CISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE
Drugi kongres naše stranke, ki se je vršil v Vukovaru od 20.—25. junija tega leta, je padel v dobo težke gospodarske, financi-jalne in politične krize, ki jo preživlja naša zemlja. Gospodarska kriza, ki se zrcali v produkcijskem mrtvilu i produkcijski anarhiji, pritiska z vso svojo težo na celo deželo. Splošni vzroki nemožnosti .obnovitve gospodarskega življenja na kapitalistični podlagi so se pri nas še pojačali radi neverjetne nesposobnosti naše buržoazije, da se orijentira v današnjem gospodarskem kaosu, ki ga je pustila za seboj svetovna vojna tudi v naši deželi. Medtem, ko so mnogoštevilna industrijska podjetja, posebno v območju tekstilne, gozdne in kemične industrije, cele mesece ostajala zapuščena, je v istem času pošast nezaposlenosti neusmiljeno požirala nedolžne proletarske žrtve. Jugoslovanska buržoazija ni hotela, deloma vsled splošne politične negotovosti, deloma vsled valutne zmešnjave, placirati svojega kapitala v gospodarsko obnovitev dežele. Ona je za svoj kapital našla mnogo rodovitnejše polje in zato se je z vso močjo vrgla na špekulacije. Industrijski kapital se je skoro ves pretvoril v mnogo lu-krativnijo obliko trgovsko-špekulativnega kapitala in ta oblika daje eno bistvenih obiležij celokupnemu gospodarskemu življenju naše države. Toda tak položaj vedno bolj privlačuje tuje kapitale, ki so večji in zato morejo računati tudi z večjim rizikom; ti tuji kapitali osvajajo postojanko za postojanko in postajajo vedno bolj popolni gospodarji v najvažnejših strokah našega gospodarskega življenja. To stopnjevalno, toda neprestano zagospodo-vanje tujega kapitala nad gospodarskim življenjem v naši državi je drugo bistveno obi-ležje ekonomske situacije, v kateri se danes nahajamo. Meščanstvo ni v stanu upreti se navalu tujih kapitalov in sicer že zaradi tega ne, ker se Jugoslavija nahaja v popolnem financijalnem suženjstvu napram imperija-lističnim državam entente. In kakor vse druge dežele, ki žive od posojil in kreditov, od milosti in nemilosti razbojnikov mednarodnega imperijalizma, se tudi Jugoslavija nahaja v tem tragičnem položaju, da mora vsak poizkus gospodarske obnovitve plačati z gospodarsko samostojnostjo. In v tem znamenju kolonijalnega zasužnjevanja od strani entent-nega imperijalizma se razvija celokupno gospodarsko življenje Jugoslavije, v kolikor sploh obstoja.
Financijalna situacija Jugoslavije ni niti malo boljša Od gospodarske. Država, katere dolgovi sploh še niso fiksirani, ali ki v nobenem slučaju ne iznašajo manj kot 10 do 12 milijard dinarjev, država, ki ima čez 5 milijonov dinarjev proračunskega primanjkljaja dnevno, od katerih pet milijonov pogoltne največji del centralna uprava in militarizem, taka država se nahaja na najboljšem potu k financijskemu bankrotu. Financijalna politika jugoslovanske buržoazije je bila jako enostavna. To je bila politika posojil. Toda Jugoslavija je izčrpala že ves svoj kredit in posojila dobiva vedno težje in pod vedno težjimi pogoji. Ko se je jugoslovansko meščanstvo znašlo v takem denarnem škripcu, pred nemožnostjo, da z novimi posojili odplačuje stara in pokriva tekoči primanjkljaj, ono zdaj poizkuša, namesto da izvrši konfiskacije vojnih dobičkov in da z neposrednim progresivnim davkom čim bolj obremeni bogataška premoženja in dohodke, na vse mogoče načine zvaliti vsa bremena državnih dolgov in proračunskih primanjkljajev na ramena delavnega ljudstva v mestih in na kmetih. V to svrho povišuje in uvaja nove carinske postavke, povzdiguje železniško tarifo, uvaja nove takse, stare pa povišuje za 500—800 odstotkov in na ta način, po in-
direktnem potu, zadeva najširše sloje delavcev in nepremožnih kmetov in sicer jih zadeva dvakratno: ne samo zato, ker indirektni davek nesorazmerno močnejše pritiska ravno na najsiromašnejše sloje ljudstva, temveč tudi zato, ker povišanje carine, povišanje železniške tarife, uvajanje novih monopolov in taks pomeni novo in neprestano podražitev življenja, Čeprav je že zdavnaj prekoračilo vse meje normalne izdržljivosti. Draginja, ki pri vseh fluktuacijah vendar stalno raste, napravi vse uspehe, naših sindikalnih (strokovnih) bojev za iluzorne, ker povišanje naših plač vedno daleč zaostaja za podražitvijo življenja. In čim večja je razlika med resnično mezdo in draginjo življenja, tem pogostejši in ostrejši so boji med delom in kapitalom. Štrajki, ki neizbežno izvirajo iz tega prepada, ki obstoji med resnično mezdo in draginjo, postajajo vse številnejši, njihov obseg vedno večji, njihova oblika vedno ostrejša. Naši sindikati (strokovne organizacije) nimajo nič več opraviti s posameznimi kapitalisti, temveč s kapitalističnimi organizacijami. Vedno močnejše in ostrejše razredno grupiranje v področju gospodarskega življenja je eden naj-markantnejših pojavov v življenju naše države tekom poslednjega leta dni. Ta pojav dovaja na vidik nove težave, s katerimi se morajo boriti sindikati in navaja k razmišljevanju o novih oblikah strokovnih bojev.
