Eazstava ženskih rocnili del v ,,Mestnem domu" v Ljubljani. Ne sodi v področje našega lista, da bi pisali strokovnjaško oceno o razstavi ženskib ročnih del, ki je v polpreteklih dneh zanimala s popolnim opravičenjern 8lovensko javnost in ki so jo zatvorili s prelepim moralnim in nienda tudi financijelnim uspebom dne 7. t. "m. Po našib mislih je imela ta razstava — prva svoje vrste v Slovencih — dvojen namen: prvič je hotela pomagati družbi sv. Cirila in Metoda in drugič je hotela biti samo razstava ženskih ročnih del, a ne razstava umetnin. In ali je izpolnila to dvojno svojo nalogo? Da! Mnogo upanja je torej rodilo mnogo uspeha, kar pri Slovencih ni običajno. Zatorsj sinemo domnevati, da je delu zagotovljen uspeh tamkaj in tedaj, kadar se ga primejo ženske roke. Kakor nismo prijatelji nemških citatov, vendar ne moremo v tem slučaju prezreti zavedljivih besedi, ki nam jib govori nemški pesnik: Ebret die Frauen, denn sie flechten und weben himmlische Rosen in's irdische Leben! — S tem je napravljen naš splošni poklon vsem razstavljalkam, z dostavkom seveda, da so tiste nebeške rože bile uv*ezene v platno in svilo ter pričarane na papir . . . Razstavljenih je bilo nad 2000 del najrazličnejših slogov in v vseh mogočib tehnikah. Sploh pa je obsezala razstava: 1.) dela, ki so se rodila pod spretnimi prsti naših starih mater, 2.) dela, ki sodijo v danasnje moderne dneve in 3.) dela, ki bi jih krstili z narodnim, slovanskim blagom. Zastopani pa so bili — najbrže nehote in nevede — tudi Turki, Kitajci, Japonci in Perzijci, ki so se v takih delih pospeli na vrbunec popolnosti, ki pa vzlic temu pravzaprav ne sodijo v razstavo del slovenskih ženskib rok! Mestna osemrazredna dekliška šola v Ljubljani bodi imenovana na prvem mestu. Nedolžne ročice so napletle in navezle obilico čednib in lepih del, ki so mladim razstavljalkam v najlepso čast, a takisto tudi vztrajnim učiteljicam, ki so tako zbudile čvrsto umevanje in plemenit okus v mladih očeh in dovzetnih srcih. V tem oddelku je bil razviden ves razvitek ročnih del od priraitivnega do popolnega in kompliciranega: razvoj dušice od dremajoče nezavednoati do razcvitajoče se samostalnosti. Središče zanimanja je trorila višja dekliška šola v Ljubljani, oziroma nje nadzorovalna dama in učiteljica ročnih del, gdč. M. Wes snerjeva, pod katere veščim in požrtvo- valnim vodstvom so izdelale njene gojenke naravnost krasne reči. Aplikacija, belo in umetno vezenje, slovanski, baroški in orijentalski motivi, irske čipke (solnčnik), dve preprogi v amirna-načinu, filet guipure, blazine, prtiči, poletači, kačji pastir (paravent), dve potezali, burza — vse fino dovršeno, nekaj v slovanskih motivih (po načrtih prof. Misa), drugo v bogatih ornamentih, še drugo v zlati vezenini. Tudi nekaj lepih akvarelov je bilo videti. Slikali so jih mladi čopiči, ki jih spretno in z izbranim okusom namaka v harmonične barve g. prof. S i č. Ljubljana mora biti ponosna na tak zavod! Uršulinska šola je razstavila tudi več jako lepih in okusnih del. Omeniti nam je posebno slikanje z iglo (ženska glava, idila z morja in razni ptieki.) Precej pri vhodu so zbujala pozornost dela samouke rSlovenke z dežele," gospe Pavlinke Resraanove. Med kolovratom in predivom tja do umetne vezenine in domačega finega platua je bilo razgrnjeno pred nami te vrle gospodinje z delom in naporom pretkano življenje, ki ga je posvetila zgolj svojemu domačemu ognjišču. Med čipkami je imenovati tiste, ki jih je razstavil gospod Dragotin Lapajne iz Idrije, gospa Erhovnic iz Ribnice in gdč. Gangl (venecijanske) iz Metlike. Ta poslednja je imela svojo bogato izložbo, ki pričuje o nje izredni marljivosti in vztrajnosti. Vsa njena dela so izvršena skrbno in okusno in so namenjena praktični gospodinji. Lepo in bogato zbirko je imela tudi gdč. Drenikova, priznanja vredna so pa tudi dela preprostega Ijudstva iz Prezida na Hrvaškem. Seveda nam ni moči navesti vseb del. Zatorej le bolj površno, kakor pristoji nestrokovnjakom: Gospa Gollova je razstavila nad 100 let star robec, fino vezen na holandskemt steklenem batistu; gospa dr. Tavčarjeva zastor v elegantni aplikaciji; gospa Hribarjeva lepe vžganine v lesu; gdč. Šantl, učiteljica v II. Bistrici, prelep zastor; gdč. Zalka Novakova, član dunajske nVesae", prizor z lova, alikan z iglo na usnje, in pečni zaslon (prihajajoča jesen); gdč. Ruža Severjeva, takisto član dunajske nVesne", zaslon v moderni aplikaciji, predstavljajoč 3 dobe človeškega življenja; gdč. Senekovičeva jako lepo štolo ; gospa Hofbauerjeva dva mašna plašča; gdč. Kadivče va jako skrbno izvedena defa v izvirnih kranjskih motivih i. t. d., i. t. d. Zanimiva je bila tudi zbirka Sadnikarjeva, Pfeiferjeva in muzejska, ki je budila v obiskovalcih spoštovanje do naših prababic in ki reprezentuje lepo vrednost ter brani lep del naše kulturne zgodovine. Razstavljenih je bilo tudi več slikarij na papir, platno in svilo. Med temi je imenovati slikane solnčnike in dela gdč. M. Povšetove, ki pričajo o nje finem okusu in vztrajni pridnosti. Vsa razstava je napravljala najlepši, najpopolnejši vtisk, zlasti tudi zato, ker ni bila nje uredba muzejskega značaja. Oko ni bilo upehano, dub vedno pozoren, pri vsakem koraku pobvala večja, priznanje iskrenejše. A motili bi se, 5e menimo, da je bila vsa razstava samo produkt ženskib rožnih del. Saj so tudi možje, ki jim je življenje težko brez ženske družbe, posegli vmes. Tako so zašla tudi v to razstavo ženskih ročnih del nekatera dela moških rok. Imenujmo le tov. Kleča, učitelja v Ljubljani, ki je razstavil lepo preprogo z bnjnim cvetičnim okrasjem. In cvetje sodi med cvetje!