Materin zgled prs vigoji.
Če govorimo o pomenu dobrega zgleda, mislimo najprej na njegov vpliv na otroka. In kdo je tu bližje otroku, kakor m a I i. Najbližja je mati otroku, najbližji je otrok materi. Zato je umevno, da so vsi veliki cerkveni učeniki poudarjali zlasti to, naj otrok nikoli pri materi, bodisi v besedah, ali v obnašanju, ali dejanju vidi kaj takega, česar brez greha ne bi smel tudi on stori ii. Poseben važen je za otroka verski zgled, ki ga vidi in opazuje pri materi. V lepi knjigi »Mladost velikih mož« čitam tele besede: »Vse, kar je v zvezi z vero, mora biti materi sveto. Katera žena se ne culi dovolj močno za to in tako delo, ni zmožna za materinski poklic. Le, če otrok na materi lahko opazuje, kako zvesto in natančno izpolnjujejo božje in cerkvene zapovedi, jih bo tudi sam izpolnjeval in največjo vrednost ima to nieno delo. Da je dandanes teliko versko-mlačne, v strasteh za':opane mladine, je krivo to, ker je toliko mlačnih, v grehih zakopanih in brezverskih mater. In toliko časa, dokler še matere ne vzdrarnijo in zopet vedno rre vrše svojih dolžnosti, tudi mladina ne bo drugačna. Ii o d o l n o s t je v roka h naši h mater! Kakršno matere pripravljajo v svojih otrocih, taka bo bodočnost. Po njih sadu jih bomo spoznali. Ni treba, da čakamo sodnega dne, da spoznamo in pogledamo v materine duše; saj se nam kažejo v svojih otrocili že v življenju.:
Kako resnične so te besede, vidimo lahko v svoji najbližji' okolici. Tudi naš narod ima svoje velmože in smelo trdimo, (ia so imeli ti velmožje velike i n s v e -t e mate r e. Zal, da Slovenci še nimamo kanoniziranega svetnika na svojih oltarjih. Toda, če pogledamo na velikansko delo sv. Cirila in Metoda, ki sta ga vršila v prid slovanskim narodom, moramo*sklepati, da sta imefo gotovo svetnico za mater. In na."; ■Slomšek, o katerega svetosti je naš narod prepričan in pričakuje z vso smelostjo tudi cerkvene pritrditve, 'ne bi bil to, kar je, ce ne bi bil imel, dobre in svete matere. Kako bi bil tudi mogel tako lepo pisati o niateri in njenem blagodejnem vplivu »a clroka, če bi tega ne bil sam izkusil. Kako lepo piše o tem: »Materin nauk je mladeniču jutranja zarnja; njen bogoljubni zgled 11111 je vse žive dni lepa bela luč. Materin ■pomin spremlja človeka kakor angel varih po vseli potih in najsiravno tak človek včasih zaide, prej ali siej ga rajne matere duh povrne na pravo pot. Blagor torej sinu, k! ima dobrega očeta — dvakrat blagor njemu, ki ima dobro krščansko mater... Kar dobra mati v srce zasadi, ne usahne vs Jvar dobra mati v srce zasadi, ne usahne vse dni.«
. 0 Krekovi materi smo veliko slišali, oaj kdor ga je poznal, ve, kako lepo je znal Pripovedovati o nji. Kako lepo ji je zapel v Prelepi pesmi »Bršljana ni...« ali pa v Pesmi >Mladim dnem!« Kako velika je mo-' bjfi mati, če je bil sin tako velik!
Kako lepo je pisal o materi Ivan Cankar! Gotovo bi tudi on ne bil postal veliki Ivan Cankar, če ne bi bi imel velike ma-tere-mučenice, kakor jo je sam imenoval. Poslušajmo, kako piše o materi:
»0, mati! Tvoja duša je brez madeža, kakor solnce na poletnem polju. 0, mati, otrok svojih otrok. V učenosti ni ljubezni, ti pa si ljubezen sama, že tvoj smehljaj je paradiž.«
In zopet:
»V mojem srcu je materina podoba — lepota in blagost, kakor je nikoli in nikjer nisem videl in ki jo bodo živo ugledale šele moje umirajoče oči.«
Ali naj glodamo še matere drugih naših velmož? 0, pojdimo in poglejmo vsak in vsaka svojo in uverili se bomo, da je vse ,kar je v nas in našem narodu dobrega in plemenitega — dediščina slovenske matere!
Skrb za bolnike.
Obiskovanje bolnikov.
Lepo jc, če pridejo prijatelji in znanci bolnika obiskat. Kdo bi jim branil!
Pazi pa, da bodo taki obiski kratki, i lasti pa, da obiskovalci ne bodo silili v bolnika, da bi se kdovekako pogovarjal z njimi. Oni naj govore, bolnik naj pa bolj miruje.
Se grje pa je, če je trop obiskovalcev toliko brezobziren, da začne v bolnikovi sobi brezobzirno kaditi. Tega kratkomalo nikdar ne pustite. Enako naj v bolnikovi sobi ne pijejo nobene alkoholne pijače. Če si toliko prijazna, da hočeš obiskovalce malo pogostiti, stori to izven bc/lnikove sobe.
