RAZPRAVE
GEOLOGÍIA
POROČILA
196o
I
GEOLOGIJA
RAZPRAVE IN POROČILA
6. KNJIGA
LJUBLJANA 1961
- 445 yob
115706
* K'/'ftt
GEOLOGIJA - Razprave in poročila — Geological transactions and reports / Izhaja vsako
leto — Issued annualy / Izdaja Geološki zavod Ljubljana — Published by Geological
Survey Ljubljana / Uredniški odbor — Contributing editors: Jože Duhovnik. Ljubljana,
Slavko Papier, Ljubljana, Danilo Jelene, Addis Abeba, Stefan Kolenko, Ljubljana /
Urednik — Editor: Stefan Kolenko, Geološki zavod Ljubljana, Parmova 33 / Natisnila —
Printed by Tiskarna ČZP »Ljudska pravica« v Ljuoljani
VSEBINA — CONTENTS
Poročilo direktorja o delu Geološkega zavoda v Ljubljani za leto 1959 . . 5
Pleničar, M.
Stratigrafski razvoj krednih plasti na južnem Primorskem in No-
tranjskem .......................22
The Stratigraphie Development of Cretaceous Beds in Southern Pri-
morska (Slovene Littoral) and Notranjska (Inner Carniola) .... 118
Breznik, M. in Zlebnik, Lj.
Geološke razmere v okolici Kolašina v zvezi s projektiranimi hidro-
energetskimi objekti na Tari in Morači............146
Geologie Conditions for the Erecting of Hydroelectric Power Plants
on the Tara and Moraea Rivers..............163
Ramovš, A.
Razvoj mlajših paleozojskih skladov v Vitanjskem nizu......170
The Development of Upper Paleozoic Strata in the Vitanje Hills (Slo-
venia, NW Yugoslavia)..................215
Bercé, B.
Nekateri problemi nastanka rudišča v Mežici..........235
On Some Genetic Problems of the Mežica Ore Deposit......245
Struci, I.
Geološke značilnosti mežiškega rudišča s posebnim ozirom na kategori-
zacijo rudnih zalog...................251
Geologische Verhältnisse der Lagerstätte Mežica mit besonderem
Blick auf die Klassifizierung der Erzvorräte..........275
Grafenauer, S.
Oksidne rude svinčevih in cinkovih orudenenj Gorno (Bergamo —
Italija)........................279
Die Oxydationserze der Blei-Zinklagerstätte Gorno bei Bergamo (Italien) 283
Špeletič, V.
Rodonit iz Petrove reke v Makedoniji.............286
Rhodonite from Petrova Reka in Macedonia...........294
Drnovšek, J.
Dimenzioniranje visokih stavb glede na potres..........296
Design of High Buildings against Earthquakes..........300
Sumi, F.
Depth Determination by Means of Gravimetrical Sounding ....	303
Določevanje globine s pomočjo gravimetričnega sondiranja ... .	312
Grad, K.
Obvestilo o raziskavah krednih sedimentov v Posavskih gubah . . .	313
Note on the Investigations of Cretaceous Sediments in the Sava Folds .	314
Slovensko geološko društvo v letu 1957/58 ..........................316
Vsebina predavanj Slovenskega geološkega društva od decembra 1957 do
aprila 1959 .......................................323
Contents of Lectures Delivered before the Slovene Geological Society
December 1957 — April 1959 ..................................323
Velika jezera in Niagarski slapovi v luči geologije in barvne fotografije	323
Zanimivosti pri gradnji avtomobilske ceste Ljubljana—Zagreb . . .	323
Some Interesting Observations Made during the Construction of the
Ljubljana—Zagreb Highway................327
Diskusijski večer o načrtih za novo ureditev mineraloških in geoloških
zbirk v ljubljanskem Prirodoslovnem muzeju.........328
Discussion on the Plans for Rearrangement of Mineralogical and
Geological Collections in the Ljubljana Natural History Museum . .	329
Yellowstonski narodni park v luči geologije in barvne fotografije . .	329
The Yellowstone National Park in the Light of Geology and Color
Photography......................330
Naši kamnolomi in kvaliteta kamna..............331
Quarries and Stone Quality in Slovenia............331
Diskusijski večer o stratigrafski nomenklaturi..........331
Discussion on the Stratigraphie Nomenclature..........331
Diskusijski večer o predlogu statuta Naravoslovne fakultete in o učnih
načrtih za geologijo...................331
Najbolj razširjene petrogene talne oblike v Sloveniji.......332
Mikropaleobotanična raziskovanja naših premogov........335
Geološki položaj ozemlja ob novi avtomobilski cesti od Škofljice do
Bregane........................338
The Geologic Conditions along the New Ljubljana—Zagreb Highway
from Škofljica to Bregana.................349
Geološko-botanična ekskurzija na Rašico............353
Une excursion géologico-botanique à Rašica près de Ljubljana . . .	355
GEOLOGIJA
GEOLOGICAL RAZPRAVE IN POROČILA
TRANSACTIONS Ljubljana . Leto 1960 . 6. knjiga . Volume 6.
AND REPORTS _
POROČILO DIREKTORJA O DELU GEOLOŠKEGA ZAVODA
V LJUBLJANI ZA LETO 1959
a) Notranja organizacija
1. Prostori. Geološki zavod je imel do letošnjega leta prostore
v Ljubljani na treh krajih: upravni del zavoda z laboratoriji v Par-
inovi ulici 33, mehanično delavnico v Dvorakovi ulici 11 in skladišče
v Dalmatinovi ulici 4. Prostori v Parmovi ulici imajo skupno površino
660 m2, od tega zavzemajo laboratoriji 227 m2, arhiv in knjižnica 43 m2
in ostali prostori skupno 390 m2; na enega zaposlenega odpade povprečno*
v laboratorijih 12 m2, v arhivu in knjižnici 10 m2 ter v ostalih pro-
storih 4,7 m2.
Glede na značaj raziskovalnega dela in njegov obseg v zadnjih letih
so prostori pretesni. Posebno velja to za rentgenski, spektrografski in
geotehnični laboratorij, za pripravo vzorcev ter za knjižnico, zbirke in
dokumentacijski material.
V letošnjem letu je bilo zadovoljivo rešeno vprašanje mehanične
delavnice in skladišča. Zaradi izgradnje središča mesta Ljubljane je
moral zavod izprazniti prostore v Dalmatinovi in Dvorakovi ulici. V ta
namen je v aprilu pričel z gradnjo novih obratnih prostorov v Dimičevi
ulici, ki sestoje iz treh objektov.
1.	Objekt I je bil zgrajen pravočasno, tako da se je konec junija
vanj preselila delavnica iz Dvorakove ulice, do začetka avgusta so bili
stroji montirani in je delavnica ob provizorični priključitvi na električno
omrežje v začetku avgusta pričela poizkusno obratovati.
2.	Gradnja objekta II — lope za cevi in garaže — ni napredovala po
načrtu, ker z njegove ožje lokacije gradbeno podjetje »Bežigrad« ni pra-
vočasno odstranilo stanovanjske barake.
3.	Objekt III — obratni prostori za operativno službo in skladišče —
je hitreje napredoval kot je bilo predvideno in je bil enonadstropni del
stavbe do konca leta že pod streho.
Vrednost novogradenj po investicijskem programu znaša 98,7 mili-
jona dinarjev. Od tega je bilo v letu 1959 porabljeno za objekt I
29,379.423 din, za objekt II 1,208.817 din in za objekt III 28,133.261 din,
skupno 58,721.501 din. Ostali stroški v zvezi z gradnjo (projekti, odkup
5
parcel, komunalni prispevek in stroški finančnega poslovanja) znašajo
doslej 8,580.546 din. Skupno je bilo torej v letu 1959 porabljeno
67,302.047 din; od tega je poravnal Zavod za stanovanjsko izgradnjo
46,640.227 din po pogodbi o kratkoročnem kreditu, Geološki zavod pa
20,661.820 din iz lastnih sredstev.
2. Sistemizacija in zasedba delovnih mest sta razvidni iz 1. in
2. tabele.
1.	tabela
Pregled sistemiziranih delovnih mest uslužbenskega značaja po oddelkih
Zap.	Po sistemizaciji iz leta Zasedba
v.	Oddelek
st-	1959	1954 31. 12. 1959
1.	Direkcija	3	3	3
2.	Obči oddelek	17	3	13
3.	Računovodsko-komercialni oddedelk	20	12	17
4.	Oddelek za občo geološko službo	9	4	2
5.	Oddelek za regionalno geologijo	27	30	18
6.	Oddelek za geofiziko	23	29	15
7.	Oddelek za raziskavo mineralnih
surovin	32	19	20
8.	Oddelek za gradbeništvo in
hidrogeologijo	25	7	11
9.	Oddelek za vrtanje, konsolidacijo
in rudarska dela	20	11	10
10. Oddelek za strojno službo in
konstrukcije	7_3__4
Skupaj ... 183	121	113
2.	tabela
Pregled sistemiziranih delovnih mest delavskega značaja po delovnih enotah
Zap.	Po sistemizaciji iz leta Zasedba
..	Delovna enota
st-	1959	1954 31. 12. 1959
1.	Odsek za vrtanje	197	182	151
2.	Odsek za konsolidacijo	25	13	12
3.	Odsek za rudarska dela	15	65	—
4.	Mehanična delavnica	45	31	22
5.	Skladišče	8	5	4
6.	Transport	10	8	6
7.	Laboratoriji	8	—	7
8.	Oddelek za geofiziko — figuranti	30	—	—
9.	Obči oddelek	—	4	—
10.	Učenci v gospodarstvu	4_4__2
Skupaj ... 342	312	204
Delavci in uslužbenci	525	433	317
V primerjavi s staro sistemizacijo in sedanjo zasedbo predvideva nov
predlog znatno več delovnih mest; pri uslužbencih za 62 več napram
prejšnji sistemizaciji in za 70 več kot jih je imel zavod konec leta 1959,
6
pri delavcih pa za 30 več kot po starem razporedu ter za 138 več napram
sedanji zasedbi. Zvišanje števila delovnih mest je potrebno, ker se obseg
raziskovalnih del iz leta v leto povečuje. Na drugi strani se poleg obsega
spreminja tudi struktura zavodove dejavnosti, ki zahteva ustrezno spe-
cializacijo.
Bila so razdobja, ko je zavod dobival večja naročila za raziskave
mineralnih surovin, kar je zahtevalo povečanje števila ustreznih de-
lovnih mest. Tako so imele od ustanovitve zavoda do leta 1951 velik
obseg raziskave v premogovnikih. Nato je nastala na področju mineralnih
surovin v raziskavah stagnacija in se je zavod v določenem obsegu pre-
usmeril v geo tehnične in hidrološke raziskave ter usvojil tudi konsolida-
cijo tal. Zlasti od leta 1954 dalje je geotehnični oddelek dobival vsako leto
več naročil; te raziskave se pri zavodu še nadalje razvijajo in izpopolnju-
jejo v zvezi z živahnejšo gradbeno dejavnostjo.
V letu 1958, predvsem pa v letu 1959 so ponovno oživele raziskave
mineralnih surovin, zlasti v rudnikih barvnih kovin, kar je zopet zahte-
valo določene spremembe v strukturi in številu zaposlenih tako v labora-
torijski kot terenski zasedbi.
Vse to kaže, da morajo predpisi glede sistemizacije raziskovalnemu
zavodu nuditi možnost, da prilagodi svojo delavnost potrebam in naro-
čilom. Ce mora ustanova kriti izdatke z lastnimi dohodki, ni nobene ne-
varnosti, da bi število zaposlenih povečevala brez potrebe.
3. tabela
Zasedba delovnih mest po stopnji strokovnosti
1.	Uslužbenci
visoko srednje nižje po- sku-
strok. strok. strok, možni paj
Direkcija	2	1	—	—	3
Obči oddelek	1	2	3	7	13
Računovodsko-komercialni oddelek	—	9	8	—	17
Oddelek za občo geološko službo	1	1	—	—	2
Oddelek za regionalno geologijo	10	2	6	—	18
Oddelek za geofiziko	6	9	—	—	15
Oddelek za mineralne surovine	5	8	7	—	20
Oddelek za gradbeništvo in hidrologijo	4	5	2	—	11
Oddelek za vrtanje, konsolidacijo tal
in rudarska dela	3	7	—	—	10
Oddelek za strojno službo in
konstrukcije _1_3_—-_—	4
Skupno	... 33 47 26	7 113
2.	Delavci
visokokvalificirani	27
kvalificirani	88
polkvalificirani (priučeni)	42
nekvalificirani (pomožni)	_47
Skupno ... 204
7
4.	tabela
Med letom je odšlo od zavoda:
1.	Uslužbenci
z visoko strokovno izobrazbo	4 (iz tehničnih strok)
s srednjo strokovno izobrazbo	6 (4 iz tehničnih, 2 iz
finančne stroke)
z nižjo strokovno izobrazbo	6 (4 laboranti, 2 iz
finančne stroke)
pomožni službenci	4 (2 snažilki, 2 ču-
_ vaja)
Skupno ... 20
2.	Delavci
visokokvalificirani 4
kvalificirani 18
polkvalificirani 1
nekvalificirani	_39
Skupno ... 62
Uslužbenci + delavci	82
5.	tabela
Med letom je bilo na novo sprejetih v delovno razmerje:
1.	Uslužbenci
z visoko strokovno izobrazbo	6 (5 iz tehnič. strok,
1 pravnik)
s srednjo strokovno izobrazbo	12 (8 iz tehnič. strok,
4 iz finanč. stroke)
z nižjo strokovno izobrazbo	11 (7 laborantov, Iri-
sar, 3 iz fin. stroke)
pomožni uslužbenci	5 (2 snažilki, 3 ču-
_ vaji)
Skupno ... 34
2.	Delavci
visokokvalificirani 1
kvalificirani 25
polkvalificirani 6
nekvalificirani	_66
Skupno ... 98
Uslužbenci + delavci	132
Prišlo skupno	132
Odšlo skupno	82
Povečanje	50
3. Strokovna vzgoja. V decembru tega leta je opravilo strokovni izpit
8 uslužbencev, od tega 4 z visoko strokovno izobrazbo (2 geofizika, 2 petro-
grafinji) in 4 s srednjo strokovno izobrazbo (4 geofiziki). Izpite za visoko-
8
kvalificirane delavce so opravili: 2 mehanika, 1 rezkar, 1 strugar in
1 strojni ključavničar.
V okviru Združenja podjetij za geološko raziskovalna in konsoli-
dacij ska dela so bili pripravljeni programi za strokovne izpite delavcev-
vrtalcev in injektircev za stopnji kvalificiranega in visokokvalificiranega
delavca.
4. Izostanki zaradi delovnih nezgod in bolezni
1.	Uslužbenci. Ponesrečili sta se dve (1,7 % od skupnega števila
uslužbencev) uslužbenki, ena v laboratoriju (brez izgube delovnih dni,
druga pa na poti na delo (zamujenih 18 delovnih dni). Zaradi bolezni je
bilo zamujenih 856 dni, skupno zaradi nezgod in bolezni 874 dni, povpreč-
no na mesec 72,83 dni. Največ odsotnosti zaradi bolezni je bilo v avgustu
97 dni, najmanj pa v maju 12 dni. V odstotkih znaša število zamujenih
dni zaradi bolezni in nezgod napram skupnemu številu delovnih dni 2,6 °/o;
na nezgode odpade 0,05 °/o, na bolezni pa 2,55 °/o.
Od skupnega števila zamujenih dni 874 odpade na 9 zdravstveno
šibkih uslužbencev 401 (46 %), na ostalih 104 pa 473 (54 °/o).
2.	Delavci. Ponesrečilo se je 21 delavcev (10 °/o od skupnega števila
delavcev), na poti na delo ali na povratku 3, v mehanični delavnici 4,
pri vrtalnih strojih 14, skupno 21. Skupno število zamujenih dni zaradi
nezgod in bolezni znaša 900, to je 1,4 °/o od skupnega števila delovnih dni.
Na nezgode odpade 550 dni (0,9 °/o od skupnega števila delovnih dni), na
bolezni pa 350 dni (0,5 °/o od skupnega števila delovnih dni).
Da bi mogel zavod pravilno usmeriti ukrepe za zagotovitev varnosti
zaposlenih pri delu, je v ta namen uvedel posebno delovno mesto in izdelal
pregled delovnih nezgod v zadnjih 5 letih glede na razne okoliščine
(6. do 13. tabela).
6.	tabela
Tabelarni pregled delovnih nezgod v zadnjih 5 letih
1955 1956 1957 1958 1959 Skupno
Delavci	34 48	17 17 21	137
Uslužbenci_4_—_1_1_2_8
Skupno	38 48 18 18 23 145
7.	tabela
Povprečno število zaposlenih
1955 1956 1957 1958 1959 Skupno
Delavci	230 215 178 168 204 995
Uslužbenci_91_97 89 99 113 489
Skupno	321 312 267 267 317 1484
9
8.	tabela
Nezgode na 100 zavarovancev (%)
1955 1956 1957 1958 1959	Skupno
Delavci 14,78 22,32 9,55 10,12 10,29	13,77
Uslužbenci 4,40 — 1,12 1,01 1,77	1,63
Povprečno 11,83 15,38 6,71 6,74 7,25	9,77
9.	tabela
Število delovnih nezgod v posameznih mesecih
Mesec 1955 1956 1957 1958 1959	Skupno
Januar — 5 5 3 1	14
Februar 3 4 113	12
Marec 5 6 2 1 2	16
April 4 4 2 2 1	13
Maj 3 3 113	11
Junij 3 5 1—1	10
Julij —21—1	4
Avgust 3 7 112	14
September 3 3 1 3 4	14
Oktober 5 2 111	10
November 5 1111	9
December_4_6_1_4_3_18
Skupno: 38 48 18 18 23	145
10.	tabela
Dan nezgode
Dan v tednu 1955 1956 1957 1958 1959	Skupno
Ponedeljek 5 10 4 4 5	28
Torek 9 11 3 5 4	32
Sreda 3 6 3 2 4	18
Četrtek 3 7 2 5 1	18
Petek 8 3 2 2 3	18
Sobota 8 10 4 — 6	28
Nedelja_2_1 — — —_3
Skupno: 38 48 18 18 23	145
11.	tabela
Ura nezgode
1955 1956 1957 1958 1959	Skupno
Na poti na delo 11112	6
1	uro 5 7 2 1 3	18
2	uri 5 6 3 4 —	18
3	ure 4 5 4 2 2	17
4	ure 5 7 2 3 3	20
5	ur 2 8 2 — 1	13
6	ur 7 5 2 3 3	20
7	ur 4 7 2 3 5	21
8	ur 1 — — — 2	3
Na poti domov_4_2_—_1_2__9
Skupno: 38 48 18 18 23	145
10
12.	tabela
Nezgode po delovnih mestih
1955 1956 1957 1958 1959	Skupno
Na poti v službo in domov 5 3 1 2 4	15
V	mehanični delavnici 1118 5 5 4	43
Na vrtalni garnituri 15 19 7 11 14	66
V	laboratoriju 2 — — — 1	3
Pri rudarskih delih_5_8_5__—_—_18
Skupno ... 38 48 18 18 23	145
13.	tabela
Vrsta nezgode
1955 1956 1957 1958 1959	Skupno
Roka 15 25 11 10 11	72
Noga 7 8 3 3 5	26
Oko 11 6 2 1 2	22
Glava 4 4 1 3 4	16
Prsni koš 15 111	9
Skupno: 38 48 18 18 23	145
5. Finančno-ekonomska situacija. Razvoj finančno-ekonomske situa-
cije zavoda kaže naslednji pregled letnih realizacij v zadnjih	desetih letih:
Leto 1950	din 20,095.000
1951	37,935.126
1952	80,756.594
1953	158,747.390
1954	248,445.972
1955	301,544.959
1956	286,442.395
1957	220,590.730
1958	324,147.230
1959	395,630.264
Ob bruto realizacije 395,630.264 din v letu 1959 odpade na:
1.	osebne izdatke din 93,276.699	(23,6 °/o)
2.	materialne izdatke 194,729.331	(49,2 °/o)
3.	štipendije 385.336	(0,1 %)
4.	izredne izdatke 6,750.431	(1,7 %)
5.	amortizacijo 41,500.000	(10,5 °/o)
6.	presežek 58,988.467	(14,9%)
11
Po namenski uporabi se realizacija deli na
1.	geološko kartiranje	din 25,867.198 (6,5 °/o)
2.	raziskave mineralnih	surovin
nafta	14,450.000
premog	74,758.052
kovine	98,594.288
ostalo	402.061 188,204.401 (47,5 °/o)
3.	raziskave in konsolidacije
gradbenih in hidroloških
objektov
hidroelektrarne v LRS	29,986.194
hidroelektrarne
v LR Crni gori	65,320.013
temeljenje visokih gradenj	24,801.393
termalni in mineralni
vrelci ter pitna in
industrijska voda	35,692.422
gradbeni material	10,833.539
ostalo	1,560.000 168,193.561 (42,5 °/o)
4.	izredni dohodki in prodaja materiala 13,365.104 (3,5 °/o)
395,630.264 (100,0 °/o)
Viri finančnih sredstev:
1.	iz sredstev Zveznega geološkega zavoda
za mineralne surovine 111,000.000
za geološko karto 21,692.000	132,692.000	(33,7 °/c)
2.	iz sredstev podjetij	260,647.271	(65,8 °/o)
3.	prodaja materiala	2,290.993	(0,5 °/o)
395,630.264	(100,0%)
b) Način dela
Osnova zavodove dejavnosti so terenska raziskovanja, njihova pri-
prava ter laboratorijsko-tehnična in študijska obdelava. Razmerje med
terenskimi dnevi ter dnevi, ki so potrebni za pripravo in obdelavo je
odvisno od značaja terenske naloge in se zelo spreminja. Pri geološkem
kartiranju znaša to razmerje 1:2, na 1 terenski dan odpadeta povprečno
2 dneva za pripravo in obdelavo. Pri geofizikalnem merjenju je to raz-
merje za gravimetrično in magnetometrično metodo ravno obratno 2:1,
za geoelektrično metodo pa znaša 3:2. V veliki meri je to razmerje od-
visno od dobre priprave in od materialnih pogojev na terenu.
Pri geološkem kartiranju in geofizikalnem merjenju ima terensko
delo v glavnem sezonski značaj; vezano je na čas od aprila do novembra,
medtem ko je zimski čas namenjen obdelavi ter pripravi za novo te-
rensko delo.
12
Terenske raziskave rudarskega in geotehničnega značaja pa trajajo
skozi vse leto, kolikor so v zvezi z rudarskimi, vrtalnimi in konsolidacij-
skimi deli. Ker se te raziskave često izvajajo ob zelo težkih pogojih —
težko pristopni, hriboviti, od vasi in mest zelo oddaljeni kraji, zlasti po-
zimi vremenske neprilike — povzroča to precej težav pri organizaciji
terenskega dela posebno še, ker zavod nima zadosti lastnih transportnih
sredstev.
V	času od začetka leta do sredine novembra znaša skupno število
terenskih dni, vezanih na dnevnico, 12.383, od tega odpade na:
1.	službena potovanja organizacijskega in finančnega
značaja..................781 dni
2.	delo v komisijah...............163 dni
3.	regionalno geološko kartiranje....................1649 dni
4.	geofizikalno merjenje..........................2835 dni
5.	raziskave mineralnih surovin....................2051 dni
6.	geotehnične raziskave za fundiranje................72 dni
7.	geotehnične raziskave za projektiranje in gradnjo
hidroelektrarn..............................449 dni
8.	preselitev vrtalcev............................3771 dni
9.	merjenje odklona vrtin . . . .................69 dni
10.	strojna služba................ 207 dni
11.	hidrogeološke raziskave............ 336 dni
Ce p ri vzamemo, da znaša dnevnica povprečno 1200 din, je zavod na
račun dnevnic dnevno izplačal 40.711 din. Na račun terenskega dodatka
odpade 43.070 din za vsak delovni dan.
Delo v komisijah
Zavod ima dve stalni komisiji:
1.	komisijo za pregled in potrjevanje elaboratov,
2.	komisijo za ocenjevanje zalog mineralnih surovin.
Komisija za pregled in potrjevanje elaboratov ima nalogo, pregledati
vse važnejše elaborate in poročila, predvsem pa tiste, ki so sestavni del
investicijskih programov, oziroma so podlaga za projektiranje v rudarstvu
in gradbeništvu.
V	Komisiji za ocenjevanje zalog mineralnih surovin sodelujejo poleg
zavodovih geologov in inženirjev še zastopniki Rudarsko metalurškega
inšpektorata in Zavoda za gospodarsko planiranje LRS. Doslej je obrav-
navala samo tiste objekte, za katere so podjetja potrebovala potrdilo
o zalogah kot prilogo k investicijskemu programu zaradi posojila.
V letu 1959 je izdala tako potrdilo za:
11 opekarn,
2	kamnoloma apnenca,
1 podjetje za eksploatacijo proda in peska,
3	premogovnike (Kočevje, Zagorje, Makole).
13
Poseben problem komisije je v tem, da se podjetja prepozno obračajo
nanjo, navadno šele takrat, ko je sicer investicijski program že izdelan,
manjka samo potrdilo o zalogah, niso pa izvedene potrebne raziskave.
Komisija se ukvarja z vprašanjem kriterijev za ocenjevanje zalog
s posebnim ozirom na tip rudnih ležišč v Sloveniji.
Poleg teh dveh stalnih komisij zavod sklicuje posebne komisije za
vodstvo sistematskih raziskav v Idriji, Mežici, Litiji, Velenju, pri loka-
ciji raziskovalnih del v gradbene in hidrološke namene ter za odločevanje
v drugih težjih vprašanjih.
Upravni odbor
V	prvi tretjini leta je deloval še upravni odbor iz leta 1958, ki je štel
6 članov; od teh je bil po en zastopnik Sekretariata Izvršnega sveta za
industrijo in obrt LRS, Zavoda za gospodarsko planiranje in Državnega
sekretariata za finance LRS, 2 zastopnika je izvolil kolektiv zavoda, di-
rektor pa je član upravnega odbora po položaju. Ta upravni odbor je
imel 2 seji, na katerih je obravnaval novogradnjo obratnih prostorov
v Dimičevi ulici, osebne spremembe na vodilnih delovnih mestih, ocenje-
vanje uslužbencev za leto 1958, investicije v letu 1959 in zaključni račun
za leto 1958.
V	februarju so bile volitve 4 novih članov upravnega odbora. Dne
30. maja je imel prvo sejo novi, razširjeni upravni odbor, ki šteje 15 čla-
nov. Poleg 4 izvoljenih članov in direktorja je v njem po 1 zastopnik
Sekretariata Izvršnega sveta za industrijo in obrt LRS, Zavoda za gospo-
darsko planiranje, Državnega sekretariata za finance LRS, OLO Ljubljana,
Uprave za vodno gospodarstvo, Elektrogospodarske skupnosti LRS, Rud-
nika Mežica, Rudnika Idrije, Rudnika Velenje in Proizvodnje nafte Len-
dava. Na prvi seji je razširjeni upravni odbor obravnaval poročilo o delu
upravnega odbora v preteklem letu, organizacijo zavoda in njeno prilago-
ditev potrebam gospodarstva, stanje osnovnih sredstev in delo komisije
za ocenjevanje mineralnih surovin.
Na drugi seji dne 25. julija je upravni odbor obravnaval realizacijo
plana raziskovalnih del v prvem polletju 1959 ter raziskovalni program
za leto 1960.
Na dnevnem redu 3. seje dne 7. novembra je bila bilanca za 3. tro-
mesečje 1959, stanje novogradenj v Dimičevi ulici, nov pravilnik o plačah
in nova sistemizacija.
Na 4. seji dne 29. decembra je upravni odbor odobril Pravilnik o hi-
gienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri delu, pregledal finančno
stanje zavoda in glavne perspektive za raziskovalna dela v letu 1960.
c) Povezava z zveznimi in republiškimi organi
ter ljudskimi odbori
Od zveznih organov Geološki zavod sodeluje predvsem z Zveznim
geološkim zavodom, ki v neki meri opravlja funkcijo zveznega upravnega
organa za geološko službo, zlasti v tem, da sestavlja program za geološko
kartiranje in za raziskave mineralnih surovin iz zveznih sredstev.
14
Poleg tega ima zavod stik s Sekretariatom za informacije Zveznega
izvršnega sveta, kateremu pošilja poročila o svoji izdajateljski dejavnosti,
ki je razširjena tudi na inozemstvo, ter o svojem sodelovanju z geološkimi
in sorodnimi ustanovami v inozemstvu.
Od republiških organov je zavod povezan predvsem s Sekretariatom
Izvršnega sveta za industrijo in obrt LRS, ki je pristojen za zadeve Geo-
loškega zavoda, z Državnim sekretariatom za finance LRS, ki nadzoruje
finančno poslovanje zavoda, s Sekretariatom za občo upravo, s Sekre-
tariatom za splošne gospodarske zadeve, z Rudarsko-metalurškim inšpek-
toratom, Uradom za tehnično pomoč pri Izvršnem svetu LS LR Slovenije,
z Zavodom za gospodarsko planiranje in s Svetom za znanost.
Da bi mogel zavod čim bolj vskladiti svoje delo s potrebami gospo-
darstva, bo potrebno še tesnejše sodelovanje z Zavodom za gospodarsko
planiranje in okrajnimi ljudskimi odbori. To sodelovanje naj bi prineslo
več možnosti za realno planiranje geološkega raziskovalnega dela, pri
katerem ima zavod sedaj precejšnje težave. Od okrajnih organov je prišlo
letos do dobrega sodelovanja z Zavodom za stanovanjsko izgradnjo OLO
Ljubljana in z Zavodom za zadružno stanovanjsko izgradnjo, s katerima
je Geološki zvod sklenil dolgoročne pogodbe za izvajanje raziskovalnih
del v zvezi s projektiranjem stanovanjskih in poslovnih zgradb.
d) Povezava z družbeni mi organizacijami
Geološki zavod je član Združenja gospodarskih organizacij za geolo-
ško-razisko valna in konsolidacij ska dela Jugoslavije, katerega sedež je
v Beogradu. Preko tega združenja je zavod član Zvezne industrijske
zbornice.
e) Osnovno delo zavoda
I. Regionalno kartiranje
Naloga regionalnega kartiranja je izdelava osnovne geološke karte
FLRJ v merilu 1:50.000. Pri terenskem delu se uporablja kot topografska
podlaga specialka v merilu 1:25.000, ki se nato po obdelavi zmanjša na
merilo 1:50.000. V letu 1959 je bilo v celoti ali delno kartirano ozemlje
naslednjih listov:
1.	Postojna v celoti s skupno površino	352 km2
2.	Sežana v celoti s skupno površino	352 km2
3.	Ilirska Bistrica delno, površina	88 km2
4.	Cerknica delno, površina	88 km2
5.	Litija delno, površina	176 km2
6.	Srebrni breg
7.	Budinci
n' ?adgona j. v celoti s skupno površino	600 km2
9. Fu con ca
10.	Kobilje
11.	Lendava
Skupno . . . 1656 km2
15
Pregled kaže, da je kartiranje obsegalo 3 večje površine. Prvi 4 na-
vedeni listi so nadaljevanje kartiranja iz prejšnjih let. Po prvotnem načrtu
naj bi kartiranje napredovalo od zahoda proti vzhodu. Ta načrt pa je bil
toliko spremenjen, da pridejo vzporedno na vrsto tisti deli slovenskega
ozemlja, ki imajo večji gospodarski pomen. Zato je bil letos pričet list
Litija zaradi rudnih pojavov, listi Srebrni breg, Budinci, Radgona, Pu-
conci, Kobilje in Lendava pa obsegajo naftonosno ozemlje širše okolice
Lendave.
Kartiranje financira Zvezni geološki zavod iz sredstev zveznega pro-
računa. Za leto 1959 je bilo prvotno določeno v ta namen 19,692.000 din,
naknadno je bilo odobreno še 2 milijona din.
Ozemlje LR Slovenije je razdeljeno na 88 listov v merilu 1:50.000 po
novi mednarodni razdelitvi; od teh listov pokriva v celoti ali večidel
ozemlje Slovenije le 45 listov, ostali pa so mejni in samo delno segajo
na območje LR Slovenije. Geološko je doslej kartirano v celoti 5 listov
ter 9 delnih listov, kar da skupno okrog 3000 km2, to je 14,8 °/o celotne
površine LR Slovenije.
II. Raziskave mineralnih surovin
Nafta in plin
Po pogodbi s Podjetjem za proizvodnjo nafte Lendava je zavod kar-
tiral ozemlje, ki meji na jugu na Savo od Sevnice do Brestanice, na severu
sega do Konjiške gore, na zahodu do Štor, na vzhodu pa na črto Bresta-
nica—Senovo—Ziče.
Gravimetrična in magnetometrična ekipa pa merita na področju
Kozjega in Bizeljskega. Ista ekipa je izmerila tudi Slovensko Primorje.
Izdelane karte bodo rabile za lociranje seizmičnih profilov. Šele nato
se bodo po skupni interpretaciji geološkega kartiranja in geofizikalnih
merjenj mogle locirati vrtine.
Premog
Velenje. Raziskave so obsegale:
1.	Vzhodni del Šaleške kadunje, kjer je predviden površinski kop.
Namen raziskav je, ugotoviti globino in lego sloja, kvaliteto premoga,
ter izračunati zaloge. Ti podatki so potrebni za projektiranje površin-
skega kopa.
2.	Zahodno polje, kjer so z rudarskimi deli ugotovili slabše pogoje
glede lege sloja in kvalitete premoga kakor so prvotno pričakovali. Namen
vrtanja je bil, preiskati sloj zaradi kvalitete in lego napram triadni
podlagi.
3.	V zvezi s predvideno povečano proizvodnjo Geološki zavod skupno
z Rudnikom Velenje izdeluje program za naslednje raziskave:
a) za rešitev vprašanja varnostnih stebrov s posebnim ozirom na
vodonosnost triade.
16
b)	za izračun in kategorizacijo zalog v zahodnem delu Šaleške
kadunje,
c)	za projektiranje in gradnjo novega jaška »Šoštanj-« ter ostalih no-
vih rudniških objektov.
Program naj bi bil izdelan do konca februarja 1960.
Zagorje. Vrtalna skupina je izvrtala 2 vrtini v Orleški kadunji zaradi
ugotovitve lege in debeline sloja.
Zreče in Makole. Zaradi koksnih lastnosti zreškega in predvsem ma-
kolskega premoga so se tu že v letu 1958 pričele rudarske raziskave in
vrtanje, katerih namen je, ugotoviti kvaliteto in zaloge. Raziskave v Zre-
čah niso prinesle uspeha, zato so bile letos prekinjene. Ugodnejši rezultat
so dala rudarska dela, usmerjena na podlagi prve vrtine v Makolah. Zato
je bil v kemičnem inštitutu »Boris Kidrič« napravljen tudi polindustrijski
poizkus koksanja, ki je dal ugodne podatke o koksnih lastnostih čiste
premogove substance. O vzorcu 200 ton, ki ga je rudnik poslal za indu-
strijski poizkus koksanja v Zenico, pa so iz železarne sporočili, da je
vseboval preveč pepela.
Zaloge so zaenkrat ocenjene na 67.000 ton kategorije A + B in 43.000
ton kategorije C1? skupno 110.000 ton s kalorično vrednostjo 5800 in 30 °/o
pepela.
Za letošnje raziskave je bilo v Zrečah in Makolah porabljeno 40 mi-
lijonov dinarjev iz sredstev zveznega proračuna. Za končno ugotovitev
ekonomske vrednosti nahajališča je predvideno za leto 1960 še 30 mili-
jonov.
Barvne kovine
Idrija. Po programu, ki sta ga izdelala v medsebojnem sodelovanju
Rudnik Idrija in Geološki zavod so raziskave obsegale površino v širši
okolici rudnika in jamo.
Površinske raziskave je izvedel Geološki zavod na ozemlju Rovte—Go-
dovič—okolica Idrije—Kanomlja — skupno 157,7 km2. Obstajale so v po-
drobnem geološkem kartiranju ter v geokemičnih in sedimentno-petro-
grafskih analizah. Za preiskave po obeh metodah je bilo vzeto skupno
6370 vzorcev. Najugodnejše rezultate so dali vzorci iz okolice Kurje vasi
(Rovte), kjer se bodo v letu 1960 nadaljevale raziskave z vrtanjem.
V jami je povezava geokemičnega vzorčevanja z merjenjem induci-
rane polarizacije imela namen določiti avreolo disperzije živega srebra
okrog rudnih teles. Podatke bo treba preveriti z rudarskimi deli.
Z rudarskimi deli (6929,7 m rovov iz sredstev rudnika in 1070,3 m
rovov iz zveznih sredstev) so bile rudne rezerve povečane za 250.000 ton
z 0,23 °/o Hg (575 t Hg).
Za leto 1959 je bilo v Idriji iz zveznega proračuna dodeljeno 50 mili-
jonov din, za leto 1960 pa je predvideno nadaljnjih 75 milijonov din.
Mežica. Rudnik je izdelal petletni načrt za raziskavo širše okolice
centralnega rudišča s skupno površino 6 km2. Geološki zavod je v letu 1959
Geologija 6 — 2	17
izvrtal 14 vrtin s skupno globino 3041,7 m. Od tega je bilo 9 vrtin
(1376 m) na območju Jankovec—Mučevo. To so bile strukturne vrtine, ki
so ugotovile rudonosni wettersteinski horizont. Najlepši rezultat je dala
vrtina 4 ; vzorci iz globine 38—40 m so bili mineralizirani s svinčevim sul-
fidom in so vsebovali 2,6—3,6 °/o cinka, v globini 100—106 m pa 5,55 °/a
cinka. Vrtine so dale ugodne podatke za projektiranje rudarskih del.
Nadaljnji dve vrtini (1048,7 m) sta bili izvrtani na Pristavi in v Ter-
• čovem. Vrtina na Pristavi je globoka 911 m in je najgloblja zavodova
vrtina v letu 1959. Stiri vrtine (617 m) so bile izvrtane v Stoparjevem.
V	letu 1959 je rudnik vložil v jamske raziskave iz lastnih sredstev
422,458.806 din, v raziskovalno vrtanje pa 42,649.965 din. Iz zveznih sred-
stev pa je bilo dodeljeno 11,000.000 din. Skupno je bilo v raziskave vlo-
ženo 476,108.711 din.
V	letu 1959 je bilo odkritih 712.800 ton rude kategorije A + B ~'r C,
s 3 % Pb in 2,5 % Zn. Raziskave bodo bremenile tono rude s 670 din.
Litija. Tu je rudnik izvajal rudarska dela ob geološki obdelavi zavoda
v Sitarjevcu in Zavrstniku. Ker so bila zvezna finančna sredstva skrčena,
so bile raziskave v Zavrstniku ustavljene in jama potopljena. Nadaljevalo
pa se je delo v Sitarjevcu, kjer so zopet dosegli nekaj ugodnih rezultatov;
pri sledenju Karlove žile so ugotovili, da se nadaljuje pod Savski horizont,
pri raziskavi Kidričeve žile pa so ugotovili, da ima večjo dolžino, kot je
bilo znano doslej. Oba podatka kažeta, da je v Litiji pravilen način raz-
iskav neposredno sledenje žile.
V	Sitarjevcu so bile zaloge v letu 1959 povečane za 10.000 ton ka-
tegorije A + B + Cv
Iz zveznih sredstev je Litija dobila v letu 1959 10 milijonov din, za
leto 1960 pa ni več prišla v plan. Ker zadnji rezultati kažejo, da litijsko
rudišče še ni končno raziskano in z ozirom na ostale okolnosti bi bilo
potrebno najti sredstva za nadaljevanje del. Iz republiških sredstev je za
leto 1960 odobreno 15 milijonov din pod pogojem, da rudnik oziroma
OLO Ljubljana ali ObLO Litija vloži enako vsoto.
Gradbeni material
V	zvezi z rekonstrukcijo in povečanjem proizvodnje opeke in apna je
zavod poleg ocenjevanja zalog 11 opekarn, za katere je izvedel raziskave
že v letu 1958, raziskal še geološke pogoje za tri nadaljnje opekarne in
tri kamnolome apnenca.
Geotehnične raziskave
Hidroelektrarne na Dravi. Geotehnični, geofizikalni in vrtalni oddelek
zavoda so v sodelovanju z Elektrogospodarsko skupnostjo Slovenije in
Elektroprojektom nadaljevali raziskave za projektiranje in gradnjo HE
Hajdoše. Elaborat o geoloških pogojih za fundiranje pregrade in lokacijo
strojnice ter o koeficientu propustnosti proda pod obrežnimi nasipi aku-
mulacijskega bazena je bil izdelan v 8 delih, od tega 4 deli v prejšnjih letih,
4 pa v letu 1959. Končane so bile tudi terenske geološke raziskave in
18
izdelan elaborat za HE Duplek. V juniju letošnjega leta pa so se pričele
enake raziskave za HE Bori.
Hidroelektrarne na Savi. Na odseku med Litijo in mejo z LR Hrvat-
sko je predvidenih 11 pretočnih stopenj: HE Ponoviče, HE Renke, HE
Trbovlje, HE Suhadol, HE Vrhovo, HE Boštanj, HE Bianca, HE Krško,
HE Libna, HE Brežice in HE Jesenice. Od teh so v letu 1959 obravnavali
7 stopenj od Renk do Krškega, za katere je predvidena letna proizvodnja
920,000.000 kWh. Geološki zavod je izvedel geotehnična in vrtalna dela
z ustreznimi elaborati.
Hidroelektrarna Kranjska gora. Geotehnični oddelek zavoda je izdelal
poročilo s karto in profili o geoloških pogojih v osi pregrade v soteski
Pišnice, o akumulacijskem bazenu, trasi tlačnega cevovoda, lokaciji stroj-
nice in odvodnega tunela.
Hidroelektrarne na Soči. Pričele so se raziskave za HE Gaberje, izde-
lana je bila geološka karta, vrtalna in geotehnična dela pa so bila izvedena
v decembru.
Hidroelektrarne v Črni gori. Vrtalna in injekcijska ekipa, ki šteje
45—50 delavcev in uslužbencev, je nadaljevala injekcijsko zaveso v Za-
kruplju na kraškem Nikšičkem polju. V nadaljevanju injekcijskih polj,
ki jih je končala prejšnje leto, je končala v letu 1959 dva nadaljnja od-
seka zavese, ki je globoka okrog 50 m. Pri tem je zavod uporabljal po-
sebno zmes z montmorillonitno glino iz Stor. Na ta način je zaprl kraške
podtalne vodne tokove in dosegel akumulacijo 30 milijonov m3 vode za
HE Peručico, ki je 12. marca 1960 pričela obratovati. Pri tej akumulaciji
zavodova injekcijska skupina povezuje tudi desni bok zemeljske pregrade
s flišnim in apnenim pobočjem.
Vrtalna skupina zavoda je izvrtala dve globoki vrtini 461 m in 520 m
v zvezi z novo akumulacijo sistema HE Peručica, Bročanac—Slano.
Tretja skupina pa z vrtanjem preiskuje 2 profila sistema pretočnih
stopenj na reki Pivi.
Skupno je bilo v Crni gori izvrtano 2870,86 m, povzemanja je bilo za
1365,85 m, merjenja vodopropustnosti 2415,69 m. Injekcijske zmesi je bilo
porabljeno 702.975 kg in polnilnega materiala 711 m3.
Fundiranje visokih stavb. Geomehanski laboratorij in vrtalni oddelek
zavoda sta raziskala pogoje za temeljenje 35 gradbenih objektov v Ljub-
ljani; povečini so to stolpnice in večji stanovanjski bloki v naslednjih
delih mesta: Savsko naselje, Rojčeva ulica v Mostah, Hrvatski trg, Stre-
liška ulica, Pražakova ulica, Titova cesta, Študentsko naselje, Bičevje in
nekaj manjših objektov.
Izven Ljubljane je zavod sodeloval pri raziskavah za projektiranje in
gradnjo separacije v Kočevju, skladišča v Mariboru, Doma gorenjskih
gasilcev v Kranju, nove hale Tovarne verig v Lescah, dimnika Steklarne
Hrastnik, mosta v Podnartu, industrijske zgradbe v Grosupljah in stano-
vanjske stavbe v Škofljici.
19
Hidrogeološke raziskave. Vrtalna skupina in hidrogeološki odsek za-
voda sta sodelovala pri raziskavah za oskrbo s pitno vodo v Tornisi ju,
Radomljah, Potočah, Klečah za ljubljanski vodovod in Sečovljah. Vpra-
šanje črpalnega vodnjaka za Rižanski vodovod v Sečovljah še ni rešeno.
Po začetnem uspehu vrtine št.5, ki je dala 15 1 vode na sekundo iz globine
182 m, je zavod v neposredni bližini 4 m izvrtal še eno vrtino, ki pa je
naletela na premog, medtem ko vode ni navrtala. Dela vodi posebna ko-
misija, ki se sedaj ukvarja s problemom razširitve vrtine št. 5, da bi na
ta način povečala količino vode vsaj na 25 1/sek.
Zavod je nadalje z ročnim vrtanjem sodeloval pri določanju loka-
cije za črpalni vodnjak Pivovarne Laško za oskrbo z industrijsko vodo.
V Rimskih Toplicah je bilo končano globinsko vrtanje za novo za-
jetje termalne vode. Pričele pa so se raziskave za obnovo zajetja termalne
vode v Šmarjeških toplicah.
Zavod že od leta 1956 sodeluje z eno vrtalno skupino pri raziskavah
za oskrbo s pitno vodo v raznih delih sirijske pokrajine Združene arabske
republike.
Vrtanje
Podajamo tabelami pregled vrtanja za dobo od leta 1949 do 1959
(14. tabela).
14. tabela
Izvrtano v metrih
raziskave	geoteh-	hidro-
Leto	mineralnih	nične	geološke	skupno
surovin	raziskave	raziskave
1949	11.804,31	3.160,45	103,00	15.067,76
1950	9.193,80	4.633,98	73,40	13.901,18
1951	8.556,39	2.525,37	60,30	11.142,06
1952	3.624,89	3.219,87	1.179,00	8.023,76
1953	13.516,15	2.289,65	345,64	16.151,44
1954	9.214,84	4.971,13	309,80	14.495,77
1955	7.250,94	5.195,58	250,80	12.697,32
1956	5.244,29	5.425,12	85,00	10.754,41
1957	3.670,13	8.060,58	809,45	12.540,16
1958	4.477,97	7.004,35	2.009,00	13.491,32
195	9_8.071,63_7.690,89_890,05_16.652,57
84.625,34	54.176,97	6.115,44	144.917,75
Sirija	1956—59	4.952,23	4.952,23
Skupno 84.625,34	54.176,97	11.067,67	149.869,98
Pregled kaže glede mineralnih surovin tri obdobja:
Prvo je trajalo od leta 1949 do 1952, ko je obseg vrtanja postopno
padel od 11.804,31 m na 3624,89 m. Drugo obdobje se je začelo leta 1953,
ko je vrtanje na mineralne surovine zavzelo največji obseg 13.516,15 m,
nato pa je padlo do leta 1958 na 4477,95 m. V letu 1959 je zavod izvrtal
20
8071,63 m. Porast je v glavnem posledica sistematskih raziskav v Mežica
(3041,70 m), Velenju (2460,45 m) in v Makolah-Zrečah (1241,31 m).
Obseg vrtanja v geotehnične in konsolidacijske namene je od leta 1951
postopno naraščal do leta 1957, nato je v letu 1958 padel, v letu 1959 pa je
le nekoliko narastel. Na tem področju zavod v letu 1959 ni dosegel pred-
videnega obsega del. Vzrok je v glavnem v tem, ker je investitor injek-
cijske zavese v Zakruplju le po odsekih oddajal delo, ki je bilo poizkus-
nega značaja.
f) Pregled investicij
1.	Gradbeni objekti........... 67,302.047 din
2.	Oprema............... 33,600.000 din
Znesek 33,600.000 din je vložen v investicije iz lastnega sklada za
nadomestitev in dopolnitev osnovnih sredstev. Od tega je porabljeno
18,580.880 din za nadomestitev, 15,019.120 din pa za dopolnitev v glavnem
vrtalnih strojev, črpalk, pogonskih motorjev, stružnic in prevoznih sred-
stev. En vrtalni stroj v vrednosti 3,500.000 din je izdelan v lastni me-
hanični delavnici po načrtu, ki ga je izdelala strojna služba zavoda. Ker
so zavodova osnovna sredstva v slabem stanju, na kar kaže velika razlika
'	med njihovo knjižno vrednostjo (415 milijonov din) in vrednostjo po od-
pisih (175 milijonov din), mora zavod še nadalje vlagati večja sredstva
za nadomestitev in dopolnitev. K temu bosta zlasti pripomogla oddelek
za strojno službo in konstrukcije ter mehanična delavnica, ki imata v no-
vih prostorih ustrezne pogoje za nadaljnji razvoj.
?1
STRATIGRAFSKI RAZVOJ KREDNIH PLASTI
NA JUŽNEM PRIMORSKEM IN NOTRANJSKEM*
Mario Pleničar
S 33 risbami med tekstom ter 16 slikami, z 2 geološkima kartama,
s 3 profili in stratigrafskimi lestvicami v prilogi
I. Uvod
V letih 1950—1959 sem imel večkrat priložnost geološko raziskovati
na Primorskem in Notranjskem. Kreda in starejši terciar sta tam še
sorazmerno slabo obdelana, čeprav je bilo napisanih iz severne Istre in
iz območja Tržaško-komenske planote že nekaj paleontoloških razprav
o krednih fosilih. V tej zvezi je bila kredna formacija na tem delu Pri-
morske tudi stratigrafsko razčlenjena, kar je prikazano na novih italijan-
skih geoloških kartah (Carta geologica delle Tre Venezie) list Trst in
Gorica v merilu 1:100.000. Na vsem ostalem delu južne Primorske, to je
na tistem delu, ki ga zajemajo stare avstrijske geološke specialke:
Kossmatova Ajdovščina—Postojna in Stäche j evi manuskriptni
Sežana—St. Peter ter Lož—Cabar, vse v merilu 1:75.000, pa kreda ni bila
razčlenjena. S tega dela tudi še niso bile objavljene nikake paleontološke
študije. Dosedanje delo na terenu mi je pokazalo, da je razvoj krednih
plasti na Notranjskem podoben razvoju krede na južnem Primorskem
in zato sem vzel v pretres obe območji. O kredni formaciji na Notranj-
skem vemo še manj kot na Primorskem. Vzrok vidim v tem, da je bila
Notranjska geološko še slabše preiskana in pa da je kredna formacija
tam precej bolj prekrita s preperino. Zaradi maloštevilnih cest in drugih
gradbenih objektov v pretekli dobi je bila preperina malokdaj odkrita
in tako niso bile vidne večje površine razgaljenih svežih krednih plasti
in v njih fosilni ostanki.
Na južnem Primorskem in Notranjskem je razvita kredna formacija
skoraj izključno apneno in dolomitno. Le na redkih mestih je bil najden
v tem delu Slovenije kredni fliš (Germovšek 1953). Apnenec in do-
lomit sta nastajala v glavnem v obalnem, grebenskem razvoju. Obalne
grebene — kleči — so tvorili rudisti. Globokomorskega razvoja krede ni
še nihče našel na ozemlju, ki ga bomo obravnavali. Tak globokomorski
razvoj krednih plasti bi bil lahko razvoj »scaglie«, ki jo dobimo v severni
* Skrajšana doktorska disertacija, ki jo je avtor predložil fakultetnemu
svetu prirodoslovne fakultete univerze v Ljubljani dne 20. januarja 1960, in
uspešno zagovarjal 24. marca 1960.
22
Primorski ali na Dolenjskem na Gorjancih in v Krškem hribovju (Ra-
movš 1958, Zlebnik 1958, Plen i čar 1958). Globokomcrski raz-
voj kredne formacije, in sicer v obliki apnenca, je bil znan deloma v
južni Istri blizu Pulja, kjer se dobijo glavonožci (Stäche 1889, str. 35).
Poleg rudistov sem našel v krednih plasteh na južnem Primorskem in
Notranjskem le malo živalskih vrst, zato sem se moral v glavnem omejiti
na študij teh moluskov. Razen nekaterih ostréj sem med njimi našel
glavne vodilne fosile.
Pri tem delu, kakor tudi pri celotni razpravi me je vodil akademik
in univ. prof. dr. Ivan Rakovec, pri paleontološkem študiju pa še
posebej akademik in univ. prof. dr. O t h m a r Kühn. Obema se na
tem mestu iskreno zahvaljujem. Posebno zahvalo pa dolgu jem tudi vod-
stvu Geološkega zavoda v Ljubljani in svojim kolegom v službi, ki so
mi v vsakem trenutku nudili vso možno pomoč.
Fosile so mi pomagali zbirati zlasti kolegi Nosan, Grad,
Zlebnik, Hinterlechnerjeva in Ferjančič.
II. O dosedanjem paleontološkem in stratigrafskem raziskovanju
krede na južnem Primorskem in Notranjskem
Paleontološke študije o kredni favni Istre, Tržaško-komenske pla-
note in o njeni neposredni okolici so napisali nekateri pomembni
paleontologi. Med njimi bi naštel Futtererja (1893), Kramber-
ger-Gorjanovića (1895), Re dl i eh a (1901), Schuberta
(1902), Par on o (1923, 1926) in Wiontzeka (1934). Vsi, razen
Kramberger-Gorjanovića, so raziskovali kredne moluske.
Gorjanović je obdelal ribjo favno pri Komnu. Od vseh paleontolo-
ških razprav mi je še najbolj koristilo Paronovo delo Ricerche sulle
Rudistae e su altri fossili del Cretaceo superiore del Carso Goriziano e
dell'Istria (1926).
Na podlagi paleontoloških razprav so geologi stratigrafsko razčlenili
kredne sklade. Kljub številnim raziskovalcem, ki so delali na tem ob-
močju, pa so dosledno stratigrafsko razčlenitev izvedli samo Italijani
v neposredni okolici Trsta in Gorice. Za kredne sklade na vsem ostalem
delu južne Primorske in Notranjske smo še do danes uporabljali splošne
oznake: rudistni apnenci, hamidni apnenci ali lokalne nazive kot: ko-
menski skrilavci, repenjske obrežne tvorbe in nabrežinski marmori. Te
izraze sta vpeljala za naše kraje že S tur (1858) in Hauer (1868),
rabili pa so jih še Stäche (1889), Kossmat (1897, 1905, 1906. 1909,
1913), Diener (1903), Schubert (1912), Winkler (1923) in
W i o n t z e k (1934).
Wiontzek (1934) je združil ugotovitve vseh dotedanjih razisko-
valcev. Ločil je tri območja krednega razvoja: obalni Kras, visoki Kras
in južno obrobje Julijskih Alp. V prvo območje je prišteval komensko-
nabreženski tip krede, ki jo je obdelal že Stäche. V drugem območju
je ločil tip Svete gore in Sabotina na eni strani in tip Banjščice na
drugi strani. V tretjem območju pa je omenjal tip pri Volčah in Sv. Luciji
(sedaj Most na Soči) in tip pri Podbrdu.
23
I
III. Problemi, ki jih nudi proučevanje krede na južnem
Primorskem in Notranjskem
Pri določanju starosti posameznih krednih plasti, ki so sestavljene
skoraj izključno iz apnenca in dolomita (redke izjeme krednega fliša so
samo na Kočevskem), sem zadel na štiri glavne probleme, na katere bom
skušal najti odgovor v tej razpravi.
1.	Zgornja meja krednih plasti na Primorskem še vedno ni jasna.
Spodnje fcraminiferne apnence so šteli doslej nekateri raziskovalci v
danij, drugi v paleocen. V njih so lupine rudistov. Te lupine so po mne-
nju nekaterih na primarnem mestu, po mnenju drugih pa nanesene iz
starejših plasti. Ugotoviti je torej treba točno zgornjo mejo krednih
plasti.
2.	Vsi dosedanji raziskovalci naše primorske krede, razen Salo-
peka (1954 za območje Cičarije), so si bili edini, da so pri nas razvite
tudi spodnjekredne plasti. Nekateri (Stäche, Wiontzek) so šteli
v spodnjo kredo poleg rekvienijskih apnencev tudi komenske skrilavce,
v katerih pa ni vodilnih fosilov. Naša naloga bi bila ugotoviti, kaj spada
v spodnjo kredo.
3.	Zgornjekredne plasti so razčlenjene le v neposredni okolici Trsta
in Gorice. O vsem ostalem območju južne Primorske in Notranjske
imamo le delne ugotovitve. Manjkajo nam primerjave teh območij z
razmeroma dobro obdelanimi plastmi na Tržaško-komenski planoti.
4.	Zadnji problem bi bil preciziranje orogenetskih faz potem, ko bi
bile pojasnjene stratigrafske in tektonske razmere na celotnem ozemlju
južne Primorske in vsaj delno Notranjske.
Kredna formacija na južnem Primorskem in Notranjskem je razvita
v obalnem grebenskem faciesu. Od kamenin najdemo tu le apnenec in
kristalast dolomit ali bolje rečeno dolomitiziran apnenec. Le na Kočev-
skem so majhne krpe krednega fliša s peščenjaki in laporji.
IV. Fosilna nahajališča
Pri iskanju fosilnih ostankov v krednih apnencih in dolomitih sem
spoznal, da so v nekaterih horizontih fosili zelo pogostni in jih lahko
dobimo v obilju povsod, kjerkoli zadenemo na te horizonte. V drugih
horizontih so fosili maloštevilni in le srečno naključje nam pomaga, da
najdemo kak vodilen in določljiv fosil. Prave zakladnice raznih fosilnih
vrst so grebenske tvorbe in zoogene breče. Ker so prve večkrat trdno
vezane, se iz njih da izpreparirati sorazmerno malo določljivih fosilnih
vrst. V takem primeru sem si pomagal z značilnimi preseki lupin, na
podlagi katerih se dajo določiti mnogi rodovi in celo vrste pahiodontnih
školjk, ki so bili glavni zastopniki krednih grebenskih tvorb.
Zoogene breče nasprotno rade razpadajo pri udarcu s kladivom in
iz njih dobimo večkrat tudi cele lupine posameznih živali.
Razlika med grebenskimi tvorbami in zoogenimi brečami je v tem,
da so grebenske tvorbe nekake fosilne kolonije, medtem ko so zoogene
breče nastale pri aglomeriranju lupin že umrlih živali. Čeprav je možno,
24
da dobimo tudi v grebenskih tvorbah fosilne ostanke, ki so bili naneseni
z obale, sestavljene iz starejših krednih plasti kot so grebenske tvorbe,
v katerih fosile danes najdemo, velja ta nevšečnost pri zoogenih brečah
skoraj kot pravilo. Tam so fosilni ostanki v veliki množini naneseni iz
starejših horizontov, čeprav ne manika tudi istodobnih fosilov. Očitno
niso bili tedaj apnenci še tako trdno vezani kot so danes in zato dobimo
v brečah zbrano prav čedno paleontološko zbirko iz vseh mogočih sta-
rejših plasti. V starejših kompaktnih plasteh, ki jih najdemo poleg breče
in od koder so bili mnogi fosili nedvomno prineseni, večkrat ni mogoče
več dobiti nikakega celega fosila. Tako imajo te breče tudi svojo dobro
lastnost, da v njih najdemo cele lupine, čeprav niso ravno istodobne.
Tako zoogeno brečo, ki je nastala celo v eocenu kot bazalna tvorba
fliša, sem našel pri Jelšanah blizu Ilirske Bistrice. V tej breči sem našel
doslej najlepše ohranjene primerke rodov Chondrodonta in Requieran,
ki spadata v turon, cenoman in celo v spodnjo kredo. (Pleničar,
Geologija 3, 1955.)
Obdelal sem okoli petdeset nahajališč krednih fosilov. Iz nekaterih
nahajališč so mi tudi drugi prinesli fosile v obdelavo. Vsa nahajališča
(razen kočevskih), so označena na geološki karti (1:200.000).
V. Paleontološki del
Seznam fosilov
Št.	Ime	Vodilen za	Nahajališča
Brachiopoda
1	Rhynchonella contorta d'Orb. senon	Nanos
Lamellibranchiata
2	Inoceramus sp.	turon, cenoman Sv. Hieronim
3	Neithea zitteli Pirona	turon, cenoman Vrhovlje
4, 5 Neithea lapparenti Choff. turon, cenoman Vrhovlje,
Kopriva
6, 7, 8, 9 Neithea sp.	Palčje jezero,
Bilje, Postojnska
vrata, Zeljne,
Volčji grad.
Babni dol
Ostreidae
10	Exogyra overwegi v. Buch. kampanij,	Zeljne
mastriht
11	Exogyra cf. decussata	kampanij,	Zeljne
mastriht
12	Exogyra cf. pirenaica Laper.
25
л
Št. _Ime_Vodilen za_Nahajališča
13, 14, Ostrea (Chondrodonta)	^uron, cenoman Vrhovlje, Divača,
15, 16, joannae Choff.	Golać, Postojn-
17, 18,	ska vrata, Sv.
19, 20	Hieronim, Poček,
Babni dol, Javor-
nik, Zeljne
21	Chondrodonta munsoni Hill, turón, cenoman Jelšane
22	Ostrea cf. matheroni d'Orb. kampanij	Zeljne
23	Ostrea cf. spinosa Math. senon	Nadrt
C h a m i d a e
24, 25 Requienia cf. ammonia Goldf.baremij,	Divača, Jelšane
aptij
26, 27, Requienia sp.	baremij,	Skandanščina,
28, 29,	aptij	Nanos, Laze,
30,	96	M. Dol, Kočevsko
31,	32 Toucasia sp.	Slavnik
33, 34 Gyropleura telleri Redlich turón	Slavnik, Mašun
35, 36, 37 Gyropleura sp.	turon	Slavnik, Gaberk
pri Divači
Caprinidae
38	Caprina carinata Boehm cenoman	Mašun
41	Caprina sp.	Slavnik, Laze
39	Neocaprina gigantea n. gen.	Sv. Kieronim, Po-
rn sp.	stojnska vrata,
Javorniki
40	Neocaprina nanosi n. gen.	Sv. Hieronim
n. sp.
42	Caprinula mašuni n. sp.	Mašun
43	Caprinula sharpei (Choff.) turon,	Leskova dolina
Douvillé cenoman
46	Caprinula sp.	Sv. Hieronim
5 Mitrocaprina sp. turon	Kopriva
44, 45 Plagioptychus sp.	zg. kreda	Postojnska vrata,
Javorniki
47	Orthoptychus striatus Futt. cenoman	Mašun
48	Ichtyosarcolith.es sp. Desm. cenoman,	Sv. Hieronim
sp. kreda
49	Rousselia sp.	senon	Kobja glava
Hipuritidi
67	Hippurites (Vacc.) archiaci kampanij	Nanos
51, 52, Hippurites (Vacc.) cornuvacci- santonij	Senožeče,
26
Št. _Ime_Vodilen za_Nahajališča
52	a num Bronn var. gaudryi	Gorjup. Tomaj
(Mun.-Ch.) Kühn
53	Hippurites (Vacc.) gaudryi	senon Štorje, Kazlje,
Mun.-Ch.	Kob j a glava
le risba Hippurites (Vacc.) gosavien-	angumij Sv. Hieronim
sis Douv.
54, 55 Hippurites (.Hippuritella)	angumij Opčine
grossouvrei Douv.
56, 57 Hippurites (Vacc.) cf.	kampa ni j Nanos, Nabre-
inaequicostatus Münst.	žina
58	Hippurites (Orb.) nabresi-	zg. santonij Senožeče, Tomaj
nensis Futt.
59	Hippurites (Vacc.) praesul-	zg. santonij, Nanos
catus Douv.	kampanij
le risba Hippurites (Orb.) radiosus	kampanij Nanos
des Moulins
60, 61 Hippurites (Orb.) cf. requiem	angumij Kobja glava.
Math.	Vel. Dol
62, 69 Hippurites (Hippuritella)	angumij Vel. Dol
resectus Defr.
G3, 64, Hippurites (Vacc.) sulcatus	santonij, Avber, Dobrav-
65, 66 Defr.	kampanij lje, Štanjel
68 Hippurites toucasianus d' Or-	santonij Sembije
bigny
70, 71, Hippurites sp.	Nanos, Kazlje,
72, 73,	Tomaj, Avber
74, 75
Radiolitidi
76, 77 Praeradiolites leymeriei	mastriht Slavnik,
(Bayle) Toucas	Smrečnica
78	Praeradiolites cylindraceus	mastriht Smrečnica
(Des Moulins) Toucas
76, 78 Radiolites galloprovincialis	santonij Smrečnica
var. lamarcki (Math.) Toucas
79	Radiolites albonensis Toucas	turon?, Slavnik, Dol.
mastriht	Ležeče
80	Radiolites cf. lusitanicus	sr. turon Mašun
(Bayle) Parona
81	Radiolites praegalloprovin-	koniacij Slavnik
cialis Toucas	(Prešnica)
82, 83 Radiolites trigeri (Coqu.)	zg. cenoman, Gnoj ina, Kle-
Toucas	turon menka, Senožeče
84, 85 Radiolites sp. Lam.	Slavnik
(Prešnica)
27
Št. _Ime_Vodilen za_Nahajališča
86	Sphaerulites cf. foliaceus	Sv. Hieronim
87	Sphaerulites sp.	Nabrežina
88	Biradiolites dainellii Parona zg. kreda	Slavnik
(Prečnica)
89, 90 Biradiolites sp.	Tublje, Gnojina
91	Sauvage sia da rio Catullo angumij	Dol. Ležeče
92, 93 Sauvagesia sp.	cenoman	Slavnik (Podgor-
je, Prešnica),
Mašun
94	Durania	зепоп. turon Storje
95	Medeella sp.	zg. kreda	Postojna
Gastropoda
97	Nerinea sp. Defr.	N od Volčjega
grada
98	Actaeonella sp. d.Orb.	N od Koprive
Classis: Brachiopoda
Ordo: Telotremata
Superfamilia: Rhynchonellacea Schubert 1896
Familia: Rhynchonellidae Gray 1848
Rhynchonella Fischer de Waldheim 1809
Rhynchonella contorta d'Orb.
(št. 1)
1817 A. d'O r b i g n y , Paléont, franc., Terr, crét., p. 31, tab. 496, si. 14-17.
1926 C. F. Parona, Ricerche sulle Rudiste del Carso Goriziano e
dell'Istria, Mem. 1st. geol. Padova, voi. 7, p. 1—56.
Material: pet dobro ohranjenih primerkov.
Ob cesti, ki pelje iz Podnanosa na Sembijsko planoto na Nanosu,
in sicer tik preden pride cesta na planoto, sem dobil v useku ceste več
primerkov vrste Rhynchonella contorta d'Orb. Za to vrsto je značilen
oster, nekoliko zavit vrh. Na ventralni in dorzalni lupini ima po 30 ra-
dialnih reber. Kljub temu, da je za brahiopode značilna bilateralna sime-
trija, je pri tej vrsti ni. Čelni ali sprednji rob je nazobčan in poteka
v obliki ležeče in razpotegnjene črke S. V isti plasti, na istem nahaja-
lišču sem dobil dve obliki vrste R. contorta. Pri eni vrsti se potek zavoja
čelnega roba ujema s potekom zavoja na sliki 10. c (VI. tab.) v Pa-
ro n o v e m delu iz leta 1926, na drugi pa je potek tega zavoja ravno
obraten. Vse ostale podrobnosti pri obeh oblikah so iste. Očitno imamo
opravka z nekakimi normalnimi in inverznimi oblikami. V nahajališču
sem našel polovico enih in polovico drugih.
28
V	istem sivem apnencu kot rod Rhynchonella sem našel še slabo
ohranjene lupine morskih ježkov in presek hipurita vrste Hippurites cf.
radiosus Des Moulins, kar kaže na senonsko stopnjo.
Horizont: senon; sivi radiolitni apnenec (14. horizont).
Najdišče: ob cesti iz Podnanosa na Nanos, ob zgornjem robu planote.
Classis: Lamellibranchiata
Familia : Pernidae Zittel
Inoceramus Sowerby 1819
Inoceramus sp.
(št. 2)
Material: en primerek.
V	nahajališču kaprin, ostre j in sferulitov nad Sv. Hieronimom na
Nanosu sem dobil v istem belem ploščastem apnencu tudi precejšnji del
odtisa lupine školjke iz rodu Inoceramus. Lupina je imela koncentrična
in radialna rebra. Stikališča enih in drugih reber so odebeljena v vozle.
V literaturi take vrste nisem našel. Oblika in velikost lupine se verjetno
ujemata z lupinami večine vrst iz rodu Inoceramus. Dimenzij ne na-
vajam, ker ni ohranjen odtis celotne lupine.
Horizont: sp. turon (7. b horizont).
Najdišče: nad sv. Hieronimom (Nanos).
Familia : Pectinidae Lam.
Neithea Drouet 1824
Neithea zitteli Pirona
(št. 3)
1881 Janira zitteli Pi r on a, G. A. Nuovi foss. del terr. cret. del Friuli,
Mem. It. 1st. Ven. XXII, p. 10, tab. III, si. 1-15.
1901 Neithea zitteli Redlich, K. A., Ueber Kreideverst. a. d. Umgeb.
von Görz und Pinguente, Jahrb. geol. R. A., 51, p. 76—81.
1926 Neithea zitteli (Pir.) Parona, C. F., Ricerche sulle Rudiste del
Carso Gor. e dell'Istria, Mem. 1st. geol. Padova, 7, p. 52, tab. V., si. 3.
Material: en primerek.
V	kamnolomu pri Vrhovi j ah (kamnolom Vitez) sem dobil odtis desne
lupine školjke vrste Neithea zitteli Pirona. Vrsto sem določil s primer-
janjem tabel v Paronovem delu (1926). Rebra se od vrha proti robu
radialno širijo in enakomerno debelijo. Vsako rebro spremlja po dvoje
ali troje tanjših rebrc. Glavnih reber je okoli 20. Vrh je slabo ohranjen,
sklepa ni videti. Širina lupine znaša 7 cm, višina pa 8 cm.
Vrsta je značilna za turonsko stopnjo.
Horizont: sp. turon (7. č horizont).
Najdišče: kamnolom Vitez (Vrhovlje).
29
Neithea lapparenti Choff.
(št. 4, 5)
1901 Vola lapparenti P. Choffat, Comm. serv. geol., Faune cret. Por-
tugal, p. 153, tab. III., si. 1-3.
1901	Neithea acutocostata Futi, K. A. Redlich, Über Kreideverst.
v. d. Umgeb. von Görz und Pinguente. pag. 76.
1902	Vola lapparenti R. J. Schubert. Über einige Bivalven des istrodalma-
tinischen Rudistenkalkes, Jb. d. k. k. g. R. A., LH, p. 265.
1923 Neithea lapparenti, C. V. P a r o n a , Ricerche sulle Rudiste del
Carso gor. e dell'Istria, Mem. 1st. geol. Padova, voi. 7, p. 53, tab. V.,
si. 5 a, b.
Življ. doba: zg. cenoman — sr. turon.
Material: en primerek lupine in en odtis lupine.
Schubert podrobno opisuje vrsto Neithea lapparenti Choff. (1902,
str. 266). Kot posebnost te vrste omenja večjo širino kot višino lupine.
Dimenzije našega primerka iz kamnoloma Vitez pri Vrhovljah (št. 4)
znašajo: širina 13,5 cm, višina 10 cm. Lupina ima široka in močna rebra,
ki jih spremlja na obeh straneh še po dvoje ali celo troje zelo tankih
reber. Močna rebra se od vrha proti robu lupine enakomerno širijo in
debelijo. Širina reber je na našem primerku blizu vrha 2 mm, na spod-
njem robu lupine pa 6—9 mm. Tenka rebra so debela 0,5—1 mm. Lupina
ni v celoti ohranjena. Verjetno manjka del spodnjega roba lupine. Manj-
kajo tudi ušesca ob vrhu, ki so značilna za Pectinidae. Sploh je
vrh slabo ohranjen in tudi sklepa ni videtiC Naš primerek je desna lupina.
Odtis podobne lupine (št. 5) je našla Hinterlechnerjeva se-
verno od Koprive v repenjskih tvorbah. Na istem kosu apnenca, na
katerem je odtis lupine iz rodu Neithea, je tudi odlomek lupine školjke iz
rodu Mitrocaprina. Na odtisu lupine iz rodu Neithea so vidni v sredi
trije pari nekoliko močneje izraženih reber. Po dve in dve od teh reber
potekata bliže skupaj.
Horizont: turon—cenoman (7.č horizont).
Najdišče: kamnolom Vitez (Vrhovlje) in severno od Koprive.
Neithea sp.
(št. 6, 7, 8, 9)
Material: šest primerkov.
Poleg školjk vrste Chondrodonta joannae Choff. sem večkrat v istem
horizontu in celo na istem nahajališču dobil odtise ali dele lupin školjk
iz rodu Neithea. Vsi ti fosilni ostanki pa so bili slabo ohranjeni in jih
nisem mogel podrobneje določiti. Take primerke sem dobil vzhodno od
Palčjega jezera, dalje pri konjarni Bilje (št. 6, 7) blizu Prestranka, na
prelazu Postojnska vrata nad Planino, Volčji grad na Komenski planoti
(št. 8) in pri Zeljnah na Kočevskem.
Horizont: sp. turon (7.č horizont).
30
Najdišča: vzhodno od Palčjega jezera, pri konjarni Bilje, Postojnska
vrata, Zeljne (Kočevsko), Volčji grad na Komenski planoti, Laze pri
Planini.
Vzhodno od vrha Notranjskega Snežnika v nadm. višini 900 m sem
dobil v apnencu, ki se menjava s peščenim dolomitom in dolomitno brečo,
več lupin neke vrste iz rodu Neithea. Po primerjavi Dartevelle-
jevega in Freneixjevega dela o krednih školjkah iz Kameruna
in Angole (1957), sem ugotovil, da se snežniška oblika (št. 9) nekoliko
približuje vrsti Neithea shawi Perv., ki je značilna za spodnjekredne
plasti. Seveda ne gre za isto vrsto in tudi razmere v sedimentacijskem
krednem bazenu na območju zahodne afriške obale težko primerjamo
z našim sredozemskim bazenom.
Horizont: sp. kreda (1. horizont).
Najdišče: vzhodno od vrha Notranjskega Snežnika.
Familia : Ostreidae Lam.
Exogyra Say 1819
Exogyra overwegi v. Buch,
(št. 10, si. 1, 2)
1852 Exogyra overwegi v. Buch, in Beyrich (Monatsber. ub. d. Verhandl.
Ges. f. Erdkunde zu Berlin, N. F., IX., p. 154, I. tab., 1. si). Bericht
über die von Overweg auf der Reise von Tripoli nach Murzuk und
von Murzuk nach Ghat gefundenen Versteinerungen. Zeitschr. d.
deutsch, geol. Ges., IV., p. 152, tab. IV, slike 1 a, c, 2.
1854 Ostrea cornu-arietis, C o quand H., Descript, géol, de la Prov.
de Costantine, Mém. Soc. géol. d. Fr., 2me Sér. VI., p. 149, tab. V.,
si. 1, 2.
1862 Ostrea foumeti, C o q u a n d H., Géol. et Paléont. de la reg. und
de la Prov. de Costantine, p. 229, tab. XXI, si. 1-3.
1866 Exogyra overwegi, Kunth A., Über die von Gerhard Rohlfs auf
der Reise von Tripoli nach Ghadames im Mai und Juni 1865 ge-
fundenen Versteinerungen, Zeitschr. Deutsch, geol. Ges., XVIII,
p. 281, tab. III, si. 4, 5.
1869 Ostrea fourneti, C o quand H., Monogr. du Genre Ostrea, Mar-
seille, p. 6, tab. III in tab. XIII., si. 1.
1869 Ostrea auricularis, id., ibid., pag. 28 (pars), tab. VIII, si. 11 in 12
(O. cornuarietis).
1902 Exogyra overwegi, A. Q u a a s, Die Fauna des Overwegisch n. d.
Blätterthone in der libyschen Wüste, Palaeontographica, XXX (2),
p. 190, tab. XXII, si. 3, 4, 8.
1906 Exogyra overwegi, L. Krumbech, Beitr. z. Geolog, und Pa-
laeontologie von Tripolis, Palaeontogr., LIII, pag. 99 (si. 2),
tab. VIII, si. 2.
1906 Exogyra peroni, id., ibid., p. 101, tab. Vili, si. 3.
31
1923 — P a r o n a , C. F., Fauna del neocretacico della Tripolitania Mol-
luschi, parte II. Lamellibranchi (Memorie per servire alla descri-
zione della carta geologica d'Italia publicata a cura del R. Comitato
geologico, volume Vili, parte IV, Roma); p. 27, tab. XII, si. 1, 2, 3.
Material: več kamenih jeder; eno od njih je dobro prekrito z lupino.
V	kamnolomu ob cesti iz Salke vasi pri Kočevju v Zeljne sem dobil
številna kamena jedra velikih oblik iz rodu Exogyra. Na jedrih so ohra-
njeni le manjši odlomki lupin in še to le notranja plast. Po velikosti in
obliki lupin, ki jih nakazujejo kamena jedra, sklepam, da imamo opravka
s senonsko vrsto Exogyra overwegi v. Buch. (prim. P a r o n a 1923, p. 27,
tab. XX, si. 1, 2, 3). Ta vrsta je vodilna za senonsko stopnjo.
Horizont: kampanij— mastriht, radiolitni apnenec (15. horizont).
Najdišče: Zeljne (Kočevsko).
Exogyra cf. decussata Goldf.
(št. 11)
1837 Exogyra decussata, G o 1 d f u ß , Petref., Germ., II, p. 35, tab.
LXXXVI, si. 11a, c.
1869 Ostrea decussata, H. Coquand, Mon. genr. Ostrea, p. 30, tab. VII.
1890 — A. Peron, Descr. Inv. foss. crét. Tunisie, Expl. selen. Tunis,
p. 177, tab. XXV, si. 53.
1892 Exogyra benaventi, René Nicklés, Et. géol. Sud-est de l'Espa-
gne, I, Terr. Sec. et tert. esc., Lille, p. 202, tab. X, si. 3.
1912 decussata, L. Pervinquière Et. paléont. tunis., ÏI, Gastr. et
Lameli, crét. pag. 184.
1923 — P a r o n a , C. F., Fauna del neocretacico della Tripolitania, Mol-
luschi, parte II. — Lamellibranchi (Memorie per servire alla descri-
zione della carta geologica d'Italia publicata a cura del R. Comitato
geologico, vol. Vili, parte IV, Roma).
Material: en primerek.
Poleg vrste E. overwegi sem našel v kamnolomu med Šalko vasjo in
Želj nami na Kočevskem še kameno jedro manjše oblike iz rodu Exogyra,
ki ga štejem v vrsto decussata.
Horizont: kampanij—mastriht, radiolitni apnenec (15. horizont).
Najdišče: Zeljne (Kočevsko).
Exogyra cf. pirenaica Laper,
(št. 12, si. 3 a, b).
Zivlj. doba: garumnij (danij).
Material: leva lupina.
V	breči z eksogirami in ostrejami v gozdnem območju Nadrt sem
dobil tudi lupino, ki ustreza primerku vrste Exogyra pirenaica Laper,
v zbirki dunajskega naravoslovnega muzeja. Ta vrsta je značilna za
danij. Ker so bile vse ostale oblike v nahajališču značilne za senon, do-
mnevam, da je tudi ta vrsta pri nas značilna že za senonsko stopnjo.
Horizont: senon (15. horizont).
Najdišče: Nadrt na Hrušici.
32
1. si. — Fig. 1. Exogyra overwegi v. Buen.
Kameno jedro leve lupine, naravna velikost; Zeljne pri Kočevju
Stone core of the left shell, natural size; Zeljne near Kočevje
2. si. — Fig. 2. Exogyra overwegi v. Buch.
Kameno jedro desne lupine, naravna velikost; Zeljne pri Kočevju
Stone core of the right shell, natural size; Željne near Kočevje
3. si. — Fig. 3 a), b) Exogyra cf. pirenaica Laper.
Leva lupina, naravna velikost; Nadrt na Hrušici
Left shell, natural size; Nadrt in Hrušica
c) Gyropleura telleri Redlich
Leva lupina, naravna velikost: Mašun pod Snežnikom
Left shell, natural size; Mašun under Snežnik
4. si. — Fig. 4. a) Gyropleura telleri Redlich
Leva lupina, naravna velikost; Mašun
Left shell, natural size; Mašun
b) Caprina sp.
Lupina je zglajena zaradi transporta, naravna velikost, v zoogenem
konglomeratu pod Slavnikom
The shell is polished by transport, natural size; in the zoogene conglomerate
under Slavnik
5. si. — Fig. 5. a), b), c) Gyropleura sp. d'Orb.
Kamena jedra leve lupine, delno so še prekrita z lupino, naravna velikost;
pod Gabrkom pri Divači
Stone cors of the left shell, partially with shell covered, natural size; under
Gaberk near Divača
6. si. — Fig. 6. a) Caprina carinata Boehm
Prečni presek zgornje ali leve lupine; Mašun
Transversal section of the upper or left shell; Mašun
b) Caprinula sharpei (Choff.) Douv.
Prečni presek zgornje ali leve lupine; Leskova dolina
Transversal section of the upper or left shell; Leskova dolina
c) Orthoptychus striatus Futt.
Prečni presek zgornje ali leve lupine; Mašun. Vse % naravne velikosti
Transversal section of the upper or left shell; Mašun. All % of the natural size
7. si. — Fig. 7. a) Caprinula mašuni n. sp.
Spodnja ali desna lupina, sifonalna cona; Mašun
The lower or right shell, syphonal zone; Mašun
b) Caprinula mašuni n. sp.
Torzijsko zavita spodnja lupina; Mašun. Vse Vs naravne velikosti
The torsial enveloped lower shell; Mašun. All % of the natural size
8. si. — Fig. 8. a), b) Caprinula mašuni n. sp.
Prečna preseka dveh spodnjih lupin, % naravne velikosti; Mašun
Transversal sections of two lower shells, % of the natural size; Mašun
9. si. — Fig. 9. a) Caprinula sharpei (Choff.) Douv.
Leva lupina, V-¿ naravne velikosti; Mašun
Left shell, Уз of the natural size; Mašun
b), c) Orthoptychus striatus Futt.
Leva lupina, % naravne velikosti; Mašun
Left shell, % of the natural size; Mašun
10. si. — Fig. 10. Hippurites gaudryi Mun.-Ch.
Spodnja lupina, Vi naravne velikosti; Štorje
The lower shell, Vi of the natural size; Štorje
11. si. — Fig. 11. Hippurites gaudryi Mun.-Ch.
Prečni presek spodnje lupine, % naravne velikosti; Štor je
Transversal section of the lower shell. Ц> of the natural size; Štor j e
12. si. — Fig. 12. Praeradiolites cylindraceus (Des Moulins) Toucas
Spodnja lupina, % naravne velikosti; Smrečnica
The lower shell, Ц> of the natural size; Smrečnica
13. si. — Fig. 13. a) Radiolites praegalloprovincialis Toucas
Del spodnje lupine, Slavnik (nad Prešnico)
Part of the lower shell, Slavnik (over Prešnica)
b) Sauvagesia sp.
Del spodnje lupine, Slavnik (nad Prešnico). Obe v naravni velikosti
Part of the lower shell: Slavnik (over Prešnica). All in the natural size
14. si. — Fig. 14. Hippurites gaudryi Douv.
Dve spodnji lupini, naravna velikost; Opčine
Two lower shells, natural size; Opčine
15. si. — Fig. 15. Hippurites (Vacc.) cf. inaequicostatus Münst.
Spodnja lupina, V2 naravne velikosti; nabrežinski kamnolom
The lower shell, V2 of the natural size; quarry of Nabrežina
16. si. — Fig. 16. Radiolites trigeri Coqu.
Spodnja lupina, % naravne velikosti; Slavnik, NW od Gnojine
The lower shell. % of the natural size; Slavnik, NW of Gnoj ina
Ostrea Linné 1758
Ostrea (Chondrodonta) joannae Choff.
(št. 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20)
1886 Ostrea joannae C h o f f a t, Lisbona, Comm. trav. géol. Port.,
Faune crét., Port., Vol. I, pag. 34, Ostreidae I, 1—7, II, 8—19,
t. XIII, si. 3.
1891 Ostrea joannae C h o f f a t, Crétacique de Tores-Vedras (Communi-
cacoes II, pag. 188).
1898 Ostrea joannae Choff at, Bibliogr. réc. groupe O. joannae (Rev.
erit. Pal., pag. 179).
1900	Ostrea joannae Choffat, Le Crétacique supérieur au Nord du
Tage, pag. 183.
1901	Ostrea joannae Choffat, Virgilio. L'Ostrea joannae Choff. in
provincia di Bari (Boll. Soc. geol. Ital., vol. XX, pag. 31).
1901	Chondrodonta joannae Stanton, Chondrodonta a new genus of
ostraiform mollusks (Proc. U. S. Nat. Museum Washington, vol. XXIV,
pag. 304).
1902	Ostrea joannae Stefani und Dainelli, I tereni eocenici
presso Bribir in Croazia. Roma Rendiconti r. acc. Lincei, vol. XI,
fase. 4, 1. sem., pag. 155.
1902 Ostrea joannae Schubert, Geol. morddalm. Inseln, Wien.
Verhandl. der k. k. geol. R.-A., pag. 250.
1902 Chondrodonta joannae D o u v i 11 é , Compt. rend. soc. géol. France
5. mai, pag. 68.
1902 Chondrodonta joannae Choffat, Lisbona, Comm. trav. géol.
Part., Faune crét. Port., vol. I, IV. sér. Ostr. VI, 15, 16.
1902 Ostrea (Chondrodonta) joannae Choffat, Schubert, Über einige
Bivalven des istrodalmatinischen Rudistenkalkes, Jb. d. R. A. LII,
str. 270.
Typus: Choff ato v z Monte Serves (Portugalska).
Zivlj. doba: turon, zg. cenoman.
Nahajališča: Monte Serves, Savudrijski polotok, Vrhovlje, Repen-
tabor, Dalmacija, Cičarija.
Material: šest primerkov.
V starem kamnolomu pri Vrhovi j ah sem našel horizont sivega plo-
ščastega apnenca, ki je bil poln lupin školjk vrste Chondrodonta joannae
Choff. Lupine so delno prekrivale druga drugo (št. 13) in zato ni bilo
mogoče z gotovostjo dognati ali ne gre morda tudi za druge podvrste te
školjke, ki jih navaja Schubert v svoji razpravi iz leta 1902, str. 271,
tab. XIII. Zelo verjetno je v omenjenem nahajališču več podvrst (var.
elong ata in var. angusta).
Viden je tudi odtis neke hondrodonte, ki bi utegnila pripadati vrsti
Ch. munsoni Hill, zaradi drobnejših reber, kot jih imajo ostale oblike.
Geologija 6 — 3	33
Najdbe vrste Ch. joannae Choff. v vrhoveljskih kamnolomih so znane
že od prej.
