List 46.
Oda Bog *)
O ti prostranstva neizmeren, V osnovi bitja sam čutljiv, Vremen tečenja neprezeren, Brez lica v treh osobah živ; Edin in vedno duh povsoten, Nikolj začet, nikir stanoten , Nikomur ved, izkaz, izlog; Ki vse so sabo napolnuje, Objemlje, stvari, ohranuje, Imenovan ki nam je — Bog!
Premeril ocean globoki, Soštel bi pešk in zvezd oči Modrosti bistre um visoki, Le tebi mere, čisla ni! Celo duhovam posvečenim , Iz bleska tvojiga rojenim. Ni moč prebrati tvojih knjig, Ce v tebe misli derzno vprejo , O veličanstvu tvojim mrejo, Ko v večnosti preminjen mig.
Kaosa bitnost pretečeno Iz brezdna večnosti pozval, In večnost, od nekdaj rojeno, Si  v sebi samim osnoval. Po sebi sebe sostavljaje, Iz sebe lastnih sil sijaje ,
Si svit, ki svetu je iztek; Storivši vse z besedo jedno , Se prostiraje v djanju vedno , Si bil, in si, in boš na vek.
Verigo bitij v sebi snuješ, Jedinši v sebi vse živiš, Začetek s končam ti sklepuješ, Življenje, smert dele,  noviš. Kot iskre vderajo, pospe se, Iz tebe sonca tak rode se; Kot zimske mrazne ure v zrak Drobtince irja blesketajo, Se zibljejo, verte, sijajo Pod tabo v brezdnih zvezde tak.
Svetil gorečih milimi i V  nezmernosti širin teko, Namena tvojiga zakoni Zivljenjedarno luč lijo. Pa te ognjene vse lampade, Kristalov žarnih te gromade, Valov kipečih zlat obroč, Bleskeči jasni ti zrakovi, Sviteči skupno vsi svetovi, O tebi so  —  o dnevu noč.
Kot kaplica spušena v morje Je pred teboj oblok nebes, Kaj z mano vred očitno stvorje, In kaj o tebi, kaj si m jez? V nadzračnim oceanu zdatno
v
Ce množim svete vse stokratno Z milionmi druzih  — in če to S teboj primerim, derzen zdenja, Je komaj male pikce tenja, In jez o tebi — nič celo.
Clo nič!   — Pa v meni ti bleskuješ ,
In z veličanstvam svoh dobrot
Ti sebe v meni obrazuješ,
Kot sonce v mali kapli vod.
Nič ! — Pa življenje v meni snuj«,
Na kviško vedno me dviguje
Nesitih želj nekak občut;
On biti mora, duša pravi,
Prevdarja, misli, sklepe stavi:
Jez sim — tedaj in on je tud.
Ti si!  — priroda oznanuje, Pričuje to mi serca krič, Razum me tega uveruje , Ti si! — tedaj jez nisim nič! Vesoljnosti kolence mično, Postavljeno v sredino dično
*) Pričijočo pesem smo zavoljo njene neprecenljive lepote iz rušo — slavjanskiga narečja poslovenili. Po naše bi se ji, znabiti, bolj priložno reklo „l*esem ali Oda v Boga — ali Oda Bogu — ali Oda v božjo slavo i. t. d." Tode mi mislimo, de deržeči se originalniga napisa tudi ne zaidemo, ker nam je čisto in gladko razumljiv in zraven tega v sebi samim pevsko in modroljubno vrednost ima. Bog je predmet cele pesmi od perve do zadne besede, zatorej se po vsi pravici imenovati sme: „Oda Bog."
Zložil jo je v rusko-slavjanskim narečji Gabriel Romanovič Deržavin, pevic glasovit, pogumen vojšak , visokovreden uradnik, zadnič justieminister ruskiga cesarstva, v Kazanu 174.3 rojen in umeri blizo Novogoroda v svoji grajšini Zvanki 8. dneva Rožencveta 1819. Neumerjočo slavo si je z njo pridobil. Urno je prestavljena bila v mnogo evropejskih jezikov, po našimu znanju v latinskiga, poljskiga, in britanskiga. Nar veči čast pa jo je v Azii zadela — čast s ktero se dosihmal gotovo nobena pesem evropejskih jezikov ponositi ne zamore. Kitajski cesar, vladar — kakor se bere — čez blizo tri sto milijonov podložnih, to je ravno tisti cesar, ki kmetistvo tako visoko časti, de po navadi in postavi vsako leto z lastnima rokama orje, brazde reže in seje, jo je namreč v kitajski jezik prestaviti, na nar lepši kinežko svilo z zlatimi čerkami natisniti in v veden spomin in premišlovanje na steno svoje spavne izbe obesiti dal. Rekli bi tedaj, de bo tudi našiga premislika vredna.
O našimu delu ne bomo veliko govorili. Vsak je gospodar svoje sodbe. De se originalu primerjati ne more , je gotova in mi sami to živo čutimo. Kdor je pa skusil boriti se z junaško krepostjo, z neizmernim bogostvam, z bistrotekočo besedo in silovitim d uhani ruskiga jezika, je brez dvombe previžan, de prestavljenje iz njega v naše okorno narečje ni ravno igranje prazdnovavnih lenuhev, in ta bo ali z našim delam poterpljenje imel, ali pa — kar še visi in živejši želimo — predragim našim bravcam z boljšim postregel.
182
Verige krasne člen sim tvoj; Ker jenjal si stvari telesne , Ker duhe si začel nebesne. Si konce zvezal ti z menoj.
Vezilo svetov tak letečih, Mejnik telosostvarenja, Sredinopičje vsih živečih, Začetna čerta božestva , Gromovju z nmam ukazaje, S telesam prašno prenehaje . Sini car, in rob, in červ in bog — Pa tako čudovitno bitje
Od kod je prišlo? Jasen svit je, De ni storitba lastnih rok.
Iztok življenja!  Blag daritelj!
Ti duše moje duh in  car!
Izdihlej tvoj sim, o živitelj !
Modrosti tvoje slavna stvar.
Pravici tvoji voljno bilo.
De smertno brezdno prehodilo
Nesmertno bitje moje bi 5
De v smertnost je moj duh ovil se.
In skozi smert bi povratil se
V nesmertje tvoje večnosti.
Razmotrenju de duše moje, O  večni Bog: nerazumljiv! Mogoče ni clo sence tvoje Načertati, moj čut je živ; In ker dolžnost je slavodatka, Vmerjočim pa krepost le kratka, Drugač ne morem  te častit', Ko serce dvigati do tebe, Pozabiti v stermenju sebe, In bla^odarne solze lit'.
J. Koseški.