"~V luči vere ljubim^. svoj dom,! RAFAEL Glasilo jugoslovanskih izseljencev v Belgiji, Franciji, Holandiji, Nemčiji. Uredništvo: Heerlen, Gasthuisstraat 3, Holandija. Štev. 10. OKTOBER 1931. Izdajejo: Slovenski izšel j. duhovniki. Leto I. ZA KRATEK ČAS. Jos. Kastelic: Še danes je videti marsikod po Franciji strahotnih sledov velike in krvave francoske revolucije. Takrat je bila izbruhnila Francija iz sebe, kar se je bilo že dolgo nabiralo v njej nezdravega in gnjilega Krivičnost oblastnikov in brezvestnost Bogu odtujenih pisateljev sta jo poklicali v življenje. Njen srd je šel pred vsem proti bogatašem in plemičem, ki so naredili za svoje in svojih očetov grehe temeljito pokoro: kar jih ni zbežalo, so bili zaprti v ječe in obsojeni na smrt. Zaradi velikega števila obsojencev je zmanjkalo ječ in so zapirali vjete plemiče in plemkinje kar v zamrežene dvorane ali cerkve, kjer so varno zastraženi čakali smrti. Včasih jih je bilo zbranih tako skupaj po pet ali šest sto. Nova republika je hotela biti vsaj na zunaj pravična in je bil vsak jetnik poklican pred sodišče — toda vsak je lahko tudi v naprej vedel, da ga čaka gotova smrtna obsodba: po dveh visokih strebrih bo supščena nanj težka žiljotina, ki mu bo padla na vrat in naredila konec njegove mu življenju. Tako so torej stisnjeni v velike dvorane čakali jetniki včasih po pet ali šest dni gotove smrti. Strašno življenje! Kaj mislite, kako so preživeli te svoje poslednje dni? Saj ne boste verjeli, če Vam povem! Nič manj skvarjeni, kakor revolucijonarji, njihovi novi gospodarji, so ti vbogi plemiči zadnje dni svojega zalojt-nega življenja često propili, prepeli in preveseljačili. Take so bile njihove misli, kakor jih sveto pismo vsem nespametnim v usta polaga: Kratek je čas našega življenja in ni je pomoči zoper smrt in o nikomur se ne ve, da bi se bil vrnil iz drugega sveta. Iz niča smo bili rojeni in kmalu bomo spet kar smo bili. Naše življenje bo minilo, kakor oblak, ki gre čez nebo in se ne pozna za njim nobena sled ali kakor megla, ki so jo solnčni žarki razjasnili in njegova toplota dvignila. Pridite torej in hitro, dokler smo še mladi použij-mo kar nam je na razpolago. Opijanimo se z vinom in navonjajmo z dišavami in nobene razuzdanosti se ne vzdrži-mo in veselo použijmo vse slasti. Pustimo za seboj znamenja veselja. To je namreč naš delež in naša pravica. Tako so mislili nesrečneži in tako so naredili: pili so in peli in se mazilili in plesali na veselo muziko in brez sramu so se udajali razposajenim orgijam. Saj so bili to zadnji dnevi njihovega življenja. Zgodilo se je, da je sredi plesa stopila straža v dvorano, zaukazala rajaj očim, da obstoje in zaklicala njihova imena, ki so bili pozvani na sodbo in v smrt. Godba je utihnila in pari so se ustavili. Bledi so stopili poklicani naprej in tresoč se odšli za stražo — ostali pa so se zavrteli naprej, veseli, da jim je za nekaj časa še prizanešeno, pohotno so se zasmejali in bedasto zašalili, češ morda bo to moj zadnji ples in moje poslednje veselje. Tako poroča, moji častiti bralci, zgodovina, in mi ne 'moremo spremeniti na njenem pripovedovanju nobene pike. Ne vem pa, če se