LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLII. letnik 1922 11. številka A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. (zerno...stanje.. slovenske_lirike v drugi polovici 19. stoletja od «Novic» pa do «Glasnika» in deloma še do dunajskega «Zvona» je tako znano, da ni treba še^posebej razpravljati o njem. Do malega vsi pesniški proizvodi Bleiweisovih «slav> nih domorodcev« ali «nadebudnih pesnikov» bi bili tudi že davno pozabljeni ali pa bi jim bilo določeno zadnje pribežališče v slovstvenih čitankah, da niso dobili prikupnih melodij in z njimi vred življenske moči, ki je preživela pol sto* letja. Obžalovati pa bi bilo, ko bi se uveljavljala ta moč še kopo desetletij na kvar zdravemu razumu in dobremu okusu. Tedanjih skladateljev ni povsem dolžiti za greh «zoper dobre šege». Da so imeli boljše besedilo, bi bili ukoriščali to besedilo./> Miroslav Vilhar in Blaž Potočnik sta bila vrhu tega skladatelja in pesnika obenem; kaj čuda, če sta brez avtokritike uporabljala za svoje skladbe izključno svoje tekste, ponajveč seveda dvom* ljive literarne vrednosti? Vobče pa je videti, da skladateljem tudi ni bilo toliko do dobrega besedila kolikor do tega, da so sploh uveljavljali svojo glasbeno potenco, zlasti ker so se zaporedoma ustanavljali pevski zbori, ki jim je bilo treba napevov, lahkih, melodioznih, takih, da so «šli v uho»; besedilo je bilo pri tem kolikor toliko postranska reč. Samo nekaj domorodnih «ocvir* kov», pajte bilo ustreženo vsem — skladateljem, pevcem in po? shišalcem. Da ima glasba v prvi vrsti ilustrativen namen in pomen, tega se menda takrat ni še nihče zavedal med nami. Odtod tudi marsikdaj ohlapna muzikalna deklamacija; odtod^ n. pr. nonsens, da je položil Davorin Jenko v verzu «Blagor mu/^^>w Js, ki se spočije» ves težki akcent na brezpomembni zaimčič «se», ki zveni — vsaj meni — tudi ob žalostni priliki, ko se poje Cegnarjeva pesem, malone smešno, prav tako kakor v žalostinki nemškega izvora, v kateri ima verz «Da vid'mo v kraju večnem" — 641 — 41 X A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. x se» zaradi okornega prevoda tudi_ težak muzikalni poudarek na zanikarnem zaimku «se». Kar se tiče takih pevcev, ki se ne bavijo s strogo umetniškimi, težkimi skladbami, torej pevcev diletantov, je značilen pojav, da se kar nič ne menijo za besedilo. Pojo ti pesem po stokrat, a je ne umejejo ali pa se sploh ne zavedajo, kolik nezmisel krožijo časih. Klasičen dokaz temu je mimo drugega pesem «Hej Slovani». Kadar prikipi narodna navdušenost do vrha, zazveni ta ponosna himna, ta «Hetzlied», kakor so jo vedno nazivali naši rajni ljubljanski kazinoti. Prijatelj, ki si že tolikokrat pel to pesem, ali si kdaj razmišljal, kaj pomeni verz: «Grom in peklo, prazne vaše proti nam so steke»? Ali si šel morda celo gledat češko besedilo? Nisi šel, ker te ni zanimalo ali pa ker nisi imel ^^^'prilike; zato poješ tudi še dandanes one «steke» in ne veš, kaj poješ. Stvar bodi tukaj razjasnjena vsaj tistim, ki hočejo vedeti, kaj pojo. Češko besedilo pravi: «Hrom a peklo, marne vaše proti nam jsou vzteky». Beseda «vztek» pomeni v slovenščini «besnost, srd» (cf. «steklina, stekel pes»); zmisel tega verza je torej: Grom in peklo (običajna češka interjekcija), izlivi vaše besnosti so prazni proti nam = nam ni nič do vašega onemoglega srda. — Ne vem, kdo je zagrešil klaverni prevod te pesmi; izvestno pa ni poznal češkega jezika, drugače ne bi bil besede «pevne» pošlo* venil z besedo «pevši» (sic!), tako da so Slovenci dolgo časa brez /&v-L-':/pomisleka peli: «Bratje, mi stojimo pevši kakor zidje grada», dokler se ni nekomu vendarle zdela stvar preglupa, pa je šel in je za češko besedo «pevne» pravilno postavil besedo «trdno». Tudi Zajčeva pesem «U boj» iz opere «Nikola Zrinjski» je še dandanes repertoarna/točka naših diletantskih pevskih zborov. Ko je pred nekaj leti na/ženskem učiteljišču ljubljanskem nanesla beseda na to opero, odnosno na pesem «U boj», sem vprašal gojenko, kako umeje besede «mač iz toka». Pa se mi je odrezala, f. - J da so ji te besede pomenile «mače stoka»... Mislim, da je pri nas še dosti pevcev, ki mislijo pri teh besedah na stokajoče mače ter jih pojo «čuvstveno, iskreno, s finim umevanjem», kakor se pozneje tako pogostoma čita v časniških poročilih. — Ali ta zgleda še nista najhujša; zaradi njiju tudi ne bi bil spisan ta članek. Kar mi je potisnilo pero v roko, je tisto ne* odpustno šušmarstvo, tista neverjetna glupost, ki je tolikokrat oznaka naših starejših pesmi — kdo^j^e^ali ne kot posledica de* si^u^ivn^Jgnorance Bleiweisove v pesniških stvareh? Slovenski cerkveni krogi