Drugo nahajališče vrste Ch. joannae Choff. je ob cesti zahodno od
vasi Golac v Cičariji. Tam sem dobil v sivem bituminoznem apnencu, ki
se menja z bituminoznimi, peskastimi dolomiti, torej v plasteh cenoman-
ske stopnje odtise in dele lupin školjke Ch. joannae Choff. Poleg njih so
bili nedoločljivi preseki rudistov (št. 14).
Tretje nahajališče je vzhodno od ceste, ki pelje iz Planine na Po-
stojnska vrata. Tam sem dobil v belem apnencu prehodnega turonsko-
cenomanskega horizonta odtis školjke Chondrodonta joannae Choff.
(št. 15).
V	podaljšku teh plasti sem dobil isto vrsto na Javornikih (št. 16).
Odtis Ch. joannae Choff. sem našel v sivem apnencu tudi južno od kam-
noloma ob cesti Divača—Sežana, torej južno od kamnoloma, v katerem
se dobijo rekvienije.
Lepo ohranjene lupine z vrsto Ch. joannae Choff. sem našel ob poti
nad konj arno Poček pod Trobnikom pri Prestranku (št. 17) in nad cer-
kvico sv. Hieronima na Nanosu v belem ploščastem apnencu (št. 18).
Slabše je ohranjen primerek s severozahodnega obrobja Planinskega
polja (št. 19).
V	podobnem apnencu sem dobil nekoliko manjše oblike te vrste na
Kočevskem med Šalko vasjo in Zeljnami nad kamnolomi (št. 20).
Očitno je torej ta vrsta ostrej na južnem Primorskem in Notranjskem
izredno razširjena. Najdemo jo navadno v belem ploščastem apnencu
prehodnega turonsko-cenomanskega horizonta ali pa v apnencu ceno-
manske stopnje, ki se menja s plastmi peščenega dolomita.
Horizont: cenoman (6. horizont) in turon—cenoman (7.b, c horizont).
Najdišča: kamnolom Vitez (Vrhovlje), Golac (Cičarija), vzhodno od
Postojnskih vrat, Divača (kamnolom ob cesti v Sežano), konjarna Poček
(Prestranek), sv. Hironim (Nanos), Zeljne (Kočevsko).
Chondrodonta munsoni Hill,
(št. 21)
Material: trije dobro ohranjeni primerki.
V	reviji Geologija — 3 (1955) sem objavil članek o nahajališču kredne
favne na sekundarnem mestu pri Jelšanah. Omenil sem vrsto Chondro-
donta munsoni Hill., ki sem jo našel v bazalni breči eocenskega fliša. Tam
se dobita dve obliki, ki obe kažeta na to vrsto: velika ovalna in mala
trikotna oblika. Ker je nahajališče na sekundarnem mestu in že izven
območja, ki ga obravnavam, naj zadostuje ta pripomba.
Horizont: na sekundarnem nahajališču (bazalna breča eocenskega
fliša).
Najdišče: jugozahodno od Jelšan pri Ilirski Bistrici.
34
Ostrea cf. matheroni d'Orb.
(št. 22)
Zivlj.doba: kampanij.
Material: dve delno ohranjeni lupini.
V literaturi nisem našel podobne vrste, kot je lupina vrste iz Željn
na Kočevskem. V zbirki dunajskega naravoslovnega muzeja sem našel
podobne primerke z označbo vrste Ostrea matheroni d'Orb.
Horizont: senon (15. horizont).
Najdišče: Zeljne.
Ostrea cf. spinosa Math,
(št. 23)
Zivlj. doba: senon.
Material: dve delno ohranjeni lupini.
Za to vrsto velja ista pripomba kot pri Ostrea cf. matheroni d'Oro.
Ta vrsta je pri nas v 15. horizontu izredno pogostna. Dobil sem jo pri
Toma j u in na Hrušici. Posebnost te vrste so tri močnejša rebra, ki se
pričenjajo nekako v sredini leve lupine in segajo do roba lupine. Proti
vrhu je lupina gladka.
Horizont: senon (15. horizont).
Najdišče: Nadrt.
Ordo: Pachyodonta
Subordo: Chamacea
Familia: Chamidae Gray
Requienia Matheron 1842
Requienia cf. ammonia Goldf.
(št. 24, 25)
1839 Requienites turbinata Matheron, Essai sur la const, géogn. du
dép. Bouches-du Rhône, p. 103, 1.1, si. 2.
1842 Requienia ammonia Matheron, Catalog, méthodique, p. 103,
1.1, si. 1-7.
1842 Caprotina ammonia Goldf. d'O r b i g n y , Quelques consid. géolog.
sur les Rudistes, p. 153.
1842	Caprotina ammonia Goldf. d'Orbigny, Ann. des sc. nat. p. 180.
1843	Caprotina ammonia d'Orb. Favre: Consid. géologiques, p. 41.
1843 Chama ammonia Goldf. R equi en, Superpos. directe de L'étage
á Chama ammonia sur le calc. néocom. p. 61.
1847	Requienia ammonia Math. d'Orbigny, Terr. crét. IV, Brachio-
podes, p. 250, t. 578.
1848	Requienia ammonia Goldf. B r o n n , Geschichte d. Natur, Bd. Ill,
2., p. 1079.
1853 Caprotina ammonia d'Orb. S t u d e r, Geolog, d. Schweiz. Bd. 2,
p. 78, 285 in 475.
35
1858 Caprotina ammonia Math. Mortillet, Géolog. et Min. de la
Savoie, p. 237.
1862 Caprotina ammonia d'Orb. C o quand, Géolog. et paléont. de
Constantine, p. 283.
1865 Requienia ammonia d'Orb. Eichwald, Lethea rossica II., p. 361.
1867 Caprotina ammonia, Quenstedt, Handbuch der Petrefakten-
kunde, p. 637, t. LVI, sl. 10.
1870 Requienia ammonia (Goldf.) Math., Pictet-Campiche, Térr.
crét. Ste Croix, p. 16, t. CXLII, sl. 1, 2, 8, 9.
1878 Caprotina ammonia d'Orb. Herbich, Das Széklerland, p. 230.
1878 Requienia ammonia Goldf. Bayle, Foss. principeux des terrains,
t. CIX, sl. 1-3.
1878	Requienia ammonia Goldf. Matheron, Recherches paléonto-
logiques, t. C-2, sl. 3 a.
1879	Requienia ammonia Math. Vacek, Über Vorarlberger Kreide,
p. 753.
1880	Requienia ammonia Goldf. Coquand, Etud., suppl. sur la Paléont.
algérienne, p. 181.
1881	Requienia ammonia Goldf. Renevier etc., Composition de l'étage
urgonien, p. 618.
1883 Requienia ammonia Goldf. Dolio, Note sur les crochets remar-
quables etc., p. 15, t. III, sl. 2.
1887 Requienia ammonia Goldf. Fischer, Manuel de Conchyliologie,
p, 1051, sl. 795.
1887 Requienia ammonia Goldf. D ou vili é, Sur quelques formes de
Chamidés, p. 760, t. XXVIII.
1895 Requienia ammonia Goldf. si. 1, Paquier, Horiopleura et Poly-
conites dans l'Aptien de Catalogne p. CXXXVIII.
1900	Requienia ammonia Goldf. A n t h u 1 a , Kreidefossilien des Kau-
kasus, p. 80.
1901	Requienia ammonia Goldf. Paquier et Zlatarski, Sur l'âge
des conches urgoniennes de Bulgarie, p. 286.
1903 Requienia ammonia Goldf. Paquier, Rudistes urgoniens I., p. 34.
t. IV, sl. 2.
1914 Requienia ammonia Goldf. Douvillé, Réquienidés et leur évolu-
tion, p. 386, sl. 3, t. XI, sl. 9.
1918 Requienia ammonia Goldf. Douvillé, Barrém. supér. de Brouzet,
p. 9, 1.1, sl. 6—7 in 1. slika v tekstu.
1924 Requienia ammonia Math. L ó c z y , Geolog. Stud. im west Serbien,
p. 75.
1924 Requienia ammonia Goldf. Fritzsche, Pachyodonten der Unter-
kreide von Chile und Peru, p. 323.
1930 Requienia ammonia Goldf. Boggild, The shell structure of the
Mollusks, p. 280.
1934 Requienia ammonia Goldf. Noszky, Kretaz. Bildungen d. nördl.
Bakony, p. 120.
36
Typus: Chama ammonia Goldfuß, Petrefacta Germaniae, p. 205,
t. 138, si. 3.
Locus typicus: Francija (Lotaringija).
Življenjska doba: baremij, aptij.
Nahajališča: Francija, Švica, Španija, Južne Alpe, Bolgarija, Srbija, Alžir,
Krim, Kavkaz, Sedmograško, Bakonjski les, Južna Amerika.
Znano: leva in desna lupina, zob.
Material: dva primerka.
V kamnolomu ob cesti Divača—Sežana, nekako 1 km od Divače, sem
dobil na prepereli površini apnene stene izluženo kameno jedro školjke
iz rodu Requienia (št. 24). To je kameno jedro desne lupine. Po obliki
ustreza vrsti Requienia ammonia Goldf. Kameno jedro je zelo preperelo
in kaže samo glavni potek nekdanje lupine.
Razen te rekvienije je bilo v kamnolomu še mnogo presekov rudistov,
ki pa niso bili določljivi. Preseki so kazali sicer, da gre za rekvienije in
zato mislim, da apnenec v kamnolomu pri Divači pripada rekvienijskim
apnencem in sicer spodnjekrednim plastem. Ce je navedena školjka res
Requienia ammonia Goldf., bi bila lahko to aptijska ali baremijska
stopnja. Ker so blizu plasti cenomanske stopnje s školjko Chondrodonta
joannae Choff., mislim, da bi raje šteli rekvienijske apnence pri Divači
v aptijsko stopnjo.
Nekoliko večjo obliko vrste R. cf. ammonia Goldf. sem dobil jugo-
zahodno od Jelšan pri Ilirski Bistrici na sekundarnem mestu v bazalni
breči eocenskega fliša (št. 25). Dobil sem več od transporta uglajenih
lupin, deloma tudi kamenih jeder poleg lupin Chondrodonta munsoni
Hill. Te primerke sem opisal v članku, ki je izšel v Geologiji št. 3 (1955).
Horizont: sp. kreda (4. horizont) ; na sekundarnem mestu v bazalni
breči eoe. fliša.
Najdišči: Divača (kamnolom ob cesti v Sežano) in jugozahodno od
Jelšan pri Ilirski Bistrici.
Requienia sp. Math,
(št. 26, 27, 28, 29, 30, 96)
Typus: Chama ammonia Goldf.
Zivi j. doba: valangij—senon
Material: eno kameno jedro (vrh) in številni odlomki lupin.
Jugovzhodno od kote 838 m, zahodno od Skandanščine pod Slavnikom
je našel 2 1 e b n i k kameno jedro, ki pripada rodu Requienia (št. 26).
Verjetno gre za desno lupino vrste Requienia ammonia Goldf., vendar je
preslabo ohranjena, da bi mogel ugotoviti vrsto. V istem kosu apnenca,
v katerem leži kameno jedro rekvienije, se vidijo še preseki lupin drugih
hamidnih školjk. Del lupine rekvienije sem dobil NE od Ostrica v Ći-
ćariji (št. 27).
Zelo številni odlomki lupin rekvienij (št. 28) se lahko naberejo ob
cesti od Podraške bajte na Nanosu proti kmetiji Jež.
37
Podobno, zelo bogato nahajališče rekvienij, kjer se dobijo tudi samo
odlomki lupin, je pri žel. postaji Planina in sicer od postaje v smeri
proti Rakeku ob progi (št. 96).
Končno je že prej bilo znano iz literature nahajališče rekvienij na
Kočevskem in sicer na Koblerskem hribu. Tam sem nabral med gruščem
na poti iz Koblerjev na Koblerski hrib precej odlomkov rekvienij (št. 29).
Verjetno pripada rekvieniji tudi odlomek lupine iz kamnoloma pri
M. Dolu na Komenski planoti (št. 30).
Horizont: sp. kreda (2. in 4. horizont).
Najdišča: Skandanščina (Čičarija), NE od Ostrica (Cičarija), nad
Podraško bajto (Nanos), žel. postaja Planina, Koblerski hrib (Kočevsko).
Toucasia Munier — Chaimas 1873
Toucasia sp.
(št. 31, 32)
Material: dve lupini.
V zoogeni breči severozahodno od vrha Slavnika, južno od ovčjih
staj in pa južno od vrha Slavnika, blizu vrha Gnojine, sem dobil v zoo-
geni breči in konglomeratu več kamenih jeder pa tudi lupin školjk, ki
kažejo podobnost z rodom Toucasia. Nekatere lupine so močno obrab-
ljene od transporta, druge so bolje ohranjene.
Horizont: sp. turon — zoogena breča (7.a horizont).
Najdišče: Slavnik.
Gyropleura Douvillé 1887
Gyropleura telleri Redlich
(št. 33, 34, sl. Зс, 4 a)
1926 Gyropleura telleri Redl. P arona : Rudiste del cretaceo sup. p. 47.
Poleg kaprinid in kaprinul v Mašunu sem dobil levo lupino vrste
Gyropleura telleri Redlich (št. 33), ki je značilna za turon. Vrh lupine
je narahlo zasukan na desno, če lupino držimo orientirano (sl. 4 a). Zal
ni ohranjena zunanja plast lupine, ki je pri giropleurah značilno orna-
mentirana. Na lupini sta vidna dva grebena, ki se v vrhu stikata,
proti robu lupine pa se razhajata (sl. 3c). Ta vrsta je značilna za fosilna
nahajališča v Istri in na Tržaškem Krasu.
Pripomniti je treba, da je oblika iz Mašuna precej velika, saj meri
višina leve (torej manjše lupine) 4,8 cm, medtem ko znaša višina iste
lupine po sliki v Redlichovi razpravi (1901 str. 82) komaj 3 cm. Za
vso favno pri Mašunu je značilno, da so posamezni individui zelo
veliki, kar kaže na neko specializacijo.
Pod Rožičem, vrhom v severozahodem delu Čičarije, sem dobil še
precej dobro ohranjeno desno lupino školjke vrste Gyropleura telleri
Redi. (št. 34). Po velikosti skoraj popolnoma ustreza primerku na sliki 5 a
38
in 5b v Redlichovi razpravi iz leta 1902 (str. 82). Naša oblika je
malenkostno manjša. Ker zunanja plast lupine ni v celoti ohranjena,
ampak delno le njena notranja plast, ne moremo videti zunanje orna-
mentaci j e na lupini. Oblika kljuna in lupine se popolnoma ujema
z Redlichovim primerkom.
Horizonta: sp. turon (7.c horizont) in cenoman (6. horizont).
Najdišči: Mašun, pod Rožičem (Cičarija).
Gyropleura sp.
(št. 35, 36)
1887 D o u v i 11 é , Sur quelques formes des Chamidés, p. 768, si. 2, 3
v tekstu.
1896 D o u v i 11 é , Charnière des lamellibr. hétérodontes, p. 27.
1900 P a q u i e r , Recherches géolog. dans le Diois, p. 195.
1905 P a q u i e r , Rudistes urgoniens II., p. 50.
Typus: Requienia cenomanensis d'Orb.
Zivlj. doba: urgon-senon.
Material: en primerek.
Opravka imamo z desno lupino školjke iz rodu Gyropleura, ki je
bila v zoogeni breči severno od vrha Slavnika pod ovčjimi stajami (št. 35
in 36). Iz Douvilléove razprave (1887) je razvidno, da gre za
omenjeni rod. Eventualno bi bil lahko tudi rod Monopleura, saj piše
Douvillé, da sta si oba rodova zelo podobna. Vendar omenja tudi
razliko. Lupine rodu Gyropleura so vedno močno zavite in prirasle na
precej široki ploskvi. Monopleure imajo manj zavito ali celo koničasto
obliko. Naša oblika ima precej močno zavit vrh.
Horizont: sp. turon (7.a horizont).
Najdišče: Slavnik.
Gyropleura sp.
(št. 37, si. 5 a, b, c)
Material: en vrh. dva odlomka (vse kamena jedra).
Pri Divači ob vznožju Gaberka sem našel v preperelem apnencu
spodnjega dela kozinskih plasti kamena jedra leve lupine, na podlagi
katerih se da domnevati na rod Gyropleura. Na kamenem jedru so
ohranjeni tudi drobci lupine s skulpturo, ki bi tudi kazala na rod
Gyropleura. V glavnem sem se opiral pri tej določitvi na smer in obliko
zavoja vrha lupine. Na manjšem primerku se jasno vidi zavoj leve
lupine na desno, s čimer se Gyropleura bistveno loči od diceratid, pri
katerih se leva lupina suka na levo. Giropleure so inverzne oblike.
Ni pričakovati, da bi z brušenjem mogli ugotoviti sklepne elemente.
Ker je leva lupina pri rodu Gyropleura po mnogih znakih podobna levi
lupini rodu Monopleura, bi utegnili imeti opravka tudi s tem rodom.
39
Na dveh primerkih je viden na zunanji strani lupine kanal, ki se
vleče od srede lupine do vrha kljuna. V tem kanalu je ležal eksterni
ligament. V splošnem razne vrste rodu Gyropleura nimajo vrha izvle-
čenega v oster kljun. Podobne kljune s kanalom opazujemo pri visoko
specializiranih oblikah rodu Diceras. Menim, da je bila tudi naša oblika
giroplure visoko specializirana tik preden je rod izumrl. Ta ugotovitev
se strinja s starostjo horizonta, v katerem je bila oblika najdena. To je
spodnji del kozinskih skladov, ki ga moramo šteti v kredo, kajti iz litera-
ture vemo, da niti rod Gyropleura niti ostale Monopleuridae niso več
živele v terciarju. Od vseh monopleurid je po podatkih v literaturi živel
pravzaprav edino rod Gyropleura še v danijski stopnji, medtem ko so
ostale izumrle že v turonu in cenomanu.
Horizont: horizont z giropleurami (18. horizont).
Najdišče: Gaberk pri Divači.
Familia : Caprinidae
Caprina d'Orbigny 1822
Caprina carinata Boehm
(št. 38, sl. 6 a, risba 1)
1897 Caprina schiosensis Boehm var. carinata Douvillé, Rudistes du
Crét. sup. du Nord de L'Italie, p. 161.
1908 Caprina carinata Boehm, P a r o n a , Studio sulle Caprinide dei
Calcari di Scogliera, p. 16, sl. 13-19.
1926 Caprina carinata (Boehm) P a ron a, Rudiste del Cretacico super.,
p. 41.
Typus: Caprina carinata Boehm G., Beitr. z. Kenntn. d. Kreide i
Venet. Alpen, p. 13, tab. IX, sl. 1-2.
Locus typicus: Južne Alpe.
Zivlj.doba: cenoman.
Nahajališča: Južne Alpe.
Znano: leva in desna lupina, zobje.
Material: zgornja ali leva lupina.
V nahajališču kaprinid v cestnem useku pri Mašunu (200 m po cesti
iz Mašuna proti Leskovi dolini) sem dobil zgornjo lupino vrste C. ca-
rinata Boehm. Po zunanji obliki se ne loči mnogo od drugih kaprin.
Verjetno je imela na zunanji strani lupine podolžne brazde, ki se sedaj
le še prav slabo razločijo. Poleg tega je imela dva močnejša in en slabši
greben, od koder izvira verjetno tudi njeno ime. Vrh je manj razvit kot
pri ostalih kaprinah.
Na prečnem preseku (slika 6 a) vidimo velik ovalen presek prostora,
kjer je žival bivala (CV). Poleg tega je še manjši prostor n', ki ga loči
od glavnega prostora sorazmerno debela vmesna lamela. Dalje sta jasno
izraženi prednja in zadnja ploščica za pritrditev mišic (ma in mp), presek
sprednjega in zadnjega zoba (B' in B), zobna jamica (n), ligament (1) in
40
akcesorne votline (Oma). Naš presek se precej ujema s presekom na
sliki 15 v Boehmovem delu (1892). Bo eh m je uvrstil vrsto
Caprina carinata v cenomansko stopnjo glede na ostalo spremljevalno
favno v istem nahajališču v Beneških Alpah. Spremljevalna favna
v našem nahajališču pa govori za to, da je živela vrsta C. cannata tudi še
v turonu.
Horizont: sp. turon (7.c horizont).
Najdišče: Mašun.
1. risba
Caprina carinata Boehm
Caprina sp. div.
(št. 41)
V zoogenem konglomeratu severno od vrha Slavnika ]e bilo več
močno zaobljenih kamenih jeder školjk iz rodu Caprina.
Horizont: zoogena breča in konglomerat (7.a horizont).
Najdišče: Slavnik.
Neocaprina n. gen.
(št. 40, inv. št. 1115, risba 2, 3)
Deri vatio nominis: nov rod kaprinid.
Holotypus: Neocaprina nanosi risba 2, inv. št. 1115, zbirka Geološkega
zavoda, Ljubljana.
Locus typicus: Sv. Hieronim na Nanosu.
Stratum typicum: turon-cenoman (Neithea, Chondrodonta in kaprinide).
Material: Štirje značilni preseki.
Diagnosis: Ploščica ma je znatno debelejša od mp. Akcesorni kanali
in kanali na palealni regiji imajo v preseku široko ovalno obliko, ki jih
41
omejujejo vzporedne, tanke radialne ploščice. Nekatere ploščice se proti
zunanjemu delu lupine viličasto cepijo. Kanali segajo v prečnem preseku
čez celo širino lupine.
Opis: V belem apnencu turonsko-cenomanske stopnje sem dobil na
Nanosu nad Sv. Hieronimom, ob vozni poti v Vojkovo kočo, več presekov
kaprinid. Med njimi so zelo pogosto nastopale oblike s širokimi ovalnimi
kanali. Dobil sem dva celotna preseka spodnje ali leve lupine in zelo
mnogo odlomkov lupin. Ügotovil sem, da nimam pred seboj samo za-
stopnikov nove vrste, ampak celo novega rodu kaprinid.
2. risba
Neocaprina nanosi n. gen., n. sp.
Kot holotypus sem vzel celoten presek leve lupine nove vrste Neo-
caprina nanosi (risba 2). Sklep je jasno razvit. Sprednji zob B' je znatno
večji od zadnjega zoba B. Mioforne ploščice ma in mp so močne, zlasti
sprednja ploščica ma. Nisem mogel zaslediti ploščice, ki bi delila glavno
votlino v dva dela, kot je to navadno skoraj pri vseh kaprinidah. Vendar
nisem prepričan, da pri rodu Neocaprina ni bilo te ploščice, kajti pri
novi vrsti Neocaprina gigantea sem opazil majhen nastavek, ki bi utegnil
biti del prečne ploščice. Ta ploščica je bila morda zelo tanka in se je
pri večini primerkov zdrobila, ko je žival odmrla.
Najbolj značilne so oblike prečnih presekov kanalov. Imajo nekoliko
ovalno obliko in segajo čez vso širino lupine. Večji so dolgi do 8 mm
in široki do 4 mm. Omejujejo jih tanke, radialno potekajoče ploščice,
od katerih se nekatere viličasto cepijo proti zunanji strani lupine.
Podobnosti in razlike: Neocaprina n. gen. nedvomno pripada k fa-
miliji Caprinidae. Se najbolj je podobna rodu Caprina, nekoliko pa tudi
42
rodovoma Plagioptychus in Orthoptychus. Z vsemi tremi rodovi jo veže
zlasti podobnost sklepnih elementov, delno pa tudi oblika sekundarnih
kanalov, ki jih omejujejo radialno potekajoče ploščice, ki se proti zunanji
strani lupine viličasto cepijo. Vendar se kanali pri rodovih Caprina,
Plagioptychus in Orthoptychus ožijo proti zunanji strani lupine in so
tudi sicer zelo ozki. Pri rodu Neocaprina so po vsej debelini lupine skoraj
enako široki, okoli 2—4 mm, medtem ko pri ostalih rodovih komaj 1 mm
ali še manj. Tudi akcesorni kanali na sklepni regiji so znatno večji pri
rodu Neocaprina kot pri ostalih kaprinidah. Mislim, da so veliki kanali
in tenke vmesne ploščice pri rodu Neocaprina znak večje specializacije.
3. risba
Neocaprina nanosi n. gen., n. sp.
Številne preseke primerkov rodu Neocaprina sem našel na Nanosu
poleg fosilov Chondrodonta joannae Choff., Caprinula sp., Ichtyosarco-
lites sp., Sphaerulites sp. in Hippurites gosaviensis Douv. Spremljevalna
favna je deloma značilna za cenomansko, deloma za turonsko stopnjo.
To je torej isti mejni horizont, h kateremu štejemo tudi repenjske
obrežne tvorbe. V našem primeru na Nanosu je vrsta Chondrodonta
joannae Choff. značilna za sp. turon in zg. cenoman. Rod Caprinula lahko
nastopa že v spodnji kredi (urgonski facies) in v cenomanu. Rod Sphaeru-
lites in vrsta Hippurites gosaviensis Douv. sta v vzhodno jadranski pro-
vinci značilna za turonsko stopnjo. Ce ne bi bilo predstavnika rodu
I chty osar colite s, bi lahko sklepali, da pripada mejni horizont v turon
in ne v cenoman.
Horizont: sp. turon (7.c horizont).
Najdišče: Sv. Hieronim (Nanos).
43
Neocaprina gigantea n. gen., n. sp.
(št. 39, inv. št. 1116, risba 4)
Derivatio nominis: gigantea zaradi izredno velikega premera lupine.
Holotypus: risba 4, inv. št. 1116, zbirka Geološkega zavoda, Ljubljana.
Locus typicus: Sv. Hieronim na Nanosu.
Stratum typicum: turon-cenoman.
Material: en celoten prečni presek leve lupine in več odlomkov lupin.
4. risba
Neocaprina gigantea n. gen., n. sp.
Diagnosis: Ta vrsta ima izredno velike dimenzije. Presek zoba B je
polmesečast in znatno večji od zoba B'. Ploščica ma je skoraj enako
debela kot mp, vendar je ma znatno daljša od mp. Lupina je na enem
mestu blizu mp močno stanjšana (zažeta), da se skoraj zdi, kot da bi
bila preščipnjena.
44
Opis: Ohranjen je skoraj celoten prečni presek leve ali zgornje
lupine. Premer preseka, ki ima ovalno obliko je 9,5 X 12 cm. Le prav
malo se vidi ob strani tudi površina lupine, ki je gladka. V glavni
votlini, ki je sedaj izpolnjena z apnencem, so vidni preseki majhnih
rudistov, ki so bili naneseni pozneje v votlino. En tak presek rudista je
na naši sliki narisan črtkano med B' in ma. Kanali v palealni regiji so
deloma ovalni zaradi močno odebelelih vozlov na stiku radialnih ploščic
med kanali z notranjo in zunanjo steno lupine. Ker segajo kanali od
notranje do zunanje stene lupine, torej čez vso širino lupine, so dolgi
do 7 mm. Siroki so do 4 mm. Radialne ploščice med kanali so debele
največ 1 mm in se nekatere od njih enkratno razcepijo proti zunanji
strani lupine.
Poleg celotnega preseka lupine sem dobil še več odlomkov lupin,
na katerih lahko vidimo posamezne navedene značilnosti za vrsto Neo-
caprina gigantea.
Najlepše preseke lupin te nove vrste sem našel ob novi poti k Voj-
kovi koči na Nanosu tik nad cerkvico sv. Hieronima. Poleg tega sem
našel preseke lupin iste vrste še na Postojnskih vratih, v gozdu vzhodno
od glavne ceste Ljubljana—Postojna in pa ob gozdni cesti, ki pelje iz
Ravbarkomande pri Postojni na Javornike.
Horizont: turon-cenoman (9.c horizont).
Najdišče: Sv. Hieronim (Nanos), Postojnska vrata, Javorniki.
Neocaprina nanosi n. gen., n. sp.
(št. 40, inv. št. 1115, risba 2, 3)
Derivatio nominis: po gori Nanos na Notranjskem, kjer je bila
najdena.
Holotypus: risba 2, inv. št. 1115, zbirka Geološkega zavoda, Ljubljana.
Locus typicus: Sv. Hieronim na Nanosu.
Stratum typicum: turon-cenoman.
Material: en celoten in dva delna preseka leve lupine.
Diagnosis: Zob B je znatno šibkejši od B'. Mioforna ploščica ma je
močnejša od mp. Akcesorni kanali Oma za mioforno ploščico ma so v pri-
meri s kanali v palealni regiji izredno veliki. Ta razlika se posebno vidi
na prehodu kanalov Oma v palealne kanale. Na tem mestu je lupina
najtanjša. Akcesorni kanali za zobom B in mioforno ploščico mp se
pahljačasto širijo navzven.
Opis: Prečni presek je ovalen s premeri 4 X 4,5 cm. Največji akce-
sorni kanal Oma ima premere 0,5 X 1 cm, medtem ko ima največji
palealni kanal, ki leži temu nasproti, v preseku dimenzije 0,4 X 0,5 cm.
Od tega kanala se palealni kanali v smeri proti akcesornim kanalom Oma
enakomerno manjšajo prav do Oma, kjer je lupina zažeta. Poleg tipične
oblike sem dobil še dva preseka, kjer je ohranjena sklepna regija.
Primerjava: Od podobne vrste Neocaprina gigantea n. sp. se loči vrsta
nanosi predvsem po svoji velikosti. Vrsta nanosi doseže v prečnem pre-
seku komaj premere 4 X 4,5 cm. Vsi kanali so pri vrsti gigantea skoraj
45
vzporedni, medtem ko se pri vrsti nanosi za zobom B in ploščico mp
pahljačasto širijo proti zunanji strani lupine. Ploščica ma je pri vrsti
gigantea skoraj enako debela kot ploščica mp. Pri vrsti nanosi pa je mp
znatno manjša in tanjša od ma. Lupina je pri vrsti gigantea zažeta blizu
mp, pri vrsti nanosi pa na nasprotni strani tik pod kanali Oma.
Horizont: sp. turon (7.c horizont).
Najdišče: Sv. Hieronim (Nanos).
Caprinula d'Orbigny 1847
Caprinula mašuni n. sp.
(št. 42, inv. št. 1117, sl. 7 a, b, 8 a, b, risba 5, 6)
Derivatio nominis: po Mašunu, majhnem naselju pod vrhom No-
tranjskega Snežnika, kjer sem našel to novo vrsto.
5. risba
Caprinula mašuni n. sp.
Holotypus: sl. 7a, b, inv. št. 1117, zbirka Geološkega zavoda v Ljub-
ljani.
Locus typicus: Mašun pod Notranjskim Snežnikom.
Stratum typicum: turon-cenoman (poleg Gyropleura telleri Redl.r
Caprina carinata Boehm in Orthoptychus striatus Futt., od teh je prva
značilna za turon, drugi dve pa za cenoman).
Material: štirje nepopolni primerki spodnje ali desne lupine.
Diagnosis: Izrazito je razvit zob N. Akcesorni kanali Omp potekajo
skoraj v ravni vrsti in imajo v prečnem preseku obliko pravokotnikov.
Akcesorni kanali Oma so slabo razviti in jih navadno ne opazimo. Lepo
je razvita ligamentna brazda 1. Spodnja lupina ima obliko nekoliko
sploščenega valja in v prečnem preseku skoraj četverokotno obliko..
Kanali so razporejeni po vsem obodu lupine.
46
Opis: Očitno gre za genus Caprinula, kar nam kaže prečni presek.
Genus Caprinula ima po Douvilléu poligonalne preseke kanalov, ki
so razporejeni v več vrstah v nasprotju z rodom Caprina, ki ima podol-
govate in ozke, radialno potekajoče preseke kanalov v eni vrsti (D o u -
vil lé 1888, str. 705).
Lupina ima obliko nekoliko sploščenega valja, ki se proti vrhu naglo
zoži v konico. Vrh je rahlo ukrivljen. Lupina je na zunanji strani skoraj
gladka. Sele pri natančnejšem ogledu vidimo šibke enakomerne podolžne
brazde. Sifonalno cono lahko takoj opazimo (slika 7. a). Po njej potekajo
na zunanji strani lupine izrazitejše podolžne brazde. Poleg podolžnih
brazd ima lupina še štiri podolžne grebene, nekako zaokrožene robove,
zaradi katerih spominjajo prečni preseki lupine bolj na četverokotnike
kot na elipse.
6. risba
Caprinula mašuni n. sp.
Na prečnem preseku vidimo, da je bil prostor za bivanje zaradi
debele lupine omejen manj kot na polovico celotne prostornine lupine.
Številni in veliki preseki akcesornih kanalov Omp' imajo pravokoten
presek. Poligonalni in skoraj okrogli preseki ostalih kanalov so manjši.
Akcesorni kanali Omp' potekajo skoraj v ravni vrsti. Kanali so razpore-
jeni po vsem obodu lupine krog in krog prostora za bivanje živali.
Dimenzije:
1. primerek 2. primerek 3. primerek 4. primerek
premeri lupine 4,5 X 5 cm 4 X 3.5 cm 5,5 X 4,5 cm 5X4 cm
Prvi primerek je 11 cm dolg sploščen valj, ki je po vsej dolžini enako
debel. Manjka mu vrh.
47
Drugi primerek je 15 cm dolg sploščen valj, ki se v spodnjem delu
naglo zoži in je ta konica rahlo ukrivljena. Vrh je delno ohranjen.
Tretji primerek je 18 cm dolg valj, ki se nekoliko oži, tako da znaša
premer širšega konca 5,5 X 4,5 cm, ožjega pa 4,5 X 3.5 cm. Ta lupina se
torzijsko zavija za kot 30° (slika 7.b).
Četrti primerek je le krajši odlomek blizu pokrova. Dolg je 5,5 cm.
Primerjava: Opisana vrsta je podobna vrsti Caprinula sp. aff. diste-
fanoi G. Böhm, ki jo je opisal Redlich v razpravi iz leta 1901, in vrsti
Caprinula incerta Leym. v D o u v i 11 é j e v em delu iz leta 1891. Ca-
prinula sp. aff. distefanoi G. Böhm se loči od naše nove vrste po tem,
da so kanali pravilneje razporejeni v vrstah po vsem obodu lupine. Pri
novi vrsti so zelo tanki in nepravilno razmeščeni. Tudi oblika prečnega
preseka lupine, ki je pri novi vrsti skoraj četverokotna, se znatno razlikuje
od elipsastega preseka vrste C. distefanoi. Sama oblika prečnega preseka
akcesornih kanalov, ki so pravokotni, pa je skupna obema vrstama.
Vrsta Caprinula incerta Leym. se po obliki akcesornih kanalov
močno približuje naši novi vrsti. Tudi lega in oblika zoba N je podobna
pri obeh vrstah. Pri novi vrsti so kanali še številnejši in bolj
poligonalni. Zlasti to velja za kanale na zunanjem obodu lupine. Ti
kanali so pri vrsti incerta podolgovati in radialno razporejeni. Sifonalne
gube pri vrsti incerta ni videti. Presek lupine pri vrsti incerta je elipsast
in ne četverokoten.
Sploh je nova vrsta bolj specializirana zaradi večjega števila kanalov
in zato mlajša od vrst Caprinula distefanoi in C. incerta.
Horizont: sp. turon (7.c ali prehodni horizont).
Najdišče: Mašun pod Notranjskim Snežnikom.
Caprinula sharpei (Choffat) Douvillé
(št. 43, sl. 6b, 9 a, risba 7)
1885 Ichthyosarcolites sharpei, Choffat. Monogr. strat, syst. crét. Por-
tugal, p. 63.
1888 C. sh. Choff., Douvillé, Etude sur les Capr. p. 712, t. XII, 4. si.,
t. XXIII, 5-6 sl.
1900 C. sh. Choff., Choffat, Le cret, sup. du Nord du Tage, p. 166.
1906 C. sharpei Choff., P a r o n a , Fossili turoniani della Tripolitania,
p. 161.
1912 C. sh. Choff., Pervinquière, Paléont. tunisienne, p. 301.
Typus: 1850 Caprinula boissyi d'Orb. S harpe, Secondary district of
Portugal, p. 179. Tab. XVI, 1-3 slika.
Locus typicus: Portugalska.
Življenjska doba: cenoman, turon.
Nahajališča: Portugalska, Tunis, Tripolis.
Znano: desna in leva lupina.
Material: leva ali zgornja lupina.
V gozdnem območju Zverinjak pri Leskovi dolini pod Snežnikom
sem našel lepo ohranjeno levo ali zgornjo lupino, ki pripada rodu Capri-
48
nula. Po preseku se še najbolj približuje vrsti Caprinula sharpei Choffat,
ki je opisana v Douvilléjevi razpravi Etudes sur les Caprines
(1888). Morda gre v našem primeru za neko podvrsto Caprinula sharpei.
Oblika prostora, kjer je živela žival, in največja akcesorna votlina n'
imata enako obliko kot Caprinula sharpei na sliki 5a v Douvilléjevi
razpravi. Nekaj manjših razlik je pri akcesornih kanalih. Razpored osta-
lih, manjših kanalov na obrobju lupine je podoben v obeh primerih,
samo, da se pri našem primeru širijo na celotnem obodu lupine, medtem
ko je pri Douvilléjevem primerku del lupine brez kanalov. Podobno kot
smo omenili že pri vrsti Caprinula mašuni n. sp., da gre očitno za neko
mlajšo, bolj specializirano vrsto, gre tudi pri C. sharpei verjetno za neko
mlajšo tudi bolj specializirano podvrsto, ki pa ji v tem primeru ne bi
dali še posebnega imena.
7. risba
Caprinula sharpei (Choff.) Douvillé
Po Kutassyjevem fosilnem katalogu je bila življenjska doba
vrste Caprinula sharpei Choffat v cenomanu in turonu. Glede na večjo
specializacijo naše oblike bi uvrstili naš primerek v turonsko stopnjo.
Horizont: sp. turon (7.c horizont).
Najdišče: Leskova dolina.
Caprinula sp.
(št. 46)
Poleg ostalih kaprinid sem dobil nad cerkvico sv. Hieronima na
Nanosu v belem apnencu turonsko-cenomanske stopnje še mnogo pre-
sekov iz rodu Caprinula.
Kanali v palealni regiji so v prečnem preseku po vsem obodu lupine.
Dobimo jih v več vzporednih vrstah. Zunanji so drobnejši kot notranji,
Geologija 6 — 4	49
kar je vse značilno za rod Caprinula. Preseki so le delno ohranjeni in
zato nisem določal vrst.
Po Kutassyju nastopa genus Caprinula v albiju, cenomanu in
turonu.
Horizont: sp. turon (7.c horizont).
Najdišče: Sv. Hieronim (Nanos).
Mitrocaprina sp.
(št. 5)
V	repenjskih tvorbah severno od Koprive je dobila Hinter-
lechnerjeva kos apnenca, na katerem je odtis školjke Neithea lap-
parenti (Choff.) in prečni presek odlomka lupine neke kaprinide. Na tem
preseku so vidni kanali in sicer na zunanjem robu vrsta ozkih in vzpo-
rednih radialno usmerjenih kanalov, ki jim sledijo navznoter poligonalni
in ne več v vzporednih vrstah, ampak nepravilno razvrščeni kanali. Po-
doben razpored kanalov kaže 2. slika na tabli XIII v Douvilléjevem
delu iz leta 1904. Očitno gre torej pri nas za rod Mitrocaprina.
Po Kutassyju je rod Mitrocaprina značilen za turonsko stopnjo
(K u t a s s y , Fossilium Catalogus), pars. 68, 1934).
Horizont: sp. turon (7. c horizont).
Najdišče: severno od Koprive.
Plagioptychus, sp.
(št. 44, 45)
Material: odlomki lupin.
V	sivem apnencu pri Postojnskih vratih in na Javornikih sem našel
dele lupin, ki kažejo v prečnem preseku značilno obliko palealnih ka-
nalov rodu Plagioptychus. Vidne so radialne lamele, ki se vejasto cepijo.
Ker desna lupina pri tem rodu nima kanalov, so to nedvomno odlomki
leve lupine.
Rod Plagioptychus je značilen za zgornjo kredo.
Horizont: sp. turon (7.c horizont).
Najdišči: Postojnska vrata in Javorniki.
Orthoptychus striatus Futt.
(št. 47, si. 6 c, 9 b, c, risba 8)
1895 Sphaerucaprina striata Futterer, B o e h m G., Kenntnis d. Kreide
i. d. Südalpen, p. 126, t. XI, 1. si.
1908 Orthoptychus striatus Futterer, Pa rona, Alcune Rudiste del
Cret. sup. del Canciglio, p. 155, 12. si.
1921 Sphaerucaprina striata Futterer, Klinghardt, Vergi. Anatomie
d. Rudisten etc. p. 17. Atlas, tab. XVI, 8. si.
1932 Orthoptychus striatus Futt., W i o n t z e k , Rudisten d. Isonzo-
gebietes, p. 31, 21. si.
50
Typus: Orthoptychus striatus Futterer: Die oberen Kreideb. d.
Umgeb. d. Lago di Sta. Croce, p. 91, t. VII, slike 1 a, b, 2 a, b.
Locus typicus: Južne Alpe.
Nahajališče: Južne Alpe, Apenini.
Življenjska doba: cenoman.
Doslej znano: leva in desna lupina, zobje.
Material: leva ali zgornja lupina.
V Mašunu sem dobil le zgornjo ali levo lupino (št. 47). Primerek je
dolg okoli 10 cm, srednji premer znaša okoli 4,5 cm. Lupina se zožuje
proti vrhu. Vrh se zavija proti desni. Zaradi preperelosti se zunanja
skulptura lupine že slabo razloči. Verjetno je imela lupina nekaj podolž-
. nih brazd, poleg tega pa še dva grebena, ki se v vrhu združujeta.
8. risba
Orthoptychus striatus Futt.
Na prečnem preseku vidimo prostor za bivanje (CV), odtise zadnjega
zoba (B) in ligamentno gubo (1). Vidne so še mišične apofize (mp), glavni
jarek (n) in akcesorna votlina n'. Na robu lupine je vrsta drobnih ovalnih
presekov kanalov.
Horizont: sp. turon (7.c horizont).
Najdišče: Mašun.
Ichtyosarcolithes sp. Desmarets
(št. 48, risba 9)
1878 Ichtyosarcolitus Desm., Douvillé, Sur quelques formes de
Chamidés, Bull, soc. géol. F. (3), 15, p. 791.
1952 Ichtyosarcolithes Desm., Piveteau, Traité de paléontologie, p. 342.
V belem turonsko-cenomanskem apnencu sem našel na Nanosu nad
cerkvico sv. Hieronima nekaj presekov kaprinid, ki spominjajo na 16. sliko
v Douvilléj evem delu iz leta 1887. To bi bila vrsta Ichtyosarco-
lithes triangularis Boissellier. Ker slika ne zajema celotnega preseka, mi
je težko trditi, da gre za vrsto triangularis. Nedvomno pa gre za rod
51
Ichtyosarcolithes, saj se po Douvilléjevem opisu ujema z našim
presekom na sliki. Zlasti se lepo ujema opis z obliko in vrsto kanalov, ki
jih lahko opazujemo tudi na naših primerkih. Kanali so razporejeni v več
vrstah. V zunanjem pasu so okrogli in drobni. Ob miofornih ploščicah
so kanali četverokotni. Prečni presek primerka ima zaradi grebenov na
lupini prav svojevrstno obliko (risba 9). Zlasti dva grebena sta zelo
izrazita. Na prečnem preseku so grebeni vidni kot nekakšni ogli ali oglati
izrastki. Na ventralnem oglu imajo kanali večji premer kot na ostalem
delu lupine.
9. risba
Ichtyosarcolithes sp.
Po Piveteauju je rod Ichthyosarcolithes značilen za urgonski
facies spodnje krede in za cenomansko stopnjo zgornje krede.
Horizont: sp. turon (7.c horizont).
Najdišče: Sv. Hieronim (Nanos).
Rousselia sp. (Douv.)
(št. 49)
1904 Douvillé, Sur quelques rudistes à canaux, Bull. S. g. F. (4), 4,
p. 519-538.
Material: prečni presek lupine.
V hipuritnem horizontu vzdolž srednjega dela doline Raše nastopajo
tudi preseki kaprinid, ki kažejo veliko podobnost z zastopniki rodu
52
Radiolitella. Ta rod omenja Munier-Chalmas v zgornjesenon-
skem horizontu na Medejskem hribu (Colle di Medea). Med številnimi
podolžnimi in prečnimi preseki kaprinid, katerih lupine so močno pre-
kristalizirane in zato težko določljive, pa je našla Hint, erlechner-
3 e v a severovzhodno od Kobje glave tudi nekoliko poševen, vendar že
skoraj prečen presek kaprinid, ki ima precej znakov, da bi mogle pri-
padati rodu Rousselia. Za ta rod je značilno, da ima kanale po vsem
10. risba
Hippurites (Orbignya) carezi Douvillé
obodu desne lupine. Na strani prednjih mišičnih odtisov so kanali
v prečnem preseku okrogli in nepravilno razporejeni. Na strani zadnjih
mišičnih odtisov so kanali v prečnem preseku poligonalni in radialno
razporejeni.
Horizont: senon (11. horizont).
Najdišče: severovzhodno od Kobje glave nad dolino Raše.
H i p u r i t i d i
Hippurites (Vacc.) archiaci Mun.-Ch.
(št. 67, risba 23)
M u n i e r - Chaimas v manuskriptu.
1892 Douvillé, Monogr., p. 45, tab. V., sl. 1-3.
53
1895 D o u v i 11 é , Monogr., p. 160, tab. XXIII, si. 4-6, slika v tekstu
30-32.
1900	(cf.) Redlich, Görtschitz- und Gurkthal. Jb. geol. R. A. Wien,
49, p. 665.
1903 Toucas, Hippurites Monogr., p. 103, tab. XV, si. 4, 5, 5a, slika
v tekstu 165, 165.
1932 Kühn, Fossilium Catalogus, pars 54, Rudistae, p. 37.
Typus: Paris, Sorbona.
Življenjska doba: kampanij.
Nahajališča: Ariège, Katalonija, Koroška.
Material: dve delno ohranjeni spodnji lupini.
Prečni presek spodnje lupine in njen zunanji izgled se ujemata s sli-
kama 2 in 3 na V. tabli v Douvilléjevem delu iz leta 1890 za
vrsto Hipp, archiaci Mun.-Ch. Od notranjih elementov lupine so na
našem primerku z Nanosa ohranjeni stebrički L, S in E, delno zob B' in
mišični odtis mp. Posebno lega in oblika stebričkov popolnoma ustrezata
Douvilléjevi sliki.
Lupina, ki se navzdol stožčasto zožuje, ima močna 2—5 mm široka
podolžna rebra. Rebra se proti vrhu zožujejo. Vidne so številne prirastne
linije. Prirastne linije skoraj najlepše opazujemo na sifonalni coni.
Horizont: senon (11. horizont).
Najdišče: Nanos (ob cesti iz Podnanosa na Nanos).
Hippurites (Vaccinites) cornuvaccinum Bronn var. gaudryi
(Mun.-Ch.) Kühn
(št. 51, 52, 52 a; risba 11, 12)
1867 Hippurites gaudryi, Munier-Chalmas v razpravi Gaudryi
Geologie de l'Atique, p. 390.
1888 H. gaudryi, Munier-Chalmas, Communication, B. S. g. F.,
(3), 16, p. 819.
1892 H. gaudryi D ou vi lié, Monogr., p. 48, t. VII, si. 1-3, slika v
tekstu št. 34.
1895 H. gaudryi, D ou vi lié, Monogr. t. XXI, si. 5—6.
1897 H. gaudryi D o u v i 11 é , Monogr., p. 213, t. XXXIV, si 1-2.
1901	Vaccinites gaudryi, Toucas, Hippurites Monogr., p. 100, slika
v tekstu 157.
1908 H. gaudryi, P a r o n a , Cansiglio, Mem. Accad, Sci. Torino, 59,
p. 148, slika v tekstu št. 8.
1912 H. gaudryi, Schubert, Nördl. Adria, p. 2, 61, si. 21.
1916	H. gaudryi, Frech, Kleinasien im Ber. d. Bagdadbahn, D. g. G.,
68, p. 206.
1917	H. gaudftyi, Par on a, Deformita di un Ippurite, Atti Accad. Sci.
Torino, 52, p. 585, 588, 1.1, si. 1, 1 a, slika v tekstu št. 1.
1926 H. gaudryi, Paro na, Rudiste dell'Istria, Mem. Ist. geol. Univ.
Padova, 7, p. 21, tab. I, si. 4a, b; t. II, si. 5a, b.
54
1931	H. gaudryi, N o e t h , Geol. u. Pal. Mittelgriechenlands, Neues Jb.
f. Min., Geol., Pal., Beil-Band, 66, p. 161.
1932	H. gaudryi, Kühn, Rudistae, Fossilium Catalogus, p. 48.
1939 H. gaudryi, Klinghardt, Das geologische Alter der Riffe des
Lattengebirges, Z. D. g. G., 91, p. 135.
1943 H. gaudryi, Kling h art, Das geol. Alter des großen Rudisten-
riffes von Hörnerberg, Z. D. g. G., 95, p. 128, t. 8, sl. 9, slika v tekstu
št. 5.
1948 H. (Vaccinites) cornuvaccinum Bronn, var. gaudryi (Mun.-Ch.) Kühn,
Kühn, Stratigraphie und Paläogeogr. der Rudisten, IV., Neues Jb.
f. Min., Geol. und Pal., str. 180, t. XXVII, sl. 1, slike v tekstu št. 8,
9, 10.
Typus: Gaudryijev v zbirki na Sorboni v Parizu.
Locus typicus: Caprena.
Življenjska doba: verjetno santon.
Material: dva odlomka sp. lupine s prečnimi preseki.
11. risba
Hippurites (Vaccinites) cornuvaccinum Bronn var. gaudryi (Mun.-Ch.) Kühn
1957	H. (V.J cornuvaccinum gaudryi Kühn, P a š i ć , Biostratigr. odnosi
okoline Kosjerića, Pos. izd. Geol. inst. »Jovan Zujović«, Beograd.
1958	H. (V.) cornuvaccinum gaudryi (Mun. Ch.) Kühn, Po 1 š a k , Rudisti
i neki fosili okolice Vrpolja i Perkovića u Dalmaciji, Geol, vjesnik
XII, Zagreb.
Ob novi cesti, ki vodi iz Senožeč čez Gaberk v Divačo, sem našel
v useku ceste več primerkov hipuritov. S težavo sem dobil iz sveže ob-
klesane skale določljiv kos hipurita (št. 52). Na primerku so ohranjeni
v preseku vsi trije stebrički in del lupine pod njimi. Presek stebričkov
kaže risba 11. Risba se strinja s preseki v Kühnovi razpravi (1948,
str. 183, sl. 8, 9). Prav tako se ujemajo tudi zunanji znaki lupine v obeh
primerih. Lupina ima na zunanji strani drobna podolžna rebra, od ka-
terih jih pride na našem primerku približno 5 na 1 cm. Rebra so plitva
in neenakomerno debela.
Na njih so vidne delno tudi prirastne linije, ki sekajo rebra pod pra-
vim kotom. Debelina lupine znaša 5 mm.
55
Analni in škržni stebriček imata v Kiihnovi razpravi in na našem
primerku enak presek. Nekoliko se loči samo ligamentni stebriček. Tu
najdemo edino razliko s Kühnovimi primerki. Pa še za ligamentni
stebriček pravi Kühn, da ni nujno, da bi bil vedno enak. Včasih je
lahko celo raven. Ce pa je ukrivljen, kot ga navadno najdemo, se krivina
lahko začenja na raznih mestih.
Odtisi zob niso vidni na našem primerku.
Primerek sem našel poleg ostalih senonskih hipuritov v horizontu
nabrežinskih hipuritnih apnencev senonske stopnje.
12. risba
Hippurites (Vaccinites) cornuvaccinum Bronn var. gaudryi (Mun.-Ch.) Kühn
Imam še en primerek iz pasu hipuritnih senonskih apnencev vzdolž
srednjega dela doline Raše nad Gorjupom. Presek se popolnoma strinja
z 8. in 9. sliko v Kiihnovi razpravi iz leta 1948. Celo oblika in ukriv-
ljenost ligamentnega stebrička sta popolnoma enaka kot pri Kiihno-
V e m primerku (risba 12).
Horizont: santonij-koniacij (11. horizont).
Najdišči: Senožeče, Gorjup.
Hippurites gaudryi Munier-Chalmas?
(št. 53; si. 10, 11)
Literatura je ista kot pri Hipp. (Vacc.) cornuvaccinum Bronn var.
gaudryi (Mun.-Ch.) Kühn.
Material: del lupine, prečni presek.
V že omenjeni razpravi iz leta 1948 pravi Kühn na strani 184, da
primerki iz okolice Sv. Križa in Sežane, ki jih D o u v i 11 é uvršča v vrsto
56
Hipp, gaudryi Mun.-Ch., ne pripadajo tej vrsti. Podobne primerke iz
okolice Nabrežine, Opčin in Ležečega uvrščata Schubert in Parona
v isto vrsto kot Douvillé. Ta oblika, ki nastopa na Tržaškem Krasu,
se po mnenju K ü h n a loči v nekaterih znakih od vrste Hipp, gaudryi.
Več primerkov te kraške vrste sem našel pri Storjah blizu Sežane.
Iz Douvilléjeve razprave (1890, str. 214, t. XXXIV, sl. 2) sem raz-
bral, da gre res za sporni primerek, ki ga omenja Kühn. Moji primerki
(št. 53) so prikazani na slikah 10 in 11. Slika 10 kaže zunanji izgled lu-
pine, slika 11 pa skoraj horizontalni presek hipurita. Ze po zunanji lupini
se ta hipurit loči od prej opisanega, ki sem ga dobil pri Senožečah. Rebra
so izredno drobna, saj jih pride na 1 cm celo 15. Tudi tu se vidijo pri-
rastne linije, ki pa niso tako številne kot na primerku iz Senožeč.
Tudi stebrički se v prerezu precej ločijo od vrste Hipp, cornuvacc.
var. gaudryi. Zlasti velja to za ligamentni in analni stebriček. Analni ste-
briček ni tako stisnjen v korenu kot pri Kühnovem primerku.
Obratno pa ima znatno bolj stisnjen koren škržni stebriček primerka pri
Storjah kot K ü h n o v primerek, oziroma primerek pri Senožečah.
Ta kraška oblika vrste H. gaudryi je zelo pogostna v pasu senonskih
nabrežinskih hipuritnih apnencev vzdolž srednjega toka reke Raše.
Horizont: santonij-koniacij (11. horizont).
Najdišča: Storje, vzhodno od Kazelj, severovzhodno od Kobje glave.
Hippurites (Vaccinites) gosaviensis Douvillé
(13. risba)
1856	? (H. arborea) Lanza, Formation géogn. de la Dalmatie, B. S. g. F.
(2), 13, p. 134, tab. VIII, si. 9.
1857	(H. cornuvaccinum p. p.) Bayle, Nouvelles observations, B. S. g. F.,
14, p. 671.
1859 ? (H. arborea) Lanza, Viaggio in Inghilterra, p. 298, slika v tekstu
št. 1.
1864 (H. cornu-vaccinum) Zi t tel, Bivalven d. Gosaugebilde, Denkschr.
Akad., Wien, p. 135, tab. XXI, sl. 1-7.
1879 (H. cornu-vaccinum) Medlicot et Blanford, Geology of
India, I, p. 266, tab. XIII, sl. 12.
1890	(H.g.) Douvillé, Sur l'Hippurites gosaviensis, B. S. g. F., (3),
19, p. XI.
1891	Douvillé, Monogr., p. 24, slike v tekstu št. 9, 12, 13, 14.
1897 Douvillé, Monogr., p. 195, tab. XXIX, sl. 1-6, tab. XXXIII, sl. 5,
slika v tekstu št. 15, 16.
1901 S o e h 1 e , Lesina, Jb. geol. R.-A., Wien, 50, p. 39.
1904 Toucas, Hippurites Monogr., p. 92, tab. XIII, slika 3, slike v
tekstu št. 146, 147.
1907	K t en as, Age terr. calc. environs d'Athenas, C. R. Acad. Sci. Paris,
144, p. 698.
1908	Schmidt, Kainach, Jb. geol. R.-A., Wien, 58, p 237.
57
1910 (H. comu-vaccinum) F r a a s , Petrefaktensammler, p. 158, slika
v tekstu št. 99 a, b.
1918 P a r o n a, Varie facies del Appennino, B. S. g. Ital., 37, p. 6.
1921 K li n g h a r d t, Rudisten, 4, tab. XVIII, si. 4, 4 a.
1924 Albrecht, Forschungsreise nach Westserbien, Denkschr. Akad.
Wiss., Wien, 99, p. 304.
1926 P a r o n a , Rudiste dell'Istria, Mem. 1st. geol. Univ. Padova, 7, p. 18,
tab. I, si. 1, 2 a, b; tab. II, si. 1.
1931	(H. cf. g.) Klinghardt, Rudisten, 3, tab. III, si. 3.
1932	H. (V.) gosaviensis Douv., Kühn, Fossilium Catalogus, pars 54,
Rudistae, p. 49.
1934 H. (V.) gosaviensis, Milovanovié, Evolucija i stratigrafia ru-
dista, 1st. Srbija, Zap. Srbija, Stara Raška. Geol. anali Balk. pol. 12,
Beograd, slike v tekstu 14—15.
13. risba
Hippurites (Vaccinites) gosaviensis Douvillé
1957 H. (V.) gosaviensis, Pašić, Biostratigr. odnosi okoline Kosjeriča,
Pos. izd. Geol. inst. »Jovan Zujović«, Beograd, tab. XXXIV, si. 3,
slike v tekstu 63.
1957	H. (V.) gosaviensis, Pejović, Geološki i tektonski odnosi šire
okolice Poćute, Pos. izd. Geol. inst. »Jovan Zujović«, Beograd,
tab. XL, si. 1-2, slika v tekstu 43.
1958	H. (V.) gosaviensis, P o 1 š a k , Recherches géologiques des couches
crétacéeo supérieures du sud de l'Istrie. Bull, scient. Cons. Acad.
R. P. F. Yougosl. Lettres. T. 4, No. 1, Zagreb, str. 2, si. v tekstu 1.
1958 H. (V.) gosaviensis, Polšak, Rudisti i neki fosili okolice Vrpolja
i Perkovića u Dalmaciji, Geol. vjesnik XII, Zagreb 1959, str. 67,
tab. VII, si. 1-2.
Typus: Dunaj, Naturhistorisches Museum.
Življenjska doba: angumij.
Nahajališča: Corbières, Alpe (Gösau, Piesting, Kainach), Južne Alpe?,
Primorska (Nabrežina), Dalmacija (Vrpolje pri Šibeniku), Srbija,
Grčija (pri Atenah).
Material: prečni presek lupine, ki sem ga prekopiral s skale v beležnico
na terenu.
58
Blizu nahajališča kaprinid in školjk iz rodu Chondrodonta nad cer-
kvico sv. Hieronima na Nanosu sem dobil na večji skali lep prečni presek
spodnje lupine vrste H. gosaviensis Douv. Ker lupine nisem mogel izkle-
sati, sem presek prekopiral na terenu in zato imam shranjeno samo to
risbo (13. risba). Hipurit je pomemben zato, ker določa starost kaprinid-
nemu horizontu, o katerem si nismo popolnoma na jasnem, ali pripada
turonski ali cenomanski stopnji. Po vrsti H. gosaviensis sodeč pripada
turonski stopnji.
Horizont: turon (10. horizont).
Najdišče: Nanos (blizu Sv. Hieronima).
Hippurites (Hippuritella) grossouvrei Douvillé
(št. 54, 55, sl. 14, risba 14)
1890 Hippurites (Hippuritella) g., Douvillé, Etudes sur les Rudistes,
Mém. Soc. g. F., 6, p. 118, t. XVIII, sl. 1, 2, 3.
1894 Hippurites g., Douvillé, Monogr. p. 118, t. XVIII, si. 1-4.
1904 Vaccinites g., Toucas, Hippurites Monogr., p. 97, t. XIV, sl. 1,
la, 2; slika v tekstu 152, 153.
1910 Hippuritella g., Douvillé, Etudes sur les Rudistes, Mém. Soc.
géol. France, Nr. 41, p. 67, sliki v tekstu 69, 70.
1928 Ramière de Fortanier, Montferrier, Bull. Soc. Hist, nat.,
Toulouse, 57, p. 214.
1930	N o e t h , Griechenland. Centralbl. f. Min., Geol., Pal., p. 367.
1931	Noeth, Geol. und Pal. Mittelgriechenlands, Neues Jb. f. Min.,
Geol., Pal., Beil-Band, 66, p. 160.
1932	Kühn, Rudists Eastern Persia, Ree. geol. Survey India, 65, p. 160.
1932 Kühn, Fossilium Catalogus, pars 54, Rudistae, p. 51.
Typus: Paris, Ecole des Mines.
Življenjska doba: angumij.
Nahajališča: severni Pireneji, Grčija, Libanon, vzhodna Perzija.
Material: skupek dveh hipuritov (spodnje lupine).
VI. K o d r i č je poslal Geol.-paleontološkemu inštitutu ljubljanske
univerze primerek krednega apnenca in v njem spodnji lupini hipuritov.
Na priloženem listku je označeno nahajališče: Opčine pri Trstu, kamno-
lom Milica. Napravil sem prerez čez obe lupini in sicer blizu zgornjega
roba. Prerez je narejen morda 1—2 cm pod nekdanjim pokrovom. Na
preseku so vidni vsi trije stebrički (14. risba), katerih lega in oblika
ustreza prerezom na slikah 1, 2 in 3, na tabli XVIII v Douvilléjevi
razpravi o hipuritih iz leta 1890. Slike zunanje lupine ni v omenjenem
delu, pač pa se po opisu na strani 118 ujema z našim primerkom. Le
dimenzije našega primerka so nekoliko manjše kot jih navaja Dou-
villé za primerke s severnih Pirenejev. Zunanji del lupine je okrašen
s podolžnimi, enakomerno razporejenimi in med seboj enakimi rebri, ki
jih ne prekinjajo nobene prirastne linije (14. slika). Rebra imajo le rahlo
59
zaokrožen greben; skoraj so videti ostra. Enaki so vmesni jarki s trikot-
nim presekom. Širina reber je 2 mm.
Dolžina spodnje lupine znaša 7 cm, premer pa 27—30 mm. D o u -
v i 11 é j e v i primerki imajo premer okoli 40 mm.
V Kühnovem Fossilium Catalogus je navedena starost angumij,
torej zgornji del turonske stopnje. To se ujema z našo določitvijo strati-
grafske starosti pasu rudistnih apnencev med Frankovcem in Sežano.
Severozahodno od Kobje glave na Tržaško-komenski planoti je do-
bila Hinterlechnerjeva v sivem apnencu slabo ohranjen prečni
presek in del lupine hipurita, ki verjetno pripada vrsti grossouvrei. To
določitev potrjuje zlasti ohranjeni del lupine, ki se popolnoma ujema po
svojem zunanjem izgledu z lupino vrste, najdene pri Opčinah
Horizont: zg. turon (10. horizont).
Najdišče: kamnolom Milica pri Opčinah, severozahodno od Kobje
glave.
14. risba
Hippurites (Hippuritella) grossouvrei Douvillé
Hippurites (Vaccinites) cf. inaequicostatus Münster
(št. 56, 57, si. 15, risba 15, 16)
1810 (II.) Münster in Goldfuß, Petref. Germaniae, 2, p. 303,
tab. CLXV, si. 4.
1897 Douvillé, Monogr., p. 190, tab. XXX, si. 3-5.
1899 de Alessandri, Fossili cretacei Lombardia, Palaeontographia
Italica, 4, p. 181, tab. XIV, si. 5.
1904 (V.) Toucas, Hippurites Monogr., p. 109, tab. XVII, si. 1. la, slika
v tekstu 172.
1932 (H.) Kühn, Fossilium Catalogus, I, pars 54, str. 52.
1934 H. (Vacc.) inaequicostatus Münst.; Milovano vie, str. 194. slika
v tekstu 2.
1951 Pe j o vie, Nekoliko rudista iz senonskih naslaga okoline Pirota,
Zbornik radova geol. inst. SAN, 2, Beograd, str. 95, tab. II, si. 1.
1957 P a š i ć , Biostratigrafski odnosi okoline Kosjeriča, Pos. izd. Geol.
inst. »Jovan Zujović«, Beograd, str. 127, tab. XXXVIII, si. 2.
60
1957	P e j o v i ć, Geološki i tekt. odnosi šire okoline Poćute, Pos. izd.
Geol. inst. »Jovan Zujovič«, Beograd, str. 98, tab. XXXV, sl. 2.
1958	P o 1 š a k , Rudisti i neki fosili okolice Vrpolja i Perkovića u Dal-
maciji, Geol. vjesnik XII, Zagreb 1959, str. 62, tab. IV, sl. 2—3.
1959	Mitzopoulos, M., Erster Nachweis von Gosauschichten in
Griechenland, Sitzungsberichte Öst. Akademie Wiss., Abt. I, 168. Band,
1. Heft., Wien, str. 83, slika v tekstu 1.
Typus: Bonn a. Rhein, Geol. Inst. d. Universität.
Življenjska doba: kampanij.
Nahajališča: Bi-andenburg, St. Gilgen, St. Wolfgang, Salzburg, Lombardija.
Material: zg. in sp. lupina, sp. lupina, več odlomkov lupin.
15. risba
Hippurites (Vaccinites) cf. inaequicostatus Münster
V useku ceste iz Podnanosa na Nanos, že skoraj pod vrhom Šem-
bijske planote sem dobil primerek vrste H. cf. inaequicostatus Münst.
Ohranjena je predvsem spodnja lupina, medtem ko je zgornja lupina
zelo preperela.
Poleg tega primerka so bili še odlomki lupin drugih primerkov, ki so
tvorili pravo hipuritno brečo. Očitno je tam grebenska tvorba. Hipuriti
so ležali v nahajališču horizontalno. Verjetno so jih valovi po smrti
odlomili od podlage, kamor so bili priraščeni z vrhom.
Zunanja plast lupine je okrašena z močnimi podolžnimi rebri, ki
imajo oglate robove. Rebra so debela 2—3 mm in so združena v pasovih
61
po dve do tri. Med pasovi so nekoliko globje brazde, ki ločijo pasove
med seboj.
V prečnem preseku se naš primerek sicer neznatno loči od D o u -
villéjevih slik, vendar se kljub temu še najbolj približuje vrsti
inaequicostatus. Največjo razliko vidim v nekoliko preveliki oddaljenosti
ligamentnega in analnega stebrička. Vsekakor pa spada primerek v sku-
pino H. gosaviensis.
Zelo lep primerek vrste inaequicostatus hrani Geološko-paleont. in-
štitut univerze v Ljubljani (si. 15). Primerek je poslal leta 1954 prof.
Boštjančič iz Trsta. Najden je bil v nabrežinskih kamnolomih. Na-
pravil sem horizontalen prerez čez sredo in dobil značilen presek kot ga
16. risba
Hippurites (Vaccinites) cf. inaequicostatus Münster
ima Douvillé za to vrsto v svoji razpravi iz leta 1890 na 4. sliki,
tab. XXX. Ohranjena je samo spodnja lupina, ki ima lepo cilindrično-
konično obliko. Rebra potekajo v rahlo valoviti liniji vzdolž cele lupine.
Rebra so skoraj enakomerno debela okoli 3 mm. Prečno na njih potekajo
slabo vidne prirastne linije.
Ligamentni stebriček je skoraj raven in na koncu zaobljen. Na bazi
je trikoten.
Prečni presek je popolnoma okrogel s premerom 8,2 cm. Lego ste-
bričkov kažeta 15. in 16. risba.
Horizont: santonij-koniacij (11. horizont).
Najdišči: Nanos, Nabrežina.
62
Hippurites (Orbignya) nabresinensis Futterer)
(št. 58, risba 17, 18)
1893 H. nabresinensis Futterer, Nabresina, Z. D. g. G., 45, p. 486,
t. XXII, si.
1897 H. lapeirousei race crassa D o u v i 11 é , Monogr., p. 222, t. XXXII,
si. 10.
1899	H. lapeirousei race crassa Redlich, Oit- und Oltezthal in Ru-
mänien, Jb. geol. R.-A., 49, p. 26, t. II, sl. 2 a-d.
1900	H. lapeirousei P a r o n a , Rudiste senoniane dell'Appennino merid.
Mem. R. Accad. Sci. Torino, 50, p. 11, tab. I, sl. 2-3.
1901	H. lapeirousei Dainelli, Capo di Leuca, B. S. g. Ital., 20, p. 643,
t. XII, sl. 6, 6. XIII, sl. 10.
17. risba
Hippurites (Orbignya) nabresinensis Futt.
1910 O. crassa Felix, Hippuritenhorizonte, Zbl. f. Min., Geol., Pal.,
p. 397, sl. 1, 2 v tekstu.
1912 H. lapeirousei var. crassa Schubert, Nördl. Adria, p. 2, 62.
sl. 23 v tekstu.
1921 H. lapeirousei Klinghardt, Rudisten 4, t. XXIV, sl. 13.
1929 H. lapeirousei Klinghardt, Entwicklungsgleichheiten, Neues
Jb. f. Min., Geol., Pal., 62, p. 512, t. XXXI, sl. 4.
1931 H. lapeirousei var. crassa No et h, Oberkreide fossilen aus Paphla-
gonien, Neues Jb. f. Min., Geol., Pal., Beil-Band 65, p. 341, sl. 4
v tekstu.
1933	H. (O.) nabresinensis Kühn, Rudistenfauna und Kreideentwick-
lung in Anatolien, Neues Jahrb. f. Min., Geol., Pal., Beil-Band 70,
p. 240.
1934	H. (O.) nabresinensis Futt., Milovanović B., Rudistna fauna Ju-
goslavije, Geol. anali Balk. pol. knj. 12, sv. I., str. 227—234.
63
1951 H. (O.) nabresinensis Futterer, Pe j o vie D., Nekoliko rudista iz
senonskih naslaga okoline Pirota, Zbornik radova geol. inst. XVI.
knj. 2, str. 94, 1.1, sl. 2, t. II, sl. 2, t. III, sl. 2.
Typus: Berlin, Museum f. Naturkunde.
Življenjska doba: zg. santon.
Nahajališča: Južna Francija, Alpe (Gösau, Piesting), Apenini, Nabrežina,
Romunija, severni del Male Azije, Srbija (Pirot).
Material: dva preseka, odlomek sp. lupine.
Ob novi cesti Senožeče—Divača, blizu Senožeč v useku nove ceste
sem videl presek hipurita, ki sem ga kopiral na papir.
Presek ustreza po obliki in dimenzijah vrsti Hippurites (Orbignya)
nabresinensis Futterer. Zlasti lahko primerjamo naš presek (17. risba)
s presekom na sliki 2, tab. III v razpravi D. Pejovičeve iz leta 1951.
Poleg preseka sem dobil tudi del zunanje lupine, ki ustreza po obliki
in debelini reber vrsti H. nabresinensis v razpravi F u 11 e r e r j a iz
leta 1893 na tabli XXII, sl. 1.
18. risba
Hippurites (Orbignya) nabresinensis Futt.
Ostanke vrste H. nabresinensis sem našel na istem mestu poleg H.
(V.) cornuvaccinum Bronn. var. gaudryi, ki tudi nastopa v santonu.
V tomajskem kamnolomu je našla Hinterlechnerjeva manjši
presek, ki je značilen za vrsto nabresinensis (18. risba). Za presek sta zna-
čilna zelo zaobljena stebrička analni in škržni, ki ne segata daleč v lupino.
Ligamentnega stebrička ni.
Horizont: santonij-koniacij (11. horizont).
Najdišče: Senožeče, Tomaj.
Hippurites (Vaccinites) praesulcatus Douvillé
(št. 59, risba 19)
1897 (H.) Douvillé, Monogr., p. 209, tab. XXXII, sl. 7, 7 a.
1901 (cf.) Douvillé, Rudistes de nouveaux localités, B. s. g. F., (4), I,
p. 442.
1904 (V.) Toucas, Hippurites Monogr., p. 98, slika v tekstu 154.
Typus: Paris, Ecole des mines.
Življenjska doba: zg. santonij, sp. kampanij.
Nahajališča: Alpe (Gösau), Kavkaz.
Material: delno ohranjena spodnja lupina.
64
Ob cesti iz Podnanosa na Nanos sem dobil blizu nahajališča hipuritne
breče v useku ceste še manjšo, delno ohranjeno lupino. Premer nekoliko
ovalne lupine je 3X4 cm. Zunanja stran lupine ima enakomerna po-
dolžna rebra z ostrim robom in trikotnim prečnim presekom. Na siio-
nalni coni se rebra razširijo tudi do 4 mm, sicer pa so široka okoli 3 mm.
Lega in oblika stebričkov na prečnem preseku kaže, da imamo opravka
z vrsto H. praesulcatus Douv. (19. risba). Naš presek lahko primerjamo
s presekom na 7. sliki, table XXXII v Douvilléjevem delu iz
leta 1890.
Horizont: santonij (11. horizont).
Najdišče: Nanos.
19. risba
Hippurites (Vacc.) praesulcatus Douvillé
Hippurites (Orbignya) radiosus des Moulins
(risba 20)
1826 (H. radiosus) des Moulins, Sphérulites p. 141, tab. IX, sl. 2.
1834-40 Goldfuß, Petref. Germaniae, 3, p. 300, tab. CLXTV, sl. 2 a, b.
1842 Matheron, Catalogue méth. Bouches-du-Rhône, p. 125.
1847-49 d'Orbigny, Pal. française, Crét., 4, p. 176, tab. DXXXV,
sl. 1-3.
1855 Bayle, Obs. sur la structure des Hippurites, B. S. g. F., (2), 12,
p. 772, tab. XVII, XVIII, XIX.
1857	Bayle, Nouvelles observations, B. S. g. F., (2), 14, p. 696.
1858	Quenstedt, Handb. d. Petrefaktenkunde, 3. Aufl., tab. LX.IV,
sl. 2, tab. LXV, sl. 1-2.
1866 Z i 11 e 1, Bi val ven d. Gösau, Denkschr. Akad. Wiss., Wien, tab. XX.
sl. 1 (kop. Bayle).
1877 L a y m e r i e , Mém. sur le type garumnien. Ann. Sci. géol., 9, p. 53.
1877 Vidal, Sistema cretaceo Cataluña, Boll. Com., Mapa geol. Espana,
4, p. 100.
1897 Arnaud, Ekskursion à Moutignac-sur-Vézere, B. S. g. F. (3), 15,
p. 917, slika v tekstu 15-16.
Geologija 6 — 5	65
1891 Toucas, Age des couches à Hippurites, B. S. g. F., (3), 19,
p. 543, 552.
1893 Douvillé, Monogr., p. 68, tab. X, sl. 1, tab. XI, sl. 1, 2.
1895 Douvillé, Monogr., p. 180, slika v tekstu 49-52.
1900 P a r o n a , Rudiste dell'Appennino meridionale. Mem. Accad. Sci.
Torino, 50, p. 13, tab. I, sl. 6.
1903 (O.) Toucas, Hippurites Monogr., p. 3°, tab. II, sl. 6-7, slika
v tekstu 48.
1905 Anthony, Influence de la fixation pleurothetique. Ann. Sei. nat.
Zoologie (9), I, p. 388, slika v tekstu 56-H.
20. risba
Hippurites (Orbignya) radiosus des Moulins
1907 Steinmann, Geol. Grundlagen d. Abstammungslehre, p. 168,
slika v tekstu 100 (non de Grossouvre 1889, Bassin de Paris. B. S.
g. F. (3), 17, tab. XI, sl. 4-H subradiosus).
1921 K1 i n g h a r d t, Rudisten, 4, tab. XIX, sl. 4; tab. XX, sl. 12, tab. XXI,
sl. 5, 9, tab. XXII, sl. 1-3, 12.
1924 Anthony, Étude d'un moule interne Arch. Zool. experimentale,
62, p. 327-344, tab. I, slika v tekstu 1-12.
1931	K1 i n g h a r d t, Biolog. Analyse, Pal. 7, 12, p. 186.
1932	Kühn, Fossilium Catalogus, Pars 58, Rudistae, p. 62.
Typus: Bordeaux, Musée de la ville.
Življenjska doba: zg. kampanij, mastriht.
Nahajališča: Charente, Gard, Provence, Apenini.
Material: dva prečna preseka spodnje lupine.
66
Dva prečna preseka tega hipurita sem dobil lepo ohranjena na večji
skali v useku ob cesti iz Podnanosa na Nanos. Nahajališče je bilo blizu
hipuritne breče v sivem apnencu, v katerem sem dobil morske ježke in
brahiopode. Oba preseka sem prekopiral na papir že na terenu in na
podlagi teh risb določil vrsto Hippurites cf. radiosus des Moulins. Pri
določevanju sem se opiral v glavnem na lego in obliko stebričkov. Vrsta
je značilna za zgornji del cenomanske stopnje.
Horizont: kampanij (14. horizont).
Najdišče: Nanos (ob nanoški cesti iz Podnanosa).
Hippurites (Orbignya) ci. requiem Matheron
(št, 60, 61, risba 21)
1842 (H.) Matheron,	Catalogue méth. Bouches-du-Rhône, p. 129,
tab. X, sl. 3.
1842 d'Orbigny, Pal.	française, Crét. 4, p. 175, tab. DXXXIV, sl. 4-5
(non I, 3-6).
21. risba
Hippurites Orbignya cf. requieni Matheron
1893 Douvillé, Monogr., p. 58, tab. VIII, sl. 1-2 (non 3-5).
1903 (O.) Toucas, Hippurites Monogr., p. 18, tab. I, sl. 1-3, slike v
tekstu 23-29.
1907 Pa ron a, Monti di Bagno presso Aquila, Rendic. Accad. dei Lin-
cei, 15, p. 235.
1907	Deninger, Mesoz. Form, Sardinien, Neues Jb. f. Min., Géol.,
Pal., Beil-Band 23, p. 457.
1908	P a r o n a , Consiglio, Mem. Accad. Sci. Torino, 59, p. 143, slika
v tekstu I.
1920 Roman et Mazeran, Monogr. faune turonien d'Achaux.
Arch. Mus. Lyon, 12, p. 110, tab. XI, sl. 3, 3 a, 4, slika v tekstu 33
(kop. Toucas).
1928 Ram i ère de Fortanier, Monitferrier, Bull. Soc. Hist. nat.
Toulouse, 57, p. 214.
1931	Klinghardt, Rudisten, 3, tab. I, sl. 1, 2.
1932	Kühn, Fossilium Catalogus, pars 54, Rudistae, p. 63.
Typus: Matheron gani več našel; glej Douvillé 1893, p. 59.
Življenjska doba: angumij.
67
Nahajališče: Katalonija, Corbières, Ariège, Akvitanija, Provence, Italija,
Sardinija.
Material: dva prečna preseka spodnje lupine.
Ob poti v Kreguljišče nad Vel. Dolom pri Pliskovici se dobijo v sivem
turonskem apnencu maloštevilni preseki hipuritov. Del takega prečnega
preseka, na katerem sta ohranjena dva stebrička (S in E) nam kaže
risba 21, št. 61. Po Douvilléju (1890), tabela VIII, 1. slika, sem do-
ločil vrsto Hippurites cf. requiem Matheron. Vrsta je značilna za angumij
ali zgornji turon.
Celoten prečni presek vrste H. requiem Math, je dobila Hinter-
lechnerjeva NW od Kobje glave (št. 60).
Horizont: angumij (10. horizont).
Najdišče: Vel. Dol, NW od Kobje glave.
Hippurites (Hippuritella) resectus Def rance
(št. 62, 69, risba 22)
1821 (Hippurites reseda) Defrance, Diet. Sei. nat., 21. p. 195.
1886 Des Moulins, Sphaerulites, p. 144.
1892 D o u v i 11 é , Monogr., p. 54, tab. V, sl. 9-12.
22. risba
Hippurites (Hippuritella) resectus Defrance
1895 Douvillé, Monogr., p. 168, tab. XXVI, sl. 1-3.
1903 (H. requieni p. p.) Pervinquiere, Tunisie centrale, p. 99.
1903 (Orbignya requieni var. resecta) Toucas, Hippurites Monogr.,
p. 20, tab. I, sl. 4.
1907 (H. requieni var. resecta) Deninger, Mesoz. Formationen auf
Sardinien. Neues Jb. f. Min., Geol., Pal., Beil-Band 23, p. 457.
1910 (Hippuritella res.) Douvillé, Études sur les Rudistes, Mém. Soc.
geol. de France, 41, p. 7, 10, 38, 66; tab. II., sl. 6, slika v tekstu 2a,
2 b, 39-41, 62-65.
1912	Pervinquière, Tunis, p. 302, slika v tekstu 7.
1913	Douvillé, Rudistes de l'Egypte, Mém. prés, à l'Institut égyptien-
ne, Le Caire, 6, p. 241, sliki v tekstu 1, 2.
1932 Kühn, Fossilium Catalogus, pars 54, Rudistae, p. 64.
Typus: Caën, Musée d'histoire nat.
Življenjska doba: angumij.
Nahajališča: Katalonija, Corbières, Dordogne, Charente, Drome, Tunis,
Alžir, Sirija, Egipt.
Material: dva prečna preseka spodnje lupine.
68
Skoraj na istem mestu kot H. requieni, to je med Vel. Dolom ob poti
v Kreguljišče pri Pliskovici, je bil najden presek hipurita, ki pripada
vrsti Hippurites resectus Defr. Ta prečni presek je v celoti ohranjen. Na
prepereli površini sivega apnenca se lupina s stebrički lepo odraža. Poleg
hipurita je videti še nekoliko poševen presek nekega radiolita.
Se en presek iste vrste je našla Hinterlechnerjeva severno
od Kobje glave. Na preseku je videti poleg celotne lupine še del druge,
ki je bila prirasla k prvi.
Horizont: angumij (10. horizont).
Najdišče: Vel. Dol, severno od Kobje glave.
Hippurites (V acemites) sulcatus Def rance
(št. 63, 64, 65, 66, risba 23, 24, 25, 26)
1821 Defrance, Diet. Sei. nat., 21, p. 195, tab. LXXXIH, sl. 3.
1825	Deshayes, Diet, class. d'Histoire nat., 8, p. 229.
1826	Des Moulins, Sphaerulites, p. 145.
1827	B 1 a i n v i 11 e , Manuel, tab. LVIII bis, sl. 3.
1830 Deshayes, Encvel. méthod., 2, p. 281, Nr. 2.
1834-40 Goldfuß, Petref. Germaniae, 3, p. 302, tab. CLXV, sl. 3 a, b
(ne c in d).
1841	Rolland du Roquan, Rudistes, p. 53, tab. IV, sl. 2, tab. VII,
sl. 4.
1842	d'Orbigny, Ann. Sei. nat., p. 184.
1847-50 d'Orbigny, Pal. française, Crét., 4, p. 168, tab. DXXX, sl. 1,
2, tab. DXXXI.
1857 Bayle, Nouvelles observations, B. S. g. F., (2), 14, p. 697.
1861 G u e m b e 1, Geognost. Beschreibung Bayr. Ost-Alpen, p. 570.
1864 (H. toucasianus p. p.) Z it tel, Bivalven d. Gösau. Denkschr.
Akad. Wiss., Wien, 24, p. 141, tab. XXIII, si. 1, 2, 4.
1879 (H. organisans) Medlicot et Blanford, Geology of India,
I, p. 266, 2, tab. XIII, sl. 11.
1892	Douvillé, Monogr., p. 43, slika v tekstu 29, tab. V, sl. 4, 5 (kop.
Defrance), sl. 6, 7, 8.
1893	Douvillé, Monogr., p. 139, tab. XXIII, sl. 1, 2, 3.
1897	Douvillé, Monogr., p. 207, tab. XXXIV, sl. 3-6.
1898	Alessandri, Fosili cret. Lombardia, Paleontographia Italica, 4,
p. 185, tab. II, sl. 6, tab. Ill, sl. 10.
1899	Redlich, Görtschitz und Gurkthal, Jb. geol. R. A., Wien, 49,
p. 668.
1904 T o u c a s , Hippurites Monogr., p. 102, tab. XV, sl. 1—3 a, slika
v tekstu 161-162.
1910 (H. cornu-pastoris) F r a a s, Petrefactensammler, p. 158, slika
v tekstu 100 a.
1912 Schubert, Nördl. Adria, p. 54.
1926 Par o na, Rudistae dell'Istria, Mem. Istituto geol. Padova, 7, p. 17,
tab. IT, sl. 3a, b, 4.
69
1932 Kühn, Fossilium Catalogus, pars 54, Rudistae, p. 68.
1941 Montagne, p. 62, tab. IV, sl. 5.
1957 P a š i ć , Biostratigrafski odnosi i tektonika gornje krede okoline
Kosjerića, Pos. izdanje Geol. inst. »Jovan Zujović«, Beograd, str. 130,
tab. XXXIII, sl. 1.
1958	Polšak, Rudisti okolice Vrpolja i Perkovića, Geološki vjesnik
XII, Zagreb 1959, str. 63, tab. III, sl. 4, tab. IV, sl. 1.
1959	Mitzopoulos, Erster Nachweis von Gosauschichten in Grie-
chenland, Sitzungsb. Öst. Akad. Wiss., Wien, str. 83, slika v tekstu 2.
Typus: Caën, Musée d'Histoire nat.
Življenjska doba: zg. santonij, sp. kampanij.
Nahajališča: Corbières, Mont de Cornes, Vzh. Alpe, Brandenberg, Gösau,
Untersberg, Piesting, Koroška, Istra (Gorica, Opčine), Madžarska
(Nagybarod).
Material: prečni preseki spodnje lupine.
23. risba
Hippurites (Vacc.) archiaci Mun.-Ch.
24. risba
Hippurites (Vaccinites) sulcatus
Defrance
25. risba
Hippurites (Vaccinites) sulcatus
Defrance
70
Pri Avber j u, pri Dobravi j ah in ob cesti proti Štanjelu (južno od
vasi) se dobijo v sivem apnencu številni preseki vrste H. sulcatus poleg
ostalih hipuritov, ki nastopajo v nabrežinskem hipuritnem horizontu
senonske stopnje. Matična kamenina, v kateri se ti hipuriti dobijo, je siv
do temnosiv neskladovit in nerazpokan apnenec, ki pripada grebenski
tvorbi.
Od naših štirih prečnih presekov vrste Hipp, sulcatus je pri treh
primerkih vidna samo zunanja plast lupine ali ostracum s preseki ste-
bričkov, pri tretjem primerku pa je poleg ostracuma in stebričkov vidna
še oblika hipostracuma. Nekdanja porcelanska plast je sedaj nadome-
ščena s kalcitnimi kristali. Pri vseh presekih gre za manjše oblike te
vrste kot so prikazane pri Douvilléju (1890) na tabli XXXII, 4. in
5. slika.
Horizont: santonij, koniacij (11. horizont).
Najdišča: Avber, Dobravlje, Stanje!