Tisto ubogo pest zraka, ki je v bolnikovi sobi, naj ne spridijo obiskovalci s svojo brezobzirnostjo.
Bolje je, da bolnika obiščejo znanci večkrat, pa za malo časa, kakor pa da vise pri njem celo nedeljo popodne.
Nevarna bolezen.
Kadar pa bolezen postane nevarna, takrat pa skrbi za bolnika s podvojeno močjo. Skrbi zanj popolnoma po zdravnikovih navodilih.
Pridno zrači bolnikovo sobo. Ubogi bolnik, ki mora po cele tedne preležati v trikrat, štirikrat pokvarjenem zraku! Dober zrak še ni nobenega bolnika umoril. Pozimi seveda, pa tudi spomladi in v jeseni bolnika skrbno zaodeni, kadar zračiš, pa se ni treba bati nobenega prehlajenja. Okna v bolnikovi sobi so lahko zagrnjena s temnimi zagrinjali, ni pa treba, da bi v bolnikovi sobi kraljevala pristna egiptovska tema.
V bolnikovi sobi naj vlada mir. Pa tudi v bližini bolnikove sobe in nad njim. Neposredno butanje z vrati, tekanje, vpitje in kričanje in druge nerodnosti razposajenih otrok, pa tudi vedno pozabljivih odraslih ljudi, naj za časa bolezni pri hiši popol-
noma izostane. Saj še v hišah zdravih ljudi ni dostojno loputati z vrati, tekati po hiši, vpiti in kričati, da se stresajo okna in vrata.
v Z bolnikom govori jasno in razločno, počasi in nikar ne vpij nad bolnikom.
Z znanci in z obiskovalci šepetati vpričo bolnika nikakor ni dostojno, če se bolnik količkaj zaveda, mora nehote misliti, da se o njem pogovarjata. In to bolnika gotovo vžhemirja.
Bolnik in zdravnik.
Prav je, če k bolniku pokličeš zdravnika.
Zapomni si pa, da zdravnik ni vseveden. Pametno in prav storiš, če zdravniku sam opišeš začetek, razvoj in potek bolezni, koliko časa že traja bolezen, kako se bolnik obnaša v bolezni. Zlasti še, če bolnik sam ne more odgovarjati zdravniku na morebitna vprašanja. Pri tem opisovanju bolezni bodi kolikormogoče natančen v pripovedovanju; govori resnico, če ti tudi morebiti ni ljubo.
S tem boš zdravniku in bolniku mnogo koristil. Zdravnik bo lažje dognal, za kakšno boleznijo bolnik boleha in mu bo dal primerna zdravila.
Tudi ne bo napačno, če zdravniku omeniš, kakšne bolezni je bolnik morebiti že prestal, kasno je bilo njegovo zdravstveno stanje pred boleznijo, ali je bil krepak korenjak, ali srednje vrste junak, ali vedno bolehen, ječavec. Potem bo zdravnik lahko presodil, kako močna zdravila sme bolniku zapisati.
Zdravnikova navodila natančno izpol-
nuj.
Nikar se ne jezi nad zdravnikom, če zdravila koj pri prvem požirku n<5 pomagajo. Nasprotno: bolniku vzbujaj zaupanje do zdravnika in do zdravil. Zlasti če so zdravila grenka. In to so navadno.
Zdravnikov redno ne prebiraj, drži se enega. Če pa je v kraju več zdravnikov, pokliči najprvo tistega, ki je bolnika morebiti že zdravil ali pa tistega, do katerega ima bolnik največ zaupanja. Tudi zaupanje pri zdravljenju mnogo pomaga
Že večkrat se je izrazila želja od strani naših naročnic, da bi »Domoljubova priloga: prinesla nekaj navodil glede hrane porodnic. To željo je posebno izrazila J. H. v P., naj se ta navodila takoj v prvi številki navedejo. Posvetovali smo se z odličnim zdravnikom, ki je drage volje nasvetoval, kako naj se porodnice hranijo v prvih petnajstih dneh. Hrana mora biti'lahka in prebavljiva.; posebno je poudarjal, naj porodnica vsak dan uživa sveže kuhano sadje, torej kuhano, ne iz kozarcev. Mlečno kavo lahko pije vsaka tudi že prvi dan; ravno tako čaj z mlekom in prepečenec. Tudi nekoliko vina z vodo mešanega sme užiti piva dva dneva; tretji ali četrti dan pa tudi mali kozarec samega vina. Ker je posebno treba paziti, da je prebava v redu, mora porod-
9»
niča veliko tekočine užiti. Posebej pa priporočamo za prvi »lan opoldne sledeči red: Kurja juha z zdrobom, prav malo oso-Ijena; popcldne vsak dan mlečna kava ali čaj z mlekom s prepečencem; dopoldne vsak dan šato ali vinska juha s piškoti ali prepečencem. Zvečer čista juha z opečenim kruhom ali prepečencem.
Drugi dan. Opoldne kurja juha z jajčnim zdrobom; trejet. Zvečer juha z bleki, piškoti in kuhana jabolka.
Tretji dan. Kurja ali telečja juha z nastrgano kašo, sekanica iz kurjega mesa; piškoti, kuhana jabolka; zvečer zdrobova mlečna jed.
