Mt. 22, 1-14 24 P Marija rešiteljica jetnikov 25 T Kamila 26 S Ciprijan 27 e Kozma in Damijan 2.8 p Vaclav 29 s Mihael 30 N 20. Pobink. Hieronim ~ Jezus ozdravi kralj, uradnika. Jan, 4, 46-53 Vse v sodih vince naših goric — hej, to pregnalo nam žalost bi z lic T 195 1 OKTOBER 1951 l P Remigij 2 T Angeli varuhi 3 S Terezija D. T. 4 Č Frančišek Asiški 5 P Placid 6 S Bruno 7 N 21. Pobink. Marija Kraljica Rožnega venca. Prilika o neusmiljenem 8 P Brigita | hlapcu. Mt. 18, 23-35 9 T Dionizij 10 S Frančišek Borgia 11 Č Materinstvo BI. D. M. 12 P Maksimilijan 13 S Edvard 14 N 22. Pobink. Kalist — O davku cesarju. Mt. 22, 15-21 15 P Terezija 16 T Gal 17 S Marjeta Marija AIacoque 18 e Luka 19 p Peter Alk. 20 | s Janez Kane. 21 N 23. Pobink. Uršula — Jezus obudi Jairovo hčer. Mt. 19, 18-26 22 P Kordula 23 T Roman 24 S Rafael 25 G Krizant in Darij a 26 P Evarist 27 S Frumencij 28 N 24. Pobink 3. Po Razgl. Kristus kralj — O božjem kraljestvu. Jan 29 P Narcis • 18, 33-37 30 T Alfred 31 S Volbenk Vrti, žena! Dolgo nit mi vpredi! Ob njej bom našel k tebi pot v tej zmedi! 195 1 NOVEMBER 1951 l Č Vsi sveti 2 p Verne duše 3 s Viktorin 4 N 25. Pobink. Karel Boromejski. 4. Po Razgl. — Jezus pomiri vihar 5 P Caharija in Elizabeta | na morju. Mt. 8, 23-27 6 T Lenart 7 S Engelbert 8 Č Bogomir 9 P Božidar 10 S Andrej 11 N 26. Pobink. Martin Tours. 5. Po Razgl. — Sejalec, ki je sejal dobro 12 P Martin | seme. Mt. 13, 24-30 13 T Stanislav Kostka 14 S Jozafat 15 Č Leopold 16 P Jedert 17 S Gregor Čudodelnik )- .18 N 27. Pobink. Odon. 6. Po Razgl. — O gorčičnem zrnu in kvasu. 19 P Elizabeta | Mt. 13, 31-35 20 T Feliks 21 S Darovanje D. M. 22 e Cecilija 23 p Klemen 24 s Janez od Križa 25 N 28. Pobink. — zadnja. — Katarina. O razdejanju Jeruzalema in o | vesoljni sodbi. Mt. 24, 15-25 27 T Vergilij 28 ' S Gregor III. 29 Č Saturnin 30 P Andrej Jezušček, Tebi in nam je mraz... Kdaj pošlješ očeta spet med nas? 19 5 1 DECEMBER 19 51 1 S Edmund 2 N 1. Adventna. Bibijana — O poslednji sodbi. Lk. 21, 25-33 3 P Franc 4 T Barbara 5 S Saba 6 G Nikolaj 7 P Ambrozij 8 | S Brezmadežno spočetje Marijino 9 N Adventna. Peter — Janez pošlje učenca do Kristusa. Mt. 11, 2-10 10 P Lavrent. M. B. 11 T- Damaz 12 S Aleksander 13 G Lucija 14 P Spiridion 15 S Irenej 16 N 3. Adventna. Evzebij — Janez pričuje o Kristusu. Lk. 1, 19-28 17 P Lazar 18 T Pričakovanje M. poroda 19 S Urban, Kv. 20 Č Evzebij in Makarij 21 P t Tomaž apostol. Kv. 22 S Demetrij. Kv. 23 N 4. Adventna Kv. Viktorija — Janez predhodnik Kristusov. Lk. 3, 1-6 24 P * Adam in Eva 25 T Božič — Rojstvo Gospodovo 26 S Štefan 27 G Janez Evangelist 28 P Nedolžni otroci 29 S Tomaž Kant. 30 N Nedelja v božji osmini. David 31 P Silvester I i i i HUESPED SIN NOMBRE Han llamado a mi puerta que siempre esta de par en par abierta, Y que esta vez la rafaga nocturna cerro de un golpe. Sola y taciturna, en el umbral detienese la extrana silueta del aviador. Livida bana su faz la luna; tiene el peregrino ojos en que retratase y fulgura una vasta vision que ha tiempo dura en incesante asombro; y con gruesa alforja, la insegura mano sustenta un baculo en el hombro. —iQuien eres tu? iDe donde vienes y a donde vas. . .? Y me responde: —"Nunca supe quien soy, y no se nada del principio y el fin de mi jornada. Yo solo se que en la llanura incierta de mi peregrinar llegue a tu puerta, que mi cansancio pide tu hospedaje Y que a la aurora seguire mi viaje. Destino, patria, nombre. . . iNo te basta saber que soy un hombre?" A sus palabras, pienso que mi vida es como una pregunta suspendida en el arcano mudo y digo: —"Pasa: sea la paz contigo en esta časa". Y entra el viador y nos quedamos luego al amparo del fuego, Nuestro mutismo sobrecoge y pasma, y cual doble fantasma que evocara un conjuro, se alargan nuestras sombras en el muro. . . ENRIQUE GONZALEZ MARTINEZ / PREDSEDNIK DR. MIHA KREK: ZA ZMAGO RESNICE V LETU 1951. Ko to pišem, smo že v drugem razvojnem razdobju vojne na Koreji. Združeni narodi so se dvignili, da odbijejo napad organiziranega komunizma na svobodo in da zatrejo nevarnosti, ki jim groze, dokler je še čas. Spet padajo žrtve na polju slave v izvrševanju najtežje, a tudi najbolj svete dolžnosti, da se ohrani človeku svoboda, ki je jamstvo za trajanje njegovega dostojanstva. Severno - ameriški narod, in tudi drugi narodi, ki so se zbrali v bojni opremi okrog zastave svobode, so v svojem dnevnem mišljenju in govorjenju, z vsemi svojimi občutki in skrbmi vsi na fronti, dasi morda še niso vsi in še ne popolnoma v bojni opremi. Je-Ii vojna na Koreji začetek nove, tretje svetovne vojne? Vrhovno poveljstvo komunizma je dalo ukaz za napad na korejskem odseku. Imamo dokaze, kako skrbno je bilo vse poprej pripravljeno kot del splošne komunistične ofenzive za osvajanje in zasužnjevanje novih narodov in novih dežel. Če korejski požar ni v splošnem načrtu boljševizma že prvo poglavje splošne tretje svetovne vojne, kaj pa naj bi mogel pomeniti? Vojaki, državniki in politični poročevalci mislijo nekako takole: Boljševiki bodo skušali vojsko na Koreji zavlačevati in napraviti z njo Severni Ameriki kot voditeljici in braniteljici svobodnega sveta čim največ škode. Le predobro so preračunali, da je za Združene države vojska na Koreji gospodarsko, finančno in vojaško najtežja. Izvrstno so pripravili bojno razpoloženje severno-korejskih komunistov, dovršeno so jih oborožili tako, da se sovjetskim vojakom ni treba pojaviti na bojiščih. Korejci se sami bi-jejo in umirajo po boljševiških načrtih in namenih. Sovjetska Zveza se uradno ne vmešava v "korejske notranje zadeve". Ali, ogenj gori! Tisti, ki sodijo, da Sovjetska Zveza nfe misli še začeti splošne svetovne vojne, z gotovostjo računajo, da bodo zažigalci podkurili vrsto malih krajevnih požarov na enem ali več od sedmih ognjišč, ki so jih že pripravili vzdolž dolgih meja sovjetskega imperija, ki se raztegajo od Evrope pa tja do Dalnjega vzhoda. V vsakem takem primeru bodo morale nastopiti z oboroženim odporom članice Združenih narodov, med njimi v prvi vrsti Severna Amerika, ki danes nosi težo odgovornosti za obrambo svobode in razpolaga tudi s sredstvi, da to nalogo izpelje. Kako dolgo bodo narodi vzdržali težke žrtve te neprestane oborožene straže? In kako dolgo bo javno mnenje in razpoloženje vzdržalo in podpiralo* to oboroženo budnost, ki je kakor da ji ne bo nikoli konca? To so le nekatera povedana vprašanja, ki morda vlivajo več strahu in skrbi, kot pa ona druga možnost, da namreč So-vjeti naravnost izzovejo splošen svetoven spopad v ves svet objemajoči vojni. Izgled v neposredno bodočnost, v leto 1951, je torej teman in za človeka, ki je izgubil vero v božje vodstvo človekove usode, tudi strašen. Zgodovina jih podobnih pomni le malo. Živeči rodovi pa sploh ne. V tem vzdušju splošnih nevarnosti, ki obdajajo človeški rod z vseh strani, vedno bolj dozoreva spoznanje, da bo v borbi, ki se zdi, da je ne- s izbežna, odločila moč prepričanja v večno vodilo, ki ga je zapisal sv. Janez Evangelist: "Osvojite si resnico, in resnica bo vas osvobodila!" Za leto 1951 ne morem dati nobenega boljšega in bolj udarnega gesla: "V boj za spoznanje resnice!" Sveti oče kliče vesoljno Katoliško cerkev, da se zbere okrog luči, ki jo izžareva resnica Kristusovega nauka. Predsednik Truman kliče svoje državljane na križarsko vojno za resnico in s tem za svobodo, ki uspeva samo tam, kjer vlada resnica. Dolge vrste drugih državnikov, ki stoje na krmilu narodov in zaskrbljeno zrejo v bodočnost, ponavljajo isti poziv s toliko večjo vnemo in iskrenostjo, v kolikor večje so neposredne potrebe njihovih dežela. Kaj hočejo vsi ti pozivi povedati? To v prvi vrsti, da bo usodo slovenskega naroda, ki smo mu zvesti sinovi, odločilo le dejstvo, ali bodo narodi sprejeli resnico, da komunističen družabni red in vse, kar to ime obsega, uničuje svobodo, ki je najvišji dar Stvarnikov človeku, in s tem tudi njegovo srečo, ali ne. Če bo večina ljudi to resnico sprejela, bomo zmagali. Če bodo vsi narodi, ki so še svobodni, voljni sprejeti nase žrtve, ki jih nalaga boj za svobodo duha, da se obranijo suženjstva v vsaki obliki, bo "zmagala resnica, ki nas bo osvobodila". Če pa bi tega ne bilo, potem stojimo pred razdobjem, ki mu človeški razum ne more dati zadosti temne vsebine, z vojnami, revolucijami, zatiranji in bedo>, ki se znajo razliti nad človeški rod, ako mu božja previdnost, v katero zaupamo, ne pride na pomoč zavoljo pravičnih, ki po nedolžnem trpijo. Med slednjimi je naš dragi slovenski narod. Moj poziv za novo leto 1951 je torej: V boi za spoznanje resnice! Ozna-nujmo resnico o virih in temeljih srečnega življenja z vsemi razpoložljivimi sredstvi! Vsa sredstva, ki so dobra, je treba izkoristiti, da se bo resnica prebijala skozi železno zaveso do src in razuma vseh, ki jih vsako uro in dan zastruplja laž komunističnega nauka. Ko se je začela vojna na Koreji, je prenehala doba "hladne" vojne. Glas resnice, napori za osvajanja narodov za resnico, si bodo morali odslej krčiti pot sredi grmenja topov, skozi zapreke zmot in neresnic, ki jih kopičijo nasprotnikovo znanstvo, njegov časopis, njegova propagandna sredstva in ves njegov državni aparat. Kakor prodira luč jutranje zarje skozi zavese noči, dokler ne napoči dan in je zmaga resnice popolna. Slovenci smo že deset let žrtvi laži in prevare. Žrtvovani smo bili, ko je zmagala laž, da je Tito vodil sedem uspešnih ofenziv proti Nemcem in da je vezal na jugoslovanskem ozemlju trideset nemških divizij. Žrtvovani smo bili drugič, ko je zmagala prevara, da je jugoslovanski komunizem neka napredna demokracija. Še danes smo žrtve laži in prevare, da je jugoslovanski komunizem nekaj boljšega med komunizmi. Ni naroda, ki bi si mogel bolj želeti popolne zmage resnice nad komunistično lažjo, kot je slovenski narod. Nihče si ne more bolj želeti novega miru v svobodi kot mi Slovenci. Nihče ne hrepeni bolj po resnici, ki nam bo osvojila svobodo, kot slovenski iztrpinčeni narod. Zato bo vsak Slovenec in vsaka Slovenka, doma in na tujem, v letu 1951 živel in delal za resnico, jo sam iskal in okrog sebe širil, jo v sebi u-irjeval in krepil v drugih. Zato bo vsak Slovenec, doma in na tujem, živel kot da je plamenica, ki sveti tem močneje, čim gostejša in globlja je tema, pa čeprav pri tem sama hitreje izgoreva. Zato bo ves slovenski narod, doma in v tujini, z vsemi svojimi duhovnimi in materijalnimi močmi, z vsemi svojimi vrlinami, z vso svojo nesebično ljubeznijo do naših tisočletnih svetinj, krepil in množil fronto Križarjev za resnico, in bomo Slovenci vsak čas pripravljeni, da pod zastavo, na kateri se blišči krščanski križ, gremo v nove boje za "resnico, ki nas bo osvobodila". LJUBLJANSKI ŠKOF DR. GREGORIJ ROŽMAN: LETO Z UGODNIM ZNAMENJEM Znamenja v poletju 1950 kažejo na vihar. Le prav neznatnega tresljaja je treba, pa se bo zabliskalo in treščilo, da se bodo širne dežele zamajale. Kdo bo ta tresljaj sprožil? Ali ima kdo moč in modrost, da bi ga preprečil? In če zagrmi, kam bo gnalo nevihto? Nad katero zemljo se bo vsula toča? Katere domačije bo strela požgala? Mar bo vsa zemlja zagrnjena v rdeči zubelj? Kdor bi mogel in znal to nevarnost preprečiti in narode po- pameti in uvidevnosti povezati v miru in sporazumu, bi bil največji mož in dobrotnik sodobnega človeštva. Poznam enega, ki se za to trudi z vsem znanjem, z vso plemenitostjo svojega značaja, z vso silo svoje duhovne oblasti: papež PIJ XII. Vesoljni svet mu to priznanje daje, tudi njegov najostrejši nasprotnik — brezbožni komunizem — prav s tem, da mu očita namene, ki jih sam v mislih nosi in dejansko z vso doslednostjo uresničuje. Na temno ozadje, ki vihar napoveduje, je papež postavil svetlo znamenje, v katero vsak veren katoličan zaupljivo upira svoj pogled: MARIJA, Z DUŠO IN TELESOM KRALJICA, MATI IN SREDNICA MILOSTI V NEBESIH. Ko je razglasil za versko resnico dejstvo, da je Marija s telesom v nebesih — ne samo z dušo kakor vsi drugi, ki so bili obteženi z izvirnim grehom — je stopila Marija v središče človeštva. Eni z navdušenjem sprejemajo to resnico, ki so jo že vedno verovali, drugi jo zavračajo, strastno pobijajo, morda bolj nagonsko kakor pa razumsko. "Stara kača, ki se imenuje hudič in satan", se zvija pod nogo mogočne Kraljice nebes in zemlje ter jo skuša vgrizniti v peto. Ne bo je! Nasprotno: češčenje Marijino se bo zelo razširilo ne samo po številu častilcev, ampak tudi po gorečnosti in silnosti. Armada Marijinih otrok in borcev se bo namnožila, njih navdušenje se razplamtelo, da bo Marija po njih zmagala. Zmaga Marijina pa je zmaga Kristusova, saj vse, kar Mati stori, stori s prošnjo pri Sinu za Sina. Morda bo satanu še dovoljeno, da se zadnjič z vsemi silami upre in vse svoje pomočnike na svetu razvname za poslednji poskus nemogoče zmage —■ pa bo tem globje padel v brezno, kamor ga je božja pravičnost vrgla, in Marijina zmaga bo še bolj očitna in veličastnejša. Srečen sem, da smem to Marijino slavljenje doživljati in zreti njeno novo poveličanje na zemlji ter se ga veseliti z vsemi njenimi otroci. Marija v nebo vzeta je tisto ugodno znamenje, ki ga leto 1951 nosi na zagonetnem čelu. Zmago Matere oznanja in zmago tistih, ki so zvesti ob njej stali, ko jih je pot vodila preko Kalvarije. V tem znamenju upamo, da bo leto 1951 leto osvobojenja, ki bo vodilo trpeče narode do zaželenega miru. Da bi bili mi vsi takega leta vredni! LOJZE GERZINJČ: 1551-Prvi slovenski knjigi Pojdimo za štiri stoletja nazaj, pa se znajdemo tam, kjer so se za Evropo in z Evropo tudi Slovenci spustili po strminah novega veka. Za nas pomeni do komunistične revolucije prizadevanje protestantizma najbolj viden poskus odvrnitve od tradicije. Danes vemo, da je bilo slovo od srednjega veka začetek razbijanja človeka in njegovega dela, da je razumarstvo s subjektivnim pojmovanjem svobode šlo svojo pot brez ozira na razumnost (1*) da je demokratizacija socialnega življenja in kulture pomenila odklon od prave demokracije v izravnavanje in enačenje. Začetki Trubarjevega pisateljskega dela so prva leta Tridentinskega cerkvenega zbora, ki je reformiral Cerkev in utrdil temelje katoliškega življenja. Do izida prvih slovenskih knjig je Cerkveni zbor že razpravljal o nauku opra-vičenja in o zakramentalni teologiji in sklenil, da izda katekizem. Izšel je 16 let po Trubarjevem. V uvodu beremo: "Danes pozna svet le preveč učenikov zmote, napačnih prerokov, o katerih je nekdaj Bog dejal: "Nisem jih poslal in vendar govore; nič jim nisem rekel, pa hočejo prerokovati v mojem imenu" (Jer. XXIII, 21). Taki zastrupljajo duše s čudnimi in zgrešenimi nauki (Hebr. XIII, 9). Razširjanje njihovega brez-boštva, ki so mu v službo podvrgli hudičeve umetelnosti, je prodrlo vsepovsod tako, da je težko opisati... Ti kvarljivci krščanskega duha so o-sebni in zastrupljajoči propagandi posameznikov pridružili mogočne in prefi- , njene metode propagande, s katerimi 1#) "V resnici je glavno načelo racionalizma vrhovnost človeškega razuma, ki zavrača dolžno poslušnost božjemu in večnemu razumu in se proglasi za neodvisnega ter sebe samega postavi za najvišje načelo ter vir in sodilo resnice". (Leon XIII. v okrožnici Libertas). prodre zmota v široke plasti ljudstva. Tako je bilo videti ob debelih lažno znanstvenih knjigah in spisih proti katoliškemu razodetju in Cerkvi... organiziran pohod drobnih del z veliko naklado in močno razširjenih, v katerih se je poskusilo — tudi pod videzom po-božnosti prevariti množice duš, kar je pogosto z največjo lahkoto uspelo..." V tem pohodu sta na čelu mnogoštevilnih slovenskih protesta n t s k i h knjig korakala Abecednik (2*) in Kate- 2*) Abecedarium und der klein Catechismus. In der "VVindischen Sprach. Ane Bukvice, iz teh se ti Mladi inu preprosti Sloveni mogo lahku vkratkim času brati navuči-ti. Vtih so tudi ti vekši štuki te krščanske vere inu ane Molitve, te so prepisane od aniga Perjatila vseh Slovencov... Gedruckt in Sy-benburgen durch den Jernej Sku-rjanic. — (Oblika osmerke s 16 stranmi.) kizem (3*). V njih se navaja zaradi varnosti napačno ime tiskarja in kraja izida — v resnici sta knjigi izšli pri Ulri-ku Morhartu v Tiibingenu, univerzitetnem mestecu, ki ga je v teh časih obiskovalo toliko mladeničev iz slovenskih dežel. Prav tako se je pod izmišljenim imenom skril pisec, živel je tedaj v Ro-tenburgu na Bavarskem kot ubežnik. Sam pripoveduje (v nemščini), da je moral knjigo pustiti v tisk "skrit, z nevarnostjo zase in v odsotnosti". Zato ""v ti ju isti ju je dosti puhštobov inu besed od tiga drukarje prestavlenu, zakaj drukar nej slovenski umel" (Predgovor 2. izdaje Katekizma). Obe knjigi sta katekizma z najpotrebnejšimi molitvami, vsebujeta torej, kar je sv. Cerkev določila 1000 let prej (sinoda v Cloveshowu na Angleškem 1. 747; za naše kraje so natančnejše odloke izdali zbori za Karla Velikega: 1. 789, 1. 794, 1. 802 in 1. 813., na jugu pa sinoda v Čedadu 1. 796.) Šestero pesmi z notami na koncu večjega katekizma ima isto vsebino in namen kot ostali del knjige. Po večini je vsebina knjižic nespod-takljiva, saj gre za katoliške molitve in nauke. Vendar se posebno v uvodih poleg lepih misli in pravilnih nazorov javljajo trditve, ki so kazale, kam skuša odpadli duhovnik zavesti rojake. Sveto pismo se proglaša za edini izvor vere, njega branje in poslušanje za pogoj zveličanja: "... štuke iz svetiga pisma (inu nih izlage vte pesni složene) katere vsaki zastopni človik, kir hoče vnebu priti, ima veiditi inu deržati" (Predg. Katekizma); "ta človik... skuzi obeno drugo reč se ne more dober zrediti inu spet sturiti moder tar vdobruti obder- 3*) Catechismus in der Windi-schen Sprach, sambt einer kurtzen Auslegung in gesang weis. Item die Litanai und ein predig vom rechten Glauben, gestelt durch Philopatridum Illiricum. Anu krat-ku Podvučene, skaterim vsaki človik more vnebu priti... Gedruckt in Sybenburgen durch den Jernej Skurjanic. — (Oblika osmerke z 247 stranmi.) žati, samuč skuzi to besedo tiga svetiga pisma..." (Predg. Abec.). V drugi izdaji Katekizma beremo celo: "Zakaj vsak pametin človik, aku on hoče prebivati vboži milosti, ta' ima inu mora vse štuke tiga Katekizma umeiti izvuna (na pamet!) inu ta vekši deil zastopiti". U-čeniško poslanstvo božje, to je rimske Cerkve, je že v prvi knjigi zanikano na najdrznejši in surov način: (Kdor prebere Trubarjev Katekizem) "tudi lah-ku spozna tiga Antikrista, kir zdaj povsod po svetu hodi veni človeški an-dahtlivi štalti inu hoče sčoveskimi postavami, sfalš pridigo inu zoblubami tar pritežom te ludi odpelati od svetiga Evangelija, od te žive čiste, risnične besede božje." Odloča torej, kako si sam razlagaš sveto pismo. (Ta subjektivi-zem pa se že v začetnem gibanju veže na nedosleden način s štetjem glasov: mehanicistična demokracija naj nadomesti avtoriteto: "... mi letu naše delu inu preobračane tej pravi Cerkvi Boži,, Tu je Vsem prov vučenim, zastop-nim keršenikom, rezgledati inu soditi cilu podveržemo, kar kuli ta prava Gmajna keršanska uletim našim delu kaj kriviga oli nezastopniga najde inu nom reče drigači postaviti... Tu istu vse hočmo vdobrim gori vzeti, to zahvaliti, radi tar volnu slušati." (Predgovor k Evangeliju sv. Matevža 1555). Demagoško klanjanje volji ljudstva v verskih rečeh!) Katoliška kultura naj se razdrobi na pokrajinske in narodne; že naslednje desetletje je poskusilo s slovensko Cerkvijo, zadeva, ki jo je tri stoletja pozneje zagovarjalo svobodomi-selstvo in v našem času komunizem. Trubar se je dobro zavedal, da je prvi, ki piše slovensko knjigo; motil pa se je, ko je izjavljal, da prvi slovenski piše: " da so v tej knjižici nekatere napake v besedah, zlogih in črkah, to je zaradi tega, ker se ta jezik prej ni pisal, niti prej nikoli ni izšel v tisku." Tako pravi nemška opomba na 143. strani Katekizma. Leta 1582. je ob 2. izdaji Novega testamenta trdil: "Pred 34 leti bi bilo nemogoče navesti, ne rečem knjigo, temveč tudi pismo v našem jeziku; ljudje so mislili, da sta slovenski in ogrski jezik nerodna jezika in preveč barbarska, da bi ju mogel pisati ali brati." Enakega mnenja je bil Dalmatin v nemškem predgovoru k Bibliji: "Tako se tudi slovenski jezik... niti pred tridesetimi leti ni pisal ali spravljal na papir.") Gotovo je, da je Trubar "dosti zmišloval", "s JcaJcovimi puhHabi to našo besedo bi mogli prov po tej orthografiji štaltnu inu zastopnu pisati." In iz nemškega predgovora h Katekizmu prav čutimo, v kakšno zadovoljstvo mu je bilo, ko se je dokopal do možnosti izraza v pisani slovenščini: "Ne prepadi se, "pravi bralcu," če se ti je najprej zdelo čudno in težko, temveč sam beri in piši ta jezik, kot sem jaz nekaj časa delal; potem boš odkril in kaj kmalu uvidel ter zapazil, da se da tudi ta naš jezik prav tako kot nemški mično dobro pisati in citati." Slovensko slovstvo se je v resnici pričelo in ohranjalo v dobi, ki je daljša kot čas od l. 1555 do danes. Okoliščine, zgled nemških protestantov, Trubarjeva podjetnost in čut odgovornosti ("Ob-tu jest, kir sem tudi kanimu starimu vom Slovencom naprej postavlen", pravi v Abecedniku), pa nazadnje morda celo njegovo nepoznanje dotedanjega pisanja slovenščine so povzročili, da je postalo tudi slovensko slovstvo deležno tedaj kakih sto let stare iznajdbe tiska. Res se zdi, da je bil Trubar prav posebno v posesti lastnosti, ki so ga gnale v to pionirsko delo v naši kulturi. Je eden najbolj vztrajnih in delavnih naših piscev. Podnetljivi, pa neurejeni značaj, boj za življenje in izobrazbo v mladih letih, potem nasprotstva, preganjanja in pohvale, po begu v tujino še posebej navezanost na domače ljudi in vreme na širjenje vere, kakor se mu je dotlej izoblikovala — vse to so gibala za njegovo podjetje. Te poteze in doživetja, dalje ozka in precej površna izobrazba, posebej pa še razburkanost in nepreglednost dobe — razved v takem vrenju si zasluži le ponižen človek, kar je bil Trubar premalo — so gnali strastnega Dolanjca v sovraštvo do Cerkve, ki naj bi jo ubogal v svojih predstojnikih. Hotel je služiti Kristusu in in voditi duše k Njemu, obenem pa jih trgati od Njegove Cerkve; hotel pouči- uenjom f (3m 6o/<3Dyr/ tftlage vre pctf/ mfbl©fb*ne)P4tfrcvfdFif4arop , ni *l?loutf/fir t?o)fye viubttpryft ima vabiti trni btrfhaci/ t)tim tubi to litanio tnu atto pridigo/ vte te buquKc/ pviffill ptepifati ttnafbtcftg/ Bogu najemu !>tobrumu vfent mladim tac preprojftm Utfcm naff)c bcft)e*< fc. S&ti & tit?'f« Uljftf 3L iti Prva stran prve slovenske knjige. ti ljudi, pa jim je obenem spodmaknil temelj vednosti. _•_ ' Ena največjih dobrot božje Previdnosti, ki smo jih bili Slovenci kot narod deležni, je ta, da se nas je protestanti-zem dotaknil, ne da bi utegnil povzročiti večjo škodo, obenem pa so borci zanj v sestavinah, ki so versko in nrav-no indiferentne, pustili stvaritve, s katerimi so se naslednji rodovi mogli okoristiti. Prvi, ki je ocenjeval delo protestantskih književnikov v celoti, je bil Kopitar. V slovnici na str. 57. pravi: "Prenapetost (Zelotismus) jih je napravila kranjske književnike, pošast pred katero liberalne muze beže. Prva posledica je bila, da so se te za zanemarjanje maščevale z barbarizmi, druga pa, da je sovraštvo, ki je preganjalo protestantsko stranko, zadelo obenem tudi njihove spise." Za Kopitarjem so bile ocene, izrecne ali posredne, vedno enostranske. S pogledom na celotno kulturo sta se lotila težkanja šele med zadnjo vojno J. Turk in A. Ušeničnik v Reviji Katoliške akcije. Prvi knjigi sta se zelo malo poproda-li. Nista torej dosegli ne tega, da bi se Slovenci iz njih naučili branja, niti tega, da bi se jim iz njih priljubil novi nauk. Pač pa sta po svoji drugi izdaji postavili vsem protestantskim knjigam prvi vzorec književnega jezika, pravopisa in črkopisa. Res je, da je ta vzorec že v prvih desetletjih precej zastarel, da imajo naš črkopis, pravopis in književni jezik kaj pisano zgodovino, v katero je posegel genij vseh pokrajin naše zemlje, vendar se je vsaj od časa do časa vpliv prvih knjig uveljavil kot po- sredovalec, če ne že kot razsodnik. Ako si hočeš danes ogledati prvi slovenski knjigi, ju najdeš samo na Dunaju. Državna knjižnica čuva, po en izvod vsake, prav tako kot po en izvod druge izdaje. Nepregledno število boljših katekizmov in abecednikov je za Trubarjevima učilo slovenskega človeka, a vendar imata svojo čisto posebno veljavo ta dva — prva, najstarejša, svojevrstna še prav posebno s svojimi čudaškimi gotskimi črkami. Nekaj pred drugo svetovno vojno so prefotografirali katekizem in ga v Ljubljani izdali kot posnetek izvirnika. Tako si si lahko potolažil radovednost in vzel v roke našo prvo knjigo — seveda, če si imel cerkveno dovoljenje. Tragika prvih slovenskih knjig in prvega književnika, ki so šli v imenu resnice v boj proti "stebru resnice" in izvoru vse kulture — sveti rimski Cerkvi! -=>ecgB»— ROZMAN BR. — San Luis SVETI Že ves dan pada sneg. čez dan je metel v majhnih snežinkah, sedaj proti večeru pa plešejo po zraku veliki kosmi tako na gosto, kakor bi hoteli še nocoj zasuti lesene barake. Gore so do vrha bele, smreke nosijo debelo plast snega. Tudi barake so pokrite z močnim belim kožuhom. Sneg pa še vedno mete in mete. V zadnji baraki v kotu so že prižgali luč. V srednji sobi stanujejo tri begunske družine: dva stara zakonca, ki izdelujeta igrače iz blaga, mizar srednjih let z ženo in dvema majhnima otrokoma in kmečka mati s tremi odraslimi fanti. "Še tega do konca, potem bo za danes dovolj," brunda v kotu pri oknu starec in vrti v rokah velikega rumenega medveda iz blaga. Okrog njega sedi cela vrsta medvedov, rjavih, rumenih in črnih z velikimi steklenimi očmi. Na mizi pred seboj ima orodje, v zaboju poleg stola pa zaboj žaganja. Še tace in glavo mora pritrditi k truplu, potem bo žena zašila in medved bo gotov. Od časa dc časa puhne starec v zrak iz pipe. VEČER "Kako praviš, kako je bilo?' prekine mož v pripovedovanju ženo, ki se razgovarja z mizarjevo ženo v sredi sobe. "Poslušal bi! Misliš, da ti bom posebej pol ure pripovedovala vse od kraja?" "Hm! Saj me nič ne briga, kaj se menite." Pa spet tlači žaganje v medveda. V kotu za vrati pripravljata mizarjeva otroka jaslice. "Kam bos dal pa tega pastilcka z zelenim klobukom?" sprašuje Majda bratca. On hodi že v šolo, zato je on gospodar pri delu. "Bomo še videli," odloči Janez. Že dopoldne sta postavila hrib iz mahu, pri čemer jima je pomagal tudi ata. Popoldne jo je on mahnil v gozd po dračje, njima je pa naročil, naj sama razpostavita ovce in pastirje, kakor jima ljubo. Bele stezice peljejo k skalni votlini. V o-zadju zapira kot mogočni Betlehem, okrog njega pa so zasajene smrekove vejice. Spredaj v levi poganjajo svetlozelena žitna stebelca. Na svete Lucije dan so zasejali žitno zrno v lončke z žaganjem. Prav lepo bo to mlado zelenje poživljalo jaslice, ko bodo gorele lučke. Za ribnik ni prostora, pastirski ogenj pa mora biti, pa tudi potok z brvjo. Angel božji, ki visi na žimi izpod stropa, se vrti zdaj v levo, zdaj v desno in razkazuje veselo oznanilo. Pod jaslicami je pripet bel prt, v katerega je mama vtkala smrekove vejice, veliko srce in svete črke IHS. ) Majda podaja Janezu pastirce, on jih pa namešča po zeleni vzpetini. Vsakega prej ogle-data, preden mu odkažeta določeno mesto. Stari mož, ki izdeluje medvede, jima jih je izrezljal in pobarval. "Pastilckov ni vec!" "Prav. Daj zdaj ovčke!" Prva bo stala prav nad votlino, druga bo ležala pred jaslimi, v katerih bo počivalo božje Dete, tretjo bo postavil k ognju. "Jo, kako ima ta-le debelo glavo," se čudi Majda. "Saj to je vendar vol," jo uči Janez. Vsak kipec je že dobil svoje mesto, še sveto družino v votlinico in delo bo končano. V jasli Dete, v levo svetega Jožefa. "Daj mi še Marijo!" Majda jo vzame v roke in jo ogleduje. Nekako neodločno jo da Janezu.' Tudi on jo dolgo opazuje. Spogledata se brat in sestra in razumeta se brez s besed. V pogledu je vse. Veselje jima izgine iz oči. Premišljata, kaj bi. "Veš kaj, Majda, pojdiva k njemu." Že sta na tleh. Počasi, boječe se pomikata v nasprotni kot k možu, ki izdeluje medvede. Postavita se za pograd, le dve kuštravi glavi kukata izza lesenega ležišča. Mož ju ne opazi. Premišlja svoje. Premišlja o snegu, ki ga je vedno več, o medvedu, ki bo dal denarja za večerjo, in o. . . Da, nek nemir je nocoj v njegovem srcu. Pred čem? Pred snegom ? Ne. Pred bodočnostjo ? Tudi ne, čeprav je v megli. Pred nocojšnjim večerom? Da, prerij tem. "Saj je vse skupaj otročarija: jaslice, sveti večer, blagoslavljanje". In vendar! Vsako leto čuti nemir na ta večer. "Ah, otročarija! Da, za otroke, toda... Kje so že tisti časi!... In zakaj bi ne napravil otrokoma veselja z igračami. Otročarija vse skupaj... Pa zakaj me otročarija vznemirja? Otroka sta ga ves čas opazovala. Spretno je izdeloval igračo. Oguljen klobuk mu je trdo čepel na glavi. Zdaj, zdaj je široko odprl usta in zazehal. ČRTIMIR — Buenos Aires Božie v Buenos Airesu Mesto širno ob La Plati z vestjo nemirno v noši zlati si sprejelo sveto noč. Videl ljudstva sem plesati, Jožefa na vratih stati, ko je prosil za pomoč. Jaz edini sem med svati brž spoznal, da božja Mati nam rodila bo to noč. Sem pokleknil v spovednico in pričakal repatico, ki svetila je v srce. Zunaj v blaznosti ljudje so kričali, praznovali rojstvo Kristusa plešoč. "Ho, kaj bi pa vidva rada?" ju je opazil starec. Spogledala sta se, potem pa sta povesila oči od sramu. Skoro žal jima je bilo, da sta prišla. "No, le na dan z besedo. Ali bi sneženega moža rada?" "Ne, ne. Tole, tole ...Marijo ste naredili preveč grdo," je s težavo razodel Janez. Starec se je smehljal. Ni umaknil oči od medveda. "Saj sem vendar lepo napravil." "Že, že..." "Kaj je bila Marija tako lepa?" "Lepa, lepa. Skoro kakor naša mama", sta hitela pojasnjevati otroka. Starcu je bila všeč preprostost otrok. Ta večer bi jima ne mogel odreči nobene prošnje. "Kakšno bi pa rada?" "Oči mora imeti modre, modro haljo in belo obleko. Pa smehljati se mora." "Smehljati? Ta je pa lepa. Saj jo vendar zebe v votlini." "Zebe? Kje še! Še ne misli ne na mraz. Samo, da ima Jezuščka pri sebi, pa je vsa srečna," ga uči Janez. Starec se mora vdati. Da jima bo izrezljal še eno Marijo, jima obljubi. Otroka se oddahneta. Še nekaj hipov in medved je končan. Brž izbere dobri mož kos lesa in se loti znova Marijinega kipa. Kmalu začne surovi les dobivati obliko. Najprej bolj medlo, a vedno jasneje se kažejo poteze: oči, nos, usta. Da usta se drže nekoliko na smeh. Otroka ga zvesto opazujeta pri važnem opravilu. Ne sprašuje ju več, misli mu krožijo drugje. Okrog jaslic, okrog božične noči, okrog nemira nocojšnega večera. Spomin nečesa lepega, tako' zelo domačega, a enako oddaljenega, davnega. A tisto davno, pokopano pod dolgo vrsto let se spet vrača in oglaša vsako leto znova na ta večer, vsako leto močneje. Ta večer hrepeni vse v človeku po domu in bližini. Ne samo človek, vse stvarstvo, se zdi, da ta večer čuti bližino neba. Ni to samo čustvo, je več, je odmev neke nadzemeljske nebeške domačnosti v naših dušah. Večer lepote, . domačnosti, ljubezni... In vendar: ali ni vse to samo otročarija, samo lepa bajka za otroke? "O, so že nazaj!" V sobo so stopili mizar in vsi trije fantje. Vsi so beli in težkih čevljev se drži močna plast snega. V lica so rdeči, veter jih je pošteno prepihal. V gozdu so nabirali dračje. "Mete pa, mete! Presneto ga bo!" ugotavljajo in si otepajo sneg s klobuka in kap. "Nikar no v sobi ne otepajte snega, zdaj, ko je vse snažno," jih vse tri žene neankrat postavijo pred vrata. Ubogajo, saj ni vredno besedi, zlasti še na sveti večer. V peči divje gori, tako da je prav prijetno. Sneg! še ni pojenjal in večer se je že spremenil v noč. "Pokaditi moramo po baraki", naznani mizar sostanovalcem. Vsi so zadovoljni s tem, saj starih navad ne gre kar meni nič tebi nič opuščati. Le stari rezbar v kotu rezlja Marijo, ne da bi se zmenil za ostale. Kakor nalašč si nažge pipo in dela dalje. Vsi ga/ dobro poznajo s te strani in prav nič jih ne moti. Saj ga še nikdar nisor videli v cerkvi. "Jaz bom kadil, ti, Peter, škropi, ostali se pa razvrstite za nama. Stopili bomo še v sosednji sobi. So me prosili, naj pridemo. Majda in Janez, vidva pa ostanita lepo pri gospodu v sobi, je preveč spega zunaj. Tako, pojdimo. V imenu Očeta in Sina) in Svetega Duha. čez čas je sprevod nazaj. Sobo polni vonj po kadilu. — "Oče naš, kateri si v nebesih..." moli mizar. Vsa soba odgovarja. Janez in Majda klečita poleg starega rezbarja s sklenjenimi rokami. Od časa do časa pogledujeta moža, ki ni snel klobuka z glave in pridno žuli pipo. Janez vstane in mu šepne na uho: "Gospod, klobuk ste pozabili sneti in pipo dati iz ust!" Starcu je nerodno. Noče ubogati otroka, a v zadregi desnica kar sama zagrabi klobuk in nato še pipo in oboje položi na mizo. Osramočen je pred otrokoma. Ko drugi molijo, on nekaj momlja, da bi otroka mislila, da tudi on moli. Vonj po kadilu mu je še bolj razvnel vso notranjost. In ob pogledu na nedolžna otroka, ki molita kleče poleg njega, se mu je v srcu vzbudilo nekaj neznanega. Vse vidi: iskreno ljubezen, s katero sta otroka postavljala jas- / lice, vso otroško preprostost odraslih nocoj, vidi beli prt, peč in sneg... Zjokal bi se, zatulil bi kakor otrok, pa ne smej Nič več se mu ne zdi vse skupaj otročarija, ampak nasprotno: z neizmerno silo je vse v njem za-hrepenelo po tej otroški preprostosti, ki danes polni sobo. Hitro izgotovi Marijin kipec. Vsa soba še moli. "Na, Janez, Marijo. Pazi nanjo, ker sem jo pravkar prebarval!" Janez in Majda ga hvaležno pogledata in molita naprej. On pa vstane, si potlači klobuk na glavo, nažge pipo, si natakne suknjo in s trdimi koraki odide iz sobe. Vsem se zdi to nekaj navadnega. Nihče ne ve, kaj se v njem godi. Za barako zavije v polje. Kar v celo gazi sneg. Saj je vse tako lepo. Debele snežinke plešejo okrog klobuka in pipe in metejo v obraz. Premišljuje. Težke, črne misli, ki se jih je vedno bal, pa spet lahke, svetle, po katerih je nocoj zahrepenel. "Marija je bila lepa, zelo lepa. In vesela, srečna, ker je imela nebeško Dete. Nič ji ni manjkalo, nič ni pogrešala, da je le svoje Dete imela. Pa je bila begunka... Sreča, sreča... neznana stvar. Vsaj meni..." Dolgo hodi, dolgo misli. Sam ne ve, kod hodi. Kar brez cilja, kot že vse življenje. Poišče stezo v taborišče. Ne stopi v svojo sobo, sram ga je pred vsemi. Med barakami stopa mimo razsvetljenih oken in stopi v bara- ko, kjer bril le majhna rdeča luč. V spovedni-co stopi in dolgo ga ni ven. V srednji sobi zadnje barake v kotu so vsi zbrani okrog mize. V sobi je tema. Vsi zro ▼ jaslice, ki so edino razsvetljene in pojo polglasng: "Sveta noč, blažena noč..." Le starca ni med njimi. A tudi on gleda jaslice in tudi on poje. Nekaj metrov proč od barake kleči v visokem snegu. Vsi so odšli k polnočnici, le otroka sta o-stala doma. Starec še vedno kleči v snegu. Zdaj se splazita otroka iz postelj in nažge-ta vse svečke pri jaslicah. Začneta moliti. Starec^ dobro sliši njun glas: "Za gospoda, ki nama je izrezljal jaslice,, da bi snel klobuk pri molitvi in da1 bi dal pipo iz ust — Oče naš..." Starec pa kleči na istem mestu do jutra. Zjutraj so ga našli zmrznjenega v snegu. V očeh so se iskrile zmrznjene solze. V snegu poleg njega pa sta ležala klobuk in rjava pipa. Ob stoletnici Hohorjeve družbe v Celovcu Mohorjeva družba v Celovcu praznuje letos svojo stoletnico. Koroška nam jo je dala in Koroška jo danes ima v čistejši obliki, kakor pa jo ima Slovenija v Celju. Na Koroškem se je razmahnila v najširši razvoj tik pred prvo svetovno vojno, ko je imela čez 90.000 "udov", in na Koroškem zopet vstaja k življenju po sto letih, ko je v središču naroda doživela svojo tragično preosno-vo iz cerkvene ustanove v propagandno orodje sodelovanja s komunizmom za vsako ceno. Težko zapisujemo te besede, zlasti v tujini, ko vemo, kaj je Slovencem v tujini pomenila častitljiva, Mohorjeva družba, žal nam je po njej. Zopet pa smo veseli, da vstaja na novo pot tam, kjer je bila oživljena: v Celovcu. In kot pozdrav njej, ki ni sicer nikdar umrla, le pod najtežjimi razmerami narodnega šovinizma in zlasti nacizma "zaspala", naj zapišemo nekaj teh besed kot spomin na Mohorjevo družbo, njeno ustanovitev in njeno delo, tako blagoslovljeno za Slovence. Poklical jo je v življenje pred sto leti krog celovških slovenskih domorodcev, ki se je zbiral ob narodnem budniku semeriiškem spiritualu — poznejšemu svetniškemu prvemu mariborskemu škofu — Antonu Martinu Slomšku. Ko je mladi Slomšek osemnajst let preje pri- šel kot duhovni vodja v semenišče, je najprej začel buditi narodno svoje učence in jih vnemati za slovenščino in kulturno delo v njej. Tedaj je — kot Vodnik Napoleonovi Iliriji — zapel tisto svojo budnico, ki ji je dal tako lep naslov "Slovenstvo" in ki se začenja: "Slovensko kardelo, Jaz kličem: Vstan!" V letu 1851 pa je sam začel na široki podlagi širiti dobro knjigo med ljudstvo in dal idejo za ustanovitev Mohorjevega društva. Ime je vzel po svetem Mohorju, ki je bil duhovnik v Ogleju, odkoder je med drugim prišla katoliška vera med Slovence. Kot je tedaj sveti Mohor prinašal luč vere, tako naj zdaj prinaša med slovenski narod dobro knjigo. Da bi se pa slovenska dobra knjiga čim bolj in čim hitreje mogla razširiti med ljudi, jo je naslednja leta postavil za "cerkveno bratovščino" za izdajo dobrih knjig. Bratovščina je postavljena pod cerkveno cenzuro in duhovno vodstvo (vsakokratni celovški škof je bil njen pokrovitelj) in odjemalci niso bili "člani" ali "naročniki", temveč "udje", ki so bili deležni tudi cerkvenih odpustkov. Tako je duhovščina prevzela te od cerkvene oblasti uradno dovoljene knjige v razpečavanje in širjenje. In skromno društvo, ki ob še neprebujenem narodu ne bi moglo računati na razvoj, je na ta način kot "družba" in pod prvim Andrej Einspieler, prvi predsednik Mohorjeve družbe. predsednikom velikim Andrejem Einspieler jem. dobila takoj globoka tla med narodom in se z leti razrastla v široko drevo in v našo najmočnejšo založnico. Osnova "Mohorjeve družbe" je tako postavljena na cerkveni temelj in točka 2. Pravil se glasi: "Njen namen je vzgoja slovenskega naroda v duhu katoliških kulturnih osnov." Nadalje pravijo Pravila: "Svoj cilj dosega z izdajanjem in širjenjem odgovarjajočih verskih, moralno neoporečnih in obče koristnih knjig." In da je ta svoj značaj še bolj podčrtala je v 8. točki Pravil poudarila sankcije: "Izključen iz organizacije je vsak ud, ki je odpadel od katoliške vere ali je postal član nekatoliš-ke organizacije." To je ustanovni temelj Mohorjeve družbe, postavljen pred stoletjem. Po teh pravilih delujoča Mohorjeva družba je v svojih nadalnjih letih izvršila ogromno delo, saj je do leta 1948. proslala med Slovence čez 21 milijonov knjig. Pred 1. 1918 so bile mohorjeve knjige tiste, ki so reševale postojanke slovenskega jezika v narodnostno ogroženih predelih na Koroškem in na štajerskem. Izven takratne Kranjske je bila Mohorjeva družba tista, ki je edina organizirano širila slovensko knjigo med ljudstvom. Kaj se to pravi: med narod, ki šteje komaj pol drug milijon, poslati toliko knjig? Gotovo je to neke vrste svetovni kulturni rekord! Prišle so te knjige v sleherno slovensko vas, v najvišji hri- bovski zakotek, v naj oddaljenejšo izseljensko samotarsko postojanko v Ameriki in na Kitajskem. Prav gotovo so mnogo, mnogo pripomogle, da je slovenski narod že v nemški Avstriji spadal med splošno najkulturnejše narode s par procenti nepismenosti, ki pa'je v svobodnem meddobju v Jugoslaviji docela prenehala. Toda ni izpolnila samo te naloge, da je naučila narod brati, temveč mu je širila tudi obzorje v zgodovino in v bodočnost ter postavljala trdne temelje naU krščanski slovenski kulturi, naši verski, kakor tudi narodni odpornosti, da smo v vrtincu potu-čevanja od strani narodnih sovražnikov, kakor tudi potučjevanja duhovnosti od strani "tuje učenosti" oteli svoj slovenski krščanski čolnič in z njim vedno pogumneje jadrali v zahodno-ev-ropsko kulturo. To so zasluge, ki jih nihče Mohorjevi družbi tajiti ne more, in zaradi katerih je ob devedesetletnici dobila od svobodnih Slovencev najvišje državno priznanje. Toda še večje priznanje Mohorjevi družbi je bilo to, da je njena "mohor-ska bukva" bila težko pričakovani zimski dar sleherno leto slehernemu Slovencu doma in v tujini. Kdo se ni veselil mohorskih bukev! S kako ljubeznijo smo jih nosili iz farovža in brali potem doma v zimskih večerih! Molitvenik smo dali vezati, ali pa smo že doplačali za vezanega. Koledar je bila hišna knjiga, zataknjena na vidno mesto, v katerega smo zapisovali vse godove, važne dneve za hišo in hlev. Po koledarju smo bili v zvezi s Slovenci po vsem svetu: To je bili slovenski "Kdo je kaj" davno pred ameriškim adresar-jem: iz imenika udov si lahko dobil naslove za stike z vsem svetom. In potem "Večernice": na glas smo jih brali v družinskem krogu, ali pa so šle iz rok v roke. Niso bile tu samo "večer-niške" zgodbe, temveč je bilo med njimi mnogo leposlovnih stvaritev, ki so še danes ohranile svežost in ceno. Kakšno navdušenje je svoj čas vzbudil Jurčič z "večerniškim" Jurijem Kozja-kom! Njegov "Deseti brat" v Vavpoti-čevi opremi je ena najlepših slovenskih knjig! Kakšne povesti je pisal v njih Naslovna stran Mohorjevega Koledarja. Detela (Trojka, Svetloba in senca), izdajanje "občekoristnih" knjig. Kdor kakšne Meško, Finžgar (Strici), Veliko- ima doma vezan prevod in razlago nja (Višarska polena), Malešič (Kruh), Lampetovih in Krekovih "Zgodb svete- Sket (Miklova Zala), Faturjeva (Visla- ga pisma", hrani to mogočno knjigo, ki vina odpoved), Zore (Stiski menihi), je eden najpomembnejših mohorskih Cankar (Troje povesti), da imenujemo spomenikov. Mohorjeva družba je hote- samo nekatere, še pomembnejše delova- la ljudstvo podučevati v zgodovini Cer- nje kot leposlovno pa je bilo družbino kve (Ehrlich), o Mesiji (prelepi Jegli- cevi knjigi), zlasti pa o življenju svetnikov, ki jih je izdajala že v drugiQ (Zore-J aklič), izdajala filozofska asketska dela (Bodi svoje sreče kovač), zemljepisne knjige (Bolgarija in Srbija) in potopise (Lavtižar), zlasti pa uvajala Anton Janežič, prvi urednik Mohorjeve družbe. slovenskega človeka v svojo zgodovino z monumentalno Zgodovino slovenskega naroda (Gruden-Mal), in pa v svetovno Staretovo "Občo zgodovino". Vedno in vedno pa je stala v pomoč slovenskemu kmetu tako s pravnimi nasveti (dr. Tavčar), kakor s "praktičnim kmetovalcem", "čebelarjem,", "hmeljarjem", "živinorejcem", "sadjrejcem" itd. itd. Opisovala zdravilne rastline, živali (Erjavec) itd. Da ni pozabljala na otroke, je samo po sebi razumljivo, in Meskove zbirke te vrste (Mladim srcem) so še vedno živa hrana. Kaj bi navajali knjige! Hoteli smo samo vzbuditi mladostni spomin na čas, ko smo listali prvič po teh knjigah in jih prebirali ter se uvajali v duhovno atmosfero . ob domačih kulturnih, verskih, praktično tehničnih ali žabavnih knjigah, ki nam jih je nudila Mohorjeva družba, in to zlasti — pred prvo svetovno vojno, ko je stala na višku in si je že pridobila kapitala toliko, da bi zmogla za tiste malenkostne krone dati že naravnost razkošno knjižno darilo. Druga svetovna vojna pa je Mohorjevo družbo skoraj uničila. Po nesrečnem plebiscitu pred tridesetimi leti je tudi Mohorjeva družba bežala najprej v tisti del Koroške, ki je prišel pod Jugoslavije — v Prevalje, potem pa v zemljepisno središče jugoslovanske Slovenije — v Celje. Njeno nepremično premoženje v Celovcu — Mohorjevo tiskarno in Hotel Trabesinger in še kaj — je kmalu zasegla avstijska vlada, toda Mohorjeva družba se je vedno zavzemala za svoje pravice ter postavno ni nikdar prenehala obstojati. Celjska Mohorjeva družba se je vedno zavedala, da je njena matica v Celovcu, odkoder je dobila ona svoje stroje in vso knjižno halogo. Pošiljala je tja posebej za Korošce tiskane koledarje in nudila tudi nov stroj, da bi koroški odborniki Mohorjeve družbe lahko začeli z izdajanjem knjig. Toda naj-agilnejši odbornik Msgr. Podgarc je nasprostoval, da bi Mohorjeva svoje nepremičnine prodala, da bi si uredila nerentabilno tiskarno, kajti vedel je, da bi jo Nemci zaplenili kot so iz Celja poslani stroj ter bi tako družba prišla ob vse, celo ob pravice do nepremičnin, ki jih je čuvala, dasi jih ni mogla uporabljati. Medtem pa je delovala njena dediči-na Mohorjeva družba v Celju, ki ji je bil duša pisatelj Finžgar. Dolgo časa se ni mogla dvigniti iz gmotnih težav, kajti bilo je treba postavljati tiskarno od temeljev. Zato je dejala skromnejši knjižni dar, kar je bila velika škoda, zlasti pri takih knjigah, ki so izhajale leta in leta (Zgodovina slovenskega naroda, Življenje svetnikov), ker so dobivali udje le majhne sešitke, namesto takih knjig, kot včasih Zgodbe. Njen napredek je bil zlasti v. dvigu leposlovja in v zunanji obliki, za katero je večkrat poskrbel arhitekt Plečnik ali Vurnik ter njuni šoli; padec pa je bil največji ravno pri koledarju, ki je iz ogromne celoletne knjige postal majhna "prati-ka". Največja napaka vodstva Celjske Mohorjeve je bila ta, da je udom dajala le skromen knjižni dar, dočim je zalagala dragocene knjige za prosto prodajo, ki niso prišle udom v roke (Zgodovina Grkov, Znanstvena knjižnica itd.). Tako je dobiček "udnine" šel za druge — tudi potrebne — knjige, na- mesto, da bi dobiček drugih izdaj šel za izboljšanje — rednih knjig. Poleg- tega so dobivali na družbo vpliv tudi krogi izven katoliškega kulturnega kroga, in zgodilo se je, da je tik pred vojno — kot izredna knjiga izšla knjiga "O knjižnicah" (Pirjevec), ki je nastopala proti katoliškim ljudskim knjižnicam po deželi, češ, da morajo prav tako kot katoliška dela posojati ljudstvu tudi Marksa in drugačna — ne zgolj katoliška dela. Mnenja smo, da je ta knjiga izšla ob premajhni budnosti varuhov Mohorjeve, vendar le pa je dejstvo, ki je danes naravnost zgodovinsko.. Prav ta "neljubezen" do ljudske knjige nasproti višjim potrebam v narodu, ki jim je začela služiti Mohorjeva in pomanjkanje nekdanjega Koledarja, je poleg drugega napeljalo "Slovenca" da je tik pred vojno izdal svoj "Slovencev Koledar", ki je namah prevzel tradicijo predvojnega koledarja in potrdil napako, ki so jo napravili Mo-horjani z reduciranjem svojega na pra-tiko. Tudi Slovenčeva knjižnica, bi od druge strani postala konkurenčna Mohorjevi, da niso Mohorjeve družbe v Celju prepodili spet Nemci in se je zatekla v Mohorjevo knjigarno v Ljubljani, kjer je ob priliki vojnih razmer samo životarila. Ohromljena je bila tudi Goriška Mohorjeva družba, ki se je po prvi svetovni vojni ustanovila v Gorici kot samostojna nadaljevalka mohorske tradicije spričo razmer, ki so prepovedovale slovenski knjigi izza meje vstop med Primorce. V takem položaju je Mohorjevo družbo dotekel konec druge svetovne vojne in — komunistična okupacija. Človek bi mislil, da tako izrazita "cerkvena bratovščina" ne bo mogla uspevati v novih izrazito protikatoliških razmerah. Toda komunističnim upravnikom Slovenije je bilo gotovo na tem, da ohranijo tradicionalno knjižno družbo in jo — pretvorijo v svoje propagandno orodje. Spremenili so "Mohorjevo družbo" (ki nosi v propagandne svrhe še staro ime) v "tiskarsko zadrugo", ki je seveda kot vse zadruge zdaj v "državni lasti" in kontrolirana. Za predsednika je bil po- Slovenske večernice za pod.ulc ist Jsratelr 6as.. Izdala in založila Družba sv. Mohora v Celovcu. Petintrideseti zvezek. Z dovoljenjem visokočast. Kerškega knezoškofijstva. 1880. NatiMila tUtarujes druf.bc it. Mobor»-» Celovca Naslovna stran starih Mohorjevih večernic. stavljen dr. Marjan Brecelj, ki se je javno priznal h komunistom in je seveda kot tak izobčen iz Cerkve; kot tak in že samo po sebi "kot član nekatoliš-ke organizacije" bi moral biti izključen iz Mohorjeve družbe, ne pa stati ji na čelu! Z njim je sedel v odboru tudi rajni Prežihov Voranc, pisatelj protidu-hovniške črtice "Na požiravniku" in eden voditeljev slovenskih komunistov.-Za tajnika pa je bil postavljen komunistični pisatelj Winkler. Zato ni čudno, da je Koledar postal propagandno trobilo OF (članki komunista Pfajfar-ja) v sliki in besedi in tako prešel iz ČRTIMIR — Buenos Aires O belem golobu Bel golob in misel nate sta oba predana vetru, sonca blesk lovita v krila, ko letita brez krmila. Bel golob utrujen sede na bakreno, tenko žico, misel milo pa besede prosi ljubljeno devico. Bel golob spet vetru vda se in se s soncem poljubuje, misel se zapleta v lase, ko pri Tebi v noč gostuje. čas Odblesk časa z ostrino žeblja, v strup priostren, me zadel je. v srce. Čas je nesmrten in nima trenutkov, večen — kot vse je brez naših zasnutkov. Večen kot vse je brez naših zasnutkov, vendar me zbada s konico trenutkov. Jaz Zdaj suh sem kot pampa zasut s prahom poletja. Brez vode in cvetja pod soncem in vetrom stojim brez zavetja. Brez svobode in brez miru iščem samega sebe: s prešernim obrazom, grenak na dnu. "cerkvene cenzure" v — komunistično. » Letošnji knjižni dar je naravnost najbolj klaverna predvečernica k — stoletnici Slomškove ustanove. O Mohorjevi družbi v Celju pač po vsem tem ne moremo trditi, da je še zdaj nadalje-valka Mohorjeve tradicije iz leta 1851, saj je v osnovi nasprotna teneljnim pravilom ustanove listine, pa tudi formalno je iz "družbe" prešla v "zadrugo" in s tem v last protikatoliške vlade, ali • avantgarde v njej : komunistične stranke, obsojene od papeža. Nasprotno pa je na predvečer stoletnice zazelenelo staro deblo: Mohorjeva družba v Celovcu. Lata 1949 je izdala samo Koledar, leta 1950 pa že Koledar, skupno za Celovško in Goriško Mohorjevo družbo, ter Večernice (Mauserje-va koroška povest). Morala je biti težke boje proti Celjsko Mohorjevi, ki bi si rada prilastila celovške nepremičnine, katere je zavezniška oblast spet presodila v roke Mohorjeve družbe, dasi jih po spletkah avstrijske vlade še ne more uživati. Toda upajmo, da se bo tudi to uredilo in da bo Celovška Mohorjeva družba ob stoletnici tradicije spet pognala korenine najprej v koroško ljudstvo, pa tudi v vse kraje, kjer se je slovenski človek znašel v zmedi časov. Nima še svojega stroja (tiskati mora v nemški tiskarni), zato je začela po vsem svetu zbirko, ki izzvenja v klic: Kupite za stoletnico Mohorjevi družbi v Celovcu tiskarski stroj, da bo novo stoletje lahko začela poganjati iz neusahljivih korenin Slomškove ustanove in mogla roditi žlahten sad, ki se je po naključju razmer na drugi veji sprevrgel v lesniko in usiha, čakajoč kdaj ji odsekajo že itak suhe veje... Taka je zgodba Mohorjeve družbe v Celovcu ob njeni stoletnici. Njena kulturna zasluga je ogromna in njena usoda je žalostna. Upajmo pa, da pride čas, ko bo zopet močna, edina in enotna Mohorjeva družba zajela spet vse Slovence kot nekoč: do tedaj pa dajmo svojo ljubezen poganjajoči mladiki iz starega debla, celovški in ji pomagajno vzbuditi rodne sokove. V. K. France Gcrše: Vrnitev kneževičev Gorazda in Hotimirjci na Koroko KORAK NAPREJ! Leto 1950 je važen mejnik za velik del novih slovenskih naseljencev, ki so se razkropili po demokratičnem svetu. Skoro vsi so že v deželah, ki so si jih svobodno in po treznem premisleku izbrali. Odločitev je bila marsikdaj težka, vendar vsak po svoje se kar dobro počuti v deželi, ki si jo je izbral, pa naj bo to Avstralija ali Amerika. Evropa ali Afrika. Povsod je bilo dokaj težav in tudi razočaranj, vendar smemo trditi, da je za naše ljudi žalostna doba tavanja po svetu minila. Iz nadležnih brezdomcev smo postali zoptl.t svobodni ljudje. Preboleli smo prehod v novo življenje Neverjetno boleč je bil ta prehod v nove razmere. Saj je skoraj sleherni izmed nas moral, vsaj začasno, potegniti črto čez preteklost in začeti popolnoma znova. Vse, kar mu je ostalo, so bile zdrave roke, trezna glava in volja,neupogljiva volja do življenja. Ko smo prišli v nove kraje, nam je bilo skra-ja vse tako tuje, nenavadno, mnogokrat odbijajoče. Vse, kar smo opazili, smo primerjali z ljubo Slovenijo in z razmerami, ki smo jih bili vajeni. Kolikokrat smo vzdihnili: "Pri nas doma pa je bilo drugače, pri nas smo pa naredili to stvar tako in tako. "Polagoma smo se novemu okolju privadili. Jezik nam že ne dela več tolikšnih težav. Počasi smo se privadili prenašati vročino in vlago, pa tudi dolge kanadske zime. Severnoameriška brzina, argentinske neizmerne ravnine in avstralski pesek nam že niso več tako neprijetni, kakor spočetka. Polagoma doumevamo značaj ljudi, med katere smo prišli, njihov način življenja in mišljenja. Poglejmo n. pr. naše nove Argentince. Ko so pred tremi leti prvi naši fantje prišli v deželo, je z njimi prišla slovenska pesem. Saj poznate ono srbsko zbadljivko: "En Slovenec: prostovoljni gasilec; dva Slovenca: pevski zbor ;trije Slovenci: romanje". Pesem jih je približala poltenim staroslovenskim naseljencem. Kmalu so bili povabljeni, da zapojo par slovenskih pesmi pri slovenski poroki v cerkvi in potem pri pogostitvi na domu, kamor so bili povabljeni. Fantje so si mislili: To bo nekaj za nas. Slovenska ohcet v Argentini. Enemu se je zbudil spomin na žužemberško žeg- nanje, kjer imajo tako velike štruklje, da jih na verigah vlečejo za seboj, drugi na višnje-gorsko ohcet, kjer postrežejo z desetimi rih-tami mleka, tretjim je prišla na misel ribniška nova maša, kjer je bilo samo krompirja dvanajst različnih sort, poleg "ajmohta", juhe, čiste in zakuhane, govedine, pečenke in ku-retine, gorke potvice in drugih dobrot... In so prišli na ohcet. Na mizi sredi sobe je bilo polno pušeljcev, med njimi dobra zaloga steklenic z likerji, pivom in neizogibno "sidro", ki ni nič drugega kakor naš domači tepkovec, ki poči kakor šampanjec, in je zato primerno draga pijača. Poleg steklenic pa krožniki s piškoti, sandviči in drobno narezanim mesov-jem, sirom, in olivami, katere povabljeni gostje natikajo na zobotrebce in spodobno zobljejo, medtem, ko domači ponujajo čaše pijače. Fantje so spodobno čakali, da jih bo starešina povabil za mizo in da se bo pričela prava ohcet. Pa nič. Fantje zapojejo eno in drugo, pozobljejo od časa do časa košček sira ali salame in izpraznijo šilce likerja ali čašo hladnega tepkovca, večerje pa ni in ni. Zlomka, se je menda v kuhinji kaj zataknilo, da kuharicam ne gre od rok. Minila je polnočna ura, gostje so se pričeli razhajati in tudi naši fantje so končno morali reči: Bog daj srečo in zdravje in lahko noč in oditi, lačni in s težavami v želodcu, ki jih je povzročal ledeni tepkovec. Danes pa gotovo ni nikogar med Slovenci, ki bi ne vedel, kakšna je prava argentinska ženitovanjska "gostija". Navadili smo se. In tako smo se navadili še marsičesa: Krvavi "bife" in "churasquito", ki ga skraja kar nismo mogli pogoltniti, nam gre že kar v slast. "Quebrache", slavnega argentinskega vina, smo se nekateri nemara že preveč navadili, tako da se nam utegne zgoditi, kakor onemu našemu rojaku, ki se je pred leti vračal v domovino in mu je na poti misel stokrat uSla na trenutek, ko si bo lahko privoščil liter pravega cvička iz svojega "lastnega" vinograda. Pa glej, čudo: Ko je spil prvi kozarec žlahtne dolenjske kapljice, ga je zaske-lelo za ušesi in zavilo po želodcu, da je bilo joj. Ni ga mogel več. Kebrača se mu je zdela boljša. Navadili smo sei še marsičesa drugega. Danes vemo, da argentinski "en seguida" ali "manana" ne pomeni takoj ali jutri, ampak navadno: nikoli. Danes vemo, da ne smeš » vzoti zares Argentinčeve besede s katero ti ponuja svojo hišo, rekoč: "Mi časa es suya!", ampak da moraš še naprej pohlevno čakati na pločniku in ploskati z dlanmi, da te pridejo vprašat, kaj hočeš in da te spuste na dvorišče, ki je tu prav tako nedotakljivo, kakor spalnica. Danes vemo vsi, da Argentinčevo ljubeznivo vabilo: "Si le gusta", s katerim ti ponuja delež pri jedači in pijači, ni nič drugega, kakor beseda in da bi se močno pregrešil, če bi ga vzel zares. Nele privadili smo se masičesa, ampak smo že storili korak naprej. Marsikaj nam je že prešlo v meso in kri. Doma smo na dan toliko in toliko zaslužili ali "vlekli" mesečno plačo, tukaj pa "kobramo". Doma smo se šli mojstre, pomočnike, delavce, težake, tu so nam pa že v meso in kri prišli novi izrazi: Ta je za "kapataza", oni se je pririnil za "oficija-la ali medio-oficijala", tretji pa še gara kot navaden peon. In tako dalje: nočni čuvaj je postal "sereno", hišna je postala "mucama" in ta ali oni že nima več trgovine, ampak nego-cio ali almacene. Doma smo v pasjih dneh radi stopili na vrček piva v gostilno ,tu pa že kar splošno povabimo prijatelja na en "čop v boliče na eskini". Hišice si postavljamo, ali vsaj načrte delamo, z željo, da bi jih kmalu imeli. Vsaka bo imela "living-comedor". Kako se nam je zma-ličila naša domača veža, na katero nas veže toliko spominov, veža, kjer smo se gnetli včasih okrog ognjišča, pozneje že okrog štedilnika, kjer smo jeseni ličkali koruzo in jo suho ružili, kjer smo luščili fižol, ribali zelje in Tepo, pletli koše in vstavljali grabljam zobe, kjer smo okrog Božiča narazen devali dobro rejenega pujsa,. delali klobase in obešali gnjati v "šijo". Smo že notri! In vsak dan bolj. In je povsem naraven in razumljiv ta postopek v nas. Doživljajo ga prav vsi, ki iz starega prihajajo v novi svet. Zaradi telga mi odrasli, ki nam ob svaki misli na domovino zatrepeče sleherna žilica nismo prav nič slabši Slovenci. Drugače pa z našimi najmlajšimi, ki jih ne veže tradicija in misel na dom. To vprašanje pa nam mora dati veliko mislili. Naši novi poklici Iskanje novega poklica je bilo skoraj za slehernega novonaseljenca osrednje vprašanje. Med tisoči beguncev je bilo prav malo tehnično usposobljenih moči, ki jim je vee svet odprt. Velika večina je morala dati slovo svojemu poklicu in začeti z drugim. Profesor, javni delavec, odvetnik, akademik: vsi so prenehali biti to, kar so bili. Zdaj so vsi dobili grenek pridatek k svojemu poklicu: "bivši!" Bivši gospod direktor, ali celo generalni direktor, bivši gospod poslanec, bivši gospod načelnik, bivši gospod predsednik česarkoli že, bivši gospod župan, celo bivši gospod dekan, duhovni svetnik ali župnik, ki je y novih razmerah potisnjen na mesto kmalu za cerkovnikom. Da, celo bivši kmet! V Argentini, ki bi potrebovala vsaj sto miljonov delavnih kmečkih rok, ni zaenkrat možnosti, da bi kmečki človek nadaljeval svoj poklic. S praznimi rokami in praznim žepom ne more začeti obdelovati zemlje. Boleči prehod v nove poklice polagoma dobiva svojo končno obliko. Slovenska treznost, varčnost, previdnost in trdoživost so se tu pokazale v lepi obliki. Slovenski ljudje danes že sede po državnih pisarnah, imajo dobro plačana mesta v trgovskih in industrijskih o-bratih, si ustanavljajo svoja podjetja, industrijska, stavbna, obrtna, trgovska. Slovenska iznadljivost je našla nebroj načinov, kako se da napredovati. Vedno manj je naših ljudi, ki se morajo zadovoljiti z mestom navadnega težaka. Priznajmo si odkrito, da vkljub različnim nevšečnostim — saj bi jih bilo doma tudi več kot dovolj — danes prav vsakdo, ki je zdrav, pa naj bo kjerkoli, dobro zasluži, tako, da lahko sam udobno živi, pa mu še ostane nekaj za rezervo in za podporo svojcev v domovini. Ne pozabimo pa, da živimo v dobi velikega gospodarskega razmaha in blagostanja. Mislimo vedno na to, kaj lahko pride jutri. Saj nam je "kriza" še v dobrem spominu. Gospodarska zgodovina pravi, da se ta nevarna bolezen lahko vsak trenutek pojavi. Misel na lastni dom Ko smo začutilž tla pod nogami, se je v nas takoj oglasila želja po lastnem domu, ki nam naj bi vsaj v skromni obliki nadomestil, kar smo v domovini izgubili. Velika želja po lastnem domu je zlasti v Argentini prišla do takega izraza, da jo smemo imenovati enega najjačjih znakov slovenske tvornosti in trdo-živosti. Po zaslugi neumornega g. Janeza Hladnika in njegovih požrtvovalnih sodelavcev, se uresničuje misel skupne slovenske kolonije v Lanusu. Že daleč preko miljona gre rsota, ki so jo Slovenci plačali za stavbišča. Že se dvigajo prve hišice in ne bo več dolgo, ko bo okrog 400 slovenskih družin živelo v svojih hišicah, obdanih s slovenskim rožmarinom in nageljni in roženkravtom. Vsako opeko v teh hišicah bo treba prislužiti in prište-diti. Zato bodo imeli ti domovi tako veliko vrednost za lastnike in za vse Slovence. Tudi drugod rastejo nov? slovenski domovi: V Men-dozi, Bariloche, v Miramaru, v San Justo, pa tudi v Kanadi, Angliji in drugod. Razumljivo in razveseljivo je ,da zlasti mladi ljudje streme za lastnim domom in družinskim življenjem. Prav je tako! Naša emigracija ne sme postati društvo starih stricev in tet, ampak skupina tisočev slovenskih družin, vsaka v svojem lastnem domku, Slovenija v malem, kjer bo živela misel na domovino in na vse dobro in lepo, kar nam ta beseda pomeni. Z odprtimi očmi V svetu se človek lahko mnogočesa nauči. Mislim, da smo končno vsi prišli do prepričanja, da os, okoli katere se svet vrti, ni zapičena skozi Ljubljano in da sveta za Bizovikom in Dravljami še ni konec. Spoznali smo, da je na svetu veliko ljudi, ki so prav tako brihtni kot mi in še mnogo bolj, da marsikaj, kar smo mi dognali in zapečatili, vendar ni tako dog-nano, da končno vsak, tudi najsposobnejši v svoji stroki, lahko še marsikaj pridobi in se bolj izpopolni. Ne tavajmo po svetu z zavezanimi očmi. Opazujmo kako žive drugi narodi, študiraj-mo njihove verske, socialne, kulturne, politične in gospodarske razmere. Ako česa ne razumemo na prvi mah, povprašajmo zakaj tako in ne drugače. Primerjajmo nove razmere z našimi. Premislimo, kaj bi se s pridom dalo uvesti pri nas doma in česa ne kaže uvajati. Imejmo odprte oči tudi za slabe stvari o-krog nas. Tujina, zlasti velika mesta, so narodno, versko in moralno pogubila že tisoče Slovencev. Pijača, nemoralna druščina, lahkoži-vost, neresnost v poklicu ,odtujitev slovenski skupnosti in cela vrsta drugih nevarnih okoliščin, lahko najtrdnejšega pripelje do bankrota. Naš kulturni davek Danes, ko je pravi slovenski kulturi v domovini onemogočen svoboden razmah, nosi- mo mi .svobodni Slovenci na svojih ramah odgovornost, da slovenska kultura ne zamrje. Vsi, brez izjeme! Oni, ki ustvarjajo in oni, ki uživajo njihove duhovne sodove. Vsaka zapi-pisana slovenska beseda nam bodi kot zaklad, ki ga moramo ceniti in varovati. Naše skromne okoliščine nam ne dopuščajo, da bi lahko storili to, kar bi želeli. Vendar moramo z veseljem ugotoviti, da slovenska kultura izven domovine živi. Tiskajo in bero se slovenske knjige po vseh petih kontinentih. Pisatelji in pesniki pripravljajo nova dela. Slikarji, kiparji in glasbeniki prirejajo razstave in koncerte, gledališke družine prirejajo igre, ki že presegajo mejo diletantstva, slovenska pesem je privabila mednarodno občinstvo, ki na koncertih in radijskih oddajah občuduje dragoceni zaklad, ki ga je Stvarnik položil v slovensko srce in grlo. Z veseljem opazujemo, kako se zlasti slovenska inteligenca zaveda poslanstva, ki ga ima v zamejstvu. Stori vse, kar more, da bi se naš mali narod uveljavil v družini drugih narodov in je pripravljen, da z vso vnemo zaorje v ledino, kadar bo domovina potredo-vala njenega sodelovanja. Prav sleherni Slovenec, pa naj živi kjerkoli po svetu, pa mora danes čutiti dolžnost, da podpira kulturna stremljenja svobodnih Slovencev. Imenujmo to podporo slovenski kulturni davek, kajti ni dovolj, da kulturna stremljenja le podpiramo z odobravanjem in dobro besedo. Treba je dejanskih žrtev. Namesto v kino obiščimo slovensko umetniško razstavo, koncert, igro. Namesto plehke tuje šare kupimo slovensko knjigo, revijo, časopis. Ne samo zato, da zvem kakšna je vsebina, ampak tudi zato, da z del-cem svojega zaslužka podprem dobro skupno stvar. Priznajmo, da se nam tak čut ni razvil tako, kakor bi se bil moral. Smo bili doma preveč razvajeni, misleč, da naj slovensko kulturo vzdržujejo ministri, bani in nekatere ustanove, brez sodelovanja celokupne javnosti. če je včasih to deloma držalo, danes ne velja več. Vse kulturno breme je padlo na naše lastne rame. Naj nam bo v ponos, da ga bomo junaško nosili. *** * Korak naprej! Prav gotovo smo ga storili. Bog daj, da bi naši nadaljni koraki bili vedno bolj varni in da bi se usmerili tja, kamor nas žene naše srce. Kk. STANKO KOCIPER — Buenos Aires l. Najprej je zazvonilo pri Jeruzalemu. Nad Panonsko nižino se je dan šele začel izmotavati iz mehkega objema noči. Nekje daleč za Blatnim jezerom se je ukresni! medli sij in goricam oznanil prihod sonca. Jeruzalemski zvonar je vlekel za tenko vrv. Srebrni glasek malega zvona je zavriskal izpod šilastega zvonika tako radostno, da so se gorice zganile. Zatrepetal je v čistem zraku in se kot božji blagoslov razlil čez vrhove. Stari Lujz Zadravec je zvonil dan. Vlekel je za tenko vože in molil angelsko pozdrav-Ijenje. Ko je zazvonil tretji del, se je s pestjo udaril na prsi: "In Beseda je meso postala in med nami grešniki prebivala, češčena si Marija... — " Zvonil je dolgo. Lujz Zadravec je molil počasi, zbrano. Klenk zvona je nosil njegovo molitev preko vinskih bregov. Potlej se je obesil na vrv in rekel: "Amen". Blatno jezero v dalji je zažarelo. Sonce se je za hip ogledalo v njem. Vzpelo se je proti goricam, ščemeči žarek se je ujel v jabolku vrh jeruzalemskega zvonika. Odskočil je na jagnedi in se ljubkoval s trepetajočimi listi. Potem so ga ujele žareče pajčevine, ki jih je stkala noč med vinskimi trtami. Lujz Zadravec je zaklenil zvonik. Gorice so že žarele v mladem jutru. Lujz Zadravec je sedel na stari lipov štor, iz katerega je poganjal venec mladih dreves. Stara lipa je pred .leti pogorela. Prižgal si je pipo. Gledal je čez bregove okoli sebe. Toliko ščemeče lepote je kipelo z vseh strani, da je mežikal. Vsepovsod so peli zvonovi. Pri Sv. Tomažu, pri Mali Nedelji, na Kapeli, pri Sv. Bol-fenku na Kogu, na Humu, v Ormožu ob Dravi, pa pri Veliki Nedelji. Od vseh koncev so brneli in se pri Jeruzalemu vrh goric zlivali v božajoče sozvočje mehke pesmi Bogu posvečene zemlje. Stari Lujz Zadravec je sedel na štoru ob cerkvi in čakal, kedaj se bo v pobožni spev novega dne vmešal še zvon sv. Miklavža. Tedaj šele bo pesem jutra polna. "Ej, miklavževskemu mežnarju tudi zvon poje kot orgle..." Zadnji se je oglasil nežni glas zvona iz vitkega svetinjskega stolpa. Boječe je vpa-del med ubrano pesem jutra, kot da ga je sram, da je zakasnil pozdrav goric novemu dnevu. Lujz Zadravec se je nasmehnil in mežiknil proti Svetinjam, ki so že vse žarele v mladem soncu kot v zeleno bogastvo goric vpleteni rubin. Svetinjski mežnar je bil mlad čehak in je rad spal. Lujz Zadravec je zamrmral: "Ho... Ti dneva ne kličeš. Tebe je dan za pete potegnil..." Tako je bilo jutro za jutrom. Prvi je za-klenkal jeruzalemski zvon. Če bi nekoč ne bilo tako, bi se goričanci čudili. Vrhovljanke. bi si vpile iz goric v gorice, da se je moralo nekaj pripetiti. Potem bi stara Podkaljakovi-ca hitela v vrh. Bi že našla primerni izgovor, da bi lahko potrkala na Zadravčeve dveri in ugotovila, kaj je na stvari. Jeruzalemski zvon je imel veliko moč. Tri, štiri krat na leto je klical goričance k maši v podružnico. Vsako jutro je pozdravljal novi dan. Pel je angelsko pozdravljenje in hvalil Gospoda, kadar je šel skozi gorice tolažit umirajočega goričanca. Če je na goričančevi strehi zaplesal plamen, je presunljivo kričal na pomaganje. Ko se je opoldne Lujz Zadra-vec obesil na vože, so kopači vrgli motike. Postavili so se v dolgi jon počez po goricah in peli angelsko češčenje. In jeruzalemski zvon je varoval gorice pred hudo uro. Lujz Zadravec se je tega zavedal. Težko bi bilo goricam brez njega, kadar se zberejo črni oblaki in s polnimi nedri toče hitijo proti bregovom. Tedaj pomaga samo jeruzalemski zvon, ki ga vleče za vože Lujz Zadravec. Zato goričanci Lujzu Zadravcu nameče-jo ob zbirci v košaro klobas in jajc in mu nalijejo v puto mošta, da imata z nadušno ženo Haniko svoje plačilo, čeprav pri Jeruzalemu ni fare. Goričanci ga imajo v čislih. Lujz Zadravec to ve... Ko odzvoni dan, sedi na lipovem štoru. Sonce se žari nad Sv. Bolfenkom na Kogu kot velika zlata hostija. Milost božja se razliva od njega čez vinske brege. Po klancu pod cerkvijo hiti viničar Petek v zelenem galičnatem suknjiču škropit fa-rovške gorice. "K lepemu dnevu ste zvonili, Lujz... Bog daj! — Jutro je čisto". Lujz Zadravec vrže očetovski pogled čez gorice. Za vrhe zataknjene jagnedi kipijo proti jasnemu nebu kot veliki posvečeni presmeci. Dolge sence mečejo čez gorice vse doli do senčnih grab. Sveže poškropljene gorice prelivajo preko bregov odtenke nežne sinjine. Za kučami kikirikajo petelini. Osamljene vrane se zibajo med čivkajočimi roji lastavic. "Visoko letajo. Lepo vreme bo. — Bog daj! Da bi lahko poškropili". Majhna okenca slamnatih kuč vdiljen po bregovih mežikajo kot da izzivajo samo sonce. Nekje kričijo otroci. Na pašo ženejo in se za kratek čas pretepajo. Krave mukajo in psi bevskajo. Nad Veličansko grabo se spre-letava jata belih golobov. Na sončnih pred-cknih gosposke zidanice se umiva mače. Lujz Zadravec zopet ugotovi: "Lepo vreme bo". Lujz Zadravec ve, da je zaščitnik teh bregov. On sam sicer ne. Pomislite, Lujz Zadravec, pa zaščitnik vseh teh bregov, ki kipijo doli do Drave, pa . gori do Murskega polja. To seveda ni mogoče. Kali? Ampak Lujz Zadravec vendar le vleče jeruzalemski zvon za vože, da kriči k žalostni Materi božji, ki čuva vinske gorice. —To je tisto. Lujz Zadravec pozna vinske brege in nebo nad njimi. Tolmači sape, ki vlečejo čez gorice. Iz oblakov bere. Kadar prihaja gori do Jeruzalema hreščeči ropot vlaka, ki drvi nekam v nepoznani svet, je Lujz Zadravec v skrbeh. Če vstajajočemu soncu nad Sv. Bolfenkom na Kogu zastavljajo pot velike kopice belih oblakov, da se žarki prerivajo med njimi proti goricam, Lujz Zadravec grize ustnico. Takrat se ves dan ozira proti nebu, kedaj bo naglo zletela čez sonce umazana črna plahta in vrgla na vinske brege ledeno zoprno senco. Kdo drugi bi takrat rešil gorice pred točo, če ne Lujz Zadravec, ki se opotika v breg zvonit! Tako dolgo zvoni, da se nebo usmili in strese ledeno jezo nekam drugam; samo ne nad te bregove, kjer mladi grozdi trepetajo pred hudo uro in se klasujoča pšenica preplašeno krivi kot pred grozečim udarcem. Dolga leta že bedi Lujz Zadravec nad jeruzalemskimi bregovi. Bil je še čisto droben čeha-kec, ko je smel prvič potegniti za vože. To je bilo takrat, ko so bili pri. Sv. Miklavžu za župnika Peter Danjko. Veste kateri? Ah, seveda se jih ne boste spomnili. To so bili tisti gospod, ki so polovnjak v rokah vzdignili in ki so pre tako glasno pridigali, da so jih v Kajžaru slišali, če je bila cerkev odprta. Ko so blagoslovljali križ na Kamenščaku, kjer se snidejo lotmerška, miklavževska in svetinj-ska fara, so jih pre slišali v tri fare. Le vprašajte stare ljudi! Ko je Lujz Zadravec prvič potegnil za vože, da je visoko nad njim v zvoniku zaklenka-lo, se mu je zdelo, da se je spustilo brnenje zvona navzdol po vrvi naravnost v njegovo srce. Od takrat ni več mogel pozabiti jeruzalemskega zvona. Sedaj je že tako stari dedec kot izdolbena vrbača pri Kolaričevem mlinu v Vukomorju, toda v srcu mu še vedno brni, kadar vleče za vože. {i Na vsa ta dolga leta misli Lujz Zadravec, ko sedi na štoru. Koliko toč je šlo mimo Jeru- zalemskih goric zaradi njega. To neizmerno sinje morje goric to ve. Vsak trs je njegov prijatelj, v vsaki sočni jagodi zori ta sladka zavest. Ko pod jesen zaklenkajo vse vprek po goricah klopotci, Lujz Zadravec ve, da so veseli, ker je njegov zvon čuval vroče poletne dni nad njimi. Tako lepo je sedeti mlado,rosno jutro pri jeruzalemski cerkvici in na vse to misliti...— "Ne bo več dolgo..." pomisli. Kar strese ga ob misli, kaj bo s temi sončnimi goricami, ko bodo odnesli njegovo krsto navzdol ob Babjem klancu...— Ko Lujz Zadravec ugotovi, da doli od Drave ni slišati hreščečega ropota vlaka in da je sonce vzkipelo nad gorice čisto, se spokojno nasmehne. Gre po klancu na vrh goric in stopa na sep. Kot da bi se še enkrat hotel prepričati, če bo zares vse v redu. Vidi, da se po goricah sprehajajo škropilci. Z modro galieo barvajo gorice, da bi jih obranili pred peronosporo. Boža mehke grozde, ki se potuhnjeno skrivajo za veliko perje. Tu in tam odtrga list, ki ga je načela bolezen. Oža-rjenim bregovom pravi: "Ne bo toče...--" II. V sredo sončnega sprotoletnega popoldne je zajokal miklavževski zvon. Kopači vse vprek po goricah so ustavili mo-tike. Pridržali so sapo in prisluhnili. "Na spoved gredo..." Oni na Kajžaru so ugotovili: "Stari Šulek so bili vso zimo slabi..." Zvon je odzvonil dva kratka dela. "Ni moški... — Samo dva krat je zazvonilo. Ženska bo; Bog ji daj srečno zadnjo uro!" "Bodo stara Košjakovica? Že dolgo jih duši". Kopači na Vinskem vrhu so stopali na se-pe, da bi videli, kam bodo zavili gospod. "Pod pokopališčem gredo. —Proti Slanjči vesi..." "Bog pomagaj no Marija sveta Mati! — Moralo se je nekaj pripetiti. Gospod ne bi šli tako naglo sredi popoldneva..." Ko je dolga bela duhovnikova srajca izginila za Kadovo šumo, so kopači zopet prijeli za motike in potlej samo ugibali, komu stopa f^mrtni pot na čelo. Težko je bilo misliti na smrt sredi dehteče-ga cvetja breskev vdiljen po vinskih bregovih. Povsod med goricami brsti novo življenje. Leskove in vrbove mačice ob globokih klancih stresajo rumeni prah, kadar čivkajoče ptice sedajo nanje. Cveteče češnje so postavile med rumeneče se popje goric velike šopke kot v pozdrav soncu, ki je veliko in žareče drselo preko neba. Zvončki ob potoku so se ogledovali v žuborečem srebru čiste vode, ki je tekla po sredi doline. Med temno borovje je bukovje pomešalo velike maroge nežnega mladega zelenja, kot da plete dragoceno preprogo za obisk Vigredi med goricami. Težko je misliti na smrt, kadar med vinskimi bregi lebdi dih tople pomladi. Povsod je v gosteh. V viničarskih kučah vrh bregov in okoli hramov sredi cvetečih sadovnjakov po dolinah se sprehaja. Drobno, boječe je začivkal čez gorice tudi jeruzalemski zvon... ( Kopači so zopet zaustavili motike. Bela duhovnikova srajca se je naglo vzpenjala ob Babjem klancu naravnost proti Jeruzalemu. Goričanci, ki se zjutraj niso utegnili umiti, so si naglo zlivali v prgišča vode in si jo plali na lica. —Ne smeš pozdraviti hostije, če nisi umit! Bi Bogeca uročil. -— Padali so na kolena in čakali blagoslova mimoidočega Boga. Duhovnik je nesel sveto hostijo in posvečeno olje pod belim svilenim pregrinjalom. Z njim je blagoslovljal goričance, ki so klečali na pod-stenjih ali pa kar med trtami. "Gospod naj ji da srečno zadnjo uro", so vzdihovali, čeprav še niso vedeli, h komu gre božji Tolažnik. Nič posebnega se ni pripetilo. Lujz Zadravec je zvonil v pozdrav Gospodu ,ki je šel tolažit njegovo ženo Haniko.-- Ko je opoldne nakrmila prašička, jo je stara naduha nenadoma tako močno prijela, da je posinela v obraz. Hlipnila je za zrakom in se sesedla kar na podstenju. Še sreča, da je šel mimo sosedov šolar Japec, ki je stekel v gorice in povedal Lujzu Zadravcu, kaj se je pripetilo. Japec mu je potlej pomagal Haniko zavleči na posteljo in mu nosil kisa in vode, da jo je Lujz zmakal in spravljal k življenju. Ko je odprla oči, je samo hlipnila: "Lu—ujz... Po go—spo—da... —Se... se— daj... bo... konec... konec...--Lujz..." Krčevito ga je zagrabila za roko. "Hitro, Japec, hitro beži po gospoda; naj pridejo..." je Lujz Zadravec kriknil šolarju. Lujz Zadravec je ostal sam s Haniko. S stene je snel veliki molek. Zdrsnil je na kolena poleg postelje. Čez dušečo se Haniko je položil roke kot za objem. Med .trepetajočimi prsti so mu drsele debele jagode. "Sveta mati Ana, sveta Barbara, sveti trije Kralji, stojte ji na strani ob njeni zadnji uri..." Lujz Zadravec je vedel, da je prišla Haniki-na zadnja ura. Klečal je ob njeni postelji. Skozi roke mu je polzel črni molek... "Jezus. Marija in sveti Jožef... naj z vami združena mirno izdihne svojo dušo..." Gleda Hanikin posineli obraz. Na široko odprta usta samo včasih hlipnejo za zrakom. Lujzu Zadravcu preko razoranega lica počasi drsijo solze... "Hanika... Hanika... — tako lepo sva živela... --" V čarobni krogli debele solze, ki se mu je ujela med vekami, se Hanikin obraz počasi spreminja. Na lica ji lega žar minulih spominov. Beli lasje nad potnim čelom se prelivajo v venec cvetja... Lujz Zadravec ne sliši več Hanikinega hli-panja. V ušesih mu na tenko pozvanja jeruzalemski zvonček. Zvoni in kliče davna, minula leta nad goricami...-- Proti razgretim vinskim bregom hitijo napihnjeni črni oblaki. V zraku šumi tako grozotno, da gorice podrhtevajo. Jagnedi se obupno sklanjajo pred udarci bliskov, ki tolčejo vprek po nebesu. Lujz Zadravec zvoni, roteče zvoni. Drobni glasek zvona kriči proti nebu med grom in žvižgajoči pisk hude ure. Kako dolgo zvoni, Lujz Zadravec ne ve... —šele, ko skozi okno stare cerkve boječe pokuka preplašeni sončni žarek, se Lujz Zadravec obesi na vrv. Oblaki se že valijo doli proti Ivanči-ci za Dravo... V kot cerkvenih vrat se stiska premočena deklina. V lase ima zataknjene bele marjetice. V velikih očeh odseva strah... V roki tišči debelo ledeno kepo. Med toplimi prsti se ji cedi voda. Velike oči ga gledajo tako hvaležno, tako mehko... Lujz Zadravec vidi ledefio kepo v dekletovih rokah. Boječe se ozre po goricah... Rahel dež pada nanje. Med curke se ujema sončni žarek, ki sili izpod krajcev oblaka. Nad Sv. Bolfenkom na Kogu slika živo mavrico... — Lujz Zadravec ve, da je njegov zvon rešil gorice. Deklina ga tako hvaležno gleda... Pomežikne ji in gre svojo pot... "Hanika..." dihnejo Lujzove ustnice kot iz davne preteklosti. Pesem vesele harmonike kliče iz minulih spominov... Beli venček na glavi mlade neveste... "Hanika..." Krik vrhovljank, ko so se sodi zvalili z voza in pogazili sina Tuneka... — Lujz Zadravec zarije glavo v posteljo. Drugega sina jima je Bog dal že pozna leta. • —O, Bog nad goricami je velik! — Sedaj njegovo ime blešči iz črnega kamna v farni cerkvi, kjer so vklesani goričanci, ki so v prvi veliki vojni padli na tujem svetu... — Takrat je Hanika omedlela. Potlej sta bila sama. Sama vrh goric. Lujz je zvonil, da je čuval gorice. Dolga leta. Ha-niki je strmi breg natlačil naduho v prsi... — Lujzu Zadravcu drsijo črne jagode skozi trepetajoče prste. "Jezus, Marija in sveti Jožef, vam priporočim njeno srce in njeno dušo... Jezus, Marija in sveti Jožef..." Iz miklavževske doline krikne zvon. Gospod prihaja k Haniki na zadnji obisk... Lujz Zadravec se naglo dvigne. Tiho pripre vrata in gre po sepu proti cerkvi. Obesi se na vože. Odzvoni dva kratka dela. Gospodu v pozdrav, ki prihaja tolažit njegovo Haniko... — Hanika skozi odsotnost davnine sliši jeruzalemski zvonček. Ulovi se ji v šumečih ušesih. Okoli trpečih usten se ji začrta drobna sled blaženega nasmeška... Jeruzalemski zvonček... "Lujz... Lujz..." Ko duhovnik Haniko mazili z nebeško tolažbo, stopi Lujz Zadravec skozi vrata. Po-klene na ilovnata tla in moli s službnikom božjim. Lujz Zadravec ve, da je žarek sonca nad goricami zadnjič zaigral v Hanikinih umirajočih očeh. Zato moli: "Sprejmi, Gospod, njeno dušo..." Vzame blagoslovljeno svečo. Prime Haniki-no roko. Položi jo v svojo dlan. Skupaj z dušečo se Haniko drži trepetajoči plamen. Skozi vlažne oči gleda v bled^ sij. Zdi se mu, da dogoreva tudi zanj... Suhe ustnice se mu pregibajo. Samo Hani-kina duša sliši: "Hanika... Saj pridem tudi jaz... Kmalu..." Hanika se umiri. Dušeči pisk v prsih utihne. Na ustne se ji spusti pokoj, sveti pokoj... "Da... Hanika... Pridem... Kmalu... Hanika krčevito zagrabi svečo. Vzpne se. Grozotno odpre oči. Iz prsi pisne: "Ne... Lujz... ne... — Toooča..." Potlej zopet pade v vzglavje. Rahlo, tako rahlo, da je slišalo samo Lujzovo srce, je za-šepetala: "Potem pridi... — k meni..." Dogorela sveča je omahnila. Plamen je tiho ugasnil. ' Lujz Zadravec ji narahlo pripre še tople veke... Potlej gre počasi po visokem, sepu. Z božjim poljubom poljublja toplo pomladno sonce gorice po bregovih. Draži slo po rodovitnosti, da bo Lujz Zadravec zvonil, če bo opojnemu plodu grozila huda ura. Rožičaste breskve cvetijo vdiljen po vrhovih; iz dolin polje duh vijolic in zvončkov... Stari Lujz Zadravec gre po visokem sepu in pravi: "Ostanem še... ostanem..." In boža napeti popek trte, ki štrli čez sep. Ko se obesi na vrv, vrhcvljanci že vedo, da zvoriarjeve Hanike ni več... — III. Svet nad goricami žari. Tople sape so obrisale nebo, da je čisto in lepo kot božja dlan. Tistih nekaj kuštravih ftblačkov, ki počasi drsijo čez sinji nedogled, so sape pustile menda samo zaradi lepšega. Kot pohlevne ovce, ki jih je opral nebeški pastir, se pasejo na visokih livadah. V soncu blešči njih runo kot dragoceni okras nebeškega plašča, ki se je razpel čez goričko zem-Ijo. Sveže poškropljene gorice so razprostrle čez brege nedogledno sinje pregrinjalo. Viničar-ske kuče po vrheh mežikajo v ščemeči dan. Na predoknih igra senca nemirnih jagnedi. Lastavice se premetavajo 'na visokem nebu kot ljubka igračka blagih sap nad goricami. Vinski vrhovi praznujejo. Lipov gaj okoli jeruzalemske cerkvice se je razbohotil. Samo šilasta streha zvonika kipi izmed gostega zelenja, da veže nebo z goricami. Med goricami gredo mašarji. Z vseh koncev. Iz Veličanske grabe, iz Brebrovnika, iz Slanjče vesi, iz Vuzmetinec, iz Pekla. Na vrh goric se snidejo. Potlej se vijejo vrste po llov-ščaku, Plavščaku in vseh bregovih proti cerkvi žalostne Matere jeruzalemske. Rdeče jan-ke in trdo škrobljene rute na glavah deklin se zlivajo v živo pesem barv sončne nedelje nad goricami. Jeruzalemski zvon kliče goričance k žeg- nanju. Zbirajo se pri Jeruzalemu in si od daleč oglejujejo gorice na domačem bregu. Tak lepo je s sosednjega brega gledati na svoj vrh, ki ves kipi v soncu. Od dalje ga gledaš, lepši je, boij te privlačuje njegova čarobna moč. Kot neskončno lepe sanje resnične prelesti božje goričke zemlje. Zato se goričanci rušijo na kolena pred starinsko podobo žalostne Matere. Njih duše pojejo odmeve veličastnega na-strojenja hvaležnosti. Lujz Zadravec zvoni. Enakomerno vleče za vože. Visoko gori nad lipami veselo klenka glas zvona kot pesem razigrane ptice. Daleč navzdol v ozke dnike gre goričancem naproti. Njegovo vabilo je mehko, toplo. Na klancu vrh goric se spreletava in se meša s sme hom veselih deklin. Lujz Zadravec zvoni dolgo, Kot da mu je vože prirastlo na samo srce. Dan nad goricami je tako lep. Lujz Zadravec nosi odsev ožarjenih goric v srcu in zvoni Bogu v čast._ Kot da je zares srečna lepota goric samo njemu po skrbi. Skozi ozko lino uhaja ščemeči odsev sončnega dne in se igra v Lujzovi beli glavi. Goričanci se že drenjajo v cerkev, Lujz Zadravec pa še vedno zvoni. Zvon visoko nad njim poje najlepšo molitev njegove pobožno-sti. Ko na koru zapiskajo starinske orgle, Lujz Zadravec zvon ustavi. Poklekne na prag in gleda preko glav goričancev proti oltarju. Tako domač je z milostno Materjo, da se mu zdi, kot da mu je narahlo prikimala. "Dolgo najbrže zares več ne bom Marija... --Potem...--Ti boš že varovala naše brege'', šepne Lujz Zadravec proti oltarju. "Za te koštrune,.." mežikne preko glav klečečih goričancev. Kot da ga je strah, kaj bo z goricami, ko njega več ne bo. Po tesni cerkvi se razlije pesem mašarjev: "Lepa si, lepa si, Roža Marija...--" Skozi vrata se vali odmev pesmi. Sape nad bregi jo ujamejo in nosijo kot prošnji spev pod nebo, da bi bilo milostno goricam, kadar se nadnje obesijo grozeči oblaki. Lujz Zadravec ve, zaradi česa bahati goričanci tako ponižno sklanjajo glave, da samo še V plešah odskakuje sončni žarek, ki veselo kuka skozi okna v cerkev. Narahlo se nasmehne in dihne proti podobi žalostne Matere: "Nič ne pomaga... še bom vlekel za vože, kadar bodo prišli hudi oblaki..." Potlej tudi sam moli za vse te bregove, ki kipijo okoli- Jeruzalema.