26. risba
Hippurites (Vaccinites) sulcatus Defrance
Hippurites toucasianus d'Orbigny
(št. 68, risba 27)
1847—50 H. toucasianus d'O r b i g n y , Pal. française, Crét., 4, p. 172,
t. DXXXII.
1857 H. organisans, p. p. Bayle, Nouvelles observations, B. S. g. F., (2),
14, p. 690.
1891	H. toucasi, Toucas, Age des couches à Hippurites, B. S. g. F. (3),
19, p. 538, sl. 7 v tekstu.
1892	H. toucasi, Douvillé, Monogr., p. 41, t. VI, sl. 1-2, sl 28 v tekstu.
1893	H. toucasi, Futterer, Hippuriten von Nabresina, Z. D. g. G. 45,
p. 485, t. XXII, sl. 2 a, b.
1903 O. toucasi, Toucas, Hippurites Monogr., p. 56, t. VII, sl 2,
sl. 90-92 v tekstu.
1912 H. toucasi, Schubert, Nördl. Adria, p. 2, 62, sl. 22 v tekstu.
1926 H. toucasi, P a r o n a , Rudiste dell'Istria, Mem. Ist. gecl. Univ.
Padova, 7, p. 16.
1931	H. toucasi, Klinghardt, Rudisten, 3, tab. II, sl 7, sl 19 v tekstu.
1932	H. toucasianus, Kühn, Fossilium Catalogus, pars 54, Rudistae,
p. 71.
71
Typus: Paris, Muséum National d'Histoire nat.
Življenjska doba: sp. santon.
Nahajališča: Sougraigne, Beausset, Vzh. Alpe (Abtenau, Piesting), Na-
brežina.
Material: prečni presek spodnje lupine.
V svetlosivem zrnatem apnencu ob cesti Ilirska Bistrica—Šembije,
malo preden se cesta dvigne na kraško Šembijsko planoto, sem dobil lep
presek hipurita. Oblike stebričkov, njihova lega kot tudi dimenzije preseka
ustrezajo vrsti Hippurites toucasianus d'Orb. Ostali notranji elementi se
ne razločijo.
Naš presek (risba 27) se zelo ujema s presekom na 22. sliki v S c h u -
bertovem geološkem vodiču po severni Adriji (1912). Ta vrsta je
značilna za sp. santonij.
Horizont: sp. santonij (11. horizont).
Najdišče: Sembije.
27. risba
Hippurites toucasianus d'Orb.
Hippurites sp.
(št. 70, 71, 72, 73, 74, 75, risba 28, 29 a, b, c, č, d)
Material: ena popolna lupina, spodnja lupina, več prečnih presekov.
Na Nanosu, ob cesti Podnanos—Nanos sem dobil poleg vrste Hipp,
inaequicostatus Douv. v hipuritni breči celotno lupino hipurita, ki sein
ga lahko še najbolje primerjal z vrsto H. oppeli. S to vrsto ima skupne
znake, da stebrički zavzamejo skoraj četrtino obsega lupine in da so
stebrički v prečnem preseku videti prvotno tanki kot nitke, šele na koncu
pa se znatno odebelijo. Na nekaterih primerkih vrste H. oppeli, ki jih
omenja Douvillé, so stebrički tenki, drugje pa debelejši. Tudi koti
med radialnimi osmi stebričkov so pri raznih primerkih različni (glej
Douvillé, 1890, tab. XXXI, slika 1 a in tabla XXXIV, slika 8).
Lega zob B in B' na primerku z Nanosa ustreza legi zob na sliki la
v XXXI. tabli pri Douvilléju, medtem ko lega stebričkov na našem
primerku bolj soglaša z lego na 8. sliki table XXXIV.
Zunanja stran lupine nanoškega primerka ima ostra podolžna rebra,
kar po Douvillé jevem opisu ni značilno za vrsto oppeli, posebno
ne za odrasle školjke, medtem ko imajo mlajši individui lahko nekoliko
rebrasto lupino.
72
28. risba
Hippurites sp.
29. risba
Hippurites sp.
73
Naš primerek torej ne ustreza popolnoma vrsti H. oppeli Douv.,
pač pa se ji z mnogimi znaki približuje. Dobil sem ga v senonskem hi-
puritnem horizontu (11. horizont).
Poleg te večje oblike rodu Hippurites sp., katere vrsto nisem mogel
določiti kljub popolni lupini, imam zbranih še več prečnih presekov
majhnih hipuritov s Tržaško-komenske planote prav tako iz senonskega
hipuritnega horizonta (11. horizont). Glavna nahajališča so jugovzhodno
od Kazelj, v tomajskem kamnolomu in jugovzhodno od Avberja.
Radiolitidi
Praeradiolites leymeriei (Bayle) Toucas
(št. 76, 77)
1877 (Radiolites leymeriei Bayle), L e y m e r i e , Mém. sur le type ga-
rumnien. Ann. Sci. géol., 9, p. 52, tab. III, fig. 7—8.
1877 Sphaerulites leymeriei Bayle, Vidal, Sistema Cret. Cataluña. Bol.
Com. mapa geol. Espana 4, p. 110.
1881 Sphaerulites l. Bayle, Leymerie, Haute Garonne, p. 781, tab. P,
fig. 5-6.
1907 P. Z. Toucas, Radiolites Monogr., p. 44, tab. VII, fig. 8-10.
1932 P. Z. (Bayle) Toucas, Kühn, Fossilium Catalogus Rudistae, pars 54,
p. 128.
Typus: Toulouse, Muséum d'Histoire nat., Coll. Leymerie.
Življenjska doba: mastriht.
Nahajališča: Katalonija (Isona), Haute-Garonne, Ansas.
Material: tri delno ohranjene spodnje lupine.
Skoraj celo spodnjo lupino te vrste sem dobil pri Prešnici na Slav-
niku. Lupina je konična in narahlo sploščena. Dolžina primerka 3 cm,
premer 2 cm. Na zunanji strani je lupina sestavljena kot iz lističev, ki
leže drug na drugem. Robovi lističev so rahlo valoviti, na sifonalni coni
pa se precej ukrivijo in tvorijo sinuse S in E. Lističi so izredno fini in
tesno drug poleg drugega. Vrsto sem določil na podlagi zunanjega videza
lupine in sifonalne cone po opisu in sliki v Toucasovi monografiji
o radiolitih (1907).
Dva primerka (št. 76 in 77) sem dobil v Smrečnici oí Planinskem
polju. Ohranjena sta le delno na prepereli površini sivega apnenca,
vendar v toliki meri, da se dasta z gotovostjo določiti. Izredno lepo so
vidni robovi prirastnih lističev, delno pa tudi sifonalna cona. V Smreč-
nici sem dobil radiolite v svetlosivem, skoraj belem apnencu. V kamenini
so bili različno orientirani, kar kaže, da so jih valovi odtrgali od podlage
in premetavali. Radioliti ne leže tako na gosto, da bi kazali na grebensko
tvorbo.
Horizont: senon (13. horizont).
Najdišči: Prešnica, Smrečnica.
74
Praeradiolites cylindraceus (des Moulins)
Toucas 1907
(št. 78, sl. 12)
1826 Sphaerulites c. des Moulins, Sphaerulites, p. 107, tab. IV, 1—3 sl.
1849 Sphaerulites c. Saemann, Observations sur Rudistes. B. S. g. F.
(2), 6, p. 280.
1855 Radiolites c. Woodward, Structure and affinities of Hippuri-
tidae Q. J. g. S. 11, II, p. 45, tab. IV, sl. 1, tekstna sl. 9.
1855 Radiolites mamillaris Woodward, Ibid., p. 46, slika v tekstu
št. 10-11; p. 48, slike v tekstu št. 13-14.
1857 Sphaerulites c. Bayle, Nouvelles observations B. S. g. F., (3), U,
p. 397, slika v tekstu št. 13.
1900 Sphaerulites c. Parona, Rudiste dell'Appennino merid. Mem.
Accad. sci. Torino, 50, p. 14, tab. II, sl. 1 a, b, 2.
3907 P. c. Toucas, Radiolites Monogr., p. 42, tab. VII, si. 3-7; slike
v tekstu št. 18-19.
1921 K 1 i n g h a r d t ; Rudisten, 4, tab. XVII, sl. 15, tab. XXIII, sl. 6.
1930	Sphaerulites Boggilt, Shell structure of mollusks. Mém. Acad,
sci. Danemark (9), 2, p. 282, tab. IV, sl. 4.
1931	Klinghardt, Rudisten, 3, p. 39, tab. III, sl. 7; slika v tekstu št. 12.
1932	P. c., Kühn, Fossilium Catalogus, Rudistae, pars 54, p. 125.
Typus: Praeradiolites cylindraceus, Toucas, Radiolites Monogr., p. 42,
tab. VII, sl. 3, 7, slike v tekstu št.18—19, Bordeaux, Musée de la ville.
Življenjska doba: mastriht.
Nahajališča: Dordogne, Benečija, Apenini.
Material: del spodnje lupine.
Ohranjen je samo na preperelih površinah apnenčevih skal na zelo
ukrašenem predelu severozahodno od Planinskega polja na območju
Smrečnice. Na prepereli površini skale sem našel skoraj celotno zunanjost
spodnje lupine (št. 78), ki kaže značilne lamele, kot bi bilo več zvitkov
vloženih drug v drugega. Robovi lamel so valoviti. Na sifonalni coni
pa so nagubani v tri gube. Med njimi sta oba sinusa (slika 12).
Višina vidne lupine (ki gleda iz kamenine), znaša okoli 2 cm, premer
zgoraj znaša 2 cm in se navzdol koničasto zoži. Na prerezih se v notra-
njosti lupine ničesar ne vidi zaradi prekristalizacije apnenca. Ta vrsta
je v Smrečnici zelo pogostna.
Horizont: senon (13. horizont).
Najdišče: Smrečnica.
Radiolites galloprovincialis var. lamarcki
(Math.) Toucas
(št. 76, 78)
1842 R. lamarcki Matheron. Catalogue méthod. Bouches-du-Rhône,
p. 121, tab. VII, si. 4-5.
1908 R. galloprovincialis p. p. Toucas, Radiolites Monogr., p. 76, tab. XV,
sl. 3.
75
1900 Toucas, Pal. Universalis (2), 4, CXLI.
1932 Kühn, Fossilium Catalogue, Rudistae, pars 54, p. 141.
Typus: Radiolites galloprovincialis, Marseille, Musée d'Histoire naturelle.
Življenjska doba: sp. santonij.
Nahajališče: Francija (Bearn).
Material: del spodnje lupine.
Podobno kot Praeradiolites cylindraceus je tudi Radiolites gallopro-
vincialis viden le na preperelih ploskvah skal. Na istem kosu s št. 78 kot
Praeradiolites cylindraceus sem našel v Smrečnici vrsto Radiolites gallo-
provincialis, zato njuna življenjska doba očitno sovpada. Stari podatki,
da je značilen prvi za mastriht, drugi pa za sp. santonij, niso torej popolni.
Podobno kot pri prvem, se tudi pri drugem vidijo deli spodnje lupine,
ki so izluženi na površini skal. V našem primeru gre očitno za posebno
variacijo in sicer var. lamarcki. Zunanjost lupine je pri tej podvrsti bolj
gladka. Oblika sp. lupine je cilindrična in se navzdol rahlo zoži. Številni
podolžni grebeni so pri var. lamarcki finejši kot pri holotipu galloprovin-
cialis. Tudi radialne prirastne linije niso tako zelo izrazite pri var.
lamarcki. Toucas omenja, da je Matheron izdvojil to variacijo,
ker ima spodnjo lupino krajšo in bolj koničasto kot R. galloprovincialis.
Horizont: senon (13. horizont).
Najdišče: Smrečnica.
Radiolites albonensis Toucas
(št. 79)
1908 Toucas, Radiolites Monogr., sl. 72, v tekstu št. 44-46.
1926 P ar ona, Rudiste dell'Istrie. Mem. 1st. geol. Univ. Padova, 7,
pag. 26.
1932	Kühn, Fosisilium Catalogue, Rudistae, pars 54, p. 135.
1933	Milovanović, Paleobiološki i biostratigrafski problemi rudista,
Razprave geol. inšt, kralj. Jugos!., Beograd, zv. II, str. 98, slike 33,
34, 35, 36, 37.
TVpus: Paris, Sorbonne.
Življenjska doba: turon? mastriht?
Nahajališče: Istra.
Material: spodnja lupina, več presekov.
Pod Slavnikom nad žel. postajo Prešnica sem dobil poleg senonskih
radiolitov še odlomke spodnjih lupin in jedra (št. 79) nekega radiolita,
ki ni pripadal ostalim, že določenim vrstam, vendar je bil podoben vrsti
Radiolites praegalloprovincialis. Zbrusek lupine v horizontalni in radialni
smeri kaže, da gre za vrsto Radiolites albonensis Toucas. Podatke o zbru-
skih lupine za to vrsto sem dobil v Milovano vicevi razpravi iz
leta 1933.
Opis zunanje oblike lupine sem dobil v razpravi P a r o n a iz
leta 1926. Oboje se precej ujema z našimi oblikami. V zbrusku, ki kaže
horizontalni presek, so vidne tudi v našem primerku podobno kot pri
Milovano vicu na sl. 34, pravilno in paralelno potekajoče temne
76
»
proge. Pravokotno nanje stojijo stene med prizmami, ki so tu in tam
rahlo ukrivljene. Na radialnem preseku je videti v našem primeru de-
bele in nekoliko nepravilno razporejene stene med prizmami. Stene
omejujejo vedno štirioglate svetle prostore. Stirikotniki imajo obliko
kvadratov, pravokotnikov, rombov in romboidov. Ogli teh ploskev niso
vedno ostri, ampak nekoliko zaokroženi, da včasih lahko prej govorimo
o elipsah kot o pravokotnikih.
Spodnja lupina je cilindrično-konične oblike. Sifonalna cona ni ohra-
njena. Zunanja plast lupine je zelo nabrana v gube. Lamele ležijo druga
čez drugo.
Starost te vrste ni popolnoma znana. Munier-Chalmas je
našel primerke te vrste v Istri v horizontu, ki mu ni bila ugotovljena
starost. Podobne primerke je našel Larraset v Španiji v mastrihtskih
plasteh.
Jugozahodno od Dolnjega Ležečega sem našel v sivih apnencih pre-
seke radiolitov. Napravil sem zbruske in dobil podobne preseke kot pri
primerku izpod Slavnika. Torej imamo tukaj tudi opravka z vrsto
Radiolites albonensis Toucas, vendar ne v senonskih, pač pa v turonskih
apnencih, katerih starost določajo še radioliti iz skupine Sauvagesia da
rio Catullo.
Horizont: senon (13. horizont), turon (10. horizont).
Najdišče: Prešnica, Dol. Ležeče.
Radiolites cf. lusitanicus (Bayle) Parona
(št. 80)
1857 Sphaerulites l. Bayle, Nouvelles observations. B. S. géol. F., (2),
14, p. 602.
1886 Sphaerulites l. Choffat, Portugal, p. 32, tab. IV, fig. 2-8.
3 901 Sphaerulites l. Choffat, Portugal, p. 143, tab. X, XI.
1905 Radiolites Parona, Cretacico sup. nell'Appennino. B. S. g. Ital.
24, p. 655.
1907 Radiolites Toucas, Radiolites Monogr. p. 62, tab. XI, fig. 10,11, lia.
1911 Parona, Nuovi studi sulle Rudiste dell'Appennino, Mem. Accad.
sci. Torino, 62, p. 281.
1924 Albrecht, Forschungsreise nach Westserbien. Denkschr. Akad.
Wiss., Wien, 99, p. 304.
1930	N o e t h , Eine neue Tabulate etc. von Griechenland. Cbl. f. Min.,
Geol., Pal., p. 367.
1931	Noeth, Geol. u. Pal. Mittelgriechenlands. Neues Jb. f. Min., Geol.,
Pal., Beil-Band, 66, p. 158.
1932	Kühn, Fossilium Catalogus, Rudistae, pars 54, p. 145.
Typus: Paris, École des Mines.
Življenjska doba: sr. turon.
Nahajališča: Portugalska, Francija (Charente, Ande), Apenini, Srbija,
Grčija.
Material: sp. lupina.
77
4
V Mašunu sem našel nad horizontom z vrstami iz rodu Caprinula
manjši primerek rudista cilindrično-konične oblike, ki je upognjena
(komisura tvori kot 60°). Na zunanji strani lupine so vidni lističi, ki so
drobno plisirani. Sifonalna cona je izrazito razvita. Med obema kanaloma
so lističi zgubani v tri gube. Gube in grebeni so neenakomerno debeli.
Primerek, ki ima št. 80, je dolg 5 cm. Radiolites lusitanicus pripada v
srednji turon, kar se sklada z lego in starostjo plasti, v kateri je bil
najden.
Horizont: sp. turon (8. horizont).
Najdišče: Mašun (pod Snežnikom).
Radiolites praegallopi-omncialis Toucas
(št. 81, slika 13 a)
1908 Toucas, Radiolites Monogr., p. 75, tab. XIV, fig. 8-12.
1932 Kühn, Fossilium Catalogus, Rudistae, pars 54, p. 151.
Typus: Paris (Sorbonne).
Življenjska doba: koniacij.
Nahajališča: Francija (Gard, Bouches-du-Rhône, Vaucluse).
Material: več odlomkov spodnje lupine.
Dobil sem več odlomkov spodnje lupine vrste Radiolites praegallo-
provincialis, od katerih je najbolje ohranjen primerek, ki je prikazan na
sliki 13 (št. 81). Na sliki je vidna na desni sifonalna cona. Lupina ima
cilindrično-konično obliko, debela je do 1 cm in na zunanji strani močno
izbrazdana z globokimi podolžnimi brazdami, ki imajo zaobljene robove.
Na razdaljah 0,5—1 cm se vrstijo prečne prirastne linije, ki so nagubane
v obliki nekakih polic ali pomolov. Sifonalna cona je iz dveh gladkih
prog (jarkov), ki ju loči vmesni greben, na katerem sta na našem pri-
merku dve rebri. Po T ou ca su je ta vrsta živela v senonski stopnji
(koniacij). V nahajališču nad Prešnico, blizu meje krednih in terciarnih
plasti, je bilo največ primerkov te vrste. Ležali so razmetano v prepereli
plasti sivega apnenca.
Horizont: senon (13. horizont).
Najdišče: Prešnica.
Radiolites trigeri (Coquand) Toucas
(št. 82, 83, sl. 16)
1859	Sphaerulites t. t. Coquand, Synopsis S. O. de la France. B. S.
G. F., (2), 16, p. 972.
1860	Sphaerulites t. Coquand, Catalogue Deux-Charentes et Dor-
dogne, p. 68.
1893 R. choffati Thomas et Peron, Tunisie, p. 290, tab. XXIX,
1-3 slika.
1904 Praeradiolites t. Douvillé v razpravi, Mission sci. en Perse,
p. 215, tab. XXXIII, 6. slika.
1907 R. t. Toucas, Radiolites Monogr., p. 71, tab. XIV, slika 1-7.
78
1923 Parona, Rudiste di Medea. Atti Accad. sci. Torino 59, p. 151.
1926 Parona, Rudiste dell'Istria Mem. Istituto geol. Univ. Padova, 7,
p. 27.
1932 Kühn, Fossilium Catalogus, Rudistae, pars 54, p. 159.
Typus: Paris (École des Mines).
Življenjska doba: zg. cenoman-turon.
Nahajališča: Francija (Dordogne, Charentes), Furlanija, Istra, Tunis,
Perzija.
Material: dve spodnji lupini.
Lupina je dolga 10,5 cm in ima na zgornjem delu premer 5 cm. Vrsta
R. trigeri je vodilna za zg. cenoman in turon, kar se ujema s spremlje-
valno favno pod Slavnikom, kjer je bil primerek najden.
Vrsta Radiolites trigeri (Coqu.) Toucas je zelo pogostna tudi se-
verno od Lokve na zahodnem pobočju vrha Klemenke, kjer nastopa
v radiolitnih brečah kot eden glavnih zastopnikov favne.
Lep primerek te vrste sem našel tudi zahodno od Senožeč v sivem
radiolitnem apnencu turonske stopnje. Ta primerek (sp. lupina), ki je
visok 15 cm in ima premer blizu pokrova 8 cm, mi je deloma razpadel,
ko sem ga hotel dobiti iz večje skale (št. 83).
Medtem ko je primerek iz Cičarije in iz okolice Senožeč raven, so
primerki iz radiolitne breče severno od Lokve vsi bolj ali manj upognjeni,
nekateri celo v obliki polkroga. To upognjenost imam za dokaz, da so
radioliti pri Lokvi živeli v kolonijah in tvorili grebene, podobno kot
tvorijo korale grebene. Zaradi goste medsebojne prepletenosti so po-
samezni individui iskali možnosti, da bi do njihove sifonalne cone prišlo
čimveč sveže morske vode. Ker so lupine radiolitov izredno prilagodljive
že med življenjsko dobo enega samega individua in se njihova oblika
lahko močno spreminja, so se lupine v našem primeru brez posebnih
težav krivile v vse smeri.
Horizont: turon (8. horizont).
Najdišča: Gnoj ina (Slavnik), Senožeče.
Radiolites sp. Lamarck
(št. 84, 85, risba 30)
Genotypus: Ostracites angeiodes Pirot de Lapeirouse.
1801 Lamarck, Système des animaux sans vertèbres 1, p. 130.
1810 Lamarck, Histoire des animaux sans vertèbres 6. p. 232.
1817 d'Orbigny, Pal. française, Crét. 4, p. 194.
1942 Matheron, Catal. Méthod, Bouches-du-Rhône, p. 118.
1881-85 Zittel, Handbuch der Palaeozoologie 2, p. 86.
1887 Fischer, Manuel de Conchyliologie, p. 1006.
1895 G. B o e h m , Die Schiodi- und Calloneghe-Faune. Palaeontographi-
ca, 41, p. 130.
1908 Toucas, Radiolites Monogr., p. 50.
1910 Douvillé, Etudes sur les Rudistes. Mém. Soc. géol. France.
Mém. 41, p. 23.
79
1928 Palmer, Rudists of Southern Mexico. Occasional Papers Califor-
nia Accad. Sci. 14, p. 79.
1930 Boggild, Shell structure of Mollusks. Mém. Accad. R. Sci, Da-
nemark, (9), 2, p. 282.
Material: sp. lupina.
V nahajališču nad Prešnico na pobočju Slavnika sem našel tudi 9 cm
dolg del sp. lupine rudista, pri katerem je ohranjeno skoraj štiri petine
zunanje lupine. Ker pa manjka ravno sifonalna cona, ni bilo mogoče
določiti vrste rudista, ampak samo genus Radiolites, kljub relativno
dobro ohranjenemu in precej velikemu kosu.
30. risba
Radiotiles sp.
Najdena lupina s kamenim jedrom v sredi je cilindrične oblike, ki
se navzdol nekoliko oži. Spodnji del manjka in sodim, da bi se lupina
stožčasto zaključila. Lupina je okrašena zunaj z vzdolžnimi rebri, ki so
precej izrazita. Razmak med rebri znaša okoli 5 mm. Vidne so tudi prečne
prirastne linije. Zunanja lupina ima celično strukturo.
Horizont: senon (13. horizont).
Najdišče: Prešnica (Slavnik).
Sphaerulites cf. foliaceus Lam.
(št. 86, risba 32)
Sphaerulites sp.
(št. 87, risba 31)
genus Sphaerulites Delametherie 1805.
1805 Delametherie, De la Sphérulite, J. de Physique, Chimie, Hist.
nat. etc. 61, p. 396.
1825 Bla in ville, Manuel de Malacologie, p. 516.
1819 Lamarck, Histoire nat. des animaux sans vertèbres, 6, p. 231.
1847 d'O r b i g n y , Pal. Française, Crét, 4, p. 195.
1881-85 Zi t tel, Handbuch der Palaeozoologie 2, p. 88.
80
31. risba
Sphaerulites sp.
32. risba
Sphaerulites cf. foliaceus Lam.
Geologija 6 — 6	81
1906 P e t h ö , Kreidefauna der Peterwardeiner Gebirges, Palaeontogr.
52, p. 276.
1903 Toucas, Radiolites Monogr., p. 49.
1910	Douvillé, Etudes sur les Rudistes, Mém. Soc. géol. F., Mém. 41,
p. 23.
1932 Kühn, Fossilium Catalogus, Rudistae, pars. 54, p. 171.
Genotypus: Sphaerulites foliaceus Lamarck.
Material: kameno jedro spodnje lupine.
Iz nabrežinskih kamnolomov ima Geološko-paleontološki inštitut
okoli 23 cm dolg primerek radiolita. To je kameno jedro spodnje lupine.
Jedra se deloma drži še matična kamenina. Na horizontalnem preseku,
ki sem ga napravil, je videti, da je bila lupina precej stisnjena in ima
presek zato ovalno obliko. Na tistem delu, ki se ga od zunaj drži matična
kamenina, se vidi delno ohranjena lupina, ki je debela 13 mm. Močno
je prekristalizirana, zato v njej ni mogoče videti strukture.
Na preseku (31. risba) se vidi lepo izražena ligamentna guba, kar-
dinalni zob in dve akcesorni votlini. Na podlagi teh elementov, vidnih na
preseku, sklepam, da gre za rod Sphaerulites. Podobne preseke z en ali o
razporejenimi notranjimi deli in precej izraženo ligamentno gubo vidimo
v T o u c a s o v e m delu Radiolites Monogr. iz leta 1908, str. 49, sl. 25.
Naša vrsta ima precejšnje dimenzije. Dolžina lupine znaša 23 cm,
premeri jedra brez lupine pa 4 X 7,2 cm.
Na jedru vidimo odtise prirastnih linij lupine na razdalji 0,5—1 cm.
Oblika spodnje lupine je bila cilindrično-konična.
Matična kamenina je svetlosiv zrnat nabrežinski apnenec. V vzhodno-
jadranski provinci nastopa rod Sphaerulites v turonu in senonu.
Biradiolites dainellii Parona
(št. 88)
1911	Parona, Rudiste dell'Appennino, Mem. Accad. Sci. Torino, 62,
p. 282, tab. I, sl. 2 a, b.
1932 Kühn, Fossilium Catalogus, Rudistae, pars 54, p. 86.
Typus: Torino, Museo geol.-pal. dell'Università.
Življenjska doba: zg. kreda.
Nahajališča: Apenini.
Material: sp. lupina.
Med številnimi primerki vrste Radiolites praegalloprovincialis sem
dobil nad Prešnico na Slavniku tudi primerek (št, 88), ki kaže majhne
odklone od vrste praegalloprovincialis. Predvsem se to kaže v nekoliko
finejših podolžnih rebrih na zunanji strani lupine. V delu: Parona,
Rudiste dell'Appennino se slika vrste Biradiolites dainellii (tab. 1,
sl. 2 a, b) docela ujema z našim primerkom. Tudi nekoliko širši vmesni
greben med obema kanaloma v sifonalni coni kaže, da gre za omenjeno
vrsto. Od primerka je ohranjena spodnja lupina v dolžini 3,5 cm.
Horizont: senon (13. horizont).
Najdišče: Prešnica (Slavnik).
82
Biradiolites sp. d'Orbigny 1847
(št. 89, 90)
1847 d' O r b i g n y , Pal. française, Crét., 4, p. 230.
1850 d'Orbigny, Mém. sur les Brachiopodes, Ann. Sci. nat., ZooL, (3),
14, p. 87.
1887 Fischer, Manuel de Conchyliologie, p. 1066.
1904 D o u v i 11 é , Biradiolitidés primitifs, B. S. g. F., (4), 4, p. 174.
1909	Toucas, Radiolites Monogr., p. 98.
1913 Douvillé, Rudistes du Liban, B. S. g. F., (4), 13, p. 415.
Genotypus: Biradiolites canaliculatus d'Orbigny.
Material: dva odlomka spodnje lupine.
Severovzhodno od Tubelj pri Materiji sem našel primerek rodu
Biradiolites (št. 89), ki žal nima. ohranjene sifonalne cone. Po ostalih
zunanjih znakih lupine bi bil še najbolj podoben vrsti Biradiolites an-
gulosissimus Toucas, ki je živel v senonu. Tja bi tudi plasti, v katerih
sem našel primerek, pripadale tako po legi kot tudi po ostali favni, ki je
bila v teh plasteh še najdena.
V nahajališču pod Slavnikom severozahodno od Gnoj ine sem našel
v preperelem belem apnencu primerek, ki pripada rodu Biradiolites
(št. 90). Zunanja struktura lupine kaže, da gre za ta rod. Zunanje la-
mele na lupini tvorijo med obema sifonalnima kanaloma globoko navzdol
ukrivljeno gubo, ki nadomešča vmesni greben pri drugih rodovih. Si-
fonalni kanali so plitvi. Vrste rodu Biradiolites pripadajo večinoma
v senonsko stopnjo, le maloštevilne v turonsko in še manj v cenomansko.
Poleg belega preperelega apnenca severozahodno od Gnoj ine je apnena
breča, bogata z vrstami, ki kažejo na cenomansko stopnjo ali vsaj na
prehodni horizont med cenomansko in turonsko stopnjo.
Zaradi slabe ohranjenosti primerka ne morem določiti vrste.
Najdišči: Tu bije pri Materiji, Gnojina (Slavnik).
Bournonia sp. Fischer 1887
1887 Fischer, Manuel da Conchyliologie, p. 1067 (oddelek o rodu
Biradiolites).
1902 Douvillé, Classification des Radiolites, B. S. g. F. (4), 2, p. 472.
1910	Douvillé, Études sur les Rudistes, Mém. Soc. G. F., (Mém.) 41,
p. 24.
1913 Douvillé, Rudistes du Liban, B. S. g. F. (4), 13, p. 418.
Genotypus: Sphaerulites bournoni Des Moulins.
Material: spodnja lupina.
Po obliki lupine in njenem preseku kot je prikazan v Piveteau-
jevem delu Traité de Paléontologie iz leta 1952, knjiga II, na slikah
211, 212 in 213, sklepam, da gre za rod Bournonia. Primerek je bil
najden nedaleč od vhoda v jamo Dimnico pri Markovščini, v svetlosivi
radiolitni breči poleg številnih drugih radiolitov, katerih lupine so močno
prekristalizirane in jih je težko določiti. Horizont ustreza spodnjemu ra-
83
diolitnemu turonskemu horizontu. Po Piveteauju je živel ta rod
od turona do mastrihta.
Horizont: turon (8. horizont).
Najdišče: Dimnica pri Markovščini.
Sauvagesia da rio Catullo
(št. 91, risba 33)
Številni preseki v sivem apnencu, ki jih dobimo ob cesti iz Sp. Leže-
čega pri Divači proti Vremskemu Britofu, imajo isti presek, kot je
prikazan v Toucasovem delu Études sur le classification et l'évolu-
tion des Radiolitidés 1908, na sliki 57, str. 98. V Kühnovem Fossilium
catalogus pa najdemo na strani 103 pripombo, da imena Sauvagesia da
rio Catullo sedaj ne uporabljamo več, ker so oblike, ki so jih prištevali
sem, razvrstili v vrste Sauvagesia turricula (Catullo) Parona, Sauvagesia
contorta (Catullo) Parona, Radiolites catulloi Parona in Durania futtereri
33. risba
Sauvagesia da rio Catullo
Parona. Vse te vrste so našli v turonski stopnji (angumij) enako kot
prvotno vrsto Sauvagesia da rio Catullo sp. Zelo verjetno gre pri našem
primerku ali za vrsto Sauvagesia turricula (Catullo) Parona ali pa za
Sauvagesia contorta (Catullo) Parona. Ker imamo na razpolago samo
preseke lupin, ni mogoče ničesar več povedati.
Kos apnenca s preseki, ki sem ga dal obrusiti, ima št. 21. 33. risba
prikazuje tri preseke s tega primerka.
Horizont: zg. turon (10. horizont).
Najdišče: ob cesti Dol. Ležeče—Vreme.
Sauvagesia sp.
(št. 92)
1802 Radiolites n. Coquand, Constantine, p. 223, tab. XVII, sl. 12.
1880 Sphaerulites Coquand, Pal. algérienne, p. 193.
84
1882 Sphaerulites multicostata Seguesica, Cret. med. Italia me-
ridian, p. 123, tab. XX, sl. 1, la.
1887 S. n. Fischer, Manuel de Conchyliologie, p. 1066.
1893 Peron, Mollusques de la Tunisie, p. 280, tab. XXVIII, 16. slika.
1904 Douvillé Biradiolitidés primitifs, B. S. g. F. (4), 4, p. 174.
1908 Toucas, Radiolites Monogr., p. 85, tab. XVII, 1-3 si., 53. slika
v tekstu.
1912 Pervinquière, Tunis, p. 315, 12—13 slika v tekstu.
1921 (affin.) Klinghardt, Rudisten, 4, tab. XIV, 2. sl. (kop. Toucas
1908, 53. slika v tekstu).
1930 Zuffardi-Cornerei, Puglia, Boll. R. Ufficio geol. d'Italia, 55,
fase. 7, p. 11.
Typus: Paris, École des Mines.
Življenjska doba: cenoman.
Nahajališča: Francija (Charente, Var, Bouches-du-Rhône), Italija, Alžir,
Tunis.
Material: del spodnje lupine.
Primerek sem našel na poti od Gnoj ine proti Podgorju. To je 5 cm
dolg odlomek spodnje lupine, ki ima delno ohranjeno še sifonalno cono,
na podlagi katere takoj spoznamo, da gre za rod Sauvagesia. Ker je
zunanja ornamentaci j a lupine precej izglajena, ni mogoče točno določiti
vrste. Se najbolj ustreza ta oblika vrsti S. nicaisei.
Horizont: cenoman (6. horizont).
Najdišče: Slavnik (nad Podgorjem).
Sauvagesia sp.
(št. 93, sl. 13 b)
V nahajališču nad Prešnico pod Slavnikom sem našel poleg številnih
primerkov vrste Radiolites praegalloprovincialis tudi del spodnje lupine,
ki pripada rodu Sauvagesia (št. 93, slika 13 b). Na sliki je vidna sifonalna
cona. Kljub dobri ohranjenosti lupine vrste nisem mogel ugotoviti. Se
najbolj je podobna vrsti Sauvagesia arnaudi Choff. Ker pa ta. vrsta spada
v sp. turon, medtem ko ostale oblike v nahajališču nad Prešnico spadajo
v senonsko stopnjo, gre zelo verjetno za kako drugo vrsto.
Durania sp. Douvillé 1908
(št. 94)
1908 Douvillé, Classification des Radiolites, B. S. G. F., (4), 8, p. 300.
1910 Douvillé, Études sur les Rudistes, Mém. Soc. géol. France,
Mém., 41, p. 23.
1912 Pervinquière, Tunis, p. 318.
Genotypus: Hippurites comupastoris Des Moulins.
Material: sp. lupina.
Pri Storjah, zahodno od velike vrtače pod vasjo sem dobil v pasu,
ki je bil označen na manuskriptni Stäche j evi geološki karti Sežana—St.
85
Peter v merilu 1:75.000 kot pas komenskih skrilavcev, primerek s št. 94.
To je radiolit, ki ima delno ohranjeno zunanjo lupino. Sifonalno cono
je težko ugotoviti. Morda je le delno ohranjena. Se najbolj pomembna je
zunanja površina do 1,5 cm debele lupine, na kateri je mogoče že
s prostim očesom videti na zgornjem preperelem robu horizontalen pre-
sek poligonalnih prizem, ki so po vsej debelini enako velike in enako-
merno razporejene kot satov je. Podobne preseke ima lahko tudi rod
Sauvagesia, toda pri njem je lupina navadno močno nagubana in na
horizontalnem preseku lupine se vidi, kako potekajo vrste prizem v ne-
kakih krivuljah, vzporednih zunanjim gubam lupine. Pri duraniji teh
krivulj ni. Tudi na našem primerku jih ne vidimo.
Duranije nastopajo po K ü h n u (1932) v jadranski provinci od tu-
rona dalje. Nastopanje tega rodu v komenskih skrilavceh — da gre res
za te skrilavce priča petrografski sestav plasti — dokazuje, da komenski
skrilavci v tem primeru niso najstarejši stratigrafski horizont na Trža-
škem Krasu.
Medeella sp. Fischer
(št. 95)
Material: del spodnje lupine.
Na prečnem preseku spodnje lupine je vidna sifonalna cona z obema
značilnima sifonalnima gubama, ki po W i ont zeku predstavljata
sifonalne cevi (Wiontzek, 1934, p. 20). Milovanović je v dveh
razpravah (1939, p. 77 in 1957, p. 115) ovrgel mnenje, da bi bili sifonalni
gubi tudi sifonalne cevi.
Naš primerek je bil najden v turonskem grebenskem apnencu jugo-
vzhodno od Postojne. Lupina je močno prekristalizirana.
Classis: Gastropoda
Familia : Nerineidae
Nerinea sp. Defr.
(št. 97)
Material: podolžni presek lupine.
Severno od Volčjega grada je bil najden lep presek nerineje. Orna-
mentacija votline za bivanje, ki se kaže v podolžnem preseku v vsakem
zavoju, je precej podobna, kot jo ima vrsta Nerinea schiozensis Pirona.
Ta vrsta je značilna za turon. Presek naše vrste ne ustreza preseku vrste
schiozensis prav do zadnje podrobnosti, zato lahko govorimo vsaj o neki
zelo sorodni vrsti ali podvrsti. Severno od Volčjega gradu dobimo tudi
fosilne ostanke, ki kažejo, da so tam turonske plasti.
Horizont: turon (10. horizont).
Najdišče: severno od Volčjega gradu.
86
Familia Orthostomidae
Actaeonella sp. d'Orb.
(št. 98)
Material: več kosov breče z odlomki lupin.
Pri stari železniški čuvajnici severno od Koprive je dobila H i n -
terlechnerjeva svetlosivo apneno zoogeno brečo, v kateri je precej
lupin in kamenih jeder polžev iz rodu Actaeonella. Ta zoogena breca je
najnižji podhorizont 7. krednega prehodnega turonsko-cenomanskega
horizonta. Potemtakem spada breča z akteonelami v cenoman.
Horizont: turon-cenoman (7. a horizont).
Najdišče: severno od Koprive.
VI. Stratigrafia krednih plasti na Tržaško-komenski planoti
Na Tržaško-komenski planoti niso nikjer razvite jurske plasti. Zato
moramo iskati samo najstarejše kredne plasti.
Dosedanji avtorji so prištevali med najstarejše plasti na Tržaško-
komenski planoti sive rekvienijske in nerinejske apnence, ki so vklju-
čeni med zgornjo in spodnjo dolomitno cono, in pa komenske skrilavce.
Glede določitve starosti obeh horizontov niso bili povsem enotni, kar je
posebno jasno vidno iz legend k avstrijskim geološkim kartam Trst,
Gorica-Gradiška in Ajdovščina-Posto j na (vse v merilu 1:75.000). Po-
večini so šteli rekvienijske in nerinejske apnence z obema dolomitnima
conama med spodnjekredne plasti, komenske skrilavce pa na mejo ce-
nomanske stopnje in spodnjekrednih plasti. (Stäche 1839, str. 41,
W i o n t z e k 1933, str. 6.)
Rekvienijski in nerinejski apnenci z dolomiti so sivi do temnosivi
subkristalinski apnenci s školjkastim lomom, v katerih večkrat vidimo
preseke tankih zavitih lupin rekvienij. Le prav redko dobimo iz apnenca
kak določljiv del lupine. Tem apnencem pravijo kraški kamnoseki ste-
klast (glaževnat) kamen, v nasprotju z zrnatimi »kraškimi marmorji«
višjih stratigrafskih horizontov. Za rekvienijske in nerinejske apnence je
značilno, da prehajajo bočno v svetlosiv ali temnosiv bituminozen dolo-
mit, ki je na svežem prelomu podoben peščenjaku. Peščen videz ima
zaradi sorazmerno debelih in med seboj slabo vezanih kristalčkov do-
lomita, ki sestavljajo kamenino. To je torej debelokristalast dolomit.
Včasih imamo namesto dolomita opravka samo z dolomitiziranim apnen-
cem, ki pa je makroskopsko podoben dolomitu. Trditev starejših avtorjev,
da obstajata dve dolomitni coni: zgornja in spodnja, med katerima ležijo
rekvienijski in nerinejski apnenci, ni točna. V resnici so v apnencu leče
dolomita in obratno. Na severozahodnem delu Tržaško-komenske planote
res najdemo dve dolomitni coni, ki pa se severno od Sežane združita.
Pri Danah so v zelo širokem pasu dolomita samo še majhne leče apnenca.
Dalje proti Divači pa nasprotno dolomit popolnoma izgine in namesto
njega je tam samo še apnenec.
87
V dolomitu ni najti določljive favne. V apnencu sem dobil preseke
nerinej in rekvienij zlasti med Po vir jem in Divačo.
Fosilno nahajališče je v kamnolomu ob cesti Divača—Sežana. Kamno-
lom je oddaljen dober kilometer od Divače. Od tam je tudi rekvienija
št. 24. Ta rekvienija je naravno izpreparirana na površini apnenca. Ima
mnogo podobnosti z vrsto Requienia ammonia Math, (vodilna za baremij
in aptij).
Del rekvienijskih apnencev ali bolje del plasti, v katerih se menja-
vajo sivi apnenci z dolomiti, pripada torej res spodnjekrednim plastem.
Ostali, večji del teh plasti pa spada v zgornjo kredo, in sicer v cenoman-
sko stopnjo, kar dokazuje vrsta Chondrodonta joannae Choffat, ki sem
jo našel na nekaterih mestih blizu rekvienij skih apnencev pri Divači,
v Cičariji in okoli Planinskega polja.
Kartografsko rekvienij skih spodnjekrednih apnencev in dolomitov
ne moremo ločiti od cenomanskih apnencev in dolomitov, ker se petro-
grafsko med seboj ne ločijo, fosilni ostanki pa so izredno redki.
Nerinejske in rekvienijske apnence z dolomiti in enake cenomanske
plasti dobimo na Tržaško-komenski planoti v širokem pasu med državno
mejo pri Vrhovljah in Divačo. Na jugozahodu legajo nanje repenjske
obrežne tvorbe in kjer teh ni, rudistni apnenci turonske stopnje. Na
severozahodnem robu so odrezani s prelomom zopet od rudistnih apnen-
cev turonske stopnje in dalje proti Divači od kozinskih plasti (glej
geološko karto). V tem delu znaša debelina rekvienij skih apnencev s ce-
nomanskimi dolomiti in apnenci vred 1000 m.
Komenski skrilavci so po opisu Kossmata (1909) in Stacheja
(1889, str. 41) sivi apnenci z vložki temnosivih, bituminoznih apnenih
skrilavcev in tankih vložkov rožencev. Po podatkih teh avtorjev pripa-
dajo v spodnjo kredo. V skrilavcih se dobijo pri Komnu, Tomaževici in
nekaterih drugih krajih severozahodnega dela Tržaško-komenske pla-
note ostanki rib.
Vodilnih fosilov v njih doslej niso našli. Na robu skrilavcev so dobili
nedoločljive ostanke rudistov. Kot sem že v uvodu omenil, je ribe pa-
leontološko obdelal Kramberger-Gorjanovič (1895). Ta avtor
je na podlagi rudistov, ki jih pogosto najdemo v komenskih skrilavcih,
domneval, da pripadajo v zgornjo kredo — verjetno v cenoman.
Pri raziskovanju leta 1958 sem dobil v sredi komenskih skrilavcev
na mnogih mestih preseke radiolitov, ki pa so bili zelo slabo ohranjeni.
Vendar kažejo radiolitni ostanki iz bližine Štori j na turonske oblike.
Lahko sem ugotovil, da gre za rod Durania, ki nastopa po K ü h n u
v vzhodno-jadranski provinci od turona do senona. V cenomanski stopnji
ga tukaj še ne poznamo (Kühn, 1932).
Pri Kob j i glavi in Vel. Dolu so v komenskih skrilavcih vložki hi-
puritnih apnencev z vrstami Hippurites cf. requieni Math, in Hippurites
resectus Defr. Obe vrsti sta značilni za angumij, torej za turonsko stopnjo.
Blizu Šepulj ali natančneje jugozahodno od cerkvice sv. Antona sem
našel sredi komenskih skrilavcev pas apnenca, bogatega z majhnimi
ostrejami, ki so podobne školjkam iz rodu Exogyra. Na rnanuskriptni
88
Stachejevi geološki karti Sežana—Št. Peter ta pas ni posebej na-
risan. Na Kossmatovi geološki karti Ajdovščina—Postojna je na-
kazan pričetek omenjenega pasu, ki sega iz večje krpe zgornjekrednega
apnenca senonske stopnje pri Tomaju proti našemu podaljšku pri sv. An-
tonu. Vpad plasti apnenca z ostrejami se da le približno meriti, ker so
na površinah plasti zelo preperele, vendar kažejo nekako konkordanco
s komenskimi skrilavci, ki se kažejo v zelo značilni petrografski obliki
pri sami cerkvici sv. Antona.
Oblike ostre j spominjajo na senonske oblike vrst Ostrea cf. mathe-
roni d'Orb., Ostrea cf. spinosa Math, in Exogyra cf. auricularis. Prva je
značilna za kampanij, druga in tretja pa splošno za senon. Podobno plast
z enakimi ostrejami sem našel na Hrušici in pod Slavnikom v Ćićariji,
obakrat v okoliščinah, ki kažejo na to, da te plasti verjetno pripadajo
senonski stopnji. Najdba krednih plasti z ostrejami, podobnimi majhnim
oblikam exogir na Tržaško-komenski planoti ni nekaj novega, kajti že
Stäche jih omenja in jih celo šteje med značilne horizonte zgornje
krede. Novo je le to, da sem našel plast z ostrejami v sredi ozemlja ko-
menskih skrilavcev in da leži ta plast vsaj na videz konkordatno na
komenskih skrilavcih. Zelo pomembno je, da se stikajo komenski skri-
lavci tudi na mnogih drugih mestih z apnenci najmlajših krednih plasti;
povečini so to nabrežinski marmorji ali repenjske obrežne tvorbe brez
kake vidne diskordance, znakov preloma ali podobnih nepravilnosti. Zal
apnenci senonske stopnje navadno niso plastoviti in ie v takih primerih
težko ugotoviti njihovo lego s sosednjimi plastmi. Podobno je težko
ugotoviti stratigrafsko lego komenskih skrilavcev z repenjskimi obrež-
nimi tvorbami, ker tudi te tvorbe navadno niso plastovite. Repenjske
tvorbe pa se zelo pogosto kažejo med komenskimi skrilavci. Na mnogih
mestih je videti, da prehajajo apnenci repenjskih obrežnih tvorb, o ka-
terih je dokazano, da pripadajo v spodnje-turonsko stopnjo, oziroma
v zgornje-cenomansko ali nekako na mejo med obema, neposredno v ko-
menske skrilavce. Verjetno so komenski skrilavci nastajali istočasno
z repenjskimi tvorbami, le da so razviti v drugačnem faciesu.
Lahko pa gremo še dalje. Omenil sem že, da sem pri Štor j ah dobil
v komenskih skrilavcih fosile iz rodu Durania, ki je značilen za turonsko
in senonsko stopnjo. Pri Senožečah prehajajo radiolitni apnenci turonske
stopnje popolnoma konkordantno navzgor in navzdol v temne skrilave
apnence z roženci, ki so na videz enaki komenskim skrilavcem. Takoj
nad zgornjimi skrilavimi apnenci ležijo konkordantno senonske plasti.
Pri Kob j i glavi in Vel. Dolu ležijo vložki apnencev s turonskimi hipuriti
med komenskimi skrilavci. Te razmere nam kažejo, da so komenski
skrilavci ali pa plasti, ki so komenskim skrilavcem zelo podobne, lahko
nastajale tudi v srednjem in zgornjem delu turonske stopnje ali celo
v senonski stopnji. Ker petrografsko ne moremo ločiti komenskih skrilav-
cev z ribjimi ostanki na severozahodnem delu Tržaško-komenske planote
od enakih skrilavcev pri Sežani in Senožečah in ker vladajo enaki tek-
tonski odnosi teh skrilavcev z mlajšimi plastmi na celotni Tržaško-
komenski planoti, sklepam, da komenski skrilavci niso stratigrafski ho-
89
rizont, ampak posebna facialna oblika senonskih, turonskih in eventualno
cenomanskih in spodnjekrednih sedimentov. V splošnem bi bil to facies
območij med rudistnimi grebeni, v katerih so nastajali sedimenti isto-
časno kot repen j ske obrežne tvorbe ali pa rudistni grebenski apnenci.
Številne ozke pasove komenskih skrilavcev, ki potekajo vzporedno
med conami repenjskih obrežnih tvorb ali rudistnih brečastih apnencev,
razlaga K o s s m a t tako, da čez Tržaško-komensko planoto potekajo
vzporedni prelomi, s katerimi so omejeni pasovi komenskih skrilavcev.
(K o s s m a t 1905, str. 39). Veliko število vzporednih prelomov bi se še
dalo zagovarjati, nikakor pa ni verjetno, da bi se izmenoma v vsakem
drugem pasu med prelomi pokazale na površini plasti iste stratigrafske
starosti. Bolj verjetno se mi zdi, da so potekali v podolžni smeri Tržaško-
komenske planote nekoč ozki in dolgi rudistni grebeni, podobno kot danes
koralni grebeni in med temi grebeni so bile cone mirnega, nekoliko
globljega morja. S to hipotezo bi bile tudi razložene neskladovite gre-
benske tvorbe kraškega marmora, ki se zelo nepravilno vključuje med
ostale skladovite kredne plasti (komenske skrilavce).
Repenjske obrežne tvorbe so grebenski apnenci. V njih sem našel
školjko Chondrodonta joannae Choff., in sicer manjše oblike, ki so bile
sprijete med seboj in so kazale nagnjenje k tvorbi nekakšnih kolonij.
Poleg hondrodont sem našel še školjki vrste Neithea lapparenti Choff. in
Neithea zitteli Pirona. Omenjene vrste spadajo po literaturi v spodnji del
turonske ali v zgornji del cenomanske stopnje. Bile so že prej znane
v repenjskih tvorbah (cf. Parona 1926, Stäche 1889, Schubert
1902). Te tvorbe spadajo torej v mejni horizont med turonsko in ceno-
mansko stopnjo ali delno v turonsko, delno v cenomansko stopnjo. Ta
slednja razdelitev se mi zdi še najpravilnejša. Menim, da so repenjske
obrežne tvorbe poleg nabrežinskih hipuritnih horizontov najboljši vodilni
horizont na Tržaškem Krasu. Petrografsko so to beli in svetlosivi, zrnati,
ponekod neplastoviti apnenci, ki se dajo lepo obdelovati. Najbolj homo-
gene bloke teh apnencev dobijo okoli Vrhovelj in Repentaborja, kjer so
znani kamnolomi. Od repenjskih in vrhoveljskih kamnolomov se vleče
pas litološko in stratigrafsko enakih apnencev proti Sežani in dalje proti
Divači. V tem vzhodnem podaljšku so močno razpokani in že tudi pla-
stoviti. Debelina repenjskih tvorb je lahko zelo različna ravno zato, ker
je to grebenski sediment. Sodim, da so debeli od 100 do 150 m.
Ko smo že govorili o grebenskih apnencih kot gradbenem in okras-
nem kamnu, naj povem še to, da kamnoseki navadno izkoriščajo te
apnence, imenovane tudi kraške marmore, zelo radi v globino. Z nara-
ščajočo globino kamnoloma se navadno zboljšuje kvaliteta kamna. Če si
predstavljamo nekdanje rudistne grebene enake kot so danes koralni
grebeni in če predpostavimo, da so nastajali na podoben način z gre-
zanjem morskega dna ob obali, pri čemer je rudistni greben sproti rastel
v višino, si lahko mislimo, da so bili spodnji deli teh grebenov bolje
cementirani in niso bili toliko podvrženi morski abraziji. Taki bolje
cementirani in od morskih valov manj načeti deli grebenov morajo vse-
kakor nuditi boljši gradbeni kamen. To ne velja samo za repenjske
90
obrežne tvorbe, ampak tudi za vse ostale kredne hipuritne in radiolitne
grebenske tvorbe, ki jih uporabljajo za kamnoseške namene (nabrežinski
marmori).
Zelo debeli in petrografsko raznoliko razviti so skladi rudistnih
apnencev, ki spadajo v glavnem v turonsko, delno pa še v senonsko
stopnjo. Rudistne apnence turonske stopnje lahko delimo v tri glavne
horizonte: v spodnje radiolitne apnence in breče, v foraminiferne apnence,
ki leže v sredi in v zgornje radiolitne apnence in breče.
Spodnji in zgornji radiolitni apnenci in breče so si med seboj lito-
loško zelo podobni. To so navadno svetlosivi apnenci, ki so na nekaterih
mestih tako polni radiolitov, da jih moramo imenovati radiolitne breče.
V tem primeru so radioliti kamenotvorni. Očitno gre v teh primerih za
večje ali manjše rudistne grebene. Vendar ni kamenina tako spri jeta
kot pri repenjskih tvorbah in nabrežinskih marmorih. Pod udarcem
kladiva breče zelo rade razpadajo v posamezne radiolite ali v njihove
odlomke. Iz takih breč sem tudi navadno dobil določljive oblike radio-
litov. Včasih so breče sestavljene iz individuov ene same radiolitne vrste.
Posamezne školjke so na tesno prepletene med seboj v vseh mogočih
smereh.
V	spodnjem radiolitnem horizontu sem dobil večkrat vrsto Radiolites
trigeri (Coquand) Toucas, ki sega sicer od zg. cenomana v turon.
Da bi ugotovil, kakšno favno vsebujejo foraminiferni apnenci iz
srednjega horizonta rudistnih apnencev, sem vzdolž useka železniške
proge Divača—Pula blizu postaje Divača vzel na razdalji 1 km deset vzor-
cev, iz katerih sem napravil petrografske zbruske in določil v njih mikro-
favno. Našel sem naslednje vrste foraminifer: Miliolidae sp. div., Val-
vulitis sp., Cuneolina sp., Anomalina sp.
Foraminiferni apnenci so svetlo do temnosivi in lepo plastoviti. Vse-
bujejo zelo malo makrofavne. Preseki rudistov so izredno redki. Večkrat
sem dvomil, ali sem sploh še na krednih apnencih.
V	zgornjem radiolitnem horizontu sem našel najpogosteje zastopnike
radiolitov iz skupine Sauvagesia da rio Catullo. Od hipuritov sem dobil
vrste Hippurites gosaviensis Douv., H. grossouvrei Douv., H. cf. requievÂ
Math, in H. resectus Defr. Apnenci, v katerih dobimo našteto favno, so
litološko enaki spodnjim radiolitnim apnencem.
Celotna debelina turonskih rudistnih apnencev znaša med Lokvo in
Sežano 1500 m.
Turonski radiolitni apnenci prehajajo konkordantno v hipuritne se-
nonske apnence. Ponekod se obe stopnji litološko prav nič ne ločita. Niti
barva apnencev se ne spremeni. Zato je mogoče kartografsko določiti
mejo med obema stopnjama le na krajših razdaljah, kjer so blizu fosilna
nahajališča.
V	hipuritnem senonskem horizontu sem dobil severno od Storij šte-
vilne primerke vrste Hippurites (Vaccinites) gaudryi Mun.-Ch. Ta vrsta,
ki se zelo pogosto pojavlja na našem Krasu — zlasti vzdolž doline Raše
— se po K ü h n u nekoliko loči od tipične vrste Hippurites (Vacc.)
gaudryi Mun.-Ch. (Kühn, 1948). Nadalje sem dobil v hipuritnem se-
91
nonskem horizontu še vrste: Hippurites (Vacc.) cornuvaccinum Bronn var.
gaudryi (Mun.-Ch.) Kühn, H. (Orb.) nabresinensis Futt., H. (Orb.) carezi
Douv., H. (Vacc.) inaequicostatus Münst. in H. (Vacc.) sulcatus Defr. Te
oblike kažejo, da gre res za senonsko stopnjo, in sicer za santonij in
kampanij.
Ob tej priliki bi poudaril, da na vzhodnem delu Tržaško-komenske
planote nismo našli v turonski stopnji hipuritov iz skupine Hipp, cornu-
vaccinum. Podvrste te skupine, ki so po Kiihnu značilne za senon,
pa smo našli v senonskem horizontu poleg ostalih značilnih senon skih
hipuritov. V turonski stopnji smo našli le manjše hipurite vrste gosa-
viensis, grossouvrei, requieni in resectus. Bolj proti vzhodu (okoli Pivke,
Postojne, na Javornikih, na Snežniku, na Nanosu in na Notranjskem
sploh) pa ne najdemo v turonski stopnji niti teh hipuritov, ampak samo
radiolite. Senonski hipuritni horizont sega celo do Šembij pri Ilirski
Bistrici in na Nanos. Protzen in Uršič ga omenjata celo pri Ko-
čevju, vendar ga tam nisem mogel dokazati.
O senonskem in turonskem hipuritnem horizontu poroča Futterer
(1893, str. 477), da je turonski hipuritni horizont z vrstami iz skupine
Hippurites cornuvaccinum, značilnimi za turonsko stopnjo, razvit v Fur-
laniji. Tam ni senonskega hipuritnega horizonta. Pri Nabrežini imamo po
podatkih istega avtorja senonski in turonski hipuritni horizont. Oba
horizonta sta, kot smo ravnokar videli, razvita še na pretežnem delu
Tržaško-komenske planote, čeprav v turonski stopnji ne najdemo za-
stopnikov iz skupine Hipp, cornuvaccinum. Dalje proti vzhodu in severo-
vzhodu nastopajo v turonskem zgornjem horizontu le še radioliti, senon-
ski hipuritni horizont pa sega še do Snežnika in na Nanos. Iz tega bi
lahko sklepali, da se je hipuritna favna pomikala iz Furlanije proti
vzhodu.
O senonskem hipuritnem horizontu pa bi lahko navedel še eno za-
nimivost, ki je dosedanji raziskovalci naše primorske krede še niso
omenili. V tem horizontu dobimo vzdolž doline Raše poleg hipuritov
kaprinide, ki so blizu rodu Rousselia. Ta rod je po Kutassy j u (1934)
značilen za senonsko stopnjo. Zelo verjetno nastopajo poleg tega rodu še
nekateri drugi senonski kaprinidni rodovi.
Nad hipuritnim senonskim horizontom, ki sem ga označil v razpre-
delnici kot 11. horizont, ležijo temni apneni skrilavci, nad njimi pa
beli in rožnati apnenci z radioliti. Te včasih nadomeščajo apnene breče
z boksitnim vezivom. Pogosto najdemo v njih boksitne žepe ali celo
boksitno plast. Od radiolitov sem določil vrste: Praeradiolites cylindra-
ceus (Des Moulins) Toucas in P. leymeriei (Bayle) Toucas, Radiolites
galloprovincialis Toucas in R. praegalloprovincialis Toucas,
Nad senonskimi belimi in rožnatimi radiolitnimi apnenci leži tanka
plast sivega apnenca z morskimi ježki in brahiopodi, nad njimi pa
ponekod breča z malimi ostre j ami, o kateri sem že govoril pri komenskih
skrilavcih. To brečo uvršča Klinghardt celo v danij. Oblike, ki sem
jih v njej našel in določil, so bolj značilne za mastriht. Vendar ni izklju-
92
ceno, da je to zoogena breča, v katero so bile nanesene ostreje iz starejših
plasti. Njena lokalna razširjenost bi to domnevo do neke meje potrjevala.
Se više leže spodnji foraminiferni apnenci z odlomki radiolitov in
na njih kozinski apnenci. Vse te plasti, imenovane »liburnijska stopnja«,
ležijo na senonskih plasteh na območju južne Primorske in Notranjske
konkordantno. Na območju Istre pa opazujemo nasprotno med njimi in
senonskimi plastmi majhno erozijsko in kotno diskordanco.
Konkordanca na južnem Primorskem se zlasti lepo vidi pri Vrem-
skem Britofu ob mostu čez Reko. Lokalno pojavljajoče se breče v senonu
kažejo na neko regresijo morja v tej stopnji. Na to regresijo kažejo tudi
boksiti, ki se pojavljajo skoraj po vsej Primorski v senonu. Na vsak način
je bilo tedaj po vsej Primorski morje zelo plitvo in morda je bilo
ponekod tudi kopno. V lagunah in deloma še v sladkovodnih jezerih se
je vršila nadaljnja sedimentacija brez kakih večjih vmesnih tektonskih
premikov.
Ime »liburnijska stopnja« je vpeljal v literaturo Stäche (1889), ki
je prvi raziskal to stopnjo in je domneval, da pripada njen spodnji del
daniju. Liburnijsko stopnjo, ki je sestavljena iz tankih plasti svetlih in
temnih sivorjavih, nekoliko lapornatih apnencev, je delil v tri dele.
V spodnjega je štel »spodnje foraminiferne apnence in del kozinskih
skladov, v srednjega »kozinske apnence« in v zgornjega »zgornje fora-
miniferne apnence«. Daniju je prišteval spodnje foraminiferne apnence
na podlagi odlomkov lupin rudistov, ki jih je našel v teh apnencih in
domnevnih lupin kaprinid. V teh apnencih je našel tudi foraminiferno
vrsto Keramosphaerina tergestina St. Tudi Munier-Chalmas je
domneval, da te plasti pripadajo daniju. V njih je našel rudistna rodova
Apricardia in Sphaerulites. Radiolitne lupine so bile pozneje kamen spo-
tike za mnoge raziskovalce. Nekateri so menili, da so rudistni fosili na-
plavljeni iz starejših plasti, drugi pa so trdili, da so na primarnem mestu.
Zagovorniki mnenja, da gre izključno za naplavi j ene fosile, so pri-
števali spodnje foraminiferne apnence v paleocen skupno s kozinskimi
apnenci. V spodnjem delu kozinskih apnencev je bogata brakična in
sladkovodna favna. V njih dobimo polže iz rodu Stomatopsis in Cosinia
ter školjke iz rodu Ostrea in Anomia. Od foraminifer je pomemben rod
Rhapydionina. Poleg te favne nastopajo še številni oogoniji haracej. Ha-
racejske apnence je štel Stäche že v paleocen, torej h kozinskim
apnencem.
Mejo med nedvomno krednimi plastmi senonsko-turonske stopnje
in terciarnimi plastmi sem najlaže proučeval na klasičnih nahajališčih
liburnijske stopnje pri Divači, Vremskem Britofu in Kozini. Zlasti lepo
sem mogel slediti razmere severno in severovzhodno od Divače in severno
od Vremskega Britofa na pobočjih Gaberka in Vremščice. Plasti libur-
nijske stopnje padajo razmeroma položno — nagnjene so okoli 20° —
proti jugozahodu. Padajo torej približno enako kot pobočje Gaberka in
zato so plasti razgaljene na veliki površini.
V suhem kraškem podolju, preostanku nekdanjega nadzemnega toka
Notranjske Reke med Divačo in Brestovico, najdemo kozinske in spodnje
93
foraminiferne apnence. Kozinske apnence je Munier-Chalmas pri-
števal v monti j, torej v paleocen na podlagi vrste Cerithium inopinatum
(Salop e k 1954, str. 11, opomba). Italijanski raziskovalci so jih v zad-
njem času šteli v eocen pod imenom spilleciano (D'A m b r o s i, 1955,
str. 23). Ce gremo od Divače proti severovzhodu, prečkamo najprej naj-
mlajše brakične in sladkovodne plasti liburnijske stopnje (kozinske
apnence), nato pa prihajamo počasi v vedno starejše ali v spodnje fora-
miniferne apnence. Nekako na prehodu zgornjega dela kozinskih apnen-
cev v spodnji del kozinskih apnencev, torej še znatno nad foraminifer-
nimi apnenci, zadenemo nenadno na dve po pol metra debeli plasti, ki
sta polni »hamidnih školjk«. Obe plasti sta v vertikalni smeri blizu druga
poleg druge. Ponekod znaša vertikalna razdalja med obema samo
okoli 1 m.
Vmes je siv apnenec z redkimi oogoniji haracej, foraminiferami in
malimi ostre j ami. Torej gre za morski horizont.
Te »hamidne školjke«, ki se dajo izredno težko izpreparirati iz ma-
tične kamenine, ležijo v spodnjem delu kozinskih apnencev, kar dokazu-
jejo še sladkovodni polži iz rodu Stomatopsis in Cosinia, ki leže pod
njimi. Končno se mi je posrečilo dobiti nekaj zadovoljivih primerkov, ki
kažejo, da gre za rod Gyropleura. Ti primerki so povečini kamena jedra.
Ohranjeni so le majhni fragmenti zunanje lupine, ki so tu in tam še
vidni na kamenem jedru. Douvillé, ki je obdeloval rod Gyropleura.
tudi ne navaja od vseh vrst celih oblik, ampak od nekaterih le fragmente
lupin. Imena teh vrst je določil le po zunanji skulpturi lupin. (Douvillé
1887, p. 773). Primerjajoč neznatne fragmente lupin, ki sem jih našel,
s slikami v Douvilléjevi razpravi, sem sklepal, da gre za oblike,
ki so sorodne z vrsto Gyropleura supracretacea d'Orb. Vendar se točno
vrsta ne da ugotoviti. Vsekakor kaže znake visoke specializiranosti (glej
str. 83, sl. 14 a, b, c). Trdimo lahko naslednje:
1.	Nedvomno je ugotovljen rod Gyropleura. Ta rod je v kredni dobi
dokončno izumrl, torej v terciarno dobo ni več segal (Kut assy, 1934).
2.	Primerki rodu Gyropleura so v dveh plasteh, ki ležita na meji
zgornjega in spodnjega dela kozinskih apnencev, izredno številni, saj
ležijo drug poleg drugega. Obe plasti se širita na velike razdalje. Dobimo
ju pri Divači, Kozini, vzdolž pasu apnencev liburnijske stopnje od Vrem-
skega Britofa do Lipice in na robu reške flišne kadunje. Te razmere
kažejo, da primerki rodu Gyropleura verjetno niso bili naneseni iz kred-
nih plasti v kozinske apnence.
3.	Primerki rodu Gyropleura, ki sem jih izprepariral, niso zaobljeni
in ne kažejo znakov transporta (slika 5).
4.	V zgornjekrednih plasteh senonske, turonske in cenomanske stop-
nje ter v spodnjekrednih plasteh, ki sem jih prej opisal, ni najti istih
vrst iz rodu Gyropleura, ki sem jih našel v spodnjih foraminifernih
apnencih.
5.	Na južnem Primorskem so kredne plasti senonske in turonske
stopnje popolnoma konkordantne z apnenci liburnijske stopnje. Posebno
94
lepo je to vidno pri mostu čez Reko med Vremskim Britofom in Za-
vrhkom.
Vse te ugotovitve pričajo, da so v spodnjem delu kozinskih apnencev
giropleure na primarnem mestu in da potemtakem pripadajo ti apnenci
h kredni formaciji. S to ugotovitvijo se torej pridružujem in dopolnjujem
Stacheja, ki je prišteval spodnje foraminiferne apnence v danijsko
stopnjo, vendar vključujem v danijsko stopnjo tudi horizont z rodom
Gyropleura in tisti del haracejskih apnencev in apnence s polži rodu
. Cosinia in Stomatopsis, ki ležijo pod horizontom z rodom Gyropleura in
smo jih šteli v spodnji del kozinskih plasti. Takoj pa moram dodati, da
najdemo v spodnjih foraminifernih apnencih tudi zdrobljene lupine ra-
diolitov in sferulitov. Te lupine, ki jih dobimo predvsem v spodnjem delu
spodnjih foraminifernih apnencev, so bile verjetno res nanesene iz sta-
rejših plasti. S tem smo ugotovili zgornjo mejo kredne formacije na
Tržaško-komenski planoti.
Prehod krednih plasti v terciarne poteka zvezno preko vmesnih bra-
kičnih, sladkovodnih in morskih sedimentov. Nabrežinski • senonski
apnenci so izrazito morski sediment, enako alveolinski in numulitni
eocenski apnenci. V Cičariji nisem zasledil plasti s Stoviatopsis, Cosinia
in Gyropleura. Tam opazujemo med senonsko stopnjo in kozinskimi
apnenci diskordanoo. V času danijske stopnje je bilo torej tam kopno
in kredna formacija se v Istri prične šele s senonsko stopnjo.
VII. Primerjava ostalih krednih nahajališč Primorske in Notranjske
z razvojem krednih plasti na Tržaškem Krasu
1. Severozahodni del Čičarije (območje Slavnika)
V tektonskem pogledu imamo tu opravka s prevrnjeno antiklinalo,
katere teme poteka še v matarskem podolju tik ob severnem vznožju
Čičarije. Teme je nekoliko pretrgano in narinjeno čez prevrnjeno jugo-
zahodno krilo. Tudi ta antiklinala poteka enako kot tržaška v dinarski
smeri.
Kredne plasti prihajajo izpod terciarnih sedimentov reške kadunje.
Apnenci danijske stopnje so slabo razviti in jih težko ločimo od terciarnih
apnencev. Na večjem delu obrobja reške kadunje jih sploh ne moremo
ločiti zaradi pomanjkanja fosilov. Zato pa se tembolj ločijo beli in rožnati
zgornjesenonski apnenci (zgornji nabrežinski horizont). Ta ločitev je
bolj petrografska kot stratigrafska, kajti v njih je le malo slabo ohra-
njenih fosilov.
Verjetno nastopa tudi hipuritni horizont, vendar nisem našel ustrezne
favne. Plasti v severovzhodnem krilu matarske antiklinale (po kraju
Materija) so tanjše in manj značilne kot ustrezno jugozahodno krilo iste
antiklinale. Razmere so torej podobne kot pri tržaški antiklinali. Ne-
koliko bolje je s plastmi turonske stopnje. V njih vsaj najdemo precej
fosilnih ostankov, radiolitov. V nahajališču pri Markovščini, blizu vhoda
95
v jamo Dimnico, sem našel in določil rodova Boumonia sp. in Sauvagesia
sp. Prvi je živel od turona do mastrihta, drugi od cenomana do santona
(Pi ve t e au 1952, str. 352).
Pri Tubi j ah sem našel primerek rodu Biradiolites sp., ki se v severno-
jadranski provinci javlja v turonu in senonu.
Pod turonskimi rudistnimi apnenci sledijo dolomiti in apnenci ceno-
manske stopnje, ozek pas rekvienijskih apnencev v temenu antiklinale,
proti jugozahodu pa zopet cenomanski apnenci in dolomiti. Cenomanski
apnenci in dolomiti so razviti na videz v zelo debelem zaporedju plasti.
V resnici so vidni na veliki površini zato, ker tvorijo znaten del polož-
nega severovzhodnega krila matarske antiklinale.
Da gre na temenu antiklinale res za rekvienijske apnence, pričajo
ostanki rekvienij (pri Skandanščini), medtem ko cenomanske plasti do-
kazuje Chondrodonta joannae Choff. pri Golcu. Tudi preseki nerinej so
vidni ob poti iz Materije proti ovčjim stajam pod Slavnikom.
Sledi bela zoogena apnena breča oziroma apnen konglomerat z za-
obljenimi kosi kaprinid. ter zaobljenimi kamenimi jedri ali pa tudi
lupinami školjk iz rodu Toucasia, M atheroma in Gyropleura. K o ss m at
omenja v razpravi »Der Küstenlandische Hochkarst und seine tektonische
Stellung«, da je našel na Sabotinu, Sv. Gori in na severozahodnem delu
Lokovške planote med apnenci s hamidnimi školjkami obrežne konglo-
meratne apnence z zaobljenimi kosi kaprinid. Te konglomerate prišieva
K o s s m a t horizontu, ki ustreza krednemu horizontu pri Col dei Schiosi
v Beneških Alpah. Horizonta zoogene breče in konglomerata z zaoblje-
nimi kosi kaprinid nismo našli na Tržaško-komenski planoti, razen majhnih
vložkov v repenjskih tvorbah pri Divači. V Cičariji smo ga našli in ga
lahko primerjamo z enakim horizontom na Sabotinu, Sv. Gori in Lokov-
ški planoti. Po Kossmatu leži konglomeratni horizont z zaobljenimi
kosi kaprinid kot večkratni vložek med plastmi belega radiolitnega
apnenca, v katerega spodnjem delu so včasih kaprinide na primarnem
mestu. Tudi pri nas v Cičariji imamo opravka z radiolitnim apnencem,
ki se menja z zoogenim konglomeratom. V njem sicer nismo našli ka-
prinid na primarnem mestu, pač pa še en vodilen fosil, ki je ležal na
primarnem mestu in sicer vrsto Gyropleura telleri Redlich, ki je živela
v turonu. V analognih plasteh sem našel na Nanosu in Snežniku tudi
vrste, značilne za cenoman. Očitno gre za časovno ekvivalenten horizont
kot so na Tržaško-komenski planoti repenjske obrežne tvorbe z vrstami,
ki so živele v cenomanu in turonu. To domnevo, da gre res za mejni
horizont med cenomanom in turonom, nam potrjujejo mnenja geologov
o plasteh pri Col dei Schiosi, glede katerih se geologi svoj čas tudi niso
mogli zediniti ali spadajo v turonsko ali v cenomansko stopnjo (Boehm
1897).
Nad mejnim horizontom cenoman—turon sledi v Cičariji siv in svetlo-
siv apnenec z radioliti, ki verjetno pripada turonski stopnji analogno
plastem v matarskem podolju.
96
Če gremo dalje proti jugozahodu, sekamo pas svetlosivih radiolitnih
apnencev, v katerih so že senonske vrste. Nad Prešnico sem dobil vrste:
Praeradiolites leymeriei (Bayle) Toucas,
Radiolites praegalloprovincialis Toucas,
Radiolites sp.,
Biradiolites dainellii Parona,
Sauvagesia sp..
Na senonskih apnencih leže sladkovodni in brakični apnenci libur-
nijske stopnje. V njih nisem našel primerkov iz rodu Gyropleura, zato
domnevam, da pripadajo verjetno že terciaru. Tukaj torej ni bilo zvezne
sedimentaci j e od krede do eocena.
Kredne plasti se zavijejo v loku okoli vrha Slavnika paralelno s ter-
ciarnimi sedimenti. V tem zavoju lahko sledimo vse kredne plasti od
senonskih do cenomanskih. Na notranjem delu zavoja, torej tik ob
terciarnih sedimentih, so najmlajši sedimenti, na zunanjem obodu pa
starejši. Zato sledimo od terciarnih plasti, ki sestavljajo vrh Slavnika in
obširno planoto tik pod vrhom, najprej snežnobele in rožnate apnence
senonske stopnje z redkimi radioliti, nato radiolitne apnence turonske
stopnje, apneno zoogeno brečo in konglomerat z zaobljenimi kosi ka-
prinid in z vložki apnenca z radioliti ter končno sive cenomanske in
spodnjekredne apnence z dolomiti in dolomitnimi brečami. V vseh teh
plasteh nisem našel mnogo določljivih fosilnih ostankov. Še najbolj
bogato je nahajališče severozahodno od vrha Gnojine, na iužnem po-
bočju griča s koto 779 m. Tam dobimo zoogeno apneno brečo in konglo-
merat. Najdena in določena favna kaže na izrazito turonsko favno
s prehodom v cenoman, poleg pa so še lupine iz rodu Toucasia, torej
nanesene iz spodnje krede. Horizont, v katerem sem favno našel, je isti
kot na severni strani Slavnika pri ovčjih stajah, ki ustreza K o s s m a -
t o v e m u horizontu z zaobljenimi kaprinidami na Sabotinu, Sv. Gori in
Lokovški planoti. Določil sem naslednje vrste in rodove:
Radiolites trigeri (Coquand) Toucas,
Sauvagesia sp.,
Gyropleura sp. div., Gyropleura telleri Redlich,
Caprina sp. (na sekundarnem mestu),
Toucasia sp. (na sekundarnem mestu),
številni pokrovčki rodov Radiolites, Biradiolites in Sphaerulites,
majhne školjke iz rodu Ostrea.
Na poti od tega nahajališča proti vasi Podgorje sem dobil vrsto
Sauvagesia sp.
Videli smo, da se s plastmi Tržaško-komenske planote razvoj krednih
plasti v matarskem podolju in Čičariji ujema v cenomanski, turonski in
senonski stopnji s pridržkom, da so nekateri horizonti, zlasti grebenske
tvorbe, izpadli. Facialno pa se loči mejni horizont cenoman—turon,
ki je razvit tudi v Čičariji. Medtem ko na Tržaškem Krasu pripadajo
temu horizontu repenjske obrežne tvorbe s Chondrodonta joannae Gümb.
Geologija 6 — 7	97
in Neithea lapparenti (Choff.) oziroma komenski skrilavci, ki repenjske
tvorbe deloma zamenjujejo, imamo pod Slavnikom podoben razvoj, kot
ga omenja Kossmat na Sabotinu, Sv. Gori in severozahodnem delu I.o-
kovške planote: zoogene breče in apnen konglomerat z zaobljenimi lupi-
nami kaprinid in tukazij, ki so vložki v radiolitnih apnencih s kaprini-
dami na primarnem mestu, in vrsto Gyropleura telleri Redlich.
2. Nanos
O tektonskih razmerah na Nanosu so pisali že Diener (1903),
Limanowski, Kossmat (1913) in Winkler (1923). Vsi ti raz-
iskovalci so že opazili strme, proti severovzhodu padajoče plasti krednega
apnenca na robu nanoške planote med Plešo in Turo. Ob cesti iz Pod-
nanosa na Nanos se jasno vidi, kako vpada j o eocenske flišne plasti Vi-
pavske doline navidez konkordantno pod kredne plasti Nanosa. Ce gremo
po nanoški planoti dalje proti severu, vidimo ves čas vpad plasti proti
severovzhodu, čeprav je nagnjenost plasti manjša kot na robu planote,
tik nad Vipavsko dolino. Vsa ta dejstva so našteti raziskovalci razlagali
z narivanjem kredne apnene mase na fliš. Samo Limanowski govori
o polegli, vendar tudi narinjeni gubi.
Za proučevanje tektonske zgradbe Nanosa sta važni dve ugotovitvi:
1.	Kredne plasti, ki sestavljajo Nanos, so prevrnjene. Ce gremo od
fliša Vipavske doline na nanoško planoto, presekamo po vrsti senon,
turon in cenoman, dokler ne pridemo na vrhu planote na spodnjekredne
plasti. Vse kredne plasti ležijo med seboj popolnoma konkordantno in
vpadajo na vzhodni polovici Nanosa proti severovzhodu. To ugotovitev,
ki je bila starejšim geologom že znana, sem na podlagi podrobne strati-
grafske razčlenitve sedaj ponovno preveril. Z zvezi z njo bi pripomnil,
da se mi zdi res nekoliko čudno, kako se je mogla tako velika plošča,
kot je nanoška planota, pri narivanju preobrniti skoraj za 180°.
2.	Zgornjekredne plasti so facialno zelo podobno razvite na Tržaško-
komenski planoti kot na Nanosu. Ce vzamemo, da so bili kredni skladi
Nanosa narinjeni nekje z območja Zirovskih ali Škofjeloških hribov,
potem je naš razvoj krede, ki je značilen za Tržaško-komensko planoto,
bil razširjen daleč proti severu.
Po tem uvodu bomo pregledali stratigrafske razmere. Preiskal sem
nanoško planoto med Plešo (1231 m), Turo (963 m), Slapenskim hribom
(1126 m) in Sv. Lovrencom (1019 m). Plasti vpadajo v glavnem strmo
proti severovzhodu in le na zahodni strani Nanosa delno proti severu.
Plasti so v glavnem vzporedne smeri Vipavske doline. Na robu planote,
tik nad flišem so plasti položne, nato so nagnjene okoli 50°, v notranjosti
planote pa so zopet položne.
Zaporedje plasti lahko najbolje opazujemo v usekih ob cesti, ki pelje
iz Podnanosa mimo Podraške bajte proti kmetiji Jež ter ob vozni poti,
ki se od te ceste odcepi malo pred Podraško bajto proti planinski Vojkovi
koči na Pleši.
98
Če torej gremo po cesti iz Podnanosa, zadenemo nad flišnim pešče-
njakom najprej na si vor j av in svetlosiv apnenec, v katerem nisem dobil
nikake favne. Kmalu nad njim pa so svetlosivi apnenci in v njih je
obilo lupin velikih hipuritov. Ponekod je toliko hipuritov, da lahko go-
vorimo o hipuritni breči. Določil sem vrste: Hippurites sulcatus Defr.,
H. cf. radiosus Des Moulins, H. praesulcatus Douvillé, H. inaequicostatus
Münster in H. sp. Nekoliko dalje ob cesti, vendar zaradi zavoja ceste
stratigrafsko više, sem dobil plast, bogato z brahiopodi vrste Rhynchonella
contorta d'Orb., nepopolno ohranjene odtise morskih ježkov in hipurit
vrste Hippurites cf. radiosus Des Moulins. Vsa ta favna jasno kaže, da
imamo opravka s senonsko stopnjo zgornje krede.
Tam kjer cesta že preide na planoto, sem našel na senonskih apnencih
radiolitne apnence in breče, ki sem jih prištel v turonsko stopnjo. Takoj
nad radiolitnimi apnenci ležijo konkordantno plasti belih apnencev, pre-
cej bogatih s sferuliti, kaprinidami in ostrejami. Največ določljive fosilne
favne iz tega horizonta sem nabral ob vozni poti proti Vojkovi koči tik
nad cerkvico sv. Hieronima.
Določil sem naslednjo favno: Neocaprina nanosi n. gen., n. sp., N.
gigantea n. gen., n. sp., Ichthyosarcolithes sp., Caprinula sp., Hippurites
gosaviensis Douv., Sphaerulites cf. foliaceus Touc., Inoceramus sp., Chon-
drodonta joannae Choff.
Očitno gre zopet za prehodni horizont turonske in cenomanske stop-
nje. Poleg belih apnencev sem našel manjše sledove zoogene breče in
konglomerate z zaobljenimi lupinami kaprinid in nekaterih hamidnih
školjk poleg zdrobljenih lupin radiolitov. Ta zoogena breča, ki sem jo
našel že na Slavniku v Čičariji in delno pri Divači, očitno spremlja gre-
benske tvorbe prehodnega turonsko-cenomanskega horizonta.
Prehodni turonsko-cenomanski horizont sem lahko na Nanosu ločil
na podhorizonte. Prav spodaj leži zoogena breča, više bel apnenec
s Chondrodonta joannae Choff., še više svetlosiv apnenec s kaprinidami,
sferuliti in Chondrodonta joannae Choff. in na vrhu apnenec z nejasnimi
odtisi školjk iz rodu Neithea. V celoti imamo torej štiri podhorizonte. Od
teh bi štel zgornja dva v turon, spodnja dva pa v cenoman. Nove vrste
kaprinid kažejo visoko specializacijo (znatno zvečanje kanalov), iz česar
sklepam, da so mlajše od do sedaj znanih turonsko-cenomanskih oblik,
ki tudi nastopajo v našem horizontu. Več o tem horizontu bom povedal
še pri razčlenitvi krede na Snežniku.
Dalje proti severu nad vozno potjo k Vojkovi koči ležijo konkor-
dantno na belih apnencih sivi cenomanski apnenci, v katerih nisem našel
favne. Na njihovo starost sklepam le iz zaporedja plasti. Dalje proti severu
ležijo spodnjekredni orbitolinski in rekvienij ski apnenci, bogati s preseki
rekvienij, ki se ne morejo izpreparirati iz kompaktne matične kamenine.
Spodnjekredni apnenci so svetlosivi, včasih celo beli. Vmes so vložki
sivega apnenca in kristalastega dolomita. Na Nanosu sem ločil v njih
dva rekvieniiska horizonta, ki sta debela le nekaj metrov. Vse ostale
spodnjekredne plasti, ki vsebujejo le foraminifere — največ orbitoline in
miliolide, pa so debele okoli 1000 m.
99
3. Notranjski Snežnik, Pivka, Postojna
Snežniški masiv je tektonska gruda, ki se je dvignila med Cerkniškim
poljem in reško flišno kadunjo. Delno je na reško kadunjo tudi nekoliko
narinjen. Dviganja so bila stopničasta; najviše se je dvignil osrednji del
z glavnim vrhom (1790 m). Ta del, omejen od vseh strani s prelomi, je
obenem iz najstarejših plasti v celotnem snežniškem pogorju, ker je
erozija mlajše plasti odnesla. Osrednji del sestoji iz temnosivega plošča-
stega apnenca s številnimi in debelimi vložki peščenega temnega, bitumi-
noznega dolomita in dolomitnih breč. Enake kamenine smo imeli že na
Tržaško-komenski planoti, Krasu in v Cičariji. Tam smo petrografsko
podobne plasti šteli v spodnjo kredo. Na Snežniku nisem v njih našel
nikakih fosilnih ostankov razen majhnih slabo ohranjenih školjk. Našel
sem jih vzhodno od glavnega vrha na nadmorski višini 900 m, v vložku
apnenca med dolomitnimi brečami. Ugotovil sem, da gre za majhne
oblike rodu Neithea.
V razpravi E. Dartevelleja o krednih fosilih Kameruna in
Angole (Zahodna Afrika) v Analih Kraljevega muzeja Belgijskega Konga
iz leta 1957 sem našel na Snežniku najdenim primerkom zelo podobno
vrsto Neithea shavoi Pervinquière. To vrsto štejejo v albi j, torej v spodnjo
kredo (Dartevelle, 1957, str. 74, tab. IX, sl. 8, 9, 10, 11). Ce bi lahko pri-
merjali razmere iz Zahodne Afrike z našimi, kar je precej težko, saj pri-
padajo popolnoma drugemu sedimentaci j skemu bazenu, bi bile najsta-
rejše plasti na Snežniku spodnjekredne.
Potrditev za domnevo, da imamo tam spodnjo kredo, bi bila tudi
mikrofavna, ki jo je določila Kochansky-Devidé v dveh vzorcih
apnenca. Vzorca je vzel Jenko Kurt vzhodno od vrha Vel. Snež-
nika. Vzorec št. 56 z območja Škodovnika vsebuje miliolide in orbitoline,
iz česar se da sklepati na cenoman oziroma aptij. Blizu je bil vzet drug
vzorec št. 77 v območju Mezelišča, ki vsebuje tekstulariide, lituolide in
algo Clypeina jurassica Favre. Kochansky-Devidé iz tega sklepa,
da imamo na Mezelišču celo titon.
Vsaj severovzhodni del osrednjega snežniškega masiva pripada spod-
njekrednim plastem, ostali temni apnenci z dolomiti pa verjetno ceno-
manski stopnji analogno ostalim krednim območjem na Primorskem in
Notranjskem.
Osrednji, najstarejši blok obdajajo od vseh strani mlajše kredne
plasti. Neposreden stik osrednjega bloka z mlajšimi plastmi sem na-
tančneje pregledal vzdolž prelomnice, ki poteka po kraškem podolju
Leskova dolina—Mašun (severno od osrednjega snežniškega bloka). Se-
verno od prelomnice je svetlosiv, ponekod brečast apnenec s številnimi
preseki radiolitov. Vmes so vložki radiolitnih breč. Sodim, da jih lahko
uvrstimo v turonsko stopnjo, ker sem našel v svetlosivih apnencih, v ka-
terih so vložene apnene breče, vrsto: Radiolites cf. lusitanicus (Bayle)
Parona, ki je značilen za srednji turon in rod Sauvagesia sp.
