Januš Golec: Leta 1917. umrli g. Jožef Kralj, dolgoletni župnik in dekan na Zavrču v Halozah, je rad pripovedoval kot svarilen zgled kmečkim škrtljavcem in skopuhom resnično zgodbo o Dikadoji. Površna fotografija Dikadoje Desetletja pred svetovno vojno je bii znan po Halozah berač Dikadoja. Kje mu je mati podarila žiyljenje, o tem molči ustno izročilo. Sam ni mogel zaupati radovednežem rojstnega kraja, ker je izsuval komaj in komaj iz sebe par človeških glasov, iz katerih je zložil narod njemu samemu ime ter ga je krstil za »Dikadojo«. Bil je na pol mutast ter najbrž tudi gluh, sicer pa krepko zrasel pohajač ter delamržnež. Hranili in oblačili so ga usmiljeni Haložani, dasi bi se z lahkoto sam preživljal s kmečkim deiom. Njegova posebnost so bile haloške koline ali fureži, kateri so sloveli v predvojni dobi kot pravi domači ter Ijudski prazniki. Dakadoji ni ušel noben večji furež. Haložani so pripovedovali, da razbere v zimskem času zgodaj zjutraj iz proti nebu se dvigajoče mogočnosti dima, pri kateri hiši bodo zaklali dotično jutro kaj posebno težkega ter izdatnega. Kakor hitro je presodil ter določil s kakega razgleduega griča smer ter kraj kolin, jo je ubral tjakaj in je že bil deležen prvih kolinskih dobrot — jeter. Kmetje ga niso gonili ob teh slovesnih prilikah od hiš. Užival je svinjske darove za pečjo, dokler ni zakoiobaril furež oznanjajoč dim pri kakem drugem dobrotniku. Cb času kolin se je odebelil lenoba, da je komaj kobacal z enega hriba na drugega. Haložani so se navadili z leti na nepovabljenega gosta in mu niti zamerili niso, ker je živel prav dobro liki ptice pod nebom brez setve in žetve. Zakonca Čorbek Na Turškem vrhu v župniji Zavrč sta gospodarila v onih dobrih časih pred vojno prav dobro zakonca Blaž in Marjeta Čorbek. Dasi jima Bog ni naklonil haloškega blagoslova — kopice otrok, pa nista bila kot samotarja na lepi posesti samo štedljiva, ampak naravnost prava — skopuha! Sveta jima ni bila niti haloška navada praznovanja fureža. Kar sta zredila svinjskega za zakol, sta pospravila sama, ne. da bi bila vabila na domači praznik sosede. V pomoč jima je bil pri razdelavi kolin edino pcdobno škrtljavi Salatjekov Tuna iz Dobrave. Podčrtana skrivnost Čorbekovih furežev je bila šs ta, da niti Dikadoja ni uganil, kdaj so kolinili. Beraški prihaiač se je zglašal na Čorbekovini ali pred ali po furežu in se je moral zadovoliiti z voglorn zmesnega kruha, če ni maral lačen od hiše. Slueajno na kolinah Kakor slepa kura zrno je zadel debeli ter močni Dikadoja nekega jutra par dni pred božičnimi prazniki pri Čorbekovih na furež. Ravno so harali v kropu debelega iirolenka, ko se je zarežal škodoželjno za hrbtom v delo zatopljanih Čorbekov in mesarja Tuneta Dikadoja. Gospodinja Marjeta se je tako prestrašila, da je na ves glas kriknila: »Jezus Marija, ta gladovnjak nam bo pospravil polovico praseta! Odpravita to nenasitno lakoto, sicer ga borao morali pitati čez cele — dolge praznike!« Dikadoja ni razumel skopuškega očitka, roke je prekrižal na hrbtu, se zagledal z zadovoljnira posmehom v mastno pečenko, s katere so strugali s starimi žlicami kolinarji ščetine. Ko je bil prolenk obešen za zadnji nogi ter pripravljen za razpolovitev, se je spustil mesar Tuna z mutcem v razgovor s kazanjem. Dopovedal je beraču, naj gre k obdravskemu mesarju Debelaku na mejo barbarške ter zavrčke župnije in mu naj prinese na vrh veliko mesarsko klado. Dikadoja je kimal na desno ter levo in kazal, da razume, kaj hočejo od njega. Ko mu je ponudil gospodar še par šilcev