Vam bo zdela ravno tako točna in-primerna moja naslednja razlaga: Da je ves svet kakor ena sama ogromna ječa, v kateri živi blizu dve milijardi — obsojencev na smrt. Vsak čas prihajajo rablji in strgajo koga in naše srede, da ga peljejo pred sodbo in v smrt. Česar pa smo se mi že tako navadili, da nam je komaj še kaj mar, marveč kar naprej tja v en dan tratimo svoje poslednje dni. Kadar pride ravno na vrsto naš sorodnik ali dober prijatelj, se pač nekoliko vznemirimo in zasolzimo, pa gre življenje kaj kmalu spet naprej, kakor da se ni nič zgodilo. Da smo končno vendarle kristjani, je na vse zadnje res. V krščanski deželi rojeni od krščanskih starišev. 2e prve ure našega življenja krščeni. Ko še misliti nismo znali, je bila že vsejana v naše duše krščanska vera. Potlej smo bili krščansko vzgojeni in kolikor toliko temeljito o vseh najvažnejših resnicah poučeni. Celo utrdila nas je krščanska domovina v krščanskem življenju — potem šele smo bili poslani v sovražni svet, da se izkaže, kako globoki in koliko resnični kristjani da smo. Tu pa se začenja naša žaloigra. Naše življenje je pa resničnemu krščanstvu samo v posmeh. Krščanske zapovedi poznamo za to, da se za nobeno izmed njih ne zmenimo. Včasih se je naše krščansko življenje morda tako spakedra-lo, da k Bogu vpije a maščevanje. Tako zelo, da slišite kdaj maloverno zatrjevati, češ če je Bog, to bi pa moral kaznovati. Resnično. Ampak Bog ima čas. Mi ga nemara nimamo več veliko, Bog pa ga ima. Ob svojem času, kadar se mu bo prav zdelo, bo tudi naredil konec našemu življenju in je bo presodil, koliko je bilo v njem dobrega, kaj vrednega in koliko slabega in ogabnega. Bog sicer resnično in iskreno želi, da bi bilo naše življenje lepo, dobro in plačila v nebesih vredno. Sili pa nikogar ne. Nasprotno: njegova volja je, da se človek sam in svobodno odloči za kar hoče, v svobodnem odločanju je bistvo in pomen našega življenja na svetu. Človek more tedaj postati svetnik. Res da težko, včasih zelo težko, ampak vendarle, število božjih svetnikov gre v mnoge milijone, število na sploh dobrih ljudi gre pa prav gotovo v mnoge sto milijone in — jaz bi tako mislil — nemara v mnoge milijarde ali tisoče milijonev. Ravno tako pa se more človek izgubiti, pasti v globoke podlosti in se tudi čisto izgubiti. Mi izseljenci še vse bolj, kakor naši rojaki doma. Vsako božjo zapoved moremo pogaziti in za nobeno cerkveno se ne zmeniti. In mnogi tudi delajo tako. Izgubiti imoremo svojo vero. In mnogi so jo res že izgubili. Tudi cela družina more propasti. Ali cela skupina ljudi. Na primer cela kolonija slovenskih izseljencev. Izseljeniški duhovniki imamo resnično obilo prilike videti, kako se naše posamezne kolonije ločijo med seboj. Tudi cel narod more propasti. Zgodovina nam izpričuje dovolj takih žalostnih zgledov. Človek je pač svoboden in se odloča, kakor sam hoče. To je bistvena poteza našega vbogega človeškega življenja na svetu. Seveda pa gre spet vsaka sila samo do svojega časa in do svojega donca. Naš čas je čas našega življenja: še nekaj let in morda samo mesecev. • Za katerega imojih častitih bralcev morda samo še nekaj dni. Svet v katerem