-- Po maši zleze na koT. Gleda na množico, ki se pod njim drenja iz cerkve v lipovo senco. Vidi dekline, kako izpod prišiljenih trdih rut na skrivaj mečejo oči po čehakih, da bi jih povabili na vrtiljak, ki se vrti nad klancem. Vidi stare ženice. Opirajo se na palice ali pa kar na prakoliče, ki so jih pobrale nekje v goricah'. Ugotovi: "Jula, ti si zadnjič pri Jeruzalemu... Le dobro si še oglej brege, da boš molila pri Bogu zanje..." Gospodinje se samo na hitrico pozdravljajo in se razhajajo po bregovih. Možje stikajo glave. Toliko stvari je, ki si jih morajo povedati. Tomažičeva kobila ima keh, Školibrovi kravi je mleko preselo... In na žegnanju pri Jeruzalemu se zberejo mašarji iz treh far. Na lipovem štoru čepi viničarjev Japec. Tisti, ki je bežal po gospoda, ko je Haniko zadušilo. Bose noge stiska pod sebe in gleda proti vrhu zvonika, čez katerega hitijo srebrni oblaki. Misli, kako nebeško lepo pač mora biti, če se takole obesiš za vože kot Zadrav-čev oča, in visoko gori nad teboj zaklenka zvon. Vsi goričanci potem padejo na kolena in molijo... In če pridejo oblaki, Bog se nas usmili, kakšno moč ima takrat jeruzalemski zvon, ki ga vlečeš za vože... Lujz Zadravec ga vidi. Razume njegov pogled. "Zvonil bi rad, čehak... Kali? — Ima v sebi..." Odkar je Japec na sprotoletje bežal po gospoda, da so prišli k Haniki, sta bila z Luj-zom prijatelja. Lujz Zadravec se odloči: "Dam mu vože. Danes. Opoldne. Naj poizkusi. Za angelsko pozdravljenje... — Ima v sebi..." Zdi se mu, da bo kar pravo tako. Ko se njuni pogledi srečajo, mu mežikne. čehak zardi do ušes. Zadravčev oča so ujeli njegove misli. Spusti se s štora. Ob cerkvenem zidu drsa proti zvoniku. V kotu pred zakristijo stojijo gospod župnik, miklavževski mežnar in cerkveni ključar. Japec bežno ujame pogovor. Obstane kot odrevenel. Ne more se ganiti z mesta. "Ste slišali, kako je zvonil za povzdigovanje?" "Sramota". STANKO JANEŽIČ — Trst MAMIKA V tem tihem večeru moje srce pri vas gostuje, mamika. Vse huje* je duši samotni v tem težkem miru somraka: ne ve, ali še čaka obraz dobrotni drhte skozi okno zroč... Tiha je noč. Meni je tako, da bi umrl: daleč ste vi, ko da ni poti do vas. Zavrl nekdo je čas. Negiben je vaš obraz. Joj, mene je strah, mamika. . . Odprla je oči. Od daleč se jutro smeji. "Star je, star Lujz Zadravec", pravijo gospod župnik, da bi naredili pravico. "Pesrlov bi bil dober", pravi miklavževski mežnar. Ključar pristavi: "Pesrl naj prevzame!" "Opravite, da bo prav", rečejo gospod župnik in gredo nazaj v zakristijo. Japec se kar opoteče preko trate proti zvoniku. Pri stranskih vratih plane v cerkev. Ne seže z roko v škropilnik, ne pripogne kolena. Šele, ko skače čez ozke stopnice na kor, se prekriži. Stari jeruzalemski zvonar stoji pri oknu. Gleda na ljudi in hribe pod seboj. V belih laseh mu igrajo sončni žarki, kot da mu sple- tajo žar večnosti. Očetovska toplota se mu razliva čez razorana lica. Japec obstane ob orglah. Samo gleda Za-dravčevega očeta, kako stojijo pri oknu in fledajo na goričance pod seboj. "Dobro so zvonili, kadar so prišli oblaki..." Oprijema se starih orgel. Srce mu udarja v goltancu. Stopi čez kor. Še dihniti ne upa. Usta odpre; prave besede ni iz ust. Samo na rahlo se z drhtečo roko dotakne starega zvonarja. ' Lujz Zadravec se zdrzne. Kot da se ga je dotaknilo nekaj iz onostranstva. V široko odprtih očeh so , nedogledne gorice pod njim še bolj zažarele... "Ti Čeh ti... Kako si me prestrašil", je kar glasno rekel. "Oča..." "Ni se čas... —Saj boš... Boš zvonil... če znaš lepo moliti... Sicer zvon ne poje lepo... In gorice imaš rad? — To je tisto..." Lujz Zazdaravec govori tiho; kot veliko skrivnost. Čeh ga gleda z velikimi, vlažnimi očmi. Ustnice mu zatrepetajo. Preko vročih lic se mu spustijo .debele solze. Lujz Zadravec stisne Japeca k sebi. Pogla-di ga po svetlih laseh in pravi: "Vem... vem...--Boš zvonil...--- Samo ti mi boš zvonil, ko bom umrl... Samo ti_____" Drži čehaka v objemu in gleda čez vrhove, preko katerih sape peljejo bleščeče bele oblake. Drgetajoča ginjenost mu napolnjuje prsi, da ga stiska za grlo... Po klancih hitijo mašarji. Spuščajo se v dni-ke. Golobi in lastavice letajo nad njimi. Visoke jagnedi se lesketajo kot slavnostni svečniki. Lujz Zadravec gleda sončne vinske bregove in pravi: "Hanika, kmalu pridem... Kmalu... — — Čeh mi bo zvonil za pogreb..." Stiska fanta k sebi in gre počasi proti stopnicam. "Oča...--nekaj se je zgodilo... —-- Nikdar vam ne bom mogel zvoniti... — Tudi... ko boste — — umrli... ne... — " Lujz Zadravec se zdrzne. "Oča... — Pesrl bo zvonil... —• " "Ha?..." zazija stari jeruzalemski zvonar. "Mežnar in ključar sta tako rekla..." Lujz Zadravec se zamaje. Z roko si zakrije oči. Kot da hoče pregnati moro, ki mu je v hipu legla na prsi. Sunkovito zadiha. Pusti Čeha na koru in se opote-če po stopnicah navzdol. Preko trate se mu razlije naproti toliko bogate prelesti, da ga omami. S hrbtom se nasloni na zid. Mora pripreti oči. Vsa nedo-gledna razsežnost vinskih bregov zakipi proti njemu. Slcni ob zidu in pusti, da mu vroče sonce žge razorana lica. V notrajnosti mu burka. Vse nevihte, ki so šle mimo goric, ker je pobožno vlekel za vože jeruzalemskega zvona, divjajo v starem srcu. Vsi kriki zvona, ko je na goričančevem slemenu zaplesal rdeči plamen, mu zakričijo v ušesih, da se s pestmi udari po njih. In zopet zajoče jeruzalemski zvonček za vsemi umrlimi goričanci... Žalostinke poje... Lujz Zadravec na široko odpre oči. Kot da jih zadnjič vidi ožarjene v soncu. Vsa dražest bregov se pogrezne v njegov pogled, da spusti veke. "Uboge gorice..." Po vrvi, ki je poganjala zvon, je bil povezan z usodo teh bregov. Na koru kleči Japec in moli. Sklepa prste. Preko lic mu drsijo solze... "Marija... Kaj bo sedaj z goricami- — Za-dravčev oča bodo umrli..." Ko Lujz Zadravec odpre oči, stoji pred njim. suhi mežnar. "Saj tega menda ne boste naredili..." jeclja kot otrok. "Kar takole... — " "Lujz... — — Zadnji čas je... — Saj ste dobro zvonili, ko je bilo potrebno... — " Lujz Zadravec pripre veke. Nepremično' gleda mežnarju naravnost v dušo. "Če bi mi dali ključe, Lujz..." "In na gorice mislite, na gorice..." reče Lujz Zadravec grenko, očitajoče. Mežnar se nasmehne: "Pesrl bo bolje opravil... — Hitreje bo skočil, če bo treba..." Lujz Zadravec ne odgovori ničesar. Glava mu omahne na prsi. V notranjosti mu šepne nedvomno spoznanje: "Zares je konec..." Seže v žep. V drhteči roki mu zacingljajo ključi. Stegne desnico in jih položi v nastavljeno mežnarjevo dlan. Kuštrava bela ovčka, ki se je pasla na neskončnem sinjem nebu, se je napihnila. Kot črna pošast je šla preko sonca, da so se gorice kar potuhnile. Lujz Zadravec gre po prazni jeruzalemski cerkvi navzgor. Drsajoči koraki se izgubljajo' v senčnih kotih. Vsa cerkev še diši po blagoslovljenem kadilu. Lujzu Zadravcu pa je, kot da so pokadili njegovo krsto. Oprime se obha-jilne mize. Trdo pade na kolena. Ve, da sedaj prihaja konec. Moli za smrtno uro — in za gorice... Potlej dvigne obraz proti milostni podobi in šepne: "Marija... Kajne, da sem prav zvonil...? . Zakaj bi sicer še živel..." Nasloni čelo v dlani in moli. Pripravlja se na smrt. Železno kladivo v zvoniku se je dvignilo. Pritajeno je zacvililo. Potlej se je sunkoma spustilo in udarilo. Zvonki glas brona je hušk-nil skozi lino in zatrepetal nad senčnimi dni-kami. Počasi, pomenljivo je ura v jeruzalemskem zvoniku odbila dvanajst... S čelom naslonjenim v dlani kleči Lujz Za-dravec pri obhajilni mizi. Šteje udarce. Sekajo mu v sredo srca. Kot da mu zares še odmerjajo zadnjo uro... Potlej iz zvonika zapoje... Ne zaleti se zvon. Umerjeno, ubrano zaori angelsko pozdrav-Ijenje preko vinskih bregov... Lujz Zadravec se dvigne. Vzpne se kot živi plamen. Prisluhne. Iz razbolelih prsi zaše-peta slavnostno pričakujoče. "Angel Gospodov je oznanil... — " Sune ga po cerkvi navzdol... Pod zvonikom se obeša na vrv šolar Japec. Zvon ga privzdiguje, da kar poskakuje. Krepko drži vože. Kadar z vso težo vleče navzdol, se sklanja globoko do tal. Zbrano, polglasno moli: "češčena si Marija..." Lujz Zadravec se hvaležno ozre nazaj proti oltarju. Potlej tudi sam prime za vrv. Ne more se premagati. Težka je bila naloga njegovega življenja. Poljubi jo, kot da ga veže na samo nebo. Dolgo, zbrano pomaga slabotnemu čehu zvoniti zadnje angelsko pozdrav-Ijenje, da odmeva med goricami, ko so drugi zvonovi že obmolknili... Bele, kuštrave ovčke se zopet pasejo na sinjih pašnikih vsemirja, da njih runo blešči nad goricami... — IV. Za Donavo se je ukresnila krvavordeča iskra. Zapadne sape so jo razpihale, da se je dražeči sij kot odsev požara zlil preko Blatnega jezera proti goricam. V zraku so lebdele motne koprene. Podoba goric se je le medlo JANKO — San Luis TIHOŽITJE Hišica v bregu z majhnimi okni, bela ko v snegu. Pota so črna. Vrata kot zemlja. Streha srebrna. Ogenj pod kotlom poje in greje. Pet se jih smeje. Pred pragom ždi mraz. Veter si žvižga. Na steni spi čas. črtala na soparnem obzorju. Vršički visokih jagnedi so se stresli. Prebujene lastavice so neslišno drsele tik ob tratah po globokih dni-kah. Vse križem so kričali petelini zateglo nesoglasje dušečega razpoloženja. Dolge vrste rodnih trsov so stale v goricah kot žrtT vovani vojščaki. Mladi sveži grozdki so počivali v nedrju sinje poškropljenega perja, da iz večnih sokov globokih korenin dozorijo v sladek sad zemlje... Stari Lujz Zadravec stoji na sepu. Ne more se iznebiti dolge navade. Leta, težka leta je bedel nad temi goricami, da je v imenu Gospodovem pozdravljal prihajajoči dan negotovosti, ki jih je skrivalo prebujajoče se nebo... Stoji na sepu in se opira ob rogovilasti kol. Krvavi sij od vzhoda mu ščemi v očeh, da mežika. Pljuča mu polni morasto vzdušje soparnega jutra. Odsekano, trepetajoče diha. "Moj Bog, kakšno jutro..." Na vseh koncih so zazvonili dan. Pri Sv. Tomažu, pri Mali Nedelji, na Kapeli, pri Sv. Bolfenku na Kogu, na Humu, v Ormožu ob Dravi, pa pri Veliki Nedelji. Iz miklavževske doline je zapel zvon. Tudi srebrni krik iz sve-tmjskega zvonika je zaplal čez gorice. Od povsod je brnelo in se v težkem zraku nad Jeruzalemom prelivalo v prehitevajoče se na-peve krvavega jutra. Samo pri Jeruzalemu se še ni oglasil zvon. Krvavordeče sonce je žarelo v jabolku nad zvonikom. Križ nad njim je vrgel dolgo senco čez vrste trsja. Lujz Zadravec krčevito drži kol. Nestrpno si grize ustnice. "Moj Bog, kakšno jutro... In še zvoni ne..." Samo petelini vdiljen ob klancih nad goricami zateglo kikirikajo v jutro... Lujz Zadravec je znal tolmačiti sape, ki so vlekle čez gorice, in iz oblakov je bral.,S potno roko se drži za rogovilasti kol vrh sepa in se nestrpno prestopa. Za Blatnim jezerom gori krvavi sij, ob jeruzalemskih klancih pa samo petelini zategujejo zmešane napeve. Ne poje zvon, da bi se njegova molitev v imenu vseh teh pohlevnih bregov vzpela proti nebu in zarotila sape. Jutro že vse rdeče leži nad goricami. Lujz Zadravec ne vzdrži več. Zaleti se po sepu proti cerkvi. —• Spomni se, da nima več ključev. Zvon mora zaklenjen molčati visoko gori pod šilasto streho z velikim križem na vrhu. Mrtveča trpkost izobčenca se mu razlije čez srce. Zapolje mu v žilah. "Pa bi še lahko zvonil... Tako lepo... da bi prebudil zvonove vse vprek po teh bregovih..." Lujzove oči gredo na romanje čez brege, ki se izmotavajo iz rdeče koprene kot iz krvave sopare. Svetinje so ena sama ožarjena kaplja krvi; Kapela hlipa iz rožičaste pene... In Sv. Bolfenk na Kogu..! Sv. Bolfenk na Kogu in poniži Hum stojita otrpla v zarji... Kot obsojeni žrtvi.... Lujz Zadravec si s pestmi zadela oči. Sese-de se na sep. Samo spomin mu kot daljni odmev jeruzalemskega zvona zveni v ušesih. Rosna kaplja se spusti z mladega grozda nanj kot biserna solza... "Sedaj nisem več potreben... še ključev nimam, da bi lahko ganil molčeči zvon...-- Hanika... Sedaj zares pridem... — " V zraku zatrepeta tenki glas brona. Trči ob Lujzovo srce, da ga spreleti božajoča zona... "Oh... oh... Zvonček... moj..." Razprostre roke. Kot da hoče zleteti v ši-lasti zvonik in se zazibati na nihajočem pevcu. Oči se mu širijo, lica se mu pričakujoče raztezujejo. Kar plava po sepu proti cerkvi. Zvon zastoka. Krikne. Kot da je božjega pevca nekdo nasilno, surovo zagrabil za grlo. Lujz Zadravec obstane kot okamenel. Prisluhne. "Ne", vzklikne. "Ne... Za božjo voljo... Ne tako!" Zvon se spokoji. Poje skladno, umirjeno pesem angela Gospodovega za blagoslov novega dne nad goricami. Lujz Zadravec se umiri. "Tako... Da... Oh, saj bo... saj bo..." S trepetajočo, nestrpno roko niha po zraku. Kot da vodi srebrno pesem pevca. Z vsem telesom ga spremlja. Boji se, da zopet ne bi skočil iz ubranega nihanja. "Tako...--Bim — bom... Bim — bom... bom... bom... — — Ne! Ne tako! Ne tako," udari z nogo ob tla. "Ne davi ga! — Pusti ga! Naj poje..." Z dolgimi kcraki hiti čez trato proti cerkvi. "Moram mu povedati". Vrata v zvonik so zaprta. Lujz Zadravec obstane nemočen, tog... Roka mu omahne s kljuke. — Gre ob cerkvenem zidu. Težko vleče noge za seboj. Kot da so mu privezali zanje sramotno brvno. Sede v senčni kot nad klancem. Podpre si glavo in zapre oči... Zvon nad njim se sunkovito zaletava. — Potlej se ustavi. Samo vrane so še zakričale nad Veličanami in odletele rdečemu siju naproti... Lujz Zadravec sedi zmučen v kotu pri vratih jeruzalemske cerkve kot pred vhodom v večnost. Dolgo sedi. Čuti, da večnost prihaja blizu. Tako blizu, da dojema njen dih in se pripravlja na njen prihod... Ne vidi kape, ki so je sape spletle okoli Velike Kope na Pohorju, da bi trepetal pred njo kot pred slabim znamenjem. Ne vidi velikih, razcefranih plaht, ki plapolajo čez nebo nad goricami kot pošastne zastave neusmiljenih vojska. Ne sliši sika vetrov, ki piska visoko gori v zraku, da bi si zadelal ušesa in se roteče ozirai v nebo. Ne čuti trzavice dolgih vrst sinje poškropljenih trsov z mladimi grozdi v nedrjih, da bi molil zanje. Izgnani zvonar sedi pred pragom večnosti. Samo mehki spomini mu delajo družbo odsotnih sanj... Potlej se spomni in gre ob Babjem klancu navzdol. Ob njem so na sprotoletje nesli mrtvo Haniko v krsti. Teža starega telesa ga poriva proti dniki. Gre skozi Slanjčo ves. Zavije proti tihemu pokopališču. Kot da gre za svojim pogrebom. Poklekne pred grob. Temne mačehe in drobne spominčice cvetijo na njem. "Hanika... Sedaj zares pridem... Ne smem več zvoniti, veš..." Kleči pred grobom in moli. — Za Jeruzalemom votlo zabobni. Zarenčala je priklenjena pošast. Goričanci se zaskrbljeno ozirajo proti nebu in se križajo. Topoli vrh bregov za hip utihnejo kot otrple. Potlej zatrepeta drobno listje. Vitka debla se zdrznejo do korenin. Visoke topoli prve čutijo hudo uro. Lastavice se še enkrat vzpnejo proti nebu. Potem naglo padejo nazaj proti tlom. Ko miklavževski mežnar odzvoni poldne, leže na bregove mrtveča, votla tišina. Dušljiva sopara tudi pticam po senčnih sadovnjakih suši grla. Pritajeno pivkajo. Sredi popoldne gre Lujz Zadravec nazaj proti Jeruzalemu. S seboj nosi mehek mir v duši... — Jagnedi pri Jeruzalemu grozeče zapiskajo. Kot da bi hotele z vso jezo udariti čez bregove. Z vrhov plane veter v dnike, da zoreče pšenice kar padejo k tlom. Pošast za bregovi je spustila sle, da tulijo in piskajo preko goric. Vrhovljanci jo že vidijo. Izza obzorja se dviga njena grozeča črna podoba. Razkuštrane grive ji bleščijo v siju pekočega sonca. Nezadržno se vzpenja za vetrom. Lujz Zadravec ima roke sklenjene na zaledju. Počasi stopa navzgor proti Jeruzalemu. Veter mu briše znoj, ki se mu cedi izpod klobuka na razbeljeni vrat. Čez vroče vsemirje zakriči besni krik prihajajoče hude ure. Lujz Zadravec se ozre proti nebu. čelo se mu zmrači. Lica mu upadejo. Potlej se tenko nasmehne: "Oh, saj ne bo nič hudega... — Jeruzalemski zvon bo zaklenkal, pa bo šlo mimo..." Mirno, počasi gre navkreber. — Čez gorice zdrsi temna, mrzla senca. Ostri, ščemeči bič švigne vdiljen po nebu, da zoprna črna pošast divje zakriči. Zaori in zasope. Njen krik napolni nedogledno praznino vse-mirja. Lujza Zadravca zaskrbi: "Zakaj ne zvoni pri Jeruzalemu?" Na Mihalovščaku že streljajo na oblake. Jagnedi zateglo jokajo pod udarci vetra. Bregovi trepetajo pred kričanjem prihajajočega neurja. Lujz Zadravec stopi hitreje. Vzdihne: "Jezus Nazarenski, samo toče ne!" Stopa med vrstami nemirnih trt navzgor. Nestrpno gleda v šilasti jeruzalemski zvonik, ki kipi naravnost v pogrezajoče se, težke oblake. Bliski odsevajo v jabolku vrh mirnega stolpa, ki stoji, kot da je odrevenel pred grozotnim rohnenjem groma. "Zakaj ne zvoni ? — Jezus... zakaj ne zvoni..?" Debela, ledena kaplja se razpoči ob Lujzo-vem čelu. Zagomazi ga po vsem telesu, kot da ga je poljubila mrzla kača. Opotika se navzgor, naravnost čez gorice in sope: "Zvoni! — No... zvoni... zvoni..!" Zvonik stoji tog. Debele kaplje se razletava-jo ob šilasti strehi, ki jo biča razbesneli veter. Zmedeni goričanci stopajo na predokna in se križajo. Z blagoslovljeno vodo in janžev-cem škropijo razbesnelo nebo. Čakajo, kedaj bo iz jeruzalemskega zvonika zaklenkal tolažeči glas zvona in preprosil oblake... Lujz Zadravec stopi na sep. Sedaj šele vidi vso grozo, ki je izza bregov hreščeče lezla nad gorice. "Jezus Nazarenski", zavpije. Teče ob klancu vrh goric. Debele kaplje, ki mu jih veter nosi v oči, se mu razlivajo čez veke. ščemeči bliski mu jemljejo vid, da samo tipa naprej. Z vseh bregov in iz vseh dnik se pred prihajajočo grozo otrpli goričanci ozirajo k Jeruzalemu. V zraku prasketa in piska šiba božja. Udarja čez sredo vseh src, da drevenijo. Jeruzalemski zvon molči... Samo veter, ki se zaletava skozi ozke line vanj, ga narahlo ziba. Tolažečega glasu ni... Ko se Lujz Zadravec opoteče v vzpetino proti cerkvi, na zidanici ob klancu boleče zastoka opeka. Okrogli kos ledu se zvali Lujzu Zadravcu naravnost pred noge. Preplašeno odskoči. Potlej zidanica zahrešči, kot da je udarilo tisoč železnih bičev po njeni napeti strehi. "Jezus... — Toča...", krikne strah sam iz Luj-zovih prsi. "Tooooča..," zaori preko vseh drgetajočih vinskih bregov. Goričanci kot omotični padajo na kolena. Proti nebu dvigajo roke in molijo. Jeruzalemski zvon molči... Lujz Zadravec se z vso težo obesi na kljuko zvonika, da kar klecne na prag. Po hrbtu in po glavi ga bičajo ledeni udarci. — Vrata se ne udajo. S pestmi udarja po debelih deskah, da se votlo bobnenje meša med drdranje groma in hreščanje toče. "Aaah..." Brez moči pade z obrazom na vrata in sope. Mrzli led mu razbija glavo in hrbet. Skozi gosto spleteno zaveso padajočega le- du teče Japec. V rokah vihti debel drog. Vidi Lujza Zadravca, kako brez moči sloni pri vratih. "Oča...'" "Japec..." "Pred točo sem bil že tu... pa nisem mogel odpreti... — Pesrla pa ni..." Z vso silo zapodita debeli drog v ključavnico, da kar padeta v zvonik. "Oooh... — Vrvi ni..." "Pretrgal jo je Pesrl..." "Ni znal zvoniti..." Pehata se po ozkih, trhlih stopnicah na kor. Kratek kos pretrgane vrvi visi izpod stropa. S takšno silo se obesita nanjo, da zvon nad njima kar zakriči. Samo enkrat... Potlej vrv ohlapno pade navzdol.... — Lujz Zadravec izgubi ravnotežje. Na hrbet se zvali preko globokih stopnic... Japec zavpije: "Oča..." Potlej kar po štirih pleza po stopnicah naprej v zvonik. Obesi se na vzvod. Zapodi zvon, da plava preko vsega zvonika. Besni sunki vetra mu zanašajo ledene pljunke v obraz. Bobneči grom rohni nad njim. Grozeči bliski ga bičajo čez oči... Japec ne čuti groze. Samo jasni glas zvona mu odmeva v duši. Posluša ga in poganja zvon, da njegov čisti klenk zamira v oglušujočem besnenju neurja.-- Globoko spodaj pod zvonikom leži prelomljen stari zvonar Lujz Zadravec. Še sliši glas zvona. — Do smrti zbit plamen mu ugaša v očeh. Leži z obrazom proti odprtim vratom. Blodeči pogled se ulovi v vrstah okleščenih trsov, ki so držali v nedrjih sočne mlade grozde... "P° — kon — čano..." zagrgra iz grla, iz katerega burka vroča kri. "Pa... je... še... bil... čas... če bi... o pravem času — — zvonili..." Dolge vrste okleščenih trsov se izgubljajo... Lujzu Zadravcu sili kri iz ust. Toliko tople krvi... Potlej gre preko starih lic blaženi mir... "Hanika... — Sedaj... prihajam v večnost... --" čez oči mu pade črna koprena smrti. Z» njo žarijo neskončne zarje lepote...-- Jeruzalemski zvon kriči v hudo uro... Stari zvonar Lujz Zadravec leži polomljen globoko spodaj pod zvonikom. Razdivjani vetrovi mu skozi na široko odprta vrata nosijo ledeno mrzlo nesnago v pokojni obraz... V zvoniku nenehoma zvoni šolar Japec... — Ko bo huda ura nad goricami utihnila, se bodo umirili vetrovi. Takrat bo svetlo sonce posvetilo na čisto čelo jeruzalemskega zvonarja... "Dali so svoja življenja, da bi slovenski rod mogel v svobodi živeli" V tem letu se spominjamo desetletnice začetka nase narodne tragedije, ko so v aprilu 1941 razdelili našo domovino fašistični in nacistični okupatorji in je vstal iz naše srede komunistični peto-kolonec ter nam pripravil najstrašnejše dneve strahot, smrti in zločina. Začel se je tisti Jegličev veliki čas, ki rodi veliko hudobijo, in ki je dvignil v nas tudi veliki odpor Zločinu. Res, da je po kratkovidnosti uravna-teljev svetovnega teka bila povračilo tem najidealnejšim borcem naše zgodovine, ki so se uprli komunistični aziat-ski miselnosti, braneč naše slovenstvo in krščanstvo, svobodo naroda in človeka ter demokratično pojmovanje človeškega dostojanstva, grozotna smrt, toda v nas so ostali neomadeževani na časti in imenu, in danes rastejo v slavi. Odpirajo se oči zaslepljencem, in tisti, ki so jih vrgli krvniku v roke, danes že slutijo pomen njihove borbe in se uvrščajo med posnemovalce naših "mrtvih bataljonov". Na teh zaključenih straneh, ki posta- jajo že vsakoletni spomin našim mrtvim, hočemo letos prinesti nekaj osvet-ljajev vetrinjske tragedije, predvsem dokumentarne besede predsednika dr. Kreka, ki je edini od slovenskih političnih predstavnikov v Londonu in kot redki bistroumni državnik ves čas sovražne okupacije čutil z našo borbo in skušal vzbuditi med zahodnimi zavezniki njeno razumevanje. Iz teh besed vidimo ves napor tega našega "moža v sredini", da odvrne, od naroda nesrečo, ki so jo v tistih temnih dneh klicali nad nas komunisti in so jim nasedali zahodni demokratje v svoji naivni veri v možnost sodelovanja dveh nasprotnih si miselnosti. Ti dokumenti, kakor tudi besede dr. Meršola, ki je bil predstavnik civilnih slovenskih beguncev na Koroškem, nam rvsejo vzroke in potek tragedije; sedanje besede naših političnih in cerkvenih predstavnikov, kakor tudi pesnikov, naj bodo postavljene v pravo vrednotenje njih žrtev, kakor že dobivajo ceno v zgodovini teh desetih in petih let. V naših srcih pa je njih spomin živ in svet. v Črni spomini Dr. MIHA KREK Ves čas med vojno so nam zapadni zavezniki zabičevali: Storite, kar morete, da se ljudje doma pod okupacijo ne kompromitirajo s sodelovanjem z nacisti in fašisti. Za sodelovanje se smatra vse, kar more sovražniku politično ali vojaško koristiti. Slovenci so se ravnali po tem načelu. Komunisti pa so preko sovjetske diplomacije in propagande skušali predstaviti vse, kar ni šlo z njimi, kot kolaboracijo in podpiranje nacizma. Najprej so kot take slikali Vaške straže. Takrat je bilo še možno pobijati njihove laži in zavijanja, vendar že v teku 1943. leta vedno težje. Sovjetski pritisk se je čutil v Londonu proti njim, proti čet-nikom Draže Mihajloviča in proti podzemni vojski svobodoljubnih Poljakov. Po strašnih izdajstvih in verolomstvih slovenskih partizanov v jeseni 1943 je prišla tragedija pri Turjaku in potem kreacija domobranstva. Okoli Božiča 1943 so prispele v London te strašne vesti. Vsaka naslednja hujša od prejšnje. Človek ni vedel, ali naj bi bolj žaloval nad težkimi žrtvami, ki so padle po Sloveniji, ali bi se bolj bal posledic, ki jih je z ozirom na takratno mišljenje v Londonu moralo roditi domobranstvo. Takrat že Draža Mihajlovič ni imel kaj prida veljave, takrat že poljska vojska v domovini ni bila predmet pozornega negovanja in podpiranja na zapadu. Jugoslovansko vlado so Angleži poslali v Egipt. Tam so zahtevali, da mora Draža Mihajlovič izpasti. Slovenci v tej vladi nismo bili zastopani. Bila je vlada uradnikov. Mi — zasebni Slovenci v inozemstvu. Vojska se bliža koncu. Rupnik in neki njegovi pomočniki so govorili o do-mobranstvu in v isti sapi napadali za-padne sile, zlasti Angleže. Domobranci so dobili sredstva in formacije od okupacijske .oblasti. Za tisti čas v Londonu sama porazna dejstva in okolnosti. Nič ali zelo malo je zaleglo naše slikanje dogodkov, ki so izzvali domobranstvo. Redkokak najboljši prijatelj je upošteval komunistične morije po Sloveniji, komunistično sojenje in ubijanje, vero-lomstva in izdajstva, ki so jih bili komunisti zagrešili brez števila. Uradno enostavno niso hoteli o sili in potrebi domobranstva radi komunističnega divjanja nič slišati. Toliko bolj osorno pa so nam očitali, da "smo šli Slovenci z. domobran-stvom na Hitlerjevo stran." Ko je v začetku leta 1944 prišlo pod pritiskom Anglije še do vlade šubašič-Tiio in so titovski zastopniki v njej blazno-strastno, pa z uradno avtoriteto potrdili vse klevete proti domobranstvu, je izgubila protikomunistična slovenska emigracija vse opore, vsa sredstva, ki so takrat mogla kaj veljati. Bil je namreč čas pro-sovjetskega delirija, čas titovske vojne slave na zapadu, čas skrajne diplomatske ofenzive g. Molotova, Začetkom leta 1944 sem odšel v Alžir kot delegat v Odboru za sredozemsko vojno področje. Še vedno sem upal, da se bo kaj zgodilo, kar bi zaustavilo komuniste na naših mejah. Tam sem kmalu videl že titovo vojno delegacijo. Zveze z domovino smo skušali dobiti na vse mogoče načine. Poslal sem nekaj svarilnih brzojavk, pa ne vem ali so kdaj koga dosegle. Nobenega odgovora ni bilo. Čutil sem na vsakem koraku, da zavezniki očitajo domobranstvo. Le redko kdo je hotel poslušati, da ti vojaki niso nemški, da ne pomagajo Nemcem, da branijo domove pred komunisti, da imajo poseben slovenski status. Vedno bolj sem imel vtis, da teh reči zavezniški ljudje niso hoteli slišati, niti o njih misliti. Ko sem prišel v Italijo, sem videl, da so operativni oficirji vedeli vso resnico o komunističnih barbarstvih na jugoslovanskih tleh in da so poznali, nekateri vsaj, domobrance kot dobre, prijateljske ljudi. Ponovno so mi prišli na uho načrti, da zapadni zavezniki ne bodo prepustili donavskega bazena in jadranske obale komunistom. In to me je vzdrževalo v upanju. Toda tudi, če sem upošteval, da gre vse po zlu, da bo domovino vso zajel komunistični val, nikdar nisem slutil, da bodo Angleži begunce, ki bi prišli preko meje, izročali nazaj v roke jugoslovanskim komunističnim krvnikom. Vsakemu Angležu, ki je izvrševal politiko poma-ganja Tita, se je poznalo, kako težko jim je to delo in kako nič ne zaupajo svojim jugoslovanskim komunističnim pajdašem. Toda Molotov je zmagoval. Churchill je pristal na zahtevo, da zavezniška ofenziva na Balkanu odpade. Tito je ukazoval v štabu za Sredozemlje, katera jugoslovanska mesta naj bodo bombardirana. Postal je zavezniški komandant. Kot tak je mogel zahtevati svoje nasprotnike, ki so bežali pred njim. Poraz zapad-nih demokracij je bil popolen. Bog sam ve, zakaj je ta poraz morala spremljati še sramota. Osramotili pa so se vsi, ki so končno še z lažjo in prevaro odvedli slovensko narodno vojsko v smrt. "Povedal sem že, pa naj še ponovim, da so bili zapadni zavezniki točno predhodno poučeni, kaki bodo begunci, ki se bodo umikali pred komunističnimi armadami in bandami proti zapadu. Posebej je bilo vse pravočasno predloženo glede slovenske narodne vojske in posebna predstavka jim je točno pojasnila, da je bila to samo slovenska protikomunistična obrambna vojska. Nihče, tudi od Angležev prav nihče, ni dajal prav nikakega znaka, ki bi vzbujal sumnjo, da bi ti fantje in njihovi sorodniki mogli biti izročeni. Nasprotno, vsak, napram komurkoli bi bil jaz omenil tako sumnjo, je bil užaljen, kako morem o Angležih kaj takega soditi, ko vendar med njimi živim in delam že več let." (Dr. Miha Krek — "Svobodna Slovenija" 25. maja 1950) Aprila in maja 1945 v Rimu Dr. MIHA KREK V aprilu 1945 sva skupno dr. Živko Topalovič in jaz nekako uradno posredovala in prosila za bodoče begunce iz Jugoslavije pri zveznem oficirju maršala Alexandra v Rimu, Colonelu De Salis. Obširno sva popisala, kaki ljudje bese iz vzhodnih delov Jugoslavije pred titovimi bandami in kaki ljudje bodo še bežali, ko Tito zasede zapadne dele države in Slovenije. Popisala sva takozva-ne oborožene formacije, četnike in slovenske domobrance. Poudarjala sva, da so se ti borili samo proti komunistom doma, da se v ničemer niso pregrešili proti zaveznikom, da pa jih zato komunisti strašno sovražijo in bodo pomorili vse, ki jih dobe v roke. Zagotavljala sva, da so bodoči begunci prijatelji zapadnih zaveznikov in takoj pripravljeni, da se bore na njihovi strani. Predlagala sva: Da se begunci moški, sposobni za vojaško službo, takoj formirajo kot edi-nice zavezniške vojske in uporabijo pri nadalnjih akcijah proti nacistom, da se vsi drugi begunci uporabijo pri delih zavezniške vojne uprave, da se ostali begunci sprejmejo kot člani zavezniškega naroda v zavezniška taborišča. Predvsem pa sva naglašala, da noben begunec iz Jugoslavije ne sme biti proti svoji volji vrnjen nazaj v Jugoslavijo, kqr tam komunisti ubijajo vse svoje nasprotnike. Colonel De Salis je vse beležil, kar sva povedala. Preči tal je najini izjavi, kakor jih je napisal. Vem, da je poslal predstavko isti dan Glavnemu stanu maršala Alexandra. Intervenirala sva z dr. Topalovieem, ker je bil on v Italiji od zaveznikov vsaj neuradno priznan zastopnik četnikov Draže Mihajloviča, jaz pa kot zastopnik Slovencev, bivši jugoslovanski delegat pri zavezniški komisiji in predsednik Jugoslovanskega podpornega društva v Rimu. Poleg te intervencije sem v stvari govoril z zavezniškimi ^zastopniki pri ■vseh drugih priložnostih. Pomalo so begunci iz Jugoslavije že prihajali v Italijo. Kar so povedali, smo vse uporabili v isti namen. Odgovora, uradnega na vse te intervencije, nikoli nismo dobili. Šele, ko sem protestiral pri maršalu Alexandru proti izročanju domobrancev — torej potem, ko se je nesreča zgodila — sem dobil odgovor, ki ga hranim in v katerem maršal Alexander pravi, da so domobranci bili izročeni, ker so "nosili orožje proti Zavezniški vojski maršala Tita." Takoj nato se je maršal Alexander sam odpeljal na lice mesta na Koroško, kjer je potem ustavil nadalnje izročanje. Dr. VALENTIN MERŠOL — U.S.A. Dogodki v Veirinju pred peiimi leii Po lastnem doživljanju napisal dr. Valentin Meršol. V prvem tednu meseca maja 1.1945 je radi komunističnih gro-zovitosti in groženj zbežalo iz Slovenije na Koroško ogrog deset tisoč slovenskih beguncev, predvsem kmetskega prebivalstva. — Istočasno so se umaknili tja tudi slov. domobranci (ok. dvanajst tisoč). Večina beguncev je prišla preko Ljubelja. Tako civilni kakor tudi vojaški begunci so prišli na Koroško z namenom, da se prijavijo tam zavezniškim oblastem (angleškim) in jih zaprosijo za zaščito in preskrbo, v kratkem za azil. Dne 11. maja 1945 se je odpeljal iz Boro-velj poveljnik domobrancev gen. Krener z g. Kranjcem na avtu v Celovec, kjer se je javil na angleškem vojaškem poveljstvu (brigadni komandi). Tam so mu naročili, naj pridejo domobranci čez Dravo, izroče orožje in naj gredo nato v vojaško taborišče pri Vetrinju. To je bilo izvršeno 12. maja. Istega dne (11.5.) smo se pripeljali v Celovec: za Slovenski Narodni odbor: dr. Basa j, Msgr. Škerbec, dr. Eiletz in dr. Meršol kot tolmač. Na angleški komandi smo izrazili željo, da bi nam bilo omogočeno govoriti s feld-maršalom Alesandrom. Poslali so nas k FSS v Poreče, kjer so nas obvestili, da feldmarša-la ni na Koroškem. Nato smo bili poslani k Military Government v Celovcu, češ, da vprašanje civilnih beguncev itak tja spada, saj je tam oddelek za preseljene osebe (Department for Displaced persons). Okrog sedmih zvečer smo našli vodjo tega oddelka, majorja Johnsona, ki nam je naročil, naj pridemo prihodnji dan, ker je bilo ta dan že pozno. 12. maja ob sedmih zjutraj je odpotovalo na kamijonih angleške armade okrog 800 slovenskih beguncev iz Celovca (Jesuitenkaser-ne) v Italijo, Istega dne ob desetih dopoldne nas je major Johnson ljubeznivo sprejel. Povedali smo mu, da je pribežalo na Koroško pred komunisti in radi vojnih strahot veliko število slovenskih civilnih beguncev in vojaštva. V njih imenu prosimo za sprejem pod angleško varstvo in za vzdrževanje. Major Johnson je rekel, da se vojaštvo njega ne tiče, pač pa civilni begunci, katere bo Military Government rade volje sprejel in jim pomagal. Naj se zberejo na polju pri Vetrinju poleg vojaškega taborišča. Prišel bo čim preje sam tja ali vsaj poslal drugega oficirja, ki se bo brigal za civilno taborišče. Glede domobrancev smo bili istega dopoldneva na angleški vojaški komandi, kjer nas je sprejel adjutant capt. Hornby, ki je naročil, naj domobranci kar pridejo, da jih bo vojaška komanda že sprejela. V soboto 12. maja 1945. proti večeru so se na polju pri Vetrinju zbrali slovenski civilni begunci v bližini vojaškega taborišča, v katerem so bili domobranci, srbski dobrovoljci, četniki, vlasovci in nemški vojni ujetniki. Prenočili smo kar na polju, civilni begunci po večini brez šotorov in strehe. 13. maja 1945 smo šli: dr. Basaj, dr. Bajlec in jaz zopet k majorju Johnsonu, ki je ponovno obljubil, da bo vzel v preskrbo civilne begunce. Bili smo tudi na vojaški komandi, kjer smo podali informacije o domobrancih. Govorili smo z adjutantom capt. Hornbyjem; brigadni general nas ni sprejel. 14. maja 1945 sem bil ves dan v taborišču Vetrinje, kjer sem začel tolmačiti v zadevah slovenskih beguncev pri angleških oblasteh, poleg tega pa sem vršil zdravniško službo med begunci. Posle tolmača za slovenski Narodni odbor v Celovcu so prevzeli: pater Odi-lo Hajnšek, p. Zamjen in g. Podbregar. Za domobrance (pri gen. Krenerju) je pri angleški vojaški komandi tolmačil v glavnem g. Pod-horsky. Take* Slovenski Narodni Odbor kot tudi komanda domobrancev sta na angleški vojaški komandi vložila več spomenic o domobrancih s prošnjo za sprejem pod angleško zaščito. Kolikor mi je znano, na vse pisane prošnje in ustne intervencije ni bilo nobenega odgovora od višjih vojaških oblasti. 14. maja je prevzel slovensko civilno begunsko taborišče v Vetrinju v imenu Military Government (g. Johnson) kanadski major P. H. Barre, zelo skrben in za slovenske begunce izredno zaslužen oficir. Civilno taborišče je postalo bolj in bolj avtonomno' in ostalo samo indirektno še pod komandantom vojaškega taborišča, kateremu so bili direktno podrejeni domobranci in vse vojaške edinice raznih narodnosti. Vodja slovenskega taboriščnega odbora je bil g. Marko Kranjc, ki ga je g. Barre imenoval za voditelja! slovenskih civilnih taboriščnikov. Major Barre se je brigal v glavnem za hrano, ki smo jo dobivali najprej od vojaškega taborišča, nato pa naravnost iz skladišč. Komandant vojaškega taborišča je bil od 16. maja dalje Lt. Ames. Okrog majorja Bar-reja se je kmalu zbralo več angleškega osebja, ki je skrbelo za civilne begunce, tako: Miss Jane Balding, British Red Gross, od 17. maja; Mr. John Corsellis, Friends Ambulance Unit, od 18. maja dalje; Miss Florence Phillips, British Red Cross, od' 25. maja. Taborišče so hodile obiskovat razne znamenite osebnosti, tako 15. maja Lady Louise Mountbatten. 16 maja sem s polkovnikom Bitencem odšel v Celovec na štab brigade s prošnjo, da bi prevzeli domobrance pod zaščito. Nisva dobila nobenega jasnega odgovora. Govorila sva zopet samo s kapetanom Horn-byjem, brigadir naju ni sprejel. Podala sva ponovno pismeno in ustmeno podatke o domobrancih z navedbo, da se niso nikdar borili proti zaveznikom, ampak so samo skrbeli za varnost Ljubljanske pokrajine in na Gorenjskem, kjer so komunisti morili nedolžne ljudi, požigali hiše in cele vasi. Zato je bila samoobramba proti notranjemu sovražniku neobhodno potrebna in po mednarodnem pravu dovoljena. Domobranci so poleg tega vedno pomagali zaveznikom, kadarkoli se je nudila prilika. Isti dan sva bila tudi pri majorju Johnso-nu; ki je glede civilnih beguncev ponovno izjavil, da bo vojaška uprava (Military Government) skrbela zanje. Glede vojaštva (domobrancev) pa on ni merodajen. 21. maja je obiskal begunsko taborišče v Vetrinju general lt. Richard Mc.Creery, tedanji komandant Osme armade. Govoril je sa- Skupin# slovenskih beguncev na cesti pred Tržičem. mo z majorjem Barrejem, ki ga je spremljal skozi taborišče. Par dni nato je prišel bri-gadni zdravnik dr. Cameron, eden najvišjih vojaških sanitetnih avtoritet; prišel je iz Italije. Tako on kakor drugi obiskovalci, ki so med vojno videli begunska taborišča v raznih delih sveta, so imeli v splošnem vtis, da je slovensko taborišče kljub primitivnosti mnogo bolj čisto kot begunska taborišča drugih narodnosti; dalje, da so ljudje (slovenski begunci) videti zelo agilni, iznajdljivi in zdravi. 23. maja je Slovenski Narodni Odbor poslal vojaški upravi (Mit. Gvt.) pismeno zahvalo za dotedanjo podporo in vzdrževanje ter prosil še za nadaljnjo zaščito in pomoč. V drugi polovici maja se je začelo govoriti o odhodu slovenskih in srbskih vojakov v Italijo. Kdo je začel širiti te govorice, ne vem. Razni angleški oficirji, vprašani o tem, so bodisi potrdili, da pojdejo domobranci, verjetno tudi civili, v Italijo, ali pa vsaj tega niso zanikali. Nihče od Angležev pa ni niti namignil, kaj še, da bi jasno povedal, da bodo domobranci vrnjeni v Jugoslavijo — in vendar so jih Angleži poslali tja, in sicer najprej Srbe, Črnogorce in četnike, ki so se od 1. 1941 dalje borili proti Nemcem in Italijanom v prisotnosti in z vednostjo Angleške in Ameriške Misije na terenu v Jugoslaviji. Dne 24. maja (četrtek) so bili poslani na tovornih avtomobilih v Podrožico, tam vkrcani v vagone, nakar so jih prevzeli jugoslovanski komunisti, angleški vojaki pa so se vrnili. Srbi in Črnogorci s četniki so bili prepeljani na Jesenice in dalje proti Kranju in Škofji Loki, deloma tudi v Radovljico, kjer jih je dočakala nagrada za dolgoletno borbo proti Nemcem v obliki mučenja, zasmehovanja ter partizanske krogle v tilnik ali pa strojnice, brez vsakega zaslišanja ali drugega pravnega postopka. Vse to se je zvedelo žalibog šele naknadno. Prvi srbski oficir, ki je ubežal z Jesenic čez Karavanke nazaj v Vetrinj, je bil poročnik Vujičič. Vrnil se je dne 26. maja pred prvim transportom domobrancev. Šel je h generalu Krenerju, katerega je obvestil, da angleški vojaki pošiljajo srbske vojake in druge v Jugoslavijo na mučenje in v smrt, ne pa v Italijo. Ker pa so informacije, prejete od strani Angležev, govorile, da gredo transporti s Srbi v Italijo, ali pa vsaj tega niso zanikale, gen Krener poročniku Vujičiču ni verjel. Prihodnje dni so bili poslani v "Italijo" transporti s slovenskimi domobranci in nekaj sto civilistov, po večini sorodnikov. Prvi transport je odšel v nedeljo 27. maja 1945, naslednji pa 28. maja, 29. maja, 30. maja in 31. maja. Po vsakem transportu se je z večjo gotovostjo govorilo, da je cilj "Italija" samo varanje od strani Angležev, v resnici pa se izročajo antikomunistični borci na avstrijskih mejnih postajah jugoslovanskim komunistom. Major Barre je na vsa direktna vprašanja in dvome glede Italije vedno zahteval, naj se osebe, ki širijo vesti o pošiljanju vojakov v Jugoslavijo, pridrži in zasliši. Za Slovenski Narodni Odbor in nas vse pa je postalo popolnoma jasno, da so Angleži poslali slovenske in srbske vojake v Jugoslavije šele, ko se je 30. maja 1945 vrnil v Celovec dr. Janež iz Pliberka, ker je bil sam eden tistih domobrancev, katere so Angleži izročali komunistom in je komaj ubežal. Domobranci, ki so se pripravljali za transport prihodnji dan, so bili obveščeni, da Angleži domobrance izročajo jugoslovanskim komunistom in da jim je dano na razpolago, naj napravijo, kar hočejo. Razšli so se le ne-kate'ri, drugi so izjavljali: "Če Bog od nas zahteva žrtev, bomo pa tudi mi šli tja, kamor so odšli naši bratje in prijatelji, pa četudi v smrt. Za Resnico smo pripravljeni tudi umreti." 25. maja me je po odstopu g. Kranjca major Barre imenoval za vodjo begunskega civilnega taborišča v Vetrinju, potem, ko me je tudi' taboriščni odbor sam soglasno predlagal. Nekaj dni sem se tega branil in skušal ostati v ozadju, dokler me razmere same niso potisnile naprej, 31. maja, na dan Sv. Rešnjega Telesa ob drugi uri pop. smo se major Barre, Miss Bal-ding, šofer in jaz odpeljali z avtom v Podlju-belj, kjer je bila Ženska bolnišnica. Tam smo obiskali vše begunke, ki so bile tam radi bolezni ali poroda. S seboj smo pripeljali nekaj kruha in konzerv, kar smo razdelili bolnim begunkam kot priboljšek. Okrog 5. ure pop. smo se vrnili v taborišče. Pri pisarni nas je čakal g. Krištof, tolmač pri Lt. Amesu, ki je sporočil, da naj major Barre čimprej pride h komandantu vojaškega taborišča, ker gre za vrnitev civilnih beguncev Slovencev v Jugoslavijo. Tedaj sem prvič zvedel za namero, da bodo tudi civilni begunci vrnjeni. Čim sem to slišal, sem dejal majorju Barreju: "Torej je vendarle res, da Angleži vračajo begunce v Jugoslavijo v mučenje in smrt? iPrej so poslali vojake, zdaj pridemo- pa še mi civilni begunci na vrsto. Dosedaj nismo verjeli, da so Angleži zmožni laži in varanja, dejstva pa to nečastno dejanje potrjujejo". Major Barre je na te besede prebledel in mi naročil, naj ga spremljam k poveljniku vojaškega taborišča. Prišedši tja, me je major vzel v pisarno Lt. Amesa, čeprav je ta želel, da bi ■ se razgovarjal samo z majorjem, ker je zadeva tajna. Major mu je pojasnil, da sem voditelj taborišča in kot tak upravičen, da zvem vse, kar se tiče beguncev. Nato je Lt. Ames vzel v roke neki dopis in rekel: "Imam odredbo, da se jutri 1. junija odpravi iz taborišča 2.700 slovenskih civilnih beguncev in sicer 1.500 na postajo Pli-berk, 1.200 pa na postajo Maria Elend. Pripravljeni morajo biti že ob petih zjutraj za odhod. Odpeljani bodo na kamijonih iz taborišča na imenovani postaji, kjer jih čaka vlak. Ko sem slišal to naročilo, sem se vmešal v razgovor in odločno rekel: "Angleži torej vendarle pošiljajo slovenske begunce v Jugoslavijo, v roke komunistom, ki jih po dosedaj prejetih poročilih ubijajo. Vaša odredba mi dokazuje, da so bili domobranci vrnjeni v Jugoslavijo kljub vsem zanikavanjem in trditvam, da so odpotovali v "Italijo". Nisem mogel in ne morem verjeti, da bi bili Angleži, katere so Slovenci tako cenili in hrepeneli priti pod njihovo zaščito ter jim med sedanjo vojno reševali pilote, Angleži, katere sem v prvi svetovni vojni reševal in jim pomagal, zmožni, da svoje prijatelje, ki so nedolžni in katerim so obljubili zaščito in pomoč, pošiljajo v smrt. Prosim Vas, gospod major Barre, da podvzamete vse korake, da se to v bodoče prepreči". Lt. Ames je bil vsled mojih besed nevoljen in je jezno pripomnil, da je to odredba komandanta divizije in da se v to jaz ne smem vmešavati. Iz razgovora, ki je sledi! med Lt. Amesom in majorjem Barrejem sem razumel, da bi po prvi begunski skupini prišle na vrnitev v Jugoslavijo še druge skupine slovenskih in ostalih jugoslovanskih beguncev v Avstriji, Nemčiji in Italiji. Na begu v tujino. Prizor s poti Tržič-Ljubelj. Lt. Ames je zahteval od majorja Barreja, naj izvrši povelje vojaške komande, major Barre pa je prosil, naj počaka, da gre on z menoj v Celovec na Military Gvt, da posreduje. ^ Imel sem vtis, da je do tedaj tudi major Barre sam bil mnenja, da so bili domobranci poslani v Italijo in da je danes prvič lahko jasno sklepal iz odredbe glede civilnih beguncev, da to ni res. Ker je bil avto g. Barreja pokvarjen, je dal Lt. Ames svoj avto na razpolago. Na poti v Celovec sem majorju Barreju očital, da so Angleži prelomili vse obljube in mednarodne obveznosti o azilu za begunce, ker so izročili domobrance in mnoge civiliste Jugoslovanom ter ga rotil, naj pri vojaški upravi podvzame vse korake in napne vse sile, da preostali slovenski in jugoslovanski begunci, civilisti in vojaki ne bodo vrnjeni komunistom v Jugoslavijo. Major Barre je bil bled in silno razburjen. Videti je bilo, da ga je zadeva zelo pretresla. Po šesti uri zvečer sva se pripeljala na Mil. Gvt. v Celovcu, kjer sva odšla takoj na oddelek za preseljene osebe. Tam naju je že čakal major Johnson, ki je bil telefonično obveščen, zakaj prihajava. Prosil sem ga, naj pomaga rešiti slovenske begunce, kar je po mojem mnenju dolžnost Angležev, saj so nas sprejeli pod svojo zaščito. Naročil mi je, naj počakam v predsobi, sam pa je z majorjem Barrejem odšel v pisarno, čakal sem približno 30 minut. Major Barre je od svoje strani podrobno informiral majorja Johnsona o celi zadevi in ga prosil, da podvzame vse korake, da se civilni begunci ne vrnejo nasilno v Jugoslavijo. Slišal sem telefonirati na več strani. Nato me je major Barre poklical v pisarno. Majou Johnson mi je ponudil stol, me par sekund molče gledal, nato pa rekel v prisotnosti majorja Barreja: "We decided that ci-vilians will not be sent to Yugoslavia against tbeir will. Only those who wish to go, have to go". (Odločili smo, da civilisti ne bodo poslani proti njihovi volji v Jugoslavijo. Samo tisti, ki to želijo, naj gredo). Zelo me je razveselila njegova izjava, ki je prišla zame skoraj nepričakovano hitro. Zahvalil sem se mu s prisrčnimi besedami, češ, da je s tem pomagal rešiti življenje in preprečil mučenje tisočev, da so razmere v Jugoslaviji strašne, gotovo pa niso demokratične. Prekinil me je z besedami: "You may not inform me about the conditions in Yugosla-via. I know a lot about it, therefore we decided thus as I told you". (Nikar me ne poučujte o razmerah v Jugoslaviji, ker jih iaz precej dobro poznam. Zato smo odredili, kot sem Vam povedal). Ob tej priliki naj pripomnim, da smatram, da major Johnson ni bil kriv, da so bili domobranci vrnjeni v Jugoslavijo, saj je ves čas mojega stika z njim v Celovcu poudarjal, da on skrbi samo za civilne begunce, vojaki pa ne spadajo v njegov resor, ampak pod vojaško komando. Pač pa je major Johnson gotovo zelo zaslužen, da slovenski civilni begunci 1. junija in pozneje niso bili nasilno vrnjeni v Jugoslavijo. Da so bili domobranci vrnjeni, je po mojem mnenju krivo dejstvo: 1. Predhodni dogovor (že v 1.1944) med zavezniki, da naj se po vojni vsi domači nasprotniki posameznih režimov vrnejo v pripadajo- če države radi preiskave, sojenja in eventualne kaznitve oziroma amnestije po demokratskih načelih. 2. Da je bila Osma armada titofilska, ker je za časa' borb in bivanja v Italiji bila sosed in je sodelovala s komunisti. 3. Da zavezniške vrhovne oblasti in komande niso verjele številnim in izčrpnim poročilom in informacijam o pravem bistvu domobrancev, ki se niso borili proti zaveznikom, ampak bili njihovi prijatelji in jim pomaga-lali, kjerkoli je bilo mogoče, reševali njihove pilote, itd. V Celovcu do prihoda feldmarša-la Alexandra ni uspelo priti do višjih, odločujočih komandantov. Nižji pa niso smeli, niti mogli samostojno odločati. 4. Sodeč po poznejših dejstvih Angleži nikakor niso pričakovali, da so jugoslovanski komunisti tako krvoločni, da so veliko večino vrnjenih domobrancev zverinsko pobili. To dejstvo jih je frapiralo in pomoglo doj kasnejše odločitve, naj se noben jugoslovanski begunec ne vrača v Jugoslavijo nasilno. Pred odhodom sem se majorju Johnsonu pdnovno zahvalil za odločno pomoč in rešitev slovenskih beguncev ter se poslovil. Na poti v taborišče sem se prav tako prisrčno zahvalil mojarju Barreju. Vrnila sva se k Lt. Amesu, ki je sicer vzel na znanje ustmeno spremenitev odredbe glede vračanja slovenskih civilnih beguncev, istočasno pa prosil majorja Barreja, naj poskrbi, da dobi to odredbo tudi pismeno od divizije, oziroma brigade. Poleg tega je zahteval, da še isti večer do desete ure dobi sporočilo, koliko civilnih beguncev bi se vrnilo prostovoljno v Jugoslavijo, da bi on mogel pripraviti primerno število avtomobilov. Bil sem mnenja, da jih prostovoljno ne bo šlo preko 200, raje manj pa se Lt. Amesu to ni zdelo verjetno. Major Barre se je na to ponovno vrnil v Celovec na vojaško komando, jaz pa sem odšel v taborišče, da sporočim uspeh intervencije in da ugotovimo, koliko beguncev bi se želelo vrniti prostovoljno. Prijavilo se jih je okrog 200. Ko po deseti uri zvečer prišel ma,in>" V, Barre v taboriščno pisarno, je tam našel zbrane vse člane taboriščnega odbora, ki so se mu iskreno zahvalili za uspešno posredovanje glede vračanja beguncev. Bil je ganjen, oči so se mu zasolzile. Sporočil je, da bodo begunci, ki se žele prostovoljno vrniti~ v Jugoslavijo, odposlani šele 2. ali 3. junija. Nato nas je okrog enajste ure zvečer prepeljal z avtom v tovarno, da bi nas ne ustavljale angleške straže radi pozne ure, sam pa se je vrnil k Lt. Amesu, da mu sporoči število prostovoljno vračajočih se beguncev in nato v Celovec. 3. junija (v nedeljo) je odšlo v Jugoslavijo okrog 200 beguncev in sicer okrog 100 Slovencev, ostali so se skesali, okrog 100 pa Hrvatov in Srbov. Odpeljali so se na 40 slovenskih vozovih s konji preko Ljubelja. Ta dan je prišel tudi črnogorski četnik, ki je ubežal iz Radovljice, kjer so na mostu komunisti po-strelili okrog 600 Črnogorcev in Srbov, ki so bili poslani s prvim transportom s Koroškega. Napravili smo zapisnik in ga v angleščini predložili angleškim oblastem. Takih beguncev in zapisnikov je bilo prihodnje dni še mnogo. Major Barre mi je v nedeljo tudi naročil, naj bom prihodnji dan, 4. junija gotovo v taborišču, ker obišče taborišče neka visoka osebnost. 4. junija 1945, v ponedeljek okrog enajste ure mi je major Barre sporočil, da pride o-krog dvanajste ure v taborišče fieldmarshal Alexander sam. Naj bom kje blizu, da bom na razpolago, ker bo najbrže želel z menoj govoriti. Naj mirno odgovarjam na vprašanja, zraven pa lahko povem želje beguncev. Ni bilo časa, da bi sestavil kako pisano spomenico ali da bi se posvetoval, kaj na povem. V mislih sem si sestavil važnejše točke. Okrog poldne je bilo javljeno, da fieldmarshal Alexander prihaja. Pri pisarni, ob poti skozi taborišče, smo ga čakali major Barre, jaz, miss Balding in miss Philips, ki sta se veselili, da bodeta videli prvič v življenju "a real fieldmarshal". Bil je lep sončen dan. Pripeljalo se je, kakih 6 avtomobilov z oficirji. Na tretjem se je pripeljal Fieldmarshal Viscount Harold Alexander, Comman-der in Chief Mediterranean Area, ki je dal ustaviti avto pred našo skupino. Stopil je iz avtomobila, pristopil k majorju Barreju. ki mu je. raportiral in nato nas predstavil. Nato je feldmaršal okrog 20 minut govoril z menoj. Bil je izredno ljubezniv. Kakor morem naknadno sklepati, je prišel s posebnim namenom, da bi govoril z menoj, kot zastopnikom slovenskih beguncev. Moral je biti že prej precej obveščen o nas in o naših težavah. Imel sem vtis, da želi, da mu sam povem, kaj nas teži in kaj želimo, zato sem kar začel govoriti Taborišče v Vetrinju. Pok. Albin Gaser pred svojim šotorom iz smrekovega lubja. približno sledeče: "I am doctor Valentin Mer-šol, a Slovene physician, but no' politician. I was serving in the first World War eighteen months under the English command. Now as the representative of the Slovenes refugees I am asking you, Sir, for your kind protection and help for the Slovenes, who came over the mountains Karavanke because they are anti-comunists, as well as for the other Jugoslav refugees. We are asking especially fcr your kind order, that the Slovene an other Jugoslav refugees will not be sent back to Jugosla-via, because they would be there imprisonned, martyred and killed. According to the infor-mations received from persons who escaped, we know that many of the Slovene home-guards who in the last week have been sent back to Jugoslavia, have been martyred and killed without any trial at ali. These home-guards never fought against the Allies ,on the contrary they saved the Allied pilots and helped him whenever they could. They fought only against comunists who in Slovenia and in other parts of Jugoslavia be haved them-selves like robbers and murderers". Jaz sem dr. Valentin Meršol, slovenski zdravnik, a ne politik. Služil sem v prvi svetovni vojni 18 mesecev pod angleškim poveljstvom. Kot zastopnik slovenskih beguncev Vas sedaj prosim, gospod feldmaršal, za Vašo dobrohotno zaščito in pomoč za Slovence, ki so prišli preko Karavank, ker so antikomuni-sti, kakor tudi za ostale jugoslovanske begunce. Posebno pa Vas prosim, da blagovolite odrediti, da slovenski in drugi jugoslovanski civilni in vojaški begunci ne bodo vrnjeni v Jugoslavijo, ker bi bili tam zaprti, mučeni ali celo ubiti. Na podlagi informacij prejetih od oseb ki so ubežale, vemo, da je mnogo slovenskih domobrancev, ki so bili tekom zadnjega tedna vrnjeni v Jugoslavijo, bilo muče- nih in ubitih brez kakršnegakoli predhodnega sodnega postopka ali sodbe. Ti domobranci se niso nikdar borili proti zaveznikom, nasprotno, oni so reševali zavezniške pilote in pomagali zaveznikom, kjerkoli so mogli. Borili so se samo proti komunistom, ki so se v Sloveniji in drugih delih Jugoslavije obnašali kot roparji in morilci". Na te besede je feldmaršal Alexander vprašal: "How do you know that the soldiers have been killed?" (Odkod vi veste, da so vaši vojaki bili ubiti?) Odgovoril sem: "We are informed by people who escaped, returned over the mountains and gave evidence". (Obveščeni smo potom oseb, ki so ubežale, se vrnile preko gora in podale izjavo). Dalje me je vprašal feldmaršal: "From where did you came"? (Odkod pa ste prišli?) Pokazal sem zemljevid Slovenije, mesta in vasi Gorenjske, Kranj, Tržič, Ljubelj in cesto preko Karavank do Vetrinja. Na njegovo vprašanje, odkod sem, sem mu moral pokazati tudi mesto, kjer sem rojen. What are the majority of the refugees?" (Kaj je večina beguncev — po poklicu ?) Odgovoril sem mu: "The majority are far-mers from Slovenia, who escaped fearing the murdering comunists" (Večina beguncev so slovenski kmetje, ki so ubežali iz strahu pred komunističnimi morilci). Nadaljeval sem: "I am thanking you, Sir, and the other British authorities for ali help and assistance, given to us till present time, but we are asking you for asylum, protection and help, also in the future. Please, let us remain here in Vetrinj, do not sent us back to Jugoslavia, what for many of us would mean torture and death". (Zahvaljujem se Vam, g. feldmaršal, in drugim angleškim oblastem za vso pomoč in podporo do danes. Mi vas prosi-f mo za asil, zaščito in pomoč tudi v bodoče, prosim, pustite nas tu v Vetrinju, ne pošljite nas nazaj v Jugoslavijo, kar bi za mnoge med nami pomenilo mučenje in smrt ) Feldmaršal je nato rekel: "As far as I am concerned you can remain here at Viktring. Please rest assured that we will help you and your people". (Kar se mene tiče, Vi lahko ostanete tu v Vetrinju. Bodite prepričani, da bomo Vam in vašim ljudem pomagali.) Feldmaršalu Alexandru sem se prisrčno zahvalil za ljubeznivo obljubo in pomoč. Med- tem nas je neki angleški oficir fotografiral. Nato je feldmaršal Alexander stisnil roko meni, majorju Barreju in ebema sestrama Angleškega Rdečega Križa, sedel v avto in se odpeljal dalje po taborišču, da si ga ogleda. Z njim se je odpeljal tudi major Barre, ki mu je razkazoval taborišče. Prišel je prihodnji avto, ki se je ustavil. Adjutant feldmaršala si je zapisal moje ime ter osebne podatke ter se nato odpeljal. Feldmaršal si je ogledal naše taborišče in naročil, da se morajo naše stanovanjske razmere zboljšati. Bil je zelo zadovoljen s čistočo taborišča kljub sicer nengodnim razmeram. Odpeljal se je pri drugem koncu taborišča. Pozneje so mi major Barre in obe sestri Ang. Rdečega Križa, Miss Balding in Miss Phillips čestitali, da sem dobro govoril in da so za enkrat begunci rešeni, ker angleške o-blasti bodo gotovo izpolnile, kar je feldmaršal obljubil. Istega dne, 4. junija 1945, ob sedmi uri zvečer je komandant vojaškega taborišča, Lt. Ames dobil nujno povelje s sledečim bese-dilom: june 4; 1945 New Army policy respective Jugoslavs efective forthwith: 1. No Jugoslavs will be returned to Jugoslavia or handed over to Jug. troops against their will. 2. Jugoslavs who bore arms against TITO will be treated as surrendered personel and sent to Viktring Camp at disposal; further instructions awaited. 3. Ali this personel will be regarded as displaced personel and ultimately routed via Italy. 4. No evacuation from Viktring TFO. Nov armadni postopek glede Jugoslovanov veljaven v bodoče: 1. Noben Jugoslavan ne bo vrnjen v Jugoslavijo ali izročen Jug. četam proti svoji volji. 2. Jugoslovani, ki so se borili proti TITU, se bodo smatrali kot osebe, ki so se predale ter bodo poslani v Vetrinjsko taborišče na razpoloženje, v pričakovanju nadaljnjih navodil. 3. Vse te osebe se bodo smatrale kot preseljene osebe in bodo končno napotene .v Italijo. i. Nobene izpraznitve Vetrinjskega taborišča". Gornja odredba feldmaršala Alexandra je ne samo v polni meri potrdila odlok, ki ga je sporočil major Johnson 31. maja, da civilisti ne bodo poslani proti njihovi volji v Jugoslavijo, ampak je tudi pomenila rešitev Jugoslovanov, ki so se borili proti TITU. Nanašala se je ne samo na Slovence, ampak na vse Jugoslovane, torej tudi na Hrvate in Srbe, ki so bili s to odredbo rešeni nasilne ^vrnitve. Že sam začetek odredbe je značilen: "New Army policy" — "Nov armadni postopek". S tem se potrjuje, da je prej obstojalo drugačno postopanje z Jugoslovani: nasilno vračanje. Da je odredba bila dana v zvezi razgovora feldmaršala Alexandra z menoj, sledi še posebno iz 4. točke, ki govori, da se Vetrinjsko taborišče ne bo izpraznilo. Jaz sem namreč poleg drugega prosil za to odredbo iz razloga, ker so slovenski begunci bili takrat zelo razburjeni in Angležem niso verjeli, tako da bi se ob eventualni odredbi, da se ima Vetrinjsko taborišče izprazniti, velika večina beguncev razbežala iz strahu, de je preselitev, samo pretveza, v resnici pa bi nas Angleži izročili komunistom. S to odredbo feldmaršala Alexandra so bili rešeni ne samo Slovenci v Vetrinju (ca. 6.000), ampak tudi vsi Jugoslovani, kjerkoli na teritoriju angleške armade, pa bodisi da so bili v taboriščih ali izven njih. Upoštevajoč, da so bili 1. 1945 jugoslovanski komunisti zelo krvoločni, je bilo z gornjo odredbo gotovo rešenih smrti vsaj polovica slo-slovenskih in ostalih jugoslovanskih beguncev v Avstriji in drugih državah, kar bi znašalo Slovenska begunska družina v Vetrinju. več tisoč jugoslovanskih življenj, mnogi drugi pa so bili rešeni ječe. in prisilnega dela. 18. junija 1945 je zapustil Vetrinjsko taborišče za Slovence tako zaslužni major P. H. Barre in odšel na drugo službeno mesto. Poslovili smo se od njega s petjem pevskega zbora in hvaležnimi besedami. Bil je ves ganjen. Vetrinjsko taborišče je prevzel nato angleški major B2II, ki je bil po dobroti in značaju zelo podoben majorju Barreju. Bil je z •nami do 29. junija 1945, ko smo se preselili iz Vetrinja v begunska taborišča Peggez-Lienz, Spittal, Št. Vid ob Glini in Judenburg. Ob priliki te preselitve se je mnogo slovenskih beguncev razbežalo, ker niso zaupali Angležem, češ, zopet vozijo begunce v "Italijo". Vsi pa smo budno pazili, kje in kam se vozimo, da se ne bi "pomotoma" kam drugam pripeljali. Vendar smo to pot prišli na prava mesta, kamor so tudi oni, ki so se razbežali, kmalu prišli za nami. Krivda in zasluženje krvi GOVOR LJUBLJANSKEGA ŠKOFA G. DR. GREGORIJA ROŽMANA NA SPOMINSKI AKADEMIJI 4. JUNIJA 1950 V CLEVELANDU V zadnji vojski, ki miru ni prinesla, koliko je bilo krvi prelite! Ne vem, je li točna statistika že narejena — gotovo je bilo ogromno žrtev ne samo med vojaki, še Več v taboriščih, rjavih in rdečih, in med civilnim prebivalstvom v zbombardiranih mestih — reka krvi, ki napolnila bi jezero. V vsej človeški zgodovini, ki skoraj ni drugega kakor povest, kako se je človeška kri prelivala •— od uboja Abela pa do današnjih dni •— morje krvi, v kateri bi ves sedaj živeči človeški rod utonil, če bi prelite krvi usmiljena zemlja ne bila popila. Prelita človeška kri — ali se je drži krivda, ki terja maščevanje, ali zasluženje in odrešenje? Oboje! KRIVDA: Kdor neupravičeno prelije kri drugega, nosi krivdo— vnebovpijočo, ker na-dolžna kri vpije do neba. Neupravičeno — Kdor nima zakonite oblasti nad življenjem in smrtjo sočloveka, torej samozvano, samovoljno ubija, bodisi kot zločinec, bodisi kot revo-lucijonar — krivda se drži njegove morilske roke, ki se z vodo ne) da izprati. Neupravičeno preliva kri tisti, ki ima sicer zakonito vladarsko oblast, a s smrtjo kaznuje dejanja, ki smrti ne zaslužijo ali brez strogo dokazane krivde neupravičeno ubija — oblast, ki krivično vojske začne, kajti za krivico ni nikoli nobenega moralno upravičenega razloga — vojska, ki ima krivičen cilj, nikdar ne more biti upravičena ne pred Bogom ne pred ljudmi. ZASLUŽENJE KRVI: se drži tiste, krvi, ki je bila nedolžna prelita. Ne morilca ampak po nedolžnem ubitega venča zasluženje in slava pred Bogom. Kdo je tako nedolžno umorjen? Kdor ni ničesar zakrivil, a so njegovo kri prelili — kdor koli: oblasti ali samozvanci. Kdor je sebe in svoje upravičeno branil pred napadi nasprotnika — kogar koli: ali tujca ali domačina. Kdor je padel v obrambi krivično napadene domovine. Kdor se je vojskoval za pravo svobodo, za uničenje trinoštva nad svobodnimi ljudstvi, za splošne človečanske pravice in svoboščine. Po teh moralnih načelih moremo presoditi, kdaj je prelivanje krvi krivda, kdaj ne; kdaj znači zasluženje za tistega, čigar kri se je prelila, kdaj pa kazen za tistega, ki je vzrok prelivanja nedolžne krvi. Natančno in popolnoma pravično bo to presodil Bog. On, Vsevedni, edini natančno pretehta krivdo, presouT nedolžnost, preceni zasluženje in pravično določi kazen. Božja pravičnost mora za vsako neupravičeno prelivanje krvi zahtevati zadoščenje, naložiti kazen; če bi Bog tega ne storil, ne bi bil neskončno pravičen. Kdaj in kako bo tirjal zadoščenje in, če ni prostovoljnega zadoščenja, naložil kazen — to je Njegova zadeva, ne naša. Včasih še le po stoletjih; včasih vidno tu na zemlji včasih samo v večnosti, kar je našim očem še zakrito. Pride pa — tako Jezus Judom: "Pride nad vas vsa pravična kri prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija..., ki ste ga umorili med templjem in oltarjem. Resnično povem vam: Vse to bo prišlo nad ta rod." (Mt. 23, 35. 36.). i Božja pravičnost pa daje krvi nedolžnega, ki se je po krivdi morilca prelila, odrešilno moč in to_v moči in zasluženju najbolj nedolžne in svete krvi, ki je bila kdaj prelita — odrešilne krvi Jezusove. V vsaki nedolžno preliti krvi je zasluženje in odrešenje, posebno v krvi mučencev, ki so bili mučeni in ubiti iz sovraštva do vere, do Cerkve, do Boga. Med krvjo, ki je bila prelita v zadnji vojski in še vsa leta po njej do danes, je mnogo nedolžne krvi, tudi resnično mučeniške krvi v pravem pomenu besede. Ta kri je dragocen zaklad v božjih o-čeh. Ta kri ni tekla zastonj, čeprav morda ni nobenega vidnega uspeha doslej imela — čeprav bi bili s krivdo krvi o-madeževani morilci zmagali — zastonj ni! Počakajmo, kakor čaka sejavec, ki je položil seme v zemljo, da vskali in •začne rasti. Niti kapljice nedolžne krvi ni pozabljene, nT zgubljene — kakor v fizičnem svetu nobena energija ~ ne izgine, — spremeni se — tako tudi ne kri. V božjih računih je vse zabeleženo; vsak račun bo ob svojem času prezentiran, iz vsake kaplje nedolžne krvi bo zrastel cvet in sad. Mnogo nedolžne slovenske krvi je bilo .prelite od črnih, rjavih in rdečih sovražnikov — srca se nam krčijo, ko se je spominjamo — a na to kri se opira naše najtrdnejše upanje. Ta kri bo našemu narodu v vstajenje, ne v smrt, v osvobojenje, ne v suženjstvo,/v zasluženje, ne v kazen — v končno odrešenje. To je naša trdna vera, ki jo izrekamo ob slovesnem spominu na one, ki so morali preliti svojo kri, da nam zašije boljša in lepša svoboda. «1 SLOVENSKI DOMOBRANCI SO BILI GOREČI BORCI ZA ZMAGO ZAPADNIH DEMOKRACIJ" GOVOR PREDSEDNIKA N.O. ZA SLOVENIJO DR. MIHE KREKA NA SPOMINSKI PROSLAVI V CLEVELANDU 4. JUNIJA 1950. Mislim, da bo zgodovina zapisala, da so koncem druge svetovne vojne v letu 1945 narodi in države zapadne demokracije in krščanske civilizacije doživeli najstrašnejšo nesrečo in najhujši svoj poraz. 200 milijonov ljudi, ki so bili vsi člani krščansko kulturnih, svobodoljubnih, izobraženih in zavednih narodov, je takrat zagrnila tema nasilja nad duhovnim in telesnim življenjem. Razvoj narodnih in mednarodnih dogodkov v vseh naslednjih letih je določal ta usodni poraz v letu 1945. V letu 1945. se je razlila po vseh deželah vzhodne in srednje Evrope Rdeča armada kot žareča lava in nosila, kamor je segla, smrt in upepelitev svobode in neodvisnosti narodov in poedincev. Med trombami Rdeče armade in grmenjem njenih topov je zmagala revolucija zla. Leto 1945. je bilo za žrtvovane narode hujše kot vsa svetovna vojna. Takrat so goreli domovi in selišča, vasi in mesta. Niso goreli na bojnem polju častnih nasprotnikov, ki bi se borili za častno zmago in časten mir, požigala je revolucija, ki so jo vprizorili fanatični zločinci nad lastnimi domovi iste domovine lastnim bratom in sinovom istega rodu. Nikdar v nobeni vojni ni bilo toliko zločinskih, nizkotnih masovnih umorov kot v letu 1945. Umorjeni so bili deset in deset tisoči nedolžnih, razoroženih, golorokih pravičnikov kot klavne živine na oltar revolucije. V letu 1945. je odločala usodo narodov zmota in zloba, hudobija. Čim bolj so se prodani narodi zmoti in zlobi upirali, tem večje in težje so bile njihove žrtve. Ob peti obletnici tistih strašnih dni, ko so komunisti na Slovenskem poklali in pobili zadnje tisoče slovenskih mladeni-čev in z njimi vred tudi par tisoč njihovih mater, sestra in žena, mislim, da je treba podčrtati nekatere značilnosti tiste slovenske narodne vojske in njenih vojakov. Slovenski domobranci niso bili nikaka vojska kakega političnega režima. Oni niso služili nikakim posebnim političnim sistemom in ciljem. Slovensko domobran-stvo je nastalo le iz kričeče potrebe, da je bilo treba čuvati in braniti slovenske vasi in hiše, slovenske družine in posestva pred roparskimi bandami, ki so od vsega početka hotele uničiti našo svobodo in vsiliti tiranijo komunistične vlade. Slovensko domobranstvo je bila izključno le protikomunistična in protirevolucijo-narna vojska. Slovenski domobranci so vedeli, da se bore za svobodo svoje domovine, ki so jo za ceno življenja hoteli ohraniti v družini svobodnih, kjer bi vladal krščanski družabni red demokratičnih civilnih svoboščin. Slovenski domobranci so bili goreči borci za zmago žapadnih demokracij. Ne samo, da ni nobena domobranska puška ustrelila na zapadne zaveznike, domobranci so reševali vojake zapadnih zavezniških armad, ščitili njih življenja bolj kot svoja in v najtežjih okolnostih sredi sovražnega tabora neprenehoma delali za zmago zapadnih zaveznikov, Anglije in Amerike. Slovenski domobranci so bili odlični borci in nikdar bi slovenska domovina ne bila v krempljih komunizma, če bi slovenska narodna stvar ne bila neusmiljeno izdana in prodana. Vse, kar je storil povprečen slovenski fant v domobranski vojski, je storil le, ker je goreče ljubil svojo domovino in svoj narod. Vsako uradno in neuradno očitanje, da je bilo domobranstvo neka priprega tega ali onega okupacijskega režima, je laž in kleveta. Slovenski domobranci niso živi hoteli dopustiti, da bi nad slovensko domovino zavladala komunistična revolucija. To je bil ves njihov greh in samo zato so morali umreti. Poleg teh, ki jih je bilo v letu 1945. največ izdanih in pobitih, se pobožno spominjamo tudi vseh drugih slovenskih junakov in vojakov, ki so se takrat dvignili v obrambo domovine pred komunistično revolucijo, pa naj so se že borili v četniških oddelkih ali slovenskih postojankah vojske generala Draže Mihajlovi-ča. Vsi so imeli le svobodo domovine pred očmi, vsi so domovino hoteli obvarovati pred isto nevarnostjo, vsi so doživeli več ali manj isto usodo. 1. junij je spominski dan vseh slovenskih žrtev za svobodo. Spominski dan, dan molitve za tiste, ki so dali svoja življenja, da bi slovenski rod mogel v svobodi živeti. Tu v Ameriki še prav posebej obhajamo na ta dan spomin tudi vseh tistih Amerikancev slovenske krvi, ki so v drugi svetovni vojni pustili mlada življenja v vseh delih in po vseh koncih in krajih zemeljske oble, da bi luč življenja v svobodi posvetila in sijala vsem ljudem in vsem narodom vse bodoče čase. Saj so tudi oni umirali za našo svobodo, saj so tudi oni bili trenotno prevarani za sad svoje žrtve. Kljub njihovim smrtim, kljub vsem zmagam ameriškega orožja na vseh JEREMIJA KALIN — Buenos Aires bojiščih, ni miru na zemlji. Tudi ameriška matere, bratje in sestre, tudi otroci ameriških junakov, ki so padli, se ves ta čas po letu 1945. stiskajo vedno bolj v strahu in skrbi, kaj bo še vse prišlo nad nas kot grozna posledica zmote in zla, ki sta zmagala v letu 1945. Zaskrbljenost in tuga, ki nam jo vzbuja ta spominski dan, pa ne sme imeti prav nikake druge posledice v nas kot vsako leto ponovljeni sklep, da hočemo vse svoje duhovne in telesne moči posvetiti idealom in ciljem, ki so vžigali srca naših padlih junakov. Ne smemo in ne bomo nehali, dokler teh ciljev ne dosežemo. Rešen mora biti spet človeški rod nasilja nad duhom in nasilja nad telesnim in družabnim življenjem. Svobodni morajo biti narodi, združeni v pravičnem redu miru, dobri sosedje vsakemu bližnjemu in vdani sinovi in hčere le Bogu, ki nam je z življenjem vsadil v srce ljubezen do svobode in nam dal razum, da ju uporabljamo Njemu v čast in za blagostanje in lepoto življenja. Ta namen obudimo in prosimo: Slovenski mučenci, prosite za nas! J.unaška pe&em mtadcev pced čudeča se zaia (IZ NEOBJAVLJENE ZBIRKE: VETRINJSKI TROSPEV) Rog, zatrobi v zbor! Zdravo! Bog!! Ovijmo s slovensko zastavo pobitih mož grob! Na straži budeče se zore stojimo v zboru pred vami kot katafalkom ogromnim, ki Narod vso svojo razsežnost dal mu za slavna je tla: fojbe v Trstu in Istri, kraške trnovske kotanje, triglavske previse in reže, vse rove ob Soči in Savi, Savinji, Kolpi in Muri, ob Dravi pred vas pa razgrnil majsko polje Vetrinjsko: zdaj kot srebrni križ čez prt leži vam mrtvaški, padajo črni trakovi z njega čez vse robove kot v brezna kočevskih gozdov, teharskih črnih šahtov, v Ljubnika loškega jamo, v gozdove jeseniške, v korita ponikalnic, gnojnic in smradnega kala. . . O, pred tem katafalkom, ogromnim kot naša dežela, stojimo pred jutrom zore in gledamo v vaše Smrti, v tilnik vaš neupogljivi: strel zlomil mu kost je zravnano, a pali v grob ste navznak, z očmi uprtimi v sonce, krvavo zahajajoče. . . v mesec.. . v zoro, ki vzide. .. Oči zadnji sij je dvignjen v nebo: tam sveti kot zvezde, pokrili ste z njimi svoj grob, da zrete srce svoje cvesti, pokrili ste z njimi nam noč, da v sen nam zvenite nenehno kot Zlati Veliki Križ — božansko odlikovanje za boj in muke in zmage in za poraz — Plačilo, ki je visoko. .. najvišje: Poroštvo Bodoče Zmage!. . . Na straži stojimo tu v zboru in pojemo Slavo Slavnim, da zora, ki se budi, iz naše himne vstane, od vaših ran krvava, od naših sanj vsa bela, od vaših zmag žareča — kot Sonce v Dom naš plane! Pojemo Slavo Mrtvim, ki živi so v naših telesih: očetom, ki kri so izlili nam v žile in — Naši Zemlji. V sebi čutimo gibe Zemlje Naše v globini — čuješ Srce Slovenje?. . . Čeprav pokopano — bije, živi iz mrtvih teles. . . Živi smo roka teh sunkov, udarjamo z njihovim taktom, smo Eno: Kri Očetov. . . Gol sem prišel na svet, gol odšel iz Domovine, nič mi zapustil ni oče: srce le in svojo Smrt. Strel v til mu glavo je nagnil, da zadnjikrat me je poljubil, kot gobavec, poln ran, objel me je z zadnjim objemom, ko padal je že v mrak, v očeh je še mene gledal, bil v zadnjem udarcu srca sem. . . udarilo je kot zdaj v meni in vedno, ko romam v brezno, odpiram oči ti v noči, rane s poljubi mazilim, tilnik ti dvigam visoko, v gozd te vodim s korakom, ki ti si ga hodil nevstrašno, puško ti dajem v roko, živ ogenj v oči in v srce, na jasi ob sončnem vzhodu zavpiješ. . . Ne! Jaz zavpijem z glasom, ki je ves tvoj: Svoboda Sloveniji, fantje!!... Dvigam vsevdilj te iz groba in vem, kaj' je dedščina moja. Vstopam se v ta zbor, da očetom izperem z obraza pljunke iz kužnih ust: Zora budi iz noči se, na tvoje čisto lice vrglo bo Sonce svoj znak in, kar zdaj ve tvoj sin, zavpil ves svet bo: Junak! Na straži budeče se zore stojimo v zboru pred vami, očeti, brati, prijatelji, vrstniki, neznanimi znanci, branilci naših vasi, naših življenj, naših čred, naših hiš varovalci, hlevov, kašč in skednjov, naših skupnih domov, domačnosti naše pod lipo, naše zastave, ki spet iz src ste jo dali na čela, in naše cerkve v sredini z zvonovi in našim Bogom. Vaša ubita telesa na ščitih src nam ležijo: Slava in Čast Junakom! Dvigamo jih visoko, da sleherni vidi njih Smrt, z njimi vsej zemeljski obli rišemo krog kot mrtvaški sprevod, ki pod zvezde Zahoda spreminja se v slavni pohod junakov Novega Časa, dopolnjujočega v nas se za hip, ko na kraj vaših Smrti zložimo vas s ščitov na tla: Tu daj, Domovina, jim Čast! Končano je njih Brezčasje. . . Začetek so Zgodovine! Čas bo sklonil glavo, kot pesnik bo dvignil svoj spev, vrgel v gozdove godbo kot v strune vsem štirim vetrovom, zamajal sleherni cvet, da v travi bo zvonček Slavi. njim, ki so mrli v Nečasti k Časti Boga. . . Domovine, ljubljenci Svobode. . . Mi pa v svečanem zboru stojimo pred tem katafalkom, pred Grobom Domovine pod Zmagoslavnim Lokom dveh zemeljskih obel pred zoro, ki si že odmika zaslon. . . Njih Smrti v Panteon! Zapojte v rogove fanfare! Junake spremljamo v Hram. Razvijte slovenske zastave! Polmesec in sij treh zvezda naj pade čez njih rane! Junakom Smrti — POZDRAV! Stojimo s pozdravom ob sencih za mimohod teh, ki so v srcih. Gledamo: Beli konji, vpreženi v lafete topovske, na njih poveljniki naši, ležeči z roko na meču — peket voza gre okrog sveta, da odmeva iz dna: Slava! Slava, ki šli ste pri nas skoz Časa sotesko, na glavo pritiskaj očo vam svoje poveznj ene stene -— pokrove bodoče rakve. . . Vi skoznjo ste šli zmagovito, neustrašeni stezosledci izgubljene slovenske Svobode za bledo lučko kresnic, ubito v močvirju Brezčasja. . . a vstala bo z vami kot Sonce, ovila Vas, Slavljence, z bleskom! Za njo ste šli na Kočevje (Zmagalcu Kočevja -— Slava!) za njo na Javorico — (Slava zmagalcem Gorjancev!) za njo ste šli v Dolomite. . . na Kras. . . v Tolminske hribe... bili na Vojskem ste boje. . . pri Cerknem. . . po Soški dolini. .. po Notranjski in Dolenjski, pod Blegašem in Ljubnikom, po Pohorskih pobočjih, med trto Slovenskih goric, po Krimu in po Blokah, med brezami Bele Krajine. .. povsod pred vami — Zmaga, za vami — Slava! Slava!... V zboru stojimo pred vami: mimohod spremljamo v Hram. . . Pozor! Baklje goreče vžigajo se pred nami kot zvezde prasketajoče, da noč nam že sije pred zoro: v rdečem svitu Rašice.. . dražgoških zlatih oltarjev, Hinj in Loga in Loža.. . Sviti kresnic belokranjskih? Ogenj za — plašč ljudem: Neronove plamenice! Vidimo lica ožgana — oči soj je silnejši od žara, gleda v stoletje naprej — plamen, ki ne bo ugasnil v Suhorju pod telesi, pribitimi na drevesa... stražni ogenj s Turjaka, lica razsvetljujoč ranjencem, ubitim skoz rane s strelom na pragu gostinskem,... žar v Cerkljah, v njem sij: duhovnika dlan posvečena... Balantičev kres v Grahovem: gorel bo vso zgodovino, pesnikom v navdih, zgodopiscem slovenskim za kletev, žerjavica, ki je povžila najžlahtnejše zrno kadila, za večno goreči grm, ki skozenj nam poje Pesnik... Gledamo v svit ta goreči — sveče za vrstami vodcev — in zdaj nam je ogenj topov, ki mečejo žar v Grčarice v žive nastavljene prsi termopilskim branilcem, v Smrti s klicem —- Svobodi!... 1 Kri ta nam vpije z ognjem in sveti nam pot v novo zoro: pred njo stojimo v zboru, pozdravljajoč sveti plamen, ki gre kot ekvator zarje okrog vsega sveta, da spet nad Triglavom.zasine vedno goreči žar -— Svobodne Domovine!!... Pozor! Šentjernejski fantje. . . tam Ajdovca moška srenja: postavljena v vrsto pred cerkev, ki zdaj je le ruševina, grob živega Boga, izvrženega v živ ogenj: vsi dvignejo roke v pozdrav Njemu, ki je v pepelu in padejo drug za drugim v grob, ki se odprl bo z zoro... pred njo stojimo tu v zboru in pojemo Slavo tem Smrtim... Slavo njim in junakom od Svetega Gregorja, na Travni Gori zaklanim... iz Pudoba in Šent Jošta... s Police. . . Menišije in pesem najsilnejšo onim, ki od mize oltarne stopili na Črnem Vrhu so v Smrt: padli z dlanjo so na srcih kot na tabernakljih, v njih ustoličen Bog Sam. . . O, vse vas spremljamo v Hram. .. Dolge so vrste teh Smrti pred našim defilejem ob katafalku Domovine v času pred jutranjo zoro, ki vstala bo izza vislic obešencev ljudskih sodišč, iz jarkov taborišč, napolnjeni^ s trupli jetnikov. . . Zmagovalci od včeraj — (danes ovenčani s trnovo krono): trupla vaša iz jam — na slavnostne naše ščite: Slovesno Vas bomo zložili v Slave slovenske Hram!... Pozor! Nagnite zastave! Globoko! Še niže! Da segle bodo v najgloblja brezna, v prepade, ki nimajo dna iz kamna in prsti: iz trupel naših Vetrinjcev!.. . Ovijte jih v soj celjskih zvezd, polmeseca, v trojne barve naše Slovenske Svobode, da votle oči bodo uzrle zoro, ki je pred nami, skoz mavrico Svoje zastave, prej kot se vstopi nad rob, vsa bela od njih kosti... Nagnite zastavo h korakom, ki bosi in krvavi stopajo čez trne: preproga naj bo njih nogam, vodeča v Svobodo Slovenje, ki nosijo jo v svojih ranah, prt za obraz padajoči: za večno naj vtkan bo v te barve: belo nedolžno jagnje z rdečimi ranami oblito, s sinjimi udarci podpludb. . . stopa pod mesec in zvezde, da pade na žrtvenik za naroda Življenje. . . Razvijte zastave nad glave: naj čutijo plahutanje kril zmagovitih viharjev, ki vstajajo iz Oceanov in ženejo v njihovo smer se, da ustavijo se nad brezni in kronami gošč drevesnih, ki gledale so vaše smrti, da vam zapojo marš pogrebni, ki bo heroična Pesem Novega Duha, budečega se z našo zoro — pred njo stojimo v'zboru za slavnostni vaš mimohod. . . Pozor! Zapojte_ v rogove! Vse godbe: v najvišji zvok! Gre: * Bolečina sama, ovenčana s Slavo Bodočo, sklonjena k tlom v vezeh kot zemlja naša v verigah, bita po svetlih očeh, suvana v bok in pod srce, padajoč na lica, dvignjena k zadnjemu strelu: v tilnik zaseka jo krogla, da pade zviška na kupe živih prijateljskih trupel, v zadnje sunke njih krčev, za zadnji vzdih trzaj oči. . . Zdaj stopa živa pred nami. .. Ne trenemo z očmi, široko strmimo v njih rane, v ta mrtvaški sprevod, stopajoč po zvokih hvalnic naših src, ki se vjema z godbo zmagovalne Poloble. Glasovi vseh naših grl pojo kot vihar jim: Slava! Naj vstopimo se v vaš korak! Popeljemo vas v naš Hram, ko svet razmajal bo Nov Zvon! Vsi, o vsi v Panteon!. . . Gremo za njihovim hodom in padamo z njimi v prepade: v gozdovih jeseniških z nožem jim režejo grla, v Savo skačemo z vlaka, vozeč nas na loko krvavo, v Kamnitniku padamo v smrt, v Crngrobu Mariji v podnožje, v Šent Vidu, v mrtvašnici kužni, »čakamo zadnjega klica za zadnjo pot v Kočevje v jame pragozdnih medvedov, v Celju nam pljujejo v lica, v Teharjih streljajo v žene, dečad za zabavo nas ubija, cilj smo njih prvim strelom, po zadnje gremo v gozdove: v svečavi rudarskih svetiljk ženo nas do šahtov zagorskih in vržejo v sklade premoga, da z njim spremenimo nekoč v gorenje vsa srca slovenska. . . padamo v kraške kotanje, gnijemo v ječah in kampih, sekamo rane v hlode, sebi sekamo, trdnost, hrbte nastavljamo bičem, lica pljunkom in udarcem, a srca zakrivamo z njimi v sen najtišje Ljubezni: v zadnji vzdih umirajoči: Svobodo' Sloveniji, fantje! S taktom junaške godbe src naših in naše Poloble vojska naša mrtvaška okrog sveta koraka, da spet se postavi na prag pred sleherni dom slovenski in stražo zamenja z njim, ki zdaj je tam... Kdo je tam? Prijatelj moje mladosti! Iz množice vseh te spoznam! — Iz vrste me kliče k sebi, vstopim v njegov se korak, prav k srcu se mu naslonim, da čutim najtišje utripe, pogledam mu v oči... na dnu — je to Tvoja Smrt? V Šent Vidu je ležal v gnitju, v tvorih in mrzlici kužni, ponavljajoč svete vzdihe, želeč le popotnico sveto in materino slavo.. . V sen prišel k njemu je Kristus... v jutru pa prišli so oni: vso noč so na loškem gradu zalivali sebe z vinom, z zločinom roke, srca z besom, pljuvali v lica jetnikom, razbijali jim lobanje — v jutru prišli so ponj, prijatelji vaške mladosti: "Dobri smo ti, če želiš, te peljemo k materi tvoji?" Z njim so stopili na voz, peljali se ure in ure, ustavili se pred domom, poklicali mater iz izbe: "Tu dajemo zopet ti sina, objemi ga in poljubi!" • Nastavila mu je naročje, razvezali sinu rok6 so, plane k nji —: v tem prijatelj s kopitom razbije mu glavo, da pade mrtev na prag. . . (kot pes čuvar pred dom)... Mati zruši se nanj. . . Sosed, po igri veseli, vrže še kletev na oba... Dotaknem njegovih se ram: Stopaj! Doma stražar! Odprt na stežaj ti je Hram. Spomenik za prag v svetišče: Mrtvega Doma Penat! Slovenska Pieta! Marmor in bron!... V Pcmteon!! Stopamo z mrtvih korakom okrog sveta njihov marš, na ščitih junaška trupla, ustavljamo se ob katcrfalku na straži budeče se zore v pojočem zboru pred vami, zroč v vaše slavne Smrti, edino dedščino našo, edino Poroštvo Zmage, ki delež je naših Mrtvih: Grad, na kosti postavljen, v brezno, h kostem se sesul bo! Roka morilca živih pred Mrtvih silo se zlomi! Ta, ki zravnal vam je grob, sam bo zravnan z zemljo!.. . Vaš grob pa se dvignil bo v Hram: sleherni v njem bo — oltar Domovine Svobodi!... Rog, zatrobi na vso moč: Mrtvih Zmaga mimo hodi z živih korakom... Slavo — Junakom! Svobodo Sloveniji, fantje! Zdravo! Bog! „ Rev. Bernard Ambrožič v razgovoru s šestletnim Joškom Kolmanom, sinom domobranskega častnika, po njegovem prihodu dne 16. februarja 1950 v New Jork. Joško Kolman je na poti v USA leta 1949 padel v Augsburgu pod vlak, ki mu je odrezal desno nogo. Rev. Bernard Ambrožič, OFM, je glavni tajnik Lige Katoliških Slovencev v Sev. Ameriki. Idckcetnik dčuen&kih Marsikak novonaseljenec pozna iz stare domovine brata Nardžiča, ki je v cvetju orlovske organizacije toliko napisal v "Orlica", da si je sam postavil v slovenskih mladinskih organizacijah res trajen spomenik. Ko je Bernard Ambrožič prišel pred 25 leti v Ameriko, da uči frančiškansko mladino v Lemontu ter da pasti-ruje in misijonari po slovenskih naselbinah, nikakor ni odložil peresa. "Ave Maria" v Lemontu, "Ameriški Slovenec" v Chicagu in drugi listi so širili njegove v lepi slovenščini podane misli. Prišlo je težko leto 1941. Stara domovina je zaje-čala pod nemškim in italijanskim udarcem. Članek za člankom izpod Ambroži-čevega peresa je opominjal ameriške Slovence na dolžnost do starega kraja. Te njegove članke so ponatiskovali tudi slovenski protikomunistični listi in z njimi klicali k pomožni akciji. P. Bernard se je tudi sam močno udejstvoval pri zbiranju za nesrečni stari kraj. V jeseni T941 je znani pisatelj Lojze Adamič udaril po katoličanih v Sloveniji z raznimi članki in zlasti s knjigo "My tiegunce u Native Land". Proti tej lažnjivi knjigi je napisal Ambrožič vrsto člankov v "Ameriški Domovini" in "Zveza slovenskih župnij", kjer je bil Bernard'duša vsega, je izdala o tem tri njegove knjižice, dve v angleščini in eno v slovenščini. V decembru 1942 ustanovljeni SANS (Slovenski ameriški narodni svet) je kmalu zajadral v komunistom prijazne vode in spet je bil Ambrožič tisti, ki je ustno in pismeno svaril ameriške katoličane, naj se ne dajo potegniti v te kalne vode. Ko je zaživela Liga slovenskih katoliških Amerikancev je bil Bernard njen dejanski tajnik. Od leta 1941 do danes je bilo delo p. Bernarda posvečeno katoliški misli med ameriškimi Slovenci in skrbi za pregnance iz stare domovine. Zadnji dve leti se v New Yorku pri NCWC (National Catholic Welfare Conference) trudi za begunce. Slovenska katoliška skupnost je mnogo dolžna p. Ambrožiču, malo pa je v Severni Ameriki slovenskih beguncev, ki mu ne bi bili dolžni tudi osebne hvaležnosti. STANKO JANEŽIČ — Trst TABOR To je pesem slovenske zemlje: pesem kraških gmajn, pesem podnebnih gora, zelenih gričev, tihih ravni. Iz morja je zavela, izpod Triglava, panonske strani in se je vzpela, v nebo kipi. Tisočletnih tajn mogočna grmada v školjsko kamenito se je strdila. Ne Švab, ne Lah je nista zdrobila, Turek, gospoda iz grada niso stlačili je v prah. Solze so tekle in kri, junak za junakom je pal, gore se majale so, tabor slovenski je stal, stoji čvrst, vekovit, sveti branik slovenstva zdravega, pravega, v zarje bodočnosti upirajoč solzne oči. To je pesem ponižanih, krik razžaljenih, sramotno razgaljenih, do smrti križanih. V bedi in gnevu je zorela, skozi veke molčala, le v srcih tlela — pesem slovenska. Tisoč hrepenenj pokopanih — brste, tisoč življenj darovanih — žive čakajoč velikega dne. Polnoč se je razklala, mlado jutro vstaja, slutim svit sonca mogočnega — na jezdecu sinjem prihaja, čutim dih njegov, zdaj, zdaj se bo vrisk razlil čez vso to zemljo ko božji blagoslov. . . Silen je žar, zastava "vihra — rdeča, Hahlja se zvezda na pet oči ko sreča. "Bodi Bog ali hudič: odpri nam raja zapahnjena vrata, srce koprni." Hudič rdeči se smeji, baja o sreči bodočih dni. "A raja še ni — teči mora kri." O, jezdec besneči, Evropo, Azijo žroč, čez ves svet pošastno peketajoč. .. Zemlja ihti krvavo. Po jamah cvetijo kosti razsejane. Nekdo nad njimi drhti, plamenček varuje sveči: leči rane Žalosti. Jo j! Joj! Pri nas je kakor v grobeh, ko da vse življenje smo delali greh in pokore nikdar zadosti ni. Joj! Joj! O Bog, usmili se nas v ta grozni, blazni čas! "Od jasli do križa sem trpel, na križ sem razpeti se dal, v grob sem zapreti se dal za vas, za vas, da bi vas vse otel: tri in trideset let na zemlji, tri dni pod njo za vas..." za vas, Tisti čas drobovje zemlje se je zganilo, zablisnilo se preko skal — On je vstal, on je vstal in mi, ■ in mi! Nebo gori sijajno, zemlja je vsa zacvetela, o, naše duše se bleščijo ko sonce, naša telesa so bela ko sneg. Zvonovi zvonijo, vsa srca poj o... Gospod, tu ostanimo — na Gori, šotore razpnimo, Gospod, Zmago slavimo! Ves naš narod razgnani, ponižani, zapeljani naj k Tebi se vrne, naj v eno se strne ob podnožju Tvojih nog, Ti naš križani, od smrti vstali Bog. O, življenje pred nami odpira se, oko v bodočnost ozira se. Požgana je Sodoma in Gomora, Babilon razdejan. Ostali smo sami, na Goro pozvani, le Ti med nami — veliki Gospodar. Sije zmagoslavne zaveze žar, v naših srcih ugasnil ne bo. V srca zapisali smo Tvoje postave Ljubezni, Pravice. Nad šotori vihrajo zastave Resnice. Svet je veliki kor, združeni zbori pojo himno Tvoje slave: "Svet, svet, svet si Ti, Gospod, Bog nebesnih čet in naše očetnjave!" V soncu Božanstva naš Tabor žari čez vsa prostranstva, nima meja, kipi v blaženstvo večnosti. Dr. MIHA KREK Dr. Anton Korošec Pred desetimi leti sem ob njegovem grobu rekel, da je z njim slovenska narodna družina izgubila očeta. Čim bolj mislim na vsa tista leta, ko sem ga poznal in videl njegova dela, tem bolj se mi zdi, c^a je bila to prava beseda: Dr. Anton Korošec je bil oče svojega naroda. Še to dostavim, da sem prepričan, da je bila doba, ko je on nosil odgovornost in očetovsko skrb za slovenski narod, najsrečnejša, doba največjega kulturnega, gospodarskega in občega napredka do poprej neslutenih višin. To velja vsaj za tisto veliko večino Slovencev, ki so bili v Jugoslaviji in torej za Koroščevo očetovsko-skrb vsak dan dosegljivi. Dr. Anton Korošec je bil vzor takega politika, ki smatra vse svoje prizadevanje zgolj delo za narodov blagor. Na blesteče politične uspehe osebno sploh mislil ni. Politične manifestacije so mu bile zgolj sredstvo za dosego novih uspehov za narod. Rad je v kasnejših letih pripovedal tole zgodbo iz svojega srednješolskega življenja v Mariboru. Kot kmetski slovenski sin je v nemškutarskem Mariboru, kjer so v šoli in na ulici slovenščino, zaničevali, bridko občutil zapostavljanje in zasmeh. Ni ga skrbelo zase. Bolelo ga je, ko je videl, da tovariši trpe krivico radi svoje narodnosti in pokolenja, krivico, ki boli od zore do mraka, v malem in v velikem. V višji gimnaziji so se najboljši slovenski dijaki dogovorili in dali svojemu gnjevu izraza na tale način. Odprli so si žile in s svojo krvjo podpisali obljubo, da bodo radi utrditve dobrega imena slovenskih dijakov v enem letu dosegli najboljši red v tistem predmetu, ki ga bodo vsakemu med njimi določili tovariši. Dr. Korošcu so dali najtežjo nalogo. Moral je postati najboljši učenec v nemščini. To se je zdelo v Mariboru skoro nedosegljivo. Imeli so nemške profesorje in večino sošolcev iz nemških družin. In vendar se je po letu dni zgodil čudež, da je dobil najboljši red v nemščini — Korošec. To je bil Koroščev način. Nasprotovanja je zmagoval z vztrajnostjo, spretnostjo in pridnostjo, da ga drugi ni mogel dohitevati. Mladost, ki jo je Korošec preživel v Mariboru in na skrajni slovenski narodnostni meji, kjer se je kot mlad fant gibal med neštetimi, ki so bili poniževani in žaljeni radi slovenskega imena in rodu, je pustila v njegovem spoznavanju in čuvstvovanju trajne sledove. Sreče svojega ljudstva si ni mogel misliti brez popolne narodne svobode, popolnega priznanja slovenske govorice in časti slovenskega narodnega imena. Takemu je bilo sicer lažje v kritičnem času prve svetovne vojne, da se je odločil proti Avstro-Ogrski in vodil Slovence v novo jugoslovansko državo| Vendar ni storil tega v nikaki naivnosti, nikaki plehki sentimentalnost, ampak šele potem, ko je vse pretehtal in premislil ter ugotovil, da je bila to edina najbolj naravna državna rešitev, ki je obljubljala Slovencem največ narodne prostosti, pomemb- nosti in razmaha. Veliko krivico so že delali nekateri, ko so dr. Korošcu in njegovim tovarišem očitali, da razmer na slovanskem jugu niso poznali, da so se za jugoslovansko misel ogreli kot zanese-njaški pesniki, ne da bi vpoštevali dejanske razmere. Prepričan sem o nasprotnem. Dr. Korošec je bil izredno bister in skrben ocenjevalec razmer. Bog mu je dal prav v tem oziru tako čudovite talente, da je kot poznavalec stvari, ki jo je branil, bil redno močnejši in bolje pripravljen, kot tisti, ki smo jih cenili kot posebne strokovnjake. Ko mi je pripovedoval, kaj vse je prečital o Bolgarih, Srbih, Hrvatih, kod vse je potoval, s kom se posvetoval, kaj vse vpošteval in s čem računal, pred-no je prevzel odgovorno mesto predsednika Jugoslovanskega kluba na Dunaju in vrgel med Slovence idejo zedinjenja jugoslovenskih narodov, sem samo strmel v globokem spoštovanju pred vestnostjo in skrbnostjo velikega moža, ki je sebe smatral le za narodovega hlapca. Prvič sem ga videl, ko je prišel v Ljubljano in v Šent Janž na Dolenjskem odkrivat spominsko ploščo pokojnemu Janezu Evangelistu Kreku. Prišli so z njim češki, hrvatski in srbski narodni zastopniki. Živo se spominjam predsednika češke Zveze, Staneka, in dr. Srdjana Budi-savljeviča. Takrat je bil slovenski narod že ves Korošcev. Njegovi nastopi na Dunaju in v Pesti, njegova Majniška deklaracija, vse to je takrat bilo že narodova last, in Koroščevo ime je šlo v spoštljivem šepetanju od ust do ust množic po ljubljanskih ulicah in po dolenjskih potih in stezah. Kjerkoli se je pojavila lepa, izrazita postava mladega duhovnika, sa orili klici pozdravljanja in navdušenja. On sam se je skrival pred množico in potiskal goste v ospredje. Kadar je spregovoril, je bila v njegovih besedah in glasu le skrb za ljudi. Svaril je, naj bodo mirni in redni. Prosil jih je, naj se mirno razi-dejo. Vsak je čutil, kako se boji za vsakogar, ker sta avstrijska policija in vojaštvo imela navodila, ki so vsak hip mogla spremeniti veličastno manifestacijo v nesrečo. Na to sem se pogosto spomnil, ko je pozneje spominjal mlade: "Kadar čutiš. da se te oprijemlje slava, beži in se zatopi v najtežjo naslednjo nalogo." Pred'volitvami v ustavodajno skupščino 1. 