List 5.
Politični oddelek.
Zaostali.
V jednem zadnjih zvezkov francoske »Revue des deux mondes" je znani ljubljenec sedanjega papeža, Ferdinand Brunetiere, ki je proslul po svojem izreku o bankerotu vse znanosti, objavil obsežno in zanimivo študijo o evropski literaturi v devetnajstem veku.
Brunetiere konstatuje v tej razpravi, da je v tem stoletju vstopila mej evropske literature kot ravnopravna tudi ruska literatura, zajedno pa konstatuje tudi, da so najmanj uvaževani tisti ruski pisatelji, ki so živeli na zapadu in so pisali veliko po uzorih zapadnih narodov. To je opaziti sosebno dobro pri Puškinu. Marsiktero lepo njegovo delo se na zapadu prezira, ker je nasičeno za-padnega duba. Šele Evgeni Onjegin je Puškina evro-pejizoval.
Brunetiere je stem novic sprožil starodavno vprašanje: ali naj bo literatura svetovna ali narodna. Odgovoril pa je na to vprašanje s sintezo.
Po njegovem spada v svetovno literaturo le tisto delo, ki nosi na sebi pečat individualnosti naroda, iz katerega je zraslo, ki izraža čutila in mišljenje dotičnega naroda/
S tem vprašanjem se tukaj ne mislimo baviti. To je stvar, katere nismo mi poklicani rešiti. Omenili smo zategadelj le mimogrede.
Čitaje Brunetterovo razpravo smo zapazili, da pisatelj popolnoma prezira češko, slovensko, hrvatsko srbsko in bolgarsko literaturo. Morda da jih ne pozna in jih zategadelj ne omenja, morda pa jih pozna in jih nalašč ne omenja, ker se mu nobeno delo teh literatur ne zdi vredno, da bi zavzelo v zgodovini svetovne literature kako mesto.
Bržčas pa sta vodila oba ta vzroka, da prezira JBrunetifcre na opisani način   literature malih  slovanskih
narodov. To nikakor ni sramota, če ti mali narodi nimajo posebno veliko tacih literarnih proizvodov, ki bi imeli zahtevati svoje mesto v svetovni literaturi. Svetovni geniji so prav redki. Posebno drastično nam kaže to zbirka „Češka poesie XIX. veka", ki jo je izdalo društvo češfcih pisateljev „Maja. Iz te knjige se vidi, da je bilo v XIX veku nad 5000 čeških mož in žen, ki so zlagale pesni, a pravih pesnikov je bilo vseh skupaj komaj 90. Imenovana antologija pravi, da je bilo mej temi le kacih 20 pesnikov prve vrste, a mej temi jih je zopet samo šest, kateri so v resnici znameniti, in zaslužijo mesto v svetovni literaturi. Šest izmed 5000!
In takisto je tudi z nami Slovenci. Pesnikov nam je dalo XIX. stoletje sicer dolgo vrsto, a pravi pesniki, takih, ki se visoko dvigajo nad druge in imajo pravico, da bi sedeli v evropskem aeropagu, nam je to stoletje dalo samo dva. To sta Prešern in Aškerc.
S polnim prepričanjem lahko rečemo, da nam je storil Brunetiere veliko krivico, ko je prezrl ta dva naša velikana. Nihče, kdor pozna življenje slovenskega naroda ne more tajiti, da sta močno vplivala na XIX. vek, četudi samo na slovenskem ozemlju, in da sta dostojna re-prezentanta slovenskega naroda v svetovni kulturi.
Če ju je Brunetiere prezrl, je na to pač uplival, da jih ne pozna. Kar ve Brunetiere o Slovanih je posnel iz raznih neznatnih spisov — kakor je o neki drugi priliki sam priznal in pa iz G. Kreka antologije. Dobro jim je znana samo ruska književnost.
Temu se pač ni čuditi, pač pa se je čuditi nam Slovanom, da tako malo storimo za to, da bi se širši svet z nami seznanil. Tacih spisov, kakor je Krekov o Aškercu bi več potrebovali, a spisati bi se morali ne le v nemškem nego tudi v druzih jezikih. Sploh bi morali v tem oziru posnemati Norvežane, Dance in Švede. Ti narodi niso večji kakor mi, a danes pozna njihove velikane ves svet. To so ti narodi sami z lastnimi močmi dosegli, a kar se je njim posrečilo, to bi se četudi v manjši meri pač lahko tudi nam.