živimo je pač kakor ena ogromna ječa in mi jetniki v njej in nič ne vemo, kdaj pridejo rabi ji in nas iztrgajo iz srede naših znancev in prijateljev in odpeljejo v smrt in pred sodbo. Vsekakor pa imamo še nekaj časa. Še nekaj malega. Še en kratek čas. Kdor je svet ima priliko, da postane še svetejši. In kdor je hudoben ima čas in priliko, da postane še hudobnejši. Kdor je brezbožen ima čas in priliko, da opstane še brezbožnejši. Tudi za izpremembo je še čas. Kdor stoji more pasti in kdor je bil padel, more še vstati. Še en kraték čas. Dokler ne pridejo rablji in nas ne zgrabijo in pred sodnika ne odpeljejo in ne bo izpolnjena zadnja ugotovitev: Konec hudobnih je silno hud. Ali pa ona druga: Vaše plačilo bo veliko v nebesih. OB RAFAELUM GODU...... 24. oktobra bo god sv. Rafaela, torej tudi god našega ,, Rafaela". Angel Rafael je spremljal mladega Tobijo, ki se je poslovil od svojega očeta in šel vdaljno deželo. Tudi naš „Rafael" hoče biti zvest spremljevalec naših sinov, ki si morajo v daljni deželi iskati vsakdanjega kruha. Na eno dolžnost bi rad naš „Rafael" ob svojem godovanju spomnil vse naše brate, raztresene po francoskih, belgijskih, holandskih in nemških kolonijah; isti spomin bi rad obudil pa tudi našim dragim doma, če bo dosegel katerega izmed njih njegov glas: Bratje, ne zabite drug na drugega! Družba sv. Rafaela v Ljubljani bo organizirala letos v domovini dne 13. decembra izseljeniško nedeljo, ki se bo obhajala po vseh slovenskih župnijah. Namen te nedelje je, da se spomnijo domači v domovini na svoje izseljence in ti na svoje drage domače. Mi bi pa na to, kar se tako pozabi, radi že ta mesec spomnili, ko obhajamo vesel praznik godu sv. Rafaela. „Izpred oči, iz srca" — tako je navadno ljubezen tega sveta. Tisoče naših bratov je v tujini „izpred oči". So odišli tudi iz srca domačih? Le prepogostokrat...... Koliko žalostnih zgodb nam to potrjuje! Koliko pozabljenih otrok, žem\, starišev...... Ne naš slovenski rod še ni storil svoje dolžnosti do svojih izseljencev! j Kako težka je bila ločitev mater, starišev, otrok, mož. Toda po nekoliko letih, kako s uresničuje pregovor „izpred oči, iz srca". Doma mati pozablja svoje dete, žena svojega moza...... In posledica? Zakonska nezvestoba in drugo. Se bolj pozabljajo v tujini. Mati koprni po sinu...... sin pa......? Družina doma lačna, oče v tujini pa......? 2ena doma hrepeni po možu, mož v tujini pa......? Kot posledica tega: doma propadajo družine v revščini...... otroci slabo vzgojeni....... zakoni se rušijo....... tu v tujini pa propadajo pogosto srca gmotno, -moralno in versko......! Zato hoče naš „Rafael", da bi šla srca naših mater in očetov, otrok in starišev, celega naroda za onimi našimi reveži, ki se pehajo v tujini za kruhom v stalni telesni in duševni nevarnosti. In nasprotno, da bi mi, ki nas je neizprosno borba za kruh vrgla daleč preko meje domovine. nikdar ne zabili onih, ki smo jih ostavili doma. Vsaj v duhu nas hoče „Rafael" družiti in obnavljati našo medsebojno ljubezen. Molimo torej s sv. Pavlom, da bi naša ljubezen drug do drugega rastla od dne do dne, ne pa izginjala od dne do dne. Če boste prejeli v domovino „Rafaela", vi ki imate svoje drage daleč v tujini, vsedite se družina skupaj, pogovorite se o naših Izseljencih in jim potem skupaj napišite pismo polno izlivov ljubezni, kakor vam daje lep vzgled sv. Pavel. Pišimo si, „da nam je Bog priča, kako hrepenimo drug po drugem". Matere spomnite se svojih otrok v tujini. Pišite in pošljite jim svoj materin pozdrav in svoj materin blagoslov! Otročiči, spomnite se svojega očeta v tujini ! Pišite mu pismo, ki naj duhti vaše otroške ljubezni do njega! Pišite mu, kako koprnite po njem, da se prej ko prej vrne med vas. In vi, očetje, v tujini, spominjajte se svojih ljubih otro-čičev doma! Saimo enega očeta imajo, in to si ti! Naj jih še ti pozabiš? Naj ti je tujina več ko ljubeljeni otročiči? Naj ti bo pijača več, grdo življenje več? O, potem bi bil slabši ko divja, zver, ki zvesto ljubi svoje mladiče. Bratje in sestre v tujini, spomnite se svojih doma vsaj s pismom, pošljite jim svojo pomoč, radi katere ste odšli. Angel Rafael, podpiraj našo veliko željo in prošnjo: Naj ne mine ljubezen med nami, ki smo otroci enega roda! DRUGO PISMO HOLANDKE IZ SLOVENIJE. Bilo je 4. avgusta, ko je dospel vlak s 200 slovenskimi otroci iz Nemčije in Holandije preko jugoslovanske meje v Jesenice. Zastavice v rokah otrok zaplapolajo, živijo Jugoslavija-klici, pozdravi oblasti in že hitimo naprej. Sami Jugoslovani, le ena je prijaviti za nabor. Dokler tega ne store, se jim ne more ixdati potni list. • * • Uredništvo opominja vse naše državljane, da zadoste predpisu našega Kr. Poslanstva in se do 3 1. oktobra, ti. pismeno javijo na naslov: Kr. Poslanstvo Jugoslavije, DEN HAAG, Nassaulaan 6. Opozarjamo še enkrat, da se ni treba prav nič bati, niti onim ne, ki bodo šli na nabor, ker ne bo treba iti k vojakom. Opozarjamo zlasti na zadnji odstavek razglasa, ki veli, da ne dobi nihče potnega 1'sta, ki se ne bo javil in prišel k vojaškemu pregledu! Radi novih potnih listov ne imejte skrbi! Če vam je veljavnost potnih listov potekla, jih oddajte Kr. Konsulatu v Heerlen. Po I 5. novembru so bodo izdali novi potni listi. Občine in policije so obveščen«, da vam ne bodo delale nobene sitnosti radi odposlanih potnih listov. Za nov potni list treba priložiti eno novo fotografijo. Novo društvo v Chevremont-Kerkrade. Zopet novo društvo! Res naše organizatorično delo gre prav lepo naprej. Dne 2. avgusta se je vršil v patronatu v Chevremont ustanovni občni zbor novega društva sv. Barbare. Društvo bo imelo ime Chevremont-Kerkrade, ker so člani iz obeh krajev. Svoj sedež ima v patronatu v Chevremont. Občnega zbora so se udeležili poleg nad 40 naših rojakov še vlč. g. J. Krijn, domači župnik, župan iz Kerkrade g. A. Habets, duhovni vodja „Zveze" p. Teotim in g. Oberžan. Predsednik pripravljalnega odbora g. Rudolf Ravnikar je v prav lepem govoru utemeljil pomen in potrebo novega društva. Govorili so še: gg. župan, župnik, p. Teotim in g. Oberžan. Izvolil se je odbor: predsednik R. Ravnikar (stanuje Chevremont, Kastanienlaan 41), podpredsednik L. Slapnik, tajnik Ferd. Osojnik (Kerkrade, Holzstr. 