1921 me je pokojni dr. Franc Kulovec poslal v Belo Krajino, z nalogo, naj tam kaj storim za zmago naših kandidatov. Bela Krajina je bila takrat pred vsem republikanska. Republika se je oznanjevala z one strani Kolpe, kjer so jo širili Radi-čevi seljaki. Republika je odmevala tudi po vseh shodih slovenskih socialistov, ki so — ne vem zakaj — bili takrat izredno močni v tem delu Slovenije.. Kamor sem prišel je bilo prvo vprašanje, če bom govoril o republiki in če bom glasoval za njo ali za kraljevino? V vsaki vasi je bilo nekaj agitatorjev, ki so znali ljudsko pozornost odvrniti od vsakega drugega predmeta. Za neizkušenega pobiča, kot sem takrat bil, je bila to tmjeva pot agitacije in večkrat sen) jo ubiral kar tako, da sem volilne letake kar na tihem za seboj stresal. Sredi tega mojega muke-polnega prizadevanja prinese "Slovenec" v Ljubljani poročilo o dr. Koroščevem shodu na Štajerskem, kjer je izjavil: "Jaz sem monarhist". Za moje volilno "delo" je bila ta izjava tako koristna kot sedlo za kozo. Počutil sem se kot, da sem v trdi temi z glavo treščil v hrastov štor. Ko sem prikoračal nazaj v Ljubljano in razlagal vzroke svojega neuspeha in strankinega poraza v Beli Krajini, seveda nisem pozabil podčrtati tudi Koroščeve-ga monarhizma. "Le čemu mu je bilo to treba", sem spraševal. Odgovora nisem dobil takrat, pač pa mnogo let pozneje. Šele takrat sem razumel, da je dr. Korošec neprimerno bolje poznal vse prednosti republiške oblike vladavine kot pa vsi Belokranjci, a zraven še vedel tudi to, da bi spor v tej točki vrgel Slovence v slepo ulico, iz katere je samo en izhod — nazaj. Ker se dr. Korošec takrat — in še tolikokrat. pozneje v manj bistvenih stvareh — ni vdal trenotnemu narodnemu zanosu, nam je rešil desetletje mirnejšega življenja in bogatega napredka, mesto da bi bili to razdobje v jalovih borbah zapravili. Imel je izreden dar ocenjevanja dosegljivosti in možnosti, ki je tistemu, ki nosi odgovornost za usodo malega naroda, bistveno potrebna lastnost. Takrat, ko je bil v beograjskem parlamentu smrtno obstreljen voditelj Hrvatske kmetske stranke, Stjepan Radič, je nastala v vladi zmeda in brezglavost. Dr. Korošec je takoj zapustil dvorano in odšel v svojo sobo. Nekan tednov pozneje je postal predsednik vlade in minister za notarnje zadeve. V Ljubljani so bile glave vroče od razburjenja. Nekateri so ognjevito naštevali razloge, zakaj bi dr. Koro-šet takrat mbral zapustiti parlament in odkloniti sestavo vlade, med tem ko so drugi proglašali njegovo ravnanje kot velik uspeh in so se jezili, ker naši listi nisi« prinašali nobenih slavospevov na njegovo veličino. Dr. Korošec je pa na tihem prepovedal, da bi se objavljali kakršnikoli slavospevi, kadar bi se objavilo uradno poročilo o sestavi njegove vlade. Pozneje, ko je vročina teh dogodkov že davno minila, je svoje ravnanje takole razložil: "Od trenutka, ko se je nesreča v parlamentu zgodila, nisem na nič drugega mirili, ko na to, kako bi mogel preprečiti, da se ne bi začelo prelivanje krvi na ulicah. Mislil sem na Beograd in Zagreb, na Split in Sarajevo, in na vročo kri ki tamkaj polje po žilah. Nikjer nisem več videl ne Srbov, ne Hrvatov, ne Slovencev, ampak samo ljudi, vboge ljudi sem imel pred očmi. Vedel sem, da nekateri naši sosedje komaj čakajo, da bi imeli povod, da pridejo k nam "delat red". Slovenci bi bili prvi udarjeni. Na severu, zapadu in jugu naše domovine so sovražniki neprestano na preži, da bi jo nam raztrgali. Vsak hoče svoj kos. Zapomnite si to. V Sloveniji je od meje do meje le par ur vožnje s železnico. Nobena mačka ne bo zamijavkala, če bi se tem velikim sosedom zaželelo, da bi to mejo "malo popravili". Naše ljudstvo in naš jezik pa bosta postala hlapec Jernej, brez pravice, kot sta že na Koroškem in v Slovenskem Primorju. Tako sem takrat gledal, in v tej luči sem tudi videl in razumel svojo dolžnost. Bogu sem hvaležen, da smo obšli brezno revolucije. Ko sem računal z revolucijo in tudi s posledicami, se mi je vtisnila globoko v srce poglavitna zapoved slovenske narodne politike: Nikar ne stavljati v nevarnost naših meja. Na zemljepisnih prostorih kot Mirko šušteršič - Valiant, San Luis PO TUJIH OBZORJIH Po tujih obzorjih se vdira stopinja in težka izginja kot v peščenih morjih. Sonce ogromno, zareče, kot jekla razbeljena kaplja med kri se raztaplja, v žilah me peče. Misel po utehi blazni — a daljavi ni konca: kot jastreb je lačna mojih kosti. Ta samota — veš, brate — ni je kot madež krvi [ mehka po tleh razlit, je kot rana vneta, med bodeče kakteje ujeta, je kot velik trn — v čelo zabit. je slovenski, se meje rišejo z močjo in s krvjo." Po slovenskih punktacijah so bili, kot je povedal pokojni ministrski predsednik dr. Milan Srskič, na posebno zahtevo kralja Aleksandra internirani dr. Korošec, dr. Kulovec, dr. Natlačen in dr. Anton Ogrizek, odvetnik v Celju. Dr. Korošec je bil predsednik Slovenske Ljudske Stranke, dr. Natlačen njen podpredsjednik, dr. Kulovec njen generalni tajnik. Nekaj mesecev po teh internacijah je kar na hitrem umrl tudi najstarejši član Izvršnega Odbora stranke prof. Anton Sušnik. Takrat mi je dr. Korošec poslal s Hvara, kjer je bil interniran, naročilo, naj opravljam posle predsedstva stranke dokler on ne more. Ker je to naročilo — in z njim tudi dolžnost, ki jo je naložilo — ostalo tajno, sem mogel kljub takratni policiji pogostokrat potovati na Hvar, od tam pa v Zagreb in v Belgrad. Dolgo sem dr. Korošcu nosil le neugodna poročila. Bili smo v brezizgledni opoziciji, imeli na gla- vi senčurski proces, mnogi stebri naše organizacije so se majali, politična, prosvetna, mladinska, dijaška, zadružna, in mnoge druge organizacije so bile pod zemljo ali v smrtnem boju za obstoj.- "Domoljub" in še nekaj drugih listov je policija ustavila, "Slovenec" je komaj pre-brodel krizo. Korošca je silno bolela omahljivost in malovernost tega ali onega prijatelja. Vendar ni o vsem tem spregovoril nobene besede več, ampak je tiho poslušal poročilo. Podrobno pa je vpraševal, kako narod živi, kaj je kmet pridelal, kako prodaja svoje pridelke, koliko delavci zaslužijo, kje se grade kake nove hiše, kako je mladina v šolah, kako fantje pri vojakih, in kako razgibano je versko življenje. "Ni važno, kakšne težave imamo v vrhovih političnega življenja, da bo le narod prestal in ostal zvest pravilom krščanskega življenja. Vse drugo se bo že še uredilo." Večkrat je dr. Korošec moral razgovor prekiniti. Ko se je vrnil, je včasih odkril, da ga je prišel obiskat tak in tak odposlanec iz Belgrada ali od drugod ter ga spraševal za njegovo mnenje o kritičnih zadevah državne politike in uprave. Debelo sem gledal, ko je internirani gospod pripravljal in sestavljal odgovore na postavljena mu vprašanja tako vestno in skrbno, ko da bi sedel za ministrsko mizo. Razumel je vprašujoče oči in smehljaje je pojasnil: "Narodno delo nikoli ne preneha, tudi v ječi ne. Ti tiči so skočili v diktaturo, sedaj pa ne znajo ven. Pa jim kažem vrata in jih malo potiskam tja v tisto smer. Dokler traja diktatura ne bodo niti za dlako zboljšali razmer. Diktatura se mora sama likvidirati, ali pa bo pokončala diktatorje. To jih učim." Dolge mesece težkih priprav in pogajanj za sporazum s Hrvati sem oprezoval, kdaj bo iz Koroščevih ust prišlo navodilo, da naj v vladi postavim slovenski program in zahtevo. Ni ga bilo. Ko je bil sporazum podpisan, je dr. Korošec dejal: "Voza nikdar ne smeš preobložiti, sicer se ti zlomi os in obtičiš. Hrvatsko vprašanje je bistveno tudi za našo bodočnost". Na pripombo, da bodo ljudje to le težko razumeli in še težje sprejeli, je napravil teman obraz in dejal: "Razumeli bi šele tedaj, če bi videli in doživeli strahotno nesrečo, ki lahko nastane za nas iz srb-sko-hrvatskega sovraštva. Tega nas pa Bog varuj." Predvidel je vojno in njene strahote. Zadnja leta je prijateljem večkrat o tem govoril. Od 1. 1936 dalje je naročal časnikarjem, učiteljem in prosvetnim delavcem, naj mladino navajajo k temu, da se loti predvsem praktičnih poklicev in sicer takšnih, ki jih usposobijo za vodilne odgovorne naloge. Naj se izvežbajo za pred-delavce, za obrtnike, za specijaliste pri strojih, in podobno, češ, da bo prišel čas, ko bo tuja oblast legla na narod in dalje časa ostala. Ona bo pometala z duhovniki, profesorji, odvetniki in podobnimi izobraženimi stanovi. Le strokovno izvež-bani delavci, mojstri, specijalisti v praktičnih, posebno tehničnih strokah bodo nujno potrebni in bodo ostali. Če se bodo pravočasno izurili, se bo narod v temnih časih lahko zbiral okrog njih." Zase je rekel: "Ako nastane vojska, ne grem nikamor. Ostal bom med narodom. Kakor bo drugim, naj bo tudi meni." Dekleta je na hude čase pripravljal takole: "Danes ste tu pri Mariji Pomočnici (namreč na Brezjah) na božji poti. Vse mlade ste in navdušene in polne lepih nad za bodočnost. Prišli pa bodo kmalu časi, ko ne boste imele več ne svoje Dekliške Zveze, ne svojih Marijinih kongre-gacij, ne svojih listov, in ne knjižnic, ne voditeljev in ne svojih svetovalcev. Same boste ostale, navezane na moč svoje lastne vere, na trdnost svojega lastnega značaja. Toda z Vami bo Marija. Za tiste čase se pripravljajte, za tiste preizkušnje se Mariji priporočite."' Dr. Korošec je bil steber katoliške demokracije. Steber, ki stoji, nosi in — molči. Večkrat so razmere razburkale valove zlasti proti katoličanom in ko ni bilo druge obrambe so se marsikateri razbili ob. njem. Zadnje desetletje je imel naravnpst no-toren strah pred komunizmom, ki ga je poznal v vse odtenke. Nobene prilike ni opustil, da ne bi opozarjal na to nevarnost. Neprestano je mislil, kako bi jo zmanjšal ali preprečil. V veliki meri je njegova zasluga, da so bili Slovenci tako temeljito pripravljeni na komunistično revolucijo kot morda noben drugi narod na svetu. Naj zaključim spet s Koroščevim razumevanjem politike. "Politika je krovski posel", je večkrat dejal. "Politična organizacija, stranka, vpliv, vse to je v narodovem življenju streha. Pod njo, pod to streho, pa živi in raste narod na svoji zemlji. Pod njo, kjer klije in se razvija božje življenje, delajo vrtnarji in drugi obdelovalci: to so duhovniki, učitelji, zdravniki, prosvetni delavci, socialni delavci, gospodarski voditelji, ki delujejo med množicami za njihovo dobrobit. Da bi ljudje mogli svobodno živeti in si urejati svoje življenje, varni pred ujmami in viharji od zunaj, so si napravili streho nad seboj. Naloga in dolžnost politikov je, da to streho varjejo, da bi dobro čuvala svobodno narodovo last in rast. Ker je politik na strehi, je dolžan opozarjati na nevarnosti, ki jih on bolje vidi že od daleč. Tako politik usmerja. Krovce in čuvaje narod menjava, kakor se mu zdi. Tudi obzorja se včasih zatemne, da politik razločno ne vidi. Včasih vihar streho odnese. Naj se zgodi to ali ono, politik, ki je narodov delavec, vselej hiti tja, kjer je najbolj potreben, zgrabi za prvo lopato, ki mu pride v roke, in stori kar more." Korošec ni pisal spominov. Celo hud je bil, če so drugi hoteli pisati o njem. Bil pa je v veliki značilni dobi naše zgodovine nepremakljivo na vodilnem mestu slovenskega javnega življenja. Njegov veliki lik bo ostal trajen med Slovenci in južnimi Slovani. To dejstvo, da je bil četrt stoletja neoporečen vodnik in gospodar slovenske javnosti, pove o njegovi veličini več kot bo kedaj mogla napisati o njem najboljša knjiga. --♦- LOJZE GERZINIč Naša kulturna preteklost v luči obletnic (m) 1551: Po večmesečnem tiskanju izideta na Nemškem prvi slovenski knjigi: Abecednik in Katekizem. Pisatelj jima je protestantski begunec Primož Trubar z Rašice pri Turjaku. Istega leta je neki duhovnik v Gorici začel zapisovati slovenske molitve in pridigo (Goriški rokopis). 1726: Rojstvo Antona Murnika pri Sv. Luciji na Tolminskem. Kot protomedik Goriške in Gradiške je opisal goriško podnebje in prvi začel s cepljenjem proti kozam, življenje mu je spremenil v povest Ivan Pregelj. Prvič izide Nova Kranjska pratika. Tudi ta na Nemškem (Augsburg), nato redno v Ljubljani. 1801: V Noršincih pri Murski Soboti se je rodil Janoš Kardoš (13. februarja), za Štefanom Kuzmičem najpomembnejši prekmurski protestantski pisatelj. Pisal je verske in šolske knjige in pesmarice in prevajal (n. pr. Aranyev ep Toldi, izšel po 1. svetovni vojni). 1826: 18. oktobra se je rodil v Podgorju pri Kamniku Luka Svetec, notar, politik staro- slovenske struje, dolga leta deželni poslanec, dvakrat izvoljen tudi v državni zbor. Kot študent je bil pesnik in eden najboljših pisateljev svoje dobe. Velja kot reformator našega pravopisa in deloma jezika v letih 1849—1853. Postavil je pisavo na tradicijo 300 let starega kranjskega književnega jezika, a jo razširil z oblikami po starem cerkvenem slovanskem jeziku in iz obrobnih narečij (štajerskega in koroškega). Tako je postal naš pravopis vseslovenski in se približal srbo-hrvaškemu. Svetec je doživel skoro 100 let (umrl 21. januarja 1921). 3. maja je prišel na Črnivcu pri Brezjah na svet Ivan Kocijančič. Takoj po posvetitvi v duhovnika je šel s Knobleharjem v srednjo Afriko, kjer so izredno podjetnega misijonarja poznali pod imenom Abuna Hanna. V kratkem času so ga štrli napor in bolezni. 1831: Rojstno leto Franceta Levstika (28. septembra v Spodnjih Retnjah), ki je po Slod-njakovih besedah vogelni kamen našega kulturnega življenja v drugi polovici 19. stoletja. Na vseh področjih je postavil vzorce za več rodov: nekaj prvovrstnih razmišljujočih in razpoloženjskih pesmi; klasično povest Martina Krpana; "književni program, ki temelji v romantiki, a kaže v realizem (v Popotovanju iz Litije do Čateža); pravopisne in jezikoslovne razprave; zlasti pa zahtevo po objektivni kritiki vsega javnega delovanja — sam jo je pokazal v "književnosti (Pismo o Desetem bratu!), časnikarstvu in politiki. Preobloženost z nalogami, teža boja in nekatere igrče v značaju so vzroki za to, da so velikanske zasnove ostale velikokrat le napol izdelane. Levstik je najvidnejši tvorec slovenskega realizma. V tem •oziru se mu da ob stran postaviti le Mahnič, deloma pa tudi še Slomšek in Prešeren. 1841: Dolenjska Prigorica nam je 15. oktobra dala Karla Kluna. Bil je 1. 1873 med ustanovitelji "Slovenca" z drugimi duhovniki, zlasti iz Kramarjevega omizja — z dr. Bleiwei-som in dr. Costo — in ga urejeval do 1879. Od 1. 1877 je bil član kranjskega deželnega zbora, od 1879 pa še državnega. L. 1892 je bil med pripravljalci I. Kat. shoda in glavni delavec pri osnovanju Narodno-katoliškega kluba, poznejše SLS. Je pričetnik načelne katoliške politike. 1851:24. maja je umrl Stanko Vraz, pesniški in vseslovanski romantik. Iz njegovega dela za slovensko slovstvo je najvažnejša zbirka narodnih pesmi. Po prestopu v ilirizem je postal njega najboljši čustveno lirični pesnik. To isto, zdaj že za sto drugih postarano leto je dalo tri sošolce na ljubljanski gimnaziji: Ivana Tavčarja iz Poljan nad Škofjo Loko, Antona Kodra iz Radomelj pri Kamniku (r. 21 maja) in Frana Grossa iz štajerskega Na-zareta (r. 25. julija). Tavčar je stal skoro pol stoletja v vodstvu slovenske narodno napredne stranke, 1. 1915 je postal prvi načelnik Jugoslovanske demokratske stranke, ustanovljene že v Avstriji (junija 1918). Kot pisatelj pa je hodil z realisti, dasi je bil skoz in skoz umetniški romantik. Postavljal je dejanja svojih povesti najprej v tuje dežele: prva natisnjena stvar se godi na Španskem (Dona Klara), potem v slovensko preteklost. Najviše se je povzpel v delih, ki jih je vsadil v svoje loške hribe: V Zali, Med gorami, Cvetje v jeseni in Visoška kronika. Koder je neumorno pisal pesmi in povesti, a je uspeval le v obrobnih revijah in trajnih vrednot ni zapustil. Gross je bil vesten pravnik in nadarjen •glasbenik. L. 1891 je bil med ustanovitelji pevskega zbora Glasbene Matice in njegov prvi dirigent. Že kot študent je vodil petje v ."Sloveniji"; uglasbil ji je geslo, ki mu je besedilo napisal četrti sošolec te trojice Fran Detela. Od njegove smrti bo letos poteklo 25 3b±- Tavčarjev dologletni drug v politični stranski, njegov prednik kot ljubljanski župan, pa tudi tovariš v književnosti je bil Ivan Hribar (r. 19. sept. v Trzinu). Njegovi Spomini so znova pokazali, kakšne energije so ga odlikovale. V visoki starosti ga je v slovanstvo brezmejno zaverovanega stri padec Jugoslavije (1941). Tako ga je preživel za nekaj let župnik Josip Lavtižar (r. 12. decembra v Kranjski gori), glasbenik, zgodovinar in naš najplo-dovitejši potopisec. Leto 1851. smemo tudi imenovati rojstno leto najzaslužnejše književne založbe: Družbe sv. Mohorja. Zamisel je bila Slomškova, za nje vresničitev pa je največ storil Andrej Einspieler, prvi predsednik družbe. 1861: Na 90. in 80. letnice samo spomin: 10. februarja 1861 se je na Dostali pri Ptuju rodil slavist Matija Murko, Krekov naslednik na graški stolici (1902 do 1917), po vojni pa univ profesor za južnoslovanske književnosti v Pragi in urednik vseslavistične revije "Sla-via". 12. decembra 1861 se je v Rihenbergu rodil Josip Pavlica, doktor prava in bogoslovja, esejist in sociolog. 1871: je smrtno leto dekana Antona Murka, pisca dobre slovenske slovnice in slovarja (31. decembra) in rojstno leto dr. phil. in teol. Mihaela Opeke (26. septembra na Vrhniki), pesnika in govornika. 1876: Pred 75 leti je v naši književnosti nastopilo zanimivo vzporedje: stara romantika je z drugim izidom Stritarjevega Zvona zbrala še zadnje sile. Služil ji je tudi rojeni realist Jurčič s tedaj osnovano Slovensko knjižnico in z deli, ki so tega leta v njej izšla: s po-vestima "Doktor Zober" in "Med dvema stoloma" in s tragedijo "Tugomer". Nova ro-■ mantika pa je dobila največja predstavnika v Ivanu Cankarju (r. 10. maja na Vrhniki) in v Dragotinu Ketteju (r. 19. januarja na Pre-mu); ta drugi pa je bil spet rojen realist. Nova romantika — "moderna" je poleg "Čopove akademije" (Žigonova oznaka dejansko gre za medsebojno oplajanje in sodelovanje Čopa in Prešerna) najbolj občudovanja vredna in plodonosna umetniška skupina v našem slovstvu. Edinstveno je bilo prijateljstvo in medsebojno spodbujanje mladih bohemov. Odvrgli so kot škodljivo breme vsako drugo teženje in šli za vabljenjem bele krizanteme. Verovali so drug v drugega umetniško moč. Sicer nezaupni in jedki Cankar je s plemenitim zanosom ščitil pesniško čast svojih ■ prijateljev, ne zato, ker so bili prijatelji, ampak zato, ker so bili genialni pesniki in Cankar se v umetniških sodbah ni motil. Največ je dal na Ketteja. Proti mazaštvu Aškerčeve izdaje Kettejevih poezij zlasti proti uvodu vanje je umrlega pesnika javno in zasebno postavljal ob Prešerna (n. pr. 8. maja 1900 Kedrovi: ... "pesmi Kettejeve. To je nekaj čudovitega..., pesnik, ki stoji poleg Prešerna ali nad njim.") O Župančiču: "...njegov talent je tako velik, da se ne more pogubiti. Škoduje mu samo to življenje, ki ga živi zdaj — slabše življenje od mojega. .. Naposled, naj bo ka-korže hoče: vse sedanje slovensko literatstvo mu ne sega niti do popka." (bratu 9. aprila) 99). Največ dvomov je zbujal Murn: "čital sem Murnove pesmi, pa mi ne ugajajo posebno... Nekatere so pač lepe, toda on piše zdaj z nekako naivnostjo in jednostavnostjo, ki se mi ne zdi naravna, temveč ponarejena in afek-tovana." (V istem pismu). Podobno Kette: "Murna bi užalilo, ako zvedel, da o njem dvomim, da o njem nimam še prave sodbe. In res je nimam... meni neče biti jasno, kaj je v ti duši. Jaz vidim v nji dobro srce, hrepe-nje po višjih vzorih, razumevanje narave in še mnogo drugega. In vendar še nimam odgovora na vprašanje: Ali je samo Duh, ali tudi Sin — znanik — učitelj..." (Župančiču 11. avgusta 98). Cankarju pa je Kette dal najvišje priznanje: "Ti si pesnik..." (1. I. 98). IGOR — Buenos Aires TKALEC Nitke se trgajo. Stroji brnijo. Čas pa stoji. Kaj še ni dve? Vpijem k sosedu. Oči me skelijo. Stroj sem že sam. Stroj je srce. Obleke za dame? Vrag naj jih vzame! Iz statve si trgam kruha kos. Jutri je praznik. Neplačan bo zame. Večkrat na leto in hodil bom bos. Minute iztekajo. Tisoč udarcev. Nitke se trgajo. Topo vozlam. Prsti so trdi. Ne čutim več palcev. Toliko dela — pri stroju pa sam. Upor mi narašča. Misel udarja. Plač ne bo zvišal. Prekleti skopuh! Merim s pogledom premer kolobarja: šestdeset metrov in meter poldrug. Delo končal sem, razjasnil si glavo. V tihoto sem stopil, razprl srce. Imajo tu dobro in modro postavo: Brez dela ni jela! Je? toda — kje? trpeč samotar, hrepeneč po življenju; in z masko cinizma, pod katero je jokal sentimen-talec z manjvrednostnim kompleksom. Ti apostoli visoke, čiste umetnosti so vsak po svoje zaslutili in končno uvideli, da tudi do nje pride človek po zmagi nad seboj in z ljubeznijo, ki vse veže, tudi umetnost z Bogom in s človeštvom. Prav kot je 22 leten vedel Kette: "A vendar je glavno, da dobiš — trdno voljo. Ona je tvoriteljica..." In: "Ti bi moral napeljati strugo svojih strasti v pesmi". (Cankarju 1. jan. 98). In kot je Cankarju povedal Kraigher: "Ti mnogo preveč zaničuješ življenje, da bi se mogel zbrati za kaj resnično velikega." (26. februarja 1910). Pravo pesniško poslanstvo, ki so ga vsi štirje v sebi nosili, se je kljub težkim oviram v dušah in kljub pritisku od zunaj le uveljavilo in slovenski besedni umetnosti je zraven Prešernovega vrha zrasla bleščeča gorska kopa, ki so ji štirje vrhovi vidni daleč preko meja domovine. Leto 76. je leto tragične smrti neuničljivega Nobeden od štirih "moderne" ni bil kmečki sin — zato je nad vse zanimivo opazovati, kako so se skušali vrasti v naravo — in nastal je sončni impresionizem Kettejev in jesenski Murnov in poveličana je poslej Vrhnika in Bela Krajina. Vsi štirje so bili bohemi — do diplome se je končno dokopal le Župančič —, zato je zanimivo, v kakšnem odnosu so bili do družbe, ki jih ni marala. Kette jo je kot realist sprejel, kakršna je, Murn se ji je plah umaknil vase, Cankar je šel z bičem nadnjo, v oklepu samozavesti, pod katerim je ječal borca za slovenske pravice na Goriškem dr. Karla Lavriča, člana deželnega zbora od 1. 1870 do smrti (3. marca). 1881. Prvi letnik Ljubljanskega Zvona, zmaga Levstikovega duha nad Stritarjevim. Prvi iz četvorice urednikov je kmalu po prvih številkah, ki so prinašale njegove "Rokovnjače", umrl Josip Jurčič (3. maja), stvaritelj slovenskega romana in zgodovinske tragedije in eden prvih mojstrov zgodovinske povesti in povesti iz kmečkega življenja. 1891: 7. marca umre na Dunaju Franc Miklošič, upokojeni univerzitetni profesor (predaval od 1. 1850 do 1885), pravi član Akademije znanosti in dedni avstrijski plemič. Je največji slavist, morda največji jezikoslovec sploh, vsaj kot sistematik. Neumrljiva so njegova orjaška temeljna dela: Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. 1—IV. (izhajala od 1. 1852 do 1875 v nemščini); druga izdaja starocerkvenoslovansko-grškolatinskega slovarja (1862-65) in Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886, razlaga v nemščini). Oba slovarja do danes nimata naslednika, slovnica le Vondrakovo. 17. oktobra je v ljubljanski hiralnici umrl Jakob Alešovec, splošno poznan kot Brencelj, kot se je imenoval njegov satirični list (1869-75; 1877-85). Od številnih nemških in slovenskih del imajo še danes vrednost "Ljubljanske slike" (1879) in avtobiografska "Kako sem se jaz likal" (1884). 1901: Smrtno leto Josipa Murna-Aleksandrova, enaindevetdesetletnega misijonarja Ignacija Mraka (2. jan. v Marquetten) in pisateljice Pavline Pajkove (1. junija v Ljubljani). Mrak je šel s 35. leti v Ameriko, postal 1. 1859 Baragov generalni vikar, 9 let kasneje pa njegov naslednik. Kot tak se je udeležil Vatikanskega cerkvenega zbora. Bolezen ga je prisilila, da se je 1. 1878 odpovedal škofiji, v kateri mu je sledil spet Slovenec Vertin. Pajkova se je šele kot 16 letna Doljakova gospodična v Gorici naučila slovenščine, največ po zaslugi dr. Lavriča in prof. Levca. Kot soproga Janka Pajka je postala najbolj delavna slovenska pisateljica. 1926: Smrt Frana Detele, Srečka Kosovela (27. maja v Tomaju) in Ivane Kobilce (4. decembra). Kar je na Slovenskem med pisateljicami Pajkova, to je med slikaricami Kobilca — vsaj po številnosti del, medtem ko po vrednosti velja za prvo med vrstnicami. Tudi po slogu je različna od Pajkove: tu sentimentalna romantika, pri Kobilci pa akademizem z bliža-nji v impresionizem. Izredno veliko je razstavljala od 1. 1888 dalje: Dunaj, Berlin, Muen-chen, Dresden, Benetke, Basel, Pariš, Praga, Budimpešta in seveda Ljubljana. ★ V letošnjih obletnicah odločno stopa na prvo mesto književnost. Imena, ki so na ta način zbrana, kar vsiljujejo nekatere primerjave in druga razmišljanja. 1. Od protestantizma do ilirizma. 1551—1831: prvi slovenski knjigi in Vrazova smrt. 300 let, ki so dale našemu slovstvu književni jezik in v njem vse panoge; v književnosti pa je iz 3 stoletij zrasel le en umetnik Prešeren. Če je Vraz 1. 1836 pisal Šafariku: "Naši dozdajni še živi pisarji so razen Ravnikarja, Jarnika in Prešerna, pred kterimi se naj vsak Slovenec pokloni, vsi ne spomenja vredni", potem je imel za svoj čas in bližino gledanja prav, zlasti pa zato, ker sta Ravnikar in v glavnem tudi Jarnik delala izven področja umetnosti. Prešeren sam je istega leta (nemško) javljal Čelakovskemu: "Še vedno smo v stanju, v katerem nas je na.šla Kol-larjeva muza. Prazne table še vedno čakajo na pisalo..." Resnično le, ako pravilno računamo s pesnikovim nezaupanjem do sebe in s skromnostjo, kot se za pismo spodobi. V Prešernu je Trubarjev boj za prve tiskane besede, njih obogatitev v Dalmatinu, Hrenovo čiščenje, zgovornost jezuitov in kapucinov, slovarsko in slovniško prizadevanje, domiselnost razsvetljencev in navdušenje prvih ro-mantikov; verzi Trubarjeve in drugih pesmaric, zbirke katoliških cerkvenih pesmi, tesanje v delavnici za Pisanice, jedrnatost Vodnikovih kitic, zlasti pa stotine brezimnih ljudskih pevcev — vse to je "dalo rasti" "mokrocvetočim rožcam poezije" genialnega Vrbljana. še važnejše je to, da je njegovo pesniško delo nekak sonetni venec vsega našega pesništva po njem: "Iz njega zvira, vanjga se spet zlije po vrsti pesem vsacega" — poeta. Kot se je naše slovstvo vedno znova obračalo k Trubarju — stvaritelju črke, tako se je naša besedna umetnost in estetska kritika zatekala k Prešernu — stvaritelju duha. Ta duh je nekako mimogrede rešil 300 preteklih let pred vtopitvijo v srbohrvaščini. Prav Vraz je bil tu najbolj nevaren zagovornik nagnitve na vzhod, ki se je tedaj imenovala ilirizem. Pri Vrazu je bil izjemno važen razlog za odločitev tudi ozir na poezijo, saj je bil v resnici pesnik: v "ilirskem" jeziku je bila vrsta pomembnih pevcev od Dj. Držiča do Preradoviča, na "kranj ski" strani pa je uvidel: "Vse, kar je v našem narečji pisano do zdaj, se je razen čbe-lice in del Ravnikarovih, Vodnikovih in Jarni-kovih pridnim zobekom listnih molov zadolžilo." (V istem pismu Šafariku). V naslednjih desetletjih se niso umetnostni razlogi več mogli pojavljati; govorili so navadno obrambni, politični, gospodarski. Med zagovorniki naslonitve na vzhod najdemo za krajše dobe celo take korenite Slovence, kot sta bila Levstik in Jurčič. 2. "Narod jezikoslovcev" Ta naziv izhaja zlasti iz opazovanja, da naj bi za nas bilo ljubiteljstvo jezikoslovja tako značilno, kot za Italijane ljubiteljstvo lepih umetnosti, ali za Angleže šport v najširšem pomenu besede. Primera gre dalje: kot je zato pri Italijanih na tisoče diletantov-umetnikov-lenuhov — in nestvornih tipov, pri Angležih na tisoče pustolovcev in ljudi, ki so neobčutljivi za kaka finejša občutja, tako je pri nas na tisoče glodalcev jezikovnih korenin in za-konodajcev pravilnega pisanja, ki zajemajo nekoliko iz znanja, največ pa iz neznanja. Primera gre še naprej: zato pa je pri Italijanih le zraslo toliko število resničnih slikarjev, kiparjev in arhitektov, zato so Angleži večino sveta kolonizirali in zato so Slovenci dali sorazmerno veliko jezikoslovcev prve vrste, med njimi največjega: Miklošiča. Ta je kot Kopitar dokaz, da se vsaka veličina začne v ljubitelj-stvu. Kaj mu je mogel dati profesor Zupančič, ki se ga je tudi Slomšek hvaležno spominjal, drugega, kot diletantsko navdušenje za rodni jezik? Kaj nam je dalo prijateljstvo z Vrazom drugega kot diletantsko zanimanje za svetovno literaturo in slovanske jezike? In to je bilo za Miklošičev genij vsaj toliko plodno kot redki dotedanji znanstveni drobci iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja, ki ga je moral naš Prlek šele ustvariti. Na čopa spomni ta velikan. Matija je znal 19 jezikov, zato da je lahko užival poezijo, ki so jim bili ti jeziki posode; Franc jih je znal vsaj 23, zato da je užival poezijo, ki se toči po "deblu in vejah, perju in cvetu in sadu"(l) (1) Poetična primera jezika z rastlino je Škrabčeva (Cvetje III, 4). še bolj pa, da gre za sokom v korenine, kjer se vsi spajajo med seboj. Matija je bil požrešen dihur, ki je pokončal legije knjig, od sebe pa ni dal najmanjše fige — tako mu je očital najboljši prijatelj. Pa si se zmotil, France: Tebe je dal od sebe; težko si je misliti1, da bi Ti, komodnemu in samotnemu kot si bil, mogel krog diletantov pretočiti vse še dre-motne sile v sonetni venec slovenske poezije. Miklošiču se ne da očitati skopuštvo z nagrmadenim bogastvom: njegovi zbrani spisi bi obsegali okoli 100 knjig. A Miklošič je bil eden iz tisočev. V Ijubi-teljstvu so ostali n. pr. Vraz, Svetec, Hribar in tudi Levstik. Najmanj škode je to prineslo Svetcu; Hribarju je vzelo pač marsikaj časa in denarja — kako številna jezikoslovna dela je vsebovala njegova krasna knjižnica! — in mu prineslo nekoliko osmešenja — kako je, že starina zagovarjal Ikanje!; — Vraza je po svoje pripravilo do tega da je postal "Slovencev uskok"; Levstiku pa je vztrajno sušilo pesniško žilo in mu kot kritiku obračalo oko od poezije do proze in to celo pri Prešernu. 3. Politika in časnikarstvo — verige za leposlovce. Podobno, navadno za obe strani usodno sožitje si tolikrat privoščita leposlovje in časnikarstvo ali politika. Težki Levstik je povsod poprijel, tako da. navsezadnje celo njegove izredne sposobnosti niso bile zadosti; mnogo laže se je razmetal gibki Vraz; Alešovec je pisal, prevajal, urejeval, dopisoval, politikoval in ostal Alešovec. Koder je služil na pošti, pisal pesmi in povesti • in časnikaril. Jurčič in Tavčar sta se vpregla v časnikarstvo' in politiko in s stališa književnosti moramo reči, da so začetki pri prvem in starostni zaključek pri drugem znanilci tega, kaj bi oba naša najbolj nadarjena pripovednika še mogla biti, ko bi ostala pri noveli in romanu. Cankar je šel za nekaj časa med časnikarje (takole: "To žurnalistiško rokodelstvo je nekaj grdega; čedalje bolj me duši..." — bratu 19. 3. 1901) in celo med politiko (takole: "Najprej sem se branil, toda naposled me je socialno demokratična stranka takorekoč prisilila... Glavna stvar pa je, da bom enkrat res živel življenje, pa če makar desetkrat propadem!" — (Schwentnerju 11. 2. 1907, potem, ko je sprejel kandidaturo v Trbovljah). Tri klavne vzroke za to varjenje poklicev je moč na vesti: 1. ljubiteljska strast. Zaradi tega je Levstik s stako vneno hodil v jezikoslovje, Tavčar v pisanje novel (če vzamemo, da je bil njegov poklic odvetništvo), Hribar v slovstvo in jezikoslovje, Koder v časnikarstvo in književnost. 2. Ura bije, človeka pa ni. Potrebe so bile tako številne, delavnih rok, posebno glav pa tako malo. Od tod Svetčeva, Vrazova, Levstikova, Jurčičeva, Aleševčeva, Tavčarjeva mnogostranost. 3. Kruh: Vsi v tem odstavku našteti razen Tavčarja, so bili nedokončani študentje in z izjemo Kodra brez stalne službe. Okoli njih vedna revščina, za petami bolezen in tej je bilo skoro vedno ime jetika; pobrala je Jurčiča, Ketteja in Murna; za las ji je ušel Cankar, nikoli pa si ni priboril miru in reda. Pravkar citiranemu stavku v pismu bratu o časnikarstvu, sledi tole: "... Grozno me je strah, da bi se ne zakopal zopet v staro mizerijo..." že dve leti prej: "Meni' je začelo biti strah tega vagabundiranja..." (9. 1, 99 — bratu) in: "Študirati moram, drugače postanem žurnalist, kakor so že žurna-listi: brez pravega znanja, površen in duševno zanemarjen. Tega pa nočem, zakaj v takem stanju bi se tudi v svojih poetičnih delih ne dvignil nikamor višje, ali pa bi morda celo propadel..." (24. 11. — bratu). Kruh, ki s tem, da ga ni, ubija talente in življenja. Kraigher je zapisal besede: "Naš narod te ubija, ker te ne more preživljati" (Cankarju 26. 2. 10). Družba sem in tja to vidi, pa pravi: "Saj bi mu rezala kruh, pa je umetnik in ni za nobeno rabo. Naj si najprej poišče spodoben poklic. Zakaj si ga je Tavčar lahko?" Je treba odgovarjati? 1.) Niso vsi imeli istih pogojev v sebi in okoli sebe, da bi dosegli lagodno življenje kot Tavčar. 2.) Tavčar je dosegel eno, zato pa ni dosegel tistega, kar bi kot umetnik lahko — "je to velika škoda?" (Bi ušlo družbi, ki bi s tem priznala, kako se je zakopala v materializem. Škoda? Za rešitev tebe, družba, gre: pravi napredek je v poduhovljenju, svet pa se je dal zavesti dvema "protinaravnima načeloma (Maritain 1. plodnosti denarja in drugič koristnosti kot cilja; družbo je zajel sistem "ničesar izven zemlje", ki vtiska vsemu mrzličnemu delu nečloveško podobo. "Zatorej mora nujno imeti za nekoristno, to je obsodbe vredno, vse, kar iz kateregakoli razloga nosi znak duha" (J. Maritain, Umetnost in sholastika). Zato prezira umetnost in zaničuje umetnika — sebi v pogubo. "Pustite umetnika v njegovi umetnosti; bolje služi občestvu kot inženir ali trgovec." (Isti prav tam.) 4. Konvertitstvo. Tako stanje družbe (1) more skoro povsem razložiti tragično usodo mnogih naših ljudi in njihovega dela: da so najboljše moči dali idejam, ki so sovražne zdravi tradiciji doma, iz katerega so izšli in boljšemu spoznanju, ki so jim ga večkrat darovale šele zadnje ure pred smrtjo. Levstik, ki je bil zasebno — glej pisma! — eden pričetnikov "protifarške gonje", je zadnja leta prežival v milosti kon-vertitstva. Tavčarju so "napredne" ideje pokvarile mnoga književna dela. Kako je bil tudi on deležen spreobrnjenja, je zanimivo opisal v "Slovencu" J. Kalan. Ketteja so najprej družba, "mučeništvo" ob "ligaški" aferi in mladostna čutnost ovirali pri tem, da bi šel z vso voljo "iskat pravo pot, ki vodi do prave poezije". Vedel je: ".. .iskati bi moral tisto pot, zato ker pelje do resnice, pa ne zato, ker je tam moja sreča." (Murnu 9. 2. 99). Vendar ni nikoli odjenjal in to ga je privedlo do Resnice in do sreče. Mnogo bolj temno in dolgo pot je hodil Cankar. Odtod idejna in razpoloženjska negotovost in mnogokrat zgre-šenost njegovih spisov. "Zakaj imamo tako malo religioznih umetnikov?" sprašuje Uše-ničnik in odgovarja: "Zato, ker imamo tako malo umetnikov, ki bi jim bila poznana psihologija religije, to je z domačo besedo, ker imamo malo svetih umetnikov." (Umetnost in kritika, Čas 5. V. 1911, I. S. II. str. 293). In zakaj je tako malo svetih umetnikov? Zato ker so sinovi materialistične dobe in materialistične družbe. Vsaj nekaj strupa so vsesali. Zato napake v boju za poduhovljenje: mnogokrat na pr. napadajo družbo in dobo (kot je to v večini delal Cankar), namesto, da bi trebili bolezen; zato jih toliko stane, da se dokopljejo do "zadnjih jasnin". (1) Urednik Criteria msgr. Pranceschi je s popotovanja po povojni Evropi odnesel zlasti opažanje, da je bolniški strežnik bolje plačan od zdravnika v isti bolnici, vratar bolje od profesorja itd. Pa je isto v Argentini in menda po vsem svetu. Stara je pisarija, po kateri je Zapadu postal utile zrno in dulce pleva. V tem ga namreč Vzhod ni dosti prekosil. 0$ stoletnici cofstva Tfo. Jaatta laacacfa Dr. Ivan Tavčar, Kamnov dohtar s Poljan, kjer se je rodil 28. avgusta 1851 1. in vlastelin z Visokega, kjer ob robu domačega , gozdička tudi poči-i va v lastni kapeli-' ci, (umrl 19. februarja 1922) se je v slovensko zgodovino vpisal kot pisatelj in kot politik. Kot politik je bil izrazit otrok mladosloven" ske liberalne dobe, ki se je zbirala okrog "Slovenskega naroda", katerega urednik je bil dolgo časa; postal je deželni in državni poslanec, vodja slovenskih demokratov in dolgoletni ljubljanski župan; po osvobojenju leta 1918 pa poverjenik — minister prehrane v prvi slovenski Narodni vladi. Bil je izrazit sin slovenskega liberalizma, ki ni bil v duši nikdar brezverski, čeprav je bil "prostaško protifarški" prav v njegovih časih; ves čas je imel spoštovanje pred verskim čustvom od mladosti, ko je pisal stricu duhovniku "šmarnice", do smrti, ko je umiral ob branju Poulinove "Poti v večnost" in Bourgetove novele "Zmisla smrti". Njegov liberalizem tako ni bil načelen, bil je taktičen in političen, priznavajoč krščanski etos za osnovo življenja. Kar pa bi danes ob stoletnici radi pri- bili, je to, da je Tavčar prav gotovo eden najboljših slovenskih pripovedni" kov, pravi umetnik, klasik slovenske proze. Njegove prve "Slike iz loškega pogorja", lovska povest, "V Zali", "Jurij Savelj", "Janez Sonce" ali protes-tanska "Vita vitae meae", kakor tudi njegove poslednje "Cvetje v jeseni" in zlasti "Visoška kronika", so klasična dela v slovenski književnosti, ki dajejo Tavčarju sloves najboljšega starejšega slovenskega pisatelja, ki-ga je težko prekositi. Romantični temperament v njem ga je vodil v čas naših verskih bojev, ki jih je globoko občutil, in podal sočne zgodovinske slike iz tistega časa, ki so postale predhodnice Pregljevim izhajajočim naravnost iz njega. Njegova mirnost pripovedovanja v zadnjih letih, njegova življenska globokost in njegova slovenska čustvenost, sta ustvarili zadnji deli, s katerima je dokazal, kakšen umetnik, ki ga je vse preveč zaposlevala politika, je umrl z njim. čim. bolj se njegova politična smer umika pred zahtevami novega časa in dobiva drugo podobo, tembolj visoko se dviga njegova umetnost, ki ga je postavila med najodličnejše vrhove našega peresa. Njegovo stoletnico rojstva bomo lahko slavili v tujini, ob njegovem sinu in nečaku, ki delita, zvesta dediščini svojega očeta in strica, z nami našo usodo Poljanec-sorodnik "OTROK POZNA SVOJE RODITELJE LE TOLIKO ČASA, DOKLER MU MOREJO KAJ DATI. POTEM PA KOT PTICA NA VEJI ODFRČI TER POZABI NA DOMAČE SVOJE GNEZDO". Ivan Tavčar Petdesetletnica smrti Josipa Murna-Aleksandrova * i. III. 1879, f 18. VI. 1901. PESEM O KLASU Kot z zelene gore cesta, ravno polje, kot ves pisan svet nam se dnevi vrste! Glej, izza teh brez polje in polje, tako daleč čez vse nam v zrno gre. To je naša last, vse za naše dni! Sebi v slavo in čast tudi klas nam zori. Da obvaruje Bog hudih ur ga, vetrov, da povsodi okrog zlije svoj blagoslov! Na Medardovo jasnih dni, mirne daj Margaretine, da se svet veseli dobre letine — da neznan glas noči, ko s temo govori, da nam daleč zbeže hrepeneče skrbi! Da, za kruh, da, za klas Bog usliH nas, čez razore zavej sredi urnih maš; naj se dnevi vrste ko svet pisan z gore — Prepelica, hej, čez polje, hitri veter, zavej čez gore! PETINDVAJSETLETN1CA SMRTI SREČKA KOSOVELA * 1903, t 26. V. 1926 STARKA ZA VASJO Lačni otroci ležijo na senu, burja vihra skozi lino pod nizkim, sivim čelom hiše noč je pokrila ravnino. Mali sanja: krompirček, ne eden — polna skleda. — Tiho stopa za temno vasjo raztrgana sivka Beda. Drugi sanja: krompirček v oblici mrzle ročice ogreje. — Tiho stopa za hišami in se ledeno zasmeje. Tretji, četrti in peti in vsi — tisoč in več — jaz ne morem spati. Ničesar več nimam in vendar mislim: vse, o vse bi vam moral dati. OB 75 LETNICI ROJSTVA SILVINA SARDENKA v bogoslovskih letih postal glavni pesnik izrazito religioznega sveta. Ti dve ztiičici "Marjetice" in "V mladem jutru" sta njegovi najsočnejši zbirki, čeprav jih je pozneje napisal še deset in deset... med njimi najzrelejši "Nebo žari" in "Dekliške pesmi". Poleg tega prav toliko kongregacijskih odrskih prizorov in igric, svetniških življenjepisov, marijanskih govorov in celo epič-no idilo "Šotor miru". Sardenko je postal izraziti slovenski Marijanski in dekliški pesnik, ki ga je njegova generacija postavljala ob Župančiča, prva za njim pa ga preveč omalovaževala; gotovo pa je, da bi se iz njegove ogromne pesniške ostaline napravilo nekaj izbranih zvezkov odlične poezije in svetniških misterijev (kar je bilo deloma že pripravljeno), ki bi postavilo njegov pesniški lik visoko in mu zagotovilo lepo meito v slovenski ''moderni". SILVIN SARDENKO GAZELICI Nekje še ure čakajo te mile — nikar, -prijatelj, se ne boj gomile! Nekje še brate, sestre najdeš srečne nikomur izmed mrtvih več ni sile. Nikar koraku steze k njim ne brani noge se bodo le pri njih spočile. Očem ne brani gledati pokopa — resnice zarja sije kraj gomile. Vsi mrtvi večno sanjajo resnico, skrivnostno v zemlji so speljane žile, po vseh gomilah isti mir se zliva, čeprav različne rože z njih bi klile. Ljubljanski kanonik dr. Alojzij VI e r h a r , ki je imrl v Ljubljani ned drugo svetovno vojno, in smo ga pokopali v Dravi j ah prav na dan, ko so Italijani raz-jj penjali žico okrog mesta, bi letos dopolnil 75 let (roj. 1. 1876), da si so ga literarne ♦ revije vse do njegove smrti štele za dve leti mlajšega (1878). Bil je torej sovrstnik Cankarjev, in je tudi z njim vred spadal med "Zadrugar-je", izmed katerih se je rodila slovenska moderna. Pardenko (psevdonim vzet iz ukrajinščine in pomeni ''Srčece") je začel v "Zvonu" s pesmijo v spomin svo" jemu sošolcu pesniku Ketteju, pa je že Ime mi tvoje ni bilo še znano, harmonija, hodila že si v tihi duši z mano, — harmonija, Bila ni težka vera, da smo bratje, vse stvarstvo mi bilo*jp petje ubrano, ~ ' harmonija. Nikjer sovraštva nisem videl brezen, povsod srečaval sem ljubezen vdano, harmonija. V spominih lepih up se lep poraja: Nekje nad nebom poje neprestano harmonija. Srce je našlo, kar je v njej iskalo, zavist ne sega v dušo vzradovano, harmonija. Mauser Karel — USA BALADA DVAJSETEGA STOLETJA Imam namizno električno luč in tale papir, nalivno pero, pepelnik na mizi, cigarete Diamond,, knjige in mačice, ki sem jih včeraj natrgal na prisojnem bregu. časopise sem vse prebral in zdaj razmišljam. Sicer mi je nekdo dejal, da je to neumno, ker v tem stoletju ni vredno razmišljati. Vse pride kakor vsiljeno. Toda nocoj moram. Ravno sem namreč odložil knjigo o koliščarjih in sem neznano srečen. Biti srečen v dvajsetem stoletju je velika, sreča. In jaz bi rad videl, da bi bili vsi srečni. Silno preprosto je to. Sem bral v knjigi, da so nekoč živeli koliščarji. Živeli so v stavbah na ko-leh in se vozili v drevakih. Imeli so orožje iz kosti, jedli so me?o in oreščke, oblačili so se v kože ubitih živali. Natančne tako je bilo. Poznali so ljubezen in sovraštvo. Preprosto, kajne? Silno preprosto. Meni je neznano dobro, da sem se vrnil nazaj. Govorim s starim koliščarjem. Modre j ši je od mene. Neznano moder je. Zdaj šele vidim, da je naše stoletje zlagano, da ga sploh ni. Čas je menda zaporednost hipov. Hipi so bili vse od tedaj, ko se je svetovje pričelo gibati. Hipi so nekaj velikega, čeprav so kratki. Ko rečem hip, hipa že ni. Je že drugi, nov. S koliščarjem se zgovarjava. Gledam njegov nož iz kosti in njegovo kameni-to sekiro. Z enim očesom škilim na časopis. Nič več me ni groza kakor me je bilo še pred kratkim. Ob meni je preprost človek, tak, ki reče da in vem, da je rekel da. In če reče ne, vem da je rekel ne. Stvar ni tako preprosta, kakor je videti na videz. Z mastnimi črkami je natisnjeno na prvi strani časopisa: Atomska bomba in njeni učinki. Spodaj je slika slepega človeka. Meso mu odstopa od kosti. Koliščar maje z glavo. Modrejši je od mene in ne more razumeti. Zdaj, ob njem, tudi jaz ne morem, čutim, da sem zblaznel, da je za mojo čelno kostjo neka skupna pamet, ki ne dovoli, da bi mislil po svoje. Vodikova bomba. Dva kroga vidim. Eden je manjši ,eden večji. Razlika med učinkom atomske in vodikove bombe. Pravi učinki so še neznani. Možno je razkrajanje vsega, konec sveta, padanje zvezd, spreminjanje rudnin, spreminjanje zemeljskih plasti. Smrt ne jaha več na konju. Prepočasen je zanjo. Smrt jezdi raketo, za katero ostaja hitrost glasu. Nekoč, ko sem bil še otrok, sem slišal, kako je bilo neko mesto razdejano v senčni prah. Tisto je bilo pravljica. Toda ne smem tako reči. Pravljica ni bila. Bila je resnica, ki je čakala na pravi hip, da si nadene vidno svoj koščeni nož in kamenito sekiro. Tako je vse preprosto, če sediš ob človeku. Zdrav sem in stojim v drevaku. Sonce sije na gladino vode in v preprosto mrežo lovim ribe. Samo kamenito sekiro imam in nož iz kosti. Nisem več koliščar. čas je zaporednost hipov, nenehno gibanje. Ob meni leži bronasta, težka sekira. Svet se širi. Spreminjam se. Z vsakim hipom se spreminjam, železo me utesnjuje, slišim težko udarjanje oblegovalnih ovnov, mesta vidim, narodi se valijo, novi svetovi se odkrivajo, morje šumi in vidim srebrne repe, ki se vlečejo za jadrnicami. Zemlja ni plošča, zemlja je okrogla in se vrti s soncem vred. Zvezde se bližajo. Svet se tesni. Tele ;kopi metre svetovja. človek je naznanil zvezdo z računi. Zvezda se ukloni in se pokaže. Človek hoče leteti. Rodi se Ikarus in v meni ni začudenja. Po zraku so ceste in z drugimi ljudmi vred moram gledati v tla. Sem še človek? Nad mano je ropot motorjev, nekdo govori od onkraj morja in jaz ga slišim kakor da govori ob meni. Mesta se sesedajo, obličje zemlje se spreminja. Dobivam nov obraz, železnega. Mrk, trd obraz, obraz robota. Atomska bomba. Osemdeset tisoč ljudi napravi prostor drugim. Pepel se vrača v zemljo. Nismo več ljudje. Neznan' goreč pla; men smo, ki žre samega sebe. Samo še plamen. Vzeli smo vodik številka 3. Napravimo si novo sonce. Sami smo se postavili izven postave. Boga prodamo. Sami smo bogovi. Treznim se. Saj to je čas Adama in Eve. Zahrepeneli smo po tem kot onadva. Joj! Ne upam si prižgati luči. Nag sem, gol in se hočem skriti pred Bogom. Za menoj stoji angel z gorečim mečem in nazaj ne morem več. Čakam na veliki Confiteor sveta. Ob njem bo vodikova bomba tako majhna kakor kamenita sekira koliš-čarja. Prst Nevidnega in živega bo zmaknil osi svetov, da se bodo mleli kakor lupine med kamni in tedaj bomo mirni obstali pred Njim, koliščar v drevaku, rimski vojak v železju in mi s soncem, ki smo ga ustvarili v dvajsetem stoletju. Ne bo več sijalo. Kakor mrtvo oko bo ,ki nks bo tožilo. Spovemo se... Dvajseto stoletje je na tehtnici. Ob vsej teži je lažje od grčičnega zrna. Nekje na zemlji leži človek na hrbtu in žveči travo. Umrl je od lakote. Sonce, ki smo ga ustvarili, mu je za zadnjo luč. Smejemo se. Rdeči lampijoni gore. Ne upam prižgati luči, ker sem nag in gol in se bojim Boga. vt^« V j.' , t Kobarid na Goriškem. — V ozadju na desni mogočni zob Krna in vrh Kožljaka. Ing. A. MOZETIČ — Buenos Aires PLINOVOD "PREDSEDNIK PERON" Samostojno gospodarsko življenje vsakega naroda sloni na neodvisnosti od inozemstva. Te neodvisnosti pa ne smemo enačiti s takozvano "autarkijo", ki je teoretično sicer možna, vendar pa je skušnja dokazala, da je neizvedljiva. Režimi, ki so poskušali uvesti autarkič-no gospodarstvo, so propadli, ali pa so morali odnehati, če so le hoteli uvideti, da so njihove smernice škodljive. Go-spodarsko-neodvisen narod sam izkorišča dobrine, ki jih poseduje, previšek pa prodaja drugim narodom, od katerih zopet kupuje stvari, ki jih sam nima, ali pa ne more proizvajati racijonalno. Politična svoboda brez gospodarske neodvisnosti ne pomeni mnogo. Če tujci vodijo gospodarsko življenje naroda, ki je sicer lahko formalno politično svoboden, potem je tak narod podoben kmetu, ki lahko voli katerkoli stranko, pa obdeluje zemljo, ki ni njegova last, in ne more svobodno razpolagati s pridelki. Velika škoda za narodno gospodarstvo je, če mora država uvažati dobrine, ki bi. jih sicer lahko doma poceni pridobivala. pa jih zaradi zaostalosti ali tehničnih ovir ne more izkoriščati. Energija je poleg prehrane najvažnejša gospodarska dobrina. Brez energije ni mogoča industrijalizacija, ki je podlaga civilizacije. Narod, ki mu manjkajo viri energije, se nikdar ne bo mogel uspešno razviti. Glavni viri energije so: toplotna, vodna, in — zlasti v bodočnosti — atomska energija. Take so bile misli, ki so napotile argentinske politike, gospodarstvenike in tehnike, da so izvršili največje delo argentinske petletke — 1.700 kilometrov dolg plinovod, ki veže petrolejska polja v Comodoro Rivadavia z Buenos Aire-som. Zemski plin, ki teče po plinovodu iz petrolejskih vrelcev na kraj potrošnje v argentinsko glavno mesto je važen vir toplotne energije in nadomešča miljone ton premoga in petroleja, ki jih je bilo preje potrebno uvažati iz inozemstva. Zemski plin je izvrstno kurivo. Če primerjamo enake množine toplotne energije v obliki zemskega plina, premoga in lesa, vidimo, da zemski plin opravlja trikrat večje delo kot premog, in štirikrat večje kot les. Seveda se ne bi izplačalo graditi tako dolgega plinovoda, ki je stal 90 miljo-nov pesov, če bi zemskega plina zmanjkalo ž s po nekaj letih porabe. Dokazane rezerve zemskega plina v Argentini presegajo število 14 miljard kubičnih metrov, in samo USA ter ZSSR imajo še večje rezerve. Ta množina je enaka dvestoletni sedanji potrošnji plina v Buenos Airesu. Plinovod "Predsednik Peron" je med najdaljšimi na svetu. Samo v USA imajo še daljše plinovode. Argentinski tehniki. ki so izdelali načrte in uspešno dokončali plinovod, so dokazali, da so kos najtežjim tehničnim problemom. Ogromne so bile težave, ki jih je bilo treba premagati v izredno kratkem času. Plinovod teče preko sedmih velikih rek, nešteto vzpetin, in močvirnatih ravnin. Za gradnjo so se odločili v času, ko je po vsem svetu primanjkovalo jekla, ki so ga države nujno potrebovale za obnovo po komaj prestali vojni. Večino jeklenih cevi za plinovod so uvozili iz Italije, le 260 kilometrov cevi so napravili v Argentini. Premer cevi je 254 milimetrov, debelina stene 5,75 milimetrov, meter cevi tehta 36,1 kilogramov, dočim ves plinovod tehta 63.500 ton. Za zvarenje posameznih delov cevi so porabili 90 ton varilnih elektrod. Za zaščito cevi, ki so položene v zemljo en meter globoko, so porabili 175.000 litrov asfaltne barve, 8.000 ton asfalta, 1 mi-Ijon 800.000 kvadratnih metrov steklene volne in 2,000.000 kvadratnih metrov asfaltnega papirja. Za dokončanje dela je bilo potrebno <}07.U1U delovnih dni; 817 delavcev je delalo povprečno 428 dni. Gradnja je pričela 21. februarja 1947 in bila v glavnem končana 19. aprila 1949. Plinovod je pričel delovati 29. decembra 1949 ko je predsednik general Peron odprl glavno zaklopko, ki je spustila zemski plin iz Comodora Ri-vadavia v ocevje Buenos Airesa. Plinovod dela pod pritiskom 70 atmosfer. Glavna kompresorska postaja v Comodoro Rivadavia ima osem kompresorjev po 800 konjskih sil. Plinovod more sedaj prenašati 250.000 kubičnih metrov plina dnevno. Z vgradnjo večjega števila vmesnih kompresorskih postaj se pa ta količina lahko zviša na 1 mi-ljon 200.000 kubičnih metrov dnevno. Prvo koristno posledico plinovoda že občutijo potrošniki plina, kajti cena enega kubičnega metra plina, ki je 1. 1945 znašala 36.94 centavov, je v letu 1949 padla na 29.98 c. Polno korist plinovoda bo dokazala bodočnost. Neizmerne važnosti bo plinovod v primeru vojne, ko bo uvoz kuriva iz inozemstva praktično popolnoma odpadel. Plinovod je pod zemljo; govorili so že, da bi tudi kompresorske postaje bile-zgrajene pod zemljo. Vzdolž plinovoda je vrsta mehaničnih postaj, ki so opre- MARJAN JAKOPIČ — Avstrija PREVEČ JE MISLI, PREVEČ Krog mene je tema, krog mene je mir, pod razdrapano streho visi netopir. Zadnji ljudje beže, v barake brez glasu, čeprav je mir povsod, zrak svež po dežju. Nekje v bližini je žvižg pretrgal trudno temo, preveč je misli, preveč, še zvezde to noč ne sijo. mljene z vsem potrebnim orodjem in nadomestnimi deli. Preračunano je, da bi se vsaka okvara na plinovodu lahko popravila najkasneje tekom dvanajstih ur. Z mogočnimi motoriziranimi žerjavi polagajo težke cevi plinovoda. NEW YORK - PRESTOLNICA SVETA New York je bil s svojo obsežnostjo in bogastvom že od nekdaj eno najpomembnejših mest sveta in za "VVashing-tonom gotovo najvažnejše mesto v Združenih Ameriških Državah. V letošnjem letu pa bo New York postal prestolnica sveta. Organizacija Združenih narodov (UN) gradi svoja poslopja v samem mestu New Yorku. Deloma so poslopja že dograjena in jih notranje opremljajo. Osrednje, 39 nadstropno poslopje, svojske oblike, ki ga imenujejo "Toiver of Hope", Stolp upanja, je dograjeno in se vanj že selijo uradi tajništva, ki bo zasedlo vse poslopje. Ogrodje tega poslopja je jekleno (14.000 tč>n jekla), severna in južna stran sta brez oken, zapadna in vzhodna stena na sta stekleni od tal do vrha. Vsa poslopja Združenih narodov bodo sezidana na 17 akrov velikem zemljišču, ki ga je daroval Združenim narodom John Rockefe-ller ml. Cenijo vrednost zemljišča na $ 8,500.000. Sedanji sedež Združenih narodov je v Lake Successu, ki ni daleč od New Yorka. Vsa diplomatska zastopstva pri Združenih narodih pa imajo svoje sedeže že sedaj v mestu New Yorku. New York bo s to preselitvijo in dograditvijo sedeža Združenih narodov dobil svetovno politično pomembnost, ki jo je delno pred leti že imel, ko je bil prva prestolnica Amerike. Mesto ima v ameriškem gospodarstvu odlično mesto. Do 80 odstotkov nekaterih industrij je v New Yorku. Z urbanističnega stališča gledano je pa New York brez dvoma najzanimivejše mesto sveta. Po- zunanjosti napravi na obiskovalca,.ki prvič pride ali se spet vrača, edinstven vtis s svojo razsežnostjo, nebotičniki, ogromnim osebnim in tovornim, podzemeljskim in površinskim prometom itd. Ogromnost je v vsem. Ni to baharija; masa ljudi, ki tu dela in živi, zahteva v vsaki stvari vse na veliko. Opisati vsega New Yorka v kratkem sestavku se ne da. Vse bo le bežno, suhoparno, a za koga le morda zanimivo. Podatki so vsi iz leta 1949, ker najnovejši podatki ljudskega štetja in statistike za 1. 1950 še niso na razpolago. Mesto New York (osrednji del) lezi na 2U km dolgem otoku Manhattan ob izlivu reke Hudson v ocean. Otok leži približno v smeri sever-jug. Spada New York v istoimensko državo, ki je po njem dobila ime. Tvori več kot polovico prebivalstva države. Glavno mesto države je Albany (HO.000 preb.). Začetek mesta New York spada v drugo dekado XVII. stoletja, ko so se na južnem koncu otoka naselili Valonci, izseljenci iz Holandske. Dali so naselbini ime New Amsterdam. L. 1626 je direktor naselbine Peter Minuit kupil Manhattan od Indijancev za 2U dolarjev. Naselbina je takrat štela 200 ljudi. L 1664. so mestu zavladali Angleži in mu dali ime New York. L. 1683 so ga spet zavzeli Holandci in ga to pot prekrstili v New Orange, vendar so že naslednje leto spet prevzeli oblast Angleži in mu dali staro ime Neiv York, ki je od tedaj tudi ostalo. L. 1712 je bilo ljudsko štetje: našteli so 4.848 belih in 970 črnih prebivalcev. L. 1789 je George Wa-shington v New Yorku prisegel kot prvi predsednik USA in New York je postal prva prestolnica. Imel je v tem času New York okrok 30.000 prebivalcev. Po številu prebivalstva ni bil največje ameriško mesto, ampak na tretjem mestu. L. 1820 je imel 123.706 prebivalcev, deset let kasneje že 202.589. L. 1900 so našteli pa že 3,437.202. Takoj po prvi svetovni vojni (1920) je imel 5,620.048 duš. Zadnje štetje (1950) pa pove, da ima danes New York 7,841.023 prebivalcev. V mestno upravo je spadal včasih samo otok Manhattan, leta 1898 je bilo mesto razširjeno, ustanovljen Greater New York (Veliki New York). Današnje mesto je sestavljeno iz petih delov: Manhattan (osnovni del), Bronx, Queens, Brooklyn, Richmond (ali Sta-ten Island). Vsak od teh delov ima svojega voljenega predsednika, vsi deli skupaj voljenega župana. Površina vseh petih delov, površina New Yorka torej, je blizu 850 qkm. Manhattan je trgovski in industrijski center New Yorka. Deli ga v dva dela, vzhodnega in zapadnega, znana Fifth Avenue (Peta avenija). Kot otok ima sijajno lego za pristanišče. Bronx in BrooJclyn sta delno industrijska, v glavnem pa stanovanjska predela in večina ljudi od tod zahaja na delo v Manhattan. Bronx leži na celini, Brook-lyn na Long Island-u, velikem otoku ob New Yorku. — Queens je močno industrijski in stanovanjski predel in tudi leži na Long Island-u. V tem delu mesta je bila 1. 1938 svetovna razstava, zdaj je tam park, botanični vrt, igrišča. — Richmond ali Staten Island je otok, dosegljiv z Manhattana s polurno vožnjo z ladjo. V glavnem stanovanjski predel, po številu prebivalstva najmanjši del mesta. Vseh pet delov mesta ima med seboj odlične prometne zveze. Tako mostove, podzemljsko železnico, avtobuse, ladje. Cest je v New Yorku 5714 milj. Podzemeljska železnica ima 241 milj linij v vse različne strani mesta, največ seveda po mestu samem. Avtobusnih linij je 1100 milj, tramvajskih 112, filobus- nih 24 milj. Letno prevozijo ta javna prometna sredstva 2.621,601.392 potnikov. Dnevno torej nad 7 miljonov. Menda številka, ki je edinstvena na svetu. Manhattan je zvezan z drugimi deli mesta in s sosednjo državo New Jersey tudi z mostovi in s podvodnimi tuneli za avtomobilski promet. Največji most v New Yorku in drugi največji na svetu je George Washington Bridge. Dolg je 3200 metrov in ves jeklen. Srednji lok med stebri, na katerih visi, je dolg 1440 metrov, težak pa 103.000 ton. Širok je most 40 metrov. Kabel, na katerem visi, ima premer 91.44 cm in je spleten iz 26.474 žic. Stebri, ki nosijo most, so tudi jekleni in je v njih 43.070 ton jekla. Letnega prometa ima most nad-6 miljonov vozil. Tunele bi lahko imenovali podvodne ceste za avtomobilski in avtobusni promet. Vsega ima New York štiri tunele, zadnji je bil odprt šele spomladi 1950. Vsak tunel je dvoceven, v vsaki cevi enosmeren promet. Trdijo, da bo najbolj zaposlen novi Manhattan-Brook-lyn tunel, ki da bo imel letnega prometa preko 16 miljonov vozil. Največji promet ima doslej Holland Tunnel, ki veže New York z New Jerseyem; ta Pogled na newyorške nebotičnike z otoka Governor. IGOR —> Buenos Aires TRIGLAVSKE SKALE Čelo kot granit. Bombe tresk v očeh, divja moč v pesteh. Prsi kakor ščit. Slovenije vojak! Zgodovine list je kratek, toda čist: Kočevje in Turjak, pod Krimom kup kosti, čeznje gozd ječi. V daljavi Jelendol, grobovi preko polj. Ker so ljubili dom z vsem ognjem mladih let — na puško bajonet, pokoncu glave! Med ogenj in vihar! Kaj smrt! Ta nam ni mar! Za narod in poštenje mladost in kri — življenje! Še zgodovine zadnja stran: vsa bela, bela, sončni dan. Prav vse počez iz kota v kot vrste se črke krepkih rok: Umolkne jok, utihne ihtenje. \ Sprejel jih je Bog! Vstajenje! Vstajenje! ima letno povprečno 13 milijonov in pol vozil prometa. Posebnost in značilnost New Yorka so nebotičniki. Nebotičnik tu pomeni stavbo, ki ima preko 30 nadstropij. Takih stavb je v mestu 97. Najvišji nebotičnik je Empire State Building, ki ima 102 nadstropji in je visok 381 metrov. Je to najvišja stavba na svetu. Je višji od Eiffelovega stolpa v Parizu in ima še to prednost pred njim, da je praktično poslopje: v njem so v vseh nadstropjih uradi in trgovine. Stoji na Fifth Ave-nue. Drugi za njim je Chrysler Building, ki ima "samo" 77 nadstropij in je visok 319 metrov. Ta je bil do leta 1931, ko je bil odprt Empire State Building, najvišji v New Yorku. Arhitektonsko najlepši pa je šestdesetnadstrop-ni Woohvorth Building. Nebotičniki so prva stvar, ki jo potnik z ladje zagleda, ko se pelje v New York. Druga stvar je Statue of Libertij, Kip Svobode, ki stoji na majhnem otoku tik pred samim Manhattanom. Kip je bil postavljen na to mesto 1. 1886. Podarili so ga Amerikancem Francozi (Francosko-Ameriška unija). Je ogromna stvar: v glavo kipa more iti 12 oseb, dolžina iztegnjene roke, v kateri drži plamenico, je 4.80 m. Muzejev je v New Yorku veliko, privatnih, državnih, mestnih. Nekateri so res bogati in lepi. Cerkva ima New York 2800. To vseh različnih veroizpovedi. Najznamenitejši sta katedrali St. Patrick's (rimsko-katoliška) in St. John the Divine (episkopalna protestantov-ska). Katedrala sv. Patrika, ki stoji na Fifth Avenue, je ena najlepših cerkev v Ameriki sploh. Dolga je 122 metrov, gotski zvoniki visoki 81 metrov. Sedežev ima 4500. Protestantska St. John the Divine bo, ko bo dograjena, največja gotska cerkev na svetu. Imela bo 15.000 sedežev in 40.000 mest za stoječe. Ljudskih in srednjih šol ima New York nad 850 z okrog 40.000 učnimi močmi in nad 900.000 učenci. Poleg teh šol je ogromno specialnih šol (trgovske, umetniške i. p.) in univerze. Od univerz je najbolj znana Columbia, ki je bila ustanovljena 1. 1754 in ima letno preko 15.000 rednih in približno enako število izrednih slušateljev. Med znamenitimi javnimi poslopji bi omenil le City Hali (po naše magistrat), ki je nizka, stara stavba s svojo zgodovino; Custom House (Carinska direk- cija), Public Library (javna knjižnica) s 5,000.000 knjigami; Stock Exchange (borza), lepa stavba, obložena z geor-gijskim marmorjem. Javnih parkov je v New Yorku 379, ki zasegajo 1|8 površine mesta. So nekateri res lepi, čisti, negovani, nekaj jih ima umetna in naravna jezera, živalske vrtove, botanične vrtove, spomenike, letna gledališča, koncertne dvorane na prostem, posebna igrišča za baseball in golf itd. Med gledališči omenim le dve: Metropolitan Opera in Radio City Music Hali. To zadnje je največja dvorana na svetu: prostora za 6200 oseb. Gledališč in kinov je sicer v vseh delih mesta polno, največ pa v centru Manhattana. New Yorško pristanišče je največje na svetu. Je globoko v celini, saj rabijo ladje od oceana do pristanka do dve uri vožnje. Letno pripelje in odpelje iz New Yorka okrog 5500 tujih ladij, nekaj več pa še ladij, ki nosijo ameriško zastavo. Pristaniška skladišča praznijo in spet napolnjujejo železnice. Nič manj kot dvanajst železniških družb s svojimi linijami vrši to službo, Vseh železniških družb, ki imajo svoje Terminal Stations v New Yorku, je pa 17*. Za zaključek še nekaj samih številk: V New Yorku moreš slišati 83 različnih jezikov. Telefonskih aparatov ima mesto 2,768.567, telefonsko omrežje 9,270.081 milj žice (370 obodov zemeljske oble). Restavracij je v New Yorku 11.500, hotelov 550. New York ima 6 televizijskih oddajnih postaj; sprejemnikov pa 1,410.000. Radijskih oddajnih postaj ima nekaj nad 20; sprejemnikov 3,500.000 (vsa Amerika ima radijskih sprejemnikov 81 milijonov). Registriranih osebnih avtomobilov je bilo 1. 1949 v New Yorku 1,642.131. ★ Vse gornje so v glavnem samo pusti podatki in številke. Lahko pa bralec na podlagi tega dela svoje zaključke in dobiva svoje predstave o tem velemestu, ki je res pravo tehnično čudo. Najbrž je upravičeno nekdo zapisal: "Če bi človeški rod, ki biva na naši zemlji, dobil MARJAN JAKOPIČ — Avstrija RAZPOLOŽENJSKA O, da bi bil le dolgo večer poln zvezd in kresnic. Da bi nihče me ne zmotil, Vaški vodnjak —ob večeru— kot da se vile love, vanj bi rad zdalje potopil svoje srce. Bajta na stran viseča, klopca ponižna pred njo, niti prhut poznih ptic. mati v srebrne je kite, šla s trudno roko. O, da bi bil še dolgo večer! Brat je zložil parizar sena. Jaz pa sem sam na ozarah in žalost sredi srca. obiskovalce z Marsa, bi lahko ponosno pokazal na New York in jim rekel: 'Poglejte tu, kaj vse je bil naš rod zmožen napraviti'!" IV JE Pogled na najvišji nebotičnik sveta. JANKO MERNIK — Buenos Aires KRVAVE ZARJE PROLOG V NAJSTRAŠNEJŠE DNEVE SLOVENSKE ZGODOVINE: V Podgorju ni veliko hiš. Če bi imela vsaka roka deset prstov, bi bilo hiš premalo, da bi dali vsakemu eno. Če izvzamo Jergla in Vrbanovo Franco, v vasi ni bilo zanimivosti. Pa sta ta dva zalegla za deset vasi. Podgorjani so miroljubni ljudje. Z vsemi so dobri. Le Jergla ne morejo. Ga ni v vasi človeka, razen- krčmarja Einzarja, ki bi bil Jer-glov resnični prijatelj. Kadar je pogovor na-nesel nanj, so vaščani sršenasto gledali proti njegovi hiši. Pravzaprav mu niso rekli Jergl. Pod ten-imenom ga je malokdo poznal. Vobče se ga je prijelo ime "Oberštajerc". Menda zato, ker je bil vedno po avstrijsko napravljen. Nosil je zelen oberštajerski klobuk, za katerim se je prav tako ošabno kot on pozibaval gamsji šop. Če bi vprašal vaščane, kaj imajo proti Jer-glu, bi določeno ne vedeli povedati ničesar. Samo slutili so, da Jergl ni tak kakor drugi ljudje. Okrog njega se je spletlo mnogo pravljičnih novic. Največ radi tega, ker je živel izven vasi in se je vedno drugače obnašal kot domačini. Govorili so celo, da ima na glavi ro-ge in da je s samim hudičem v žlahti. Otroci so plašno gledali za njim, ko je visoko zravnan šel po vasi. Pred nikomer se ni odkril, še pred Križanim ne na razpotju. Berač Bol-fenk je vedno trdil, da zato ne, ker ima rožičke na glavi. Otroci so Bolfenku radi verjeli. Zato so jo brž ucvrli, ko se je Oberštajerc prikazal na vasi. Previdno, da bi jih ne opazil, so prežali za njim izza oglov. Kako so želeli, da bi privršal hud vihar in bi Jerglu odnesel klobuk z glave. Tako bi mogli videti njegove rožičke. ■ Ljudje so se Jergla bali. Če bi ga morali srečati na cesti, so se raje umaknili. Bil je vsiljivo vljuden, posebno do mladih deklet. Ne enkrat je vščipnil kakšno iz vasi v rdeče liče-ca. Tiste, ki so enkrat doživele takšno "radost", so trdile, da ima Jergl roke vroče, kakor ogenj. Njegov prisiljen: he, he, he..., ki ga je dodal skoraj vsakemu stavku, je bil vsem odvraten. Samo v cerkvi so imeli ljudje pred Jer-glom mir. Tja ni zahajal. V vseh letih, kar se je priklatil v vas, ga ljudje niso videli pri maši. Odkod je prišel Jergl ni nihče vedel. Stanoval je v grajski viničariji, lepi enonadstrop-ni vili med goricami. Gospodar vinograda, bogati avstrijski grof Rebelstein je svoje gorice prišel pogledat enkrat na dve leti. Nekoč, bilo je menda pred tremi leti, je pripeljal s se« boj Jergla, ki se je posihmal kot klop močno držal tega stanovanja. Ko je prišel Jergl, je moral viničar Ocepek s svojimi osmimi otroci in ženo na porodu v gospodarko poslopje. Viničar je pozneje po vasi raznesel, da se pri kosmatem Jerglu — nosil je namreč dolgo razmršeno brado — zbirajo ponoči čudni ljudje, ki šele pred jutranjo zoro odhajajo. * * * Hud pomladni naliv je prinesel v Podgorje še drugo skrivnost: Vrbanovo Franco. Ni je prinesla voda, ampak čudno naklučje ob nalivu. O Vrbanovi Franci so vedeli povedati, da je Desetnica, nekje iz Haloz doma. Čudna usoda jo je morala zanesti na .cesto. Za nekaj časa jo je odložila v Podgorju. Najbrž zato, da bi ljudje imeli kaj govoriti. Saj se res naveličaš pogovarjati se samo o vremenu in letini, posebno, če ni eno ne drugo kaj prida. I jubi Bog jeposkrbel za drugačen govor in je poslal v vas Vrbanovo Franco. Pravzaprav, če hočemo biti okritosrčni, Franca ni bila Vrbanova. Pri teh dobrih ljudeh je dobila samo streho in žlico. Tudi dela se ni branila. Groznikova Reza, ki je služila pri Vrbanu za deklo, je našla Franco ob neurju na obcestnem kamnu vso premočeno in plašno. Imela je široke prestrašene oči, na hrbtu culo, v rokah pa raztrgane ževlje. Tako je bila prestrašena in zmešana, da nič ni vedela, odkod je prišla in kam gre. Kako se piše, je niso spraševali. Začeli so jo klicati za Franco in ker ni nič oporekala, ji je ime ostalo. Pri Vrbanu so ji ponudili, naj kar pri njih prespi, zjutraj pa bo s soncem nadaljevala pot. Vedeli so, da Desetnica ne ostane dolgo na enem kraju. Nevidna sila jo venomer žene po belih cestah iz obzorja na obzorje in še naprej. Drugo jutro pa Franca ni odšla. Ostala' je pri Vrbanu. Ni veliko odlegla pri delu, pa za mleko in močnik si je zaslužila. Nihče je ni priganjal, naj gre. Bila je skromna in molčeča, le kadar je prišla med otroke, se ji je razvezal jezik. Znala je čudovito veliko pravljic in povesti. S svojo uspavanko je ugnala še tako kričavega otroka. Takih pesmi kot ona, ni nihče v Podgorju znal. Franca je bila navidezno mirna, le kadar se je pripravljalo k nevihti, se je vznemirila. Stisnila se je v kot, vzela v roke culo in strgane čevlje, široko odprla oči in čakala. Takrat še z otroci ni spregovorila nobene, če je za-grmelo se je še plašneje stisnila v kot. Iz oči sta ji sijala groza in nemir. Ko je nevihta prešla, je bilo spet vse dobro. Ni bilo težko sumiti, da se je Franci moralo prav v neki hudi uri kaj strašnega dogoditi. Skrivnost. Nekoč so jo videli, da je skrivaj vzela iz cule lepo izrezljano šatuljo, jo odprla in izmotala iz nje sliko. Potem je bridko za jokala..Ko je hlapec Tilen stopil proti njej, da bi videl, kaj ima, je kriknila, da je šlo skozi kosti. Divje je zaloputnila pokrov škatljice. Temno je pogledala hlapca, da ga je spreletelo po vsem životu. Hlapca je minila radovednost. Vrbano-vi so bili po tem dogodku še bolj radovedni, vendar ni nihče upal siliti v njeno skrivnost. Če jo je kdo nevedoma povprašal, kako se piše in odkod je doma, je obmoknila in če je bila prej še tako dobre volje, ni tisti dan spregovorila nobene besede več. Vse to je ljudi prepričevalo, da se je moralo Desetnici na svetu že mnogo hudega pripetiti. Nekaj mesecev za tem, ko je pomladni naliv daroval Podgorju Desetnico, so Vrbanovi grabili v gozdu listje. Pomagala je tudi Franca. Bil je lep dan in Franca se je neverjetno razživela. Pripovedovala je o svetu in o čude-sih, ki jih hrani v sebi. Tedaj se je med drevjem pojavil Jergl, visoko zravnan in s puško na rami. "Je suho, kaj, he, he, he... ?" je moral nekaj reči skrivnostni lovec. Tedaj so padle Franci grablje iz rok. Široko je odprla oči, grozno pogledala, kriknila in se sesedla. Vrbanovi in Jergl so bili vznemirjeni ob tem nenavadnem dogodku. Jerglu se je ob pogledu na žensko, ki je sedela na tleh in grozno buljila vanj, stemnilo pred očmi in silna slabost mu je spreletela vse telo. Z obraza mu je izginila slednja kaplja krvi. Kocine na široki bradi so sršeče štrlele naprej. "Prokleta ženska!" je siknil Jergl in izginil med drevjem. Korak se mu je zapletal. Tisti večer, še preden je nebeški gospodar prižgal zadnjo zvezdico, je Franca, še vedno smrtno bleda, oprtala culo, vzela v roko svojih par strganih čevljev in odšla. Ni rekla zbogom. Kaj se je "zgodilo v tisti skrivnostni minuti v gozdu, ko sta se srečala Jergl in Franca, ni zvedel nihče. Vsa vas je govorila o tem dogodku. Na vse možne načine so spravljali Jergla v zvezo z Vrbanovo Desetnico, vendar resnic ni vedel nihče. Po dogodku v gozdu Jergla več tednov ni bilo na spregled. •Rebelsteinova viničarija leži izven vasi. Zato nikdar nihče ni mogel vedeti ali je grofov viničar Jergl doma ali ne. Med tednom so itak ljudje vsak pri svojem delu. Vi račun Koreje, pa veljajo tudi za njegovo lastno delo: "že spet se je vnovič potrdilo, da se je vodstvo nekega osvobodilnega gibanja — zavestno ali nezavestno — spremenilo v orodje tujih vplivov in to je — nesreča za narod, in njegove voditelje" (La Prensa 6. 9. 50). Še večja nesreča je zdaj za slovenski narod in bo zanj osebno to, da je on delal to — popolnoma zavestno — torej: zločinsko! Tako so ti "voditelji", ki so delali revolucijo pod tujimi — sovjetskimi vplivi — zanje, ne za slovenski narod, naravnost nasprotna in odvratna podoba takega resničnega narodnega osvoboditelja, kakor ga predstavlja argentinska in južnoameriška zgodovina v postavi generala San Martina, ki se je rajši umaknil z viška svojega položaja čez ocean v zatišje izgnanstva, kakor pa, da bi vodil bratomorne borbe za oblast raznih frakcij in morda celo tujih sil, pa je iz svojega globokega filozofskega pogleda na svet zapisal tele besede: "Nič nam bolje ne služi, da spoznamo kake ideje kot revolucija: ta nam nudi dovolj pri- Tu priobčujemo sintetično vsebino prvih poglavij rokopisne knjige "Komunistična revolucija v Sloveniji". Naj bo kot prvi poizkus zgodovinsko razložiti leta strahote pri nas. Knjiga je že napisana, ne more pa biti popolna, ker čas še ni dozorel. Morda pa je vendarle trenutek že prišel, ko bi bil tak sintetičen pregled dogajanja potreben? To naj odločijo bravci. Prosimo pa vse Slovence križem svobodnega sveta, naj sporočajo dopolnila in popravke tega poglavja, kakor tudi vse dogodke, ki bi naj se omenjali v pri- merov, da izmerimo njeno perverznost" (Ro-jas, Santo de Espada 471). Mi smo doživeli tako revolucijo, pa tudi videli v samo peklensko dno njene perverznosti, ki je: protičlovečanski in protikrščanski in protinarodni komunizem. hodnjih poglavjih, ali ki bi lahko služili za razumevanje dobe 1941 - 1945, na Komisijo za zgodovinske dokumente pri Društvu Slovencev, C. Victor Martinez 50 (z imeni in pričami, toda z opazko, ali naj se uporabijo javno ali samo spravijo v arhiv za bodočega zgodovinarja.) Nujno je, da zberemo vse, kar more pravilno osvetliti naš boj. Zavedajmo se, da je v naši domovini zdaj podoba pokvarjena, zato zapisujte spomine, kajti — čas hiti in človek pozabi marsikaj! Prosimo v interesu naše bodoče podobe v slovenski zgodovini. BOGDAN BUDNIK — Buenos Aires BESEDI SVOBODE Beseda besed: m prevesijo večni magnet obraz domovine nesvobodnih, domorodnih. iz bolečine svobodoljubnih src! v odrešenje in slave? Naj tišja Beseda besed v tolmunu srca. Svoboda, najvišja plani čez svet na vrhuncu duha. od zahoda do vzhoda. najstrašnejša priznaj veljavo rodovom. za trinoge. razdeli zidove in ječe. najsvetlejša razlomi okove tiranske. za uboge tlačane: ozdravi, oslavi trpeče. za njih maroge in rane spremeni sinove tlačanske z zlastim oljem natočeni vrč! v državljane sreče! Zakaj te ne bruhnejo Naj blisne moč duha usta v svet in rok kot sijaj vseh sijajev vseh plemen preko zased preko temnih temen sveta pregrajevalcev. visokih pregraj. da roke zmagovalcev čez krog sveta te utelesijo. kot čudežni sijaj. ustoličijo — sredi nas. da dvigne človeka uresničijo na slednji celini naše davno postavno hrepenenje. k božji, vedno ožji veličini ponebesijo naš čas novega veka! LOJZE NOVAK — Buenos Aires PESEM DVEH SRC (lz cikla: Pot po tujih poljih.) Ko je zdrčal zadnji plaz snega z Gol-decka v dolino in ko so se prikazali zeleni mahovi po gričih na millstadtski strani, je v dolino dahnila pomlad. Resnična pomlad s cvetjem in nežnim, mehkim zelenjem, prav taka kakor je prišla vsako leto doma. V taborišče je planilo novo življenje, kakor bi se odprla vrata v prihodnjost. V tisti žalostni kraj s sivimi cestami in stezami... Ljudje so stopili pred barake, njihovi obrazi so bili veseli in nasmejani, kot bi pozabili na domove. V očeh jim je zaigralo upanje, kakor bi pričakovali, da jim pomlad prinese odrešitev... "Gremo v Argentino, v Kanado, Brazilijo..." Očetje se smejejo, ženske pritrjujejo in otroci nemirni mencajo, kakor bi se menili o domu, domačih njivah in cvetočih livadah in gozdovih, ki brsti-jo... Ob večerih pa, ko Drava tajinstveno šumi, se vzbujajo mehka čustva in mlada srca so polna hrepenenja. . . Klemen je ves nemiren in slutiv prvem dihu pomladi predigro velike ljubezni... Tam je petinštirideseta baraka, črna, kakor druge, z majhnimi okni In Klemenu se zdi, ko zavije tam mimo, kakor bi stopil mimo svetišča boginje žive in zvečer gori v prvem oknu na levem oglu najbolj svetla luč. * Sama nista vedela, kako se je zgodilo. Kar nenadoma je prišlo. Ko sta najmanj pričakovala, so se sanje, ki sta jih sanjala vsak zase, skrite sanje, zaprte ločene vsake v svoj svet, uresničile. Skrivnost, sladka skrivnost, spočeta v srcih dveh mladih ljudi, se je razkrila pred njima, kakor skrivnostna pesem srca, ki je ne moreš dojeti z ušesom. Samo srce čuti to pesem, samo srce jo razume in doume njeno skrivnostno lepoto. In zato tudi ne moreš najti besede, s katero bi povedal, s katero bi zapel tako, da bi človežko uho doumelo vsebino te čudovite pesmi, porojene iz hrepene- čega srca, ki išče poti k drugemu srcu... *** * Ko sta se najmanj nadejala, sta si stala nasproti. "Klemen, ti?" "Stanislava, kdo bi te pričakoval?" Molče sta stala in nista našla več besed. Nekajkrat so se ujele oči. In razumela sta oba... Razumela sta in doumela $ta v tistem trenutku, da je padla zavesa, ki je ločila skrivnost dveh src. —Zakaj v očeh obeh je bila zapisana tista skrivnost. V očeh je bila zapisana pesem dveh src, ki sta peli pesem, nedostopno ušesu, razumljivo samo srcu... Komaj je zaslutila duša, komaj začutilo srce, in beseda, ki je bila zapisana v očeh, je bila izgovorjena: "Ljubim..." "Klemen!" Njen gias je bil trepetajoč, kakor glas strune, ki je zvenela pod zadnjim dotikom loka. "Stanislava!" Komaj so se mu posmehnile ustnice. Uho ni slišalo besed, a razumelo jih je srce. Nobene besede nista več spregovorila, kajti v tistem trenutku bi bila vsaka odveč... Samo dvoje src se je pogovarjalo med seboj z besedo, nedostopno človeškemu ušesu, komaj razumljivo srcu. Dva svetova, vsak s svojo bolečino, veseljem in skrivnostjo, sta se združila v en sam svet, z eno samo, mehko skrivnostjo prve ljubezni... * ❖ Jfc * Ni še izzvenela prva pesem dveh src, ki sta peli pesem prve ljubezni, polne čudovitih odtenkov, pa se je nevidna roka dotaknila strun in pesem je utih-Srce je zatrepetalo kakor v temni s^tnii in v dušo se je vtihotapil nemir. Zgodio se je, kakor bi nekdo sredi ve- sele pesmi s tresočo roko potegnil po strunah in zaigral žalostinko. Prav tako, kakor takrat, ko sta se prvič srečala, sta si stala nasproti. Prav tako tiho in brez besed in tudi srce je molčalo. V očeh tudi ni bilo zapisane tiste pesmi in pogledi se niso iskali. Zakaj v očeh je bila zapisana vsa bol, žalost in strah srca, ki je molčalo po pravkar izzveneli pesmi... Ko sta se srečala pogleda ,sta drug drugemu brala v očeh: "Zbcgom! Konec je pesmi!" Zopet sta povesila oči. "Stanislava!..." "Klemen!" BORUT — Buenos Aires "Ti odhajaš v Kanado... Daleč bo Argentina..." "Daleč bo Kanada..." Besede so zatrepetale kakor navček, ki je pravkar zaplakal iz lin in se je njegov g'a3 izgubil nekje v gmajni. Kakor bi se hotela iztrgati iz nevidnih rok, se je privila k njemu in glasna zaihtela. Klemen je čutil njene solze/ ki so mu močile obraz. Dvignil ji je obraz in ji pogledal v oči. In v tistem trenutku je vedel, da za srce ni razdalj... "Stanislava!" "Klemen!" Klici FANTOV KLIC Lasje kot razcveteli breg, pomladni cvet na licih in hrepenenje v divjih klicih, lasje kot razcveteli breg. Si res nemirna gorska ptica, ki po vrhovih se ji toži, da bi pojoč ob skalni roži klicala ženina — orlica? Glej, jaz sem orel zapuščen, ki gora mu je dom samotni, moj krik gubi se v molk strahotni, odmev je tuj in razboljen. Kaj, dekle, v sebi tiho kriješ in kaj v globini bitja slutiš? Neznano hrepenenje čutiš? Na moji skali, kdaj počiješ? z qcca SPOMIN Udari na plunko, zapoj serenado. Godec, kaj gledaš viharno v nebo? Izzivaj spomine, razžari spet nado. Zadnji stisk roke — za vedno v slovo. Ljubil sem, ljubil dekle plavolaso. V zvezde goreče sem tkal nje ime. Odšla je v daljavo, čez biserno jaso, spomin pa vasuje in blodi do nje. Deseto že leto pomlad poljubuje, srce je prepolno, bolest je vzkipela. Mladost že umira, zvezde so tuje. Kje ljubiš, kje varaš. Angela? HREPENENJE Kaj se ti ne zdi, da je zvezda padla z neba? Ne čutiš, da ti gori v neznani globini srca? Dekle, oči zapri! Poslušaj: potoček šumlja — kipenje moje krvi, ki kliče k tebi z gora. \ Dr. IVAN AHČIN Spomini na začetek naše tragedije 1. MED UPOM IN STRAHOM 1938, je Hitler okupiral Avstrijo. 