Četrti dan. Kuhaj s kuretiuo tudi košček govejega mesa in kosti v juhi; zakuhaj peit riža, kuretina s krompirjevim pirejem in špinačo; zdravilni šarkelj, kuhano sadje ali grozdje.
Peri dan. Obara (ajmoht) iz telečjega mesa, v juho daj nekoliko rezancev, ki jih posebej skuhaj; zdravilni šarkelj, kuhani jabolčni krhljički. Zvečer juha z opečenim kruhom, šunka s surovim maslom in kruhom, kuhano sadje ali pomaranča.
Šesii dan. Kurja, goveja ali telečja juha z bleki, kuretina s krompirjevim pire-jem in vinsko omako, zdrebov narastek ali piškoti, kuhane suhe češplje; zvečer močnik z mlekom.
Sc(i!i>i dan. Juha goveja ali kurja z jajčnimi r z nei, telečja pečenka s krompirjevim pirejem in korenjem, piškoti, kuha >e fig«; zvečer mlečen riž in kuhano sadje.
Osmi dan. Juha z rezanci, naravni zrezek s krompirjevim in karfijolnim pirejem; piškoti ali pomarančni narastek, kuhano t'ad„'e; z-, i -r šunka in zmešana jajca, čaj z mlekom.
De ve i i dan. Vsukanec v goveji juhi, meso z grahovim krompirjevim pirejem, mezgin mir. stek; zvečer mlečen zdrob in kuhano sadje.
Dese i dan. Piščančeva obara (ajmoht) s špageti, ki jih posebej skuhai, rižev narastek, kahano sadje; zvečer vsukanec in sadje z zdravilnim šarkljem.
Enaj-ii dim. Zlate rezine v juhi, žajbel-nov zrezek z dušenim rižem, piškoti, kuhano sadje: zvečer široki rezanci s kuhanim sadjom ali dušenimi jabolki.
Dvanajsti dan. Juha z zdrobovimi vložki, goveje meso s sladko repo in krompirjevim pirejem, flancati in kuhano sadje; zvečer makaroni s kuhanim sadjem ali tre-jetom.
Trinajsti dan. Prežgana ali kumriova juha z jajci, ocvrte rezine (pohane šnite) z dušenimi črešnjami; zvečer pečena kaša, kom not.
Štirinajsti dan. Ješprenj z mlekom, ra-b}*Hlz kisle smetane z dušenimi jabolki ah cresnjami; zvečer makaroni s smetano m kuhano sadje.
Petnajsti dan. Goveja juha z vlitimi rezanci, meso s krompirjevim pirejem in špinačo, pskotna torta s stepeno smetano: zvečer koruzni žganci z mlekom. __' _(Dalje sledi.)
Gospa (na letovišču kmetici): »Kal pa, da je vaš fantek tako boječ?« Kmeticama je ze od nekdaj boječ, še na svet si ni sam upal, je namreč eden od dvojčkov«
Lepotičuo grmovje. Poleg lepotičnega drevja krasimo naše vrtove tudi z lepo-tičnim grmovjem. Lepotično grmovje sadimo ali posamezno ali pa v skupine, i o-samezno ga nasadimo po raznih zato pripravljenih mestih, najrajše na vrtno celino, a skupine moramo imeti več prostora, i o-rabimo kak tak prostor, koder bi ne uspevala zelenjad, to je v senčnih kotih m na severni strani. Primeren prostor je tudi okoli smetišča, ob plotu in ob potih. _
Skupine lepotičnega grmovja nasadimo tako, da imajo okroglo jajčasto ali srčasto obliko. Nasadimo pa tudi lahko brez vsake oblike, grmičevje se v nekaj letih zelo razraste, zato moramo redko saditi. Za zemljo ni izbirčno in uspeva v vsaki vrtni prsti. Strežbe ne rabi posebne. Če ga nasadimo, rnu je treba nekaj časa prilivati ,eo mu dež ne namoči. Češe grmičem odstranja plevel, je gredica lična in grmič boljše uspeva.
Obrezavati moramo grmiče vsako spomlad. Obrezujemo tako, da ima grmič obliko stožca ali krogle. Pri reže se navadno vsaka šiba. Prva leta se režejo šibe bolj na dolgo, potem pa ko je grmič dobit določeno visokost, se reže boij na kratko.
Skupine, ki stoje prosto, obrežemo tako, da je srednji del najvišji, drugi pa primerno znižajo. Ob stenah in plotih stoječe grme cbrežemo tako, da so ob steni najvišji in se znižujejo navzdol.
Perje grmičevja ima različne barve. Pri sestavi ;e treba paziti na to, da se barve lepo ujemajo. Barve delimo v tople in mrzle ali v delavne in trpne. Tople barve so: rdeča, pomarančasto-rumenn in rumena; mrzle so: modra vijoličasti i rt zelena. Jako lepa sestava je, če nasadimo tople barve mrzlim nasproti. Bdeči pristoja zelena pomarančasto-žolti vijoličasta, žolti modro. Bela ali svetlosiva se poda povsod.