10), blagajnik I. Beline, — K novemu društvu se je prijavilo 35 članov. Novemu društvu želimo prav obilo lepega napredka, njegovemu odboru pa veliko uspeha pri težkem začetnem delu! Razne novice. Poroke. Vincencij Oblak, stanujoč v Spekholzerheide, Graverstr. 122., doma iz Griž pri Celju se je poročil dne 19. sept. v farni cerkvi v Heerlenu s Poljakinjo gdč. Marijo Karpinski iz Heerlena. Leopold Kajbič, stanujoč v Heerlerheide, Anjelierstr. 93 doma iz Vranskega pri Celju se je poročil dne 27. sept. z gdč. Frančiško Učakar, ki je prišla pred par tedni iz svoje domovine. Da bilo bi srečno! Predsednik društva iz Brunssuma izjavlja, da je mesar J. Frankort Spronck iz Brunssuma priznal, da je prodal pokvarjeno stegno, ki je bilo potem na licitaciji 15. avg. prodano, in da torej ne zadene odbor nikaka krivda. Mesar je potem vzel stegno proti vrnitvi denarja nazaj. V Brunssumu dobimo godbo. 2e več let so ležali godbeni instrumenti in čakali „boljših časov". Sedaj so prišli ti boljši časi, kakor vsi upamo, ker instrumenti so bili odposlani v popravilo in jih vsak čas pričakujejo, da dospejo popravljeni in zboljšani nazaj. Potem se bo pa začela godba, da bo veselje! Sicer imamo pa že sedaj veliko veselja. Ker tudi sedaj ne lenarimo. Naš marljivi Alojzij Velenšek iz Langenbergkolonie, Hazenkampstr. 76 prav pridno uči našo mladino note, da ko pridejo instrumenti, bomo lahko kar zgrabili in zaigrali. Fantje, le korajžo! To bo vam v veselje, nam vsem pa v ponos, če boste lepo zaigrali! Bodite pošteni! Na „Juliji" je delal, pa se je naveličal tega knapovskega življenja neki F. T. Pa to bi še ne bilo nič hudega. Storil pa je nekaj, kar je in ostane fiam vsem poštenim Slovencem v sramoto. Nakupil si je od raznih agentov več najboljših oblek, zlato uro z zlato verižico, gramofon, fino kolo, veliko jedilnega orodja — „pozabil" vse skupaj plačati, in potegnil preko meje...... Pustil je fant svoje papirje pri rudniku, saj bo vendar lahko doma finega gospoda „špilal" — pa seje fant pošteno urezal. Neizprosna pest policije mu namreč ni prizanesla. Zgrabili so ga v do-dovini in tako bo smel pred sodnijo poslušati druge vrste „gromofon"...... Še enkrat: Bodite pošteni! Prišel je 1 7. sept. v pisarno našega izseljeniškega duhovnika mlad človek-Jugoslovan, ki je bil že z dne 15. avgusta na rudniku Oranje Nassau IV. odpuščen. Prosil je na vse lepe načine, naj se mu vender pomaga, da dobi zopet delo. „Niste ničesar zakrivili? Ste kdaj „bumlali"? Ste imeli kedaj mogoče s policijo opravka?" Na vsako vprašanje odločem: „Ne!" „Dobro, če res niste nič sami krivi, mislim, vam bom lahko pomagal!" Duhovnik napiše nadinženirju dobosedo to le pismo: „Delavec A. G. št....... je bil s 15. tm. na Vašem rudniku odpuščen. Ker ubog mož ni zamudil niti enega dne dela, razun ko je bil bolan, si dovoljujem vljudno in nujno prositi, da moža zopet zaposlite, V slučaju, da to nikakor ni mogoče, prosim, da mi sporočite vzrok odpustitve. Z najodličnejšim spoštovanjem". Prišel je odgovor: „Tega moža žal ne morem več sprejeti v delo. Z najodličnejšim spoštovanjem. Ing. B." Drugi dan zopet pride mož, ponovno zatrjuje, da je bil po nedolžnem odpuščen. Ali po preteku 24 ur so ga že iskali orožniki — tata, ki je pobegnil