Plasti so rahlo nagubane, v splošnem skoraj vodoravne. Na njih
(turonskih apnencih) leže ponekod snežrfobeli apnenci, podobni nabre-
žinskim senonskim apnencem na Tržaško-komenski planoti in v Cičariji.
100
Med turonskimi apnenci sem našel poleg vložkov radiolitnih breč tudi
vložke temnosivih skrilavih apnencev z roženci, ki bi kazali na sedimente
nekoliko globljega morja (facies komenskih skrilavcev). Podobno kot pri
Senožečah delno nadomeščajo apneni skrilavci z roženci tudi radiolitne
apnence turonske stopnje in ne samo repenjske obrežne tvorbe. Da nasto-
pajo na Snežniku kamenine, podobne komenskim skrilavcem, omenja že
Stäche (1889). Neposredno na osrednji snežniški blok pa ne mejijo
povsod apnenci turonske stopnje, ampak se vmes med obojimi pokažejo
pri Mašunu in delno pri Leskovi dolini svetlosivi brečasti apnenci s ka-
prinidami, ki sem jih štel v vmesni turonsko-cenomanski horizont, po-
dobno kot repenjske tvorbe na Krasu, breče s kaprinidami v Čičariji ali
kaprinidne apnence na Nanosu. Pri Mašunu sem našel v njih izredne
bogato fosilno nahajališče, v katerem so bili lepo ohranjeni fosili iz rodov
Caprina, Caprinula, Orthoptychus in Gyropleura. Določil sem naslednje
vrste :
Caprina carinata Boehm (cenoman),
Caprinula mašuni n. sp.,
Orthoptychus striatus Futterer (cenoman),
Gyropleura telleri Redlich (turon).
Kot je v paleontološkem delu pri nekaterih od naštetih vrst posebej
omenjeno, da so dosegle precejšnjo stopnjo specializacije, na kar kaže že
njihova znatna velikost, sodim, da brečasti apnenci s kaprinidami spadajo
bolj v turonsko stopnjo kot v cenomansko. Ce bi smeli ta horizont
primerjati z repenjskimi obrežnimi tvorbami oziroma zoogenim apnenim
konglomeratom v Čičariji, potem bi tudi o njih mogli soditi, da spadajo
bolj v turonsko kot cenomansko stopnjo. Saj smo tudi v Čičariji našli
v njih izrazito turonske fosile (Gyropleura telleri Redlich).
Pri Leskovi dolini sem našel v tem horizontu kaprino Caprinula
sharpei (Choffat), ki je značilna za cenoman in turon.
Proti severu, kamor se ozemlje morfološko spušča, najdemo pod
turonskimi apnenci zopet sive apnence z dolomiti, ki jih štejemo v ceno-
man in spodnjo kredo.
V enakem razvoju so kredne plasti tudi proti jugu in proti zahodu.
Rahlo vzbočene antiklinale in vmesne sinklinale so povzročile, da se
ponavljajo plasti spodnje krede ter cenomanske, turonske in senonske
stopnje zgornje krede prav do roba reške in postojnske kadunje. Tako
sem našel pri Sembijah nad Ilirsko Bistrico v belem apnencu vrsto
Hippurites toucasianus d'Orbigny, ki je vodilna za sp. santonij.
Med Knežakom in Pivko se vrste plasti od cenomanskih in sp. kred-
nih apnencev z dolomiti preko turonskih foraminifernih apnencev in
radiolitne grebenske tvorbe do senonskega sivega radiolitnega apnenca.
Med turonskimi apnenci je severovzhodno od Parij vložek zrnatih, kom-
paktnih apnencev, ki bi utegnil biti grebenska tvorba. V dveh majhnih
kamnolomih ga izkoriščajo kot gradbeni kamen. Pri Parski Golobini je
radiolitna breča, ki je enaka breči pri Leskovi dolini. Tam smo prišteli ta
horizont v turonsko stopnjo.
101
Ta grebenska tvorba sega dalje proti severu mimo Palškega in Pe-
telin jskega jezera proti konj arni Bilje in mimo vasi Žeje proti železniški
postaji Prestranek. Onstran doline Pivke se zopet pokaže pri državnem
posestvu Prestranek in sega skoraj do vasi Orehek. Po legi ustreza
starejšemu ali spodnjemu radiolitnemu apnencu in radiolitnim brečam
Tržaško-komenske planote. Ker je to grebenska tvorba, se vzdolž nje
širijo temnosivi ploščasti apnenci z redkimi vložki temnega roženca.
Najdemo jih na Pivškem in Prestranškem ravniku, kjer se neposredno
nadaljujejo z območja Vremščice in okolice Senožeč in pa v Postojnski
jami (Ruski rov in umetni predor proti Pivški jami).
Ti temnosivi, delno tankoploščasti ali skrilavi apnenci z roženci so
analogni komenskim skrilavcem na Tržaško-komenski planoti. Pri Pivki,
Prestranku in Postojni so nastajali istodobno s turonskimi radiolitnimi
apnenci in brečami 8. horizonta. Da gre res pri radiolitnih apnencih za
8. horizont, sklepam iz tega, ker ležijo neposredno na belih apnencih
s Chondrodonta joannae Choff. in Neithea sp., torej na prehodnem tu-
ronsko-cenomanskem 7. horizontu, kar se lepo vidi pri Palškem in Pe-
telinjskem jezeru.
Pri Prestranku so zarisani na stari manuskriptni geološki karti
Sežana—St. Peter kaprinidni apnenci. Kaprinid v njih nisem našel, pač
pa zelo pogostne radiolite.
4. Planinsko polje, Hrušica, Javomiki
Na obrobju Planinskega polja so razmere zanimive zato, ker tam naj-
demo prehod jurskih plasti v kredne in na krednih plasteh eocenski fliš.
Hrušica, Planinsko polje in Javorniki ležijo v tektonskem po-
gledu na zahodnem krilu velike borovniške antiklinale. Smer plasti je
tu povsod sever—jug in če gremo od vzhoda proti zahodu ali obratno,
presekamo celoten profil. Na zahodnem krilu borovniške antiklinale
imamo pri Kališah preostanek eocenskega fliša.
Precej popoln profil čez kredne plasti dobimo na severnem obrobju
Planinskega polja med Ivanjim selom in Kališami. Pri Ivanjem selu so
jurski dolomiti in svetlosivi jurski apnenci z brahiopodi, s školjko
Lithiotis problematica Gümb. in s foraminiferami. Nad njimi ležeča plast
svetlosivega apnenca s koralami pripada verjetno ti tonu.
Pas kristalastega dolomita z vložki sivega apnenca, ki sledi proti
zahodu, je imenoval Kossmat (1905) mejni pas med jursko in kredno
formacijo. Pri letošnjem kartiranju za regionalno geološko karto je našla
D. Kerčmarjeva v zbruskih apnenca, ki ga dobimo kot vložek med
dolomitom v mejnem pasu med juro in kredo, preseke alge Clypeina
jurassica Favre. Ta alga kaže, da moramo mejni pas šteti še v juro in
sicer v zgornji malm (D. Kerčmarjeva, Poročilo o geološkem kar-
tiranju na ozemlju med Cerknico, Rakekom in Borovnico, Ljubljana 1959,
arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana).
Isto algo je našla Kochansky-Devidé tudi v vzorcu apnenca
s Snežnika, kjer smo uvrstili podoben apnenec, kot ga dobimo pri Pla-
nini kot vložek v dolomitu, v titon.
102
Tako je torej vprašanje mejnega dolomita rešeno in lahko severno
od Planinskega polja precej točno ugotovimo spodnjo mejo krede.
Mejnega dolomita severno od Planine ne moremo torej primerjati s
spodnjim dolomitnim pasom, ki spremlja rekvienijske apnence na
Tržaško-komenski planoti.
Podoben apneno-dolomitni facies zgornje jure z algo Cly peina
jurassica Favre je ugotovila Radojčičeva v Crni gori (Z. B e š i č,
1959).
Dele lupin rekvienij sem našel v apnencu nad »mejnim dolomitom«
pri železniški postaji Planina, ob cesti Laze—I van j e selo in na nekaterih
mestih v gozdu med omenjenima dvema najdiščema. Posebno zanimivo
je, da sem poleg rekvienij našel še preseke kaprinid in tako ugotovil,
da nastopajo v naši spodnji kredi tudi kaprinide. Diener (1903, str. 574)
je n. pr. imenoval spodnjekredne apnence »kaprinidne apnence« in ne
rekvienijske, kot večina ostalih avtorjev. Izkazalo se je, da je tudi to
ime upravičeno, saj so v spodnji kredi na Logaškem ravniku kaprinide
precej pogostne.
Nad spodnjimi rekvienijskimi ali kaprinidnimi apnenci sledi proti
zahodu pas sivih apnencev s foraminiferami in nato še zgornji rekvienijski
apnenci, v katerih pa nisem opazil kaprinid.
Zgornja kreda je podobno razvita kot na Snežniku ali na Nanosu.
Spodnjekrednim plastem sledi s fosili reven siv cenomanski apnenec, ki
se zaključuje s prehodnim turonsko-cenomanskim horizontom s Chon-
drodonta joannae Choff., Neithea in kaprinidami. Ker je na območju
Planinskega polja v gozdu malo usekov, nisem mogel zaslediti vseh
zgornjekrednih horizontov, zlasti ne hipuritnega senonskega horizonta,
medtem ko sem turonske radiolitne breče lahko sledil. K sreči pa je bila
napravljena ravno čez pas zgornjih senonskih radiolitnih apnencev nova
gozdna cesta na območju Smrečnice in v usekih sem lahko nabral in
določil naslednje vrste: Praeradiolites sp. Douvillé, P. leymeriei (Bayle)
Toucas, P. cylindraceus (Des Moulins) Toucas in Radiolites galloprovin-
cialis var. lamarcki (Math.) Toucas, Vse vrste so vodilne za zgornji del
senonske stopnje.
Radioliti so imeli lupine dobro ohranjene, čeprav so moleli s pre-
perelih skalnih površin v skalnih razpokah in jih je torej pronicajoča
voda skozi razpoke izpreparirala iz kompaktnega belega apnenca. Orien-
tirani so bili v raznih smereh.
Deloma na teh najmlajših krednih plasteh, deloma na belem
apnencu, ki smo ga šteli v senonsko stopnjo, ležijo flišne plasti pri
Kališah. Kossmat jih je prišteval na svoji karti Ajdovščina—Postojna
k eocenskim plastem. Fosilov v njih nisem našel.
Isti horizonti, kot smo jih srečali vzhodno od Smrečnice, se vlečejo
proti Logatcu. Ze Kossmat je omenil (1905, str. 37), da dobimo pri
Logatcu rekvienijski apnenec, ki ga je štel v spodnjo kredo.
Temnosivi rekvienijski apnenec pri Logatcu se menja s plastmi
temnosivega bituminoznega peščenega dolomita. Podobne plasti najdemo
zopet med Hotedrščico in gozdnim revirjem, imenovanim »Nadrt«. Tam
103
leži na rekvienijskih in cenomanskih apnencih in dolomitih siv radiolitni
turonski apnenec (glavni radiolitni apnenec). Se dalje proti zahodu
najdemo na radiolitnem turonskem apnencu bele in rožnate apnence
porcelanskega videza s preseki radiolitov in s plastjo rdeče-rumenega
oolitnega boksita. Se više, že blizu zaliva eocenskega fliša, ki sega med
Trnovskim gozdom in Nanosom od Ajdovščine mimo Cola do Lom,
sem našel plast, bogato s školjkami, ki so podobne majhnim eksogiram
z gladko lupino, pripadajo pa vsaj nekatere k ostrejam. Ce primerjamo
oblike lupin z lupinami iz breče pri Sv. Antonu blizu Toma j a na Tržaško-
komenski planoti, ugotovimo lahko popolno identiteto posameznih vrst.
Tudi breča sama je zelo podobna breči pri Sv. Antonu na Krasu. To je
horizont, ki ga je že omenjal Stäche (1889, str. 35, drugi odst.).
Že na Tržaško-komenski planoti sem domneval, da pripada opisana
breča senonski stopnji, kamor jo je po vsej verjetnosti uvrščal tudi
Stäche, čeprav iz njegovega opisa tega ni mogoče popolnoma jasno
razbrati. Trdil je namreč, da so oblike ostrej podobne senonskim oblikam
Ostrea proboscidea in O. eburnea. Zaradi izredno lepo vidne konkordance
krednih plasti v »Nadrti«, ki segajo prav do eocenskega fliša, sodim, da
imamo tu res opravka s senonom in potemtakem tudi na Tržaško-
komenski planoti.
Na južnem robu Planinskega polja najdemo enako zaporedje krednih
plasti kot na severnem. Ob cesti iz Planine na Postojnska vrata dobimo
nad sivimi apnenci s temnimi bituminoznimi kristalastimi dolomiti bele
apnence s Chondrodonta joannae Choff., Neithea sp. in kaprinidami vrste
Neocaprina gigantea n. gen., n. sp. ter rodov Caprina sp. in Plagioptychus
sp. Tudi tukaj imamo torej opravka z ekvivalentom repenjskih obrežnih
tvorb, ki leže na cenomanskih in spodnjekrednih apnencih in dolomitih.
Prehodni turonsko-cenomanski, kot tudi starejši horizonti se na-
daljujejo proti jugovzhodu na Javornike, kjer sem v njih našel isto
bogato kaprinidno in hondrodontno favno. Med kaprinidami sem dobil
tudi na Javornikih vrsto Neocaprina gigantea n. sp.
V	svetlosivih spodnjekrednih apnencih, iz katerih so Javorniki pre-
težno zgrajeni, sem dobil preseke rekvienij in orbitoline. Ti apnenci
segajo prav do Zadnjega Kraja na Cerkniškem jezeru, kjer ležijo pod
njimi brečasti spodnjekredni dolomiti kot na Snežniku.
Turonski radiolitni apnenci pa segajo od Planine mimo Postojne
proti Pivki, kjer smo jih že omenili.
S tem je potrjen enoten razvoj krednih plasti od zahodnega dela
Tržaško-komenske planote in Čičarije pa do Planinskega in Cerkniškega
polja.
5. Kočevsko
Ker sem imel priložnost kartirati tudi na Kočevskem in ker sem
opazil, da je razvoj krednih plasti tam zelo podoben razvoju na južnem
Primorskem, vključujem v to razpravo tudi razvoj krednih plasti na
Kočevskem.
V	uvodu sem omenil, da sta tod raziskovala že Protzen in Uršič.
V glavnem sem preveril njune izsledke in prišel do zaključkov, da ko-
104
čevsko kredo prav lahko primerjamo s krednimi plastmi tipa Tržaško-
komenske planote.
Okolica Kočevja je zgrajena sinklinalno. V sredi je terciarna ka-
dunja s premogom. Izpod terciarja gledajo sivi apnenci, ki so v prvem
kamnolomu ob cesti iz Salke vasi v Željne bogati s preseki radiolitov
in lupinami školjk iz rodu Exogyra. Vendar se te oblike nekoliko ločijo
od oblik pri Sv. Antonu pri Tomaju in v Nadrti na Hrušici. Kočevske
oblike so znatno večje. Med njimi sem določil vrsti Exogyra overwegi
v. Buch. (1. in 2. slika) in Exogyra cf. decussata Goldf.
Senonski apnenci ležijo na sivih foraminifernih apnencih, ki jih
štejem v turonsko stopnjo. Ponekod opazujemo v turonskih apnencih tudi
preseke radiolitov, vendar nisem mogel nikjer zaslediti pravih grebenskih
tvorb. Temni apneni skrilavci z roženci, ki navadno spremljajo in na-
domestujejo grebenske tvorbe, so kljub temu na Kočevskem zelo raz-
širjeni, kar kaže, da morajo biti nekje tudi grebenske tvorbe.
Pod foraminifernimi in skrilavimi apnenci turonske stopnje so beli
apnenci s školjko Chondrodonta joannae Choff., in Neithea sp., ki tako
po petrografskem sestavu, kot po favni ustrezajo našemu znanemu
turonsko-cenomanskemu prehodnemu horizontu (ekvivalentu repenjskih
obrežnih tvorb). Tu naj omenim, da so ljudje v tem horizontu, čeprav je
za kamnoseške namene primeren samo na Tržaško-komenski planoti,
kjer je neskladovit in nerazpokan, odpirali kamnolome po vsem južnem
Primorskem, Notranjskem in celo na Kočevskem. Apnenec je tu zelo
razpokan in je primeren samo za izdelavo tolčenca. Siv apnenec z radio-
liti in kaprinidami, ki pripada istemu prehodnemu horizontu, se dobi
tudi ob poti iz Kočevja h cerkvici Corpus Christi. To je omenil že
U r š i č.
Niže sledi cenomanski apnenec s kristalastim dolomitom in nato
spodnjekredni orbitolinski in rekvienijski apnenci z vložki kristalastega
dolomita. Rekvienijski apnenci so najlepše razviti na Koblerskem hribu.
Jurske plasti na Mestnem hribu in jugovzhodno od Kočevja se petro-
grafsko ne ločijo od spodnjekrednih plasti. V njih najdemo pogostne
preseke brahiopodov.
Na kratko bi označili razvoj kočevske krede takole: »Bistveno se ne
loči od krednih plasti na Tržaško-komenski planoti, samo grebenskih
tvorb ima znatno manj.«
Čeprav krede na območju med Cerkniškim poljem in Javorniki ter
Kočevskim nisem imel prilike preiskovati, vendar sklepam, da je njen
razvoj enak razvoju krede, ki je opisan v tej razpravi in sem ga imenoval
kredni razvoj tipa Tržaško-komenske planote. Posamezni primerki, ki
mi jih je prinesel pred leti pokojni kolega Germovšek, mi to pre-
pričanje potrjujejo.
VIII. Orogenetske in epirogenetske faze v kredi
Dolomitne breče v spodnji kredi na območju Čičarije in Snežnika
kažejo na neke epirogenetske premike v tem razdobju. Razmeroma tanke
plasti spodnje krede, katerih debelino lahko ocenimo pri Planini (1-500 m),
105
Stratigrafski razvoj krednih plasti
106
na južnem Primorskem in Notranjskem
107
kjer ležijo na jurskih plasteh, nas nagiba k misli, da v spodnji kredi ni
bila nepretrgana sedimentaci j a, ampak se je prekinjala. Zato imamo
obilo apnenih, zlasti pa dolomitnih breč. Morje je bilo v vsem času
spodnje krede razmeroma plitvo in če ne bi bilo številnih prekinitev, bi
imeli verjetno tudi pri nas lepo razvit urgonski facies.
V	zgornji kredi je bilo na ozemlju južne Primorske in Notranjske
mirneje. Številne grebenske tvorbe, ki so sicer nastajale na podmorskem
pragu vzdolž obale (Rakovec 1951, str. 16), pa kažejo obenem tudi
na neko kontinuirno in precej enakomerno spuščanje morskega dna, ki
se je pričelo v zgornjem delu cenomanske stopnje in je trajalo do
zgornjega dela senonske stopnje. V tem času dobimo grebenske tvorbe
v skoraj vseh horizontih, razen v foraminifernih turonskih apnencih
(9. horizont).
Ker so vse te plasti v času nastajanja grebenskih tvorb med seboj
konkordantne, gubanj v tem času ni moglo biti. Šele v mlajšem delu
senonske stopnje je naše ozemlje zajela večja regresija, na kar kažejo
zelo razširjene oolitne boksitne tvorbe v zgornjem delu senonskih apnen-
cev. Ta plast je izredno tanka in regresija je trajala zelo kratko dobo.
Morda se morsko dno niti ni dvignilo iz vode, ampak ga je pokrivalo
plitvo šelfno morje, v katerem so nastajali oolitni boksiti.
Nato se je morje v kratkem času nekajkrat poglobilo, pa zopet
postalo plitvo. V plitvih ali delno celo kopnih periodah so se odlagali
sladkovodni ali brakični apnenci, v periodah nekoliko globljega morja
pa apnenci s hamidnimi školjkami iz rodu Gyropleura in s foraminife-
rami. To je obdobje, ko so se odlagali spodnji foraminiferni apnenci in
spodnji del kozinskih apnencev, kar smo vse prišteli v kredno periodo.
Kredne plasti leže na južnem Primorskem in Notranjskem popol-
noma konkordantno s starejšimi terciarnimi plastmi. Med kredo in
eocenom ni bilo vmes nikakega gubanj a. Nekoliko drugače je v Istri.
Ze v Cičariji ne najdemo morskih danijskih plasti z rodom Gyropleura.
V Raši in pri Sečovljah najdemo v krovnini senonskih plasti breče, ki
kažejo na morsko regresijo. Poleg tega je Š i k i č (1956) ugotovil v Istri,
da so kredne plasti ponekod drugače nagubane kot terciarne nad njimi,
ali z drugimi besedami, našel je kotno diskordanco med krednimi in
terciarnimi plastmi.
Prva močnejša gubanj a in narivanja so se na južnem Primorskem
in Notranjskem začela šele po odložitvi eocenskega fliša. Pri tem sta
nastali tržaška antiklinala in prevrnjena antiklinala Čičarije z luskami
na jugozahodnem krilu, reška in vipavska sinklinala ter nariv Nanosa
s Hrušico in Snežniški horst.
V	južnoprimorski in notranjski kredi torej ne najdemo nikakih
sledov subhercinskega in laramijskega gubanja, ampak šele sledove pire-
nejskega gubanja in eventualno poznejših gubanj. V vsej zgornji kredi
lahko zasledimo le sledove mirnih epirogenetskih dviganj in spuščanj.
Sledovi gibanj v zgornji kredi ali med kredo in terciarjem so se ohranili
v Istri.
108
Ob koncu tega poglavja si lahko še zastavimo vprašanje, čemu se je
morsko dno v skoraj celotnem obdobju zgornje krede grezalo, da so
lahko nastajale grebenske tvorbe in čemu so se na prehodu iz krede
v terciar vršila številna in kratkotrajna zaporedna dviganja in spuščanja.
V odgovoru se ne moremo opirati na nikaka dognanja, ampak lahko
izrečemo samo domneve. Epirogenetska dviganja in spuščanja so lahko
odvisna od različne obtežitve posameznih delov zemeljske površine. Take
obtežitve lahko povzročajo sedimenti, pa tudi poledenitve. Celo debela
snežna odeja v hudi zimi ali dolgotrajne padavine lahko vplivajo na
ravnotežje v zemeljski skorji, saj je znano, da po hudih zimah ali deževnih
obdobjih večkrat čutimo potrese.
Epirogenetska gibanja pa nastanejo tudi zaradi notranjih sil v ze-
meljski skorji, zaradi vulkanskih procesov.
Poledenitev v zgornji kredi ni bilo. Tudi sledov vulkanskega delo-
vanja v tem času pri nas ni bilo. V poštev bi prišli premiki zaradi
obtežitve s sedimenti. Domnevam, da so bila grezanja povezana s tvorbo
rudistnih grebenov (zlasti radiolitov in hipuritov). V labilni coni, kjer
je bilo že neko šibko grezanje in so zaradi tega lahko nastajali grebeni,
se je grezanje zaradi obtežitve z grebeni še povečalo. To grezanje je pre-
nehalo v času, ko so radioliti in hipuriti zaradi visoke specializacije zašli
v slepo ulico in se niso mogli več prilagoditi nekim spremembam okolja
proti koncu kredne dobe ter so izumrli. Zadnje večje grebenske tvorbe
so bili hipuritni grebeni 11. horizonta in radiolitni grebeni 13. horizonta.
Ze ob koncu 13. horizonta smo omenili pojav oolitnih boksitov, ki kažejo
na plitvo šelfno morje.
Nadaljnja kratkotrajna grezanja in dviganja seveda niso bila več
v zvezi z rudistnimi grebeni, ampak z nanašanjem večjih ali manjših
množin sedimentov z obale. Sledove takih nanašanj najdemo v mlajših
krednih sedimentih. V 13. horizontu sem že omenil breče z boksitnim
vezivom. V tem času je bilo šelfno morje. Takoj nato je sledil horizont
nekoliko globljega morja s foraminif erami (spodnji foraminiferni
apnenec). V spodnjem delu kozinskih plasti, ki jih sedaj štejem tudi
v kredo, so vidne ponekod trdno sprijete breče. Takoj za* njimi sledi
morski horizont z obema plastema s krednimi školjkami iz rodu Gyro-
pleura. Ko so te izumrle, je sledila zopet sladkovodna faza zgornjega dela
kozinskih apnencev.
IX. Zaključki
Na južnem Primorskem in Notranjskem je kreda povsod v razvoju
tipa Tržaško-komenske planote.
Za ta tip so značilne grebenske tvorbe, ki so jih gradili rudisti:
rekvienij e, radioliti, hipuriti, kaprinide in giropleure. V raznih krednih
obdobjih je vedno prevladovala ena od naštetih skupin. V spodnji kredi
rekvienij e, giropleure in kaprinide, v spodnjem turonu kaprinide in giro-
pleure, v srednjem in zgornjem turonu radioliti, v spodnjem senonu
hipuriti in kaprinide, v zgornjem senonu zopet radioliti in ob koncu
kredne dobe so prevladovale v dveh prav kratkih obdobjih giropleure,
109
s katerimi so rudisti izumrli tudi v naših krajih. V cenomanu je bilo
najmanj grebenskih tvorb. Zanimivo je, da so se primitivni rudisti iz
rodu Gyropleura obdržali skozi vso kredo in preživeli zelo specializirane
radiolite in hipurite. Zaradi svoje nizke stopnje specializacije so preživeli
celo prvo obdobje skladkovodnih in lagunskih tvorb do zadnje morske
kredne transgresije.
Grebenske tvorbe spremljajo skrilavi apnenci z roženci, ki so na-
stajali med grebeni. To so komenski skrilavci. Grebenske tvorbe, ki se
petrografsko in favnistično med seboj prav nič ne. ločijo, dobimo na
vsem južnem Primorskem in Notranjskem, torej na Tržaško-komenski
planoti, Cičariji, Notranjskem Snežniku, Nanosu, Hrušici in Logaški pla-
noti. Enake tvorbe najdemo tudi na Kočevskem.
Med južno Primorsko in Notranjsko ter Kočevsko je vendar ta raz-
lika, da je na Notranjskem in Kočevskem manj grebenskih tvorb. Kadar-
koli pa so se tam tvorili grebeni, so bili prav enaki kot na Tržaško-
komenski planoti.
Na južnem Primorskem je morala biti v vsem krednem obdobju
nekje večja kopnina, vzdolž katere so nastajali grebeni. To je bilo ver-
jetno vznožje Julijskih Alp (Rakovec 1951, str. 16). Notranjska in
Kočevska sta bili že bolj oddaljeni od tega kopnega roba in zato je tam
manj grebenskega razvoja.
Ce si ogledamo posamezne, najbolj značilne horizonte, moramo
omeniti v prvi vrsti prehodni turonsko-cenomanski horizont (v naši
razpredelnici 7. horizont). Ta horizont je značilen tako po svojih belih,
včasih nekoliko ploščastih apnencih in brečah kot tudi po bogati in zna-
čilni favni. V njem najdemo pogosto školjko Chondrodonta joannae
Choff., ki je tudi sicer vzdolž celotnega Jadranskega primorja zelo raz-
širjena. Na Tržaško-komenski planoti mu pripadajo repenjske obrežne
tvorbe, ki so izvrsten kamnoseški kamen. Prehodni turonsko-cenomanski
horizont je razširjen v grebenskem faciesu po vsej južni Primorski, No-
tranjski in Kočevskem, kar priča, da je bilo vse to območje tedaj obalno.
Favno v tem horizontu lahko primerjamo s favno pri Col dei Schiosi.
Hipuritni senonski in turonski horizont je nadaljnja posebnost naše
primorske krede. Ravno južna Primorska je tisto ozemlje, na katerem
se da opazovati selitev hipuritov iz Furlanije čez Tržaško-komensko
planoto proti vzhodu v turonski in senonski stopnji. V turonu so bili
razširjeni v Furlaniji in na zahodnem delu Tržaško-komenske planote,
v senonu jih v Furlaniji ni bilo več, pač pa so dosegli tedaj razvoj na
celotni Tržaško-komenski planoti, tudi na tistih območjih, kjer jih v
turonu še ni bilo, na Snežniku (Šembijska planota) in na Nanosu.
Protzen in Uršič jih omenjata celo v senonskih plasteh na Ko-
čevskem.
Precej značilen je horizont z ostrejami in eksogirami z gladko lupino,
ki sem jih dobil pri Tomaju in na Hrušici. Spada v zgornji senon. Čeprav
tega horizonta nisem dobil na mnogih mestih, se mi vendar zdi posebnost
v razvoju primorske in notranjske krede, saj imamo horizont z eksogi-
110
/
rami v zgornjem senonu celo na Kočevskem, čeprav so v njem zastopane
druge vrste kot na Krasu in na Hrušici.
Prav posebno pozornost pa zasluži morski horizont z rodom Gyro-
pleura v danijski stopnji. Ta horizont je doslej pripadal spodnjemu delu
kozinskih plasti in potemtakem še terciaru. Podobnih plasti nimamo
v Istri, kajti tam ne nastopata niti rodova Stomatopsis in Cosinia, ki ju
najdemo pri nas v sladkovodnih plasteh tik pod morskimi z Gyropleura,
niti sam rod Gyropleura.
Rekvienijski apnenci z dolomiti kažejo na neke znake urgonskega
faciesa. Glavna značilnost bi bila dva rekvienij ska horizonta, s katerima
se izmenjujejo orbitolinski apnenci. Vendar je v njih mnogo premalo
določljive favne, da bi mogli o tem kaj določnejšega trditi.
Dolomit, ki ga dobimo predvsem v spodnjekrednih plasteh, včasih
pa tudi v obliki tanjših vložkov v zgornjekrednih, je vedno podoben na
prvi pogled peščenjaku. V resnici je to debelokristalast dolomit — včasih
dolomitiziran apnenec — katerega kristalčki so veliki 0,1 mm in so med
seboj slabo vezani.
Končno bi dodal še nekaj k stratigrafskim lestvicam. Ce seštejemo
debeline vseh plasti v posameznih profilih, pridemo do precejšnjih šte-
vilk. Tako bi znašala debelina krednih plasti na Tržaško-komenski planoti
vsaj 3900 m. Ker nismo nikjer zasledili jurskih plasti, je debelina krede
verjetno še večja in znaša v južnem delu Primorske najmanj 4000 m.
Na Notranjskem so kredne plasti tanj še, kar gre zlasti na račun
spodnjekrednih plasti. Te so na mnogih mestih razvite kot dolomitne
transgresij ske breče, ki kažejo, da je bilo med juro in kredo nekaj časa
kopno. Debelina krednih plasti na Notranjskem znaša 2500—3000 m.
Od vseh stratigrafskih stopenj na celotnem obravnavanem ozemlju
je najbolj razširjena turonska stopnja, s katero uspešno tekmujejo plasti
spodnje krede. Nato šele sledita cenomanska in senonska stopnja.
Vsi apnenci, ki smo jih doslej navadno združevali pod imenom
»rudistni apnenci«, spadajo v turonsko stopnjo in le v majhni meri
v senonsko in cenomansko stopnjo. Vsi apnenci in dolomiti ter dolomitne
breče, ki smo jih združevali pod imenom »hamidni apnenci«, spadajo
delno v cenomansko stopnjo, sicer pa v glavnem v spodnjekredne plasti.
Že iz stratigrafskih lestvic vidimo, da sedimenti turonske stopnje
res prevladujejo nad ostalimi sedimenti v krednih plasteh. Turonski
stopnji pripada vsaj 2000 m plasti, medtem ko vsem ostalim stopnjam
približno tudi 2000 m.
X. Primerjava južnoprimorskih in notranjskih krednih plasti
s sosednjimi območji
V prvi vrsti nas zanima razvoj krednih plasti v ostalem delu Južnih
apneniških Alp, od teh pa predvsem v Julijskih Alpah ter v njihovem
podaljšku v Dinaride Dalmacije, Črne gore, Albanije in Grčije. Na zahodu
si bomo ogledali razmere v Furlaniji in Benečiji.
Precej podoben razvoj krednih plasti kot ga poznamo pri nas, lahko
pričakujemo na Apeninskem polotoku, delno pa tudi v Severni Afriki.
111
Spodnja kreda
V	severni Dalmaciji, v Liki in na Velebitu štejejo v spodnjo kredo
temnosive apnene, včasih dolomitne, precej bituminozne breče brez fosil-
nih ostankov. Očitno so to iste breče, ki se pri nas začenjajo na Snežniku
in pri Jelšanah. V VII. poglavju (3. točka) sem navedel razloge, na
podlagi katerih domnevamo, da pripadajo te breče, ki so pri nas pre-
težno dolomitne, k spodnjekrednim plastem. To bi utegnile biti trans-
gresij ske breče.
V	srednji in južni Dalmaciji ni spodnjekrednih plasti. Ker so breče
v severni Dalmaciji obrežne tvorbe, bi mogli sklepati, da je bilo v srednji
in južni Dalmaciji v spodnji kredi kopno.
V	Crni gori so našli spodnjekredne plasti v podobnem razvoju kot
pri nas na južnem Primorskem in Notranjskem. Zveza med morjem na
ozemlju sedanje Crne gore in spodnjekrednim morjem na ozemlju južne
Primorske je verjetno potekala na območju današnjega Jadranskega
morja in Apeninskega polotoka.
O črnogorskih spodnjekrednih plasteh je pisal že Hauer (1868,
p. 445). Severno od Hercegnovega ležijo na jurskih plasteh kaprotinski
spodnjekredni apnenci. Te plasti bi lahko primerjali z našimi spodnjimi
rekvienijskimi apnenci (2. horizont), v katerih so na Notranjskem kaprine
in verjetno kaprinide. Martelli (1908) je ugotovil spodnjo kredo v ju-
govzhodnem delu Crne gore med Malo Rijeko in Cijevno. Tam je našel
dobro ohranjene rekvienije in vrsto Toucasia carinata, kar bi kazalo
na urgonski facies v podobnem razvoju kot pri nas.
Radoičičeva (1958a) je določila spodnjekredne plasti na območju
Zetske ravnine s pomočjo alg in foraminifer. Vendar se mi zdi čudno,
da omenja v plasteh, v katerih išče paleontološke dokaze za spodnjo
kredo, tudi hondrodonte, ki so značilne za cenoman in turon. Verjetno
gre za serijo plasti cenomanskih in spodnjekrednih apnencev in krista-
lastih dolomitov, ki se petrografsko med seboj nič ne razlikujejo in jih
zato kartografsko ni mogoče ločiti. Potemtakem je tudi v tem strati-
grafskem členu kredni razvoj podoben našemu (cf. Bešič, 1959).
Mnogo bolje so določene spodnjekredne plasti na območju Ko-
marnice, kjer so zoogeni apnenci s pahiodontnimi školjkami, koralami,
gastropodi, briozoi, hidrozoi in orbitolinami. Rod Campicheia kaže na
urgonski facies.
P a n t i č (1958) je določil spodnjekredno fosilno floro v boksitnih
ležiščih ob poti Nikšič—Bileča (cf. Bešič, 1959).
Bogatejše s fosili so spodnjekredne plasti v Albaniji in Grčiji, kjer
je bilo v začetnem delu spodnje krede globlje morje s cefalopodno favno,
pozneje pa so nastajali grebeni, značilni za urgonski facies. Na območju
Merdite se pričenja kreda z bazalnim konglomeratom, ki preide navzgor
v apnene skrilavce z amoniti Phylloceras infundibulum in Crioceras
duvali. Tem skrilavcem sledijo navzgor konglomerati, laporji ali tudi
apnenci z rekvienijami.
V	vzhodni Grčiji je spodnja kreda dokazana le na Peloponezu. Po
R e n z u je otrivska stopnja s cefalopodi v Argolidi. V Atiki je urgonski
112
facies s Toucasia in Harpagodes pelagi. Urgonski facies je tudi na otokih
Hagios Georgias in Eubea. Pri Naupliji na Peloponezu so zopet amoniti
z baremske stopnje s Phylloceras infundibulum in apnenci z rekvieni-
jami. V vzhodni Grčiji so skrilavci z roženci, ki pripadajo juri. Renz
domneva, da del teh skrilavcev pripada tudi spodnji kredi.
Iz povedanega vidimo, da je spodnja kreda le v Črni gori podobno
razvita kot pri nas in to pretežno v urgonskem faciesu, medtem ko se
v Albaniji in Grčiji menja urgonski facies s faciesom globljega morja
s cefalopodi.
Tudi v severozahodni Bosni je razvoj spodnje krede še podoben na-
šemu. Po Katzerju dobimo tam svetlosive apnence z orbitolinami in
rekvienij ami.
V	vzhodni Bosni so pisani, pretežno rdeči, često lapornati ploščasti
apnenci z rožen cem ah pa apnenci z nerinej ami. Prvi in drugi prehajajo
navzdol v titon, ki je petrografsko enako razvit.
V	Centralnih Julijskih Alpah so doslej prištevali v spodnjo kredo
sive in si vozel ene marogaste laporne peščenjake. Te peščenjake bi lahko
imenovali tudi starejši fliš (Winkler, 1924, str. 32). Volčanske sive
ploščaste apnence z roženci, ki sta jih Winkler in Kossmat tudi
štela doslej k spodnjekrednim plastem, pa po novejših preiskavah
uvrščamo lahko vsaj ponekod v zgornjo kredo. V teh apnencih namreč
pogosto dobimo foraminifere vrste Globotruncana lapparenti in nekatere
druge vrste rodu Globotruncana, ki so vodilne za zgornjekredne plasti.
O tem je predavala Donata Nedela-Devidé pri Geološkem dru-
štvu v Ljubljani leta 1957. Pri letošnjih raziskavah pa je dobila foramini-
fere, značilne za zgornjekredne plasti, vvolčanskih apnencih okoli Tolmina
in Kobarida tudi Ljudmila S r i b a r.
V	spodnjo kredo štejemo lahko torej samo marogaste laporne pešče-
njake, ki so nastajali v globljem morju (Rakovec 1951). Sicer pa iz-
gleda, da je bilo na območju Julijskih Alp v spodnji kredi pretežno kopno.
To bi se ujemalo s pojavom grebenskih tvorb na južnem Primorskem in
Notranjskem. Grebeni so bili verjetno barierni grebeni, ki so se vlekli
vzdolž nekdanje obale. Med bariernim grebenom in obalo navadno ni
globokega morja, pač pa plitvo obrežno morje z globino 30—70 m.
V	Lombardiji je razvita majolika z aptihi in amoniti, ki so značilni
za valendijsko, otrivsko in baremsko stopnjo.
V	Beneških Alpah leže nad juro beli, čisti apnenci (bianconi) z malo-
številnimi amoniti iz vseh stopenj spodnje krede.
Podobno kot v Dinaridih je razvita spodnja kreda v batialnem in
neritskem faciesu tudi na Apeninskem polotoku in v severni Afriki.
V srednjem delu apeninske geosinklinale so razviti bianconi in majolika,
medtem ko na obrobju prevladuje neritski in zoogeni facies. Tako je na
jugovzhodnem delu Apeninskega polotoka razvit urgonski facies s Tou-
casia carinata (Gargano, Basilicate, Calabria). Pri Civita vecchia so plo-
ščasti apnenci z ribami. Na Siciliji so delno lapornati apnenci z amoniti
(valendij, otrivij), delno pa (pri Palermu) rekvienijski in nerinejski
bituminozni apnenci.
Geologija 6 — 8	113
Na obalnem robu severne Afrike je batialni facies (laporji, apnenci),
južneje pa je neritski in zoogeni facies (urgonski facies).
V	mediteranski geosinklinali je bil v spodnji kredi niz manjših
vzporednih geosinklinal, med katerimi so potekale cone z neritskim in
grebenskim faciesom, ali pa so nekatera vmesna območja bila celo kopna.
Prva geosinklinala je potekala iz osrednjih Apeninov v Lombardijo, Be-
nečijo in Centralne Julijske Alpe. V isti smeri se je nadaljevala bolj na
jugovzhodu geosinklinala Bosne, Albanije in Grčije. Vmes je ležala cona
grebenskega in neritskega faciesa južne Primorske, Notranjske, Gorskega
Kotara, Velebita, Sev. Dalmacije, Crne gore, delno Albanije in Grčije ter
jugovzhodnega dela Apeninskega polotoka. Posebno soroden razvoj
spodnjekrednih plasti najdemo v tej coni v južni Primorski, Notranjski,
Crni gori in na jugovzhodnem delu Apeninskega polotoka.
Dalje proti jugu sledi zopet batialni razvoj severnoafriške geosinkli-
nale, ki se delno kaže že na Siciliji. Južneje od njega sledi grebenski in
neritski severnoafriški razvoj spodnje krede, ki je zopet podoben našemu
na južnem Primorskem in Notranjskem.
Podobno menjavanje batialnega in neritskega faciesa pa lahko za-
sledujemo tudi severno od že naštetih območij, in sicer v Vzhodnih in
Južnih Karpatih, v okolici Beograda in v Vzhodni Srbiji. Na teh območ-
jih, zlasti pa okoli Beograda in v Vzhodni Srbiji je spodnja kreda razvita
v enakem razvoju kot ga imamo v jugovzhodni Franciji. Poleg apneno-
dolomitnega razvoja imamo tam opravka še z laporji, peščenjaki, glina-
stimi skrilavci in konglomerati ter se tako loči od spodnjekrednega
razvoja na južnem Primorskem in Notranjskem.
Zgornja kreda
Paleogeografske razmere v spodnji kredi so se delno nadaljevale
tudi v zgornji kredi, le s to razliko, da je morska transgresija še znatno
napredovala. Tudi v naših krajih se je morje razširilo proti severu zlasti
na območju Dolenjske in jugovzhodne Štajerske, kjer so bile z novejšimi
preiskavami ugotovljene zgornjekredne plasti v razvoju, ki je podoben
»scaglii« (Zlebnik 1958, Ramovš 1958). Tak razvoj »scaglie« sega
še dalje na jugovzhod, v Bosno, v Hercegovino in Crno goro.
Jugovzhodno od pasu »scaglie«, ki predstavlja bolj globokomorski
razvoj krede, se vleče v dinarski smeri pas pretežno grebenskega apneno-
dolomitnega razvoja zgornje krede iz severne Italije čez Istro, južno Pri-
morsko, Notranjsko, Gorski Kotar, Dalmacijo in Crno goro v Albanijo
in Grčijo. Tej coni pripada tudi del Apeninskega polotoka (Abruci, Sibil-
ske gore, južna Italija).
Severovzhodno od pasu »scaglie« prevladuje pas zgornje krede
v »gosavskem razvoju«, ki ga najdemo pri nas na Štajerskem, v hrvaško-
slavonskih planinah, v vzhodni Bosni, v banatskih hribih in v ostali
Srbiji.
V	Velebitu, okoli Reke in dalje vzdolž dalmatinske obale so povsod
razvite zgornjekredne plasti, vendar jih najdemo v brečastem razvoju, ki
je podoben nabrežinskim in repenjskim tvorbam šele v srednji Dalmaciji.
114
V okolici Plitvičkih jezer je ugotovil A. Polšak (1958) v svetlem
apnencu santon na podlagi vrst Hippurites cornuvaccinum Bronn, Hipp,
sulcatus Defr., Hipp, toucasianus d'Orb., Hipp. cf. socialis Douv. in Ra-
diolites sp. Severovzhodno od Plitvičkih jezer je našel v sivem in rumen-
kastem apnencu številne lupine vrste Chondrodonta joannae Choff., ki
kažejo na zg. del cenomanske in spodnji del turonske stopnje. V turon-
skem apnencu omenja tudi vložke roženca, ki jih najdemo pri nas okoli
Postojne in Senožeč. V vsem Jadranskem Primorju so v spodnjem delu
zgornje krede med sivimi apnenci vložki debelokristalastih dolomitov in
delno rožencev. V apnencih se pogosto dobi školjka Chondrodonta
joannae Choff. Više ležijo rudistni apnenci. Njihove spodnje plasti so bogate
s Chondrodonta joannae, zgornje pa z radioliti, biradioliti in hipuriti.
Razvoj je torej našemu zelo podoben če že ne enak. Kaže, da so ceno-
manska, turonska in senonska stopnja enako razvite od Trsta do srednje
ali celo južne Dalmacije izvzemši Velebit in del severne Dalmacije.
Polšak je napisal (1959) razpravo o rudistih iz okolice Vrpolja in
Perkoviča (med Šibenikom in Splitom). Obravnaval je pretežno senonsko
favno. Ce primerjamo njegov seznam fosilov s fosili v našem nabrežin-
skem apnencu, vidimo, da so bile pri nas najdene vse hipuritne vrste
kot pri Vrpolju in Perkoviču, razen vrst Hippurites atheniensis Ktenas
in Hipp, praegiganteus Toucas. Skupne vrste so Hipp, inaequicostatus
Münst. Hipp, sulcatus Defr., H. cornuvaccinum Kühn in Hipp, gosaviensis
Douv. Značilne so za koniacij in santonij. Potemtakem se horizont, v ka-
terem so bile najdene v Dalmaciji, ujema z našim 11. horizontom.
Isti avtor omenja tudi dva gastropoda, značilna za turonsko stopnjo
in vrsto Keramosphaerina tergestina Stäche, ki je značilna za dani j.
Proti severu prehajajo rudistni apnenci delno v Bosno in Herce-
govino.
Na rudistnih apnencih ležijo v Dalmaciji kozinski apnenci. Pri Met-
koviću najdemo v kozinskih apnencih celo polže Stomatopsis in Cosinia
(P e t k o v i ć , 1925, str. 335).
Iz Hercegovine segajo apnenci zgornje krede v srednji del Črne gore
do Skadarskega jezera. Martelli (1908) je ugotovil v njih več hori-
zontov. Od spodaj navzgor sledijo: apnenci s kaprinidami in gastropodi
(cenoman), apnenci z drobnimi hamidami, polži in školjkami, apnenci
z drobnimi rudisti, nerinej ami in akteonelami, koralni turonski apnenci,
apnenci s hipuriti in senonski rudistni apnenci.
Milovanovič (1957) je določil iz Donjih Kući vrsto Pironaea
polystyla var. slavonica (Hilber) Kühn, ki je vodilna za mastriht.
Pri Mikijelju je našel Bukowski (1927, str. 203) ostanke kaprotin
in na podlagi teh je domneval, da so tam cenomanske plasti.
Poleg apneno-dolomitnega razvoja je v Črni gori še flišni razvoj,
ki ga nekateri imenujejo tudi razvoj »scaglie«. Ta facies je delno razvit
v primorskem pasu, delno pa okoli Komova, Gornje Morače in Durmitora.
Donata Nedela-Devidé (1954), je ugotovila v raznobarvnih
apnencih okoli Budve in Boke Kotorske take vrste globotrunkan in globi-
gerin, ki so značilne za mastriht.
115
I
Zgornja kreda v apneno-dolomitnem razvoju sega iz Orne gore čez
severno Albanijo proti Ohridskemu jezeru in dalje v Grčijo. V Grčiji je
precej podrobno preiskana. Dobimo jo v Epiru, na Onosu, Pindosü in
v vzhodni Grčiji. Radiolitni in hipuritni apnenci so v Argolidi, Atiki ter
na otokih Eubeji in Cipru.
Kühn (1948, str. 167) je pregledno obdelal rudiste iz Grčije. Navedel
je deset najdišč in osemindvajset vrst hipuritov in radiolitov s teh naj-
dišč. Na podlagi teh ugotovitev je razdelil zgornjekredne plasti v Grčiji
na štiri rudistne horizonte.
Horizonta b in c sta ekvivalentna našima 11. in 13. horizontu.
O istrski kredi sem že marsikaj nakazal v prejšnjih poglavjih. Ker
so se vse te opombe nanašale le bolj na razvoj krede v severni Istri, ki
je podoben kot na Tržaško-komenski planoti, dodajam tukaj še kratek
pregled rezultatov novejših raziskav. Po Pol šaku (1958) so v južni
in srednji Istrti zelo razširjeni beli in rumenkasti apnenci s Chondrodonta
joannae Choff., Durania cornupastoris Parona in Sauvagesia sharpei
Douv., ki spadajo v turon in cenoman. V istem horizontu so našli 1. 1956
100 m debelo plast apnenca s številnimi in slabo ohranjenimi amoniti in
iregularnimi morskimi ježki.
Poleg tega se dobijo v Istri pri Mrl eri plasti rudistnih apnencev
z vrstami Hipp, gosaviensis Douv., Hipp, atheniensis Ktenas in Hipp,
vredenburgi Kühn, ki kažejo na senon. Od teh treh vrst sem dobil na
južnem Primorskem in Notranjskem le vrsto H. gosaviensis.
V	severni Istri je kreda podobno razvita kot na južnem Primorskem.
Zlasti je za obe območji značilen prehodni horizont med turonom in
cenomanom s favno, ki je podobna pri Col dei Schiosi (7. horizont).
Zelo podoben razvoj kot pri nas ima zgornja kreda tudi v sosednji
Furlaniji in na Apeninskem polotoku.
V	Furlaniji so znana nahajališča krednih fosilov pri Sta. Croce, Col
dei Schiosi, Calloneghe, Maniago in že blizu državne meje na Medejskem
hribu. Najdišče na Medejskem hribu je podrobno obdelal Pi r o n a (1868)
in za njim Parona (1923).
Fosilne vrste so značilne za turonsko in senonsko stopnjo. Posebno
značilen je 11. nivo (po K 1 i n g h a r d t u), ki ga lahko primerjamo z na-
šim 13. horizontom.
Favno iz Col dei Schiosi so že avstrijski geologi večkrat primerjali
s fosilno favno naših rudistnih apnencev. Tudi v tem primeru gre za •
senonsko turonsko in cenomansko stopnjo. Posebno se dajo lepo primer-
jati številne kaprinide pri nas in v Furlaniji.
Pri Col dei Schiosi leži najniže spodnji turon s koralami, hondro-
dontami in rudisti Radiolites, Apricardia ter Caprina. Više ležijo zgornje-
turonske in senonske plasti z Radiolites, Sauvagesia, Plagioptychus in
Actaeonella. V mastrihtu, ki leži na vrhu, pa v južncprimorski kredi ne
dobimo rodu Pironaea kot pri Col dei Schiosi.
Favna v nahajališčih Calloneghe in Maniago se nekoliko loči od
favne na južnem Primorskem in Notranjskem.
116
Ob Soči so oolitni in grebenski apnenci cenomanske, turonske in
senonske stopnje. Po Kossmatu (1908) in Winkler j u (1923) se
prične senon z bazalno brečo in peščenim apnencem s hipuriti. Nad njimi
so laporji z inocerami in nad temi fliš z laporji in orbitoidi. Rudistno
favno s tega dela Primorske je obdelal W i c n t z e k (1933). Favna se
nekoliko razlikuje od favne na južnem Primorskem in Notranjskem in
posameznih horizontov zato ni mogoče povsem vzporejati. V kredi iz
Soške doline nastopa rod Pyronaea, ki ga na južnem Primorskem ni. Ob
Soči so pogostne vrste rodu Medeela, ki so na južnem Primorskem bolj
redke.
Na Apeninskem polotoku ločijo zgornjo kredo v batialnem in v ne-
ritiskem faciesu. V batialnem faciesu, ki zavzema osrednji del Apenin-
skega polotoka, so črni skrilavci z ribami ali pa apnenci z roženci. Pri-
padajo turonski in cenomanski stopnji. Senon je razvit v obliki »scaglie«.
Zahodno in vzhodno od osrednjega dela sta neritski območji. Vzhodni
del se po svojem razvoju znatno loči od naših krajev (Apuanske Alpe,
okolica Florence). Tam je cenoman razvit v obliki peščenjakov in lapor-
natili skrilavcev s Schloenbachia, Acantoceras in Turrilites. Turon ni
znan, senon pa je iz peščenjakov z Inoceramus balticus.
Zahodno neritsko območje je našemu delno podobno. Obsega Sibilske
gore, Abruce in vso južno Italijo. Cenomanu pripadajo apnenci z rudisti
Toucasia, Apricardia, Polyconites in s polži nerinej ami. Turon je iz
apnencev z rudisti Biradiolites, Sauvagesia, Plagioptychus, školjko
Chondrodonta joannae in polži Glaucoma, Nerinea in Acteonella. V se-
nonu so hipuritni apnenci iz višjih hipuritnih nivojev z Vaccinites cornu-
copiae, Orbitoides lapeirousei, Orb. colliciata, Sphaerulites, Sauvagesia in
Biradiolites. Se najbolj podobna sta si naš in južnoitalijanski turon,
medtem ko se cenoman, zlasti pa senon po favni ločita.
Naš apneno-dolomitni grebenski razvoj krede prehaja na območju
Dolenjske skoraj neopazno v razvoj krede, ki so ga nekateri novejši
raziskovalci primerjali z italijansko »scaglio« (Zlebnik 1958, Ra-
movš 1958).
Že leta 1953 je pisal Germovšek o zgornjekrednih klastičnih
sedimentih v okolici Kočevja (Germovšek, 1953); teh sedimentov
ni primerjal s »scaglio«, vendar so po opisu zelo podobni klastičnim sedi-
mentom v Krškem hribovju in na jugovzhodnem Štajerskem. Zgornje-
kredni sedimenti na Kočevskem ležijo na krednem ali jurskem apnencu
v obliki majhnih krp in so lahko najjužnejši pojavi naše zgornje krede
v razvoju »scaglie«. Prehod apnenodolomitruih grebenskih tvorb v kla-
stičen razvoj krede na območju Dolenjske nam nudi hvaležno snov za
nadaljnji študij krede na Slovenskem.
Hippuritne vrste v nabrežinskem apnencu lahko primerjamo tudi
s hipuriti v gosavskih plasteh v Vzhodnih Alpah. Obema so skupne vrste
Hipp, gosaviensis, Hipp, inaequicostatus, Hipp, sulcatus in Hipp, cornu-
vaccinum. Vse te vrste omenjajo tudi v nahajališčih v zahodni Srbiji:
Kosjerič, Počuta in Stara Raška (Pašič, M. 1957, Pejovič, D. 1957
in Milovanovič, B., 1953—54). Značilne so za santonij in koniacij.
117
XI. Sklep
Probleme, ki sem jih nakazal v III. poglavju, sem v tej razpravi rešil
na naslednji način:
1.	Zgornjo mejo krednih plasti sem pomaknil v sredo kozinskih
apnencev. V kredo spadajo še sladkovodne plasti s Stomatopsis in Co-
sinia, ter morske plasti z Gyropleura. Seveda pripadajo h krednim pla-
stem tudi spodnji foraminiferni apnenci, ki leže pod kozinskimi apnenci.
2.	Potrdil sem dosedanje mnenje, da pripadajo k spodnji kredi re-
kvienijski apnenci, komenski skrilavci pa le delno. Komenski skrilavci
so poseben facialen razvoj krednih plasti na Primorskem in Notranjskem.
Pripadajo lahko tudi cenomanski in turonski stopnji zgornje krede.
3.	Ugotovil sem, da lahko na vsem obravnavanem območju primer-
jamo posamezne horizonte, ki so razviti enako na Notranjskem kot na
južnem Primorskem. Ta tip razvoja sem imenoval tip Tržaško-komenske
planote.
4.	Na podlagi stratigrafske razčlenitve krednih plasti sem ugotovil,
da ni bilo v kredi na južnem Primorskem in Notranjskem nikakih gubanj,
ampak le epirogenetska dviganja in spuščanja. Posebno intenzivni so bili
epirogenetski premiki v začetku spodnje krede in ob koncu zgornje krede.
Rahla gubanja zasledimo samo v zgornji kredi Istre. Močna gubanja so
se začela na južnem Primorskem in Notranjskem šele po odložitvi eocen-
skega fliša.
THE STRATIGRAPHIC DEVELOPMENT OF CRETACEOUS BEDS
IN SOUTHERN PRIMORSKA (SLOVENE LITTORAL) AND
NOTRANJSKA (INNER CARNIÓLA)
I. Introduction
In Southern Primorska and Notranjska the Cretaceous formation
consists almost exclusively of limestone and dolomite. In this part of
Slovenia Cretaceous flysch occurs only in very few places (Germov-
š e k, 1954). By and large the limestone and dolomite are developed in
the coastal, reef facies. On the territory discussed below no deep-sea
Cretaceous formation has ever been found. Such a formation might be
the »scaglia« formation occurring in Northern Primorska or in Dolenjska
(Lower Carniola) in the hills of Gorjanci and of Krško (Ramovš, 1958;
Zlebnik, 1958; Plen i čar, 1958). The deep-sea facies of the Cre-
taceous formation represented by limestone containing brachiopods is
sporadically encountered near Pula, Southern Istra (Stäche, 1889,
page 35). Since besides rudists only few animal species have been found
in the Cretaceous beds of Southern Primorska and Notranjska, the
present paper is confined to the study of the molluscs mentioned above.
With the exception of some Ostreae, the main leading fossils have been
found among them.
118
II. Problems posed by the study of the Cretaceous beds
in Southern Primorska and Notranjska
In an attempt to determine the age of the individual Cretaceous beds
consisting almost exclusively of limestone and dolomite (few exceptions
of Cretaceous flysch occur only in the region of Kočevje), four main
problems were encountered. The solving of them is the aim of the pres-
ent paper.
1.	The upper boundary of the Cretaceous beds in Primorska has as
yet not been deffinitely established. The Lower Foraminifera limestone
is held by some investigators to belong to Danian, and by others to be
of Paleocene age. And again, the shells of rudists occurring in these beds
are cosidered to have been either originally deposited in them or rede-
posited from older beds. Thus it is necessary to establish the exact upper
boundary of the Cretaceous beds.
2.	Up to now all explorers of the Cretaceous of Primorska, with the
sole exception of Salopek (1954, region of Cičarija), aggree with the
view that Lower Cretaceous beds had developed in this area. Some
authors such as Stäche and Wiontzek, assigned to the Lower
Cretaceous besides the Requienia limestone also the Komen shale in
which, however, no leading fossils occur. It was the author's task to
determine what belongs to the Lower Cretaceous.
3.	The Upper Cretaceous beds are well developed only in the
immediate surroundings of Trst and Gorica. For the rest of Southern
Primorska and Notranjska only partial data are available. A comparison
of this region with the relatively well known beds of the Komen-Trst
plain, is lacking.
4.	The last problem would be the determination of orogenetic phases
in the light of the stratigraphie and tectonic conditions prevailing
throughout Southern Primorska and at least in part of Notranjska.
The Cretaceous formations of Southern Primorska and of Notranjska
are developed in the coastal reef facies. Here the representative rocks
are exclusively limestone and crystalline dolomite or better to say
dolomitized limestone. Only in the region of Kočevje small patches of
Cretaceous flysh with sandstone and marl, occur.
III. Fossil occurences
It is interesting to note that some horizons of Cretaceous limestone
and dolomite abound in fossil remains while others again are relatively
poor. Astonishing quantities of various fossilized species can be found in
reef formations and zoogene breccias. Since the rocks are well cemented
relatively few classifiable fossil species only can be obtained out off
them. In such cases typical shell sections have been studied by means
of which it has been possible to classify numerous genera and even
species of Pachyodonta mussels which are the main representatives of
fossil remains in the Cretaceous reef formations.
119
Zoogene breccias, on the other hand, can be readily broken to pieces
with a hammer as a consequence of which flawless shells of single animals
can often be obtained.
The author has explored some fifty occurences of Cretaceous fossils.
A new genus and three new species of Caprinae have been determined.
All occurences except those in the region of Kočevje, are marked on the
geological map (1 : 200.000).
IV. The stratigraphy of the Cretaceous beds of the Trst-Komen plain
Up to now all authors have insisted that the gray Requienia and
Nerinea limestones as well as Komen shale belong to the oldest beds of
the Trst-Komen plain. That there was disagreement as regards to the
age of the two horizons can be clearly gathered from the legends added
to the Austrian geologic maps of Trst, Gorica-Gradiška, and Ajdovščina-
Postojna (all of them in the scale 1 : 75.000). Most explorers held that the
Requienia and Nerinea limestones together with the two dolomite zones
belong to the Lower Cretaceous beds, the Komen shale to the boundary
between the Cenomanian stage and the Lower Cretaceous beds (Stäche,
1889, page 41; Wiontzek, 1933, page 67).
The Requienia and Nerinea limestones with dolomite are gray to
dark gray subcrystalline limestone with a conchoidal fracture in which
sections of thin curved shells of Requieniae, can be observed. It is,
however, hardly possible to obtain a classifiable shell fragment out off
the rock. It is characteristic of the Requienia and Nerinea limestones that
they pass laterally into light gray or dark gray bituminous dolomite the
fresh fracture of which is similar to that of sandstone. It has a sandy
appearance owing to the relatively coarse and loosely cemented crystals.
It is thus coarse crystalline dolomite. Sometimes instead of dolomite only
dolomitized limestone is encountered which, however, could not be
macroscopically distinguished from dolomite. The statement of older
authors that there are two dolomite zones: the upper and the lower ones,
between which lie the Requienia and Nerinea limestones, is erroneous.
The fact is there are lenses of dolomite embedded in the limestone and
vice versa. It is true that there are two dolomite zones in the north-
western part of the Trst-Komen plain, which, however, run into one
north of Sežana. In the extremely wide dolomite belt at Dane only
small limestone lenses are embedded. Farther on towards Divača the
dolomite completely disappears and is substituted by limestone.
Undeterminable fauna has been found in the dolomite. The limestone
yielded, especially between Povirje and Divača, sections of Nerinea and
Requienia.
Part of the Requienia limestone or better part of the beds in which
gray limestone alternates with dolomite, thus really belongs to the Lower
Cretaceous. The remaining, greater part of the beds, however, belongs
to the Upper Cretaceous, and that, to the Cenomanian stage a proof of
which is the species Chondrodonta joannae Choffat found in some places
120
near the Requienia limestone at Divača, in Cičarija and around Pla-
ninsko polje.
Cartographically the Lower Cretaceous Requienia limestone cannot
be distinguished from the Cenomanian limestone and dolomite because
they show no pétrographie differences and because fossil remains are
extremely scarce. On the Trst-Komen plain Nerinea and Requienia lime-
stones with dolomite and similar Cenomanian beds form a wide belt
between the italian-yugoslav frontier at Vrhovlje on one hand and
Divača on the other. In the southwest they are overlain by Requienia
coastal formation and by Rudist limestones of the Turonian stage where
the first one is lacking. At the northwestern margin they are cut off by
a fault from the Rudist limestone of the Turonian stage and farther on
towards Divača from the Komen beds (see geological map). In this area
the thickness of the Requienia limestone together with the Cenomanian
dolomite and limestone is 1000 m.
Komen shale has been described by Kossmat (1909) and Stäche
(1889, page 41) as gray limestone with intercalations of dark gray, bi-
tuminous calcareous shale and thin intercalations of flint. According to
these authors they belong to the Lower Cretaceous. In the shale at
Komen, Tomaževica and several other places in the northwestern part
of the Trst-Kome'n plain fossil remains of fishes have been found.
Up to now no leading fossils have been discovered in them. At their
margin unclassifiable remains of rudists have been collected. Fishes were
paleontologically determined by Kramberger-Gorjanović in
1895. He assumed on the basis of rudists frequently found in the Komen
shale, that they belong to the Upper Cretaceous — possibly to the Ceno-
manian.
In the year 1958 the author found in the Komen shale sections of
Radiolites which, however, were poorly preserved. Yet the Radiolites
fossil remains from the surroundings of Storje point to Turonian forms.
It has been established that they belong to the genus Durania which
is found in the eastern Adriatic province from the Turonian to the
Senonian according to Kühn. In the Cenomanian stage this genus is
unknown here (Kühn, 1932).
The Komen shale at Kob j a glava and Veliki Dol contain inter-
calations of Hippurites limestone with the species Hippurites cf. requiem
Math, and Hippurites resectus Defr. Both species are characteristic for
the Angumian of the Turonian stage.
Near Sepulje, or more precisely, southwest of the church of
St. Anthony a belt of limestone rich in Ostreae which are similar to the
mussels of the genus Exogyra, is found amid Komen shale. On Stache's
hand-drawn geological map of Sežana—St. Peter this belt is not shown.
Kossmat's geological map Ajdovščina—Postojna, however, shows the
commencement of this belt which stretches from a somewhat larger patch
of Upper Cretaceous limestone of the Senonian stage at Tomaj toward
the limestone belt at the church of St. Anthony. The dip of the limestone
beds containing Ostreae cannot be accurately measured since the surface
121
of the beds is extremely weathered. They, however, appear to be more
or less concordant with the Komen shale which at the church of St. An-
thony display typical pétrographie features.
The forms of Ostreae remind of the Senonian forms of the species
Ostrea cf. matheroni d'Orb., Ostrea cf. spinosa Math., and Exogyra cf.
auricularis. The former is typical for the Campanian, the latter two for
the Senonian in general. A similar bed with the same Ostreae is found
on Hrušica and at the foot of Slavnik in Ćićarija under circumstances
permitting the assumption the beds belong te the Senonian stage. The
discovery of Cretaceous beds bearing Ostreae similar to the small forms
of Exogyra occurring on the Trst-Komen plain, is not new for they have
been already mentioned and even classified in reports on typical Upper
Cretaceous horizons. New information, however, has been added by the
author, who discovered in the central portion of Komen shale a bed
with Ostreae which rests, it seems conformably on Komen shale. It is
significant that also at several other places the Komen shale is in contact
with, the limestone of the youngest Cretaceous beds; the latter are
predominantly Nabrežina marbles or Requienia coastal formation
without any appearent discordance, traces of faults or similar irregula-
rities. Unfortunately the limestones of the Senonian stage are not, as
a rule, stratified and it is therefore difficult to determine their relation
to the adjacent beds. It is likewise difficult to establish the strati-
graphical position of the Komen shale towards the Requienia coastal
formation since the latter are usually not stratified. The Requienia for-
mation does, however, frequently appear in the Komen shale. It can
often be observed that the limestone of the Repen coastal formation
belonging, as has been proved, to the Lower Turonian or Upper Ceno-
manian or the intermediate stage, pass directly into Komen shale. It is
possible that the Komen shale was formed simultaneously with the
Repen formation but in a different facies.
At Senožeče the Turonian Radiolites limestones are similar in appea-
rance to the Komen shale and pass concordantly upward and downward
into dark slaty limestone with flint. The upper slaty limestone is overlain
by conformable Senonian beds. At Kobja glava and Veliki dol inter-
calations of Turonian limestone with Hippurites are found in the Komen
shale. These observations show that the Komen shale or beds similar
to it, could has been formed during the Middle and Upper Turonian or
even during the Senonian stages. Since it is impossible to distinguish
petrographically the Komen shale with fish remains occurring in the
northwestern part of the Trst-Komen plain from the similar shale found
at Sežana and Senožeče and since the tectonic relationships of this shale
to the younger beds are identical all over the Trst-Komen plain, the
author assumes that the Komen shale does not represent a stratigraphie
horizon but a distinct facies of the Senonian, Turonian and possibly,
Cenomanian and Lower Cretaceous sediments. This would be, by and
large, the facies of areas between the Rudistae reefs in which sediments
122
were deposited simultaneously with the Repen coastal or the Rudistae
reef limestone.
Kossmat attempts to explain the numerous narrow belts of
Komen shale running parallel between the zones of Repen coastal for-
mation or the brecciated Rudistae limestone by saying that the Trst-
Komen plain is cut up by parallel faults by which the belts of Komen
limestone are bordered (Kossmat, 1905, page 39). The great number
of parallel faults might still somehow be explained but it is hardly
possible that the beds of the same stratigraphie age would alternatingly
appear on the surface of each second belt between the faults. It seems
more probable that the Trst-Komen plain was once traversed in the
longitudinal direction by narrow long Rudistae reefs, similarly as are
present day coral reefs, between which the inter-reef formation devel-
oped. This hypothesis would likewise explain the unstratified reef
formations of the Karst marble which is rather irregularly inserted into
the remaining stratified Cretaceous beds (Komen shale).
The Repen coastal formation consists of reef limestone in which spe-
cimens of a smaller form of the mussel Chondrodonta joannae Choff.
has been found by the author. The mussels cling together thus showing
a tendency to form some sort of colonies. Besides Chondrodonta also
mussels of the two species Neithea lapparenti Choff. and Neithea zitteli
Pirona have been found. These species belong according to several
authors to the Lower Turonian or the Upper Cenomanian stage. They
were previously found in the Repen formation (cf. Parona, 1926,
Stäche, 1889, Schubert, 1902). Thus these forms belong to the
boundary horizon between the Turonian and Senonian stages or partly
to the Turonian and partly to the Senonian stages. The author finds the
latter classification as the most correct, and holds that besides the
Nabrežina Hippurites horizon the Repen coastal formation is the best
leading horizon in the Karst of Trst. Petrographically this is white and
light gray grained, here and there unstratified, limestone which can be
easily worked. The most homogeneous blocks of this limestone are
obtained in the quarries around Vrhovi j e and Repentabor. The thickness
of the Repen formation is extremely variable owing to the very fact that
they are reef sediments. It is held that their thickness is from 100 to
150 m. The strata of Rudistae limestone belonging in the main to the
Turonian and partly to the Senonian stages, are very thick and show
great variation in their pétrographie features. The Rudistae limestone of
the Turonian stage can be divided in three main horizons: the Lower
Radiolites limestone and breccia, the foraminiferous limestone in the
middle and the Upper Radiolites limestone and breccia.
The Lower and the Upper Radiolites limestone and breccia are
lithologically very similar. These are usually light gray limestone which
at some places are so rich in Radiolites that they must be classified as
Radiolites breccias. In this case the Radiolites are rock-forming. It is
obvious that these are larger or smaller Rudistae reefs. The rock,
however, is not so firmly cemented as are those of the Repen formation
123
and Nabrežina marble. Hit with a hammer the breccias readily break
into single Radiolites or their fragments.
In the Lower Radiolites horizon the species Radiolites trigeri
(Coquand) Toucas spreading, as it were, from the Upper Cenomanian to
the Turonian, was frequently encountered.
Along the cut of the railroad line Divača—Pula near Divača the
following species of foraminifers have been identified: Miliolidae sp. div.,
Valvulina sp., Cuneolina sp. and Anomalina sp.
The foraminifera limestone is light to dark gray and distinctly stra-
tified. It contains but few remains of macrofauna. Rudistae sections are
extremely rare.
In the Upper Radiolites horizon the most frequent representatives
of Radiolites are found to belong to the group Sauvagesia da rio Catullo.
Of the Hippurites the species Hippurites gosaviensis Douv., H. grossouvrei
Douv., H. cf. requieni Math, and H. resectus Defr. have been collected.
The limestone in which this fauna occurs, is lithologically identical with
the Lower Radiolites limestone.
The total thickness of the Turonian limestone between Lokva and
Sežana is 1500 m.
The Turonian Radiolites limestone passes concordantly into the
Senonian Hippurites limestone. In some places there is no lithological
difference between the two stages. Not even the color of the limestone
changes. Hence the boundary between the two stages can be cartographi-
cally determined only in vicinity of the fossil occurences.
In the Senonian Hippurites horizon north of Storje numerous speci-
mens of the species Hippurites (Vaccinites) gaudryi Mun.-Ch.. have been
found. This species occurring very frequently all over the Karst-especially
along the valley of the Raša River-differs according to Kühn somewhat
from the typical species Hippurites (Vacc.) gaudryi Mun.-Ch. (Kühn,
1948). The following species have been collected further in the Senonian
Hippurites horizon: Hippurites (Vacc.) cornuvaccinum Bronn var.
gaudryi (Mun.-Ch.) Kühn, H. (Orb.) nabresinensis Futt,, H. (Orb.) carezi
Douv., H. (Vacc.) inaequicostatus Münst. and H. (Vacc.) sulcatus Defr.
These forms point to the Senonian stage, to the Santonian and Cam-
panian part of it.
In connection with that it might be pointed out that in the eastern
portion of the Trst-Komen plain no Hippurites of the group Hipp,
cornuvaccinum has been found in the Turonian stage. Several subspecies
of this group, hovewer, which according to Kühn are typical of the
Senonian, have been found in the Senonian horizon beside other
characteristic Senonian Hippurites. In the Turonian stage only smaller
Hippurites of the species gosaviensis, grossouvrei, requieni and resectus,
have been collected. Farther toward the east (around Pivka, Postojna,
on Javorniki, on Snežnik, on Nanos and in Notranjska in general) not
even these Hippurites but only Radiolites have been found. The Senonian
Hippurites horizon extends as far as Sembije near Ilirska Bistrica and
Nanos. Protzen and U r š i č state that this horizon exists also at
124
Kočevje, the author, however, could find no evidence to bear out this
statement.
In his report on the Senonian and Turonian Hippurites horizon
Futterer (1893, page 477) says that the Turonian Hippurites horizon
containing species of the group Hippurites cornuvaccinum typical of the
Turonian stage, is developed in Furlanija. There the Senonian Hippurites
horizon is missing. According to the data by the same author the Se-
nonian and Turonian Hippurites horizon must occur at Nabrežina. The
two horizons are, as has been seen, developed also on the greater portion
of the Trst-Komen plain although in the Turonian stage no representati-
ves of the group Hipp, cornuvaccinum, are found. Farther east and north-
eastward only Radiolites occurs in the Turonian upper horizon while
the Senonian Hippurites horizon extends as far as Snežnik and Nanos.
This might permit the conclusion that the Hippurites fauna had been
moving from Furlanija eastward.
And yet another interesting feature of the Senonian Hippurites
horizon which seems to have been overlooked by former explorers of
the Primorska Cretaceous, might be pointed out here. Along the valley
of the Raša River Caprinidae related to the genus Rousselia, are found
besides the Hippurites. This genus is according to K u t a s s y (1934),
typical for the Senonian. It seems safe to assume that besides this genus
several other genera of Senonian Caprinidae occur in this horizon.
On the Senonian Hippurites horizon designated in the columnar
section as Horizon 11, rests dark calcareous shale and on this white and
pink limestone containing Radiolites. The last rock is sometimes replaced
by calcareous breccias cemented by beauxite.
In this limestone often beauxite pockets or even layers, are found.
The author has determined the following species of Radiolites: Praeradio-
lites cylindraceus (Des Moulins) Toucas and P. leymeriei (Bayle) Toucas,
Radiolites galloprovincialis Toucas and R. praegalloprovincialis Toucas.
On the Senonian white and pink Radiolites limestone rests a thin
bed of gray limestone containing sea urchins and brachiopods, this bed
again is on some places covered by small Ostreae bearing breccias already
discussed with the Komen shale. This breccia is according to Kling-
h a r d t Danian in age. The forms which have been found and deter-
mined by the author, are more typical for the Maestri chtian. It is,
however, possible that this is a zoogene breccia to which Ostreae have
been carried over from older beds. Its local occurrence might to a certain
degree prove the latter assumption.
The rocks referred to in the preceeding paragraph are overlain by
the Lower foraminifera limestone with fragments of Radiolites, and these
again by Kozina limestone. All these beds, called the Liburnian stage
rest in the region of Southern Primorska and Notranjska conformably
on the Senonian beds. In the region of Istra, however, a slight erosion
and angular discordance is observed between these and the Senonian beds.
The conformability in Southern Primorska is well expressed at the
bridge across the Reka River near Vremski Britof. The locally occurring
125
breccia in the Senonian beds indicates that during that stage the sea
must have regressed. This seems to be proved also by the beauxite
occurring in the Senonian beds all over Primorska. At any rate the sea
must have been very shallow leaving here and there patches of dry land.
In lagoons and fresh-water lakes sedimentation continued unaccompanied
by any greater tectonic movements.
The term Liburnian stage was introduced into literature by Stäche
(1889) who first explored this stage and who assumed that its lower
portion belonged to the Danian. He divided the Liburnian stage con-
sisting of thin beds of light and dark gray-brown somewhat marly
limestone, into three parts. To the lower one he counted the Lower
Foraminifera limestone and part of the Kozina limestone, to the middle
one the Kozina limestone and to the upper the Upper Foraminifera li-
mestone. On the basis of Hippurites shell fragments and presumably
Caprinidae shells., he contended that the Lower Foraminifera limestone
were Danian in age. In this limestone he found also the species Kera-
mosphaerina tergestina St. Another explorer of these beds, M u n i e r -
Chaimas, was likewise of the opinion that they belonged to the
Danian. He found in them the two Rudistae genera Apricardia and
Sphaerulites. Later the Radiolites shells have become the stumbling block
to many an axplorer. Some of them have maintained that the Rudistae
fossils had been washed over from older beds, others again pretend that
they are on their original place.
The supporters of the former view counted the Lower Foraminifera
limestones together with the Kozina limestones, to the Paleocene. The
lower part of the Kozina limestone abounds with brackish and fresh-
water fauna. Here the following fossils are found: snails of the genera
Stomatopsis and Cosinia, mussels of the genera Ostrea and Anomia, and
foraminifera of the genus Rhapydionina. Besides these fossils also
numerous oögonia of Characeae occur. The Haraceae limestone was con-
sidered by Stäche to belong to the Paleocene, consequently to the
Kozina limestone.
In the dry karstic valley system, the remnant of the old surface
course of the Notranjska Reka River between Divača and Brestovica,
Kozina and Lower foraminifera limestones are found. Munier-
Chaimas counted in the light of the fact that they contain the species
Cerithium inopinatum (Sal o pek, 1954, page 11, note), the Kozina
limestone to the Montian, thus to the Paleocene. Lately, however, they
have been counted by Italian explorers who call them spilleciano
(D'Ambrosi, 1955, page 23), to the Eocene. Northeast from Divača
first the youngest brackish and fresh water beds of the Liburnian stage
(Kozina limestone) and then gradually older and older foraminifera
limestone is encountered. Two half-meter thick beds abounding in
mussels of the genus Gyropleura, are encountered, where the upper
Kozina limestone passes into the lower one. Both beds are very near to
one another. At some points the vertical distance is no more than
about 1 m.
126
The intermediate bed consists of gray limestone containing scarce
oögonia of Characeae, Foraminiferae and small Ostreae. It is evident
that this is a marine horizon.
The mussels of the genus Gyropleura which are extremely difficult
to loosen from the host rock, lie in the lower portion of the Kozina
limestone as do also the fresh water snails of the genera Stomatopsis
and Cosinia below them.
The species Gyropleura cannot be determined with any dependable
accuracy. They show at any rate signs of high specialization (see
Fig. 5 a, b, c). The following, however, might be brought forward:
1.	The genus Gyropleura has been identified beyond any doubt
whatever. Since this genus had definitely died out in the Cretaceous, it
did not continue into the Tertiary (Kut assy, 1934).
2.	The specimens of the genus Gyropleura are extremely numerous
lying side by side in the two beds representing the boundary between
the upper and lower part of the Kozina limestones. The two beds spread
over a wide area. They are found at Divača, Kozina, along the belt of
Liburnian limestone from Vremski Britof to Lipica and at the margin
of the flysch basin of the Notranjska Reka River. These conditions
indicate that the specimens of the genus Gyropleura were not carried
over to the Kozina limestone from Cretaceous beds.
3.	The specimens of the genus Gyropleura which could be loosened
from the mother rock, are not rounded and show no signs of trans-
port (Fig. 5).
4.	In the Upper Cretaceous beds of the Senonian, Turonian and
Cenomanian stages as well as in the Lower Cretaceous beds mentioned
above, no species of the genus Gyropleura occuring in the Lower Fora-
minifera limestone, have been found.
5.	In Southern Primorska the Cretaceous beds of the Senonian and
Turonian stages are absolutely conformable with the limestones of the
Liburnian stage. This is well expressed at the bridge across the No-
tranjska Reka River between Vremski Britof and Zavrh.
All these facts tell in favor of the assumption that in the lower part
of the Kozina limestone the Gyropleurae are deposited on the original
place and consequently this limestone belongs to the Cretaceous. Thus
the author accepts Stache's view that the Lower Foraminifera li-
mestone is of the Danian stage, adding, however, that the horizon bearing
the genus Gyropleura and the underlying part of the Characea limestone
together with the limestones bearing snails of the genera Stomatopsis
and Cosinia, counted to the date to the lower part of Kozina beds, are
also Danian in age. It is interesting to note that in the Lower Forami-
nifera limestone also crushed shells of Radiolites and Spherulites, are
frequently found. They seem indeed to have been carried over from
older beds.
With this statement the upper boundary of the Cretaceous formation
of the Trst-Komen plain appears to be sufficiently determined.
127
The transition of the Cretaceous beds into the Tertiary runs in un-
broken continuity over intermediate brackish, fresh water and marine
sediments. The Senonian Nabrežina limestone is typical marine sediment
as they are also the Alveolina and Nummulite limestone. Nowhere in
Ćićarija the beds containing Stomatopsis, Cosinia and Gyropleura, have
been encountered. There the Senonian beds and the Kozina limestone are
discordant. Thus during the Danian stage this region had to belong to
continent and the Cretaceous formation of Istra must have begun to
develop sometime after the commencement of the Senonian stage.
V. A comparison of other Cretaceous beds of Primorska and Notranjska
with the Cretaceous formation of the Karst of Trst
1. The northwestern part of Ćićarija (The Slavnik-region)
From the tectonic point of view the region is an overturned anticline
whose crest extends through the Materija-podolje at the northern foot
of Ćićarija. The crest is somewhat broken and thrust upon the over-
turned southwestern flank. This anticline, like that of Trst, has the
Dinaric trend.
The development of Cretaceous beds in Ćićarija was during the
Cenomanian, Turonian, and Senonian stage similar to that of the beds in
the Trst-Komen plain with the only difference, however, that some
horizons, especially reef formations, did not develop. The boundary
horizon between the Cenomanian and the Turonian beds, occuring in
Ćićarija too, is developed in another facies. On the Karst of Trst this
horizon comprises also Repen coastal formations with Chondrodonta
joannae Giimb. and Neithea lappar enti (Choff.) and Komen shale which
partly replaces the Repen formation. At the foot of Slavnik the develop-
ment is similar to that observed by Kossmat on Sabotin, Sv. Gora
and in the northwestern part of the Lokve plain: the beds consist of
zoogene breccia and calcareous conglomerate with rounded shells of
Caprinae and Toucasiae, inserted in Radiolites limestone with Caprinae
on the original place of deposition and the species Gyropleura telleri
Redlich.
The Danian limestone is feebly developed, it is very hard to distin-
guish from the Tertiary limestone. The Requienia-remains are proof
for the Requienia limestone belonging to Lower Cretaceous.
2. Nanos
For the study of the tectonic structure of Nanos two facts are im-
portant.
1. The Cretaceous beds forming Nanos are overturned. Proceeding
from the flysch of the Vipava-River valley toward the Nanos plain,
Senonian, Turonian and Cenomanian formations and on the plain itself
the Lower Cretaceous beds, are encountered. All Cretaceous beds are
conformable and dip on the eastern flank of Nanos to the northeast.
128
2. The facies of the Upper Cretaceous beds found on Nanos is very
similar to that of the Upper Cretaceous beds of the Trst-Komen plain.
If the assumption is correct that the Cretaceous beds of Nanos were
thrust from the Ziri-Hills or the Skofja Loka-Hills, then the Cretaceous
formation typical for the Trst-Komen plain must have extended far
toward the north.
The succession of beds is revealed exceptionally well in the cuts
along the road leading from Podnanos past Podraška bajta toward the
farm Jež and along the road branching off from the former one near
Podraška bajta and leading to the mountain lodge on Pleša-Peak.
Along the former road the flysch sandstone is overlain by grav-brown
and light gray limestone bearing no fauna. The latter rock is overlain
by light gray limestone abounding in shells of large Hippurites. On some
places the shells are so abundant that they form Hippurites breccia. Here
the following species have been determined: Hippurites sulcatus Defr.,
H. cf. radiosus Des Moulins, H. praesulcatus Douvillé, H. inaequicostatus
Münster and H. sp. A little farther on along the road yet stratigraphically
higher because of a curve in it, a bed is found abounding in brachiopods
of the species Rhynchonella contorta d'Orb., poorly preserved imprints of
sea urchins and Hippurites of the species Hippurites cf. radiosus Des
Moulins. All this fauna clearly indicates that the beds belong to the
Senonian stage.
At the point at which the road reaches the plain the Senonian lime-
stone is overlain by Radiolites limestone and breccia belonging to the
Turonian stage. On the Radiolites limestone rest conformably beds of
wrhite limestone bearing a considerable mass of Sphaerulites, Caprinidae
and Ostreae. The bulk of the determinable fauna of this horizon has been
collected above the church of St. Jerome at the road leading to the
mountain lodge on Pleša-Peak.
The following fauna has been identified: Neocaprina nanosi n. gen.,
n. sp., N. gigantea n. gen., n. sp., Ichtyosarcolithes sp., Caprinula sp., Hippu-
rites gosaviensis Douv., Sphaerulites cf. foliaceus Touc., Inoceramus sp.
and Chondrodonta joannae Choff.
Farther north above the road leading to the mountain lodge on
Pleša-Peak the white limestone is overlain by conformable gray Ceno-
manian limestone and Lower Cretaceous Orbitolina and Requienia lime-
stones abounding in sections of Requienia shells. The Lower Cretaceous
limestone is light gray and sometimes even white. It contain intercalations
of gray limestone and crystalline dolomite. On Nanos two several meters
thick Requienia horizons have been established in them. The remaining
Lower Cretaceous beds containing only Foraminifera, predominantly
Orbitolinae and Miliolidae, have a thickness of about 1000 m.
3. Notranjski Snežnik, Pivka, Postojna
The massif of Snežnik is a tectonic horst that had been lifted up
between Cerkniško polje and the flysch through of the Notranjska
Geologija 6 — 9	129
Reka River. It is partly thrust on the Notranjska Reka River basin. The
up-lift had been step-like, the central block with the main peak (1790 m)
having been lifted up the highest. This block is bordered on all sides
by faults and consists of the oldest beds in the whole mountain range of
Snežnik, all the younger beds having been completely eroded. The central
part is made up of dark gray platy limestone with numerous thick
intercalations of dark bituminous sandy dolomite and dolomite breccia.
As has been seen do similar rocks occur also on the Trst-Komen plain,
in Karst and in Ćićarija. There the petrographically similar beds are
considered to be Lower Cretaceous in age. On Snežnik no fossil remains
save those of small poorly preserved mussels of the genus Neithea, have
been found.
The view that Lower Cretaceous formations are involved seems to
be borne out by the fact that in the area of Skodovnik Milioliâae
and Orbitolinae have been found. From the presence of Orbitolinae
the conclusion might be drawn that the beds are either Cenomanian
or Aptian in age. In the area of Mezelišče a rock fragment has been
collected containing Textulariidae, Lituoliidae and the alga Clypeina
jurassica Favre. By that fauna Kochansky-Devidé concludes that
at Mezelišče even Titonian beds must be present.
The central, oldest block is surrounded by younger Cretaceous beds.