so započeli pred nekaj leti energično akcijo, da so — 642 — X A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. X se skrbno opilile starejše cerkvene pesmi, t. j. da so dobile ob* liko, kakršna se jim spodobi. Prav je bilo tako. Nič manj prav pa bi ne bilo, ko bi se tudi popularnih posvetnih pesmi iz starejše dobe lotile vešče roke ter izločile iz njih vse, kar je trivijalnega, neokusnega in zlasti kar je glupega.. Saj se pojo te pesmi od rodu do rodu; večinoma se jih uči že šolska mladina in tako je z melo* dijo vred usojeno tudi njih besedilu dolgo življenje. Prav za prav samo zaradi melodije! Zakaj neizpodbitna resnica je, da ni še. nobena pesem, bodisi še tako lepa, obnarodela zaradi vsebine (tudL-sLyna sije» ni izvzeta); ampak obnarodela je zgolj zaradi '<*•>«, ^^ melodije, ki se ljudem omili, da jo pojo, kadarkoli je treba in tudi, kadarkoli ni treba ... Naši «poetje» do primeroma 80. leta minulega stoletja, žal,A/«vL -f^^Ck niso bili pesniki. Bili pa so pošteni patrioti, ki so radi žrtvovali crc /&Jfv čas, glavo in roke, da bi zbudili med Slovenci narodno zavest in narodni ponos. Zato je poglavitna vsebina njih popevanja domo* *_ vina; zato so ponajveč in najrajši proslavljali lepoto slovenske « domovine in kar je v zvezi z njo. Najbolj jih je seveda navdu* sevala gorenjska stran: Triglav, planine, blejsko jezero. Te pesmi tvorijo skupino zase in so dandanes najbolj priljubljene, dasi so izmed vseh naših pesmi — najslabše. Skrajnji čas je že, da se ali , popolnoma izločijo iz našega pevskega repertoarja ali pa da se . temeljito popravijo, odnosno da se podstavi njih napevom novo besedilo, kar bi po vsej priliki ne bila prevelika umetnost. Taka akcija bi seveda med narodom ne imela nobenega uspeha; pač pa bi uspela v šoli, ako se iztrebi njih sedanje besedilo iz šolskih pesmaric. V predelani obliki bi si potem vse te kakor tudi druge pesmi, o katerih hoče razpravljati pričujoči spis, polagoma že utrle pot med preprosti narod. Namenoma postavljam izmed «gorenjske skupine» na prvo mesto čemšeniškega župnika Kajetana Hueberja (ali Huberja) „f ^/5*, (ffL «Otok bleški», dasi je Vilharjeva pesem «Po jezeru» starejša in mu je očito služila za zgled in vzor. Svoje dni sem na/ženskem učiteljišču ljubljanskem označil to^pesem za najbolj neumno, kar jih ima slovenska obnarodela lirika. Če trdim to tudi sedaj, utegne ( • završeti med pevskimi krogi prav takšen protest, kakršen je takrat završel med gojenkami ljubljanskega učiteljišča. Toda oglejmo si to «pesem» natančneje. Najprej bodi ugotovljeno, da je oblika «bleški» popolnoma nemogoča, bodisi po glasoslovnih pravilih, bodisi po narodni govorici; občina je vedno le blejska, nikoli pa ne «bIeška>> Angelin Hidar. Starokorotanski roman, 26. Hema. ¦^ akrat so se začele na gradu velike priprave za spre* i jem vojvodove hčerke Heme, ki se je vračala s ^§ff&^I %ifjs kraljevskega dvora češkega na svoj dom. Velik od* delek jezdecev jT je odšel proti severu naproti, da jo spremi po dolgi poti čez štajerske gore. Doma je družina ovenčala vrata z zelenjem in s cvetjem in vse se je pripravljalo na slavnostni dan. Vojvoda Bernard je pozval k sebi Angelina in mu rekel: «Vrača se mi ljubljena hči princesa, ki je po materi visokega kraljevskega rodu. Želim jo sprejeti slavnostno: pozdravi naj jo r __ pesem na pragu mojega gradu.» — 648 — LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLII. letnik 1922 12. številka A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. ruga skupina naših popularnih pesmi je sestavljena iz takih, ki poudarjajo slovenstvo in slovanstvo ali pa samo vobče proslavljajo domovino in rojstni kraj. Prvenstvo med vsemi gre, kar se tiče malo? vrednosti, Raziagovemu naročilu «Mladini» z uvodno fanfaro «Od Urala do Triglava«. Kakor znano, čuva po tej pesmi majka Slava gorostasnega velikana — slovanski narod. Od vzhoda in od zapada se razlega mila pesem; narod «zčva», toži Bogu svoje muke, «detca sklapa svoje ruke. Oj mladino, k majci leti, hvataj uma svetle meče za slobodu i krst sveti! Mladež slavska ne odreče.» — Kaj pomeni vse to? Mati Slava čuva slovanski narod. Ali se pravi to, da ga brani ali da skrbi zanj, da ga neguje, varuje, ščiti ali kaj sploh za ves božji svet? In ta slovanski narod je velikan, pa še «gorostasen» velikan, torej velikanski velikan, ki mu pač ne bi bilo treba nikakršnega materinskega skrbstva. O da, treba mu ga je, ker trpi, ker «zeva». Kaj je to zopet? Pleteršnik registrira za «zevati»: 1.) zijati, zevati za čim = hrepeneti; 2.) kričati, bahavo govoriti in 3.) dihati. Kateri pomen utegne biti tukaj pravi? Ali narod hrepeni (po čem?) ali kriči? V hrvaščini je «zijevati» = zijati; to je treba konstatirati že zaradi tega, ker tonejo Razlagovi verzi v J^sti ogabni jezikovni brozgi, ki se imenuje «ilirščina». In ko narod zeva, «sklapa» mladež, «nada majke bistra, živa», «ruke» (morda pomeni to, da krči pesti?). To mladino apostrofira pevec, naj pohiti k majki Slavi pa naj poprime («hvata») uma svetle meče (Cegnarjeve!) za svobodo in sveti križ! Kakor vse kaže, je treba duševnega dela za svobodo in krščanstvo — namreč pri vsem gorostasnem velikanu, ali pri vseh njegovih delih od Urala do Triglava, Krkonoš in do Balkana; takšno delo pa se da pričakovati samo od mladine. In ta mladina je dostopna za to delo — saj se končuje pesem učinkovito z besedami «Mladež slavska ne od* reče». — Naj sučem to zmes, kakorkoli jo hočem, do živega ji — 705 — 45 X A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. x vendarle ne morem. To je tip rodoljubarskega govoričenja brez logične zveze in brez vodilne ideje, ako ne tiči vodilna ideja v pozivu, naj začne slovanska mladina intenzivno delovati za svo-bodo in — krščanstvo (za krščanstvo seveda tudi pri vseh Slo* vanih, ne morda samo pri južnih, ki so takrat še tičali v turškem robstvu). Poleg vsega tega pa ne morem preko personifikacije slovanskega naroda kot «gorostasnega velikana«, ki ga čuva majka Slava, in do tal bi se odkril umetniku, ki bi mi postavil to veličastno personifikacijo z deco vred, ki «sklapa ruke», naslikano ali pa izklesano pred strmeče oči... Še druga Razlagova pesem bodi postavljena semkaj, pesem «Domovini». Njeno besedilo je sicer občeznano; vendar pa se mi zdi potrebno, da ga obnovim v skromni prozi. Ti, slovenska domo. vina, si meni zemeljski raj. Tuje šege, «tuje ljudstvo» so sicer prijatelji, niso pa «brača»; mene veseli samo slovansko čuvstvo. Sprejmi moj poljub, moje srce; da bi bila vedno matka, nepozab-ljena nikdar! — Prijatelj, ki poješ to pesem, jo poješ brez misli, ker si samo zaverovan v prikupno melodijo. Zato pa se v prvi kitici ne zavedaš, da ni domovina nikoli kraj, ampak da je vedno le zemlja, dežela; tudi te ne moti naglas «zemeljski» namesto zemeljski. V drugi kitici ti prav tako ne kvari lepe domoljubne ubranosti stilistično*logični nestvor, da so tuje šege, tuje ljudstvo prijatelji, «brača» ne; ko pa bi bil malo razsodnejši, bi si dejal. da tuje šege ne morejo biti ne prijatelji ne «brača», in morda bi tudi postavil «tuje ljudstvo« rajši v množino, ker že poješ o prijateljih. Ampak verza «Slava le, slovansko čuvstvo srce moje veseli» obračata vendarle tvojo pozornost od melodije na bese* dilo. To je krepko, to je slovansko! Samo: čigavo slovansko čuvstvo veseli tvoje srce? Tvoje slovansko čuvstvo? To bi se torej reklo, da si vesel samega sebe, ker čutiš slovansko? Toda glej, to se ne ujema z besedami, da tuja ljudstva niso brača; tebi se hoče bratov, ne tujcev; zato pa trdim, da to slovansko čuvstvo ni tvoje, ampak da veseli tvoje srce samo, če utripljejo druga srca od slovanskega čuvstva, druga srca v tvoji domovini. Tej domovini pošiljaš naposled svoj poljub (svoj «celov»), poklanjaš ji v dar svoje srce (kaj, šele sedaj, ko bi ga morala imeti že od nekdaj?) in želiš, da bi bila vedno «matka», nepozabljena nikdar. I seveda bo vedno. «matka», saj te je rodila slovenska zemlja, «matka» ti ostane, če hočeš ali če nečeš, in nevarnosti ni, da bi bila kdaj pozabljena — vsaj ti je ne pozabiš, ko je prejela tvoje srce v dar. — Skratka: po ušesih in v duši ti zveni samo melodija; — 706 — X A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. X drugače bi si dejal, da ni v tej pesmi niti enega resnično pes* niškega domisleka, ampak da je to vse skupaj zgolj medla, verzificirana proza, katere notranjo zvezo si je treba šele tru* doma in šiloma skonstruirati. O slovenske domovine raju poje tudi Blaž Potočnik v pesmi «Slovenska domovina», ki se začenja takole: «Kdor ima srce, zna za dom solze, za slovenske domovine raj.» Po teh uvodnih besedah bi človek pričakoval, da ubere pevec najbolj elegično struno. Toda nič takega. V nadaljnjih kiticah pripoveduje, da prebiva v tem raju čvrsti rod Slovencev (seveda, zato pa je slovenski raj!); da cvete tu čista prijaznost; da ima vsakdo prijatelja, ki ga zvesto objame (objemlje), kakor je to tukaj stara navada; da pojo po? vsod mile pesmi «od snežnih planin do trtic dolin»; da je Slovenec rad vesel in kaj da ne bi prepeval, ko mu pesmi vro iz srca. — Uvodna otožna nota je torej docela neupravičena; pevec Potoč* nik bi moral biti še na vso moč vesel, da je tako v slovenskem raju, ki je zanj in za vso pesem menda najbolj