preko meje z novim kolesom...... Kaj rečete vi k temu? Je-li, kako nespameten je vsak, ki se za tatu poteguje in mu hoče še delo preskrbeti. Ali rečem vam: le usmiljenje je narekovalo našemu duhovniku, da je pomagal doslej vsakomur, ne da bi vprašal kdo in odkod je. Zal, da odslej ne more več tako. Vsak, ki želi kako intervencijo, naj prinese od predsednika društva potrdilo, da je vreden posredovanja in, da je pošten človek! Krasna manifestacija Slovenske pesmi v Heerlerheide. Slovesnost za slovesnostjo......! Komaj smo jih razvrstili na posamezne nedelje. Toda proslava, ki se je vršila v nedeljo 4. oktobra v Heerlerheide, je bila ena najlepših, naj-prisrčnejših. Pevski odsek si je nabavil novo zastavo. Ob 3. pop. je bila blagoslovljena v cerkvi sv. Kornelija v Heerlerheide; cerkveni obred je izvršil tamkajšni g. župnik ob asistenci domačih gg. kaplanov, pridigal je p. Teotim. Njegovo pridigo prinašamo na drugem mestu. Po cerkveni slovesnosti se je razvil veličasten sprevod z godbo preko Kampstraat v lokal „Augustus", udeležilo se je obhoda do 700 ljudi. Dvorana pri „Augustus" je bila kaj lično ovenčana — pripravljena za veselo vinsko trgatev. Le žal, da je bila premajhna in niso mogli vsi ljudje sedeti. Mala deklica Zajčeva nas je prav presenetila s svojo deklamacijo „Slovanski dan...", nato je pozdravil navzoče načelnik odseka g. Kari. Rožanc, v nemškem jeziku je spregovoril dobrodošlico številnim holandskim in madjars-kim gostom g. M. Strucelj, pozdravili so še razni zastopniki društev. — Nastopili so razni pevski zbori, kakor „Zvon" iz Eysdena, Belgija, ki je žel za svoja izvrstna izvajanja prav buren aplavz, združeni pevci vseh odsekov društev sv. Barbare iz Holandije, tako v moškem, kakor mešanem zboru; nastopli so dalje tudi, — in to nas je zelo veselilo, — ho-landski pevci iz Heerlerheide. Po pevskem koncertu se je vršila „vinska trgatev" — čisto v slovenskem smislu, kakor se pač obhaja doma. Potekla je v najlepšem razpoloženju in v splošno zadovoljnost. Ljudje so govorili, da takih proslav si žele še mnogokrat. Res, vsa čast našim pevskim zborom in priznanje njihovih vodjem, ki so dosegli v kratkem času tako lepe uspehe! ZA SMEH. V rudniku. Delovodja: „Parle vous franke?" (Govorite francosko? ) Kranjski Janez: „Ja, ja! Kako pa znajo oni, da sem jaz Parletov France?" Delo z glavo. Kmet je vozil odvetniku drva iz gozda in zahteval za delo I 00 dinarjev. To je bilo odvetniku preveč. Toda kmet mu reče: „Saj si tudi vi za vsako tožbo date plačati še več ko 100 din. in vendar vam tožbe ni težko storiti!" — „Da prijatelj moj, toda jaz moram delati z glavo!" — „Saj so morali tudi moji voli delati v glavo; ali mislitee, da so z repom vlekli?" Prevzetnost: a) Dobra letina. Kmet postreže prijatelju z vinom: „Vidiš, dragi, takega pridelam jaz v svoji gorici!" b) Slaba letina: Kmet istemu prijatelju: „Je li da je kislo? Pa kaj si hočem, kakoršnega je Bog dal, tak pa je!" * Sredi mokro-veselega popivanja je začel Kovač iznenada glasno jakoti. .,K-k-kaj pa ti je?" so prestrašeni vprašali pajdaši. .Hja," je jecljal Kovač, „t-Ntule sedim in pijančujem, da b« pozabil svojo st-st-staro, ko