1938 je bila zasedena češka delno, naslednje leto v celoti, a Slovaška spremenjena v vazalno državo s petindvajsetletno Hitlerjovo garancijo. Mussolini ni hotel zaostajati. Za veliko noč 1939 je zasedel Albanijo. Pritisk osi Rim — Berlin na Jugoslavijo je bil vedno silnejši, nemško - italijanski obroč vse tesnejši. "Ali naj se spustimo v boj?", nam je v tis-S tem času Milan Stojadinovič razlagal na Bledu. "Sami ne zmoremo, a kdo nam bo pomagal? Francija? Francija se je sama zakopala za Maginotovo linijo. Poglejmo usodo češkoslovaške ... Gledati moramo, da jo z dobrohotno nevtralnostjo zvozimo brez vojne. To je vsa naša politika". Toda Osi je dobrohotna nevtralnost očitno bila premalo. ★ V Berlin so povabili princa Pavla na "prijateljski razgovor" maja 1939. šel je. Hitler je za to priložnost priredil vojaško parado, kakor je dotedaj še ni videl svet. Peturni mimohod jekla, tankov, vedno več-■ jih in bolj grmečih tankov, da se je zemlja tresla. V zraku so hrumele stotine bombnikov. Nemci sami so bili opiti nad toliko vojno silo. Princ Pavel je po šesturnem razgovoru s Hitlerjem prišel ves bled in poten iz kance-lerije. "Govoril je samo on" je povedal, "meni sploh ni pustil do besede". Zvečer mi je po banketu že nekoliko vinjen nemški časnikar rekel: "Ste videli parado? In Nemčija s to močjo naj gleda poljski koridor čez nemško zemljo ? Ne bomo dolgo čakali. A ko bomo tokrat udarili, bo drugače ko 1918.'" ★ Z Italijo je Jugoslavija imela že prijateljsko pogodbo. V znak prijateljstva so povabili Stojadinoviča v Neapelj, da prisostvuje paradi italijanske vojne mornarice. Med Capri, Saler-nom in bližnjimi otoki je manevriralo 120 lah- kih in srednjih vojnih ladij. Bila je veličastna pomorska parada, ki ji je prisostvoval tudi Mussolini. "Težke križarke in oklopnice pa so v Jadranskem morju" so pomenljivo razlagali oficirji. Večer nato je v Rimu Mussolini priredil banket v Palazzo Venezia. Ko me je Stojadinovič predstavil Duceju, češ da sem iz Koro-ščeve stranke, se je mož malo namršil: "A, doktor Korošec! Koliko pa je star monsenjor? On ni vedno gojil simpatij do nas..." Očitno Mussolini ni pozabil Koroščeve besede, da bodo Jugoslovani napajali konje v Tiberi... Ko sva nekaj dni kasneje z dr. Korošcem govorila o tej stvari v Beogradu, mi je zelo resno rekel: "Moramo potrpeti. Veliko potrpeti. Vojska je neizogibna. Če se nam posreči, da nas ne zapletejo vanjo, bo čez nekaj let Jugoslavija ogromno pomenila. Toda moramo biti pripravljeni, da bo treba Nemcem odstopiti ves naš pridelek, da bodo šli po Donavi in Savi nemški transporti in tudi po suhem morda nemške divizije. Ni izključeno, da bo v Beogradu sedela kaka nemška komisija. A če bomo mogli ostati izven vojne, bomo rešili državo in vse ostalo. Zato pazite, kaj pišete." Vendar vsi niso bili Koroščevega naziranja. Ko je Cvetkovič 1940 na Dunaju v palači Belvedere z Ribbentropom podpisoval ves pre-paden in nervozen prijateljsko pogodbo z Rei-ehom, se je raznesel glas, da se pripravlja nanj atentat — od jugoslovanske strani. Ozračje, ki je ob podpisu pogodbe vladalo, res ni bilo prijateljsko. Sleherni je imel vtis, da se podpisuje diktat, ne pa svobodna pogodba. Nemci so imeli seveda tedaj zasedeno že polovico Evrope. 2. MOBILIZACIJA Kljub prijateljskim pogodbam z Osjo, je Jugoslavija neuradno mobilizirala. To je pomenilo, da se v trdnost sklenjenih pogodb ni verjelo. Začeli so z "orožnimi vajami", ki pa v resnici riiso bile nobene vaje. Sredi največjega dela so klicali vedno nove letnike pod o-rožje. V Sloveniji je bil odziv moštva gotovo stoodstoten kljub temu, da ljudstvo ni videlo \ pravega smisla, ki naj bi ga imsli tako daljnosežni ukrepi vojaške uprave. Te orožne vaje, ki so imele značaj dejanske mobilizacije, niso bile namreč ne psihološko, ne materijalno pripravljene. Manjkala je psihološka priprava. Ljudstvo je vedelo, da vežejo Jugoslavijo z velesilami Osi prijateljske pogodbe. In kdo naj bi sicer Jugoslavijo ogrožal? Tega seveda ni bilo mogoče povedati, da imajo podpisi Mussolinija in Hitlerja na pogodbah le malo cene. Tisku -so bila dana stroga navodila, da je treba pisati o Osi prijateljsko in se izogibati vsega, ob kar bi se oholi fašizem ali nacizem mogel spod-takniti. Uradno in neuradno se je torej govorilo le o prijateljstvu z Osjo, a istočasno se je izvajala mobilizacija. Neskladje med besedami in dejanji je bilo očitno, in vsi so to opazili. Mnogo hujša je bila gospodarska in tehnična nepripravljenost. Nezmožna vojaška uprava ni znala mobilizirancev zaposliti, kakor bi bilo treba. Cele dolge mesece so rezervisti lenobno poležavali po kasarnah in taboriščih, ne da bi se vadili v novem,načinu vojskovanja, čigar obrisi so se tako značilno pokazali ob nemških ofenzivah na vzhodu in zapadu. Vojaštvu ni bila dana možnost, da bi se seznanilo z novim modernim orožjem. Takega orožja največkrat sploh ni bilo na razpolago. Možje, ki so se z veliko resnostjo odzvali klicu domovine, so polagoma prihajali pod raz-krojevalni vpliv poklicnih zabavljačev, defetis-■tov, ki jih je mrgolelo med podoficirji in tudi med častniki niso bili redki. Do takrat pri nas nismo vedeli, kaj je nemška peta kolona, čeprav je bila že s polno paro na delu. Že leta preje so nemški "turisti" razpredli po celi Jugoslaviji mrežo svojih zaupnikov, obveščevalcev, propagandistov, špi-jonov, ki so se rekrutirali iz najrazličnejših protinaj-odnih elementov: iz nemškega življa, ki je bil naseljen v Jugoslaviji, iz nemčurjev, iz bivših rudarjev v Nemčiji, iz nekdanjih štipendistov in drugih simpatizerjev, ki so iz prepričanja ali za denar spretno delali propagando za "nezmagljivo" Nemčijo, ki da je edina zmožna prinesti red in blagostanje evropskim narodom. Kar posebej zadeva Slovenijo, so se vse niti nemške pete kolone pri nas stikale v rokah nekaj tisoč Nemcev in nemčurjev, ki so leta 1918 iz obmejnih krajev zbežali v Avstrijo in deloma v Nemčijo, kjer so 20 let s sovraštvom ii» gnevom čakali dneva maščevanja nad "Windišarji". Tako daleč je šla njih drznost, du so zadnje mesece kar neprikrito pisarili pisma v Slovenijo, da se bliža dan obračuna in da so že sestavljene črne liste "protinemških hujskačev". Mnogi naši vidni javni delavci so dobivali od nemških petokolonccv grozilna pisma, da naj se vzdrže vsake protir.emške akcije, ker sicer naj se pripravijo na posledice... Na nemškem konzulatu v Ljubljani je bilo vedno več uradnikov. Naenkrat so se pojavili neki junkerski tipi, ki so pridno križarili po deželi. Med mobilizirance so trosili letake, ki so govorili o nesmiselnosti in brezupncsti slehernega odpora proti nemški vojni sili. Mobilizacija se je v zgodnji pomladi 1941 pospešeno nadaljevala. Seveda na način, ki je vzbujal začudenje in pomilovanje: Tega in tega dne naj se poklicanec javi pod tem in tem hrastom blizu onega križpota, v tej grapi, v gozdiču na označenem polju. . . Tako so pred 200 leti harambaše zbirali četnike za boj proti Turkom. Mobilizirali so konje, vofe, kmečke vozove, črnovojnike. .. Ljudje, ki so slišali o motoriziranih in o-klepnih divizijah drugod, so s strahom in nemirom gledali to početje, s katerim se je "vola-rizirala" jugoslovanska vojska. Vojni proračuni v zadnjih letih so bili večji in večji. Le kam so šle milijarde ? — Z volovsko vprego so premikali pratež, municijo, vojaške potrebščine. Dolge kolone voz so potovale podnevi in ponoči sem in tja po Sloveniji. Enkrat k meji, pa zopet od meje na Dolenjsko, proti Gorjancem in Karlovcu. Mimo teh okornih trenskih kolon so se tu in tam pojavili tudi že dobro formirani in dobro oboroženi oddelki jugoslovanske vojske, vendar le v majhnem številu. Slovenska javnost je imela vtis, da se večje sile zbirajo šele nekje za Gorjanci in da torej Slovenije, v slučaju da nas Nemci napadejo, ne bodo branili. Ob teh opazovanjih je nemir v prebivalstvu še bolj naraščal. Z napadom Italije se takrat še ni računalo. Sicer pa je javnost bila prepričana, da je utrjena Rupnikova linija tak nezmagljiv obramben zid, da ga noben Lah ne prepleza... 3. PUČ V BEOGRADU Ob koncu marca 1941 je vojaški puč v Beogradu prisilil k odstopu Cvetkovicevo vlado, ki jo je nadomestil Simovičev kabinet. O tem, da prihaja nekakšna vojaška kliKa na površje, se je šušljalo že ob priliki podpisa madžarsko-jugoslovanske prijateljske pogodbe v Budimpešti, kakih deset dni pred pučem. Mlajši oficirji, posebno letalci, baje niso bili zadovoljni s politiko Cvetkovičeve vlade, posebno ne po padcu Bolgarije, češ da preveč popušča Nemcem, kar ni več v skladu s častjo suverene države. O vzrokih in načinu Simovi-čevega puča se je tedaj mnogo govorilo, doma in v inozemstvu. Zgodovina bo pokazala, ali je mož storil domovini uslugo ali škodo. Danes, ko je preteklo 10 let od omenjenih dogodkov, se nam sicer zdi, da bi spričo nemške osvojevalnosti, zahtevnosti in izzivalnosti najbrže tudi brez Simovičevega puča bilo le težko Jugoslaviji ostati izven vojnega konflikta. Simovičev puč je usodni razvoj verjetno le pospešil. Kajti že v Budimpešti ob priliki podpisa pogodbe, smo tisti, ki smo bili zgolj opazovalci, večkrat dobili stavljeno vprašanje od raznih nemških in madžarskih zastopnikov: Ali bo Jugoslavija v slučaju, da bo postavljena pred enako izbiro kakor Bolgarija, klonila ali prijela za orožje? — Je bilo to vprašanje, ki si ga je brez dvoma tudi madžarski ministrski predsednik grof Teleky v tistih dneh večkrat postavil. Teleky je želel preprečiti nemško okupacijo Madžarske, zato se je hotel nasloniti na Jugoslavijo, o kateri je bil prepričan, da tudi hoče braniti svojo suverenost. A kdo je v tistem trenutku, ko so bile zasedene že Avstrija, Češka, Slovaška, Romunija, Bolgarija po nemških četah, mogel še resno verjeti, da se bo Hitlerjeva zavojevalna gos-podovalnost ustavila pred Madžarsko in Jugoslavijo ? Prijateljska pogodba v Budimpešti je bila le izraz skrajne stiske dveh malih sosednjih držav, ki sta kljub temu, da sta bili obdani od nacističnega morja, še hoteli pokazati voljo do samostojnega življenja. V resnici je njuna usoda tedaj bila po Hitlerjevih načrtih že zapečatena. Ko je po izvršenem prevratu Nemčija zahtevala od madžarske vlade, da mora s svojo vojsko napasti Jugoslavijo, s katero je Telekyjeva vlada malo poprej podpisala prijateljsko pogodbo, Teleky prijateljske pogodbe ni maral prekršiti in je raje izvršil samomor. ^ Zato bi sklepali, da Simovičev puč ni bil vzrok, ampak ie povod, ki je pospešil Hitlerjev napad na Jugoslavijo. Simovičev nastop je Osi bila kar dobrodošla priložnost, da z orožjem udari po Jugoslaviji in jo razdeli. Morda ENA DO PET . 1941—1945 Ena: Svoboda izgubljena. Dve: Tuje zverine nas more. Naši volkovi gredo v gore. Tri: Zveri. Volkovi. Kri. Dom in cerkev gori. Otrok se več ne smeji. Štiri: Fant seže po sekiri. Straža se poneizmeri. Vse brloge premeri: Kje je še kateri? Pet: Čarovnik Krivogled našel je volkom sled, nagnal jih nam v hram in klet, na prag nam pribil skelet: Hej, fantje, vsi umret! Jaz pa sem šel križem svet preko dolin in brd s culico petih let: dim in smrt Ob desetletnici JEREMIJA KALIN bi ob mirni okupaciji državna integriteta o-stala, morda tudi ne. Kdo more to danes vedeti? Kakor tudi danes ne moremo reči, da bi Jugoslavija kar brez nadaljnjega klonila, ko bi Nemci prišli z zahtevo, da državo okupirajo nemške čete. Simovic je v glavnem obdržal prejšnji Cvet-kovičev kabinet: V njegovi vladi sta ostala tudi slovenska ministra dr. Krek in dr. Kulovec. V četrtek pred cvetno nedeljo 1941 se je še Kulovec pripeljal v Ljubljano, da informira vodstvo stranke o zadnjih dogodkih v Beogradu. Kulovec je bil takrat predsednik Slovenske Ljudske Stranke. Na hitro je sklical na banovino člane strankinega vodstva, kolikor nas je bilo v Ljubljani. Bil je potrt in zelo zaskrbljen. > "Gospodje, vojna je neizogibna. Samo čudež jo more preprečiti". Tako je začel. Bili smo vsi prepadeni. Komaj smo mu pustili govoriti. "Kaj pa vendar vlada misli", smo silili vanj, "ali se zaveda položaja?" "Se zaveda", je pripovedoval, "a na zadnji seji ministrskega sveta sem bil jaz . edini, ki je govoril za mir".— "Kaj pa vojni minister?", smo hiteli. "kaj on sodi o naši vojski?" — "Vojni minister seveda ne misli, da smo Nemcem kos. Toda obstoja načrt, da bi se jugoslovanska vojska postopoma umikala v gorate predele proti središču države. Nekam proti Sarajevu in Črni Gori. Tam pa mislijo, da bi vzdržali nekaj mesecev. Potem bo pa že odkod prišel kakšen zaveznik..." Na napad od italijanske strani torej tudi v Beogradu niso računali. Še manj seveda s Paveličem. .. "Kaj pa vlada?" "Vlada se bo umikala z vojsko v notranjost. Če bo treba, bosta kralj in vlada šla v inozemstvo. V Grčijo, potem pa naprej..." V hipu smo videli tragedijo, ki smo ji šli naproti... Umik vojske v notranjost... Slovenije torej ne bodo branili. . . "In mi?" je nekdo vprašal. Dr. Kulovec je odgovoril, kakor da je razbral misli vseh. "Slovenija bo zasedena. . . Stopite v zvezo z zastopniki drugih strank. Osnujte narodni svet, ki se bo brigal za slovenske interese, posebej, če v Beogradu ne bo vlade. Ali bodete mogli kaj storiti, ne vem. To ve sam Bog". "Ka» zadeva SLS, si sedaj tu obljubimo dve stvari: Prvič, da v slučaju okupacije stranka kot takšna ne bo dala svoje pomoči in imena k nobeni politični akciji, ki bi bila v prid o-kupator^'u. Drugič, da ne bomo delali drug proti drugemu, pa bodi oni, ki bomo zunaj, ali oni, ki bodete doma ostali..." Dali smo si besedo in si segli v roke. Nismo več veliko govorili, ker je Kulovec moral na večerni brzovlak za Beograd. Nihče ni mogel slutiti, da je bilo to zadnje slovo. Ena prvih bomb, ki so jih nemški letalci odvrgli, ko so na cvetno nedeljo napadli Beograd, je ubila ministra dr. Kulovca, ko je po sveti maši, ki jo je zgodaj opravil, hotel od zajtrka skočiti v bližnje zaklonišče. 4. NEMŠKI NAPAD Isto nedeljo zjutraj, ko so po ljubljanskih cerkvah brali pasijon, so se pojavila nemška letala tudi nad Ljubljano in v okolici mesta so padle prve bombe in prve žrtve. Preplah je bil splošen. Ban dr. Marko Natlačen je že ob deveti uri zjutraj sklical sejo na banovino. Prišli so tudi zastopniki drugih strank. Z meje so prihajala telefonska poročila o napadu Nemcev na Ljubelj, Jezersko, na Dravsko dolino, na Šent Ilj in Radgono. Zagreb je javljal o nemških oklepnih oddelkih, ki silijo čez Dravo. Preko Sarajeva smo zvedeli za uničevalno bombardiranje Beograda in za smrt dr. Kulovca. Prosili smo bana, naj stopi v stik z vojaškim poveljnikom v Sloveniji, ki pa ga na noben način ni bilo mogoče najti. Za tem je ban telefoniral v Zagreb in po dolgem času priklical generala Rupnika, ki mu pa tudi ni mogel dati nobene tolažilne besede. Toliko smo zvedeli, da je nemški napad splošen: od Ljubelja pa do Caribroda na bolgarski meji. Tisto nedeljo smo se še dvakrat sestali na banovini, ne da bi prav vedeli, kaj nam je storiti. Tudi naslednje dni so bile neprestane seje. Končno je bil sestavljen slovenski narodni svet, ki mu je predsedoval ban Natlačen. Razen komunistov so bile v njem zastopane vse slovenske stranke. V prvih dneh je odbor sestavil kratek oklic, v katerem je pozval prebivalstvo k miru. Želel je stopiti v stik s poveljstvom jugoslovanske vojske v Sloveniji in mu javiti svoj obstoj. Med tem smo zvedeli, da je bila v Zagrebu oklicana samostojna Hrvaška, ne da bi tedaj že vedeli za daljnosežnost tega koraka, in pa da je bil že davno preje dogovorjen z Italijani in Nemci. V Narodnem svetu je bila debata, ali naj se slovenski Narodni svet proglasi za samostojno vlado v Sloveniji ali pa naj le vodi začasne vladne posle na slovenskem ozemlju, ker je stik s centralno vlado bil od prve ure nemškega napada popolnoma prekinjen. , Prevladalo je drugo stališče in Narodni svet je v tem smislu objavil svoj proglas o prevzemu oblasti. Značilen je bil doživljaj, ki ga je odposlanstvo odbora doživelo pri poveljniku čet v Sloveniji, ki ga je po dolgem iskanju le staknilo v Gradacu ob Kolpi. Hotelo ga je informirati, da se je slovenski Narodni svet organiziral, aa prevzame upravo dežele, dokler stik s centralno vlado ni mogoč. Ob tem sporočilu je divizionar vzkipel in zagrozil, da bo dal takoj zapreti ves odbor. Ban Dr. Natlačen ga je na to kratko opozoril, kakšni glasovi prihajajo iz Hrvaške in naj se izvoli še sam informirati. General je res imel takoj nato dolg telefonski pogovor z Zagrebom. Kar je zvedel, ga je strlo. Čisto spremenjen je resignirano poslušal poročilo odbora in obljubil, da vojaštvo ne bo porušilo na umiku mostov čez Ljubljanico v Ljubljani, kakor je baje bilo nameravano. Med tem sta preplah in zmeda v deželi vidno naraščala. Pičle vojaške čete so se naglo umikale iz -gorenjskega kota proti Dolenjski in Gorjancem, iz Štajerske pa proti Brežicam in Hrvaškemu Posavju, ne da bi sploh posegle v obmejne boje. Očitno je vojaško poveljstvo hotelo osredotočiti večji odpor šele za Savo in Kolpo. Med tem je stopila v vojsko Z.Jugoslavijo še Madžarska, ki je zasedla brez boja vse slovensko ozemlje onkraj Mure in — Italija. 5. ITALIJANI NA POHODU Napad Italije je bil vsaj za civiliste polno presenečenje. Za vojaško poveljstvo očividno ne, ker v trenutku, ko so laške česte prekoračile mejo, ni bilo na jugoslovanski strani v obmejnem pasu nobenega vojaka več, niti ne na Rupnikovi utrjeni črti. Tako so italijanske divizije iz Gorice, Postojne in Ajdovščine v dveh dnevnih pohodih v strnjenih kolonah pri-marširale v Ljubljano, ne da bi padel en strel. Vsekakor je bil to edinstven vojni pohod, ki si ga ne mi, ne Italijani sami še v sanjah nikdar niso mogli predstavljati. Kar sami niso mogli verjeti, da je resnica, ko so trudni, žejni in lačni na veliki petek zvečer čakali v čet-verostopih na zelednjadnem trgu v Ljubjani, da so jih razvrstili po vojašnicah. Vendar je bilo treba ta cenen uspeh na kak način ovenčati z vojaško slavo. Kakor povesti iz "Tisoč in ena noč" smo naslednje dni brali v laških listih popise vojnih poročevalcev, kako je hrabra italijanska vojska v bajonetnih naskokih prevalila drugače nazavzetno Rup-nikovo utrjeno črto in kakšna krvava bitka se je bila za silno "trdnjavo Vič" pri Ljubljani. Šele, ko so osvajalci zlomili skrajni odpor bra-niteljev okrog viških utrdb in v trdnjavi sami, so si utrli zmagovito pot v slovensko prestolnico ... V resnici je stvar potekala tako, da je po TržaSki cesti kot predstraža previdno privozil oddelek italijanskih kolesarjev, ko jih je tam nekje pri tobačni tovarni ustavil zastopnik ljubljanske občine in jih prosil, naj brezbram-bnemu in mirnemu ljubljanskemu prebivalst- vu ne delajo sile. Pol ure nato je laška kom-panija že postavila puške v piramide pred ba-novinsko palačo na Blei\veisovi cesti. Polagoma je prihajalo več in več čet, a so skoraj ostale v Ljubljani, Šele dosti kasneje je bilo odposlanih nekaj oddelkov na Dolenjsko, ki pa so tudi ostali le po važnejših središčih, da "zaščitijo promet", kakor se je reklo. Drugače je bilo na Gorenjskem in na Štajerskem, kjer je nemška okupacija bila veliko bolj intenzivna in po vseh znakih sodeč v na-.prej načrtno pripravljena. Spočetka je Ljubljana bila v popolni nejasnosti, kje bo meja med obema okupatorjema. Zdelo se je, da celo italijanske vojaške oblasti niso mogle tega vedeti. Kajti videli smo, kako so Nemci bolj in bolj iztiskali Italijane iz Gorenjske in kako se je tudi demarkacijska črta na Posavju vedno bolj približevala Ljubljani. Vendar je vse bilo prepričano, da bo ob prvi ureditvi vsaj bivša Kranjska ostala okupacijska celota. Hitler in Mussolini se ali nista preje natančno dogovorila, koliko plena bo vsak pograbil, ali pa je Hitler Lahe napetnajstil. Dejstvo je, da se je po kakih 14 dneh italijanski zunanji minister grof Ciano vozil skozi Ljubljano na Dunaj, da se pogovori o razmejitvi v Sloveniji. Ustavil se je tudi v Ljubljani in je ob tisti priložnosti pokojni Natlačen skušal nanj vplivati, naj vsaj Kranjska o-stane skupaj, ker bo sicer Ljubljana ostala brez aprovizacijskega zaledja. Ciano je bil videti precej negotov in zaprt. Obljubil ni ničesar, razen da se bo nazaj grede zopet oglasil in povedal, kaj je opravil. Res se je vračal že naslednji dan, zelo neraz-položen. Povedal je, da mu je Ribbentrop kratkomalo predložil v podpis dokument, kateremu je bil priložen zemljevid z očrtano demarkacijsko črto med obema okupatorjema. Nemški kolega ni dovolil Cianu nobenih pogajanj in nobenega ugovora. Tako je vsaj Ciano trdil. Samo podpis in nič drugega. Ciano je seveda podpisal. Meja med Nemčijo in Italijo na slovenskem ozemlju je tako stekla pod Žirmi, pod Št. Vidom nad Ljubljano, po Savi do izliva Ljubljanice in nato na Dolenjsko, tako da so Trebe-Ijevo, Kostrevnica, Š. Janž, pa tudi Bučka in Cerklje na Dol. ostale na nemški strani. Nemci so Gorenjsko kot "Suedkaernten" priključili na "Gau Kaernten", ki je imel svoj sedež v Celovcu, vendar so ji začasno dali.la- stno civilno upravo s sedežem na Bledu. Med tem, ko je v Celovcu stoloval gauleiter Rai-ner, je na Bledu vodil civilno upravo ponem-čeni Poljak Kutschera. Štajersko pa so kot "Untersteiermark" priključili na "Gau Steiermark", ki je imel sedež v Grazu. V oktobru 1942 pa je vse slovensko po Nemcih zasedeno ozemlje bilo priključeno nemškemu Reichu, upravno je Gorenjska še vedno spadala pod Celovec (Gau Karnten) z nekoliko lastne civilne uprave s sedežem v Kranju, Štajerska pa je ostala združena z Grazem. Italijani pa so iz deleža, ki so ga jim Nemci pustili na slovenskem ozemlju, napravili 'Provincia Lubiana" s sedežem v Ljubljami. Šef okupacijske uprave je postal Emilio Gra-zioli z naslovom Visokega komisarja. 6. NEMŠKA OKUPACIJA Postopanje enega in drugega okupatorja s prebivalstvom je bilo v začetku povsem različno. Ne rečemo, da nista oba — z Madžari vred v Prekmurju—, imela istega cilja, ki je bil iztrebljenje slovenskega življa. Pač pa je bila različna pot, po kateri sta glavna okupatorja, Nemec in Italijan, skušala ta cilj doseči. Nemec je nastopil takoj nasilno, ošabno, kakor tisti, ki prihaja v deželo, da z ognjem in mečem podvrže ali iztrebi domače prebivalstvo. Od prve ure nemški okupator ni prikrival svojega namena, da hoče zasedeno ozemlje spremeniti v nemški teritorij. In sicer čim preje in čim hitreje. Po vseh načelih nemške rasistične "znanosti" so hodile po deželi nekakšne komisije in ljudem merile glave, študirale stas, barvo las in oči, sestavljale zapisnike o prednikih... Očitno jih je vodila teorija pred desetletjem iz-beglih nemčurjev, da je naša zemlja pranemš-ka, ki je bila v preteklih stoletjih le slovenizi-rana. Ko je sedaj .imela "srečo, da se zopet vrne v materino germansko naročje", je veljalo ugotoviti, koliko ljudi je v svojem rodu še ohranilo plemenske znake priviligirane Nordijske rase. Tem bi se milostno dovolilo, da se asimilirajo nemštvu. Vse drugo prebivalstvo pa naj bi bilo razseljeno ali drugače iztreblje-no. Ta svoj germanizacijski načrt so s pravo nemško temeljitostjo in brezobzirnostjo neu-tegoma začeli izvajati. Najpreje so odstranili slovensko inteligen- co in vsakogar, ki bi mogel imeti kaj vpliva na prebivalstvo. Veliko večino duhovnikov in laičnih inteligentov so pognali čez mejo na Hrvaško, ostale pa so povečini zaprli ali pa jih poslali na prisilno d&Io Na stotine duhovnikov je blo zaprtih v zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Škofa dr. Ivana Tomažiča so popolnoma izolirali v njegovi škofijski palači, kjer sta mu bili odkazani dve skromni sobi. Tam je živel pod stalnim policijskim nadzorstvom. Takoj je bil ustavljen ves slovenski tisk, ne le časopisje, "temveč tudi vsako nabežno glasilo. Še več! Gestapovci so hodili po hišah, brskali za slovenskimi knjigami in jih sežigali. Tako so uničili na stotisoče slovenskih knjig. Slovensko ljudstvo naj bi ne imelo več tiskane slovenske besede! Zaplenili so premoženje vseh kulturnih, gospodarskih in verskih ustanov. Istočasno se je pričela nasilna preselitev slovenskega kmečkega prebivalstva. Pri tem niso bili merodajni toliko "plemenski" nagibi kakor gospodarski. Nemci so hoteli napraviti prostor za svoje ljudi in Slovenijo spremeniti v nemško krajino z zanesljivo nemškim prebivalstvom. Ves obmejni pas proti Hrvaški med Krškim, Brežicami in Bizeljskim je bil izseljen, vseljeni pa Kočevarji in drugi nemški e-lemeirti, ki so jih pobrali bogve kje po Evropi. Preseljevanje pa se je sporadično vršilo tudi iz vseh drugih predelov po Nemcih zasedenega ozemlja. Slovenski ljudje so bili pregnani v šlezijo, na Poljsko, na Bavarsko in raztreseni vse povsod med nemško prebivalstvo. Okupator je zlasti načrtoma uničeval trdnejše slovenske kmetije in njih družine, enako tudi slovenske trgovce, obrtnike, podjetnike, jih ras-laščal, lastnike pa zaprl v ječo ali pa jih pognal križem v svet. S takimi metodami je upal v nekaj letih germanizirati slovensko Štajersko in Gorenjsko. Ob vsakem najmanjšem odporu so se Nemci pokazali nečloveško kruti in neusmiljeni. Za vsakega ubitega nemškega vojaka so streljali po deset, dvajset in tudi več talcev, mož in fantov, kakor so jim slučajno prišli pod roke. V bivši ženski kaznilnici v Begunjah na Gorenjskem so imeli zaprtih trajno po več sto jetnikov, ki so jih s kamijoni vozili v Drago in jih tam streljali. Koliko groze in strahu so ubogi jetniki in njih sorodniki prestali, ni mogoče popisati. V Begunje je mogel kdo priti že na navadno ovadbo, na sum, da ni prijatelj Nemcev ali da je bil vidnejši pripadnik kake slovenske politične stranke. Komunisti, • ki so vse do nemškega napada na Rusijo podpirali nemškega okupatorija in z njim sodelovali, 'so z zlobnimi ovadbami spravili veliko svojih političnih nasprotnikov pred nemške puške. Mladi gestapovci, nalašč za ta namen izšolani in izvežbani, so z naravnost satansko iznajdljivostjo in zlobno naslado mučili uboge jetnike, pretepali in sramotili zlasti duhovnike in inteligente, vprizarjali kazenske pohode po deželi, požigali vasi (Rašica, Dražgoše, itd.), ropali po hišah in hladnokrvno ubijali brezbrambno prebivalstvo. To je le nekaj značilnih potez nemške okupacije. 7. ITALIJANI SO IZBRALI DRUGO TAKTIKO Predvsem njihova zasedba ni bila prav nič pripravljena v tistem smislu, kakor nemška. Istočasno, ko so imeli Nemci takorekoč že v naprej popisano vse prebivalstvo, imeli določene zaupnike in za vsako vas že načrt, kako jo bodo "predelali", so Italijani prišli v njim povsem neznano pokrajino in med popolnoma tuje ljudi. Tudi jezika prebivalstva niso prav nič razumeli, razen nekaj tržaških in istrskih italijanašev, katere so pripeljali s seboj, ki so za silo lomili nekakšno čičarsko slovenščino. Navzlic hladnemu preziru, s katerim jih je prebivalstvo povsod in v vseh krogih sprejemalo, se je takoj pokazala njihova želja, da bi Slovencem imponirali in napravili čim kultur-nejši vtis. Ne, Lahi niso hoteli veljati za surove in nasilne okupatorje, ki prihajajo v deželo s pravico močnejšega, tuje zemlje lačnega soseda. To bi ne bilo v pravcu italijanskega značaja in ne italijanske politične pameti. Nasprotno, Italijani so želeli napraviti vtis, da prinašajo med "kulturno zaostale" Slovence cvet in sad dvatisočletne rimske kulture. Slovenci naj bi videli v njih zastopnike prijateljskega, visoko kulturnega, krščanskega in bogatega naroda, ki je milostno vzel v svoje močno varstvo nebogljene Slovence. Med tem, ko je Nemec, čim je prestopil mejo, s kolom mahnil Slovenca po glavi in ga pobil na tla, bi Italijani radi, da bi slovenski človek prostovoljno klonil tilnik in se sam vpregel v tujčev jarem. Zato italijanska okupacija spočetka še daleč ni bila tako nasilna in divjaška, kakor nemška. V prvih tednih se niso dotaknili ne Prestol kralja Matjaža v Županovi jami. cerkve, ne šole, ne tiska, ne uprave, ne slovenskega jezika, ne narodnega premoženja. Nič preganjanja in zapiranja inteligence, nič zatiranja slovenskega jezika ali tiska, nič ropanja po hišah in plenitve imetja! Obratno: prihajali so dobro založeni živilski transporti v Ljubljano, da so se ljudje kar čudili, odkod Lahi jemljejo toliko dobrot. V resnici je ljub-lijanska pokrajina bila ves čas bolje oskrbovana z živili in z blagom, kakor mnoge italijanske province. Hoteli so se izkazati! Po cerkvah se je pridigalo, na univerzi se je predavalo kot popreje, srednje in ljudske šole so ostale odprte mladini, gospodarske ustanove so poslovale, časopisje je redno izhajalo, v kinodvoranah so kazali italijanske in celo a-meriške filme, na Marijinem trgu je vsako popoldne igrala vojaška godba... Celo nekakšen pokrajinski svet ali "Konsulto" je imenoval Grazioli, ki naj bi dajala videz samoupravnosti ljubljanske pokrajine. Da bi ne bilo številnih vojaških patrol po mestu, bi se zdelo na prvi pogled, kakor da se ni nič spremenilo. Vznemirljive vesti, ki so prihajale od one strani demarkacijske črte o nemških grozo- dejstvih, o streljanju talcev, o ropih in požigih, o zatiranju slovenskega živi j a, kar so potrjevali številni begunci, ki so 2 Gorenjske in Štajerske po skritih potih prihajali v Ljubljano — so bile voda na laški mlin. Ljubljana in Dolenjska, ki bi ob zlomu brez dvoma raje sprejeli nemško, kakor laško okupacijo, — ko bi ji le-to bilo dano na izbiro—, je spremenila mišljenje. Porajalo se je upanje, da bo pod Italijani lažje prebiti suženjske dneve in pričakati osvoboditev, kakor pa pod Nemei. Seveda ta okupacijska idila ni dolgo trajala, čim se je okupator nekoliko razgledal po deželi, se je lotil posla. Najprej v upravi. Visoki komisar Grazioli je pričel uvajati s štabom svojih uradnikov zelo komplicirano italijansko upravo, ki se je izkazala za upravno nezmožno, malo inteligentno in koruptno. Ves čas laške okupacije uprava ni nikoli niti malo zadovoljivo funkcijoni-rala. Potem so se lotili časopisja. Uvedli so predhodno cenzuro in zahtevali, da se vsaj vojna poročila Osi tiskajo tudi v italijanščini, a sčasoma so zahteve po laško pisanih kolonah v slovenskem časopisju bolj in bolj rastle. Slovenske politične stranke so bile prepovedane, pač pa je Grazioli započel s poskusi, kako spraviti na noge fašistično stranko. Začelo naj bi se s šolsko mladino, z Balillo. Poiskus je popolnoma propadel. Na univerzi so uvedli tečaj italijanskega jezika in na srednjih šolah se je začela poučevati italijanščina. Resnici na ljubo je treba podčrtati, da je vsak poskus, ki ga je laški okupator započel v smislu poitalijančevanja, vedno naletel na odločen odpor Slovencev. Tozadevne odredbe se niso izvajale, ali so se vsaj zavlačevale. Bila je splošna pasivna rezistenca v vseh slovenskih krogih. Grazioli se je razburjal in grozil, opozarjal je na stanje na Gorenjskem in Štajerskem, skliceval se je na svoja pooblastila, ki da jih ima iz Rima. Vendar do večjih re-presalij v prvih mesecih ni prišlo. List se je obrnil, ko je Os stopila v vojsko s Sovjetijo 21. junija 1941. Tedaj je kominter-na dala komunistom nalog za nastop. Komunisti so pričeli organizirati Osvobodilno Fronto. Začeli so se napadi na vojaške objekte, na mostove in železnice, na manjše italijanske postojanke, tu in tam je bil ustreljen iz zasede tudi kak italijanski vojak, ki se je oddaljil od svoje čete. Od tega trenutka dalje, to se pravi od nastopa OF se prične druga faza italijanske o-kupacije, ki jo označuje streljanje talcev, množično pobijanje prebivalstva, požiganje in bombardiranje slovenskih vasi in trgov in od-gon slovenskih mož in fantov v koncentracijska taborišča na Rab, v Gonars, v Padovo in toliko drugih. Po žrtvah; in razdejanju, ki jih je ta doba laške okupacije povzročila Slovencem, je dosegla in presegla žrtve nemškega okupatorja. Na tisoče slovenskih življenj je bilo uničenih, na tisoče slovenskih domov požganih. To je pa že gradivo, ki bo objavljeno v Koledarju Svobodne Slovenije za 1. 1952. r he s M 1 PAK — KANADA POMLADNA SLUTNJA MOJA SREČA Pod plavimi kodri iskrene oči, ■ v njih jezero smeha, ki nima pokoja, res pesem mladosti — to dečva je moja. žametna lica in ustini kot kri. Vse to je bilo -r zdaj mladost se poslavlja. Misel na njo mrzle dneve ogreva, želja nestrpna pogosto obišče njene gredice, kjer cvetje sameva... Mladost zagrenjena pa pota si išče v čase nekdanje, vse s soncem oblite, ko nežne ubirala sva melodije, kjer jutranje prošnje, s solzami umite, ▼ molitev sva tkala za mir domačije. Bratje — kaj res ni pomladi za nas, ki s pisanim cvetjem polje bi prekrila, z mehkimi spevi srce ravedrila, z nežnimi dihi solze posušila, ko v srcu tesno je in v dušah sam mraz? V naši deželi pomlad ne domuje, nič ni na pragu pri nas posedela, nič nas z ljubečo roko ni ogrela, ni cvetja nasula, ne pesmi zapela: preveč je krvi in v njej tujec kraljuje. Pomlad se že vrne do naših domov, še bo z bogastvom nas sončnim oblila, ko zopet ljubezen med brati bo vzklila v dlani nam proseče miru bo vrnila in srečo in radost in tih blagoslov. Ob desetletnici tragične smrti Dr Kulovca Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, se je Beograd prebudil v prekrasnem pomladanskem jutru. Toplo sonce je obli-lo ulice in trge in kopalo svoje kopre-naste žarke v Savi in Donavi. Dve minuti pred sedmo uro je v to praznično cvetnonedeljsko razpoloženje udarila bobneča pesem letalskih bomb in žviž-kanje štuk, ki so začele svoj divji krvavi ples nad prestolnico. Tuleča smrt je neusmiljeno zamahnila z nabrušeno koso. Glušeče eksplozije bomb, hreščanje in pokanje podirajočih se zidov se je mešalo s smrtnimi kriki prvih žrtev nečloveškega divjanja. Odtrgane noge in roke in glave so grozotno binglj ale z brstečih uličnih nasadov, razliti možgani in potrgano drobovje se je varilo s cestnim prahom in razbitim steklom z oken okoliških hiš, ki so prasketale v ognjenih zubljih. Po dveurnem divjanju, ki sta bili dolgi kot večnost, je kadečo se in gorečo prestolnico zajela grobna tišina. Ali še živimo?... Da, toda ne vsi -.. Strašne je kot smrtonosne bombe je udarila med beograjske Slovence novica: dr. Kulovec je padel! Prva slovenska žrtev brutalnega nacizma! Tuljenje siren in žvižganje bomb je prenesetilo dr. Kulovca doma v vili na Dedinju pri Beogradu. Pohitel je iz stanovanja proti zaklonišču na vrtu. Že je stopal po stopnjicah navzdol, kjer je hišnikova žena odpirala težka zakloni-ščna vrata, medtem ko je hišnik zaklepal vilo. In tisti hip — silovit pok, strašen udarec, tema... Oblak temnosive- ga dima je zakril tragedijo... * * * Do torka, 8. aprila zjutraj, so dan in noč, v krajših ali daljših presledkih, padale bombe. To jutro se je sonce skrilo za težke sive oblake, da ne bi gledalo strahot pod seboj. Iz beograjskega nadškofijskega dvorca so ob osmih zjutraj odšli čč. gg. dr. Jenko Janez, Vlaga Tomaž in g. Pavle Fajdiga skozi ruševine, brodeč po razbitem steklu, ki se je mešalo s snežno godljo — pričelo je močno snežiti — na pokopališče. Karavane konjskih vpreg so se stekale z vseh koncev na pokopališče. Gore razmrcvarje-nih trupel so se večale in večale. Pet prostornih mrtvašnic je bilo skoro do stropa polnih razgaljenih, razsekanih, pokvečenih in razbitih teles. Ni bilo časa pokopavati v krstah. Dolgi skupni grobovi so se polnili s kar tjavendan nametanimi trupli. Dr. Kulovec ne sme najti svojega zadnjega bivališča v skupnem grobu. Pavle Fajdiga odhiti v bližnji pogrebni zavod in kupi krsto in črn lesen križ.1 Vse skupaj za 40 dinarjev! Dr. Kulov-čevo truplo polože v krsto — skoraj ga ni kaj za pokop — krsto zapro in zabi-jejo. Na križ napiše s svinčnikom: Dr. Fran Kulovec — * 8. I. 188b — t 6. IV. 19Ul. S krsto na ramah, s kadilnico in kropilnikom v roki in s križem pod pazduho se vsi trije ob molitvi žalostnega rožnega venca pomikajo mimo s trupli težko obloženih voz proti sveži jami na gornjem koncu pokopališča. Brez vrvi zabobni krsta v ozek grob. Vsi trije so duhovniki, ministranti in pogrebci obenem, ki so dr. Kulovca, zvestega služabnika narodu in borca za njegove pravice, kot prvo veliko slovensko žrtev druge svetovne vojne spremili na njegovi zadnji poti k večnemu počitku. P. F. T Tone Jezernik KOROŠKA SLOVENIJA Posamezna 6bdobja zgodovine koroških Slovencev so pisana s krvjo. Potoki krvi in potoki solza so tekli v boju za primitivne pravice malega debla slovenskega naroda na Koroškem. Nemci so se od vsega početka dobro zavedeli svoje misije, poriniti Slovence v Jadran, Slovenci pa so v svoji kulturni žilavosti stavili vse svoje moči v bran lastnega kulturnega in političnega življenja. Mogoče se je že marsikateri Slovenec doma in v tujini čudil, da koroški Slovenci vsaj v zadnji dobi nimajo posebnih strokovnjakov, če pa pregledamo težo boja, nam bo tudi to jasno in videli bomo, da so se Slovenci na Koroškem izčrpali v svojih močeh, fizičnih in duševnih, v boju za svoj goli obstanek. Po letu 1920 z državno mejo odrezani od materinskega naroda so ravno koroški Slovenci nosili vso težo bremena in zadrževali nemški,naval in nemški raznorodovalni kapital na Koroškem in na Karavankah in tako branili ves slovenski narod pred nemškim pritiskom) jn navalom. Ob tragediji plebiscita, ki je vsemu svetu dokazal, da živijo na Koroškem Slovenci, smo zagrešili veliko politično napako, katere koroški Slovenci nismo mogli več preboleti in ki je postala usodna za ves nadalnji razvoj. Namesto, da bi tedaj odgovorni politiki hermetično zaprli mejo na Karavankah vsem onim, ki so hoteli iz dežele bežati, sa odprli vrata na stežaj. Nad 30 slovenskih duhovnikov, okoli 50 slovenskih učiteljev in nebroj slovenskih uradnikov je zapustilo tedaj deželo in se niso več vrnili. Za vsakega, ki nekoliko pozna kor. razmere, je jasno, da kor. Slovenci take operacije na svojem narodnem telesu ne morejo preboleti .Na vseh poljih smo čutili ta minus. Ljubljanska kreditna banka v Celovcu je zaprla svoja vrata, tam, kjer je bila industrija in obrt še vsaj deloma v slovenskih rokah, so vse prepustili Nemcem, namesto da bi ves narod podprl take važne postojanke, ki so se izkazaie izredne važnosti v narodni obrambi. Slovencem so s tem vzeli vse možnosti zaposlitve in tako je res ostal le kmet in slovenski duhovnik še na terenu. Sledila je doba trdega dela, vedno hujšega pritiska z nemške strani. Ta pritisk se je stopnjeval iz leta v leto in vodilno vlogo nista več imela Gradec in Celovec, marveč Stuttgart s svojim "Ve-reinom fiir das Deutschtum im Auslan-de". Od tam so prihajala navodila in od tam je tekel denar. Ker pa je germani-zacija po osebah premalo hitro napredovala, po izreku bivšega kor. deželenega glavarja Kemmaier-ja, so pričeli okoli 1930 s kolonizacijo. Naseljevali so na vseh slovenskih kmetijah, katere so spravili pod boben, koloniste iz Vzhodne Prusije in tako zasedli v par letih okoli 250 posestev. Vse to so bile načrtne priprave za to, kar je prinesel nad Slovence nacizem. Vali nacizma so segali na Koroško že v času diktature Dol-fussa in Schuschnigga, ki sta sicer zatrjevala, da gradita stanovsko in katoliško Avstrijo, v resnici pa je bila nemška in morda še bolj nemška, kakor rajh sam, vsaj na Koroškem. Saj je znana izjava Schuschnigga, da hočejo Avstrijci biti boljši Nemci, kakor so oni v rajhu. Vse, kar je rodilo leto 1938. z nemško okupacijo in kar je sledilo v nadaljnjih letih smo sicer pričakovali, vendar se nismo v polni meri zavedali vse krutosti, katere je zmožna diktatura. Takoj po dnevu okupacije 11. marca 1938 so navalili na Slovence. Po vrsti so* romali v zapore in izgnanstva. Prvi je bil slovenski poslanec in župnik Vinko Poljanec, katerega so zastrupili v celovških zaporih s tem, da so mu dajali s hrano živega srebra, kar je ugotovil član zagreške klinike. 28. avgusta 1938 smo položili Poljanca v škocijanu v slovensko zemljo kot uvod v novo trpljenje. Poljancu so sledili v pregnanstvo prvi šesti duhovniki, med nji- mi stolni župnik in kanonik dr. Rudolf BlUml. Poslanec in župnik Stare je sledil par dni navrh. Krajšemu zaporu je sledilo izgnanstvo, ki je trajalo do leta 1945. Protivnom visokodonečim obljubam in frazam režima je sledilo nasilje vseh oblik. Najpreje so začeli s popisovanjem vseh predstavnikov slovenskih prosvetnih in gospodarskih organizacij in že leta 1940 je sledil raizpust Družbe sv. Mohorja in zaplemba premoženja, že leta 1940 je pričela posebna komisija izbirati slovenska posestva in jih ocenjevati, ne da bi bilo možno točno dognati, kaj nameravajo. Prosvetne prireditve so bile kar po vrsti zabrajene. če je tako prireditev dovolila stranka NSDAP, je stvar za-branila Gestapo in obratno. Vse to so bile le predpriprave. Nov udarec je sledil 6. aprila 1941. Z napadom na Jugoslavijo so udarili tudi po koroških Slovencih. Vse, kar so bili tekom leta 1940 registrirali kot slovensko vodilno, je romalo v zapore. V Celovcu, Velikovcu, Borovljah, Beljaku so bili zapori čez noč napolnjeni s slovenskimi prosveta-ši, duhovniki in gospodarstveniki. Vse one pa, katere so bili že preje izgnali iz Koroške, so polovili povsod, kjerkoli so bili in jih vtaknili v zapore. Poslanca Starca so iztaknili v dunajski okolici, predsednika Slovenske prosvetne zveze dr. Tischlerja v Vorarlbergu, vse to po direktivah celovških vodilnih krogov in tu smo Slovenci šele prav spoznali, čemu je krvolok Maier-Kaibitsch registriral že celo desetletje vsako udejstvo-vanje slovenskega študenta in slovenskega kmeta. Večmesečnim zaporom je sledilo izgnanstvo in tako je moralo od 80 tih slovenskih duhovnikov 67 zapustiti slovensko ozemlje oziroma Koroško sploh. Lajike pa so poklicali v vojake in tam skrbeli, da se jih veliko število ni več vrnilo. Med njimi smo koroški Slovenci izgubili tudi nadebudnega slovenskega pesnika Makseja Sorgo. Bogoslovci so morali zapustiti semenišče in vsi upi, ki smo jih bili stavili ravno v te kulturne delavce, so splavali po vodi. \ Božo Kramolc: Korošec s cedro. V tem položaju je tudi vsak koroški Slovenec jasno videl kakega pomena je bila tudi za Slovence na Koroškem Jugoslavija. Dokler je obstojala Jugoslavija, smo še lahko bili Slovenci na Koroškem in v Jugoslaviji, potem pa smo bili nemški hlapci. Mogoč«? je ravno to spoznanje tudi za vso bodočnost važno. Takoj po zlomu odpora v Jugoslaviji so se na Koroškem priprave nadaljevale. Sicer je marsikdo menil, da je ves germanizacijski aparat iz Koroške odtegni en in premeščen na Gorenjsko, vendar smo prav kmalu videli, da je ta aparat obsežne j i, kakor bi si bil človek mislil. Od učitelja preko žandarja in poštarja ter financarja-carinika, vse je bilo v tej službi. Z veliko napetostjo smo pričakovali novih dogodkov. Nekak strah se je jel polaščati tudi nezavednega elementa na Koroškem, ko smo izvedeli, da so nacisti pri ljudskem štetju leta 1939 našteli okoli 50.000 Slovencev, medtem, ko jih je 'katoliška' Avstrija pri- znala le 27.000 leta 1934. Mnogo se je okoli te številke 50.000 ugibalo, pravega pa dolgo nismo mogli izvedeti. 14. in 15. aprila 194-2 je sledil nov udar! Kamioni so drveli po državnih cestah in v stranske vasi, iz teh avtomobilov so izstopali Gestapovci in orožniki z ukazom: tekom pol ure se mora vsa družina odpraviti za odhod. Prvih dve sio slovenskih družin je v dveh dneh zapustilo svoje domove, svojo domovino, v srednjo in severno Nemčijo so šli transporti, da bi tako prekinili vsako zvezo z domovino. Tam v taboriščih smo našli svoje so-rojake iz Gorenjske in štajerske in tam se je rodilo novo bratstvo in tam smo znova doživeli svojo narodno in kulturna skupnost. Težko delo je sledilo. Kmeta so vtaknili v tovarno, dekleta v službe Gestapovcem in SS-ovcem, fante pa poklicali v vojake. Matere z drobižem pa so poslali obdelovat nemška polja. Tako je bilo vse družinsko življenje raztrgano. Tej prvi izselitveni akciji so sledile posamezne družine tekom leta 1942 in za obletnico prvega izseljevania so pripravili za april 1943 novo akcijo. Sedaj se je prvič praktično pojavilo število 50.000 Tokrat so nameravali izseliti 50.000 koroških Slovencev in sicer v novo Koroško, ki je nastala v glavah nemških mogotcev in sicer v južni Ukrajini med Šarkovom in Rostovom. Tam je pokrajina rodovitna, Slovenci pa pridni in pod bičem nemških gestapov-cev bodo obdelovali zemljo in pridelovali kruha za nemški narod. V tistem času pa je ruska armada prebila fronto pri šarkovu in tako onemogočila načrte, ki so jih leta in leta kovali. Na Koroškem pa so o tem že razdeljevali karte in v najožjem krogu že Črtali Novi Celovec in Novi Beljak. Na žalost te zgodovinsko važne karte ni bilo več mogoče dobiti, čeprav živijo priče, ki so take karte videle. čeprav veliki načrt ni bil v polni meri izvedljiv so vendar do konca vojne izselili rad 400 slovenskih družin z 3227 člani. Paralelno z akcijo izseljevanja se je vršilo zapiranje in tako je romalo nad 1100 Slovencev v zapore in kon- centracijska taborišča. 204 od teh so ostali na vešalih ali pa v nemških kre-matorijih. Razume se, da pri takem nasilju narod ni ostal miren. Fantje in tudi dekleta so pričeli bežati v gozdove. Vojaki, ki so prihajali s fronte na dopust, so našli svoje domove prazne, seve so tudi oni zamenjali fronto z gošo. In tako so oživeli gozdovi. Najboljši Slovenci, predvsem prosvetaši, v kolikor niso bili že v taboriščih in zaporih, so zgrabili za puško in odšli v gozdove. Nihče pri tem ni mislil na komunizem, vsi so gledali v tem izrazito nacionalno borbo, v pravem pomenu osvobodilno borbo. Najmanj 820 slovenskih fantov in deklet je našlo smrt v tej borbi« Vsi smo se veselili tega pokreta in narod je zalagal svoje borce s hrano in nudil vso drugo pomoč, čeprav je bil sam vsako uro v naj večji nevarnosti. Ta odporniška akcija je zajela ves slovenski teritorij do Sinje planine in Osojskih Tur na severu in Ziljske doline na zapadu. V koncentracijskih taboriščih, v zapo-porih, v pregnanstvu in v oboroženi borbi se je kovala slovenska skupnost in ni nobenega dvoma, da bi iz te druge svetovne vojne izšel slovenski narod tudi notranje strnjen, da ne bi komunizem nadomestil nacionalnh idealov s svojim nasiljem in tako razbil vse to, kar je bilo s krvjo in nemškim nasiljem povezano in tako nerazdružno. S kolikim navdušenjem je slovenski narod na Koroškem pričakoval tisti dan, ko bodo borci iz gozda prikorakali v deželo in v Celovec. Prišli so zares, vodstvo pa je bilo popolnoma v komunističnih rokah in že v prvih dneh so bili vsi drugi, ki so mislili tudi z lastno glavo, pistisnjeni ob stei\). Na pritisk Zapada se je morala partizanska armada umakniti. Angleži so s svojo 8. armado zasedli deželo. Zopet se je zgodila načelna napaka na jugoslovansski strani. Centralni komite KPS je pozabil, da na Koroškem nima v rokah arestov in Ozne, toda kljub temu je poslal v deželo ducate svojih agentov "aktivistov" na politično delo, na politični misijon. Ne samo. da ti aktivisti niso razumeli slovenskega ljudstva na SLAVKO SREBRNIC — Buenos Aires ŽIVLJENJE Življenje moje je razbita čaša, z nasilno jezo vržena ob tla, življenje moje — ogenj, ki ugaša, vse bolj zagrinjata ga mrak, tema. Vi greste mimo, kakor teče reka ob kamnu, bregu in ob vrbovju — in slika debla in obraz človeka prikažeta se, izgineta v nje dnu. Vi greste mimo... Jelk in smrek molčanje mrtvo se vlega mi ob rob srca, ki shrani zase muke, trepetanje — netivo žgoče za plamen gorja. Življenje moje ubito je zrcalo, glasbilo strto brez akordov, strun, poslej bo mrtvo, večno bo .molčalo, ko kamen potopljen v globok tolmun. SENCA Senca nad temno zelenim gozdom, sonce na otavi — sočen, vode poln oblak ziblje se v višavi. Gledam te, o zeleneča zemlja, diham, srkam te in pijem; Mimo tebe nimam drugih čaš, v dušo slastno te natakam, lijem. Koroškem, oni tega naroda tudi niso poslušali in vsak nemški partijec jim je bil bližji, kakor najboljši Slovenec. Ti aktivisti so v deželi na državne stroške dobro živeli, posijali v Ljubljano laž-njiva poročila in tako vili svojemu političnemu delu "lavorjev venec". Na podlagi teh napačnih poročil je CK KPS dajal zopet zmotna navodila. Vsem enim, ki so tedaj še verovali v osvobo-jenje, so ravno ti aktivisti odpirali oči in jim dokazovali, da tu ne gre za narodno osvoditev, marveč za goli komunizem. Kovali so "bratstvo" z nemški mi partijci, razbili pa so sloven-ko skupnost. Narod se je pričel odmikati in tako so odpadli na boljši in med narodom najbolj ugledni delavci. Ne smemo pa prezreti, da je bilo tudi zadržanje angleške zasedbene oblasti napram Slovencem zelo mrzlo, če ne odkrito sovražno. V vsakem Slovencu so gledali komunista. Ko je tedanji zastopnik koroških Slovencev v deželni vladi g. dr. Joško Tischler zaprosil guvernerja polkovnika Simsona, da dovoli obnovitev Slovenske prosvetne zveze, ki je bila tedaj še popolnoma v slovenskih kat. rokah, je Simson odvrnil: 'Sedaj Vas razumem, Vi hočete organizirati oborožene slovenske bande". To je bilo menda avgusta 1945. Novembra 1945 pa je isti Simson izjavil: "Ja, če bi avgusta vedel to, kar vem sedaj, bi bil drugače postopal" . Komunisti so se z denarjem in nasiljem polastili postojank, Nemci so se naslanjali na zasedbeno oblast in tako je tudi razumljivo, da so ostali vsi nacisti neokrnjeni, čeprav so bili doprinešeni dokazi, da so bili osebno krivi izseljevanja in da so se pri tem celo gmotno okoristili. Še bolj zanimiv je dogodek julija 1945, ko je dr. Tischler pripeljal iz nemških taborišč 400 slovenskih izseljencev v Beljak in so Angleži hoteli s silo transport vrniti v Nemčijo. Prizadetih Slovencev se je na beljaškem- kolodvoru polastilo tako ogorčenje, da so se uprli in niti britanski, niti beljaški policiji ni uspelo izvesti načrta. To je nekaj bežnih vtisov iz dobe prekucije. V tistih pomladanskih mesecih pa so begunci iz Slovenije preplavili Koroško. V prvih tednih in mesecih niso našli med koroškimi Slovenci not-benega razumevanja, dokler kor. Slovenci z OF niso napravili istih izkušenj, ki jih je imel ostali del slovenskega naroda. Danes gledajo koroški Slovenci tudi ta problem v drugačni luči, ko so ravno oni sami doživeli tako kopo razočaranj in dokazov, da pri tem ni šlo za nobeno narodno osvoboditev, marveč le za boj proti vsemu, kar je bilo vsakemu Slovencu sveto. Matija Tratnik TEMNA ZARJA NA PRIMORSKEM (1940 — 1945) Dne 10. junija 1940. je Mussolini z balkona palače Venezia oznanil Italiji in svetu, da je prišel čas, ko bo tudi Italija stopila v vojno. Isti dan je zunanji minister Ciano izročil vojno napoved francoskemu in angleškemu poslaniku. Velikanska večina italijanskega naroda je navdušeno pozdravila ta korak, saj je upala, da bo vojna zaradi nemških zmag kratka, plen pa obilen. V Slovencih, ki so takrat stokali pod butaro in sekiro, pa se je kljub vsemu nasprotnemu videzu vzbudil up, da je končno morda vendarle nastopil težko pričakovani trenutek narodnega osvobojenja. V nemško in italijansko zmago ni verjel nihče. Italijanske vojaške sposobnosti je namreč skoraj vsak poznal iz lastnega opazovanja, za Nemce pa smo vedeli, da jih bodo zavezniki prej ali slej gotovo zdrobili. Da so primorski Slovenci v vojni videli edino rešitev izpod neznosnega jarma, za to je bilo razlogov več kot dovolj. Nad 20 letno trpljenje pod trdo peto fašističnih legionarjev je po objektivni strani splošno znano. Na kratko se da izraziti v sledečih ugotovitvah: Slovenci smo bili brezpravni; režim nam ni dajal nobenih, niti najbolj osnovnih pravic; celo pisani zakon so izkrivili1); uničili so nam cvetoče osnovno in srednje šolstvo; iz slovenskih otrok so hoteli napraviti janičarje ali pa analfabete; časopisje so zatrli; prepovedali so tisk vseh knjig, tudi molitvenikov2) in ' evangelija3); prosvetne organizacije pomendrane; "Narodni dom" v Trstu požgan 13. julija 1920, torej še pred nastopom fašizma; !) Glavni državni tožilec v Trstu eksc. Mandruzzato je dne 19. januarja 1931 ob o-tvoritvi juridičnega leta izrečno izjavil, da so zakone "ekstenzivno razlagali" (interpreta-zione alquanto estensiva" — Popolc di Trie-ste 20. januarja 1931). 3) "Blagovest", Kristusovo življenje podano z evangeljskimi besedami; II. del zaplenjen 13. decembra 1940. 2) "Angelček", molitvenik za otroke, zaplenjen 12. septembra 1934. enako drugi "Narodni domovi" (Sv. Ivan, Pulj, Pazin itd.); tiskarne v Gorici in Trstu večkrat demolirane; gospodarske ustanove razpuščene in njih premoženje zapravljeno ali pa izročeno italijanskim zadrugam ali bankam; davki sorazmerno višji kot v rodovitnih ravninah severne Italije; dostop v vsako, tudi najnižjo državno službo onemogočen vsakemu značajnemu Slovencu, ki ni hotel zatajiti svojega naroda; nešteto Slovencev po ječah in v konfinu na otokih; posebno sodišče za varstvo države je imelo svoje najznamenitejše procese baš v Trstu (september 1930 in december 1941); izreklo je in dalo izvršiti več smrtnih obsodb in naložilo je več fisoč let ječe samo med Slovenci. Vse te krivice so trpeli ljudje z nenavadno visoko razvito narodno zavestjo in velikim veseljem do življenja in dela. Tudi po subjektivni strani je bilo veliko nakopičenega gneva. Skoraj vsak posameznik je bil zagrenjen iz čisto osebnih notranjih razlogov. Vsakdo je prej ali slej prišel v neprijeten stik z zastopniki oblasti in režima. Tudi najnižji državni uslužbenec, vratar ali pometač te je gledal zviška v zavesti svoje nedosegljive kulturne superiornosti; za orožnike si bil sumljiv in so stalno oprezovali za tabo; črna milica pa si je sploh zastavila nalogo, da ubogi slovenski pari vsak dan sproti dokaže, da nima nobene pravice. Takšen je bil položaj pred vojno. Med vojno se je samo poslabšal. O kakem javnem političnem delu ni bilo govora že od 1. 1928, ko so zatrli najvažnejše politične liste "Goriško stražo" in "Edinost". Politične organizacije pa so bile itak že prej prepovedane. Samo podtalno je bilo še mogoče ohranjati narodno zavest in vedno vžigati upanje na končno odrešitev. Podtalne organizacije so imele vse tri takratne politične struje (katoličani, liberalci in komunisti). L. 1942 se je na Primorskem pojavil nov politični činitelj: Osvobodilna fronta. Teren je bil silno ugoden, če človek ni gledal na velikanske človeške in gospodarske žrtve, zaradi katerih bi narod lahko izkrvavel. O. F. je po- slala na Goriško svoje velike kanone. Prišel je dr. Aleš Baebler, dr. Joža Wilfan ml., prof. France Škerlj, pozneje dr. Boris Kraigher in drugi. Začela se je silovita, zelo pretkana propaganda za nove ideje, a pod plaščem narodne osvoboditve. Ali je kaj čudnega, da so se svobode in življenja žejni Primorci z vsem srcem oklenili nove organizacije! Saj je bilo splošno razpoloženje tako, da bi se bili vdali komurkoli, ki bi jim obljubil, da jih reši fašizma in Italije. To je psihološko dejstvo. Kdor je bil takrat na Primorskem, bo ta pojav zlahka razumel. Masa nikoli ne tehta, kaj je prav ali narobe, in nikoli ne misli na posledice. Množica sprejema in odloča s srcem, srce pa je vpilo po svobodi in človeških pravicah. Zato je bila vsaka svarilna beseda redkih ljudi, ki so za narodnimi gesli takoj spoznali rdečo nevarnost (dr. Janko Kralj, Polde Kemperle, msgr. dr. Mirko Brumat, Ivo Bric itd.), kot bob ob steno. Ljudstvo je kot pijano drlo v naročje O. F. in se ni hotelo iztrezniti. V februarju 1943 je bilo samo v Brdih, torej v najzapadnejšem predelu Goriške, že nad 20 terenskih odborov. Trdno pa stoji, da so bili prvi primorski partizani samo narodni in prav nič komunistični borci. Svetel zgled za to je Janko Premrl — Vojko, doma iz št. Vida pri Vipavi. V oborožen upor so ga gnale krivice, storjene tlačenemu narodu. V začetku z O. F. sploh ni imel nobenega stika; četoval je na svojo roko. V svoje vrste so ga zvabili šele pozneje. Ko je bil pomladi 1944 v Beli pri Idriji težko ranjen, so ga odnesli v bolnico med Belo in čekovni-kom. Rane so bile, kot izjavljajo očividci, sicer težke, a nikakor ne smrtne. Usodno je bilo zanj, da je v vročici govoril. Partizani so prisluhnili nehote izgovorjenim besedam. V kratkih, pretrganih stavkih je obtoževal komuniste in njihovo zločinsko delo. Iz besed je bilo razvidno, da se kesa, da je med njimi. Kakšno razočaranje za komunistične voditelje! Spoznali so, da jim utegne postati nevaren, če okreva. Zato so mu zrahljali obveze, da je izkrvavel. Da zakrijejo svoj zločin, so ga tik pred smrtjo imenovali za komandanta V. primorske brigade. Tega mesta seveda nikoli ni nastopil (Primorski kmečki glas, 3. maja 1944). Pozneje so ga proglasili za narodnega junaka. Ko so 1. 1942 padle prve komunistične žrt-ve, se je marsikdo vendarle zamislil, kam to pelje. A dogodki so se prehitevali, za poglobitev ni bilo časa. PRVE ŽRTVE Jeseni 1. 1942 so rdeči uničili prvo mlado življenje. Dne 12. septembra je partizanska patrulja pod vodstvom dr. Baeblerja odpeljala 19 letnega Darinka Černeta z Vogrskega v Vipavski dolini. Neki fant, ki je 2. maja 1943 ušel od partizanov, je izpovedal, da je Baebler Černeta v Bezovljaku pri Prvačini sedem dni mučil; nato ga je dal ustreliti. Po spodnji Vipavski dolini se je govorilo, da so partizani v Bezovljaku v tihem dogovoru s karabinier-sko postajo v Prvačini. To je bilo zelo verjetno. Kako bi se sicer mogli obdržati v dolini med Dornbergom, črničami in Gorico, torej v neposredni bližini močnih karabinierskih postaj in vojaških posadk. Drugi je padel zadrugar in bivši župan v Šebreljah Anton Rejec. Dne 7. februarja 1943 so ga odpeljali iz domače hiše in ga kmalu potem s krampi pobili. Bil jim je na poti, ker je bil pameten, razsoden mož, ki je kmete svaril pred prenaglimi in nepremišljenimi nastopi. Močno je odjeknilo po deželi, ko so 2. junija 1943 ustrelili Ivana Brica, idealnega katoliškega moža in organizatorja, očeta sedmih otrok, ki je bil pod fašizmom zaradi narodnega prepričanja in delovanja večkrat zaprt in konfiniran. Doma je bil v Dornbergu. Tisti dan je kosil na pobočju Gradiškute v družbi dveh sinov (eden star 11 let, drugi 15 let). Prišla sta dva fanta domačina iz Dornberga, stara 17 in 19 let, in ga vpričo sinov ustrelila. Pozneje so partizani pomorili še več vidnejših in bolj znanih ljudi: Naj navedem samo nekatera imena: 1. prof dr. Ciril Šinigoj iz Mirna (10. novembra 1943); 2. dr. Emil Petrič, odvetnik v Ajdovščini (30. novembra 1943); 3. Obid Alojzij, župnik v Podsabotinu (8. januarja 1944); 4. pesnik Lado Piščanc in Ludvik Sluga, oba kaplana v Cerknem (5. februarja 1944); skupaj z njima so bili ustreljeni tudi sledeči Cerkljani: Bevk Filip, kmet; Paa Pavla, učiteljica; Sedej Pavla, šivilja; Mlakar Anton, kmet; Ambrožič Janez, zidar; Bogataj Rudolf, čevljar; Zorzut Karlina, hišnica; Ržen Angela, šivilja; Mežek Katarina, kmetica; Purgar Mal-ka, služkinja; Roje Franc^ trgovec; Kavčič Albert, mesar. Skupaj 14 oseb. V tej skupini je bil tudi Bavcon Josip, šofer; tega so krogle samo ranile, tako da je lahko ušel. Ker je mati učiteljice Paa v silni dušni zmedi in žalosti kar naprej zahtevala od partizanov, naj ji vrnejo hčer, so likvidirali tudi njo. 5. Schiff Jožko, dijak iz Vrtojbe; ustrelili v Renčah 24. aprila 1944. Šel je bil v partizane; mislil pa je, da lahko govori, kar hoče. 6. Breščak Štefan, trgovec iz Kanala; ubili zadnje dni julija 1944; 7. Ostan Izidor, trgovec iz Bovca; ubili 28. julija 1944; 8. Anica Černetova, učiteljica iz Grgarja; ubili 8. avgusta med Št. Petrom in Renčami; 9. Pisk Anton, upokojeni duhovnik iz Kanala; ustrelili 25. septembra 1944 v Gornji Tribuši; 10. šorli Jože, sodnik iz Gorice; ustreljen 18. marca 1945 v Žarščnah. To so nekateri primeri, za katere se je v javnosti brž razvedelo. Koliko je padlo drugih, bo težko dognati. Morišča so bila v Renčah ob Vipavi, v Tribuši, v žarščnah pri Zapotoku v dolini Idrije ob stari avstrijsko-italijanski meji; tu je delalo vojaško sodišče briško-beneš-kega odreda, v katerem so bili tudi Italijani. To sodišče je v začetku izdajalo uradna poročila o izvršenih obsodbah; pozneje je to opustilo. Je bilo pač preveč dela. V omenjenih krajih je pokalo vsak dan. Ljudje pa so padali tudi drugod človeško življenje ni imelo tiste čase nobene cene. Koliko je samotnih grobov po lepi primorski zemlji! Več ljudi je bilo obsojenih na smrt (dr. Janko Kralj, Polde Kemperle, msgr. dr. Mirko Bru-mat in drugi), a do njih partizanska roka ni segla. Najstrašnejši je bil zadnji del te krvave svatbe v maju 1945. Takrat so se začela polniti kraška brezna (fojbe). Koliko mrtvih leži v breznih pri Grgarju, v Lokovcu, v Trnovskem gozdu, pri Koševniku nad Idrijo, v obeh jamah pri Kobji glavi blizu Komna na Krasu, pri Bazovici in drugod, pač ne bomo nikoli dognali. Prebivalci v okolici takih jam vedo še danes povedati, da so tisto pomlad noč za nočjo prihajali tovorni avtomobili, polni zvezanih revežev, in se vračali prazni. Od brezen pa so odmevali smrtni kriki in regljanje strojnic. POD NEMŠKO ZASEDBO Ob zlomu Italije 8. septembra 1943 se je položaj partizanov močno utrdil. Razorožili so italijanske čete ter oborožili svoje oddelke. Proglasili so splošno mobilizacijo in 10. septembra prvič zasedli Gorico. Na Travniku so imeli velik miting. Z dogovorom, ki so ga takoj nato sklenili s savojskimi generali, so oblast v mestu Gorici prepustili italijanskim četam, sami pa so zasedli in kontrolirali vsa pred- mestja z deželo vred. Dogovor je veljal do prihoda Nemcev dne 13. septembra. Nemci so takoj začeli pripravljati pohod proti partizanom. 17. septembra so začeli z ofenzivo. Obstreljevali in zasedli so Rafut, Kostanjevico, Panovec in razpršili slabo organizirane, na hitro sestavljene, a številne partizanske oddelke. V nekaj dneh so očistili Vipavsko dolino noter do Razdrtega in še naprej do Postojne. Pri tem delu so gorele hiše od Gorice do Postojne in ljudi je padlo na stotine in tisoče. Partizansko vodstvo je zaradi lahkomiselnega presojanja položaja doživelo svoj prvi veliki poraz. Pozneje so partizani spremenili taktiko nasproti Nemcem. Delali so bolj zvito. Pri nemških poveljstvih so imeli na zaupnih mestih svoje ljudi, ki so jih sproti obveščali o nemških načrtih. Nemci so s svojimi policijskimi četami "prečesali" vso deželo od Pulja do Bovca. Za vsak pohod so partizani vnaprej vedeli. Toda namesto da bi jim pripravljali spretne zasede in jih uničevali, kot bi moralo biti po njihovem bojnem programu, so se jim vedno spretno umikali v podzemeljske bunkerje. Ko so Nemci odšli, so ti krti spet prilezli na dan in hitro javili v lahkoverni London novo veliko zmago. Da so partizani bili stalno na begu kot plašljivi zajci, pripovedujejo njihove veličine iz literarne tovarišije same (Bevk, Kocbek). Dopisniki in člankarji manjšega formata, ki so po vojni ovekovečili svoje junaštvo v kakem dnevnem listu, pa sploh ne znajo povedati drugega kot to, kako so tekli in se skrivali pred Nemci. Saj je razumljivo: če je rešil svojo kožo, je imel to za velik uspeh in je pozabil na malo junaško zadržanje. Za ljudstvo je bil ta način junakovanja seveda boljši, kajti kaj bi bili Nemci še vse uničili, če bi se bili partizani povsod resno upirali. Ojačilo in bolje organiziralo se je tudi partizansko vodstvo na Primorskem. Takoj v septembru 1943 se je ustanovil Narodno-osvobodil-ni svet za Primorsko Slovenijo (gl. Slovenski poročevalec, 29. sept. 1943, štev. 20). Dobil je v roke vso javno upravo v Primorju. Za predsednika so postavili pisatelja Franceta BeVka, katerega so ob zasedbi Gorice 10. septembra osvobodili iz ječe. Pravi voditelji rdeče revolucije na Primorskem so vedeli, da ima dve dobri lastnosti: kot izredno plodovit pisatelj ima znano ime; na politiko se prav nič ne razume; računov jim torej ne bo kvaril. Te nade je Bevk v polni meri izpolnil. Zato lahko danes udobno živi v Ljubljani. Za podpredsedni- ka Nar. osvob. sveta za Slovensko Primorje je bil imenovan dr. Joža Wilfan, za tajnika pa dr. Aleš Baebler. Na Goriško se je takrat vrnil tudi Jože Srebrnič, bivši komunistični poslanec v rimskem parlamentu. Bil je konfiniran na otoku Ventotene. Takoj ob prihodu v partizane je postal član Narodnega osvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo (Primorski poročevalec, 30. novembra 1943, štev. 13, leto I.). S Srebr-ničem pa niso imeli sreče. Dne 11. julija 1944 je utonil v Soči pri Plaveh (Partizanski dnevnik, 4. avgusta 1944 štev. 203). Hoteli so reko predrožiti. Ljudje iz tistih krajev so govorili, da je imel na glavi rane od udarcev. Lahko je bila nesreča in je te udarce dobil, ko ga je deroča voda butala ob skalovje. Mogoče pa je tudi, da so se hoteli iznebiti politično izkušenega starejšega moža z lastno sodbo. Kdo ve! Narodno-osvobodilni svet za Primorsko Slovenijo so 13. januarja 1944 razpustili in njegove kompetence prenesli na Slovenski narod-no-osvobodilni svet (SNOS), čigar Izvrš. odboru so dodelili še enega člana kot zastopnika Primorja. Ta član je bil France Bevk. SNOS je torej imel po tej preuredbi 11 članov. Partija je s tem koncentrirala oblast vse močneje v svoji osrednji celici in navidezna avtonomija Primorcev je šla rakom žvižgat. Novi organizacijski stroj pa najbrž ni tekel tako lepo, kot bi bili radi videli. Zato je prišlo 15. septembra 1944 na sestanku v Trnovem na Trnovski planoti do obnovitve primorskega zastopstva pod imenom Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Primorje • (PN-00). Za predsednika so zopet postavili Bevka. Kot tajnik mu je bil dodeljen dr. Joža Wilfan. En podpredsednik je bil dr. Lavo Čermelj, ki je tudi tisto leto prišel iz ječe v Italiji. Drugo podpredsedniško mesto je bilo rezervirano za goriške sredince, ki so vedno od prvih počet-kov O. F. z eno nogo stali v partizanih in so se prav tedaj zopet enkrat pogajali z njimi za sodelovanje. Tega podpredsedniškega mesta sredinci niso nikoli zasedli, ker se prav do žalostnega konca svoje žalostne frakcije niso mogli odločiti ne za satana, ne proti njemu. PNOO je v. maju 1945 tudi dejansko prevzel vso upravo na Primorskem. NOVE NALOGE Z nemško zasedbo je za Slovence nastopil nov položaj. Nemška moč še vedno ni bila Lado Piščanec zlomljena. Ker pa se je razlezla po vsej Evropi,. ni bila več eksplozivna kot ob začetku vojne. V tej fazi vojne so Nemci skušali biti konservativni. Prebivalstva zasedenih dežel niso več načrtno izzivali z neumestnimi ukrepi, ki bi povzročali odpor. Želeli so predvsem zagotoviti mir ob velikih prometnih žilah. Ob Jadranskem morju so pa imeli še svoje posebne namene. Nemški rajh je v tistih dneh uresničil enega davnih ciljev nemške politike: dosegel je Sredozemsko področje. Tega ozemlja Nemci niso nameravali več izpustiti iz rok. Zato so ga odtrgali od Italije in Jugoslavije in ustanovili 15. oktobra 1943 novo upravno tvorbo "Jadransko Primorje" '(Adriatisches Kuestenland), ki je obsegalo Ljubljansko pokrajino, vso Julijsko Krajino z Reko in vi-demsko pokrajino. S. tem dnem je vsa civilna oblast prešla z vojaškega poveljstva na vrhovnega komisarja, ki je imel sedež v Trstu. Za vrhovnega komisarja je bil imenovan Ce-lovčan dr. Friedrich Rainer. V Jadranskem Primorju so prebivali Slovenci, Hrvati in Italijani. Za Slovence in Hrvate v Primorju so Nemci vedeli, da so se jim pod Italijo godile velike krivice.1) Zato so jim ponudili nekaj svobode. Predvsem so dovolili, da so si sami iz lastnih sredstev ustanovili in vzdrževali precej osnovnih šol in skoraj popolno slovensko klasično gimnazijo v Gorici. Vodilni slovenski krogi so bili trdno prepričani, da bodo Nemci propadli. Ni pa še bilo jasno, ali kmalu ali pa šele čez dve, tri leta. Treba pa je bilo zgrabiti za vsako priliko, da se zapuščeni slovenski mladini da čimprej in čimveč rednega slovenskega pouka, katerega je tako pogrešala že nad dvajset let. Tu se ni smel zamuditi noben dan. Kako pravilno je bilo to stališče, je pokazali poznejša izkušnja pod zavezniki in pod Italijo. Kar so dali zavezniki, to Slovenci v Italiji imajo, a niti trohice več. V ustroj in delo šole se Nemci niso vtikali. Tako svobodne domače šole ni bilo zlepa kje. Vse učne moči na gimnaziji in osnovnih šolah so bile visoko kvalificirane in polne veselja do hvaležnega dela. Partizansko vodstvo pa je šole po deželi oviralo, prepovedovalo in učiteljem grozilo s smrtjo. Zaradi groženj s smrtjo se je ustavil pouk v Nabrežini (13. januarja 1944) in v štandrežu pri Gorici (11. februarja 1944). Partizani so to delali pod geslom: "Vse, kar nam ponujajo Nemci, moramo odklanjati." (Primorski kmečki glas, 10. januarja 1944 štev. 1). Slovenske šole v Gorici so jim bile okupatorske. Kakšne pa so bile po njihovi logiki italijanske, v katere so slovenski učenci takrat tudi hodili, katerih pa niso nikoli prepovedali? Jasno je, da partizanom ni bilo mar zanemarjene šolske mladine; važno se jim je zdelo, da samo oni ohranijo oblast v deželi. Sami so pa sklepali gospodarske in vojaške sporazume z Nemci, kot bomo videli pozneje. Nemci so takoj ob proglasitvi Jadranskega Primorja začeli preurejati civilno upravo. Pustili so sicer italijanski upravni sistem. Dovolili so pa, da so v slovenskih krajih prišli do veljave slovenski ljudje, samo če so hoteli. Imenovali so nove prefekte. V Trstu je postal prefekt zagrizen fašist dr. Bruno Coceani, v Gorici pa trezni in zmerni grof Marino Pace. Postavili so tudi nove župane. Važno je, da 1) Prim. tiskani "Merkblatt" 162. pehotne divizije, ki je to ozemlje v sept. 1943 zasedla. Ta "Merkblatt" je bil namenjen oficirjem in moštvu v informacijo pred začetkom operacij. En izvod je prišel v roke slovenskemu zaupniku. Tu stoji med drugim: "Die Slowenen sind ein altes Kulturvolk slawischer Herkunft... Sie sind vor 1500 Jahren in unseren Raum ein-gewandert. . . Die slowenischen Doerfer sind freundlich und sauber.. . Die Slowenen und Kroaten, die ihre kulturelle Selbststaendigkeit bewaren und pflegen wollen, lieben die Italie-ner nicht, weil sie von ihnen unterdrueckt worden sind." — sept. 1943). je Gorica dobila prvič v sto letih slovenskega podžupana v osebi dr. Tonklija. Nemci so si prilaščevali tudi pravice vrhov nedržavne oblasti. "Rainer sta assumendo prerogative so-vrane", je ves obupan poročal tržaški prefekt Coceani Mussoliniju pri sprejemu dne 6. januarja 1944. (Gl. Bruno Coceani: Mussolini, Hitler, Tito alle porte orientali dTtalia. Edit. Cappelli, Bologna 1948, str. 70). RAZMERJE MED NEMCI IN PARTIZANI je bilo dobrega pol leta zelo napeto. Na obeh straneh zagrizeno ideološko sovraštvo, ki je imelo edini cilj: uničiti nasprotnika popolnoma. Partizanski odredi so tu in tam porušili kak most ali pognali v zrak kako važno železniško progo. V velike vojaške akcije se po ponesrečeni septembrski ofenzivi niso več spuščali. Nemci pa so za kazen požigali vasi in pobijali ljudi, zlasti moške, da te je moralo biti strah, kaj bo z našim maloštevilnim narodom, če pojde dolgo tako dalje. Takrat se je marsikdo spomnil besed dr. Miha Kreka: "Slovenski narod, zavedaj se, da gre zdaj za tvoje življenje! Mrtvega naroda nobena mirovna konferenca ne bo mogla obuditi v življenje!" Partizani vojaško sicer Nemcem niso veliko škodovali, še tako velik most so Nemci v dveh, treh dneh zopet popravili, da o železniških progah niti ne govorimo, ker so jih popravili v eni ali dveh urah. Izzivali pa so nemške maščevalne instinkte. Nemci so za vsako tako akcijo kruto strahovali nedolžno prebivalstvo. Naj navedem le nekaj strahotnejših primerov: V septembrski ofenzivi 1943 so Nemci razrušili s topovi več hiš na Rafutu, 25 hiš v št. Petru pri Gorici, 17 hiš v Krombergu in vse hiše razen dveh v Rožni dolini; 2. novembra 1943 so Stanovišču pri Breginju požgali 34 hiš od 40, ker so bili v vasi partizani, ki so iz hiš streljali. V času od 23. do 28. januarja 1944 so po Trnovski planoti napravili sledečo škodo; Ravnica: nekaj hiš porušenih, več ljudi ubitih; Trnovo: 17 hiš porušenih, 33 ljudi pogrešanih; Nemci: 13 hiš požganih; ostala je samo ena; Za vrh: 2 hiši porušeni; Lokve: 33 hiš požganih (od 86); 247 ljudi mrtvih; tu sta se borili Gradnikova in Gregorčičeva brigada. 1. februarja 1944 so Nemci porušili tisti del Mirna, ki leži na levem bregu Vipave. Vzrok: dva nemška uradnika sta šla ogledovat poslopje čevljarske zadruge. Za trenutek sta šla tudi čez most na levi breg in se nista vrnila. Nemški Berater v Gorici je dal ultimatum: Če jih v enem dnevu ne izpustijo, bo gorela vas. Toda kaj je bilo mar partizanom, ali zgori vas ali ne. Bilo jim je samo za to, da podžgejo sovraštvo do Nemcev ne glede na ceno, ki jo bo moralo prebivalstvo plačati. V začetku februarja 1944 so partizani med Komnom in Rihenberkom uničili 80 mož močan nemško-italijanski oddelek. Za kazen so Nemci zažgali Komen in Tomačevico (15. febr.) in Rihenberk (16. febr.), prebivalstvo pa (okoli 4000 ljudi) odgnali v Nemčijo. Tu je vsaj šlo za večjo vojaško akcijo, čeprav uspeh nikakor ni odtehtal velikanskih žrtev. Dr. Joža Wilfan je tri dni pozneje (19. febr.) na mitingu s plesom v Dornbergu, torej v neposredni bližini nesrečnih krajev, cinično izjavil glede požganega Rihenberka: "žrtve morajo biti!" 21. februarja 1944 je pogorelo Srednje nad Kanalom, in sicer 20 hiš od 22. 10. marca 1944 je zgorel mirenski grad, to je samostan o. lazaristov s cerkvijo na gričku nad Mirnom. Zažgali so ga partizani. 18. in 22. marea 1944 so Nemci z letali porušili in požgali Cerkno, kjer je bilo eno izmed središč partizanstva. 25. marca 1944 so na Otlici nad Ajdovščino požgali 53 hiš. Do 20. junija istega leta je Otlica izgubila še 23 hiš. Tretjina te lepe vasi je bila torej v razvalinah. 31. maja 1944 so Nemci v Vojščici na Krasu zažgali 70 hiš, torej skoraj vso vas. Partizani so bili malo prej tam ubili enega nemškega častnika. Zadnje dni maja so Nemci v Šlovrencu v Brdih ubili 22 ljudi. V dneh od 4. do 10. junija 1944 so požgali Šebrelje in deloma tudi Jagršče. Par dni prej so partizani streljali od Sv. Ivana v dolino Idrijce. 24. junija 1944 so požgali vasi Lipo (20 hiš) in Selo nad Brestovico (čisto uničeno) na Krasu. Nemci so porušili tudi Strmec pod Mangartom (18 hiš) in obesili 16 hišnih posestnikov. S tem se je divjanje skoraj nehalo. Hujše represalije so bile še v septembru 1944. Zaradi ponovnih atentatov na progi Trst—Tržič so požgali vasi Vižovlje, Mavhinje, Cerovlje in Medjo vas; skupaj 140 hiš. Ob tej priliki so odgnali nad 500 glav živine. V drugi polovici leta 1944 je napetost med obema taborom popustila. Veliko si je za to prizadeval goriški prefekt grof Pace, ki svojih zvez s partizani ni prav nič skrival. Z vednostjo Nemcev je hodil na partizansko ozemlje in je stalno posredoval, da so Nemci in partizansko vodstvo sklepali dogovore različnega značaja. Navadno je šlo za izmenjavo živeža. Iz Gorice so hodili zastopniki na partizansko ozemlje v Renče in na Vogrsko s par-, tizanskimi propustnicami, ki so imele na drugi strani nemški vizum. To se je godilo od pomladi 1944 dalje. Nemci so dobavljali partizanom živež, zlasti sladkor, moko in tobak; v zameno so dobivali vino in drva. Pace je 11. septembra osebno šel na komando IX. korpusa, da bi za trajno uredil izmenjavo živeža. Ob tej priliki so ga pa izigrali. Aretirali so ga v Gornji Tribuši in ga odpeljali v Črnomelj pred sodišče. Po poti jim je ušel in se 16. oktobra vrnil v Gorico. Z njim sta bila tudi baron Locatelli-Hagenauer in uradnik na prefek-turi Mazzolini. Ti trije so tvorili pravo trgovsko delegacijo za pogajanja. Ko je imel Pace jeseni 1945 v Vidmu proces zaradi kolaboracio-nizma, so vodilni goriški partizani, na pr. Jože Štrukelj zelo ugodno izpovedali o njegovem delu med vojno ter je bil oproščen z veliko pohvalo sodnega dvora. Najvažnejši pa je bil sporazum, ki je stopil v veljavo dne 5. julija 1944, ker je bil čisto vojaškega značaja. Podpisali so ga menda v nekem gradu v Furlaniji par dni poprej. Prva vest o tem sporazumu, ki je bil pravo premirje, se je pojavila že 3. julija. V Gorici so jo raznesli častniki Stadtkommandanture in prefekt Pace. Točke premirja vsebuje nemško povelje štev. 1461|44 z dne 5. julija 1944, ki se glasi dobesedno: 1) Vodstvo partizanov v provincah Udine— Gorica—Trst—Istra in Reka je izjavilo, od 5. VII. 1944 ob 12 h, da od toga trenutka dalje prekinejo vse sovražnosti, t. j. napade in sabotaže vsake vrste proti nemški vojski, SS in policiji, kakor tudi na druge nemške edinice. 2) Od 5. VII. 1944 ob 12 h prekinejo tudi vse nemške in njim podrejene edinice aktivno borbo proti banditom. 3) Vse tekoče akcije v Bači se takoj "prekinejo. 4) Vse varnostna podvzetja ostanejo še nadalje v veljavi. 5) Oborožene partizane ,v oblasti cest, prog, telefona in drugih vojnih objektov se smatra za bandite in se z njimi postopa kot sedaj. 6) Ako se 5. VIL 1944 ob 12 h pojavijo sovražnosti od strani partizanov, je iste treba takoj zapreti. 7) Obvestiti takoj, ako je nastopilo mirno stanje do tega trenutka. 8) Isto velja za italijanske partizanske edi-nice. To povelje so dobile tudi edinice narodnih straž, in sicer v slovenščini. Tu je prepisano z vsemi slovničnimi napakami. V sredo 5. julija zjutraj so to povelje prejele nemške čete, ki so bile v prejšnjih dneh obkolile okoli 4500 partizanov v Baški dolini, ki so bili tam na prehodu in so slučajno zašli v nemški obroč. Vojkova brigada se je bila deloma že vdala. Pri obkoljenih četah je bil tudi politkomisar IX. korpusa Janez Hribar. Baška dolina je velika naravna past, iz katere ni izhoda, če zapreš nekatere točke. Partizanom je grozilo popolno uničenje. Ko pa je prišlo Nemcem omenjeno povelje, so ogenj takoj ustavili in odprli klešče. Glavnina partizanov se je tako lahko rešila. V zameno so pa Nemci dobili obljubo, da partizani ne bodo motili prometa na cestah in železnicah. Razburjenje zaradi tega premirja je bilo velikansko. V Ljubljani so generala SS Roese-nerja prosili, da je v dnevnem časopisju podal izjavo, da to premirje za ljubljansko pokrajino ne velja.1) NARODNA STRAŽA Domobranstvo se na Primorskem ni moglo tako razmahniti, kot bi bilo potrebno spričo položaja, ki je nastal ob polomu italijanske oblasti. Ljudstvo je bilo vse omamljeno od lepih besed O. F., ki je s spretno propagando zabrenkala na najbolj občutljive strune narodne bolečine ter je svoj pravi program ko- 1) "Das Geruecht wird verbreitet, mit den Banditen in Kuestenland sei ein Vertrag ge-schlossen worden. Diese Behauptungen blei-ben fuer uns in der Provinz Laibach ein Geruecht." — Slovenec 7. julija 1944. — Prevod se glasi: Širi se glas, da je bil z banditi na Primorskem sklenjen dogovor. Za nas v ljubljanski pokrajini so te trditve samo glas. — Roesener je torej izrečno izvzel ljubljansko pokrajino. Ta številka "Slovenca" je bila v Gorici zaplenjena. munistične socialne revolucije skrivala do prevzema oblasti. V decembru 1944 je prišel na Primorsko polk. Kokalj, da bi organiziral svoj Varnostni zbor (domobrance). Štab si je osnoval v Trstu. Zastavil si je dve nalogi: 1. voditi protikomu-nistični boj; 2. pomagati primorskim Slovencem do političnih in kulturnih pravic. Primorski narodni stražarji so ustanovili postojanke v vseh važnejših krajih Tržaške in Goriške. Močna posadka je bila v Trstu. V Gorico so prišli 7. maja 1944 ter se nastanili v vojašnici v ulici Roma. Važne postojanke so bile v Kobaridu, Tolminu, Ajdovščini, Črnem vrhu nad Idrijo (to postojanko so 1. septembra 1944 uničili partizani s pomočjo italijanske artilerije; komandant narodne straže je bil nadporočnik Jože Jaroš), Idriji, Postojni in drugod. Število narodnih stražarjev je na Primorskem doseglo 1500 mož. Kjer so se pojavile narodne straže, povsod so se morali umakniti oddelki fašistovske republikanske milice. Polkovnik Kokalj je tudi na kulturnem in političnem polju dosegel nekaj pomembnih uspehov. Na njegovo zahtevo so se 3. januarja 1944 začele slovenske oddaje v tržaškem ra' diu. V Idriji, Ajdovščini, Vipavi, Postojni in drugih slovenskih krajih, kjer je bilo mogoče, so bili imenovani slovenski župani. V Gorici je bil imenovan prvi slovenski podžupan sploh. Za župana pa so postavili dva zmerna goriška Italijana drugega za drugim, ki sta se resno trudila, da bi ustvarila pogoje pravičnega sožitja med Slovenci in Italijani. Tudi novi goriški prefekt grof Marino Pace je vodil pomirjevalno politiko. Slabše je bilo v Trstu, kjer je bil 22. oktobra 1943 imenovan za prefekta zagrizen fašist dr. Bruno Coceani. Ta je spoznal nevarnost, ki je pretila italijanski nadoblasti v Trstu od strani slovenskih oboroženih oddelkov. V svoji že omenjeni knjigi "Mussolini, Hitler, Tito alle porte orientali dTtalia" piše o svoji zagrizeni borbi proti narodnim stražarjem. Sam se je večkrat peljal v Mussolinijev glavni stan in poročal dučeju o novi nevarnosti. 