Razen v gospodarski in financijalni zmešnjavi se nahaja Jugoslavija tudi v političnem kaosu. Ona je baje samo ena država, toda v njenih šesterih pokrajinah vlada šest različnih zakonodaj. Tako torej ni Jugoslavija nikakor samo ena država, ampak je konglomerat nekoliko državic, ki za sedaj nimajo nič skupnega razen — vojaštva in orožništva. To sta dva temeljna stebra, na katerih počiva cela državna zgradba. Črno-rumeni zakoni se niso še nikdar tako skrupulozno vporabljali v svojih najčrnejših odredbah proti delavskemu razredu, kakor se to godi danes. Kar se godi v Vojvodini, kjer so celo naše gibanje postavili izven zakona, kjer naše sodruge brez vsakega vzroka ne samo zapirajo in preganjajo, temveč jih pretepajo in ubijajo, prehaja že vsa grozodejstva španske inkvizicije. V Dalmaciji ni nič boljše. Tudi tam so suspendirali naše organizacije, strankine in strokovne; vsi funkcijonarji so bili pozaprti in ležijo v ječah, brez vsake- preiskave. Na Hrvaškem in v Slavoniji izganjajo iz občin zastopnike komunističnega proletarijata in prepovedujejo svobodne shode. A v celi državi duše štrajke s silo in v krvi. Najnavadnejšemu gospodarskemu štrajku se pripisujejo ne samo navadne politične, ampak tudi prekucuške, veleizdajalske tendence. Zato postavlja buržoazija proti vsem našim štrajkom celokupni aparat brutalne državne sile in tako nam vsiljuje neenaki boj, ki zahteva jako mnogo žrtev. Zadnji železničarski in rudarski štrajk je pokazal v vsej svetlobi vse divjaštvo jugoslovanske buržoazije. Vlada jugoslovanske buržoazije pripravlja zakone, s katerimi bo pozakoniia vse svoje dosedanje nezakonitosti; pripravlja se na to, da nam predvsem odvzame pravico do stavke. Toda buržoazija pozablja, da je pravica do stavke za prole-tarijat pravica do življenja in da se proletarijat ne bo obotavljal pred žrtvami, ko se mu hoče odtegniti takšna pravica. Ravnotako pripravlja jugoslovanska buržoazija odločilni naskok proti osemurnemu delavniku. Toda tudi ta naskok se bo zlomil ob železni fronti ujedinjenega komunističnega proletarijata Jugoslavije. Agrarno vprašanje stoji še vedno odprto. Reakcijonarno - fevdalno - klerikalni blok z radikalci na čelu je onemogočil celo demagoške poizkuse rešitve tega vprašanja od stran ^ bankokratične demokratske zajedniCe
Nezadovoljnost med masami delavnega ljudstva na kmetih vsled tega vedno bolj narašča; ona se kupiči in vre, medtem ko dobivajo age, begi, veleposestniki in grofi vedno več upliva na potek državnih zadev.
V takih okoliščinah, pri takšnem gospodarskem, financijalnem in političnem položaju je bil sklican, se je vršil in se z najplodnejšimi rezultati dokončal drugi kongres naše stranke. Položaj, v katerem se je vršil in rezultati, s katerimi se je završil, dajejo visok zgodovinski pomen temu kongresu. Potom svojih delegatov je govoril na kongresu ves organizirani proletarijat cele države. In sklepi, ki jih je storil kongres, niso nič drugega kot resnični izraz razpoloženja in potreb celega delavnega naroda v teh kritičnih dnevih.
In nič ni bolj naravnega, po vsem tem, kakor da je kongres, z ogromno večino glasov, odredil čisto komunistično orijentacijo stranke in z ravno tako. veliko večino prinesel čist komunistični program, komunistično taktiko in organizacijski štatut, ki omogoča najpopolnejšo enotnost stranke v vseh manifestacijah njenega življenja. Čistost v teoriji, jasnost v praksi, centralizacija in gibčnost organizacije z enotnim centralnim strankinim svetom, to so osnovni rezultati dela tega kongresa, ki po svojem komunističnem duhu in po sadovih svojega dela pomeni dogodek zgodovinske važnosti,
Dočim je bil lanski kongres ujedinjenja samo mogočna manifestacija želje-jugoslovanskega proletarijata za edinostjo v duhu tretje internacionale, je letošnji kongres v Vukovaru spolnil tudi vse pogoje za realizacijo te želje in je obenem konkretiziral svoj pristop k tretji internacijonali.
In Centralni Strankini Svet, kot neposredni izvoljenec in neposredni izraz razpoloženja Kongresa, smatra kot svojo prvo nalogo, da iz svoje prve seje po kongresu pošlje prole-tarijatu Jugoslavije ta manifest, v katerem se bodo, razen že četudi v najkrajših potezah opisane gospodarske, financijalne in politične situacije, v kateri se država nahaja, naglasile tudi ngjbližje naloge, ki se danes nalagajo stranki za zaščito delavnega ljudstva kakor v mestih tako na kmetih.
Komunistična stranka Jugoslavije bo z vso svojo močjo nastopila proti politični in socijalni reakciji, ki je zagospodarila v državi. Kot zastopnik delavnega ljudstva in naravni zaščitnik interesov ogromne večine prebivalstva te države bo komunistična stranka povedla najodločnejši boj proti terorju združene meščanske reakcije, za svobodo tiska, shodov, dogovorov in združevanja, za neovirano izvrševanje vseh zakonitih in ustavnih pravic vseh državljanov te države brez razlike spola in narodnosti.
Zavedajoč se svojih grehov in ljudske nezadovoljnosti, so se vse meščanske stranke, ki so se čredile na vladi, izogibale tekom celega leta razpisati volitve in poklicati ljudstvo, da pove svojo sodbo. Jugoslavija je edina dežela v Evropi, v kateri se po vojni še niso izvršile nobene volitve l Komunistična Stranka bo tudi nadalje napravila vse, da onemogoči vladajočemu razredu to zločinsko odlašanje volilnega boja. Najbolj pa se bo borila proti poizkusom buržoazijskih vlad, ki hočejo uveljaviti reakcijonarni volilni zakon, volitve falzificirati, izigrati volilno svobodo, odvzeti volilno pravico celim družabnim vrstam in narodnostim te države, ustavo in druge temeljne zakone pa po svoji volji vriniti in prevarno uveljaviti.