Med najbolj priljubljene in udomačene vrste spada: španski bezeg. Ta je vsepovsod udomačen. Nasajamo ga kot ograjo ali pa tudi posamezno. Ker obilno cvete in zelo prijetno diši, ga zelo cenimo. Cvetje je temnovijoličasto, temnordeče in be'o. Rasle zelo hitro. Razmnožuje se z razdeljevanjem korenin.
Nagnoj je lepe rasti in zgodaj spomladi razcvete tako obilno, da je grmič ves rumen. Razmnožuje se tudi z razdeljevanjem korenin.
Lepotični glog štejejo k najlepšemu grmovju. Cenijo ga radi bleščečega listja in obilnega rdečega in belega cvetja.
Magnolija. Kraljica med grmi je gotovo magnolija. Njeno cvetje je veliko, ki se prikaže, ko je grm še popolnoma gol ' m> cvetoč grm je čaroben Po barvi je cvetje belo, rdeče in vijoličasto. Dokler je grm mlad, se mora za zimo povezati s slamo ali smrečjem. Pozneje, ko se je grm zarastel, prezimi nezavarovan brez škode
Španski bezeg nagnoj, glog in magnolija zrastejo precej visoko, zato se imenujejo grmi visoke rasti.
Vrste srednjevisoke rasti so: Nizki dren, z gostim listjem in z obilnimi češu-Ijami drobnega belega cvetja, šil,je ie rdeče. Pors di.la je priljubljen grm Cvete predno ozeleni, zgodaj spomladi nimcno.
Praktični migljaj.
Kadar pomivaš porcelanasto posulo prideni vodi košček limonine kože. Ta omehča vodo, odstrani vsak neprijeten duh po jedilih, ribah, čebuli itd. Tudi se bo posoda lepše svetlikala.
Vzemi boraks mesto sode kadar umiva« tla in ne bedo ti roke tako razpokale.
Zarjavele nože najlepše os-nažiš z za-maškom, pomočenim v olivno olje in prah zidne opeke.
Da ne bo perje prodiralo skozi blago podzglavnika, namaži isto z milom ali pa s čebehiim voskom.
Emujiirana ptsoda se zelo lepo osi.a-ži, ako vodi, v kateri jo umivamo, pride-nemo zdrobljenih jajčnih lupin.
Bakreni ali medeni (mesingasti) kotliček, ki dalj časa ni bil v uporabi, moramo pred ponovno uporabo umiti s s!.uio s odo. v ka tero prilijemo nekoliko kisa.
Sirkova metla bo dalj časa ostala v dobrem stanju, ako jo od časa do časa pomočimo v vročo vodo, v katero prideatmo nekaj soli.
Ako hočeš krompir hitro speči, daj prej tk-set minut kuhati v slano vode.
Škrob (šterko) zmešaj vedno le /. milnico, nikdar no z navadno studenčnieo.
is&rsce.
Vzgajajte otroke v nauku in strahu !,a-Žjeml	(Ef. (i., 4.)
Vam, starši, je naloga, da otroke do-
roci!
.	--------- n i
bro vzgajate, ker so vaši in božji ot
(Sv. Krizostom.)
A-ti, si; i l.no pazi na svoje otroke!
(S.)v
I.ena roka vodi v revščino, roka močnega pil pripravlja bogastvo.
(I Veg. 10, 4.)
Otroku je pač treba že zgodaj z b sjdo in zgledom pojasnjevati, da je treba vse moči, ki nam jih je Bog dal. vaditi in uporabljati v a koriidn.o delo. (Alban Stolz.)
Življenje brgz dela — okvir brez slike,
(Weber.)
Vzgcja z« delo je za vsakega otroka blagoslov.	(Kraneb.)
k teme v luč.
P«. leg Dorine hiše je bila v bližini bolnišnica, oba vrta jc ločil lc precej visok zid. V ta zid so z Dorinega vrta napravili vrata, da je Ela lahko hodila v kapelico, ne da bi se ji bilo treba, izpostavljati ljudem na cesti.
Marsikatero uro je prebila v kapelici in kadar je vedela, da jc: prazna, je igrala na crglah dolge ure in si je izigrala v o svojo skrito bol. Skoro vselej pa je nazadnje zaigrala tisto lepo, staro Marijino pesem, ki ji jo je nekoč zaigrala teta Dora in ki je njenemu razbolenemu srcu vlila prve in prave utehe ... Tako je mineval čas z življenjem in umiranjem, z glasnim vriščem in dobrodejno tišino, s pomladnim cvetjem in z jesenskim usihanjem.
Ko so na bolniškem vrtu stale lilij® v najlepšem cvetju, je odjeknil po vseh deželah krik, da je' knežji par padel po" morilčevo roko v Sarajevu. In ko so polja
6(ala dozorela in čakala žetve, se je vzbu-dil svetovni vihar, ki je pretresel zemljo vprav v tečajih: vojna, vojna 1 Tedaj se je v neUai dneh pričela drugačna žete\', s katero so se jele polniti bolnišnico po vseh deželah: žetev vojne, s tisoči in tisoči ranjencev, pohabljencev, smrtnih žrtev.
Teta Dora je kakor mnoge naših žen in mater žrtvovala svoje moč le tem siromakom; sosedna bolnišnica je bila že davno polna in Dorine roke polne dela za bolnike in ranjence.
