670
DAN NERAZLOŽLJIVEGA VESELJA
V rdečem čolnu opoldneva
sem prišla na otok Nerazložljivega veselja. Kruh ima okus po sadju; med so pomešali z znano svežino vode.
In potem - o, sonce! - indijanski veslač, ti me boš, v mraku, popeljal po reki tja do obale, kjer noč odpira krošnje svojih drhtečih vrb.
Tvoja puščica bo zadela mojo dlan. Dvignila jo bom v zrak kot gorečo rokavico, ko bom šla mimo s šumom polnoči.
V mojem srcu bo zveneča trobenta iz brona pustila vzklik zmage in polnosti. Dospela bom na vrh novega jutra
s čudežnim občutkom, da sem spala z glavo, naslonjeno na kolena svetlobe.
Juana
Ibarbourou
1895-1979, Urugvaj