Pod okriljem mračne militaristično-dvor-ske klike delajo vse meščanske stranke na to, da onemogočijo ljudstvu, da bi svojemu resničnemu razpoloženju dalo izraz v svo-.bodnih volitvah. Ker se boje rezultatov volil-
nega boja za ustavotvorno skupščino, so ravno zaradi tega v projektu volilnega zakona tudi dale pravico vladarju, da lahko tudi ne skliče, ustavotvorne skupščine, če se mu ta po svoji sestavi ne dopade. Toliko se torej jugoslovanska buržoazija briga za voljo ljudstva I Tako torej razume buržoazija suverenost naroda!
Komunistična stranka bo angažirala vse svoje moči, da delavne mase obvesti o vseh teh nakanah, da te načrte onemogoči in da z vsemi sredstvi, s katerimi razpolaga, nastopi proti pripravljanju izjemnih postav proti delavskemu razredu. Komunistična stranka bo vodila najenergičnejši boj za pravico do štrajka, za osemurni delavnik, za zaščito mezde delavskega razreda iz mest kakor iz vasi. Z ozirom na veliko nezaposlenost, ki jo gospodarska anarhija povzroča in v pogledu brezobzirnega izkoriščanja delavnih mas, ki ga buržoazija uganja v svojem nagonu za plenom in dobičkom, bo komunistična stranka zahtevala, da se izpopolni in zagotovi izpolnjevanje delavske varstvene zakonodaje in delavsko zavarovanje pod izključnim vodstvom delavskih organizacij, tako, da vse breme zavarovanja pade na kapitalistično čezvrednost in na državo.
S protestom proti neprestanemu odlašanju rešitve agrarnega vprašanja in proti politiki izrabljanja žetve za kapitalistične in fiskalne koristi, bo vodila komunistična stranka odločen boj za resnično rešitev agrarnega vprašanja in za nacijonalizacijo izvoza in uvoza pod kontrolo delavskih organizacij. Vsa zemlja s celokupnim inventarjem mora brez vsake odkupnine pripasti onim, ki jo obdelujejo! S temi gesli mora stopiti delavno ljudstvo iz vasi v boj proti kapitalističnemu plenjenju in pomagati komunistični stranki, da udejstvuje ta gesla.
V tem boju je zainteresirano celo delavno ljudstvo te države. Kajti buržoazija hoče zvaliti vse breme draginje in izdrže-vanje mnogobrojnih žrtev: invalidov, vdov in vojnih sirot, izključno na ramena delavnih mas. Dolžnost vsega delavnega ljudstva je, da se zoperstavi tem poskusom buržoazije in da povede boj za to, da vsa ta bremena padejo izključno na račun kapitalističnega razreda in njegove države. Pod zastavo komunistične stranke, za obrambo svojih upravičenih interesov, naj vse delavno ljudstvo te države stopi na plan s parolami: Proti draginjiI Za konfiskacijo vojnih dobičkov! Proti novim bremenom in dolgovom! Vsa vojna bremena in vzdrževanje vojnih žrtev naj padejo na kapitalistični dobiček in na eksploatatorje! Proti novim davčnim bremenom kakršnekoli vrste! Naj vsa davčna bremena padejo na bogataše in nosilce kapitalističnega odiranja!
Da bi se pa ljudstvu omogočilo, da pove svojo sodbo o vseh teh perečih vprašanjih, ki se tičejo njegovih življenskih interesov, da se deželi omogoči, da se oprosti avstrijske zakonodaje, administracije in duha upravljanja, da se otrese skaze, ki ji pravijo parlament, in da se osvobodi zakonodajne zmešnjave, zahteva komunistična stranka, da se takoj razpišejo volitve za ustavotvorno skupščino in da se pri teh, kakor tudi pri predhodnih občinskih volitvah zagotovi popolna svoboda odločitve in izvrševanja političnih pravic za vse državljane te države.
Kakor v notranjih, tako vodi vladajoča buržoazija tudi v zunanjih odnošajih proti-narodno, reakcijonarno in kontrarevolucionarno politiko. Ona goni državo v vedno večjo kolonijalno sužnost in vedno globokejše v gospodarsko, financijalno in politično odvisnost od velikih imperialističnih dežel, nadaljuje politiko razdora s sosednimi narodi
in kontrarevolucionarnega rovarenja proti sovjetski Rusiji. Proti taki protinarodni politiki povzdiguje komunistična stranka svoj glas in zahteva v imenu celega delavnega ljudstva te države, da se takoj sklene mir s sovjetsko Rusijo.
OdzivljajoČ se svojim mednarodnim dolžnostim, se istočasno pridružuje bratskim strankam ostalih držav in razglaša bojkot Hortijevi Madžarski, apelira na delavce Jugoslavije, v prvi vrsti na prometne in obrežne delavce, da store vse, kar je v njihovi moči, da bi se onemogočila oskrba te protidelavske države in da se podere eden najodurnejših režimov, kar jih je sploh znano v zgodovini.
V teh težkih razmerah, v teh nevzdrž-Ijivih življenskih pogojih, v tej brezdbzirni reakciji, plenitvi in preganjanju, ki ga buržoazija vrši proti našemu gibanju, je interes vseh izkoriščanih delavnih mas, vseh onih, ki so brez pravic in ki so zatirani, vseh izmučenih in nepreskrbljenih, da se zberejo okoli svoje komunistične stranke in da skupaj z njo, pod njeno zastavo, z njenim programom in parolami započno energičen boj za uničenje izrabljanja, odiranja in diktature peščice kapitalistov.
Pozdravljajoč z navdušenjem komunistični slovenski proletarijet, ki je tudi bil zastopan na našem kongresu v Vukovaru, poziva komunistična stranka Jugoslavije tudi ostale, še zapeljane slovenske sodruge, da vstopijo v komunistične organizacije In da se vpro Izkušnjavam, zapeljevanju In obrekovanju, s katerim bo buržoazija s pomočjo svojih zvestih hlapcev, socijalpatrljotov, obmetavala našo stranko.
pod zastavo komunizma, v obrambo svojih pravic in interesov, združi se delavni narod mest in vasi! Samo s svojo združeno močjo, samo grupiran po gospodarskih In političnih organizacijah komunistične stranke si boš izbojeval svojo osvoboditev iz suž-nosti, bede in nasilja !