značilno to, da evete pri nas čista prijaznost in da ima vsakdo prijatelja, ki ga zvesto objemlje po starodavni navadi... Zaradi te čiste pri jaz* nosti in zaradi vseobčega petja je slovenska domovina brez dvojbe — celo še dandanes v dobi verižništva, dobičkarstva in koritarstva — raj, ki mu ni enakega na vesoljnem svetu! Ista čista prijaznost cvete tudi v Potočnikovi pesmi «Dolenj* ska». Vsi vemo, da je ,led mrzel; zato pa vabi dobrodušni Dole? njec Gorenjca v gorke doline, kjer sije solnce gorko in se trta ljubo «gor ovije». Premraženega gorenjskega hribovca pa vabi tem rajši, ker ju ne brati samo rod, ampak tudi — Sava. Zato naj kar pride s triglavskih vrhov na krški brod, da «ga» bosta skupaj pila. Poznavatelj dolenjskega cvička bi utegnil sicer na* svetovati za ta sestanek kakšen drug kraj, ne ravno krškega broda; ampak nič za to, da se le dobita ta dva vinska bratca! Važno pa je seveda vprašanje, ali bodi ta sestanek samo za eno «pijačo» — če je tako, bi bilo pač malo nerodno hoditi s Triglava na krški brod — ali pa vabi Dolenjec gorenjskega bratca kar za vselej k sebi — če je tako, pa bi bil to že višek «čiste prijaznosti* in vzornega altruizma. Bodisi kakorkoli: «Trta rodi, trud po* zabimo (trud, ki smo ga imeli s trto?), vince blešči, Kranjcem (Slovencem) napijmo, bratom okrog, živi jih Bog!» Da, napijmo jim, to drži, pa bodi že v zvezi s prejšnjimi besedami ali ne — pri pijači je že tako, da krepka zdravica na slovenske brate bliskoma reši vso zavoženo «govoranco» ter zbudi občeznano ^navdušeno odobravanje«. — 707 — 45* M A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. :< Domovina je kakor Razlagu mili kraj tudi Andreju Praprot* niku v pesmi enakega naslova, in sicer oni mili kraj, kjer so visoke gore, zelene planine, mile trate in doline, bele cerkve; kjer cveto rožice, teko bistre vode, pojo drobne ptičice, prebivajo ljubi svojci; kjer je ležal v zibelki, gledal mili mamici v oko, spletal prve vence, užival zlate dni... Kdor bi prepel vse tri kitice, bi zakrožil vsega skupaj 18krat verz «Domovina, mili kraj», besedo «mili» pa še dvakrat po vrhu. Toda, pevec slovenski, ali si zasledil v vsem tem naivnem naštevanju le eno besedico, ki bi označevala slovensko domovino? Besedilo te vsebine lahko pojo vsi drugi narodi — morda razen Eskimov in Samojedov ali pa prebivalcev v osredpjiAfriki; o pesniški dikciji, kaj šele o literarni vrednosti pa niti ni da bi govoril. Vse bolj se zaveda slovenskega rodu in je ponosen nanj Jakob Gomilšak v pesmi «Slovenec sem». Da je Slovenec, to ve prvič zato, ker je tako dejala mati, ko ga je dete pestovala, in drugič zato, ker mu to velita jasna pamet v glavi in blagi čut v srcu. — Ako pa je ponosen Gomilšak in si ponosen ti, ki poješ njegove besede, so ti verzi, bogme, vse prej nego ponosni! V formalnem oziru je njih težka hiba, da nima refren «Slovenec sem» sploh nikakršne rime (sem — vem — smem tudi najbolj kosmatemu ušesu ne morejo zveneti kot stiki!); še bolj nedostatna pa je njik vsebina. Mati že je dejala: «Slovenec sem!» (iz česar bi se dalo celo sklepati, da je sama sebe označevala za Slovenca); ti pa si moral biti že tedaj, ko te je pestovala, čudovito bistra glavica, da si umel njene besede. Nadalje pomisli, da te je pestovala kot dete in ne morda kot desetletnega ali še starejšega dečka. Vrhu tega ti pravi jasna pamet v glavi (ne morda v petah!) in blagi čut v srcu (ne morda v prstih!), da si Slovenec, dasi niti ne veš, kateri blagi čut je to. Naposled še pomisli, da bi bil sploh brez pameti, ko ne bi trdil s ponosom, da si Slovenec — prav tako, kakor bi bil brez pameti Francoz, Anglež, Italijan, ko ne bi po-udarjal s ponosom svojega rodu. — Tisto, kar poješ v zadnjih dveh kiticah — če ju sploh poješ — pa priča, hvala Bogu, vendarle še nekoliko o pameti, ki je, žal, ni v prvih dveh. Kexji_takp _zaveden in ponosen Slovenec, je seveda čisto prav, da si vesel tudi slovenskega dekleta in da jo hočeš proslaviti na ves glas. Jožef Virk ti je poskrbel primerno besedilo, ki mu je naslov «Slovensko dekle». Rad poješ to popevko in jo urežeš kar najiskreneje; «Venček na glavi se bliska ti s kitice rožic zelenih. slovensko dekle!» O tem, kaj so te zelene rožice, ne razmišljaš preveč; zdi se ti sicer, da vesoljno umetno vrtnarstvo z vsemi — 708 — a A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. X mogočimi okulacijami in križanji doslej še ni moglo proizvesti^ zelenih rož — ampak kaj bi si belil glavo s takimi malenkostmi! Te zelene rožice bi utegnile biti rožmarin; toda križ je zopet to, da rožmarin ne poganja zelenih cvetov. Zato si tudi jaz nečem beliti glave