vzgojiteljBiti Vzgoja, junij 2017, letnik XIX/2, številka 74 27 Pred nedavnim smo pri pouku slovenščine obravnavali odlomek iz Lainščkovega romana Namesto koga roža cveti. V pripravi na vodeno interpretacijo sem se z dijaki ob branju odlomka Naj zmaga srce ali razum? zapletla v pogovor o tem, kako čudovito je, da ima človek razum in čustva. Čustvena inteligenca učiteljev Razum nam omogoča, da življenje obrača- mo sebi v prid, saj ne nazadnje vsi težimo k čim boljšemu življenju, toda brez čustev bi bili kakor roboti. Čustvena energija bogati in pogosto tudi greni naše bivanje. Čustva so pomemben vidik naše realnosti – ne mi- slim le na lastna čustva, ampak tudi na ču- stva vseh okrog nas; bodisi doma, v varnem zavetju naše intimnosti, kjer jih še posebej radi kažemo, pa tudi na poklicnem podro- čju, kjer se jim ne moremo izogniti – ne gle- de na to, kakšen poklic opravljamo oziroma kakšno je naše delovno mesto. V življenju se znajdemo v najrazličnejših situacijah, ki nas bogatijo in nam omogoča- jo vseživljenjsko učenje. Čustva osmišljajo naše bivanje. Menim, da je lahko uspešen samo človek, ki v prvi vrsti dobro pozna svojo čustveno plat, se zaveda svojih pri- jetnih in neprijetnih čustev in jih zna ob- vladovati oziroma pokazati. Spoštovanja vreden je človek, ki zna razumno presoditi, kdaj je primerno oziroma treba pokazati, da smo tudi sami krvavi pod kožo. Nava- dno raje oziroma laže kažemo občutke ve- selja, sreče in notranjega zadovoljstva. Naša osebnost pa žal ni skupek samo prijetnih občutkov. Človek, ki je čustveno visoko inteligenten, bo znal obvladati negativna čustva, kot so jeza, nezadovoljstvo, panika, strah, in jih skušal preoblikovati ali omili- ti. S tem ne nazadnje kažemo svojo kulturo obnašanja. Predstavljajte si, kakšen bi bil svet, če bi ljudje na vsakem koraku izražali nezadovoljstvo, ogorčenje, nestrinjanje … Učitelji težimo k temu, da smo v razmerju do dijakov objektivni, vendar iz izkušenj vem, da se čustvom v razredu ni mogoče izogniti. Razumsko trdim, da je tako tudi prav. Nemogoče pa se je izogniti subjek- tivnemu pristopu do dijakov, pri katerem je uspešen predvsem čustveno zrel učitelj, ki je optimističen, odkrit, razumevajoč in prilagodljiv. Tudi čustveno doživljanje je objektivno, toda šele takrat, ko v spora- zumevanju upoštevamo tudi informacije, ki jih prejemamo preko čustvenega stanja sogovornika ali sebe. V razredu se pogosto znajdemo v napornih situacijah, ko je treba obvladati svojo jezo, pa tudi stres in nape- tost. Od začetka opravljanja učiteljskega poklica se trudim, da morebitne slabe volje ne no- sim v razred. Kadar sem slabše razpolože- na, to skušam prikriti, vendar dijaki vedno vprašajo: »Ali je kaj narobe? Ste danes slabe volje?« Čustvom torej ni mogoče ubežati. Čustvom naj ne bi ubežali, dobro jih je po- slušati in informacijo, ki jo sporočajo, prav prebrati ter to upoštevati pri sporazumeva- Petra Krulc, profesorica slovenščine, že 10 let poučuje na srednji strokovni šoli. Spoštovanja vreden je človek, ki zna razumno presoditi, kdaj je primerno oziroma treba pokazati, da smo tudi sami krvavi pod kožo. Foto: Benedikt Lavrih vzgojiteljBiti 28 Vzgoja, junij 2017, letnik XIX/2, številka 74 nju. V dobro pa si štejem zavedanje, da jih znam kot učiteljica nadzorovati. Enako je v obratni smeri, saj lahko takoj, ko vstopim v razred, razberem dobro ali slabo voljo/počutje učencev. Vse več je tudi mladih, ki ne znajo obvladovati svojih ču- stev, saj se besedno znašajo nad sošolci in učitelji. Po učiteljevem posredovanju pa niti ne razumejo, da je njihovo obnašanje nepri- merno in nedopustno. Tudi