54                                                            Listek.
željo, naj bi se   poskrbelo   za antologijo   slovenskih poezij  v nemškem prevodu v kateri izmed najbolj razširjenih nemških knjižnih izdaj.
Dovoljeno mi bodi, da objavim nekoliko tega, kar sem jaz svoje-dobno storil, da bi dosegel ta namen; upam namreč, da s tem morda pospešim uresničenje te želje.
Ko je pred kakimi štirimi ali petimi leti prinašala »Siidsteirische Post« prevode slovenskih romanov: Jurčičevega »Desetega brata«, Kersnikovega »Ciklamena* in Detelovega »Velikega grofa«, se je vzbudila v meni ideja, da bi se ti prevodi, morda nekoliko opiljeni, lahko podali v Recla-movi biblioteki širšemu nemškemu občinstvu, ki bi se tako seznanilo s slovenskimi proizvodi; saj ta zbirka prinaša mnogo prevodov iz ruščine, poljščine in češčine ter se gotovo tudi ne bi branila slovenskih. Pisal sem takrat uredništvu »Siidst. Post« ter ji javil ta nasvet, a odgovora nisem dobil Ne vem torej, je li upoštevalo nasvet, ali ne, ali je dobilo neugoden odlok;  ker Reclam saj  ni izdal ničesar.
Ko sem predlanjskim imel nekaj posla z Reclamovo knjigarnico, sem se zopet domislil svoje ideje ter povprašal, ne bi li. sprejeli v svoj zbornik prevoda nekaterih slovenskih novelic. Ako bi se mi ugodno odgovorilo, sem nameraval stopiti v dogovor z dotičnimi pisatelji ter ali sam preskrbeti prevode, ali pa  pridobiti koga za to.
Voditelj Reclamove založnice mi je dne 16. novembra 1895. ^ ne" kako takole odgovoril: »da je tačas izredno preobložen s tvarino, da torej za sedaj pač ne more sprejeti ničesar, ako bi se pa oni prevodi popreje natisnili kje kot feljtoni, bi prav rad uvažil moj prijazni nasvet ter sprejel ta dela v svojo zbirko. Toda v en snopič, ki mora obsegati kakih 6 pol, bi se  moglo sprejeti le eno  večje delo ali več manjših del  istega  avtorja.«
Antologijo  pesniških del bi torej bolje kazalo  ponuditi   Hendlu.
Opozorim naj še na eno podjetje, katerega g. ocenjevatelj ni omenil. Ni sicer tako znano in razširjeno, a ker se ozira le na avstrijske avtorje, je pač največ upanja, da bi se uresničila tu ona ideja. To je avstrijska biblioteka, zasnovana od dra. Hermana Weichelta. Prinašala je iz početka samo nemške izvirnike, a zdaj objavlja tudi prevode; v eni zadnjih številk n. pr. je priobčila A. Senoe »Pruskega kralja.« Naslov založništvu je: Allg. National-Bibl.   —  Daberkow's  Verlag.  Wien.                        Fran  Gosti.
Formularius. V Prešernovem životopisu (Dun. Zv. V. str. 37.) beremo, da je ta priimek (namr. formularius) nadel Prešeren Kopitarju, katerega je šaljivo imenoval tudi »veliki gromovnik«. To je istina; vpraša se samo,  kako nam je ta priimek tolmačiti.
Iz navedenih besed bi se dalo soditi, da ga je umevati kot šaljiv nadevek; a tudi šala mora biti razumljiva, da vemo, katero slabost da šaljivi priimek zbada, kam da meri. Da se »veliki gromovnik«, ki spominja Homerjevega pridevka wkL}psuiT7L (pater altitonans), pridevanega kralju bogov, mogočnemu Diju, smatraj za šaljiv in zbadljiv nadevek, se nam ne zdi nerazumno. Menda meri na Kopitarjevo ošabnost in nadutost, katero je ožigosal Prešeren tudi v znanem zabavljivem epigramu:
»Nosil uččno glav6 s čestj<5 sem vseh  premagavec; Smrt in ošabnost ste zmagale mšne same\«
Listek.
55
Kakor   mogočni   gromovnik   Dij   pri   Homerju   (II.  VIII.   17,) samooblastno
beseduje:
»Nujte,  bogovi,  tedaj, da  prepričate  se po  izkušnji:
Zlato  verigo močno pričvrstite doli od neba,
Za-njo obesite se vse  boginje  in  vsi bogovi,
Vendar iz neba do tal vsi vred ne potegnete nikdar
Dija, vladarja sveta,  pa če se še toli uprete.
Ce pa se zljubi zares i meni, da potlej potegnem,
Ondaj  potegnem vas kviškoma vse in zemljo in  morje;
Kar okoli Olimpa za vrh  verigo   otvezem,
Da privezan tako cel svet bingljal bo pod nebom.