z rožicami, ki se navzlic zeleni barvi bliskajo dekletu s kitice, in sicer na glavi, da je vse povedano kar najtočneje in najrazločneje! — Nadaljnjega besedila po navadi ne poješ razen štirih zadnjih vrst — škoda! Zvedel bi najprej, da krase slovenskemu dekletu ličece: lilija, vrtnica in šmarnica. Skoro bi mislil v prvem trenutku, da nima slovensko dekle rožic samo v laseh, ampak da jih ima tudi na licu; toda to vendarle ne more biti — te tri cvetice pomenijo barve. Potemtakem je lice sloven* skega dekleta belo, rdeče in — rumenkastobelo! — O drugi vsebini sicer ni vredno govoriti; opozarjam pa te, prijatelj pevec, vendar še na verze: «Žlahtna kot trtica, mila kot lunica, solnce deklet je slovensko dekle!» Tako kumulirati vrline, to je res prava umetnost, zlasti še, če pomisliš, da je slovensko dekle milo kot lunica in da je obenem solnce deklet. Toje vse kaj drugega nego tisto, kar pravi Prešeren o Lejli: «Vseh lepot bila je solnce, ki so tisti čas sijale.» — Vobče pa se menda nihče ne bi upal trditi, da so vse te telesne in duševne vrline, s katerimi diči Virk slo* vensko mladenko, izključna last slovenskega dekleta; nekaj takih pobožnih, modrih, ponižnih, nedolžnih deklet utegne biti tudi še pri drugih narodih. Toda poslušajmo, kako označuje sama sebe slovenska deklica, ki jo je krstil Jerdša za Milko. Ta Milka se hvali, da je bistrega obraza, hrabrega srca; njen ljubi je čvrst rojak in lep slovenski junak, poleg tega obenem sin Slave in sin planin. Mati jo je nežno dojila in jo v sladkem domoljubju odgojila; zato ji poje hvaležna: «Bog vas živi, mamica, vrla Slovenka!« — Ali je res vredno razpravljati, kako jo je «nežno» dojila ta vrla Slovenka? Ni. Toda nekaj je še treba pribiti: Ko se bo ta slovenska deklica, ki ji je Milka ime, možila, takrat «mora strašnih topov grom tresti zemlje tlak» in na grada razvalin' hoče potem objeti hrabrega planinca; saj je ta Milka slovenskega rodu, ve, kaj je «slava» in v srcu ji «do ,slavnega' divji snuje plam» ... Dovolj. Slovenska dekleta, posnemajte to Milko, ko se hočete možiti; drugače niste pristne Slovenke in drugače tudi ne smete peti te popevke, ki je vendarle zložena samo za vas, najsi vam ni vsem ravno Milka ime! Qd slovenske deklice do slovenske matere menda ni neupra* vičen skok, zlasti ne, če je slovenska mati taka vzorna rodoljub* kinja, kakršno nam kaže Lovro Toman v pesmi «Tri rožice». Ta — 709 — x A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. X mlada, lepa mati trga na travniku cvetice ter plete «kite, venčike»; mali sinček, sinček zali, pa jo naprosi, naj tudi zanj splete šopek, ter ji zaporedoma nosi cvetic. Najprej ji prinese mak; mati ga rodoljubno pouči, da mora njegovo srce žareti za «domače reči». Nato ji prinese slak; mati ga pouči, da mora ostati njegovo srce čisto; naposled ji prinese modriža (plavic) in mati ga pouči, da mora ostati zvest sin Slovenije, kakor so zveste zvezde — nebeški cesti. Ko je šopek narejen, ga «vleže» mati sinku na srce, češ: te cvetice rasejo vkup v žitu in objete padejo z njim; zato jih imejte za simbol, kar vas je slovenskih junakov! Držite s pre* ljubo materjo, «ak' zapusti jo nebo!» Sinka pedenj^človečka pa tako prevzamejo te besede, da vzklikne: «Rož'ce bodo povenele, al' za vek so želje vnele, slavne želje v dnu srca!» . . . Pesem je zložena v pristni «tomanščini» ter ima brez števila kitic. Ko bi ."jih kdo prepel od prve do zadnje, bi učinkovale primeroma tako neprostovoljno humoristično kakor one nemške «Muritaten», ki v so jih svoje dni na ljubljanskih semnjih prepevali potujoči «umet* Cniki», razlagaje obenem skupino strahovitih «dogodivščin». — Čudno pa je v tej strašni pesmi, da je razvrstil «slavni domorodec« Toman cvetične barve po redu: rdeča*bela?modra, da se torej niti ni držal razporeda slovenskih narodnih barv! Sinek, tako poučen, kakor je Tomanov, izvestno v poznejših letih rad proslavlja slovensko zemljo. Besede za to dobiva tudi v pesmi Josipa Cimpermana «Moj dom». Ko bi se tega besedila kdo usmilil in mu predelal nekatere verze, bi bilo še dosti dobro. Nezmiselno pa je govoriti o malih in velikih holmcih; istotako potrebujeta popravila verza: «Tam, kjer Kranj na trdi skali sedež star svoj kaže zali.» Kje ga kaže? Kako ga kaže? In svoj sedež da kaže? Ko bi že kazal sedež, bi bil to samo sedež nekdanjih kranjskih grofov! Glupi so naposled verzi: «Kjer slovenski mili rod zemljo orje, mirno hod', tam mi zibka prvočasna tekla je, tam dom je moj.» Čemu je treba govoričiti, da slovenski rod zemljo orje in da mirno hodi? Ali ne bi bilo dovolj reči, da tod prebiva ta mili rod? In prvočasna