F.la je pač čutila v svojem srcu željo: pomagati; toda kako? Sama slepa, bedna in vse pomoči potrebna. »Malo počakaj, Ela. je tolažila teta Dora, »pride tudi za tebe še čas k
In res je prišel. Prednica v bolnici p dala prenesti harmonij v veliko bolniško sobo in je prosila Elo, naj pride in ubogim ranjencem zaigra in zapoje nekaj pe. mi, ki so tako lepe, mehke in tolažljive. Ela je prišla — prvič v spremstvu tete Dor pozneje sama — vsak dan in je skušala ranjence razvedriti s svojim petjem, da vsaj za eno uro pozabijo vso svojo v M i ko bolest.
Kakor v cerkvi, taka tišina je bila v bolni;ki sobi, ko je sedla Ela za harmonij. In je igrala ljubke, prisrčne, domače in narodne pesmi, vdane in prošenj polne cerkvene pesmi in med temi posebno prisrčne Marijine pesmi.
Kakor da so pozabili na svet in sebe so poslušali ranjenci. Marsikateri si je skrivaj obrisal solzo, v marsikaterem licu s:i se pogladile gubo trpljenja, marsika-l; io, otl sovraštva zatemnelo oko, jo gledalo /, vlažnim bleskom, marsikatero za-sramovanje in zasmehovanje je za vedno utihnilo. In roke, ki se že leta in leta niso s! lenile k molitvi, so se zdaj tilio in skrivaj. Katoličani in drugoverci vsi so z enako srčno pobožnostjo poslušali nežne Marijino pesmi. Zopet tu je končavala Ela vsak dan z ono Marijino pesmijo, ki je nji prii;e:;Ia mir in uteho. In če jo je kateri-krat nalašč opustila, se je ozrlo vanjo vse polno vročih pogledov in zajecljalo prav toliko jezikov: »Gospodična Ela, še ono — lepo — našo k
Mnogoteri ranjenci, ki jim je bilo trpljenje neznosno, so ga po takih urah nosili laže zlasti še, ko so gledali to mlado dekle, ki tako mirno brez tožbe nosi, zaupajoča se božji roki, svojo bridko usodo — slepoto — noč.
Ela skoro ves teden ni bila pri »svojih ljubljencih«; lahka vročica jo je položila v po ki jo. V bolnišnici pa so jo teže pogrešali, kakor sestre bolničarke, da, teže celo kot zdravnika. Kakšno veselje, ko je
zopet prišla.
Najprej je vprašala po morebitnih iz-premembah. O, seveda, mnogo ranjencev ]e bilo medtem odpuščenih, mnogo novih K' Prišlo, med njimi tudi dva, — in pripoved oyalka je šepetaje nadaljevala —ki sta vec izgubila kakor roko ali nogo. Krogla 1° Prvemu, močnemu in plečatemu možu Pretrgala vidni živec, drobec granate pa frugemu, mlademu dijaku - prostovoljcu, •zlrgal oči. Oba slepa, in ni pomoči za njul __	(Konec prihodnjič.)
* V VSAKO HISO »DOMOLJUBA«!
lastavice.
Kaj ne, da ste jih že videli, naše drobne lastavice, ki so se zopet vrnile k nam s toplega juga? Poslušajte pa danes mično dogodbico, kako so lastavice nastale I
Ko je bil Jezus še majhen deček, se je rad igral z drugimi otroci in prav iznajdljiv je bil pri igri, vedno je vedel za kakšno novo igro, da so bili otroci okoli njega zmeraj dobre volje. Nekega dne so se igrali na cesti. In veste, kaj so delali? Iz blata so oblikovali ptičke in jih postavljali pred sebe na tla in se pogovarjali, kateri je najlepše naredil. Vsi v veselju in razgovoru so bili, da niti videli niso tujega moža, ki je moral pač priti po cesti, a so ga opazili šele, ko je stal že sredi mod njimi. Zelo resno jih jo nagovoril: »Otroci, ali no veste, da je danes sobota in se po naši postavi ne sme delati? Kaj slabo znate Mojzesovo postavo!« In že je stegnil boso nogo, da bi jim podrl ptičke in jih pohodil v blato. V tem hipu pa skoči izmed dečkov eden kvišku — Jezušček je bil — jn zaploska z ročicami in glej, vsi iz blata narejeni ptički so oživeli in sfrčali z glas-i nim vriščem v zrak, šo preden jih je zadela nor<a tujega moža. In kako visoko so zle-i teli novi ptički! Lastavice so bilo to. Lasta-' vice, ki so samo bile narejene iz cestnega blata, od ledaj delajo svoje gnezdo ,'z cestnega blata. Le poglejte jih, saj imate gotovo pri vsaki hiši laslavieje gnezdo, ali v veži, ali pod steno, ali v hlevu! — Pa lastavice so tudi še pozneje prišle z Jezusom skupaj: takrat, ko je .visel na križu. Vse žalostne so obletavale križ svojega največjega dobrotnika. Z žalostnim svojim žvrgolenjem so ga hotele tolažiti, s perutmi so mu delale senco, ker je dopoldne že solnce tako vroče pripekalo, z drobcenimi kljunčki so pipale bodeče trne iz glave in ruvale ostre žeblje iz rok in nog. Seveda so se pri tem tudi okrvavile. Jezus jih jo hvaležno pogledal in v zahvalo ima vsaka lastavica na prsih rdečo liso v spomin na dobro delo, ki so ga takrat Jezusu storile.