19. maja 1944 ga je Mussolini spet sprejel. Dajmo besedo njemu samemu: "Duce, per ordine della autorita tedesche verso la fine di febbraio la nostra milizia confinaria che prestava servizio nel Postumiese venne ritirata e sostituita con la milizia territoriale slovena, i cosidetti domobranci. Si installarano dapprima nei presidi del Carso, poi furono fatti scendere al piano, da Trieste a Gorizia. A Trieste furono allog-giati in un sobborgo, nella caserma di San Giovanni; a Gorizia in un edificio del centro. A Trieste si insedio pure il comando regio-nale, retto dal col. Tonci Kokalj. Nel castello di Duino fu aperta una scuola per gli ufficiali della milizia nazionale slovena. La venuta di quešte legioni ha dato vigore agli slavi. Per le vie di Gorizia eccheggiano i canti popolari sloveni, intonati dai domobranci e inni marziali. II nuovo giornale sloveno di Gorizia e esul-tante per questo soffio di vita nuova portato dai domobranci."1) (str. 133—134). Do maja 1944 je Coceani poslal nemškim oblastem dvanajst raportov proti domobrancem. Polk. Kokalj je zahteval razgovor s prefek-tom Coceanijem. Ta prvi razgovor se je vršil dne 19. aprila 1944" (prim. 1. c. str. 136—143). Kokalj je postavil sledeče točke kot minimalni program Slovencev na Primorskem: 1. slovenske šole; 2. slovenski župani in občinski odbori v slovenskih krajih; 3. obnova slovenskega uradnega jezika pri okrajnih sodiščih; 4. imenovanje slovenskih uradnikov na tržaški prefekturi; 5. povrnitev škode za požgani Narodni dom v Trstu, za porušene tiskarne, za šole Družbe sv. Cirila in Metoda, za slovenske knjižnice in prosvetna društva itd. Prefekt Coceani je ob tej priliki pokazal vso 1) Prevod: "Duče! Na ukaz nemških oblasti je bila proti koncu februarja naša obmejna milica, ki je vršila službo v Postojnščini, umaknjena. Na njeno mesto je prišla slovenska narodna straža, tako zvani domobranci. Najprej so ustanovili posadke po Krasu, potem pa so jih poslali v nižino od Crsta do Gorice. V Trstu so se nastanili v predmestju Sv. Ivan v tamkajšnji vojašnici, v Gorici pa v poslopju sredi mesta. V Trstu se je nastanilo tudi pokrajinsko poveljstvo, kateremu načeluje polk. Tonči Kokalj. V devinskem gradu se je odprla šola za častnike slovenske narodne straže. Prihod teh legij je ojačil Slovence. Po goriških ulicah odmevajo slovenske narodne pesmi, ki jir pojejo domobranci, in vojaške pesmi. Novi slovenski list v Gorici je ves navdušen zaradi diha novega življenja, ki so ga prinesli domobranci." Ludvik Sluga neskončno omejenost in zagrizenost fašistov-skega funkcionarja, ki trdovratno zapira oči pred živo stvarnostjo. Kaj je točno rekel polk. Kokalju ob tej priliki, se ne ve, kajti prof. Urbani Umberto, ki je bil pri tem razgovoru za tolmača in zapisnikarja, ni hotel zapisati v zapisnik vseh izrazov: "Lo scrivente non si ritiene autorizzato a riportare le risposte date dal prefetto dott. Coceani al col. Kokalj." (Pisec se ne smatra za pooblaščenega, da bi zapisal odgovore, katere je prefekt dr. Coceani dal polk. Kokalju.) • Mussolini je Coceanija pohvalil, ni mu pa dal nobenega upanja za zboljšanje, ker mu ga pač ni mogel dati. Ker prefekt Coceani ni bil dostopen za resne in trezne razgovore ter je a priori odbijal vsako rešitev, je bilo treba delati mimo njega. Začele so se odpirati, slovenske šole na Goriškem in Tržaškem. Na Tržaškem so začele poslovati sledeče slovenske osnovne šole: Kati-nara, Št. Peter na Krasu, Košana, Trebče, Bazovica, Lonjer, Rovte (Sv. Marija Magdalena Spodnja), Matenja vas, Slavina, Petelinje, Postojna, Padriče-Gropada, Opčine, Sežana, Po-vir. Srednja šola se ni mogla ustanoviti in tudi deželni šolski svet se na Tržaškem ni mogel sestaviti. V Gorici pa se je osnoval deželni šolski svet. Ustanovila se je slovenska klasična gimnazija v Gorici in učiteljišče v Tolminu. Odprle pa so se tudi sledeče osnovne šole: Gorica, Kobarid, Borjana, Tolmin, Poljubinj, Bovec, Kanal, Idrija, Sp. Idrija, Godovič, Ajdovščina, Vipava, Bu- danje, Vrhpolje, št. Vid pri Vipavi, Batuje, Selo pri Batujah, črniče, Prvačina. Zelo važno je bilo tudi prosvetno delo med ljudstvom. Najprvo je bilo treba javno poudariti pravice slovenstva v Gorici sami. V ta namen se je priredila velika akademija dne 6. avgusta 1944. Vršiti bi se bila morala v gledališču Verdi, a dan poprej so italijanski prena-peteži položili v dvorano mino, ki se je razletela med kinomatografsko predstavo in ubila štiri ljudi ter dvorano hudo poškodovala. Akademija se je vršila kljub temu, a v drugi dvorani. Na sporedu so bile pevske točke, recitacije in odlomek iz "Prodane nevsete". Uspeh je bil velikanski, navdušenje nepopisno, dvorana nabito polna. To so bili res lepi trenutki. Takih nastopov je bilo pozneje še več in uspeh je bil vedno presenetljivo velik. Pokazali so, kako so bili ljudje lačni slovenske pesmi in svobodne slovenske'besede. V Gorici so se začela tudi predavanja Ljudske univerze. Vršila so se redno vsak teden ter so bila vedno zelo obiskana. Pod okriljem narodnih straž so začeli izhajati tudi slovenski listi. Prvi je bil "Goriški list" (začel 6. maja 1944). Sledila sta mu bojeviti in res zanimivi "Tolminski glas" (začel 15. julija 1944) ter "Vipavec" (začel 10. febr. 1945). Poveljstvo narodnih straž je doseglo, da so bili imenovani slovenski sodniki v Gorici, Postojni, Senožečah in Sežani. V okviru narodnih straž se je organizirala tudi Socialna pomoč za Primorsko. Imela je sedež v Trstu in Gorici. Po župnijah in občinah je ustanavljala dobrodelne odbore, zbirala podatke o osebnih žrtvah in gmotni škodi na zasebni in javni imovini, organizirala nabiralne akcije ter podpirala pogorelce, pregnance, sirote in dijake z denarjem in blagom. * * * Vse to delo se je vršilo v nenavadno težkih razmerah. Osebne varnosli ni bilo nobene. Požrtvovalnim javnim delavcem so grozili s smrtjo. Nasprotna propaganda je pri ljudstvu izpodkopavala zaupanje yanje. Dnevne borbe z Nemci in.Italijani, ki nikakor niso hoteli razumeti, da imajo tudi primorski Slovenci svoje naravne pravice, so občutno ovirale vsako akcijo. Vzdrževanje zvez med posameznimi organizacijskimi središči je bilo zelo težko. Tudi stalni zračni napadi podnevi in ponoči niso baš pospeševali ugodnega razvoja. Zavrla pa tega prepotrebnega dela ni nobena ovira. Kljub vsemu se je takrat zasejalo marsikatero dobro zrno, ki je vzkalilo in prineslo sad šele pozneje. Tabor v Mengorah 30. aprila 1945 je ob osmih zjutraj v Gorici sirena zatulila in ni hotela nehati. Vse se je nenadoma prekucnilo. Protikomunistični oddelki so se umaknili iz mesta čez Sočo. Zadnja patrulja narodnih straž, ki so pa že oblekle uniformo jugoslovanske vojske, je bila v Gorici v torek 1. maja ob sedetih dopoldne, in si- cer pred kavarno Garibaldi. Potem nič več. Zdelo se je, da je vsega konec. Zavedali smo se, da se je začelo novo poglavje v knjigi slovenske zgodovine, a vedeli smo tudi, da se je knjiga zgodovine odprla na napačni strani. Vse, kar se je zgodilo potem, pa zasluži posebno razpravo. Ing. FRANC EMMER OB DESETLETNICI PRVEGA KOMUNISTIČNEGA ATENTATA S Fanušem sva se našla kmalu po laški zasedbi Ljubljane. Dasi ožja rojaka sva prej malokdaj govorila. Bil je nekaj let starejši, bil je politično v drugeiv: taboru in bil je zadnja leta pred vojno dalj časa "po svetu". Kot sin Čeha, ki si je za svojo drugo domovino izbral našo Slovenijo, je Fa-nuš našel pot v napredne kroge, bil Sokol, bil četnik še v mirnodobski Jugoslaviji, predvsem pa^je bil čist in zaveden slovenski narodnjak. Akademik-nacionalist; to dvoje ga je vodilo tiste majske dni 1941, ko smo prvič sedli za mizo in vedeli samo eno: naj nas borba za svobodo stane kolikor hoče, treba bo doprinesti svoj delež! V tistih dneh, ko so komunisti čakali * še navodil iz Moskve, da stopijo 'v boj za Sovjete", je Fanuš zbral okrog sebe majhno sicer, pa udarno skupino mladih ljudi vseh političnih pripadnosti: od Sokola do KAjevcev, od Jadrana do ZFO, od Frančiškovih križarjev do neopredeljenih. Zbiral ter povezoval je tudi gorenjske in štajerske begunce. Emmer je prav v tem velik, da je v tistih nekaj mesecih tipanja in snovanja spoznal, da narodnim silam revolucije ne bodo glavna ovira nemški nacisti in laški fašisti — katere bodo že zavezniške sile prisilile k zapustitvi našega narodnega ozemlja — pač pa komunisti slovenskega rodu in njih bratje po ideji. Iz tega spoznanja je rastla tudi Emmer jeva delavnost v smeri izgradnje edinic za borbo proti komunistom, če- prav šele po končani vojni, kot je tedaj mislil. Velik je Fanuš tudi v tem, da je bil eden prvih začetnikov narodnega osvobodilnega gibanja. Naj komunisti še tako poizkušajo postavljati dan ustanovitve OF v aprilske dni 1941, zgodovinsko dejstvo bo ostalo, da so šli v akcijo šele po vstopu ZSSR v vojno (junija 1941): pa še tedaj ne, da osvobode narod, ampak da izvedejo revolucijo. Za to revolucijo pa ni bilo potrebno ustanavljati OF v aprilu 1941, kot pravijo oni, ko so že leta 1938 obnovili CK KP Slovenije zgolj z namenom, pripraviti in izvesti revolucijo na slovenskih tleh. ★ Fanuševo prožnost v ilegalnih akcijah sem mogel kmalu opaziti. Ne vem niti sam ne dobro, kje je zvedel za obstoj ilegalne radijske postaje, ki pa je že bila — kot je poročal prve dni avgusta 1941 — v rokah KP naklonjenih ljudi. Nekaj dni smo "garali", da bi ji prišli na sled. Slednjič jo je izvohal pok. Danilo Capuder v podstrešju realke v Vegovi ulici (prav za prav smo se vrteli okrog nje kot mački okrog vrele kaše...). Fanuš ni hotel akcije razbobnati. Zato smo 19. avgusta 1941 takoj po končani policijski uri šli s Fanušem in Danilom na delo. V dobre pol ure smo jo imeli, dobro uro nas je zamotilo odmon-tiranje, še malo pospravljanje — in pojavila sta se "aktivista", dotedanja upravnika radijske postaje. A stvar je potekla mirneje, kot smo sprva mislili: bržkone so revolverji v naših rokah dokaj vzpodbudno vplivali na Milana in Herzoga, da sta se dala dostojno pomeniti. Preden se je Ljubljana znašla sredi prve delovne ure v uradih, je bila postaja že v varnih rokah med nami. . . ★ Prav tiste dni nekako, ko se je Milan Kranjc odpi^avljal na Sušak, kapetan Lesjak sestavljal šifre za Dražin glavni stan, a Danilo in Marjan ter Jope pa po ljubljanskih cestah in ulicah prepelja-vali garnituro črk ter tiskarske naprave za našo prvo ilegalno tiskarnico, je Fa-nuš zbiral dokumente za Vičičev odhod na Gorenjsko. V tem delu ga je doletela komunistična "podvala": Majcen Miloš in Kos Bojan, aktivista OF in minerja med nami, sta ga mirno in brez pomisleka žrtvovala. Njuno delo je, kot je to vedel povedati pok. dr. Vito Kraigher, dokončal abiturient — atentator Brajnik. Za staro šišensko cerkvijo, na eni značilnih ljubljanskih cest je Fanuš 4. decembra 1941 ob pol 2 pop. omahnil, ko je zastonj poskušal z golimi rokami izbi-ti atentatorju revolver iz rok in odbiti iz cevi drdrajoče krogle. . . ★ Fanuš je padel nekaj dni za tem, ko je sredi najhujšega dela v ilegali končal diplomsko delo in postal inženir. Mrtev je ing. France Emmer postal še močnejši v nas. Podžgal nas je k delu, podžgal k naporom: odprl pa je s svojo smrtjo smrti plaz med mladino in možmi, stopil kot prednik na čelo dolge vrste akademikov-junakov, ki so padli v boju za večne narodne ideale. P. R. PESMI JANKO — San Luis BALADA V noč brez spanja žge vročica. Veter piha v bleda lica. Bolni misli. Nagne čašo. "Ah, lepo bo v novo mašo. Dvajset mlajev vitkih, belih. Kruh pšenični, zlati kelih. Zapojo mi kakor ptice, vence spletejo družice." "Že se bliža maša nova," poje v noči siva sova. "Vse je v rožah kot gredica. Vsak čas pride še družica. Že prihaja vsa vesela, sloka, svetla, čisto bela. Tiho stopa z nogo boso, s svečo v levi, v desni s koso." OKNO Kdo je v oknu srci izrezljal? Kdo na oknu nagelj zasejal? Kdo je toplo dahnil vanj, da rdi? Kdo mi nanj navezal je oči? Mama vrezala je srčka dva, nagelj zasejala, dahnila. Njo mi v oknu iščejo oči, ali ona v mrzli zemlji spi. Slovenski g^aspadacski poCožai Federativna ureditev komunistične Jugoslavije, kakršna je v praksi, ne predstavlja nika-ke državno-politične pridobitve slovenskega naroda, temveč je zgolj administrativnega pomena. To je temeljna ugotovitev, ki sledi iz analize reševanja političnih ter državnih problemov, kakor tudi iz analize usmerjanja gospodarskega razvoja Jugoslavije. Posamezne republike ne vršijo funkcij državne institucije. Njih dejavnost se omejuje na izvrševanje odločb zvezne vlade ter zveznih političnih, upravnih, kulturnih in gospodarskih organov. Ves republiški upravno-politični aparat je vključen v dekoncentracijski sistem, ki predstavlja še veliko nižjo stopnjo kot pa decentralizacija ali avtonomija. Dekoncentracija je namreč taka upravna ureditev, v kateri osrednja oblast ustanovi svoje urade po pokrajinah, da v njih in z njimi razbremeni svojo centralo. Čeprav razdeljeni po pokrajinskih središčih, upravni organi ostanejo kompaktni z ozirom na vodstvo in poslovanje. Ni govora o kakem upoštevanju lokalnih, pokrajinskih potreb naravnih, narodnih, kulturnih posebnosti, stremljenja po prilagojevanju gospodarske, socialne in kulturne politike tipičnim potezam tra-dicije. Povsod isti in enaki državni aparat, ki skrbi, da se povsod izvršujejo ukazi, zakoni osrednje oblasti, urejajoči do podrobnosti javno življenje. To je tipična administrativno-politična ureditev vseh totalitarnih režimov. V takih okoliščinah je razumljivo, da ni mogoče podati položaja slovenskega gospodarstva brez gospodarskih problemov, oziroma razvojnih momentov, tikajočih se vse države FLRJ. Slovenija-je samo del in sicer integralni del države Jugoslavije in je kot taka všteta v vseh državnih jugoslovanskih statistikah. Niti ni statistik, ki bi nudile podatke le za slovensko gospodarstvo v celoti. Statistični podatki, kolikor jih je možno dobiti, se omejujejo le na lokalno in republiško gospodarstvo. Vsa važnejša podjetja v Sloveniji pa so zveznega pomena in kot taka sestavljajo statistično celoto državnega gospodarstva. Danes v FLRJ niti v LRS ne obstojajo, kakor niso obstojali v monarhistični Jugoslaviji, nikaki slovenski gospodarski problemi. V veljavi je le eden in to je jugoslovanski načrt, ki naj ustvari gospodarski temelj edinstva in enotnosti države. Poudarjati danes slovenstvo in slovenske pravice, pomeni v Jugoslaviji separatizem, reakcionarstvo in saboterstvo. Pokazati na gospodarski položaj današnje Slovenije, kolikor je združena v LRS, pomeni skušati izbrati iz kompleksa jugoslovanske ekonomije elemente, ki se dotikajo naše domovine. Ni lahka stvar, ker manjkajo podatki, da bi bila analiza na višini sodobnih gospodarskih pregledov svobodnih držav. Resnična slika gospodarskega stanja Slovenije je še veliko hujša kakor pa je tista, ki jo moremo orisati na podlagi številk. Toda že iz teh suhih in propagandno olepšanih podatkov moremo spoznati težke izgube, ki jih mora dopri-našati slovenski narod. Ta ekonomska dekadenca usodno omejuje naš narodni, gospodarski in kulturni napredek. To so posledice pomanjkanja politične neodvisnosti. Pregled slovenskega gospodarskega položaja zahteva za pravilno razumevanje upoštevanje dveh temeljnih faktorjev, ki bistveno določujeta možnost razvoja gospodarstva v Sloveniji. V prvi vrsti je treba poudariti popolno odvisnost slovenskega napredka od volje in privolitve beograjske vlade. Slovenija je samo pasivno vključena v Jugoslavijo brez možnosti, da si urejuje svoj narodni razvoj. Položaj Slovencev in njih bodočnost sta bistveno podrejena državnemu vodstvu, ki je izven slovenskega ozemlja. Po drugi svetovni vojni pa se je temu političnemu okviru pridružil še novi del v obliki komunistične diktature. S tem se je začel tudi nov gospodarski režim v obliki spreminjajočih se faz kolektivizma. V sedanji komunistični ureditvi gledajo pristaši, kakor tudi nasprotniki režima zgolj političen element. Tisti, ki mu nasprotujejo, mu pač zato, ker je totalitarni režim, brez svobode za posameznike in za skupnost, njegovi pristaši pa mu sledijo zvesto zaradi svoje po-litjčne predanosti in ideološkega fanatizma. Malokdo pa pomisli na gospodarske posledice, ki izvirajo iz sedanjega položaja in ki bodo težko obremenjevale slovensko osvoboditev. Prav sedaj v začetku bi poudaril to dvojno omejitev slovenskega gospodarstva: jugoslovansko in komunistično. Obe danes v polni meri tolmačita sedanji položaj našega gpspo- darstva in njegov razvoj v bodočnosti. Ni mogoče ločiti enega faktorja od drugega. Komunistični se je zgolj pridružil stari osnovi in jo organizatorično izpopolnil. Nekatere metode, ki so jih v monarhistični Jugoslaviji vpelja-vali in poskušali, so komunisti podrobneje izdelali ter uzakonili. V novi Jugoslaviji je videti, da je slovenska industrija začela novo pot. To naj bi dokazovale številke glede na povečano število zaposlenih v industriji, indeksi proizvodnje, propaganda za večjo delavno storilnost, načrtovanje proizvodnje in razdelitve dobrin. . . Obenem pa petletni plan in izjave političnih funkcionarjev zatrjujejo o velikem pomenu slovenske industrije za izvršitev petletnega plana FLRJ. Sami pa si lahko stavimo še drugo vprašanje, o katerem se ne govori in ne piše: kakšno korist pa uživa slovenski narod iz današnje gospodarske politike FLRJ z ozirom na slovensko proizvodnjo? Ali slovenska industrija raste ob tolikšni naporih, ki jih danes zahtevajo od slovenskega človeka? Ali slovenska industrija res prospeva v okviru FLR Jugoslavije ? Za uvod v to razpravljanje naj navedem razvoj slovenske industrijske proizvodnje v teku zadnjih desetletij. Ta razvoj je treba postaviti v jugoslovanski okvir, ki ni le političen, temveč poleg drugega tudi gospodarski. V začetku Jugoslavije, torej pred dobrimi tridesetimi leti, je vrednost slovenske industrijske proizvodnje — kljub svoji skromnosti — pomenila ca 45% vrednosti vse jugoslovanske industrijske proizvodnje. Do leta 1938. se je ta odstotek znižal na 34%; leta 1947, ob začetku petletnega plana, je znašal le še 25%. Petletni načrt pa predvideva, da mora vrednost slovenske industrijske proizvodnje znašati leta 1951. le še 18.57% vrednosti vse industrijske proizvodnje v mejah FLRJ. Razlika, ki jo moramo ugotoviti med 45% in 18.57% v omenjeni dobi, nam daje temeljno sliko gospodarskega razvoja Slovenije. Številčno izražena dejstva so torej podlaga našega presojanja posledic, ki izvirajo iz vključenja Slovenije v jugoslovansko državo in iz praktici-ranja kolektivističnega gospodarstva. Omejili se bomo v kratkih obrisih na nekatere gospodarske posledice, ki kažejo resnično razvojno pot slovenske industrije. Omenjeni odstotki dokazujejo relativno nazadovanje slovenske industrijske proizvodnje. V absolutnih številkah se je naša industrijska proizvodnja dvignila v teku dobe od nastanka Jugoslavije do danes. To napredovanje sicer ni enakomerno, tudi ni bilo uresničeno v vsakem letu, temveč ga je treba razumeti v smislu industrijskega razvoja v dolgi periodi, ki re-zultira iz pozitivnih in negativnih fluktuacij-skih komponent. Toda v primeru z razvojem industrije v ostalih delih Jugoslavije je koli-kostni napredek slovenske industrjie znatno pod državnim povprečjem. To padanje pomembnosti slovenske industrijske proizvodnje v splošno državni industrijski proizvodnji je vedno hitrejše; hitrost padanja se veča s stopnjevanjem državnega posega v gospodarski razvoj posameznih delov države. Problemi in krivice stare Jugoslavije z ozirom na slovenski narod in njegov razvoj so ostali. Močno pa se je razširil investicijski problem zaradi novega kolektivističnega re-žjma. Na tem področju je pač eksploatacija v sedanjih pogojih najlažja. In tu se vidi v vsej luči tragika slovenskega gospodarstva. V Jugoslaviji, v kateri ima vso oblast centralna vlada, ima ona tudi nadzorstvo nad proizvodnjo in razdelitvijo dobrin; vsa zunanja trgovina je v njenih rokah; odločuje sama o vseh dobičkih podjetij; v tej Jugoslaviji je Sloveniji določena vloga, da iztisne vse moči iz Slovenskega delavca in proizvodnih naprav, da eksploatira do skrajne možnosti gozdove in rudnike ter proizvode prepusti zvezni vladi, ki jih izvaža. Za izkupiček tega izvoza pa beograjska vlada kupuje stroje, letala, prevozna sredstva in oprema za nove industrijske obrate po južnih predelih države. Glede izvoza, ki ga mora kriti Slovenija, nam daje precej jasno sliko izvoz lesa. Okoli 22% celotnega jugoslovanskega izvoza lesa mora prispevati Slovenija, kar nanese po uradnih podatkih 16,000.000 dolarjev ali 72.5% celotnega slovenskega izvoza v tujino. Ostalih 27.5% slovenskega izvoza predstavljajo kmetijski in industrijski izdelki v višinr 6,000.000. dolarjev. Celotni, uradno priznani izvoz izv Slovenije znaša torej 22,000.000 dolarjev. Resnični izvoz iz Slovenije pa je gotovo veliko višji. Minister Fajfar je na zasedanju ljudske skupščine LR Slovenije izjavil, da "les predstavlja danes večino jugoslovanskega in še posebno našega slovenskega izvoza." Tito je povdaril, da prinaša les in njegovi izdelki 80% vseh deviz, ki jih Jugoslavija potrebuje za svojo industrializacijo. V tem razmerju vrednost izvoza slovenskega lesa in lesnih iz- delkov (22% vsega izvoza lesa iz Jugoslavije) doseže vsoto 51,744.000 dolarjev. Z upoštevanjem še ostalih postavk slovenskega izvoza, to je sadja, zelenjave, rud, usnja, klobukov. . . se številka resničnega izvoza dvigne na najmanj 65,000.000 dolarjev ali preko 22% vsega izvoza FLRJ. Ves ta izvoz skušajo stalno dvigati brez ozira na osnovne potrebe proizvajalcev, t. j. Slovencev, samo da bi povečali, kot pravijo, "fond deviz". Saj to, kar izvažajo, pomeni zanje vrednost, izraženo v dolarjih, ali pa v denarni valuti dežele, kamor izvažajo. S tem si lahko nabavijo nove predmete, ki jih želijo. To dela seveda zvezna vlada. Zato s tistimi 22 procenti — slovenski prispevek pri jugoslovanskem izvozu — Slovenci niti najmanj ne morejo razpolagati. Država uvaža za dobljeni^ denar pri izvozu predvsem naprave za opremo industrijskih obratov, za železniško omrežje, ladje, surovine (tekstilne, kemične...), zdravstveni material. Vse to država deli, kot se ji zdi brez ozira na resničnega lastnika, t. j. na prebivalstvo, ki je to zaslužilo s svojim delom in omogočilo izvoz. Komu služijo uvoženi predmeti, bomo videli, ko bo govor o industrializaciji, kakor jo izvršuje nova Jugoslavija. Letošnji jugoslovanski izvoz mora narasti — na podlagi plana — na 294,000.000 dolarjev (po tekočih svetovnih cenah — 14.700,000.000 din.). Če prištejemo še posojilo in kredite v raznih državah v višini ca: 50,000.000 dolarjev, potem bo imela Jugoslavija "kupni fond" 344,000.000 dolarjev. Dodati bi bilo še treba dohodke od reparacij, ki imajo tudi posebno pot. Veliko breme za narod so krediti za vojsko in za "obrambno" industrijo. To sta dve postavki, ki sta, razumljivo, le delno priznani. Vojaški krediti, kolikor so omenjeni v proračunu za 1. 1950, so povečani v primeri z letom 1949. za tri miljarde dinarjev in znašajo 28 miljard dinarjev. Obrambna industrija se je začela razvijati že od začetka petletnega plana, zlasti pa še od spora s kominformom in Sovjetsko zvezo. Predsednik gospodarskega sveta FLRJ je priznal malo vsoto 14 milijard, din, ki je baje bila investirana v prvih treh letih petletnega plana v vojno industrijo. Te investicije so bile v veliki meri izvenplanske; petletni plan so spremenili zaradi povečane skrbi za oboroževanje. Vojna industrija naj bi bila deležna v prvih treh Mih samo 10.3% vseh investicij. Vsekakor oblast ni bila zadovoljna s tem odstotkom; zato je letos ena Janko — San Luis JAPONSKI AKVAREL Rdeče sonce v tri Japonce vre kot vino v sod. Voda sveta je vinjeta modra v beli prod. Tri Japonke v mladih letih sklanjajo se v riz. Polne češnje v svilnih cvetih so kot paradiž. Strehe krive zde kot žive štorklje vrhu koč. Fudžijama, bela dama. moli dan in noč. glavnih nalog razširitev vojne industrije in močno povečanje investicij. Vsa težka industrija, ki jo gradijo, mora v glavni meri pomagati novi vojni industriji. Zato se posebno trudijo z dovršenjem novih del težke industrije ("Jastrebac" pri Nišu, največji železarski kombinat bo v Zeifici, • novi kombinat v Sisku, tovarna težkih orodnih strojev "Ivo Ri-bar" v železniku pri Beogradu, srednjih orodnih strojev "Rade Končar" v Zagrebu, lahkih orodnih strojev v Sarajevu). Vojna industrija ima že nekaj imen: "Petar Drapšin" (tovarna tankov), "Miloje Žakič", "Ikarus", "Krusik", "21 maj", "Teleoptik", "Utva"... V Sloveniji so obdržali že obstoječega, ne delajo pa novih. Vse se gradi v južnih pokrajinah; precej tudi poleg že obstoječih, kot n. pr. v Kragujevcu. Preračunski vojni krediti treh let 1947—1949 so znašali ca 55 milijard, investicije v vojno industrijo 14 milijard. Skupno torej 69 milijard, pri čemer smo Slovenci morali sodelovati vsaj za petino: 13.200,000.000 dinarjev ali 264,000.000 dolarjev po sedanjem uradnem tečaju. To pomeni, da morajo prispevati za vojsko in za vojno industrijo toliko, kot znaša cel letni proračun Ljudske republike Slovenije. Da je to za naš narod čista izguba, ni treba še posebej dokazovati. Kaj pa pomeni to za tako majhen narod, kot smo mi, in za gospodarsko tako slabo razvito deželo, je težko preceniti, kajti resnična izguba ni samo gospodarska, temveč tudi moralna in socialna. Krediti za vojsko vsebujejo seveda tudi del za investicije in sicer za gradnjo vojašnic, vojaških stanovanjskih blokov, oficirskih domov, etc. Vzemimo iz rednih preračunov za vojsko 10% ali 5,5 milijard + 14 milijard investiranih v vojno industrijo; skupno 19,5 milijard, ki jih bomo upoštevali ob presojanju investicijske politike za industrializacijo Jugoslavije. Krediti za vojsko v ožjem smislu so torej po tem odštetju: 49,5 milijard, od česar Slovenci kakih 10 milijard ali 200,000.000 dolarjev. To breme se bo letos in drugo leto, torej zadnji dve leti plana, še znatno povečalo prav zaradi povečanih kreditov za vojsko in veliko večjih investicij za vojno industrijo. Na ta način se velik del narodnega dohodka porabi za popolnoma nekoristne in neproduktivne namene. Industrializacija dežele je otež-kočena in silno zmanjšana. S tem, da se investirajo tako ogromne vsote v vojaške svrhe, se zmanjša uvoz kapitalnih dobrin za industrijske naprave za proizvodnjo potrošnih dobrin, oziroma proizvodnih dobrin. Poleg tega je industrija potrošnih in kapitalnih dobrin donosna v smislu, da omogoča razširjeno reprodukcijo, medtem ko vojna industrija, ki ni namenjena izvozu, temveč le notranji "uporabi", predstavlja čisto izgubo v proizvodnji. Povrhu tega investicije v vojni industriji zahtevajo velik del uvoza; ker je fond deviz zelo omejen, je to ogromna in porazna omejitev koristi, ki naj bi jo narod črpal iz zunanje trgovine. Za sedanji položaj in za razvoj slovenske industrije kakor tudi gospodarstva na splošno je zelo pomembna vrsta in višina novih investicij. Z njimi se proizvodna moč dežele poveča, bodisi, da se količina proizvodov zviša, bodisi, da se proizvodni stroški z mehanizacijo zmanjšajo, ali pa da se vpeljejo novi proizvodi. Učinek novih investicij ni odvisen samo od višine investiranega kapitala, temveč je bistveno, funkcijsko povezan s stopnjo racionalnosti investicij v danih okoliščinah. S tega stališča so investicije najbolje izrabljene le tedaj, ako jih vložimo v tista podjetja, ki omogočajo z danimi investicijskimi sredstvi najboljši rezultat. V tem smislu in samo v tem je možno govoriti o pametni naložbi kapitala v nova proizvodna sredstva. Na ta način do- bimo iz investiranih sredstev najvišji in najboljši sad. Kolektivistični sistem pa ne priznava tega načela. Nadomesti ga z vidikom koristnosti, to se pravi, da je treba izvajati investicijsko politiko ne "racionalno", temveč tako, kot narekujeta korist in eventualna potreba. Država je tista, ki odločuje, seveda s svojega stališča, kje naj bi bile investicije koristne. V našem primeru ni to "država Slovenija", temveč država Jugoslavija, ki usmerja investicije in jih razporeja tako, kot ji narekujejo unita-ristične težnje, ki jih ima v svojem programu. Vsa ta investicijska politika, o kateri govori petletni plan, je izven načel gospodarske racionalnosti. Ni je določila gospodarska ustanova, temveč komunistična partija. Zato ima značaj političnih in ne gospodarskih odločitev. Iz tega sledi porazna izguba pozitivnih učinkov novih investicij. Druga značilnost nove investicijske politike pa je, da zvezna vlada razpolaga z investicijskimi krediti brez ozira na njih lastništvo. Dohodki, katere uporablja za investicije, se stekajo iz vse države v Beograd, od koder jim določujejo novo pot. V glavnem so to čisti dobički podjetij in del 'prometnega davka'. Investicije so planske in izvenplanske. Planske investicije nam dajejo sledečo sliko: Medtem, ko je bila vrednost slovenske industrijske proizvodnje Slovenije ob začetku petletnega plana 25.1% vse jugoslovanske industrijske proizvodnje, so znašale nove investicije v Sloveniji le 14.1% vseh novih investicij. V istem l^etu pa, ko je industrijska proizvodnja Bosne in Hercegovine pomenila le 7.85% vse industrijske proizvodnje Jugoslavije, je bila deležna 17.3% vseh investicij. Po planu mora položaj postati še očitnejši: slovenska proizvodnja mora pasti na 18.5%, investicije pa na 10%; bosanski delež pri proizvodnji mora do leta 1951. narasti (zaradi novih investicij v teku petletnega plana) na 16.74%, a delež na investicijah se mora zvišati na 24.86%. Mislim, da za dokaze take 'enakosti' ni treba še pripomb in pojasnil! Z ozirom na naš doprinos z našo industrijsko proizvodnjo smo izgubili na investicijah v prvem letu petletke skoraj milijardo in pol. Ob koncu petletke, torej v letu 1951. pa ta naša izguba naraste v enem samem letu na deset in pol milijarde dinarjev. Ako bi sešteli naše izgube zaradi krivične državne investi- cijske politike na podlagi petletnega plana, bi dosegle najmanj 20 milijard dinarjev. Tej vsoti je treba prišteti še težke izgube, ki padejo na naše breme, izhajajoče iz dodatnih investicijskih kreditov, ki Tiiso omenjeni v planu. Vojna industrija bo do konca 1951. v smislu uradnih izjav dosegla najmanj 25 milijard izvenplanskih investicij. Železarstvo je deležno več investicij, kot pa je bilo predvideno (Tovarne v Sisku, Zenici, itd. — prav tako razne druge industrije: tovarna roentgenskih aparatov v Nišu, tovarna montažnih hiš na Hrvatskem, v Srbiji, v Črni gori itd.). Obenem pa niso in ne nameravajo izvršiti nekaterih investicij, ki bi se po planu morale izvršiti v Sloveniji (za proizvodnjo koles, pisalnih strojev, gradbenih strojev...). Zmanjšali so tudi kredite za gozdarstvo, lesno industrijo, kmetijstvo, da ne omenjam občutnih pritrgljajev pri kreditih, namenjenih za zdravstvo, kulturo in za ureditev prometa v Sloveniji. Komu gredo vsi ti krediti, ki jih moramo nositi, ne da bi jih smeli uživati? Uporabljajo jih za investiranje v novo industrijo na jugu (zlasti v Beogradu, Bosni, črni gori), za financiranje gradnje stanovanjskih, uradnih, prosvetnih objektov (Novi in Stari Beograd, nove prestolnice: Sarajevo, Titograd, Skoplje), za gradnjo železnic v južnih pokrajinah, za gradnjo in nakup ladij v tujini. Za nas je rezultat sila žalosten, kajti naša industrija slabi, ljudska potrošnja se manjša, ker raste pomanjkanje potrošnih dobrin in narod pada v vedno večje uboštvo; temu pa sledijo bolezni in degeneracija naroda. Poleg diskriminacije pri zveznih investicijskih kreditih, katere žrtev je Slovenija, se zvezna vlada poslužuje proračunskih fondov za kritje "plansko" deficitnih proračunov nekaterih ljudskih republik. V splošnem državnem proračunu za leto 1950 znaša primanjkljaj Lj. Republike Makedonije 1.074,900.000 din. ali 16.6% vseh pred-videvanih izdatkov omenjene republike. Primanjkljaj republike Črne gore pa je še večji in doseže vsoto 1.116,100.000 din ali 45.3% vseh predvidevanih republiških izdatkov. Skupni primanjkljaj obeh republik je torej 2.191,000.000 din. V proračunu leta 1947 je bil primanjkljaj treh republik manjši v absolutnem številu: 1.126,581.000 din, toda relativno pomembnejši, ker je bil tedanji proračun ljudskih republik samo 40.5% letošnjega proračuna ljudskih republik. Drugi primer enakopravnosti odnosov med narodi Jugoslavije je sledeč: V prvem proračunu petletke, to je za leto 1947. je zvezna vlada odstopila vladam ljudskih republik del davka na promet proizvodov, ki je bil pobran na njihovem ozemlju. Seveda odstotki so bili tako postavljeni, da je Slovenija morala nositi največje breme, oz., da je najmanjši delež davkov, pobranih na njenem ozemlju, ostal doma. Od davka na promet proizvodov si je smela pridržati: LR Srbija 16% LR Hrvatska 8% LR Slovenija 5% LR Bosna in Herceg. 90% , LR Makedonija 90% LR Črna gora 90% Ta nova metoda pravičnosti je bila uvedena "da se državni proračuni spravijo v ravnotežje..." (3. člen zakona o proračunu 1947.). Vedeti je treba, da je davek na promet najvažnejši vir zveznih dohodkov. 1947. leta je znašal 37.774,000.000 din, od česar so si republike po zgoraj navedenem ključu pridržale 7.530,769.000 din. Zvezna vlada pa je dobila 30.2843,231.000 din, kar je pomenilo 50.8% vseh njenih proračunskih dohodkov. Letos (1950.) pa so davek na promet še povišali in sicer za 14%. V celoti je davek na promet narastel od 1947. do 1950. za 185.9%, precej bolj kot pa ves državni proračun (102). Istočasno pa proračun predvideva za leto 1950. zmanjšanje direktnega davka na osebo za 18.3% v primeri s proračunskim letom 1949. V teh ukrepih se zopet odražajo dajatve, ki jih Sloveniji nalagajo v znatno večji meri kot pa ostalim republikam. Z znižanjem direktnega davka na prebivalca in z zvišanjem davka na promet proizvodov so favorizirane ostale republike, ki so po številu svojega prebivalstva močnejše, kot pa je Slovenija, toda šibkejše z ozirom na vrednost proizvodnje ter manj delavoljne. Vrednost industrijske proizvodnje Slovenije dosega danes še vedno okoli 20% vrednosti industrijske proizvodnje Jugoslavije. Ob upoštevanju ključa iz leta 1947. za "podaritev" dela davka na promet proizvodov, pobranega na ozemlju posameznih republik, je možno sklepati, da Slovenija danes prispeva celotnemu fondu davka na promet zvezne vlade 25—30%', kar je gotovo zelo velika vsota, saj znaša ca. 8—10 milijard dinarjev ali približno dva letna proračuna Ljudske Republike Slovenije! Tudi reparacije gredo svojo posebno pot. Kateri republiki so dodeljene v veliki meri, ni težko sklepati, če pogledamo le plan gradenj novih industrijskih obratov, ki sovpadajo z vrsto reparacijskih dobitkov. Naj spomnim le na par drobcev: nemška tovarna aluminija v Toeging je pripadla na podlagi reparacij Jugoslaviji; prav tako največja kovaška stiskalnica v Evropi. Težka je 1.670 ton. Iz Kruppovih tovarn je dobila Jugoslavija kladivo, ki je bilo največje v Nemčiji. Ima 750 ton. Tudi italijanske reparacije v višini 125,000.000 dolarjev se izgubijo na skrivnih poteh centralističnega Beograda. Zvezni proračun za leto 1947 navaja 2 milijardi 900,000.000 deviznih dinarjev kot dohod--ke reparacij. Isto leto pa je zvezna vlada poklonila vladi ljudske republike Albanije 2 milijard din, torej 69% vseh dohodkov od reparacij. Ob seštevanju teh približnih, preje prenizkih, kot pa previsokih postavk, glede na višino slovenskega prispevka pri državnem izvozu, pri davkih, pri storitvah in dajatvah ostalim republikam v obliki industrijskih izdelkov, strojev. . . pa na drugi strani bore malo investicij, ki jih Slovenija uživa, saj država namenoma in načrtno zmanjšuje pomen in razvoj v bodočnost slovenske industrije, postane rezultat, ki ga uživa Slovenija v verigah komunistične in centralistične Jugoslavije, precej porazen. Zato se niti ne upajo objaviti podrobnejših podatkov glede na investicije in industrijsko politiko v državi, da se ne bi preveč pokazalo strahotne diskordance med dajatvami in ugodnostmi predvsem z ozirom na Slovenijo. Bežen pregled na gospodarski položaj Slovenije v Jugoslaviji očitno dokazuje porazne posledice za slovenski narodni razvoj, ki izvirajo iz sedanjega političnega sistema. Zaman je upati v slovenski narodni razvoj, v slovensko kulturno razživetje, v pravičnejšo socialno ureditev, v gospodarsko okreplje-nje slovenske skupnosti, ako se ne postavimo v boj za uresničenje nujnega političnega okvirja vsem željenim reformam. J. A. JANKO — San Luis PESMI KAPELICA Ej, kapelica na gori, brhka vsa in čisto bela, kakor vila si med bori. / Ko še leže mir po vasi, Bogorodica tu moli z vetri težkimi in klasi. Dam ji polne cvete maka. "Mati, čuj, po rodni koči noč in dan mi duša plaka.' Zajokala bode v lase. Duša laže bo čakala na pomlad in zlate čase. VEČER i . Njive so pospale v krivi črti. V sanjah smejejo se cveti v njivi • polni ,težki, kakor češnje živi. Listi dremljejo na stari trti. Gore bolj in bolj so temnomodre. Dolgo polje je kot siva plahta, rdeč oblak na nebu — zadnja jahta. Zdavnaj že je sonce splelo kodre. Mir se spet je zleknil v hladnem logu. Noč prihaja tiha, čisto bela. V meni duša je zahrepenela po ljubezni čisti, čisti v Bogu. ANDREJ — Buenos Aire^ POT PROTI DOMU Ustavil se je šele na vrhu in se stisnil k deblu smreke, stoječe na samem. Ves zasopljen ga je objel in se ga oklenil kot dobre matere. Pot ga je zdelala in sklepi so drhteli od napora. Sonce, ki še ni dolgo zlatilo prebujene narave, ga je ščemelo v očeh. Vendar mu je bilo prijetno pri srcu, ko je zrl proti cfolini navzdol. Gozd se je spuščal pod nogami, temen in tih, le zbujeni ptiči so prepevali iz tisočerih grl svoje hvalnice Bogu. Skoraj že v dolini doli, se je gozd umaknil njivam in lazom in sredi med njimi je v svetlem jutru dremuekala domačija: Janezov dom. Rob rdečkaste strehe se je žaril iznad košatih drevesnih kron in naznanjal, da so tam ljudje. Janezov dom: kako ga je pozdravljal iz dna srca, to gnezdo svoje mladosti in sreče. V hipu je pozabil, da je lačen, žejen, da ga teži od udarcev razbolelo telo, da skoraj ni več človek z mesom in krvjo, ampak le še komaj senca, ki se je izkopala izpod gore mrličev. In tu čaka in strmi v domačo hišo, v katero pa si ne upa, da ga na pragu ne zagrabijo in vržejo Smrti v naročje, kateri je komaj ušel. Zameglilo se mu je pred očmi: zagledal je medlo sliko matere pred ognjiščem, ki pripravlja zajtrk in zdaj pa zdaj stopi do praga, da pogleda čez sadovnjak, ali se morebiti na skrivaj med debli jablan in hrušk ne vrača kateri od sinov. Zaskrbljen je njen obraz, žalostno ji sevajo oči. Že poldrugi mesec so sledi za njenimi fanti izginile. Tudi sestra Ančka je podobna materi: tiha je postala in si je ne upa niti pobarati kaj da misli o svojih bratih. Kot senci molče se vlačita druga minio druge in še najnujnejše le šepečeta med seboj. Oče pa še k mizi ne sede, odkar je slišal, da so partizani pospravili "na varno" mlade fante, ki so v tistem majniškem jutru vriskajoč odšli iz vasi in s smehom klicali: "Na svidenje, kmalu pridemo!" Ustavlja se ob Dogi, zvesti hišni čuvajki, ki je vse dni silno nemirna in ne ve, kako bi s prilizovanjem razvedrila gospodarjev obraz. Zdi se, da tudi pes sluti strah in nesrečo, ki sta zajela hišo in vso vas in se prelila še čez... Mlado sonce je Janezu seglo do kosti in "ga prepojilo. Loteva se ga lahna slabost. Kolena mu drhtijo, moči v rokah popuščajo, v glavi mu čudno šumi. Ko bi se vsaj tik pred pragom ne zrušil. Povedati mora, kaj in kako se je zgodilo z vriskajočimi bataljoni. Opotekajoč se je bil pognal po bregu navzdol. Oprijemal se je debel in iskal v njih opore. V dolino, bliže domu, od katerega se je bil že v jami poslovil, a so ga oči spet dočakale. Domov, k materi in očetu! Silno dolg'a se mu je zdela ta hosta, čeprav jo je zmiraj pretekel v nekaj minutah do vrha, še prej navzdol. Še debla, ki jih je vendar poznal, so mu bila zdaj tuja, in vsaka kotanja je zavela kot brezno pred njim. Iz ranjene noge je krvavel, da so sledi ostajale v stopinjah za njim. Nenadno je klecnil: slika doma je zamrla v očeh... gozd je zaplesal okrog njega. Zaple---tel se je med praprot in travo, se zavalil nanjo in obležal negiben. . . Sonce se je vzpelo že navpično nad gozd in nasulo skozi drobna okenčka med vejami zlatega prahu prav do Janeza. Ni ga prebudilo. Zavladala je tišina. Tudi ptički so v opoldanski vročini prenehali s petjem. Skrivnostno, skoraj nekoliko strah vzbujajoče vzdušje se je prelivalo okrog, kakor da se je življenje za hip ustavilo in vse stvarstvo pričakuje nekaj velikega, izrednega in velikega. Enako tistemu času neposredno pred plesom nevihte... A se ni zgodilo nič; nekje so kočevski gozdovi skrivali v svojem osrčju stotine pobitih življenj, v katerih še utrip mladih sil ni zledenel, tu se je brez znakov živega zrušil Janez, le nekaj korakov od doma. in nad vsem sončen in jasen dan kakor na samo Veliko nedeljo, ko je Kristus premagal Temo. . . ★ Vsako jutro so Dogo odklenili z verige, da je prosta pretekla vso domačijo, od gozda pa do ceste spodaj v dolini, kjer so cveteli travniki. Navadno je spremljala domače, kjer koli so že segli po delu. Ta dan pa je izginila že zjutraj vsa nemirna in oče se je oziral naokrog, ji žvižgal, a ni je hotelo biti. Že je bil zaskrbljen, da je niso oni z rdečo zvezdo izbrali za svoj cilj, ker jih je bilo povsod polno. Pozno popoldne pa se je neopazno prihulila, da niso vedeli odkod ter se zagnala naravnost očetu pod noge. Pocenila je, položila sprednje tace pred se, glavo in gobec nanje, ga zvesto in milo gledala, pa nenadoma vstala, se mu zvila k nogam, mahajoč z repom, da jo je moral pobožati. "Saj si pridna! Pridna, Doga! Kje pa si se potepala vse dopoldne?" Kakor da bi ga žival razumela, se je vzpela na zadnje tace ter mu vrgla glavo prav na prsi. Nato se je pognala v skokih preko njive, žalostno bevskala ter zavila naravnost proti gozdu. Njen lajež ni prenehal, še iz gozda se je trgal, kakor 'bi preganjala divjačino. "Mogoče čuti tam kaj živega!" je šepnil oče in prisluhnil. "Preganja kakega srnjaka ali divjo mačko" je odvrnila mati. Spet so roke pridno delale! Niso še misli okrenili v drugo smer, ko se je že spet približala z divjim laježem, podobnim ob gonji najmanj črede divjačine. Zopet se je zvila k nogam očetovim. Tesno se ga je tiščala, mahala z repom, odskočila nekaj korakov od njega v smeri proti gozdu, pa se spet vrnila, se mu vzpela v naročje, se mu smehljala ter ga obliznila po bradi. In že je spet oddivjala. "Nekaj ima" je rekel oče. "Ali naj stopim pogledat?" "Ne hodi! če te dobijo v gozdu, te bodo osumili skrivaštva!" je odvrnila mati in mislila na one z zvezdo, ki so pretaknili vsak kot. Vdal se je, vendar mu je v srcu vrtal nemir, češče se je oziral tja proti gozdu. Ančka je molčala; morečega vzdušja, ki je vladalo nad vsemi, si ni upala razbiti, da bi ne bilo še huje. To pot pa Doge dolgo ni bilo, niti njenega laježa ni bilo slišati. Gozd je že s svojimi sencami segel preko njiv, ko se je vrnila in še bolj milo gledala, zdaj očeta, zdaj tja proti gozdu. Ko jo je po-gladil po glavi, je milo zabevskala, kakor bi zajokala iz dna srca,' ta zvesta žival, in se stresla po vsem životu. "Kaj ji je danes, da je taka? Nekaj ima, verjemi mi, da ima nekaj!" je zatrjeval oče. "Da ne bi bil Janez, ali pa Tone!" je planila v jok Ančka. Kot bi treščilo v nje, so jih vrgle pokonci te besede. Janez... Tone... je šepnila mati in zmeg-lilo se ji je v očeh. Nenadoma, kot bi bila iz zemlje zrasla, se je ustavila ob njivi partizanska patrulja. Prvi, ki je nabrže slišal pogovor, je naglo pobaral: "Kako je ime psu?" Oče, trenutno zmeden, mu je brž. odvrnil: "Doga jo kličemo, Doga." Božal jo je po životu in jo hvalil, da je dobra in zvesta. "Že ves popoldne jo gledamo in poslušamo, kako divja zdaj proti gozdu pa spet nazaj. Da ni zavohala skrivačev! Tovariš, nisi nikogar opazil?" ga pobara. "Jaz? Nikogar! Nikogar, tovariš!" je oče odvrnil. "Res nikog*ar? Tudi ne slutiš, kaj bi imela tam ?" Divji so bili pogledi patrulje. Oče je odkimal. t "Pogledali bomo, če nas nisi nalagal! To bo pela naša ljubica!" in pokazal je na brzostrelko na rami. Brezusmiljenost in krvoločnost sta lebdela na njihovih obrazih. Oče se je stresel, da mu je zagomazelo po hrbtu. "Pojdi, Doga! Gremo! Pokaži, kaj imaš!" je vodja patrulje ukazoval psu in se laskajoče tolkel z dlanjo po kolenih. Doga,. ki je iskala zavetje ob očetovih nogah, se je vzpela in ga obliznila. "Le pojdi z njimi in jim kaži pot!" ji je dejal. Vztrepetala je ob teh besedah. Strah se ji je prikradel v prej proseče oči. Zalajala je in se pognala po prejšnji poti. Patrulja je stopala naglo za njo in jo klicala, a ona je že izginila v temini gozda. "Če je res našla kake skrivače, jih bo izdala", je šepnila mati in se ozrla, če je kdo ne sliši. "Tega bi ji ne bil smel reči!" "Saj me ni razumela. Le tako zaradi onih sem jo poslal, da bi česa ne mislili..." Materine in Ančkine misli so se mudile pri Janezu in Tonetu. "Ko bi vsaj danes ne prišla!" je dahnila Ančka in sklenila roke. Spogledali so se in molčali. Strah je prepletal njihove duše, strah pred strelom, ki bi padel. Strel v lastno kri... Molčala je tudi Doga nekje v gozdu... Janez je ležal v praproti, kamor je bil zjutraj omahnil. Doga je čepela ob njegovih nogah ponižno in vdano in mu lizala krvavo rano. Kakor bi vedela žival, da ga boli in da pogreša skrbne roke, ki bi mu pomagala, se je ustavila kot usmiljena samaritanka ob njem. Spoznala ga je bila že takoj zjutraj, svojega velikega prijatelja, s katerim sta prebila pol mladosti v teh gozdovih, na travnikih in njivah... Že se ni zdelo nekaj v redu ljudem, če je tekala Doga brez Janeza, prav tako ni bilo v Janezu tiste mladostne prešernosti, če ni bilo ob njem Doge. Svežost zemlje in sok gozdnih trav, ki je dražil Janezove nosnice, je vdihnil spet trohico življenja vanj. Komaj zaznavno se ga je dotaknilo, se mu nasmehnilo kakor iz daljave, potem je stresalo močneje napol omrtvelo telo, in šele čez čas je dahnilo vanj z močjo, kakor v jutru plane izza gora dan, da premaga noč. Razprl je oči in v hipu je že planila Doga na njegova prsa ter ga ljubkovala. Kot napol ponorela je skakala, zdaj po njem, zdaj okrog njega, mu tesno privijala glavo k njegovemu licu, ga oblizovala ter poltiho stokala, kakor bi mu hotela povedati nekaj silno važnega in zanimivega. "Dogica, ljuba Dogica" je zašepetal in jo božal, "ti si me našla". Razumela ga je... Tišino prihajajočega večera so zmotili koraki. Praprot in trava se je lomila hrešče pod njimi. "Ni to krvavo? Kaj se vam zdi, tovariša?" se je slišalo. Doga se je napol dvignila, napela oči, strig-la z ušesi, krčila kremplje na nogah. Janez se je privzdignil in prisluhnil. "Kri je, tovariš, kri! More biti od ranjenca!" je odgovoril drugi. "Tovariša, pripravljena!" je padlo povelje. /Slišalo se je škrtanje orožja. "Previdno!" je še dodal zapovedujoči. "Zakaj nismo prišli že prej? Zdaj je že mračno in jo lahko izkupimo mi!" je pripomnil tretji. "Zlomljena praprot, spet kri..." je govoril vodja in počasi stopal naprej. Doga se je stresla, butnila z glavo ob Janeza, da ga je spet podrla, udarila s šapo po njegovih prsih, pa strigla z ušesi in streljala z očmi. "Previdno! Dobro opazujta!" "Prokleto! Ali še ne bo konec teh belčkov?" se je jezil drugi. Partizanska patrulja -— je planilo v Janeza, s pogledi proti bližajočemu se šumu. Koraki so se bližali. Zagrabil je Dogo za gobec, de ne bi dala glasu iz sebe. Žival se je molče stisnila k njemu. IGOR — Buenos Aires VEČERNE MISLI Gledam v luč. Obletavajo jo vese, misel v kolobarjih pleše. Labirint. Kje je mir? Oko je vso svetlobo spilo, luč v globino potopilo. Molk. Duh pa drzne vozle suče. In brez upa, brez obeta, vedno nove zanke spleta. Noč. Trepetam. Vrv sem vsa zavozljana, nezaceljena sem rana. Večni krog. Napel je vse sile, kar jih je še imel in se pazljivo plazil med drevjem. Izbral je redčine z malo trave. Previdno se je vlekla Doga za njim, kakor da sluti ona bolj kot Janez sam bližino prežeče smrti. Prisluhnil je. Zdelo se mu je, da se glas oddaljuje, zato je pohitel, če ga tu dobe... ne, ne smejo ga dobiti. Do kotanje, kamor so nametali pozimi kup smrekovega vejevja, se je priplazil. Hitro se je nekoliko privzdignil, zrinil podenj najprej Dogo, nato pa še sebe. Srce mu je udarjalo močno, telo pa mu je stresel leden mraz. Tu, skoraj že pred pragom doma, bo padel. Na domači zemlji, ki mu je hranila mladost, pol streljaja od matere, od očeta, od sestre. "Ljuba mati božja! Mi moreš prizanesti?" je goreče prosil in krčevito stisnil materino svetinjico na prsih, ki ga je privedla iz brezna smrti pod sonce. Če mi je odločeno, je pomislil, se bom rešil. V božjih rokah je moja usoda... Spet koraki... Patrulja se je bližala, govorila pa je> malo. Doga je slutila nevarnost in se je začela premikati, še zapiskala je narahlo v nemiru. Janez jo je krepko stisnil za gobec in ji proseče sikal na uho: "Pss-sss-ssst!" En sam glas v tem trenutku — in oba bova okostnjaka pod tem vejevjem.. . mu je pelo v sencih, v glavi, v vsem telesu, ki ga ni čutil več. Slabost je prenehala, bolečine so utonile v napetosti. Čuti so otopeli. Okostnjaka! Okostnjaka — je pelo v njem. Ma%i, oče, sestra, Mamka božja! Okostnjaka, kakor grmada onih, ki jih je preplezal, da je ušel v beli dan. In ni ena priča teh groznih dni ne bo ostala. Patrulja se ustavi. "Sledi ni več najti!" je pripomnil prvi. Spet se bližajo koraki. Še bolj, vedno bolj. Butajo ob Janeza, vsak korak je udarec v njegovo glavo, v srce. Še dva, tri — in ob njem bodo. "Tone, dobri brat, ki si že prestal poslednji trenutek, ti mi stoj ob strani!" je šepetal Janez. "Ustavi njihov korak, ne zaradi mene, bolj zaradi bratov na Kočevskem..." "Prevrtajmo nekoliko ta kup!" je pripomnil drugi že čisto blizu. Janez je otrpnil. . . Iz teme se mu je zare-žala Smrt: "Pa sem te le dohitela, čeprav si bil bistrih nog, hahaha!" "Hej, tovariša!" je tedaj zaklical tretji zadaj: "Za prazno figo smo se podili. Našel sem pol vrane, še vse krvave", je pojasnjeval. Čez čas pa je dodal vodja: "Pes je torej preganjal tega ptiča in nas vlekel za nos. Če ga dobim, mu bom zdrobil glavo. Pojdimo, žejen sem." Utihnilo je ječanje trave pod koraki odhajajočih... Janez se je izkopal izpod kupa in tudi Dogi je dovolil prilesti na svetlo. Globoko sta si oddahnila. . . Brž nato pa se je Doga pognala v tek in v velikem loku hitela proti kraju gozda. Zategli lajež je spremljal njeno pot. . . Tišina je zavladala spet med drevjem, odkoder so se zlati sončni prameni umikali sencam zgodnjega večera. Rafal je nenadoma presekal tihoto. Sledil mu je kratek tuleč vzdih Doge. 1 Janezu se je stisnilo srce. "Ali te je dosegel, zlobnež?" Solze so mu omočile lica. Istočasno je zatrepetalo troje ljudi na njivi blizu gozda. ★ Noč je že davno zavila vas v mir. Pokojnost je trudnim ljudem vtisnila spanec v oči. V izbi je za skrbno zavešenim oknom vztre-petavala sveča in še bolj bledila tri obraze, katerim so se Janezove zgodbe zdele grozne pravljice, tam iz daljne divje dežele, kamor božja beseda ni še našla svoje poti. Dogina veriga, obešena na žico, napeto med hišo in hlevom, je to noč bila prazna. Tudi jutri se ne bo zvesta čuvarica prepeljavala po njej. Janez jo je našel mrtvo ob robu gozda in jo tam pokril s praprotjo. Jutri jo bodo pokopali pod veliko hruško za skednjem. Naj ostane pri domačiji, katero je zvesto čuvala. . . Dr. VALENTIN INZKO — Celovec Prelaz Ljubelj-nekdaj in sedaj Ker sem Korošec, bom pač ubral pot iz naše strani na Ljubelj. Kažipot v Celovcu kaže do prelaza 28 km. Kar hitro, ko pridemo iz mesta, pritegne našo pozornost Vetrinj z gradom in širnim poljem. Z leve nas že pozdravlja žih-polje, s staro romarsko cerkvijo. Kmalu zagledamo mogočni Humperk, ki se razgleduje po lepem Rožu. Ko pridemo čez Dravski most, zavijemo na levo, skozi Kožentavro proti Pod-gori. Cesta je prav lepa, okolica slikovita, da nam ne more biti dolgčas, čeprav potujemo sami. Tistim pa, ki so po njej v cvetoči pomladi 1945 hodili svoj križev pot, je še posebno znana. Samotni, na pol zapuščeni grobovi s čeladami pričajo, da je cesta služila tudi vojaškim pohodom. Marsikaj je videla in doživela; če bi znala govoriti, bi zvedeli čudovite zgodbe. Ljubeljska dolina je znana že izza časa Rimljanov. Saj je iz Emone (Ljubljana) vodila pot čez Ljubelj na Gosposvetsko polje v mesto Virunum. Torej je že pred 1800 leti ta prometna žila vezala savsko in dravsko dolino. Bila je dolgo edina prometna zveza med Kranjsko in Koroško; tudi vrata za Turke, ki so udarjali čez Ljubelj na Koroško. Potem so prehod in cesto na nekaterih krajih utrdili; Turki so izbrali pot čez Podkoren ali pa pri-drli iz Soške doline in Kanala v Ziljo. Preko Ljubelja so na Koroško pripeljali svojo vojsko tudi Francozi v času njihove zasedbe Kranjske in Koroške. Ko je mesto Trst postalo svobodno pristanišče in je padlo 1. 1382 pod Avstrijo, je Ljubelj na pomenu še pridobil. Svojo važnost pa je zgubil, ko so ob koncu 19. stol. in v začetku 20. stol. zgradili železnice, ki so prevzele sko-ro ves tovorni promet. V zadnji vojni se je zanimanje zanj spet povečalo. Dokaz temu je zgraditev 1.5 km dolgega predora — tunela, ki precej skrajša naporno pot do vrha prelaza. Iz Podgore, kjer je sloveča stara pivovarna, pridemo v Podljubelj. Tu so včasih odmevala kladiva pridnih kovačev. Zdaj so vidne samo še razvaline nekdaj slavnih fužin. Omenjajo se že v 1. 1524. L. 1550 pa je pet celovških trgovcev sezidalo železarne, ki so obstojale do septembra 1571, ko je bil na Koroškem hud potres, in so bile porušene.- Potem so prišle v roke različnih plemenitašev. Tako je Ljubljan- čan trgovec Baptist Bernardini kupil poslopja, jih pozidal in začel z obratovanjem. Zanimivo, da je nekoč nek kroparski kovač poročil baronico Frančiško Benaglijo z zadolženimi fužinami in jih s svojo pridnostjo spet razbremenil dolga. L. 1880 je Gustav Voigt kupil tovarne, jih združil s svojimi na Bajtišah in Borovljah, a je v začetku 20. stol. vse umrlo. Velike stanovanjske hiše še pričajo, da je tu nekdaj bilo bolj živahno kot sedaj. Zgodovinarji celo trdijo, da je tu ali pa v mitnici v Sopotnici prenočil s svojo hčerjo Marijo Terezijo in spremstvom cesar Kari VI. Ta cesar se je sploh zelo potrudil za prospeh prometa. Vetrinjski samostan je imel pokroviteljstvo nad vso ljubeljsko dolino, torej tudi nad lju- ( beljsko cesto. Vzdrževanje ceste je bilo seveda precej drago. Sprva cesta ni peljala čez Hudičev most, ampak je držala iz Sopotnice na Slovenj Plajperk in preko Pošnikarja na Ljubelj. Marca 1573 je bila preložena in je v bistvu do danes taka ostala. Na kranjski strani pa je bila dovršena 1. 1575. Ta cesta je na meji med Kranjsko in Koroško imela tunel, 150 korakov dolg, 12 korakov širok in 9 korakov visok. Sredi pa je tekla meja med obema deželama. Domiselni kranjski plemič Ivan Wajkard Valvasor je že naredil načrt za predor, ki naj bi segal od cerkve Sv. Ane na Kranjskem pa do starega sv. Lenarta na Koroškem. Po sko-ro 300 letih je njegova zamisel bila uresničena. Valvasorjevega načrta v tedanjem času niso mogli uresničiti zaradi kuge, draginje in drugih neprilik. Pač pa je bila tedaj zgrajena mitnica v Sopotnici, kjer so pobirali prispevke za vzdrževanje ceste, ki je bila večkrat zaradi potrebe razširjena. Tako 1. 1615, drugič pa 1. 1728. Tehnično vodstvo pri tej gradnji je imel benediktinski pater Maks Pilpach iz Št. Pavla. Tedaj je bil v sedanji obliki zgrajen tudi Hudičev most, o katerem kroži več pripovedk. Ena izmed njih pripoveduje, kako je hotel nek kmet iz Brodov v Sopotnico, a ni bilo nikjer mostu. Prikazal se je hudič in hotel vedeti, koliko duš bi mu dal, če bi mu postavil most. Kmet je odgovoril: "Samo eno imam, a te ti ne dam." Končno sta se zmenila, da bo hudičev tisti, ki bo prvi šel čez most. Onstran Ljubelja se je odprl nov svet bodočnosti. Kmet je šel, našel kozo in jo pognal čez zopet nastali most. Tako je ukanil hudiča. Od mostu dalje je cesta pozimi navadno polna žametov. Včasih je prigrmelo skup toliko snega, da so morali prebivalci izkopati predor, če so hoteli z vprego ali sami na drugo stran. Tudi tunel na vrhu so I. 1728 podrli in naredili v goro zarezo 130 m dolgo in 4 m široko. Sedanji predor je bil dograjen 1. 1945. Francoski ujetniki in slovenski kaznjenci (iz Begunj) so bili prisiljeni delati pri tem velikem podjetju. Sedanji tunel je 1.5 km dolg in skrajša za pribl. 6 km. Cesta je bila 1. 1728 popravljena; cesar Kari VI. je še isto leto obiskal svoje dežele ter se po ljubeljski cesti podal iz Koroškega na Kranjsko. Kranjski deželni stanovi so v ta namen dali na meji postaviti dve piramidi. Na šestih ploščah so različni napisi v latinskem jeziku, ki slave cesarja in izražajo vdanost ter hvaležnost Kranjcev. Piramidi so na 20 vozeh s 197 konji pripeljali na vrh. Tu je kranjski deželni glavar grof Gallenberg 25. avgusta 1. 1728 pozdravil cesarja, ki je nato potoval dalje v Ljubljano. In kdaj so sezidane cerkve, ki jih srečamo? Tista v Podljubelju okoli 1. 1550. Posvečena je Presveti Trojici in zgrajena v baročnem slogu, a posebnih dragocenosti in zanimivosti v njej ni. Druga cerkvica, ki nas pozdravlja z desne strani, je v Sopotnici tik pod cesto, ki pelje v Plajperk in je podružnica fare v Brodeh. Posvečena je sv. Magdaleni, izvira iz gotske dobe, zidana je morala biti med 1. 1253—1330. Posebnosti ni. Sv. Krištof na zunanjem zidu, nam daje dobro upanje, da tisti dan, ko ga bomo videli, ne bomo umrli. SLAVKO SREBRNIč — Buenos Aires TE LUČI Te luči me ne morejo razvneti, ne potolažiti pomladni cveti, nasičen nisem sveže zelenine in ne omamljen od sinjine — po cesti grem, da morda srečam Tebe in Ti izpolniš moje žejne dneve. Tudi naravna čuda privlačijo naš pogled in naše uho. Tako na levi soteska Čepa, imenovana po gori Čepi, in pa Tschaukov slap. Ime ima po zdravniku domačinu dr. Petru Tschav-ku, ki je posredoval, da so te krasote dostopne ljudem. Doma je pri Deutsch Petru, znani gostilni iz 16. stol. Ime "Deutsch Peter" je prav zanimivega nastanka (po ljudskem pripovedovanju). Ko je cesar tod hodil, še nihče ni znal nemško. Ljudje, ki so se zbrali ob cesarju, so imenovali moža, ki zna njegov jezik. Peter je res prišel in cesar ga je vprašal: "Peter, deutscr?" in Peter je pritrdil, da zna nemško. Omenjeni zdravnik je bil tudi v Egiptu, in odtod prinesel ptičke kolibrije, ki jih še sedaj kažejo pod steklom. (To so najmanjši ptički, ki srkajo med iz rož). Tudi rože iz Je-rihe in še dlake bodeče sonije, uporabljive kot držala, je daroval ljudem v spomin. Hitimo dalje, do cerkve sv. Lenarta v Brodeh, ki tudi kraljuje na desni strani. Sv. Lenart je patron ujetnikov. Včasih so tu sem veliko romali in prosili za vse ujete trpine. Cerkev je precej nova. Zidana je bila v novogot-skem slogu 1. 1859. Preje je tik ob vznožju Ljubelja stala stara cerkev in gostišče, poznejše župnišče, kar pa je bilo zaradi neugodne lege opuščeno. Stara cerkev je izvirala iz 13. stol. in bila zelo od rok. Zdaj se vidijo le še razvaline, če greš po bližnjici na Ljubelj. To stezo uporabljajo navadno oni, ki gredo peš do prelaza. Po njej so hodili tudi številni Rib-ničani s svojo suho robo. Z velikim tovorom na hrbtu so leto za letom obiskovali koroške doline in so že imeli znane hiše, kjer so prenočevali. Tudi čevljarji, copatarji, mesarji, lončarji in drugi rokodelci iz Kranjskega so čez Ljubelj nosili svojo robo na Koroško. Za časa vojne, zlasti pa ob koncu, je Ljubelj spet videl neštete množice, katerim je odprl pot v nov svet. Bog daj, da bi Ljubelj kmalu tistim, ki žele povratka v domovino, spet odprl vrata v domače kraje. BINE ŠULINOV — Buenos Aires Prvo prepozno srečanje Tako nejasno se je prebudil, da se za hip ni niti premaknil. Levo oko mu je bilo zakopano v blazine, odprl je samo desnega in tik pred seboj na steni je zagledal ozko pravokotno deščico z nerazumljivi znaki. Nenadoma so se mu jasne misli zapodile po možganih, skočil je pokonci, odgrnil zagrinjalo pri oknu in pogledal skozi na pol megleno steklo. Z druge strani ozke ulice so ga topo gledale kakor pleteni stoli zgrajene oknice. Hong-Kong... Z rokami si je šel preko oči in potem se je umiril. Nekaj ni bilo v redu z njim, ni imel tistega čuta, kakor ga ima človek, ki se po spanju sam prebudi. Nekaj nenasičenega, nekaj nedokončanega je začutil v svojih mlaha-vih udih. Ni se zganil in tedaj so se na vratih oglasili trije udarci. Naraščajoči in potem tihi, kakor da sprašujejo in vendar sporočajo, da se že drugič oglašajo. Dr. Janež je zaplosknil z rokami in med nizkimi cvilečimi vrati se je prikazal kitajski obraz. "Policija, gospod!" je spregovoril prišlec in prav z vabljivo kretnjo pokazal preko hrbta na stopnice, ki so strmo padale v hotelsko vežo. Dr. Janež ni dejal niti besedice, vse preveč je še bil poln spanja in čudovitih neznanih stvari, ki so mu tako napele zanimanje, da se je zdaj le s težavo mogel sploh za kaj zanimati. Ko je stopil preko praga, je pod seboj skozi leseno izrezljano ograjo zagledal tri moške v gumijastih rumenih plaščih. Zagledali so ga rrh stopnic in se mu priklonili. Počasi se je-spustil po lesenih stopnicah navzdol in že pred-no je bil na pol pota, jih je prepoznal. Bili so trije izmed časnikarjev. Prejšnji dan so ga čakali pod ladjo in hoteli podrobnejših vesti o eni izmed sopotnic, ki je izginila. Ne da bi počakal vprašanja, jim je samo odkimal. Prav kakor je storil prejšni večer. Očividno se nihče za to ni zmenil, kajti najmanjši, prav z razoranim čelom, ki mu je dajalo videz večnega premišljevanja, mu je potisnil časopis v roke. PUSTOLOVSKA POT LADJE IZ JUŽNE! AMERIKE. Nasmehnil se je, spomnil časopisov iz crioll-ske dežele, iz dežele oranž in večno modrega neba, iz dežele jodlanja in veselih valčkov, iz dežele, kjer mu je tekla zibelka. .. Čudno: jeziki so si tako različni, črke so drugačne, oblike različne — slog pa povsod isti. "Gospod doktor, to je naša služba. Mislim,, da vendar razumete, da ste trenutno velika riba, saj ste edini potnik, ki je prišel na tej ladji prav iz Buenos Airesa. Če pri vas ne dobimo kakšnih podrobnih novic, kje naj jih iščemo?" Doktor se je samo nasmehnil. Dejal je, da so _ p0 članku sodeč — napisali vse in morda še več, kakor je res in da dvomi, da bi mogel sploh še kaj dodati. Slednjič pa, naj mu oprostijo, ampak ima posebne razloge, da o tej zadevi ne bi želel nadalje govoriti. Priklonil se jim je in se obrnil. Prav malo, da ni trčil v hotelirja, ki mu je bilo strašno nerodno in ki je nekaj mrmral, češ, da je mislil, da so od policije. Nerodno se je vlekel za brke, ki so mu kakor dva oklepaja visele ob ustih in ni vedel, h komu naj bi se obrnil. Ko je Janež prispel spet do vrat, je na na pol odprtem okencu nad njimi opazil, kako so ga spodaj še vedno čakali. Nasmehnil se je, nekam oddaljeno, kajti misli so mu bile že drugod. Počasi je za seboj zaprl vrata, obrnil ključ in stopil k postelji. Zaprl je oči, toda spanec ga je že zapustil. Počasi se je spravil spet k oknu in dolgo gledal preko lesenih strmih streh. Hong-Kong. Ena izmed mnogih postaj, preden pride na cilj. Sklonil je glavo na prsi, oči so mu zletele preko kariranega beločrnega poda. Za hip se mu je zazdelo, da je zagledal šahovske figure na poljih in da je od nekod daleč zaslišal znani ženski glas: "Nocojšnjo igro bosta jutri skon-čala... če se bosta mogla toliko skoncentri-rati..." ★ Bil je dvanajsti dan, odkar so odpluli iz Singapura in dva dni, kar je bilo videti v dalja- vi Saigon. Saj se ne bi spomnil, če ne bi potniki tolikokrat omenjali, da navadno vsako ladjo počaka v tistih dneh vihar. In bil je deseti dan, odkar je preko Mr. Hawkinsa, čikaškega trgovca spoznal ostale člane njegovega ožjega kroga. Tistega večera so sedeli na pletenih stolih. Mr. Hawkins je dobil iz knjižnice na ladji neko starejšo knjigo, na pol potopis, na pol poučno delo, in prav z grozotnim ciničnim smehom se je kdaj pa kdaj oglasil. Stari Chang-Tiang Lu, za nje je bil samo Chang, je sedel nasproti doktorju Janežu in premišljeval naslednjo potezo pri šahovski igri. "Vedno sem se spraševal, zakaj neki toliko ljudi, ki niso trgovci, potuje okrog," je dejal Janež, ne da bi obrnil pogled s spodnje palube, kjer se je drenjala množica ljudi. "Kako da ste vi potem šli na pot?" se je oglasil Hawkins izza knjige. "Morda nisem popolnoma netrgovec. Morda grem kaj kupovat. .." "Smešno!" se je prav na tihem oglasil Chang in ko je nadaljeval, počasi in preudarno, je bilo, kakor da hoče istočasno govoriti in najti primerno potezo na beločrnem polju. "Še danes vas prav dobro ne razumem, zakaj ste se odločili za to pot. Morda je tako, kakor Kitajci pravimo: Kdor riža ne je, palčic ne rabi... Morda vas ne morem razumeti, ker sem predaleč od vas, ker sva živela stoprocentno drugačno življenje.. . Ampak. . . Ha, ha. . . Mislim, da ste vso stvar preresno vzeli..." "Težko, da sem. Ni bila odločitev enega dne, niti enega leta, pa čeprav sem morda res v enem samem hipu sprevidel, kam naj se podam." "Moj dragi, oprostite, da vas tako imenujem, ampak lahko bi vam bil oče, gram že v šestdeseto letoHawkins je položil knjigo na mizico, "vi ste, kakor sem bil jaz pred štiridesetimi leti. Vse, kar mi je bilo rečeno, sem v vzel resno in skušal opraviti. Celo, kadar sem sam kaj storil in sem mislil, da sem iz lastnega nagiba, se je skazalo, da je bilo to govorjeno, ukazano, sugerirano v mene od drugih. Tako ste se po mojem vi odločili. Vi sami. Eden izmed takih ste, ki vse jemlje resno, eden od tistih, ki pridejo v bolnišnico in, ker na vratih najdejo napis: Bodi kratek! — umrejo še tisti dan..." "Sam sem kdaj o tem premišljeval, pa ni bilo tako!" je dejal Janež in sedel za mizo. "Nasprotno: niti moji starši, niti prijatelji nikdar niso niti omenili ali razpravljali o delu v mi-sijonih. Odločitev je prišla od drugod!" "Tako, dragi doktor," se je oglasil Chang, "s trdnjavo vam zaprem polje. .. Kaj sem hotel reči ? Škoda, da se nikoli več ne bova videla. Spoštujem vas, čeprav ste katoličan in ti mi gredo malo na živce. Morda zato, ker jih premalo poznam. Vedno imam, veste, občutek, da hočejo biti preveč popolni in so potem, kakor povprečen trgovec: išče novih klijentov, uredi vse po zadnjih modernih izkustvih, podesetori propagando... ampak, tam nekje doli, tam nekje, kjer se vse giblje. . . tam je nekje nekaj nezdravega. Notranje je on sam slabo organiziran, pa skuša zato trgovino čim bolj modernizirati, povečati, tako da bi njegova nepopolnost ne bila tako vidna..." Chang je umolknil in obraz mu je žarel, kakor da bi pravkar prišel od brivca. Nikoli ga ni Janež toliko časa slišal govoriti. "Kaj pravite Mr. Hawkins?" "Ne vem", se je nasmehnil belolasi trgovec. "Mislim, da je kakor pri nas: kupcu je treba ustvariti vero, zaupanje, sicer si propadel..." Janež se je ugriznil v ustnico in spet položil na mizo roko, s katero je že hotel premakniti figuro. Dvignil je glavo in hotel spregovoriti, pa sta se v tem oba soseda obrnila proti stopnišču. Miss Steward se je počasi bližala, in čeprav je bilo videti, da jih je zapazila, se ji niti obraz ni spremenil, niti jih ni pozdravila. "Vidite: ta nima problemov, dragi moji. Morda enega: ne ve, čemu potuje..." "Morda...", je dejal Janež zamišljeno. Chang se je nasmehnil s svojimi rumenimi zobmi. Nekoliko se je obrnil na pletenem stolu in pogledal mladega zdravnika na pol zadovoljno na pol iskajoč preko ozkih naočnikov. "Zadnje čase sta si postala dobra prijatelja, doktor." Janež se je samo nasmehnil. "Čudovito zanimiva je. Vzorec za študij: izkristalizirana civilizirana duša." Miss Steward se je počasi spuščala po belih stopnjicah na palubo. Sredi poti se je ustavila, kakor da bi kaj pozabila. Obrnila se je, pogledala odkod prihaja vesel hrušč in glasba. Toda še predno se je dobro ozrla, se je spet pričela spuščati navzdol. Drobni Chang se je dvignil in priklonil, Hawkins ji je samo zamahnil z roko in Janež se ji je oddaljeno nasmehnil in odmaknil od ograje. Steward se je nasmehnila kitajskemu trgovcu, tako kakor se pozdravljajo dobri, če- prav še ne stari prijatelji, in sedla v ponujeni naslonjač. "Hola! Hola Dick, hola doktor!" "Pijača?" je vprašal Dick Hawkins. "Hvala. Kaj posebnega?" Hawkins se je samo nasmehnil in brez besed zvlekel izpod mizice steklenico whiskeya. "Soda? Ginger ale?" "Ne, z ledom, prosim." Janež je dvignil malo srebrno posodo, v kateri so plavali koščki ledu in jo ponudil. "Halo, doc! Z veseljem opažam, da imava vedno več skupnih lastnosti. Doma sem pri vsaki intimni coctail party vedno jaz morala skrbeti za led. Moj zaljubljeni bratranec mi je vedno dejal:. Ledeno srce, ledene roke, kdo bi bil bolj primeren za to delo nego vi?" Sklonila se je preko mizice in ne da bi odvrnila oči od vrtečih se koščkov ledu, malomarno pripomnila: "Vam nikoli niso dekleta očitala, da ste hladni?" "Redkokdaj." "A vendar. . . Sem si mislila. Spet imava nekaj skupnega." Zasmejala se je in okrog usten, tistih lepo rezanih in od trudnosti še posebno lepih usten ji je zaigral ironičen nasmeh. "Skoraj ni razlike med nama. Imava isti značaj, v bistvu isto miselnost, kdo ve, če ne bova enako končala?" "Draga gospodična", zdravnik se je prav gledališko pretirano priklonil, "neznatna razlika pa le obstoji. Pri meni je hladnost izvor, baza nečesa; pri vas končni študij, rezultat. Še malo sode Mr. Hawkins ? . . ." Nagajivo mu je zaigralo v kotičkih oči. "Sicer pa, gospodična, pa me vendar ne boste skušali prepričati, da ste skrbeli že od nekdaj samo za led pri večerih.. . Jaz pa sem vedno tak," je počasi resno dodal. "Morda imate prav. Morda ste se mi zazdeli tako podobni, ker sva približno istih let.. ." "K sreči še nisem toliko star, da bi vam vaše besede izzvenele kot samožalitev..." Temno je postalo na krovu, vendar je videl, kako se je nasmehnila. Toda ni ji mogel pretrgati miselnega toka. "Pred kolikimi leti ste doktorirali?" "Osmimi." "Vraga! Ne; to ste mlad, dosti premlad, da se ne bi zaradi tega čutili krivega. . . Tako pravi moj oče o mladih finančnikih. Dobra univerza!" "Tako. Kasneje sem jih videl nekaj slabših. V ostalem ne dam dosti na to. Praksa velja! Pravili so, da imam klinično oko." "Hola, Miss Steward", se je oglasil Hawkins izza knjige in se nasmehnil: "Morda ima oko tudi za nefiziološke probleme... Bilo bi sijajno, kajti prepričan sem, da bi marsikaj zanimivega mogli videti v njej, doktor." "Morda sem že", je dejal mirno Janež. "Še eno kupico, gospodična?" Resno je odkimala. "Postajamo dolgočasni, dragi moji, prehajamo v pogovore, kakor jih imajo ti tam spodaj..." Z glavo je namignila sebi preko hrbta, odkoder je bilo slišati skozi mrak melodije in veselo vreščanje. "Oprostite!" je samo dejal Janež in se namuznil. Nenadoma se je zasmejala. "Prav za prav ste sijajni. Ne da morda uživam ob vaših čudovitih zaključkih, ali da sem morda radovedna, kakšni bodo, toda jih prav z veseljem prenašam. In sem vam za to hvaležna." Spet se je zasmejala. "Upam, da niste hudi, če tako odkritosrčno povem, kar mislim. Kolikor vas poznam, vam ni žal, da sem taka. Spodaj pri kosilu so vsaj nekateri znanci prav dedno obremenjeni z dolgočasnostjo... Poslušajte, doktor! Ali ste za kratek sprehod?" "Pa pravijo, da ženske ne znajo brati misli drugih ljudi!" je dejal galantno Janež in se dvignil. "Oprostita", je dejal sosedoma. Chiang ju je pogledal izpod čela kakor dva šolarčka, Hawkins pa jima je kar brez besed zamahnil z roko. Počasi sta hodila ob ograji in ko sta zavila mimo bele kabine, se je ona ustavila. Naslonila se je na belo pobarvano ograjo in on je opazoval njeno senco spodaj na valovih, polnih lunine srebrnine. Ustavil se je ob njej, dvignil roko in prsti so mu zaigrali po drobni trdni vrvici ob platneni strehi. Tako sta stala nekaj minut, potem je tudi ona dvignila roko, kakor da bi hotela videti do kod bo segla njena senca na valovih, a še predno jo je dobro stegnila, se ji je komolec zmehčal, da je medlo padla ob boke. Doktor se je komaj opazno nasmehnil: tolikokrat je že opazil, kako je hotela nekaj storiti in ji je telo sredi giba zastalo, kakor da bi pozabilo, kam je hotelo. V začetku ga je strašno motilo govoriti z njo. Naravnost začudil se je, vedno ko je končala začeti stavek. Začudil se je, kadar je položila roko na kljuko in je potem vrata res odprla. Tako strašno brez zanimanja je bila videti, tako moreča, daleč od vsega, kar jo je obkrožalo. Spomnil se je na zgodbo, ki mu jo je pripovedoval francoski dopisnik londonskega "Evening Posta", ki je potoval z njimi do Penanga. Nekaj dni pred prihodom na Malajski polotok, so zašli v tak vihar, da so še mornarji prenehali preklinjati in so morali prav s silo pognati nekaj ljudi z rešilnimi pasovi nazaj pod palubo. Takrat je ta mož ponoči planil v njeno kabino in prižgal luč. Pogledala ga je s tistimi ledenimi očmi: "Monsieur, ali so vsi Francozi tako vsiljivi?" Janež se je moral nasmehniti. Kako mirno je zdaj stala ob ograji, polna tiste bogataške brezbrižnosti, nasičenosti, nezanimanja, ko bi človek stavil glavo, da se v nje notranjosti v tem trenutku nič ne godi. Pa se je nenadoma obrnila k njemu. "Doktor, ali se še spomnite večera, ko sva se prvič srečala ? Hrbet ste mi obračali in pravili tistemu buenosaireškemu trgovcu z neizgovorljivim imenom, da bi si radi kdaj ogledali most poletne palače, ki je nekje v okolici Peipinga. Kasneje je pristopil Hawkins in vas je predstavil. Niste se dosti zmenili zame, nekoliko me je motilo, a vendar sem poslušala., ko ste pripovedovali, kako so vas v domovini rdeči zvezali z žico z drugimi ujetniki, kako so vas peljali po ilnati zemlji, medtem, ko je grmelo in deževalo preko vaših golih teles, kako so vas postavili pred skopane jarke in sprožili strojnice..." Janežu je pričelo trepetati krog usten, in krčevito je prijel železno ograjo. "Oprostite, da o tem govorim, toda moram. Moram!" Janež se je prestrašil, tako ga je pogledala v obraz. "Strašno me zanima, danes me še bolj, kakor takrat: kaj ste čuli! ? Kaj ste mislili? Ne takrat, ko so vas drugi mrliči potegnili s seboj v brezno in ko so vas pričenjali pokrivati s prstjo, ne, ne! Rada bi vedela, kaj ste čutili, tisti hip, ko ste pred seboj gledali jamo in ste morali vedeti, da boste že čez trenutek tudi sami spolzeli po ilovnati prsti, za tistimi dežnimi kapljami... Ko ste komaj začutili, kdaj so odprli strojnice, da prično regljati..." Globoko je izdihnila in ga pogledala v oči. "Zakaj se mi smejete?" "Odkar vas poznam", je odvrnil doktor in videti je bilo kako skuša zakriti svojo notranjost z nasmejanim obrazom, "sem danes prvič slišal iz vaših ust: strašno me zanima. Mislil sem, da vas na tem svetu sploh nič več ne zanima. .." Dolgo časa ga je gledala in potem prav po tihem zašepetala: "Morda imam razloge zato, doktor." Zazdela se mu je cela večnost, preden je nadaljevala. "Ko boste videli vse, kar se vam je zdelo, da je vredno videti, ko boste poskusili vse, kar se vam bo zahotelo, ko vam bodo dnevi in noči polni iskanja sovraštva, morda kdaj ljubezni, pohote in potem prenapoljeni in gnusni... Ko si boste zahoteli slave in bi bili pripravljeni z naravnost demonskim idealnim načrtom uničiti največje mesto sveta, samo da bi ostali v zgodovini in ko boste spet tako grozno hoteli neslave, da bi najraje umrli, kakor garjev pes nekje ob cesti sredi puščave, ko je ne samo telo, ampak tudi um nasičen z vsem, tisti um, tisti del možganov, kjer so središča radovednosti in želja. . . takrat me boste razumeli vse. Včasih si mislim, da je neka ostudna mast zalila vse živčne centre in celice..." Roka ji je spet padla ob bokih in oči so ji gledale nekam v izgubljenost. Trudno se je nasmehnila. "Preveč govorim, morala bi vam morala samo deja-ti, da ste imeli prav, ker se tudi zdaj ne zanimam za nekaj, kar je na tem svetu, ampak za nekaj, kar že skoraj ni več na njem. ." Obrnila se je k njemu in ga prijela za ramena. "Kaj ste mislili, kaj ste hoteli misliti v tistemu hipu, preden so vas mrtvi potegnili za seboj? To je grozno! Ne, ne, saj me ne razumete, jaz sem brezsrčna, ne mislim, da je grozno, kar se je z vami zgodilo, ne! Pravim, da je grozno to, kar bi rada vedela, kako je takrat... Kaj?" Doktor je začutil, kako so se mu njeni dolgi nohti zadrli v mišice nad komolci in pogledal jo je v vročične oči. "Molil sem." In potem čez trenutek: "Morda zato, ker sem bil pripravljen, ker sem vedel, kaj me čaka. Morda sicer ne bi...! Molil..." Nekaj časa je bilo vse tiho. Potem je začutil, kako so njene roke pričele popuščati in kako ji je v prsih pričelo ihteti. Zasmejala se je prav na glas, da je čudno odmevalo, z vso silo in z vso nemočjo, kakor človek, ki se norčuje iz samega sebe, potem ko je nekaj velikega pričakoval in izgubil. "Bedak!" je potem siknila. Prijela se je za ograjo, sunila bogate lase nazaj preko na pol golega hrbta in se spet pričela smejati, "če vas ne bi vsaj nekoliko poznala, bi dejala, da ste neinteligentni, morda celo nekoliko..." "Ne!" je dejal resno. "Nič, prav nič takega..." Potem pa, kakor da bi se drugi nezvani človek oglasil iz njega. Zatrepetal je. "Vem, kaj ste pričakovali. Thriller, nekaj groznega, nekaj takega, kar vam pove lahko samo nekdo, ki so ga ustrelili in pokopali in vendarle živi. Celo poljubiti bi se pustili, samo da bi vedeli, kako je, kadar poljublja mrlič. Pričakovali ste nekaj perverznega, nenaravnega, karkoli, samo da bi vam moglo razgibati otopele gnile živce..." "Doktor!" "...Samo da bi se mogli spet začutiti, da vi niste res mrlič, kar vas more spraviti k drhtenju. "Ne!" je zakričala. "Ni res!" Oči so se ji bliskale, potem pa se je nenadoma popolnoma umirila in skoraj malomarno nadaljevala. "Naposled ni niti tako važno, kaj si mislite o meni. Vsekakor ste v zmoti, že dolgo časa nisem yeč taka. Zelo se motite in če bi samo za hip zaslutila, da boste tako tolmačili, verjemite mi, da tega pogovora nikoli ne bi pričela. Verjemite mi, da mi je hudo, če sem vam s tem kaj..." Prenehala je, kakor da bi ji bilo nerodno, da se spušča v čustvene pogovore. "Mislim, da ne bo dolgo, ko boste razumeli, da niste imeli prav..." je prav tiho dokončala. "Oprostite!" je zašepetal Janež. "Mislim, da bi bilo bolje, če vas pustim samo. Oprostite, ampak si ne morem pomagati, v meni vse tre-peče, kadar moram misliti na to. . na tiste..." Roke so mu trepetale in ko jih je zvijal, so mu oči nemirno begale preko valov. Ni končal stavka, samo globoko je izdihnil in potem nenadoma odšel proti krnu. Ona je še nekaj časa ostala na mestu in ko se je nekaj korakov od nje spet ustavil pri ograji, se mu je počasi približala. Ustavila se je tiho ob njem in potem sta oba dolgo časa molčala. "Ali niste nikoli premišljevali, kako je taka ladja prav za prav nekaj čudnega", je potem dejala z mirnim glasom, kakor da se nič ne bi zgodilo. "Majhen plavajoč otoček, na katerem so se našli brodolomci z vsega sveta, še danes prav za prav ne vem od kod ste. Severna Evropa?" "Srednja. Med Benetkami in črnim morjem, blizu Avstrije. Slovenija." "Srednja Evropa... Nekoč sem, mislim, nekje brala o tem. Pravijo, da so srednje-evropci, oziroma prav južni srednjeevropci najbolj inteligentni ljudje. Imate sijajno podnebje." "Mislim da idealno. Na tisto o najbolj inteligentnih ljudeh ne dam nič. Sem tudi sam nekoč o tem bral. Je zelo tvegano trditi take stvari... Na koncu koncev je to le majhen svet MARJAN JAKOPIČ — Spittal JESENSKA Kozolci sanjajo, nad prazna polja se kot v zadnji pozdrav jagnedi sklanjajo. Kam le v tem snu, vaški zvonik gleda, ponosno, kot da se svoje moči zaveda? Vse je le težka skrivnost, skrivnost, da, skrivnost in resnica. V sivo, čemerno nebo zadnja zbežala je ptica. in v takem svetu je težko govoriti že samo o relativni inteligenci, kaj šele o absolutni." "čudno! Iz tako ozkega malega sveta se ljudje ne bi spravljali na taka pota, kakor se zdaj vi." Molče je obstala ob njem in zrla sta v daljavo, kakor da iščeta nečesa tam, kjer se nebo in morje stikata. - Njene tenke, skoraj mrliško bele roke, so se narahlo oprijemale bele ograje. "Ne vem, kaj bi dala, da bi mogla razumeti, zakaj se odpravljate za misijonskega zdravnika. Na bolj varno ne greste, sami veste. Če mislite s tem služiti svojemu Bogu, bi to storili lažje in lepše v Evropi. Morate biti dober človek..." "Vsi vi iz velikega sveta, kakor smo mi pravili, gledate približno enako na ta vprašanja. Mislite si, da so samo dobri ljudje za dobra dela in pri tem imenujete dobrega nekoga, ki je bil po vašem premalo zvit, premalo inteligenten, da bi mogel grešiti v velikem slogu. Kakor da so samo evnuhi tipi za duhovnike, za ljudi, ki preživijo vse svoje življenje med gobavci, nekje v divjini. Ljudje brez mozga ali pa svetniki. Pa se motite. Jaz sem na primer na jasnem, zakaj grem na to pot. Pa sem slab človek, morda v bistvu slabši, kakor vi. Tisti dan, ko sem spoznal, da sem prav za prav brezobziren v svojem bistvu, da sem lahko prav hudoben, da bi lahko bil slab predvsem proti tistim, ki bi mi bili podrejeni, sem se odločil, da ne bom nikoli in nikjer nekaj, kjer bi se mogel postaviti v razmerje do svojih bližnjih drugače, kakor pa samo z ljubeznijo. Edini odnos do tistih, ki so nad menoj in do tistih, ki so pod menoj. Morda je zato moja pot samo izhod, rešitev zame, ker še nisem preveč gotov. Toda prav v tem je razlika med slabimi: eni živijo v slabem, jaz pa hočem to nekam usmeriti, izrabiti. Mi je gibalo, da me bo spremenilo, naredilo boljšega. Mislim, da bi bil grozen, če bi imel oblast v rokah, kajti v meni je preveč sil, da bi bil dober samo zaradi tega, ker bi bil miren. Včasih si želim, da bi legel na zemljo in jo razparal, razdrobil, uničil. Ne duše, telo mi razganja... In kadar je tako in človek ve, da ni svetnik in da je celo slab človek, takrat mora nekaj storiti. Sem slab, poln strasti, poln nemira, iskanja... niham med dobrim in slabim, si prigovarjam, da včasih slabo ni tako slabo, da bi se preslepil in si pravim, da dobro ni vedno dobro, da bi si pomiril vest, ker česa dobrega nisem storil.. . Niham med dobrim in slabim, kakor vsakdo, ki je še toliko živ, da ju loči. Svetniki se borijo, a tudi kakšna vla-čuga ima lahko svojo moralo. Razlika med njima je v tem, da se morda ona bori za nekaj, kar se njej zdi dobro, vzvišeno za njen položaj, medtem ko bi se njemu njen cilj, ista vrednost kljub vsemu zdelo še vedno greh. In vendar bi bilo greh ne pustiti boriti se obema, da se čim bolj približata neki popolnosti. Vidite, vi vsi pa iz onega brega to delate. Sami nimate volje za borbo, pa jo zato drugim očitate. Nikar ne mislite, da sem morda tako naiven in mislim, da sem pobegnil pred svojim problemom. Ne!" Dolgo časa je bilo vse tiho. "In se ničesar ne bojite?" je dejala ona, kakor da bi mu hotela pomagati. "Ne. Vem, kam grem in sem si na jasnem, kaj me čaka. In še bolj se prepričujem, da sem pogumen, tako, da bi spravil tudi tisti duševni nemir in strah iz sebe, ko se človek samega sebe boji. Vedno smo željni nekaj novega, vedno smo polni misli, ki se jih morda bojimo, pa jih le gojimo, kakor ljudje, ki se bojijo prepadov in vendarle z užitkom hodijo ob njih..." "Vi bi morali biti duhovnik. Za hip mi je bilo, kakor da sem začutila, da so vaše besede udarile na neko struno v meni. .. Res smešno: postajam romantična. .. premišljujem o vas več kakor pa o sebi." Prav na glas se je za-smejala, stopila h klopci in sedla. Janež se je samo obrnil ob ograji in se naslonil nanjo s komolci. "Ne govorim rada o preteklosti", je začela Miss Steward in njen glas mu je prihajal kakor šepet iz teme, "...danes je tako čpdna noč. Pred petimi, morda pred šestimi leti sem se zadnjič zanimala za nekega moškega. Za- nimala zanj kot za moškega. Bil je mornar..." Nerodno se je nasmehnila, potem je vstala in se približala ograji. "Ne vem, morda me je ta vonj po palubi, po morju, ali pa ta svetloba valov približala tistim občutkom, da vas zato danes vidim z drugačnimi očmi kakor doslej. Da si spet tako silovito želim nekoga imeti ob sebi, čutiti toplo sapo na mrzlem vratu..." Skoraj stisnila se je k njemu in za hip je bila videti vsa nebogljena. "Začutiti, kako vas lastne roke oklepajo ob bokih, ker so objete od drugih..." Sunkovito mu je obrnila obraz k licu. "Zakaj ne bi mogla podaljšati tega časa in. .. zakaj bi prebila vso noč tukaj. Hladno postaja..." Ko je začutil njene dolge prste zadirati se počasi v mišice, ji je pogledal v oči. "Grem. In vas čakam... Ne, ne! Ne recite ničesar!" Doktor je samo odkimal. Ona se je prisiljeno nasmehnila, ni bilo gotovosti v njej. "Številka dvestosedemnajst. Čakam vas. Noči so tako grozne, tako dolge in človeku je telo tako prazno, tako hrapavo, kadar je samo..." Umolknila je, kakor da bi hotela še nekaj reči, potem pa se je obrnila in stopila v temo. "Miss Stevvard!" Glas mu je bil v hipu ves hripav. Stopil je nekaj korakov naproti. "Mislim, da greste sami na pot...". "Ne!" je odkimala šepetaje. "Samo da vi pridete kasneje." Kakor bi bilo včeraj, se je spomnil, kako je izginila v temo, tiho, neslišno, kakor bi ne imela telesa. Potem je tri dni ni bilo na krov. Bili so krasni dnevi. Morje je bilo mirno in ljudje kakor iz solidarnosti do morja prav tako tišji. Skupine so se počasi razbijale in se zbirale samo, kadar se je v daljavi prikazal kos zemlje. V miselno otopelost se je takrat vrinila misel: sam Bog ve, kdo živi zdaj na tem otoku tam v daljavi, kakšen je; morda bi bilo prekrasno preživeti nekaj dni tam. . . Možgani so se prav potrudili, da so si ustvarili vse bolj bajen in čudovit otok, kakor bi sploh mogel obstojati. Potem je spet vse zginilo; ljudje so spet otopeli, plesali, poležavali; tisti, ki so bi-li blizu svojega cilja, so se prav prisiljeno skušali razgibati, se obkroževali z množico ljudi, samo da jim ne bi bilo treba misliti na skorajšnji odhod. "Kakor masa pred bližajočo se revolucijo, ki jim grozi!" je dejal mladi francoski zdravnik, ki se je odpravljal na Kitajsko na obisk k svojemu bratu, ko sta se z Janežem nekoč pogovarjala o čudnem vedenju ljudi pred prihodom na cilj. Tretjega dne, ko se je Janež igral s fantkom in punčko nekega sopotnika iz Ria "potapljati ladje" — ta igra na ladji se mu je zdela naravnost perverzna in se je ob njej stalno spominjal stare francoske balade o krvniku, ki je na sebi vadil zadrgniti zanko — mu je strežnik prinesel pisemce. Miss Steward ga vabi za večer obenem s Changom na poslovilni večer. Good buy drink. Dr. Janež je spretno zapustil igro s tem, da je še nepotopljeno brodovje zapustil fantku in se udal z dvignjenimi rokami, na veliko veselje malega zmagovalca. Stopil je proti veliki dvorani in se potem spustil na spodnji krov. Stari Gino, napoletanski mornar ("Dottore, non lo capisco! Perche abbandona Europa. A Napoli ci sono tanti malati..."), s katerim je preživel nekaj prijetnih ur, se mu je smehljal s krna. Janež se mu je nasmehnil nazaj v pozdrav, toda misli so mu bile spet pri čudnem pismu. To bi bilo res zabavno: naslednjega dne bi prišli v Manilo in tega vedel ne bi. Sredi razigrane misli se je zresnil. Kako je neki mogoče, da potniki niso nič nemirnejši, kakor so bili vedno, kadar so se po večdnevni vožnji bližali kopnemu. "Pozdravljeni, Gino. Kdaj pridemo v Manilo?" Stari se je obrnil. "Ne vem, kaj bi dejal. Štiri dni, morda petega zjutraj." Doktorju se je čelo namršilo. Nenadoma se je sam sebi nasmehnil. Kako da se ni spomnil poprej! Še pred eno uro je šel mimo zemljevida in opazoval rdečo buciko, ki so jo pomikali po modri črti na levo. Lahko bi vedel, da je še dolga pot do Manile. Ves dan mu je bilo čudno. Nekaj nejasnega se je zbudilo v njem, kar se je potem vračalo sredi branja, sredi pogovora. Ko se je pa zvečer urejal pred ogledalom in se je že bil pomiril — čutil se je naravnost razigranega — je nekdo potrkal na vrata. "Miss Stevvard vam pošilja sporočilo!" je dejal mali med vrati. Nehote je dvignil pisemce proti luči in videl napisano samo eno vrstico. Prosi ga, naj ne pride v bar, ampak na zadnji krov ladje, kjer ga s Changom čakata. Ko je prešel dolgi, z rdečim pokriti hodnik, se je počasi spustil po belih stopnicah na krov. Izpod palube, nekje sredi ladje, je bilo slišati glas harmonike. Za hip se mu je zdela melodija znana, pa ni imel moči, da bi uganil, katera je. Z nekoliko počasnejšim korakom je stopil mimo zvitih vrvi in mimo ležeče skupine petih ljudi in se skoraj neslišno prikradel na nihajoči krn. Ko jo je zagledal, sedečo proti Changu, se je skoraj preplašil. Zazdela se mu je naravnost blazno mirna, še bolj negibljiva, kakor jo je poznal do nedavnega in roke so ji bile še bolj bele, kljub svetli obleki. Dvignila se je in stisnila roko, kakor da se že dolgo ne bi videla. "Hvala, doktor, da ste prišli", je dejala in mu pokazala naslonjač na levici. Janež se je nasmehnil, pozdravil Kitajca, ki je pravkar izpraznil visoko čašo kakor njemu v pozdrav in potem sedel globoko nazaj v udobne blazine. "Upam, da nista imela za nocojšnjo noč nič posebnega v načrtu. Stalni večerni šahovski dvoboj bosta morda lahko prenesla na jutri, če se bosta mogla toliko skoncentrira-ti..." je dejala skorajda malomarno in ponudila doktorju pijače. Ta se je s pogledom ujel s Changom, katerega nespremenljivi obraz je izražal, da prav tako ne razume njenih besed. Potem pa se je Chang v hipu naravnost nerazumljivo spremenil. Obraz se mu je čudovito nasmehnil, oči so mu prav nagajivo žarele. Pogovor se je pričel prijetno razvijati. Čudoviti so bili vsi trije: drug drugega so presegali v svoji duhovitosti in smeh, ki se je prej le od časa oglasil s temnega konca ladje, je vedno glasneje udarjal preko krova. Potem pa kakor da bi vsi trije hkratu začudili vso praznost tega razgibanja, kakor da bi vsi trije začutili, da nekaj manjka in da so njih besede in kretnje nepristne, se je pogovor nenadoma začel ustavljati, dokler se ni celo Chang pričel nerodno smehljati in je Miss Steward živčno potegnila z zobmi preko spodnje ustnice, da ji je pordela bleščeča belina. Vstala je in naredila nekaj korakov za njunima hrbtoma. Ne da bi se vrnila k mizi, je pričela govoriti. "Morda se vam je čudno zdelo, doktor, takrat tistega večera, čemu tista moja strastna radovednost o", nasmehnila se je, "vaši smrti... Morda se vam je v začetku zdela čudna, ko sva se ločila ne več, kajti na očeh sem vam videla, da me prav dobro razumete... To je vse, kar sem vam mislila povedati nocoj..." Prenehala je, ne da bi ji glas padel, kakor da še ni končala misli. Z jezikom si je zmočila suhe vro- čične ustne. "Hvala vam, da sta prišla, tako, da se vama lahko zahvalim in da potem prebijemo večer s pripovedovanjem o kateri koli stvari, razen o nas treh." Zazdela se je trenutek mirnejša, ko se je-oddahnila. "Hvala vam za družbo, doktor. Mislim, da vas vsaj nekoliko razumem, čeprav sprva nisem mogla razumeti človeka, ki gre v smrt — tako prav na daleč, ne da bi mu bilo potrebno. Vem, da ste si prav na jasnem o stvareh, ki vas čakajo. 