The contact of the central block with the younger beds has been
thoroughly investigated along the fault plane extending through the
Karst valley system Leskova dolina—Mašun (north of the central block
of Snežnik). North of the fault light gray, here and there brecciated,
limestone with numerous Radiolites sections, has been found. The rock
contains intercalations of Radiolites breccia. It seems safe to assume that
these belong to the Turonian stage since the species Radiolites cf. lusita-
nicus (Bayle) Parona which is typical for the Turonian and the genus
Sauvagesia sp. have been found in the light gray limestone in which the
calcareous breccia are intercalated.
The beds are slightly folded and subhorizontal. This Turonian
limestone is on some places overlain by snow-white limestone similar to
the Senonian Nabrežina limestone encountered in Čičarija and on the
Trst-Komen plain. Besides intercalations of Radiolites breccias the inter-
calations of dark gray slaty limestone with hornstone indicating that
these sediments were deposited in a somewhat deeper sea (facies of
Komen limestone) have been found in the Turonian limestone. The
central block of Snežnik is not at all points bordered by limestones of
the Turonian stage for at Mašun and at some places near Leskova dolina
valley light gray brecciated limestone with Caprinidae is intercalated
between the two formations; this Caprinidae limestone has been counted
to the Turonian-Cenomanian horizon as well as the Repen formations
on the Karst, the breccia with Caprinidae in Cičarija and the Caprinidae
limestone on Nanos. At Mašun an extremely rich fossil occurence has
130
been found in the brecciated limestone. The following species have been
identified:
Caprina carinata Boehm (Cenomanian),
Caprinula mašuni n. sp.,
Orthoptychus striatus Futterer (Cenomanian),
Gyropleura telleri Redlich (Turonian).
Near Leskova dolina valley the horizon has yielded Caprinula
sharpei (Choffat) which is typical for the Cenomanian and Turonian.
North the slope down the Turonian limestone is again covered by
gray limestone and dolomite belonging to the Cenomanian and the
Lower Cretaceous.
A similar development show the beds south and west from the same
point. Owing to the slight buckling of anticlines and intermediate
synclines the beds of the Lower Cretaceous and those of the Cenomanian,
Turonian, and Senonian stages recur to the very margin of the trough
of Reka and that of Postojna. In the white limestone at Sembije and
above Ilirska Bistrica Hippurites toucasianus d'Orbigny, the leading
fossil of the Lower Santonian, has been found.
Between Knežak and Pivka the Cenomanian and Lower Cretaceous
limestones with dolomites range over Turonian Foraminifera limestone
and Radiolites reef formations to the Senonian gray Radiolites limestone.
These reef formations extend farther north past the Lake of Palško
and Lake of Petelinsko toward the horse ranch Bilje and past the
village Žeje toward the railroad station Prestranek. They appear again
beyond the Pivka River valley on the estate Prestranek and continue
almost to the village Orehek. Their position corresponds to that of the
older Radiolites limestone and to that of the Radiolites breccia of the
Trst-Komen plain. They are flanked by dark gray platy limestones with
scarce intercalations of dark hornstone. They occur on the high plain of
Pivka and Prestranek where they continue directly from the region of
Vremščica, and the environments of Senožeče, as well as in the Postojna
Cave (Russian gallery and the artificial tunnel leading to the Pivka
Cave).
This dark gray, partly thin-platy or slaty limestone with flint is
analogous to the Komen shale of the Trst-Komen plain. At Pivka, Pre-
stranek and Postojna it had developed simultaneously with the Turonian
Radiolites limestone and breccia of Horizon No. 8. The author is sure,
the Radiolites limestone belongs to Horizon 8 as it rests directly on the
white limestone with Chondrodonta joannae Choff. and Neithea sp., the
Horizon No. 7, forming the transition from Turonian to Cenomanian
shows up. The best observations we can make near the lakes of Palško
and Petelinsko.
4. Planinsko polje, Hrušica, Javorniki
The margin of Planinsko polje is specially interesting because it
shows the transition of Jurassic beds into Cretaceous which in turn are
overlain by Eocene flysch beds.
131
Hrušica, Planinsko polje and Javorniki rest on the western flank
of the extensive anticline of Borovnica. Throughout the area the bedi
trend in the north-south direction and a cross section made in the
east-west direction embraces the whole profile. On the west flank of the
anticline of Borovnica is the local syncline of Kališe whose core is made
up of rests of Eocene flysch.
A rather complete profile of Cretaceous beds can be obtained at the
northern margin of Planinsko polje between Ivanje selo and Kališe.
At Ivanje selo Jurassic dolomites and light gray Jurassic limestones
with brachiopods, mussels of the species Lithiotis problematica Gümb.
and foraminifera, occur. The bed of light gray limestone with corals
overlying them seems to belong to Titonian already.
The belt of crystalline dolomite with intercalations of gray limestone
succeeding in the west is considered by Kossmat (1905) to represent
the boundary between the Jurassic and Cretaceous formations. In thin
sections prepared from limestone intercalations in dolomite occuring at
the contact between the Jurassic and Cretaceous formations. D. K e r č -
mar has found fragments of the alga Clypeina jurassica Favre. This
alga indicates that the contact belt belongs still to the Jurassic, that is,
to the Upper Malmian. (D. K e r č m a r, Report on Geological Mapping
of the Territory between Cerknica, Rakek and Borovnica, Ljubljana,
1959; Funds of the Geological Survey, Ljubljana).
The same alga has been found by Kochanskv-Devidé also
in the limestone of Snežnik which is, like the limestone intercalated in
the dolomite of Planina, considered to belong to the Titonian.
In the light of the above considerations concerning the age of the
dolomite contact, the lower boundary of the Cretaceous formations north
of Planinsko polje can be determined with fair accuracy.
• Thus the contact dolomite north of Planina cannot be compared with
the lower dolomite belt accompanying the Requienia limestone of the
Trst-Komen plain.
Fragments of Requieniae have been found in the limestone above the
»contact dolomite« at the railroad station Planina, along the road
Laze—Ivanje selo, and in the forest between the former two points. It is
interesting to note that besides Requieniae the Caprinae fragments have
been also found in the discussed Lower Cretaceous formations.
The Upper Cretaceous formations are similar to those on Snežnik
and Nanos. The Lower Cretaceous beds are succeeded by the gray Ceno-
manian limestone which is poor in fossils and which terminates in the
transitional Turonian-Cenomanian horizon containing Chondrodonta
joannae Choff., Neithea and Caprinidae. Since in the forest of Planinsko
polje only few cuts have been encountered it has been impossible to
trace all Upper Cretaceous horizons; the Senonian Hippurites horizon
has not been found whereas it was easy to trace the Turonian Radiolites
breccia. Along the new forest road running in the region of Smrečnica
across the belt of the Upper Senonian Radiolites limestone, the following
species have been collected and determined: Praeradiolites sp. Douvillé,
132
P. leymeriei (Bayle) Toucas, P. cylindraceus (Des Moulins) Toucas and
Radiolites galloprovinciali s var. lamarcki (Math.) Toucas. All these are
leading speciee for the Upper Senonian.
The flysch beds at Kališe rest partly on these youngest Cretaceous
beds and partly on the white limestone of the Senonian. In Kossmat's
map of Ajdovščina—Postojna they are recorded as belonging to Eocene
beds. No fossils have been found in them.
The same horizons as encountered east of Smrečnica extend in the
direction of Logatec. At Logatec the Requienia limestone was already
noted by Kossmat (1905, page 37) who considered it Lower Cre-
taceous in age.
The dark gray Requienia limestone at Logatec alternates with beds
of dark gray bituminous sandy dolomite. Similar beds occur again
between Hotedrščica and the forest called Nadrt. Here the Requienia
and Cenomanian limestones and dolomites are overlain by gray Turonian
Radiolites limestone (the main Radiolites limestone). Still farther west
the Turonian Radiolites limestone is covered by white and pink por-
celaneous limestone containing Radiolites and by a layer of yellow-red
oolitic beauxite. Still higher, near the Eocene flysch basin extending
between Trnovski gozd and Nanos from Ajdovščina past Col to Lorn,
a bed has been found abounding with mussels similar to small Exogyrae
with smooth shells, some of which, however, belong to Ostreae. A com-
parison of these shells with those occurring in the breccias at St. Anthony
near Tomaj on the Trst-Komen plain, shows that the respective species
are absolutely identical. Also the breccia itself is strikingly similar to
that at St. Anthony. This is the horizon whose existance was already
reported by Stäche (1889, page 35, 2nd paragraph).
At the southern margin of Planinsko polje the sequence of the
Cretaceous beds is the same as at the northern margin. Along the road
from Planina to Postojnska vrata the gray limestone with dark bitu-
minous crystalline dolomite is overlain by white limestone containing
fossil remains of Chondrodonta joannae Choff., Neithea sp. and of
Caprinidae of the species Neocaprina gigantea n. gen., n. sp., and of
the genera Caprina sp. and Plagioptychus sp. Here again the equivalent
of the Repen coastal formations resting on the Cenomanian and Lower
Cretaceous limestones and dolomites, is involved.
Southeast the transitional Turonian-Cenomanian as well as older
horizons continue as far as Javorniki where the same Caprinidae and
Hondrodontidae fauna has been found to abound. On Javorniki also the
species Neocaprina gigantea n. sp. has been collected.
In the light gray Lower Cretaceous limestone of Javorniki, sections
of Requieniae and Orbitolinae have been found. This limestone extends
as far as Zadnji Kraj on the Lake of Cerknica where they are underlain
as those on Snežnik by brecciated Lower Cretaceous dolomite.
The Turonian Radiolites limestone extends as has been already
pointed out from Planina past Postojna toward Pivka.
133
The above considerations seem to furnish sufficient evidence that
the development of the Cretaceous beds was uniform all over the terri-
tory extending from the western part of the Trst-Komen plain and
Čičarija to Planinsko polje and Cerkniško polje.
5. The Region of Kočevje
After having verified the findings of Protzen and U r š i č who
have previously explored these Cretaceous formations, the author has
come to the conclusion that the Cretaceous formations of Kočevje might
be compared with the Cretaceous beds of the Trst-Komen plain.
The region of Kočevje represents a syncline with a Tertiary coal
bearing basin in the centre of it. Gray limestone rests under the
Tertiary beds which at the first quarry ait the road leading from Salka
vas to Željne, abound in Radiolites sections and shells of the genus
Exogyra. These forms, however, are somewhat different from those
found at St. Anthony near Tomaj and at Nadrt on Hrušica. The forms
occurring at Kočevje are considerably larger. The species Exogyra cf.
overwegi v. Buch (Figs 1 and 2) and Exogyra cf. decussata Goldf. have
been determined among them.
The Senonian limestone rests on gray Foraminifera limestone
belonging to the Turonian stage. Here and there the Turonian limestone
bear sections of Radiolites yet true reef formations could nowhere be
found. Dark calcareous shale with flint which usually accompanies or
replaces reef formation, is frequently encountered in the region of
Kočevje.
The Foraminifera and shaly limestons of the Turonian stage are
underlain by white limestones with mussels Chondrodonta joannae
Choff. and Neithea sp., whose petrographical features as well as fauna
correspond with those of the known Turonian-Cenomanian transitional
horizon (the equivalent of the Repen coastal formation). Still lower
follows the Cenomanian limestone with crystalline dolomite and then the
Lower Cretaceous Orbitolina and Requienia limestones with inter-
calations of crystalline dolomite. The Requienia limestone is best de-
veloped on Koblerski hrib.
The Jurassic beds on Mestni hrib and southeast from Kočevje do
not differ petrographically from the Lower Cretaceous beds, In them
sections of brachiopods frequently occur.
The Cretaceous formations of the region of Kočevje might be briefly
characterized as follows: although displaying considerably fewer reef
formations they do not differ essentially from the Cretaceous beds of the
Trst-Komen plain.
Though the author has not explored the Cretaceous formations of
the region between Cerkniško polje, Javorniki and Kočevje, he is in-
clined to believe that their development had been similar to that of
the Cretaceous formations typical for the Trst-Komen plain.
134
VI. Orogenetic and epirogenetic phases of the Cretaceous
The dolomite breccias of the Lower Cretaceous occurring in the
region of Ćićarija point to certain epirogenetic movements at that time.
The relatively thin Lower Cretaceous beds whose thickness can be
estimated at Planina (1500 m) where they rest on Jurassic beds, seem to
indicate that during the Lower Cretaceous sedimentation was discon-
tinuous consequently numerous limestone and especially dolomite breccias
were formed. Throughout the Lower Cretaceous the sea was relatively
shallow. The Urgonian facies might have been developed in this region,
if there have not been so numerous interruptions.
During the Upper Cretaceous no orogenic movements took place in
the area of Southern Primorska and Notranjska. The numerous reef for-
mations being formed on the submarine shelf along the coast (R a -
kovec, 1951, page 16) point to a continuous and relatively uniform
subsidence of the bottom of the sea which began during the Upper
Cenomanian and lasted till the later Upper Senonian. Reef formations of
this age occur in all horizons save the Turonian Foraminifera limestone
(Horizon No. 9).
Since all these beds which were deposited simultaneously with the
development of reef formations, are concordant, no folding could have
taken place during that time.
The numerous oolitic beauxite formations in the Upper Senonian
limestone indicate that the sea must have regressed from this area as
late as in the Upper Senonian. This layer is extremely thin and the
regression must last only for a very short time. It is possible that the
bottom was not even lifted above the sea level but remained covered by
a shallow shelf-sea in which oolitic beauxites were formed.
Subsequently within a very short period the sea repeatedly trans-
graded and than regressed again. During the shallow or partly even con-
tinent periods fresh water or brackish limestone was deposited, during
the deeper sea intervals limestones with Chamidae mussels of the genus
Gyropleura, and Foraminiferae. It was the period during which the
Lower Foraminifera and Lower Kozina limestones all of them Cretaceous
in age, were deposited.
In Istra the situation is somewhat different. In Ćićarija no marine
beds containing the genus Gyropleura are found. At Raša and near
Sečovlje the breccias occur in hanging wall of the Senonian beds pointing
to a regression of the sea. Incidentally, Š i k i ć reports that at several
places in Istra the folding of the Cretaceous beds is different from that
of the overlying Tertiary beds or in other words he established an angular
discordance between the Cretaceous and the Tertiary beds.
In Southern Primorska and Notranjska the earliest more prominent
folds and overthrusts date from the time after the deposition of the
Eocene flysch.
Thus the anticline of Trst and the overturned anticline of Ćićarija
with imbricated structure on the southwest flank, the synclines of Reka
135
Stratification of Cretaceous Beds of Southern
136
Primorska (Slovene Littoral) and Notranjska
137
and Vipava, the overthrust of Nanos and Hrušica as well as the "horst
of Snežnik, were formed.
Hence in the Cretaceous formations of Southern Primorska and
Notranjska no traces of the Subhercynian and Laramian are found.
There are traces only of Pyrenean and possibly later foldings. Throughout
the Upper Cretaceous only the effect of quiet epirogenetic uplifts and
subsidences can be observed. Traces of folding that came into existance
during the Upper Cretaceous or during the transition of the Cretaceous
into the Tertiary are still preserved in Istra.
VII. Conclusions
The Cretaceous of Southern Primorska and Notranjska is of the
same type as that of the Trst-Komen plain.
This type is characterized by reef formations built by Rudistae:
Requieniae, Radiolites, Hippurites, Caprinidae, and Gyropleura. During
each different epoch one or the other of the groups referred io above was
predominant; thus during the Lower Cretaceous Requieniae, Gyropleurae
and Caprinidae, during the Lower Turonian Caprinidae and Gyropleurae,
during the Middle and Upper Turonian Radiolites, during the Lower
Senonian Hippurites and Caprinidae, during the Upper Senonian Ra-
diolites again and during two rather short periods of time at the close of
the Cretaceous Gyropleura with which the Rudistae died out in the area
discussed. In the Cenomanian only few reef formations had developed. It is
interesting to note that the primitive Rudistae of the genus Gyropleura
subsisted throughout the Cretaceous and survived the highly specialized
Radiolites and Hippurites. Owing to the low degree of specialization
these Rudistae survived even during the first period of fresh water and
lagoon formations till the last Cretaceous marine transgression.
The reef formations is accompanied by shaly limestone with flint
deposited between the reefs. This is Komen shale. The reef formation
not differing one from another neither petrographically nor faunistically
occur all over Southern Primorska and Notranjska, that is, on the
Trst-Komen plain, in Čičarija, on Notranjski Snežnik, Nanos, Hrušica
and Logaška planota. Similar formations are found also in the region
of Kočevje.
There is, however, a difference between Southern Primorska on one
hand, and Notranjska and the region of Kočevje on the other, in that
in the latter two the reef formations are scarcer. Yet whatever the time
at which reefs were formed they were similar to those occurring on the
Trst-Komen plain.
In Southern Primorska a somewhat greater continental area along
which reefs were formed must have existed during the Cretaceous. This
was in all probability the foot of the Julian Alps (Rakovec, 1951,
page 16). Notranjska and the region of Kočevje having been farther
from this margin of continent therefore the reef formation is not so
extensive there.
138
In reviewing the individual most striking horizons the transitional
Turonian-Cenomanian horizon (Horizon 7) must be referred the first.
The characteristic features of this horizon are both the white, sometimes
somehow platy limestone and breccia and the abundant and typical
fauna. It bears frequently mussels of the species Chondrodonta joannae
Choff. which also abounds along the whole Adriatic littoral. On the
Trst-Komen plain the horizon comprises the Repen coastal formations
the stone of which is highly appreciated by stonecutters. The reef facies
of the transitional Turonian-Cenomanian horizon extends all over
Southern Primorska, Notranjska and the region of Kočevje which is an
evidence that all this area was coastal territory. The fauna of this
horizon might be compared with that occuring at Col dei Schiosi.
The Senonian and Turonian Hippurites horizon is another striking
feature of the Cretaceous of Primorska. Southern Primorska is the
region in which the migration of Hippurites from Furlanija over the
Trst-Komen plain and farther eastwards during the Turonian and Se-
nonian can be best scanned. In the Turonian they spread all over
Furlanija and the western part of the Trst-Komen plain, in the Senonian
they disapeared from Furlanija and expanded throughout the Trst-Komen
plain to those regions also where they were missing in the Turonian,
that is on Snežnik (Sembijska planota) and on Nanos. Protzen and
U r š i č report them even in Senonian beds of the region of Kočevje.
Rather characteristic is the horizon bearing smooth shelled Ostreae
and Exogyrae found at Tomaj and on Hrušica. It belongs to the Upper
Senonian. Though on many places this horizon is missing it seems to
represent a distinct development of the Cretaceous of Primorska and
Notranjska, for the horizon with Exogyrae occurs also in the Upper
Senonian beds of the region of Kočevje where, however, it contains
species different from those found on the Karst and on Hrušica.
Extremely noteworthy is the marine horizon bearing the genus
Gyropleura occurring in the Danian stage. Up to date this horizon has
been considered to belong to the Lower Kozina beds and consequently
to the Tertiary formation. Similar beds, however, are missing in Istra
where neither the two genera Stomatopsis and Cosinia occuring elsewhere
in Slovenia in fresh water beds resting immediately under the marine
beds with Gyropleura, nor the genus Gyropleura itself, are found.
The Requienia limestone with dolomite shows certain features of
the Urgonian facies characterized by two Requienia horizons alternating
with Orbitolina limestone. They, however, contain too little determinable
fauna to permit any definite conclusion.
The dolomite encountered primarily in the Lower Cretaceous beds
and occasionally in the form of thin intercalations in the Upper Creta-
ceous beds, bears at first sight a strong resemblance to sandstone. This,
however, is coarse crystalline dolomite indeed — sometimes dolomitized
limestone — whose loosely cemented crystals are 0.1 mm in diameter.
Finally the following should be added to the question ol the colum-
nar section. If the thichnesses of all beds in a single section are added,
139
a rather high figure is obtained. Thus the thickness of the Cretaceous
beds on the Trst-Komen plain would be at least 3900 m. Since no Jurassic
beds have been encountered, the thickness of the Cretaceous beds is
probably even greater — in Southern Primorska at least 4000 m.
In Notranjska the Cretaceous beds are thinner, especially those
which are Lower Cretaceous in age at several places. The latter are
developed in the form of dolomite transgression breccias showing that
between the Jurassic and the Cretaceous the region must for a time
belong to continent. In Notranjska the thickness of the Cretaceous beds
amounts from 2500 to 3000 m.
Of all the stages occurring in the region discussed the most extended
is that of the Turonian with which, however, the Lower Cretaceous
is successfully competing. Then the Cenomanian and Senonian stages
are following.
1.	The upper boundary of the Cretaceous beds the author shifted to
the Middle Kozina limestone. The fresh water beds with Stomatopsis and
Cosinia as well as the marine Gyropleura beds belong to the Cretaceous.
The Lower Foraminifera limestone underlying the Kozina limestone
belong to the Cretaceous naturally too.
2.	The up to date view that all the Requienia limestone and only
part of the Komen shale are Lower Cretaceous in age, has been con-
firmed. The Komen shale represents a special facies of the Cretaceous
beds in Slovensko Primorje and Notranjska. They might also belong to
the Cenomanian and the Turonian stages of the Upper Cretaceous.
3.	It has been found that all over the area discussed the individual
horizons developed similarly both in Notranjska and Southern Primorska,
are comparable. This type of development is called the Trst-Komen
plain type.
4.	The stratigraphical classification of Cretaceous beds has led to
the conclusion that during the Cretaceous no folding but only epiro-
genetic uplifts and subsidences occurred in Southern Primorska and
Notranjska. The epirogenetic movements were especially intensive at the
start of Lower as well as at the close of Upper Cretaceous. Feeble folding
we can trace in the Upper Cretaceous of Istra only. Strong folding started
in Southern Primorska and Notranjska Regions after the deposition of
Eocene flysch only.
LITERATURA
Alessandri, G., 1898 (1899), Fossili cretacei della Lombardia. Pa-
laeontographia Italica, 4, p. 169—202.
Ambrosi, d', C., 1955, Note illustrative della Carta geologica delle tre
Venezie, foglio «Trieste». Padova.
B e š i ć, Z., 1959, Geološki vodič kroz narodnu republiku Crnu Goru,
Titograd.
Boehm, G., 1885, Über südalpine Kreideablagerungen. Zeitschr. Deutsch.
Geol. Ges., 27, p. 544.
140
B o e h m, G., 1887, Das Alter der Kalke del Col dei Schiosi. Zeitschr.
Deutsch. Geol. Ges., 39, p. 203.
B o e h m , G., 1892, Ein Beitrag zur Kenntnis der Kreide in den Venetianer
Alpen. Berichten der Naturforschenden Ges. zu Freiburg, I. B, 6, Heft 4, Tab.
VI—IX.
B o e h m , G., 1895, Beitrage zur Kenntnis der Kreide in den Südalpen. I.
Die Schiosi- und Calloneghe-Fauna. Palaeontographica 41, p. 80.
B o e h m, G., 1897, Beitrag zur Gliederung der Kreide in den Venetianer
Alpen. Zeitschr. Deutsch. Geol. Ges., 49, p. 160—181.
Bukowski G., 1927, Geologische Detailkarte des Gebirges um Budua
in Süddalmatien. Verhandl. d. geol. Bundesanstalt. 77, Wien.
Chubb, L. J., 1956, The Cretaceous succesion in Jamaica Geol. Mag.,
vol. 92, p. 177—195.
Chubb, L. J., 1956, Some rarer Rudists from Jamaica. Palaeontographica
americana, vol. IV, March 13, 1956.
Dainelli, G., 1901, Appunti geologici sulla parte meridionale del Capo
di Leuca. Bull. Soc. geol. ital., 20.
Dainelli, G., 1905, Vaccinites (Pironaea) polystylus nel cretaceo del
Capo di Leuca. Bull. Soc. geol. ital., 26.
D a r t e v e 11 e , E., Freneix, S., 1957, Molusques fossiles du Crétacé de la
Coté occidentale d'Afrique du Cameroun à l'Angola. II. Lamellibranches,
Tervuren.
Diener, C., 1903, Bau und Bild der Ostalpen und des Karstgebietes.
Wien—Leipzig.
Douvillé, H., 1887. Sur quelques formes peu connues de la famille des
Chamidés. Bull. Soc. géol. d. Fr., (3), 15, p. 756.
Douvillé, H., 1888, Études sur les Caprines, Bull. Soc. géol. Fr., (3),
16, p. 699.
Douvillé, H., 1891, Sur les formes peu connues de la famille des
Chamidés. Bull. Soc. géol. Fr., (3), 19.
Douvillé, H., 1891—1897, Études sur les rudistes révision des princi-
pales espèces d'Hippurites, Mém. Soc. géol. d. Fr., Paléontologie No. 6, Paris.
Douvillé, H., 1895, Études sur les rudistes. Mém. de la Soc. g. d. Fr.,
No. 6, Paris.
Douvillé, H., 1902, Classification des Radiolites. Bull. Soc. géol. d. Fr.,
(4), 2, p. 461—477.
Douvillé, H., 1904, Sur les Biradiolites primitifs. Bull. Soc. géol. d. Fr.,
(4), 4, p. 174—175.
Douvillé, H., 1904, Sur quelques rudistes a Caneaux. Mém. Soc. géol.
d. Fr., (4), 4, p. 519—538.
Douvillé, H., 1908, Sur la classification des Radiolitidés. Mém. Soc.
géol. d. Fr., (4), 8, p. 308—320.
Douvillé, H., 1909, Sur le genre Eoradiolites.
Douvillé, H., 1924, Nouveaux rudistes du crétacé de Cuba (extrait.)
Bull. d. la Soc. géol. d. Fr., 4, t. XXVII, p. 49—56.
Felix, 1891, Versteinerungen aus der mexikanischen Jura und Kreide
Formation. Paleontographica, Bd. 37, Stuttgart.
Felix, 1908, Studien über die Schichten der oberen Kreideformation in
der Alpen und den Mediterranengebieten, II. Teil. Die Kreideschichten bei
Gösau. Paleontographica, Bd. 54, Stuttgart.
Futterer, K., 1892, Die oberen Kreidebüdungen der Umgebung des
Lago di Santa Croce in den Venetianer Alpen. Paleontogr. Abh., 6, Stuttgart,
Futterer, K., 1893, Über Hippuriten von Nabresina, Zeitschr. d. Geol.
Ges., p. 477, tab. XXII, XXIII.
Futterer, K., 1893, Die Gliederung der oberen Kreide in Friaul.
Sitzungsb. Accad. Wiss. Berlin, 40, p. 847.
Germovšek, C., 1953, Zgornjekredni klastični sedimenti na Kočevskem
in v bližnji okolici. Geologija, 1, p. 120, Ljubljana.
141
Gorjanović-Kramberger, D., 1895, Fosilne ribe Komena, Mrzleka,
Hvara i M. Libanona. Jugosl. akad. znanosti i umjetnosti, 16, Zagreb.
G r u b i ć , A., 1957, Hondrodonte iz Crne Gore i slojevi sa Chondrodonta
joannae Choff. Vesnik Zavoda za geol. i geof. istr. n. r. Srbije, 13, p. 241,
Beograd.
H a m r 1 a , M., 1953, Prispevek h geologiji produktivnega senona na pod-
ročju Grdeličke klisure v Južni Srbiji. Geologija, 1, p. 243, Ljubljana.
Hauer, F., 1868, Geologische Übersichtskarte der österreichischen Mo-
narchie, Blatt X. Dalmatien. Jb. geol. R. A., Wien.
H i 1 b e r, V., 1902, Fossilien der Kainacher Gösau. Jb. d. Geol. R. A.,
p. 277, Wien.
Hi Iber, V., 1901, Pironaea slavonica n. sp. Jb. d. Geol. R. A., 51, p. 169,
Wien.
Klinghardt, F., 1921, Die Rudisten. Teil I: Neue Rudistenfauna aus
dem Maastrichtien von Maniago (Friaul) nebst stratigrafischen Anhang. Arch,
f. Biontologie, 5, zv. 1, I. del.
Klinghardt, F., 1922, Vergleichende Anatomie der Rudisten, Chamen,
Ostreen. Selbstverlag, Berlin.
Klinghardt, F., 1930, Die Rudisten. Teil 3: Biologie und Beobachtun-
gen an anderen Muscheln. Selbstverlag, Berlin.
Klinghardt, F., 1921—31, Die Rudisten. Teil 4, Atlas. Selbstverlag,
Berlin.
Kossmat, F., 1897, Über die geologischen Verhältnisse der Umgebung
von Adelsberg und Planina. Verh. Gegl. R. A., p. 78, Wien.
Kossmat, F., 1900, Das Gebirge zwischen Idria und Tribuša. Verh. Geol.
R. A., p. 65, Wien.
Kossmat, F., 1905, Erläuterungen zur geologischen Karte Haidenschaft
und Adelsberg, Wien.
Kossmat, F., 1906, Das Gebiet zwischen dem Karst und dem Zuge der
Julischen Alpen. Jb. Geol. R. A., 56, p. 259, Wien.
Kossmat, F., 1908, Beobachtungen über den Gebirgsbau des mittleren
Isonzogebietes. Verh. Geol. R. A., p. 69, Wien.
Kossmat, F., 1909, Der küstenländische Hochkarst und seine tektoni-
sche Stellung. Verh. Geol. R. A., p. 85, Wien.
Kossmat, F., 1910, Erläuterungen zur geologischen Karte Bischoflack
und Idria, Wien.
Kossmat, F., 1913, Die adriatische Umrandung in der alpinen Falten-
region. Mitt. Geol. Ges. Wien, 6, p. 61.
Kühn, O., 1932, Fossilium catalogus, I. Ammalia, Fase. 54, Rudistae,
Berlin.
Kühn, O., 1933, Rudistenfauna und Kreideentwicklung in Anatolien.
Neues Jb. f. Min., Geol., Beil-Bd. 70, p. 227—250, tab. 9, 10, Stuttgart.
Kühn, O., 1935, Die Gattung Pironaea Menegh. Cb. f. Min., Geol., Pal.,
p. 353—368, Stuttgart.
Kühn, O., 1937, Morphologisch-anatomische Untersuchungen an Rudisten.
I.	Die Siphonen der Hippuriten. Zentralblatt, f. Min., Geol., Pal., Stuttgart.
Kühn, O., 1937, Rudistenfauna und Oberkreideentwicklung in Iran und
Arabien. Neues Jb., Beil-Bd., 78, B, p. 268—284, Stuttgart.
Kühn, O., 1941, Morphologisch-anatomiche Untersuchungen an Rudisten.
II.	Die Symetrieverhältnisse der Rudisten. Zentralblatt f. Min., Geol., Pal.,
Abt. A, Nr. 12, p. 362—371,
Kühn, O., 1942, Stratigraphie und Paläographie der Rudisten. III. Rudi-
stenfauna und Kreideentwicklung in den Westkarpathen. Neues Jb. f. Min.,
Geol., Pal., Beil-Bd., 86, B, p. 450—480, Stuttgart.
Kühn, O., 1944, Über Rudisten aus Sizilien, Lybien und Syrien. Neues
Jb. f. Min., Geol., Pal., B. p. 23—29, Stuttgart.
Kühn, O.. 1948, Rudisten aus Griechenland. Neues Jb. f. Min., Geol., Pal.,
Beil-Bd. 89, B, p. 167—194, Stuttgart.
142
Kühn, O., 1949, Stratigraphie und Paläogeographie der Rudisten. V. Die
borealen Rudistenfaunen. Neues Jb. f. Min., Geol., Pal., Bd. 90, B, p. 267—316,
Stuttgart.
Kühn, O., 1951, Novi rudist iz istočne Bosne. Anali Balk, poluostrva,
knj. XIX, p. 103, Beograd.
K u t a s s y, A., 1934, Pachyodonta mesozoica. Fossilium catalogus I. Pars
68, Berlin.
Martelli, A., 1908, Studio geologico sul Montenegro sudorientale e lito-
raneo. Mem. della. R. Accad. dei Lincei, ser. V, vol. VI, fase. XVII, Roma.
Milovanović, B., 1932, Prilog za poznavanje rudista u Srbiji. Geol.
anali Balk, poluostrva, X, 1, p. 20—73, Beograd.
Milovanović, B., 1933, Paleobiološki i biostratigrafski problemi ru-
dista. Razprave Geol. inst. Kralj. Jugosl. II., Beograd.
Milovanović, B., 1934, Rudistna fauna Jugoslavije, I., Istočna Srbija,
Zapadna Srbija, Stara Raška. Geol. anal. Balk, poluostrva, XII, 1, p. 178—254,
Beograd.
Milovanović, B., 1934, Rezultati novih ispitivanja roda Pironaea Me-
neghini. Vesnik Geol. instituta, III, 2, Beograd.
Milovanović, B., 1935, Rudistna fauna Jugoslavije, II, Vrbovački sprud.
Geol. anali, XII, 2, p. 275—301, Beograd.
Milovanović, B., 1935, Contribution à la connaissance de la structure
de la couche externe des rudistes. Vesnik Geol. inst. IV, p. 223—259, Beograd.
Milovanović, B., 1937, La structure et la function des piliers des
Hippuritidés. Ann. géol. pén. Balcanique, vol. 15, p. 256—267, Beograd.
Milovanović, B., 1937, Gornji senon kot Ivanjice u zapadnoj Srbiji.
Geol., anali XIII, p. 32^0, Beograd.
Milovanović, B., 1937, O cenomanu u zapadnoj Srbiji. Geol. anali,
XIII, p. 292—293, Beograd.
Milovanović, B., 1937, Plagioptychus aguiloni d'Orb. iz gornjeg kam-
panij ena Vrbovca. Geol. anali XV, p. 440—441, Beograd.
Milovanović, B., 1938, Građa i funkcija stubića hipuritida. Geol.
anali, XV, p. 227—255, Beograd.
Milovanović, B., 1939, Uporedna anatomija i filogenetski odnosi la-
peirouseiina. Zap. Srp. geol, društvo za 1937, p. 32—33, Beograd.
Milovanović, B., 1939, O građi sifonalne cone roda Medeela paronai.
Geol. anali, XVI, p. 77—88, Beograd.
Milovanović, B., 1939, Prilog za poznavanje gomjekredne faune
Vrbovca. Geol. anali, XVI, p. 115—116, Beograd.
Milovanović, B., 1940, Orbitoidi Srbije. Zap. Srp. geol. društva za
1939, Beograd.
Milovanović, B., 1940, Novi rudisti Jugoslavije, Zap. Srp. geol. društva
za 1939, Beograd.
Milovanović, B., 1953-1954, Evolucija i stratigrafija rudista (prvi deo).
Zbornik radova Geološkog i rudarskog fakulteta, Beograd.
Milovanović, B., 1953-54, Evolucija i stratigrafija rudista. 1st. Srbija,
Zap. Srbija, Stara Raška. Geol. anali Balk. Pol. 12, Beograd.
Milovanović, B., 1957, Sifonalna zona rudista. Vesnik Zavoda za geol.
i geof. istr. n. rep. Srbije, knj. XIII, p. 115, Beograd.
Milovanović, B., 1957, O jednoj crnogorskoj formi roda Pironaea
meneghini. Vesnik Zavoda za geol. i geof. istr. n. rep. Srbije, knj. XIII, p. 165,
Beograd.
Montagne, D., G., 1938, Einige Rudisten und Nerineen aus Mittel-
dalmatien. Proc. K. Nederl. Akad. Wetensch., 41, p. 979—986. Amsterdam.
Müller, A., H., 1958, Lehrbuch der Paläozoologie Invertebraten. Band II,
Teil I, Protozoa-Mollusca. Jena.
Munier-Chalmas, 1882, I., II. Études critiques sur les Rudistes. Bull,
de la Soc. géol. d. Fr., 3, tab. X., p. 472.
Nedela-Devidé, D., 1954, Nalazi globotrunkana u Medvednici, Zrinj-
skoj gori, Boki Kotorskoj i okolini Budve. Geol. vjesnik, knj. V—VII, Zagreb.
143
Parona, C., F., 1908, Notizie sulla fauna a rudiste della Pietra di Subiaco
nella valle dell-aniene (pri Rimu). Boll. Soc. geol. It. XXVII, Roma.
Parona, C., F., 1911, Le rudiste del Senoniano di Ruda sulla costa
meridionale dell'isola di Lissa. R. Acc. Sc., Torino.
Parona, C., F., 1911, Sulla presenza del tumniano nel Monte Cónero
presso Ancona. Boll. d. Soc. geol. It. XXX, Roma.
Parona, C., F., 1912, Rudiste delle »Scaglia« Veneta. R. Acc. Sc., Torino.
Parona, C., F., 1923, Memorie per servire alla descrizione della carta
geologica d'Italia. Fauna del neocretacico della Tripolitania, molluschi, parte II,
Lamellibranchiati, Roma.
Parona, C.. F., 1923, Osservazioni sopra alcune specie della fauna a
Rudiste dell Colle di Medea (Friuli). Atti R. Accad. Sci., Torino, voi. 59,
p. 143—152.
Parona, C., F., 1926, Ricerche sulle Rudistae e su altri fossili del Cre-
taceo superiore del Carso Goriziano e dell'Istria. Mem. ist. geol. Padova, voi. 7,
p. 1—56.
Parona, C., F., 1932, Fauna cretacica di Aurisina. Giornale di geologia,
7, p. 1—16, Bologna.
P a š i ć , M., 1957, Biostratigrafski odnosi i tektonika gornje krede okoline
Kosjerića. Pos. izdanje geol. inst. »-Jovan Žujović«, Beograd.
Pejović, D., 1949, Novo nalazište Pironea polystyla var. slavonica (Hil-
ber) Kühn i Pironea polystyla (Pirona) Meneghini u hipuritskom sprudu Sugu-
ljan potoka u Istočnoj Srbiji. Geol. anali Balk, poluostrva, XVII, Beograd.
Pejović, D., 1951, Još jedan prilog za poznavanje rudista. u Istočnoj
Srbiji — rudisti iz okoline sela Dobrog Polja. Zbornik radova Geol. inšt. XVI,
knj. 2, Beograd.
Pejović, D., 1951, Nekoliko rudista iz senonskih naslaga okoline Pirota.
Zbornik radova Geol. inst. XVI, knj. 2, Beograd.
Pejović, D., 1957, Geološki i tektonski odnosi šire okoline Poćute. Pos.
izdanje Geol, inst. »Jovan Žujović-«, Beograd.
Petkovi ć, V. K., 1925, Istorijska geologija-stratigrafija, Beograd.
Petković, K, 1931, Prilog za poznavanje senona u Srbiji; stratigrafski
i tektonski odnosi senonskih slojeva u Grdeličkoj klisuri. Vesnik Geol. inst.
Jugosl., Beograd.
Petković, K., 1937, O stratigrafskom položaju ugljenih slojeva gomje
krede u Istočnoj Srbiji. Prirodoslovne razprave, Ljubljana.
Petković, K., 1938, Slojevi gornje krede između Nišave i planinskog
venca Grebena i Vlaške u jugoistočnoj Srbiji. Geol. anali XV, Beograd.
Pirona, 1868, Le ippuritidi del Colle di Medea nel Friuli. Mem. 1st.
Veneto di Se. 14, Padua 1869.
P i v e t e a u , J., 1952, Traite de paléontologie. Tome II.
PI en i čar, M., 1955, Ooolitni boksiti v kredi na Primorskem. Geologija,
3, p. 198, Ljubljana.
Plen i čar, M., 1955, Nahajališče kredne favne jugozahodno od Jelšan
pri Ilirski Bistrici. Geologija 3, p. 204, Ljubljana.
Pleničar, M., 1958, Poročilo o globokomorskem razvoju krednih plasti
pri Kostanjevici. Geologija 4, p. 152, Ljubljana.
Polšak, A., 1958, Sur les rapports géologiques des lacs de Plitvice en
Croatie, Bull, scient. Cons. Acad. R. P. F. Yougosl., T. 3, No. 3, Zagreb.
Polšak, A., 1958, Recherches géologiques des couches crétacées supérieu-
res du sud de l'Istrie, Bull, scient. Cons. Acad. R. P. F. Yougosl., Lettres, T. 4.
No. 1, Zagreb.
Polšak, A., 1959, Rudisti i neki drugi fosili okolice Vrpolja i Perkovića
u Dalmaciji, Geološki vjesnik Zavoda za geol. istr. N. R. Hrvatske, sv. XII, za
godinu 1958; Zagreb 1959.
Protzen, F., 1932, Das Tertiärbecken von Gottsche in Unterkrain und
seine morphologische Bedeutung. Vesnik Geol. zavoda kralj. Jug., knj. I, zv. 2,
Beograd.
144
R a d o i č i ć , R., 1957, Slojevi sa Cladoooropsis mirabilis Felix u oblasti
Zetske ravnice. Vesnik Zavoda za geol. i geof. istr. nar. rep. Srbije, knj. XIII,
p. 140, Beograd.
Rakovec, I., 1951, K paleogeografiji Julijskih Alp. Geogr. Vestnik,
Ljubljana.
Ramovš, A., 1958, Starost »krških skladov« v okolici Krškega. Geologija
4, p. 149, Ljubljana.
Redlich, K., 1901, Über Kreideversteinerungen aus der Umgebung von
Görz und Pinguente. Jb. d. Geol. R. A., p. 75, Wien 1902.
Sacco, F., 1923-1924, Nuovi cenni di fossili cretacei negli argilloschisii
dell'Appennino settentrionale. Atti d. R. Acad. d. Sci. d. Torino, Vol. LIX.
S a 1 o p e k , M., 1954, Prilozi poznavanju građe Labinskog i Pićanskog
basena Istre. Jugosl. akademija znanosti i umjetnosti, knj. 26, Zagreb.
S a 1 o p e k , M., 1954, Osnovne crte geologije Ćićarije i Učke. Jugosl. akad.
znanosti i umjetnosti, knj. 26, Zagreb.
Schubert, R., 1902, Über einige Bivalven des istrodalmatinischen Ru-
distenkalkes. I. Vola lapparenti Choff. und Chondrodonta joannae — munsoni.
Jb. d. Geol. R. A., p. 265, Wien.
Schubert, R., 1909, Geologischer Führer durch Dalmatien. Sammlung
geologischer Führer, 14, Berlin.
Schubert, R., 1912, Geologischer Führer durch die Nördliche Adria.
Sammlung geol. Führer, 17, Berlin.
Stäche, G., 1889, Die Liburnische Stufe und deren Grenzhorizonte.
Abhandlungen Geol. R. A., 13, Wien.
Stäche, G., 1891, Geologische Verhältnisse und Karte der Umgebung von
Triest. Verh. Geol. R. A., p. 71, Wien.
Stäche, G., 1905, Alte und neue Beobachtungen über die Gattung Bradya
Stäche. Verh. Geol. R. A., p. 100, Wien.
Stur, D., 1858, Das Isonzo-Thal von Flitsch abwärts bis Görz, die Umge-
bungen von Wippach, Adelsberg, Planina und Wochein. Jb. Geol. R. A., Wien.
S i k i ć , D., 1956, Nova nalazišta danijena u Dalmaciji. Geol. vjesnik 8-9,
Zagreb.
Tavani, G., 1949, Rudiste ed altri molluschi cretacei della Migiurtinia
(Africa Orientale). Palaeontographia italica, Vol. XL VI, p. 1—40, Pisa.
Toucas, A., 1903, Études sur la classification et l'évolution des hippuri-
tes. Soc. Géol. Fr., Paléontologie. Mem., 30, p. 1—128, Paris.
Toucas, A., 1907, Études sur la classification et l'évolution des Radioli-
tidés. Mém. Soc. Géol. Fr., Paléont., 14, Paris.
Toucas, A., 1908, Études sur la classification et l'évolution des RadioH-
tidés. Mém. Soc. Géol. d. Fr., Paléont., vol. 16, Paris.
Toucas, A., 1909, Études sur la classification et l'évolution des Radioliti-
dés. Soc. géol. Fr., Paléont., Mém. 36, p. 1—132, Paris.
Uršič, F., 1931, Krečnjak sa Chondrodonta joannae Choff. u blizini
Kočevja u Slovenačkoj. Geol. anali; knj. X, II. dio, Beograd.
Uršič, F., 1932, Stratigrafski pregled slojeva u okolini Kočevja u Drav-
skoj banovini. Vesnik Geol. zavoda kralj. Jug., knj. II, Beograd.
Voorwijk, G., H., 1938, Geologie und Paläontologie der Umgebung von
Omiš (Dalmatien). Utrecht.
Waagen, L., 1906, Die Virgation der istrischen Falten. Sitzungsber. Akad.
Wiss. CXV, p. 199, Wien.
W i n k 1 e r , A., 1920, Das mittlere Isonzogebiet. Jb. Geol. R. A., Wien.
Winkler, A., 1923, Über den Bau der östlichen Südalpen. Mitt. Geol.
Ges., 16, Wien.
Wiontzek, H., 1934, Rudisten aus der oberen Kreide des mittleren
Isonzogebietes. Paleontographica, 80, p. 1—40, Stuttgart.
Ž 1 e b n i k , L., 1958, Prispevek k stratigrafiji velikotrnskih skladov. Geo-
logija 4, p. 79, Ljubljana.
Geologija 6 — 10	145
GEOLOŠKE RAZMERE V OKOLICI KOLAŠINA V ZVEZI
S PROJEKTIRANIMI HIDROENERGETSKIMI OBJEKTI
NA TARI IN MORACl
Marko Breznik in Ljubo Žlebnik
Z geološko karto v prilogi
UVOD
Črna gora ima med vsemi republikami najugodnejše pogoje za izrabo
vodne energije, ki pa so jo doslej izkoriščali le v neznatni meri. Posebno
ugodne so razmere na reki Tari in Morači. Tara teče v svojem zgornjem
toku na nadmorski višini okrog 900 m in se približa pri Kolašinu reki
Morači na razdaljo 10 km. Morača teče na višini 230 m. Velika višinska
razlika obeh rek na kratki razdalji nudi izredno ugodne pogoje za zgra-
ditev hidrocentrale. Iz akumulacijskega bazena, ki bi nastal z zajezitvijo
Tare pri Kolašinu, bi odtekala voda po 9,2 km dolgem rovu do vodnega
zbiralnika in od tod po tlačnem rovu do strojnice. Padec bi bil 680 m,
srednji letni pretok pa 21 m3/sek.
V	okviru izdelave osnovne energetske rešitve Tare in Morače smo
leta 1954 pregledno geološko raziskali dolino Tare od izliva do Bakoviča
klisure in dolino Morače od izliva potoka Slatine do vasi Bioče pri Tito-
gradu. Razen tega smo geološko raziskali tudi ozemlje med Kolašinom in
dolino Zgornje Morače.
V	letu 1956 smo ponovno podrobno kartirali ozemlje med Kolašinom
in Zgornjo Moračo, predvsem zaradi tega, da bi pojasnili nekatere strati-
grafske in tektonske probleme, ki so ostali še nerešeni. To nam ni v celoti
uspelo, ker je območje, ki smo ga raziskali, premajhno. Ko bo geološko
raziskano vse obširno ozemlje med Bjelasico, Komovi in dolino reke
Morače, bomo dobili jasno stratigrafsko in tektonsko sliko.
Uspelo nam je dokazati, da peščenjaki in skrilavci v dolini Morače
med Slatino in vasjo Vočje, ter peščenjaki in skrilavci v dolini Pčinje ne
pripadajo paleozoiku, kamor so jih prištevali do sedaj, ampak zgornji
kredi. Sive ploščaste lapornate apnence v dolini Tare ter med spodnjim
tokom Pčinje in Zenjskim potokom smo uvrstili v zgornjo kredo, čeprav
tega nismo mogli s fosili dokazati. Vprašanje stratigrafske pripadnosti teh
skladov bo rešeno šele takrat, ko bo raziskano celotno območje med
zgornjim tokom Tare in Moračo.
146
V opisu stratigrafskih in tektonskih razmer smo se omejili predvsem
na ozemlje v okolici Kolašina. Geološke razmere v zgornjem toku Tare so
podrobneje opisane v inženirsko geološkem delu prispevka in sicer za
vsako pregrado posebej.
PREGLED DOSEDANJEGA DELA
Prve jasnejše geološke podatke o kartiranem ozemlju je podal
E. T i e t z e (1884), ki je leta 1881 prepotoval Crno goro. Vse ozemlje pod
apnenčevo ploščo Vuči j a je uvrstil v paleozoik. Omenja tudi prodornine,
ki zavzemajo precejšnji obseg. B a 1 d a c c i (1889), ki je nekoliko kasneje
geološko kartiral Crno goro, ni dognal nič novega.
Vinassa deRegny (1903) je uvrstil skrilavce in peščenjake pod
gorskim masivom Vučije v permokarbon oziroma permotriado. Na svoji
geološki karti je zarisal eruptiv ob izlivu Slatine v Moračo, vendar v pre-
tirano velikem obsegu.
C v i j i č (1899) je opredelil durmitorske skrilavce in peščenjake, ki
so razširjeni tudi na našem ozemlju, v kredni fliš.
Leta 1937 so kartirali na območju lista Kolašin geologi S i m i č,
Pavlo vic, Čubrilovič in Jovanović. Glinaste skrilavce, pe-
ščen jake in apnence v okolici Kolašina so uvrstili v mlajši paleozoik. La-
porne apnence in laporje v dolini Tare južno od Kolašina so označili kot
paleozojske, vendar niso izključili možnosti, da so mlajši. Peščenjake, la-
porje in glinaste skrilavce z vložki apnenca v območju zgornjega toka Tare
so uvrstili v kredni fliš.
Pro tic, Čubrilovič, Mikinčič in Jovanović (1940) so
uvrstili flišne sedimente južno od Sinjajevine v zgornjo kredo.
Na Mikinčićevi geološki karti Jugoslavije v merilu 1:500.000
(1953) poteka meja med paleozoikom in krednim flišem od Manastira
Moračkega do izliva potoka Žurena v Taro. Meja je v resnici veliko se-
verne je, kar smo ugotovili že pri prvem kartiranju (1954). Tudi B e š i -
će va geološka karta severozahodne Črne gore v merilu 1:200.000 (1953)
se ne ujema z resničnim stanjem na našem ozemlju.
B e š i ć (1933—1953) je doslej največ prispeval k razjasnitvi geoloških
razmer v Črni gori. Našega ozemlja ni podrobno raziskoval; kljub temu
je dokazal, da pripadajo masivni apnenci, ki sestavljajo gorski greben
Vučije in Gradište, srednji triadi. Mejo med paleozoikom in krednim fli-
šem v dolini Morače je potegnil nekoliko severneje kot Mikinčič,
ob izlivu reke Slatine v Moračo. Apnence, ki so vloženi med skrilavce
severno od Manastira Moračkega, je pravilno uvrstil v kredo, medtem ko
jih je imel Mikinčič za triadne. Skrilavce in peščenjake v dolini
Pčinje je uvrstil v paleozoik.
147
STRATIGRAFIJA
Permokarbon
Najstarejši skladi, ki so zastopani na našem ozemlju, spadajo v mlajši
paleozoik. Razširjeni so predvsem v dolini Tare okoli Kolašina, okoli pre-
laza Crkvine in na južnih pobočjih Vučija ter Gradišta. Zaradi tektonsko
zelo porušenega terena ni mogoče podati preglednega zaporedja plasti.
Najbolj so razširjeni črni glinasti skrilavci, črni trdi peščeni glinasti
skrilavci in temni kremenovi peščenjaki s sljudo. Peščenjaki so vloženi
med skrilavce v obliki leč in tankih, pa tudi debelih plasti. V zgornjem
delu permokarbonskih plasti prevladuje kremenov konglomerat. Sedi-
menti so podobni našim javorniškim skladom. Fosilnih ostankov je zelo
malo. V temnem apnencu, ki je ponekod vložen med skrilavci, se dobe
ostanki krinoidov, koral in redko fuzulinid.
Približno 1 km južno od Peja (kota 1359 m) leži na permokarbonskih
skrilavcih in peščenjakih svetel apnenec in dolomit, v katerem smo našli
številne psevdoschwagerine. Le-te dokazujejo, da so apnenci in dolomiti
spodnjepermske starosti. Skrilavci in peščenjaki, ki leže v talnini, so vse-
kakor starejši od spodnjega perma.
Posebnost v permokarbonskih skladih so eruptivi. Le-ti pripadajo
spilitu. Imajo obliko konkordantnih pol in leč, ki so vložene med skrilavci
in peščenjaki. Sledov kontaktne metamorfoze ni opaziti, iz česar sklepamo,
da so eruptivi enako stari kot kamenine, v katere so vključeni. Največ
eruptivov je v območju Zutega in Streličkega Krša v bližini Kolašina.
Triada
Spodnjetriadni skladi so razkriti samo na severnem in južnem po-
bočju Peja ter na južnem pobočju Vučija. Zastopan je temen, le redko
rjavkast plastovit apnenec z bogato favno. Zelo številni so polži Naticella
costata Münster, ki dokazujejo, da pripada apnenec zgornjemu wer-
fenu. Spodnji werfen ni razvit.
Srednja triada je razvita v dveh faciesih. V enem prevladujejo ma-
sivni apnenci, v drugem pa ploščasti apnenci z roženci. Drugi facies za-
vzema mnogo večje ozemlje kot prvi. Zastopan je na Peju, na grebenih
gorskih masivov Gradište in Vuči j e ter leži večinoma na zgornjewerfen-
skih apnencih. Njihovo srednjetriadno starost sta dokazala Bešič in Cu-
brilovič. Apnenci z roženci so razširjeni na levem bregu Tare pri Kola-
šinu, v največji meri pa vzhodno od Tare, že izven kartiranega ozemlja.
Podobni so sedimentom znane »dijabaz-rožnačke serije« v Srbiji. Leže
večinoma na krem eno vem porfiritu. Le-ta je močno razširjen v dolini
Tare pri Kolašinu in v dolini Morače ob izlivu Slatine, predvsem pa na
Bjelasici, vzhodno od doline reke Tare.
Zaradi lažjega pregleda bomo navedli zaporedje plasti v grapi Zenj-
skega potoka pri Kolašinu. V spodnjem delu so zastopani sivi plastoviti
apnenci in laporni skrilavci, ki leže konkordatno na tufih kremenovega
keratofirja. Na apnencih leže tankoplastoviti rdečkasti in zeleni roženci,
148
ki so pokriti s svetlosivimi, belimi in rožnatimi kristalastimi plastovitimi
apnenci z roženci. Više sledi debela serija ploščastih silificiranih apnencev
in temnih skrilavcev, katerih starost ni z gotovostjo določena.
Zelo podobne kamenine so razširjene na Bjelasici in na Ključu, kjer
leže prav tako na eruptivih. V rožnato obarvanem apnencu, ki je vložen
v silificiranih skrilavcih in brečastih apnencih z roženci, smo našli na
Troglavu v masivu Bjelasice bogato favno brahiopodov, ki še ni v celoti
obdelana. Zastopane so naslednje vrste: S pirig er a trigonella S eh lo th.,
Terebratula bukowskii B i 11 n e r, Aulacothyris turgidula B i 11 n e r.
Brahiopodi so značilni za srednji del anizične stopnje (rekoarski apnenci).
Zaradi tega domnevamo, da pripadajo ploščasti apnenci z roženci v dolini
Tare prav tako srednjemu anizu. Drug zaključek, ki sledi iz tega, je, da so
eruptivi starejši od srednjega aniza, kajti apnenci z roženci niso nikjer
predrti z eruptivi, niti ni opaziti kontaktne metamorfoze.
Kreda
Pretežni del zgornjekrednih skladov na našem ozemlju pripada flišu,
ki smo ga razdelili v spodnji in zgornji del. Vmes leže več kot 100 m
debeli skladi sivega brečastega apnenca. Pripominjamo, da velja ta raz-
delitev le za naše ozemlje. Za širše flišno območje pa verjetno ni primerna.
V	bazalnem delu spodnjih flišnih plasti prevladujejo temni laporni
apnenci in temni glinasti skrilavci z debelimi plastmi brečastega apnenca.
Više slede sivkasti glinasti in laporni skrilavci s tankimi in debelimi
plastmi sivega zrnatega in brečastega apnenca.
V	brečastem apnencu, ki je vložen med skrilavci južno od izliva Sla-
tine v Moračo, smo našli slabo ohranjene odlomke polža Nerinea in
ostanke radiolitov.
Skladi, ki pripadajo spodnjemu delu fliša, so razkriti predvsem na
levem bregu Morače in deloma tudi v dolini potoka Blace. Ob izlivu reke
Slatine leže neposredno na triadnem kremenovem keratofirju, ki po petro-
grafskem sestavu ustreza eruptivom na Bjelasici. Zaradi poznejšega ter-
malnega delovanja so skrilavci in apnenci v bližini eruptiva silificirani in
impregnirani z železnimi minerali. Med skrilavci smo ponekod opazili
v neposredni bližini eruptiva vložke tufskega peščenjaka. Odlomki rudi-
stov in polžev iz rodu Nerinea, ki smo jih našli v brečastem apnencu ob
izlivu Slatine, nesporno dokazujejo, da so sedimenti zgornjekredne starosti.
Na sedimentili spodnjega dela fliša leži siv brečast apnenec, ki prehaja
ponekod v apnen konglomerat. Apnenec se dviga v obliki strme stene nad
dolino Morače in se razprostira od reke Slatine pod Dubravico in pod
grebenom Imelo do vasi Seoce nad potokom Blaco, kjer ob prelomu izgine.
Fosili so v apnencu izredno redki. V dolini reke Slatine smo našli od-
lomke rudistov.
Na apnencu leže skladi zgornjega dela fliša. Sestavljeni so iz temnih
glinastih skrilavcev, kremenovih apnenih peščenjakov s sljudo in peščenih
skrilavcev. Poleg peščenjakov so razširjeni tudi silificirani zrnati apnenci
in brečasti apnenci. Kamenine so lepo plastovite. Plasti so debele od 1 cm
do 1 m. Južno od Vrujice smo našli v brečastem apnencu, ki je vložen
149
med skrilavci, odlomke polžev, hidrozojev in koral. Severno od mosta
preko Pčinje pod prelazom Crkvine smo našli v enakem apnencu dobro
ohranjene fragmente rudistov in koral. V brečastem apnencu v dolini
Pčinje in Koštanice so pogostni odlomki rož en cev in porfiritskih tufov.
Razen makrofosilov so v brečastem apnencu tudi številne foramini-
fere. Povečini so slabo ohranjene. Apnenec z grebena Vrujice vsebuje
orbitoide in orbitoline. V temnem lapornem apnencu severozahodno od
»popove kuče« v Blaci so zastopane tekstularije in miliolide.
Zelo pogostne kamenine v zgornjem delu fliša so drobnozrnati pe-
ščeni skrilavci. Pogosto vsebujejo rastlinske ostanke, kot na primer v do-
lini Bistrice severno od Peja, na južnem pobočju Vrujice in v dolini
Pčinje ter Slatine.
Podali bomo zaporedje skladov, ki sestavljajo zgornji del fliša. Ne-
posredno nad brečastim apnencem prevladujejo glinasti in laporni skri-
lavci z redkimi plastmi krem eno vih apnenih peščenjakov. Plasti so
nagnjene proti vzhodu in severovzhodu; zato prevladujejo v zahodnem
delu ozemlja, ki ga sestavljajo sedimenti zgornjega dela fliša, skrilavci.
Skrilavci sestavljajo greben Dubravico, grebene zahodno od vasi beo ce m
greben Imelo.
Više slede kremenovi apneni peščenjaki s sljudo, peščeni skrilavci in
glinasti ter laporni skrilavci. Redkejše so plasti zrnatega apnenca. Skri-
lavci se iverasto kroje in se v tem razlikujejo od paleozojskih skrilavcev.
Sedimenti tega dela fliša so razširjeni na Vrujici, na grebenu Stupe,
v dolini Bistrice severno od Peja in v dolini Pčinje.
Lepo so razgaljeni sedimenti zgornjega dela fliša na desnem bregu
Morače. Profil od vasi Osredci do Skorega Vrga je najbolj popoln, zato
ga bomo na kratko popisali. V spodnjem delu, do izohipse 650 m, pre-
vladuje temnosiv glinast in lapornat skrilavec s plastmi sivega zrnatega
apnenca. Nato slede do izohipse 850 m sivkastozeleni apneni kremenovi
peščenjaki s sljudo in temnosivi glinasti in laporni skrilavci z vložki bre-
častega apnenca. Od izohipse 850 m do 1250 m sestavljajo pobočje v spod-
njem delu temni, v zgornjem pa zelenkasti in vijoličasti glinasti skrilavci
z vložki brečastega apnenca. Na izohipsi 1000 m so zastopani sivi ploščasti
silificirani apnenci.
Na skrilavcih leži na višini 1250 m brečast apnenec, ki je debel
50 m, nad njim pa debeloplastovit zrnat apnenec s številnimi odlomki
lupin radiolitov. Na višini 1400 m se na pobočju Skorega Vrga pojavijo
sivi, zelenkasti in rdečkasti ploščasti apnenci in lapornati skrilavci z ro-
ženci. Skladi so zelo podobni »scaglii« na Apeninskem polotoku. V plo-
ščastih apnencih so zelo pogostne foraminifere, predvsem gümbeline in
globigerine.
Na geološki karti smo iz zgornjekrednih kamenin posebej ločili sedi-
mente, ki sestoje iz sivkastozelenih ploščastih silificiranih apnencev, tem-
nih glinastih in lapornih skrilavcev in redkeje zelenih apnenih kreme-
novih peščenjakov. Razširjeni so na levem bregu Pčinje pri Crkvinah in
ob spodnjem toku Pčinje, Očibe ter v zgornjem delu Zenjskega potoka
pri Kolašinu, kjer leže neposredno na triadi. Nadalje so zastopani južno
150
od Crkvin, na Vrujici, v bližini izliva potoka Korita v Bistrico ter končno
tudi na levem in desnem bregu Tare jugovzhodno od Kolašina. Od tod
se razprostira dokaj širok pas teh kamenin po dolini Tare še južno od
Mateševa (izven nase geološke karte). Značilno je, da so zastopani prav
ob narivnem robu premokarbona na kredo. Prišteli smo jih v zgornjo
kredo. Naša opredelitev se naslanja na položaj skladov, ki povečini leže
konkordantno na flišnih peščenjakih in skrilavcih, katerih kredna starost
je s fosili dokazana. Najtehtnejši dokaz za kredno starost teh skladov
so rudisti, ki smo jih našli v okolici Mateševa.
Izjema so sivkastozeleni ploščasti silificirani apnenci in laporni skri-
lavci med spodnjim tokom Pčinje, Očibo in Ženjskim potokom. Tu leže
sivi ploščasti apnenci in skrilavci neposredno na triadnih svetlih in rožna-
tih apnencih in tufih brez vidne diskordance. Zaradi tega med temi sedi-
menti nismo mogli potegniti točne meje. Morda pripadajo tudi sivi plo-
ščasti apnenci in skrilavci triadi, vendar pripominjamo, da leže v dolini
reke Morače zgornjekredni sedimenti neposredno na triadnem kreme-
novem keratofirju.
Kvartar
Pleistocenu pripadajo na našem ozemlju konglomeratne terase na
obeh straneh reke Morače. Najvišja konglomeratna terasa na levem bregu
leži južno od Koštanice 200 m nad današnjo gladino reke. Ta terasa je
morda nastala že v pliocenu.
Melišča, ki so zelo razširjena na južnih pobočjih gorskih masivov
Gradište, Vučije in Pej, so delno pleistocenska, delno pa holocenska. Prod,
ki prekriva dolino Tare, Pčinje in Oeibe, so nasule reke v holocenu.
TEKTONIKA
Celotno ozemlje, ki smo ga kartirali, pripada Dinari dom. Po starejših
avtorjih so Dinari di sestavljeni iz več velikih narivnih plošč, ki si slede
od jugozahoda proti severovzhodu. Narivni robovi potekajo v smeri
severoz ah od—j ugo vzhod.
V	novejšem času je B e š i č (1948) razvil teorijo, da to niso narivne
plošče, ampak luske in polegle gube, katerih teme je nekoliko narinjeno
na sosednjo enoto. Tektonske meje med luskami naj bi bile strme. Od
Jadranskega morja proti notranjosti si slede štiri luske: Starcčmogorska,
Kučka, Durmitorska in Plevaljska luska.
Naše ozemlje je tektonsko zelo komplicirano, ker se prav tod stikata
Kučka in Durmitorska luska. Pripominjamo, da je na našem ozemlju rob
Durmitorske luske ponekod več kilometrov daleč narinjen na sosednjo
enoto. Dislokacija, ki deli obe enoti, poteka od izvira reke Slatine do Ko-
lašina. Ob njej so v zahodnem delu narinjeni na kredni fliš triadni
apnenci, v vzhodnem pa permokarbonski skrilavci.
V	skrajnem zahodnem delu ozemlja poteka narivni rob Durmitorske
luske skoraj v smeri vzhod—zahod. Nad izvirom reke Slatine se obrne
v smer sever—jug in obdrži to smer do Peja. Zgornjekredni skladi, ki leže
151
pod triadnim apnencem, so povečini nagnjeni proti severovzhodu ali proti
vzhodu, vendar so močno lokalno nagubani. Ozemlje, ki ga sestavlja
zgornja kreda, je razkosano po številnih prelomih na več delov. Največji
je prelom, ki poteka po dolini reke Morače v smeri sever—jug. Ob tem
prelomu se je ozemlje na desnem bregu pogreznilo; tod ni sedimentov
spodnjega dela fliša. ki so razširjeni le na levem bregu. Debeli apneni
vložek, ki loči spodnji del fliša od zgornjega, se ne nadaljuje z levega
brega reke na desni breg v isti višini. Na levem bregu sega apnenec do
kote 700 m, na desnem pa do kote 400 m. Skok ob prelomu je pri-
bližno 300 m.
Razen tega preloma je še nekaj večjih prelomov v dolini potoka Blace
in Koštanice. Prelom, ki poteka po dolini potoka Blace, se cepi vzhodno
od zaselka Seoce v več vej. Vse ozemlje vzhodno in jugovzhodno od
preloma je bilo pogreznjeno. Zaradi tega se apnena stena na desnem
bregu potoka Blace ne nadaljuje na levi breg. Ker je debelina apnenca
okrog 200 m, je zaradi tega skok preloma najmanj tako velik.
Ozemlje med jugovzhodnim in skrajnim zahodnim odcepom tega pre-
loma je bilo dvignjeno najmanj za 200 m, ker se pojavi tod apnena stena
200 m više, kot je na desnem bregu potoka Blace.
Večji prelom poteka po grapi potoka Koštanice. Apneni vložki na
levem bregu so bili zaradi dislokacije odsekani in se ne nadaljujejo na
desni breg.
Med Pejem in prelazom Crkvine je narivni rob luske pomaknjen
daleč proti jugu. Paleozojski in triadni sedimenti Peja, Dubovin in Crkvin
predstavljajo pokrov, ki leži na zgornjekrednem flišu. V zgornjem toku
Bistrice je bil pokrov erodiran, zaradi česar so bili razkriti zgornje-
kredni skladi.
V	osrednjem delu ozemlja med prelazom Crkvine in dolino reke Tare
poteka narivni rob Durmitorske luske v smeri vzhod—zahod, le v vzhod-
nem delu je rahlo ukrivljen proti severovzhodu. Zgornjekredni skladi, na
katere so narinjeni paleozojski sedimenti, so nagnjeni povečini proti
severu ali severovzhodu.
V	vzhodnem delu naše karte je tektonika izredno zapletena. Narivni
rob, ki poteka v zahodnem delu pretežno v smeri zahod—vzhod, se v do-
lini Tare zasuče v smer sever—jug. S smerjo narivnega roba se tod ujema
tudi smer skladov. Z vzhodne strani so južno od Kolašina narinjeni na fliš
v dolini Tare paleozojski skladi. Ostanek nekdaj enotnega paleozojskega
pokrova predstavljata dve osamljeni krpi južno od izliva Pčinje v Taro.
Zaradi velikega eruptivnega masiva Bjelasice, ki je imel v dobi intenziv-
nih gubanj vlogo stabilne mase, se je narivni rob Durmitorske luske
v dolini Tare pretrgal in zasukal v smer sever—jug. Iz istega vzroka so
bili paleozojski skladi, ki sestavljajo vznožje Bjelasice in Ključa, porinjeni
več kilometrov daleč proti zahodu in jugu na flišne sedimente.
Vzhodno od Kolašina poteka rob luske zopet v normalni smeri severo-
zahod—jugovzhod do doline reke Drske, ki se pri Mateševu izliva v Taro
(izven naše geološke karte).
152
OPIS POSAMEZNIH OBJEKTOV
V	geološkem uvodu smo se omejili na opis stratigrafskih in tektonskih
razmer ozemlja, na katerem bodo zgrajeni objekti glavne stopnje
Tara—Morača pri Kolašinu. V inženirsko geološkem delu prispevka pa
bomo podrobneje obdelali profile, primerne za gradnjo dolinskih pregrad
na Tari in Plašnici. Razen tega bomo v tem delu opisali geološke raz-
mere v trasi dovodnega rova in na območju strojnice glavne stopnje
Tara—Morača.
Pregrade
Profil »Han Garančić« (pregrada Opasnica) je 300 m niže od sotočja
Veruše in Opasnice, kjer šele dobi reka Tara svoje ime. Ozemlje sestavlja
kredni fliš. Zastopani so pretežno glinasti skrilavci s plastmi peščenjaka.
Plasti so nagnjene proti severovzhodu, to je proti desnemu bregu. Levi
breg je delno pokrit s preperino in je položno nagnjen, desni pa je znatno
strme j ši, kar je posledica vpada plasti. Dno doline, ki je široko okrog
50 m, je pokrito z aluvialnim nanosom. Njegovo debelino cenimo na
10-15 m.
Profil »Bučev Potok« je 150 m niže od izliva Bučevega potoka. Do-
lina Tare je vrezana v krednem flišu, v katerem prevladujejo lapornati
skrilavci in peščenjaki. Plasti fliša, ki so razgaljene in le delno pokrite
s tanko plastjo preperine, so nagnjene proti severu, v smeri rečnega toka.
V višini 50 m nad reko je vanje vložena 10 m debela plast jedrnatega
in deloma brečastega apnenca. Drug vložek enakega apnenca, debel 80 m,
nastopa na levem bregu Tare okrog 100 m nizvodno od profila. Dno
doline, široko okoli 100 m, je zasuto s prodom, katerega debelina je ce-
njena na 15 do 20 m.
Profil »Pajkov Vir« nad vasjo Pajkov Vir. Tudi ta profil je v krednem
flišu, v katerem nastopajo laporji in laporasti apnenci, v manjši meri
pa tudi skrilave gline, glinasti skrilavci in peščenjaki. Zelo značilni so
1 do 10 m debeli konkordantni skladi apnenca v medsebojni razdalji
30 do 40 m, ki zaradi odpornosti proti denudaciji štrlijo kot plošče iz fliša.
Te plasti vpadajo proti severu, v smeri rečnega toka. V samem profilu
so vložki apnenca najbolj poudarjeni. Na levem boku je vložena v običajni
flišni seriji 25 m debela plast apnenca, ki pada proti severovzhodu in
izgine v smeri toka v dnu doline. Temu vložku ustreza na desni strani
dolinski bok, ki je skoraj ves iz močno propustnega apnenca. Dno doline,
široko 70 m, je pokrito s prodom, debelim okoli 15 m. Pod prodom pred-
videvamo v dnu profila zopet lapornate skrilavce.
V	profilih Han Garančić, Bučev Potok in Pajkov Vir je možno zgra-
diti zemeljske pregrade. Sondažna dela doslej niso bila izvedena; zato
ni mogoče odločiti, ali je dopustna gradnja betonskih pregrad. Verjetno
bo gradnja betonskih pregrad možna zaradi njihove majhne višine. Te-
žave bo povzročal neugoden vpad plasti in njihova skrilavost, večje stroške
pa izkop naplavine.
153
Vododržnost vseh profilov je dobra, računajoč z izvedbo tesnilnih
membran skozi naplavino pri zemeljskih pregradah in z injekcijsko zaveso
skozi apnence v profilu Pajkov Vir. Akumulacijski bazeni v navedenih
profilih so v flišu, ki je kot celota nepropusten, ker so apnenčevi vložki
prostorsko omejeni in vloženi v nepropustne kamenine. Površinska pre-
perina, ki delno pokriva boke doline, je sedaj stabilna, v primeru poto-
pitve pa moramo računati s posameznimi plazovi.
Profil »Crna Poljana« — pregrada Crna Poljana leži okrog 2 km nizvod-
no od Mateševa, kjer prečni greben zoži dolino Tare na širino 110 m.
Dolina je iz zgornjekrednih temnosivih, tankoplastovitih laporastih apnen-
cev, ki vsebujejo manjše vložke temnih glinastih skrilavcev in sivih
apnencev.
Sestav golice v profilu na robu ceste pri brvi preko Tare je naslednji:
20 cm lapornat skrilavec, debelina skrili 3 mm,
80 cm apnen lapor, neplastovit,
10 cm glinast skrilavec,
40 cm siv apnenec s školjkastim lomom,
50 cm ploščast laporast apnenec, debelina plošč 5 cm,
10 cm glinast skrilavec,
10 cm skrilav laporast apnenec,
15 cm siv apnenec s školjkastim lomom.
Vpadi plasti se spreminjajo, vendar je njihova generalna smer jasno
izražena proti severovzhodu. Na desnem bregu Tare je vpad plasti strm,
45° do 70°, na levem pa položnejši, 30°—40°, in le izjemoma več.
Na desnem bregu Tare, na ovinku ceste Mateševo—Kolašin, so lokalno
plasti antiklinalno vzbočene. Na več mestih opazujemo, da se skrilavost ne
sklada s plastovitostjo. Na tem mestu vpada skrilavost proti severo-
severo vzhodu pod kotom okoli 40°, plasti pa vpada j o mnogo bolj strmo,
60°—90°, povečini proti severovzhodu.
Na levem bregu je nekaj površinske preperine, ki doseže ob strugi
debelino 8 m, više na pobočju pa je tanjša. Dno doline je zasuto s prodom.
Da bi raziskali debelino naplavine, smo izvrtali 5 strojnih vrtin in
izmerili 2 geoelektrična profila. Z vrtanjem smo dognali, da je debelina
naplavine med 9,7 in 24,5 m.
Pogoji vodopropustnosti so dobri. Meritve vodopropustnosti v kame-
nini pod naplavino v koritu reke so pokazale v apnencih v vrtini M-l
in M-2 vodne izgube med 4L in 10 L, v vrtinah M-3, M-4 in M-5, kjer
prevladujejo lapornati apnenci in skrilavci, pa med 1 L in 2 L (1 L =
= 1 Lugeon = izguba 11 vode na 1 m vrtine v času 1 minute pri pritisku
10 atm.) Na grebenu Crna Poljana je bila izvrtana vrtina M-6. Vodo-
propustnost je do globine 35 m med 6,0 L in 10,9 L, od globine 35 m do
100 m pa med 0,2 L in 3,7 L.
Naplavino v koritu reke je treba zatesniti s tesnilno membrano ali pa
jo izkopati. V krednih sedimentih v grebenu Crna Poljana je potrebna
injekcijska zavesa, pri kateri lahko računamo z zmerno porabo injek-
cijske snovi.
154
Fundacijski pogoji so ugodni za gradnjo zemeljske pregrade. Za
gradnjo betonske pregrade, visoke 100 m, so fundacijski pogoji ugodni na
desnem bregu in v koritu reke, kjer pa bi bilo treba izkopati naplavino.
Levi breg je pokrit s preperino. Na tem bregu smo izkopali dva rova in
več zasek, da bi ugotovili fundacijske pogoje za gradnjo betonske pre-
grade. Prvi rov, izkopan v smeri N 77° W, je v bližini starega mostu.
Plasti sestavljajo lapornati apnenci z žilicami kalcita in glinasti lapornati
skrilavci. Do globine 10 m je cona razpadlih glinastih lapornatih skri-
lavcev. V tem delu rova so samo posamezna mesta sveže kamenine.
V	odseku od 9 m do 13 m prevladuje sveža kamenina nad razpadlo. Druga
polovica rova je iz lapornatih apnencev, ki imajo vložke lapornatih in
glinastih lapornatih skrilavcev. Vpad plasti je neugoden: 30° do 40° s po-
bočja proti strugi. V rovu je mnogo tektonskih in krojitvenih razpok,
ki so povečini zapolnjene z glino ali z glino pomešano z zdrobljeno ka-
menino. Razpoke vpadajo povečini proti pobočju.
Drugi rov je v bližini pokopališča in ima smer N 20° E. Površinski
razpadli sloj je debel 3 m. V rovu so lapornati apnenci in glinasti lapornati
skrilavci. Kamenina je kompaktna in čvrsta. Plasti vpadajo v smeri reč-
nega toka pod kotom 60°. Tektonske razpoke so večinoma vzporedne z vpa-
dom plasti.
Ni še rešeno vprašanje, ali je možna gradnja betonske pregrade v pro-
filu prvega rova. Zaradi neugodnega vpada plasti bi bilo levo pobočje med
gradnjo nestabilno. Potreben bi bil velik izkop zaradi globokega prepere-
lega površinskega sloja in zato, da bi se povečala varnost pregrade
proti zdrsu.
V profilu drugega rova je verjetno možna gradnja betonske pregrade.
Kamenina je v tem rovu sveža in kompaktna. Plasti padajo v smeri toka
vode, kar je v splošnem neugodno; zaradi strmega vpada plasti, 50° do
60°, pa tak vpad plasti ni neugoden.
Akumulacijski bazen leži v zgornjekrednih lapornatih apnencih
z vložki glinastih in lapornatih skrilavcev, v silificiranih apnencih, skri-
lavih glinah, glinastih skrilavcih in peščenjakih s polarni apnencev.
Apnenci so prostorsko ozko omejeni in vključeni v nepropustne kamenine,
zaradi česar je akumulacijski bazen nepropusten. Bregovi bazena so delno
pokriti s preperino, ki je sestavljena iz razpadlih laporastih apnencev, gli-
nastih skrilavcev, peščenjakov in apnencev. Ta preperina, ki je običajno
debela 1 do 5 m, ponekod do 15 m, ne kaže znakov aktivnih plazov.
V	akumulacijskem bazenu se bodo stabilnostni pogoji brežin zaradi zmanj-
šanja kohezije v mokri hribini in strujnega pritiska ob praznitvi ba-
zena poslabšali; zato moramo pričakovati posamezne premike brežin.
Profil »Žuti Krš «. Dolina Tare, ki je pri Kolašinu široka 700 m, se
800 m nad mestom zoži. Med grebenom Zutega Krša na levem boku doline
Tare in Barutano s Streličkim Kršom na desnem boku, kjer je aluvialna
ravnica Tare široka 280 m, je predvidena gradnja 60 m visoke pregrade
Žuti Krš.
Ne desnem boku, v okolici Barutane, prevladujejo glinasti skrilavci
nad finozrnatimi peščenjaki; na pobočju proti zahodu, to je proti pregradi,
155
pa je manjša leča sivega apnenca. Na vznožju Streličkega Krša je večje
telo spilita, v bližini pa apnenčeva breča s tufskim vezivom.
Hribina je pokrita s preperino in je zato možno meriti vpad plasti
samo na nekaterih mestih. Severno od Barutane, na pobočju proti dolini
Svinjače, vpadajo glinasti skrilavci položno (15°—20°) proti severu. Tudi
v rovu Strelički Krš padajo plasti večinoma položno proti severu.
Za ugotovitev sestava in debeline površinske preperine smo izkopali
več zasek. Preperina je na pobočjih povprečno debela 1—2 m, na terasah
pa do 3 m. Pod preperino je 0,50—1 m debela plast močno preperele osnov-
ne kamenine. Preperino sestavljajo peščena glina z drobci skrilavcev in
peščenjakov, razpadli skrilavci in peščenjaki s plastmi gline in redko
razpadel spilit z glino. Preperina je, razen na nekaj mestih, dobro osušena
in stabilna. V akumulacijskem bazenu pa bo pod vplivom vode na strme j-
ših pobočjih plazovita. V potoku, ki omejuje Strelički Krš z juga, je v raz-
padlih glinastih skrilavcih manjši plaz, globok 3 m in s površino 30 m2.
Laboratorijske preiskave so pokazale, da je možno uporabiti površin-
ske preperinske gline za tesnilno jedro zemeljske pregrade. Največ pre-
perinskih glin je na pobočju 150 m južno od Barutane.
Da bi ugotovili lastnosti osnovne kamenine, smo izkopali 40 m dolg
rov in izvrtali 3 vrtine. V rovu nastopajo peščeni glinasti skrilavci z vložki
gline, grafitni glinasti skrilavci, ki imajo mnogo glinastih vložkov in so
posebno močno prepereli, ter leče sljudnatih kremenovih peščenjakov.
V vsem rovu je kamenina nagubana in lokalno zmečkana. Ves rov je bil
podgrajen; po kategorizaciji v Gradbenih normah spada v kategorijo
težkih tunelov. Dotok vode v rov je bil majhen; hribino lahko smatramo
kot celoto za malo propustno ali celo nepropustno.
Karakterističen geološki profil nam pokaže vrtina K-l, ki je bila
situirana med Streličkim Kršom in Barutano na koti 980 m:
0,00— 0,80 m rjava peščena glina s kosi peščenjaka,
0,80— 2,60 m zelenkastorjava glina z drobci glinastih skrilavcev,
2,60— 8,40 m sivi glinasti skrilavci,
8,40—12,00 m rjavkastosivi peščeni sljudnati skrilavci — porušeni; v pod-
rejeni količini porozen limonitiziran peščenjak,
12,00—15,30 m siva preperinska glina z drobci glinastih skrilavcev,
15,30—17,15 m sivi glinasti skrilavci, delno razmehčani,
17,15—20,00 m siv drobnozrnat glinast peščenjak,
20,00—23,35 m črni grafitni glinasti skrilavci,
23,35—25,00 m sivi glinasti skrilavci — porušeni,
25,00—32,10 m sivi peščeni sljudnati glinasti skrilavci,
32,10—34,25 m sivi peščeni glinasti skrilavci,
34,25—37,00 m črni grafitni glinasti skrilavci,
37,00-37,20 m siv peščenjak,
37,20—40,10 m črni glinasti skrilavci — razmehčani,
156
40,10—42,30 m siv sljudnat drobnozrnat kremenov peščenjak,
42,30—43,40 m sivi glinasti skrilavci,
43,40—48,90 m sivi peščeni glinasti skrilavci,
48,90—50,00 m siv kremenov peščenjak.
Kakor je razvidno iz profila, je sestava plasti heterogena; prevladu-
jejo glinasti skrilavci nad peščenjaki.
Meritve vodopropustnosti v gornjih delih vrtine niso uspele, ker
obturator v tektonsko zdrobljeni kamenini ni tesnil. Od 29,80 m globlje
pa so se izgube vode v vrtini postopno zmanjševale, kakor je razvidno
iz 1. tabele.
1. tabela
Globina	Vodopropustnost
m	pri pritisku 5 atm	pri pritisku 10 atm
29,80—35,00	3,201/m/min	4,15 l/m/min
34,50—40,00	1,001/m/min	1,721/m/min
40,00—45,00	0,00 1/m/min	0,05 1/m/min
41,10—50,00	0,00 1/m/min	0,011/m/min
Od 40 m globlje je kamenina v vrtini praktično nepropustna. Gladina
vode v vrtini je po končanem vrtanju nihala med 12 in 15 m ped površino.
Aluvialna ravnina v dolini Tare je široka v profilu Žuti Krš 280 m.
Za ugotovitev globine naplavin smo izvedli 12 sondažnih vrtin, globokih
10 do 35 m. Poleg tega je bilo izvršeno geoelektrično sondiranje. Globina
naplavine, ki jo sestavlja prod s peskom in posameznimi samicami, je
22 m do 25 m.
V	vrtini Ko, 50 m od vznožja Streličkega Krša, je do globine 23,50 m
prod, pod njim do 24,1 m preperel peščenjak in do 29,3 m glinasti skri-
lavci, delno prepereli v glino. Do dna vrtine v globini 35,00 m nastopa trd
kremenov peščenjak z redkimi vložki glinastih skrilavcev, debelimi do
25 cm. Izgube vode v odseku med 29 in 35 m so bile 0,821/m/min in
2,66 1/m/min pri pritisku 5, oziroma 10 atmosfer.
V	vrtini K.., na desnem bregu Tare, 130 m od vznožja Zutega Krša,
nastopa do globine 22,30 m prod, ki je na dnu pomešan z glino. Sledijo
glinasti skrilavci, ki se menjavajo s temnimi apnenci, pod njimi pa so
delno razmehčani glinasti skrilavci.
Vodopropustnost smo merili pri pritisku 5 in 10 atm. Pri pritisku
10 atm se je vodopropustnost močno povečala, po končanem preizkusu pa
se je voda iz vrtine izlivala. Iz tega sklepamo, da je pri pritisku 10 atm
voda privzdignila zgornje plasti.
V	2. tabeli je prikazana vodopropustnost pri pritisku 5 in 10 atm,
količina porabljene vode med preizkusom in količina vode, ki se je vrnila
iz vrtine, izražena v litrih in procentih.
157
2. tabela
Vodopropustnost	__ .... ,
l/m/min pri	„ Količina vode	} .
Globina	pritisku	včrpane v vrtino (1)	У1Ш e
m	"_____
5atm 10 atm 5 atm 10 atm skup. litrov %
24,63—27,40 0,18 14,94	26	877	903	643 71,0
24,70—30,00 4,23 9,90 436	976 1412	418 29,5
29,00—35,00 3,18 8,39 381	975 1356	358 26,5
Kratka analiza pritiskov tal v območju vrtine, katere poenostavljeni
geološki profil je podan spodaj, nam pojasni vzroke in značaj sprememb
v tleh ob meritvah vodopropustnosti.
Poenostavljeni profil vrtine K3:
0,00— 3,00 m prod nad gladino vode (prostorninska teža y J,
3,00-22,00 m prod v vodi (y2),
22,00-35,00 m glinasti skrilavci (y3).
Računamo z naslednjimi ocenjenimi prostorninskimi težami:
уг = 1,8 t/m3,
y2 = 1,1 t/m3,
y3 = 2,8 t/m3.
Obtežba na 1 m2 v globini 25 m.
P -- 3,0 X 1,8 + 19,0 X 1,1 + 3,0 X 2,8 = 34,7 t/m2
ali 3,47 kg/cm2.
Ta pritisk imenujemo geološki pritisk.
Pri preiskavah vodopropustnosti je bil v globini 25 m pritisk vode
7,5 in 13,5 atm z upoštevanjem hidrostatičnega pritiska vodnega stebra.
Pri 7,5 atm vodni pritisk še ni privzdignil hribine kljub temu, da je bil
večji od geološkega pritiska v tej globini, kar tolmačimo s tem, da se vodni
pritisk še ni razširil na dovolj veliko ploskev, da bi obvladal poleg geolo-
škega pritiska še robne vplive.