Živela Komunistična Stranka Jugoslavije!
Živela Komunistična Internacijonala!
Vukovar, 27. junija 1920. leta.
Centralni svet Komunistične stranke Jugoslavije
Aleksandar Tajkov (Požega, Slavonija), Bogdan Eremič (Elemir, Banat), Bogoljub Gjurič (Sarajevo), Vlada Markovič (Novi Sad), Vlada Mlrlč (Beograd), Vlada Bogdanovič (Beograd), Vladimir Čopič (Zagreb), Gojko Vukovič (Mostar), Gjuro Djakovlč (Sarajevo), Gjuro Lugarič (Zagreb), Gjuro Cvijič (Zagreb), Dragomir Marjanovič (Beograd), Dušan Cekič (Skoplje), Života Miloj-kovlč (Beograd), Ivo Baljkas (Split), Ivan Čolovič (Beograd), Jakov Lastrlč (Banja Luka), Jovo Zlatovič (Slavonski Brod), Joseph Herman (Bečkerek), Ladislav Kordič (Osijek), Laza Stefanovič (Beograd), Lovro Klemenčič (Ljubljana), Mitar Trifunovič (Mostar), Obren Kosnič (Novi Sad), Pavle Pavlovič (Beograd), Paja Radlšič (Melenci, Banat), Sima Markovič (Beograd), Filip Filipovič (Beograd).
Vukovarski kongres je sklenil pustiti v Centralnem strankinem Svetu 4 odborniška mesta za Slovenijo prazna ter jih spopolniti v sporazumu z organizacijami, ki sprejemajo vse sklepe strankinega kongresa.	V
Pojasnila v vseh stvareh daje vsak dan od
10.—12. in od 2.-4. Tajništvo Komunistične Stranke Jugoslavije, Krekov trg, Mahrova Šola.
Sodrusi I Nabirali« za tiskovni sklad.
Leto XV.
Poštnina pavšalfirana.
 V”
V Ljubljani, 7. julija 1920.
GLASILO .
Izhaja vsako srado in soboto. Posamezno Itovilka 1 K, mesečno 8 K. • Uredništvo In uprava lista Jo v Ljubljani, Krekov trg It. 10.
Mavx in Engels
Proletarci vseh dežel, »družite se!
Proletarijatu Jugoslavije!
Vsak organiziran delavec naj bo naročnik na ,.Rdeči Prapor"! Na noge!
Stran 2.
RDECIPRAPOR
St. 11.
Strokovni pregled.
Organizacijam in delavcem v Jugoslaviji.
Mednarodni bojkot delavskih sindikatov (strokovnih organizacij) nad krvavo Hortyjevo Madžarsko je v polnem jeku. Temu bojkotu se ima, po sklepu plenarne seje Centralnega Delavskega Sindikalnega Sveta Jugoslavije z dne 29. junija t. 1. in po sklepu Kongresa Saveza Transportnih in Prometnih Delavcev in Uslužbencev v Jugoslaviji, odločno priključiti tudi jugoslovanski proletarijat.
Ta solidarnost je v toliko važnejša, ker bodo Hortyjevi rablji brez dvoma bolj občutili ta udarec od ustavitve transportov iz Jugoslavije, kakor pa od ustavitve transportov iz Anglije.
Čast jugoslovanskega proletarijata v mednarodni zajednici sindikatov zahteva izvršitev te dolžnosti — izvajanja bojkota nad belimi rablji!
Zato poziva Centralni Sindikalni Svet vse sodruge delavce:
1. da v pristaniščih ne nakladajo v šlepe živeža ali sploh kakšnega blaga in surovin, namenjenih za transport na Madžarsko ;
2. da ne nakladajo v vagone živeža ali robe za izvoz na Madžarsko;
3. poštarji, telegrafisti in telefonisti se pozivajo, da od svoje strani, po visokosti svoje zavesti, store vse, da se bojkot poostri tudi v pogledu poštnega prometa;
4. mesarske delavce, da ne koljejo in predeljujejo mesa v klavnicah, ki je namenjen za Izvoz na Madžarsko;
5. mlinarske delavce, da ne meljejo v milnih za izvažanje na Madžarsko;
Centralni Svet posebno računa z organizacijami obalskih delavcev in uslužbencev in z organizacijami železničarjev.
Z apelom na njihovo zavednost poziva Centralni Svet v prvi vrsti te organizacije, da uvedejo svojo kontrolo nad transporti za Madžarsko ter da te transporte brezpogojno in odločno onemogočijo.
Sodrugi delavci, izvršujte svojo dolžnost z bojkotom krvniške Madžarske, zahtevajoč:
1. da se izpuste vsi številni komunistični jetniki na Madžarskem;
2. da prenehajo vsi raznovrstni komunistični politični procesi;
3. da se da odškodnina preganjanim in zmučenim komunistom;
4. da se razpuste bele rabeljske formacije, ki koljejo, posiljujejb, požigajo in inkvizitorsko mučijo madžarski proletarijat.
Sodrugi, delavci l
Zapomnite si, da žito, meso, moka, mast, zelenjava in vse drugo, bodisi živež, surovina ali pa predelano blago, ki jih vi puščate, da gredo na Madžarsko, — da vse to pomeni podpiranje onih rabljev, ki vaše sodruge koljejo in žive pokopavajo.
Delavci Jugoslavije! Vzemite si za vzor svoje sodruge na Čehoslovaškem, v Avstriji in v Italiji, ki so storili vse, da iz teh dežel ne odide niti en Šlep, niti ena ladja, niti en vagon, niti en vlak, niti en telegram, niti eno pismo na Madžarsko!
Predno bo mogel mednarodni proletarijat poslati svoje rdeče bataljone v Pešto, da maščuje poklani madžarski proletarijat, — se morajo bele zveri kaznovati z iakotjo in z gnjusom.
