Iz šole za šolo.*) RcLbm ločil (po <Tcuxežičzt). Sestavil Fr. Jamšek. (Učitelj napiše na šolsko desko, učenci prepišejo). 1. a) Vse mine. Za dežem solnce sije. Kristus bo prišel sodit žive in mrtve. b) N. pr. = Na primer, c. kr. = cesarsko kraljevo, gl. — goldinar, t. j. = to je, pred Kr. = pred Kristom, po Kr. = po Kristusu, i. t. d. = in tako dalje. c) Franc Jožef I., Jožef II., Leon XIII., 1. = (a, o), 2. = drugi (a, o), 10. = deseti (a, o), 100. = stoti (a, o), dne 18., VII. =dne osemnajstega. č) 584 gl. = pet celih, osem desetin, štiri stotine goldinarja. 1. P i k a se stavi: a) na konci stavka, na konci govora, za posameznimi nadpisi; b) pri kraticah; c) pri rimskih in arabskih številkah, ki poinenijo vrstitev, (ali za vrstilnimi številniki); č) pri desetinskem številu loči desetinska pika celotine od desetink. 2. a) Polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe rede. Mizar dela mize, stole, klopi, posteljnjake, skrinje in omare. Lepa, prijetno - dišeča, priljubljena in zgodnja cvetica je modra vijolica. Kmet orje, vlači, seje, prekoplje, žanje in mlati. b) Čas je veter, ki pleve razpihava in le zrnje pušča. Tudi najboljši otrok, če pride v slabo tovaršijo, lehko se izpridi. c) Pomisli človek, da si sad prahu! Vejica loči: a) več brez veznika priredno - zvezanih besed ali stavkov; b) glavne od odvisnih stavkov, naj so celotni ali okrajšani; c) zvavnik v sredi stavka od drugih besed pred njitni. 3. a) Mladost živi brez vse skrbi; vsako nedolžno veselje z radostjo in popolnoma uživa; po veselji hrepeni in išče ga v svoji enakosti; na nje obličji je izobražen mir srca in up vsega dobrega; mladost le srečne in vesele prihodnjosti pričakuje. b) Mehkužnost davi mladost in mori starost vsakega stanu in spola; kajti skoraj vse bolezni se v njej izcimijo in strašno se dalje plodijo. Odprta noč in dan so groba vrata; al' dneva ne pove nobena pratika. Podpičje loči: a) vse priredno - zvezane stavke, ako so večjega obsega; b) stavke, ki drug drugega potrjujejo, ali drug drugemu nasprotujejo. 4. a) K žitu prištevamo: pšenico, piro, rž, ječmen, proso, bir, ajdo, koruzo iu oves. Ne hčere, ne sina po meni ne bo; dovolj je spomina: me pesmi pojo. b) Če rije rudar kot krt klaverno v zemlje globočino ne vede, kdaj bo dan, kdaj bo noč: tebe vrli kmetovalec, tiho zdrami jutrna zarja, solnce ti kaže iu sveti pri delu, dokler se na večer milo zamakne v gnado božjo. Dvopičje stavimo: a) kadar se kaj našteva ali pojasnjenje prejšnjega reka dodaje; b) v strokah ali peijodah, da se ločijo naslednji stavki od prednjih. "¦) GJej lanskega ,,Tov.«t ffredn, 5. Narodni pregovor pravi: nKdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje". Farizejem je Kristus rekel: ,Vi ste podobni pobeljenim grobovom, kateri so lepi zvunaj, srnradljivi znotraj". Pomenljivo geslo našega vladarja je: nZ združenimi močmi". Dvopičje se spodnjim in zgornjim narekovajem se naredi, kadar svoje lastne, ali besede koga drugega neizpremenjene zapišemo. 6. Kje so mojo rožice, pisane in bele? — Kdo je naučil ptičice pet', kdo jih navadil brzo letet'? Kje neki ima sreča svoj dom? Vprašaj se stavi: a) na konci vprašalnega stavka; b) za posameznimi vprašalnimi zaimki in prislovi. a) Oh! Gorje tebi! Joj raeni! Tresk! Pst! Všč! Štrbunk! b) Slovenec! tvoja zernlja je zdrava. Grda ti navada tvoja! Kaj znancev je zasula že lopata!  Klicaj se stavi: a) za medmeti, kadar te besede same stoje; b) kadar se kdo pokliče, pa na konci stavka, ki pomenja klicanje, ukaz, željo ali prošnjo; c) pri ogovoru v listkih. N. pr. Predraga mati! 7. Grob je meni rosnata livada, gaj zeleni — usahnjena puščava. Tolaži se! saj Bog—. Lovec je nameril na zajca, pa je ustrelil — kozla. Toča je sicer padala po mojem hrbtu, a — po tleh je ni bilo videti. Pomišljaj se stavi: &) poleg pike pri daljšem premolku; b) Kadar se katera beseda ali kak rek zamolči ali pa kaj nepričakovanega pove. c) namesto vejice pred ni za vmesnim stavkom. Na pr. Po nemili smrti — naj Vam njena kosa še dolgo, dolgo prizanaša — pa (Vam voščim) sedež pri nebeškem Očetu.