Toli sem jaz mogočnejši  nego ljudje in bogovi.«   —
Podobno oblastno se je nosil po svoji učenosti na literarnem Olimpu Kopitar; in Prešeren, imenujoč Kopitarja »velikega gromovnika«, je hotel menda s tem reči, da se Kopitar smatra za nekega literarnega Jupitra, da je pravi absolutist, ali po Safafikovem »ein wahrer Nolimetangere«, ki ne trpi  niti  najpohlevnejše  opozicije.
Kako pa je s formularijem? Formularius ni nič druzega nego polatinjena oblika pravega priimka Kopitar, kakor so njega dni učeni in ob latinščini izomikani možje imeli navado preminjati svoje ime. Tako se je znameniti glasbenik Petelin prekrstil v Gallusa, in odlični zdravnik ruskega čara Oglar je preinačil svoje ime v Carbonariusa, kakor da ima njegova rodovina svoj priimek od oglarstva, a pri izbiranju plemenit-niškega priimka »de VVieseneck« se je oziral zopet na drugo razlago, češ, ker njegova rojstvena hiša stoji na oglu travnika, ki se razprostira na vzhodno stran nakelske vasi (ogel, car bo, die Kohle in ogel, angulus, die Ecke).
Vrnimo se k besedi »formularius«. Forma ali formula calcei je latinski izraz za črevljarsko kopito (der Schusterleisten, x.y.Xo~ou; ali y.%-"koizomov, leseno stopalo) in »formulae optare calceum* se pravi: dejati črevelj na kopito (Prim. Amm. Marc. 31, 2. Du Cange III. 632.). Po tem takem bi ime »formularius* pomenilo prav toliko kot rezljač črevljar-skih kopit (der Leistenschneider) ali kopitar, kakor je n. pr. žličar = izdelovalec žlic.
Ce pa hočemo za tem Kopitarju od Prešerna vzdetim priimkom iskati kakega globljega pomena, tedaj bi utegnilo biti to-le tolmačenje dovoljeno. Formularii so tisti pravdniki, ki se brez temeljitega razumevanja postavnih določil suhoparno drže golega besedila zakonov, ki ne upoštevajo duha, nego le besedo in črko, ki jim ni do jedra, ampak samo do lupine. (Formularii = ex formula agentes, kakor bi naši juristi dejali »po šimeljnu«). Primeri Quintil. Inst. or. XII. 3. 11.: alii se ad album ac rubricas transtu-lerunt et formularii vel, ut Cicero ait, leguleii quidem esse maluerunt t. j. prosto povedano: drugi so se poprijeli zakonika in paragrafov ter so postali rajši kopitarji (pravniki na kopito = šablonisti) ali, kakor Cicero pravi, za-konositneži (malenkostni, in zlobni uporabljevalci pfetorjevih formul ali besedil; Cic. de or. I. 55. 236.: leguleius quidam cautus et acutus, praeco actionum, cantor formula rum, auceps svllabarum),
56
Listek.
Formularius je torej med rimskimi pravniki nekak pedant, besed-ljivec in cepidlaka. Če obrnemo to na slovničarja Kopitarja, tedaj bi bil formularius tudi suhoparen slovničar, kateremu nedostaje leposlovnega okusa. Da je Prešernova šegavost s tem latinskim, oziroma polatmjenim priimkom tudi na to merila, da oholemu Kopitarju manjka okusa ali bele-tristične razsodnosti, ni nemogoče, zlasti še, če pomislimo na zvršetek znanega soneta:   »Le čevlje sodi naj Kopitar!*                                   L. P.
Spominski listi Prešernovi. V Levstikovem gradivu za Prešernovo izdajo sem našel prepis nemških stihov Prešernovih z naslovom »Stammbuch-Blatter«. Katerim osebam so bili ti spominski listi napisani, mi ni znano. — Evo tu prevod teh spominskih listov.
L. P. i.
»'zpred oči, več v  misli ni«
Večkrat se vresniči to.
Ce spomin utegne ti
Kdaj opešati tako,
Da pozabil bi ti na-me,
Naj tedaj me v misel vzame,
Dragi moj, ta listič mali,
Priča, da smo se poznali. —
Dr. Fr. Pr.
2.
Ljub'ca!  s cveta v cvet hiti C bela izpraznivši čašo, Dlje nikjer se ne  mudi, Novo išče sladko pašo.  —
Ljub'ca, tak je moški svet I Vedno novo mu ugaja, Rad za cvetom bere  cvet; Redko, da zvestoba traja.   —
Ljub'ca!   zvest le jaz ti bom, Ljubil bom te prav do groba; . Dokler druge ne dobom, Večna moja bo zvestoba.
Dr. Fr.  Pr.
3-
Kako srečen je pač   tisti,
Ki je na spominskem listi
Ljubeznivega dekleta;
Srečnejšega njega cenitn,
Ki je vpisan v srcu njenem,
Ki je zanj v ljubezni vneta.   —
Dr. Fr. Pr.