zibelka je tekla — kakor bi komu ne tekla samo v prvem času, ampak še tudi tedaj, ko od* klada in sklada v verze take... naivnosti. Ker pa že pevec te pesmi konstatira, kje je njegov dom, ni odveč nekaj besed o pesmi «Kje dom je moj?», po češkem izvir? niku prikrojeni za slovenske potrebe. Nad eno kitico se itak ne vzpne slovenski pevec; ko bi pa pel še nadalje, bi krožil brez pomisleka: «Bister um, dušic krotkost sta med drugim njih (t. j. «slavskih» sinov) lastnost«, nadalje: «Tam, kjer Soča v blagem — 710 — M A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. >j kraju vije se — podobnem raju; tam kjer žlahtne trtice venčajo goričice» (čemu ta deminutiva?); še nadalje: «V sinjega morja zrcalu, čudapolnem ogledalu, se primorski kraj blešči z brežčeki prijaznimi« in končno: «Kjer slovensko slišiš peti pesmi, kjer junaki vneti si slovenske deklice 'zbirajo za družice.» Vse to so stvari, ki jih je treba nadomestiti z novim, pametnim besedilom. Dom je pač dom; tega se zavedaš najbolj, ako živiš na tujem. Zato je že ta in oni poizkusil v pesniški obliki izraziti hrepe? nenje po domu. Strelov «Pop"otnik» je občeznan in navzlic vsej naivnosti in nerodni dikciji še precej užiten; samo izpustiti bi bilo brez škode in brez nadomestila peto in šesto kitico, kjer se pripoveduje, kako se prijatelji objemajo, kako pojo in si napivajo, nadalje kako se na tujem ljudje može in ženijo, kako so veseli in ukajo — siromaku popotniku pa raste rožmarin v preljubi domovin'! Kakor si želi Strelov popotnik perutnic, da bi zletel domov, tako si jih želi tudi Urbasov Slovenec, ki vzdihuje v tujini po domu, kjer je užil «tol'k radost'». Drugače ima ta «Želja Slovenca na tujem» še dosti čuvstva; izločiti pa bi se morale nekatere gluposti. Prvič je zoper zdravi zmisel, da vzdihuje ta Slovenec po blagem kraju, kjer so «draga mati, dragi oče, časni raj»; zakaj skupina mati?oče?raj ni logično trojstvo. Borniran je nadalje kontrast: «Žarneje tam solnce sije, vetrič bolj hladan pihlja», ker pevec menda vendar ne misli reči, da se na ta način — izenačuje temperatura; uprav otročje pa je zakrožil tretjo kitico. Da mu gora (ena sama!) ovira vid (pogled na dom), ni še tolika nesreča — vzemi gorsko palico in obuj si podkovane čevlje, pa jo že obvladaš — in tista siva megla, ki leži vmes, menda tudi ni per* manentna! Kako pa potlej pozivlješ goro, naj zbeži, ko vendar veš, da ne bo zbežala in ne bo, ker niti ne more? Boga že lahko prosiš v božjem imenu, naj ti da perutnice (dasi veš, da jih ne dobiš); ampak samo ne prosi ga: «In na tuje me ne veži», ker te ni Bog kar nič privezal na tuje in ker hočeš samo reči: Bog daj, da bi se skoro vrnil v domači kraj. — Kdorkoli zlagaš pesmi, se zavedaj, da ne smeš biti stiku suženj, ampak da mu moraš biti gospod! V isti obliki kakor «Želja Slovenca na tujem» je zložena «Tiha luna», katere avtorja ne poznam. Po besedilu bi moral biti doma tam nekje pri Žemunu... Pevec slovenski, ti poješ z njim: «Tiha luna jasno sije, duh moj misli na svoj dom.» «Tiha» luna je brž* kone nekakšna metonimija, ker postavlja učinek namesto vzroka — ali potemtakem bi moralo biti solnce «glasno» solnce. Bodisi, — 711 — X A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. j< naj sije «tiha» luna in še jasno naj sije po vrhu, ker je namreč res, da sije časih dokaj medlo; toda zakaj misli tvoj duh na svoj dom, zakaj ne misliš ti, kakršen si, z dušo in telesom («jaz pa mislim na svoj dom»)? Da so vmes hribje in doline, je neoporečna resnica; ko ne bi bilo hribov, ne bi bilo dolin in obratno; a nadalje poješ, da je «vmes šumenje bistrih rek». Prijatelj, da sem jaz ti, bi mi kar nič ne bilo do šumenja teh rek, ker šumenje nič ne ovira poti proti domu, ampak reke same so tisto, kar napravi j a sitnosti, ako namreč nimajo mostov, in pri tem je popolnoma irelevantno, ali so bistre ali kalne! Če pa poješ nadalje: «Daleč Save je iztek», je jasno, da te moram imeti vsaj za natu- raliziranega južnoslovanskega rojaka tam nekje od Zemuna, dasi te je po vsej priliki zibala slovenska mati. — V drugi kitici te kar vidim, kako se ti k domači zemlji obrača srce «sred težav* nih bolečin»; umejem pa tudi, koliko je tvoje «radostno veselje», ko ti sije mesec, in kako si želiš iz vsega srca, prav sedaj, sredi «radostnega veselja», ko sije mesec, biti v krilu domače zemlje slednje dni... Vsega tega ne bi bilo, da ne sije tako jasno tiha luna! Ko bi kje tičal v temni noči na tujem, premražen do kosti, v goli stanici pod streho, izvestno ne bi čutil takega lire* penenja po domu, kjer imaš vendarle še morda usmiljeno dušo, ki se ne meni za tiho luno, pač pa