tropinovca, jo je ubral brez obotavljanja v grabo po za navadnega človeka veliko pretežko breme za toliko razdaljo navzdol ter zopet navzgor. Dikadoja je odšklapotal po klado, skopuška trojica pa v glasen krohot, ker se je znebila tako poceni orjaškega potepuha, kateri bi bil jedel nekaj dni za dobre tri. Ko so se od srca nasmejali gluhonemi lahkovernosti, so pospešili delo v prepričanju, da požeruha najbrž ne bo nazaj, ko bo zagledal toliko težo, kateri ne bo kos pri prirojeni in vkoreninjeni lenobi. Za slučaj, da bi se le vrnil, bo našel vse zaklenjeno po hitro opravljenem furežu in naj odide nadlega malharska za praznike kam drugam, saj so Haloze razsežne. S težko klado v vrata Dikadoja se je prestrašil na prvi po« gled res težke ter obilne mesarske klade. Ako se mu ne bi bil Debelak posmehoval, ker so ga skopuhi na Turškem vrhu tako na debelo potegnili, bi bil vzel milo za drago ter odšel praznih rok. Kakor hitro pa je razbral v nezakrivljeni omejenosti, a telesni izredni moči, da hočeta briti norca iz njega kar dve partiji, je dvignil brez priprav trinožno klado, si jo naložil na rame in hajdi z njo proti cilju kljub ugovarjanju naenkrat presenečenega mesarja. Kmalu popoldne je prisopihal liki kovaški meh mutec oznojen, kakor še najbrž nikoli v življenju, s klado na Čorbekovino, katero je našel skrbno zaklenjeno in nikjer žive človeške duše. Rignil je iz prsnih globin kot razbesnili bivol, postavil klado na tla, jo zopet pograbil z obema šapama, jo zavihtel z vso goljatsko močjo in jo treščil v hrastova kletna vrata! S podboji vred so se razletela na drobne kose ... Prvi pogled v klet je razblinil veo podivjano beračevo jezo. Mesto, da bi bil znova zarjul, je krohotnil, kolikor je mogel. Z železne spone v obokani kleti sta ga trenutno potolažili za zadnje noge viseči polovici Čorbekovega prolenka, za katerega je vlačil po tako dolgi ter mučni poti težko mesarsko klado. Ni premišljal, kaj bi storil, kako bi se maščeval nad skopuhi. Klado je pustil, kamor se je bila zakotalila, snel je razpolovljenega praseta, si naložil vsako polovico na levo ter desno ramo in je ša odnesel s seboj za razsekavanje mesa pripravljen daljši nož ter sekirico in zapustil klet blaženega obraza. Izpred kleti je še zagrozil pri oknu v hiši zaklenjenima Čorbekoma in je odklopotal z v najkrajšem času zasluženim božičnim furežom v grabo, iz katere je bil prinesel leseno klado. Dikadoja dobrotnik V gluhonemem življenju najbrž najsrečnejši malhar je pritovoril neovirano koline do najbolj siromašnega viničarja v zavrčki fari. Tam je kar sam razsekal ter razrezal vsako polovico prolenka na več prav izdatnih komadov s Corbekovira nožem ter sekirico. Največji falad je podaril viničarju, pri katerem je mesaril med smehom ter nerazumljivo zadovoljnim riganjem. Ostale dele je zložil v izposojeni koš, s katerim je romal celo noč od vrha do vrha ter razdeljeval najlepšo liki repa belo svinjsko pečenko med siromake, kateri niti za božične praznike niso imeli kaj koliniti. * Kako je zamenjal gluhi ter mutasti bebec Debelakovo klado za Čorbekovega prolenka, se je razletelo v par dneh po celih Halozah. Haložani so bili odločno na Dikadojevi strani in so privoščili prav od srca znanima skopuhoma mesto svinjskega mesa za najlepše božične praznike — leseno klado! Kdor trpi škodo, ga doleti še posmeh. Tako je bilo tudi z Blažem ter Marjeto Čorbek, ki beraškega kolinarja niti ovadila nista iz strahu, da bi jima v razjarjeni neodgovornosti ne posadil še rdečega petelina na streho lepe domačije.