V Beogradu, 30. julija 1920.
Izvrševalnl Odbor S. D. S. Sv. Jugoslavije.
(Iz »Radničkih Novin*.)
P. S. Kakor poročajo avstrijski komunistični in socijalistični listi, se vrši v gori omenjenih deželah bojkot proti Madžarski v popolnem obsegu nadalje in se je zelo poostril, tako da je že začel pokazovati svoje prve sadove. Ogrska bela vlada rabljev se želi pogajati z mednarodno sindikalno zvezo. Dolžnost jugoslovanskih delavcev je, da pomagajo Hortyjevi tolpi zavdati poslednji udarec.
Uredništvo.
V obrambo 8 urnega delavnika. Centralni Strokovni Sindikalni Svet poziva vse delavstvo, da priredi v nedeljo shode z geslom: V obrambo 8urnega delavnikal Računajoč na razkol v strokovnih organizacijah, hočejo delodajalske zveze, še predno se vjedinjenje strokovnih organizacij izvrši, napraviti atentat na največji uspeh, ki ga je izvojevalo delavstvo, na 8 urni delavnik. V prihodnji številki bomo več spregovorili o važnosti 8 urnega delavnika.
Strokovna konferenca. Na strokovni konferenci v Beogradu se je dosegel sporazum, da vse strokovne zveze, ki še niso vjedinjene, takoj napravijo vse korake, da se doseže vjedinjenje. Stvar strokovno organiziranega delavstva je, da ne ostane pri besedah, temveč da se že enkrat od besed pride k dejanju. Prihodnjič bomo natančneje poročali o strokovni konferenci v Beogradu.
Zmage ruske deiavsko-kmečke vojske.
Moskva, 5. julija (brezžično).
Rdeča armada je očistila Zapadno Ukrajino od razbojniških čet poljske šlahte in kapitalistov. Trdnjava Rovno in obmejna utrjena mesta so v naših rokah. Povsod narod ustanavlja zopet delavske, kmečke in vojaške sovjete in navdušeno pozdravlja ru-dečo armado-osvoboditeljico. V smeri Tarno-pola in Lvova bežijo bele čete v velikem neredu.
* * *
(Vsekakor lahko pričakujemo, da bo še letos vstvarjena Poljska sovjetska republika, tako da bo delavsko-kmečka oblast mejila na Čehoslovaško in Nemško republiko, kar bo silno povzdignilo moč in duh evropskega proletarijata.)
Dopisi.
Čudno postopanje. Mestna aprovizacija ljubljanska je o priliki regentovega obiska dala razglasiti, da bo delila brezplačno moko za ubožno akcijo. Razdelitev se je začela dne 27. junija, a nadaljevala 30. junija in 1. julija. Stale so silno dolge vrste, ki so čakale na izdajo listkov. Zadnji petek pa so dali magi-stratovci obesiti na vrata pisarne: »Moke se ne razdeljuje več!«, dasiravno se je prej obljubljalo, da bo delitev listkov trajala do vštevši soboto, 3. julija. Deputacija razočaranih ženic je šla k službojočemu podžupanu dr. Trillerju, ki se je zadrl nad ženskami, češ, moke bi se imelo razdeliti vagon, razdelilo se jo je pa nad dva vagona; prišlo se je na sled potvorjenim izkaznicam za ubožno akcijo, radi tega nobene razdelitve več! Nič ni pomagalo prosjačenje, da ne morejo nedolžni in s pravilnimi dokumenti opremljeni reveži za to, če so požrešni kapitalistični in-dividuji na ta način odjedli v resnici potrebnim ubožcem grižljaj podarjenega kruha. Stvar je zelo sumljiva in dolžnost podžupana bi bila, da bi energično zasledoval nepravilnosti pri izkaznicah, ne pa razburjal itak preizkušenih revežev.
Iz Trbovelj. Ker niti strokovna komisija niti »Unija« rudarjev od izbruha štrajka pa do danes ni imela ne časa ne volje, da preskrbi in podpira svojce aretiranih sodrugov, je to preskrbo prevzelo delavstvo samo. Štiri nabiralne akcije so donesle sledeče vsote:
1. nabiralna akcija z dne 15./5. 1920. K 1960,
II.	z dne 29./5. 1920. K 3709, III. z dne 12/6. K 3640, IV. z dne 26./6 1920. K 2590, skupaj K 11.899. Ti zneski so se razdelili 37 rodbinskim članom aretiranih v podporo; vsi, katere je delavstvo obvarovalo s tem največje bede, izrekajo tem potom darovalcem najiskrenejšo zahvalo. — V Trbovlje so se vgnez-dile po štrajku neke čudne navade. Z delavci ravnajo vsi organi, zaposleni pri rudniku, kar najsurovejše. Za malenkosti, ali le če je g. paznik slabe volje, se kaznuje delavce z denarnimi globami, sploh se jih preganja na vse načine. Vodilno vlogo v tem oziru igra dnevni kop. Ne govorimo dalje o paznikih, ker se pri njih more meriti s surovostjo vedenja le še njihova duševna revščina. Potrebno pa je, da osvetlimo in javno grajamo ravnanje ravnateljevega tajnika Bidovca, od katerega bi bilo kot sinu preprostega delavca pričakovati več nepristranosti napram delavcem in manj klečeplastva napram predstojnikom. Delavci, ki so bili za časa stavke aretirani, so prinesli, prišedši na svobodo, potrdila od sodišča v Celju, da jih rudnik lahko sprejme zopet v službo in proti temu ni ni-kakega pridržka. Vkljub temu g. Bidovec ni sprejel nikogar v službo. Da, dogodila sta se dva slučaja, kjer je obratovodja dotična delavca že sprejel v delo, katera je pa vsemogočni g. sekretar poslal domov, češ: »komunistov ne bomo zaposljevali.« Nekemu delavcu je predbacival, da so komunisti roparji, tatje in morilci. Hvala bogu, so tisti1 časi, v katerih so stavili socijaliste in komuniste v kategorijo navadnih zločincev, minili. Pameten človek sodi o takih stvareh Šele, kadar se je zanimal zanje in jih proučil. Svetovali bi gosp. Bidovcu, da vtakne tudi on nekoliko svojo glavo v knjige ter se natančneje informira o komunizmu. Radi bi mu prihranili podobne blamaže, ki se inteligentnim, modernim ljudem (h katerim pa g. sekretarja ne prištevamo) nikakor ne morejo pripetiti. Pribijemo le eno: tako ravnanje more roditi le skrajen odpor in ogorčenost od strani delavstva, katerega sila še nikakor ni zlomljena, čeprav to misli gospod Bidovec in marsikdo drugi. To naj si zapomni in po tem umeri svoje nadaljno vedenje.