0 velikih razdaljah, ki bodo za vas dosti daljše kakor pa za rdeče čete, da ude-rejo preko Kitajske, preko vas. Morda je to samomor, pravim, tudi to je samomor, kar vi delate, samo na daljšo dobo... Zavidam vas, da imate v sebi še toliko domišljije, da mislite, da greste v smrt zaradi nečesa drugega, kakor pa samo zaradi tega, da izginete, da si pobegnete. Morda to pri vas ni domišljija, morda je gotovost. Pravijo, da človek pride z dolgotrajnim premišljevanjem do gotovosti. Jaz to sovražim. Včasih sem se spraševala: kdo ve, koliko metrov gre mrtvo telo pod vodo. Danes me ne zanima. Me ne zanima niti, kakšen je tisti zadnji hip. Vidite: človek napreduje! Še pred dnevi sem bila tako grozno radovedna..." Čuden izraz je imela v temnih očeh. Neurejen. Neurejen in spreminjajoč, prav kakor so bile njene besede. Umolknila je in ga potem pogledala v oči. Za hip se je zmedla, kajti zazdelo se ji je, da jo vidi prav do dna srca, kakor da mu vsi njeni zviti možgani leže razgaljeni nji dlani in da je v njegovih očeh več sožalja kakor radovednosti ali celo želje, da ti kaj spregovoril. "Čudno", je dejala počasi in prav na široko odprla oči, "nisem vas poznala, pa čeprav sem bila že pri prvem srečanju prepričana, da ste tak lahek, prozoren človek. Celo spoštovati sem vas pričela, vsaj zdi se mi tako... ne vem, če sem tega zmožna. Mislila sem, da vas imam kljub vašemu čudnemu značaju bolj na dlani, dokler vas nisem tisto noč razpeta čakala na temnih blazinah... Ah, nikar!" je sama pretrgala in ne da bi se obrnila k Changu, namignila nanj, "On je tega vajen... Ko sem tistega večera odhajala, sem bila prepričana, da pridete za menoj, in ko sem začula zapirati vaša vrata, je vse zavrelo v meni. Ubila bi vas. Morda bi Chang zdaj rad dejal: Slabega človeka zaboli, ko vidi, da se je v slabo- sti nekoga drugega motil. Hudo mi je bilo, pa ne tako, kakor je ženi, ki so jo na povabilo udarili v lice. Ne. Nikdar nisem, kar se tega tiče, dvomila o sebi... prevečkrat moram gledati, kako moški pasejo oči na meni... Bilo mi je hudo, ker sem se motila, ker sem videla, da ste svoje poti tako gotovi, da je tudi za eno samo noč ne zapustite, da se ne zapustite, da se ne umaknete, bila sem vam nevoščljiva, da ste nekdo, ki ima nekaj pred seboj. Morda samo mesec dni življenja, morda leto dni —- toda ima nekaj. Polomija! Ena več v dolgi vrsti, pa hujša, ker je prišla nepričakovano in to takrat, ko se mi je zazdelo, da kljub vsemu postajam boljša, da se bližam človeku kot žena, da se je v meni vzbudilo resnično čustvo. Nikdar nisem premišljevala o odnosu do ljudi. Bili so stroji, od katerih si imel vse, kar si hotel. Ono noč sem prvič premišljevala o tem in zvedela o sebi čudne stvari: samo enkrat sem v svojem življenju dala miloščino. Z očetom sem stavila, da bom zadela z zlatnikom v beračev klobuk. Oče se mi je nasmehnil in ni vedel, kaj se je tisto minuto zgodilo v meni. Da sem to storila zato, da bi ne bilo treba nekomu in pred nekom pokazati svojega čustva. In bilo me je sram. Sram, ker sem to storila nekomu, kateremu ne bi bilo treba skrivati svojega čustva, saj mi ga nikoli ne bi mogel očitati, kakor bi storili drugi..." Nasmehnila se je nekoliko trudno. "Govorim predolgo. Kakor pevke v operi pred smrtjo..." Za trenutek se je zresnila, potem pa se prav mirno, skoraj nežno sklonila proti Changu. "Chang! Morda ves čas tega mojega pripovedovanja premišljujete, zakaj sem vas povabila sem. Zato, da se vam zahvalim. Skoraj pred mesecem dni sem nekoč stala gori t dvorani in nenadoma sem si sredi tistega od cigaret, od človeškega potu in do dišav zgoščenega zraka zaželela, da bi mi kdo nekaj dejal. Nekaj, kar še nobeni ženi ni bilo nikoli povedanega. Zaželela sem si, da bi se me nekdo dotaknil. Pa so vsi stali nemi s praznimi glavami in s- poželjivosti polnimi očmi. Zastudi-li so se mi in tedaj ste prišli vi, dotaknili se mojih rok in dejali — nikdar ne bi mogla tega pozabiti: "Draga gospa, če bi bil trideset let mlajši, bi se vam drznil dejati: Ali si mogla kdaj občudovati Li Tu Yanga? Svoji nevesti je poslal svoje srce z besedami: daj, naj enkrat počiva na tvoji beli dlani, preden ga ode-nejo z zemljo..." Morda je bil poklon, toda zdi se mi, da je bil bolj dotik, ki me je ob- dal i brezmejnim veseljem. En sam dotik in vendar je ustvaril trenutek, enega izmed tistih, zaradi katerih je vendarle bilo vredno roditi se. Še vso noč mi je bilo lepo in sredi noči sem odgrnila zavese in gledala preko valov. Boke so se mi zazdele lepe, žive in... vredne, da bi smele koga božati z ljubezni-jo..." Zadnje besede je govorila skoraj šepetaje. Telo se ji je uleknilo daleč nazaj, kakor da hoče spremljati vsebino govorjenja, kakor da bi še enkrat hotelo doživeti tiste trenutke. Skorajda je ležala in njena roka se je kakor izgubljena dotaknila doktorjeve. Gledala je v nebo in šele čez čas nadaljevala: "Vam, doktor, ne povem nič". Namuznila se je. "Morda kdaj kasneje... Saj se bova še srečala, vsaj za trenutek. Na koncu koncev greva na skupno pot... bojim se, da to pot pridete za menoj ... kmalu..." Počasi se ji je nasmeh prikradel na lice in potem se je sunkoma dvignila. "Oprostite za hip. Moram doli v kabino, da napišem nekaj vrstic." Ko je njena vitka postava izginila v temi, sta se s Changom spogledala. Kitajcu je večno mirni obraz čudno drhtel. Obrnil se je in dolgo nalival v kozarec. Potem je nenadoma spustil steklenico na mizo in prijel doktorja, ki se je hotel dvigniti, za roke. Pogledal ga je v oči in mu odkimal. "Prepozno, moj mladi prijatelj, že zdavnaj je bilo prepozno...' Obrnil se je in si dolgo nalival v kozarec. Minila je ura in potem še ena. čez čas se je v zgornjem baru oglasilo veselo vreščanje: polnoč. Potem je spet vse počasi zginilo in nekje za njima, daleč spodaj, je bilo slišati šumenje valov. Sredi čakanja se je Chang obrnil k nebu in dejal: "Gremo proti jutru..." Ni se zavedal, ob kateri uri je bilo — vso noč proti jutri je prebedel — se je oglasila sirena in ladja se je nekam čudno zamajala. Potem se mu je zazdelo, kakor da so vsi stroji utihnili in šele čez čas je zaslišal drobno brnenje iz globine. Ladja se je pričela vse močneje zibati in iz kabin pod njim so se oglasili kriki. Niti premaknil se ni na postelji in čuden strah ga je prijel. Nečesa je bilo konec. Rdeče nebo je že zginilo in medlo sonce se je splazilo po razpokani beli barvi okroglega okenca, ko je nekdo potrkal na vrata. Na pra- gu je zagledal poveljnika ladje, zdravnika in nekaj novih neznanih obrazov. Ko mu je poveljnik izročil pisemce in je bilo videti, da bi hoteli vstopiti v kabino in zvedeti njegovo vsebino, je doktor samo polglasno dejal, da se bo čez nekaj časa oglasil pri njem v pisarni in jim nato nalahno zaprl vrata. Komaj bi spoznal njeno pisavo. Ni bila vezana, tista izrazita ameriška pisava, ampak sestavljena iz deljenih črk, z naknadno dodanimi loki, kakor pišejo ljudje v tresočem se vlaku. "Dragi doktor, rada bi vas prosila za uslugo: ne omenjajte ničesar nikomur, če morete, preskrbite, da časopisi ne bodo pisali o tem. Kakor vidite, sem na dobri poti, mislim na druge. . . Prepozno. PS: Hotela sem Vam poslati križec za spomin. Bi bilo romantično in tega nočem. Naj gre z menoj v temo. In ne pozabite, da greva na isto pot..." Hong Kong. Doktor Janež je nepremično gledal skozi okno, toda misli so mu uhajale na dogodke nazaj in na pot, ki ga je še čakala. Kitajsko morje, nato Rumena reka do Šanghaja, Kunming in potem šeststo kilometrov preko gorskih grebenov v notranjost dežele. Razkoračil se je in pretegnil; zdelo se mu je, kakor da ga že sama misel na pot navdaja z novimi močmi. Nasmehnil se je in se zazrl skozi okno. Na grobo pobeljenem visokem zidu onkraj ceste je zagledal neroden napis: SMRT BELIM MISIJONARJEM. Spet se je nasmehnil in zazdelo se mu je, kakor da spet sliši tiste besede na ladji "Oba greva v smrt. Na koncu koncev greva na isto pot... bojim se, da to pot pridete za menoj..." Počasi je stopil k vratom in prav malo je manjkalo, da ni podrl fantka, ki ga je prejšnji dan spremil iz pristanišča. Potrepljal ga je z roko po kuštravi glavi, oči pa so mu zrle izgubljene nekam dol preko stopnic. Ustavil se je. "In vendar ne greva na isto pot...", je tiho zamrmral. "Kako, gospod?" je mali dvignil poštene oči, kakor da bi bile besede njemu namenjene. '•'Nisem razumel." Doktor se je zdrznil, potem so se mu pa oči zjasnile. Pogledal ga je prav od blizu v obraz in počasi izzlogoval s svojo nerodno kitajščino: "Nič... nič...! Pravim samo, da bo kmalu treba na pot. Jutri zjutraj me spremiš v pristanišče, kaj ne?" 1Jlsg,x. Ziance Qatcausek - sestdesetletmk Dne 2. aprila 1938 sem zagrešil edino "pesem" v svojem življenju. Ker je ginlji-va in kratka, naj bo na tem mestu natiskana: Kraševec, cveti še naprej kot roža! Naj Ti zdrava duša bo in zdrava koža! Deklamiral sem še gorko Msgr. Francetu Gabrovšku za god. Stali smo vrhu Tiberijeve pečine in lučali kamenje v morje, ki je valovilo 300 m pod nami. Bolj slovesno Gabrovškovih godovih jubilejev nismo slavili. Se nismo upali. Gorje mu, kdor bi se ga drznil vlačiti na ta način po zobeh in časopisih! Tako so minevale obletnice mature, srebrne maše, petdesetletnica. Kdo bi pa verjel takrat v "jubileje", ko smo ga pa videli vedno zdravega, gibčnega, neumorno delavnega in vedno mladega. Zdaj, ko nas deset tisoč kilometrov loči, si mu pa upamo napisati nekaj vrstic za šestdesetletnico, ki jo je praznoval dne 10. aprila 1950, ne zato, da bi ga hvalili, saj vemo, kako mu je ta reč odvratna, — ampak, da bi zlasti mlajšemu rodu povedali,' da smo v minulih letih imeli vrsto mož, ki so se popolnoma žrtvovali za svoj narod, poprijemši za delo povsod, kjer je bilo treba, ne da bi pričakovali priznanja ali plačila. Med te može spada Msgr. France Ga-brovšek, čigar delo je tesno povezano s slovenskim katoliškim javnim življenjem v dobi med obema svetovnima vojnama. Msgr. Gabrovšek ni "doktor", pa ve in zna veliko; tudi ni samo študiran človek, ampak tudi inteligent, čigar duhovni potencial je vedno visoko nadkriljeval okolico. Vse, kar ve in zna, je njegov lastni pridelek, plod neverjetne delavnosti, brezkompromisne načelnosti in kremenitega značaja. Svojo karijero je Msgr. Gabrovšek začel tako, kakor sto njegovih poklicnih tovarišev: S kaplansko službo na deželi. Na prvih dveh službenih mestih v Hrenovi-cah in v Trebnjem je imel priliko dodobra spoznati slovensko kmečko vprašanje in to v najtežjih-okoliščinah: med vojno in v razrvani povojni dobi. Nato ga je škof Jeglič poslal na Jesenice, v izrazito delav- sko faro, v času, ko so rdeči svoje krščansko misleče tovariše dobesedno metali iz tovarne na cesto. Gabrovšek se je lotil delikatnega delavskega problema z vso temeljitostjo in ne brez uspeha. Ob njegovem odhodu iz Jesenic je krščanska delavska skupina narastla po številu in ugledu tako, da so rdeče Jesenice dobile "klerikalca" Za župana. Nato so ga poklicali v Ljubljano za tajnika Slovenske ljudske stranke. Na tem tako nehvaležnem in odgovornem mestu je prebil težka leta bojev za slovenske pravice. Organiziral je strankin aparat, zlasti popolno mrežo strankinih zaupnikov. Prepotoval je ne vem kolikokrat vso deželo in poznal razmere v zadnji gorski fari. Doba njegovega tajnikovanja je bila doba neprestanih volilnih bojev: državnozborske in občinske volitve, volitve v oblastno zbornico, v trgovsko in delavsko zbornico, v Kmetijsko družbo itd. Tajnik stranke je v takem vrvežu oseba, ki gara noč in dan, je strelovod, na katerega se zbira nejevolja vseh, postane neviden, kadar stranka doseže uspehe in je kriv vseh neuspehov, dokler ga enkrat obloženega z grehi drugih kot "spravnega kozla" ne poženejo v puščavo. . . Par mesecev pred nasilnim razpustom stranke je pustil mesto tajnika z edino željo, da dobi župnijo, kjer se bo lahko posvetil izključno lahko duhovskemu delu. Pa je ni dobil. Določili so mu drugo izredno važno mesto: postal je načelstveni ravnatelj Zadružne zveze in to takrat, ko je slovensko zadružništvo zašlo v veliko krizo. Ogromno delo ga je tu čakalo: Sanacija lahkomiselno upravljanih zadrug, ureditev slovenskih kmečkih dolgov in zlasti vzgoja solidnih zadružnih delavcev in zadružnikov, ki so v veliki meri izgubili zaupanje v zadruge. Lahko rečemo, da se mu je posrečilo prepeljati krhki čolnič slovenskega zadružništva preko valov in mimo nevarnih pečin na varno. Zadnja leta pred vojno je zadružništvo zopet zaživelo v polni moči. Pa smo že stali pred novo katastrofo: Pred neizbežno vojno. Rečeno mu je bilo, naj izgine v inozemstvo, ker da bo tam potreben. Brez oklevanja je prijel za kovček in še med bombami prekoračil grško mejo pri Gjevgjeliji, nato se je začela trnje va pot prijateljskega, pa vendar nadležnega begunca preko Grčije, Egipta.. Palestine, Južne Afrike in Anglije v Združene države. Ves čas vojne je sodeloval kot strokovnjak v gospodarskih komisijah, ki so imele nalogo lajšati gorje v trpeči domovini in pripraviti vse potrebno za popravilo vojnih škod. Nesrečna politična kupčija s Titom je napravila konec njegovemu delu. Kot načelen protikomunist v titovski druščini ni imel kaj iskati. Danes je župnik velike župnije v Mil-waukee. Slovencev ni pozabil. Budno zasleduje vse, kar se kakorkoli nanaša na Slovence. Poln je velikih načrtov in zrelih sklepov. Tudi za pero rad prime. Kadar beremo v časopisu kaj posebno aktualnega, načelnega, temeljitega, takrat pravimo, tole je pa gotovo Gabrovšek napisal. Grabovšku smo med prijatelji rekli Kraševec. Njegov rojstni kraj, notranjske Rovte, sicer ne spadajo pod Kras, njegov značaj pa ima na sebi vse znake ne-premakljivosti, kakor kraška skala. Ga-brovšku je resnica sveta! Samo tedaj nima rad, ako ga kdo hvali, sicer se je pa pripravljen boriti za zmago resnice nad lažjo na življenje in smrt. V boju za resnico zna biti trd in neizprosen. Hoče, da se povsod, tudi v politiki in gospodarstvu, vsaka reč imenuje s pravim imenom: Hi-navščina je hinavščina, slepomišenje je slepomišenje, laž je laž! Lahko rečemo, da je tistih malo nasprotnikov, ki jih je imel, bilo iskati med ljudmi, ki niso mogli prenesti Gabrovškove brezkompromisne značajnosti in resnicoljubnosti. Gabrovšek je temeljit! Polovičarstva ne pozna in ne prenese. Temeljit v vseh stvareh! Pri vsakem vprašanju hoče do dna: preštudirati ga in napraviti lastno sodbo. Pogovor nanese na razmere v novi Portugalski, ki je bila za nas več kot španska vas. Ne tako zanj. Ne miruje prej, dokler ne zbere virov, ki mu omogočijo vpogled v Salazarjev politično gospodarski red in v vse, kar je z njim v zvezi; brez dvoma edini Slovenec, ki je takrat to stvar poznal. In tako dela vedno: Prepričati se hoče pri viru, kaj je na stvari. Zato stopi v Nemčijo, da spozna kulturno in politič-no-gospodarsko organizacijo nemških katoličanov, prepotuje Nizozemsko, da spozna tamošnje zadružništvo, gredoč stopi v Belgijo, da vidi delo JOC-izma, hoče videti na lastne oči razmere v takozvanem rdečem pasu okrog Pariza, gre v Bolgarijo, da se seznani s posebnostmi tamoš-njih kooperativ; pravtako prehodi Liko, Bosno in Macedonijo, da na lastne oči vidi, kaj je tisto, kar politikom v stari Jugoslaviji dela sive lase. Sliši, da je v francoščini ali angleščini izšel zanimiv članek, važna knjiga. Ni mu dovolj kratka ocena, ali površna vsebina. Vsede se in priuči se obeh jezikov, da more brati v originalu in si ustvariti svojo sodbo. Toliko bolj se zanima za svojo ožjo domovino. Prehodi vse gore in pozna vse župnije, in pozna toliko ljudi in tako dobro kot malokdo. V - svojih govorih, pa tudi v razgovorih, debatah, na sejah itd. je temeljit, možato zrel in dosleden zlasti takrat, ko je treba izreči sodbo o dogodkih v našem javnem življenju. Poslušal sem ga nekoč na volilnem shodu na Notranjskem, kjer je kandidiral. Takrat kandidati radi obljubijo volilcem vse: železnice, ceste in mostove, osuševanje močvirij in namakanje suhih krajev; saj je neki kandidat celo obljubil dež, če bo suša, in drugi je v dolini, ki je trpela vsled poplav, obljubil, da bo dal povečati požiralnik, ki je odvajal vodo, medtem, ko je v sosednji dolini, kamor je voda pritekala, obljubil, da bo dal isti požiralnik zaliti s cementom. Gabrovšek pa ie stopil pred volilce rekoč: "Ničesar vam ne morem obljubiti razen to, da bom delal za okraj, kolikor bo v moji moči." Možaki so prikimali, češ: "Vendar eden, ki po pravici pove!" In so ga izvolili za poslanca. Še danes se ne kesajo, da so ga. In nikdar niso imeli boljšega. Šestdeset let je lepa doba, vendar.za človeka, ki je vajen dela, še ne pomeni konca. Msgr. Gabrovšku želimo iz vsega srca, da bi se kmalu lahko povrnil v domovino, ki je že deset let ni videl in da bi mu ljubi Bog dal zdravja in moči: obojega bo treba, da bo lahko s svojo zrelostjo in delavnostjo odločilno pomagal, ko bo treba iz razvalin postaviti naš novi skupni dom. K. k. JAKA MLINAR Slovenski emigrantski periodični tisk Že v rednih razmerah v domovini je bilo vsakodnevno pa tudi v presledkih izhajajoče časopisje kakor muha enodnevnica. Danes si bral, jutri si zavrgel — le malokdo je zbiral in spravljal.. V domovini zaradi tega ni šlo nič v izgubo in popolno pozabo, saj je zbirala Vseučiliška knjižnica vestno prav vse, kar je prišlo iz tiskarskih strojev. Slovenski protikomunistični begunci, raztreseni po Italiji, Avstriji, Nemčiji in drugih državah, so kaj kmalu po koncu druge svetovne- vojne začeli izdajati za svoje rojake novice in poročila. To "časopisje", spočetka tipkano le na pisalnem stroju, kasneje največkrat razmnoževano in le v prav redkih primerih v resnici tiskano, že danes ni nikjer več v celoti ohranjeno. Z vsakim dnevom gre pa še od ostanka Vedno več v izgubo in čim dalj bomo čakali, tem manj sledov bo ostalo. Koledar Svobodne Slovenije naproša zatorej vse bralce, naj v prihodnjem letu podprejo njegovo stremljenje vsaj v sledečih točkah: 1) Da pošljejo popravke, točnejše podatke in dopolnika k letos objavljenemu pregledu. 2) Da sporoče uredništvu Koledarja, ako imajo shranjene vezane ali nevezane letnike — pa naj si bodo popolni ali pomanjkljivi — posameznih časopisov. Isto velja seveda tudi za liste, ki so izhajali ie kratek čas in torej pri njih o letniku ni mogoče govoriti. Niapram vsem požrtvovalnim sodelavcem po vsem svetu pa se uredništvo obvezuje, da bo v prihodnjem koledarju objavilo poslane popravke in dopolnila k sedaj objavljenemu članku. Prav tako pa bo uredništvo na osnovi vseh odgovorov na drugo vprašanje sestavilo podroben seznam vsega časopisja, ki je pri posameznikih še dosegljivo. Ta seznam bo hranilo in ga, ko se spremene razmere v naši domovini, izročilo Vseučiliški knjižnici v Ljubljani, da bo ta mogla iz ostankov zbrati kar najbolj popolno sliko našega časopisja V emigraciji. Tudi letos objavljeni članek ne bi mogel iziti, če se na pismeni poziv uredništva koledarja ne bi odzvalo tako lepo število zavednih Slovencev. Uredništvo je pisalo pač takim emigrantom, o katerih je bilo znano, da so ali sodelovali pri listih ali pa da so zbirali emigracijski tisk. Gotovo je bilo zaradi neobveščenosti mnogo zbirateljev in sodelavcev prezrtih. Prosimo jih, naj se letos oglase kar sami od sebe. Vsem dosedanjim sotrudnikom pa izreka uredništvo vse priznanje za njihovo požrtvovalnost in se jim najprisrčneje zahvaljuje. Njihovi dopisi, ki so dali tudi mnogo dragocenih podatkov o urednikih in sodelavcih — nekaj teh podatkov iz razumljivih razlogov v članku ni bilo mogoče objaviti — bo uredništvo prav tako hranilo z namenom, da se kedaj kasneje članek izpopolni ali na napiše dopolnitev, ki bo čakala v rokopisu. Konec slovenskega demokratičnega časopisja v domovini Začenjati s koncem ni sicer v navadi, a v tem primeru skoraj potrebno, saj je s prvim tednom v maju 1945 padel železni zastor tudi nad slovenskim demokratičnim časopisjem. Že štiriletna okupacija je obstrigla in skrčila staro tradicionalno slovensko časopisje, tako da mu je ostalo le še ponatiskovanje uradnih razglasov in "zmagovitih" vojnih poročil. Kot dnevnika sta ostala v Ljubljani "Slovenec" in "Jutro", ki sta izhajala na dveh straneh, trikrat na teden pa na štirih. "Slovenski dom" in "Slovenski narod" sta postala tednika in izhajala na osmih straneh. Tako je prišel 3. maj 1945, ko je bila v Ljubljani slovesna seja prvega slovenskega parlamenta. Izdan je bil proglas na slovenski narod, ki je bil priobčen v zadnji številki "Slovenca". Objavilo pa ni proglasa "Jutro" kljub obljubi. Del urednikov tega lista bil namreč preveč pod vplivom komunistične OF. Tako je z datumom 4. maja 1945 in zaradi promembnosti dogodka v nakladi 50.000 izšla začasno zadnja številka "Slovenca", ki je nad 70 let spremljal žitje in bitje v slovanskem narodu. Zaradi objave seje in proglasa je že v dopoldanskih urad obkolila ""Gestapo" Ljudsko u ,1 m fc « '»i ■■ r.^U*-^ M. IMt- ' 4 PETEK Združena Slovenija vstaia! LJUBLJANA, 3. maja. Na nocojšnji zgodovinski seji prvega sloven-skega parlamenta je bil z navousgnjem sprejet naslednji oklic: SLOVENSKEMU NARODU! V smislu Atlantske listine iti drugih svečanih izjav demokratičnih zaveznikov o svobodni odločitvi in demo/eratf&ni ureditvi narodov NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO' v odločilni in usodni zgodovinski uri slov. naroda proglaŠat da je za'vse ozemlje, na katerem prebivajo Slo-venet, ustanovljena narodna država Slovenija kot sestavni del demokratično in federativno urejene kraljevine Jugoslavije. t Narodni odbor ta Slovenijo postavlja slovensko vlado kot začasni najvišji upravni organ za območje narodne drŽave Slovenije. Slovenska narodna vojska je prevzela skrb za red drevja,ki se buje kol iharji-Plazcvi so trgajo in. rjcv.zagledaS na&e-gore v vse fcarki od ti- Triglava.p4.< Avgust 1946 štev.l. stom 1946 izhajati štirinajstdnevnik "Slovansko dekle" na 6 straneh. Razmnoževan na ciklostilu v nakladi 500 izvodov je bil list namenjen slovenskim begunskim dekletom v Avstriji, živečim v taboriščih in izven njih. Namen lista je biia verska vzgoja in moralna opora dekletom v tujini. Izhajal je na običajnem pisarniškem formatu, izdajal ga je pa krog deklet pod vodstvom prof. Pavla Slaparja. S trinajsto številko v aprilu 1947 je prenehal. Poleti 1948 so začeli izhajati zopet "Domači glasovi". Zadali so si nalogo, da povezujejo slovenske begunce, ki so se že preselili čez morje. Izhajali so na pisarniškem formatu, razmnoževani na ciklostilu. (št. 7 izšla 1. oktobra na 10 straneh. Na pomlad 1948 so začela izhajati v Spit-talu "Pisma sestram v tujini". Namenjena so bila dekletom, ki so že emigrirale, za stik s taboriščem. "Pisma" so izhajala približno vsaka dva . meseca in je izšlo 5 ali šest številk. Imela so polovični format običajne pisarniške pole in obsegala po 12 strani. Naklada je bila v začetku 100, kasneje 300 izvodov. List je izdajal poseben konzorcij deklet pod okriljem pisarne Narodnega delegata v Spittalu. S septembrom 1948 je v spittalskem taborišču začel izhajati mesečnik obzornik za a-postolat med slovenskimi begunci pod naslovom "Cilji in pota". Namenjen je bil zlasti katoliški inteligenci, razkropljeni po vsem svetu, v kolikor je mogla pomagati pri apostolskem delu. Bil je razmnoževan na polovičnem formatu običajnega, pisarniškega formata, obseg je bil 28 do 44 strani. Izšlo je pet številk pod okriljem pisarne Narodnega delegata papeške misije v Spittalu. "Izbor" člankov iz svetovnega časopisja. Razmnoževan na ciklostilu samo enostransko, navadni pisarniški format. Prva številka 27 strani. Izšla je verjetno julija 1946. Druga številka je obsegala 32 strani. Italija Kot predhodnik "Zedinjene Slovenije" je že v taborišču Monigo pri Treviso začel izhajati stenski dnevnik, ki je prinašal politična poročila. V preselitveni dobi iz Moniga do Ser-vigliana je bilo organizirano izdajanje dnev- List je bil razmnoževan v dnevni nakladi okoli 250 izvodov; izdajal ga je konzorcij ZS. Njegov namen je bil, povezati slovenske begunce v Italiji v tesno celoto, jih ohranjevati v skupnosti in jih dnevno seznanjati z dogod- SUDDDcDCIDA S .I .L O o L O V Ji M-1 S E -i- iT i' 0 V V II I J 1 Leto n. ^ Čr trt »k, 14 nika "Z e d i n j e n a S 1 o v e n i j a", katere prva številka je izšla 6. septembra 1945 na 6 straneh v Serviglianu. Dnevnik je bil, kakor je že podnaslov povedal: "Glasilo slovenskih beguncev v Italiji". Kot tak je zahajal v vsa slovenska begunska taborišča v Italiji, naročali so ga tudi begunci, ki so živeli izven taborišč in pošiljali so ga tudi v USA in Argentino. n:n::.-ca ''946. ki doma in po svetu. List je dnevno izhajal na 4 straneh. Ob posebnih prilikah — za Božič, za .Veliko noč, za spominski dan slovenskih žrtev je izhajal v povečanem obsegu in nakladi (24 strani), ob nedeljah na 12 straneh. V takih številkah je objavljal tudi literarne prispevke slovenskih begunskih pesnikov in pisateljev v Italiji. List je stalno podpiral delo Narodnega ISTO II./20. SSPIGAlLli ♦ 5.TV.1947. ♦ ♦ mm Nofi ♦ -mAZNJK ♦♦♦ V SMEM k ++ frtrnk, povej, ali ni reg, du t^kel k oanicl ali cčku,kad;jr ti rtrcci hoteli gicr^i. žvdeg«? S1 bil in kokc. vamegu si 89 perut'! .i ee prijel sobice za krile. V3Bel ni videl, df iofiS aekce*, ki te -tu xS46 g - 7 . r.-j . ^ 8te* 'a «t jo .„ Wisl I« !1 nika je bil g. M. Gorjup. Tednik je izhajal do konca maja 1947, ko so bili jugoslovanski vojaki premeščeni iz Italije v Nemčijo. Ves čas izhajanja se je selil z našimi vojaki iz Visca v Forli in od tam v Eboli. V taborišču Eboli je že 1. novembra 1945 izšel mesečnik "Mi in svet" '— Zamisel za tako revijo sta dala grafik g. Zvone Žitnik in risar g. Hotimir Gorazd, katerima se.je pridružil še pred izidom prve številke g. Pavle Borštnik. Prva številka mesečnika je izšla v treh tipkanih izvodih pod okriljem "Slovenskega akademskega kluba" v Eboliju. Na isti način sta izšli še druga in tretja številka. Ko je bil decembra 1945 nabavljen razmnoževalni stroj, je pričela revija izhajati razmnožena najprej dvakrat na mesec, kasneje pa mesečno s podnaslovom "Revija slovenske armade". Uredništvo in tehnično osebje se je povečalo na pet stalnih članov, dobilo svoje stalne prostore in privzelo naziv "Tehnika slovenske armade". Da bi nadomestilo prve tri številke je uredništvo pripravilo posebno številko l|3, vsebujočo najvažnejše članke in izvlečke iz prvih treh rokopisnih številk. Do 8. številke z dne 1. marca 1946 je revija izhajala v enostavnem črnem tisku. Naslovne strani je po večini izdelal pok. Ludvik De-beljak. Z osmo številko je revija dosegla še poseben "uspeh" — skoraj vsa naklada je bila zaplenjena od angleških oblasti, češ, da sta risba na prvi strani — predstavljajoča trobentača — ter karikatura demokratičnih funkcionarjev v Titovini aktivna propaganda proti Titovi Jugoslaviji. Nadaljnje izdajanje revije pa ni bilo prepovedano. 9. štev. — velikonočna — je izšla v črnem, modrem in rde-tem tisku ter je verjetno prvi in edini primer te vrste ne le v emigraciji, ampak tudi v domovini. Tri ali celo štiribarvne risbe so dale, izvedene v primerni grafični tehniki in pazljivo razmnožene, prav izredne efekte. Z 10 številko, ki je izšla na boljšem papirju in v večjem formatu, je revija' dosegla svoj vrhunec v tehničnem pogledu. Notranja oprema g .Zvoneta Žitnika in g. Pavla Kroisa je bila natisnjena v kombinaciji 4 barv. Nadaljni razvoj v tehničnem pogledu je zavrla smrt Zvoneta Žitnika, ki je utonil še pred izidom 11. številke. Zadnja — 20. številka je izšla marca 1947, nakar je bila skupina iz Ebolija prepeljana v Nemčijo in raztresena po različnih taboričih. V 20 številkah je obsegla revija 360 strani različnih formatov. Povprečni obseg se je sukal okrog 20 strani, naklada ckrog 120 izvodov. Razposlana je bila prav v vse dele sve'ta. Prvega pol leta so urejali revijo člani tehnike sami, kasneje je urejal re-vij'o dr. Benedik - Skalar. Nekako polovico prostora je posvetila literarnim prispevkom, drugo pa politično kulturnim člankom. Sodelovali so zlasti člani Akademskega kluba in Študijskega krožka SA, sotrudnikov je bilo okrog 40. V Eboli je zagledal beli dan tudi edini slovenski emigrantski mesečnik, ki ni izhajal v slovenščini, ampak v angleščini. Namenjen je bil tujemu tisku ter političnim ustanovam in osebnostim svobodnega sveta. Kot proti-komunističen, demokratičen in socialno napreden informativen list je skušal prinašati resne in točne informacije o sedanjem jugoslovanskem režimu, njegovih voditeljih, razmerah v Jugoslaviji, o komunizmu sploh in o njegovih namerah in ciljih v Jugoslaviji in svetu. Prva številka tega mesečnika pod naslovom "Yugoslav Herald" in s podnaslovom: Published for foreign countries — je izšla 10. marca 1946, zadnja pa marca 1947. Ker se je list razpošiljal v informacijo v mnogo dežel po svetu, ga je bilo treba pošiljati zastonj in še plačevati poštnino. Več urednikov tujih časopisov je pisalo, da vsebine žal zaradi političnih razmer ne morejo ponatiskovati, vendar so jim informacije dragocene. Da je bil res potreben, dokazuje najlepše porast njegove naklade. Razmnoževan na pisarniški poli je imel do osme številke obseg 4, 6 ali osem strani in začetno naklado 30 iz- vodov. 8. št. je imela 10 strani, 9. že 14 strani, 10. celo 16 strani, 11. spet 14 strani. Dvojna številka 12j 13 je imela 20 strani, 14. tudi 20 strani, dvojna 15|16 kar 24 strani in zadnje 17. številka, ki je izšla marca 1947 tudi 20 strani. Zadnje tri številke so dosegle že naklado nad 500 izvodov. S 17. številko je bil napravljen poskus pravega tiskanja v ebol-ski taboriščni tiskarni, vendar so bile tehnične težkoče s tujim stavkom prevelike, tako da je bila postavljena samo prva stran. Po tem neuspelem poskusu je bila tudi 17. štev. razmnožena. Med tem je bil zagotovljen tisk "Y. Heralda" v Londonu s finančno pomočjo tamkajšnjih prijateljev. 18. številka je bila že dokončno urejena, ob urejenju 19. je prekinila delo selitev taborišča v Nemčijo, kjer je bila tudi ta številka še do konca urejena. Žal v Londonu zagotovila niso bila izvršena in tako niti 18 niti 19 številka nista zagledali belega dne. V Nemčiji pa ni bilo mogoče nadaljevati, ker ni bilo tehničnih pogojev za to. Neoficielni izdajatelj lista je bila Komanda Slovenske Armije JV. List sta urejala g. Ivan Jenko in g. Mišo Perles. List je ves izhajal ilegalno. Ko so angleške vojaške oblasti zanj slučajno zvedele, so poizvedovale za njim, vendar brez uspeha. Rim V večnem mestu je izhaja! od 1, avgusta 1946 do 1. septembra 1947 štirinajstdnevnik "Družabna pravda", ki ga je urejal g. Andrej Križman, izdajal pa poseben konzorcij. Bil je razmnoževan na pisarniškem formatu v nakladi 250 izvodov. Obsegal je povprečno po 6 strani. Namen lista je bil širiti socialni nauk Cerkve in stanovsko izobraževati bralce Od septembra 1947 do januarja 1. 1949 list ni izhajal, nakar je preko morja v Argentini zopet začel. DRUŽABNA PRAVDA \ oPO.UA JBLUOJJ*) i ■ * 5 » Ifft - 20 Zadnje mesece 1. 1945 in prve 1. 1946 je izhajalo v Rimu tudi glasilo lavantinskih blogo-slovcev pod naslovom "Lipica". List je bil pisan s pisalnim strojem in je izhajal približno vsak mesec enkrat. Obsegal je 8—10 strani na formatu 30 cmx21cm. To stanovsko — literarno glasilo je prenehalo najbrž zato, ker je začelo izhajati skupno glasilo slovenskih bogoslovcev v begunstvu. Urednik verjetno g. Rafko Vodeb. Z marcem leta 1946 je v Rimu začelo izhajati glasilo slovenskih bogoslovcev v begunstvu pod naslovom "Misel". V prvem šolskem letu (marec, april, maj in junij) je ''Misel" izhajala na štirinajst dni v obsegu povprečno po 22 'strani na formatu 27cmx22 cm. To tipkano glasilo je izhajalo v nekaj kopijah (6). V šolskem letu 1946147 je glasilo izhajalo mesečno na povprečno 36 straneh. V letu 1947 [48 je izhajalo kot dvomesečnik na približno 40 straneh že preko morja v Argentini. Prvo leto sta list urejevala g. R. Vodeb ing. L. Šuštar v Rimu, drugi letnik je urejal R. Vodeb. Tudi v marcu 1. 1946 je izšel v Rimu list "Glas Jugoslavije". Prva številka je obsega- la 4 strani pisarniške pole in je izšla 12.III. List je bil razmnoževan. * * # V "Lammie Campu" pri Neaplju je izdajal č. g. Ignacij Kunstelj od 1. marca 1946 do* 2. okt. 1946 sten — čas pod naslovom "Naš list". List je izhajal tipkan v dveh izvodih in bil splošno imformativen. Morda se bo kdo vprašal, zakaj ne obravnavamo tudi listov, namenjenih goriškim in tržaškim Slovencem, ko vendar -pri večini so-aelujejo prav emigranti. Vsi ti listi, pa najsi bo dnevnik "Glas zaveznikov" ali tednik "Demokracija" ali tednik "Slovenski Primorec"; tednik "Teden", ki se je kasneje spremenil v "Katoliški glas" in preselil iz Trsta v Gorico, kjer še izhaja; dalje mesečnik "Mlada setev", ki se je preimenovala v "Setev" in končno mesečnik "Pastirček", niso begunski tisk, pač pa edini slovenski demokratični tisk, ki še izhaja na slovenskem ozemlju. *= # * Ne bi pa bilo prav, če ne bi omenili lista, ki je "Glasilo slovenskega protikomunistične-ga gibanja" — tako pravi namreč v podnaslovu list, ki se imenuje "Matjažev glas" in ki v svoji glavi navaja kot mesto izhajanja Ljubljano. Da bi se tiskal v Ljubljani, je sicer malo verjetno, verjetno pa je, da se ilegalno razširja po Ljubljani in Sloveniji. Ta list izhaja tiskan kot mesečnik (vsaj največkrat) na pokončnem formatu 43,4x30,8 cm na dveh straneh. Začel je 1. 1947. Piše borbeno proti-komunistično, razgalja razmere v domovini in opozarja na priganjače in ovaduhe. A iig PISMO za november 1950 " ja V Angliji je začel izhajati 15. avgusta 19-18 štirinajstdnevnik "Klic Triglava". List izhaja v Tamworthu, Nuneaton. Spočetka je izhajal razmnoževan na pisarniiki poli na 8 straneh nato tiskan na 4 straneh, sedaj zopet razmnoževan na 8 straneh v nakladi S00 izvodov. Njegov urednik je g. M. Gorjup, izdaja ga pa konzorcij "Klic Triglava". List, je politično informativen in zastopa slovensko smer ter federativno ureditev Jugoslavije. Je polemičen v odnosu do Narodnega odbora za Slovenijo. 22. avgusta 1948 je začel izhajati v Londonu štirinajstdnevnik "Slovenska Pravda" na 2—6 straneh pisarniške pole. List je razmnoževan ter ga izdaja. Izvršni odbor Slov. Pravde, ureja ga pa g. Dušan Pleničar. Izhaja za člane pokreta SI. Pravda ter se pošilja še raznim slovenskim emigrantskim ustanovam ter osebnostim iz slovenskega in jugoslovanskega političnega^ življenja. 17 julija 1949 je postal mesečnik in kot tak še izhaja. List je političen in skuša po smernicah pokreta SP zastopati slovenska, krščanska in demokratična načela ter je opredeljen za jugoslovansko federacijo. Oktcbra 1949 je začel izhajati v Dove Ho-ies, Worksop "Književni Ve-stnik", namenjen naročnikom "Klica Triglava" in članom Knjižnice SI. Pravde v Angliji. Razmnoževan v 200 izvodih izhaja periodično (?) na pisarniški poli, obseg se ravna po potrebi. Štev. 3. drugega letnika z dne 15. januarja ima 4 strani. KV izdaja Knjižnjica SP v Vel. Brita- niji. Sprva ga je urejal g. Pirnat Franc, sedaj pa g. Jerman Aleksander. Prinaša ocene knjig v knjižnici SP in sezname knjig, ki jih knjižnica dobi. Verskemu življenju in povezanosti s sloven- JCtvjiieum Vestnih SLOVENSKA PRAVDA skim župnikom v Angliji služi mesečnik, ki ga izdaja slov. župnik č. g. Ignacij Kunstelj pod naslovom "Pismo". Razmnoževanega je začel izdajati s prvim majem 1949. Lično tiskanega na lepem papirju pa je začel razpošiljati z junijem 1950 na 16 straneh s še posebnim ovitkom v formatu 21,5cmxl4cm. Naklada je 500 izvodov. Poleg vsakokratnega pisma prinaša verski meseče-ni koledar, verska razmišljanja, številne dopise, oznanila in objave naših emigrantov v Angliji in tudi novice iz domovine ter spo-riiine ter doživetja protikomunističnih .borcev. Glede na majhno število naklade je ta tiskani mesečnik brez dvoma dosegel res zavidljivo višino v tehničnem, še bolj pa v vsebinskem pogledu. Nemčija v Nemčiji je bilo razmeroma malo slovenskih protikomunističnih beguncev, zato se tam slovenski zasilni tisk ni mogel tako razviti. Na Bavarskem jih je bilo še največ, zato je v Mtinchenu začel- izhajati v drugi polovici 1. 1948. štirinajstdnevnik "Slovenija". Bil je tiskan in ne razmnoževan. Imel je srednje velik pokončni časopisni format (42,6cmx30,5 cm) in je izhajal na 4 straneh. Kot politično informativen in protikomunističen list je v posameznih izvodih prihajal tudi v taborišča v Italiji in Avstriji. 1. številka je izšla 15. II., nato 1. III., 21.111.. 4)5 štev. na 8 straneh 14. IV., 1. V., 15. V., 1. VI., 1. VI., 20. VI. in zadnja 10. štev. 8. VII. 1949. Urejal je list g. Vinko Lipovec. Leta 1947 je bilo mnogo Slovencev preseljenih iz Italije v Nemčijo v razna taborišča. Dokajšnja skupina je bila poslana v taborišče Munster. Slovenski dijaki so tam začeli izdajati kljub težkim razmeram revijo, ki je izhajala 1., 10. in. 30. v mesecu. Prva številka literarno kulturne revije "Žica" je izšla v juniju 1947. Bila je namenjena slovenskim taboriščnikom v Munstru in članom slovenske vojske, ki so bili v Munstru v DP-status in poslani v taborišče Seedorf na gozdno delo. Vedno je izšlo po 5 tipkanih izvodov na polovični poli na trideset straneh z vštetim naslovnim listom in zadnjim listom. Za Božič 1947 je izšla dvojna številka 21)22 na 42 straneh. Revija je bila lepo ilustrirana in je imela naslove člankov risane na roko v raz- nobarvnih tuših. List je krožil po barakah od roke do roke. Proti koncu je postal tudi politično informativen. Zadnja številka je izšla februarja 1948. Belgija SLOVENSKI jšr:-r, GLAS 5 J Belgija je že od nekdaj dežela, kjer živi dokaj slovenskih izseljencev. Po drugi svetovni Vojni je prišlo tja še nekaj beguncev, zlasti pa so začeli prihajati izseljenci iz Slovenske Benečije. Vsem tem je namenil izseljenski duhovnik g. Zdravko Reven dvomesečnik "Slovenski glas", ki izhaja v Forchies (Hainaut). Vsaka številka izide na 4 straneh dolge pisarniške pole v nakladi 600 izvodov. Ta razmnoževani list skuša poglabljati versko življenje, a prinaša tudi drugi novice, ki zanimajo Slovence v Belgiji. List je med Slovenci zelo priljubljen. Izhajati je začel aprila 1948 in izhaja še danes. Španija Ko se je 1. 1946 odpravilo večje število slovenskih dijakov iz Italije v Španijo, da tam študirajo, je tudi tam kmalu začela izhajati slovenska tiskana beseda. Visokošolci so začeli tam 1. 1946 izdajati mesečnik "Nova doba", s podnaslovom: "Revija slovenskih katoliških visokošolcev". Revija obravnava socialne, politične in verske probleme ter izhaja razmnožena na dolgi pisarniški poli. Obseg 20 strani. Na jesen 1. 1950 se je, preneslo mesto izhajanja v USA, čeprav je uredništvo še Vedno v Španiji. Zato sedaj "Nova doba" izhaja na lepšem papirju in je prvovrstno razmnožena. Kot leposlovno prilogo je "Nova doba" že večkrat izdala zbornik "Naša pesem", prvič 1. 1947 (Kdo ima vse številke in priloge?) Kanada V Torontu v Kanadi je začel nov. 1949 izdajati dr. Jakob Kolarič CM mesečnik "Božja beseda". Mesečnik prinaša članke verske vsebi- ne, skrbi za duhovno poglabljanje slovenskih priseljencev1, zlasti tistih, ki ne slišijo božje besede v materinem jeziku. U.S. A. Z letom 1950 so slovenski protikomunistič-ni emigranti, ki so se preselili v USA, začeli izdajati "Slovenijo", (podnaslov: Glasilo ka-toliškp skupnosti). Ta tiskani list, ki izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu kot priloga "Ameriški domovini", izhaja na dveh straneh in obravnava politična in gospodarska vprašanja, hkrati pa objavlja poročila iz zasužnjene domovine. Del uredniškega in sotrudniškega kroga je sestavljen iz sodelavcev nekdanje miinchenske "Slovenije". V Chicagu je z julijem 1950 začel izhajati mesečnik "Slovenska država", ki ga izdaja krog dr. Cirila Žebota. Je tiskani mesečnik na štirih straneh in v formatu 23 cm x 30,5 cm. Pred "Slov. državo" je izdajal isti krog list "Slovenska Pravica". Argentina Slovenski emigrantski periodični tisk se je najlepše razmahnil v Argentini, kamor je prišla še največja skupina Slovencev, ki so tu že našli slovensko glasilo "Duhovno življenje" versko informativen mesečnik ki ga je leta 1937 ustanovil slovenski izseljenski duhovnik g. Joža Kastelic. Kmalu po ustanovitvi se je Kastelic smrtno ponesrečil na Aconcagui in č. g. Janez Hladnik je nato urejal in vodil Ust kljub številnim težavam polnih deset let. Njegova velika zasluga je, da je DŽ ves čas druge svetovne vojne pravilno prikazovalo razvoj komunistične revolucije v stari domovini in tako dalo možnost starim naseljencem, da Bara Remec: Nebotičnik v Buenos Airesu pravilno presodijo dogodke v domovini, če kljub temu pri mnogih ni uspelo, gotovo to ni bila krivda lista. Ko so začeli l 1948 novo-došli slovenski emigranti izdajati informativen štirinajstdnevnik, se je DŽ vedno bolj o-mejevalo na zgolj versko področje ter se posvetilo vzvišeni nalogi: ohranjevati med starimi in novimi slovenskima naseljenci praktične katoličane in zavedne Slovence. Tako spremenjena vsebina je zahtevala tudi spremenjeno zunanjo obliko in notranjo opremo: družinski l»*t velike oblike in razgibane notranje urotem pa še malo po torontskih ulicah postaviti. Navadna delovna obleka je stala 4 dol., prav take nogavice 85 centov, čevlji po 4 dol. Lepe zak-mašne obleke so bile od 20—24 dol., zraven spadajoči čeveljčki po 10—14 dol., nogavice po 1.20—2.90 dol. Tako, moj ljubi pranečak v Lanusu, zdaj pa še zračunaj, kdaj lahko pride dekle v Kanadi do svoje hiše! Tako podkovana v znanju o torontskih razmerah se je hotela potovka pogovoriti še s svojo staro znanko, gospodično Anico Dolenčevo, ki opravlja tu poleg drugih koristnih opravil tudi posle tiskovnega atašeja pri slovenski koloniji. Imela je zanjo tudi zelo važno pošto. Anica je bila v Toronto, ni bila 'ia počitnicah, kot Micka iz Clevelanda. Pa se vendar nista našli. Kjerkoli jo je iskala, povsod so ji povedali, da je gospodična rovnokar odšla in ko je prišla potovka za njo, je Anica spet ravnokar odšla. Nazadnje je pričel ootov-ko žuliti čevelj in se je udala v svojo bridko usodo, da z Ančko letos ne bo mogoče govoriti. Da obstoja kje na svetu kakšno 'nesto Guelph, o tem se zamejski potovki še sanjalo ni. Vendar jo je pot zanesla tja in s priporočilom g. dr. Kolariča se je zglasila pri ge Mariji Kukovica. Gospa se je potrudila, da bi svojemu milemu gostu postregla kar najbolj se da po domače in kolikor so dopuščale kanadske surovine, je skušala napraviti potovki pristno kranjsko južino ali pristni štajerski obed. Bistro uho zamejske potovke je kaj kmalu ujelo, da se razmere v Guelphu precej ujemajo z onimi v Torontu, le da pove gospa Marija v sintezi, kar je gospod v Torontu analiziral. Včasih seveda se je morala tudi ga Kukovica spustiti v podrobnosti, posebno, ko je povedala, da šteje ta slovenska kolonija 52 ljudi, od teh v samem Guelphu 18, v Actonu 13, v Prestonu 9, v Kitchenerju 12. Med temi sta dve staronaseljeniški družini. Od novih sta dve duši že za spoznanje štarješi, dve družini sta že tu "ustvarili", drugi so pa sami mladi fantje in dekleta od 20—30 let. Fantje delajo v tovarnah in pri zidarjih, dekleta pa v bolnici in v gospodinjstvu. Razen mizarjev v Prestonu jih le malo dela v svojih pravih poklicih, seveda tudi ne oni trije akademiki, ki so tu. "Odrasel moški zasluži na leto 1700—2400 dolarjev. Če varčuje, sj lahko prirrani tisočak ali več. Če so v družini trije zaslužkarji ali če se trije vzamejo vkup, ne tvegajo preveč, če si kupijo šest do sedem jurjev vredno hišo." "že vidim, takole bom morala pomagati svojemu pranečaku v Lanusu, da bo problemo rešil", si je mislila potovka. "S stanovanji in družinami z malimi ctroki je tu ista težava kot v Torontu. Prodajajo se pa hiše tukaj tako, da plača kupec takoj kakih tri tisoč dolarjev, ostalo pa v obrokih." "V Torontu sem slišala, da morajo delavci plačevati tudi dohodninski davek. Pri nas odtegujejo samo nekaj za jubilej." "Ne le dohodnino, tudi brezposelno zavarovalnino. To oboje znaša 6—8%. Če to .dbijete od tega, kar sem prej povedala, da mošl^ zasluži, potem od ostanka nekaj več kot tretjino za hrano in stanovanje, desetino plače v:a obleko, nekaj za zabavo kot kino, izlete in zmerno pijačo in če pošlje kdo domačim toliko kot sam porabi za hrano, ostane še vedno ?isti dobiček 500—1000 dolarjev na leto. "Zdaj pa že razumem, da lahko'kupujete hiše. Da pa bodo bralci lažje primerjali zaslužke tu in tam, mi še povejte, kaj delavec lahko pri Vas kupi z enodnevnim zaslužkom." "Kupi lahko 8—4 kg težko šunko ali 40 kg. sladkorja, ali 70 kg moke, ali 12 ducatov pomaranč. Krompir je letos zelo drag. 35 kg stane tri ure dela." "Pri nas je bil krompir takrat, ko sem jaz prišla čez lužo, dražji kot sladkor. Zdaj se je pa hvala Bogu sladkor toliko podražil, da je prišel krompir do svoje krščanske cene. Jaz imam najraši zabeljenega z ocvirki; tudi v solati ga večkrat napravim. Tudi šunke se ne branim. Štiri kile je res ne bi hkrati kupila, čeprav imam rada na debelo narezano, ne pa tako, kot jo razšnekajo v naših almacenih, da jo dajejo kratkovidnim v naočnike, da boljše skozi vidijo. Pa če smem vprašati, gospa, kako na kaj shajate z domačini?" "Naklonjeni so nam, posebno katoličani, ki jih je v Gueluhu pičla četrtina. V začetku so Bas vedno vabili na razne družabne prireditve. Posebno dekleta so bila priljubljena zaradi njihovega lepega petja. Zdaj sta samo dve še tu. Guelphčani so ustanovili posebno društvo "Guelph Council of Friendship", potovka si je takaj nataknila očala in naslov zapisala — "ki skrbi za nove Kanadce. Vsak mesec priredijo imigrantom družaben večer. Različne igre, nato kak govor o tukajšnjih navadah in zgodovini. Potem ples in čaj s prigrizkom. Katoliška duhovščina nam gre zelo na roko, posebno pri porokah in krstih. Še zadnjo zimo, ko je tu vladala precejšnja brezposelnost, so nekateri nergali nad nami in je v krajevnem tedniku izšel uvodnik proti prihodu novih vseljen-cev." "Saj nimam otrok, ker sem vse življenje ostala samica, čeprav so se postavni in bogati snubci potegovali za mojo roko, ampak vseeno me zelo zanima, kako je z otroki." "Naših otrok tu ni, razen prav majhnih. Za nje si mislim ustvariti domek z velikim vrtom, da bodo radi ostajali doma.. Bojim se jih pustiti, da bi letali okrog z drugimi otroki. Tukajšnja mladina je čez dan prepuščena sama sebi, ker hodijo starši v službo. Zato so otroci precej podivjani, ne ubogajo in imajo precej slabih navad. Najrajši bi videla, da bi se mogli vrniti domov, preden drobiž zraste, da ga ne bo treba presajati v novo okolje. Če pa se bo naše bivanje zavleklo, potem sta tu med drugimi ljudskimi šolami tudi dve katoliški, ki ju vodijo loretske sestre. Ljudska šola ima osem razredov, višja pa pet, kar je nekako naša gimnazija. Loretske sestre vodijo tudi takšno dekliško višjo šolo. Fantje hodijo v državno višjo šolo. Imamo v Guelphu tudi agro-nomsko-veterinarski kolegij, kamor pridejo prihodnje leto študirat trije Slovenci iz Toron-ta." "Pri nas smo imeli samo enorazrednico, kjer je učil kar gospod župnik, ker v naše hribe ni hotela priti nobena učiteljica. Pa sem se toliko naučila, da se nobenega advokata ne ustrašim,-še danes ne. Pri ženski zvezi sem bila podpredsednica in kadar je bilo treba ziniti, so me kar dregnile, ej potovka govori!" Kratek odmor pri namakanju sladkorne pese "Tu seveda nimamo društva, ker nas je premalo. Toronto je tudi toliko oddaljen, da dobivamo od tam le "Božjo Besedo", ki je edini slovenski časopis v Kanadi. Pač pa beremo tudi odličen katoliški tednik "The Ensign", ki je pričel izhajati pred poldrugim letom. Seveda bi bilo treba ustvariti v vsakem kraju, kjer je več Slovencev, močno organizacijo. Toda večina ne misli tu stalno ostati in tako vsak bolj nase misli. Preveč smo zaposleni in zato premalo pripravljeni na žrtve za skupnost, če pa bi prišel človek, ki nas bi znal prepričati, da vsak zase ne bo mogel obdržati, kar je dobrega prinesel iz starega sveta, bi se že zdramili! Velik korak naprej bomo storili, če bomo v bližnji bodočnosti pridobili več naročnikov za naše knjige in časopise." Že zaradi teh besed zamejski potovki ni bilo žal, da se je ustavila v Guelphu. * "Hej Slovani, kje so vaše meje?", je slišala prepevati zamejska potovka občinskega tajnika, obenem organista v domači fari, kadar se je mimo njenega okna vračal iz edine vaške gostilne proti svojemu domu. Neumna in nepotrebna se ji je zdela ta pesem, ker naj bi se njen pevec rajši brigal za kaj bolj koristnega. Zdaj se je pa spomnila tega nočnega metulja, čeprav ga prej nikoli ni dosti marala. Zdaj bi lahko pel o Slovencih, ne o Slovanih! Ko bi še kar rada kramljala z gospo Ku-kovčevo, se je pred hišo ustavil avtomobil. V sobo je stopil mlad gospod in povedal, da so zvedeli Slovenci v Alberti o prihodu zamejske potovke v Kanado, pa jo bi radi povabili v svojo deželo. Gospod Pavle Kveder mu je rekel — mlademu gospodu: Ti imaš že svoj avto, pojdi ponjo in jo pripelji sem. Ker v tem času ni imel pravega dela, je ubogal in šel. Gospa potovka naj se kar hitro pripravi na pot, počivala bo že med potjo. Potovka se ni nič obotavljala; vstala -je in šla, ker — kar more, to mož je storiti dolžan. Koliko dni se je vozila, ne ve. Ve le, da so jo od vožnje bolele vse kosti, čeprav sta večkrat ustavila in kjer prenočila. Nekaj noči sta tudi prevozila. Mladi gospod ni dosti govoril, potovka ga tudi ni hotela motiti, da se ne bi kam v prazno zaletel. Le kadar je jemal bencin, sta kaj malega bleknila in če sta južinala. Gospod Pavle Kveder ju je nestrpno pričakoval. Ko ju je le pričakal, mu je zamejska potovka takoj povedala, da nazaj grede ne bi hotela tako potovati. Potem je takoj hotela vedeti, kje je pravzaprav. "V Alberti." Alberta je ena izmed 10 pokrajin, ki sestavljajo dominion Kanado. Pogled na zemljevid Vam pove, da se razteza na zapadu in leži le nekaj 100 milj od Tihega oceana. Naj omenim le nekaj številk. Kanada je silno prostrana dežela. Že meja od vzhoda do zahoda z Ameriko je dolga nad 4000 milj, sega pa dežela na sever prav v tečajno ozemlje. Meri nekaj nad 3,600.000 kvadratnih milj, prebivalstva pa je v njej le malo nad 13,000.000. Torej na ozemlju, ki je nekako tako prostrano kot Evropa z evropsko Rusijo, prebiva manj prebivalcev, kot jih je bilo v Jugoslaviji. Ogromni predeli so redko naseljeni, sever pa samoten, skoraj nenaseljen. V večnem snegu in ledu žive poleg živali le Eskimi. Pa teh je le nekaj 1000 še, civilizacija jim koplje prezgodnje grobove... Tudi Alberta je obširna, 248.000 kv. milj obsega in nima niti 800.000 prebivalcev. V razne kanadske pokrajine so zdaj raztresli slovenske povojne izseljence. Največ v Ontario, ki je menda od vseh kanadskih pokrajin najbolj industrijska. To-ronto je središče. Fantje in dekleta, cvet naroda, kot smo tolikokrat čuli, je poromal tja. Samci torej. Le redke družine so mogle ostati tam. Družine so napotili dalje proti zapadu, slad-korno-pesna polja so rabile več skupnih moči. Tako so prispele v Alberto cele družine, ki naj z znojem in trudom poje prerijska polja. 1948. so prišle prve. Malo smo znali zemljepisa, premalo, da bi pojmili to silno prostranost. Priden ko mravlja je naš človek, pa ga vrzi kamorkoli. Po prvih nevšečnih in pestrih vtisih se je zagrizel v delo. In kmalu so nas še v taborišče dosegli povoljni glasovi, da so skoro vsi zadovoljni, da uspevajo. Iz začetnega ma-lodušja je zrasla zavest, da nismo več samo številke spiskov taboriščnih vodstev, da so nam le še namenjeni in dani lepši dnevi od vetrinj-skih. In ko smo drugo leto prispeli semle mi kot druga "velika pošiljka", so nas na kolodvoru pozdravili znanci. Ogorela in napeta lica so šepetala, da ne stradajo, lepo oblečeni so zgovorno dajali nasvete. Nakateri so imeli že svoje avtomobile, ne nove, a vendar." "Ta, ki je mene vozil, že menda ni bil popolnoma nov. No pa kar pripovedujte naprej." "Nekako nad 150 Slovencev je prišlo v dveh letih v Alberto. Družin in tudi posameznikov. Daleč narazen so farme in naselja, kamor so posejali naše ljudi. Povsod je bilo kaj narobe, nov svet ni lahko in brž razumljiv, drugi so ljudje, druge navade in drug jezik. Predno se prekobacaš čez vse to, je treba časa, strplje-nja, pa tudi volje in živcev. Pa saj ste verjetno prav vsi skušali podobnosti kot mi. Tako je, da je kor^trakt sprva žegen, nato pa pokora. Kam bi se le prvi, ne-razgledami obrnili, ko so se z "begunskim cokn-pokom" znašli na kolodvoru tujega mesta? Tako pa te je pocukal farmar, zbasal tebe in cule na avto in adijo znanci... Pa se kaj brž zaveš, ogledaš in glej spaka: tam je pa boljše, bližje do domačina, ti pa vezan. No pa saj mine dan, tedni in leto — nato pa tudi splahni čas kontrakta. Malokje prav gladko, ker delodajalci imajo svojo pamet, večina meni ali vsaj želi, da bi bil človek stroj za njegove koristi. Pa je Bog dajal pamet mnogim in v marsičem novodošlim boljšo, kot na preriji otopelim. Prve mesece je navadno še mir, ko pa se novi znajdejo v tem in onem in ko dojamejo pomen tujih besedi, pride do "rom-pompoma". "To ste pa dobro povedali: od coknpoka do rompompoma. Ali znate tisto pesem: Rom-pompom še ne gremo domov, rompompom, živijo?" Gospod Kveder je bil vesel, da je potovka že pozabila na tegobe dolge avtomobilske vožnje in je živahno nadaljeval: "Ko smo se torej znebili obveznosti, smo si pomagali vsak po svoji uvidevnosti, spretnosti in seve možnostih. Vse je takole v tujini zdravje. S tem si bogat, brez tega več kot revež. Za zdravega in dela voljnega je dosti kruha." "In kaj delate tukaj v Alberti?" "Alberta je predvsem poljedelska dežela in večina del, v katerih te sprva zaposlijo, sezonska. Pomlad, leto in jesen so časi, ko je vsa dežela kot neugnano mravljišče, "zimo pa je še Bog odmeril za počivanje", kot me je nekdo potolažil, ko sem mu pojasnil skrb radi zimske zaposlitve. "Od slabega k dobremu, od težkega k znosnejšemu", je tih zakon tujine o delu. Okretnost, uporabnost in priučenje nujnih besed občevanja so izpiti, da zmoreš naprej in na višje. Ni lahko to; mladim igrača je starejšim breme; stvar, ki je mlademu za smeh, je tebi v skrb. Sto je zaprek, preko moraš! Na poljih, t. j. farmah je delo nestalno. Ker jo možno to prostranost hitro in pravočasno obdelati le s stroji, je treba moči, ki se razumejo na te reči. Stroj moraš voditi in mu stre-či. Zato n. pr. na farmi farmar sam z enim pomočnikom obdela farmo, preorje, pobrana, poseje, povalja. Za namakanje je tudi dosti eden. Delo na pesi ali na zelenjadnih njivah pa zaposli več ljudi, a spet le v sezoni. Kjer krmi farmar zimske mesece živino zase ali druge družbe, ki dajejo živino v rejo, tam spet eden zadostuje. Ob žetvi rabijo pomočnikov le teden, dva, in jesen je tu. Delo je opravljeno, pomagaj si, če in kamor moreš in znaš. Delo je navadno na farmah slabo plačano; če si plačan mesečno, dostikrat še slabše, kot če si plačan na dan. Pa je spet delavni dan na farmi dolg, s soncem vsaj vstani, utrujen pa vtoni za njim. Zato se večina čimprej otrese farmarskega dela, zlasti še, ker so navadno prav farmarji veliki izkoriščevalci. Vsekakor pa je za številno družino le najboljše biti vsaj prva leta na farmi, ker stanovanja v mestu so draga in vse je treba kupiti, dočim imaš na farmi svojo hišico, ob pesi gotovo delo, vmes • pa se že najde tu ali tam to ali ono. Vrt, ki si ga obdelaš, tudi vrne trud, pa še otroci morda kaj pomagajo itd..... To velja seve predvsem tam, kjer je malo delavnih rok, pa dosti ust, ki jim ne moreš braniti lačnosti, ampak jo čimprej potolažiti. Moreš jo pa. Če je družina velika, t. j. da ima več delavnih moči, je gotovo zanjo Kanada zelo primerna dežela. Prvo in zadnje delo na pesi po-primejo vsi, vmesni okopovanji pa le dva ali trije, vsi ostali pa lahko dobe, delo v sezoni kjerkoli in vse to je za nameček. Take družine ob solidarnosti kmalu pridejo na zeleno vejo. Za peso zaslužiš od 1 akra (0,41 ha) za delo cele sezone 41 dolarjev. Dodele navadno na osebo 10 akrov pese, so pa tudi taki, ki jo "okopi je jo" 15, tudi več... Hrana ni predraga, čeprav se cene zdaj dvigajo, drago je meso, in trenutno kava. Kjer se torej pametno gospodari, se lahko precej prištedi, na farmi Slovenska srenja v Hethbridge-u se je zbrala pred Hrovatovo hišo več kot v mestu, kjer je treba le plačati stanovanje in to ali ono več kot na deželi. "Kaj pa druga dela?" "Delo na železnici ni Bog ve kaj plačano, 60 centov na uro, a se klatiš širom pokrajine mesece in mesece zdoma. Poleg dela imaš "hotel in restavracijo" kar na progi. Poseben vlak namreč tvori takoimenovani "extra gang", čigar prve dobrote so občutili dolgo leto vsi oni, ki so bili od komisij "potrjeni" za delo k železnici. Vagon je tvoje bivališče, dolge proge tvoje kraljestvo in tečni, navadno ukrajinski "basi" (preddelavci) osovraženi komandat-je. Spomini večine so menda bolj žalostni; za to zaposlitev moraš biti napol cigari, da ti ni preneznosna. Delo v gozdovih daje mnogim zaslužka pozimi, ko se les seka, vozi na žage in odpremlja v svet. Tudi tam so plače različne, akordne in na uro, mnogi pa le pribijejo zimo v delu tam in služijo. Naši so bili le prvo leto v hosti, prav gori na severu, okoli prestolnice pokrajine Edmontona, nad 300 milj od tule. Pohvalijo se ne; mraz, težko delo in še nevarnosti so. Gradbena dela v mestih zaposlijo največ novodošlih. Strokovnjaki: tesarji, zidarji, elek-tričarji so dobro plačani, navadni delavci pač malo slabše. Med nami tule je zidar le eden, dobro je plačan, je pa tudi res strokovnjak, skoro brez konkurence v podjetju. Dva od naših delata kot tesarja; od doma neizkušena v tej stroki sta se kar korajžno prijavila za ta poklic, s spretnostjo priučila dela in s srečo uspela. S korajžo sta utrla pot, sebi v lažje in žepu v korist. Nekateri delajo v sezoni (avgust, september) v tovarni za konzerviranje zelenjave. Podnevi ali ponoči, kakor nanese. Spet drugi delajo pri cestnih delih, pri gradnji namakal- nih naprav, trije so mehaniki, trije pa delajo v rudniku. Težko je delo pod zemljo, zato pa šop dolarjev večji. Povsod se dela navadno le 5 dni v tednu po 8 ur, razen pri železnici (6 dni in po 10 ur) in seve na farmah. Tam bi pa še radi, da bi nedelje ne bilo. Mnogokje je bilo veliko besedi, preden je obveljala božja zapoved: V nedeljo počivaj! Malokdo dela v poklicu, za katerega se je pripravljal in usposobil v mladih dneh." "Gospod Kveder, to bi radi ljudje vedeli, kje se kaj shajate in kam hodite v cerkev?" "Glavno mesto južne Alberte je Lethbridge, prijetno, čisto naselje z nekako 17.000 prebivalci. To mestece je postalo središče slov. naseljencev v južni Alberti. Semkaj je treba na delovni urad, v banko itd. Do lanske jeseni so se držali v njem čez zimo bolj posamezniki. Lani na jesen pa so se po drugem pesnatem zaslužku prvi' namenili ustvariti stalnejše domove v mestu. Hrovatovi so kupili prvo hišo; dosti velika za njihovo številno družino je in še tri družinice stanujejo pri njih. Tako je Hrovatova hiša postala zbirališče in zatočišče našega življa, ki je raztresen okoli Lethbrid-ga živel na farmah. Ostali so sledili v željah priti v mesto za stalno in se res preselili semkaj. "Božja beseda" ima tudi tu svoje naročnike. Čitamo tudi ostale slov. liste: Amer. Domovino, Svob. Slovenijo, Ave Maria, Duh. življenje. Naš list, Kroniko in Nedeljo. Čutimo" veliko potrebo po topli besedi, iskrenem nasvetu, tudi razvedrilu, a kaj, ko ni prostorov, ne prilike in tolikrat premalo smisla za vse te nujnosti. Trenutno gradimo novo katol. cerkev, ki bo imela več prostorov in upamo, da bomo tam našli sobo za sestanke in morebitne prireditve. Pač orjemo ledino tudi v tem, počasi sicer, a z voljo. Od doma in iz taborišč vajeni bogatega verskega življenja smo bili postavljeni iznenada med "zamorčke". Le večja naselja imajo katoliško cerkvico, ki je pač lesena barakica. Po farmarskih krajih si navadno tako daleč od cerkve, da ti je še k maši, ki je morda enkrat na mesec v najbližji cerkvici, radi daljave nemogoče iti. Mnogi naši so morali na dolgo in prašno pot 4 ure tja, štiri nazaj, da so bili pri službi božji. Cel dan so takorekoč hodili. V cerkvi tuji obrazi, tuje navade, tuje celo ozračje in če sem odkrit, še moliti ne znaš in ne moreš tam. Vsaj sprva je bilo tako. Pozneje je drugače. Skoro pol Kanade (46%) je katoliške, duhovščina požrtvovalna, a kaj ko je delavno polje preobširno. Da še župniki ne bi imeli modernih prevoznih sredstev, bi bilo vse res samo in pravo misijonarjenje. Tako pa mašujejo po dvakrat ali celo trikrat ob nedeljah, v krajih oddaljenih 10, 20 in več milj. Kjer ni cerkve, mašujejo kar v šolski sobi. Verouk se v šolah, razen katoliških, ne poučuje. Namesto tega priredijo župniki s pomočjo sester nekak "verski teden", da takrat v posameznih krajih poučijo otroke v najnuj-neših verskih resnicah in jih obenem pripravijo za prejem sv. zakramentov. V mestih seve je to vse drugače, a prvo leto na farmah smo živeli kot izgubljenci. Ja, ko bi človek imel avto, so razdalje zabava, če pa krevsaš ob divji pripeki itd. pa tudi dobra volja pojema in poide. Zdaj, ko smo se premaknili v mesto ali vsaj bližje k njemu, je vse drugače. Nekateri so še ostali na farmah, a so se opomogli, kupili avto in mnogo skrbi prvih časov je izbrisanih." Nato je prišel pogovor na cene. Na splošno se je zdelo potovki, da so plače tam v Alberti za spoznanje nižje kot v Ontariju, zato pa je tudi marsikatera potrebščina nekoliko cenejša. Velikih razlik pa ni zasledila. Zapomnila si je, da plača samec v mestu za stanovanje 10—15 kanad. dol., stanovanje ene sobe, kuhinje in kopalnice s plinom, elektriko in vodo vred pa velja 25—50 dol. "Večje družine z več delavnimi močmi", je nadaljeval gospod Kveder, "morajo tukaj uspeti. V dokaz naj povem, da imajo svoje hiše v mestu Hrovatovi, Novakovi, Špenkova, Cerar-jevi, Ovčjakovi in Pahole. Hiše res niso nove, a lepi domovi so, zadostni za lastne številne družine in še za oddajo, tako, da krijejo izdatke za hišo in prinašajo s stanarino celo dobiček. Vsi ti so priromali 1948 ali 1949 iz taborišč s skromnimi culami, pa so že uspeli. Hiše so stale od 4000 do 6000 dol. Nekaj jih je, ki imajo svoje avtomobile, za potrebo in luksuz, nekateri kar nove, seve so jih prislužili in prihranili v teh dveh letih. Nekateri imajo več, drugi manj, nekaj menda prav vsak. Onim, ki imajo svoje v domovini, je manj rožnato, ker paketi niso zastonj, tistih, ki jih pričakujejo, je pa tudi veliko. Zato taki ne bodo tako brž uspeli kot tisti, ki so vsi tu. Vem pa vsaj zase, da je slajše dajati kot prejemati. Mnogi niso tu obstali. Možnosti vabijo tu in tam, samcem je predvsem lahko pobasati vse in jo ubrati drugam. Mnogim narekujejo razmere odhod, čeprav bi radi ostali. Saj veste, kako je n. pr. z ljubeznijo, ki hoče dva skupaj, ne pa tisoč milj narazen. In magneti te sorte so v Ontariu, zlasti Torontu. Tudi nekaj družin je odromalo. Več je znancev tam, človek pa je le družabno bitje. Nekateri bodo gotovo ostali tu; kot čujem, mnogi na povratek ne mislijo več. Vsaj mlajši ne, trpek je v njih spomin; trdijo, da jim je in bo boljše tu. Morda. Ne zanikam in ne potrjujem, vsak po svoje. Res je, da je tu naš človek kot delavna moc zelo upoštevan. Velja pa pravilo: Nezadovoljen menjaj! Razen pri delu z drugimi narodnostmi nimamo dosti stikov, radi pa imajo naše ljudi večinoma vsi. In naš človek se je po viharnih dneh ustalil v kanadski prostranosti, zavedel lastne vrednosti in spet zaživel dni, ki naj bi bili vredni življenja." "Kdo bi si mislil, da bom kdaj tako daleč od.doma slišala toliko lepih stvari o naših ljudeh!" "Eno pa je pribito in drži: Domovine nam tudi Kanada ne more dati; bivališče in kruh pač, domovine pa, ki jo nosimo v mislih, živimo in gradimo v hrepenenjih ter večno pe-stujemo v spominih, gotovo ne. Ne zdaj in nikoli... Preveč je tistih, ki doma v zvestobi do nje trpe, bičani ne vzdihujejo, onemogli ne klonejo, da bi jo smeli mi razkropljeni v svetu pozabljati in pozabiti! In tisoči, ki so ji zvesto služili do zadnjega diha in bili poklam za to ljubezen in zvestobo, so s pesnikom preglasni klicarji, ko opominjajo in rote, da "...ni sedem domovin, na šest, ne pet in tudi niso tri, je samo ena, s krvjo in smrtjo našo posvečena." Zamejska potovka si je z robcem obrisala debele solze, ko so ji zalivale uvela lica, in ni mogla takoj do besede. Šele počasi se je iz-kašljala in pričela pripovedovati, kako so stvari v Argentini, če je prav poučena nima od no-vonaseljencev razen menda eden še nihče svojega avtomobila, pač pa se vsi zelo radi vozijo s kolektivi. Povedala je tudi, da je aguinaldo bolj obrajtan kot peneč jabolčnik in sladki kruh, ki našim poticam še do gležnja ne seže; da so se naši ljudje kar hitro in brez težav privadili na plačane državne praznike in da otrokom zdaj ne nosi samo sveti Miklavž, ampak tudi Sveti trije kralji in sicer kar na pošti. Ko je povečerjala, se je spomnila, da je močno utrujena. "Vsa čast vašim avtomobilom, ampak nazaj grede si že zdaj izgovorim kakšno drugo vozilo, magari čisto navaden vlak, da me popelje do prvega letališča, odkoder mislim odfrčati v Evropo." "Ka-aj? V Evropo?" so se začudili vsi, ki so prišli h gospodu Kvedru pogledat gosta iz Južne Amerike. "V Evropo, seveda. Kaj pa je to čudnega. Zakaj pa ne bi šla še v Evropo?" Zdaj pa je za las manjkalo, da si niso Ka-nadke pričele brisati solz. Preprečila je to potovka, ki je kategorično izjavila, da ne more nič več in da gre spat. ČEZ OCEAN V ANGLIJO Kadar zamejska potuje, so ji v mislih predvsem naročila, ki jih mora opraviti. Temu mora povedati to, onemu izročiti ono, od Janeza prinesti Pavlu paket, Štefo vprašati, če še misli na Toneta ali si Tone že lahko zbere drugo, na tej poti pa zlasti ne sme pozabiti na ona vprašanja, na katera naj odgovorijo vsi Slovenci širom sveta. Le v redkih slučajih, kot postavim Indijance v Paraguayu, ima potovka tudi postranske namene; njej je postranska stvar to, kar zadeva njeno lastno radovednost, njen takozvani "jaz". Glavna stvar ji je vedno služba bližnjemu in tej službi je posvetila dni svojih lepšo polovico. Zato je tudi avionska vožnja čez Atlantik ni mogla spraviti iz ravnovesja in ni niti s posebnim zanimanjem motrila vodne gladine pod seboj. Da je včasih po tej gladini plavala kakšna prekooceansk^ barka, se ji je videlo tako naravno, kot da se sprehaja muha po šipi na oknu njene sobio^ v Lanusu. Ne rečem, da se ji ne bo nekoč, ko bo delo opravljeno, ta vožnja iz sedanje podzavesti porodila v imeniten doživljaj; morda bo o tem celo pripovedovala v mrzlih julijskih popoldnevih otročadi iz sosednjih hiš. Toda kdo nam je porok, da bo takrat vse še ne-tančno stoodstotno zanesljivo? Kolikor bolj se je bližala otoku, na katerem se razprostira Anglija, toliko bolj jo je skrbelo, kje bo našla gospoda Načeta Kunstlja. Da bi bila njena pot obratna, da bi jo z Angleškega poslali v Buenos Aires, bi bila to igrača. Če ima to mesto z vsemi predmestji nad pet milijonov duš in če je slovenskih beguncev pettisočtristo, potem pride na manj kot tisoč ljudi en naš. Če pa je še starih desettisoč, kot pravijo, potem je že skoraj vsak tristoti kapita- list Slovenec. Na Angleškem so pa naši ljudje bele vrane, gospod Nace pa vedno iz kraja v kraj. Zamejska potovka ga je seveda takoj našla; kako, to je skrivnost njene potovske obrti. "Ali niso oni Bajtni z Vrhnike?" "Ne, to je bil moj bratranec, France, domobranski kurat. Jaz sem pa Gešpurjev." "Oh saj res, naj ne zamerijo! Malo gori proti Sveti Trojici se je šlo od Vašega strica, ki je imel na Stari cesti gostilno "Pri Lovcu", se že spomnim. Ravno Žitka iz Verd je pri Vaših ljudeh kravo kupoval, ko sva z Vašo teto, Nacetovko, spodaj na cesti nekaj govorili; da, da Gešpurjev!" Predno je gospod Kunstelj utegnil vprašati po kakšni opravkih je pravzaprav prišla, mu je zamejska potovka že sama povedala, kaj so ji pri Koledarju naročili. "Na nekaj vprašanj mi bodo morali odgovoriti gospod, če jih bo volja. Najprej na to, koliko vas je kaj na Angleškem. Ravnotaka se vidim kot rajni kralj Aleksander. Kjerkoli so ga sprejeli kakšni gasilci ali Orli in Sokoli, povsod je vprašal, koliko jih ima. Ko je zdrdrala še druga vprašanja, je takoj pripomnila, da je gospod Kunstelj eden najbolj pridnih dopisnikov "Svobodne Slovenije", tako, da vedo v Argentini o angleških Slovencih skoraj več, kot o katerihkoli drugih. Na vprašanja pa naj le gospod odgovori, da bodo lahko ljudje primerjali, kako je v eni in kako v drugi deželi. "Slovencev na Angleškem je približno šesi-sto. Od zaposlenih jih dela 55% v rudnikih, 25% v industriji in to predvsem v tekstilni in železni in v opekarnah; 10% jih dela na-kmetih, 5% pa v drugih poklicih. Po starosti jih je 40% med 20 in 30 letom, 40% med 30 in 40 letom, 15% jih je starih nad 40, 5% pod 20 let. V svojih pravih pravih poklicih jih je zaposlenih komaj 5%, vsi ostali so morali poklic spremeniti! Tudi izobraženci delajo kot težaki, deloma so zaposleni v gospodinjstvu in trgovini. En medicinec študira na Irskem, tukajšnji študentje si morajo sami služiti kruh. Imajo svoj Akademski klub, ustanovljen 1. avgusta 1949, katerega namen je zbirati informacije in nuditi splošno pomoč pri študiju. Družine imajo že vse privatna stanovanja, razven dveh, ki sta brez otrok in stanujeta še v hostelu. Očetje delajo, prav tako žene brez otrok. Samcev je pa še polovica po hostelih, ki so zelo različni, zlasti, ker so bili v mnogih med vojno nastanjeni vojaki in vojaški delav- ci. Pomanjkanje stanovanj je dosti občutno, tako, da živi mnogo domačinov tudi po hostelih. Kar pa je privatnih stanovanj, so primerna. Ljudje imajo možnost priti do lastnega doma. S hišami razpolagajo družbe; takoj je treba plačati 10—20%, potem pa obroke. Cene so zelo različne, odvisne največ od starosti stavb in seveda od velikosti. So pa vse glede higijene in varnosti pod strogo državno kontrolo; zadevni predpisi so natančni. Minimalna plača moškega ročnega delavca znaša 19 šilingov na dan, kar znese, ker je< 20 šilingov toliko kot en funt, za petdnevni delovni teden 4 funte in 15 šilingov." "Aha, angleška sobota" je vpadla potovka, gospod Kunstelj pa nadaljeval: "Za 19 šilingov kupim 8 kg mesa, 22 kg sladkorja in 45 kg bele moke. Meso in sladkor sta še vedno racionirana. Hrana v rudarskem hostelu s stanovanjem vred velja na teden 35 šilingov." Za hrano in stanovanje seveda ni Angleške sobote in še nedelje ne — je spet vpadla potovka. "Ne, tak teden ima polnih sedem dni. Privatno stanovanje s hrano velja na teden 2 funta, morda tudi nekaj šilingov več. V Londonu velja samo stanovanje en funt 10 šilingov do 3 funtov. Steklenica vina velja od 4 šiliijgov do dveh funtov, enako različni so izdatki za druge zabave." "Vino še zabava ni, gospod. Ali je za potrebo, ali ga pa sploh treba ni." "Mladine, ki ni zaposlena, nimamo, razen nekaj malega otrok pod 6 letom. Društveno življenje je še v početkih. Razven že omenjenega Akademskega kluba delujeta Slovensko društvo in Slovenska pravda, ki je kulturno, socialno in politično združenje. Obe ti organizaciji podajata poročila o delovanju. V okviru Slovenskega društva gojita dva pevska zbora narodno in cerkveno pesem. Izhaja časopis "Klic Triglava", jaz pa razpošiljam mesečno "Pismo". Knjig nimamo, igrali smo dvakrat "Divjega lovca". Zamejska potovka je vprašala, kdaj bomo šli spet domov. Prepričati se je morala, da o tem na Angleškem ne vedo dosti več kot v Argentini. Pač pa ji je bližina doma obudila močno domotožje in sta z gospodom Kunstljem dolgo govorila o lepi domači zemlji. Kaj več se potem na Angleškem ni utegnila muditi, češ, da mora "skočiti" še čez rokav na Francosko. Po dosedanji vožnji se je ji moral zdeti tisti kanal res pravi žabji graben. NA FRANCOSKEM V Franciji je imela zamejska potovka posebno srečo. V Lievinu, v pokrajini Pas de Calais, je našla pri Msgr. Valentinu Župančiču še izseljenskega duhovnika iz Merlebacha g. Stanka Grimsa in izseljenskega učitelja iz Tucquegnieuxa g. Janka Jankoviča. To so vsi trije debelo pogledali, ko je potovka vstopila in jih lepo slovensko pozdravila. Da ni izmed slovenskih naseljenk iz Francije, so takoj vedeli, saj poznajo tam vse naše ljudi. Najprej so mislili, da je prišla morda iz Jugoslavije špionirat, a potovka se je kaj kmalu izkaš-ljala kdo da je in odkod prihaja. Ni bilo treba dosti spraševati, kajti gospodje so se v dolgih letih svojega bivanja že popolnoma navzeli onega lagodnega pripovedovanja, ki je lastno Francozom, ki pa nikakor ni blebetavo, kot pri Lahih, ampak vedno zanimivo, če ne celo duhovito. Največ je govoril Mon-signor, ker je najstarejši in od vseh treh go-in Nord se začenja z 1. 1923. Povzročila je mu je najprej polaskala, da ga skorej ne bi spoznala, tako nič se ni spremenil od takrat, ko je še služboval v Ljubljani pri nunah in potem v Polhovem gradcu, potem je pa le gospod sam prišel do besede in jel pripovedovati. "Zgodovina slovenskih izseljencev v premo-govih predelih Severne Francije Pas de Calais in Nord se začenja z 1. 