bom pa p-p-potem prišel d-domov, jo bom videl dv-dv-dvojno......" WINTERSLAG V BELGIJI. DELAVEC MATEJ TALBOT. (Nadaljevanje.) „Naj bo norčija ali kar če! Imenitno je bilo pa Ie!" „Tak ,da daje za pijačo?" „O da, da! Po to ni še nič! Čujte, kaj je bilo zadnjo soboto! Dobili smo tedensko plačo kot ponavadi. Pa smo jo spet kar ponavadi zavili k „Veselemu srcu". Matej stppi h krčmarju in mu ponudi ves zaslužek in reče: Na, veseli stric — veselo srce! V hranilnico sem prinesel: toči, dokler bo segel kapital! — To je bilo pijače!" „Ampak v sredo potem, v sredo! V sredo, ko je že zdavnaj zmanjkalo vrvice, se je Matej nekam kislo držal. Veseli stric mu ni hotel dati na kredo — samo do sobote — nič; mencal je in stopical in se izgovadjal, da ne more. Matej pa potegne skoraj nove čevlje z nog: Na, toči, kolikor so vredni! Ko smo jih pognali po grlu, jo je pa Matej pobiral v samih nogavičicah domov. Dež je škropil in reklo je: cap, cap, cap." „Ha, ha, ha, ha, ha, ha, ha!" .O drugače pa drži nase! Nikdar povaljan, zmeraj snažen, čist in umit. Po delu je prvo, da se umije in snažno preobleče. „No, saj v četrtek se je tudi videlo, da ga jemalo sram, Kdo ne pozna v Winterslagu Venetove družine? Saj je neki slovenski duhovnik rekel Ventovi mami: „moj kaplan." In res, ali ni že ta „mama", kakor jo vsi imenujejo, v svoji misijonski gorečnosti toliko dobrega storila? Njéno največje misijonsko delo pa je gotovo to, da je s svojo katoliško vzgojo in posebno s svojo molitvijo dosegla, da se je njena hči posvetila misijonski službi. Šest let je živela Sestra Guntram — to je namreč hči blage gospe Vene — v Maastrichtu, v Holandiji. Kot vredna pos-nemovalka gorečega škofa sv. Karola Boromejskega — bila je namreč v kongregaciji sv. Karola Bor. — se je odločila, da odide v Indijo med pagane. 26 let stara je zapustila svoje stariše, svoja brata, in se odpeljala 1 6. septembra ti. preko širokega oceana. Njena imaima ne joče za njo, saj ve, da si je njen otrok izbral „najboljši del, ki ji ne bo odvzet." Vrli Venetovi družini, ki stanuje v Winterslagu, Engel-hofstr. 9. moremo samo častitati k tej veliki časti, da je darovala svojega otroka za Boga in Cerkev. Dal Bog, da bili i iz drUgih naših družin poklicani delavci v božje vinograde! da je capal v samih nogavicah domov. Kar tja nekam mimo je gledal." „Le to je čudno, da nima nikdar mačka, pa naj ga še toliko pretoči; ali pa ga zna tako skrivati. Zjutraj je ves čvrst, ob uri na delu; še nikdar ni zamudil. Meni vse brenči po glavi in želodec je ena sama rana, vsak pes me oblaja, ko voha, da imam „mačka", in gledati moram, kako se bom splazil na delo, da me polir ne zaloti, če sem zamudil." „Z eno besedo: vesel fant dobrega srca! Če je nakajen, ne vpije, ne kriči in se ne krega; vesel je in se smeje; kvečemu, če kaj zakolne. Zakolne pa rad!" „No ja, nekaj mora reči!" Tako in podobno so presojali zidarji in delavci Pember- tonovi novega tovariša Mateja Talbota. # Domači so ga presojali nekoliko drugače. „Kaj bo z Matejem?" je tožila mati. „Baraba je!" se je hudoval oče. „2e tri leta ni bil ne pri spovedi, ne pri sv. obhajilu. Moli menda tudi nič ne. Kaj