Iz Zagorja. Odgovor g. Čobalu v Zagorju ob Savi na dopis, priobčen v »Napreju« dne
2. julija t. I. štev. 149. Ker me gospod Čobal napada, da stojim v pismeni zvezi z nekim Železnikom iz Bosne, moram tukaj javno pribiti, da gospod Čobal laže. Res je, da sem dobil pismo, v katerem je bilo povedano, kako hodi g. Čobal ujedinjevat slovenske rudarje, ni pa bil podpisan Železnik, ampak odbor tamošnje rudarske organizacije. Sploh pa je meni ta Železnik popolnoma neznani če je vse to res, kar mu g. Čobal predbaciva, ni lepo, ali jaz sem prepričan, da so v socijalno demokratični stranki ljudje, ki igrajo važno vlogo, pa so Še večji falotje kakor pa ta meni nepoznani Železnik. Kar se tiče pred-bacivanja, da sem moral bežati iz Bosne, moram tukaj pribiti, da je to zopet velika laž g. Čobala, ker sem bil še 5 tednov po prevratu v Bosni in sem šele odšel iz Bosne( ko me je kurilnica drž. železnice pozvala, z expresnim pismom na službo v Ljubljano.
Če pa Vaše blagorodje meni ne veruje, se lahko prepričate osebno pri kr. drž. kurilnici v Ljubljani. Kar mi gospod Čobal podtika, da sem šikaniral delavce, je zopetna laž, ker sem bil skozi cela tri leta strojevodja in sem imel posel samo s strojem in s kurjačem. G. Čobal, jaz lahko grem vsako uro z mirno vestjo in lahkim srcem v Bosno nazaj, ni se mi treba bati, kakor se bojite Vi v Zagorju, ko Vas pri belem dnevu spremlja Vaša Leib-garda. Kar se pa tiče komunističnih voditeljev, pripoznam, da imajo veliko napako, namreč to: da so sami reveži, nasprotno pa, da so v socijaldemokratični stranki voditelji sami kapitalisti. Kar se pa tiče masla na glavi, lahko hodim po solncu, kolikor hočem, ni se mi treba bati, da bi se mi raztopilo, ker ga nimam, a Vi gospod Čobal pazite, da v njem ne utonete, če se Vam začne tajati na glavi. Zdaj pa, gospod Čobal, dokler mi ne dokažete, da sem bežal iz Bosne, Vas imam čisto za navadnega lažnjivca in obrekovalca. — Zagorje, 3. julija 1920.
Mlakar Valentin II.
Iz stranke.
Vsem organizacijam.
Sodruge svarimo pred zahrbtnim delovanjem socijalpatrijotov. Med tem ko so bili naši delegati v Vukovaru na kongresu, so ti razposlali povsod svoje agente hujskače, ki trosijo okoli najhujše laži o komunistični stranki. Delavci komunisti industrijskih revirjev l Ne podajajte se provokacijam teh gospodov. V komunistični stranki Jugoslavije je ujedi-dinjeno do malega vse politično organizirano delavstvo: Rudarskih revirjev, Jesenic, Kranja, Kamnika, Kočevje, Novomesto, Guštanj, Vič, Ljubljana itd. Mariborsko delavstvo je izreklo nezaupnico socijalpatrijotom. Ono se še ko-leblje, pa bo v najkrajšem času sprevidelo, da je edina proletarska stranka v Jugoslaviji Komunistična Stranka. Socijalpatrijotični so ostali samo neki strokovni in konzumni odborniki. Potorh njih hočejo oni ustanoviti svojo socijal patrijotično stranko in tako raz-jediniti delavstvo in zanesti svoje stare, vsem delavcem znane intrige zopet med delavske vrste. V nekaterih krajih so že organizirali nekake pripravljalne odbore. Poleg tega sklicujejo delavce po strokah in namesto da bi jim govorili o strokovnem vprašanju, ki je tako pereče pri nas, govorijo samo o volitvah, politiki itd.
Njihove agitacije so podobne organizacijam kakih upornikov, ki se skrivajo pred svetlim solncem in se ne upajo na javne shode pred mase. Boje se opravičenega gnjeva med masami, ki ga je vzgojila njihova social izdajalska politika tekom zadnjega leta.
Vukovarski kongres je tesnejše zvezal ves zavedni proletarijat Jugoslavije. Še ta teden izidejo vse odločitve in resolucije našega kongresa v Vukovaru v posebni brošuri. Takoj ko brošura izide, se bo razposlala vsem organizacijam, nakar se bodo vršile diskuzijske seje, da bi se vsi člani upoznali s čistini komunističnim programom, ki ga je odobril naš kongres.
Tajništvo Komunistične Stranke v Ljubljani.
Mladinski vestnik.
I.	sestanek »Mestnega udruženja Saveza komunistične omladlne Jugoslavije v
Ljubljani se je vršil v nedeljo dne 4. julija ob
2.	uri popoldne v prostorih Mahrove hiše. Lepo in izčrpno poročilo našega delegata na
Karel Radek:
Razvoj socijaiizma od znanosti k dejstvu.