Pri pritisku 12,5 atm si je voda utrla pot po horizontalni ležiki in
privzdignila vrhnje plasti. Po končanem preizkusu vodopropustnosti so
napetosti v vodi, ki so bile enake geološkemu pritisku hribine v tej
globini (3,5 kg/cm2), premagale hidrostatični pritisk (2,5 kg/cm2), zaradi
česar se je voda iz globine vrnila na površino.
Na levem boku se bo pregrada naslanjala na rebro med Očibo in
Brinjskim potokom, ki se imenuje Žuti Krš. Petrografski sestav tega rebra
je zelo različen. Pri mostu preko Tare je leča spilita, v katerem je več
sistemov krojitvenih in tektonskih razpok. Proti eroziji pa je spilit toliko
odpornejši od glinastih skrilavcev, da se je zaradi njega na tem mestu
dolina zožila. Za spilitom je rebro sestavljeno pretežno iz glinastih skri-
lavcev, filitov, drobnozrnatih peščenjakov in sivih apnencev. Vse te ka-
158
menine so mlajše paleozojske starosti. Plasti vpadajo proti jugozahodu in
severozahodu.
Tudi na tem bregu je bilo izkopanih več zasek za raziskavo površinske
preperine. Debelina preperine, ki je po svojem sestavu peščena glina
z drobci skrilavcev, je 0,5 m do 1,5 m in le redko do 2,5 m. Preperina je
osušena in stabilna. V akumulacijskem bazenu bo pod vplivom vode
nagnjena k plazenju. Na severovzhodnem robu rebra je ob cesti manjši
usad površine 20 m2. Jasnih sledov fosilnih plazov ni. Morda je le po-
ložno rebro v smeri proti Brinjskemu potoku ostanek fosilnega plazu.
Na Žutem Kršu smo izvrtali 4 strojne vrtine in izkopali 40 m dolg
rov. V vrtini K4, ki ima ustje na koti 970 m, prevladujejo temnosivi
glinasti skrilavci nad plastmi, v katerih se menjavajo glinasti skrilavci
s temnosivimi apnenci.
Rezultati preizkusa vodopropustnosti so podani v 3. tabeli:
3. tabela
Globina	Vodopropustnost 1/m/min
m	5 atm	10 atm
8,5—15,0	3,69	7,19
15,0—20,0	0,20	8,95
20,0—25,0	0,80	8,20
25,0—30,0	0,00	0,12
Veliko povečanje vodopropustnosti pri zvišanju pritiska od 5 na 10 atm
v globinah med 15 in 25 m kaže, da so se plasti pri pritisku 10 atm dvig-
nile. Iz globine 20 do 25 m se je po preizkusu vrnilo na površino 50 °/o vode.
V	vrtini K. na koti 995 m se menjavajo glinasti skrilavci, peščeni
glinasti skrilavci in kremenov peščenjak. Vodopropustnost je okoli
5 1/m/min. Po končanih preizkusih se je voda vračala iz vrtine.
V	vrtini K8 prevladujejo glinasti skrilavci nad peščenjaki. Vodo-
propustnost je med 1,62 in 8,65 1/m/min pri 7,5 atm.
V	rovu je več glinastih skrilavcev kakor peščenih glinastih skrilav-
cev in kremenovih peščenjakov. Kremenovi peščenjaki in spilit nastopajo
v obliki plasti in v obliki leč. Kamenina je tudi v tem rovu tektonsko
močno nagubana in zdrobljena. Rov je bil podgrajen po vsej dolžini.
Rova na obeh bregovih ustrezata po jugoslovanskih gradbenih nor-
mah srednje težkemu do težkemu tunelu.
Modul deformabilnosti hribine, ki je bil merjen v obeh rovih s tlač-
nimi blazinami, je okoli 5000 kg/cm2.
V	profilu Žuti Krš je možno zgraditi zemeljsko pregrado višine 65 m
kakor predvideva projekt. Izgradnja težnostne betonske pregrade ni
možna zaradi slabih fundacijskih pogojev na bokih.
V	profilu je treba zatesniti predvsem aluvialno naplavino, ki je
debela 20 do 25 m. To je možno doseči na več načinov, in sicer s tesnilno
membrano, z injekcijsko zaveso, s tesnilno preprogo ali z izkopom
159
naplavine tako globoko, da bi bilo tesnilno jedro pregrade temeljeno ne-
posredno na paleozojskih kameninah. Za tesnitev paleozojskih kamenin
na bokih je potrebna plitva injekcijska zavesa.
Akumulacijski bazen Žuti Krš leži v paleozojskih glinastih skrilav-
cih in kremenovih peščenjakih, triadnih ploščastih apnencih z roženci
in v zgornjekrednih glinastih in lapornatih skrilavcih ter v ploščastih
silificiranih in lapornatih apnencih. Akumulacijski bazen je popolnoma
vododržen.
Bregovi bazena so pokriti z 1—10 m debelo plastjo preperine. Po
potopitvi moramo računati z delno nestabilnostjo preperine.
Prodnata naplavina v dolini Tare zadovoljuje vse potrebe po grad-
benem materialu za gradnjo nasipa. Z materialom za vododržno jedro
zemeljske pregrade je teže. Nahajališča jezerske gline so v dolini Plaš-
nice, preperinskega glinastega materiala pa v dolini Tare in Pčinje.
Profil »Plašnica«. Plašnica je močan pritok Tare, ki se izliva vanjo
3,5 km navzdol od profila Žuti Krš. Zaradi energetske izrabe reke Plaš-
nice je na njej predvidena 10 m visoka pregrada za izravnalni bazen, iz
katerega bi bilo možno prečrpavanje Plašnice v bazen pregrade Zuti
Krš. V profilu pregrade, ki je izbran 50 m navzdol od starega cestnega
mostu čez Plašnico, sta oba boka doline zgrajena iz morenskega ma-
teriala. Na desnem bregu struge Plašnice, ki je 15 m globoko zarezana
v čelno moreno, izstopajo na več mestih paleozojski kremenovi peščenjaki
z vložki glinastih skrilavcev. V dnu struge je nekaj rečnega nanosa, na
levem bregu pa je morena, delno prekrita s fluvioglacialnim prodom.
Z vrtanji so tudi na levem bregu pod moreno ugotovili paleozojske sedi-
mente v globini 15 m.
Fundacija nizke pregrade tu ne bi delala težav, posebno če upošte-
vamo še geološko predobremenitev terena po morenah. Vododržnost je
možno doseči z zgraditvijo betonske diafragme ali injekcijske zavese do
paleozojskih sedimentov, katere je delno tudi treba zatesniti z injicira-
njem, ker je bila v njih ugotovljena na levem bregu dokaj velika vodo-
propustnost.
Na levem bregu smo v moreni izvedli poizkusno injekcijsko polje.
Injiciranje z bentonitno-glineno-cementno suspenzijo je dobro uspelo.
Podrobnejši podatki o tem injiciranju so objavljeni v posebnem članku
(Breznik, 1958).
Akumulacijski bazen Plašnica bi bil v glacialnih in fluviaglacialnih
sedimentih, ki se medsebojno menjavajo in so dokaj propustni. Popolna
nepropustnost bazena je težko dosegljiva. Ekonomski razlogi bodo podali
razmerje med vodnimi izgubami, ki bodo dopuščene in med obsegom
še rentabilnih tesnilnih del.
Profil »Klisura Bakoviči«. Pod izlivom Plašnice vstopa Tara v ozko
dolino, v kateri je profil klisura Bakoviči.
Morfološke in geološke razmere dopuščajo gradnjo 120 m visoke
pregrade v sredini soteske. Pri tej pregradi bi imel akumulacijski bazen
prostornino 1,5 milijarde m3, toda potopljen bi bil velik del doline Plaš-
nice in celotno mesto Kolašin.
160
V času naših geoloških raziskovanj projektna naloga ni dovoljevala
potopitve doline Plašnice zaradi začete gradnje jadranske železnice in
potopitve mesta Kolašin kot gospodarskega, kulturnega in upravnega
središča okraja. Zato tudi nismo podrobneje raziskovali soteske Bakovići.
Profil v razpokanih in skraselih apnencih v začetku soteske, ki je
morfološko ugoden in bi dopuščal gradnjo ca. 70 m visoke pregrade brez
potopitve Kolašina, je geološko neugoden zaradi dragih tesnilnih del.
Dovodni rov Tara—Morača
Dovodni rov glavne stopnje energetskega sistema Tara—Morača, dolg
preko 9 km, bo sekal razvodje med Jadranskim in Crnim morjem ter
mejo dveh velikih tektonskih enot. Zaradi njegovega pomena smo ga
posebej obdelali; pobočnih dovodnih rovov za druge stopnje pa ne bomo
podrobneje opisovali.
Vtok v dovodni rov je predviden na vzhodnem pobočju Loma na
koti 940 m v bližini mostu preko Očibe. Dalje bo potekal rov pod Lomom,
na levi strani dna doline Pčinje do Žiraškega potoka, kjer bo delovni
jašek. Od tu se bo rov nadaljeval do delovnega okna pod koto 1078 na
Dubravici ter pod rebrom Dubravice do vodnega zbiralnika, od katerega
se bo spuščal podzemski tlačni jašek do strojnice pri Vinici v dolini
Morače.
Po drugi varianti bi potekal dovodni rov od delovnega jaška pri
Ziraškem potoku do Vrujice, kjer bi bil vodni zbiralnik; od tod bi se
spuščal tlačni cevovod po površini do strojnice v dolini Koštanice. Druge
variante nismo posebej obdelali, ker so geološke razmere podobne kot
pri prvi varianti, razen tega pa je bila v projektu sprejeta prva varianta.
Rov je razdeljen na odseke glede na stratigrafsko pripadnost, petro-
grafsko sestavo in tektonsko porušenost plasti. Težavnost tehnične iz-
vedbe, ki je odvisna od inženirsko geoloških lastnosti kamenin, je podana
za posamezne odseke v kategorijah po jugoslovanskih gradbenih normah
(GN 206).
I. Varianta trase rova
Odsek 0,00-0,3 km
Vtočni objekt in prvi del rova sta v spilitu, v katerem so tektonske
razpoke, ki so zapolnjene z glino. V drugem delu tega odseka bo rov
v paleozojskih skrilavcih, na koncu tega odseka pa je tektonski kontakt
s krednimi ploščastimi apnenci. Po gradbenih normah je rov v spilitu
lahek, v paleozojskih skrilavcih težek do srednje težek, v tektonski liniji
pa težek do zelo težek.
Odsek 0,3-2,3 km
Po petrografskem sestavu so zgornjekredni sedimenti v tem odseku
ploščasti silificirani apnenci, glinasti in lapornati skrilavci in redko
apneni kremenovi peščenjaki. V dolini Pčinje je bil v km ca. 1,1 izkopan
rov Pčinja I v kompaktnih ploščastih apnencih, peščenih apnencih in
glinastih skrilavcih. Gradnja rova v tem odseku bo lahka do srednje
težka.
Geologija 6 — 11	161
Odsek 2,3-5,4 km
Zgornjekredni flišni sedimenti v tem odseku so kremenovi apneni
peščenjaki, peščeni skrilavci s sljudo in glinasti ter glinasti lapornati skri-
lavci. V km 3,6 je bil izkopan rov Pčinja II v plastovitih kremenovih
apnenih peščenjakih s sljudo in redkeje v peščenih skrilavcih. Med
plastmi peščenjakov so tanke plasti glinastih skrilavcev. V km 4,7 je bil
v enakih sedimentih izkopan sondažni jašek. Gradnja rova v tem odseku
bo lahka in srednje težka, samo ob tektonskih linijah bo lahko v kraj-
ših odsekih težka.
Odsek 5,4-7,0 km
V	tem delu je gradnja rova najbolj problematična. Na površini
trase rova so paleozojski sedimenti, kremenovi peščenjaki s sljudo in
glinasti skrilavci ter redko kremenovi konglomerati in plastoviti apnenci.
Ker so te paleozojske kamenine narinjene preko zgornjekrednega fliša
in debelina paleozojskega pokrova še ni ugotovljena, bo potekal rov
v paleozojskih ali zgornjekrednih sedimentih ali, kar bi bilo najslabše,
v kontaktni zoni med njima.
V	km 5,52 trase rova je bil izkopan rov Bistrica v paleozojskih
plastovitih apnencih, med katerimi nastopajo tanki sloji glinastih gra-
fitnih skrilavcev. Rov Bistrica je lahke kategorije. V km 7,32 pa je bil
izkopan rov Pej; njegovo ustje je bilo v zgornjekrednem flišu globlje pa
je šel skozi narivno cono med flišem in paleozoikom. V flišnih apnenih
kremenovih peščenjakih s sljudo in močno nagubanih glinastih laporna-
tih skrilavcih je rov po GN težak do srednje težak. V kontaktni coni so
bili flišni sedimenti v dolžini 10—15 m popolnoma zmečkami in spreme-
njeni v lahko gnetljivo glinasto maso. Zemeljski pritiski so lomili leseno
oporje. Ta odsek rova lahko označimo po GN za zelo težak. Na koncu
rova smo prišli v črne paleozojske glinaste skrilavce, ki ležijo na flišnih
sedimentih. Značilno je, da so paleozojski sedimenti ob kontaktni ploskvi
manj poškodovani kakor flišni. Kontaktna ploskev pada na koncu rova
pod kotom 20° proti jugovzhodu.
Gradnja dovodnega rova bo srednje težka in težka v flišnih ali
paleozojskih sedimentih ter zelo težka v narivni coni. S sondažnimi
vrtinami je treba ugotoviti globino in položaj narivne cone. Če bi se
pokazalo, da poteka sedanja trasa rova v dolgih odsekih po narivni coni,
bi bila potrebna sprememba trase ali nadmorske višine dovodnega rova.
Odsek 7,0-9,2 km
Teren je zgrajen iz zgornjekrednih glinastih skrilavcev, glinastih
lapornatih skrilavcev in apnenih kremenovih peščenih skrilavcev s
sljudo. Redki so apneni kremenovi peščenjaki in brečasti apnenci.
V	teh sedimentih je bil izkopan rov Dubravica v km 8,72 trase do-
vodnega rova. Po gradbenih normah je bila gradnja rova lahka in delno
srednje težka.
Gradnja dovodnega rova in vodnega zbiralnika, ki je predviden na
koncu odseka, bo lahka do srednje težka.
162
Tlačni jašek in strojnica
Gornji del tlačnega jaška, od vodnega zbiralnika na koti 900 m do
kote 730 m, bi bil v zgornjekrednih flišnih glinastih in glinastih lapor-
natih skrilavcih z redkimi vložki peščenjakov in peščenih skrilavcev.
Lastnosti kamenine ustrezajo lahkemu do srednje težkemu rovu.
Od kote 730 m do 500 m bi ležal tlačni jašek v zgornjekrednem bre-
častem apnencu. Lastnosti kamenine ustrezajo lahkemu rovu.
Spodnji del tlačnega jaška od kote 500 m do podzemske strojnice pri
Vinici bi bil v zgornjekrednih ploščastih silificiranih apnencih, glinastih
in lapornatih skrilavcih in ploščastih lapornatih apnencih. Te plasti se
menjavajo, so pa po podatkih sondažnih vrtin in rova v Vinici trdne
in kompaktne. Lastnosti kamenine ustrezajo lahkemu do srednje tež-
kemu rovu, kamenina bo tudi lahko prevzela del pritiskov vode.
Težavnost gradnje strojnice bo odvisna od mikrotektonskih razmer.
Pričakujemo, da bo gradnja srednje težka.
GEOLOGIC CONDITIONS FOR THE ERECTING OF HYDROELECTRIC
POWER PLANTS ON THE TARA AND MORAČA RIVERS
Geologic mapping of the area between the Tara river valley from
its source to the Kolašin town and the Upper Morača river was made
in 1954—1956 for the first design of the hydroelectric power plant
Tara—Morača. The area is situated in the central part of Crna Gora,
about 70 km. N of Titograd town.
We succeded in solving some stratigraphie and tectonic problems un-
solved until then. We proved that the sandstones and shales in the
Morača river valley between the Slatina source and the Morača mo-
nastery as well as those in the Pčinja river valley are Cretaceous. They
do not belong to the Paleozoic as it has been supposed before.
We have classified the gray platy marly limestones in the Tara river
valley as well as those between the lower Pčinja river and the Ženjski
Potok brook almost completely in the Upper Cretaceous.
We stated that the Upper Tara river valley has impervious accumu-
lation basins and is therefore geologically suitable for the erecting of
water dams and hydroelectric power plants.
Stratigraphy
The oldest strata in this area belong to the Upper Paleozoic. They
extend mainly over the Tara river valley around the Kolašin town and
over the southern slope of the Mount Vučije. These beds mainly consist
of black clayey shales, black sandy clayey shales, and dark quartz mica
sandstones. In the upper part of these strata conglomerate is the
prevailing rock. All these sediments greatly resemble the Javornik
beds in Slovenia. In the dark limestone intercalated in the black shales
numerous remains of crinoids, corals, and fusulinids are found.
163
Above the clastic sediments the light gray Lower Permian limestone
with numerous Pseudoschwagerinae in some places is preserved.
A pecularity in the Upper Paleozoic strata are intercalations and
thicker beds of spilite.
The Lower Triassic strata are exposed only on the northern and
southern slope of Mount Pej and on the southern slope of Mount Vuči je.
The dark platy limestone with numerous snails belonging to the species
Naticella costata Münster is found in them. They indicate that the
limestone belongs to the Upper Werfenian.
The Middle Triassic shows two facies. In the first one the massive
limestone is prevailing while in the second one the platy limestone with
hornstone is the dominant rock. The massive limestone outcrops on
Mount Pej and on the Gradište and Vuči je mountain crests. Their Middle
Triassic age has been proved by Bešič (1953) and Čubrilović.
The limestone with hornstone extends mainly E of the Tara river,
but at Kolašin town it is also found on the left (i. e. western) bank of
the river. The sediments are similar to the diabase-hornstone series in
Serbia. They lie mainly conformably to the underlain quartz porphyrite
which is largely extended on Mount Bjelasica, E of the Tara river valley,
and to a minor part in the Tara river valley at Kolašin town as well as
in the Morača river valley at the junction of the Morača and Slatina
rivers.
In the hornstone limestone on Mount Bjelasica numerous fossils of
brachiopods Spirigera trigonella S eh l ot h., Terebratula bukowskii
B i 11 n e r and Aulacothyris turgidula B i 11 n e r , characteristic for the
Middle Anisic stage (recoaro limestone), are represented.
The prevailing part of the Upper Cretaceous strata of this area
belongs to flysch. We have divided it into two parts, a lower and an upper
one, vhich are separated by a more than 100 m. thick layer of gray brec-
ciated limestone. This division is not valid for the whole area of the
Cretaceous flysch, but only for the mapped area.
The lower part of the flysch consists of clayey marly shales inter-
calated by grey silicified grainy limestone and dark marly limestone.
In some places intercalations of hornstone are found. In the brecciated
limestone, intercalated in the shales S from the junction of Slatina and
Morača rivers, fragments of radiolites and nerineas have been found.
The lower flysch beds are exposed mainly on the left Morača river
bank and partly in the Blaca brook valley. At the Slatina junction they
he immediately on Triassic quartz keratophyre.
The sediments of the lower flysch are overlain by grey brecciated
limestone which in some places grades into limestone conglomerate. It
extends in the form of a steep wall from the Slatina river below Mounts
Dubravica and Imela up to the Seoce hamlet above the Blaca brook.
The brecciated limestone is overlain by the upper flysch which is
composed of dark clayey shales, calcareous quartz-mica sandstone, and
sandy shales. There are also some beds of silicified grainy limestone and
brecciated limestone. These sediments cover the greater part of the area
164
between the Tara river at Kolašin town and the Upper Morača river.
Similar beds are found in the Upper Tara river region between its
source and the Zurem brook junction. In the brecciated limestone inter-
calated in the shales S of Vrujice village we have found fragments of
snails, hydrozoa, and corals. N of Crkvine pass we have found well
preserved fragments of rudists and corals. The brecciated limestone on
the left bank of the river Tara up-stream from the Mateševo dam
section there is a large finding place of fairly well preserved fragments
of rudists. P1 e n i č a r has determined a specimen of Sauimgesia cf.
sharpei (Bayle) Douvillé. This fossil is typical for the grade between
the Cenomanian and the Turonian stages. As the rudists had subse-
quently been redeposited, the strata in which they are embodied must
be somewhat younger.
Besides macrofossils the brecciated limestone also contains numerous
foraminifera, e. g. orbitoids and orbitolinae (the limestone on the Vrujica
crest), and textularias and miliolids (the dark marly limestone near
Blaca hamlet).
The sediments composed of grayish green platy silicified limestone,
dark clayey and marly shales and, to a minor extent, of green calcareous
quartz sandstone, belong to the Upper Cretaceous, but in the map they
have been shown separately in greenish blue colour. They are to be
found mainly in the Tara river valley in the vicinity of Mateševo and are
completely unfossiliferous. On the base of their stratigraphie position
(they lie conformably on the Cretaceous flysch) we have classified them
in the Upper Cretaceous.
As an exception to the sediments dealt with above the grayish green
platy silicified limestone and marly shales in the Tara river valley and
in the area between the lower Pčinja, Očiba and Zen j ski Potok streams
lie immediately on the Triassic strata. They could be of Triassic age, yet
we must point out that the Upper Cretaceous flysch sediments in the
Morača river valley lie immediately on the Triassic quartz keratophyre.
Conglomerate terraces on either side of Morača river belong to
Pleistocene. The gravel filling the Tara. Pčinja, and Očiba river valleys
has been deposited in Holocene.
Tectonics
According to its tectonic structure the mapped area belongs to Dina-
rids. Two tectonic units are joining there, the Kučka and the Durmitor
schuppen, the last one being in the massif of the Mount Pej for many
kilometers thrust over the first one. The dislocation line between them
runs in the northern part of the area from the Slatina river source up to
Kolašin town. Along this line in the western part of the area the Triassic
limestone and in its eastern part the Upper Paleozoic shales are thrust
over the Cretaceous flysch.
In the Tara river valley the overthrust front is interrupted by the
great eruptive rock massif of Mount Bjelasica which in the times of
intensive tectonic movements represented a firm and stable mass.
165
Eastward of Kolašin town the schuppen edge again shows its normal
Binarie trend.
The main longitudinal Dinaric dislocation is for several times crossed
by transverse Dinaric faults, which are particularly expressive in the
flysch area.
Geologic conditions for engineering
In the part of the Tara river valley which is covered by flysch,
there are three suitable dam sections: the Han Garančić, the Bučev
Potok and the Pajkov Vir sections. In all three the bottom of the valley
is about 50 m. wide and covered by gravel, the thickness of which is
estimated to approx. 15 m. In the Han Garančić section clayey shales are
prevalent against sandstone. The Bučev Potok section is situated in marly
shales and sandstone with intercalations of grainy, partly brecciated,
limestone. The Pajkov Vir area is formed of marl, marly limestone, and
to a lower extent by shaly clay, clayey shale, and sandstone. Cha-
racteristic for this area are the 1 to 10 m. thick intercalations of limestone
lying 30 to 40 m. apart from each other. In the section itself the prevailing
rock is limestone which forms almost the whole right bank of the river.
All three sections are suited for erecting of earth dams. As no soundings
have been taken, it is hardly possible to decide whether concrete dams
are advisable or not. Owing to the heterogeneity of rocks and the un-
favourable dip of the beds we consider the conditions rather unsuitable.
The imperviousity of all three sections would be high if grouting cur-
tains were made in the gravel and injection curtains in the limestone of
the Pajkov Vir section. The accumulation basins are tight as the li-
mestone, the only pervious part of the rocks, is intercalated in im-
pervious rocks.
The Crna Poljana section is situated in Upper Cretaceous stratified
marly limestone with intercalations of clayey marly shales and silicified
sandy limestone. In our map we have presented the detailed composition
of the beds, They are dipping 30° to 60° NE. The bottom of the valley, in
the section itself narrowed to 100 m., is filled up with gravel. By means
of boring and geoelectric investigations the thickness of the gravel has
been found to amount up to 25 m. According to the investigations made
a gravity dam of 100 meters height could be erected. The right river bank
and the river bed itself are fit for a concrete dam, while on the left
river bank additional exploration is necessary on account of the un-
favourable dip of the beds. The imperviousity is sufficient but it would
be necessary to build a grouting curtain in the gravel and an injection
curtain in the limestone. The accumulation basin is located in Upper
Cretaceous flysch beds. It is tight, because the limestone intercalations lie
within impervious rocks. The slopes of the basin are covered with
weathered rock, which is from 1 do 5 m. (on places even up to 15 m.) thick.
The now stable rock will, once the basin has been flooded, only partly
slide down.
By the damming of the Tara river in the Žuti Krš section the largest
accumulation of the system will be created. From there the water will
166
be conducted into the Morača river basin. The section is situated in
Upper Paleozoic beds covered with gravel. On its right flank clayey shale
prevails against finegrained quartz-sandstone. The bottom of the valley,
280 m. broad, is filled up with gravel. On the left flank there are clayey
shale, quartz sandstone, and limestone beside tuffic microbreccias. 19 ex-
ploration bore holes have been drilled in the section. In this article the
section of the bore hole on the right river bank is given. The composition
of the beds is highly heterogenous. The clayey shales are prevailing
against the sandstone. There is almost the same rock composition on
the left river bank with the only modification that next to clayey shale
and sandstone there are also some limestone beds.
To determine the thickness of gravel in the alluvial plain, geoelectric
investigations have been made and 12 bore holes drilled. Its maximal
thickness reaches 25 m.
The water permeability measured in the Paleozoic rocks increased
highly at increasing the pressure from 5 to 10 atm. When the test has
been ended the water returned from the hole. This indicates that the
increased water pressure has lifted the upper beds. A short analysis of
the ground pressure conditions at the time of testing is given.
There are favourable conditions in the section for the erection of
a gravity dam up to 65 m high. The permeable sediments in the Tara
plain are to be tightened by a diaphragm, put down to the Paleozoic
sediments.
On both river banks an exploration drift has been made to find out
whether a gravity dam could be erected in this section or not. The clayey
shales are crushed and softed. Owing to the frequent occurences of clay
patches the erection of a gravity dam is not possible. The experiments
with the pressure cushions (J. Cerni Institute) have shown the elasticity
module E 5000 kg/sqcm.
The accumulation basin consists of the impervious Paleozoic, Middle
Triassic, and Upper Cretaceous sediments.
We did not explore the Bakovići gorge because the erecting of a
water dam in this place would entail the flooding of the Kolašin town
(which has been out of calculation in the submitted scheme).
The Plašnica River valley is filled up with diluvial and alluvial
sediments. Its dam section is situated in front moraine and partly —
at the bottom — in Paleozoic shales and sandstone. The front moraine
being permeable, extensive grouting works on both flanks will be neces-
sary.
The experimental grouting field has shown that the moraine can be
tightened by an injection mass of concrete, clay, and bentonite.
The main tunnel from the Tara to the Morača river basins will
be over 9 km. long. The article gives the details of some of the
characteristic sections of the conduit. For a distance of some 7 km. it will
run through Upper Cretaceous and the rest through Paleozoic sediments.
The driving of the tunnel is supposed to be middle hard to hard. The
167
hardest conditions are to be expected in the dislocation zone between the
Paleozoic and Cretaceous sediments.
The inclined pressure shaft for the power station in Vinica cuts both
zones of flysch. In the upper part of the inclined pressure shaft the con-
ditions are nearly the same as in the main tunnel. In its middle part the
tunnel passes through limestone, where some greater inflow of water
can be expected with a higher water-pressure susceptability of the rock.
The lower part of the inclined pressure shaft and the engine chamber will
lie in the lower part of flysch. The stress is laid upon the proper micro-
location of the engine chamber as there are some local tectonic dis-
locations of the platy flysch limestone there. The erecting of the engine
chamber would be medially difficult.
For the Koštanica engine chamber variant the pressure conduit of
steel and the engine chamber would he in upper flysch. The erecting of
the underground engine chamber would be difficult.
LITERATURA
B a 1 d a c c i, L., 1889, Mineralni slojevi Crne gore, Prosvjeta, sv. IV—IX,
Cetinje.
B e š i ć, Z., 1934, Prilog ka poznavanju geologije Crne gore, Geol. anali
Balkan. Pol., knj. XII, Beograd.
B e š i ć , Z., 1936, Prethodna saopštenja o geološkoj građi Crne gore, Geol.
anali Balkan. Pol., knj. XIII, Beograd.
B e š i č , Z., 1939, Predhodna geološka promatranja na listu Zabljak, Go-
dišnjak Geol, inst. kralj. Jugoslavije za 1938 godinu, Beograd.
Bešič, Z., 1939, Novi prilozi za stratigrafsko razčlenjivanje formacija
na planini Sinjavini (Crna gora), Geol. anali Balkan. Pol., knj. XVI, Beograd.
Bešič, Z., 1940, Izveštaj o geološkom kartiranju na listu Zabljak, Go-
dišnjak Geol. inst. kralj. Jugoslavije za g. 1939, Beograd.
Bešič, Z., 1948, Trijaski sprudni krečnjaci u oblasti Durmitora i Sinja-
vine, Glasnik Prir. muzeja Srpske zemlje, s. A—1, Beograd.
Bešič, Z., 1950, Geološka gradja terena južne i jugozapadne podgorine
Durmitorskih grebena, Geol. anali Balkan. Pol., knj. XVIII, Beograd.
Bešič, Z., 1951, Neki novi pogledi i shvatanja u geotektonici Dinarida,
Glasnik Prir. muzeja Srpske zemlje, s. A—4, Beograd.
Bešič, Z., 1952, Prilog ka poznavanju geologije Dinarida, Glasnik Prir.
muzeja Srpske zemlje, s. A—5, Beograd.
Bešič, Z., 1953, Geologija severozapadne Crne Gore, Naučno društvo
N. R. Crne gore, Cetinje.
Breznik, M., 1958, Probno injekciono polje Plašnica — problemi injek-
tiranja nanosa, Saopštenja sa IV. savetovanja stručnjaka Jugoslavije o visokim
branama, Beograd.
Cissarz, A., 1951, Položaj jugoslovenskih rudišta u geološkoj prostoriji,
Geol. vesnik, IX, Beograd.
C v i j i č, J., 1899, Glacijalne i morfološke studije o planinama Bosne,
Hercegovine i Crne gore, Glas Srpske kralj, akademije nauka, knj. 57, Beograd.
C vi j i č, J., 1921, Ledeno doba u Prokletijama i okolnim planinama,
Glas Srpske kralj, akademije nauka, knj. 93, Beograd.
C vi ji č, J., 1924, Geomorfologija, knj. I, Beograd.
Duhovnik, J., 1953, Prispevek h karakteristiki magmatskih kamenin
Crne gore, njihova starost in razmerje do triadnih magmatskih kamenin Slo-
venije, Geologija 1, Ljubljana.
168
Kober, L., 1952, Leitlinien der Tektonik Jugoslawiens, Srpska akade-
mija nauka, Beograd.
Miloj e vi ć, B., 1955, Doline Tare, Pive i Morače — Geografska pro-
matranja, Cetinje.
Koch, F., 1933, Prilog geologiji Crne gore, Vesnik Geol, inst. kralj. Jugo-
slavije za g. 1932, knj. II, Beograd.
Kossmat, F., 1924, Geologie der zentralen Balkanhalbinsel, Berlin.
Protič, M., Čubrilovič, V., Mikinčič, Vj. in Jovanović R., 1940, Izveštaj
o geološkom snimanju jugozapadne Crne gore. Godišnjak Geol. inst. kralj. Ju-
goslavije za g. 1939, Beograd.
Simić, V., 1938, Fosilonosne naslage mladjeg paleozoika u istočnoj
Crnoj gori, Vesnik Geol. inst. kralj. Jugoslavije, knj. VII, Beograd.
Simić, V., 1940, Prilog geologiji Crne gore. Nekoliko zapažanja u obimu
Kučke kraljušti, Vesnik Geol. inst. kralj. Jugoslavije, knj. VIII, Beograd.
S t i n y , J., 1950, Tunnelbaugeologie, Springer-Verlag, Wien.
T i et z e, E., 1884, Geologische Übersicht von Montenegro, Jb. Geol. R. A.
XXXIV, Wien.
Vinassa, P. de Regny, 1903, Die Geologie Montenegros und des
albanisischen Grenzgebietes, Congrès géologique international, Compte rendu
de la IX. session, Vienne (Wien).
169
RAZVOJ MLAJŠIH PALEOZOJSKIH SKLADOV
V VITANJSKEM NIZU
Anton Ramovš
Z 1 skico med tekstom in 11 tablami slik v prilogi
PREDGOVOR
Že med proučevanjem zgornjepermskih skladov v Sloveniji sem začel
leta 1954 z raziskovanjem starejših permskih in zgornjih karbonskih
plasti v Karavankah. Pri tem me je gnala posebna želja, da bi naše mlajše
paleozojske sklade na imenovanem ozemlju čimprej preiskali in razčlenili
vsaj toliko, kot so jih v Karnijskih Alpah v zadnjih dveh desetletjih pred
drugo svetovno vojno pod vodstvom graškega geologa in paleontologa
F. Heritscha. Tam jim je uspelo ne le dognati mejo med karbonskimi
in permskimi plastmi, marveč oboje tudi zelo podrobno razčleniti. Pri nas
tedaj ni bilo nikogar, ki bi se lotil raziskovanja mlajšega paleozoika
vzporedno z deli v Karnijskih Alpah. Le tu in tam so raziskovalci kar-
nijskega paleozoika izluščili tudi na karavanškem prostoru posamezne
nove horizonte. Tako sta F. in G. Kahler ugotovila v Dolžanovi so-
teski nad Trži čem zgornje psevdoschwagerinske apnence. H e r i t s c h
je dokazal, da imamo nad Podbočem pri Poljčanah prav tako zgornje
psevdoschwagerinske apnence, medtem ko se nihče ni lotil razčlenitve
javorniških plasti na posameznih krajih Karavank. Tako imamo na geo-
loških kartah, ki obsegajo Karavanke, povsod javorniške in rotnoveške
sklade še združene pod oznako zgornji karbon in permokarbon, kamor so
ponekod uvrščeni tudi še trogkofelski apnenci.
Tudi na tem mestu se lepo zahvaljujem vsem, ki so mi kakorkoli
pomagali pri tem delu. Posebno hvaležen sem svojemu cenjenemu učitelju
akademiku dr. I. R a k o v c u , ki je z zanimanjem spremljal moje raz-
iskovanje in mi z nasveti stal vedno ob strani. Najtopleje se zahvaljujem
nadalje prof. dr. O. K ü h n u , predstojniku paleontološkega inštituta du-
najske univerze, pri katerem sem obdelal precejšnji del fosilnega materiala,
za njegovo velikodušno pomoč in živo zanimanje pri delu, in prof.
dr. K. M e t z u , predstojniku geološkega inštituta graške univerze za
dragocene nasvete in za uporabo inštitutske knjižnice in paleontološke
zbirke. Se posebno zahvalo dolgu jem kolegici doc. dr. K o c h a n s k y -
Dévidé, predstojniku geološkega inštituta zagrebške univerze, ki mi
je večidel določila ali pregledala mikrofavno in z velikim zanimanjem
spremljala moje delo. Prav tako se iskreno zahvaljujem prof. dr. A.
170
P a p p u in prof. dr. E. T h e n i u s u na dunajski univerzi ter doc.
H. Fliigelu in asist. dr. M. F1 ü g e 1, z graške univerze, za pomoč pri
težko dostopni literaturi in koristne nasvete.
Delo sem izvršil deloma s podporo univerze v Ljubljani in deloma
s podporo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za kar se obema
ustanovama iskreno zahvaljujem.
\
I. ZGODOVINSKI PREGLED DOSEDANJIH DEL
Na Štajerskem je začel raziskovanja M o r 1 o t leta 1848 in delal
tam do leta 1851. Vitanjsko sideritno formacijo, ki vključuje mlajše paleo-
zojske sklade, je uvrstil sprva v eocen, kasneje pa med mnogo starejše
metamorfne skrilave tvorbe. Primerjal jih je s karbonskimi skladi pri
Javorniku (1849, 181-182).
Rolle (1857) je prvi sistematično raziskoval stratigrafske in tek-
tonske razmere v Vitanjskem nizu. Dognal je, da pripadajo neskladoviti
sivobeli apnenci ob Paki in Hudinji ziljskim apnencem. Od Št. Brica po-
tekajoč pas sideritnih ležišč sestavljajo skrilave gline, peščeni skrilavci,
kremenovi konglomerati, apnenci s fosili karbonske starosti in lečami
siderita. Rolle je uvedel za nje ime »Weitensteiner Eisenerzformation«.
Ugotovil je, da prevladujejo skrilavci, gline in peščeni skrilavci. Vmes je
pogosto debelozrnat kremenov konglomerat (»Brečko«) in drobnozrnat
trd kremenov peščenjak (»Škripauc«). Značilni so gosti zelo trdi črnosivi
apnenci, prepredeni z belimi kalcitnimi žilicami (»Schnürlkalk«). Po-
nekod vsebujejo mnogo krinoidnih ostankov, posamezne korale in bra-
hiopode. Med skrilavci so razmetani manjši kosi in večji bloki peščenjaka,
konglomerata, apnencev s fosili in železove rude. V jamah južno od
Vitanja so na severni strani rudonosne formacije eocenske plasti s pre-
mogovimi lečami in rastlinskimi ostanki. Peščenjak in skrilavec obeh
formacij sta si zelo podobna in se večkrat težko ločita med seboj.
Vzhodno nadaljevanje paleozojskih skladov v Vitanjskem. nizu je
raziskoval na Konjiški gori Zollikofer (1859, 205—209). Tam je do-
gnal enake razmere kot so v okolici Vitanja in skladom pripisal karbon-
sko starost. Zanimiva je njegova domneva o položaju karbonskih plasti.
Sideritna formacija je bila mogoče z vsemi pripadajočimi kameninami
s silo iztrgana iz globine in vrinjena med eocenske plasti. Važna je ugo-
tovitev, da svetli apnenci in dolomiti, ki spremljajo vitanjsko sideritno
formacijo, niso karbonski, kot je trdil Rolle, marveč so zgornje-
triadni ali celo mlajši (1859, 210, 211).
Ozemlje z vitanjsko sideritno formacijo je pregledal tudi S tur
(1864, 439, 440) pri reviziji geološke karte. Po njegovih ugotovitvah naj
bi bile južno od Vitanja približno enake geološke razmere kot pri Štam-
bergu južnozahodno od Konjic. Tam ležijo spodaj glinasti, deloma sljudni
glinasti skrilavci z vložki in plastmi apnencev in različno veliki bloki
peščenjakov, ki jih obdajajo skrilavci. Nad njimi sledijo pisani pešče-
njaki in laporni skrilavci s tremi žilami premoga. Vse te kamenine naj
bi bile karbonske starosti. Južno od Vitanja, pri Fužinah, ležijo v sredi pro-
171
fila apnenci. Severno in južno od njih so glinasti skrilavci, ki jih po-
krivajo soteski skladi.
Pri vitan j ski sideritni formaciji se je S t u r precej zadržal tudi
v delu »Geologie der Steiermark« (1871, 171—182). Izsledke prejšnjih raz-
iskovalcev dopolnjuje z lastnimi ugotovitvami. Na Fužinah je imel za
karbonske apnence le tiste pri današnji elektrarni. Ogromni bloki pri
nekdanji spodnji kovačnici (danes za Grmadnikovo hišo) (cf. tab. II) po
njegovem mnenju niso karbonski, marveč so se odtrgali od triadnih
apnencev sosednjih hribov in zgrmeli v dolino.
Na podlagi geoloških razmer v dolini Hudinje je prišel S t u r do
naslednjega zaključka: Skozi Vitanjsko hribovje se vleče v glavnem cd
zahoda proti vzhodu potekajoča prelomna guba, ob kateri leži podolžno
oblikovana dolina. Severno od nje si sledijo vi tan j ska sideritna formacija,
nižji nato višji triadni skladi. Vsi vpada j o proti severu. Južno od dis-
lokacije nahajamo najvišje triadne plasti, ki se prav tako nagibajo proti
severu. V to podolžno dolinsko kotanjo so bili kasneje odloženi soteški
skladi. Dislociranje je povzročilo, da so prišle najmlajše kamenine v stik
z najstarejšimi. Vsi skladi so nenavadno zdrobljeni in zmečkani.
Pregled geoloških raziskovanj in glavnih ugotovitev dotedanjih
raziskovalcev v Vitanjskem nizu najdemo pri S t a c h e j u (1874,
239—272), ki sam ni proučeval tega ozemlja in tudi ne navaja nekih novih
ugotovitev.
Skoraj dve desetletji kasneje omenja R. Hörnes (1889, 182) vitanj-
sko sideritno formacijo, ko je nad Podbočem, vzhodno od Poijčan, odkril
fuzulinske apnence. Pri ugotavljanju starosti se opira na Rollejeve
najdbe ob Hudinji, vendar meni, da bodo fuzulinide povedale mogoče
točnejšo starost horizonta, ki more biti zgornjekarbonski ali permski.
Paleozojske sklade v Vitanjskem nizu je zelo podrobno obdelal
Teller (1889). Ugotovil je, da so pod imenom vitanjska sideritna for-
macija združene kamenine, ki so ekvivalentne zgornjekarbonskim pla-
stem v dolini Bele. Kjer so skladi razgaljeni v večji širini, se pojavljajo
apnenci s fuzulinidami vedno v dveh pasovih n. pr. na hribu Berce-
Černjak in v dolini Hudinje. V apnencih je našel na različnih krajih
fuzulinide, korale, polže in brahiopode. Dognal je, da so apnenci za
Grmadnikovo hišo paleozojski in ne triadni (cf. Stur, 1871).
Odkril je pisano apneno brečo z rožnatimi in mesnatordečimi prod-
niki in poudaril, da zavzema isti položaj med zgornjekarbonskimi in
werfenskimi skladi kot v dolini Bele, čeprav breče ni dobil na primar-
nem mestu.
Pri kmetiji Okrožnik je našel rumen or j ave laporno-glinene skrilavce
s krinoidi, briozoji in zmečkanimi spiriferidi in med skrilavci lečaste
vložke črnih apnencev s fosili.
Kot pri St. Bricu sestavljajo tudi pri Okrožniku karbonske plasti
antiklinalo, ki je s sistemom vzporednih prelomov tako modificirana, da
nastopajo na robovih karbonskih kamenin zdaj starejši, zdaj mlajši
triadni členi. Med karbonske in triadne apnence se ponekod vključijo
soteški skladi.
172
л
Kratko se je zadržal Teller (1896, 76) pri vitanjski sideritni for-
maciji tudi v tolmaču h geološki karti vzhodnih odrastkov Karnijskih
in Julijskih Alp.
Kratek geološki pregled zgornjekarbonskih skladov v Vitanjskem
nizu najdemo tudi v tolmaču h geološki karti lista Mozirje (Teller,
1898, 34—36). Tamkajšnji fuzulinski apnenci in ostale plasti so analogne
z zgornjekarbonskimi skladi na Koroškem. Svetli, tedaj še permokarbon-
ski apnenci, ki jih omenja s Konjšice in z ozemlja okoli Kort, v Vitanj-
skem. nizu niso bili odkriti. Pomembne pa so pisane apnene breče s fuzu-
linidami v Dobaričnikovem grabnu.
F. in G. Kahler (1937, 459) omenjata iz okolice Vitanja trogko-
felske apnence s posameznimi schwagerinami.
Pred kratkim je raziskoval H a m r 1 a (1955) med drugim tudi pa-
leozojske sklade v zahodnem delu Vitanjskega niza. Največ naj bi bilo
kremenovih konglomeratov, manj peščenjakov in še manj skrilavcev.
Fuzulinski apnenci manjkajo. Neposredno nad karbonskimi plastmi ležijo
werfenski skladi. H a m r 1 a meni, da bi utegnile kot karbon označene
plasti pripadati permokarbonu ali celo permu. Dokaz za to mu je, da
manjkajo permske plasti in da prehajajo karbonski skladi v značilne
werfenske.
Mlajše paleozojske sklade Vitanjskega niza omenja tudi Berce
(1956, 240—241) pri obravnavanju tamkajšnjih železovih rudišč. Vitanjsko
sideritno formacijo uvršča v karbonsko dobo kot drugi raziskovalci
pred njim.
II. POTEK IN CILJ RAZISKOVANJ
Pri začetnem raziskovanju mlajšega paleozoika v Karavankah 1. 1953
sem ugotovil na Konjiški gori in južno od Zič srednje in zgornje rotno-
veške sklade ter trogkofelske apnence s fuzulinidno favno (Ramovš,
1954, 221—223). Kasneje sem dokazal, da imamo rotnoveške sklade tudi
pod Košuto in na karavanški strani vzhodno od Kranjske gore.
Zaradi pomembnih ugotovitev na Konjiški gori sem se lotil pri
proučevanju mlajših karbonskih in starejših permskih skladov najprej
onih v vzhodnem delu Karavank, in sicer v Vitanjskem nizu. Prepričan
sem bil, da imamo tudi tam različne mlajše paleozojske stratigrafske
horizonte, ki jih je mogoče izluščiti iz karbonskega pasu na Tellerjevi
geološki karti lista Mozirje. Čeprav je paleozojski pas zelo ozek in so
bili tam dokaj zapleteni tektonski premiki, sem se vendarle odločil ob-
delati najprej to ozemlje.
Rešiti je bilo treba vprašanje, ali so res vsi tamkajšnji skladi kar-
bonske starosti. Nad Jesenicami poznamo med zgornjekarbonskimi kla-
stičnimi kameninami tudi apnence, ki so podobno razviti kot v Vitanj-
skem nizu. Zato tudi tu ne bi bila izključena njihova karbonska starost.
Da bi bilo mogoče rešiti to nalogo in obenem na podlagi prejšnjih
lastnih raziskovanj v soseščini ugotoviti predvidene stratigrafske hori-
zonte, sem si zadal kot prvo nalogo zbrati čim več fosilnega materiala.
Le-tega so dobili raziskovalci pred menoj bore malo. Vzporedno z na-
173
biranjem fosilnih ostankov je potekalo mikrostratigrafsko razčlenjevanje
skladov, ki je bilo zaradi premetanosti in zgnetenosti zelo težavno.
V	Karavankah doslej niso bile nikjer razčlenjene javorniške plasti,
ki jih delijo v Karnijskih Alpah v pet horizontov. V ozkem mlajšem
paleozojskem pasu Vitanjskega niza seveda ni bilo mogoče pričakovati,
da bi bili na površju vsi ali vsaj večji del karnijskih horizontov, pač pa
bi bilo z veliko požrtvovalnostjo vendarle mogoče ugotoviti, kateremu
horizontu oziroma horizontom skladi pripadajo.
V	Karavankah tudi nismo poznali razvoja celotnih spodnjepermskih
plasti, saj na vsem tem obsežnem ozemlju še nikjer niso biLi odkriti vsi
trije horizonti rotnoveških skladov. Zato naj bi pričujoče delo prispevalo
tudi k pojasnitvi razvoja rotnoveških skladov v tem delu Slovenije. Pri-
čakoval sem nadalje tudi trogkofelske apnence in trbiško brečo, ki jo
omenja že Teller.
Pri terenskem delu, ki sem ga začel v letu 1954 in nato nadaljeval
vsako leto po nekaj dni, so se zaradi izredne dislociranosti skladov po-
kazale velike težave, ki so jih imeli tudi že raziskovalci pred menoj.
Kmalu je postalo jasno, da bo mogoče ločiti apnene bloke, vgnetene
v peščenoskrilavo maso, med seboj edinole s fosilnimi ostanki. Kamenine
ni mogoče ločiti med seboj in to je večino raziskovalcev tudi zapeljalo,
da so jih uvrstili vse skupaj med karbonske sklade. Ker tičijo različno
stari bloki brez reda blizu skupaj, je bilo treba vsakega obdelovati kot
neznan stratigrafski horizont. Le táko težavno delo je moglo prinesti
uspeh.
Važna naloga je bila ugotoviti favnistične združbe v posameznih
horizontih, ki pri nas še niso znane. Posamezni horizonti so bili namreč
dokazani večinoma le na podlagi nekaj fuzulinid ali koral, medtem ko
še nihče ni poskušal zbrati in obdelati celotne favne.
III. OPIS PALEOZOJSKIH SKLADOV
Paleozojski skladi so omejeni v Vitanjskem nizu na ozek, od nekaj
do največ približno 500 m širok in nekako 16 km dolg pas, ki se začne
na vzhodu blizu razvalin Landeškega gradu in se konča na zahodu
severno od Skal. Paleozojski pas ni vseskozi sklenjen, marveč je pred-
vsem proti zahodu večkrat prekinjen. Najzanimivejše stratigrafske raz-
mere kažejo že prej znani karbonski in permokarbonski in na novo
odkriti različni permski skladi med Hudinjo in Pako, medtem ko je
vzhodno od Hudinje in zahodno od Pake manj pisana stratigrafska serija.
1. Ozemlje vzhodno od Hudinje
Zahodno od razvalin Landeškega gradu se pokažejo v širini nekaj
metrov javorniški temni glinasti skrlavci in peščeni sljudni skrilavci in
trdni sljudni kremenovi peščenjaki. Vgneteni so med različne sive ne-
skladovite apnence, ki jim je Teller na geološki karti lista Mozirje
pripisal srednjetriadno starost, kasneje (1889, 323) pa jih je imel za
zgornjetriadne. Močno so podobni tudi novo odkritim srednjepermskim
174
apnencem med Hudinjo in Pako, vendar se v njih doslej še ni posrečilo
najti fuzulinid ah drugih permskih fosilov.
Zelo ozek pas javorniških skladov se vleče na južni strani strmega
Kozieka (992 m) sprva proti zahodu, nato pa proti severozahodu v dolino
Hudinje. Razen skrilavcev in peščenjakov se pokažejo tu in tam še sivi
in rjavkasti drobnozrnati in debelozrnati kremenovi konglomerati. V bli-
žini zahodnih hiš v Lipi so tudi manjši bloki temnosivih apnencev, ki so
vgneteni med skrilave in peščene plasti. Večidel so spodnjepermski, nekaj
i e srednjepermskih in le eden je po dosedanjih ugotovitvah zgornje-
karbonski. Apnenci niso nikjer v normalnem stratigrafskem položaju
z javorniškimi skladi, kot so doslej trdili, marveč so vsi na sekundarnem
mestu, čeprav ne daleč od njihovega prvotnega najdišča. V današnji
položaj so jih spravili zapleteni tektonski premiki.
Večji apneni bloki se pojavljajo v okolici nekdanjega rudišča Lipa
in tičijo v glinenoskrilavi masi močno dislociranih javorniških skladov.
Zmečkani skrilavci in glina so tudi marsikje v razpokah in votlinah
apnenih blokov. Ponekod se razločno vidijo oglajene ploskve spodnjih
delov blokov, ki ležijo na zmečkani skrila vi kamenini ali na glini. Celo
kremenovi konglomerati so ponekod zmleti ob tektonskih drsah in jih
tam zlahka drobimo z roko.
Zgornjekarbonski blok sestoji iz skoraj črnega, drobnozrnatega
apnenca z belimi kalcitnimi žilicami in gnezdi drobnozrnatega kalcita.
V posameznih delih je v apnencih precej glinenih primesi. Vsebujejo
apnene alge, redke fuzulinide in korale.
Večina blokov temnosivega neskladovitega in močno prepokanega
apnenca je spodnjepermske starosti in vsebujejo poleg krinoidnih ostan-
kov le izredno malo fosilov.
Svetlejši sivi drobnozrnati apnenci sesto ji jo pretežno iz ostankov
apnenih alg, predvsem iz rodu Mizzia. Organogen apnenec ima po površju
in po razpokah rumenkastorjave prevleke železovih oksidnih hidratov in
je prepreden z drobnimi belimi kalcitnimi žilicami. Razen alg so tu še
fuzulinidne in male foraminifere, stromatoporide in drobni polžki.
Zahodno pod rudiščem so na površju le različni klastični javorniški
skladi, med njimi tudi nekaj večjih blokov prepokanega debelozrnatega
kremenovega konglomerata z zrni do orehove velikosti. Tudi ti niso
v prvotnem položaju, marveč ležijo na zmečkanih glinastih skrilavcih
in glini.
Levo, nizko in zaraščeno pobočje Hudinje pokrivajo večinoma na-
valjene skale, veliki bloki in drobnejše kamenje svetlih srednjetriadnih
apnencev, iz katerih sestojijo strmine severno od paleozojskega pasu.
Vlažno ozemlje, predvsem po poteh, dokazuje nepropustno podlago, ki ob
globljih kolovozih in grapah marsikje pogleda na površje. Javorniške
sklade sestavljajo sivi in temnosivi sljudni glinasti skrilavci, temnosivi,
ko prepere rjavkasti, navadno zelo sljudni kremenovi peščenjaki in red-
kejši kremenovi konglomerati. Ob južni meji paleozojskega pasu se vleče
globoka grapa, preko katere sežejo ponekod javorniški skladi. Ze bliže
Hudinji so med peščenimi skrilavci posamezni manjši apneni bloki zgor-
176
njih rotnoveških skladov s fuzulinidami, ki so prav taki kot apnenci
velikih blokov v Hudinji.
Na severni strani Teller j evega paleozojskega pasu je gotovo
nekaj oligocenskih skladov, ki pa jih na terenu ni mogoče ločiti od
zgornjih karbonskih peščenoskrilavih kamenin, ker so danes oboji veči-
noma prekriti z gruščem in bloki. Rolle omenja oligocenske sklade na
obeh straneh Hudinje, po lastnih ugotovitvah na njenem desnem bregu
pa menim, da je tudi na levem bregu v območju Tellerjevega
paleozojskega pasu precej oligocenskih skladov.
2. Ozemlje med Hudinjo in Pako
Takoj za elektrarno in livarno na Fužinah so ob kolovozni poti na
desnem bregu Hudinje apnene in glinenoskrilave plasti, ki strmo visijo
proti severoseverovzhodu (tab. I, sl. 1). Zgoraj je kakih 8 m neskladovi-
tega zelo trdega sivega apnenca. Ponekod je brečast in drugod drobno-
zrnat. Prepreden je s številnimi tudi preko enega centimetra debelimi
kalcitnimi žilicami, močno razpokan v različnih smereh, pretrt in ob
razpokah prevlečen z železovimi oksidnimi hidrati rjaste barve. Vsebuje
vse polno krinoidnih ostankov, katerih peclji dosežejo v premeru do
okoli 1 cm. Pod apnencem leži nekaj rjavkastega glinastega skrilavca,
ki mu sledi okoli 2 cm debela plošča sivega brečastega apnenca s krinoid-
nimi ostanki in skromno mikrofavno. Navzdol se nato ponovi nekaj centi-
metrov sivkastorjavega, nekoliko peščenega glinastega skrilavca. Profil
nadaljuje okoli 20 cm debela pola sivega brečastega apnenca, ki vsebuje
ob žilicah in razpokah precej železovih oksidnih hidratov. V posameznih
delih sestoji iz samih krinoidnih ostankov. Zbruski so pokazali, da je
pola deloma sestavljena iz apnenega konglomerata. Poleg krinoidov so
v kamenini še skromni zdrobljeni ostanki brahiopodnih lupin in redke
fuzulinidne ter male foraminifere. Najpomembnejša je Pseudoschivage-
rina camiolica Kahler & Kahler.
Pod klastičnimi apnenci sledi približno 20 cm peščenega skrilavca,
nato okoli 15 cm debela apnena pola, nekaj centimetrov glinastega skri-
lavca, okoli 25 cm debela plast brečastega apnenca in ponovno peščeni
skrilavec. Globlje v profilu se še nekajkrat menjavajo precej dislocirane
apnene in skrilave pole. Pod njimi sledi okoli 3 m temnosivega nesklado-
vitega apneneca, prepredenega z belimi kalcitnimi žilicami, v katerem
se ni posrečilo zbrati nobenih fosilov. V spodnjem delu razgaljenih
apneno-skrilavih plasti je še okoli 20 m močno dislociranih temnosivih
apnencev z vmesnimi skrilavci. Te kamenine izginejo pod obdajajoče jih
temne skrilave plasti oziroma odval nekdanjega rudnika.
Opisane apnene in skrilave kamenine se vlečejo v smeri slemenitve
po grebenu v hrib, porasel z gozdom (tab. III, sl. 1). Po vseh znakih sodeč
pripadajo vse istemu horizontu.
Više v gozdu se pokažejo na njegovi južni strani temnosivi peščeni,
nekoliko laporni apnenci s fuzulidnimi in malimi foraminiferami, šte-
vilnimi krinoidnimi ostanki in redkimi ostanki brahiopodnih lupin.
Geologija 6 — 12	177
Skladi se v nejasnem stratigrafskem položaju naslanjajo ob apneno-
skrilave plasti.
Na koncu gozda izginejo tudi spodnjepermski apnenci in skrilavci
in na večjem delu travnatega ozemlja so na površju le porasli odvali
nekdanjih rudarskih del. Na posameznih odkritih mestih se da iz ostan-
kov kamenin razbrati karbonske in oligocenske klastične sklade. Severno
od spodnjepermskih plasti se na nekaj krajih pokažejo oligocenski skladi,
ki jih je večkrat zelo težko ločiti od karbonskih plasti. Najlepše so raz-
galjeni ob kolovozni poti tik pod robom gozda. Rjavi apneni peščenjaki
z nekaj kremena se menjavajo z rjavimi, temnosivimi ah rumenkastimi
glinastimi in lapornimi skrilavci. Ponekod vsebujejo slabo ohranjene
polže in pooglenele rastlinske ostanke. Oligocenski skladi visijo tam
srednje strmo proti severovzhodu in tvorijo s sosednjimi spodnjeperm-
skimi kameninami kot okoli 20°.
Rjave oligocenske apnene peščenjake z rastlinskimi ostanki, kreme-
nove peščenjake in sljudnate glinaste skrilavce zasledimo še tu in tam
proti Maj er j evi hiši in zahodno od nje.
Večji del, ah mogoče celo vsi skladi severno od spodnjepermskega
pasu nad livarno so oligocenske starosti in ne karbonski, kot kaže T e 1 -
1 e r j e v a geološka karta lista Mozirje. Tam ni bilo mogoče dokazati
primarnih karbonskih kamenin in nedvomno je Tellerjev karbonski
pas na obeh bregovih Hudinje znatno ožji.
Mlajši paleozojski skladi med Maj er jem in Hudinjo niso v kontaktu
s triadnimi kameninami, pač pa tonejo oligocenske plasti pod zdrobljene
svetlosive srednjetriadne apnence, ki tvorijo ob kontaktu več metrov
debelo milonitno cono.
Karbonske plasti se pokažejo na površju šele ob grapi, ki se vleče
po paleozojskem pasu proti zahodu. Vendar niso tam le karbonske kame-
nine, marveč zmečkane in zdrobljene plasti razhčne starosti, ki iih ni
mogoče ločiti med seboj na nobeni karti. Na več krajih se pokažejo
temnosivi zmečkani glinasti skrilavci, sivi glinasti skrilavci, pregnetena
črna ali modrosiva glina s kosi skrilavcev, kosi in bloki kremenovih
konglomeratov, tu in tam z nekaj apnenega veziva, ter kremenovi pe-
ščenjaki. Čeprav so imenovane plasti najbolj verjetno zgornjekarbonske,
vendarle ni mogoče izključiti možnosti, da so vmes tudi oligocenske
kamenine. Razen navedenega najdemo pogostne bloke werfenskih in
srednjetriadnih skladov.
V višini Preložnikove domačije se pokažejo ob poti na desni strani
potoka sivi brečasti apnenci, apnene breče in temnejši gosti apnenci
z belimi kalcitnimi žilicami, močno razpokani in premetani. Tu in tam
vključujejo temne skrilave plasti. Breče so večinoma drobnozrnate, ven-
dar najdemo vmes tudi debelozrnate v kosih od 5 do 12 cm. Breče vse-
bujejo veliko krinoidnih ostankov, peclji pa dosežejo v premeru pogosto
en centimeter.
Južno od črte Lipek star,—Majer je manjši hrbet porasel z gozdom
(tab. III,sl. 1). Sestoji iz sive apnene pobočne breče. Med precej trdno
sprijetim materialom so tudi bloki po več kubičnih metrov, ki so se
178
z ostalimi kosi privalili sem s strmin severno od tod. Breča pripada
srednjetriadnim apnencem in je ponekod precej debela. Na nekaj krajih
pogledajo izpod nje zmečkani temni glinasti skrilavci in skrilave gline
zgornjekarbonske starosti.
Na južni strani Tellerj evega paleozojskega pasu ležijo v strugi
Hudinje in ob njej pod Grmadnikovo hišo veliki bloki temnosivega zelo
trdega apnenca (tab. I, sl. 2, tab. II). Posamezni deli blokov so brečasti
in vsebujejo dosti organskih ostankov, predvsem krinoidnih, medtem ko
je apnenec drugod drobnozrnat. Kamenino prepletajo različno debele
kalcitne žile. Razen teh so v kamenini še večje in manjše kalcitne kopuče.
Kamenina je razkosana s številnimi prelomi in ob njih razmaknjena
v različnih smereh. Pogosto je zdrobljena in spri jeta v brečo, povsod pa
zelo pretrta. Apnenci so večinoma neplastoviti, le na nekaj krajih so
vmes debelejše in tanjše pole. Apnena gmota se je bila razklala v več
blokov in kaže, da so se ti privalili sem od nekod iz sosednjih strmin.
Njihova podlaga pa se nikjer ne pokaže na površju. Takoj južno od njih
so werfenske lapornoskrilave plasti, ki jih zasledimo tudi v pobočju za-
hodno nad njimi. Najbolj verjetno ležijo apneni bloki na werfenskih
kameninah, čeprav ne bi bilo izključeno, da so pod apnenci zgornje-
karbonske glinenoskrilave plasti. Vsekakor pa ležijo apnenci tik ob
werfenskih kameninah in ne v območju zgornjekarbonskih skladov, kot
kaže Tellerj eva geološka karta.
Apnenci tudi ne tvorijo vzporednega pasu severno od njih ležečim
spodnjepermskim skladom, marveč so ob močnih in zapletenih tektonskih
premikih obstali globoko pod tedanjim površjem in jih je šele Hudinja
razkrila.
Apnenci vsebujejo skoraj povsod ostanke iglokožcev. Med mikro-
favno so na posameznih mestih tudi fuzulinidne foraminifere. Zelo redke
so posamezne psevdoschwagerine. V strugi Hudinje je bila najdena v plo-
ščatih apnencih bogata brahiopodna favna, nekaj briozojev in ena korala.
Med apneno-skrilavimi plastmi nasproti livarne in bloki pod Grmad-
nikovo hišo je v strugi Hudinje in ob bregovih še nekaj manjših bloke v
deloma temnosivega, deloma svetlosivega apnenca permske in triadne
starosti.
Zahodno od Hudinje se »paleozojski« pas hitro zoži na nekaj deset
metrov. Tudi tam niso le paleozojske kamenine, med katerimi najdemo
v grapi premečkane glinaste skrilavce in mnogokje modrosivo glino
z drobci kamenine ter vmes večje in manjše kose ali bloke kremenovega
peščenjaka in konglomerata, marveč tudi mlajše kamenine. Nad kolo-
vozno potjo čez potok so na nekaj kvadratnih metrih zdrobljene in
zmečkane različne karbonske plasti, predvsem modrosive gline, werfenski
vijoličnordeči glinasti skrilavci in laporji, ob obojih pa zmečkani oligo-
censki laporji z ostanki palmovih listov iz rodu Sabal.
V grapi in ob njej se do travnika in njiv zahodno od Lenarta večkrat
pokažejo zmečkami modrosivi javorniški glinasti skrilavci in gline ter
peščenosljudne kamenine. Tam je tudi precej različnih apnenih blokov
svetlosive, sive in temnosive barve. Dosti apnencev je predvsem pod
179
Mohoričem in zahodno od njega, kjer na površju ni najti zgornjekarbon-
skih kamenin. Kaže, da je karbonski pas tam prekinjen, po njivah in
travnikih so še zahodno od Zilca le različni ostanki werfenskih in srednje-
triadnih kamenim. Apnenci v okolici Mohoriča sestavljajo obsežnejše
strme skalne stene, visoke tudi po več deset metrov, ali pa manjše bloke.
Apnenci so neskladoviti, močno razpokani in v posameznih conah zdrob-
ljeni. Vsebujejo izredno redke fuzulinide (samo v grapi pod Mohoričevo
hišo) in po barvi prehajajo iz svetlosivega do temnosivega. Večina blokov
je nedvomno spodnjepermske starosti.
Ob koncu travnika zahodno od Zilca se znova pokažejo javorniški
skladi in se njihov pas proti Brdcam kmalu precej razširi. Stratigrafske
razmere so tam nekoliko bolj normalne kot na doslej opisanem ozemlju.
Prevladujejo temnosivi, sivi in rjavkasti, navadno močno sljudni pe-
ščeni glinasti skrilavci. Razen teh najdemo tudii glinaste skrilavce, ki so
pogosto zgneteni v modrosivo glino, drobnozrnate sljudnate zelo trde
kremenove peščenjake in drobne ter debelozrnate kremen ove konglo-
merate. Slednji so na travniku tik pod spomenikom 39. borcem XIV. divi-
zije in nad njim ter na več krajih v gozdu. Povsod molijo le kot manjši
bloki na površje. Med peščenoskrilavimi kameninami so tu in tam pole
temnosivega nekoliko glinenega apnenca, ki postaja navadno na spodnji
in zgornji strani pole zelo drobno peščen s precej izredno finih sljudnih
zrnc. Apnenec je močno razpokan in prepreden s številnimi kalcitnimi
žilicami. Vsebuje skromne ostanke iglokožcev. Razen glinenih apnencev
so med javorniškimi skladi še sivi, večinoma drobnozrnati apnenci. Ve-
čidel močno pretrte kamenine nadomešča kalcit v obliki drobnih žilic in
po več centimetrov debelih žil in nepravilnih oblik. Kalcitu so pogosto
primešani rjavi železovi oksidni hidrati in je kamenina zaradi njih
rjavkaste barve. V teh apnencih ni bilo nikjer mogoče najti fosilnih
ostankov.
Apnenci so med javorniškimi skladi močno podrejeni in nikjer ne
dosežejo večje debeline, marveč so samo kot posamezne pole, le redkeje
skladi med peščeno-skrilavimi plastmi.
Na ozemlju Brdc1 je precej različnih spodnjepermskih apnencev in
breč ter nekaj trogkofelskih apnenih kamenin. Na severni strani paleo-
zojskega pasu se v gozdu južno od travnika vleče strm, nekaj deset metrov
visok skalni greben pretežno temnosivih apnencev. Greben je dolg nekaj
nad dve sto metrov, širok največ do okoli 40 m in ima smer vzhod—zahod.
Apnenci so neskladoviti, razkosani in razlomljeni v različnih smereh in
pogosto zdrobljeni. Prepleteni so s številnimi kalcitnimi žilicami in vse-
bujejo ponekod skromno fuzulinidno favno. Več je ostankov iglokožcev.
Apnenci pripadajo vrhnjemu delu rotnoveških skladov in sežejo na
zahodu na hrbet, ki tvori razvodje med Hudinjo in Dobrnico.
Na hrbtu z razvodjem med Hudinjo in Dobrnico leži južno od za-
hodnega konca zgoraj omenjenih apnencev naslednji okoli 80 m dolg
skalni greben enako starih apnencev. Ima smer severozahod—jugovzhod
1 Teller in drugi napačno pišejo Berce in mislijo pri tem neko kmetijo.
Vendar se precej obsežno naselje imenuje Brdca.
180
in strmo razdrapano steno proti jugovzhodu. Stena ni ravna, marveč je
tu in tam premaknjena v horizontali za nekaj metrov. Premaknitve so
nastale ob manjših prelomih, ob katerih so se posamezni bloki premaknili
v različnih smereh. Siv neskladovit apnenec je deloma brečast, deloma
drobnozrnat. Je izredno razpokan v različnih smereh, razlomljen v šte-
vilne manjše bloke in pogosto zdrobljen (tab. III, sl. 2). Prepreden je
s številnimi belimi kalcitnimi žilicami. Pogosto sesto ji jo celi širši pasovi
kamenine le še iz debelozrnatega kalcita in skoraj ni več prvotnega
temnosivega apnenca (tab. X, sl. 2). Precej je med apnenci tudi apnene
breče. Fosilni ostanki so redki in pripadajo fuzulinidnim in malim fora-
miniferam ter ostankom iglokožcev. Najvažnejše so velike psevdo-
schwagerine.
Spodnjepermske apnence omejujejo različne javorniške plasti, nad
katerimi je tudi južni del vlažnih travnikov na Brdcah. Spodnjepermski
apnenci se znova pokažejo med karbonskimi kameninami južno od Ne-
rodnove domačije pod potjo h Kovaču in se od prejšnjih v ničemer ne
razlikujejo. Na površju so trije bloki, od katerih sta krajna dva precej
obsežna, medtem ko je srednji znatno manjši in leži tik ob omenjeni poti.
Njihova smer je približno jugojugovzhod—severoseverozahod in ležijo
po več deset metrov vsaksebi. Poleg neskladovitega spodnjepermskega
apnenca je bilo najdenih tudi nekaj plošč skoraj črnega drcbnozrnatega
apnenca s številnimi fuzulinidami. Psevdoschwagerin ni med njimi in
kamenino zlahka ločimo od prejšnje.
Na Tellerjevi geološki karti tega ozemlja se vleče na severni
strani paleozojskih kamenin nekaj nad en kilometer dolg pas fuzulinskih
apnencev. Takega pasu ni, pač pa sta na vzhodni strani dva kratka
v različnih smereh potekajoča skalna grebena in na zahodni strani dva
velika in en manjši apneni blok. Spodnjepermski apnenci tam ne se-
stavljajo kontinuirane stratigrafske serije nad javorniškimi plastmi, marveč
so prišli v današnji položaj zaradi izredno močnih tektonskih dogajanj.
Razen navedenih apnencev leži več manjših blokov svetlosivega do
temnosivega apnenca z izredno redkimi drobnimi fuzulinidami in apne-
nimi algami na travniku južno od Nerodnove hiše. Nikjer niso bile tam
najdene psevdoschwagerine, apnenci pa so mlajši od zgornjih rotno-
veških skladov.
Med srednjepermske sklade spadajo na Brdcah morda tudi nesklado-
viti in močno dislocirani svetlosivi, ponekod rahlo rožnati apnenci, ka-
terih starosti se doslej s fosilnimi ostanki ni posrečilo dokazati.
Dosti manj kot v severnem je paleozojskih apnencev v južnem
Tellerjevem pasu na Brdcah. Hrib z višinsko koto 847 m ni iz
karbonskih skladov, marveč so tam werfenski sivi ploščati dolomiti in
dolomitni laporji in vijoličnordeči ploščati dolomiti ter glinasti skrilavci,
ki se vlečejo proti zahodu in po grebenu proti jugovzhodu v dolino. Pa-
leozojske apnene kamenine se pokažejo v območju Tellerj evega
paleozoika samo na zgornji strani majhne jase v dolinski zajedi vzhodno
od Medvedove domačije. Tam moli iz klastičnih javorniških plasti nekaj
181
deset kubičnih metrov velik blok sive apnene breče in deloma brečastega
apnenca. Je močno razpokan v različnih smereh, razlomljen in ponekod
precej zdrobljen. V njem je precej pogostna mikrofavna, med katero niso
redke kroglaste psevdoschwagerine. Razen tega bloka moli iz javorniških
plasti več manjših in majhnih blokov enakega sestava.
Na novo so odkriti javorniški in srednjepermski skladi pri Medve-
dovi domačiji, kjer ima Teller na geološki karti werfenske plasti
(tab. IV.). Od Medveda se vleče med travniki v dolino nizek skalni gre-
ben. Sestoji iz sivih, redkeje svetlosivih do rahlo rožnatih močno raz-
pokanih in večkrat zdrobljenih apnencev in brečastih apnencev ter prav
tako dislociranih sivih apnenih konglomeratov. Konglomerati so iz raz-
ličnih sivih in redkih rahlo rožnatih apnenih prodnikov ter iz posameznih
različno velikih kremenovih prodnikov. Največji med njimi so orehove
velikosti. Apnenci vsebujejo redke majhne fuzulinide in še redkejše
korale. V konglomeratih je v temnosivih prodnikih precej psevdoschwa-
gerin, medtem ko so v vezivu le maloštevilne drobne fuzulinide. Psevdo-
schwagerine dokazujejo vrhnje rotnoveške in srednjeperrnske sklade.
Sivi apnenci in konglomerati so potemtakem mlajši od spodnjega perma
in pripadajo srednjemu permu kot ekvivalent trogkofelskih apnencev
v prvotnem pomenu.
Na severni strani mejijo srednjepermski skladi na javorniške peščene
skrilavce, peščenjake in konglomerate, ki sežejo le do grape severno od
Medveda. Karbonske in srednjeperrnske sklade loči od ostalih paleozoj-
skih plasti na Brdcah werfenski pas, ki se vleče iz doline po grebenu na
hrib z višinsko koto 847 m.
Od Brdc proti Hudičevemu grabnu (pri T e 11 e r j u Dobaričnikov
graben) so v močno zoženem paleozojskem pasu na površju le različni
javorniški skladi. V Hudičevem grabnu najdemo predvsem v okolici
Mlinarja na več krajih manjše bloke in večje kose pisane apnene breče
Sestoji iz drobnih sivih, rožnatih in rdečkastih apnencev z rdečkastim ali
sivim lepilom. Njeno prvotno najdišče še ni odkrito, vendar ne more
biti daleč od blokov.
Medtem ko so paleozojski skladi na obeh pobočjih Hudičevega grabna
večidel zakriti z vegetacijo, so lepo razgaljeni na več krajih v okolici
Okrožnika. Tudi tam je največ javorniških plasti, ki so lepo razgaljene
predvsem v in ob kolovozu pod Okrožnikovo domačijo. Sprva se tam
menjavajo temni glinasti skrilavci in sljudni kremenovi peščenjaki. Ne-
koliko niže so ob svežem useku lepo razgaljeni sivkastorjavi in rumen-
kastorjavi drobnosljudni glinenolaporni in glinasti skrilavci s krinoidnimi
ostanki in redkimi briozoji. Na površju vidimo običajno le votlinice
z odtisi različno velikih krinoidnih pecljev. Plast s spiriferidi, ki jih je
Teller dobil v rumenkastorjavih lapornoglinenih skrilavcih, sedaj ni
vidna. Skrilavci prehajajo v redke, kak centimeter debele temnosive
apnene pole. Pod skrilavci se tu in tam pokažejo kremenovi peščenjaki
in konglomerati, vendar niže v profilu ni mogoče ugotoviti natančne
zapovrstnosti plasti. Nekoliko niže se pokažejo na poti pod ovinkom
med skrilavimi plastmi lečasti vložki temnosivih in črnih apnencev
182
s podolgovatimi fuzulinidami, redkimi majhnimi polži, brahiopodi in kri-
noidnimi ostanki. Okamenin je največ na prehodu iz apnencev v skri-
lavce, vendar jih je skoraj nemogoče izluščiti iz zelo trde kamenine.
Niže ob poti se še večkrat pokažejo sivi, sivkastorjavi in rumenkasto-
rjavi sljudni glinasti skrilavci, sivi in sivorjavi zelo trdi in sljudni kre-
menovi peščenjaki, ki prehajajo navadno v konglomerate. Ker plasti niso
vseskozi razgaljene, ni mogoče ugotoviti, kolikokrat se te kamenine po-
nove. Kaže, da v nižjem delu javorniških skladov manjkajo apneni vložki,
in so le-ti omejeni na vrhnji del karbonskih skladov.
Ob robu gozda so ob kolovozu večje skale pisane apnene breče. Sestoji
iz sivih, rožnatih in redkih rdečih drobcev in rdečkastega ali sivega lepila.
Nekateri prodniki vsebujejo redke fuzulinide. Primarno najdišče breče
na tem kraju ni znano.
Zahodno od Okrožnikove domačije je ob kolovozu med javorniškimi
glinastimi skrilavci in peščenjaki velik, okoli 10 m visok razkosan in
prepokan blok temnosivega do črnega apnenca. Prepreden je z belimi
kalcitnimi žilicami in vsebuje v posameznih delih mnogo fuzulinid, malih
foraminifer in apnenih alg.
Javorniški glinasti in lapornoglineni skrilavci, kremenovi peščenjaki
in konglomerati se vlečejo od Okrožnika dalje proti zahodu. Večkrat moli
nad njimi manjši blok temnosivega apnenca. Ob kolovozu je med javor-
niškimi skladi okoli en meter temnosivega debelozrnatega apnenega pe-
ščenjaka s kremenovimi prodniki in redkimi krinoidnimi ostanki. Pe-
ščenjak prehaja navzgor v temni apnenec. V njem se kmalu pojavijo
sprva redki, nato vedno pogostnejši kremenovi prodniki in kosi glinastih
skrilavcev. Osnova kamenine prehaja od apnene v sljudnatopeščeno
maso s precej karbonatne primesi.
Med Brdcami in Okrožnikom mejijo dislocirane karbonske plasti
v zapletenem tektonskem kontaktu na zmečkane in zdrobljene oligocen-
ske kamenine. Oboje je večkrat težko ločiti.
Nad Okrožnikom se pojavijo na severni strani javorniških plasti
svetlosivi in sivi, tu in tam rahlo rožnati neskladoviti apnenci, ki jih je
Teller uvrstil med školjkoviti apnenec. Apnenci so deloma drobno-
zrnati, deloma gosti in so po značaju kamenine bolj podobni kasijanskim
apnencem kot školjko vitemu, čeprav se tudi nič ne razlikujejo od ne-
davno odkritih trogkofelskih apnencev na Konjiški gori in južno od Zič.
V njih se je končno le posrečilo najti fuzulinide, ki dokazujejo srednje-
permske sklade tudi na tem ozemlju. Novo odkriti srednjepermski
apnenci obsegajo cel Tellerjev pas školjkovitega apnenca med kar-
bonskimi in oligocenskimi skladi in večji del njegovih dolomitov školjko-
vitega apnenca južno in južnozahodno od Rudnika. Enaki svetlosivi in
sivi apnenci s fuzulinidami kot nad Okrožnikom gradijo strmine nad
javorniškimi plastmi vse do hriba z višinsko koto 800 m. Na tem hribu
so razen sivih tudi rožnati in rjavkastorožnati apnenci, prepredeni z be-
limi in rumenkastorjavimi kalcitnimi žilicami. Baiva apnencev navadno
postopoma prehaja iz ene v drugo in večkrat najdemo na enem kosu
sivo in rožnato. Včasih je meja med barvami ostra in neravna. Povzročil
183
/
jo je nenaden dotok finih rdečih primesi na ozemlju grebenske sedimen-
tacije, ki pa je bil večkrat prekinjen in bil omejen samo na posamezna
področja. Na tem ozemlju ni mogoče nikjer ločiti različnih sivih apnen-
cev od rožnatih. V celotnem pasu srednjepermskih apnencev nahajamo
fuzulinide, vendar jih je povsod le malo ali so celo zelo redke.
Severno od Tramšeka so med srednjepermskimi apnenci pisane
apnene breče z različnimi sivimi in rožnatimi drobci in rdečkastim apne-
nim ali drobnopeščenoapnenim vezivom. Lepilo v nekaterih delih breče
prevladuje in je ponekod skrilavo. Razen pisanih nahajamo še sive breče
z drobno peščenim sivim apnenim vezivom. Breče imajo na površju le
majhen obseg in prehajajo v sive srednjeperrnske apnence.
Javorniški skrilavci, dostikrat zgneteni v glino, kremenovi peščenjaki
in konglomerati spremljajo v ozkem pasu srednjeperrnske apnence in se
vlečejo od Tramšeka neprekinjeno do doline Pake. Vzhodno od Tramšeka
kaže, da so na enem kraju prekinjeni in na površje pogledajo werfenski
in srednjetriadni skladi. Južno od srednjepermskih apnencev je v paleo-
zojskem pasu malo apnencev in se pokažejo na več krajih šele v bližini
doline Pake.
V	grapi potoka Jesenik so ob poti dobrih 100 m od edine hiše modro-
sivi drobno in debeloploščati apnenci s številnimi podolgovatimi fuzuli-
nidami. Med apnenci so tanke pole temnosivih lapornih skrilavcev.
Apnenci so močno razpokani in prepredeni z belimi kalcitnimi žilami.
Pripadajo javorniškim skladom. Nekoliko više nad potjo so nad njimi
razpokani in zdrobljeni neskladoviti sivi spodnjepermski apnenci, ki
molijo kot večji blok na površje. Golice enakih apnencev nahajamo na
travnatem pobočju tudi v soseščini, medtem ko so sicer tam le javorniški
skrilavci, peščenjaki in konglomerati.
V	majhnem kamnolomu v gozdu najdemo debelozrnate javomiške
konglomerate s kremenovimi prodniki, debelimi do 10 cm, in redkejšimi
črnimi liditnimi prodniki. V zgornjem delu so v konglomeratu vedno
pogostnejši vložki temnih zrnatih apnencev, v katerih je zdaj več, zdaj
manj kremenovih prodnikov. V apnencih so zelo redke fuzulinide. Na-
vzgor sledijo zopet konglomerati, ki imajo precejšnji obseg na Prelogah.
Tam jih celo izkoriščajo.
Nad grapo Jesenika je vzhodno od Kovačeka novo odkrita večja krpa
srednjepermskih skladov, ki leži na javorniških skrilavcih, peščenjakih
in konglomeratih. Skladi so debeli okoli 50 m. Prevladujejo svetlosivi do
temnosivi, deloma drobnozrnati, deloma gosti apnenci. Sivi apnenci po-
gosto prehajajo v sivkastorožnate ali rjavkastorožnate in rožnate z belimi,
rumenkastimi ali rdečkastimi kalcitnimi žilicami. Manj je mesnatordečih
in rjavkastordečih apnencev, ki prehajajo iz sivih ali rožnatih. Večkrat
so na kosih kamenine v neravni črti ostro omejeni od drugače obarvanih.
Kakršnakoli stratigrafska ločitev v sive, rožnate in mesnatordeče apnence
je nemogoča. Srednjepermski apnenci so tudi tam neskladoviti, močno
razpokani in razkosani v večje bloke, ki se trgajo od strme stene in ležijo
pod njo. Prepredeni so s številnimi različno debelimi kalcitnimi žilicami,
ki so velikokrat tako številne, da skoraj ni mogoče prepoznati prvotne
184
kamenine (tab. XI, sl. 2). Ob razpokah in lasnicah in v zdrobljenih conah
so apnenci pogosto rjasto obarvani od železovih oksidnih hidratov.
V apnencih vseh barv so zelo redke fuzulinide, medtem ko je v rožnatih
in mesnatordečih dosti krinoidnih ostankov. Druge favne ni bilo mo-
goče najti.
Skupaj z apnenci se pojavlja tudi pisana apnena breča, sestoječa iz
drobcev raznobarvnih apnencev, kot so v soseščini, in rdečkastega ali
sivkastega peščenoapnenega lepila.
V bližini srednjepermskih apnencev moli iz javorniških skladov
okoli 10 m visok blok neskladovitega temnosivega spodniepermskega
apnenca.
Na severni strani paleozojskega pasu se pojavlja nad drugo grupo
južno od železniške postaje Paka kratek dvakrat prekinjen pas razkosa-
nega spodnjepermskega apnenca z redkimi fuzulinidami in koralami.
Apnenec je večidel neskladovit, le ponekod je nejasno ploščat in prepre-
den z belimi kalcitnimi žilicami. Apnenci ležijo na različnih javorniških
skladih in niso z njimi v normalnem stratigrafskem kontaktu.
3. Ozemlje zahodno od Pake
Paleozojski skladi so v dolini Pake prekinjeni in se ne vlečejo skle-
njeno proti St. Bricu, kot kaže Tellerjeva geološka karta. Na desni
strani Pake so v nadaljevanju paleozojskih skladov vzhodnega pobočja
doline werfenske in srednjetriadne kamenine. Javorniški konglomerati,
peščenjaki in skrilavci se pokažejo šele pri Vodončniku vzhodno od
St. Brica. Nad njimi molijo na površje večje skale sivega srednjeperm-
skega apnenca s krinoidnimi ostanki.
Na prevalu s cerkvijo so paleozojski skladi prekinjeni s srednje-
triadnim dolomitom, znova se pokažejo takoj zahodno od cerkve. Tam
so modrosive gline z drobci glinastih skrilavcev, močno dislocirani rjav-
kasti sljudni kremenovi peščenjaki, skrilavi peščenjaki in drobnozrnati
kremenovi konglomerati. Glinasti skrilavci so večidel zgneteni v glino, ki
jo tam uporabljajo za opeko. Različne javorniške sklade sledimo precej
daleč proti zahodu in so večkrat prekinjeni.
Zahodno od cerkve St. Bric meji na severni strani na karbonske
sklade krajši pas svetlih neskladovitih apnencev, ki so morda srednje-
permske starosti. V njih se doslej ni posrečilo najti okamenin.
IV. PALEONTOLOŠKI DEL
1. Uvodna beseda
Stratigrafske razmere, obdelane v prejšnjem poglavju, razločno ka-
žejo, da na ozemlju Vitanjskega niza zaradi izredno močne dislociranosti
skladov ni mogoče najti kolikor toliko popolnega profila karbonske in
permske skladovne serije. Ker so si apnene kamenine različne starosti
večkrat še na las podobne, so mogli edinole fosilni ostanki pomagati pri
ugotavljanju posameznih stratigrafskih členov.
185
Fosili pripadajo apnenim algam, fuzulidnim in malim foraminiferam,
koralam, polžem, brahiopodom, briozojem, morskim lilijam in morskim
ježkom. Prevladujejo brahiopodi, ki so omejeni pretežno na en sam ho-
rizont, in foraminilere. Korale in briozoji so zelo redki. Ostanki polžev so
nedoločljivi. Skoraj v vseh apnencih je veliko ostankov pecljev morskih
lilij in bodic morskih ježkov. Briozoji pripadajo rodovom Dyboivskiella
Waagen & Wentzel, Fenestrellina O r b i g n y , Poly pora M' C o y
in Septopora P r o u t. Natančnejša določitev ni bila mogoča, ker mi ni
bila dosegljiva važna ruska literatura. Fuzulinidna favna je deloma slabo
ohranjena, deloma pa so posamezne oblike tako redke, da ni bilo mogoče
napraviti več ustreznih zbruskov in jih natančneje določiti. Zato je
večina le generično določena.
Ves paleontološki material hrani Geološko-paleontološki inštitut uni-
verze v Ljubljani.
2. Opis fosilov
Classis Brachiopoda
Ordo O r t h i d a
Superfamilia Dalmanellacea Schuchert et Cooper 1931
Familia Schizophoriidae Schuchert 1929
Subfamilia Enteletinae
Enteletes Fischer
Enteletes dieneri Gemmellaro
1897 Enteletes tschemyscheffi Diener — Diener, The Permocar-
boniferous fauna of Chitichun. I, p. 67, pi. 5, figs. 7—10.
1948 Enteletes dieneri Gemmellaro 1899 — Branson, Biblio-
graphic Index of Permian Invertebrates, p. 357 (cum sin.).