Ministrant Jurček.
Kako mu je zahrepenelo otroško srce, Gabrovemu Jurčku, ko je gledal procesijo sv. Rešnjega Telesa in videl Liparjevega Peterčka ter Gornikovega Franceta, ki sta v rdečih ministrantskih haljah in belih srajcah šla pred nebom in žvončkljala! Že v cerkvi, pri sv. maši, mu je udarilo v srce, kadar je zaslišal zvonček. Če je le utegnil, je hitei v cerkev pomagat staremu cerkovniku Gregi, da je mogel semtertja smukniti k stranskemu oltarju in pozvonČkljati. Da bi bil ministrant, je bila njegova največja želja.
Ko je dopolnil osem let, so ga gospod župnik, ici so vedeli za njegovo srčno željo;
v soli poprašali, če bi hotel biti ministrant. Srce mu je v grlo skočilo od same radosti, ko je z glavo in besedo pritrdil. V enem tednu je znal vse potrebne molitvice; pri sv. maši ni z očmi trenil od ministrantov, da bi preje spoznal vse, kar je pridnemu ministrantu potrebno, in za Božič je prvič kot četrti, najmlajši, stregel pri sv. maši.
Pa ni tako brž dobil zvončka v roko! Ni bil še veliki ministrant, ki bi bila njegova pravica pri sv. maši pozvonkljavati. Kakor se je sicer vzgledno vedel pred oltarjem, so mu vedno oči ušle k zvončku, kadar je bilo treba zvoniti in že naprej mu je zapelo v ušesih teko lepo srbrno: Cin, cin, cin.
No, pa se mu je le izpolnila velika želja. Že je bil parkrat pri sv. maši za velikega in je smel zvoniti. Z nekakim strahom je prijemal z bledimi drobnimi prstki vitki zvončkov vratek in prav narahlo je pozvanjal: cin, cin, cin.
Še ena želja! Pri procesiji zvoniti, dolgo, dolgo, celo uro in potem še pri blagoslovu in pri zahvalnici!
Pa je stopil veliki torek cerkovnik Groga k Jurčku in mu ie dejal resno: »Jurček, če boš te dni priden in boš pomagal pri cerkvi, boš pri procesiji ti zvončki jal in Gornikov France. Le glej k
Najlepša želja je dozorela Jurčku. Samo pridno mora pomagati Grogi. Eh, vse bo napravil, kar mu bo Grega naročil, iz oči mu bo želje bral in raz ustnice neizgo-vorjene besede! Samo, da ga ravno te dni tako glava boli! In noge so mu težke ter diha težko! Pa to bo minilo, je samo mimogrede. Malo čaja mu bodo mati skuhali, pa bo zdrav in bo pri procesiji zvončkljal, lepo in nalahno: cin, cin, cin ...
Popoldne so postavljali v cerkvi božji grob. To je bilo opravka i za velike i za otrofaje. Hiteli so na v o moč, mali, kakor bi se kosali, kdo bo prvi. Stari Groga se kar ni mogel načurliti ministrantom. Seveda Jurček, ta, ta! Vedno prvi, vedno naj-urneiši. Drugi pa za njim. Seveda, za zvončke jim gre i Ej, stari Groga, dobro si jim podkuril! —
»Jurček,. kakšen pa si?« so s skrbjo vprašali mati Jurčka zvečer, ko so sedli k večerji.
Iz fantka je vse gorelo. Lasje so mu zlepljeni viseli v čelo in oči ,v ličili mu je žarela kri in roki sta mu trepetali, ko je zajemal. Nič ni mogel jesti.
Plašno je pogledal Jurček mater. Oči vseh so se ozrle vanj. Niti grižljaja ni mogel pogoltniti, tako se je prestrašil začudenih in skrbnih pogledov.
>Saj ni nič, mati! Truden sem, hiteli smo danes- v cerkvi z božjim grobom.'. Pa se mu ie tako čudno sukalo v glavi in obrazi so pričeli plesati pred njim. Prebledel je ko stena.
»Jurček, ti si bolan! so dejali mati,in, mu deli roko na glavo. Saj kar goriš! Le brž V posteljo!«
»ln jutri nikamor, Jurček; v postelji ostaneš k so pristavili oče.
»Saj bom jutri že zdrav, ata! Samo truden sem!« je za jecljal Jurček, »jutri bo dobro!«
»Nikamor iz postelje, bolan si! Ali bi si rad nakopal kaj hujšega !< Iz očeta je govorila skrb.
;Kaj bo dejal Groga, če me ne bo?< je šlo Ju roku po glavi. -Ne bom zvončkljal pri procesiji! Hud bo Groga, če ne bom pomagal in mi ne bo pustil zvončka.«
Z vso otroško silo se je premagoval, da ni udaril v jok. In da se ni zgrudil od slabosti. Saj niti sedeti ni mogel prav. Megla se mu je delala pred očmi.
