EKSPERIMENT
Ko se je radovedni Bog odločil,
da poseli življenja polne zemeljske širjave z upornimi divjaki, samosvojimi ljudmi, bitji dveh vrst in vseh mogočih ras, so ljubosumni angeli povzdignili svoj glas: Le kaj ti manjka? Miriade nas imaš in obožujemo te brez prestanka! Tvoj človek bo razdiral in uničeval, požigal in moril in Tebe, Tebe samega zaničeval! Bog pa se je samo smehljal. Želel si je zrcalo, da bi ugledal svoj odsev. Želel je gorsko steno, da bi slišal svoj odmev, da bi preveril, koliko je prepričljiv
in vsemogočen in neustavljiv. Navrgel je ljudem še ta največji čar: svobodno voljo in ljubezen v dar. Naredil jih je željne greha in jim podaril čudež smeha. Potem je čakal in opazoval, in upal in prisluškoval.
Še zdaj skrivaj potihem prisluškuje. Vendar vse manj in manj. Sprevidel je, kako je vse zaman. Ni vredno. Človek pač Boga ni vreden. Sam se je prepričal. Zdaj zdaj se bo človeka dokončno naveličal.
Potem pa je premislil: Naj le bo zmeden, zloben in neznosen, dokler je zadnji izmed njih pošten in svetel in ponosen, dokler me eden sam še ceni in spoštuje in se ozre v nebo in se poveže z mano in daruje
47
poligrafi
vsaj košček svojega srca in malo svojih misli in duha, človeka nikdar in nikoli ne morem zapustiti. Zavezal sem se ga ljubiti.
Barbara Hočevar Balon
48