Material: Tri nepopolno ohranjene lupine z dorzalno in ventralno lupino.
Primerki so srednje veliki, deloma nekoliko širši kot daljši, deloma
pa skoraj okrogli z močno izbočenima lupinama. Dorzalna lupina je pre-
cej večja od. ventralne.
Naši primerki dobro ustrezajo Dienerjevemu opisu in slikam
vrste E. tschemyscheffi iz Chitichuna. Edina razlika je v tem, da se
začnejo pri naših primerkih rebrca na obeh lupinah nekoliko dalj od
vrha, in sicer pri merjenih primerkih 7—8 mm v ravni črti od njega. Tudi
sinus ne sega tako daleč nazaj, pri vseh treh primerkih so dobro vidna
zelo drobna radialna rebrca.
Dimenzije: I	II
dolžina	17 mm ca. 17 mm
širina	18 mm	17,5 mm
debelina	15 mm	16 mm
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
186
Enteletes sp.
Material: En eksemplar z ventralno in dorzalno lupino.
Majhna lupina je ovalne oblike in nekoliko razpotegnjena v širino.
Lupini sta srednje močno izbočeni. Dorzalna lupina je za malenkost večja
od ventralne.
Ventralna lupina ima nekoliko močnejšo involucijo v vmesnem, delu
med srednjim in umbonalnim koncem lupine. Vrh nima močnejše ukriv-
ljenosti. Približno na polovici lupine se prične širok in precej globok
sinus, ki ga obdajata močnejša grebena. Na vsaki strani grebenov je še
po ena šibkejša, a jasno izražena guba. Tretja guba je komaj opazna.
Dorzalna lupina je za malenkost večja od ventralne. Je enakomerno
ukrivljena in ima največjo involucijo v umbonalnem delu. Vrh sega
nekoliko preko sklepnega roba. Sinusu ventralne lupine ustreza močan
medialni greben, ki se začne šele nekoliko pred sredino lupine. Na obeh
straneh medialnega grebena je še po en izrazit in po en slabše izražen
greben, medtem ko je tretji zelo šibek.
Čelni rob obeh lupin je globoko in ostro cikcakast. Na obeh lupinah
so vidna zelo drobna radialna rebrca, medtem ko ni nikjer opaziti pri-
rastnic.
Opisani primerek je blizu vrste E. plummeri King, ki je precej
pogostna v rdečih trogkofelskih apnencih v Dolžanovi soteski. Glavna
razlika so dosti manjše dimenzije pri naši obliki, medtem ko se razmerje
med dolžino, širino in debelino lupine sklada s trogkofelsko vrsto v Dol-
žanovi soteski. Dimenzije pri vrsti E. plummeri v trogkofelskih apnencih
zelo malo variirajo.
Dimenzije: dolžina	8,5 mm
širina	9,5 mm
debelina	5,5 mm
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo,
Ordo Terebratulida
Superfamilia Terebratulacea Waagen 1883
Familia Dielasmatidae Schuchert 1929
Subfamilia Dielasmatinae Cloud 1942
Dielasma King 1850
Dielasma plica (K u t o r g a)
1902 Dielasma plica Kut. — Tschernyschew. Die oberkarboni-
schen Brachiopoden des Ural und des Timan, S. 456, Taf. 2, Fig. 3—4,
Taf. 4, Fig. 5-7.
1911 Dielasma plica Kut. — Diener, Anthracolithic Fossils of the
Shan States, p. 66, pl. 6, fig. 10.
Material: En primerek z dobro ohranjeno ventralno in dorzalno
lupino.
187
Naša vrsta se razlikuje od one iz Chitichuna po manjših dimenzijah,
asimetričnosti lupine in po nekoliko globlji mediani brazdi ventralne
lupine. Vrh ventralne lupine je malo močneje potisnjen proti dorzalni
lupini kot pri Dienerjevih slikah. Involucija v longitudinalni smeri
v glavnem ustreza D i e n e r j e v i vrsti, medtem ko ima dorzalna lupina
asimetrično krivuljo. Greben ne leži nasproti mediane brazde, marveč
je nekoliko pomaknjen na rob brazde. V prečnem preseku lupine ena
stran strmo pada proti stranskemu robu, medtem ko je druga znatno
bolj položna. Razlike v dimenzijah in asimetriji morda dovoljujejo novo
vrsto, ali vsaj podvrsto.
Naš primerek ustreza Tschernyschewovim eksemplarjem
vrste D. plica, tako po velikosti kakor tudi po asimetriji, ki je vidna na
njegovih slikah. Tschernyschew ne navaja v svojem kratkem
opisu značilne asimetrije. Pri naši vrsti je vrh ukrivljen in leži na dor-
zalni lupini.
Dimenzije: dolžina	22 mm
širina	12 mm
debelina obeh lupin 8,4 mm
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Notothyris Waagen 1882
Notothyris cf. nucleolus (K u t o r g a)
1902 Notothyris nucleolus Kut. — Tschernyschew, Die oberkar-
bonischen Brachiopoden des Ural und des Timan, S. 464, Taf. 42,
Fig. 8-13, Text - Fig. 13-15.
1931 Notothyris nucleolus Kut. — Grabau, The Permian of Mon-
golia, p. Ill, pl. 4, figs. 3 a — d, pl. 8, figs. 7 a — c, mut. alfa, p. 113,
pl. 8, figs. 6 a - f.
1914 Notothyris nucleolus Kut. — Tschernyschew. Die Fauna
der oberpaläozoischen Ablagerungen des Darvas, S. 47, Taf. 3,
Fig. 12, 13.
Material: Dva dobro ohranjena primerka.
Naša primerka dobro ustrezata Broilijevi vrsti Notothyris cf.
mediterranea (Die permischen Brachiopoden von Timor, 1916, Taf.
CXXVII, Fig. 19, 20). Involucija naših oblik je enaka kot pri omenjenih
timorskih, to je šibkejša kakor pri Gemmellarovi ali Diener-
j e v i vrsti. Gube se pokažejo šele v čelnem delu lupine in ne gredo tako
visoko kot pri Gemmellaroju in so razen tega tudi šibkejše. To
navaja za svoje oblike tudi B r o i 1 i (S. 62).
Tudi Dienerjeva N. mediterranea (1903, pl. 2, fig. 14 a, b, 15 a, b,
pl. 3, fig. 14 a —d) kaže iste razlike glede na našo vrsto.
Naša primerka kažeta razlike tudi s sorodno vrsto N. nucleolus.
Imata šibkejše gube, ki ne sežejo tako daleč proti zadnjemu delu lupine.
Razvrščene so le v čelnem delu lupine, pač pa po številu ter razporeditvi
ustrezajo vrsti N. nucleolus. Naša vrsta ima tudi značilno pentagonalno
188
obliko lupine in se tudi po tem sklada z uralskimi primerki. Nadalje ležita
naša primerka po skoraj ravnem čelnem robu bliže vrsti N. nucleolus kot
N. mediterranea. Vendar pa je involucija ven traine lupine pri vrsti N.
nucleolus nekoliko močnejša kot je pri naših oblikah.
Omenjene razlike med vrsto N. nucleolus in našima primerkoma se-
žejo morda v variacijsko širino omenjene vrste.
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Ordo Rhynchonellida
Superiamilia Rhynchonellacea Schuchert 1896
Familia Camerophoriidae Waagen 1883
Stenoscisma Conrad 1839
Stenoscisma sancii — spiritus septemplicata (H e r i t s c h)
1927 Camerophoria Sancti Spiritus Schellw. var. septemplicata —
H e r i t s c h , Materialien zur Kenntnis des Karbons der Karni-
schen Alpen und der Karawanken, S. 312, Taf. 3, Fig. 5, 13.
1948 Stenoscisma sancti — spiritus septemplicata (Heritsch) —
Branson, Bibliographie Index of Permian Invertebrates, p. 527.
Material: En primerek brez levega krila in čelnega roba.
V	širino razpotegnjena lupina je manjša od Heritschevih oblik
iz doline Bele, pač pa ima vse ostale značilnosti te vrste. Umbo je zelo
majhen in sinus širok ter raven. Krili sta značilno dvignjeni. V sinusu je
sedem približno enako močnih rebrc, medtem ko je na krilih po šest
kratkih rebrc. Rebrca ne segajo do vrha, marveč se začnejo na večji lupini
v zadnji tretjini, na manjši pa šele v sprednji polovici.
Dimenzije: dolžina	9 mm
širina	11 mm
debelina obeh lupin v sinusu 6,5 mm
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Stenoscisma sp.
Material: En primerek brez čelnega dela lupine.
V	širino razpotegnjena lupina ima šibek umbonalni del z majhnim
koničastim vrhom. Približno v zadnji tretjini se začne širok in globok
sinus, ki pa ni raven, marveč žlebasto oblikovan. V ohranjenem delu
sinusa sta vidni dve rebrci. Na krihh ni opaziti rebrc. Na izbočenem delu
manjše lupine so na ohranjenem delu tri močnejša rebrca.
Dimenzije: dolžina	ca. 14 mm
širina	16,5 mm
debelina obeh lupin v sinusu 8 mm
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
189
Ordo Strophomenida
Superfamilia Strophomenacea Schuchert 1896
Familia Strophomenidae King 1850
Subfamilia Orthotetinae Waagen 1884
Derbyia Waagen 1884
Derbyia ? sp.
V temnih apnencih v soteski pod Grmadnikovo hišo na Fužinah je
bila najdena le ena nepopolno ohranjena lupina. Je malo izbočena in po-
krita s številnimi radialnimi zelo drobnimi rebrci. Približno vzporedno
z zunanjim robom potekajo zvijugani grebeni, zdaj drobnejši, pa zopet
debelejši. Iz ohranjene lupine se da zaključiti le, da najverjetneje pri-
pada rodu Derbyia.
Superfamilia Productacea Waagen 1884
Familia Productidae Gray 1840
Subfamilia Productinae Waagen 1884
Dictyoclostus Muir — Wood 1930
Dictyoclostus gratiodentalis (Grabau)
Tab. VII, sl. 3
1892 Productus gratiosus Waagen var. nov. occidentalis S c h e 11 w.
Schell wien, Die Fauna des karnischen Fusulinenkalks, S. 24,
Taf. 3, Fig. 6-9, Taf. 8, Fig. 25.
1927 Productus gratiosus Waagen var. occidentalis Schellwien —
Chao, Productidae of China, I, p. 47, pl. 4, figs. 11—16.
1936 Productus gratiodentalis Grabau — Grabau, Early Permian
fossils of China, II, p. 118, pi. 12, figs. 2-5.
1948 Dictyoclostus gratiodentalis (Grabau) — Branson, Bibliogra-
phic Index of Permian Invertebrates, p. 334.
Material: En dobro ohranjen primerek z obema lupinama in štirje eksem-
plarji z nepopolno ohranjenimi lupinami.
Naši primerki povsem ustrezajo Schellwienovi podvrsti in
kažejo jasne razlike nasproti vrsti Dictyoclostus gratiosv.s (Waagen).
Lupina je bolj razpotegnjena v širino. Dorzalna lupina ima skoraj po
ceh površini retikularno skulpturo, bodic ni, medtem ko ušesci ventralne
lupine omejujeta grebena. Diener (1903) in Broil i (1916) sta nam-
reč združila Schellwienovo podvrsto z Waagenovo vrsto, ki
ju je kasneje Chao (1927 in 1928) znova oddvojil. Chao pravi tole:
»The reticulation of the brachial valve in the Carnic variety covers a
larger space. The pedicle valve is characterized by a strongly developed
lateral ridge which marks off the ears, and the spines upon the radiating
costae of the pedicle valve are lees in number. Beside the differences
above mentioned, the variety also differs from it in the much more
190
transverse outline, more extended ears much fainter concentric folds,
presence of a row of spines along the hinge margin and sharp genicula-
tion of the brachial valve. In fact the differences between them are
much greater that their likeness. To me, it would appear better to regard
it as a distinct species, were it not for the reason that the name occi-
dentalis was pre-occupied for another kind of Productus by Newberry
in 1861.«
V Karnijskih Alpah, kjer je tudi locus typicus vrste D. gratiodentalis,
jo najdemo nekoliko niže kot je v Vitanjskem nizu, in sicer v zgornjem
delu serije »mittlere kalkarme Schichtgruppe'« (H eri t s eh 1939, 536).
V	Ameriki in na Kitajskem pa se pojavlja prav tako v spodnjem permu
kakor pri nas.
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Dictyoclostus semireticulatus bathykolpos (Schellwien)
1892 Productus semireticulatus var. nov. bathykolpos — Schellwien,
Die Fauna des karnischen Fusulinenkalks, S. 22, Taf. 2, Fig. 4—10,
Taf. 3, Fig. 2, Taf. 8, Fig. 22.
1900 Productus semireticulatus var. bathykolpos Schei w. — Schell-
wien, Die Fauna der Trogkofelschichten in den Karnischen Alpen
und den Karawanken, S. 46, Taf. 7, Fig. 10.
1948 Dictyoclostus semireticulatus bathykolpos (Schelwien) 1892 —
Branson, Bibliographie Index of Permian Invertebrates, p. 338.
Material: En srednje velik primerek z dobro ohranjeno ventralno in
dorzalno lupino, ki jima manjka čelni rob desne strani.
Majhna lupina je močno in približno po celi dolžini enakomerno
ukrivljena. Srednje močan umbonalni del sega z vrhom nekoliko preko
sklepnega roba, ki ne dosega največje širine lupine. V umbonalnem delu
se začne sprva šibek sinus, ki postane takoj močnejši in se tak vleče do
čelnega roba. V transverzalni smeri se stranska dela lupine — na vsaki
strani sinusa — zelo strmo spuščata proti stranskima robovoma lupine.
Skulptura sestoji iz radialnih rebrc, ki se od srednjega dela lupine
proti čelnemu robu cepijo. Od cepitve dalje so nekatera rebrca močnejša
in druga šibkejša. V umbonalnem delu lupine so tudi koncentrični gre-
beni. Razen tega najdemo po lupini še vozličke, ki so najpogostnejši na
prehodnem delu lupine k ušescem.
Dorzalna lupina je močno konkavna z izrazitim grebenom v srednjem
delu. Skulpturiranost ustreza ven traini lupini, le da sežejo na dorzalni
lupini koncentrični grebeni skoraj do čelnega dela lupine.
Ze Schellwien je poudaril veliko variabilnost različnih primer-
kov te podvrste. Moj primerek se razločuje od dveh Schellwieno-
V	i h iz najdišča Auernig po večjih dimenzijah in po znatno močnejši
involuciji na prehodu iz srednjega v umbonalni del.
Heritsch je opisal Schellwienovo podvrsto P. semireti-
culatus bathykolpos iz trogkofelskih apnencev kot P. n. sp. ex. gr. semi-
191
reticulatus. Znak za novo vrsto naj bi bil šibek sinus, medtem ko ima
karbonska podvrsta P. s. bathykolpos sinus. Heritsch je imel iz trog-
kofelskih skladov le en primerek, pri katerem je sinus vendarle jasen
(S cheli wien 1900, Taf. 7, Fig. 10, Heritsch 1938, Taf. 5, Fig. 7),
čeprav dosti šibkejši kot pri karnijski obliki. Vprašanja nove vrste ni-
kakor ne bo mogoče rešiti le na osnovi enega primerka. Možni so pre-
cejšnji različki v jakosti sinusa, ki pa spadajo v variacijsko širino vrste
in tvorijo lahko prehod med močneje in šibkeje sinuiranimi oblikami.
Tak primer je očiten pri vrsti Linoproductus lineatus. Pod vplivom F r e -
dericksa se je zdelo Heritschu (1938, 105) zelo važno vprašanje,
ali se pojavlja podvrsta bathykolpos v trogkofelskih skladih ali ne. Ker
jo najdemo tudi v srednjepermskih plasteh na Kitajskem, ni vzroka za
dvom, da ne bi živela v zahodnem delu Paleotetide.
Mnenja sem, da ostane Schellwienova določitev trogkofelskë
podvrste, dokler nimamo na razpolago več materiala, na podlagi katerega
bi se dala ugotoviti važnost sinusa kot znaka za novo vrsto.
Dimenzije: dolžina	26 mm
širina	27 mm
debelina	9 mm
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Dictyoclostus cf. semireticulatus (non Martin)
1892 Productus semireticulatus Martin — Schell wien, Die Fauna
des karnischen Fusulinenkalks, S. 22, Taf. 2, Fig. 1-3.
1924 Productus semireticulatus Mart. — Hayasaka, On the fauna
of the Anthracolithic Limestone of Ômi-mura in The Western Part
of Echigo, p. 26, pi. 5, figs. 1, 2.
1927 Productus semireticulatus Mart. — Chao, Productidae of China,
I, p. 27, pi. 1, figs. 1-4.
1948 Dictyoclostus semireticulatus of authors (not Productus semireticu-
latus Martin) — Branson, Bibliographic Index of Permian
Invertebrates, p 338.
Material: En eksemplar z nepopolno ohranjeno ventralno in skoraj celo
dorzalno lupino in ena nepopolno ohranjena ventralna lupina.
Lupina primerka z obema lupinama je nekoliko razpotegnjena v lon-
gitudinalni smeri, čeprav točnega razmerja med njeno dolžino zaradi
manjkajočega čelnega dela ni mogoče ugotoviti. Lupina je pravokotne
oblike in ima bržkone največjo širino ob sklepnem robu. V longitudinalni
smeri je lupina v čelnem in srednjem delu le malo izbočena, pač pa na-
pravi na prehodu iz srednjega v umbonalni del polkrožni lok. Vrh je
pomaknjen na 2 in pol milimetra preko sklepnega robu. V umbonalnem
delu se začne ozek, precej globok sinus, ki se vleče v isti širini proti
čelnemu robu. Površina je pokrita s številnimi drobnimi radialnimi rebrci,
ki so nekoliko ožja kot vmesne brazde. V zadnjem delu lupine je le-ta
192
obribana in vidna le notranja plast. Iz posameznih fragmentov lupine in
iz ostalega dela se da razpoznati retikularno skulpturo. Ušesca so jasno
izražena, vendar niso posebno velika. V transverzalni smeri je lupina
močno izbočena medtem ko njeni strani zelo strmo padata proti stran-
skima robovoma.
Primerek dobra ustreza Hayasakovi vrsti iz Japonske, le da
naša vrsta verjetno ni toliko razpotegnjena v dolžino in da ima ožji sinus
(vsaj v umbonalnem delu, kolikor je razvidno iz njegove slike 1.).
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Opomba: Ker genotip vrste D. semireticulatus ni več v prvotnem
smislu po Martinu, je treba določiti nov genotip te vrste. Da se
izogne nadaljnjim napačnim določevanjem, imam za najbolj umestno
dati vrsti D. semireticulatus (non Martin) tudi novo vrstno ime. Tega
dela se v pričujoči razpravi nisem lotil, ker imam na razpolago premalo
dobro ohranjenih primerkov. Isto velja tudi za podobne primere kasneje
v razpravi.
Dictyoclostus sp. aff. semireticulatus (non Martin)
Material: En nepopolno ohranjen eksemplar s fragmentom čelnega dela
ventralne lupine in z razgaljeno notranjo stranjo dela dorzalne
lupine.
Po ohranjenih znakih na eni in drugi lupini se primerek približuje
vrsti D. semireticulatus. Dorzalna lupina je sprva ploščata, nato pa se
upogne pod kotom 90°. Retikularna skulptura seže na njej do bližine
čelnega roba.
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, zgornji perm.
Najdišče: Fužina južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Dictyoclostus orientalis (Fredericks)
1902 Productus inflatus — Tschernyschew, Die oberkarbonischen
Brachiopoden des Ural und des Timan, S. 612, Taf. 28, Fig. 1-6.
1927 Productus inflatus Tschernyschew — Chao, Productidae
of China, I, p. 36, pl. 2, fig. 13, pl. 3, fig. 1-5.
1915 Productus genuinus Kut. var. orientalis var. nov. — Frede-
ricks, Notes paléontologiques I, p. 46, pi. 2, figs. 5, 8, pi. 3, fig.
6-8, 10-11.
1948 Dictyoclostus orientalis (Fredericks) 1915 — Branson,
Bibliographic Index of Permian Invertebrates, p. 337.
Material: En eksemplar brez čelne strani in desnega stranskega dela.
Srednje velika ventralna lupina je razpotegnjena v longitudinalni
smeri. V tej smeri je močno in vseskozi približno enakomerno izbočena.
Najmočnejšo involucijo ima nekako tam, kjer se konča retikularna skulp-
tura. Vrh lupine je močno ukrivljen in sega za malenkost preko sklep-
nega roba. Sklepni rob ni ohranjen v vsej širini. V sprednjem koncu
Geologija 6 — 13	193
umbonalnega dela se začne precej širok in globok sinus, ki ostane enako
močan vse do čelnega dela lupine. V transverzalni smeri je lupina zelo
visoka in njena stranska dela zelo strmo padata proti stranskima ro-
bovoma.
Skulptura je značilna za omenjeno vrsto. Radialna rebrca so močna,
kar jasno kažejo tudi Chaojeve slike. V umbonalni regiji in v zad-
njem delu srednjega konca lupine jih križajo koncentrični grebeni. Po-
samezna radialna rebrca od ostalih izstopajo zaradi nekoliko večje
debeline.
Primerek dobro ustreza omenjeni vrsti.
Dimenzije: dolžina	ca. 38 mm
širina	ca. 32 mm
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Linoproductus Chao 1927
Linoproductus cancriniformis (Tschernyschew)
1900 Productus cancriniforviis Tschern. — Schellwien. Fauna
der Trogkofelschichten in den Karnischen Alpen und den Kara-
wanken, S. 43, Taf. 9, Fig. 1-3.
1938 Linoproductus (Cancrinella) cancriniformis Tschern. — He-
ritsch. Die stratigrafisehe Stellung des Trogkofelkalkes, S. 109,.
Taf. 5, Fig. 15.
Material: Ena nepopolno ohranjena ventralna in dorzalna lupina.
Celni del lupine manjka. Iz ohranjenega dela lupine je razvidna
kolenasta upognjenost dorzalne lupine. Prečne gube nahajamo po celi
lupini. Po teh značilnostih eksemplar dobro ustreza značilni permski
vrsti L. cancriniformis, ki je pogostna v rožnatih trogkofelskih apnencih
v Dolžanovi soteski.
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Subfamilia Stro phalosiinae Schuchert 1913
Echinoconchus We 11 er 1914
Echinoconchus elegans (non Me Coy)
1906 Productus elegans McCoy — Keidel, Geologische Untersu-
chungen im südlichen Tianschan, S. 369, Taf. 12, Figs. 7—8.
1927 Echinoconchus elegans (M' Coy) — Chao, Productidae of China
1, p. 64, pl. 6, figs. 1-6.
1948 Echinoconchus elegans of authors (not Mc Coy) — Branson,
Bibliographic Index of Permian Invertebrates, p. 353.
Material: Dva popolnoma ohranjena eksemplarja.
194
Naša primerka do podrobnosti ustrezata Chaojevemu opisu
in slikam, tako po obliki, kakor tudi po involuciji in ornamentaci j i. Nje-
govemu natančnemu opisu ni več kaj dodati.
Branson uvršča med to vrsto Heritschev primerek vrste
E. elegans Schellwien 1938, Taf. 8, Fig. 13, iz Dolžanove soteske (na-
haja se v zbirki Geološko-paleontološkega inštituta univerze v Ljubljani),
ki pa se v ničemer ne razlikuje od dorzalnih lupin ostalih eksemplarjev.
Razlike v ventralnih lupinah posameznih primerkov vrste Echinoconchus
elegans sensu Schellwien iz Dolžanove soteske narekujejo revizijo
vrste. Gotovo ne pripadajo vsi tamkajšnji primerki eni in isti vrsti.
Dimenzije:	manjši primerek večji primerek
dolžina	13 mm	17 mm
širina	15 mm	19 mm
debelina	6 mm	7 mm
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Echinoconchus elegans (non Me Coy) var.
Material: Dva nepopolno ohranjena primerka.
Oba primerka imata dokaj izrazita ušesca, ki jima dajeta bolj pravo-
kotno obliko. Ven traina lupina je močneje izbočena v longitudinalni
smeri kot pri prejšnjih dveh eksemplarjih. V prečni smeri je lupina
v srednjem delu skoraj ravna in strani lupine strmo padata proti stran-
skima robovoma. Že začetek umbonalnega dela je v korenu dosti moč-
nejši kakor je pri prejšnjih dveh primerkih. V skulpturi je edina razlika
v nekoliko večjem gladkem razmaku med koncentričnimi rebrci. Pri
enem primerku pride v srednjem in čelnem delu lupine do izraza zelo
plitev in širok sinus. Visceralni del je precej večji kot pri značilni
vrsti, kar je nedvomno imelo tudi vpliv na notranjo organizacijo.
Dimenzije:	manjši primerek večji primerek
dolžina	ca. 19 mm	ca. 21 mm
širina	18 mm	ca. 17 mm
debelina	9 mm	—
Dolžina je torej nekoliko večja kot širina, medtem ko pri tipični vrsti
širina presega dolžino.
Sklepni rob je na skrajnih robovih nekoliko zavit proti ventralni
lupini in ni raven, kot ugotavlja Chao (p. 65) za tipično vrsto. Ušesca
so jasno izražena, precej velika in močno izstopajo od ostale lupine.
Ta primerka se po izbočenosti bolj približujeta trogkofelskim obli-
kam iz Dolžanove soteske, čeprav so njihove lupine še vedno raz-
potegnjene po dolžini.
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
195
Echinoconchus cf. elegans McCoy
Velika, v transverzalni smeri ovalna, nekoliko deformirana lupina pri-
pada najverjetneje vrsti E. elegans. V primeri z drugimi manjšimi pri-
merki pa ima zelo šibek umbonalni del, ki -je celo šibkejši kot pri znatno
manjših oblikah. Nadalje nima v vsej dolžini približno enake involucije,
kot jo imajo drugi eksemplarji vrste E. elegans (tudi pri C h a o j u),
marveč je najmočnejša involucija na prehodu iz umbonalnega v srednji
del lupine.
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Echinoconchus aff. liangchowensis Chao
1927 Echinoconchus liang chow ensis Chao — Chao, Productidae of
China, I, p. 73, pl. 6, fig. 14, pl. 7, figs. 1-2.
Material: En slabo ohranjen primerek.
Slabo ohranjen primerek ustreza navedeni vrsti po raztegnjenosti
lupine v dolžino in po rahlem sinusu, ki se začne v srednjem delu lu-
pine. Z navedeno vrsto ga lahko vzporejamo tudi po močni involuciji in
veliki ukrivljenosti vrha, ki je pomaknjen preko sklepnega robu. Po
skulpturi pa se naš primerek ne loči od vrste elegans in se po tem raz-
likuje od Chao jeve vrste.
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm..
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Echinoconchus punctatus sinuosus n. subsp.
Tab. V, sl. 1 a-c, tab. VI, sl. 1, tab. VII, sl. 1
Derivatio nominis: sinuosus, novo podvrsto karakterizira izredno
globok in širok sinus.
Holotypus: Tab. V, sl. 1 (št. 2984, Geološko-paleontološki inštitut uni-
verze v Ljubljani).
Locus typicus: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadni-
kovo hišo.
Stratum typicum: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji
perm.
Material: Zelo dobro ohranjen holotypus z razjedeno dorzalno lupino
tako, da je viden mediani septum, in pet nepopolno ohranjenih pri-
merkov.
Diagnosis: Srednjevelika lupina je zelo močno ukrivljena. Zelo glo-
bok in širok sinus jo razpolavlja v dva dela. Sinus se začne v umbonalnem
delu takoj ob vrhu. V dorzalni lupini ustreza sinusu močan, širok greben.
Opis: Lupina je srednje velikosti, nekoliko širša kot dolga in ima
največjo involucijo v sprednji tretjini.
Ventralna lupina je v longitudinalni smeri zelo močno ukrivljena
in sicer bolj v umbonalnem in srednjem delu kot v čelnem delu. Umbo-
nalni del je močan, ostro oddeljen od majhnih trikotnih ušesc, visok in
196
strmo pada proti sklepnemu robu ter stranskima deloma lupine. Vrh je
zelo ukrivljen in potisnjen daleč preko sklepnega robu. Sklepni rob je
raven in zavzema nekoliko več kot dve tretjini celotne širine lupine.
Tik pri vrhu se začne tam še plitev in ozek sinus, ki postane že
v umbonalnem delu globok in širok in razdeli lupino v dva dela. Sinus
je od umbonalnega dela približno enako globok vse do čelnega roba,
kjer se le še razširi.
V transverzalni smeri je lupina v srednjem delu močno žlebasto
konkavna. Stranski, polkrožno oblikovani krili padata strmo proti stran-
skima robovoma lupine.
Skulpturo sestavljajo koncentrične gube oziroma pasovi, ki imajo
zaradi globokega sinusa valovit potek. Ob vrhu, predvsem pa v čelnem
delu postanejo ožji kot so v srednjem delu lupine, kjer dosežejo širino
2 mm, izjemno celo dva in pol milimetra. Pasovi so zgoraj ravni in ločeni
med seboj z globokimi, okoli pol milimetra širokimi brazdami. V čelnem
delu lupine pasovi nekoliko spreminjajo debelino, ali so na prav kratke
razdalje celo prekinjeni, tako da dobimo vtis, da so to v koncentrični
vrsti postavljena zrnca. Na koncentričnih pasovih so baze številnih drob-
nih zrnc, ki so razporejena brez reda. Na holotipu je 34 koncentričnih
grebenov.
Dorzalna lupina je v glavnem rahlo konkavna. Po njeni sredini se
vleče od bližine vrha proti čelnemu robu greben, ki zajame ob čelnem
robu nad polovico celotne širine lupine. Ima obliko približno enakostra-
ničnega trikotnika. Na obeh straneh trikotnega grebena, ki ustreza glo-
bokemu sinusu ventralne lupine, sta dve izraziti brazdi, ki ustrezata
izbočenima deloma ventralne lupine na obeh straneh sinusa. Brazdi pre-
hajata proti sklepnemu robu in proti stranskima zadnjima deloma lupine
v ravna ušesca.
Skulptura sestoji prav tako iz zvijuganih koncentričnih grebenov, ki
so precej ožji kot na ventralni lupini. Grebeni in vmesne brazde so na
dorzalni lupini približno enako široki.
Pri holotipu je dorzalna lupina večinoma odstranjena. Razgaljen je
mediani septum (cardinal process), ki sega nekoliko čez polovico dolžine
dorzalne lupine. V zadnjem delu sta približno na polovico njegove dol-
žine dve brazdi.
Dimenzije holotipa:
dolžina	43 mm
dolžina po krivini	79 mm
širina	48 mm
debelina v sinusu	13 mm
debelina na straneh sinusa	19 mm
Primerjava: Nova podvrsta ima vse značilnosti vrste. Razlike so
v izredno močnem sinusu in v drugih znakih, ki so od njega odvisni.
Med nabranim materialom ni oblik s plitvim, čeprav izrazitim sinusom,
kakršne so opisali Chao in drugi.
197
Ker ni genotip vrste E. punctatus več v prvotnem smislu po Mar-
tinu, je treba določiti nov genotip te vrste. Prioriteto ima Schell-
wienov Productus punctatus (1892, S. 25, Taf. 5, Fig. 1) iz Karnijskih
Alp, katerega pa ni več mogoče najti in je bil po vsej verjetnosti uničen.
Ker je bil to tudi njegov edini primerek, ne moremo računati z lektoti-
pom. Treba bi bilo v tipičnem najdišču zbrati nov material in določiti
nov holotip.
Zelo močan sinus najdemo pri uralski vrsti E. punctatus (T s c h e r -
nyschew 1902, S. 631, Taf. 57, Fig. 12), ki se glede na ta znak močno
približuje našim oblikam. Pri uralski vrsti je involucija umbonalnega
dela položna. Nova podvrsta ima znatno močneje ukrivljen umbonalni
del in vrh ter jasno izražene koncentrične pasove. Po ugotovitvah
Tschernyschewa njegov P. punctatus v vsem ustreza diagnozi
Koni neka in Davidson a. V novem smislu naj bi bila potem-
takem samo različna starost vzrok pojmovanju dveh vrst.
Pri primerjavi med Schellwienovo in Tschernyschewo
vrsto obstajajo bistvene razlike. Če izberemo Schellwienovo vrsto
za nov holotip, potem pripadajo uralske oblike naši ali pa celo novi
podvrsti.
Tudi kitajski primerki se dobro razlikujejo od naše podvrste (Chao
1927, p. 67, pl. 6. figs. 7—8, 15—16) in imajo šibek ter širok sinus. Involu-
cija je vseskozi približno enako močna. Njihovi primerki so manjši od
naših oblik.
Tudi pri nekaterih drugih avtorjih (G or t an i 1905, Diener
1899, Hayasaka 1922 idr.) je sinus sicer navzoč, vendar je plitev.
Enderlejeva vrsta (1901) predstavlja majhno ventralno lupino.
Le-ta je brez sinusa in to ima za značilnost vrste.
Iz Karavank opisuje Rakovec (1931, S. 79, Taf. 3, Fig. 20) zelo
majhen primerek, ki ga karakterizira 8 enako širokih pasov na površju
ventralne lupine. Primerek zelo verjetno ne pripada omenjeni vrsti.
Krotovia Fredericks 1928
Krotovia curvirostris (Schellwien)
1892 Productus curvirostris Schellw. — Schellwien, Die Fauna
des karnischen Fusulinenkalks, S. 26, Taf. 3, Fig. 12-14.
1934 Productus curvirostris Schellw. — Grabau, Early Permian
Fossils of China, I, p. 33, pl. 2, figs. 13-15.
1948 Krotovia curvirostris (Schellwien) 1892 — Branson, Bi-
bliographic Index of Permian Invertebrates, p. 378.
Material: En primerek z nepopolno ohranjeno ventralno lupino.
Zelo majhna in močno izbočena ventralna lupina z visokim in močno
ukrivljenim koničastim vrhom ima značilnosti karnijske vrste. Lupina je
gladka, ima pa nepravilno razporejene drobne tuberkule.
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
198
Krotovia ? sp.
Rodu Krotovia pripada ena nepopolno ohranjena ven traina lupina
brez čelnega in stranskih delov. Po eeli lupini so pogostni bradavičasti
izrastki brez reda. Ob čelnem delu kaže, da so nekoliko razpotegnjeni
v podolžni smeri. Lupina je lahno sinuirana in se po tem razlikuje od
vrste K. pustulata iz rdečih trogkofelskih skladov v Dolžanovi soteski
(Schellwien 1900, Productus spinulosus, S. 49, Taf. 8, Fig. 10 H e -
ritsch 1938, S. 114).
Horizont: Zgornji psevdosehwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Ordo Spiriferida
Superfamilia Spiriferacea Waagen 1883
Familia Spiriferidae King 1846
Subfamilia Reticulariinae Waagen 1883
Squamularia Gerameilaro 1898
Squamularia rostrata (Kutorga) Reed
1902 Reticularia rostrata Kut. — Tschernyschew, Die ober-
karbonischen Brachiopoden des Ural und des Timan, S. 57-5, Taf. 15,
Fig. 4—5, Taf. 20, Fig. 14.
1948 Squamularia rostrata (Kutorga) 1842 Reed 1930 — Branson,
Bibliographie Index of Permian Invertebrates, p. 521.
Material: En nepopolno ohranjen primerek.
Ohranjeni del lupine kaže največjo podobnost z omenjeno vrsto.
Lupina je razpotegnjena v dolžino in dosti močno involutna. Strani lu-
pine strmo padata proti stranskima robovoma. Primerek zelo dobro
ustreza uralskima eksemplarjema na tab. 15, sl. 5 in tab. 20, sl. 14.
Horizont: Zgornji psevdosehwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Neophricadothyris Licharew
N eophricadothyris asiatica (Chao) Licharew
1883 Reticularia lineata Mart. — Waagen, Salt Range Fossils, p. 540,
pl. 42, figs. 6-8.
1892 Reticularia lineata Mart. — Schellwien, Die Fauna des kar-
nischen Fusulinenkalks, S. 38, Taf. 6, Fig. 10, 13.
1902 Reticularia lineata Mart. — Tschernyschew, Die oberkarbo-
nischen Brachiopoden des Ural und des Timan, S. 574, Taf. 20,
Fig. 9-13.
1938 Squamularia asiatica Chao — Heritsch, Die stratigraphische
Stellung des Trogkofelkalkes, S. 134, Taf. 4, Fig. 9, 12.
1948 Neophricadothyris asiatica (Chao) 1929 Licharew 1934 —
199
Branson, Bibliographic Index of Permian Invertebrates, p. 424.
Material: En zelo dobro ohranjen mladosten primerek z obema lupinama.
Zelo dobro ohranjen primerek nedvomno pripada stratigrafske zelo
razširjeni in malo pomembni vrsti N. asiatica. Retikularna skulpturira-
nost je razločno vidna.
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Subfamilia Spiriferinae Schuchert 1913
Brachythyris McCoy 1844
Brachythyris sp.
Material: En nepopolno ohranjen primerek. Vrh in večji del desne polo-
vice obeh lupin manjka.
V prečni smeri ima ovalna lupina blago involucijo obeh lupin.
Ventralna lupina je v longitudinalni smeri srednje močno izbočena.
Vrh ni ohranjen. Po arei sklepajoč je malo ukrivljen in potisnjen proti
dorzalni lupini. Sklepni rob zavzema 65 °/o celotne širine lupine. Area je
trikotna in visoka. Deltidium ni viden. Izrazit, srednje globok in ne po-
sebno širok sinus se vleče do čelnega roba, kjer zavzema pri širini 40 mm
širino 13 mm. Skulptura sestoji iz močnih radialnih rebrc. V sinusu jih
je ob čelnem robu 6, medtem ko jih je na ohranjeni strani lupine ob
čelnem robu 12. Rebrca se cepijo v srednjem delu lupine. Rebrci na obeh
straneh sinusa sta za malenkost močnejši kot so ostala. V transverzalni
smeri je involucija od sinusa proti stranskima robovoma položna.
Dorzalna lupina ima le malo šibkejšo involucijo kot ventralna. Vrh
ni ohranjen. Po sredini lupine se vleče sinusu ustrezajoč greben, na ka-
terem je prav tako 6 rebrc. Na ohranjeni strani lupine pa jih je ob
čelnem robu še 11, ki so za spoznanje šibkejša kot so na ventralni lupini.
Drobne prirastnice so vidne na obeh lupinah. Notranjost je pre-
kristalizirana in ni dostopna za raziskovanje. Primerjava: Opisani prime-
rek se približuje vrsti S. pinquis z angleškega karbona (Casteton, De-
ryshire), katere dva primerka sem imel med komparativnim materialom.
Vendar je naša vrsta nekoliko širša in ima glede na to tudi nekaj več
rebrc. Rebrca so pri angleški vrsti nekoliko širša in v srednjem delu
ni opaziti cepitve. Rebrca v sinusu so tam šibkejša, medtem ko jih na
ustrezni vzboklini nasprotne lupine ni. Area in sklepni rob sta malen-
kostno krajša.
Dimenzije: dolžina	ca. 33 mm
širina	ca. 39 mm
debelina	20 mm
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
200
Neospirifer Fredericks 1919
Neospirifer sp.
Tab. VII, sl. 2
Material: En nepopolno ohranjen primerek. Umbonalni del ventralne
lupine in krili manjkata. Ventralna lupina je v srednjem delu od-
stranjena.
Precej velika lupina je razpotegnjena v prečni smeri. Njena involu-
cija je razmeroma šibka. Največja širina lupine je ob sklepnem robu.
Ventralna lupina je v longitudinalni smeri rahlo izbočena. Vrh
manjka. Koren vrha kaže, da more biti umbo le malo ukrivljen in da ne
visi dosti preko aree. Area je trikotne oblike, ob vrhu visoka blizu
enega centimetra in ne dosega največje širine lupine, marveč se konča
približno 1 cm pred koncem sklepnega roba. Deltidium ni viden. Lupina
doseže največjo širino ob sklepnem robu. Ze v umbonalnem delu se začne
ozka brazda, ki se proti čelnemu robu počasi širi in poglablja. Ob čelnem
robu je široka 17 mm. Skulptura sestoji iz močnih ploskih radialnih rebrc.
V sinusu jih je okoli 10.
Dorzalna lupina je približno enako izbočena kot ventralna. Umbo-
nalni del je polkrožno zavit in vrh nekoliko potisnjen čez sklepni rob.
Guba postane razločna šele v sredini lupine in ima ob čelnem robu
9 rebrc. Na bokih je po okoli 20 ploskih rebrc, od katerih je 8—10 obstran-
skih slabše izraženih. Število rebrc se poveča s cepljenjem. Prostori med
rebrci so samo ostro zarezani ozki presledki. V čelnem delu ventralne in
dorzalne lupine so vidne strehasto se prekrivajoče prirastnice.
Dimenzije: dolžina	ca, 45 mm
širina	ca. 70 mm
debelina	30 mm
Primerjava: Opisani primerek je nekoliko podoben vrsti N. condor.
Glavna razlika je pri arei, ki je pri naši vrsti dosti krajša in ne doseže
največje širine lupine. Area je izrazito trikotna, medtem ko je pri vrsti
condor običajno pod vrhom le malo višja kot na koncih lupine. Pri
bolivijski vrsti (K o z 1 o w s k i, Les brachiopodes du carbonifère supé-
rieur de Bolivie, 1915, p. 67, pl. 7, fig. 10 a) je area desetkrat daljša kot
visoka. Podobno razmerje najdemo tudi pri samarski obliki (Stucken-
b e r g, Die Fauna der oberkarbonischer Suite des Wolgadurchbruches
bei Samara, 1905), kjer sega area prav tako do konca najširšega dela
lupine. Area je včasih lahko tudi zelo visoka. Pri amerikanski vrsti
N. condor area sicer ne dosega največje širine lupine, pač pa je razmerje
njene dolžine proti širini prav tako približno 10:1 (S h i m e r and
S h r o c k , Index Fossils of North America 1955, pl. 125, fig. 2). Razmerje
med dolžino in višino aree pa je pri naši obliki kvečjemu 5 : 1.
Heritscheva vrsta N. condor iz zgornjih psevdoschwagerinskih
apnencev v Karnijskih Alpah je dosti manjša od našega primerka. Iz
njegovega opisa in slike ni mogoče razbrati posameznih podrobnosti.
201
(Neue Versteinerungen aus den Nassfeldschichten der Karnischen Alpen,
1935, S. 361, Taf. 2, Fig. 33).
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, za Grmadnikovo hišo.
Choristites Fischer 1825
Choristites barenzi (E i n o r)
Tab. VI, sl. 2 a-c
1939 Spirifer (Choristites) barenzi Einor — Licharew & Einor,
Contribution to the knowledge of the Upper Palaeozoik fauna of
Novaya Zemlya, p. 214, pi. 21, figs. 5—6.
Material: En nepopolno ohranjen primerek. Stranska dela sklepnega roba
in stranska dela lupine nista ohranjena. Manjka tudi čelni del lupine.
Velika lupina je razpotegnjena po dolžini. Izbočenost je srednje močna.
Največja širina je v srednjem delu lupine.
Ventralna lupina je rahlo in enakomerno izbočena. Umbonalni del
z vrhom je močneje ukrivljen in sega nekoliko preko črte sklepnega
robu. Umbonalni del loči od ostale lupine izrazit zažetek. Ozka ušesca so
jasno oddeljena od bokov lupine. Area je trikotna in visoka ter rahlo
konkavna. Njena dolžina ni znana. Deltidium je visok.
Že na vrhu se začne ozek jasen sinus, ki doseže v bližini čelnega
robu širino 8 mm. V dnu sinusa leži rebro in ob čelnem delu brazde so
na vsaki strani srednjega rebrca še po 4 rebrca. Na vsaki strani sinusa je
nadalje okoli šest močnejših in nekaj šibkejših rebrc. Vsa so široko in
rahlo izbočena. Med njimi so zelo ozke brazde. Cepitve rebrc ali vklju-
čevanje novih na ohranjenem delu lupine ni. V prečni smeri je lupina
na obeh straneh sinusa zmerno izbočena, medtem ko krili strmo padata
proti stranskima robovoma.
Dorzalna lupina je za približno poldrug centimeter krajša od ven-
tralne. Njena izbočenost je nekoliko močnejša od izbočenosti ventralne
lupine v njenem srednjem ali čelnem delu. Skulptura je ohranjena le
v zadnjem delu lupine.
Dimenzije: dolžina	ca. 60 mm
širina	ca. 45 mm
debelina	33 mm
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, za Grmadnikovo hišo.
Subfamilia Ambocoeliinae George 1931
Crurithyris George 1931
Crurithyris planoconvexa (non S h u m a r d)
1902 Ambocoelia planoconvexa Shumard — Tschernyschew,
Die oberkarbonischen Brachiopoden des Ural und des Timan, p. 575,
pl. 20, figs. 1 a-d, pl. 49, figs. 7 a-d.
202
1914 Ambocoelia planoconvexa Shumard — K ozio w ski, Les
brachiopodes du carbonifère supérieure de Bolivie, p. 76, pl. 1, fig. 5,
pl. 10, fig. 1-14, texte fig. 19.
1948 Crurithyris planoconvexa of authors (not Spirifer planoconvexa
Shu m.) — Branson, Bibliographic Index of Permian Inverte-
brates, p. 324.
Material: En primerek. Ventralni lupini manjka vrh, medtem ko je dor-
zalna v celoti ohranjena.
Primerek se razlikuje od oblik Kozlowskega samo po tem, da
ima za malenkost bolj konveksno dorzalno ali brahialno lupino. K o -
z 1 o w s k i pravi, da je dorzalna lupina »un peu convexe au crochet,
devient plane ou légèrement concave en avant«.
Horizont: Zgornji psevdosehwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Crurithyris sp.
Material: En primerek z nepopolno ohranjeno ventralno in v celoti ohra-
njeno dorzalno lupino.
Primerek ima bolj konveksno dorzalno lupino kot je pri vrsti C. pla-
noconvexa. Najmočnejša involucija je v srednjem delu lupine in se tudi
edino po tem razlikuje od nje.
Horizont: Zgornji psevdosehwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Subfamilia Martiniinae Waagen 1883
Martinia McCoy
Martinia orbicularis Gemmellaro
1899 Martinia orbicularis Gem m. — Gemmellaro, La Fauna dei
calcari con Fusulina della valle del fiume Sosio, p. 301, Taf. 33,
fig. 16-22.
1902 Martinia orbicularis Gem m. — Tschernyschew, Die ober-
karbonischen Brachiopoden des Ural und des Timan, S. 567, Taf, 17,
Fig. 1-3, 14, Taf. 20, Fig. 8.
1938 Martinia orbicularis Gem m. — Heritsch, Die stratigraphische
Stellung des Trogkofelkalkes, S. 85, Taf. 3, Fig. 17.
Material: En primerek z ventralno in dorzalno lupino.
Primerek dobro ustreza vrsti M. orbicularis, posebno uralskim pri-
merkom. Od njih se razlikuje le po tem, da je vrh ventralne lupine v vi-
sokem liku močneje pomaknjen proti dorzalni lupini. Naša vrsta tudi ni
tako močno sinuirana kot so Gemmellarove oblike.
Horizont: Zgornji psevdosehwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
203
Martinia aff. orbicularis Gemmellaro
Umbonalni del ventralne lupine slabo ohranjenega primerka z ohra-
njenim vrhom in zadnjim delom lupine je precej šibkejši kot pri vrsti
M. orbicularis. Vrh je zelo rahlo ukrivljen in ne dosega sklepnega robu.
V srednjem delu ventralne lupine se začne zelo plitev sinus. Z ohranjenim
delom lupine je mogoče sklepati na okroglo obliko.
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, v soteski pod Grmadnikovo hišo.
Pseudomartinia Leidhold 1928
Pseudomartinia semiplana asinosa (Grabau)
1936 Martinia semiplana asinosa Grabau — Early Permian fossils of
China II, p. 241, pi. 21, figs. 4-6, pi. 24, figs. 5-8.
1948 Pseudomartinia semiplana asinosa (Grabau) 1936 — Branson,
Bibliographic Index of Permian Invertebrates, p. 471.
Material: En dosti dobro ohranjen primerek z ventralno in dorzalno
lupino.
V prečni smeri razpotegnjena lupina je brez dvignjenega umbonal-
nega dela ventralne lupine ovalne oblike. Ventralna lupina je precej
močno izbočena in brez sinusa. Vrh, ki je odbit, je bil pomaknjen preko
trikotne aree. Dorzalna lupina ima značilnost vrste. Primerek dobro
ustreza kitajski spodnjepermski obliki.
Dimenzije: dolžina	13 mm
širina	15 mm
debelina	8,5 mm
Horizont: Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Najdišče: Fužine južno od Vitanja, za Grmadnikovo hišo.
3. Značaj favne
Makrofavna v najdišču Fužine južno od Vitanja sestoji v glavnem
iz brahiopodov in je spodnjepermske starosti (zgornji psevdoschwagerin-
ski apnenci). Precej pa se razlikuje od doslej opisanih favn v alpskih
zgornjih rotnoveških skladih. Pri primerjavi z ustreznimi skladi v Kar-
nijskih Alpah najdemo zelo malo istih ali sorodnih oblik. Med brachio-
podno favno je skupna le vrsta Linoproductus cancriniformis. Doslej
znana brahiopodna favna iz zgornjih psevdoschwagerinskih apnencev v
Karnijskih Alpah je tudi dosti skromnejša, saj sestoji le iz 12 vrst. Na-
sprotno pa je bila v Vitanjskem nizu najdena doslej le ena koralna vrsta,
medtem ko so v koralni favni V v Karnijskih Alpah 4 rodovi s petimi
vrstami. V obdelovanih rotnoveških skladih je razen tega revna fuzuli-
nidna favna, ki vsebuje poleg rodov Nankinella ?, Schubertella, Schwage-
rina, Rugosofusulina le dve vrsti rodu Pseudoschwagerina in eno vrsto
rodu P ar aschwag erina. Manjkajo značilne oblike rodu Zellia. Kroglaste
psevdoschwagerine, ki se pojavljajo v Karnijskih Alpah s sedmimi vrsta-
mi, zastopa le Pseudoschwagerina aff. tumida. Nova P ar aschwag erina ni
tipična in kaže primitivno razvojno linijo rodu.
204
V	doslej ugotovljenih zgornjih psevdoschwagerinskih apnencih v Slo-
veniji nikjer ni znana brahiopodna favna in tudi psevdoschwagerine so,
razen pri Ortneku na Dolenjskem, drugačnega tipa kot pri Vitanju.
Največ skupnih in sorodnih oblik najdemo med opisano in trogko-
felsko favno iz rožnatih in rdečih apnencev.
Te so: Notothyris cf. nucleolus, Echinoconchus elegans, Dictyoclostus
semireticulatus, D. semireticulatus bathykolpos, Enteletes dieneri, Squa-
mularia rostrata, Neophricadothyris asiatica in Linoproductus cancrinijor-
mis. Trogkofelske sklade in njih favno pa je treba znova obdelati tako
v klasičnem najdišču v Karnijskih Alpah, kot tudi v Karavankah. Danes
imamo rdeče trogkofelske apnence s fuzulinido Pseudoschwagerina ge-
yeri za spodnjepermske in ne več za srednjepermske. Tako skupne favni-
stične vrste ustrezajo starosti psevdoschwagerinskih apnencev v Vitanj-
skem nizu, čeprav se favni obojih skladov v ostalih oblikah močno raz-
likujeta in je ona v Dolžanovi soteski dosti številnejša. To je zaradi
grebenskega razvoja apnencev tudi lahko razumljivo, saj imamo v njih
favno le na posameznih krajih, medtem ko jo drugod v Dolžanovi soteski
zaman iščemo tudi v mesnatordečih apnencih. Ostale opisane brahiopodne
vrste v Vitanjskem nizu prav tako karakteriziraj o starejše perm ske
sklade, pri čemer seveda niso upoštevane oblike, ki jih nahajamo v kar-
bonskih in permskih kameninah.
V. RAZČLENITEV MLAJŠIH PALEOZOJSKIH SKLADOV
V VITANJSKEM NIZU
Najstarejši paleozojski skladi v Vitanjskem nizu so zgornjekarbonske
starosti in pripadajo javorniškim plastem. Sestojijo pretežno iz temnih
glinastih skrilavcev, sljudnih peščenih skrilavcev, oboji so velikokrat
zgneteni v modrosivo glino, in kremenovih peščenjakov. Manj je konglo-
meratov, ki vsebujejo večkrat kose glinastih skrilavcev. Med peščeno-
skrilavimi kameninami so ponekod pole temnosivega, včasih nekoliko '
glinenega apnenca s fuzulinidami in ostanki iglokožcev ali lečasti apneni
vložki s fuzulinidami, polži, brahiopodi in krinoidnimi ostanki. Razen
kremenovih so tudi apneni peščenjaki s kremenovimi prodniki. Prehajajo
v apnence in ti s čedalje številnejšimi kremenovimi prodniki in kosi
glinastih skrilavcev v konglomerate. Redki so večidel manjši apneni bloki,
ki ležijo med zmečkanimi skrilavci in niso v prvotnem položaju.
Javorniški skladi so v Vitanjskem nizu pretežno klastično razviti in
vsebujejo le malo apnencev. Po stratigrafskem razvoju ustrezajo enemu
od treh horizontov »der kalkarmen Schichtgruppe« v Karnijskih Alpah.
V	okolici rudišča pri Lipi so bili najdeni v bloku karbonskega
apnenca fosilni ostanki:
Schwagerina sp.
Palaeonubecularia sp.
Epimastopora sp.
Gshelia cf. calophylloides (H o 11 e d a h 1)
ki kažejo na vrhnje javorniške sklade.
205
Peščeni, nekoliko laporni apnenci zahodno od elektrarne in livarne
na Fužinah, ležeči med peščenoskrilavimi karbonskimi skladi in mejnimi
spodnjepermskimi plastmi vsebujejo:
Quasifusulina sp.
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Endothyra sp.
Palaeonubecularia sp.
Amandophyllum camicum (H e r i t s c h)
ostanki krinoidnih pecljev
Korala Amandophyllum camicum je znana le v zgornjem delu javorni-
ških plasti v Karnijskih Alpah (obere kalkreiche Schichtgruppe).
V	majhnem apnenem bloku med peščenoskrilavo kamenino na
Brdcah je bila najdena korala Lophophyllidium minimum (H e r i t s c h),
ki se pojavlja v Karnijskih Alpah v najmlajših javorniških skladih
(obere kalkarme Schichtgruppe).
Sivkastorjavi in rumenkastorjavi drobnosljudnati glinenolaporni in
glinasti skrilavci z različno velikimi ostanki krinoidnih pecljev (na po-
vršju kamenine le odtisi v votlinicah) in briozoji pri Okrožniku so prav
taki kot zgornji javorniški skladi v okolici Jesenic. V temnih apnenih
vložkih med skrilavci so poleg nedoločljivih brahiopodov in redkih polžev
Schwagerina sp.
Quasifusulina sp.
Endothyra sp.
V	velikem apnenem bloku zahodno od Okrožnika nahajamo téle
fosilne ostanke:
Quasifusulina longissima Möller
Rugosofusulina sp. (non alpina Schell w.)
Pseudofusulina sp.
Climacammina sp.
Palaeonubecularia sp.
Anthracoporella spectabilis Pia (zelo pogostna)
Anthracoporella vicina Kochansky & Herak
ostanki briozojev
ostanki krinoidnih pecljev.
V	grapi potoka Jesenik, vzhodno od Pake, je bila najdena v plo-
ščatih apnencih z menjavaj očimi lapornimi skrilavci naslednja mikro-
favna:
Quasifusulina sp.
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Palaeotextularia sp.
ki pripada vrhnjim javorniškim plastem, čeprav so ponekod drugod iste
oblike tudi v rotnoveškem horizontu.
Fosilni ostanki dokazujejo, da ustrezajo zgornjekarbonski skladi
v Vitanjskem nizu najvišjemu horizontu javorniških skladov (obere kalk-
arme Schichtgruppe) v Karnijskih Alpah. Na površju ni nobenega od
206
karnijskih javorniških horizontov s prevladujočimi apnenci. Malo ver-
jetno je, da v tem delu Karavank ne bi bili odloženi tudi starejši javor-
niški horizonti.
Javorniškim skladom sledijo navzgor spodnjepermski apnenci. Pre-
težno so neskladoviti, redkeje ploščati, temnosivi do črni, večinoma
drobnozrnati, razkosani, prepokani in prepredeni z belimi kalcitnimi
žilicami. Južno od železniške postaje Paka ležijo diskordantno na raz-
ličnih dislociranih javorniških kameninah in vsebujejo na posameznih
krajih pogostne fuzulinide in male foraminifere, zelo redke korale in
slabo ohranjene ostanke brahiopodov. Ugotovljena je bila naslednja
favna:
Quasifusulina tenuissima (Schell w.)
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Endothyra sp.
Tetrataxis sp.
Amplexocarinia heimoi (H e r i t s c h)
Amplexocarinia heimoi* kaže na spodnje psevdoschwagerinske
apnence. V najnižjem permu se pojavlja tudi še ugotovljena fuzuhnidna
favna.
V večjem bloku temnosivega do črnega, večidel neskladovitega, de-
loma ploščatega apnenca s številnimi kalcitnimi žilicami, ki leži med
javorniškimi glinastimi skrilavci in peščenjaki blizu Okrožnika, najdemo
téle oblike:
Quasifusulina cf. tenuissima (Schell w.)
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Endothyra sp.
Tetrataxis sp.
ostanki bodic morskih ježkov.
Isti horizont je razkrit na Brdcah. V temnosivih in črnih apnencih se
pojavljajo:
Schubertella sp.
Quasifusulina tenuissima (Schell w.)
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Agathammina sp.
Endothyra sp.
Bradyina sp.
Tetrataxis cf. elegans Sulejmanov
briozoji
ostanki bodic morskih ježkov.
Meja med spodnjimi psevdoschwagerinskimi apnenci in javorniškimi
plastmi ni na omenjenih krajih nikjer normalna, marveč ležijo spodnji
permski apnenci kot redki bloki na različnih, močno dislociranih javor-
niških skladih, na Brdcah pa še ob zgornjih rotnoveških apnencih. Zato
* To in druge korale je določil prof. dr. A. v. S c h o u p p é iz Mvinstra, za
kar se mu najlepše zahvaljujem.
207
tudi ni mogoče ugotoviti, kakšne so bile sedimentaci j ske razmere na
prehodu iz karbona v perm in zasledovati sedimentacijo skozi spodnji del
spodnjepermske dobe. Iz ostankov takratnih sedimentov moremo sklepati,
da je bila vseskozi le apnena sedimentaci j a.
Srednji rotnoveški skladi, razviti kot menjavajoči se deloma brečasti,
deloma konglomeratni in deloma drobnozrnati apnenci in glinenoskrilave,
ponekod drobnopeščene plasti, vsebujejo za elektrarno in livarno na Fu-
žinah naslednje fosilne ostanke:
Schubertella ? sp.
Schwagerina sp.
Pseudoschwagerina carniolica Kahler & Kahler
Nodosaria sp.
ostanki krinoidov (v posameznih apnenih polah zelo številni)
Palaeonubecularia sp.
Vzhodno od Medvedove domačije na Brdcah pripadajo istemu hori-
zontu apnene breče in brečasti apnenci:
Schubertella sp.
Schwagerina sp.
Pseudoschwagerina carniolica Kahler & Kahler
ostanki krinoidov.
Iste starosti so verjetno tudi apnenci, brečasti apnenci, apnene breče
z debelimi ostanki krinoidnih pecljev in temni skrilavci v bližini Pre-
ložneka zahodno od Hudinje.
V Vitanjskem nizu ustrezata skromna favna in stratigrafski razvoj
srednjim rotnoveškim skladom (mejne plasti) Karnijskih Alp. Med bogato
psevdoschwagerinsko favno Karnijskih Alp (5 vrst) je bila doslej ugotov-
ljena le vrsta P. carniolica, ki je redka. Menjavanje apnencev z glina-
stimi skrilavci in peščenimi skrilavci, apnene breče in brečasti ter kon-
glomeratni apnenci kažejo na šibkejšo ponovitev klastične sedimentaci j e
javorniških skladov. Kremenovi konglomerati in peščenjaki v Vitanjskem
nizu med mejnimi plastmi niso bili odkriti.
Tudi srednji rotnoveški skladi niso nikjer v normalnem stratigraf-
skem položaju s starejšimi in mlajšimi kameninami, marveč so bili zaradi
močnih tektonskih procesov razkosani in različno premaknjeni, tako da
ležijo danes med različnimi javorniškimi skladi, pri Fužinah pa mejijo
deloma celo na oligocenske plasti. Pri takih razmerah je razumljivo, da
ne poznamo popolnega stratigrafskega razvoja skladov.
Med ostanki spodnjepermskih skladov prevladujejo v Vitanjskem
nizu neskladoviti zgornji psevdosehwagerinski apnenci. V velikih blokih
večinoma neskladovitega, brečastega in drobnozrnatega apnenca z bra-
hiopodi na desni in levi strani Hudinje za Grmadnikovo hišo so bili
zbrani naslednji fosili:
Schubertella cf. kingi Dunbar & Skinner
Quasifusulina sp.
Schivagerina sp.
208
Rugosofusulina sp.
Pseudoschwagerina sp.
Paraschwagerina n. sp.
Endothyra sp.
Tetrataxis sp.
Climacammina sp.
Nodosinella sp.
Bradyina cf. major Morozova
Palaeonubecularia ? sp.
briozoji
Enteletes dieneri Gemmellaro
Enteletes sp.
Notothyris cf. nucleolus (K u t o r g a)
Dielasma plica (K u t o r g a)
Stenoscisma sancti-spiritus septemplicata (H e r i t s c h)
Stenoscisma sp.
Derbyia ? sp.
Dictyoclostus gratiodentalis (Grabau)
Divtyoclostus semireticulatus bathykolpos (Schell w.)
Dictyoclostus cf. semireticulatus (non Martin)
Dictyoclostus sp. aff. semireticulatus (non Martin)
Dictyoclostus orientalis (Fredericks)
Linoproductus cancriniformis (T s c h e r n.)
Echinoconchus elegans (non McCoy)
Echinoconchus elegans var. n.
Echinoconchus cf. elegans McCoy
Echinoconchus aff. Hang chow ensis Chao
Echinoconchus punctatus sinuosus n. subsp.
Krotovia curvirostris (S c h e 11 w i e n)
Krotovia sp.
Squamularia rostrata (Kut.) Reed
Neophricadothyris asiatica (Chao) Licharew
Brachythyris sp.
Neospirifer sp.
Choristites barenzi (Einor)
Crurithyris planoconvexa (non S h u m a r d)
Crurithyris sp.
Martinia orbicularis G e m m.
Martinia aff. orbicularis G e m m.
Pseudomartinia semiplana asinosa (Grabau)
ostanki pecljev krinoidov in bodic morskih ježkov
ostrakodi.
Na zahodnem koncu blokov so bile najdene v brečastem apnencu
naslednje oblike:
Nankinella ? sp.
Schubertella sp.
Schwagerina sp.
Geologija 6 — 14	209
Rugosofusulina sp.
Endothyra sp.
Tetrataxis sp.
Climacammina sp.
Lasiodiscus cf. minor Reichel
Palaeotextularia sp.
Pseudoglandulina aff. gigantea Mikluho — Makla y.
ostanki krinoidnih pecljev in bodic morskih ježkov.
V majhnih blokih zgornjih psevdoschwagerinskih apnencev med ja-
vorniškimi skrilavci nahajamo na levem bregu Hudinje rodove:
Schubertella sp.
Schwagerina sp.
Rugosofusulina sp.
Palaeonubecularia sp.
Palaeotextularia sp.
Glomospira sp.
Ottonosia ? sp.
Iz brečastega apnenca na Brdcah (razvodje med Hudinjo in Dobmico)
poznamo doslej téle fosile:
Schwagerina sp.
Pseudoschwagerina aff. tumida Licharew
drobni ostanki produktid
ostanki krinoidov.
Enake starosti so tudi apnenci s prav tako redkimi fuzulinidami skal-
nega grebena tik vzhodno od razvodja med Hudinjo in Dobrnico in nekaj
blokov vzhodno od Pake.
Fuzulinidna in brahiopodna favna razločno kažeta na zgornje psevdo-
schwagerinske apnence, ki pa se v litološkem in favnističnem razvoju
ločijo od klasičnih zgornjih rotnoveških skladov v Karnijskih Alpah.
V Karnijskih Alpah je zanje značilno, da so tankoplastoviti in vsebujejo
vmesne glinene plasti. Tudi v Dolžanovi soteski je večji del enako starih
apnencev drobnoploščat, medtem ko se pokažejo tudi že neplastoviti.
Sedimentaci j sko področje potemtakem ni bilo enotno v zgornjem deiu
spodnjega perma v celotnem današnjem alpskem prostoru. Apnenci v
Vitanjskem nizu kažejo že na grebensko sedimentaci j c, ki se je začela
tam po odložitvi srednjih rotnoveških plasti. Grebenska tvorba so tudi
trogkofelski apnenci, ki bodo vsaj deloma spodnjepermske starosti. Važna
bo seveda predvsem ugotovitev, kakšen je položaj med zgornjimi tem-
nimi psevdoschwagerinskimi apnenci in pisanimi trogkofelskimi apnenci,
ki so prav tako spodnjepermski. Oboji skladi se pokažejo skupaj v Dolža-
novi soteski, ki bo najugodnejše mesto za njuno podrobno proučevanje.
Grebenski razvoj zgornjih psevdoschwagerinskih apnencev v Vitanj-
skem nizu pojasnjuje tudi drugačen favnistični razvoj kot je bil v sedi-
mentacijskem področju, kjer so nastajali ploščati apnenci z vmesnimi
glinenimi plastmi. Pri presoji starosti neskladovitih apnencev z bogato
210
makrofavno ne izključujem možnosti, da se je nadaljevala grebenska
sedimentaci j a temnih apnencev še v srednjo permsko dobo.
Zgornji psevdoschwagerinski apnenci so povsod v tektonskem kon-
taktu s starejšimi in mlajšimi skladi. Večinoma ležijo med dislociranimi
javorniškimi skrilavci in peščenjaki. Take razmere tudi onemogočajo
ugotavljanje celotnega stratigrafskega razvoja teh skladov.
Spodnjepermske starosti so tudi nekateri apneni bloki na drugih
krajih v Vitanjskem nizu, n. pr. v okolici Mohoriča vzhodno od Brdc,
vendar le-teh ni bilo mogoče podrobneje razčleniti zaradi zelo skromnih
fosilnih ostankov, med katerimi psevdoschwagerine niso bile najdene.
V	Vitanjskem nizu je precej na novo ugotovljenih srednjepermskih
skladov. V blokih organogenega apnenca pri Lipi nahajamo naslednje
oblike:
Schwagerina sp.
Globivalvulina sp.
Stromatoporidae
ostanki polžev
ostanki krinoidov
Mizzia sp. (izredno številna).
V	svetlih apnencih južno od Nerodna na Brdcah se pojavljajo:
Schwagerina sp.
Mizzia sp.
Gymnocodium sp.
Iz istega oddelka so različni sivi, močno dislocirani apnenci, apnene
breče in konglomerati pri Medvedu na Brdcah (po Teller j u werfen).
V apnencih se dobijo:
Schwagerina sp.
korale (zelo redke in slabo ohranjene)
ostanki brahiopodov, predvsem produktid
ostanki krinoidov
Mizzia sp.
Konglomerati vsebujejo v sivih prodnikih:
Schwagerina sp.
Rugosofusulina sp.
Pseudoschwagerina citriformis Kahler & Kahler
Pseudoschwagerina sp.
Calcivertella sp.
apnene alge iz skupine Cyanophyceae.
V	pasu Telle rjevega školjkovitega apnenca in njegovega do-
lomitnega faciesa prevladujejo od Okrožnika do hriba z višinsko koto
800 m nad Tramšakom svetlosivi in sivi grebenski apnenci z redkimi
fuzulinidnimi in malimi foraminiferami ter ostanki krinoidov. Fosilni
ostanki so slabo ohranjeni, deloma zaradi načina fosilizacije, deloma
zaradi močne dislociranosti kamenine (gl. zbrusek apnenca na tab. XI,
211
sl. 2). Nekoliko pogostnejše so fuzulinide v rožnatih in rdečkastih apnen-
cih, ki vsebujejo na hribu z višinsko koto 800 m naslednje oblike:
Pseudofusulina sp.
Paraschwagerina sp.
Climacammina sp.
ostanki pecljev krinoidov
ostanki bodic morskih ježkov.
Zelo skromni so fosilni ostanki tudi v sivih, rožnatih in rdečih gre-
benskih apnencih severno od grape Jesenika in pripadajo redkim fuzu-
linidnim in malim foraminiferam. Pogostni so ponekod ostanki krinoidov
in morskih ježkov. V številnih zbruskih tamkajšnjih apnencev pa ni bilo
nobenih fosilnih ostankov.
Močno dislocirani srednjepermski grebenski apnenci ustrezajo po
značaju kamenine »trogkofelskim apnencem« v srednjem in zahodnem
delu Karavank. Srednjepermsko starost potrjuje mikrofavna in flora.
Kljub dolgemu iskanju se mi ni nikjer posrečilo odkriti bogatih najdišč
makrofosilov, kakršno je v Dolžanovi soteski. Makrofavna po dosedanjih
ugotovitvah manjka v srednjepermskih skladih Vitanjskega niza. Skrajno
neugodni življenjski pogoji pa niso bili tedaj le v današnjem Vitanjskem
nizu, marveč tudi na večjem delu ozemlja današnjih Karavank. Le izjemni
so bili predeli, ki so bili zelo ugodni za življenje takratne makrofavne.
V isto skladovno serijo kot apnenci spadajo še brečasti apnenci in
apneni konglomerati.
Srednjepermske kamenine niso v normalnem stratigrafskem polo-
žaju z obdajajočimi skladi, marveč ležijo deloma med javorniškimi
plastmi, deloma med javorniškimi, triadnimi in oligocenskimi skladi.
Srednjepermski apnenci prehajajo ponekod v pisane apnene breče
z drobci in kosi različnih sivih, rožnatih in rdečih apnencev. Redki drobci
vsebujejo fuzulinide, ki so maloštevilne tudi v vezivu.
*
Na podlagi podrobnih stratigrafskih in favnističnih proučevanj raz-
členjujem mlajši paleozoik v Vitanjskem nizu na šest horizontov:
6. »trbiška breča«,
5. srednjepermski »trogkofelski« skladi— favna e,
4. zgornji psevdosehwagerinski apnenci — favna d,
3. mejne plasti — favna c,
2. spodnji psevdosehwagerinski apnenci — favna b,
1. vrhnji del javorniških skladov (ekvivalent der oberen kalkarmen
Schichtgruppe) — favna a.
Nižji horizonti javorniških skladov v Vitanjskem nizu doslej niso
znani. V Sloveniji so tu prvikrat dokazani vsi trije horizonti rotnoveških
skladov skupaj na majhnem ozemlju. Spodnji psevdosehwagerinski
apnenci so tudi prvikrat ugotovljeni na Slovenskem. Razvoj favne v spod-
njem permu kaže percejšnje razlike z oblikami v Karnijskih Alpah. Manj-
kajo ji predvsem značilne psevdoschwagerine in koralne vrste in obsto-
212
j ajo razlike v brahiopodnih združbah. Delni vzrok temu leži v drugačnem
razvoju sedimentaci j e v spodnjih in zgornjih psevdoschwagerinskih
apnencih. Srednjepermski grebenski apnenci z izredno skromnimi fosil-
nimi ostanki in pisane breče imajo značaj »trogkofelskih skladov« in •
»trbiške breče« v ostalih Karavankah in Karnijskih Alpah.
Posameznim horizontom pripada naslednja favna:
Favna a:
Schwagerina sp.
Quasifusulina longissima Möller
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Rugosofusulina sp. (non alpina)
Pseudofusulina sp.
Endothyra sp.
Palaeonubecularia sp.
Palaeotextularia sp.
Epimastopora sp.
Lophophyllidium minimum (H e r i t s c h)
Amandophyllum carnicum (H e r i t s c h)
Gshelia cf. calophylloides (Holtedahl)
drobni polži
briozoji
brahiopodi (nedoločljivi)
ostanki krinoidnih pecljev.
Favna b:
Schubertella sp.
Quasifusulina tenuissima (Schell w.)
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Agathammina sp.
Endothyra sp.
Bradyina sp.
Tetrataxis cf. elegans Sulejmanov
Tetrataxis sp.
Amplexocarinia heimoi Heritsch
briozoji
ostanki bodic morskih ježkov.
Favna c:
Schubertella ? sp.
Schwagerina sp.
Pseudoschwagerina carniolica Kahler & Kahler
Nodosaria sp.
Palaeonubecularia sp.
ostanki krinoidov.
Favna d:
Nankinella ? sp.
Schubertella cf. kingi Dunbar & Skinner
213
Schubertella sp.
Schwagerina sp.
Quasifusulina sp.
Rugosojusulina sp.
Pseudoschwagerina aff. tumida Licharew
Pseudoschwagerina sp.
Par aschwag erina n. sp.
Endothyra sp.
Tetrataxis sp.
Climacammina sp.
Nodosinella sp.
Bradyina cf. major Morozova
Lasiodiscus cf. minor Reichel
Palaeonubecularia sp.
Palaeotextularia sp.
Pseudoglandulina aff. gigantea Mikluho — Maklay
Ottonosia sp.
briozoji
Enteletes dieneri Gemmellaro
Enteletes sp.
Notothyris cf. nucleolus (K u t o r g a)
Dielasma plica (K u t o r g a)
Stenoscisma sancti — spiritus septemplicata (H e r i t s c h)
Stenoscisma sp.
Derbyia ? sp.
Dictyoclostus gratiodentalis (Grabau)
Dictyoclostus semireticulatus bathykolpos (Schell w.)
Dictyoclostus cf. semireticulatus (non Martin)
Dictyoclostus sp. aff. semireticulatus (non Martin)
Dictyoclostus orientalis (Fredericks)
Linoproductus cancriniformis (T s c h e r n.)
Echinoconchus elegans (non Me Coy)
Echinoconchus elegans var. n.
Echinoconchus cf. elegans Me Coy
Echinoconchus aff. liangehowensis Chao
Echinoconchus punctatus sinuosas n. subsp.
Krotovia curvirostris (S c h e 11 w i e n)
Krotovia sp.
Squamularia rostrata (Kut.) Reed
Neophricadothyris asiatica (Chao) Licharew
Brachythyris sp.
Neospirifer sp.
Choristites barenzi (E i n o r)
Crurithyris planoconvexa (non S h u m a r d)
Crurithyris sp.
Martinia orbicularis G e m m.
214
Martinia aff. orbicularis G e m m.
Pseudomartinia semiplana asinosa (Grabau)
ostanki pecljev morskih lilij in bodic morskih ježkov.
Favna e:
Schwagerina sp.
Rugosofusulina sp.
P seudo schwagerina citriformis Kahler & Kahler
P seudo schwagerina sp.
Pseudofusulina sp.
P ar aschwag erina sp.
Calcivertella sp.
Globivalvulina sp.
Stromatoporidae
zelo redke slabo ohranjene korale
ostanki polžev, redki in slabo ohranjeni produktidi
ostanki pecljev morskih lilij in bodic morskih ježkov.
THE DEVELOPMENT OF UPPER PALEOZOIC STRATA IN THE
VITANJE HILLS (SLOVENIA, NW YUGOSLAVIA)
Abstract : On the basis of detailed stratigraphie investigations
and of the study of fauna the following horizons of the Upper Paleozoic
have beend established in the Vitanje Hills:
6. "Tarvis breccia".
5. Middle Permian "Trogkofel" limestones.
4. Upper Pseudoschwagerinian limestones.
3. Border strata.
2. Lower Pseudoschwagerinian limestones.
1. Upper part of the Auernig strata (equivalent to "the obere kalk-
arme Schichtgruppe" in the Carnian Alps).
Palaeontology
Stratigraphie conditions show that it is impossible to find a more
or less perfect profile of the Carboniferous and Permian series of strata
in the Vitanje Hills because they are exceptionally strongly dislocated.
Since the limestone rocks of various ages resemble each other we can
identify individual stratigraphie units by means of fossil remains only.
These fossils belong to Fusulinidae and small Foraminifera, corals, snails,
Brachiopoda, Bryozoa, sea lilies, sea urchins, and calcareous algae. Among
these Brachiopoda and Foraminifera prevail. The corals and Bryozoa
only rarely occur. The remains of snails are unidentifinable. Nearly in
all limestones there are many remains of stems of the sea lilies and spines
of sea urchins. Bryozoa belong to the genera Dybowskiella Waagen
215
& W e n t z e 1. Fenestrellina O r b i g n y, Polypora M' C o y, and Septo-
pora P r o u t. It was not possible to make a more precise identification
as the important Russian literature on the subject was not at disposal.
Fusulinidae are partly poorly preserved, or their forms have been so rare
that it was impossible to make the corresponding thin sections and iden-
tify them more precisely. For this reason most of them have been
identifed by the genus only.
All the palaeontological material is preserved at the Institute for
Geology and Palaeontology of the University of Ljubljana.
In the chapter dealing with the Palaeontology the author gives the
detailed description of the following Brachiopoda together with critical
remarks about individual species:
Enteletes dieneri Gemmellaro
Enteletes sp.
Dielasma plica (K u t o r g a)
Notothyris cf. nucleolus (K u t o r g a)
Stenoscisma sancti-spiritus septemplicata (H e r i t s c h)
Stenoscisma sp.
Derbyia ? sp.
Dictyoclostus gratiodentalis (Grabau)
Dictyoclostus semireticulatus bathykolpos (Schellwien)
Dictyoclostus cf. semireticulatus (non Martin)
Dictyoclostus sp. aff. semireticulatus (non Martin)
Dictyoclostus orientalis (Fredericks)
Linoproductus cancriniformis (Tschernyschew)
Echinoconchus elegans (non Me Coy)
Echinoconchus elegans (non Me Coy) var.
Echinoconchus cf. elegans McCoy
Echinoconchus aff. liangehowensis Chao
Echinoconchus punctatus sinuosus n. subsp.
Krotovia curvirostris (Schellwien)
Krotovia ? sp.
Squamularia rostrata (Kutorga) Reed
Neophricadothyris asiatica (Chao) Licharew
Brachythyris sp.
Neospirifer sp.
Choristites barenzi (Einor)
Crurithyris planoconvexa (non S h u m a r d)
Crurithyris sp.
Martinia orbicularis Gemmellaro
Martinia aff. orbicularis Gemmellaro
Pseudomartinia semiplana asinosa (Grabau).
All brachiopods here described have been discovered in the Upper
Pseudoschwagerinian limestones (Lower Permian).
216
Echinoconchus punctatus sinuosus n. subsp.
Pl. V., Flg. 1 a-c, Pl. VI., Fig. 1, Pl. VII., Fig. 1.
Derivatio nominis: sinuosus, the new subspecies is characterized by an
exceptionally deep and broad sulcus.
Holotypus: Pl. V., Fig. 1. (No. 2984 at the Institute for Geology and Pa-
laenontology of the University of Ljubljana.)
Locus typicus: Fužine, south of Vitanje, in the gorge below Grmadnik's
house.
Stratum typicum: Upper Pseudoschwagerinian limestone, Lower Permian.
Material : One very well preserved holotypus with corroded dorsal valve, so
that median septum can be seen, and five incompletely preserved
specimens.
Diagnosis: A middle-sized valve has the form of a very strong curve. The
valve is divided into two halves by a very deep and broad sulsuc.
This sulcus begins in the umbonal part, directly under the umbo. In
the dorsal valve a strong and broad fold corresponds to the sulcus.
Description: The valve is middle-sized, somewhat broader than it is long,
with the greatest involution in the anterior third part of the valve.
The ventral valve shows a very strong curving in the longitudinal
direction, which is stronger in the umbonal and central part than in
the anterior part of the valve. The umbonal part is strong, sharply
marked off from two small triangular auricles; it is high and falls steeply
towards the hinge edge and the two side parts of the valve. The umbo
is strongly curved and thrust far ahead of the hinge edge. The hinge
edge is level and covers something more than two thirds of the whole
width of the valve.
Close at the umbo begins a sulcus which is first shallow and narrow,
yet which becomes deep and broad already in the umbonal part, and
thus divides the valve into two halves. From the umbonal part the sulcus
preserves this depth down to the anterior edge where it only becomes
broader.
In the transversal direction, the valve is strongly concave in its central
part, gutter-shaped. The two sides of the valve which have the form of
a semicircle fall steeply towards the side edges of the valve.
The sculpture is made of concentric folds that have a wavy course
due to the deep sulcus. They grow more narrow close to the umbo and
particularly in the anterior part of the valve, while in its central part
they reach a breadth of 2 mm, and exceptionally even 2,5 mm. The belts
are almost flat in their upper part and separated by deep, approximately
half a millimetre broad grooves from each other. In the anterior part of
the valve these belts change somewhat their breadth or they may even
discontinue over very short distances, so that one gets the impression of
grains placed in a concentric line. On the concentric grains there are
bases of numerous small grains that show no order in their distribution.
Our holotype has 34 concentric ridges.
217
The dorsal valve is slightly concave. From the vicinity of umbo a
fold runs along the central part of the valve towards the anterior edge
of the valve, and covers more than one half of the total width of the
valve at its anterior edge. It has approximately the form of an equilateral
triangle. On both sides of the triangular fold, which corresponds to the
deep sulcus of the ventral valve, there are two characteristic grooves
which correspond to the convex parts of the ventral valve along the two
sides of the sulcus. Towards the hinge edge and towards the lateral po-
sterior parts of the valve these grooves pass over into flat auricles.
The sculpture similarly consists of wavy concentric ridges that are,
however, considerably narrower than those occurring on the ventral
valve. The ridges, as well as the intermediate grooves of the dorsal valve,
show no noteworthy distinction as regards to their breadth.
In our holotype, the dorsal valve is mainly removed. Visible is the
median septum (cardinal process) which extends somewhat over half of
the length of the dorsal valve. In its posterior part there are two grooves
situated approximately at the middle of its total length.
Dimensions of the holotype: length 43 mm, length of the crescence
line 79 mm, width 48 mm, thickness at the sulcus 13 mm, maximum
thickness of the valve at the two sides of the sulcus 19 mm.
Comparison : the new subspecies has all the characteristical properties
of a species. The differences exist in the exceptionally strong sulcus and
in other marks that depend upon the latter. Among the material collected
at the same place there are no forms with a shallow, yet characteristic
sulcus as they have been described by Chao and others.
Since the species is no more a genotype of the species E. punctatus
in the original sense given by Martin, it is necessary to determine a
new genotype of this species. Priority has in this respect Schell-
wien's Productus punctatus (1882, p. 25, pi. 5, fig. 1) which has been
found in the Carnian Alps: it was impossible to find this specimen again
and most probably it has been lost. Since this was the only specimen
found by Schellwien we cannot expect to find a lectotype. It would
be necessary to collect new material in its typical finding place and
redetermine the holotype.
A very strong sulcus can be found in the specimen discovered in
Ural Mountains and designed as E. punctatus (Tschernyschew
1902, p. 631, pi. 57, fig. 12) which by this mark closely resembles our
forms. In this species from Ural Mountains the involution of the um-
bonal part is only softly inclined. In the new subspecies the umbonal
part and the umbo are bent considerably more and they have clearly
expressed concentric belts. According to Tschernyschew his
P. punctatus completely suits the diagnosis as given by Köninck and
Davidson. For this reason the different age only could be the cause
for the conception of two species.
If we compare our holotype with the species as described by
Schellwien and Tschernyschew we can notice essential dif-
ferences. If we choose Schell wien's species as the new holotype,
218
I
then the forms found in the Ural Mountains may belong either to our or
even to a new subspecies.
The specimens found in China show considerable differences from
our subspecies too (Chao 1927, p. 67, pi. 6, figs, 7-8, 15-16). They have
a slight and broad sulcus. The involution is continuously approximately
equally strong. His specimens are smaller than forms found in Slovenia.
The specimens described by some other authors (G o r t a n i 1905,
Diener 1899, Hayasaka 1922, and others) have a sulcus, yet shal-
low only.
The species as given by Enderle (1901) has a small ventral valve.
It has no sulcus, a fact which is considered as the characteristic pro-
perty of this species.
Rakovec (1931, p. 79, pi. 3, fig. 20) describes a very small specimen
found in the Karavanke. It is characterized by eight belts on the
surface of the ventral valve which are all of the same breadth. Most
probably, this specimen does not belong to our species.
THE CHARACTER OF THE FAUNA
The whole macrofauna discovered at the finding place Fužine, south
of Vitanje, consists mainly of Brachiopoda and is Lower Permian. Yet it
differs considerably from the faunas in the Alpine Upper Rattendorf
strata so far described. If compared with the corresponding strata found
in the Carnian Alps we can establish very few similar or the same forms.
Among the Brachiopoda the only species Linoproductus cancriniformis
is common. The brachiopod fauna which has been so far known from the
Upper Pseudoschwagerinian limestones occuring in the Carnian Alps
is considerably poorer: it consists of 12 species only. On the contrary,
there has been one species of corals only found so far in the Vitanje
Hills, while the coral fauna in the Carnian Alps represents 4 genera with
5 species. There is, moreover, a poor fusulinid fauna in the investigated
Rattendorf strata, containing two species only of the genus Pseudo-
schwagerina, and one species of the genus Paraschwagerina, besides the
genera Nankinella ?, Schubertella, Schwagerina and Rugosofusulina. The
characteristic forms of the genus Zellia are lacking. The spheric Pseudo-
schwagerinae, that in Carnian Alps appear in seven species, are here
represented by P seudo schwagerina aff. tumida only. The new Pseudo-
schwagerina is not typical and shows a primitive stage of development
of the genus.
In the Upper Pseudoschwagerinian limestones from Slovenia no bra-
chiopod fauna has so far been known, and the Pseudoschwagerinae that
have been known are with the exception of those found at Ortnek in
Lower Carniola of a different type than those discovered near Vitanje.
The largest number of the same and similar forms can be found
among the here described and Trogkofel fauna of rose-tinted and red
limestones. They are: Notothyris cf. nucleolus, Echinoconchus elegans,
219
Dictyoclostus semireticulatus, D. semireticulatus bathykolpos, Enteletes
dieneri, Squamularia rostrata, Neophricadothyris asiatica, and Linopro-
ductus cancriniformis. It will be necessary to reinvestigate the Trogkofel
strata both in their classic finding place as well as in the Karavanke.
Nowadays the red Trogkofel limestones containing the fusulinid Pseudo-
schwagerina geyeri are considered to belong to the Lower Permian, and
no to the Middle Permian. Thus the common species of fauna correspond
to the age of the Pseudoschwagerinian limestones in the Vitanje Hills,
in spite of the fact that the faunas of both strata differ considerably in
other forms, and that the fauna which has been discovered in the
Dolžan gorge appears in greater quantities. This can be easily explained
by the reef development of limestones, since in these the fauna appears
in individual places only, while it can in no way be found even in flesh-
red limestones in the Dolžan gorge. Other brachiopod species here descri-
bed and found in Vitanje Hills characterize the older Permian strata,
too; here of course we did consider forms occurring in the Carboniferous
and Permian rocks.