učna snov v okviru predmeta sloven- ščina nas kar naprej sili, da se ob branju umetnostnih besedil vživljamo v vlogo li- terarnih subjektov. Odlomke doživljamo in interpretiramo vsak po svoje. Kot razredničarka nenehno prihajam v stik s težavami svojih dijakov in njihovih star- šev. V tej vlogi bi bilo nečloveško, če ne bi znala razumeti ali ne bi hotela prisluhniti njihovim stiskam. Prav čustva učencev spo- ročajo o njihovih težavah, zato so pomem- ben vir informacij o njihovem življenju – za starše in za učitelje. Učitelji moramo sodelovati tudi med se- boj, s svetovalno službo in z vodjo. Zelo težko je sodelovati z ljudmi, ki so čustveno manj zreli, ki ne sprejemajo svojih čustev in nimajo sposobnosti vživljanja v čustva drugih. Vse bolj opažam pomanjkanje ču- stvene inteligence pri svojih kolegih. Ljudje v primežu vsakdanjih stresnih obveznosti gojijo čedalje bolj negativna čustva, kar ka- žejo s tem, da ne pozdravljajo, se zapletajo v konflikte, kjer se besedno neprimerno odzovejo. Prepoznavanje, zaznavanje in ob- vladovanje čustev je pomembno za uspešno medsebojno komunikacijo. Veliko je visoko izobraženih ljudi, ki imajo bogato teoretič- no in praktično znanje, čustveno inteligen- co pa imajo, žal, slabo razvito. Učitelji naj ne bi znali le poučevati svojega predmetnega področja, ampak z zgledom tudi vzgajati. Z obvladovanjem svojih ču- stev, z visoko razvito čustveno inteligenco dijakom podajamo vrednote, ki se v da- našnjem svetu izgubljajo. Vsaj tako opaža večina odraslih. Čez noč ne moremo spre- meniti vsega, lahko pa začnemo pri sebi. Sebe lahko začnemo spreminjati v smeri, da se zavedamo, da smo dolžni skrbeti tudi za svojo čustveno inteligenco, da smo po- zitivno naravnani, da znamo v sočloveku poiskati nekaj dobrega in na podlagi tega graditi medsebojne odnose. Za vsakega posameznika je pomemben kolektiv v službenem okolju. S tem, kako ljudje v njem dihajo, vplivajo tudi na sle- hernega posameznika. Tudi name. In s tem ni nič narobe, če se zavedam, da tudi sama vplivam na vzdušje v kolektivu, ki ga tvo- rim s sodelavci ali dijaki. Če se zavedam in trudim biti čustveno intelektualno bitje, če si dovolim čutiti in čustva tudi primerno izražati, potem gotovo soustvarjam boljše delovno okolje. Pa ne samo zato, da se bodo le drugi počutili dobro v njem, ampak tudi zato, ker je meni kot posamezniku všeč de- lovati v okolju, ki me razume in mi daje ob- čutek varnosti. Zavedanje, da lahko spremenim sebe in s tem posledično tudi ožje okolje, mi daje zagon, da ne ostajam apatična, ampak aktivna učiteljica v odnosu do sodelavcev in dijakov. To mi daje tudi moč, da sem Zavedanje, da lahko spremenim sebe in s tem posledično tudi ožje okolje, mi daje zagon, da ne ostajam apatična, ampak aktivna učiteljica v odnosu do sodelavcev in dijakov. Prepoznavanje, zaznavanje in obvladovanje čustev je pomembno za uspešno medsebojno komunikacijo. zadovoljna kot človek in kot učitelj. In tega si preprosto ne dovolim vzeti. Okrog mene je preveč ljudi, ki ne premorejo ču- stvenega doživljanja sebe in sveta, ki so zagrenjeni, apatični, brezvoljni. Nočem postati del njih, zato sem se odločila spre- govoriti vsem vam, da obstaja pot profesi- onalnega in osebnega zadovoljstva, ki si jo posameznik lahko izbere sam. Ne pravim, da je pot lahka, je pa zagotovo prava, saj mi vedno znova potrjuje lastno vrednost s pozitivnim občutjem, da delam prav; z nasmehi na obrazu s strani sodelavcev, di- jakov in staršev. Torej ne čakajmo – spre- minjati začnimo svoj čustveni odnos do sebe in družbe; ne jutri, ampak že danes, tukaj in zdaj. Foto: Peter Prebil