za živega trpečega človeka... S_tejrj^_bo_di_Jk:gnec skupini domovinskih pesmi; na^ vrsto naj pride še nekaj «raznoterih». — Valjavec je opeval danico, Davorin Trstenjak pa le zvezdo brez druge označbe nego s to, da sveti «tam za goro». Ta zvezda seveda lahko sveti za goro; toda čudno je, da jo pevec vidi za goro. Vidi pa jo vsekakor; drugače je ne bi prosil, naj mu sveti in naj mu da vsako noč upreti oči vase. Upajmo, da zvezda ugodi tej prošnji. In zakaj jo prosi? Zato, ker ga spominja «tak' milo, kaj za goro svetlo je, kaj za goro je svetilo, kaj glasilo milo se». Kdor prvič sliši to pesem, tega seveda obide radovednost, kaj bi neki to bilo.. No, deklica je, ki je svetila kakor danica, «tak je bil nje duše žar», in pesmi so se ji izlivale iz prsi kakor srebrne — strune, «b'le so vse ljubezni polne, vsakega tolažile« . .. Prijatelj, če si še tako zaljubljen, povej po pravici: Ali te je že kdaj zvezda spomnila tvoje deklice tam «za goro», spomnila zato, ker se blešči tako jasno, ker je torej baje nekaj ali pa veliko podobnosti med zvezdo in tvojo deklico? Ni te spomnila, ker nisi tako zaljubljen, da bi ti prihajale na misel take stupicmosti. TodaJ^^ poješ jih vendarle, rad in pogostoma. — 712 — JS A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. X Isti očitek glede stupidnosti zadeva tebe, pevka slovenska, ki se zamikaš v pesem neznanega avtorja «Soča voda je šumela«. Bridko povzdigaš glas, kako je šumela ta voda in kako je sijal mesec (na nebu namreč, kakor je bilo že nekje prej ugotovljeno). Takrat si, praviš, slonela pri oknu, «on» pa je jemal slovo od tebe. To je že zmerom tako ob taki priliki, da sloni punca pri oknu, fant pa stoji spodaj in jemlje slovo. In kako je jemal slovo? Podal je desnico — drugi «in poljubil jo sladko», tebi pa je «dal levico in še to tako hladno». Pa menda vendar ne, da bi bila stala tudi ona druga z njim pod oknom? Da bi jo bil poljubil vpričo tebe? Da bi bil tebi podal levico zato, ker je držal z desnico novo ljubico? Ne, podal ji je menda desnico in jo poljubil, še preden je prišel k tebi slovo jemat; to si le vse živo in ljubosumno videla v mislih. Ampak to že drži, da ti je podal samo levico; morda je tako navada pri tistih, ki so se izneverili ljubici, pa imajo vendarle še toliko vesti, da se pridejo poslavljat od nje, preden jo puste na cedilu. Seveda je tudi še v tem usodnem trenutku sijala «mila» luna in gledala tvoj bledi obraz; ti pa si zadnjikrat segla ljubemu v roko (zakaj vsako pristno slovensko dekle mora storiti tako ob takem slovesu!); segla si mu v roko, «zadnjič, oh, za večni čas». Ej, nemara pa takrat še nisi vedela nič pozitivnega o njegovi nezvestobi; nemara si jo samo slutila? Saj ti je takrat, ko je «izginil tvoj raj», reklo srce, da ga ne bo več k tebi, nezvestnika nezvestega. Kako pa se to veže s prej* šnjim tvojim vzdihovanjem in s tisto levo roko, ki ti jo je podal «tako hladno»? Bodisi že kakorkoli — nazaj ga res ni bilo več. Mnogo let je že temu; sedaj živi nekje v tujem kraju —oh, kak' sfce_te_ boli (prav tako kakor Orožna, ko se poslavlja od lastovke); v tujem kraju uživa srečo z drugo, spomin nate pa ni tako živ, da bi mu kalil to srečo. — Oh, vse to je jako, jako žalost* no, tem bolj, ker si vendarle ostala zvesta zanikarnemu lažniku in ker te po toliko letih še danes boli srce, ko si sicer že zarjavela devica, pa vendar še željna rajske prve ljubezni... Ali pa veš, kako je to zoprno, da takole stokaš in ječiš, ko si že starikavo ženišče, pa vedno še vsa zaljubljena? Ali misliš, da si kaj boljša od stare kokete, ki si zamaže vse gube in gubice na obrazu z debelo plastjo lepotila, se odene v kratko krilce ter se mla* dostno v kolkih guglje po ulicah? Bogme, da nisi nič boljša od nje! — Ker je že nekolikokrat nanesla beseda na «tiho» in na «milo» luno, bodi izpregovorjenih še nekaj besed o tistem Vilharjevem zmašilu, ki se še poje časih — hvala Bogu, da — 713 — X A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. X čimdalje manj — in ki mu je ime «Mila lunica». Žje_Strijtar_je svoje dni obsodil to omledno popevko tako, kakor ji gre; tu bodi rečeno še to, da živ krst, ki je zdravih možganov, ne izprašuje «mile lunice», kje je njegova ljubica in ali še misli nanj ta Milica. Potem pa naj jo ta mila lunica še zbudi in naj jo privabi k okencu, da bo gledala nanj in mu dala rožice, zbrane. * oh, le zanj!... Čfoveka grabi jeza, ko čita ali posluša takšne osladne neokusnosti, ki je zanje edino primeren naziv: erotična oslarija najogabnejše vrste! Nič dosti boljši ni «Bledi mesec» Ferda Rusana, ki je zašel iz hrvaščine v slovenskem prevodu med