Lov s sokol! v naših krajih Lov s sokoli se je izvajal na vzhodu, zlasti na Kitajskem im Japonskem, že dva do tri tisoč let pred Kristusom Razne kane je spremljalo na lov po de«>et t.aoc s^kular jev in ptičarjev. Seveda se je razdelila ta množica lovcev na manjše skup ne, k' so štele po 200 do 300 mož. Ker m manjkalo divjadi, je bil plen ogrvmen Dobre sokole zlasti sokodce (samice so za lov boljše kakor samci). ><"> plačeval) drago. Pri mnogih azijskih narodih niso ve- ljali manj ko najboljši konji. Pr K irgizih kjer je bilo sokol o vanje posebno razvito, je lastnik dobrega sokola-lovca rajši prodal svojo ženo, kakor da bi se ločil od vdane- ga 'Lovskega pomočnika. Med pokloni so se vladarja škorenj najbolj razveselili podarjenih sokolov. 1 urški sul- tani so radi nalagali med dajatvami tudi oddajo sokolov. Tako na p preplavljale v jeseni kočevska tla v takih jatah, da jih je nalovili knez Turjaški sredi 17. stoletja v treh tednih nad 3000. Ali jih je lovil z mrežami ali s sokoli, ali jih je tudi streljal, tega ne pove. Kočevska tla so vabila k sebi prepelice, ker so sejali Kočevarji mnogo prosa. Na žarišču se pa prepelica najrajši pase. Še pred nekaj leti so prihajale ob selitvi prepelice v lepem številu na naše Barje. Bile sio večje ko domače. Zdaj ni ne enih ne drugih mnogo, komaj toliko, da nam po- jejo, da je pet pedi, pet pedi do našega groba. D. ^ L- Delo v zaledju vzhodne fronte Celovški dnevnik »Karntner Zeitung« je pred dobrim tednom objavil zanimivo pismo koroškega rojaka arhitekta Mistelbauerja, ki se s svojim podjetjem mudi v Ukrajini: ne poznamo. Zebljev, na primer ni, a po- magamo si tako. da žico sekamo na 8 cm dolge kose, ki jih na koncu priostrimo. Ti žeblji sicer niso lepi, pa vendar drže. Sploh je tu zelo malo orodja, a kolikor ga je, je obrabljeno ali pa neuporabno. Tako mo- ramo, na primer, vodovodne cevi pošiljati do bližnje traktorske postaje, da dobe po- trebne navoje. Deske so zelo iskano, toda redko blago. Podjetnik v kraju me je te- den dni vlekel s praznimi obljubami, a ko sem uvidel, da ni nič, sem naložil oseca voz starih tramov in jih poslal na najbliž- jo žago. Tam mi bodo nažagali lesa za obi- janje in za odranje. Tako dnevi kratkočasno minevajo, zmerom je polno sprememb in to je vsekakor lepo in zanimivo. Razen tega delamo načrte za nove stavbe, ki jih bomo izgotavljali v modelu. Zadnje mesece sem spoznal mnogo ljudi, ki so prišli iz rajha na vzhod vršit svoje dolžnosti. Vsakdo zastavi svojo delovno si- lo in celega moža, da premagamo mnoge težave, ki se javljajo zmerom nove. Gre sicer sorazmerno počasi, a napredek je vi- den. Načelo, po katerem živimo se glasi: — Ne jezi se, le čudi se! — Ne sprašujemo kako, ampak samo, kaj. Če pod temi pogo- ji pregledamo delo, ki smo ga v enem letu izvršili v tej ogromni deželi, smo v resnici lahko zadovoljni. — Pokrajina sama je le- pa. Vas, v kateri se nahajamo, je zelo raz- sežna. Male, s slamo krite kmečke hiše se skrivajo med visokim drevjem. V prazni Draga »Karntner Zeitung«! Pred dnevi sem te spet videl. Čeprav je številka stara že več ko sedem ni, sem bil zelo vesel, da sem spet lahko čital domač časopis. — Zdaj sem s svojimi uslužbenci zaposlen v Ukra- jini. Nahajamo se v majhni vasici Jarun, kakih 80 km zapadno od Žitomna. Vsem se nam dobro godi. Dela imamo čez glavo — v kmetijstvu in tehniki. Med drugim mo- ramo zgraditi šolsko poslopje in pozidati stanovanjsko hišo za okrožnega kmetijske- ga vodjo. Dalje moramo napeljati vodovod ter urediti kopališče in umivalnice. K te- mu pride še cela kopa drobnih želja, ki jih vsi hočejo imeti izpolnjene. V glavnem povsod manjka opreme. Načrti so hitro iz- gotovljeni. delo samo pa le počasi napre- duje. Če hoče človek izvršiti kako delo, na primer, vodovod, ali če začne graditi novo stavbo, se mu od kraja zdi. da ne bo mo- goče dobiti potrebnega stavbnega gradi- va. Pa če se človek delj časa nahaja tu, spozna, da leži razno gradivo v okolici na- pol izgotovljenih stavb ali pa je kar na planem razloženo, preraslo s plevelom. Na- zadnje pa porabimo tudi staro gradivo raz- padlih poslopij. Na ta način je naš polir v kratkem času »organiziral« potrebne že- lezne cevd, nad tucat traverz, celo množico stavbnega lesa, nove in stare opeke, pa tu- di nekaj okroglega železa. Kljub temu pa se moramo boriti z vse- mi mogočimi težavami, ki jih v domovini K nI t ur n i pregled 150' letnica slikarja Mateja Langusa Neopaženo je poteklo že 9. septembra t. 1. 