IV. Iskanje poti do oblasti.
Začelo se je trudapolno iskanje izhoda iz zagate, v katero je zablodil kapitalistični razvoj. Prvo vprašanje, ki je bilo pred delavskimi masami, se je glasilo: »Kam gre pot?« Na to vprašanje je tako jasno odgovoril razvoj, kakor je bilo le želeti. Poizkus, izboljšati položaj delavstva s skupnim delom z meščanstvom, se je v Franciji popolnoma ponesrečil. Millerandov vstop v meščansko vlado ni prinesel delavstvu ničesar in je dovedel v očeh delavskih mas do kompromitiranja soci-jalne demokracije. Izid volitev !. 1907 v Nemčiji je pokazal delavcem, da se bodo sklenile vse meščanske stranke proti delavstvu v Železno verigo, kakor hitro se gre za imperializem, t. j. za razširjenje kapitalistične oblasti nad šibkejšimi narodi, za oborožen} konkurenčni boj kapitalističnih držav. Dejstva gospodarske krize leta 1907. so govorila tako jasno, da ni mogel dokončati svoje preiskave o pot«ku gospodarske krize niti goreči reformist, kakor je bil Maks Schippel, drugače, kakor da je moral potrditi poostrotitev raz-
rednih nasprotij na vsem vsetu. Karl Kautsky je podal v svojem delu »Pot k oblasti« z leta 1908. bilanco vsega razvoja, ko je dokazal, da se giblje kapitalistični svet v smeri ogromne svetovne socijalistične krize, da smo v predvečeru socijalistične revolucije. To prepričanje, ki se je vedno bolj utrjevalo v prvih vrstah delavstva, ga je postavilo pred drugo vprašanje : s katerimi sredstvi se bo obranil proletarijat v novi situaciji, s kakšnimi sredstvi bo prešel v napad na trdnjave kapitala? Že
l.	1905. se je nemški in avstrijski proletarijat duševno priboril k ideji štrajkov v masah. Kljub veliki okostenelosti duševnega življenja strankinega vodstva, v katerem se je prav malo zrcalilo razpoloženje delavstva zaradi njegovega mirnega malomeščanskega življenja, je spoznalo delavstvo v stavki mas hranilno sredstvo proti kršitvam osnovnih pravic proletarijata (nemška socijalna demokracija v Jeni 1905) ali celo tudi pozdravilo v njej napadalno sredstvo proletarijata proti posebno trdovratnim nasprotnikom proletarijata (avstrijska socijalna demokracija). Stavko mas so proglasili francoski sindikalisti kot generalni štrajk za vsemogočno osvobojevalno sredstvo. Delavstvo, ki se je do sedaj borilo samo po svojih zastopnikih politično v parla-
mentu, se je začelo spominjati svoje vloge v produkcijskem procesu po besedah Frei-1 igrat ha: »Nobeno kolo se več ne vrti, če 'e tvoja močna roka želi«.
Eno leto so diskutirali vodje levega krila delavstva o pogojih uporabitve stavke mas. Ali naj jo sklenejo vodje delavskih organizacij, če odpove parlamentarna akcija, če spravi nasprotnik mase v obup s svojo brezobzirno politiko, ali naj bo torej pištola, ki mora biti vedno pripravljena kot nadomestilo parlamentarnega boja, ali je borbena oblika, ki spontano izbruhne iz poostrujočih se razrednih bojev, in ki mora biti pripravljena, ne v konferenčni sobi voditeljev, ampak vsako uro po delavnicah in tovarniških vojašnicah, ne samo z rastočo agitacijo, temveč s poostreno akcijo proletarijata. To so bila vprašanja, s katerimi se je kar najenergičneje pečalo levo krilo internacionalnega delavskega gibanja v letih pred svetovno vojno. In že se je pokazalo, da se je že pri tem navadnem vprašanju cepil socijalistični tabor, tabor, ki se je boril pod Marksovim praporjem, s tem da se je sicer en del pod vodstvom Karla Kautskyja v besedah izrekal za bližajočo se socijalistično revolucijo, v resnici pa se je s strahom umikal poostritvi razrednega boja,
beogradskem I. omladinskem kongresu je na več mestih izzvalo debate. Udeležba je bila nezadovoljiva. Zato opozarjamo vse sodruge in sodružice, ki se žele vpisati v mestno udruženje, da pridejo v sredo ob pol 8. uri v Mahrovo hišo, prvo nadstropje, kjer se vrši
II.	redni sestanek. — Vsi vi, ki že čutite na svojih plečih pezo kapitalizma: iz črnih to-varen, iz monotonih pisaren, iz srednje- in novoveških šol, udeležite se sestanka in vstopite v mladinsko organizacijo! V svoje vrste, proletarska mladina!
Šesti izkaz darov za svojce padlih žrtev.