1923. Povzročila je priseljevanje Slovencev predvsem prva svetovna vojna s svojimi posledicami. Prvi Slovenci, ki so prišli, so bili slovenski rudarji iz Nemčije: iz Westfalije in Porenja. Denarni polom, slabe življenjske razmere so jim potisnile potno palico v roke za boljšim kruhom. Obetal se jim je v Franciji, ki je potrebovala delovnih moči. Prišli so z družinami in z malo pohištva. Prihranke jim je požrla inflacija. Mnogi niso bili več mladi, kar jim je bilo pozneje usodno glede pokojnine. Delovna leta v Nemčiji so bila izgubljena, onih v Franciji je bilo premalo. Za njimi so pričeli prihajati v večjih transportih slovenski rudarji iz premogovnih revirjev Slovenije; najprej sami, za njimi počasi tudi njihove družine. Ti so bili še bolj revni od prvih, ker niti najpotrebnejšega pohištva niso imeli. Te transporte iz Slovenije je povzročila deloma zavožena socialna politika, ponesrečene stavke, kar je mnoge primo-ralo, da so odšli na tuje, drugi so šli za boljšim kruhom, ki ga je doma primanjkovalo. Te MONS. DR. JOŽE JAGODIC vrhovni dušni pastir jugoslovanskih beguncev v Avstriji "Ko so bile z novim letom 1949 ukinjene ustanove narodnih delegatov papeške misije za begunce v Avstriji in Nemčiji, je bil mons. Jagodic imenovan od svete stolice za vrhovnega dušnega pastirja jugoslovanskih beguncev v Avstriji. Njegovi duhovni oskrbi je izročenih 8.000 Slovencev in Hrvatov ter 150.000 Volks-Deutsche. transporte je organizirala francoska družba, ki je izbirala zdrave, močne, mlade delavske moči. Tedanja Jugoslavija je podpirala izseljevanje, da se je znebila odvisnih ljudi, ni pa nič storila, da bi z delavsko pogodbo zagotovila njihovo bodočnost na tujem, kot so to storile druge države. Tako se je nabralo v Franciji približno 15 tisoč slovenskih izseljencev. Lens, Bruay, Courieres, Donay, Merlebach, Aumetz in Tuoquegnieux so bili glavni centri naših izseljencev, ki so bili po veliki večini zaposleni kot rudarji. Tudi danes, ko se je število Slovencev v Franciji skrčilo na kakšnih 10 tisoč duš, je štiri petine rudarjev, jamskih in zunanjih delavcev, ena petina pa jih dela v tovarnah, v garažah in pri kmetih. Poklica jim ni bilo treba dosti spreminjati, ostali so, kar so bili. Inteligentov med njimi ni bilo." "Razven vas treh, gospodje, kaj ne?", je upadla potovka, ki že lep čas ni imela prilike obrusiti svoj kljun. Ker je že prej porinila monsignoru v roke precej zmečkan in zamaš-čen papir z vprašanji — na vožnji po Kanadi se je tiščal surovega masla, ki ga ji je bila dala gospa Kukovičeva na pot, — je g. Župančič kar iz rokava stresal nadaljnje pripovedovanje. "Zidajo tu precej, a še vedno premalo. Z manjšo ali večjo težavo dobijo družine že dosti udobna stanovanja z vrtički. (Pri teh besedah si je zamejska potovka nenadoma silno zaželela solate.) Vendar mora mnogo mladih parov stanovati začasno pri starših, kar ni brez ne-prilik. Pred vojno, ko je bilo možno ustvariti si lasten dom, niso prilike izkoristili v mislih, da se bodo prej ali slej vrnili domov. Več jih je prihranke tako porabilo, da so doma kaj kupili ali naložili v hranilnice. Ob sedanji draginji — za hišo je treba brž 1 miljon frankov — je to nemogoče. Skupno bo morebiti kakih 50 lastnikov hiš. Dnevni zaslužek je različen. Navadno znese od 600 do 800 frankov, posamezni dosežejo tudi tisočak. Gospod Jankovič je pripomnil, da imajo delavci prosto hrano in 4 do 5 tisočakov' na mesec. Monsignor je nadaljeval: 'Ker je treba za težko delo boljšo hrano in tudi pijače, vzame to velik del zaslužka. Primerna obleka se pametno oskrbi. To olajšuje dejstvo, da so stanovanja skoro zastonj in dobava kuriva istotako. Ostalo gre za zabavo, kino in ples. Kdor hoče kaj prihraniti, — taki so pri sedanji negotovosti denarja •— redki — si mora že kaj pritrgati pri jedi in'pri drugih stvareh. Cene: navadno meso: 1 kg. 300 frs., sladkor 105 frs., moka 64 frs., jajca po 12 frs., kruh bel kg po 35 frs., 1 liter mleka 29 frs., vino po kakovosti začenši z 80 frs. Izseljenci pošiljajo v domovino mnogo paketov. Starejši ljudje imajo z domačini bolj malo zvez, največ seveda pri delu. Domačin ne ljubi tujca, ker misli, da mu odjeda zaslužek in da mora zato sam težje delati. V boljših službah ali v trgovini, nam seveda ne morejo očitati, da bi jim delali konkurenco. Toda novi rod že JANKO — San Luis STAREC S ČAŠO Sonce greje v slanine strehe. V trtah poje suh klopotec. Sodom so odbite vehe. Ždi na klopi stari otec. Dvigne z desno starec čašo: "Oče naš, zahvaljen bodi, da so polni vrči, sodi, kašče z žitom, moko, kašo. Rast si trti dal, moč grudi, sonce, veter, vse ob času. , Moč daj meni starcu tudi, pel ti bom s klopotcem v basu." Tresejo se prsti malo, ko nagiba čašo otec. Potlej poje Bogu hvalo. V bregu spremlja ga klopotec. prihaja bolj v stik z domačini, šel je že skozi tuje , šolstvo, množijo mešane poroke. Ker obenem prvi rod izumira, slovensko izseljen-stvo narodno peša. Ker med izseljenci ni bilo izobražencev, moramo tem višje ceniti njihovo organizacijsko delovanje, ki je bilo spočetka popolnoma njihovo delo. Iz Nemčije so prinesli s seboj način društvenega življenja. Za moške društva sv. Barbare, zaščitnice rudarjev, sprva 5 po številu — za ženske pa bratovščine Živega rožnega venca. Ta društva in bratovščine so še danes jedro društvenega življenja. Vse podporno in kulturno delo, zlasti cerkveno in svetno petje pa gledališke igre, so vodili najprej delavci sami. To skrito, požrtvovalno delo ni bilo majhno, kar pričajo poročila ob 25 letnicah. Naravnost vzorna so društva v Bruayu, Merlebachu in Aumetzu. Moč teh društev je bila v njihovem katoliškem in slovenskem mišljenju, ki ga ni mogla zlomiti nobena sila. Vsako društvo je imelo in ima svojo knjižnico. Nezadovoljneži in skriti komunisti so začeli pozneje ustanavljati nova društva, ki so pa vsa propadla do Udruženja po vojski. Ostala pa so društva Svete Barbare in nekaj neutral-nih podpornih in pevskih društev, število udov je seveda padlo, kot število izseljencev sploh in delovanje se je zaradi vojne v marsičem o-mejilo. Imeli smo liste, Rafael, oziroma Izselj. vestnik. Jako razširjeni so bili Domoljub, Bogoljub in Vestnik Presv. Srca Jezusovega. Danes Titova Jugoslavija preplavlja kolonije s tiskom, ki je zastonj. Listi iz inozemstva so, nam predragi, le Katoliški glas iz Gorice še gre. Ima 80 naročnikov." Gospod Jankovič je pri tem izrazil hvaležnost za pošiljanje časopisov, ki izhajajo v Sev. in Juž. Ameriki in tudi ni pozabil posebej pohvaliti izvrstni tamburaški oziroma mandolin-ski zbor v svojem Tucquegnieuxu. Posebno v srce je segel zamejski potovki konec monsignorjevega pripovedovanja. "Ko govorimo o slovenskih izseljencih, je treba pripomniti, da tujina ne pozna Slovencev. V začetku so bili vsi le Poljaki, pozneje pri domačinih Srbi, pri državi Jugoslovani in do danes govori statistika le o tem, koliko je Jugoslovanov. To seveda otežuje točno ugotovitev koliko je Slovencev. Za bodočnost imajo skupine načrt ohraniti, kar se da. Pri posameznikih je misel na vrnitev domov padla. Vsak si skuša kar moč bolje postlati, zlasti priti do francoskega državjanstva. Transporti, ki so šli domov, so jim v svarilen zgled. Bodočnost slovenskega izseljenca je za enkrat tu in se je že sprijaznil z mislijo, da bo počival v tuji zemlji. Kar ima mladina še našega je pouk krščanskega nauka v slovenskem jeziku. Še to je vedno težje, ker ni zato knjig in ker ved-dno manj razume in govori slovensko. Prava šola slovenskega jezika so tudi igre, ali režiser mora imeti železno potrpežljivost. Mladinskih organizacij slovenskih ni. Dolga leta so bili še Marijini vrtci. Sedaj so otroci prvih izseljencev odrasli in naraščaja' ni, oziroma ni za to, Težko in usodno je tudi to, da odrasla mladina premalo pristopa k že obstoječim društvom, ki se zato starajo, ko je pa toliko bolj privlačne zabave. Ena bolj svetla točka pri naši mladini je ta, da ima priliko učiti se raznih glasbenih instrumentov in to tudi izrablja. Na ta način imamo pri raznih prireditvah svoje orkestre, ki pocenijo in poživijo te prireditve. Lastnih športnih društev ni. Sodelujejo pri drugih. Društveno življenje jako trpi, ker nimamo lastnih domov ali lokalov. Družina brez doma ni več prava družina. Znak slovenske žilavnosti je, da je še toliko prireditev. Vesele igre in domače petje imajo vedno dosti obiskovalcev. V malem imamo tu Zvezo vseh naših društev. Od časa do časa prirejamo skupne nastope. Jako ugodno vpliva tudi vsakoletno romanje na Lorette, 15. avgusta, ki je pravi Tudi v avstralskih tovarnih si slovenski novonaseljenec gradi lepšo bodočnost vsakoletni slovenski tabor. Vez z Marijo je obenem vez s slovenskimi izseljenci. Kako razširiti to vez med vsemi slovenskimi izseljenci? Za vse slovenske izseljenske kongrese smo prešibki, ostane le kak primeren list za vse slovenske izseljence, kjer bi brali o vzorih in bojih o vseh slovenskih kolonijah širom sveta, neki vseslovenski izseljenski vestnik, ki bi nas seznanjal med seboj in nas tako vezal v izvenslovensko Slovenijo." NEPRIČAKOVAN KONEC ali kako je zamejska potovka iz Francije izginila prav po francosko. Ne bi znova pripomnili, da so gospodje v Lievinu zamejsko potovko po svojih skromnih močeh pogostili, ker se je kaj takega dogajalo povsod, kjer se je oglasila. Toda napočil je čas večerje in ker se je ravno v tem času izvršilo, kar.se je izvršilo, naj to večerjo na kratko opišemo. Izmed jedil se je potovki najbolj prikupila solata. Gospodje so soli, jesihu in olju pridali tudi nekaj gorčice, naša znanka jo je pa odklonila. Tako ji je bolj teknila in neverjetno se ji je razvezal jezik. Komaj da bi imela troje ust: z enimi bi cmokala, z drugimi pogrevala dosedanje doživljanje, s tretjimi razlagala bodoče načrte. Zdaj mora naprej v Belgijo in na Holandsko, potem po taboriščih skozi Nemčijo, Avstrijo in Italijo do samega svetega Rima, kjer je letos še sveto leto povrhu in potem... čez Afriko v daljno Avstralijo. "Da, da gospodje, vi mislite, da ste daleč od doma, pa ste takorekoč pred domačim pragom. Toda Avstralija, to niso mačje solze. Saj me med potjo drugače ne zanima drugega kot to, da v redu pošto oddam in novice zberem, vendar se veselim, da bom v Avstraliji videla kenguruje. Kakor slikajo učene može s sovami, N Delavske barake v avstralskih gozdovih. kakor imajo apotekarji kače in Stalin medveda, tako bi morale me potovke nositi v svojem grbu kenguruja. Pred sabo ima torbo, v njej nosi kenguruj mladiče, me pa pošto, in skoči ta mrcina tako daleč, da je naenkrat iz kraja v kraj, kot me. Bes, na Avstralijo se veselim." Tu je gospod Grims zapazil, da zamejska potovka skoraj nič ne pije, čeprav je bilo na mizi dobro namizno vino, si je ženšče le malo tu pa tam omočilo jezik, zraven se nakrem-žilo in govorilo naprej. Gospod Grims je uganil, da je bi kakšno sladko bolj prijalo in je to kar javno povedal. Potovka je rekla, da "saj ni treba", a tako priliznjeno, da so vsi vedeli, pri čem so. Gospod Jankovič si je hitro domislil, da ima sosed Marcel neko sladko starino in je kar planil skozi vrata, da jo gre iskat. Zamejska potovka je pričela pripovedovati o veselju in žalosti v Argentini. Ni še naštela niti polovico parov, ki so se med letom civilno in cerkveno poročili, ko je prišel gospod s steklenico sladkega pod pazduho ves razburjen nazaj v sobo. Vsi so onemeli in hkrati vprašali, kaj se je zgodilo. Vse radijske postaje sveta že dobro uro ne trobijo drugega kot "išče se Urša Plut, išče se Urša Plut" in spet "išče se Urša Plut". Pred tednom, ko je izginil Pontecorvo, ni bilo polovico toliko hrupa. Pa ne nazadnje, da bi bili vi?" "Da, to sem jaz, gospod. To mi je pa že spet tisti napravil, ki vejice popravlja na Martin-cu. Oh, kakšna sila!" "Išče se Urša Plut; kdor ve, kje se trenotno nahaja, naj jo takoj napoti nazaj v Buenos Aires. Tako poziva radio vse državljane vsega sveta, ampak kozarček ga boste vseeno še, gospa?" "Bom ga, bom, nalašč na nakljub tistemu vejičarju. Potem mi pa hitro preskrbite najcenejše vozilo, da me incognito prepelje do prvega letališča za Argentino, če me spoznajo, utegnejo res misliti, da prenašam kakšne atome, kot tisti polentar, ki ste ga prej omenili." Po prisrčnem slovesu se je vse tako zgodilo kot je zamejska potovka v svoji neskončni previdnosti želela. To pot jo je samofrč pripeljal na Ezeizo. Tam je ni nihče pričakoval, ker si martinčki niti v sanjah niso mislili, da bo uspeh njihovega radijskega poziva tako stoodstoten. Zato so bili uredniki koledarja naravnost zaprepaščeni, ko se je dobre pol ure po izkrcanju pojavila v pisarni kot Mefisto pred Faustom. "Kaj ste mislili, da bo Koledar izšel šele za Veliko noč?" jo je nahrulil oni z vejicami. "Ne -tako, kolega," ga je miril glavni, "najprej ji vošči dober večer. Samo, da ste prišli, mati, pa je vse dobro. Gotovo vas je pot zdelala?" "Komo no! Ali sploh veste, kolikšen je svet, in povsod so naši." "Kar imate napisanega, lahko kar tu pustite. Vi pojdite zdaj lepo domov, da se odpočijete in naspite, jutri boste pa pripovedovali." Ko je zamejsko potovko že vodil kolektiv v Lanus, se je glavni spomnil, da bi jo morali pravzaprav pogostiti po dolgi poti. Potovka pa zato ni porajtala. Veselila se je, da bo spet spala v svoji postelji. ★ Na Koreji in Indokini so grmeli topovi. Po Tibetu so rdeči Kitajci marširali proti Lhassi. Pandit Nehru se je praskal za ušesi in enako so delali portoriški uporniki v kehah. Tisti Lah je v Moskvi prodajal svojo učenost. Višinski je na vse strani ponujal mir, Argentin-ci pa so v košarki premagali vse nasprotnike. Zamejska potovka ni mogla spati. Premetovala se je po svoji postelji, kakor tudi ji je bila ljuba in draga. Včasih se je že zdelo, da jo bo dremavec premotil, a že so se ji spet z vseh strani sveta oglasili mili slovenski glasovi, vmes pa so brneli motorji avtomobilov in aero-planov. Šele proti jutru je bridko zasmrčala. Ko se je sonce že pomikalo proti severu, se je spodrencala in se napotila v uredništvo, kjer je strmečim ušesom vse po pravici povedala. SLOVENCI V ARGENTINI Naseljevanje slovenskih beguncev v Argentini se je začelo v januarju 1947. leta, ko sta prišla v Buenos Aires prva dva slovenska oglednika gg. Jože Košiček in Tone Grčman, potem pa so to leto skoraj vsak mesec prihajale le majhne skupine., Do konca 1947 leta je prispelo v Buenos Aires 89 slovenskih beguncev. iLeto 1948. je bilo leto velikih transportov. Že v januarju 1948 je prispela v Argentino prva močna skupina, ki je štela nad 300 ljudi. V marcu se je v Buenos Airesu izkrcalo 536 slovenskih protikomunističnih beguncev; največji transport je prispel v maju s 728 ljudmi. Večjega poslej ni bilo več. V avgustu je na argentinska tla stopilo 393 naših rojakov, v oktobru 524, v novembru 392, v decembru 400. Vmes so prihajale manjše skupine. V tem številu je zapopadenih 930 slovenskih družin, ki imajo 3.439 družinskih članov. Verjetno pa je danes v Argentini okrog 5.500 slovenskih novonaseljencev, ker so mnogi prišli sem na vpoklic sorodnikov ali pa zasebno izven rednih transportov in se Društvu niso prijavili. Nad polovico slovenskih novonaseljencev je kmetov, dobra četrtina je obrtnikov, ostali pa so pripadniki drugih, zlasti inteligenčnih poklicev. V praktičnem izvajanju poklicev pa je pri naših ljudeh v Argentini nastala popolna sprememb«.. Velika večina naseljencev ima delo in zaslužek v tovarnah, od teh velik del v tekstilni industriji. Mnogo deklet se je ob prihodu v Argentino V zgodovini slovenske imigracije v Argentini bo ostalo leto 1948. zaznamovano kot rekordno leto, kajti v tem letu se je v Buenos Airesu izkrcalo 3.930 Slovencev, protikomunističnih beguncev. Leta 1949 se je množnično vseljevanje že končalo. Le na začetku leta sta prispela še dva velika transporta s slovenskimi begunci iz Avstrije: v januarju a 232 ljudmi in v februarju s 725 osebami. Vsi drugi, ki so še kasneje prišli, so samo ostanek teh velikih transportov. V letu 1950 so mogli priti v Argentino le tisti slovenski begunci, ki so tukaj imeli sorodnike iz prvega kolena in so jih ti sem poklicali in jim preskrbeli vselitveno dovoljenje. Na ta način je prišlo v tem letu v Argentino 98 rojakov. nahaja 983 390 1.799 1.022 639 314 118 14 2 5.282 udinjalo pri zasebnih gospodinjstvih. Služkinje zaslužijo mesečno od 150 do 200 pesov, Tako plačo imajo tudi hišni strežniki. Vse kuharice pa od 200 do 300 pesov na mesec. Služinčad ima v hiši tudi stanovanje in hrano. Navzlic temu pa so domala vsa naša dekleta pustile te službe in so odšle po večini v tekstilne tovarne. V tovarni zaslužijo kot tkalke od 24 do 27 pesov dnevno, kot pomožne delavke pa od 19 do 20 pesov na dan. Tkalci imajo dnevno od 25 do 30 pesov, delavci povprečno po 25 pesov. Mehaniki v tekstilni industriji zaslužijo mesečno okrog 1.300 pesov, mojstri pa od 1.400 do 1.500. V splošnem pa sloni zaslužek v tej industrijski stroki na akordu in na nagradah od storitve čez normo. STAROSTNA IN POKLICNA RAZVRSITEV Po statističnih podatkih, s katerimi razpolaga Društvo Slovencev, se danes v Argentini 5282 slovenskih novonaseljencev, od katerih je: otrok do 14. leta 540 fantkov in 443 deklic, skupaj mladine od 15.—20. 99 213 fantov in , 177 deklet i} odraslih >> 20.—30. 99 1.111 mož in 688 žensk JJ » n 30.—40. 9' 676 jj in 346 „ „ ff i> 40.—50. 9) 412 JJ in 227 „ „ tf tt 50.—60. 99 181 JJ in 133 „ » 60.—70. 99 74 JJ in 45 „ JJ tf n 70.—80. 99 8 JJ in 6 „ JJ t> nad 80.- 99 1 mož in 1 žena JJ skupaj: 3.216 moških in 2.066 žensk skupaj Joj! — prekrižane smučke! A Janezu Fleretu so kot novincu tudi v Argentini ta greh odpustili ... Krepki kmečki možaki in fantje so se vrgli na zidarstvo. Delo pri zidarjih je sicer težko, toda zaslužek je najboljši. Izučen zidar ima po mezdni pogodbi po 32.— pesov na dan pri osemurniku. Navadno pa se dela po 10 ur in še več. Pomožni zidar zasluži po 29 pesov dnevno, zidarski strežaji in pomožni delavci pa po 25.50. Enake plače kakor zidarji imajo tudi stavbeni mizarji in tesarji. Podjetniki navadno k tem uradno določenim mezdam' dodajajo še po enega ali dva pesosa na dan. Navadno pa se tudi v tej stroki dela na akord. Ugodnost, zidarskega poklica je še v tem, da tukaj to delo nima sezonskega značaja in nudi zaslužek vse leto. Zelo dobro služijo obrtniki pa naj delajo pri mojstrih ali pa na svoje. Povprečna plača obrtniškega pomočnika se suče okrog 35 pesov dnevno; dobro so plačani zlasti mizarji, ključavničarji, razni mehaniki in strokovni delavci. Mladi izobraženci so našli izobrazbi primer- ne službe. Nekateri so nameščeni v državnih službah, več pa jih je v trgovinskih ter industrijskih podjetjih. Ker je po tukajšnjem mezdnem sestavu u-radništvo vobče slabše plačano kakor delavstvo, zato tudi slovenski izobraženci, ki so zaposleni v uradih, na splošno manj služijo kakor naši delavci. Povprečna uradniška plača se suče med 450 in 600 pesosi na mesec. Poleg redne plače pa ima vsak delavec in u-radnik še 13 plačo in plačan dopust. Mnogi mladi izobraženci so se zaradi nizkih uradniških plač odločili za tovarniško in tudi za težaško delo. Najdemo jih v tekstilnih tovarnah, v tovarnah za predelovanje lesa, pa tudi med zidarji, kjer se nekateri kar krepko uveljavljajo kot kontraktisti, ki v manjši družbi sprejemajo v lastni režiji gradnjo stanovanjskih hišic. Zlasti bivši dijaki s tehnike so se vrgli na to delo in ti se bodo sčasoma uveljavili kot gradbeniki, ko bodo položili potrebne izpite, kar pa tukaj ni težko, ker je v ta namen organiziranih mnogo večernih tečajev. Po dovršenem tečaju napravi vsak tečajnik izpit za stavbenika in je ta izpit od državnih oblasti priznan. Med vsemi slovenskimi novonaseljenci se nahajajo v najtežjem položaju stari izobraženci. Ne samo, da težko dobijo stanu in izobrazbi primerno zaposlitev, temveč sploh težko dobijo delo, ker se vsako podjetje že tako brani sprejeti v delo starega človeka, zlasti pa se še brani starega izobraženca. Zaslužek je tolikšen, da zadostuje za preživljanje in, kdor je količkaj varčen, si lahko tudi nekaj prihrani. Najprej je treba povedati, da odbitki za razne socialne prispevke niso veliki in znašajo od 8% do 10%. Preživljanje v družini je cenejše, kakor pa če je delavec navezan na hrano in oskrbo pri drugih ljudeh ali celo na hrano v gostilnah. Vzdrževanje odraslega člana v družinskem gospodinjstvu stane mesečno od 65—70 pesov. Hrana ni draga. Glavna živila so: kruh, moka. Cene pa so: meso od 2.20 do 4 pesose, moka stane kg 0.40 $, sladkor 1.50 $, 1 kg kruha stane 055 $, razmeroma drag je krompir, ki stane kg po 35 do 40 centavov, liter namiznega olja velja 1.90 $, steklenica navadnega vina stane 1.30. Navadno se samci pridružijo k družinam in imajo pri teh vso oskrbo, mnogi pa si tudi sami kuhajo. Opoldne so se navadli na tukajšnji asado t. j. na ražnju pečena govedina, h kateri pospravijo štruco kruha in steklenico vina, zvečer pa si ^imi skuhajo doma večerjo. Kdor pa bi se hranil po gostilnah in restavracijah, bi pa lahko ves zaslužek pojedel. Obleka in perilo ni poceni. Dobra srajca stane okrog 60 pesov, par čevljev velja povprečno 60 pesov, moška obleka od 300 do 600 pesov. Drage so obleke iz angleškega ali drugega uvoženega blaga in dosežejo ceno 1.500 pesov. Na splošno lahko rečemo, da se je večina naših rojakov znašla in že kar lepo uredila. Vsak ima bolj ali manj dobro zaposlitev in zaslužek in tudi že dokaj urejen dom. STANOVANJSKE RAZMERE Dom! Da, t0 je bilo ob prihodu v Argentino za naše ljudi najtežje vprašanje. Lahko je bilo dobiti delo, saj so ga povsod ponujali, težko pa je bilo najti stanovanje. Ljudje niso znali jezika, niso se spoznali po mestu, gospodarji so zahtevali poleg redne stanarine še jamščino; navzlic tem težavam pa so vsi našli streho nad glavo, eden jo je našel preje, drugi pa malo pozneje. Zanimivo pri tem pa je tole dejstvo; kljub temu, da je vsak naš človek zase in po svoje iskal stanovanje, kakor mu je pač slučajno pogled obvisel na oglasih v Prensi, v Mundo ali v Freie Pres-se, so se slovenski novonaseljenci v Buenos Airesu sosredili: Lanus, San Martin, Villa Martelli, Florida, Liniers, Ciudadela, Ramos Mejia, San Justo — to so danes glavna strnjena slovenska naselja v velikem Buenos Airesu. Odšli pa so naši ljudje tudi na vse štiri strani velike Argentine: na skrajnem seve-Vzhodu v provinci Misioncs so si kupili male čakre in na njih samostojno kmetujejo. So kar zadovoljni. . Slovence najdemo tudi v provincah na severu; v provinci San Juan naši fantje zida-rijo; v provinci Santiago del Estero izvršuje zdravniško prakso slovenski zdravnik; 'naši ljudje delajo tudi v provinci Formosa; močna skupina je v mestu Rosario v provinci Santa Fe; kar precej naših rojakov je v Gor dobi. Šli so pa tudi proti zapadu in jugu Argentine. V Mendozi je okrog 300 naših ljudi. Za Buenos Airesom je tukaj največja slovenska skupina. Zaposleni so po tovarnah, deloma na kmetijah in po vinogradih. Kulturno so zelo razgibani in so ustanovili Društvo Slovencev V Mendozi. Ker imajo v svoji sredi sloven- Yerba - mate, bogastvo pokrajine Misiones skega duhovnika, imajo redno nedeljsko slovensko mašo. Slovenski pevski zbor poje pri maši, večkrat pa se tudi Argentincem predstavi; za slovenski živelj v Mendozi Društvo skrbi s predavanji, akademijami in podobnimi prireditvami. V San Luisu, ki je glavno mesto province z enakim imenom, je slovenska bogoslovna fakulteta, na kateri študira 25 slovenskih bogoslovcev in predava 5 slovenskih profesorjev. Poleg teh pa je v San Luisu še okrog 30 naših ljudi. V argentinski Švici v San Carlos-u de Ba-riloche živi 48 slovenskih novonaseljencev, med temi je 7 družin s 25 člani. Sem so se zatekli zlasti naši smučarji in alpinisti, ki se na raznih športnih tekmah odlično uveljavljajo ter tako utrjujejo slovensko ime v Argentini. V Rio Negro in Neuquenu naši ljudje zida-rijo in delajo' v velikih sadovnjakih in hmelj-skih nasadih. Sredi peščene Patagonije v Comodoro Riva-davia je na petrolejskih poljih in v uradih petrolejske družbe "Diadema Argentina" zaposlenih mnogo naših fantov. Kljub veliki oddaljenosti in osamljenosti se dobro drže in so v stalnem stiku s svojimi znanci in zlasti z Društvom Slovencev v Buenos Airesu. Na skrajnem jugu na Ognjeni zamlji so naši ljudje cenjeni kot zidarji. Glavnina slovenskih novonaseljencev pa je ostala v velikem Buenos Airesu in v večjih krajih province Buenos Aires kakor so: La Plata, Mar del Plata, Miramar, Chapadma-lal, Tandil. SLOVENSKI DOMOVI Po dve družini skupaj imata navadno v najemu hišico. Položili sta skupaj jamščino, ki znaša okrog 1000 pesov, redno pa plačujeta najemnino, ki znaša za hišico od 250 do 500 pesov. Vsaka družina ima vsaj po eno, sobo, kuhinjo in pritikline pa uporabljata skupno. Večina slovenskih stanovanj je že urejenih in opremljenih ter so pogradi, zaboji in podobna taboriščna navlaka iž njih že izginili. Družine, ki imajo več članov, ki služijo, pa si že postavljajo lastne domove. Vsak najprej gleda, da si prihrani denar za lot-zem-Ijišče. Takih posestnikov lotov je med Slovenci v Argentini že kar precej. Vedno več pa je tudi takih, ki si že postavljajo lastne hišice. Nekateri se zadovoljijo z lesenimi. Preprosto-barakico z enim prostorom, brez poda, postavljeno na travnik, se dobi za 1.300 pesov. Enodružinska hišica s sobo, kuhinjo in straniščem stane približno 8.000 pesov, lepa udobna in prostorna lesena hiša pa stane od 15 do 16 tisoč pesov. Večina gradi zidane hiše, češ če bodo kdaj te prodajali, bodo take lažje prodali kakor pa lesene. Preprosta zidana hiša s sobo. kuhinjo in najnujnejšimi pritiklinami, če io last- nik sam zida brez najetih delavcev in sam nakupuje gradbeni materijal, stane okrog 25 tisoč pesov, drugače pa izpod 40.000 pesov ni zidane hišice. V dveh letih so slovenski novonaseljenci v Buenos Airesu plačali v gotovini za stavbne parcele in zidavo okrog dva milijona pesov. Na ta način nastaja novo slovensko naselje v Lanusu, drugo v San, Justo. Slovenci pa zidajo svoje domove tudi v drugih mestnih predelih velikega Buenos Airesa, zidajo pa tudi zunaj v provincah. Nadaljni razvoj slovenske gradbene delavnosti in podjetnosti je odvisen od tega, kakšne bodo še naprej možnosti zaposlitve, kakšen bo delavski zaslužek in v kakšnem razmerju bodo cene življenjskih potrebščin z zaslužkom. V splošnem smemo reči, da se doslej še noben slovenski begunec ni pokesal, da je prišel v Argentino. Lljudje so zadovoljni, godi. se jim razmeroma dobro in kar je največ vredno strnjeno so naseljeni, zato je med njimi povezanost, ki daje možnost živahnemu kulturnemu, verskemu in družabnemu življenju. IMIGRACIJA BEGUNCEV V U. S. A. Med države, ki so po končani drugi sve- bežali na ozemlje Nemčije, Italije ali Avstri-tovni vojni odprle vrata in pripravile prostor je pred 22. decembrom 1945. Z določili o drža razseljene osebe ali DPs s posebnimi zako- žavljanstvu je — kar je za Slovence važno — ni in uredbami, spadajo tudi Združene Drža- onemogočil imigracijo Primorcem, ve Amerike. PRVI ZAKON Bile so ZDA sicer s svojo zakonodajo o sprejemanju beguncev med zadnjimi, vendar so z zakonom iz leta 1948 (Public Law -774, 80 Congress) precej na široko odprle svoja vrata. Zakon je določal, da more biti vseljenih 205.000 'beguncev, ki jim njihovi sorodniki, prijatelji ali znanci ali pa njihove nacionalne in podporne organizacije preskrbe tu "home & job", stanovanje in zaposlitev. To preskrbe tako, da ne bo zaradi prihoda teh novih kak tukajšnji državljan izgubil stanovanja ali zaposlitve. Bila je določena procedura za komisijo, ki sprejema begunce. Po tem zakonu bi morali biti vsi begunci tu do 30. junija 1950 odn., kakor so kasneje določili, dobiti. do tega dne vizume. S posameznimi določili pa je bil sicer zakon ozek: mogli so priti sem le begunci, ki so pri- Zasebne, nacionalne in podporne organizacije, ki praktično nosijo večino dela pred samo proceduro za vizum in po prihodu begunca sem, pa so leto dni pred potekom veljavnosti tega zakona začele akcijo, da bi bil sprejet nov zakon ali vsaj stari v nekaterih določilih spremenjen, pa obenem tudi povečano število beguncev, ki naj pridejo sem. Zakonski predlog je z največjimi težavami in odlaganji z dnevnega reda tako v senatu kakor v poslanski zbornici končno le bil sprejet in tudi podpisan od predsednika. Izdan je bil kot "Di-splaced Persons Act with Amendments of Ju-nmače, kot da sem v loški cerkvi. Kako, da mežnar Jur ni položil lesenega poda po tleh?! Zanikrnež!... Ne, saj nisem doma v cerkvi svetega Jakoba, komposteljskega romarja... sem v cerkvi svetega Jožefa, varuha družine... Ne! Doma sem, v naši farni cerkvi: glej, na listni strani svetega Roka! Prav tam stoji kot v Loki in celo prav tak je: ves zlat dviga svojo tuniko in kaže krvavo rano na nogi... ob njem pa pes, s hlebčkom kruba v gobcu... Ko bo izročil kruh u-bogemu zapusčencu, se mi zdi, bo veselo zalajal: "Glejte, pes sem se usmilil človeka, in ne vi, ljudje božji!" Zdaj sem pa res doma in predem misli: kot s svetim Jakobom sem šel romat — čez morja v španske dežele.. tu sem pal v zapu-ščenost pampe... in našel v njej kruh, ki ga drži v gobcu pes-stroj z železnimi zobmi: prav res iz kamna in cementa... Ne, saj to je topla loška "prešca", kakor smo jo dajali revežem za Verne duše in za Adventni čas. Zunaj pada sneg. Samo čakam, kdaj bodo pevci s kora (ah, saj tu ne pojo, samo orglar igra tuje kompozicije!) zapeli kakšno našo domačo, tisto, ki jo je moj fant tako rad in tako brez posluha pel: Sv-e-ti Jožef i-in Marija gre-e-sta v mesto Betlehem.. . Ko sem izstopil iz cerkve, sem takoj poizkusil, če se da iz snega napraviti kepa. Ni bila taka, kot pri nas, bila je precej vodena, to- da — kam naj jo vržem. Kako rad bi pona-gajal ženi in ji jo ljubeznjivo' vrgel v hrbet! Tinček! Metka! Jožejka! zdajle bo vojska, hej! Nimam je vreči v koga... sami neznanci. .. Spustim jo na tla... V kavarni sem sedel k širokemu oknu in pil toplo kavo. \ Lepo mi je. Še lepše je meščanom. Da, čudovito! Odpirajo se okna in vrata, vse lovi na roke sneg. Je res ta volneni kosmiček kristalna voda? Včerajšnji dež ?.. . V kavarno prihajajo ljudje, vsi govore o snegu kot največjem čudu zadnjih let. Da, da: ves svet je narobe. Vpliv atomskih eksplozij v svetu? Sprememba svetovne konstelacije? ... Pobeg Evrope v Argentino, he. .. he... he ?... Prihajajo fotografi z aparati. Slikajo. Vsi iz kavarne gremo ven na sneg. Še enkrat! S kepami v ro- kah. Predlagam: sneženega moža, ''muneco"! Naredimo ga kar na trotoarju! Za nos mu vtaknemo zvit časopis.- Na glavo mu položim svoj klobuk. Tako delamo pri nas. Senzacija. Kot v filmu. Postavimo se krog sneženega moža in se slikamo. Jutri bo slika v časopisu pod naslovom "Švica v Argentini", časopisni reporter nam pravi,' da bo izšel uvodnik z naslovom "Sneg". (Koliko let je, ko smo pisali šolske naloge: Prvi sneg?) Tukajšnja pesnica Klara Kramer da je . napisala danes navsezgodaj pesmico, ki jo bo tudi prinesel jutri "E1 Popular". Pokaže mi jo. Sedem nazaj h kavi in berem. Prepišem jo: Vstopila sem v pomlad pod plaščem Vzbudila sem se v čaru sladkega slapovja: snežinke padajoče kot kristali beli pokrajine iz sanj so slikale mi v okna. Oči se vzradoste mi ob preprogi beli: hoteč čutiti jo pod svojimi koraki > ,sem šla počasi čeznjo nalik rahli senci in sneg me je ovil z objemom svojim hladnim. Vzela nežno sem v dlani snežink kristale: kot da listki rož so, spremenjeni v pene; dež teh listkov belih stresel z vej na tla je z nebnega prestola dobrohotni mesec... čutim, da sem vsa stopljena s snegom bratskim, vse zajeta sem v hlad ljubkega objema. Na sneženi poti prvih dni pomladi mi korak je pustil sled kot srna bežna... . Lepo. Lepše kot šolska naloga. Lepše kot bo jutrišnji uvodnik. Lepo razpoloženje, toda — ni naše. Ni moje! To je razpoloženje pričarane enkratne eksotičnosti iz tujega sveta, jaz pa doživljam povrnitev naše tisoč letne domačnosti, darilo za svoje domotožje, spomin od doma. .. Nanj misleč sem se vozil nazaj. Sneg je še vedno naletaval. Vsa pampa je bila bela, bela ravnina. .. Srečaval sem avtomobile, v katerih so starši vozili svoje otroke, da vidijo pokrajino v snegu. Oh, otroci, ko pa ni klancev in vi ne poznate sank! In ni dreves, da bi se potolkli, zadevajoč se vanje. .. V očeh nosijo začudenje — strah... Tinček, Metka, Jožejka bi skakali od navdušenja in vlekli sanke izpod strehe; hej! Živali so še vedno mižale in se stiskale preplašeno v gruče. Mraz jih je pokrival s to-pečim se ledom. Trava je izgubila slast. Ni drevja, da bi jim dal zavetje. Ni staje. . iskal sem jo po vsej pokrajini namesto njih, ki je ne poznajo... in v ušesih mi je pela s Tinčko-vim glasom božična pesem — tam stoji pa hlevček... Ni ga. In sem čudno razočaran: če je božič — kje je hlevček? Ko pa sem v Črnem Kamnitniku stopil z voza, sem občutil novo veselje: v snegu je o-stala globoka stopinja... Pravijo, da dvajset let ni palo toliko snega, da bi ostala sled pod korakom. Pa še tedaj je bilo manj snega, kot tokrat. In spomnil sem se, da so prav pred dvajsetimi leti prihajali prvi Slovenci v Črni kamnitnik. Prevzela me je čudna misel: ali ne stopam zdaj po dvajset let pozabljeni sledi, ki se je nenadoma pokazala izpod snega in udarila odspodaj navzven? Pozabljene stopinje... Nasmehnil sem se, gledal v tla in skakal po sledeh: bom že kam prišel. In prišel sem kot vedno in kot bi brez njih: k slovenski hiši. Na cipresni živi meji je bilo snega, da si ga lahko otresel. Nizka drevesca v vrtu — cvetoče breskve — so imele na notranji strani lepo sneženo progo. Na pragu sem otepel plašč in s čevlji udaril ob zid, ne da bi s tem naznanil svoj prihod, temveč da napravim neko kretnjo, ki sem jo že pozabil. V veži pred kuhinjo sem opazil pod stropom sveže klobase in gnjat:' "kranjske klobase" in ''kraški per-šut". Zadišalo je tako domače... Ko sem odprl vrata, so se mi zarosili naočniki od tople sape (hej, ali je to tisti božični hlevček, ki sem ga iskal v pampi?) in sem zato veselo pozdravil: "Vesel božič!" "Prav tako smo si voščili mi," je odvrnila Grozdnikova mama ob štedilniku. Skozi- obrisane naočnike sem zdaj opazil družbo: Grozdnik, gospodar pri petdesetih, fabriški delavec, je sedel za mizo, na kateri je bil liter, doma iz grozdja iztisnjenega vina, kaplja, kot je ni enake v Argentini! V goste sta prišla dva njegova rojaka iz sosedne vasi v Beli Krajini, Janez, kovač, in Miha, ki se poti po zimi ob pečeh za žganje cementa - klinkerja, poleti pa -sploh gori iz njega in ekrog njega; tako vročino mora prenašati v tovarni. Sta najstarejša Slovenca tu poleg Grozdnika samega. Pred vsakim je krožnik z domačo pečenieo in kislim zeljem; pa polna čaša vinca iz grozdnikove kleti. Mati je na štedilniku obračala reberca . "Prav res je božič. Še klali ste." ''Naš ni imel prej časa. In je naneslo tako, da smo včeraj klali, danes imamo pa božič. Kar verjeti ne morem. Boste reberca?" "Odveč vprašanje. Kdo bi si mislil, da sem prišel na koline! Žele sem iti nekam po svetu in z nekom deliti naše razpoloženje. .. pa sem prišel sem, kot vedno." Že sem imel reberca pred sabo. Prej sem izpil še kozarček žganja, domačega tropinov-ca. Nato pa vina, malo prej, malo vmes med jedjo, pozneje... kot ponavadi, če je dobro in če ga imaš... Mati je samo vzdihala: ''Taka krasota! Nisem še doživela takega dne v Argentini, pa sem že dvanajst let tu. Kar solze imam v očeh." "Od pečenja, mati, od dima." je pripomnil Janez. "Ves dan hodi 'okrog hiše in lovi sneg kot otrok," je rekel gospodar. "Davi sem šla odpret kuram. Naj še one Vidijo sneg. Kako so skočile iz kurnika! Mahale so s perutnicami, poganjale se kvišku, s kljunom lovile snežinke, kot da jim nebo trosi žita. Potem pa jih je začelo zebsti in so se poskrile v kot. Zdaj miže in čakajo konca haletavanja. Zanje je čudeža že dovolj." "Zate pa še ne ,,vieja?" "Ne, zame še ne. Mislim na zadnji božič doma, ko so bili še otroci vsi majhni ob meni... zdaj so se že razšli vsak k svojim... tudi na hišo mislim, ki sem jo prodala, da smo lahko prišli sem za tabo, saj ti nam nisi nič poslal... In zdaj ta krasota!" ''Saj to je, ko nisem mogel. Kakšen je bil naš prvi božič tu, kaj, Miha in Janez? Tedaj nismo jedli reberc, svoja lastna smo kazali kot crknjen konj na pampi. Še pes se te ni u-smilil, "je poprijel Grozdnik. In je povedal svojo zgodbo: ''Začela se je postavljati tu tovarna za cement, prej je bila sama velika apnenca. Riš še nikjer, le galponi za delavce. Šestnajst jih je bilo v enem, ležali smo po pogradih in kuhali skupno, kar smo imeli. Največkrat nič. Eno leto sva bila z1 Janezom ob kruhu in mleku, vina pa nisem pokusil tri leta, prav res. Zato ga zdaj toliko več. Ni bilo dela, ne zaslužka. Trpeli so nas tu bolj iz usmiljenja kot potrebe, živeli pa smo drug drugega. Delali smo po en dan. po dva na teden. In če si delal tri,si bil že srečen, če sem jaz delal, je moj prijatelj počival; tako smo odstopali delo drug drugemu, da smo vsi živeli, se pravi, ! da nismo umrli. Kako naj bi še kaj poslal domov" ... Segel je po vinu in klobasi, kot da hoče maščevati tiste slabe dni. "Res je tako," je dodal Miha, "Štiri leta sem krošnjaril po Argentini in več prespal na prostem kot v hišah na postelji. Iskal sem zaslužka, pa ga ni bilo. Na Paternalu smo se drenjali in živeli na račun bodočega zaslužka; koprnel sem samo po tem, da bi toliko zaslužil, da bi imel za domov. Od doma so mi ponujali, da mi plačajo vožnjo nazaj, pa me je bila sram. Kaj tekega: Amerikanec, ''pa nima za nazaj". Ne, tega ne. Še veš, oče Grozdnik, da sva neki mesec zaslužila vsak 16 pesov?" je rekel Janez. ''Ne mislim rad na tiste čase," je začel Miha. ''Vem samo to, da sem kleče prosil direktorja in roki sem dvignil, naj mi da nekaj ur dela na teden. Danes me je sram, ampak takrat sem padel predenj kot pred Boga. Ženil bi se rad, pa nisem vedel, na kaj." Tedaj sta prišla še dva gosta: Zoričeva dva, brat in sestra. Marko, "marronero", kamnar v kamnolomu, in Francka. On je bil tudi med najstarjšimi naseljenci, ki so prišli v najslabšem času v ta kraj. Čez nekaj let pa je dobil še pismo od sestre Francke, naj jo za božjo voljo pokliče sem in čim prej. Doma da ji ni živeti. Za vsako ceno da gre zdoma. Brat bi jo poklical in si je sposojeval denar, da ji ga pošlje. Vprašal je za posodo tudi znanca z doma, Baučarjevega Jurja s Podzemlja. "Za Francko?" "Za njo." "Njo pa poznam. Pred leti je bila še otrok. Če me hoče, jo pokličem kot nevesto." Ona je odgovorila, naj stori vse, da pride sem, čeprav kot nevesta. Tako je Jur na svoje ime dobil zanjo "li-bre desembarco" in poslal denar. V "Emigrantu" so se potem srečali: brat in ženin z nevesto. Jur je bil majhen, z velikimi črnimi brki in mežikajočim pogledom. Čez lice je imel brazgotino, ki mu je ostala od nesreče v kamnolomu. Zato mu je bil videz surov, prav kot je bil res. Nevesta se ga je ustrašila. On pa se ji je zmagoslavno približal in ji mežikajoče začel: "Tako takšna si zdaj, Francka. Tedaj si bila še otrok, ko sem te poznal, zdaj si pa punca in pol! Vraga! Nepočakan sem. Hitro opravi z oblastmi, potem pa greva vkup... so- bo sem že najel v hotelu, pa z eno samo posteljo, veš... hehe!" Ona ga je samo plašno gleiala in se mu odmikala. Nato pa planila k bratu: "Marko, prosim te., ne maram se možiti... ne z Jur jem ne z nikomur. . Naj bom pri tebi, gospodinjila ti bom, prala, kuhala..." "Če boš imela kaj." ''Stradala bom s tabo, samo Jurju ne in — nazaj ne, Marko!" Ženin je bil v zadregi. Brazgotina mu je trepetala od razburjenosti. Oči so mu razjarjeno mežikale. Tedaj so poklicali Francko v urad in on je jezno odšel z bratom. Prihodnje dni je brat Marko napravil več potov, da bi Jurjevo "nevesto" prepisal na svoje ime kot njen brat, pa ni uspel. "Kot nevesta je poklicana in če se v treh tednih tu v Hotelu ne poroči, jo bomo poslali nazaj. Postava je postava in brezposelnih ljudi je dovolj." Francka je jokala kot še nikdar v življenju. Tedaj je prišel k njej "ženin" sam: "Boš moja žena ali ne boš, zdaj se odloči! Dovolj je te sramote. To ti pa povem: nazaj domov ne boš šla!" in zagrozil ji je s samokresom, ki ga je potegnil iz žepa. Francka zdaj ni več jokala. Ko je prišel brat, sem mu je naslonila na ramena, potem pa vdano rekla: "Vzamem ga. Samo da ne grem domov, moj Bog!" Takšna je bila civilna poroka Zoričeve Francke s Sinjega Vrha in Baučarjevega Jurja s Podzemlja v "Emigrantskem hotelu." Po obredu so takoj odšli v Črni Kamnitnik. Vso to zgodbo so mi povedali tukajšnji rojaki in tudi to — z nasmehom in pikantnostjo: ko sta ostala poročenca sama, se je vsedla na kovčke v veži in zajokala... "Naj grem nazaj... nazaj... nazaj...!" Ni se premaknila. . . On je nato poklical policaja, ki je oblastveno "uredil zadevo"..." Že prvi mesec je ušla od njega. V Buenos Aires. Ko pa je njen "mož" po taki sramoti premenil službo in odšel s črnega Kamnitni-ka, ss je vrnila in zdaj gospodinji bratu. Lahko bi se poročila že večkrat, pa se noče. Ta dva sta zdaj prišla v družbo, kjer sem Francko spoznal osebno. Oči je imela globoko vdrte, kot da je v njih pokopana njena sanja. Le žalosten oblak je visel na njih. Bila pa je še jedra in sveža in morala je biti lepo belokranjsko dekle. Predstavil sem si jo takoj pri bratvi grozdja in videl njtno lice kot poln grozd, ki je moral bolj opajati kot vino. Le kaj jo je nagnilo, da je šla čez morje k neznanemu možu?... Taka dekleta imajo svoje sanje in svojo trmo... dožive pa potem razočaranje in zlom. .. Pravijo, da se že dolgo ni smejala. Meni se je nasmehnila: "Vi ste izmed nas tisti, ki je zadnji odšel iz domovine in ste je še polni: povejte nam kaj o nji! Oh, kako rada bi šla nazaj..." "Prej pa si silila sem, pa kako!" ji je očital brat. Da se ne bi omenjala zgodba, ki sem jo poznal, sem preslišal očitek in odvrhnil: "Gospa, če bi vam govoril o domovini, bi govoril o grobovih in bedi, kar pa ni na mestu, ko doživljamo tako bogat in vesel dan in smo na kolinah." Ko sem omenil ''gospa,, ji je bilo nerodno; jaz pa sem vzel kozarec in veseljaško napil: "Pač pa sem vam prinesel nekaj z naših krajev: sneg! — Sneg v času, ko so pri Vas že dozorele trte in je zdaj doma čas trgatve ... Pa ne bom vas spominjal vinskih goric, rajši naših zidanic, ki so take pozimi tam kot zdaj tale hram: Na mizi majolka — na krožniku pečenice... Naj živi kreolka... a še bolj naše Belokranjice! Vsem nam se svetijo oči., in ko se pogledamo vanje, nam zazvone stare sanje kot kraguljčki z naših sani. —Sneg naletava z neba! tu smo zdaj kot doma — splaknimo žalost srca! Hura!" In smo ga zvrnili vsi. "Tako: dol spomini! Pa smo spet v Argentini." "Nisem mislila, da bo tako veselo tu. Snega sem se ustrašila, ker je v zametu dolgčas —■ kako vse drugače je ob bratvi..! ... Tako razpoloženje kot danes tu." "Ne, tu je kot božič in mi smo v topli štal-ci," je pripomnila mati. "Mi smo pa pastirčki," je rekel Miha". S krampi in lopatami." . ''Kaj pastirčki: kralji!" sem dodal, ko pa vem, koliko ima vsak denarja in kupujejo po vrsti vsi lote, kdor že nima hiše v mestu. So tudi, ki tišče denar doma pod posteljo. "Pa kralji, če hočete," je dodal Janez. "Lahko bi nesli tja v hlevček kadila, mire in zlata. Kadila je tu nič koliko: iz treh dimnikov se vali noč in dan že dvajset let, na drevju ga je za prste debelo, v pljučih pa bojda nič manj... Če je "mira" dišava, kot pravijo, kaj diši lepši kot te pečenice, ki jih mati obrača v pončici?" Zlato naših dni pa je — cement, ali ne?" se je zasmejal svoji duhovitosti. "Brezbožnež!" ga je zavrnila mati." Le norčuj se! Pa ne veš, da sem danes res kot ob jaslicah. Tale sneg... ''in je -odprla vrata. "Kot da ga angelci trosijo. Pa naj ga natrosijo za en meter, tvoja vest ne bo bela, Janez." "Ampak pastirčki smo pa res bili takrat, ob prvem božiču, kaj, Janez" je začel zdaj Miha. "V galponu smo bili kot v štali, brez krave, sami osli, da se nas Bog usmili." "Vročina taka kot zdaj mraz. Tisti božični dan sem si mislil: morda pa bo le kdo ostal za praznik doma in bom dobil za kakšno uro dela? Že od štirih zjutraj sem čakal capata-za in sem dobil za tri ure dela... Tako se me je Bog res usmilil in sem lahko plačal starega "lechera". Od takrat nas mlekar ni zapustil in nam ga nosi vsak dan," je navezal Grozdnik. "Tako je prišla "krava" v naš hlev...," je spet neumestno dodal Janez. "Boga pa ni bilo in ga še ni!" "Pustite že te pogovore, brezbožni dedci, ko pa je danes res pravi božič. Bojim se, da bo sneg vsak čas prenehal in ga ne bo več," je rekla mati in prisedla k Zoričevi Francki, "še nikdar nisem bila tako doma kot ta hip. Pela bi kot včasih na koru. Tudi ti si bila cerkvena pevka. Zapojva no kakšne božične, dedci pa naj se menijo, kako je bilo včasih; me pa, kako je ta hip lepo in naj bi bilo še lepše." In začela je- s svojim še dobroohranjenim glasom: Sveta, noč, blažena noč... Tudi Francka je pripela... potem sem pritisnil še jaz... (kako?) in nato drugi... in v hipu je bil med nami slovenski božič koncem septembra. Vsem so stopile solze v oči. Malo od toplote ognjišča, ki nas je odevala, pa malo o.d vina in žganja, a največ od tople misli na dom in sneg. Zunaj je še vedno naleta-valo.. . v kuhinji pa je pela naše pesem, da so se nam topila srca. Dobrota je stopala v nas in Ljubezen, kot da se ta hip poraja med nami Jezušček, ki se je rodil na svet v štali-ci, da nas odreši greha in prinese duši mir.. . "Oh, ko bi bili moji otroci tu," sem ginjeno pripomnil. "Ta večer morajo biti vse družine skupaj z vsemi otroki, je pri nas navada. Mislim si svojo družinico: najmlajša bi samo gledala jaslice in lučke, srednja bi že zaigrala na klavir, fant bi pa zapel spet tisto: Sv-e-eti Jožef i-in Marija gre-e-sta v mesto Betlehem..." Vsi so pritegnili... Pesem je postala vesela, poskočnica... izseljenska kolednica, ko smo tudi mi iskali prenočišča po tujem in smo ga. našli pod milim nebom, kot ti, Janez, ali pa v galponu kot vi drugi. .., Miha, kaj?" "Če bi morala danes Sveta Družina v Argentino, postavim samo", je začel Janez, "bi bila gotovo zašla v tisto štalico, ki ima ime "Emigrantski hotel". Pa bi še božji otrok ne ostal tam, pravim." Vsi smo se nasmejali primeri. Le Francka je bila čudno prizadeta. Ko smo pa nato zapeli — tamkaj v štalici na zlati slamici rojen je božji Sin. . . in sem "ro-o-jen je" zapel solo kot stric Fe-škovc ob polnočnici na koru, so vsi podstavili svoje glasove, le Francka je čudno bledela. "Kaj ti je, za božjo voljo?" jo je vprašala Grozdnica. Francki pa so se čudno vžgale oči in me je kot brez zveze vprašala: "Koliko pa je star vaš Tinček, pravite?" "Petnajst let bo imel, gospa, pa je fant od fare, že prevelik, da bi bil za kolednika. Ko je imel osem let, je koledoval. pri sosednjih hišah in doma, najrajši pa je pel tisto veselo: sveti Jožek — dobri možek ziblje dete — Jezusa.. . Sedel mi je — s krono na glavi kot kralj z Jutrovega — na kolenu, češ, da jaha kamelo, in se drl na ves glas: ziblje Dete Jezusa..." In spet smo vsi zapeli, tako močno in veselo, da sta se tresla miza in luč:— dobri možek.. . ziblje dete... "O Jezus!" je zavzdihnila Francka in se skoraj onesvestila Grozdnikovi materi na rame. "O Jezus!" Potem si je zatisnila z robcem oči in zajokala. Brat Marko se je dvignil: "Ti je slabo? Francka? Pojdiva domov!" "Ne!" je zaihtela še glasneje Francka. "Takrat bi morala iti domov.. . domov v Belo Krajino... pa si me pustil tistemu..." Široko se je zazrla v kot, kot da išče jaslic (ali jih vidi?) . . .na šipah se je topil zadnji sneg — še hip in ne bo morda več božiča... ali šele po dvajsetih letih, kot je zdaj čakala petnajst let na ta hip. "O Bog!... tistemu — Herodežu!" Vsi smo se spogledali. Kaj misli s tem? Grozdnica jo je mirila: "Pomiri se! Kaj ti je storil?" "Kaj mi je storil?" in je zajokala v robec: "Nikomur še nisem povedala... toliko trpim ob spominu na trgatev in božič. O, v tistem "Emigrantu" je bil tedaj tudi otrok... prinesla sem ga s sabo iz Evrope. . . Zato nisem mogla k Jurju..-. zato nisem smela nazaj... Saj bi morala v vodo.... Mislila sem, da bom lahko tu ostala, ne da bi se poročila, pa bi potem poklicala sem fanti, ki sem ga imela rada .*.. Ko sem potem šla k Jurju, sem mu vse povedala in ga lepo prosila, naj bo dober otroku... On pa je zarohnel: "Za Jožefa pa že ne bom. Še tebe bi s težavo redil, ko sem ti dal vse za vožnjo, pa naj še tujega pankrta!" In me je nagnal v mesto, da bi...", zajokala je še silneje, "— in sem odpravila. .. O Bog, zdaj veste. . . potem se nisem mogla več vrniti k Jurju... Nikogar nočem. .. O, "moj sin..." Skrušena se je nagnila na mizo, obloženo z jedačo in pijačo: "Sem mislila, da naju v tistih časih res ne bo mogel živeti..." "Revica," jo je božala Grozdniea po le-žeh." Nismo vedeli. Ne bi peli teh pesmi..." Francka pa je dvignila robec z oči, zdelo se mi je, da so se spet zablestele kot morda takrat — pred petnajstimi leti — v času trgatve... ljubezni... pričakovanja... Njen o-raz je izgubil temnost in ustnicefiso dobile izraz človeka, ki mu je odleglo v srcu. . . Zardela je kot tak, ki ve, da je storil sramoto in prosi odpuščanja. . . "Zdaj.. . zdaj... se mi zdi... bi lahko pela..." Toda nikomur ni bilo več do petja. Mati je pogledala skozi vrata in pripomnila: "Ni več snega... ni več božiča... zdaj bo le še brozga... Pa je bilo tako lepo!..." "Lepo!" je zašepetala tudi Francka, da sem se začudil. Ko pa sem videl njen svetel o-braz, sem pritrdil: "Lepo kot čudež!" in se spomnil verza iz jutranje pesmi: dež teh listkov svetnih stresel z vej na tla je z božjega prestola dobrohotni mesec.; . Tedaj pa je prištorkljal čez vrt stari ''le-chero", ki je ob tem času nosil mleko po hišah. Priropotal je, kolnoe na vse pretege: "Prekleti sneg. Ostal naj bi bil, kjer je bil dvajset let. Vse cvetje je šlo. Pa na spomlad tako govno! Po pampi crkavajo konji in jag-njeta in meni je crknila krava. To sem hotel povedati: danes in jutri ne bo mleka!" je zavpil skozi vrata v sobo in odšel. Francki je ugasnil sveti ogenj v očeh in ustnice so se ji spet stisnile kot za jok. Ko sem odhajal nato skozi vežo, sem zadel ob psa: v gobcu je držal klobaso... Spomnil sem se na onega v oltarju, ki je usmiljeno hranil svetega Roka v bedi. In tedaj sem videl Franckinega fanta močnega in debelega, in njo ob njem veselo, z ognjem v očeih in srečno... ne: videl sem samo njeno krvavo nezaceljeno rano... Na snegu so se stopile zadnje sledi. Tudi one izpred dvajsetih let. DOGODKI PO SVETU V MINULEM LETU Dogodek največjega pomena v letu 1950 je vojna na Koreji. Dasi se bijejo vojne že par let na Malaji in v Francoski Indokini dasi ti dve vojni nista manj krvavi, dasi ima Francija v Indokini polovico vse svoje oborožene sile in Angleži komaj obvladujejo komunistične upornike na Malaji, vedar je korejski boj najznačilnejši. Korejsko vojno je povzročila komunistična vlada Severne Koreje. Ta mednarodno ustanovljena in priznana vlada je vojsko uradno napovedala in uradno izjavila, da je cilj vojne uničiti južno korejsko od vseh priznano neodvisno državo in razširiti na celo korejsko ozemlje komunistično oblast z vojaško silo. Na Malaji se bijejo od nikogar priznani uporniki proti legitimni oblasti, v Indokini so komunistično uporno vlado priznali le Sovjeti in sateliti, narodno protikomunistično vlado pa priznavajo vse druge države in narodi. Na Koreji pa je vojska med dvema državama, ki imate od vseh narodov in držav sporazumno priznane vlade. To je prva značilnost. Severna, komunistična Koreja je napadla Južno Korejo proti vsem sporazumom in določilom Zveze Narodov; Južna Koreja je prosila Zvezo Narodov za varstvo in pomoč. Zve*-za Narodov je prošnji takoj ugodila in pooblastila USA, da organizira obrambo Južne Koreje, prepodi napadalca z njenega ozemlja, u-postavi neodvisnost Južne Koreje in ji pomaga, da bo imela mir in zakonito demokratič-/ no vlado in red. Istočasno je Zveza Narodov apelirala na ZSSR, naj vpliva, da Severna Koreja takoj preneha z napadanjem in odpokliče vse svoje vojake z ozemlja Južne Koreje. USA je sklep Zveze Narodov izvršila, poslala svojo vojsko v Južno Korejo in pristala, da general MacArthur postane vrhovni poveljnik vseh vojnih sil Združenih Narodov na Koreji. Predsednik južnokorejske republike je stavil vse. vojne sile te države novemu komandantu Zveze Narodov na razpolago in MacArthur je prevzel poveljstvo tudi te vojske. Kasneje so nekatere države —■ članice Zveze Narodov poslale večje ali manjše vojne edinice. da so- delujejo v tej vojski pod poveljstvom generala MacArthurja. ZSSR poziva Zveze Narodov ni izvedla, ampak je dokazano, da je komunistično napadalno vojsko oborožila, organizirala, izvežbala in vodila. > Na Koreji je torej komunističen blok prvič napadel in prišel stvarno v vojni spor z Združenimi Narodi. ZSSR je to tako izvedla, da se ji uradno ne more očitati, da je ona napadalec, ampak je uporabila za ta namem Severno Korejo, ki ni član Zveze Narodov. ZSSR je uspela, da je podkurila vojno tako, da za cilje Sovjetov umirajo Korejci in sinovi Združenih Narodov, da je bojno polje korejska dežela, da ni postavila v vojno nevarnost nobenega svojega vojaka in ne kraja. Poleg tega je ZSSR z napadom na Koreji dosegla, da se morajo Združeni Narodi boriti Ha eni najbolj nepriličnih točk sveta. Glavno silo daje Amerika. Silna oddaljenost strašno podraži zanjo vsakega vojaka in vsako dobavo na Korejo. Sovjeti so hoteli to; oni hočejo finančno in gospodarsko izčrpavati Ameriko hitreje, kot so jo mogli z mrzlo vojno, ki so jo vodili pet let. Komunistična centrala je vojno v propagandi sijajno pripravila. Izkoristila je bolečo rano v srcih korejskega ljudstva, ki je želelo po drugi svetovni vojni združeno svojo neodvisno državo, pa je dobilo razdeljeno tako, da je bil severni del pod sovjetskim komunističnim režimom, južni pa pod ameriškim. "Borbo za združenje" so vrgli med ljudi komunisti, ''za združenje" so šli umirat korejski vojaki in narod. Le redkokdo je mogel vedeti, da gre za navadno vojsko za razširitev komunistične oblasti. Drugo geslo je bilo: "Azija Azijcem, ven z vsemi tujci!" Komunisti znajo povsod zlorabljati narodna, pokrajinska, kontinentalna in druga obča čustva in razpoloženja ljudi za dosego svojih ciljev. V Evropi se jim je ta satanska igra v drugi svetovni vojni sijajno posrečila; na Kitajskem je rodila mogočne u-spehe; zakaj ne bi na Koreji? Dasi so se ameriške čete in oblasti umaknile z Južne Koreje, so Sovjeti prepričevali Korejce, da je Južna Koreja v "suženjstvu Amerikancev". Sovjeti so računali, da se vojska Južne Koreje ne bo mogla skoro nič upirati, ker ni imela nobenega težjega in modernega orožja. To je bilo res. Severnokorejski komunisti so na- padli po Hitlerjevem zgledu s kolonami tankov, ki so se vili v napadeno deželo kot kače, pred katerimi se vse umika. Šle so kot noži skozi sir. Sovjeti so hoteli "operacijo" izvesti hitro. Niso pa računali Sovjeti na odpor USA in Zveze Narodov. Bili so sigurni, da tega odpora ne bo. Tisti, ki bi moggl voditi kak odpor, so itak le Združene Države Severne Amerike. Te so pokazale do Koreje samo politiko umikanja in popuščanja. Komunisti so dobili celo Kitajsko s 400 milijoni ljudi vsled stalnega popuščanja in ameriški vodilni in odgovorni državniki so v začetku letošnjega leta bili ponovno izjavili, da tudi Korejo in Formoze ne bodo branili z vojaškimi silami. Sovjeti so o-čividno zato bili uspeha sigurni. Zgodilo pa se je nasprotno. Z neverjetno in nepričakovano naglico je predsednik Truman označil napad za to, kar je, namreč "zločinsko motenje miru in rušenje suverene države, ki ji vse članice Zveze Narodov jamčijo ozemlje in neodvistnost" ter odredil ''policijsko akcijo" za vzdrževanje reda na Koreji. V nekaj urah po napadu je ameriško letalstvo že pomagalo, en dan po napadu je bil na ameriški predlog sklican svet Zveze Narodov, po dveh dneh so ameriške sile dobile vojni ukaz in MacArthur se je pojavil na Koreji. Amerika je na napad odgovorila z nepričakovano odločnostjo in Zveza Narodov je delala s presenetljivo hitrostjo po predlogih a-meriškega delegata. To je bilo prvo, s čemur Sovjeti niso računali. Bilo je novo, popolnoma novo v politiki USA na Daljnem Vzhodu in popolnoma novo v delu in postopanju Zveze Narodov. Druga posledica, ki so jo Sovjeti izzvali s korejsko vojno, pa je bistvena za ves svetovni položaj. Ameriško javno mnenje se je razburilo do take mere, da je zahtevalo popolno vojaško pripravljenost. Kongres je sprejemal mobilizacijske zakone brez ugovora, narod nove davke kot nujne, industrija in delavstvo vse zahteve, da se uvede vojna proizvodnja. Amerika se od začetka korejskega napada pripravlja za totalitarno vojno. V ta načrt pripravljenosti je prav prilegalo, da je predsednik USA poslal takoj večjo pomoč na Filipine, v Turčijo in Iran. V ta načrt posebno dobro gre intenzivno delo za združitev in oborožitev vseh zapadno-evropskih vojnih moči. Vse članice Severno Atlantskega Pakta so bile pozvane, naj povečajo svoje sile po skupnem načrtu. Skupen evrojpski štab je hitro dobil novo pomoč v orožju iz USA dogovorjen! -ta enotna komanda in enotnost glavnega o-rožja, razdeljene so naloge proizvodnje za skupno enotno izpopolnitev obrambnih moči. Anglija, ki se je popreje upirala raznim predlogom za združenje Evrope in očitno ko-lebala med interesi svojega imperija in interesi Združene Evrope, je postala popustljivega. Zap'adno evropske države so v septembru podprle sporazum za skupni plačilni m obračunski center. S tem je ustanovljeno prvo sredstvo za svobodnejšo, hitrejšo in plodono-suejšo trgovino med svobodnimi evropskimi državami. Storjen je krepak korak k zdruze-nju na gospodarskem polju. še poprej je francoski zunanji minister Schuman presenetil svet s svojim predlogom, naj vsi naravni zakladi, vsa proizvodnja m vsa trgovina železa, jekla in premoga postanejo lastnina posebnega nadnarodnega m meddržavnega skupnega telesa, kateremu vse države odstopijo glede teh osnovnih potrebščin življenja velik kos svojih suverenih pravic. "Nikdar več ne sme biti Porurje bojno polje med Nemčijo in Francijo, ne več vojske za jeklo in premog" je zaklical Schuman, ko je utemeljeval svoj načrt v Londonu pred zbranimi zunanjimi ministri zapadmh držav in v svojem lastnem parlamentu v Parizu. Odmev je bil presenetljivo dober. Tista francoska javnost, ki nikdar ni hotela poslušati besede sprave z Nemci - je predlog sprejela kot veselo oznanilo miru. Tista Francija ki so jo Nemci tako do dna onesrečili m užalili, da je iskala vedno le priložnosti za povračilo, je Schumana pozdravila, čeprav je vedela, da od nje zahteva veliko žrtev. Adenauerjeva Zapadna Nemčija se je oddahnila in dobila novega upanja, da bo trajno živela in preživela strašno operacijo, po kateri je pol nemškega narodnega telesa odsekanega od skupnosti z železno zaveso. Vse druge evropske države so Schumanov predlog sprejele in pristopile k tehnični izpeljavi. Anglija sicer ni šla v skupen poslovni odbor, obsoditi in odkloniti pa si akcije tudi m upala. „ Ob svitu ognja s Koreje je ideja Združene Evrope dobila nov sijaj, njena potreba se je še bolj zareče pokazala, nujnost je vroča. To se je pokazalo pri zasedanju Evropskega Sveta v Strasbourgu, kjer so delegati raznih držav in narodov kar tekmovali, kako bi preko vse občutljivosti in ljubosumnega čuvanja samega pojma suverenosti in neodvisnosti vendarle čim bolj povezali cel kontinent in napravili politično, gospodarsko, kulturno in vojaško skupnost. "Zedinimo se, ali pa bomo poginili" je ponavljal Churchill in so mu pritrjevali Belgijci in Francozi, Italijani in Irci, Nizozemci in Danci. Potreba po Združeni Evropi je priklicala k življenju celo vrsto gibanj, ki hočejo že sedaj po.vdariti potrebo, da Združena Evropa zajame tudi tiste narode, ki so sedaj za železno zaveso. Razne unije evropskih federalistov delajo v Londonu, v Parizu in drugod. Sad želje po kulturni skupnosti vseh Ev-ropcev je nova evropska univerza v Belgiji. Tudi v najspornejšo točko je sunilo gibanje za Združeno Evropo: v Nemčijo. Poleg Schumanovega načrta so se velike sile vse leto mučile, kako bi Nemčijo postavile vojaško na noge, pa vendarle uporabile to silo tako, da ne bo postala nova groza in strah za druge evropske narode, ampak le koristen del skupne moči proti komunizmu in napadalnemu boljševizmu. Končno so zunanji in obrambni ministri zapadnih velikih sil v New Torku določili moč nove nemške federalne policije. Nemčija je bila v Strasbourgu sprejeta med članice Evropske Zveze, praktično se o-kupacijski režim .v Nemčiji ruši in neodvisna Nemčija, s katero zapadni svet dejansko sodeluje, je že dejstvo. Evropa je torej kljub vojni na Koreji še vedno središče svetovne pozornosti. Na žalost središče zanimanja zato, ker je središče svetovne nevarnosti in verjetno bojno polje v bodočnosti. Zgodovina Evrope kaže, da se saima, z mirnimi, demokratskimi sredstvi in sporazumevanj' med njenimi narodi še nikoli ni združila. Združili so jo razni diktatorji in imperijalisti od rimskih imperatorjev do Napoleona in tja do Hitlerjevega poizkusa; evropska demokracija pa je bila v odnosih med narodi žalibog sramotno neplodna. Niti krščanstvo, niti visoka duhovna in gmotna kultura, niti skupne stiske niso približale evropskih narodov. Sedanji namen združiti vso Evropo ima nekaj več upanja, ker se je zapadni del Evrope povezal z Ameriko v Severno Atlantskem Pak- tu in Evropa ni več sama. Naprotno, Evropa, revna in izčrpana kot je, je navezana na Ameriko, ki je sedaj vodilna sila sveta. Atlantski pakt je obrambna zveza narodov Severne Amerike, Kanade in zapadne Evrope. Amerika vodi in daje, Evropa prosi in jemlje. Da bo mogla Evropa kaj storiti za svojo obrambo, se mora prilagoditi načrtom zedinjenja svojih narodov. Evropa je tudi sedaj, dokler je še "mir", v svojih vsakdanjih potrebah odvisna od Amerike, ker ji njen Marshallov načrt pomaga graditi, pomaga ljudi oblačiti in hraniti. Tudi to Amerika povdarja, da smatra, da se bo Evropa ozdravila gospodarsko le, če bo Organizirala preko vseh državnih in narodnih mej skupno proizvodnjo in skupen trg za vse Evropejce. Na tem dela zopet urad za ekonomsko sodelovanje v Parizu pod vodstvom zastopnikov USA. Strahovita razsežnost in nevarnost bodoče svetovne vojne, če se je ne bo mogoče izogniti, pa kliče še po večjih in širših načrtih. Zato je USA državni tajnik Acheson pri letošnjem jesenskem zasedanju skupščine Zveze Narodov kar naravnost predlagal, naj vse države — članice skupilo ustvarijo svetovno vojaško silo, ki bo stalno na razpolago Zvezi Narodov, da bo z njo lahko takoj razpolagala in zadušila vsakega rušilca miru. Zveza Narodov si je v letu 1950 s svojim nastopom na Koreji in z Achesonovim predlogom dobila novo lastnost: moč in oblast, ki bosta mogla ščititi njene organe in tudi prisilno izvajati njene sklepe. Tako se je svoboden svet trudil, da bi proti strahovitemu komunističnemu imperiju, ki vlada 700 milijonov ljudi, združil, svoje duhovne in materijalne moči in sile za obrambo. Spoznanje je prišlo, da je skrajna sila in zadnji čas za to. Politika popuščanja je povzročila, da je 200 milijonov Evropejcev proti svoji volji in proti njihovemu splošnemu, mnogokrat strašno krvavemu odporu, prišlo pod komunističen totalitaren režim. Politika popuščanja in neodločnost je izročila komunizmu 500 milijonov Azijcev. Ti silni uspehi boljševiškega razmaha v prvih petih letih po drugi svetovni vojni so pognali strah v kosti tudi najmočnejšim demokratičnim velesilam, ki so naenkrat ugotovile, da po sedanjem stanju morejo postaviti komaj 2 milijona vojakov proti 180 prvovrstnim boljševiškim divizijam ter da so demokratične sile slabše v vojnem zrakoplovstvu in v podmornicah. Noben del sveta ni več varen pred boljše-viškimi bombniki, nobena voda pred njihovimi podmornicami, nobena dežela pred njihovimi revolucionarnimi poizkusi. Zato splošen alarm, splošen klic k pozornosti in pripravljenosti. Državniki se dobro zavedajo, da bodo mogli organizirati primerno zanesljive in dosti močne sile za obrambo, samo, če bodo svobodni narodi prepričani, da gre za nujno potrebo, za skrajno silo. Zato njihovi pozivi vsem piscem, znanstvenikom in govornikom, naj puste vse drugo, le eno naj razlagajo ljudem, le v enem naj jih prepričajo: namreč, da je komunizem tu in je tako močan, da grozi uničiti svobodo vsega človeštva. Rešimo se, žrtvujmo vse, ker gre za vse, kar dela življenje vredno življenja! To je geslo demokratičnega tabora. Pa drugi svet še tava. Proti ognjeni sili komunizma, ki osvaja, ne zna vžgati druge luči, ki bi imela enako prodorno in prepričevalno svetlobo. Le papež je Cerkev v minulem letu veličastno pripravil na nove naloge. Pred Božičem 1949 je proglasil Sveto leto Katoliške Cerkve. Milijonom vernikov vsega sveta je o-sebno govoril, da je rešitev le v uresničenju krščanske resnice. Pozval je vernike na fronto v popolni pripravljenosti duha. Vse leto je uporabil za to, da bi proti srpu in kladivu svetil križ od severnega do južnega tečaja, da bi ljudje sprejeli Pridigo na gori in deset zapovedi za svojo življenjsko postavo. V Svetem letu je proglasi! dogmo o Vnebovzetju Marijinem in postavil vrsto novih svetnikov na katoliške oltarje. V Katoliški Cerkvi je izvršena mobilizacija ljubezni, požrtvovalnosti in volje. Katoliška Cerkev je pripravljena! V tej splošni sliki sveta razdeljenega v dva tabora, v dve bojni fronti na vseh poljih, je Jugoslavija pod Titovo komunistično vlado v letu 1950 nekaj posebnega. Moskva je vse leto napadala Titovo vlado kot svojega prvega sovražnika; vse leto je rožljala z noži in celo s puškami; vse leto je grozila z napadi. Tito je od svoje strani vse leto dokazoval, da je komunist; izvedel je državnozborske volitve po rdeče-fašističnem vzorcu; njegova tajna policija je ubijala in aretirala; desettisoči modernih sužnjev so umirali v taboriščih prisilnega dela in ječah; njegova sodišča so obsojala na smrt za ista dejanja, kot v boljševiških deže- lah. Totalitarni Titov režim je izmozgaval 16 milijonov ljudi, tako da je sedaj Jugoslavija najbolj beraška skupnost, njeni državljani naj-boljbolj razcapani in sestradani, njena mesta u-mazana in zanemarjena. Iz Jugoslavije je izginilo veselje, zginil smeh, minila je šala, umrlo je zaupanje, zavladala sta strah in potrtost. Strah pred sedanjostjo in bodočnostjo, potrtost vsled sedanje zasužnjenosti in zapušče-nosti in vsled temne bodočnosti. Isti Tito, ki doma vlada kot komunističen tiran, dasi je v nerazumljivem sporu z Moskvo, je vse leto v zapadnih deželah spretno vnovčeval svoj poseben položaj. Ker zapad smatra, da ura obračuna s komunizmom in boljševiško agresivnostjo še ni prišla, in ker še vedno računa, da se morda le posreči zlomiti komunizem z drugimi sredstvi, brez svetovne vojne, so mu dobrodošle vse dejanske okolnosti, ki kjer koli na svetu pomagajo vzdrževati mir — odlašati vojno. Titova vlada je le nerodna za vojskovodje v Kremlju. Tito je končal guerilsko vojno v Grčiji; Tito je miren na vseh mejah, ker iskreno želi mir, ker dobro ve, da bi ga vsak nemir odnesel. Naj bo od vzhoda ali zahoda ali iz notranjosti: vsak pretres Titove Jugoslavije bi ga strmoglavil. Zato je mirotvorec. Na to karto igra na Zapadu. Zapad mu mora dati toliko, da bo za silo živel, ker sicer pač nihče ne ve, kaj se bi znalo zgoditi na Balkanu. Zapad je v letu 1950 Titu nekaj dajal, a previdno dajal, mnogokrat okleval, dal, čim manj je mogel, a vendar toliko, da je Titovsi vlada mogla živeti. Vse to zato, ker je s tem vendarle ohranjen mir na Balkanu in Srednji Evropi. To igro bo Tito seveda mogel nadaljevati, dokler bodo "nevtralci" možni. To ne more biti več dolgo. Švica, nevtralna država, se je oborožila do zob in Švicarji so pripravljeni braniti vsako svojo dolinico, vsak svoj grič. Vse druge, doslej nevtralne države vedo, da v končnem obračunu ne bo nevtralcev, vsi bodo brisani. Glavni pomembnejši dogodki so se pa v le^ tu 1950 vrstili takole: Januar je poln dogodkov, ki bodo vsi imeli trajne posledice za nadaljni razvoj svetovne politike. — Tik pred novim letom je nizozemska kraljica na predlog svoje vlade podpisala državno listino, na podlagi katere prenaša vladarske praviee nad vzhodno-indijskimi kolonijami na Združene Države Indonezije in na njihova ustavna telesa. S tem je nastala na Daljnem Vzhodu- nova ogromna država s površino 735.000 kvadratnih milj in s 77 milijoni prebivalcev, ter z visoko razvitimi gospodarskimi bogastvi. Ta država mora v bližnji bodočnosti igrati vodilno vlogo na tem predelu in bo: obrambni zid proti komunizmu ali pa njegovo leglo, kakor pač bo v stanju zgraditi in obvarovati temelje svoje državnosti. Nizozemska je pokazala veliko državno modrost, ko je svojemu kolonijalnemu imperiju dala neodvisnost, a si kljub temu obdržala možnost, da s svobodnim pristankom nove neodvisne države nadaljuje tamkaj svoje gospodarsko delo. — V januarju se je pojavil problem komunistične Kitajske v vsej svoji ostrini. Ali jo bodo demokratične velesile priznale, ali je ne bodo priznale? Zedinjene Države Severne Amerike so zavzele odklonilno stališče. V Kongresu se je izkristaliziralo večinsko mnenje, da USA ne morejo proti komunizmu voditi več politik. Ako nasprotujejo komunizmu ne enem kraju, mu morajo nasprotovati tudi na drugem. V tem duhu, in nedvomno tudi iz razlogov praktične politike na velikih križiščih Tihega morja, so USA odbile predlog, da novo komunistično kitajsko vlado priznajo. Anglija jo je priznala skoraj brez odlašanja, nekaj iz praktičnih razlogov, češ, da ima o-gromne gospodarske investicije na kitajskem ozemlju, ki jih je treba varovati, nekaj pa tudi zaradi zadržanja novih britanskih domini-jonov, Indije in Pakistana, ki obedve kot neodvisni državi in sosedi Kitajske želita voditi napram njej politiko, ki odgovarja njunim interesom. Večina evropskih držav je sledila in so priznale komunistično vlado Kitajske. — Tretji dogodek večjega obsega v januarju je bil nov poizkus, da se "reši" vprašanje Trsta. Tito je izrazil voljo in željo, da bi se glede bodočnosti Trsta rad pogajal z italijansko vlado neposredno. Italijanska vlada je reagirala v podobnem smislu. Ostal je vtis, da so Titovo "ponudbo" izposredovale zapadne velesile, ki bi rade Neodvisno Tržaško Ozemlje 1L-kvidirale v smislu svoje lanskoletne odločitve, kjer so se izjavile za povratek ozemlja Italiji. Pri tej priložnosti je treba povdariti, da je Titova "ponudba" v škodo Slovencem, ker slabi obstoj Neodvisnega Tržaškega Ozemlja, ki je v danih okoliščinah tista rešitev, ki se še najbolj približuje idealni rešitvi tržaškega vprašanja, in ki bi jo radi tega bilo potrebno braniti skozi drn in strn, ne pa jo v očeh zapadnih velesil ubijati s tem,' da se dela vtis, kot da Trst Slovencem ni pri srcu in da so pripravljeni zanj barantati, ako bi se izplačalo. Tak vtis je stvarno napravila Titova "ponudba" na zapadu. Trst za Tita ni več bitno vprašanje, o katerem ni kompromisa, marveč vprašanje — cene. — Zadnjega januarja je objavil Trums.ii, da USA izdelujejo že takoimeno-novano H-bombo, ki ima mnogo hujši razde-jalni učinek kakor atomska bomba. S tem je USA izpovedala svojo trdno voljo, da bo nemoteno nadaljevala svoje priprave za obrambo svobode, takd da je noben razvoj ne bi mogel presenetiti. V februarju je poglavitni dogodek sestanek v Moskvi med poglavarjem komunistične Kitajske Mao-Tse-Tungom in Stalinom, ki je končan s pogodbo, katere vsebina pa ni bila objavljena. Istočasno se je začela tudi '"mrzla" vojna na turško-sovjetski in perzijsko-sovjet-ski meji; v francoski Indo-Kitajski pa se je notranja revolucija razširila v pravo vojno s tem, da je sovjetska vlada priznala revolucionarno komunistično vlado, proti kateri se z velikimi težavami bori francoska vojska, od-nosno Franciji zvesti del Indo-Kitajske. — V Angliji so prišli na sled nevarni skupini špi-jonov - znanstvenikov, ki so izdali vse atomske skrivnosti Sovjetski Rusiji. Obsojen je bil na dolga leta robije dr. Fuchs, nemškega rodu, ki je priznal, da je vse izdal Sovjetom. Ta proces je odprl pogled v globine nasprotij dveh taborov, ki si danes na svetu stojita nasproti. Pomemben dogodek v februarju so bile tudi splošne parlamentarne volitve v Angliji. Pričakovali so povratek na vlado konservativne večine s Churchillom na čelu, kar naj bi pomenilo, da se bo tudi Anglija začela bolj strumno pripravljati na obrambo sveta pred komunističnim imperijalizmom. Vendar se to ni zgodilo. Delavska stranka je dobilo malenkostno večino in ostala na oblasti s skoraj nespremenjeno vlado. V mednarodnem svetu takšen izid volitev v Angliji ni dvignil optimističnega razpoloženja, dasi je treba reči, da v angleškem imperiju samem ni povzročil velikega valovanja. — Neprijetno ozračje je v tem mesecu nastalo na francosko-nemški meji, v Posarju. Francija je s pomočjo posebne pogodbe, podpisane s Svobodnim posarskim ozemljem, to pokrajino praktično sebi priklju- čila, proti čemur je nemška vlada v Bonnu ostro protestirala, in je ta protest prvi povojni izraz nemške politične volje, da si ohrani pravico do nemško govorečih pokrajin bivšega nemškega rajha. Mesec marec je brez posebno pomembnih dogodkov. Posarski kreg med Francijo in Nemčijo traja dalje in je uspeh ta, da so velesile — tudi Francija — jamčile, da se bo posarsko vprašanje reševalo šele, ko se bo sestavljala mirovna pogodba. — V južni Italiji so izbruhnili kmetski nemiri, ki so zavzeli velike obsege, saj je bilo udeleženih okrog 30.000 kmetov na ozemlju, ki meri okrog 60.000 hektarjev obdelovalne zemlje. — V ta mesec pade tudi tretja obletnica objave tako zvane TRUMANO-VE DOKTRINE, ki jo je predsednik USA izpovedal takole: "Mi moramo biti pripravljeni, pomagati svobodnim narodom, da si ohranijo svoje svobodne ustanove in svojo zemeljsko neokrnjenost proti napadalnim, gibanjem, ki želijo, da jih podvržejo svojim totalitarnim režimom." Obletnica ni ostala samo pri besedah. V njenem duhu je Truman objavil, da se naj takoj začne z odpravljanjem orožja vseh vrst v evropske države, medtem ko je državni tajnik Acheson objavil svoj program "total1-ne diplomacije", s čemer je izrazil svoje prepričanje, da on ne vidi stvarnih možnosti kakršnega koli sporazuma s Sovjetsko Rusijo in da je treba proti tej fronti mobilizirati vse in se nikjer ne vdajati nobenim iluzijam, dasi po njegovem mnenju teoretično ne bi bilo nemogoče, da bi sovjetski način življenja in način življenja svobodnih narodov živela drug ob drugem, ne da bi drug drugemu stregla po življenju. — V Jugoslaviji so bile v tem mesecu takoimenovane "volitve", ki so bile izvedene čisto po izgledu na totalitaren način, ki je v vseh komunističnih diktaturah. April je v znamenju obsežnih posvetovanj, ki so se razvijala na seji Evropskega Sveta v Strasbourgu. Angleška vlada je po svojih zastopnikih podčrtala svoj odpor, da bi se potopila v evropski skupnosti, dokler vsi predpogoji za to niso povsod dozoreli, češ, ona mora upoštevati imperij raztresen po vseh kontinentih. Pač pa je pripravljena, postopno in izključno samo preko svojih vladnih zastopnikov sodelovati pri uresničevanju evropske skupnosti. — Grof Sforza, laški zunanji minister, je spet sprožil vprašanje Trsta v smislu, da naj se vrne Italiji. Njegovo izjavo so podprli ameriški, angleški in francoski ambasadorji v Beogradu, ki so v skupni demarši prijateljsko nasvetova-li Titovi vladi, naj sprejme Sforzino ponudbo in naj se začne z Lahi pogajati neposredno. Vidi se, kako Titova vlada, zato ker ni dosegla uspehov v obrambi slovenskih bitnih interesov, čedalje, bolj leze na opolzko drčo, ki vodi v prepad. Med Ameriko in Sovjeti je prišlo do ostrega krega, ker so Sovjeti sestrelili nad Baltiškim morjem ameriški štirimotornik "Privatier", o katerem Sovjeti trde, da so ga vlovili nad baltiškim obalnim ozemljem in da je nanje streljal, medtem ko trde Amerikanci, da je bilo letalo brez vsakega orožja in je letalo nad zahodnim delom Baltiškega morja, kjer Sovjeti nimajo nič opraviti. Amerikanci so zahtevali odškodnino. — Značilna novica tega meseca je tudi takoimenovani sporazum med katoliškimi škofi na Poljskem in poljsko vlado. Ta sporazum je dal smernice za sodelovanje med obema ustanovama na nekaterih področjih ter opisal pravice katoliške cerkve, ki jih bo vlada spoštovala, ako tudi Cerkev spoštuje gotove predpogoje. Vatikan ni dal svojega odobrenja za ta sporazum. Verjetno pa je, da so bili katoliški škofje v razmerah, kakršne pač so, pooblaščeni, da v okviru svoje lastne odgovornosti storijo, kar morejo, da ohranijo glavne svetinje katoliške vere ljudstvu pristopne. — V Indoneziji je bil storjen en korak naprej proti dokončni konsolidaciji nove države. Doslej je bilo vsega skupaj 16 držav, ki so tvorile Združene Indonezijske Države. To se je izkazalo okorno in preveč drago. Zato so se države med seboj povezale tako, da tvorijo Zvezno državo sedaj tri velike državne skupine. Mesec majnik je ves pod vtisom londonske konference med ameriškim, angleškim in francoskim zunanjim ministrom, na kateri je francoski zunanji minister Schuman ponovil in bolj v podrobnostih opisal načrt, ki nosi njegovo ime in ki predvideva, da bi se francoska in nemška, a tudi ostale evropske industrije premoga in jekla tostran železnega zasto-ra zlile v eno samo proizvodno enoto pod enim skupnim administrativnim in prodajalnim vodstvom. Schumanov predlog so imenovali "tretji korak k evropski obnovi". Prvi korak je bti "Marshallov načrt" denarne pomoči evropskim državam, drugi pa "Atlantski Pakt" politične in vojaške medsebojne povezanosti. Združena , proizvodnja to-stran železne pregraje bi znašala za jeklo 108 milijonov ton, čemur odgo- varja onstran pregraje le 28 milijonov ton, za premog 780 milijonov ton na tej in 400 milijonov ton na oni strani pregraje, za elektriko pa 451 bilijonov kilowatskih ur to-strari pregraje in 270 bilijonov k. w. ur onstran pregraje. Da-si je Acheson Schumanov načrt pozdravil z besedami, da je "nov ideal evropske skupnosti", je angleški zunanji minister ostal bolj zakrknjen, češ da je treba še dolgih premišljevanj, predno bo Anglija, ki bi bitno prispevala k temu idealu, mogla svojo premogovno in železno industrijo izročiti v roke ftekemu tujemu telesu. Junij je ves v znamenju začetka vojne na Koreji, ki meče svojo senco naprej in nazaj in jemlje drugim dogodkom vsako važnost. — Tako se pod vtisom tega dogodka porazgubi važnost konference šesterih držav, kjer se je razgovorov prvič kot enakopraven partner u-deleževala tudi Zapadna Nemčija. — Toda takoj za tem je padla francoska vlada. ■— Takoj ko je izbruhnila vojna v Koreji s tem, da je brez vsake napovedi severno-korejska vojska prekoračila mejo in vdrla v Južno Korejo, so Združeni Narodi na seji v Flushingu dne 25. junija sprejeli ameriški predlog, da se mora napadalca zaustaviti in se mu mora zapoveda-ti, da ustavi vsako nadaljnje vojno dejanje. Ameriški predlog ima svoje ozadje v Truma-novi izjavi, ki je takoj ob prvi vesti o izbruhu sovražnosti "potegnil mejo", češ, da je "dal povelje pomorskim in zračnim silam* USA, da pomagajo napadeni južno-korejski vojski". Združeni Narodi so ameriški predlog sprejeli z velikansko večino. Značilno je, da je zastopnik jugoslovenske. vlade dobil nalog iz Beograda, naj ne glasuje, kakor da bi se s tem hotela Titova vlada prikupiti Sovjetom in morebiti le zaslužiti pomilščenje za svoje grehe. Julij je pravtako ves prenapolnjen z dogodki na Koreji. Zastava Združenih Narodov je zaplapolala na Koreji in pod njo se zbirajo vojaški oddelki vseh njenih članic, dasi seveda nosi največje breme Severna Amerika. Močno je prispevala tudi Velika Britanija, ki je poslala 28 bojnih enot pod vodstvom svoje največje oklopnice in šestih križark ter dve brigadi pehote. Vrhovni poveljnik vojske Združenih Narodov je general Mac Arthur. — Iz raznih predelov Evrope se v tem mesecu kopičijo tudi novice, da je pritisk Sovjetskega bloka na Jugoslavijo čedalje večji. Javljajo obmejne praske na madžarsko-jugoslovanski in rumunsko - jugoslovanski meji. V notranjosti zemlje pa poročajo o obsežnih aretacijah ljudi, ki jih obtožujejo špijoniranja v prid Ko-minforme, to se pravi, za Sovjetsko Rusijo. Avgust je po važnosti dogodkov razdeljen v tri predele: v takoimenovanega strasburškega v zvezi s sestankom Evropskega Sveta v Strasburgu, kjer je bila Nemčija slovesno sprejeta in ustoličena kot članica z vsemi pravicami. Nadalje v korejskega, ki se izžareva delno na bojiščih, delno v Flushingu na sejah Sveta Združenih Narodov, ki mu v avgustu predseduje predstavnik Sovjetov Jakov Malik in ki je s svojimi predlogi izzval mnogokrat ostra prerekanja ter dosegel, da se je fronta proti So-vjetom čezdalje bolj konsolidirala in da vodilni državniki svojega nasprotja do Sovjetov več ne prikrivajo. Takoimenovani "diplomatski jezik" je kakor pozabljen v vzdušju teh zasedanj, kjer zastopniki svobodnih narodov vendar enkrat »brezobzirno branijo svoje postojanke. Mesec avgust je v tem pogledu razveseljivo razodetje za bodočnost. — Sovjeti se v svoji propagandni ofenzivi v veliki meri poslužujejo pozivov za mir, ki so jo z veliko marljivostjo in prefriganostjo izvedli ne samo za železnim zastorom, marveč tudi med svobodoljubnimi narodi, kjer so ljudje dobre volje nasedli spretno kamufliranim agitatorjem. Vendar je to prevaro svet razkrinkal in izjave Katoliške Cerkve niso nemalo pomagale k osvetljevanju delovanja . temnih prekucuhov med svobodnimi narodi. September je še vedno v glavnem mesec korejske vojne. Amerika je sedaj organizirala protinapad in ga izvedla pod zastavo Združenih Narodov s takšno prodorno silo, da je proti ofenziva v enem samem dvotedenskem bliskovitem razmahu očistila vso Južno Korejo sovraga, ki je bil ponajveč uničen in je mogel le v malih edinicah odnesti pete preko severne meje. Konec septembra je general Mac Arthur diktiral pogoje za mir, ko je južno korejska vlada že uradovala v zasuti prestolnici Seul. •— Poleg tega velikega imajo drugi dogodki le majhno veljavo. Ipak je treba pripomniti, da je v Angliji vlada kljub svoji majhni večini v parlamentu vztrajala pri načrtu, da podržavi železno-jekleno industrijo, in je treba to dejstvo zabeležiti kot velik zgodovinski dogodek, ker počasi prehaja neizmerno bogata industrija, ki je eden temeljev angleškega bogastva, v roke države potom^odlokov svobodnega parlamenta, in ker nam ta proces odkriva bolj kot vse drugo razloge, zakaj se Anglija tako poča- si odloča za gospodarsko vključitev v evropsko skupnost, šele ko bo vlada imela v polni kontroli ogromno železno industrijo, bo mogla določiti, pod kakšnimi pogoji, in do katerih meja, bo mogla pristati na zedinjena vodstva v evropski premogovni in železno - jekleni industriji. — Mesec september je tudi pomemben po sestanku ameriškega, angleškega in francoskega zunanjega ministra v Washingto-nu, kjer so sklenili, da bodo Nemčiji dali nova pooblastila za hitrejše oboroževanje, ter približali datum, ko bo Nemčija dosegla stvarno neodvisnost. Zasedanje Zbora Združenih Narodov, ki je tej konferenci sledilo, je bilo v znamenju zmagoslavnega zaključka korejske vojne. Omembe vredno je, da je pri tej priložnosti zastopnik Jugoslavije (Kardelj) dobil migljaj, naj navede nekaj dokazov o sovjetskem rovarjenju proti Jugoslaviji, kar je tudi storil in s tem najbrže "zaslužil", da prošnje Titove vlade za novih 25 milijonov dolarjev v Ameriki ne bodo preslišali. — V septembru je bilo končnoveljavno tudi urejeno vprašanje vrnitve belgijskega kralja Leopolda na prestol. Po večmesečnih, pogostokrat razburljivih prerekanjih, ki so v avgustu dovedli do pouličnih demonstracij, ki jih je osebno vodil predsednik belgijske socijalistične stranke in večkratni predsednik vlade Spaak, ki je sedaj predsednik Evropskega Sveta v Strasburgu. so to vprašanje uredili na ta način, da je kraljevske pravice prevzel najstarejši sin Baudoin, medtem ko se je oče umaknil v Laeken, kjer bo odslej v miru živel sredi svojega naroda, ki ga je hotel imeti nazaj le s pičlo večino glasov in ki mu je tako prihranil hude preizkušnje notranjih bojev. Ob vsem tem imamo vtis, da se je proti-sovjetski tabor precej utrdil in dobil ne samo močan okvir, marveč se je tudi notranje okrepil in zedinii. Po številkah, ki so bile objavljene tekom meseca, razpolagajo države to-stran železnega zastora — skupno z Ameriko z možnostjo, da postavijo na bojišče takoj nekaj več kot 2 milijona .vojakov, 5 milijonov in 800.000 ton brodovja ter 37.000 letal, čemur odgovarjajo na sovjetski strani 3 milijoni 700.000 vojakov, 450.000 ton brodovja in 27.000 letal. Ako dodamo še neskončne oboroževalne zmožnosti Amerike, postane slika čisto druga in že bolj svetla in bolj polna optimizma. Ogromna moč 337 milijonov ljudi povezanih v obrambi za svobodo, če bodo ostali trdi in drug drugemu ' ter skupnim idealom zvesti, so jamstvo, da bo zasijala svoboda tudi 270 milijonom sužnjem na oni strani železnega zastora. Saj se svobodni svet zbira ne samo, da si obvaruje svojo lastno svobodo, marveč, da jo vrne tudi vsem tistim, ki jim je bila nasilno odvzeta. Južno-ameriške države so se v tem letu v veliki meri posvetile pospešitvi svojega gospodarskega napredka. Ta moment je pridobival vedno bolj na veljavi, čim bolj se je zapletal svetovni položaj in je postajalo nujno, da se ta del sveta pripravi, da bo veliko skladišče živil in surovin za bližajoča se leta preizkušnje. Ker je velik del teh držav predvsem bogat na živinoreji in poljedelstvu, so vse ustanove in mednarodni posveti veljali temu, kako modernizirati ti dve veji južnoameriškega bogastva. Glavna odjemalka mesa v Argentini in v Urugvaju pa je bila do lanskega leta Anglija. Z obema državama je Anglija sklenila dolgoletne trgovske pogodbe, ki so se v glavnem nanašale na izvoz mesa v Anglijo. Med drugimi glavnimi določbami je bila tudi ta, da se za ves čas trajanja pogodbe določi stalna cena temu mesu. Toda Anglija je lansko jesen nenadoma spremenila razmerje funta do dolarja in tako bi morali Argentina in Urugvaj poslej izvažati v Anglijo za ceno, ki je naenkrat zaradi enostranskega postopka Anglije padla za eno tretjino. Argentina je letos poleti ustavila izvoz mesa v Anglijo, ker ji cena stare pogodbe ni krila stroškov proizvodnje; zastala je tudi trgovina med Urugvajem in Anglije. Nad sto let je bila Anglija na prvem mestu v izmenjavi blaga z nekaterimi južno ameriškimi državami. Letos je v izvozu Argentine prevzela prvo mesto Severna Amerika; trgovina med USA in Argentino hitro narašča in se gospodarske vezi med obema državama utrjujejo tako, da so v veliki meri vplivale na splošne politične odnose med obema državama. Brazilija je bila letos vse leto v znamenju volilne borbe; predsedniški mandat generala Dutre poteče v januarju 1951 in z veliko relativno večino je zmagal dr. Getulio Vargas, vodja brazilske laboristične stranke. Ker pa dejansko ni prejel absolutne večine glasov, skušajo nekateri doseči, da bi se mandat dosedanjega predsednika republike podaljšal, vendar Dutra taki politiki ni naklonjen. Vargas napoveduje velike Socialne in gospodarske reforme in predvidevajo velik napredek v splošni industrializaciji dežele. Tudi v Urugvaju so imeli v novembru 1950 volitve; zmagala je stranka coloradov, ki ima že več desetletij vodstvo države v svojih rokah. Tako v Braziliji kakor tudi v Urugvaju je število glasov kom. stranke zelo nazadovalo. Zlasti za Urugvaj je to važno, ker se ve, da je v Urugvaju osredotočeno vse vodstvo za komunistične akcije v vsej Južni Ameriki. Med Kolumbijo in Perujem traja še vedno spor o tem, kako se naj tolmačijo pravice azila v tujih ambasadah. Pred dvemi leti se je voditelj perujskih apristov Torre po neuspelem poskusu državnega prevrata umaknil v kolumbijsko ambasado. Upati je bilo, da bo perujska vlada Torreju dala potni list za odhod v tujino, kakor je to že skoraj sto let v navadi v vseh južnoameriških državah. S* posebno vse-ameriško pogodbo je ta pravica trdno zajamčena. Toda pri Torreju se je ustavilo in tako čaka Torre že dve leti v kolumbijski ambasadi v Limi na potni list. Spor je šel celo pred mednarodno sodišče v Haag, ki pa je razsodilo tako, da je izreklo neutemeljenost Torre-jeva azila. Toda kolumbijska vlada pravdoreka ni sprejela in terja sedaj konference južnoameriških zunanjih ministrov. Komunisti so v Boliviji dvakrat poskusili izvesti državni udar, toda ni jim uspelo. Ponesrečilo se je tudi sprožiti revolucijo v Venezueli, kjer so zarotniki pod vodstvom generala Urbine ubili predsednika vojaške vlade polkovnika Chalbauda. Tudi v Chileju je policija odkrila več komunističnih zarot, vendar se ohranja režim Gonzaleza Videle trdno na oblasti. Na trgu južnoameriškega trgovanja se pojavlja vedno bolj nemško blago in cela vrsta južnoameriških vlad je že sklenila pomembne trgovinske pogodbe z vlado v zahodni Nemčiji. Na prvem mestu je pogodba med Argentino in zahodno Nemčijo; v tej pogodbi je določen tako visok obseg izmenjave blaga med Argentino in Nemčijo, da presega vsoto, ki je bila letno predvidena za trgovanje med Anglijo in Argentino. Glavni delež za splošni dvig južnoameriških držav pa skušajo doprinesti Združene države Severne Amerike. Predsednik Truman je v svojem velikem načrtu za gosp. in socialni dvig človeštva v posebni "point four" četrti