: Kar brž se sleci, Jurček, pa v postelja pojdi,« so mu prigovarjali mati. »Lipovca ti napravim, da se spotiš, pa boš jutri zdrav !<
•Pa boš jutri zdrav in boš pri procesiji zvončkljal k je zvenelo Jurčku v ušesih in v mislih. Ubogal je. Pa je bil tako omoten jn slab, da je komaj zlezel v posteljo.
Spil je čaj in dremavica mu je legla v ude in budnost, težka in moreča, na oči. Cin, cin, ie pelo v njem, tam nekje daleč, daleč in ljudie so šli in bandera so v zraki! plapolala, pevci so peli. Cin, cin, je zvonil Jurček in vsi fantiči so ga gledali in poslušali, .vari so mu prikimavali: Lepo zvoniš, Jurček, cin, cin, cin I France ne zra tako! Cenk, cenk, cenk, poje Francetu. Ti pa nalahno: cin, cin, cin!- Tako so mu pritrjevali. Daleč, daleč v megli...
Jurčku se je bledio. Mati so stali ob postelji in oče so s skrbjo zrli nanj izza mize.
Jaka, Jurček je zelo bolan,«' so dejali mati.
.^Bolan!« pritrdili oče. »Nikamor ne sme iz postelje! Če jutri ne bo bolje, grem po zdravnika. Lahko je pljučnica!«
Vso noč nista spala mati in oče. Jurček je vso noč do jutra zvonil, drobno in nalahno: cin, cin, cin. Ljudje so pa gledali in se čudili srebrnemu zvončkljanju. Vsi tam daleč nekje v megli...
Drugo jutro so šli oče po zdravnika. Stari gospod je z glavo zmajeval in pritrdil očetu, da je nevarno. Zelo naj pazijo nanj. Zanisal je zdravila in naročil obkladke. Jurček pa je še vedno zvonil: cin, cin, cin ...
Ponoči se je Jurček prebudil iz težkih sanj. Zastrmel je predse in prvi hip ni vedel, kaj je ž njim. Počasi se mu je pričelo svitati. čutil je, da je bolečina v prsih malce pojenjala, da glava ni Več tako raz-bolena m mu ni več mrzlo in vroče ko preje. Pa mu j3 planilo v glavo: »Kaj bo dejalv Groga, Jurček? Saj ti ne bo pustil zvonckljati, ker nisi prišel pomagat!«
Srce se mu je stisnilo v prsih in mrzel pot ga je oblil. Ne bo zvončkljal. Ne, ne, moral PovedalI bo Gro*, da ga niso doma pustili, da je dolgo spal in ni mogel priti, takoj, ko so zdani, pojde v cerkev in mu pove.
Mati so stopili k postelji.
»Jurček, ali ti je kaj odleglo?«
»Je, mati! Sem Čisto zdrav. Zjutraj bom sel v cerkev.«
»Kam neki, Jurček? Zdravnik je rekel. da nikamor iz postelje, dokler ti on ne dovoli. Zelo si bolan. Jurček, pravi k
12}
»Saj nisem več, mati. Samo zaspan sem bil. Zdaj pa je dobro. V cerkev poj-dem; danes bomo raglje pripravili za
jutri.«	„ , , „
-So jih že včeraj, Jurček! Danes je že veliki četrtek. Kmalu se bo zdanilo, vidiš, jaz že mesim kolač, bo kmalu za peč.«
Mati, zakaj me pa niste poklicali, da bi bil šel v cerkev! Kaj bo dejal Groga? Ne bom sme! zvoniti pri procesiji, ker mu nisem pomagal; drugi pa so!« Planil je v jok.
;Kako boš zvonil, ko si pa tako bolan! Saj ne moreš k procesiji!«
Jurček je še bolj zajokal.
»Nič ne jokaj. Jurček,' boš pa drugo leto, ali pa o sv. Rešnjem Telesu, ko boš zdrav k
Ni mogla utolažiti Jurčka. Jokal ji' dalje in velike solze so mu tekle po ličili.
' Zdanilo se je. Mati so pričeli nositi peko v jseč. Pri cerkvi je pričelo zvoniti. Z vsemi tremi jc zvonilo. In je Jurcka klicalo: »Jurček, pridi, da boš zvončkljal pri procesiji! Danes bomo mi utihnili, ragljati boš moral. Groga bo hud. čo te ne ho in ne boš smel zvoniti pri procesiji! Bo IV-terček mesto tebe! Kar vstani, Jurček, saj si zdrav, in pridi k nam!«
Jurček je slišal iz kuhinje mater, ki so z burkljami ropotali pri vsajanju. Oče so bili že odšli v cerkev, bratec in sestri so čebljali okrog matere v kuhinji. Jurček je sunil odejo raz sebe, se opotekel s postelje v hišo, planil k oblekici, bil v petih minutah oblečen in omahnil k vratom. Prav oprezno jih je odprl. Zameglilo se mu je pred očmi in no«i sta mu klecnPi. Z vsemi močmi se je splazil mimo kuhinje do vežnih vrat. Opotekel se ie čez prag, nato pa zdirial po bregu k cerkvi.
Ravno prod Grogo je pri bežal, ki je stal za cerkvijo in naganial ministrante k ragljam. Začudeno je pogledal Jurčka.