bo molil! Vsak večer je trd od pijače. Zjutraj pa tudi ni časa — komaj za križ, če ga še sploh naredi. K maši ob nedeljah — če gre iz navade. Opomini so mu bob ob steno." Sestra mu je očitala: „Matej, poglej, kakšen si! Materi ne daš okroglega od svoje plače. Oče mora sam skrbeti za vse in toliko nas je! Ti pa mečeš denar v kraj za tisto peklensko žganico." Pred očetom in pred materjo pa ga je zagovarjala: „Da bi le pijančevanje pustil! Saj ni hudoben, saj je tako dobrega srca! Iz pijančevanja, iz te edine zablode izvira vse hudo zanj. Še nikdar nisem slišala, da bi kake grdobije uganjal kot nekateri. Je najčistejši izmed vseh ljudi. Še če kdo zine kakšno šalo, ki ni, da bi jo rekel, ves zardi. Samo ta pijača!" „Kaj, ko bi ga oženili? Liza, kaj praviš?" je povzel oče. „Ko bi ga oženili?" „Prav bi bilo, mislim, Liza. Skrb za ženo, za otročičke, če bi mu jih Bog dal, skrb za ognjišče bi ga morda streznila. In če bi mu Bog naklonil dobro žensko —." „Saj; če bi mu Bog naklonil dobro žensko!" „Reci mu ti, Liza!" Ko pa je mati Liza napeljala po dobro pretehtana pripravi in natančno premišljenem uvodu besedo na ženitev: ,,— kaj praviš, Matej, kaj če bi se oženil" — se je Matej mehko nasmehnil in kot nekako žalostno objel mater in rekel: „Oh mati, ko .pa ste vi edina ženska, ki jo imam rad!" (Se nadaljuje.) ZA SMEH. Kako se hudič jezi. Janez je imel navado, da je ob vsaki priliki rekel: „Primojdunaj!" Ko ga nekdo opomni, da je to greh, se odreže takole: „Dobro delo, dobro delo, pravim jaz, ne pa greh. Le poslušaj! Če bi rekel: pri moji duši, česar me Bog varuj, bi to bilo greh. A jaz ne pravim tako. Jaz zavpijem: Primojdu —, satan me že sliši. Halo pa vzame pero v roke in zapiše: Janez se priduša! Jaz pa pravim: -mojdunaj! Tristomedvedov! Sedaj mora pa hudič brisati. Tako zvijem hudobo, da se jezi. In hudiča jeziti je prav dobro delo. Tako mislim jaz, primodunaj, pa bo že res! „Moj mož je čisto drugačnega značaja nego sem jaz. Jaz pojem, on pa godrnja in kolne." „Veš kaj, nehaj peti, potem bo najbrže tudi on nehal kleti." Jugoslovanska izvozna zadruga isce GOSTILNIČARJE za prodajo jugoslovanskih vin. Interesenti naj se blagovolijo obrniti na zastopnika zadruge Rado Meznaric, Hoensbroek Ritrastr. 33. Holandija, Najboljša zavarovalnica za rudarje: Nederlandsche Maatschappij v. Verzekering Hoofdkantoor Den Haag Vplačila: 1.25 fl mesečno za slučaj nezgode 3.75 fl „ „ „ bolezni Zavarovanec prejema: v smrtnem slučaju: 250 fl. pri stalni nesposobnosti: 1000 fl. pri začasni nesposobnosti: 6 fl tedensko itd. Ker je zavarovalnica jako ugodna, se Jugoslovanom ftriporoca. Jugoslovanski zastopniki zavarovalnice: Oavorln Brccko, Tumulus 3. a. EYSDEN / Belgija / Ivan Korltnlk, Kampstraat 37. LUTTERADE. I. Mcrcnlk, Schanservvec 20. NIEUWENHAÜEN I. Novak, Klctstraat. HOENSBROEK Iscejo se novi zastopniki, javiti se jc treba na naslov: Jean Haemers, Tudderscherweg 36. S IT TAR D IIIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH Z.1H.1B. PIVO MORATE ZAHTEVATI! DOBITE GA POVSOD ZALOGE DEN HAAG HEERLEN TELEFON 205 Zahtevajte Z.H.B. pivo v steklenicah! Kdor ga enkrat poskusi, ostane stalen odjemalec