238
Zdraviteljske pisma
od kolere.
4. 'pismo.
Kolero spoznati ni težko, kadar se je kje kot kuga prikazala, to je, da je že več ljudi za njo zbolelo ali po-merlo. Ko pa tu in tam le p osa m no ljudi napada, je spoznati ni tako lahko, kakor marsikdo misli, — to že spada v zdraviteljsko umetnost. Ker tedaj ljudje kolere prav ne poznajo, berž zaženo hrup, da je ta in ta za kolero umeri, če le umerje hitro za kakoršno koli bolezen. S kolero naj večjo enakost imajo zavdanja z razjednimi strupi in strupenimi gobami, trebušne všipnjene kile in zavoz-1 janje cev.    Le zdravnik ve vse to natanko ločiti.
Začne se prava (aziatiška) kolera navadno s kru-Ijenjem po trebuha, včasih s šipanjem in potem nastopi: 1) driska; iz začetka gre redko blato od bolnika, kmalo pa voda, ki je zlo enaka tisti, v kteri so kuharce rajž oprale, preden ga kuhati dajo. (To je posebna lastnost ko-lerne driske). Včasih pa le včasih pred drisko ene ure ali ene dni človeka glava boli, je nekako omotičen in klavern.
Včasih, toda redkokterikrat, se koj z drisko začne 2) tudi bije vanje; večidel driska terpi več ur ali tudi nektere dni in potem se le se začne bijevanje; izzačetka meče bolnik iz sebe kar je povžil, potem pa tudi vodeno belkasto ali pa rumeno-zelenkasto stvar; nekter meče lahko iz sebe brez da bi mu posebno hudo delo, nekter pa se zlo davi; 3) strašno žeja bolnika; 4) kmalo hud kerč prime meče (bodeljne"), pa tudi druge ude; 5) glas njegov postaue zmoikel, hripav ali se mu popolnoma zapie; 6) lica vpadejo, 7) bolnik je ves v potu, včasih se prikaže poseben spusaj po koži; 8) je mer zel po celem životu; 9) je zlo nepokojen, da včasih vpije; včasih pa je ves pobit, da le malokterikrat postoka; 10) žilno in serčno bitje zgine, in ker kri zastaja po vsih žilah, tedaj tudi po kožnih, postane vse truplo plavo, začernelo; 11) scavnice gre malo ali cel6 nič od njega (posebna lastnost kolere), 12) večidel se bolnik popolnoma zave do zadnjega diha. — Včasih prestopi kolera v vročinsko bolezen — legar ali tifus.
Naj huja kolera pa je tista, v kteri od bolnika ne gre veliko ne gori ne doli; ti koleri pravijo zdravniki ,5suha kolera". Pri ti koleri ostane vse v želodcu in če-vab; tacega kerč nagloma zlomi.
Hude znamnja so: če bolnik postane ves leden, se ne čuti ne žila ne serce;   če,   brez da se zave, ker-
vava in zlo smerdljiva sokrovica od njega gre; če se pot rok, ki truplo ošlatujejo, zlo prijema; če ne gre celo nič scavnice od bolnika.
Dobre znamnja so pa: če *e truplo spet zgreje, žila in serčno bitje čuti, veliko scavnice od bolnika gre, in če to, kar gori in doli odnjegagre, žolčnato barvo ima.
Iz tega popisa se vidi, da z drisko je večidel začetek kolere, in ker je to še le en kos kolere, je očitno, da naj nihče ob času, kadar kje kolera razsaja, driske ne zanemarja, sicer zapade celi koleri, in kar je pred lahko biti odgnati, bo pozneje težje ali celo ne mogoče. Ponavljati pa se enkrat moramo, da ni ravno vsaka driska ob koleri že en kos kolere, — da naj se tedaj človek ne prestraši, da že kolero ima, če ima drisko; saj je dr. Pfeufer iz natančnih zapisov zdraviteljskih posnel, da lani, ko je bila kolera v Monakovem, je 12.000 oseb drisko imelo brez kolere.
Popisali smo pa dalje kolero tukaj bolj razločno za tega voljo, da smo svojim bravcem prav očitno pred oči postavili, kako zlo se spreminja v svojem teku od začetka do konca, da iz tega sami lahko spoznajo, če tudi našim besedam verjeti nočejo, da ozdravljenje ne more biti po enem kopitu, z enim zlravilom, in da to le zdravnik razsoditi zamore, kaj je v eni, kaj v drugi dobi pravo. Tako izperva ob driski je treba gorkih pijač, kakor smo jih svetovali v 1. in 2. pismu; če pa je bolnik že ves v koleri, da namreč hudo bljuje, niso gorke pijače več na pravem mestu, sedaj je treba mu večkrat, pa po malem na enkrat, prav mer z le vode (eno žljico na enkrat), ali pa, kjer je mogoče, ledii dajati, da se mu stopi v ustih; to mu tolaži strašno notrajno vročino in žejo, to mu tudi tolaži kozlanje, zakaj le po potolaže-nem bljevanji zamore kakošno zdravilo v njem ostati in mu koristiti.
Da zdravniki še nimamo gotovega zdravila, ki bi vselej pomagalo, ue^nore noben umen človek nam očito-vati, ker so neozl ft.ljjve bolezni bile na svetu in bodo, dokler bo svet stal^rzakaj? Po naših mislih so bolezni tista dolga roka Višje Previdnosti, ktera žive stvari kliče iz tega sveta, preden so še dosegle naj višjo starost, da delajo drugim prostor. Kaj bi nek začeli, ako bi vsak človek šele umeri, ko ga je starost pod koš spravila! Že zdaj hoče*eden druzega snesti — kaj bi še le potem bilo, ako bi vsi ostali do naj višje starosti!
Naj tedaj nihče ne mermra zoper Previdnost Višjo, in naj nihče ne očituje zdravnikom, da niso v stanu vsake bolezni ozdraviti! Kar morejo, radi store, in tadi svoje življenje žertvujejo za ohranjenje življenja druzih in gotovo— brez dobičkarije.    To pričajo kužne bolezni.