-----    198    -----
Angel in dete.
Polnoč je. Svet počiva in luna lije na-nj Za plačo dnevnih trudov sladkobo mirnih sanj 5 Vse spi, — le mati čuje kraj bolniga sinu In tarna in zdihuje, de smili se Bogii!
Ob up so šli zdravniki, molče hiteli preč, In materi zabodli v serce obupa meč; Ah! njeno dete-rož'co ji vertnarica smert Če 'z zemlje presaditi tje gori v rajski vert.
Pa kakor med deževje zašije sončni zrak, Se detešce nasmeja med njenih solzic mrak 5 Vtolažiti si mater, ji vtesiti serce, Ji jame govoriti besedice sladke:
„Oj, mati, mila mati, ne jokajte tak zlo! Me glava že jenjuje, in koj mi bolje bo. Poglejte,  tu kraj  zglavja mil angelček sloni; Me tak prijazno gleda, na smehljej se derži.u
„Oj, mati, poslušajte, kak vabi me seboj; On pravi: Ljubi bratec, potegni jo z menoj; V nebesa zornojasne zbeživa iz zemlje, Vsa polna je hudobe, — preslaba je za te."
„Na nji veselje vmira, se predin se rodi; Še blage sreče vžitek ljudem serce tesni;
In sama radost vtaplja na zemlji se t neslast, In zdihljeji sumijo skoz slednjo mrač in strast.**
„Temnil bi tvoje čelo bojazni nepokoj; Oblival cvetlo lice bi groze hladni znoj; Solze bi ti mračile oči tak jasni cvet, In greha ost zasajal bi v tvoje serce svet.4*
„Oj ne!   Mar z manoj zbegni tje gori v sveti raj; Tam sreča, tu neznana, nam sije vekomaj; Nebeškimu Očetu boš tamkej hvalo pel, Se z angelci 'zigraval — sam angelček vesel!4*
Tak pravi bolno dete, kar angel govori; Pa mati tarna huje, nji se v težavi zdi, De sinek umiraje že gre ob jasni um , De zgraja v bolni glavi mu že bleditve sum.
In v revi na tla klekne, povzdvigajoč roke:
V  molitev za edinca se ji zmeni serce; Na zdihljejih-perotah pošilja ga Bogu, Bi rada ga zmenila za miliga sinu.
In dolgo, dolgo moli, le kakor mati zna,
Ki ve, de Bog rad skuša, pa v skušnji moč tud1 da:
Obup že v sercu gasne, spet up dobiva moč,
Pa detešce zastoka, in pravi jokajoč:
„Oj, mati, huda mati, ah, ne molite več! Ne vidite, de angel od mene bega preč? Namest veselja sije z oči mu žalost zdaj: Bojim se, de bo zbegnil brez mene v sveti raj.*
In mati plane kviško, ga stisne na serce', Gorkeje oblijejo nje brhke ga solze, Ter pravi: „Hudo dete, kak mi serce moriš! Kaj srota bom počela, če ti mi ubežiš?"
K nji se nakloni milo, in pravi otročič: „Le majhno poterpite, ne jokajte se nič; Dobil bom gori krila, se vernil bom vesel, In vas iz revne zemlje v nebesa zlate vzel.**
„Ah glejte, spet me vabi; pustite naj grem ž njim; Kaj hočem neki tukaj; zadosti že terpim !tf In dete se nasmehne ji enkrat še ljubko, Še zdihne — in uide za angelam v nebo.
V  tem mine noč, in zarja v zagorju sije spet, In radostno se zdrami v življenje čili svet;
Pa mati nič ne vidi, nič svet je ne skerbi, Za sinam odletelim v nebesa se želi.
Rodoljub Ledinski.