točki tega programa predvidel pomoč zaostalim državam, to je takim državam, ki so poljedelske in so s svojo industrijalizacijo zelo zaostale ali pa v težavah. Kar je pomenil Marshallov načrt za obnovo razdejane Evrope, to bi ta Trumanov načrt skušal prinesti nekaterim državam v Južni Ameriki. V okviru splošne borbe proti komunizmu in v organizaciji protisovjetskega bloka so južnoameriške države krenile na pot dejanske pomoči in sodelovanja. Skoraj vse so z vojaško pomočjo ali pa s pomočjo v živežu ali materi-jalu vstopile v vrsto bojovnikov proti sovjetskim napadalcem na Koreji. Leto 1950 je obletnica, ki slavi stoletnico RUDOLF Lahko rečemo, da se je začela izseljenska pot pri vseh slovenskih izseljencih enako. V tujino so se podali brez denarja in zato so morali prijeti za trdo ročno delo. V teku enega ali dveh desetletij so si mnogi prigarali nekaj denarcev in so se osamosvojili. Postali so obrtniki, trgovci, farmarji. Toda ta pot je bila trda in počasna. Novejši izseljenci — žrtve komunistične revolucije v domovini — še niso utegnili prehoditi dolge in težke poti do osamosvojitve. Velika večina teh izseljencev so še vedno delavci. Razumljivo je, da se zato slovenski izseljenci močno zanimajo za delavsko vprašanje, za svoje pravice pri delu in za svojo in svojih družin preskrbo v primeru, ko ne morejo več delati. Zato je že tudi prvi Koledar Svobodne Slovenije v letu 1949. posvetil temu vprašanju daljši članek. Tačas je pisal o pravicah delavcev v Argentini. Ker pa so med tem slovenski izseljenci zasedli že tudi nove postojanke po širokem svetu, so želeli uredniki prinesti v letošnjem Koledarju pregled delavske zakonodaje tistih držav, kjer biva kaj več slovenskih izseljencev. Žal, da ta pregled ne bo popoln, ker kljub vsemu prizadevanju ni bilo mogoče zbrati vseh potrebnih podatkov. Zato bo naš letošnji pregled delavske zakonodaje v državah, kjer bivajo slovenski izseljenci, v resnici samo bežen in nepopoln pregled delavske zakonodaje v USA, v Kanadi, v Avstraliji, v čile, v Venezueli in v Argenti- smrti generala J. San Martina, velikega bojevnika za svobodo v Južni Ameriki. Tako so bile v Argentini, v čile ju in v Peruju — države, ki so bile poprišče bojev velikega generala — velike patriotične prireditve, katerih so se udeležili oboroženi oddelki ali pa zastopniki iz vseh ostalih držav Južne Amerike. Ko je Urugvaj slavil spomin svojega junaka svobode, generala Artigasa, je bil tudi ta praznik za okrepitev solidarnosti in prijateljstva med južnoameriškimi državami. ni. Morda nam bo ob drugi priliki dano napisati kaj več. I. PREDPISI O ZAŠČITI DELAVCEV Moderna delavska zakonodaja vsebuje predpise o zaščiti delavcev in predpise o zavarovanju ali preskrbi delavcev. Predpisi o zaščiti delavcev so tisti predpisi, ki delavca ščitijo pri delu. To so predpisi o delovni pogodbi, o plači, o delovnem času, o nadurah, o varnostnih in higienskih predpisih pri delu, o stalnosti, o odpustu iz službe, o odpovedi, o dopustih, o trinajsti plači, o praznovanju nedelj, cerkvenih in državnih praznikov, o delu žensk in otrok, o delavskih sindikatih, o stavkah itd. Predpisi o zavarovanju ali preskrbi delavcev pa so tisti predpisi, ki delavcu pomagajo v primerih, ko ne more delati; ko zboli, se ponesreči, postane za delo nesposoben zaradi starosti, ali ne dobi dela zaradi pomanjkanja dela i.t.d. Tudi mi se hočemo v našem pregledu te razdelitve držati in pregledati najprej predpise o zaščiti delavcev po raznih državah. DELOVNA POGODBA Ob nastopu službe sklene delavec delovno pogodbo. Skleniti jo more ustno ali pismeno in ob tej priliki se lahko s svojim delodajalcem prav podrobno dogovori o vseh svojih pravicah in dolžnostih ali pa tudi ne. Vedno SMERSU PRAVICE DELAVCEV Primerjalni pregled delavske zakonodaje v državah, kjer bivajo slovenski izseljenci t bolj so razširjene takozvane kolektivne pogodbe, ki jih sklepajo delavske organizacije z organizacijami delodajalcev. Ko nastopi delavec službo v podjetju, ki ima podpisano kolektivno pogodbo, veljajo zanj določbe kolekt. pogodbe. V Argentini ni nobenih posebnih predpisov glede sklenitve delovne pogodbe. V mnogih primerih delavec ob nastopu službe niti ne ve dobro, kaj bo delal in kakšno plačo bo prejemal. Pač pa vsebujejo točnejše predpise o delovni pogodbi nekatere kolektivne pogodbe. V Avstraliji pravtako ni treba za nastop službe podpisati nobene pogodbe. Pogodba je torej lahko ustna ali pismena. V mnogih primerih sme delodajalec najemati delavce le s pristankom delavskih sindikalnih organizacij (unij). V Čile imajo podrobne predpise o delovni pogodbi in more biti delovna pogodba —- tako individualno kakor kolektivno -r- sklenjena pismeno in mora obsegati vse podrobnosti o delu, zaslužku in trajanju pogodbe. V Kanadi so v navadi pismene pogodbe samo za specijalno delo. Sicer pa ni nobenih posebnih predpisov glede sklenitve delovne pogodbe. Ob nastopu službe bodi delavec posebni kartotečni listek, na katerem so njegovi osebni podatki, dalje davčna kategorija, številka brezposelnega zavarovanja, potem značaj dala in plača. V Venezueli, imajo podrobne predpise o delovni pogodbi. Pismena oblika se zahteva samo za tiste delavce, ki gredo delat v inozemstvo na račun domačih podjetij: V USA za nastop službe ni predpisana pismena pogodba. Delavne odnose urejajo različni federalni zakoni in pa tudi zakoni posameznih držav, zlasti onih, v katerih je močneje razvita industrija. Zelo so razvite kolektivne pogodbe. O STALNOSTI, ODPUSTU IZ SLUŽBE IN ODPOVEDI SLUŽBE Imamo delovne pogodbe, ki so doživljenjske in neodpovedljive, druge pa so zopet takoj odpovedljive ali na določen rok in ob določeni odškodnini. Navadno veljajo za delodajalca, ki hoče odpustiti delavca ,težji predpisi kot za delavca, ki odpove službo. V Argentini uživajo delavci po preteku trimesečne preizkusne dobe tkz. stalnost, kar pa ne pomeni, da je službeno razmerje doživljenj- sko. Dopusten je odpust iz službe, toda le s plačilom odškodnine. Le v nekaterih rednih primerih je možen odpust brez odškodnine (glej. Koledar iz leta 1949.). Pač pa sme delodajalec delavca suspendirati (poslati domov na brezplačen dopust), toda največ za 30 dni na leto. Ta doba se lahko raztegne na 90 dni v primeru dokazane višje silo. V vseh drugih primerih odpusta ima delavec pravico do odškodnine, ki ne more biti manjša, kot znaša polmesečna plača za vsako leto službe (nad 3 mesečni ostanek velja za celo leto). V nobenem primeru pa ne more biti ta odškodnina manjša kot znaša enomesečna plača niti ne more znašati več kot 500 argent. pesov za vsako leto službe. Delavci, ki so bili odpuščeni brez zakonitih razlogov, imajo pravico do dvojne odškodnine. Oni pa, ki so bili odpuščeni zaradi zmanjšanja ali pomanjkanja dela, pa imajo pravico samo do enojne odškodnine. Pri zmanjšanju ali pomanjkanju dela mora delodajalec najpreje odpustiti delavce, ki so najmanj časa v službi. Če odpusti starejšega, ima ta pravico do dvojne odškodnine. Ako pa delavec odpove službo, jo mora odpovedati en mesec preje, predno namerava zapustiti službo, ako je bil v službi manj kot 5 let, oziroma dva meseca preje, ako je bil v službi nad 5 let. Delodajalec mora delavca dolačen čas (1 ali 2 meseca) v naprej obvestiti, da ga namerava odpustiti in mu mora dati med delom 2 uri časa, da si lahko poišče službo. Če tega ne stori, moga plačati odškodnino. V Avstraliji so glede stalnosti v. službi razmere zelo različne. Stalnost v pomenu ne-odpovedljivosti delovne pogodbe velja samo v . državni službi. Sicer pa velja 14 dnevni odpovedni rok z navedbo razloga odpusta. Brez tehtnega razloga delavca ni mogoče odpustiti, zlasti tam ne, kjer so delavci organizirani. V nekaterih poklicih je možno delavca odpustiti z odpovednim rokom, ki znaša 24 ali 38 ur, iz upravičenih razlogov celo z eno ali dvo-urnim odpovednih rokom (n. pr. ako zapusti med delovnim časom delovno mesto.) V primeru odpusta ni nobene odškodnine. Odpust delavcev je določen za vsako skupno poklicev posebej in sicer po dogovoru'med vlado in delavskimi unijami. Isti predpisi, ki veljajo za delodajalca, veljajo običajno tudi za delavca ob odpovedi službe. Praktično pa lahko delavec zapusti službo kadar hoče. V Čile službeno razmerje preneha takoj samo v nekaterih primerih, ki jih zakon izrecno našteva. Brez teh razlogov pa smeta razdreti delovno pogodbo obe pogodbeni stranki, kadar to bočeta, toda pod pogojem, da o tem ena drugo pismeno obvesti 6 dni preje ali ji plača šestdnevni zaslužek. V tem roku šestih dni mora dati delodajalec delavcu dnevno po eno uro časa za iskanje nove službe. V kolektivnih pogodbah so navadno daljše odpovedne dobe in večje odškodnine. V Kanadi ne poznajo stalnosti. Prav tako ni nobenih posobnih določil glede odpusta iz službe ali odpovedi službenega razmerja s strani delavca. Delodajalec more vsak čas od- . pustiti delavca, ako se nista seveda drugače dogovorila, in to brez vsake odškodnine. Prav tako pa tudi delavec lahko vsak čas odpove službo. Pač pa vsebujejo kolektivne pogodbe razna določila glede odpusta, odpovedi in odškodnine ob odpustu. V Venezueli se sklenjena delovna pogodba lahko razdere vsak čas pod pogojem ,da ena stranka drugo vnaprej o tem obvesti. Ti roki pa se lahko opustijo, ako se za to dobo plača običajna plača. •— V praksi je tako, da delodajalec odpove službo v gornjih rokih ali plača, delavec pa zapusti službo brez odpovedi. V USA velja staro načelo, da je služba samo začasna in da se sme delavca vsak čas odpustiti in da sme pravtako delavec službo vsak čas zapustiti. Odpovednih rokov in odškodnin zaradi odpustov ni, v kolikor ni vse to urejeno v kolektivnih pogodbah. Teh kolektivnih pogodb je vedno več, in tako je tudi vedno več delavcev deležnih zaščite s pomočjo odpovednih rokov in odškodnin ob odpustu iz službe . O DELOVNEM ČASU, O PLAČI IN O PLAČANEM DOPUSTU Glede delovnega časa lahko rečemo, da je skoraj povsod prodrla konvencija Zveze narodov, sklenjena v Washingtonu 29. oktobra 3 919, po kateri znaša delovni čas v industrijskih podjetjih osem ur na dan ali 48 ur na teden. Prav tako je skoraj povsod v veljavi konvencija Zveze narodov, sklenjena v Ženevi 25. oktobra 1921 'glede tedenskega počitka. Posamezne države so poleg tega z zakoni ( uredile praznovanje cerkvenih in državnih praznikov. Pri delovnem času se je treba ozirati tudi na delo ponoči in delo podnevi ter na de- lo žena in mladoletnih. — V zvezi s plačo ali mezdo so vprašanja o minimalni plači, plači za redni delovni čas in plači za čezurno delo (nadure); dalje vprašanje višine plače za delo v soboto popoldne (angleško soboto), ob nedeljah in praznikih, dalje plače žena in o-trok. — Pri dopustih pa si bomo ogledali, ali imajo delavci pravico do plačanega dopusta. V Argentini znaša redni delovni čas 8 ur jia dan ali 48 na teden, nočni delovni čas znaša 7 ur, delovni čas v nezdravih prostorih oz. pri nezdravih delih pa znaša 6 ur na dan. Katera so nezdrava dela, to določa posebni dekret. Nadurno delo se plača s 50% povi-škom, delo ob nedeljah in praznikSi, ki jih kot take priznava zakon, se plača s 100% po-viškom na redno plačo. Dovoljeno .ie delati v turnusih (dopoldansko, popoldansko, nočno delo)„V tem primeru ne sme znašati povprečni delovni čas v treh tednih nad 8 ur na dan, ali nad 48 ur na teden. Ta določila o delovnem času pa ne veljajo za poljedeljske delavce in za osebe, ki so zaposlene v domačem gospodinjstvu. Prepovedano je delati ob nedeljah in ob sobotah popoldne od 13. ure dalje. Dalje je prepovedano delati ob sledečih dnevih: 1. maja, 25. maja, 20. junija, 9. julija, 12. oktobra in 17. oktobra. V teh dnevih imajo delavci pravico do plače, kot da bi delali. Mladoletni in žene uživajo posebno zaščito glede delovnega časa. Prepovedano je mladoletnike zaposliti pri nevarnih in nezdravih delih in v nočnem času (med 20. in 7. uro). Za vse ženske osebe do 18. leta starosti veljajo ista določila kot za moške mladoletnika. Prepovedano pa je odraslim ženam delati ponoči ter v nevarnih in nezdravih obratih. « Minimalne plače niso določene z zakonom razen za nekatere gospodarske panoge. Pač pa so minimalne plače ter napredovanje v plači določene v številnih kolektivnih pogodbah. Delavec ima tudi pravico do novoletne nagrade ali trinajste plače (aguinaldo ali suel-do anual complementario), ki znaša dvanajsti del celoletnega zaslužka in se mora izplačati delavcu 31. decembra. Če delavec pred koncem leta zapusti službo, ima pravico na sorazmeren del te nagrade. Vsak delavec ima pravico do plačanega dopusta, ki znaša na leto nepretrganih 10 dni, ako še nima 5 let službe oz. 15 dni, ako ima nad 5 let službe. Pravico do tega dopusta pa ima delavec šele tedaj, ako je odslužil že polovico delovnih dni, računano od 1. januarja do 31. decembra. Ta dopust mora delavec dobiti, med 1. oktobrom in 30. aprilom in mu mora delodajalec pismeno sporočiti nastop dopusta. Če bi delodajalec tega ne storil, si sme delavec s 15. aprilom sam vzeti dopust. Za čas dopusta dobi delavec plačo, ki se mu plača vnaprej. V Avstraliji velja osemurni delavnik ali 40 urni tednik (državni uradniki delajo samo 37 ur in 21 minut na teden). Dela pa se tudi lahko več. Za prve štiri ure čezurnega dela dobi delavec 50% povi|ek na navadno uro. Za nadalnje ure pa dobi 100% povišek. Delo ponoči je plačano 25% več kot delo podnevi. Delo, pričeto pred 6.30 zjutraj ali ki se nadaljuje po 18. uri zvečer, je plačano z 10% poviškom. Delo ob sobotah je plačano s 50% poviškom. Isto velja za nedelje. Ponekod velja, da so v soboto in v nedeljo prve štiri ure plačane s 50% poviškom, nadaljnje pa s 100%. Delo ob državnih praznikih (cerkveni niso priznani) je plačano s 100% poviškom. Za mladoletne in ženske1 velja isti delovni čas kot za moške, čeprav je t plači precejšna razlika. Minimalne plače določa najvišje državno sodišče v dogovoru z zastopniki delavcev in delodajalcev, upoštevajoč izdatke za nujne potrebščine v dotičnem kraju. Zaradi tega osnovne plače niso povsod enake. Vzporedno z iz-• datki se dvigajo tudi plače; .običajno po 3 šilinge na četrtletje. Vsak delavec ima pravico do 14 dnevnega dopusta po 12 mesecih službe. Ta dopust mora izkoristiti. V nekaterih poklicih so predvideni daljši dopusti. V Čile velja osemurni oz. 48 urni delovni čas, ki velja za oba spola. Redni delovni čas se sme podaljšati v nekaterih nujnih primerih. Kjer se delodajalec in delavec pismeno dogovorita, tam se sme opravljati čezurno delo in sicer- največ 2 uri na dan s 50% poviškom. Delo ob nedeljah in ob priznanih državnih praznikih se plača kot čezurno delo. Glede plače določa zakon, da more poročena žena zahtevati, da se njej na roko plača 50% plače njenega moža, ki je proglašen za za-pravljivca. Isto pravico ima mati z ozirom na svoje mladoletne otroke. S posebno pogodbo lahko določita delodajalec in delavec vsoto za Vzdrževanje družine. Ta vsota "ne sme presegati 50% čistega zaslužka. To vsoto mora de- lodajalec izročiti družini. Iz naslova vzdrže-Valnine (alimentos) se sme zarubiti 50% delavčevega zaslužka, drugo ni zarubljivo. Zakon prizna minimalne plače, ki jih določajo posebne mešane komisije. Posebna določila ščitijo mladoletnike in žene, katerim je zlasti prepovedano nočno in naporno delo. Ob nedeljah se ne dela, prav tako ne ob državnih praznikih. Kot tak praznik velja 1. maj. Kljub temu ima delavec pravico do temeljne plače tudi ob nedeljah in ob praznikih, ki so določeni z zakonom. Do te plače ima pravico samo tisti delavec, ki je bil v dotičnem tednu ves čas na delu. Ne izgubi te pravice delavec, ki se je ponesrečil pri delu in zato ni mogel delati. Manjše zamude in izostanki, ki v tednu ne presežejo dveh ur in v dotičnem mesecu ne štirih ur, ne vzamejo pravice do nedeljske plače. Glede dopustov velja: Osebe, zaposlene v • domačem gospodinjstvu več kot eno leto v isti hiši, imajo pravico do 15 dnevnega plačanega dopusta. Delavci, ki so delali 288 dni v letu, imajo pravico do 15 dnevnega plačanega dopusta. Delavci, ki so delali nad 220 dni, toda manj kot 288 dni, imajo pravico na 7 dnevni plačani dopust. V Kanadi velja osemurni delavnik oz. 48 urn0 tedensko delo. Nadurno delo, kjer je priznano, se plačuje s 50% poviškom. Nočno delo je nekoliko boljše plačano kot delo podnevi. Delo ob sobotah popoldne je navadno plačano kot nadurno delo, nasprotno pa se delo ob nedeljah plača kot navadno delo. Minimalne plače določajo provincijalne oblasti. Dopust je urejen za industrijske delavce takole: v posebne, Za to določne knjižice, lepi delodajalec posebne znamke v višini 2% kosmatega zaslužka. Po 30. juniju lahko delavec vriovči te znamke. Lahko pa vzame delavec plačani dopust. Dolžina dopusta je odvisna od let zaposlitve. Po enem letu službe ima delavec pravico do enotedenskega plačanega dopusta. Trinajsta plača ni uzakonjena, vendar je precej v navadi. V Venezueli velja osemurni delavnik po dnevi oz. 7 urni delavnik ponoči. Delo počiva ob nedeljah ter ob cerkvenih in državnih praznikih, ki jih določa zakon. Dovoljeno je nadurno delo in sicer po dve uri na dan. To nad- urno delo pa sme delavec opravljati največ stokrat v enem letu in se plača s 25% poviš-kom. Po enem letu neprekinjene službe ima delavec pravico do 15 dnevnega plačanega dopusta. Vsako podjetje je dolžno vsako leto razdeliti med delavce vsaj 10% čistega dobička. Ta vsota pa pri posameznem delavcu ne sme prekoračiti dvomesečnega zaslužka. V USA se dela 8 ur na dan oz. 40 ur na teden. To velja ža večino industrijskih podjetij. Sobote so navadno proste, vendar ne povsod. Ponekod delajo tudi šest dni v tednu. ' O minimalnih plačah je kot prvi (že leta 1937) izšel zakon v državi New York, ki pravi, da morajo ženske in mladoletniki, zaposleni pri -kateremkoli delu, prejemati zadostno plačo za svojo preskrbo in za zaščito zdravja. Pozneje je to načelo prišlo tudi v> federalno zakonodajo in je sedaj minimalno plača določena s 0.75 dolarja na uro (kot bruto prejemek). Nadurno delo se plača s 50% poviškom, delo ob nedeljah in državnih praznikih s 100% več kot za dnevno delo. Trinajste plače ni v nobeni zakonodaji niti je na poznajo v kolektivnih pogodbah. Pač pa so v navadi v nekaterih podjetjih mala da-lila, ki jih prejemajo delavci ob posebnih prilikah, zlasti za Božič, za Novo leto ali za Zahvalni dan. Dopusti niso urejeni niti s federalno zakonodajo niti z zakoni posameznih držav. Pač pa so navadno urejeni v kolektivnih pogodbah in sicer običajno tako, da gre delavcu prvo leto enotedenski dopust, po dveh letih službe pa dvotedenski dopust. O DELU ŽENA IN OTROK TER O POLJEDELSKIH DELAVCIH Skoraj v vseh zakonodajah obstojajo določila, ki ščitijo zaposlene žene in mladoletnike. Prav tako se skoraj v vseh zakonodajah posebej obravnavajo poljedelski delavci, ker je način njihovega dela in njihovega življenja v mnogočem različen od dela in življenja drugih, zlasti industrijskih delavcev. V Argentini je prepovedano zaposliti žene in mladoletnike ponoči, ob sobotah popoldne ter ob nedeljah in praznikih ter v nevarnih nezdravih obratih. Dalje velja posebno določilo, da neporočena ženska pod 18. leti ne sme delati nobenega dela na cestah, trgih in javnih prostorih. Delovni čas ženskih o-seb ne sme v nobenem primeru trajati nad 8 ur na dan oz. nad 48 ur na teden, kar pa ne velja za ženske osebe, zaposlene v domačem gospodinjstvu. V primeru nezgode ali bolezni, ki je nastala zaradi kršenja predpisov o zaščiti žena in mladoletnikov, se smatra, da jih je zakrivil delodajalec. Za osebe, ki so zaposlene v domačem gospodinjstvu, ne obstoja noben poseben zakon, pač pa je odrejeno, da imajo pravico do novoletne nagrade, kot ostali delavci v Argentini. Posebno zaščito uživajo zaposlene žene ,— matere in sicer: ne smejo delati 30 dni pred porodom in 45 dni po porodu. V tem času imajo pravico do podpore iz obveznega materinskega zavarovanja do največ 200 pesov in imajo brezplačno na razpolago zdravnika in babico. Delodajalec mora ohraniti v podjetju mesto za porodnico. Če bi jo zaradi poroda in ev. bolezni, ki je v zvezi s porodom, odpustil iz službe, se kaznuje od 50 do 1000 pesov in ta znesek se takoj izroči dotični ženi. Mladoletniki od 14. do 16. leta se smejo zaposliti, toda samo 4 ure na dan ali 24- ur na teden. Morajo pa obiskovati posebne strokovna tečaje. Mladoletniki od 16. do 18. leta smejo delati © ur na dan, in le s posebnim upravnim dovoljenjem 8 ur na dan ali 48 na teden. Mladoletnik ima pravico do 15 dnevnega dopusta. Plače mladoletnikov morajo znašati: pri vajencih prvo leto 30%, drugo leto pa 50% plače, ki jo prejema industrijski delavec. Pri ostalih mladoletnikih od 14. do 16. leta mora znašati plača 50%, od 16. do 18. leta pa 70% plače, ki jo prejema delavec. V drugem letu svojega dela prejmejo hranilno knjižico' Poštne hranilnice, v katero mora delodajalec plačati 10% njihovih prejemkov. Za poljedelske delavce velja posebni zakon (Estatuto del peon del campo), ki določa e-noletno preizkusno dobo, minimalne plače za posamezne panoge poljedelskega dela, govori o' stanovanju in prehrani poljedelskih delavcev, o pomoči ob bolezni in o 8 dnevnem plačanem dopustu po enem letu službe. V Avstraliji veljajo v glavnem za zasposle-ne ženske osebe isti predpisi kot za moške. Ne sme se pa žena zaposliti pri težjih in nevarnih delih. Velja pa isti delovni čas za moške in ženske. Razlika v plači je v praksi zelo občutna. Mladoletnikom pod 15. letom starosti ni dovoljeno delati, ker morajo ta čas obiskovati šolo. Za osebe, zaposlene v domačem gospodinjstvu, veljajo v glavnem isti predpisi, kot za ostalo delavstvo. Posebej velja zanje, da imajo v tednu dva prosta dneva. Za delo v soboto in nedeljo pa ne dobe nobenega poviška. Minimalna plača je tri funte na teden s popolno oskrbo. Prav tako veljajo tudi za poljedelske delavce v splošnem isti predpisi, kot za ostalo delavstvo. Je pa v Avstraliji poljedelsko delo sezonsko delo in je dobro plačano. V Čile smejo mladoletniki (od 14. do 18. leta) delati le s privoljenjem staršev oz. va-i'uhov. Ne sme se jih pa zaposliti pri delih pod zemljo ali sploh pri nevarnih ali nezdra-iih delih. Smejo delati samo 8 ur na dan. Prepovedano je zanje kakor tudi za ženske osebe nočno delo. Prav tako tudi ženske osebe na smejo delati pod zemljo ter pri nevarnih in težkih delih. Porodnica ima pravico do plačanegag dopusta šest tednov pred porodom in 6 tednov po porodu. Osebe, zaposlene v domačen gospodinjstvu , nimajo predpisanega delovnega časa, pač pa morajo imeti dnevno najmanj 9 ur na razpolago za počitek. Po enoletnem službovanju imajo pravico do 15 dnevnega plačanega dopusta. Po dveh tednih poizkusne dobe — med katero lahko vsaka stranka vsak čas odpove delovno pogodbo — velja 15 dnevni odpovedni rok. Za poljedelske delavce veljajo v splošnem ista določila, kot za ostale delavce. Posebnosti so sledeče: poljedelskemu delavcu in njegovi družini mora gospodar preskrbeti primerno in zdravo stanovanje. Za poljedelskega delavca ne veljajo določila o delovnem času. Pri sezonskih poljedelskih delavcih velja šestdnevni odpovedni rok, pri stalnih pa dvomesečni odpovedni rok. V Kanadi ni nobenih posebnih predpisov za ženske, mladoletnike in poljedelske delovce. Torej veljajo zanjo v glavnem isti predpisi kot za ostale delavce. Kjer so podjetja priključena takozvanemu Blue Gross ali kaki drugi zasebni zavarovalnici, tam dobijo tudi porodnice določeno podporo. V Venezueli smejo mladoletniki (od 16. do 18. leta) delati samo 6 ur na dan. Mladoletniki in ženske osebe smejo delati samo podne- vi. Obojim je prepovedano delati v rudnikih ter pri težkih in nevarnih delih. Porodnice smejo ostati doma 6 tednov pred porodohi in 6 tednov po porodu ter obdrže svoje mesto v podjetju. V USA ni posebnih določil za zaščito zaposlenih žena in mladoletnih. Pač velja v državi New York zakon iz 1. 1944, ki pravi: "Za enako delo enako plačilo, brez ozira na spol in starost." Poljedelsko delavstvo ni deležno vseh tistih ugodnosti, kot jih ima delavstvo v industriji, prometu in trgovini. Tako n. pr. zakon o zavarovanju za starost in za preživele (v primeru delavčeve smrti) ne velja za poljedelske delavce in prav tako tudi ne za osebe, zaposlene v domačem gospodinjstvu. II. PREDPISI O ZAVAROVANJU ALI O PRESKRBI DELAVCEV Predpisi o zavarovanju ali preskrbi delavcev imajo namen pomagati delavcu v primerih, ko ne more delati. Ti primeri so: bolezen, nezgoda, onemoglost in starost, brezposelnost ter (pri delavkah) porod. Moderna socialna zakonodaja pa ne pozna samo preskrbe delavca, ampak vsebuje tudi predpise o preskrbi delavčevih družinskih članov. Argentina. V primeru nezgode ima delavec pravico do odškodnice, ako je nesposobnost za delo trajala nad 6 dni. V primeru smrti delavca imajo pravico do odškodnine njegovi svojci. Ta odškodnina znaša toliko, kolikor je znašal ves zaslužek v zadnjih 1000 dnevih dela, kar pa skupaj ne more znašati več kot 6.000 pasov, če je delavec delal manj kot 1000 dni, se vzame za manjkajoče dneve v poštev zaslužek sorodnega delavca. Delodajalec mora plačati tudi stroške pogreba, toda največ 100 pesov. Odškodnina za popolno in trajno nesposobnost za delo je enaka odškodnini za primer smrti. Ako je delodajalec nezgodo zakrivil in more ponesrečenec oz. njegovi svojci to dokazati, potem ima ponesrečenec oz. — v primeru smrti — njegovi svojci ptavico do mnogo večje odškodnine, ki se —• po praksi sodišča v Buenos Airesu — giblje med ? 20.000. — do 30.000.—. V primeru, ko se zaradi nezgode sposobnost za delo samo deloma zmanjša, pa je ta okvara stalna n. pr. (izguba prsta), tedaj znaša od- škodnina določen odstotek zgoraj navedene odškodnine. Kadar ima obratna nezgoda samo začasne posledice, ima delavec do dne, ko ponovno nastopi delo, pravico od odškodnine, ki znaša polovico njegovega prejšnjega dnevnega zaslužka. Posebno važno je določilo, da morajo delavec ali njegovi svojci vsako nezgodo takoj prijaviti tajništvu za delo in preskrbo (Secre-taria de Trabajo y Prevision) in najbližji policijski postaji. V primeru obolenja imajo delavci pravico do brezplačne zdravniške pomoči, ki jo mora preskrbeti delodajalec. Ako ne more na delo, ima pravico na polno plačo in to za dobo treh mesecev, ako je bil zaposlen manj kot 10 let. Ako pa je bil zaposlen več kot 10 let pa ima pravico prejemati plačo 6 mesecev. Zdravila si __ mora kupiti bolnik sam, zdravljenje v javnih bolnišnicah pa je v Argentini brezplačno. Za primer starosti ali invalidnosti je v Argentini preskrbljeno za delavca s pomočjo pokojninskega zavarovanja, za katerega prispeva delavec 8% svojega zaslužka. Delavci imajo po določenem času pravico do celotne ali zmanjšane pokojnine oz. do invalidnine. Prav tako imajo svojci umrlega člana pravico do penzije. Zavarovanja za primer brezposelnosti Argentina ne pozna. Obvezno materinsko zavarovanje pa smo si ogledali že zgoraj pri določilih o delu žena in otrok. V Avstraliji ima delavec, ki se ponesreči na delu ali na poti na delo ali. z dela domov, pravico do podpore, ki znaša 75 %. njegove *ed-he plače. Podjetje tudi plača bolnico in zdravnika. Vsakemu je priznan 6 dnevni bolniški dopust na vsakih začetih 6 mesecev dela. Če delavec zboli, dobi tedensko £ 1—5—0 za preživljanje v času nesposobnosti za delo. Javnega zavarovanja za primer bolezni ni. Obstojajo le zasebne zavarovalne družbe, ki pa niso preveč priljubljene. Oseba, ki živi v Avstraliji najmanj 5 let in postane nesposobna za delo (85% invalid), prejme podporo, če njeni ostali dohodki ne presegajo tedensko določenega zneska. Zdravniška pomoč je dobra in poceni. Zdravnika mora plačati vsak sam; ako pa je brez dohodkov, ga plača država. Delodajalec odbije od delavčeve plače takso ali prispevek za vse podpore in zavarovanje. Ta taksa je precej visoka. Plačujejo pa to takso samo tisti delavci, ki i*iajo nad 2 funta dohodkov. Poročeni delavci plačujejo manjšo takso kot samci. V Čile velja načelo, da je delodajalec dolžan vse storiti, da ohrani življenje in zdravje svojih delavcev. Delodajalec je odgovorom za Vse obratne nezgode in za tkzv. poklicne bolezni. V primeru obratne nezgode mora delodajalec nuditi zdravniško pomoč, zdravila in plačati bolnišnico. Poleg tega mora delodajalec plačati odškodnino. Ta pa znaša pri začasni nesposobnosti za delo 75% dnevne plače in se plačuje do popolnega ozdravljenja in to brez vseh odbitkov. Če bi to zdravljenje trajalo nad 1 leto, se smatra ponesrečenčevo stanje kot trajno, ki pa lahko samo delno zmanjša sposobnost za delo( ako manjka samo en ud i. t. d.) ali pa tvori popolno nesposobnost za delo. V primeru trajne, toda samo delne nesposobnosti za delo, ima ponesrečenec pravico do odškodnine, ki pa ne more biti večja od dvoletnega zaslužka in se ravna po stopnji nesposobnosti za delo. V primeru trajne in popolne nesposobnosti za delo ima ponesrečenec pravico do doživljenjske rente ki znaša 60% letnega zaslužka in se plačuje v mesečnih obrokih. V primeru obratne nezgode, ki ima za posledico smrt delavca, ima vdova pravico do življenjske rente v višini 30% ponesrečenčevega zaslužka, oz. ako ni matere, pa do 60%. Kako je v Čile poskrbljeno za delavke-po-rodnice, smo že opisali zgoraj. Dalje obstoja v Čile za vse delavce obvezno zavarovanje za primer bolezni in invalidnosti. Bolezensko zavarovanje nudi zavarovancem zdravniško pomoč, zdravila in bolnišnico za dobo 26 tednov, dalje denarno podporo, ako je trajala bolezen več kot pet dni Delavec, ki nima družine, dobi samo polovično podporo. Dalje nudi to zavarovanje porodniško podporo, pogrebnino (v znesku 300 čil. pe-sov) ter invalidnino, razen v primerih obratne nezgode. Delavci, stari nad 55 let, imajo pravico do pokojnine. Posebna določila v tem pogledu veljajo za osebje trgovske mornarice. Zavarovanja za primer brezposelnosti ni. V Kanadi je nezgodno zavarovanje tako urejeno, da plačujejo podjetniki posebno za. varovalnino tkzv. Compesation Board, ki pla- ča nato zdravljenje in hranarino v višini 2|3 zadnje plače. Na farmi, kjer se ne plačuje zavarovalni prispevek, tudi ni nobenih podpor. Javnega bolezenskega zavarovanja ni, pač pa je mnogo podjetij priključenih tkzv. Blue Gross, zavarovanju za primer bolezni, kjer se lahko zavarujejo tudi družinski člani. Prispevke plačuje delavec sam in ima zato pravico do enomesečnega zdravljenja v bolnišnici. Za primer brezposelnosti pa pomaga delavcu in njegovi družini posebno zavarovanje. Za to zavarovanje prispevata delavec, in delodajalec po višini plače. Višina podpore se po-lem ravna po plačilnih razredih Ako ima delavec družino, je podpora višja, kot je podpora za samce. Pravico do podpore v primeru brezposelnosti ima tisti, ki ima vplačanih 180 dni. Vse to pa seveda ne velja za delavce na farmah. Obstoja tudi starostno zavarovanje. Vsaka pokrajina je v upravi avtonomna in sama sklepa, koliko znaša starostna podpora. Suče od 60 do 100 S in čez. Do te podpore so upravičeni vsi nad 65 let tsari. Tudi ctroci (oz. starši za otroke prejemajo državno podporo, vsi brez izjeme. Po starosti se viša znesek. Mesečno dobi otrok do 5. leta 5 dol., od 5. do 13 leta 7 dol. in od 13. do 16. leta 8 dol. Venezuela ima moderno socialno zavarovanje, toda za enkrat je uvedeno samo v par državah. V primeru obratne nezgode ali poklicnega obolenja imajo delavci pravico do zdravniške pomoči, zdravil, bolnice in denarne podpore. Prispevke plača v celoti delodajalec. Denarna podpora, ki jo dobi družina, znaša v primeru smrti dvoletno plačo ponesrečenca. Poleg tega dobi družina pogrebne stroške (300 boliv.). Tudi v primeru trajne in popolne nesposobnosti za delo, dobi ponesrečenec kot podporo dvoletno plačo. V primeru začasne nesposobnosti za delo, dobi ponesrečenec popolno plačo, toda največ za dobo 3 mesecev. Vprimeru bolezni ima delavec pravico do zdravnika, zdravil, zdravljenja v bolnišnici in do 2|3 plače toda največ za dobo 26 tednov. Prispevek bolezenskega zavarovanja se razdeli med delavca in delodajalca. V USA ni urejeno zavarovanje za (nezgode oz. poškodbe v obratu s federalnim zakonom, pač pa imajo' posamezne države to u- rejeno po svoje. V tem oziru je država New York prva, ker je že po prvi svetovni vojni vpeljala za podjetja z gotovo stopnjo nevarnosti obveznost, da krijejo nezgode z zavarovanjem. Velja to za podjetja, ki so v seznamu nevarnih podjetij in za podjetja, ki zaposlujejo nad 4 operativne delavce (to so delavci pri strojih). Izvzeti so kmečki delavci in osobje v domačem gospodinjstvu. Zakon je dobil v teku let mnogo dopolnil. So pa splošne in posebne zavarovalnice, ki prevzemajo odgovornost delodajalca iz tega zakona (Work-men's Compesation Act.) ter so prispevki precej visoki. V primeru popolne nesposobnosti za delo dobi delavec 2\3 povprečne tedenske plače (najmanj -12 ali največ 32 dolarjev na teden). V primeru smrti, ki je posledica obratne nezgode, imajo svojci pravico do največ 2|3 povpreč. tedenske plače umrlega. Kot temelj se pa srtie vzetj največ 227 dol. mesečnega zaslužka. Zavarovanje za primer bolezni ne obstoja. Po tradiciji je to autonomna zadeva delavskih organizacij tkzv. podpornih enot (kot je na pr. za Slovence ''Kranjska slovenska katoliška jednota — KSKJ"). Pogoji za bolezensko zavarovanje so v teh enotah zelo različni. Enote so pod državnim nadzorstvom. Isto kot za bolezen velja tudi za porod. Tudi to je avtonomna zadeva podpornih enot ki zavarujejo tudi te primere. KSKJ je do nedavnega imela za porodnice podporo v znesku 12 dolarjev. Starostno zavarovanje in "zavarovanje preživelih svojcev je urejeno s federalnim zakonom "Social Security Act". Ta zakon vsebuje tudi predpise za zavarovanje za brezposelnost in za preskrbo " zaposlitve, dalje predpise o zdravstveni službi za matere in otroke. Zavarovani so delavci v industriji in trgovini, dočim niso zavarovane osebe, zaposlene v gospodinjstvu, kmetijstvu, v organizacijah, ki niso usmerjene na dobiček i dr. Za to zavarovanje plačujeta delavec in delodajalec enak prispevek. S 65 letom ima delavec pravico na pokojnino. Zanimivi so podrobni predpisi o pokojninah, toda žal nam primanjkuje prostora za objavo podrobnosti, zlasti za objavo preglednih tabel. Pripomba: Ko je bil ta članek že napisan, smo dobili iz USA sporočilo, da se je med tem socialna zakonodaja v USA (Social Secu-rity) spremenila tako, da so privzete nove sku- pine v zavarovanje in da so se tudi podpore • znatno povišale. ZAKLJUČEK Če za koga, potem velja zlasti za delavca pravilo: toliko pravic imaš, kolikor jih poznaš in kolikor jih znaš uveljavljati. Zato je prav in koristno, da slovenski delavci študirajo de-' lavsko zakonodajo in uveljavljajo pravice, ki jim gredo. V to naj jim služi gornji članek, ki je plod dobre volje pa tudi plod razmer, v katerih živimo. In zaradi teh razmer so v članku razne pomanjkljivosti. Prosimo vse, ki opazijo nedostatke, da nam sporoče popravke in dopolnila, da jih objavimo prihodnje leto. 3iultu%na živifettfe ti zamejstvu LEPOSLOVNO USTVARJANJE V letu 1950 je izšlo med izseljenci manj knjig kot prejšnje leto, čeprav se je leposlovno ustvarjanje okrepilo. Izživljalo se je predvsem v časopisih in revijah: tako v "Demokraciji" v Trstu, "Duhovnem življenju", "Svobodni Sloveniji" (priloga) ter v reviji "Slovenska .beseda" v Buenos Airesu in "Ameriški Domovini" v Clevelandu (USA). Ta zadnja je ponatisnila Mauserjev roman "Kaplan Klemen", ki je prejšnje leto izhajal v Celovcu v "Koroški Kroniki" in njenem nasledniku "Naš tednik — Kronika". Nekaj Mauserjevih črtic in odlomkov so prinašali koroški listi (Koroška kronika, Družina). Najavljeni sta bili dve literarno - kulturni reviji v Trstu in Buenos Airesu, pa dozdaj še nista izšli, razen "Slovenske besede" v Buenos Airesu, ki pa ima manjše zahtevke (družinski magazin). Tako bo letos glavni leposlovni zbornik naš koledar Svobodne Slovenije za leto 1950, kot je bil tudi lani, ter bo pokazal nekakšno sliko naše leposlovne moči v izseljenstvu. Tako se iz koledarja in "almanaha" preustvarja sam po sebi in po potrebi razmer v "zbornik" — v ogledalo našega življenja in našega kulturnega ustvarjanja. Knjižno prav za prav lahko zabeležimo samo eno izvirno knjižico: sonetni venec Slavka Srebrniča: Neurejeni venec, ki je izšel v Buenos Airesu. Pokazal ni tiste moči, ki jo ta pesnik ima v manjših kompozicijah. Dobili smo iz Anglije pesniško zbirko Ljuba "Mejniki", ki pa je izšla v Angliji (ali morda v Nemčiji — ni povedano) že leta 1948. V nji je Ljubo pokazal napredek od ebolskih začetkov, vendar ga zbirka še ne kaže v zrelosti. Imenujemo jo, da se izpopolni naša literarna bibliografija. Med knjige v zamejstvu pa moramo šteti na vsak način knjige Mohorjeve Družbe za Celovec in Gorico, v kateri so izšla taka dela no-voizseljencev kot Mauserjev roman "Puntar Majtaž", Erjavčeva zbirka francoskih nove- listov z izbranimi biseri njih stvaritev "Nevesta z diamantnim srcem", fr. Bazilijev sočno pisan spomin na mlada leta "Tonček iz Potoka" in dr. Jakličeva priredba Baragovih molitev, "Jezus, dobri Pastir", poleg člankov in pesniških prispevkov v koledarjih. To vse je delo ljudi, ki spadajo v našo skupnost, toda pisano pod vidikom razmer v obmejni Koroški, Goriški in Tržaški. Mauser je podal v svojem "Puntarju Matjažu" slikovito podobo kmetske-ga punta iz koroške zgodovine v maniri Pregljevih Tolmincev, bolj balado kot roman. Mauser je v teh letih napisal že toliko, da njegova tvornost zahteva gotovo že kritičnega pretresa in ocene. Upajmo, da se bo kakšna novih revij ustavila ob njegovem delu. V Gorici je izšla tudi posmrtna zbirka od partizanov v Cerknem ubitega kaplana Lada Piščanca: "Pesmi zelene pomladi", ki kažejo tega čutečega pesnika sicer v njegovih začetkih (iz pietete priobčena vsa ostalina iz dijaških let), pa tudi že nekaj zrelih lepih pesmi (Božja igra), ki naj dobe mesto v naših bodočih antologijah. Njegovo pesniško ime zaradi teh nekaj lepih pesmi ne bo pozabljeno. Posebno vrednost ima kulturno zgodovinski uvod, ki riše doživljanja bogoslovca iz Trsta v okolju laškega raznarodovanja, zlasti pa pozneje v okolju komunističnega divjanja na Goriškem, katerega žrtev je postal. Tako se Piščanec pridružuje tisti vrsti slovenskih besednih ustvarjalcev, ki so padli pod roko komunizma na čelu z Balantičem, pa Kunstljem, Prelogom itd. Omeniti je prav gotovo treba tudi ponovno izdajo Jurčičevega "Jurija Kozjaka" v francoščini v priredbi Ferdinanda Kolednika, prav tako pa tudi njegov prevod Finžgarjevih "Postnih slik" (oboje izšlo v Kanadi). Prezreti tudi ni mogoče dveh pomembnih del — doktorskih disertacij, in sicer dr. Alojzija Kuharja (Univerza Cambridge, Anglija) o "Pokristja- njenju Slovencev in njega vplivu na razvoj nemško-slovenske jezikovne meje" ter dr. Korena Franca (Madridska univerza) o "Internacionalizaciji Trsta". Ne v tisku — temveč razmnoženo — je izšla v Madridu antologija pesnikov iz kroga slovenskih akademikov in njih prijateljev "Naša pesem" št. 2 (prva je izšla v Rimu pred nekaj leti) kot prva priloga lista "Nova doba". Značilnost tega sešitka (ki je morda slabši od prvega) je sodelovanje španskega risarja Leoparda de Anchoriza pri ilustriranju izdaje. Tako se ustvarja slovensko-špansko literarno sodelovanje. Imenovati moramo na tem mestu knjižno izdajo prevoda iz španščine zanimive religiozne knjige "Vir največje sile" jezuita Here-dia v krasnem prevodu Fr. Kremžarja. Tu imenujmo, da izhaja prevod romana argentinskega pisatelja Huga Wasta "Ivani Tabor" in "666" v Svobodni Sloveniji že vse leto, za kar je dal pisatelj posebno dovoljenje. Na tem mestu pa moramo poudariti še dve, tri knjige v tujih jezikih: 1.) Izvirno mladinsko povest na osnovi dr. Sterletove slovenske knjige o Grozdetu, kakor jo je napisal švicarski mladinski pisatelj Ge-rold Schmid: "Junger Held der neuen Zeit" (der Blutzeuge Christi Alois Grozde aus Slo-wenien — ein Opfer der gottlosen Kommunis-mus") (Rex Verlag, Luzern). Izdana v lepi obliki, s celostranskimi fotografijami Slovenije in v živahni obliki, z uvodno besedo škofa .dr. Rožmana, bo ta mladinska knjiga nosila ime našega trpljenja in našega idealizma ši-rom sveta ter pomagala k slavi našega muče-čenca KA. 2.) Imenujmo tu še. roman hrvatskega pisatelja Antuna Bonifačiča "Bit čete kao bogovi" in njegovo novelo "Neka bude svjetlost", ki sta izšli skupaj v prvi knjigi "Knjižnice društva Hrvatskih književnika" v Buenos Aires-u. Imenujmo jo zato, ker posega v povojno zgodbo slovenskih komunistov, kajti vzel je za o-snovo romana komunistični proces v Ljubljani proti komunistom (Juranič, Stepišnik, Diehl itd.), o katerih obstaja tudi akt, da so bili dachauski izvrševalci komunistično gestapov-skih nalog. Vzel je za nalogo, pokazati v obliki romana najvišje vrhove slovenske, hrvatske in srbske komunistične elite do Tita... V drugi noveli pa se je naslonil na znani izum Slovenca Lenarčiča, ki je prvi uporabljal elektriko za mučenje jetnikov v času španske vojske v Barceloni. Tu nastopa kot slovenski Hudič. Podoba Slovencev v teh povestih je odbijajoča in krvniška proti hrvatskim dobrodušnim ljudem, kakor so jih resnično (na žalost) opravljali naši slovenski komunisti (ni pa s tem rečeno, da jih hrvaški niso!) Opozarjamo na motiviko, ki je mi nismo znali izrabiti, pa je zagrabila hrvatskega pisatelja, ki dobro pozna slovenske razmere (živel je med Slovenci kot dijak zavoda v šent Vidu!) ter je med najpomembnejšimi sedanjimi hrvatskimi pisatelji, član PEN kluba in predsednik Društva hrvatskih književnikov. 3.) Za Slovence v zamejstvu ni brez pomena, da se je pojavil v Severni Ameriki nov slovenski pisatelj, pišoč v angleščini, ki prevzema pozicije slovenskega komunističnega pisatelja Adamiča. Je to Klančar, ki je pred kratkim izdal roman o požaru slovenske naselbine v Cle-velandu pred nekaj leti ter s tem širnemu svetu predstavil Slovence na novi zemlji. Pravijo, da njegova sila ne zaostaja za Adamičevo,^kajti izdaja ga ista založba, ki je prej izdajala Adamiča, zdaj pa mu je obrnila hrbet. Romana nisem imel v rokah in ne morem soditi. • Želimo, da bi bilo drugo leto leposlovno plod-nejše in da bi se že razvilo normalno knjižno življenje z rednim izhajanjem kvalitativnih revij in z izhajanjem izvirnih del slovenskih pisateljev v knjižni obliki. Ustvariti se mora knjižni trg, možnost prodaje, za kar je treba vzgojiti- izseljeni narod, da se zave svoje dolžnosti do lepe slovenske besedne umetnosti: in prepričan sem, da se bo slovenska književnost razvila, kajti nekaj moči imamo, ki bi ustvarjale kljub nemogočim razmeram, v katere so pesniki pahnjeni. Toda usojeno nam je, da ustvarjamo svojo kultu to samo z žrtvami na obeh straneh, pri pisatelju prav tako kakor pri občinstvu. TINE DEBELJAK Opomba: Nikakor ne mislimo, da je pregled popoln. Zato bi želeli, da vsako slovensko knjigo pošlje založba tudi našemu koledarju, da jo oceni in uvrsti v splošno našo knjižno tvornost v zamejstvu v članku, o katerem bi radi, da bil že tradicionalen slednje leto. — Uredništvo. GLEDALIŠČE V argentinski prestolnici delujeta dva slovenska odra: Igralska družina Narte Velikonja (INDAVE) in Slovenski izseljenski oder (SIO). Prvi gostuje v raznih dvoranah glavnega mesta, drugi ima stalno dvorano v pred- mestju Ciudadela. INDAVE je v letu 1950. na- Kramolc se kaže pomembno umetniško oseb-študirala Hebbelovo dramo "Genovefo" v prevodu Tineta Debeljaka in v režiji g. Willenpar-ta, Shakespearejevo žaloigro "Romeo in Julija" v režiji g. Petriča in "Slehernika" pod istim režiserjem. Iz lanskega repertoarja je ponovila Halbejevo "Reko". Vodila je dramatično šolo in tako vzgojila več mladih igralcev. Posebno pozornost posveča lepi izgovarjavi slovenščine. — SIO je vprizorila sledeče igre: Nu-šič: Narodni poslanec, Rostand: Vest, Ble-menthal - Kaldeburg: Pri belem konjičku, Lipah: Glavni dobitek, Sket: Miklova Zala, Ca-masi: Bog z vami, mlada leta! Vse predstave je vodil režiser g. špeh, scene pa napravil g. Petkovšek. IDNAVE je priredila še komemo-racijo pisatelju Velikonji, SIO Miklavžev večer, člani obeh društev pa so sodelovali pri žalni slovesnosti v spomin padlim borcem in na literarnem večeru pisateljske družine "France Balantič", ki se je oddolžila Prešernu, ^Slomšku, Ketteju, Deteli, Medvedu in Velikonji ob priliki njihovih letošnjih rojstnih odn. smrtnih obletnic. ''Društvo Najsvetejšega Imena Jezusovega" in dekliška Marijina kongregacija v Toronto sta poleg 7 prosvetnih večerov igrali tudi Tim-mermansovega "Župnika iz cvetočega vinograda" in priredili spominski večer v počastitev padlih domobrancev. Tako žalno slavje so tudi imeli v Alberti. V Angliji so dali na dveh krajih na oder Finžgarjevega "Divjega lovca". Živahno je še vedno odrsko življenje izseljencev v Franciji. Gledališkega udejstvovanja v USA, Trstu, na Goriškem in Koroškem pa nisem mogel toliko zasledovati, da bi ga vsaj približno zadostno registriral. MARJAN MAROLT LIKOVNA UMETNOST Iz Argentine se je preselil v USA slikar Mitja Švigelj in tam pridno ustvarja. V USA pripravlja razstavo tudi akvarelist Dušan Svetlič, ki je tudi knjižni ilustrator. V Kanadi se uveljavlja Božidar Kramolc. V Ljubljani je bil učenec privatne akademije Franceta Goršeta, odkoder je izšel tudi Tršar. Oba sta javno nastopila z vinjetami pri Domu in svetu. Kramolca je begunska pot vodila najprej na Koroško, kjer je mnogo slikal in razstavljal in ilustriral. V Kanadi je bil najprej ročni delavec, zdaj pa končuje zadnji letnik umetniške akademije. Slika v olju, se peča in riše tudi z grafiko. nost. Iz Evrope, kjer živi v italijanskem okolju menda še nekaj naših slikarjev, smo dobili poročilo le o Francetu Goršetu. V zadnjem času je napravil kip Sv. Janeza Krstnika in upodobil vrsto katoliških mož iz naše pol-preteklosti. Tudi arhitekt Simon Kregar tam menda pridno dela. V Buenos Aires so Bara Remec, France Ah-čin in Marijan Koritnik včlanjeni v Asociacion Estimulo de Bellas Artes. Remčeva je uslužbe-na kot dekoradorka v keramični delavnici, kjer more delati po lastni zamisli in je v keramičnem slikarstvu dosegla velike uspehe. Izven delavnice pa slika v olju in dela v raznih grafičnih tehnikah. V aprilu je priredila razstavo oljnatih slik, ki nas je navdala s ponosom. Pripravlja novo razstavo v letovišču Mar del Plata. Izdeluje ilustracije za "Martina Fierra", ki bodo izšle v novi kastiljanski izdaji tega največjega argentinskega epa in tudi če bo _sreča mila — v njegovem slovenskem prevodu. — Ahčin je zaposlen v podobarski delavnici, Kjer ima precej vezane roke, vendar tudi še dovolj časa za lastno ustvarjanje. S tremi deli je sodeloval na razstavi Remčeve, postavil prvi svoj javni "spomenik" v tej deželi, modeliral "Gallusa" in pripravlja veliko oltarno skulp-turo za eno izmed prestolniških cerkva, kjer so mu dali vso prostost lastnega ustvarjanja. Med številnimi deli, ki jih ima v zasnutkih, izstopa s svojo močjo portret matere, ki ga dela po spominu. — Koritnik je v okviru zgoraj omenjenega društva že trikrat razstavil in dosegel enkrat premio mencion, enkrat pa prvo nagrado. Naši ljudje ga poznajo najbolj po njegovi kopiji Brezjanske Marije, ki visi v baziliki v Lujanu in je najimenitnejši cilj slovenskih romarjev tja. Tudi dela "čez dan" kot dekorater v delavnici za cerkveno umetnost, pa najde še dovolj časa za drugo delo. Slika krajine in trenotno velik družinski portret svojcev. Risar — karikaturist Hotimir Gorazd, ki je zastopan tudi v tem koledarju, je našel delo pri risanju filmskih trakov. Marjan Lah, rojen 1920 v Ljubljani, je študiral in končal kiparsko šolo. Kasneje je bil skoraj po vsej Nemčiji, kjer je študiral na mednarodnih razstavah. Leta 1942 je razstavljal v Jakopičevem paviljonu, kasneje med vojno pa je bil v Pragi. Delal je v filmskih ateljejih. Po končani vojni je slikal v Trstu in kasneje po Italiji. Še več jih je, ki sučejo čopič; tudi v arhitekturi se Slovenci po svetu izkažejo. So to morda preskromni delavci, ki svojih stvari ne prinesejo pokazat, da še ni prilike o njih spregovoriti. MARJAN MAROLT GLASBENI PREGLED ARGENTINA: Glasbeno delovanje se je pričelo takoj v prvem tednu novega leta in sicer s koncertom božičnih pesmi v cerkvi Sta. Ju-lia (8.1.50.) kjer se nam je prvič v tem letu predstavil pevski zbor Petelin-Gallus, najagil-nejši predstavnik naše visoke pevske kulture. Isti zbor je nastopil v Floridi in 22.1. v Mun-ro. Približno v istem času je pričel, svoje umetniško delovanje tudi slovenski zbor v Mendo-zi (Obisk pri jaslicah), drugi center slovenske pesmi, ki je prav tako v teku leta ob mnogih povabilih mogel pripomoči k večjemu razumevanju naše umetnosti in to predvsem med tujci. 16.4. je mladi slovenski pianist in — upajmo, da nekoč še umetnik velikega formata Anton Soler imel cerkven koncert v cerkvi Sv. Antona Padovanskega v Villa Devoto. Orkester Radia "Del Estado" je 4.6. oddajal dve kompoziciji klasične forme našega Cirila Krena. Dan kasneje se je buenosaireški publiki prvič predstavila naša znana umetnica altistinja Franja Golobova. Koncert, ki je gotovo največji kulturni dogodek v slovenskem glasbenem življenju, je našel velik odmev tako med publiko kakor med tukajšnjimi kritiki. Tako "Prensa", tukajšnji največji časopis, kakor "Freie Presse" ter največja argentinska glasbena revija "Lyra" so prinesli pohvalne kritike in so se predvsem ustavljali ob čudovito izšolanem lepo barvanem glasu naše umetnice. Franja Golobova, ki je po svojem rimskem koncertu spet prvič javno nastopila na lastnem koncertu, je znova pokazala, da je naš največji pevski umetnik, na katerega smo lahko vsi ponosni. Pri klavirju je pevko spremljal pianist prof. Jože Osana, ki se je s svojo čudovito tehniko znal idealno približati pevkinemu izvajanju in ki je bil deležen dolgotrajnih aplavzov dvorane gledališča Odeona. Sledi "Doba mendoškega zbora": 7.5. nastopi s Foersterjevo latinsko mašo Sv. Cecilije, kmalu zatem sodeluje — vedno z velikim uspehom — na proslavi padlih. 28.8. sodeluje pri veliki pontifikalni maši. Deset dni kasneje nastop pri Santi Rosi: Ob priliki škofove maše izvajajo za ta dogodek posebej uglasbeno himno M. Bajuka "Tu es Petrus". 3.9. sodeluje zbor pri Slomškovi proslavi in kmalu zatem sledijo nastopi na raznih krajih in sicer vedno za argentinsko publiko, pred katero žanjejo aplavze. Zbor Petelin-Pallus je nastopil na spominski proslavi San Martinu (30.7.), kar je bil zadnji nastop pred samostojnim koncertom, v katerem se je pod vodstvom dr. Julija Savelli-ja predstavil javnosti na velikem koncertu, ob priliki štiristoletnice Gallusovega rojstva. Gallusov koncert (15.10.) je drugi veliki kulturni dogodek tako za nas, kakor tudi za tukajšnje občinstvo, ki je prisostvovalo temu kulturnemu večeru. S sporedom, ki je obsegal Gallusove pesmi ter slovenske narodne in umetne, je zbor pokazal svojo visoko umetniško stopnjo, do katere se je povzpel pa dolgoletnem delu. Verna slika naše visoke zborovske kulture in slovenske pesmi sploh je zbor Gallus pred mnogoštevilno publiko, ki je navdušeno spremljala pesem za pesmijo, pokazal, da je predstavnik naše in evropske pesmi za tukajšnjo javnost. Ne samo dovršena interpretacija, tehnična upeljanost in pravilno razmerje med posameznimi deli zbora — pomislimo na osemglasne Gallusove pesmi —■ dokazujejo visoko stopnjo tega zbora, ki mimogrede povedano izvaja dela v originalnih jezikih (špansko, nemško, etc.), ampak predvsem globoka doživetost tudi malih umetnin, kar daje pri reproduktivnem umetniku šele pravo vrednoto. Isti zbor je imel 16.10. koncert pri Sv. Juliji in 3.12. pri sv. Antonu Padovanskem obenem z Antonom Solerjem, ki je 10.11. nastopil v Bahia Blanca s svojim klavirskim koncertom in na koncu meseca na produkciji gojencev glasbene šole Santa Cecilia z Liszto-vim koncertom. U.S.A. Ni podrobnejših poročil o glasbenem udejstvovanju v Severni Ameriki. 4.6. se je vršila spominska proslava za padle in 23.7. je bilo slišati našo pesem na jubilejni proslavi petindvajsetletnice kulturnih vrtov, kjer imamo Slovenci kipe Barage, Gregorčiča in Cankarja. KANADA. Že v začetku novembra 1949 je dr. Kolarič organiziral slovenske pevske večere v Torontu, ki služijo tako gojitvi naše pes- — 275 — v t mi, kakor tudi posredovanju slovenskih narodnih in umetnih zborovskih ustvaritev tako slovenskim kakor tujim poslušalcem. Nace Križ-man je 12.2. organiziral koncert pevskega zbora, medtem ko so akademiki pod vodstvom Mirka Renerja — po zadnjih poročilih je postal organist in dirigent na St. Michael's Col-lege na Torontski Univerzi — peli na Toront-ski radijski postaji, s čimer so vzbudili veliko zanimanje. Prav tako je nastopil zbor na proslavi za padle. VENEZUELA: Dne 1.2. je imel svoj koncert naš baritonist Vladko Kos. Prav tako je imel tudi serijo koncertov (štiri v mesecu februarju) na tamkajšnji radijski postaji. BELGIJA. V novembru 1949 v Eisdenu koncerta zbora iz Eigelshovena (Nizozemska). ANGLIJA. Na Veliki ponedeljek je "Slovenski pevski zbor" priredil velik koncert. NIZOZEMSKA — 6.8. je bila proslava slo- venskih delovnih jubilejev. Sodeloval je pevski zbor "Zvon" iz Heerlerheide. Z veseljem lahko omenimo tudi, da niso samo zbori oziroma posamezni umetniki dosegli vidnih ali prav zavidljivih uspehov, ampak da so tudi drugi naši glasbeniki vstopili v tukajšnje glasbeno življenje. Mario Drago (Ši-janec), je postal eden rednih dirigentov Opere v La Plati. Med drugim je vodil tudi koncert tukajšnjih argentinskih umetnikov in kritiki so njegovo delo nadvse pohvalno sprejeli. Naš pianist prof. Jože Osana, ki poučuje na tukajšnjem konzervatoriju Santa Cecilija, je v madridski reviji "Nova doba" napisal razpravo v nadaljevanjih "Slovenska opera v Ljubljani". Tehten članek, z natančnimi in novimi podatki, ki je toliko bolj občudovanja vreden, v kolikor je gradivo za take in podobne razprave skoraj nemogoče dobiti. Z. S. ■ ♦ •— Ob 10-letnici "Svobodne Slovenije" Novembra 1951 bo poteklo deset let, odkar je izšla v tedaj zasedeni Ljubljani prva številka ilegalnega lista, ki je ves čas okupacije bil edino res svobodno in demokratično glasilo za vse Slovence. Pod naslovom "Svobodna Slovenija" je to glasilo prinašalo informacije in poročila iz zavezniškega tabora ter je takoj v začetku zavzelo odločno odklonilno stališče proti OF, ki je bila le krinka za tajne načrte komunistov. Naš urednik je poiskal v Buenos Airesu g. Miha Medveda in ga naprosil, naj za des&tletnico ustanovitve malo razkrije, kako je prišlo do ustanovitve "Svobodne Slovenije" in kako se je skrita v podzemlju zasužnjene domovine borila za svoj obstoj kot glasnik svobode, ki bo enkrat gotovo zopet zasijala nad našo domovino. Ker živi po vseh delih sveta na tisoče Slovencev, ki so jo svoj čas na skrivaj prebirali, prinašamo ta razgovor zato, da bodo vsi dobili vsaj malo vpogleda v tiho junaštvo in požrtvovalnost vseh tistih, ki so svoj čas delali za "Svobodno Slovenijo". Urednik: "Tako težko Vas je najti, g. Medved, da bi kmalu mislil, da ste še v Ljubljani, kjer pišete "Svobodno Slovenijo" v brk okupatorju in komunistom. Vem, da tiste dobe gotovo niste mogli pozabiti in mislim, da bi bil pač že čas, da vsaj za desetletnico poveste nekaj spominov na tiste dni, ko ste ustanovili in pisali "Svobodno Slovenijo". Medved: "Ne, res nisem pozabil in tudi nikdar ne bom mogel. Je preveč lepih spominov pa tudi preveč trpljenja mnogih zavednih Slovencev združenega s "Svobodno Slovenijo". Tudi več smrtnih senc je padlo čez tiste liste, ki jih danes ni nikjer več. Seveda, ko smo jo ustanavljali, nismo mislili na to. Pravijo, da pameten človek vsako zadevo dobro premisli, preden se je loti. Vedno to ni mogoče. Okol-r.osti, klic časa kedaj zahtevajo dejanj brez premišljanja in oklevanja. In prav taka nujnost je rodila prvo številko "Svobodne 'Slovenije" v novembru 1941. Saj se še spominjate: Nemci so na njim pripadlem ozemlju ves slovenski, tisk ukinili, Italijani pa so v Ljubljanski pokrajini dali obstoječemu časopisju ne samo nagobčnik, ampak tudi otrobe, ki jih je edine smelo prežvekovati. Radijske aparate smo morali oddati V stari cukrarni. In vendar je bilo nujno potrebno informirati Slovence v smislu zahodnih demokracij, objavljati govore vodilnih mož zahoda, govore in navodila naših predstavnikov v svobodnem svetu. Doma pa je OF v ovčji obleki začela z lažjo in zločinom prikrito, a neusmiljeno in krvavo bor- r bo za nadoblast peščice komunistov. To satansko igro je nekdo moral razkrinkavati, žalostne dogodke v zvezi z vsem tem je bilo treba pravilno tolmačiti. To je zamogel le na skrivaj izdan list, ki mu ni nihče tehtal besed. Vsak list pa je treba pisati, tiskati in razširjati. Vse to bo treba opravljati tako, da ne bo vedel za "storilce" ne okupator, ne notranji sovražnik-komunist. Torej bo molčečnost prva in glavna osnova vsega tega ilegalnega dela. Le to nam je bilo jasno, ko smo se združili Volk, Komar, Lisjak in Medved. Pod temi psevdonimi se je skrival quadrumvirat, ki je predstavljal uredniški odbor, konzorcij in sploh vse, kar spada k takemu "podjetju." Dasi smo si v vseh delokrogih med seboj pomagali, kjer je to bilo potrebno, smo si razdelili delo takole: Medved, glavni urednik Volk, šef in personal tiskarne ter obenem lastnik tiskarne, (imel je svoj razmnoževalni stroj), poleg tega je bil šef strojepisnega oddelka, (pisal je sam matrice), dalje nakupo-valec papirja in matric, šef radijskega odseka (poslušal in zapisoval je govore in novice iz Londona in New Yorka); Komar je bil šef uprave in ekspedita, organizator mreže razpe-čevalcev in iznajditelj mnogih novih načinov skritega razširanja lista; Lisjak je pa bil šef informativne službe za najtežje predele Slovenije. Tako smo začeli." Urednik: "Če se prav spominjam, sem že prvo številko "Svobodne Slovenije" dobil tedaj v roke. Od srca sem jo bil vesel, ker sem se zavedal, kako nujno potrebna je bila v tistem času. Rad bi pa Vedel, kakšen odziv je našla v splošnem med Slovenci? Medved: "Že prva številka je vzbudila veliko zanimanje, nepričakovano hitro se je razširila med ljudmi. Če tudi tedaj še ni bila razpredena mreža za razširanje lista, je že prva številka dosegla izredno velik krog bralcev. Vsak, kdor jo je dobil v roke, jo je dal naprej — to smo v vsaki številki posfebej prosili — in tako so posamezni izvodi šli iz rok v roke in še naprej iz kraja v kraj. Pozneje je zanimanje stalno raslo in po par mesecih izhajanja je bila "Svobodna Slovenija" nujnost. Če se je kdaj zakasnila, ker so nastopile kake ovire, je bilo čuti z vseh strani povpraševanje: Zakaj ne izide, kje je Svobodna? Bralci so se že navadili, da so vsaj na tri tedne dobivali novo številko v roke ter so jo težko pričakovali, saj so iz nje zvedeli, kako se suče svet v resnici in kako se razvija državljanska vojna doma." Urednik: "Kakšno naklado pa je "Svobodna Slovenija" dosegla, potem ko ste jo vpeljali? Mislim, da se je marsikdaj močno spreminjala, kakor so se pač spreminjale razmere." Medved: "Že prvo številko smo izdali v približno 1000 izvodih. Seveda tedaj še nismo imeli zgrajene razpečevalske mreže na deželi in je zato okrog polovica izvodov prve številke bilo razdeljenih v Ljubljani. Prav prvi meseci obstoja so dali največ dela z razpečava-njem. Temu odgovarjajoče je rasla naklada in kmalu smo uvideli, da se res ne izplača tiskati na tisoče izvodov v Ljubljani zato, da jih potem na skrivaj razpošiljamo na deželo — Dolenjsko, Gorenjsko in Štajersko. Največ izvodov je šlo seveda na Dolenjsko in hitro smo našli primernejšo rešitev. Ustanovili smo podružnice na Dolenjskem in na Notranjskem. Te podružnice niso več dobivale razmnoženih izvodov, ampak le po en izvod matric. Same so imele razmnoževalne stroje in so prav tako na skrivaj razmnožile potrebno število izvodov. Te so potem po svoji mreži razpečevale v svojem območju. Koncem leta 1942 so te podružnice delovale in tedaj je "Svobodna Slovenija" dosegla že skupno 6000 izvodov naklade. Seveda je bilo to prelepo, da bi moglo dolgo trajati. Gotovo se spominjate velike jesenske ofenzive, ki so jo Italijani napravili po vsej Dolenjski proti partizanom. Ta je prizadela tudi nas zelo hudo. Italijani so uničili ali zaplenili nekaj naših podružnic, partizani pa tudi nekaj. Z Italijani so na žalost šli tudi skoraj vsi naši zaupniki in teh je bilo mnogo bolj škoda kot strojev. Čeprav so bili naši zaupniki odgnani v internacijo in smo ostali zunaj brez strojev, smo hitro mislili na novo mrežo. Zopet smo jo zgradili in smo v večjem številu pošiljali list iz Ljubljane na deželo. Med tem smo ves čas tiskali v Ljubljani za mesto samo okrog 1000 izvodov, ki smo jih delili po posebni mreži, približno dvakrat toliko pa za ostale kraje, Po kapitulaciji Italije so nas začeli preganjati Nemci. Ti smo nam redčili našo razdelje-valno mrežo ves čas in vedno več sodelavcev je romalo v KZ. Na jesen 1. 1944 tudi v Ljubljani nismo mogli več zdržati prvotne naklade, ki se je nujno manjšala, tudi uredniški odbor ni bil več v celoti na mestu — eden je že sedel pod nemškim ključem, drugi se je umaknil iz Slovenije — in tako so zadnje številke spomladi 1. 1945 dosegle le še naklado 300—500 izvodov, nakar je Svobodna Slovenija par mesecev pred koncem vojne prenehala, ko sem jo še jaz odkuril, ker mi je res gorelo pod nogami." Urednik: "Vidim, da je bilo razpečavanje najbolj trd oreh. Živel sem sam ves čas v Ljubljani in večkrat sem opazoval, kako so Italijani in kasneje Nemci preiskovali ljudi, ki so odhajali čez blok na deželo. Ne morem razumeti, kako ste mogli spravljati list čez blok in naprej skrito, da ga ne bi našli. Medved: "Da, to je bilo najteže, vendar ne smete pozabiti, da smo spreminjali načine in tistega vedno takoj opustili, če ga je okupator samo nekje odkril. Naši razpečevalci pa so bili tudi domiselni, da je bilo veselje, možnosti pa je bilo dosti. Ko so kmetje prihajali v mesto, so si kdaj podložili hlače z listom, drugič so odnesli list v škornjih itd. Kmečki vozovi so vedno nudili primerna skrivališča. Neka Ižanka je redno odnašala list v steklenici za mleko. Seveda v tej steklenici ni prenašala nikdar mleka: Steklenica je bila namreč znotraj do zamaška prebarvana z belo barvo, dno steklenici pa je bilo prav spretno odrezano. Ko je dobila svojo porcijo listov, jih je lepo zvila skupaj in potisnila v steklenico, jo vtaknila med drugo specerijo v mrežo in hajdi čez blok. Za prenos večjih množic se je podobno prav dobro obnesla bencinska kanta z odrezanim dnom. Ta način smo zlasti uporabljali v Ljubljani. Bili pa so tudi razpečevalci, ki so stali na stališču, da je take stvari najbolje delati javno: Vzeli so paket z listi in ga javno nesli po Ljubljani, kakor da so pravkar prišli z njim iz trgovine. Seveda kljub temu ni vedno vse šlo po sreči in marsikdo je padel Italijanom ali Nemcem v roke. S ponosom pa lahko povem, da niti eden od prijetih razpečevalcev ni izdal nadaljnje mreže, čeprav so Italijani nekatere držali tudi po tri mesece in dalj v ječi. Zasliševanj ni bilo ne konca ne kraja — pa vse ni nič pomagalo. Fantje so ostali trdni, povedali to, kar so Italijani že vedeli, več pa ne. Z nastopom Vaških straž in kasneje Domobrancev je postalo razpečavanje mnogo lažje. V teh vrstah smo imeli nešteto zaupnikov. Sicer bi pa o vseh teh Komar vedel še več povedati. Urednik: "Prav za prav ste bili med dvema mlinskima kamnoma, saj so Vas morali tudi komunisti preganjati, ker ste tako odločno odklanjali OF, svarili bralce pred komunističnimi zločini in namerami. Ali ste s te strani doživeli tudi kakšna presenečanja ?" Medved: "Kako da ne. Komunistom smo bili trn v peti in trudili so se na vse načine, da bi odkrili našo tiskarno v Ljubljani in da bi našli urednike, ker so hoteli na vsak način preprečiti izdajanje našega lista. Kakor veste, so komunisti kljub italijanski okupaciji tudi v Ljubljani delali na skrivaj hišne preiskave in lovili ter ubijali svoje nasprotnike Parkrat so s svojimi poskusi prišli res prav blizu tiskarne, vendar nikdar do nje. Najbolj nevarno je bilo takrat, ko so zalotili našega prvega razpe-čevalca, ki je nesel v kovčku celo ljubljansko naklado. Ko je korakal po cesti, so se mu pridružili trije civilisti in ga vprašali, kaj nese v kovčku. Fant je malomarno odgovoril, toda takoj so mu pokazali revolverje in zahtevali, da gre pred njimi v smeri, kakor mu bodo napovedovali, če ne bo — počilo. Fant se je udal in šel, kakor so želeli, nosil kovček in premišljeval, kaj naj stori, da bo odnesel glavo. Vedel je, da ga bodo gnali po stranskih ulicah proti kakemu predmestju, kjer bo končno moral zaviti v kako hišo, kjer bo za vedno izginila sled za njim. Na hodnikih in cestah je ležal sneg, bil je že mrak, ko so ga prignali v bližino porodnišnice. Tedaj je fant zaigral dobro igro: spodrsnilo mu je in kovček je odletel na cesto, z enim skoku je bil fant že za vogalom in jo je nato bežal, kar so mu dale noge. Pravilno je sklepal: niso ga dolgo zasledovali, sicer bi se sami izdali; zadovoljili so se s kovčkom. Če bi pa tedaj dobili fanta, bi najbrž našli tiskarno, iz katere je pravkar odnesel vso naklado. Volk je takoj zvedel za to nesrečo, jo sporočil naprej meni. Sporočilo je bilo prekratko in ni povedalo, kdo je zaplenil naklado — Italijani ali komunisti. Zato se dobro spomnim, kako sem bil par ur v negotovosti, ker nisem vedel, od katere strani preti nadaljnje zasledovanje. Volk pa je takoj ponatisnil celo naklado, ki je srečno bila razdeljena. Kmalu po tem dogodku je izšel komunistični "Slovenski poročevalec", ki je zmagoslavno priobčil, da so zaplenili vso naklado "Svobodne Slovenije", medtem pa so jo Ljubljančani že imeli v rokah drugo izdajo. Seveda ne smete misliti, da smo tiskali "Svobodno Slovenijo" ves čas na istem mestu; vsaj štirikrat smo menjali prostore, ko je postalo že prevroče. Najdalj časa pa je obratovala tiskarna na Volkovem skrivališču." Urednik: "Res, srečo ste imeli, da ste tako dobro vozili, ne da bi Vam kdo od nasprotnikov mogel do živega. Vendar samo sreča ne more pojasniti tako uspešnega dela; prepričan sem, da se morate za uspeh zahvaliti v glavnem izvrstni organizaciji in skrajni pripravljenosti na žrtve." Medved: "Imate prav. Da smo zdržali med dvema ognjema, gre zasluga do viška izpeljani tajnosti v vseh vprašanjih našega dela in pa posrečeni delovni skupnosti, ki jo je predstavljala naša četvorka. Vsak izmed nas je imel svoje posebno lastnosti, ki so se medsebojno izpopolnjevale. Volk je bil človek naravnost strašne mirnosti, kakor da ne bi imel živcev. Zaradi te mirnosti in z njo združene prisebnosti se je rešil iz najbolj nevarnih zank. Naj povem le en primer. Leta 1942 smo v središču Ljubljane najeli neko sobo pod pretvezo, da bo odlagališče neke pisarne v likvidaciji. Hoteli smo jo, če ne bi bilo prenevarno, porabiti za tiskarno. Lepega dne pa je stal na hodniku ob sobi italijanski stražar, čeprav še nismo tam tiskali, smo takoj alarmirali Volka. Ta si je takoj ogledal položaj in prišel ves vesel povedat: sedaj bomo pa brez skrbi tiskali prav tam! — Kako? Volk je povedal, da je šel tja, se spustil s stražarjem v razgovor in mu na-tvezel neko bajko, kaj da dela v naši najeti sobi. Izvlekel je iz Italijana, da ta straži sosednje stanovanje, v katero se je vselila neka italijanska blagajna. Volk je v resnici takoj nato preselil tja vso tiskarno in mimo stražarja nosil vse potrebščine in tudi tiskane izvode. Nekoč mu je stražar sam pomagal nesti težki kovček z vso naklado lista. O, ko bi vedel, kaj nosi!" Urednik: "No, če ste bili Vi drugi tudi tako domiselni, lahko razumem, da ste jo ves čas srečno vozili." Medved: Bile so lastnosti, ki so se izpopolnjevale. Komar je vedno znal najti nova pota za razpečavanje, ubiral je včasih prave ribniške bližnjice, a uspelo mu je. Osebno je imel dokaj smole, večkrat je prišel v konflikt z italijanskimi oblastmi, a jo je za silo zvozil. Komunistom se je posrečilo, da so mu v njegovo najbližjo okolico vtihotapili špijona, vendar je tudi tej pasti ušel. Končno je le prišel za mreže, vendar se je izkopal in nato naprej delal v ilegali v drugem delu Slovenije. Lisjak je bil izredno drzen in je znal na svojevrsten način najti pota za poročila iz Gorenjske in štajer- ske, ki sta bili takorekoč hermetično odrezani od Ljubljanske pokrajine. Jaz sem bil pa že kar "dedno" obremenjen. Saj so mi Italijani takoj po zasedbi Ljubljane prepovedali zapustiti Ljubljano. OVRA je nato ves čas oprezo-vala za menoj; ko jo je nadomestila Gestapo, je ta skušala moj problem na hitro rešiti. Hoteli so me zapreti, pa me niso dobili. Zato so mi zapečatali stanovanje in postal sem begunec, bivajoč v Ljubljani. Dal sem se zapreti v podstrešno sobico, iz katere se nisem prikazal štirinajst mesecev, dokler nisem spomladi 1. 1945 izkoristil zadnje možnosti za odhod iz Slovenije. Zato je lahko "Svobodna Slovenija" toliko časa izhajala in ji nihče ni mogel preprečiti, da ne bi objavljala dobesedno vseh važnejših govorov Roosevelta, Churchilla, našega ministra dr. M. Kreka ter tolmačila vojne dogodke, kot so jih gledali aleati. Prav tako je vedno odločno nastopala prpti komunistom v OF, svarila ljudi in jim dajala navoila. Tako je ostala ves čas edino svobodno in demokratično glasilo Slovencev med vojno, čeprav je bila doma v podzemlju in se širila le po podzemeljskih kanalih." Urednik: "Kakor vidim, ni samo Medved v svojem brlogu srečno ušel vsem nevarnostim, ampak tudi vse druge "zverine" lista. To je res redka sreča, če upoštevamo okolnosti,- O-menili pa ste že v začetku najinega razgovora žrtve. Kako naj si to tolmačim?" Medved: "če smo mi odnesli glavo, ne smete misliti, da so jo vsi, ki so sodelovali pri listu kot obveščevalci ali razpečevalci. Komar bi Vam gotovo lahko postregel s točnejšimi podatki, koliko prijetih razpečevalcev ni prišlo nazaj iz italijanske internacije, koliko jih je o-stalo po KZ-ih in koliko jih je padlo pod partizanskimi streli. Vem pa, da število vseh teh ni majhno in je tudi "Svobodna Slovenija" bila pisana s slovensko krvjo. Navedem le enega: duhovnika Toneta Duhovnika, ki je bil naš požrtvovalni sotrudnik in informator. Njega je Gestapo aretirala v Trstu in ga poslala v KZ-Mauthausen, kjer so ga tik pred koncem vojne umorili s plinom in nato sežgali. Velikansko je moralo biti tudi trpljenje vseh tistih naših sodelavcev, ki so bili prijeti, pa so končno odnesli glave. Kadar koli se v spominih vračam v tiste bridke čase, me navdaja grenak občutek, da se ne moremo oddolžiti niti spominu vseh tistih, ki so padli na fronti ilegalnega tiska v borbi za svobodo domovine. J. M. ZVON SVOBODE 1950 Posvečeno spominu dr. A. Korošca ob desetletnici njegove smrti. "Dvignite glave, ker približuje se vaše rešenje!" Korošec, 1917. 1. Zvon Svobode zvoni. Zvoni Zvon Svobode v Berlinu, viseč nad njim kot na klinu Železne Zavese. .. Z njim pol zemeljske oble moli — (zvonovi Zahoda mu na pot pritrkavajo), z njim pol zemeljske oble trpi — (pod krovi Vzhoda neme muke vztrepetavajo): drhti od prošnja, kriči od boli — (bronasto srce sveta!): pod njim — Zavesa se trese. . . nad njim čez zid Meja kot angel plava — zvoneča zastava. Zvon Svobode zvoni. Zastava pritrkavajoče vihra čez molčanje Vzhoda. Pol sveta kleči v zamaknjenosti sluha, v videnju strmeč preko temnega neba: vanj kot pojoča mavrica plapola vsebudeča zvonjava, pada čez obzorja . . . ovija se oboda vsega sveta kot.ravnik — en sam pojoč vzklik: z njim Sonce pripeka, kot- da pečati v čelo slednjega človeka dostojanstvo človeškega roda in znamenje božjega prava: Svoboda! Zvop, Svobode zvoni: Up milijonskih Brezupov" V njem: smrt mučenih trupov, vzdihi živih v kamnolomih, prekletih v taboriščih, gonjenih v pogromih; nemi vgrizi stisnjenih ustnic žena, prisiljenih v vrste razpustnic; otrok, oropanih za janičarje; mož, pognanih pod bičev udar je, na ukaz zločinskih tiranov ustvarjat s krvjo blesk faraonskih planov; stokanje množic — živali vprežnih; jok družin, razbitih — ubežnih; padanje izlakotnelih skeletov med jalove njive pregnanih kmetov; muka n^isli: ne sme izpod črepinj — zvoni... zvoni bolečino bolečin, krik po edinem leku: Svobodo človeku! Zvon Svobode zvoni: Klic kot pri maši v pokleku: Dajte ženi moža, otrokom očeta, družini, da bo živela objeta! Hrbtenici skrivljeni, da se zravna, očem, da zazro se v znamenja neba! Naj sleherni se nasiti juženj kot človek človeški, ne sužnjev suženj! Misel naj slika, kar Bog vanjo dahne! Gib naj iz Volje gradi, da ne usahne živa Bit Osebe, stvariteljska Sila! Razžgi Ljubezen, da bo vse ožarila Dobrota srca! Razpni Duhu krila, da mogla Osebnost iz sebe bo rasti v svojo Polnost in Bogu k časti! Zvon Svobode zvoni — blisk čez temen Polsvet: kdaj bo odklet? Zvoni Zvon. . . prosi. .. kriči v gromovitem odjeku: Svobodo človeku! bijoč — (pred nevihto?) — v eno plat: Človek človeku — brat!... brat!!... brat!!! Zvoni iz Berlina — Up... Bolečina... moli. . . roti. .. čez Železni Zid. .. Slednji udar — naš vzdih, v bron ulit: DOMOVINA! Mrtev je On — naš Veliki Zvonar, ki naj trkal bi ncvše mučene krike na ta posvečeni bron. (Še veš, kako je nekoč pri nas udaril prvi udar na majski zvon, z njim razmajal v don vse ndše zvonike \ v zvonjenje kot za veliko noč: Bliža se vaše rešenje. . .?) Zvon Svobode zvoni iz Berlina: vse nebo — odprta lina. Glas se nese kot bučanje preti Velikemu Kleku: Svoboda človeku! Kaj čujem? Ali sen je? Zvonarja našega glas?. . . Iz groba — v ta Zvon pretopljen je? Nad Poljem Gosposvetskim. .. Zvon ta — nad Dobračem kot da poje v njegovem zvoku... v našem domačem! Bučanje je zdaj himna vojvodskega obreda, kot z mečem udar na štiri strani, naša prva Beseda! Zdaj je molitev: pokleka pred Marijo Vinarsko. . . zdaj žalostinka: za joče nad Vetrinjem in plaka do Ljubljane. .. bijoč v izdajo kovarsko... Nad Alpe se dvigne kot na oblaku sinjem, z jato lastovic se požene nad Karavanke (o, nove pomladi najljubše poslanke!) in čez — na Pohorje... v Slovenske gorice: kot veter med trsjem trepeče.. . zave je čez zidanice (kdor bo pil to vino, zaSarel bo v lice!) ob kolnikih prekmurskih kot škržat prepeva. .. v triglavskih stenah jezen grom odmeva. .. razliva se kot slap po strugah Drave. . . Mure, Kolpe, Savinje in Save in Soče: razpenjen val poskoči pod nebo pojoče! Njegov glas poje s slednjim drevesom... z zadnjo trepetliko... z vsem Trnovskim lesom. . . zdaj kot burja završi med kraško brinje in mimo Gorice. .. mimo skale Devinje priklanja borje na poti na morje. . . Jadransko morje. . . na obal Trsta. . . Kaj čujem? Ali je sen? To zvonjenje! Njegovo vstajenje? Prazna je njegova krsta na Navju pod križanim Nazarencem: tu poje — Zvon: na njegov glas uglašen: Svoboda Slovencem! Slednji naš človek, ki gladen stopa čez prazno polje; ki v gozdu dedna drevesa kot sebi srce kolje sam stoječ pod sekiro neusmiljene UDBE; ki v Litostroju trga z dlani krvave podplutbe; ki štirinajstletnega sina spremlja k mladinski progi in ve, da bo prišel nazaj kot starec togi — brez skrivnosti in brez podobnosti božje; ki odganja z zadnjo silo umske gobavosti kužnost, ki s "titovko" in zvezdo, opasan v smrtno orožje s krvjo braniti mora svojo lastno sužnost, ki v večni ječi ječi in vidi le lino in bič. .. Vsi in vsak, ki gleda to naše polje in hribe in reke in diha naš zrak in mu zemlja je naša šiv sluh: o — slednji bo omamljen obstal — ko v lini zapoje mu rajski ptič, ko veter z medenim glasom odpre mu pritiskane veke — z zamaknjenim srcem in vzdihom: Ni to njegov Duh?. . . Njegov Glas, . , In v hipu bo vedel (kot ve,š Ti in jaz): iz groba razbojniško raztreseni pepel se mu v vrtincih vetrov je nad Slovenijo celo razvel, nad Velikim Klekom glas Zvona Svobode ujel. pretopil se vanj kot ena sama zvonitev, kot dih naših smrti, kot naša spokorna molitev, kot up naš, ki ve, da iz pepela vzklije vsaka šiva stvaritev — in zdaj se nese — med sencami Zavese. . . z zvonjenjem. . . (prvi udar)l kot pesem in vihar, sam zvon in zvonar, plat zvona bijoč, ■ pritrkavajoč, čez gore in polja in reke vse obiskujoč slednjega Slovenca do slednje daljave z Zvonom Svobode zvoneč naš zvon v svetovne zvonjave: t Dvignite glave! JEREMIJA KALIN V Balantičevi noči 1950 D ASI NAVADNO UREDNIKOM NI TEŽKO NAJTI BESED, VENDAR SE SKORAJ NE MOREMO DOVOLJ LEPO IN ISKRENO ZAHVALITI VSEM TISTIM SLOVENSKIM ROJAKOM V ZAMEJSTVU, KI SO S SVOJIMI VRSTAMI IN NASVETI TAKO ODLOČILNO POMAGALI, DA JE NAŠ KOLEDAR RESNIČNO PRAVI ZBORNIK SLOVENSKI MISLI IN DEJAVNOSTI IZVEN DOMOVINE. VSEM NAŠIM SODELAVCEM V ARGENTINI IN DRUGOD PO SVOBODNEM SVETU NAJLEPŠA HVALA! UREDNIŠKI ODBOR "SVOBODNE SLOVENIJE" POPRAVKI Kljub veliki pažnji se je med tiskom vrinilo nekaj napak, katere naj čitatelji blagovolijo oprostiti. V naslednjem prinašamo popravek smiselnih napak: na strani 3 namesto ze beri pravilno za 14 vse » » vre 23 » vreme K Jf )) vneme 23 » Dolanjca II II Dolenjca 28 tt potučevanja n ti potujčevanja 30 It dejala it » dajala 32 tt ustanove t> >t ustanovne 32 tt Lata » » Leta 32 It V. K. »J » J. K. 35 tt sodove >t sadove 77 ti klavne tt tt glavne 79 » Komnov tt tt Kosmov 80 ti 1903 • ti tt 1904 (pri Kosovelu) 90 91 ževlje ti II čevlje 103 II nakazen tt n nakazan 123 it vzrekov It n vzrokov 134 II nabežno n it nabožno 145 fl predrožiti ii It prebroditi 148 II Jaroš 91 II Jakoš 150 II nevsete II II neveste 164 „ deutser II It deutsch 168 II čuli II 11 čutili 171 II začudili II II začutili 181 1 1 prsa II II prva 194 „ Ogrinc II II Ogrin 196 II Sabo II II Sabu 213 Ji Paravuay It ** Paraguay 216 postavi 6. vrstico na deveto in obratno 217 namesto se pravi beri pravilno se opravi 223 „ Hethbridge-u „ „ Lethbridge-u 251 „ riš „ „ hiš Pri tiskanju pričujočega koledarja so sodelovali vsi nameščenci tiskarne "Dorrego", od katerih nihče ne zna slovenskega jezika. Njih veliko delo in razumevanje, ki so nam ga ves čas izkazovali, sta prav zato še posebej vredna našega priznanja in zahvale. KAZALO Str. Izjava predsednika Perona ............. 3 Uvodna beseda Svobodne Slovenije ..... 4 Koledar ............................... 5 Dr. Miha Krek: Za zmago resnice v letu 1951 ............................. 18' Dr. Gregorij Rozman: Leto z ugodnimi znamenji ........................... 20 Lojze Gerzinič: 1551 — Prvi slovenski knjigi .............................. 21 Rozman Br.: Sveti večer ............... 24 V. K.: Ob stoletnici Mohorjeve družbe v Celovcu ........................... 27 Kk: Korak naprej ..................... 33 Stanko Kociper: Jeruzalemski zvonar .. . 36 "Dali so svoja življenja..." Dr. Miha Krek: Črni spomini .................. 47 Dr. Miha Krek: Aprila in maja 1945 v Rimu ............................. Dr. Valentin Meršol: Dogodki v Vetrinju pred petimi leti ..................... 50 Dr. Gregorij Rožman: Krivda in zasluže- nje krvi ............................ 57 Dr. Miha Krek: Slov. domobranci so bili goreči borci za zmago zapadnih demokracij .......................... F. R.: Dobrotnik slovenskih beguncev ... 66 Dr. Miha Krek: Dr. Anton Korošec ..... 69 Lojze Gerzinič: Naša kulturna preteklost v luči obletnic ...................... 73 Poljanec-sorodnik: Ob stoletnici rojstva dr. Ivana Tavčarja .................. 79 Ob 75-letnici rojstva Sivina Sardenka... 81 Mauser Karel: Balada dvajsetega stoletja 82 Ing. A. Mozetič: Plinovod "Predsednik Peron" ..........................................................84 IVJE: New York — prestolnica sveta... 86 Janko Mernik: Krvave zarje ........... 90 Janez Martine: Zgodovinska osnova na- rodne osvobodilne borbe v Sloveniji ... 95 Lojze Novak: Pesem dveh src ......... 127 Dr. Ivan Ahčin: Spomini na začetek naše tragedije ......................... 129 P. F.: Ob desetletnici tragične smrti dr. Kulovca .........'................... 137 Tone Jezernik: Koroška Slovenija ...... 138 Matija Tratnik: Temna zarja na Primorskem ............................... 142 P. R.: Ing. Franc Emmer ............................151 J. A.: Slovenski gospodarski položaj .... 153 Andrej: Pot proti domu ..............................159 Dr. Valentin Inzko: Prelaz Ljubelj — nekdaj in sedaj ..........................................163 Bine šulinov: Prvo prepozno srečanje ... 165 K.k.: Msgr. France Gabrovšek — šestde- setletnik .................'......................174 Jaka Mlinar: Slovenski emigrantski periodični tisk ............................ 176 Simon Preprost: Obisk pri Abu-Sabu . . . 196 V. A.: Ančka ................................207 Pisateljska družina "France Balantič"... 211 Zamejska potovka ............*..................212 Slovenci v Argentini ....................................231 Ivje: Imigracija beguncev v USA ............234 Slovenska Krajina ..........................................237 —O —Č: Slovenci v Italiji v letu 1949-1950 ................................ 238 Ludvik Kavšek: Buhkando trabaho ..... 241 Tine Debeljak: Odkrite stopinje v snegu 249 Dogodki po svetu ..................... Rudolf Smersu: Pravice delavcev ....... 264 Kulturno življenje v zamejstvu ......... 272 T. Debeljak, Leposlovno ustvarjanje . . . 272 M. Marolt, Gledališče ................ 273 M. Marolt, Likovna umetnost ........ 274 Z. S., Glasbeni pregled .............. 275 J. M.: Ob 10-letnici "Svobodne Slovenije" 276 Popravki.............................. 285 KAZALO PESMI st*. Jeremija Kalin: Izseljenska kolednica za za 1. 1951 .....f..........................................2 E. G. Martinez: Huesped sin nombre ... 16 Črtimir: Božič v Buenos Airesu ................25 Črtimir: O belem golobu — Čas — Jaz 32 Stanko Janežič: Mamika ..............................41 Janko: Tihožitje ..............................................43 Jeremija Kalin: Junaška pesem mladcev pred budečo se zoro ..................................60 Stanko Janežič: Tabor ..................................67 Mirko Šušteršič-Valiant: Po tujih obzorjih 71 Igor: Tkalec ...................................................75 Josip Murn-Aleksandrov, 50 letnica smrti: Pesem o klasu ...........................................80 Srečko Kosovel, 25 letnica smrti: Starka za vasjo ........................................................80 Silvin Sardenko: Gazelici ............................81 Marjan Jakopič: Preveč je misli, preveč 85 Igor: Triglavske skale ..................................88 Marjan Jakopič: Razpoloženjska ..............89 Črtimir: Iz kampov ........................................94 Stanko Janežič: Begunec ob kresu ..........105 Bogdan Budnik: Prebiram strune ..............119 Bogdan Budnik: Besedi svobode ................126 Borut: Klici z gora ......................................128 Jeremija Kalin: Ena do pet ........................131 Pak: Pesmi ...........................................136 Slavko Srebrnič: življenje — Senca .... 141 Janko: Pesmi ..................................................152 Janko: Japonski akvarel ..............................155 Janko: Pesmi ..................................................158 Igor: Večerne misli ........................................161 Slavko Srebrnič: Te luči ..............................164 Marjan Jakopič: Jesenska ............................169 Erik Kovačič: Na valovih oceana ..............195 Ljubo: Ukradena mladost ............................195 Jakopič Marjan: Domače pesmi ................206 Janko: Starec s čašo ....................................228 Jeremija Kalin: Zvon svobode ....................280 Sliki g. dr. Kreka in škofa dr. Rožmana je po fotografijah napravil slikar Marijan Koritnik. Isti slikar je tudi ilustriral Kociprovo novelo "Jeruzalem-s"ki zvonar" z uvodno sliko in klopotcem. "Obisk pri Abu-Sabu" je ilustriral slikar Hotimir Gorazd, novelico Tine-/ ta Debeljaka "Odkrite stopinje v snegu" pa akademska slikarica Bara Remčeva. Koledar Svobodne Slovenije je dotiskala tiskarna "Dorrego" dne 15. decembra Ano del Libertador General San Martin 1950. v Buenos Airesu, Argentina. Almanaque editado por Eslovenia Libre, termino de imprimirse el 15 de Diciem-bre del Ano del Libertador General San Martin 1950. J Hecho el deposito que niarca la Ley. BUENOS AIRES REPUBLICA ARGENTINA Imprenta "DORREGO", Dorrego 1102, Buenos Aires