Rehovič, Marolt, Martinšek, Kremžar, Abeljak, Gerbi, Lobič, Ladiha, Majcen, Bratek, Sternad, Cerar, Pribek, Roth, Roth Fr., Logar, Pehare, Škerl, Vavk, Rakovec, Zajc, Škerl, Likovec, Kokolj, Budič, Alič, Perdan Topoljak, Vidic, Klobučar, Oblak, Makrec, Šetina, Tajeršuh, Medle, Špacapan, Proft, Metva, Prestav, Aubel, Kren, Ogrin, Ojško, Tirkovič Tiškar, Pleško, Arjelini, Ručigaj, Vernik V., Vernik F., Šetina, Koprivec, Zupančič, Perharič, Tuma, Rozman, Ostruška, Zaveršan, Hrovatin, Koman. Slak, Žagar. Čelan, Šušteršič, Kadunc, Vanelli, Leban F., Vampel, Zobelnik, Stroha, Kogovšek, Tomažič, Senrejc, Banko, Herbš, Otič Ivana, Prop-pan, Žumar, Jager, Sivko, Robas, Bernik, Sval, Rozman, Košir, Murn, Turk, Slabe in 8 nečitljivih imen, vsi po 10 K. Furlan, Mertelj, Pezderšek, Veber, Kreč, Proznik, Sluga, Karba, Istenič, Petejan, Sajbič, Urbanec, Omahen, Erlah, Čadež, Jurjevčič, Cotič, Modic, Brecelnik, in 1 podpis nečitljiv vsi po 20 K. Frkovič 100 K. Pehorič Pepca 17 K. Gnezda 45 K. Blatnik, Dobnika po 15 K. Semolič, Krošelj, Doljak, Ankon, Okorn po 50 K. Bizjak, Jakopič, Ramovž, Košir Vil., Virant, Kolerič, neimenovan, Kolarič, po 40 K. Smit Fr., Brulc J., Kregar, Hojker, Markel, VVeithauser, Fabjančič, Kern Lep. po 20 K. Podboj, Bomel, Florjančič Ana, Pirkovič Jos., Kušljan Št., Pirkovič K., Čatar, Terček M. po 10 K. Savez Zagreb 60 K. Logaški sodrugi 52 K. Modic A. 12 K. Simončič 14 K. Papler 12 K. 38 darovalcev po 2 K. 29 po 4 K. 13 po 3 K. 41 po 5 K. 20 po 6 K. Gerentkar, Ribašek, Jansky po 8 K. Belihar, Skok po 30 K. Urbas, Verbič po 2 lire. Habe, Istenič po 1 liro. Brusovic 15 lir. Kunc, Furlan po 9 K. Dovč 7 K. Zupan 17 K. Satler 9 K in 3 darovalci po 1 K, skupaj 3128 K 21 lir, prej izkazanih 30404.85 K 105 lir. Skupaj 33532 K 85 v 126 lir.
V prihodni št. 12. p. objavimo vse [podpore, komu in koliko smo dali. Toliko cenjenim darovalcem v pojasnilo. Podpisani odbor.
Iz uredništva.
V smislu sklepa vukovarskega kongresa nosi odslej naša stranka končnoveljavno ime »Komunistična Stranka Jugoslavije«. Raditega bo odslej nosil tudi »Rdeči Prapor« podnapis: glasilo komunistične stranke Jugoslavije.	Uredništvo.
Izjavljamo, da sodrug Rudolf Golouh ni v nobeni zvezi z notico, ki je izšla v eni prvih številk »R. P.« o slovenskih žurnalistih, ker je bil tedaj odsoten in ni urejeval lista. Notico je napisal sodrug-delavec in je izšla brez stilistične korekture.
Uredništvo.
Zahvala.
Spodaj podpisana, se iskreno zahvaljujem, vsem ki so mi prihiteli na pomoč z denarnimi sredstvi v kurilnici »Južne železnice«, v Ljubljani
Jera Kraškovlc.
Po 120 do Z60 K komod
damske slamnike iz lastne tovarne. Tudi sprejemam iste v popravilo in klobuke za gospode v snaženje. Milka Kosova, Ilirska ulica št. 29. (Z električno do sv. Petra cerkve).
Stavbeno parcelo
jem. Ponudbe na upravo »Rdečega Prapora«, Ljubljana, Krekov trg.
Zahvala.
Podpisana se najtopleje zahvaljuje tem potom sodrugom steklarjem za gmotno podporo, ki sem jo prejela ob času preiskovalnega zapora mojega moža.	Mlakar Paula, Zagorje ob Savi.
čeprav je to zahteval ves notranji in zunanji položaj proletarijata.
V tem boju na poti k oblasti se je pojavilo večkrat vprašanje: v čem naj se izraža moč zmagovitega delavstva? Toda nikdar ga niso jasno spravili na dnevni red in to iz priprostega vzroka. Na dnevnem redu zgodovine je stalo baš šele vprašanje, o smeri gibanja delavskih bataljonov, vprašanje splošnega cilja njihovega pohoda, vprašanje posameznih etap, skozi katere morajo korakati.
Da bi dokazali potrebnost stavke mas, so napovedovali radikalni socijalisti pogin parlamentarizma. Kazali so, kako ta postaja vedno bolj in bolj trdnjava, kapitalističnih lovcev za plenom; kritizirali so najstrožje v republikanskih deželah laži-republiko in laži-demokracijo in često se je pojavilo vprašanje: kako naj se izpremeni kapitalistična demokracija in njeni parlamentarni organi v organe oblasti zmagovitega proletarijata. Ko je Anton Pannekoek, najbistrejša glava zahodno-evropejskega socijaiizma odgovoril na to vprašanje, da moramo porušiti kapitalistično državo tudi v njenih demokratičnih oblikah in da moramo ustvariti nove organe oblasti delavnega ljudstva v ognju proletarske revolucije, ga je obsodil Karl Kautsky,
najavtoritetnejši marksistični teoretik druge internacijonale kot anarhista. Kakor je bil pravilen Pannekoekov odgovor, vendar je bil le polovičen odgovor. Pokazal je na to, da je treba razbiti prisilne organe kapitala, pokazal pa ni, katere prisilne organe naj stvori proletarijat, da svojo zmago pribori in jo utrdi.
Dočim je videla celo večina revolucionarnih socijalistov v demokraciji obliko, v kateri bo zmagal socijalizem, je pokazal, sindikalizem, ta revolucijonarna teorija dežel, v katerih je bankerot demokraeije pošteno razočaral ljudske mase, na strokovne organizacije kot organ, ki naj se polasti oblasti in se izpremeni v organ oblasti. Na to vprašanje, ki so si ga zastavili, kakor rečeno le sporadično posamezni teoretiki, katerih razum je segal daleko črez okvire časa — tudi oni niso mogli odgovoriti. Zgodovinskih rešitev niso nikdar iznašli teoretiki revolucionarnega delavskega razreda, do njih so mogle praktično priti le mase potom revolucijonar, nega boja. Teoretikom preostaja le naloga, da pojmujejo smisel praktičnih korakov proletarijata, da jih prenesejo na splošnost in napravijo iz njih splošen bojni objekt proletarijata, da, ga postavijo kot geslo njegovega boja.
Izdajatelj: Konzorcij »Rdečega Prapora« v Ljubljani. - Lastnik: Komunistična Stranka Jugoslavije. - Odgovorni urednik Rajko Osterc. - Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.