naše popularne pesmi. Naravnost genljivo je, kako tam nekakšen jokav troubadour toži mesecu svoj «revni stan», kako proži roke k njemu in išče leka svojim ranam — pri bledem mesecu namreč! Vse spi in vse molči, zato pa tem bolj učinkuje na sentimentalno dušo, da plava le pevčeva solza in da ječi le njegovo srce! In ker si ti, ki poješ te besede, istotako sentimentalna duša, učinkuje oboje tudi nate, tako da se smiliš samemu sebi in zbujaš zato iskreno pomilovanje. V taki klavrni druščini je Potočnikova «Zvonikarjeva» še dokaj prijazna pesemca, ki jo kazi le tisti «Adamovi sin», na> mesto katerega pa bi se dal s primerno izpremembo poslednje kitice postaviti «utrujen trpin». — Za silo bi se dala akceptirati tudi Orožnova pesem «Vse mine» («Kje so moje rožice»), ko bi se primerno opilila. V mislih imam namreč zlasti oni hladni potok, kjer se je pevec izprehajal, ko ga je «obdajal» nevarni boj izkušnjav. (Kogar obide izkušnjava, naj kar uporabi Orožnov recept, pa naj se gre izprehajat k hladnemu potoku; prepričan sem, da ga zdajci «vse mine»!) Poleg tega v četrti kitici «zelena utica» in «hladna senčica, 'z lipice spletena« kar kričita po izpre= membi in popravi. — Vilharjeva pesem «Solnce čez hribček gre» je sicer jako naiven stvor, pa vsaj izjemoma ni glupa, razen zadnjih dveh verzov v kitici: «Solnce čez hribček gre, pesmi v nebo done; rajati tudi sme moje srce.» Pa naj raja srce, ko sme rajati, in tudi naj raja zato, ker ne raja v vsej pesmi nič drugega. — Drugače pa seveda operira ta pesem zgolj z zvezdicami. rožicami in ptičicami, torej z najbolj priljubljenimi, a tudi najbolj obrabljenimi rekviziti naše lirike v «Novicah» in za «Novicami». A Vilharjevi «Planinarici» ni v mislih nič drugega nego rožice. Pravi, da jih ne bo trgala, nego «mirno, svobodno, ljubo po planinah naj cveto». Zakaj jih ne bo trgala? I, zato ne, ker bi sicer rožica umirala, «glavico pobesila, solnca ne bi včakala». Tako, sedaj vsaj veš, kaj bi se zgodilo z rožico, če jo utrgaš! — 714 — • X A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. M Planinarica pa ima še drug vzrok, da ne trga rožic: sama je tudi rožica, v božji vrtec vsajena — ampak taka rožica, ki se skriva «zdaj tu, zdaj tam» in ki se ne da trgati. Poleg tega so vse te rožice nedolžnega srca in zato naj uživajo z njo vred «mir, ljubezen (čigavo?), svobodo». — Dobro si povedala, planinarica; človek niti ne bi bil slutil tolike nežne obzirnosti pri taki kravarici. In sedaj v slovo še Orožnovo pesem «Lastovki v slovo». Izredno je popularna, a prav tako izredno je bedasta. Ti, ki jo poješ, poznaš izmed vseh štirinajstih kitic samo prvo in pred* zadnjo. Rad imaš to lastovko, ker je to lastovka prav posebne sorte: iznad lipice zelene ti je pela kratek čas. Torej niti ne na lipici, ampak iiznad lipice, in pela ti je — da, res, lastovka je pela! Pa še kako! Vsako jutro na vse zgodaj je prepevala, vsako noč te je njena pesem zazibala v sladko spanje; vselej, ko je zletela v gnezdo, ti je zapela «milo pesem v srčece». Seveda te boli srce, ko te zapušča; zato vzklikaš: «Oh, da ni mi perje dano! Rad, o rad bi spremljal te; pa v ledovje zakovano moje revno je srce!» Oh, škoda res, da nimaš perja — le pomisli, kakšen bi bil, ko bi ti zdajci zrastlo perje po vsem telesu! Tako pa moraš, siromak, ostati doma brez perja, a z revnim srcem, zakovanim v ledovje! In škoda je tudi, da ne poješ vsega, kar tvoj poet še vmes naroča drobni ptičici. A meni se zdi škoda nadaljnjih besed o tem pri* skutnem, solzavem popevčkanju, v katerem ni trohice poezije in tudi ne sledu o najprimitivnejši pesniški tehniki. — Vrsta onih popularnih pesmi, ki jih je hotel pričujoči sestavek «vzeti na muho», je s tem zaključena. Morda bi sodila v ta «kri* minalni album» še ena ali druga; toda po vsej priliki je dokazal že ta pregled, kakšne smeti hranimo in čuvamo poleg pristnih biserov v svojem pevskem zakladu. Kakor že rečeno, se te pesmi razen dveh, treh pojo tudi v šoli. In dokler se bodo pele v šoli, bodo živele med nami z dosedanjim šušmarskim besedilom. Ali vsekakor je že skrajnji čas, da vzamejo oni, ki imajo moč in priliko za to, v roko metlo in smetiščnico ter pometejo in pomečejo vso to navlako iz šole na plan, kjer bi njene kužne kali kaj hitro poginile v reznem zraku in v solnčni svetlobi naše moderne kulture. Če se tako radi ponašamo, kako smo napredo* vali v vsakem oziru, bi bila naravnost sramota, ko bi še nadalje trpeli — ne samo trpeli, ampak celo gojili — tako klavrne ostanke iz najbolj domišljave in kričave in prav zaradi tega tudi najbolj pozerske in frazerske dobe našega «umetnega» pesništva!