150 let, kar se je rodil v Kamni go- rici slovenski slikar Matej Langus. Oče mu je bil žebljar in tudi bodoči slikar je moral mlad prijeti za kladivo in kovati. V 18. letu je spoznal slikarstvo pri celov- škem slikarju pl. Schreibersu, ki je v gra- du grofa Thurna slikal sobe. Pri njem je Matej Langus potrkal na "rata tedaj, ko je v naših krajih Napoleon nabiral vo- jake za ilirski polk in se mu je mladi Kam- nogoričan hotel izmakniti. Schreibers ga je res vzel za vajenca; pri njem se je šest let uril v čopiču. Nato se je naselil v Ljub- ljani in slikal. Prištedil si je toliko denar- ja, da je lahko šel na Dunaj in se vpisal na akademijo, kjer je našel med profe- sorji slovenskega rojaka Franca Kavčiča. Na Dunaiu se je tudi seznanil s pesnikom Prešernom in mu ostal do smrti prijatelj. Z Dunaja se je vrnil v Ljubljano to nada- ljeval z delom pri svojem podjetju, prepu- ščajoč sobno slikarstvo mlajšemu bratu, medtem ko se je sam posvečal umetnosti. Važno za Langusov razvoj je bilo biva- nje v deeeli umetnosti — Italiji. Tja je od- potoval i. 1824 in ostal več ko poldrugo le- to. Živel je večidel v Rimu, obiskal pa je tudi Napoli, Firenze, Perugio, Milan. Ne- kaj časa je ostal v Trlestu, nato pa se je zopet naselil v Ljubljani. Vrnil se je z mnogimi kopijami slavnih slikarskih moj- strovin in jih je dobršen del prodal. Poča- si je dobival večja naročila ter se je ma- terialno dokaj dobro uvedel. Bilo mu je 63 let, ko je slikal svod frančiškanske cer- kve v Ljubljani, kar ga je hudo izmučilo. Preden je delo dovršil, je podlegel nagli bolezni. Umrl je 20. oktobra 1855 v Ljub- ljani. Zapustil je dokaj lepo premoženje in naredil ustanovo za sorodnike in kamno- goriške rojake, ki se posvete vedi ali umet- nosti. Langua je ustvaril večje število fresk In mnoge oljnate slike. Freske so večidel v cerkvah ljubljanske okolice. Med drugim je poslikal veliko kupolo v ljubljanski stol- nici in kupolo nad velikim oltarjem, cer- kev na šmarni gori, frančiškansko cerkev v Ljubljani (kjer je pred sekaj leti obno- vil njegove freske restavrator prof. M. Sternen). Langusove nekatere oljnate sli- ke so v ljubljanski stolnici, pa v cerkvah sv. Jakoba, sv. Florijana, pri uršulinkah, pri sv. Petru. V Narodnem muzeju so ohra- njeni nekateri njegovi portreti, nekaj po- dob je v Narodni galeriji. Langusove so številne slike v raznih cerkvah na sloven- skem ozemlju. Umetnostni zgodovinar dr. Fr. Štele, ki je obdelal Langusa v Slov. biografskem le- ksikonu, ga karakterizira takole: »Iz Langusovlh slik odseva njegova meh- ka narava. Ta nežnost se kaže v risbi, v barvah in v kompoziciji. Njegove kompo- zicije so čedne, a nas ne potegnejo za se- boj. Langus je deset let prepozno prijel za čopič. Tudi šola Je nanj slabo vplivala, ker so mu učitelji ponavljali, naj se vodi po antikah in slavnih mojstrih. Res se je Langus pri tem mnogo naučil, stal pa je premalo na lastnih nogah. Langus je do- bro risal, rabil večinama jasne barve, le plastike je premalo; tudi rumenkasto me- gleno ozadje mnogokrat moti. Med deli so najboljši njegovi portreti, na katerih je rad pokazal nekoliko domače pokrajine.« Imel je malo učencev in več učenk. V slovenski likovni umetnosti ostaja za njim trajna sled. Naš jezik Dve časnikarski in še kaj. »Problem novorojsrtev.« (Slovenec, 1. VIII. 1942.) Kakšna so neka stairoroj-stva. Poznamo novorojence in novoponočence, to so pred kratkim rojeni, odnosno poro- čeni Nova poroka je na primer srebrna, če se izvršii s cerkvenim obredom. Novo rojstvo pa ni nič. Kadar je mišljeno, da se po bolezni, operaciji, po gorski turi a/lii bi- vanju ob morju osvežimo in opomoremo, tedaj pravimo, da se kar prerodimo, pre- rojen je. »Pod Svinjo planino je bik zdivjal ki hllapca silovito obdelal z rogovi in kopiti.« (Jutro, 12. VIII. 1942.) Nekako pred dvema letoma sem v »Pro- teusu« obrazložil nekemu našemu pisatelju, ki je bili zapisal, da je krava pri molži brc- nila z zadnjim kopitom, da krava ne spada med kopitarje, marveč med parkljarje, ker nima kopit, marveč parklje. Tu in tam je prevod i« nemščine. Nemec tudi prt govedu kakor pri konju pozna samo »der Huf« in razločuje takole: siloven