>Jurček, kaj pa ti, ali nisi bolan?«
Sem zdrav, Gro>.;a, nič mi ni. Ragljat grem. — Kaj — ne Grega, da bom pri procesiji zvonil?«
»Boš, Jurček, boš. ker si najbolj priden med vsemi!
Ni zapazil, da ie fant omahoval, ko j.1 šel proti zvoniku. Star je bil Groga in mu je vid opešal. Obrnil se je proti zakristiji, ko ga ie splaSil iz misli presunljiv otrcši.i krik. Vidi, da teko fantiči proti zvoniko-vermi vhodu. Požene se v korak in plane med fantiče. Na tleh leži Jurček, bled in nezavesten.
»Vode, vode, bržk požene Franceta po vodo in stoni k Jurčku. Kakor mrlič leži ubogi fantek pred njim in stari Gro«a ne ve, kaj bi. Nekdo ga odrine.
»Jurček, Jurček, ubožec U Mati Jur-čkova je. Pogrešila je Jurčka takoj in brž vedela, kam je šel. Odpne mu srajco. Fran-cek ji vode pod6. da ga omoči; ali ne
Si?: °?„Velti,,i- Pa t .že tu, ki so ga
poklicali iz cerkve. Dvigne nezavestnega po'tel joV nar0CJe ga °dnCSe domov v
samo
Zdravnik je povedal očetu, da more > cudez rešiti Jurčka. ki mu i, <Jlt
mlado telesce in "se' p^njaTo £ ^ Zdai zdaj se je skrivil fantek od hodke v prsih, pa jenakrat planil pokonci, z iz-
buljenimi očmi. In venomer je klical zdai mater, zdaj Grogo, pa očeta in Francka In venomer je zvonil: Cin, cin, cin. Oči So mu žarele kakor okI sreče.
Tako je šlo do velike sobote popol. dne. Ko so pričeli zvonovi zvoniti |< p,0, cesiji, se je ovedel, in bled in tih ležal med blazinami. Obraz mu je bil upadel, dihanje je bilo slabotno, roki sta počivali na prsih, kakor dve beli točki; samo oči so mu žarele, ko dvoje žareČih ogljev.
Mati, ali imajo v nebesih tudi procC. sijo?« Mati so zajokali, oče ob oknu so se useknili.
Mati, ali v nebesih tudi ministrantje zvone?«
»Jurček moj. saj ne bo umrl!« so za. ibteli mati.
Utihni) je in sc zagleda! v mater. Xa obraz mu je legel blažen, miren nasmeh. Koka mu je zdrsnila raz prsi in težko na materino legla. Mati so planili v glasen jok.
Takrat je prišlo veliko bandero do hiše. Jurček je skozi okno zapazil procesijo in vse bolno telo mu je vztrepetalo. Oje so opaziti Jurčkov nemir in stopili k postelji, da mu podpro glavo, ker se je Jmvek sunkema pognal kvišku. V lice mu je legla še večja bledica in oči so se mu zavrtale v procesijo. Mirno se jc nesla procesia n.imookna. Začulo se je pe! je. In cingljnnje drobnih zvončkov.
Jurčkove reke so postajale mrzle iz ustnic ie izginila vsa kri. Pa se je tiho, tiho pričelo trgati iz Jurčkovih ust: cin, rn, cin cin, kakor neslišno zvončkljauje ang"i-ekega zvončka. Cin, cin, cin, je prizvanjal Jurček procesiji. In ko so dospeli pod okno gospod župnik z Najsvetejšim in sta Peter-ček in France z zvončki drobila: cin, cin, cin, ju je spremljal Jurček tiho, narahlo: cin. cin, cin. Vedno tiše, vedno tise. Polom r:> mu je nakrat omahnila bleda glavica v blazino, drobno telesce se je streslo v zadnjem izdihu in na ustnicah je umrlo liho cingUanje.
K Jurčkovi postelji je prišel Jezus, belo Jagnje, s celo procesijo angelov, ki so imeli zlate in srebrne zvončke in so cingljali ž njimi: cin, cin, cin. Pa je stopil med nje Jurček, prav pred Jagnje, in so šli v procesiji v nebesa. Pred Jagnjem ie šel Jurček in je z zlatim zvončkom zvončkljal, prav tiho, srebrno in nalahno: cin, cin cin ...
Priporočam vsakovrst. USNJE
posel: no močno za delavne in boljše vrste čevljev ter vse ostale predm.He za napravo čevljev ler tudi že izdelane, posebno močne delavne in boljše vrsie ČEVLJE domačega izdelka. — Sprejmem ČEVLJARSKEGA VAJENCA, ki se je že učil 1!< leta in bil oproščen z upravičenim vzrokom. — IVAN JAMAR - BLED I., Martinova ulica. žt. 23.
Hočete poceni zidati?
Pot cm si izdelujte opeko sami s strojem »KA-PAX". Cena 6500 Din. - Stroj neuničljiv, vsaka zemlja porabila. Zidate lahko brez apna in cementa. Prospekt Vam pošlje brezplačno: IVAN R1HTER, Ljubljana, Latlermanov drevored, Vele«.
Brinje
vsakovrstno, nudi najceneje tvrdka I. KNEZ Ljubljana, Gosposvetska cesta štev. 3.