THE ANALYSIS OF THE UPPER PALEOZOIC STRATA
IN THE VITANJE HILLS
The oldest paleozoic strata in Vitanje Hills belong to the Upper Car-
boniferous and correspond to the Javornik (Auernig) strata. They consist
mainly of dark clay-slates, and sandy micaceous slates; both of them
frequently pressed into a bluish-gray clay and quartz sandstones. Con-
glomerates occur more rarely and frequently contain pebbles of clay-
slates. Among the sandy slate rocks occasionally sheets of dark-gray,
sometimes clayey limestone may be found containing fusulinids and
remains of echinoderms, or lenses of limestone with fusulinids, snails,
brachiopods, and remains of crinoids. Besides the quartz sandstones there
are also calcareous sandstones with quartz pebbles. They pass over into
limestones and these, together with the more and more numerous quartz
pebbles and fragments of clay-slates, into conglomerates. Small limestone
boulders lying dislocated among the crushed slates are generally rare.
In Vitanje Hills the Auernig strata are clastically developed and
contain only few sheets of limestone. In their stratigraphie development
they correspond to one of the three horizons "der kalkarmen Schicht-
gruppe" in the Carman Alps.
Near the Lipa lead-ore-deposit the following fossil remains have
been found in a boulder of the Carboniferous limestone:
Schwagerina sp.
Palaeonubecularia sp.
Epimastopora sp.
Gshelia cf. calophylloides (Holtedahl).
They point to the Upper Auernig strata.
(Continued on page 225)
220
i
N
POPIS TABEL I DO XI
TABLA I
1.	sl. Golica srednjih rotnoveških skladov za elektrarno in livarno na Fužinah
južno od Vitanja
2.	sl. Soteska skozi zgornje psevdoschwagerinske apnence za Grmadnikovo hišo
na Fužinah. V začetku soteske je bogato najdišče fosilov
TABLA II
Veliki bloki zgornjih psevdosehwagerinskih apnencev za Grmadnikovo hišo
na Fužinah. Na zgornji, levi in deloma desni strani jih omejujejo werfenski
skladi, na katerih bloki tudi verjetno ležijo. V ozadju je vidna dolinska zajeda,
po kateri poteka dislokacijska linija
TABLA III
1.	sl. Ozemlje med Hudinjo na Fužinah in Brdci. Približno po sredini se vleče
globoka dolinska zajeda, ki se sklada z močno dislokacijsko linijo. Ob
njej so bili izrinjeni iz globine posamezni deli raznih mlajših paleozoj-
skih kamenin. — Legenda: 1 pobočna breča, 2 oligocenski peščenjaki in
skrilavci, 3 srednjetriadni apnenec in dolomit, 4 werfen, 5 bloki neskla-
dovitih spodnjepermskih apnencev, verjetno zgornjih psevdosehwagerin-
skih, 6 srednji rotnoveški skladi, v sredini krpe je golica kot na tabli I,
sl. 1, 7 javorniški glinasti skrilavci, kremenovi konglomerati in pešče-
njaki. Posamezni kosi teh kamenin so še na dosti krajih v grapi.
2.	sl. Močno razkosani in razpokani zgornji psevdoschwagerinski apnenci na
razvodju med Hudinjo in Dobrnico v Brdcih. Primerjaj še sl. 2 na tabli X.
TABLA IV
Na novo odkriti srednji permski apnenci, b recasti apnenci in konglomerati
pri Medvedovi domačiji v Brdcah. — Legenda: 1 werfen, 2 srednji perm,
3 karbonski glinasti skrilavci in konglomerati
TABLA V
1. sl. Echinoconchus punctatus sinuosus n. subsp. Holotip št. 2984. (Glej še
tab. VI., sl. 1). Zgornji psevdoschwagerinski apnenec, spodnji perm.
Fužine južno od Vitanja, la ventralna lupina od zgoraj, lb ventralna
lupina od vrha proti čelnemu robu z dobro vidnim sinusom, 1 c brahio-
pod z dorzalne strani. Na odstranjeni lupini je dobro viden mediani septum
TABLA VI
1.	sl. Echinoconchus punctatus sinuosus n. subsp. Zgornji psevdoschwagerinski
apnenec, spodnji perm. Fužine južno od Vitanja. Od strani
2.	sl. Choristites barenzi (E i n o r). Zgornji psevdoschwagerinski apnenec,
spodnji perm. Fužine južno od Vitanja. 2 a ventralna in dorzalna lupina
od strani, 2b ventralna lupina od zgoraj, 2c dorzalna lupina od zgoraj
z areo in vrhom ventralne lupine
221
TABLA VII
1.	si. Echinoconchus punctatus sinuosus n. subsp. Paratipoid. Zgornji psevdo-
sehwagerinski apnenec, spodnji perm. Fužine južno od Vitanja. Ven-
tralna lupina od vrha proti čelnemu robu
2.	sl. Neospirifer sp. Zgornji psevdosehwagerinski apnenec, spodnji perm. Fu-
žine južno od Vitanja. Dorzalna lupina od zgoraj
3.	sl. Dictyoclostus gratiodentalis (Grabau). Zgornji psevdosehwagerinski
apnenec, spodnji perm. Fužine južno od Vitanja. Ventralna lupina od zgoraj
TABLA VIII
1.	si. Paraschwagerina n. sp. Aksialni prerez. Zgornji psevdosehwagerinski
apnenec, spodnji perm. Fužine južno od Vitanja. (20:1)
2.	si. Quasifusulina longissima (S c h e 11 w i e n). Aksialni in mediani prerez.
Rugosofusulina sp. (+). Mediani prerez. Javorniški skladi, zgornji karbon.
Zahodno od Okrožnika. (15,5:1)
TABLA IX
1.	sl. Ostanki apnenih alg. Srednjepermski apnenec. Lipa vzhodno od Fužine
(15,5:1)
2.	sl. Ostanki apnenih alg in fuzulinide. Srednjepermski apnenec. Lipa
vzhodno od Fužin. (15,5:1)
TABLA X
1.	sl. Približno v eni smeri potekajoče kalcitne žilice. Zgornji psevdosehwage-
rinski apnenec. Fužine južno od Vitanja. Zbrusek (10,1:1)
2.	sl. Približno v dveh glavnih smereh potekajoče kalcitne žilice. Smeri ležita
pravokotno druga na drugo. Zgornji psevdosehwagerinski apnenec. Raz-
vodje med Hudinjo in Dobrnico v Brdcih. Zbrusek (10,1:1). Prvotna kame-
nina je v posameznih delih v veliki meri nadomeščena s kalcitom
TABLA XI
1.	si. V štirih smereh potekajoče kalcitne žilice. Vmes so še posamezne kopuče
drobnozrnatega kalcita. Srednji rotnoveški apnenec. Fužine južno od
Vitanja. Zbrusek (5,5:1)
2.	sl. Močno razpokani in s kalcitnimi žilicami prepredeni srednjepermski
apnenec. Žilice potekajo vsaj v štirih različnih smereh. Fosilni ostanki so
v taki kamenini navadno uničeni. Hrib severno od grape Jesenika,
vzhodno od Pake. Zbrusek (9:1). Podobno podobo srednjepermskega
apnenca so dali ostali zbruski s tega in nekaterih drugih najdišč med
Pako in Hudinjo
EXPLANATION OF PLATES I —XI
PLATE I
Fig. 1. The outcrop of Middle Rattendorf strata behind the hydro-power-plant
at Fužine, south of Vitanje.
Fig. 2. The gorge cut through the Upper Pseudoschwagerinian limestones
behind the Grmadnik's house, at Fužine. There is a rich finding place
of fossils at the entrance into the gorge.
PLATE II
Large boulders of Upper Pseudoschwagerinian limestones behind the house
owned by Grmadnik, at Fužine. On the upper left side and on the right side
of the picture the limestones are limited by Werfen strata. It is supposed that
the boulders lie over the latter. In the background, the ravine can be seen
along which runs the dislocation line.
222
PLATE III
Fig. 1. The area between the Hudinja brook at Fužine, and Brdce. Approxima-
tely along the middle of the area runs a deep ravine which coincides
with a strong dislocation line. Along this line individual parts of various
rocks from the Upper Palaeozoic have been pressed out. — Legend:
1. slope breccia, 2. Oligocene sandstones and slates, 3. Middle Triassic
limestone and dolomite, 4. Werfen, 5, boulders of unstratified Lower
Permian limestones, probably of the Upper Pseudoschwagerinian age,
6. Middle Rattendorf strata, in the middle of the patch is an outcrop
similar to the one depicted in pi. 1., fig. 1., 7. Auernig clay-slates, quartz
conglomerates and sandstones. Individual pieces of the same rocks can
be found in many other places of the same ravine.
Fig. 2. Strongly cut and fissured Lower Pseudoschwagerinian limestones situ-
ated along the watershed between the Hudinja and Dobrnica brooks,
at Brdce. Compare pl. X, fig. 2.
PLATE IV
The newly discovered Middle Permian limestones, brecciated limestones, and
conglomerates found on the farm owned by Medved, at Brdce. — Legend:
1. Werfen, 2. Middle Permian, 3. Carboniferous clay-slates and conglomerates.
PLATE V
Fig. 1. Echinoconchus punctatus sinuosus n. subsp. Holotype No. 2984. (Cp.:
pl. VI, fig. 1). Upper Pseudoschwagerinian limestone, Lower Permian.
Fužine, south of Vitanje, la.: the ventral valve from above, lb.: the
ventral valve from the top to the anterior edge, with the clearly visible
sulcus, 1 c. : brachiopod from the dorsal side. On the removed valve the
median septum can be clearly seen.
PLATE VI
Fig. 1. Echinoconchus punctatus sinuosus n. subsp. Upper Pseudoschwagerinian
limestone, Lower Permian. Fužine, south of Vitanje. From the side.
Fig. 2. Choristites barenzi (E i n o r). Upper Pseudoschwagerinian limestone,
Lower Permian. Fužine, south of Vitanje. 2 a.: ventral and dorsal valves
from the side, 2 b.: ventral valve from above, 2 c.: dorsal valve from
above, with the area and umbo of the ventral valve.
PLATE VII
Fig. 1. Echinoconchus punctatus sinuosus n. subsp. Paratype. Upper Pseudo-
schwagerinian limestone, Lower Permian. Fužine, south of Vitanje.
Ventral valve, from umbo to the anterior edge.
Fig. 2. Neospirifer sp. Upper Pseudoschwagerinian limestone, Lower Permian.
Fužine, south of Vitanje. Dorsal valve, seen from above.
Fig. 3. Dictyoclostus gratiodentalis (Grabau). Upper Pseudoschwagerinian
limestone, Lower Permian. Ventral valve, seen from above.
PLATE VIII
Fig. 1. Paraschwagerina n. sp. Axial section* Upper Pseudoschwagerinian
limestone, Lower Permian. Fužine, south of Vitanje. (20:1).
Fig. 2. Quasifusulina longissima (S c h e 1 w i e n). Axial and median sections.
Rugosofusulina sp. (+). Median section. Auernig strata, Upper Carboni-
ferous. West from Okrožnik. (15,5:1).
223
PLATE IX
Fig. 1. Remains of the calcareous algae. Middle Permian limestone. Lipa, east
of Fužine. (15,5:1).
Fig. 2. Fragments of the calcareous algae and of the fusulinids. Middle Permian
limestone. Lipa, east of Fužine. (15,5:1).
PLATE X
Fig. 1. Calcite veins running approximately in one direction. Upper Pseudo-
schwagerinian limestone. Fužine, south of Vitanje. Thin section (10,1:1).
Fig. 2. Calcite veins running approximately in two main directions. The two
directions lie rectangularly upon each other. Upper Pseudoschwage-
rinian limestone. The watershed between the Hudinja and Dobrnica
brooks, at Brdce. Thin section (10,1:1). In some parts the original rock
has been replaced by calcite.
PLATE XI
Fig. 1. Calcite veins running in four directions. Among them can be seen
some additional aggregations of a fine-grained calcite. Middle Ratten-
dorf limestone. Fužine, south of Vitanje. Thin section (5,5:1).
Fig. 2. Strongly fissured Middle Permian limestone containing calcite veins.
The veins have at least four different directions. In such rock the fossil
remains are usually destroyed. The hill north of the gulch of the Jesenik
brook, east of the Paka brook. Thin section (9:1). Other thin sections of
the Middle Permian limestone from this and other finding places in the
area between Paka and Hudinja brooks have yielded the same picture.
224
TABLA III — PLATE I
TABLA II — PLATE II
TABLA III — PLATE III
TABLA IV — PLATE IV
TABLA III — PLATE V
TABLA III — PLATE VI
TABLA III — PLATE VII
TABLA Vili — PLATE Vili
TABLA III — PLATE IX
TABLA III — PLATE X
TABLA III — PLATE XI
West of the water power station and foundry at Fužine the sandy,
somewhat marly limestones contain:
Quasifusulina sp.
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Endothyra sp.
Palaeonubecularia sp.
Amandophyllum carnicum (H e r i t s c h)
The coral Amandophyllum carnicum occurs in the Upper Auernig strata
(obere kalkreiche Schichtgruppe).
The coral Lophophyllidium minimum (H e r i t s c h) has been found
in a small limestone boulder lying among the rock of sandy slate; in
Carnian Alps this coral appears in the Upper Auernig strata (obere
kalkarme Schichtgruppe).
Gray-brown and yellowish-brown clay-marly and clayey slates
containing little mica and remains of large stems of crinoids and bryo-
zoa that occur at Okrožnik correspond to the Upper Auernig strata
from the surroundings of Jesenice. In the dark-gray intercalations that
appear among slates the following species can be found besides the
unidentifinable brachiopods and rare snails:
Schwagerina sp.
Quasifusulina sp.
Endothyra sp.
In a large limestone boulder west from Okrožnik the following fossil
remains have been found:
Quasifusulina longissima Möller
Rugosofusulina sp. (non alpina Schell w.)
Pseudofusulina sp.
Climacammina sp.
Palaeonubecularia sp.
Anthracoporrella spectabilis Pia
Anthracoporella vicina Kochansky & Herak
In the gulch of the Jesenik brook, east of the Paka river, the following
microfauna has been found in platy limestone intercalated by marly
slates:
Quasifusulina sp.
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Palaeotextularia sp.
which belongs to the Upper Auernig strata, though in some other places
the same forms may occur in the Rattendorf horizon, too.
These fossil remains prove that the Upper Carboniferous strata of
Vitanje Hills correspond to the upper horizon of the Auernig strata
(obere kalkarme Schichtgruppe) in Carnian Alps. On the surface, none
of the Carnian Auernig horizons with prevailing limestone can be found.
There is small probability that in this part of the Karavanke the older
Auernig horizons were not deposited.
Geologija 6 — 15	225
Auernig strata are followed by Lower Permian limestones. They are
mainly unstratified, rarely platy, dark-gray or black- mostly fine-grained,
fissured, interwoven with narrow white veins of calcite. They lie dis-
cordantly upon various dislocated Auernig rocks in the south of the
railway station Paka and contain in some places numerous fusulinids and
small Foraminifera, very rare corals, and poorly preserved remains of
brachiopods. The following fauna has been estabhshed:
Quasifusulina tenuissima (Schell w.)
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Tetrataxis sp.
Amplexocarinia heimoi Heritsch
Amplexocarinia heimoi points to the Lower Pseudoschwagerinian
limestones. In the lowest Permian the fusulinid fauna has been
established, too.
In the huge boulder of a generally unstratified, and partly platy
dark-gray and black limestone, containing numerous narrow veins of
calcite, and lying among the Auernig clay-slates and sandstones near
Okrožnik, the following forms have been found:
Quasifusulina cf. tenuissima (Schei w.)
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Endothyra sp.
Tetrataxis sp.
remains of spines of sea urchins.
The same horizon outcrops at Brdce. There appear in the dark-gray
and black limestone:
Schubertella sp.
Quasifusulina tenuissima (Schell w.)
Rugosofusulina alpina (Schell w.)
Agathammina sp.
Endothyra sp.
Bradyina sp.
Tetrataxis cf. elegans Sulejmanov
remains of spines of sea urchins.
In none of the localities mentioned here is the limit between the
Lower Pseudoschwagerinian limestones and Auernig strata normal; lime-
stones belonging to the Lower Permian occur as rarely scattered boulders
upon various strongly dislocated Auernig strata, and at Brdce they occur
even along with the Rattendorf limestones. It is therefore impossible to
establish under what conditions the sedimentation took place during the
transition from the Carboniferous to the Permian, and to trace the se-
dimentation through the lower part of the Lower Permian age. On the
basis of sediments belonging to this period we can judge that it was
only the limestone that sedimented.
The Middle Rattendorf strata, situated behind the water power plant
and foundry at Fužine, developed partly as breccias, conglomerates, fine-
226
grained limestones, or as strata consisting of clay-slates or fine-grained
sandstones, contain the following fossil remains:
Schubertella ? sp.
Schwagerina sp.
P seudo schwagerina carniolica Kahler & Kahler
Nodosaria sp.
remains of crinoids (they are very numerous in individual limestone
plates)
Palaeonubecularia sp.
East of the farmhouse owned by Medved, on Brdce, limestone breccias
and brecciated limestones belong to the same horizon and contain:
Schubertella sp.
Schwagerina sp.
P seudo schwagerina carniolica Kahler & Kahler.
Probably of the same age are also limestones, brecciated limestones,
limestone breccias with remains of stems of crinoids of considerable size,
and dark slates that appear in the neighbourhood of Preložnek, west of
Hudinja brook.
In Vitanje Hills, the poor fauna and the stratigraphie development
correspond to the Middle Rattendorf strata (border strata) of the Carnian
Alps. Of the rich Pseudoschwagerinian fauna that occurs in the Carnian
Alps (5 species) here only the rare species P. carniolica has so far been
established. The intercalations of limestones with clay-slates and sandy
slates, limestone breccia and brecciated limestones point to a weaker
sandy slates, limestone breccia and brecciated limestones point to a weaker
repetition of the clastic sedimentation of the Auernig strata. No quartz
conglomerates and sandstones have been discovered in the border strata
of the Vitanje Hills.
The Middle Rattendorf strata are not normally connected with older
and younger rocks: they have been broken into pieces and variously
dislocated by powerful tectonic processes so that now they lie among
various Auernig strata, and even border on the Oligocene strata at Fužine.
Under these conditions it can be understood that we cannot know the
complete stratigraphie development of the strata.
The unstratified Upper Pseudoschwagerinian limestones prevail
among the remains of the Lower Permian strata of the Vitanje Hills. The
following fossils have been discovered in the large boulders of the mainly
unstratified, brecciated and fine-grained limestone with brachiopods which
can be found on both sides of the Hudinja brook, behind the house owned
by Grmadnik:
Schubertella cf. kingi Dunbar & Skinner
Quasifusulina sp.
Schwagerina sp.
227
Rugosofusulina sp.
Pseudoschwagerina sp.
Paraschwagerina n. sp.
Endothyra sp.
Tetrataxis sp.
Climacammina sp.
Nodosinella sp.
Bradyina cf. major Morozova
Palaeonubecularia ? sp.
Bryozoa
Enteletes dieneri Gemmellaro
Enteletes sp.
Notothyris cf. nucleolus (K u t o r g a)
Dielasma plica (K u t o r g a)
Stenoscisma sancti — spiritus septemplicata (H e r i t s c h)
Stenoscisma sp.
Derbyia ? sp.
Dictyoclostus gratiodentalis (Grabau)
Dictyoclostus semireticulatus bathykolpos (Schell w.)
Dictyoclostus sp. aff. semireticulatus (non Martin)
Dictyoclostus orientalis (Fredericks)
Linoproductus cancriniformis (T s c h e r n.)
Echinoconchus elegans (non Me Coy)
Echinoconchus elegans var. n.
Echinoconchus cf. elegans McCoy
Echinoconchus aff. liangehowensis Chao
Echinoconchus punctatus sinuosus n. subsp.
Krotovia curvirostris (Schellwien)
Krotovia sp.
Squamularia rostrata (Kut.) Reed
Neophricadothyris asiatica (Chao) Licharew
Brachythyris sp.
Neospirifer sp.
Choristites barenzi (E i n o r)
Crurithyris planoconvexa (non S h u m a r d)
Crurithyris sp.
Martinia orbicularis G e m m.
Martinia aff. orbicularis G e m m.
Pseudomartinia semiplana asinosa (Grabau)
remains of crinoids
remains of spines of sea urchins
Ostracoda.
The following forms have been found in the brecciated limestones
along the western end of the boulders:
Nankinella ? sp.
Schubertella sp.
Schwagerina sp.
228
Rugosofusulina sp.
Endothyra sp.
Climacammina sp.
Lasiodiscus cf. minor Reichel
Palaeotextularia sp.
Pseudoglandulina aff. gigantes Mikluho-Maklay.
On the left bank of the Hudinja brook the following genera can be
found in the small boulders of Upper Pseudoschwagerinian limestones that
occur among the Auernig slates:
Schubertella sp.
Schwagerina sp.
Rugosofusulina sp.
Palaeonubecularia sp.
Palaeotextularia sp.
Glomospira sp.
Ottonosia ? sp.
The following fossils have been known so far that occur in the
brecciated limestone at Brdce (watershed between Hudinja and Dobrnica
brooks) :
Schwagerina sp.
P seudo schwagerina aff. tumida Licharew
remains of productifs
remains of crinoids.
Of the same age are also limestones with rare fusulinids that occur
in the rocky ridge immediately east of the watershed between the Hudinja
and Dobrnica brooks, and in some boulders east of the Paka brook.
The fusulinid and brachiopod fauna can be considered to point with
certainty to the Upper Pseudoschwagerinian limestones, yet in their litho-
logie and faunistic development they differ from the classic Upper Ratten-
dorf strata of the Carnian Alps. In the Carman Alps it is characteristic
that they occur in thin bedded strata, with clay intercalations. In the
Dolžan gorge the majority of limestones of the same age occur also in platy
strata, while there are some already unstratified. Thus the sedimentation
area was not uniform during the upper part of the Lower Permian in the
whole present-day Alpine region. Limestones in Vitanje Hills point
already to reef sedimentation after the Middle Rattendrof strata had been
deposited. A reef formation are also the Trogkofel limestones which will
be at least partly of the Lower Permian age. It will be particularly
important to establish what is the relation between the upper dark
Pseudoschwagerinian limestones and gay-coloured Trogkofel limestones
that also belong to the Lower Permian. Both strata appear together in the
Dolžan gorge which will be the most suitable place for their detailed
examination.
The reef development of the Upper Pseudoschwagerinian limestones
in the Vitanje Hills also explains why there was a different development
of fauna in that area of sedimentation where platy limestones intercalated
229
by clay have developed. On the basis of the age of the unstratified limesto-
nes with rich macrofauna I cannot exclude the possibility that the reef
sedimentation of dark limestones continued even into the Middle Permian.
The Upper Pseudoschwagerinian limestones stand everywhere in the
tectonic contact with older and younger strata. They lie mostly in
dislocated Auernig slates and sandstones. These conditions make im-
possible to determine the whole stratigraphie development of these strata.
Some limestone boulders scattered in other places of Vitanje Iiills, e.g.:
in the surroundings of Mohorič, east of Brdce, belong to the Lower Permian
too, still it was impossible to make a more detailed analysis because of
the too scarce fossil remains: among these no Pseudoschwagerina have
been found.
There are newly discovered Middle Permian strata in the Vi t an i è
Hills, too. The following forms have been found in the organogeneous
limestone at Lipa:
Schwagerina sp.
Globivalvulina sp.
Stromatoporidae
remains of snails
remains of crinoids
Mizzia sp. (very numerous).
In the light-coloured limestones south of Neroden's house, at Brdce,
there appear:
Schwagerina sp.
Mizzia sp.
Gymnocodium sp.
To the same group belong various gray, strongly dislocated limestones,
limestone breccias, and conglomerates on the plot of the farmer Medved
at Brdce (Werfen according to Teller). In these limestones appear:
Schwagerina sp.
corals (very rare and poorly preserved)
brachiopod remains particularly those of productids
remains of crinoids
Mizzia sp.
In the belt of T e 11 e r' s shell-bearing limestone and of the dolomite
facies, the light-gray and gray reef limestones with scarce fusulinids, small
foraminifers, and remains of crinoids prevail in the area from Okrožnik
to the hill with the elevation mark of 800 m. The fossil remains are
poorly preserved, partly due to the way how they were fossilized, and
partly due to the strong dislocation of rocks (see the thin section of the
limestone on pl. XI) somewhat more frequent are fusulinids in rose-
coloured and red limestones of the hill with the elevation mark 800 m.
containing the following forms:
Pseudofusulina sp.
Paraschwagerina sp.
230
Climacammina sp.
remains of crinoid stems
remains of spines of sea urchins.
Very poor are the fossil remains in gray, rose-coloured, and red reef
limestones north of the gulch of the Jesenik brook; they belong to few
fusulinids and small foraminfers. In some places the remains of crinoids
and sea urchins are frequent. Yet no fossil remains could be found with
numerous thin sections made of limestones that occur there.
Through the character of rocks the strongly dislocated Middle
Permian reef limestones correspond to the »Trogkofel limestones« in the
central and western parts of the Karavanke. Both microfauna and flora
prove their Middle Permian age. In spite of a long search I was unable
to discover any rich finding places of macrofossils, such as they have
been found in the Dolžan gorge. According to the present findings there
is no macrofauna in the Middle Permian strata of the Vitanje Hills. The
extremely unfavourable living conditions did in that time exist not only
in the region of the present-day Vitanje Hills, but in most of the area of
the present-day Karavanke. The only exception were the areas that were
favourable for the life of the macrofauna of that age.
Into the same series of strata as limestones belong the brecciated
limestone and limestone conglomerates.
Middle Permian strata do not stand in their normal stratigraphie
position with regard to the surrounding strata, they lie, however, partly
on the Auernig strata, and partly along the contact between the Auernig,
Triassic, and Oligocene strata.
In some places the Middle Permian limestones pass over into the
gay-coloured breccias which contain pieces of warious gray, rose-coloured,
and red rocks. Few pieces contains fusulinids which occur occasionally in
the cement material too.
Conclusion
On the basis of a detailed stratigraphie and faunistlc study, the author
analyzes the Upper Paleozoic in the Vitanje Hills and established the
following six horizons:
6. "Tarvis breccia".
5. Middle Permian "Trogkofel" strata — fauna e.
4. Upper Pseudoschwagerinian limestones — fauna d.
3. Border strata — fauna c.
2. Lower Pseudoschwagerinian limestones — fauna b.
1. Upper part of the Auernig strata (equivalent to "die obere kalk-
arme Schichtgruppe") — fauna a.
The lower horizons of the Auernig strata in the Vitanje Hills are so
far unknown. Here for the first time in Slovenia all three horizons of
the Rattendorf strata have been found together in a small area. The
Lower Pseudoschwagerinian limestones have been established for the
first time in Slovenia. The development of fauna during the Lower Per-
mian shows considerable differences if compared with forms established
231
in the Carnian Alps. Above all, the characteristic Pseudoschwagerinae and
coral species are lacking, and there are differences in the community of
brachiopods, The reason for this can be found partly in the different
development of the sedimentation in the Lower and Upper Pseudo-
schwagerinian limestones. The Middle Permian reef limestones with their
exceptionally scarce fossil remains and the gay-coloured breccias have
the character of the "Trogkofel strata" and "Tarvis breccia" known
from other parts of the Karavanke and Camian Alps.
The fauna belonging to individual horizons is as follows on pages
213-215.
VIII. LITERATURA
Berce, B. (1956): Pregled železnih nahajališč LR Slovenije. II. Sideritna
hidrotermalno-metasomatska rudišča. B. Vitanjski pas. Prvi jugoslovanski geo-
loški kongres, Ljubljana.
Branson, C. (1948): Bibliographic Index of Permian Invertebrates. —
The Geological Society of America, 26, Baltimore.
Broili, F., (1916): Die permischen Brachiopoden von Timor. — Paläon-
tologie von Timor, 12, Stuttgart.
Chao, Y. T. (1927): Productidae of China. I. Producti. — Palaeont. Sinica,
(B) 5, fase. 2, Peking.
Chao, Y. T. (1928): Productidae of China. II. Chonetidae, Productinae,
and Richthofeninae. — Palaeont. Sinica, Ser. (B), 5, fase. 3, Peking.
Desio, A. (1925): La constituzione geologica delle Alpi Giulie occiden-
tali. — Atti Soc. Ital. Sci. Nat. 64, Pavia.
Diener, C. (1897): The Permocarboniferous fauna of Chitichun. I. —
Palaeont. Indica, (15), 1, part. 3, Calcutta.
Diener, C. (1899): Anthracolithic fossils of Kashmir and Spiti. —
Palaeont. Indica, (15), 1, part. 2, Calcutta.
Diener, C. (1903): Permian fossils of the Central Himalayas. -— Pa-
laeont. Indica, (15), 1, part. 5, Calcutta.
Diener, C. (1911): Anthracolithic fossils of the Shan States. — Palaeont.
Indica, N. S., 3, part. 4, Calcutta.
Enderle, J. (1901): Über eine anthracolithische Fauna von Balia
Maaden in Kleinasien. — Beiträge Pal. Geol. Österr.-Ungar. u. d Orients 13,
Wien-Leipzig.
Fredericks, G. (1915): Notes paléontologiques. I. Sur les Productus
du Carbonifère supérieur et de l'Artinskien. — Mém. Com. géol., N. S., 103,
Petersburg.
G emmmellaro, G. (1899): La fauna dei calcari con Fvsulina della
valle del fiume Sosio nella provincia di Palermo. — Palermo.
G o r t a n i, M. (1905): Fossili carboniferi del M. Pizzul e de piano di Lanza
nelle Alpi Carniche. — Boll. Soc. Geol. Ital., 24, Roma.
Grabau, A. W. (1931): The Permian of Mongolia. — Nat. Hist, of Central-
Asia, 4, New York.
Grabau, A. W. (1934): Early Permian Fossils of China. I. Early Permian
brachiopods, pelecypods, and gastropods of Kueichow. — Palaeont. Sinica, (B),
8, fase. 3, Peking.
Grabau, A. W. (1936): Early Permian Fossils of China. II. Fauna of the
Maping limestone of Kwangsi and Kweichow. — Palaeont. Sinica, (B), 8, fase. 4,
Peking.
H a m r 1 a, M. (1955): Poročilo o geologiji zahodnega dela in obrobja Ša-
leške doline. — Ljubljana. (Poročilo v rokopisu, ki se hrani na Geološkem za-
vodu v Ljubljani.)
Hayasaka, I. (1922): Paleozoic Brahiopoda from Japan, Korea and
China. I, II. — Sci. Rep. Tôhoku Imp. Univ., (2), 6, Sendai-Tokyo.
232
Hayasaka, I. (1924): On the fauna of the Antracolithic limestone of
ömi-mura in the western part of Echigo. — Sci. Rep. Tôhoku Imp. Univ., (2), 8,
Sendai-Tokyo.
Heritsch, F. (1919): Versteinerungen aus dem Oberkarbon von Jauer-
burg-Assling in Oberkrain. — Carniola 9, Ljubljana.
Heritsch, F. (1927): Materialien zur Kenntnis des Karbons der Karni-
schen Alpen und der Karawanken. — Sitzungsber. Akad. der Wissinschaften
Wien, Mathem.-naturwiss. Kl., Abt. I, 136, 7, 8, Wien, (1927 a).
Heritsch, F. (1927): Aus dem Paläozoikum des Vellachtales in Kärn-
ten. — Jb. Geol. B. A., 77, Wien, (1927 b).
Heritsch, F. (1931): Versteinerungen aus dem Karbon der Karawanken
und der Karnischen Alpen. — Abh. Geol. B. A., 23, Wien.
Heritsch, F. (1934): Die Stratigraphie von Oberkarbon und Perm in
den Karnischen Alpen. — Mitt. Geol. Ges., 26, Wien.
Heritsch, F. (1935): Neue Versteinerungen aus den Nassfeldschichten
der Karnischen Alpen. — Sitzungsber. Akad. der Wissenschaften Wien,
Mathem.-naturwiss. Kl., Abt. I, 144, 7, 8, Wien.
Heritsch, F. (1938): Die stratigraphische Stellung des Trogkofelkalkes.
— N. Jb. Min. etc. Beil. Bd. 79, Abt. B, Stuttgart.
Heritsch: F. (1939): Karbon und Perm in den Südalpen und Süd-
osteuropa. — Geol. Rundschau, 30, Stuttgart.
Heritsch, F. (1943): Stratigraphie des Paläozoikums der Ostalpen. —
Bornträger, Berlin. (Delo je bilo uničeno pri bombnem napadu in so ostale le
korekture.)
Heritsch, F. Bearbeitet von Kühn, O. (1951): Die Südalpen. —
V. F. X. Schaffer: Geologie von Österreich. Deuticke, Wien.
Hörnes, R. (1889): Zur Geologie von Steiermark. 1. Das Vorkommen
von Fusulinenkalk bei Wotschdorf. — Verh. Geol. R. A., Wien.
Kahler, F. (1947): Die Oberkarbon-Permschichten der Karnischen
Alpen und ihre Beziehungen zu Südosteuropa und Asien. — Carinthia II, 56,
Klagenfurt.
Kahler, F. (1954): Das Oberkarbon und Perm der Karnischen Alpen. —
Vodič k ekskurziji v Karnijske Alpe ob priliki kongresa Paläontologische Ge-
sellschaft na Dunaju. Manuskript.
Kahler, F. und G. (1937): Stratigraphische und fazielle Untersuchungen
im Oberkarbon und Perm der Karnischen Alpen. — Compt Rendu II. Congr.
de Stratigr. carb., Heerlen 1935, Maestricht, (1937 a).
Kahler, F. und G. (1937): Beiträge zur Kenntnis der Fusuliniden der
Ostalpen: Die Pseudoschwagerinen der Grenzlandbänke und des oberen Schwa-
gerinenkalkes. Palaeontographica 87, Abt. A, Stuttgart.
K ei del, H. (1906): Geologische Untersuchungen im südlichen Tianschan
nebst Beschreibung einer oberkarbonischen Brahiopodenfauna aus dem Ku-
kurtuktal. — N. Jb. Min. etc. Beil. Bd. 22, Stuttgart.
Kochansky-Devidé, V. (1955): Karbonske i permske fuzulinidne
foraminifere Velebita i Like. — Rad Jugoslov. akad. znan. i umjet., 305, Zagreb,
Kochansky-Devidé, V. (1956): Pregled dosadašnjih istraživanja
fusulinida Jugoslavije. — Prvi jugoslovanski geološki kongres, Ljubljana.
Kostić-Podgorska, V. (1954): Karbonski korali Slovenskog Javor-
nika i Javorniškog Rovta. — Geol. anali Balk, poluostrva, 22, Beograd.
Kozlowski, R. (1914): Les brachiopodes du carbonifère supérieur de
Bolivie. — Ann. de Paléont., 9, 1914-1915, Paris.
Licharew, B. and Einor, O. L. (1939): Paleontology of the Soviet
Arctic. Part IV. Contributions to the knowledge of the Upper Paleozoic fauna
of Novaya Zemlya, Brachiopoda. — Transact. Arct. Inst. Acad. Sci. USSR.
M or lot, A. (1849): Ubersicht der geologischen Verhältnisse des südlich
von der Drau gelegenen Theiles von Steyermark. — Haidinger's Bericht über
d. Mittheil. v. Fr. d. Naturw. in Wien, V, Wien.
Mor lot, A. (1853): Zweiter Bericht des geognostisch-montanistischen
Vereines für Steiermark. Graz.
233
Rakovec, I. (1931): Beiträge zur Fauna aus dem Oberkarbon von Ja-
vornik in den Karawanken. — Prirodoslovne razprave, 1, Ljubljana.
Ramovš, A. (1954): Mladopaleozojski skladi na Konjiški gori in južno
od Zič. — Geologija 2, Ljubljana.
Ramovš, A. (1956): Razvoj paleozoika na Slovenskem. — Prvi jugo-
slovanski geološki kongres, Ljubljana.
Renz, C. (1940): Die paläozoischen Faunen von 1935. Metazoa. Wissen-
schaftliche Ergebnisse der Niederlandschen Expedition in dem Karakorum,
3/1, Geologie, Ley den.
Rolle, F. (1857): Geologische Untersuchungen in der Gegend zwischen
Weitenstein, Windisch-Gratz, Cilli und Oberburg in Unter-Steiermark. — Jb.
Geol. R. A. 8, Wien.
S-alopek, M. (1942): O gornjem paleozoiku Velebita u okolini Brušana
i Baških Oštarija. — Rad Hrv. akad. znan. i umjet., 274, Zagreb.
Salopek, M. (1948): O gornjem paleozoiku sjeveroistočnog podnožja Ve-
lebita i Like. — Prirodoslov. istraživanja, 24, Zagreb.
Schell wien, E. (1892): Die Fauna des karnischen Fusulinenkalkes. —
Palaeontographica 39, Stuttgart.
Schellwien, E. (1900): Die Fauna der Trogkofelschichten in den Kar-
nischen Alpen und den Karawanken. — Abh. Geol. R. A., 16, Wien.
Shimer, H. W. and Shrock, R. R. (1955): Index Fossils of North
America. — The Technology Press Massachusetts Instituts of Technology, New
York-London.
Simić, V. (1935): Gornjokarbonski fosili iz Like u Hrvatskoj. — Vesri.
Geol. inst. kralj. Jugoslavije, 4/1, Beograd.
Stäche, G. (1874): Die paläozoischen Gebiete der Ostalpen — Jb. Geol.
R. A. 24, Wien.
Stuckenberg, A. (1905): Die Fauna der oberkarbonischen Suite des
Wolgadurchbruches bei Samara. — Mém. Com. Géol., N. S. 23, Petersburg.
Stur, D. (1864): Bemerkungen über die Geologie von Unter-Steiermark. —
Jb. Geol. R. A., 14, Wien.
Stur, D. (1871): Geologie von Steiermark. E. Die Weitensteiner Eisenerz-
formation. Graz.
Šlebinger, C. (1954): Prispevki h geologiji velikolaške okolice. — Ljub-
ljana. (Manuskript, ki se hrani v knjižnici Geološko-paleontološkega inštituta
univerze v Ljubljani.)
Takšič, A. (1947): Prinos poznavanja gornjokarbonske flore Golice (Ka-
ravanke). — Geol. vjesnik, 1, Zagreb.
Teller, F. (1889): Fusulinenkalk und Uggowitzer Breccie innerhalb der
Weitensteiner Eisenerzformation und die Lagerungsbeziehungen dieser paläo-
zoischen Gebilde zu den triadischen und tertiären Sedimenten des Weitensteiner
Gebirges. — Verh. Geol. R. A., Wien.
Teller, F. (1892): Die carbonischen Ablagerungen im Gebiete des Wotsch-
berges in Südsteiermark nebst Bemerkungen über das Alter der sie umranden-
den Kalke und Dolomite. — - Verh. Geol. R. A., Wien.
Teller, F. (1896): Erläuterungen zur Geologischen Karte der östlichen
Ausläufer der Kanischen und Julischen Alpen. — Wien.
Teller, F. (1898): Erläuterungen zur Geologischen Karte Prassberg. a. d.
Sann. — Wien.
Teller, F. (1899): Erläuterungen zur Geologischen Karte Prageriiof-
Windiisch Feistritz. — Wien.
Teller, F. (1910): Geologie des Karawankentunnels. — Denkschriften der
Mathem.-Naturwiss. Kl. der Kais. Akad, der Wissenschaften, 82, Wien.
Tchernyschew, Th. (1902): Die oberkarbonischen Brachiopoden des
Ural und des Timan. — Mém. Com. Géol. Russe, 16, 2, Petersburg.
Waagen, W. (1883): Salt Range Fossils, Part 4, 2, Brachiopoda. — Pa-
laeont. Indica, 13, 1, Calcutta.
Zollikofer, Ph. (1859): Die geologischen Verhältnisse des Drauthales
in Untersteiermark. — Jb. Geol. R. A. 10, Wien.
234
NEKATERI PROBLEMI NASTANKA RUDIŠČA V MEŽICI
Boris Bercé
Skupaj z M. Hamrlo sva v letih 1949—1953 kartirala večji del
okolice rudnika Mežice od Pece do Urši j e gore. Nekateri podatki, ki sva
jih dobila na terenu, se ne skladajo z interpretacijo, ki jo je podal Zore
(1955) v svoji razpravi. Zato bom probleme, ki so bistveni pri tolmačenju
nastanka rudišča, pojasnil tudi na podlagi lastnih opazovanj in preiskav.
V okolici Tople sem delno preiskal grani tit. Ponekod je granitit por-
firoidne strukture, ki je nastala z naknadnimi procesi med kristalizacijo
in po njej. Nastanek porfiroidne strukture je namreč takšen, da bi mogli
sklepati na zvezo z orudenenjem v Mežici. Osrednje granitno jedro je
grobozrnato in svetle barve. Posamezna zrna so dokaj enakomerno velika.
V pasu, ki ga Teller (1898) imenuje »obrobni porfir« na podlagi mikro-
skopskih preiskav Graber j a (1897), niso odnosi med »porfirjem« in
granititom tako enostavni, da bi ju mogli ločiti na karti. Na robu gra-
nitita nahajamo, vsaj na preiskanem območju med Črno in Toplo, cono,
v kateri prevladuje porfiroidni granitit nad običajnim, enakomerno
zrnatim. Ponekod normalnega granitita sploh ni. Kamenina s porfiroidno
strukturo je različno obarvana. Količina femičnih mineralov je odvisna
namreč od velikosti »vtrošnikov«. »Osnova-« je debelo kristalizirana. Poleg
porfiroidnega granitita opazujemo tudi temnejše žile, bogate s femičnimi
minerali, ki vsebujejo ponekod tudi večja zrna glineneev.
Če preiščemo te kamenine pod mikroskopom, vidimo, da sestavlja
osnovo porfiroidnega granitita pretežno alotriomorfen kremen različne
velikosti. V osnovi leže do 3 cm velika zrna glineneev in ponekod kre-
mena. Glinen ci vključujejo drobna, deloma resorbirana krem enova zrna,
ki so manjša, kolikor globlje leže v njem. Običajno jih ni v osrednjem
delu glinen ca. Ponekod tvorijo takšni vključeni drobci kremena helicitsko
strukturo zaradi optično-paralelno orientiranih vključenih zrn. Poleg
kremena se javljajo, vendar bolj redko, tudi korodirani barvni minerali
in glinenci. Torej so velika zrna glineneev in kremena nastala z blastično
rastjo. Na robovih blastov je osnova katarkično nakopičena. To je ra-
zumljivo, kajti glinenec s 30 °/o anortita ima molekularni volumen od
154,3 do 177,9, kar je v povprečku več kot pa molekularni volumen kre-
mena. Včasih vključujejo blastični glinenci v svojem jedru proterogene
glinence. Opazovati moremo tudi način blastične rasti zrn. V razpoke in
med stike zrn je infiltrirana raztopina zrn glineneev, ki obdaja kot tanka
prevleka kremenova zrna. Nekateri blasti predirajo osnovo v žilicah.
235
Blastična zrna glinencev pripadajo plagioklazom, mikroklinu in
mikroklinpertitu, ki so ponekod tudi izomorfnih oblik. Blasti plagioklazov
so večkrat drobno lamelami ali pa slabo izražene conarne zgradbe. Po
strukturi mikroklinpertita ne moremo sklepati ali je nastal direktno iz
prvotne homogene zmesi ali zaradi naknadne albitizacije kalijevega
glinenca. Blasti kremena so v glavnem alotriomorfni.
Med femičnimi minerali je najbolj razširjen biotit. Redko nahajamo
opacitizirana zrna biotita, kar kaže, da je pretvorba nastala pri višji
temperaturi in manjšem pritisku. Vendar so pojavi opacitizacije zelo
redki. Rogovača se javlja v manjši količini in nima jasne kristalne oblike.
Po Fedorovljevi metodi sem preiskal 120 zm glinencev, ki imajo med
9—39% an; povprečno 25,7 % an. Količinsko so zrna razporejena:
0-10 °/o an 1,7 °/o
10-20% an 13,3%
20-30 % an 51,6 %
30-40 % an 31,6 %
40-50% an 0,8%
50 naprej 0,8%
Podatki kemičnih preiskav treh vzorcev iz »porfiroidne cone«, pre-
računani po CIPW, so dali formulo I, 4, 2, 2; torej bi pripadala kamenina
družini aplitnih granitov.
Temnejše žile, ki so bogate s femičnimi minerali, moremo razdeliti
v dva značilna predstavnika; prvi je drobnozrnat, drugi porfiroiden.
Drobnozrnat različek sestavljajo enakomerno velika zrna kremena, gli-
nencev in femičnih mineralov. Zrna so alctriomorfna, glinenci so po-
dolgovati in kremen potemnjuje valovito. Femične minerale zastopata
rogovača in biotit, Sfen je zelo redek. Porfiroidni predstavnik ima ne-
jasno kristalizirano osnovo, v kateri leže vtrošniki glinencev, kremena
in femičnih mineralov. Velikost teh vtrošnikov je manjša kot pri blastih
v granititu. Kontakt med granititom in žilami, ki so bolj bogate s femič-
nimi minerali, je oster. Ponekod so ob kontakta razviti pali časti femični
minerali, ki tvorijo pas z »ofitsko« strukturo.
Nastanek porfiroidnih con v granititu je povzročila mobilizacija
posameznih mineralnih komponent zaradi različnih tektonskih in fizi-
kalno-kemičnih pogojev. Pri tem so se raztopile in ponovno odložile naj-
bolj gibljive komponente, ki pripadajo alkalnim kovinam. Da bi bila
raztopina v ravnotežju s prikamenino, skozi katero pronica, mora biti
zasičena. Napetost površine je proporcionalna velikosti zrn. Zato je raz-
topina, ki je v ravnotežju z določeno velikostjo zrn, nezasićena za manjša
zrna in prezasićena za večja. V tem primeru se bodo manjša zrna topila
in večja rastla, če je temperaturno območje takšno, da je mineral v njem
stabilen. V raztopini so bile alkali je, zato se je močno povečala topnost
kremena. Blastično razvite glinence in kremen nahajamo v posameznih
conah, ki so bile zaradi kontrakcije ali nekega drugega vzroka bolj pro-
pustne kot ostali deli granitita. Takšno prekristalizacijo, v kateri so
ohranjene še primarne strukture, imenujemo metablastezo. Pri tem so se
236
melanokratni delci kamenine ohranili na mestu, kjer so nastali. Blasti
glineneev pa so nastali íl drobnih zrne plagioklazov. V primeru, da pride
do mobilizacije in izločanja levkokratnih delcev po razpokah, govorimo
o metatektu (Menhert, 1953). Opozovani pojavi na območju porfi-
roidne cone v granititu kažejo, da je bila ponekod stopnja mobilizacije
komponent celo metatektna. Opacitizacija, ki je zelo redka, kaže, da je pri
pretvorbi bila pomembna temperatura, ne pa pritisk. Zato moremo
domnevati, da so tudi blasti kremena nastali zaradi vpliva alkalij na
obstoječa kremenova zrna (v čisti vodi je namreč topnost kremena od-
visna od pritiska (Krauskopf, 1956).
Temne žile, ki so bogate z melanokratnimi minerali, so ali ostanek
onega dela granitita, iz katerega so izlužene lahko gibljive komponente,
ali pa so injektirane naknadno, kot poseben kristalizacijski različek.
V zadnjem primeru bi morali ob kontaktu opazovati spremembo v struk-
turi granitita.
Na podlagi opisanih pojavov moremo zaključiti, da je granitit pretrpel
po intruziji določene spremembe, ki jih opazujemo v posameznih conah.
Te spremembe so nastale med kristalizacijo granitita ali po njej. Po-
vzročile so jih terme, ki so prihajale iz globine, ali pa so se terme direktno
izločile iz granitita zaradi sprememb v fizikalno-kemičnih pogojih.
Granitit obdajajo metamorfne kamenine, ki jih sestavljajo različno
obarvani skrilavci, diabazi in njihovi tufi. V njih je našel G r a b e r
(1897) kordierit. To kaže, da so te metamorfne kamenine postale iz
glinastih in lapornatih sedimentov. Velik del kordierita je prešel v pinit.
Na prelazu Ježar—Sv. Magdalena pri Remšniku so po G r a b e r j u (1929)
metamorfozirane werfenske plasti. Kamenine,» ki leže med granititom
in tonalitom, so močneje metamorfozirane. Na njih se odraža vpliv dveh
intruzij. Zato ne moremo domnevati, da so ti metamorfni skrilavci naj-
starejše kamenine tega ozemlja.
V okolici kmetije Končnik v Topli zavzemajo najnižji stratigram ski
horizont zeleni metamorfni skrilavci, ki so ponekod tudi peščeni, ponekod
pa celo pravi filiti. Navzgor prehajajo zelene kamenine v vijoličaste
skrilavce, ki se na površini javljajo le lokalno. Te kamenine moremo
smatrati kot metamorfoziran paleozoik vključno s spodnjewerfenskimi
plastmi, ker sva našla s H a m r 1 o kamenine, ki jih moremo po videzu
prišteti grödnu. Stopnja metamorfoze zgornjepermskih in spodnje-
werfenskih kamenin je tako majhna, da so ohranile še skoraj značilen
videz. Nad njimi slede temnosivi in rjavkasti neplastoviti apnenci, ki
prehajajo v temne dolomite. Te plasti pripadajo zgornjemu werfenu.
Na njih leže temni ploščasti bituminozni apnenci, ki vsebujejo gomolje,
plasti in vložke črnega roženca. Apnenec je anizične starosti (Ž 1 eb n i k ,
1955). V neposrednem kontaktu z granititom med Toplo in Črno so
anizične, ladinske in rabeljske kamenine brez kontaktnih pojavov.
Na podlagi Graberjevega (1929) opisa metamorfoze werfen-
skih kamenin in pojavov, ki sva jih s H a m r 1 o opazovala pri Končniku
v Topli, moremo sklepati, da je granitit mlajši od spodnjewerfenskih
plasti.
237
Značilna steklasta struktura, ki sem jo našel v nekaterih zbruskih,
in opacitizacija, kažeta, da so se prekristalizaci j ski procesi dogajali blizu
površine. Med centralo Topla in kmetijo Pečnik meji na granitit anizični
apnenec. Vmesne plasti roženca, ki se nahajajo v njem, kažejo na močan
pritok kremeni ce v morju med sedimentad j o apnenca. Tonaliti Pohorja
in Karavank pa so nastali v gornji kredi ah najkasneje do miocena
(Germovšek, 1954), torej ne pridejo v poštev kot izvor kremenice
v anizičnih kameninah.
V	Južnih Alpah je nejasna starost granitov, monconitov in nefelin-
skih sienitov pri Predazzu (Cornelius, 1949). Pri Nötschu v okolici
Bleiberga so goli ce močno pretrtega granita, ki je v kontaktu s perm-
skimi kameninami. V konglomeratu krovnine so kosi granita. Po tem
sklepa F eis er, da je granit variscičen (1936). Torej ni spodnje ali
srednjetriadna starost granitita neka posebnost v alpsko-karavanškem
območju.
V	spodnjem delu skitske stopnje omenja Zore sivkastozelene
vložke, ki naj bi pripadali tufom. Pri podrobnem kartiranju okolice
Tople in preiskavi werfenskih plasti pod mikroskopom nisva s Hamrlo
našla takšnih kamenin. Kolikor so razviti tuf ski vložki v spodnjewerfen-
skih plasteh v okolici Javorja, imamo še en neposreden dokaz, po ka-
terem moremo določiti starost granitita. Vzhodno od Polen leži golica
triadne prodornine, ki še ni podrobneje petrografsko raziskana. To kaže,
da je bila v okolici Mežice tudi manjša triadna vulkanska dejavnost. Zato
bi bilo potrebno podrobneje proučiti tudi to in prodornine v okolici
Kotel j.
Po Zor cu je rudišee sedimentilo in je s poznejšimi procesi dobilo
hidro termalne značilnosti, čeprav niso izključene tudi določene manjše
hidrotermalne dejavnosti. Kot dokaze takega nastanka navaja v glavnem:
a)	da je količina kovin Pb in Zn v sedimentih okolice rudišča večja
od povprečka teh kovin v istih sedimentih v zemeljski skorji;
b)	da je nenormalna razdelitev kovin Pb in Zn po globini;
c)	da so sedimentarne orudenela rudišča običajno enakomerno se-
stavljena iz Pb—Zn mineralov in da niso v zvezi z nobenimi, zlasti ne
večjimi prelomi;
č) da obstoji določena zakonitost v razdelitvi kovin Pb in Zn po
tektonskih smereh; na podlagi sestava rudnih teles deli rudne pojave na
primarne in sekundarno prenesene.
Količine Pb in Zn, ki jih kažejo rezultati analiz kamenin iz okolice
Mežice, so do 150-krat večje, kot znašajo ugotovljene povprečne količine
teh kovin v sedimentih zemeljske skorje. Po podatkih Wedepohla
(1956) vsebuje apnenec povprečno 0,0009 °/o Pb. Različne primesi in orga-
nizmi lahko ponekod vplivajo na zvečanje odstotka Pb v kamenini. Tako
je našel Wedepohl (1955), da lahko povečajo količino Pb v sedimen-
tih mikroorganizmi (foraminifere, globigerine). Gline z večjim odstotkom
Ca so imele v povprečku tudi 0,022 % Pb, brez Ca pa samo okoli 0,011 Pb.
Vendar so vzorci iz Tihega oceana s 7 °/o CaO imeli manj Pb kot vzorci
s 3 °/o CaO. Leutwein (1951) je našel v recentnih glinastih muljih
238
Norveške z več kot 1 % ogljikove kisline le 0,0035 °/o Pb. Tudi tu ni torej
posebne obogatitve s Pb. Povečano količino Pb in Zn v sedimentili okolice
Mežice ne moremo pripisati določenemu ugodnemu okolju, ki je omogočilo
tako veliko koncentracijo kovin Pb in Zn, ker je wettersteinski apnenec
zelo čist,
Po podatkih Konstantin ova (1954) imajo tekoče vode 5,2 . 10~:!
do 6,35 . 10-1 mg/l Pb. V kislem okolju se količina Pb zveča v odvisnosti
od pH. Pri pH 3,35 je našla Jakovljeva (1952) 75 mg/l; pri
pH 7,84 0,4 mg/l in pri pH 7,3 3,5 mg/l Pb. Pb nastopa pri koncentraciji
2-5 mg/l kot PbCl2 (kotunit) in PbC02Pb(0H), (B a št an, 1952).
Takšno kislo okolje najdemo seveda samo v okolici rudišč, kajti običajne
tekoče vode variirajo okrog pH 7. Pb je topen kot bikarbonat, čeprav
je prisoten H2S pri pH 7, ali v organski kompleksni spojini (Konstan-
tinov, 1954). Svinec se težko transportira v takšnih posebnih pogojih
na večje razdalje, ker vsebujejo vode ione S04, C02 in druge, s katerimi
se Pb hitro spaja. Topnost teh spojin je majhna in zato izpadajo iz raz-
topin. V oksidnih pogojih tekočih in vadoznih vod je svinec slabo
gibljiv. Nekoliko laže se prenaša Zn, ker je njegova topnost kot sulfata
približno 10.000-krat večja od Pb sulfata in kot karbonata vsaj 5-krat večja.
Teoretski računi Krauskopfa (1956) o topnosti Pb in Zn kažejo,
da bi morali pričakovati v morju 9,6 ppm Pb in 79 ppm Zn. Povprečni
ugotovljeni količini teh kovin znašata 0,003—0,008 ppm za Pb in
0,005—0,021 ppm za Zn. Torej tudi z izjemnimi fizikalno kemičnimi po-
goji v morski vodi, ki bi omogočili večjo topnost svinca in cinka, kolikor
te spremembe ne povzročajo posebni procesi, ne moremo pojasniti tako
velikih količin Pb in Zn v sedimentili.	,
Precipita ci j a sulfidov v sveži morski vodi se javlja samo tam, kjer
nastopi zaradi razpadanja organskih snovi redukcijsko okolje. Počasno
vendar stalno kroženje morske vode omogoča pristop kisika tudi v večje
globine. Zato so v morju redukcijski pojavi redkejši kot oksidacijski.
Miller (1952) je proučeval topnost CaCO., v območju temperature
0—150 °C in pritiskov od 1—110 barov in ugotovil, da topnost v glavnem
ni odvisna samo od temperature in pritiska temveč od čistoče in velikosti
delcev CaC03 in koncentracije drugih ionov v vodi. V prisotnosti ionov
Cl se poveča topnost CaC03. Izpadanje CaC03 povzročajo spremembe
fizikalno-kemičnih pogojev in različne druge spremembe kot n. pr. iz-
hlapevanje sredstva, v katerem je raztopljen kalcijev karbonat, z asimi-
lacijo v rastlinah, preko sinteze z organskimi snovmi ali z izdihanim C02
morskih živali itd. (N ig gli, 1952). Ce je prisotno tudi žveplo, potem
je odvisna oblika njegovega iona od oksidacijske stopnje okolja. Nara-
ščanje oksidacije žvepla kaže naslednja vrsta S_2-^(S2)_2-^S°->S+4->S+6.
ker je za oksidacijo značilno izgubljanje elektronov. Torej bi v primeru
sinsedimentarnega izločanja rude v Mežici morale prevladovati primarne
oksidne spojine svinca in cinka nad sulfidnimi. (Pod oksidnimi spo-
jinami mislim v tem primeru različne karbonate, sulfate, hidrokside
in druge spojine svinca in cinka s kisikom.) Posebno značilno bi bilo
sedimentarno orudenenje v apnenih brečah, ki jim Zore pripisuje
239
tektonski nastanek. Vendar so to le intrafacialne breče. V wetterstein-
skem apnencu smo v letu 1958 proučevali značilne plasti. Sestavljajo jih
mlečne, oolitne in brečaste plasti z vmesnimi prehodi. Običajno imajo
le majhno razsežnost (največje dosežejo 150 X 150 m). Njihova debelina
se močno spreminja, in to od 1 cm do 60 cm. Pri tem nismo mogli ugoto-
viti' nobenega pravilnega zaporedja značilnih plasti. Po podatkih
Štrucla so nekatere plasti razvite na določeni oddaljenosti od prvega
skrilavca, čeprav se večkrat izklinjajo. Značilne plasti so nekoliko bolj
dolomitne od prikamenine in bolj drobnozrnate. Nastale so zaradi valo-
vanja morja. Ker nahajamo v Mežici v ležiščih primarne sulfide, bi
morali domnevati, da so terme, ki so se izlivale na dnu morja, imele
takšen sestav, da so se mogli odvijati samo procesi, ki jih običajno
najdemo v redukcijskem okolju. V tem primeru bi moral prineseni H2S
v morski vodi tvoriti avreolo, v kateri bi se izločali rudni sulfidi. Na
robu avreole bi se izločali oksidi in sulfidi, kolikor bi razpršitev žveplo-
vega vodika zajela samo ono območje, v katerem so terme prinašale
tudi raztopljeni prvini Pb in Zn. Ponekod bi lahko prišlo tudi do izloča-
nja sulfidov po celotnem ležišču, če bi avreola H._S bila večja, kot bi jo
lahko terme s kovinami obsegle. V Mežici nahajamo poleg značilnih
hidrotermalnih struktur galenita in sfalerita v ležiščih tudi pomembno
količino kalcita. Razen tega zahteva sinsedimentarni način nastanka
sulfidov hitro dotekanje term, ki je možno le, če bi bile razpoke, skozi
katere prihajajo terme, dovolj široke. V tem primeru bi morali najti vsaj
dovodne kanale, ali pa celo rudne pojave vzdolž takih razpok. Vsekakor
bi morali dobiti velik del rude, če bi ruda nastala sinsedimentarno,
v oksidni obliki in z jasnimi prehodi iz oksidov v sulfide. Takšen način
nastanka moremo izvesti samo teoretsko, kajti do danes niso opisani
rudni sulfidi, ki bi bili singenetski z usedanjem čistega apnenca. Ena
in druga sedimentaci j a se med seboj izključujeta, če niso izpolnjeni po-
sebni pogoji. V apnenodolomi triih kameninah z veliko količino biturni-
noznih snovi lahko najdemo tudi sulfide Pb in Zn. Vendar so v tem
primeru sulfidi vezani na oni del kamenine, ki je zelo bogata ali celo
v glavnem sestavljena iz organskih snovi in so šele naknadno preneseni
v karbonatni del kamenine. Take zelo značilne primere smo opazovali
v rudišču Maine v Bosni in Hercegovini. Zore je mnenja, da ni mo-
goče epigenetsko razložiti abnormalne razporeditve svinca in cinka
v rudišču. Pri tem ne upošteva večkrat opisanih in podrobno preiskanih
primerov »prevrnjene« conarnosti. Morda bi bil kot primer najbolj zna-
čilen mineral wolframit, ki velikokrat nastopa nenormalno. Nahaja se
pogosto v zgornjih delih žil, ki postajajo v globino vedno bolj bogate
s sufidi. Količina wolframita z globino pada. Večkrat nadomeščajo
wolframit sulfidi. V rudnih raztopinah migrira wolfram do cone, kjer
izpade kot oksid. Njegova afiniteta do žvepla je minimalna. Torej se je
wolframit primarno izločil kot prvi mineral, čeprav bi po položaju in
po njegovi sestavi lahko sklepali, da je nastal sekundarno v oksidni coni.
V prerezu wolframit lahko asociira s sulfidi — realgarjem, cinabaritom
in sulfosolmi srebra. Torej bi ga po tej asociaciji mogli prišteti med
240
»epitermalne« minerale skupno s kalcedonom in fluoritom. Med orude-
nenjem se spreminja sestav term, kar je ugotovil Smirnov (1937),
ki govori o »pulziranju« term. Poleg tega se spreminjajo tudi tempera-
tura, pritisk in drugi fizikalno-kemični pogoji hidrotermalnih raztopin.
Zato odnos med posameznimi minerali vzdolž rudnih teles navadno ni
enakomeren. Ce pa še upoštevamo razlike med mineralnimi komponen-
tami rudišča v Mežici, postane razumljivo, da se lahko pojavijo različna
variiranja v mineraloškem sestavu. V grobem bi po objavljenih podatkih
tabele 19 v članku mogel sklepati, da z globino pojemajoča količina Pb
v odnosu na Zn kot osnovo, kaže na določeno primarno conarnost.
Spremembe mineraloškega sestava rudnih žil v odvisnosti od dolo-
čenih tektonskih smeri kažejo, da so se tektonski procesi odvijah tudi
še med orudenenjem, zato niso potrebna poznejša premeščanja mineral-
nih komponent. Ce bi do njih prišlo z zapletenim prostorskim premešča-
njem, potem je malo verjetno, da ne bi opazovali sprememb tudi
v mineralih ne pa samo v njihovi prostorski razporeditvi. Edina izjema
v razporeditvi Pb in Zn nastopa v dolomitu, ki je razvit v revirju
Graben. To in pa spremembe sestava rudnih teles v odvisnosti od po-
sameznih smeri kažejo, da se je poleg drugih faktorjev spreminjal tudi
sestav term. V splošnem imajo rudna telesa tudi v horizontalnih prerezih
običajno razporeditev Pb-Zn mineralov, z galenitom v jedru in sfaleritom
na robu.
Ruda se lahko useda tudi vzdolž plastovitosti, kjer nastopi spre-
memba v okolju. Takšna orudenenja se imenujejo v Mežici ležišča. Za
sedimentarno orudenela ležišča bi morali poleg že naštetih dejstev
upoštevati še strukturne značilnosti v zraščanju rudnih in morebitnih
nerudnih mineralov. Za vsa zrna in orudenenja, ki jim Zore pripisuje
sedimentami način nastanka, moremo sklepati, po objavljenih slikah in
skicah in po lastnih preiskavah, samo na hidrotermalni izvor.
Ce bi bilo rudišče sedimentarno, potem moramo raztolmaoiti tudi
način prenašanja in ponovnega zbiranja prvotno sterilnih term v dolo-
čenih conah, kajti samo na ta način lahko pride do nastanka rudnih
teles. Odprto ostane vprašanje, zakaj niso poznejše številne terme raz-
pršile rudišča. Pri tem bi morali opazovati tudi določene strukturne
spremembe v primarnih »sedimentarnih« rudiščih (korozijo rudnih zm,
oksidacijo pod vplivom termalnih raztopin, osiromašitev primarnih ležišč
z rudo ipd.). Torej tudi oblike rudnih teles kažejo, da je rudišče nastalo
hidro termalno. Posebno značilni so v tem pogledu pojavi met asom at oze
apnenca z rudo.
V rudišču so razvite odprte razpoke, v katerih najdemo le kose rude.
Pogostni so tudi prelomi, ki niso orudenjeni. Večkrat so različni prelomi
raztrgali rudna telesa. Zato lahko ločimo v rudišču pred, med in po-
rudno tektoniko. Pomembno je tudi, da niso mlajše velike tektonske črte
orudene niti v Mežici niti v Bleibergu (Dobračev prelom). V njih najdemo
popolnoma porušena rudna telesa (Kotlje). Zelo težko bi mogli pojasniti
ta pojav, če bi rudišče nastalo, kot so domnevali nekateri raziskovalci
(J ich a, Petrascheck, T o r n q u i s t, Colbertaldo, Holler)
Geologija 6 — 16	241
v kenozoiku. To je seveda tudi razlog, da so nekateri raziskovalci (M a -
kus, Hupfeld, Brunlecher, Tau p it z) domnevali sinsedi-
mentarni nastanek teh vzhodnoalpskih rudišč. C i s s a r z (1956) je do-
mneval, da je rudišče regenerirano. V članku iz leta 1951 je bil še mnenja,
da je rudišče vezano na terciarni vulkanizem. Verjetno je del rude raz-
topljen in odložen na novem mestu, vendar ti pojavi niso preiskani. Za
popolno regeneracijo rudišča ni nobenih dokazov.
O sekundarnih spremembah bi navedel mnenje Graška, ki je
preiskoval način in stopnjo oksidacije rudišča (1951). Po rezultatih pre-
iskav je zaključil, da je oksidacija na prvotni višini talne vode nekolike
večja od običajne in da so nastajali oksidni minerali svinca in cinka
v več zaporedjih zaradi oscilacije vodne gladine, kar pa ni popolnoma
točno; svobodni kisik najdemo globoko pod gladino talne vode. Oksidni
minerali, n. pr. anglezit, so lahko tudi direktno izločeni iz hidrotermalnih
raztopin v odvisnosti od oksidacijskega potenciala in prisotnosti žvepla.
To pojasnjujejo preiskave Roya in Mumptona (1956) o ravnotežju
v sistemu ZnO—SiO,—H.O in preiskave Harkerja in Hutía (1957)
o stabilnosti smitsonita. Zelo značilen je tudi vpliv mangana na oksida-
cijo sulfidov Pb in Zn, ki ga je raziskal Kamp (1953) v rudišču
Pichita — Caluga, Peru. Betehtin (1955) smatra anglezit v rudišču
Rabelj za primaren. Zato bi bilo zelo zanimivo preiskati, če se morda ne
javljajo v Mežici tudi primarni karbonati in sulfati svinca in cinka.
Genezo molibdena v mežiškem rudišču tolmači Zore kot sedi-
mentno. Ugotovljena povprečna množina molibdena v prvem skrilavcu
je enaka s količino v istem skrilavcu v rudišču Rabelj (0,01—0,05 °/o Mo),
vendar tu ni molibdenovih mineralov (Schroll, 1949). Ti so omejeni
le na Mežico in Bleiberg. V primeru descendentnega nastanka bi bil
wulfenit razvit tudi izven orudenjenih con. Zato mu je v skladu z ugo-
tovitvijo Duhovnika (1954) pripisati samo ascendentni nastanek.
Za tvorbo wulfenita obstojita dve možnosti: da je nastal z oksidacijo
molibdenita ali pa je primaren. V prvem primeru bi morali najti vsaj
sledove sulfida molibdena v wulfenitu, ker je skoraj neverjetno, da je
nastopila popolna oksidacija molibdenita, oziroma, da se je molibdenit
ohranil samo v zgornjem delu rudišča. Težka topnost molibdenita za-
hteva posebne pogoje oksidacije. Poleg tega bi se v tem primeru razvili
še drugi molibdenovi oksidi, kot na primer molibdit, ali molibdofilit.
Zato je verjetnejši drugi način nastanka, ki ga je povzročilo pomanj-
kanje žvepla v hidrotermalnih raztopinah. Lokalno, pod posebnimi pogoji
(skrilavci) pa se je kot mineraloška redkost v Mežici izločil tudi mo-
libdenit. Koloidni molibdenov sulfid — jordizit omenja prvi Cornu
(1909) s kratko beležko. Pozneje je o istem nahajališču pisal Brandes
(1931). Nanj sta sklepala tudi Lloyd in Cook (1931) v Climaxu
v Koloradu. Na podlagi teh podatkov je objavil Hintze (1938) kratek
članek o jordizitu. Najpodrobneje je preiskal koloidni sulfid molibdena
Meixner (1950). Jordizit je določil po kemični analizi; rudnomikro-
skopska preiskava ni dala zadovoljivih rezultatov (birefleksija, anizotro-
pija?), medtem ko z röntgenom ni našel značilnih črt molibdenita. Na
242
podlagi tega sklepa, da gre za jordizit. Zdi se mi, da so podatki o jordi-
zitu še preveč skopi, da bi ga lahko uvrstili kot poseben molibdenov
mineral v sistematiko. Podobno je z ilzemanitom, za katerega še vedno
veljata dve enačbi; ena z S03 in druga brez nje. Podatki iz Mežice pa
so še bolj revni in zato težko, razen po analogiji z Bleibergom, sklepamo
na ta dva minerala v rudišču.
V kratkem je torej geneza rudišča v Mežici nekako naslednja.
Kmalu po sedimentaciji werfenskih in morda celo anizičnih plasti se je
intrudiral granitit. Na to kažejo metamorfno spremenjene spodnjewerfen-
ske plasti in vložki roženca v anizičnem apnencu (cona s Ceratites tri-
nodosus). Naknadno je zaradi metamorfoze nastala v granititu tudi por-
firoidna struktura. Da ne nahajamo kontaktnih sprememb v srednje in
zgornjetriadnih plasteh, ki so v neposrednem kontaktu z granititom, je
posledica tektonike v alpski orogenezi, ko so te kamenine šele prišle
v neposreden stik z granititom. Prvotno so bile ločene od granitita
s pasom paleozojskih in srednjetriadnih kamenin. Enakomerno zrnasta
struktura osrednjega dela granitita kaže, da je kristalizacija intrudirane
mase potekala počasi, enakomerno in v primerni globini, zato meta-
morfni pojavi niti niso mogli nastati v više ležečih kameninah. Poleg
tega je prišlo tudi do manjše vulkanske dejavnosti vzhodno od Polene.
Tonalit je v pogledu orudenenja skoraj sterilen. Majhni rudonosni
pojavi pri Tinjah, Remšniku in Ožboltu imajo posebno Pb-Zn-Cu
paragenezo. Zato se takoj ločijo od orudenenja v Mežici. Enake značil-
nosti ima tudi hidrotermalno orudenenje v skarnih na Veliki Kopi.
Čeprav manjkajo podrobnejše študije o orudenenju v Mežici, vendar
moremo po makroskopskem opazovanju, obstoječih opisih orudenja in
analogiji s podobnimi rudišči v Bleibergu in Rablju sklepati, da se je
orudenje izvršilo v več fazah. Potek orudenja je za obe rudišči podal
prvi Tornquist (1927, 1931). Nato pa so opisovali medsebojne para-
genetske odnose mineralov v Bleibergu še Holler (1936, 1953) in
Sehr o 11 (1953) ter Colbertaldo (1948, 1953) za Rabelj.
Prvo izločanje rude je bilo v revirju Graben, kjer je več cinka kot
svinca. Pozneje se je temperatura term zniževala in so nastala ostala
rudna polja. Rudna telesa s prevladujočo svinčevo komponento so se
izločila kot zadnja. V Mežici so orudenjene v glavnem tri prevladujoče
smeri NW—SO, NE—SW, N—S. Te smeri se skladajo s tektonskimi črtami,
ki so nastale v alpskem orogenu. Zelo verjetno so vse tri prevladujoče
smeri orudenenja samo obnovljene stare tektonske smeri. Na postrudne
tektonske procese kaže poleg prelomov, ki so pretrgali rudna telesa,
še jeklenka (Bleischweif), ki jo najdemo zelo pogosto v rudišču, in pre-
kristalizacija galenita, kar je opisal že Munda (1938). Značilno je, da
se takšni pojavi najdejo samo v prelomnih conah, medtem ko je rudna
breča brez sledov jeklenke in prekristalizacije. To dokazuje, da je rudna
breča nastala že med orudenenjem. Prodirajoče terme so na onih mestih,
kjer ni bilo skrilavih rabeljskih plasti, odlagale rudo tudi v zgornje-
triadnem dolomitu. Ker se je intruzija granitita izvršila v dolgem ozkem
243
pasu (verjetno v nekem obstoječem prelomu), je razumljivo, da so tudi
terme prodirale na veliki širini v triadne sedimente. Zato najdemo rudo
ali vsaj povečano koncentracijo Pb in Zn na celotnem območju med
Uršljo goro in Peco. Današnji geološki cestav Slovenije vsebuje tudi
elemente starejše geološke zgradbe. To kažejo rezultati raziskav Ra-
ko v c a (1950), ki je ugotovil, da so že v wengenski dobi obstajali
v Posavskih gubah podmorski hrbti v smeri O—W. Podoben hrbet sem
našel pri preiskovanju rabeljskih plasti. Hrbet leži v smeri NW—SE in
se razteza od Vrhnike proti Velikim Laščam. Na obeh ozemljih opazu-
jemo tudi danes enako usmerjeno geološko, tektonsko in morfološko
zgradbo. Paralelno z granititom leži nekoliko južneje tonalitni pas, ki
kaže, da se je obnovila ista tektonska smer tudi v alpskem orogenu.
Zato je razumljivo, da niso tektonske smeri v rudišču Mežica nastale
samo v mlajšem mezozoiku in terciaru, temveč tudi v triadi, ter so se
samo obnovile v postkrednih tektonskih procesih. Delu brečaste rude
lahko pripišemo postkredni nastanek.
Primarna razpršitev svinca in cinka v okolici rudnih teles znaša po
podatkih H a u 1 e y a (1952) za Pb približno 3 m za 700 ppm. V dolomitu
rudnika Chief, v katerem je redno okrog 10 ppm Pb, znaša razpršitev na
razdalji 5 čevljev 120 ppm, 10 čevljev 77 ppm, 15 čevljev 40 ppm in
20 čevljev 40 ppm Pb. Cink se razprši tudi 150 čevljev daleč. Torej ne
moremo pojasniti povečanih količin Pb in Zn samo s primarno raz-
pršitvijo, temveč so triadni sedimenti obogateni s Pb in Zn zaradi
hidrotermalnih procesov, ki so obsegli ozemlje od Pece do Urši j e gore.
Za zadnjo fazo orudenenja je bilo značilno pomanjkanje žvepla, zato
so nastali različni oksidi, od katerih je najvažnejši wulfenit.
Schneiderhöhn (1956) poudarja, da je osnovni problem rudišč,
ki se javljajo v apnencih alpske triade, pomanjkanje ustreznega magma-
tizma. Ce privzamemo sedimentili način nastanka, potem bi morali
domnevati, da je delovanje term trajalo enakomerno okrog 1,200.000 let
pod izjemnimi fizikalno-kemičnimi pogoji. Po podatkih o magmatizmu
in orudenju na splošno pa takšni pojavi do sedaj niso znani, čeprav po
Z o r c u niti ne vemo, na kateri magmatizem bi vezali izvor Pb in Zn
v morju. V okolici rudišča Bleiberg nastopajo permske globočnine in
v okolici rudišča Rabelj triadne prodornine. Čeprav zavzemajo v okolici
obeh rudišč magmatske kamenine, na katere je verjetno vezano orude-
nenje, v primerjavi z Mežico majhen obseg, vendar kažejo ti pojavi na
ozko zvezo s triadnim magmatizmom.
Rudišče je v določeni meri tudi raztopljeno in ponovno odloženo.
Podatki o teh pojavih so premalo preverjeni, da bi jih mogel podrobneje
opisati. Poleg njega je pomembno vlogo, vsaj v razpršitvi cinka, imela
oksidacija.
Po mineraloški asociaciji (posebno v pogledu sledov prvin) kaže
rudišče Mežica določene značilnosti. Karakteristična je n. pr. popolna
odsotnost Ag in različnih svinčevih sulfosoli. To vprašanje zahteva po-
drobnejšo in širšo razpravo, ki presega namen tega članka, vendar so
prav te značilnosti pomembne za ocenitev nastanka tudi ostalih rudišč
244
Pb—Zn v Sloveniji. Po vseh navedenih podatkih sklepam, da je nastalo
triadno rudišče v Mežici hidrotermalno v zvezi z intruzijo granitita.
Marsikatera vprašanja, ki sem jih v članku le nakazal, zahtevajo še
dopolnilnih preiskav. Te bodo dale nove podatke, ki bodo še bolj osvetlili
vprašanje nastanka rudišča v Mežici in metalogenezo v Sloveniji.
ON SOME GENETIC PROBLEMS OF THE MEŽICA ORE DEPOSIT
During the mapping of the Peca—Urši ja Gora Mountains area with
H a m r 1 a in the years 1949—1953 as well as of the part of the mining
works in 1958 I gote some data, which do not completely agree with
the interpretation of the genetic conditions as given by Z o r c (1955).
In the mapping of the vicinity of Topla we examined a part of the
granitite outcrop. The central part of the outcrop is coarse-grained and
light colored. On its edge between Crna and Topla valleys the por-
phyroid granitite is prevailing containing lamprophyric veins rich in
femic minerals and with some larger phenocrysts of felspars. The felspar
phenocrysts include tiny, partly resorbed grains of quartz and still rarer
grains of felspars, and femic minerals. The grains included are the
smallers the deeper they occur in the "phenocryst". Blastic grains belong
to plagioclases, microcline, microcline-pertite and quartz. The femic mi-
nerals are biotite, and rarer hornblende. According to chemical analysis
the rock has following CIPW formula: I, 4, 2, 3, the granitite should so
belong to the family of aplitic granites.
Lamprophyric veins are either finegrained or porphyroidic. The
contact between the granitite, and the vein rock rich in femic minerals
is sharp. On some places there are columnar femic minerals forming
a belt with ophitic texture along the contact. Metablastic recrystalhzation
has taken place with the metatectic grade of components mobilization on
some places. According to the opacitization of biotite we can suppose
the crystaloblasts of quartz have been formed because of the influence
of the alcalies on the quartz grains already existed.
Granitite is surrounded by metamorphic rocks composed of schists,
diabases, and their tuffs. According to G r a b e r (1929) the Werfenian
strata are metamorphosed on the Ježar—St. Margareta pass. In the vi-
cinity of the Končnik farm the green schist grading into reddish and
violet tinted shales forms the lowest horizon. We can assume them as
metamorphosed Paleozoic sediments including the Lower Werfenian
strata. With Ham ria we have found the rocks which according to
their appearence have to be accounted to Groden. There is plenty of
hornstone in the Anisic limestone between Topla stream and the Pečnik
farm. East of Polena there is an outcrop of Triassic effusive rock, which
has not been examined petrologically yet.
The Triassic age of granitite in the Alps area is not extraordinary,
as the igneous rocks of Predazzo in Southern Alps (Cornelius, 1949)
245
as well as in the vicinity of Nötsch in the Bleiberg area are Permo-
Triassic.
According to Z o r c the ore deposit is of sedimentary origin, but it
has been changed later on by hydrothermal processes. The sedimentation
of clean Wetterstein limestone excludes the contemporaneous sedi-
mentation of Pb, and Zn sulphides. That has been proved by detailed
investigations by Wedepohl (1955, 1956), Le u t we in (1951),
Konstantinov (1954), Boštan (1952), and Krauskopf (1956).
The sedimentation of sulphides and oxides at the same time
are excluded except under special conditions. Such a case I have ob-
served in Maine (Bosnia), where the sulphides have been deposited in
the dolomite rich in organic compounds. The galena has been deposited
in the bituminous part of the rock, and later on it has been redeposited
in the dolomite part of it.
If the ore deposit is of sedimentary origin, then we have to explain
the transport and recollecting of the sterile therms in the definite zones,
because in this way only new ore deposits can be formed. Certain
structural changes should be observed in the primary "sedimentary"
deposits (corrosion of the ore-mineral grains, oxidation under the in-
fluence of the thermal solutions, leaching of the primary ore deposits
and similar). The form of the ore-bodies, intergrowth as well as the
metasomatic replacement of the limestone show clearly the hydrothermal
origin of the ore deposit.
It is important also, the younger tectonic lines are not mineralized
neither in Bleiberg nor in Mežica. Along them completely crushed ore
deposits can be found (Kotlje). Very frequent are the post-mineralization
thrusts, therefore, it is very easy to distinguish the pre-mineralization,
inter-mineralization as well as the post-mineralization tectonics.
The origin of the molybdenum should be the sedimentary one
according to Z o r c. The average percent of the molybdenum in the
First Shale iz equal to the quantity established in the same shale in
Rabelj, but no molibdenum minerals occur there. In agreement with the
Duhovnik's statements (1954) the molybdenite should be of primary
origin.
For the genesis of wulfenite there are two possibilities, it has been
formed either by oxidation of molibdenite or it is primary. In the first
case we should find at least traces of molibdenite in wulfenite, because
it is almost improbable the complete oxidation of molibdenite has taken
place. At the same time we should find other molybdenum-oxide mine-
rals. Therefore the origin mentioned at last is more probable.
For jordisite, and ilsemanite there are to few data for proof of their
existance in the ore deposit.
The genesis of the Mežica ore deposit is briefly as follows. Shortly
after the sedimentation of Werfenian, and most probably even Anisic
strata the granitite has intruded. The porphyroid texture in granitite
has been caused by metamorphosis later on.
246
The Middle- and Upper Triassic rocks have been brought into
immediate contact with granitite during the alpine orogenesis. Therefore
there are no contact phenomena. The volcanic activity has taken place in
a smaller extent E from Polena. As regard the mineralization the tonalité
is almost sterile. The smaller ore deposits connected with it have special
Pb, Zn, and Cu paragenesis, which can be distinguished from the
mineralization in Mežica.
Although the detailed studies of Mežica mineralization are lacking,
we can conclude according to the macroscopic observations, the de-
scriptions of the mineralization with similar ore deposits in Bleiberg,
and Rabelj, that the ore deposits of Mežica have been formed in more
phases. The changes of mineral composition connected with the different
tectonic trends show, the tectonic movements have taken place during
the mineralization. The ore-bodies in the horizontal sections have the
normal disposition of Pb, and Zn minerals generally. The ore has been
deposited in the Graben section first. It is shown by the quantity of zinc
prevailing over the lead. The ore-bodies with prevailing lead component
have been deposited the last.
In Mežica the three prevailing systems corresponding to the tectonic
lines formed in the alpine orogenesis have been mineralized. It is very
probable the three prevailing mineralization systems are the renewed
tectonic lines. The post-mineralization tectonic processes are proved by
thrusts dividing the ore-bodies into more parts, and the Steel-ore (je-
klenka), very frequently found in the upper part of the ore deposit with
recrystalized galena as described by Mund a (1937). It is very cha-
racteristic, that such phenomena can be observed in the thrust zones,
meantime the ore-breccia does not show any trace of Steel-ore, and
recrystallization. That proves the ore-breccia has been formed during
the mineralization itself. As the granitite intrusion forms a long narrow
belt (most probably along the preexisted fault), it is understandable the
ore solutions have advanced in great lenght into the Triassic sediments.
Therefore the ore as well as the concentrated mineralization by Pb, and
Zn minerals could be found on the entire Peca—Uršlja Gora Mountains
area.
The present geologic structure of Slovenia contains the elements of
the older one. That is proved by the results of the examinations made by
R a k o v e c (1950) showing, the submarine ridges existed in Wengenian
in the O—W trend agreeing with the trend of the actual features of the
Sava folds region. A similar ridge I have discovered examining the
Rabelj strata between Vrhnika, and Velike Lašče towns. On both areas
the same geologic, morphologic, and tectonic features can be observed at
present time also. The renewing of the same tectonic line in the alpine
orogenesis is proved by the tonalité belt lying for a distance south and
parallel to the granitite belt. Therefore it is clear, the tectonic lines in
Mežica have not been formed during the Upper Mesozoic, and Tertiary,
but in Triassic also. They have been renewed by the post-Cretaceous
tectonic processes, to which a part of the brecciated ore can be ascribed.
247
For the last mineralization phase the lack of sulphur is characteristic,
therefore various oxides have been formed, the most important among
them being wulfenite.
Schneiderhöhn accents (1956) the main problem of the ore
deposits in the alpine Triassic limestones is the lack of corresponding
magmatism. If we admit the sedimentary origin of the ore deposit, then
we should suppose the hydrotherms should ascend regularly under
exceptional physico-chemical conditions for 1.2 million years. According
to data on magmatism, and those on mineralization such phenomena
are not known up to date. In the vicinity of the Bleiberg ore deposit
there are Permian intrusive rocks, and in vicinity of the Rabelj ore
deposit there are Triassic extrusiv rocks. Though the areas of igneous
rocks with which the mineralization is probably connected in the vicinity
of both ore deposits are small as compaired with Mežica, these phenomena
show a close connection with the Triassic magmatic activity.
The ore deposit has been dissolved in a certain extent, and rede-
posited. The data on these phenomena are to little proved, that they
could be described in details. The oxidation process has an important
role besides them in dispersion of zinc.
In mineral association (especially as regards the trace elements) the
Mežica ore deposit shows certain characteristics, as the lack of Ag and
lead sulpho-salts. The solving of this problem requires more detailed
intensive investigations reaching beyond the aim of this article, though
just these characteristics are important for the discussion on the origin
of other lead-zinc deposits in Slovenia.
According to all data given I conclude the Triassic ore deposit of
Mežica is hydrothermal and connected with the granitite intrusion.
LITERATURA
A n d e r 1 e , N., 1950, Zur Schichtfolge und Tektonik des Dobratsch und
seine Beziehung zur alpindinarischen Grenzzone. Jb. Geol. B. A., Wien.
Betehtin, A. G., Volfson, F. I., Zavarickij, A. N., Kor-
žinskij, D. S., Levic kij, OŽD., Nikolaev, V. A., 1955, Osnovnie
problemi v učenii o magmatogenih rudnih mestoroždeniah, Moskva.
Brandes, W., 1931, Die Rolle des Stahlmettales Molibdän im Mineral-
reich. Zs. f. prakt. Geol. 33, Berlin.
C i s s a r z , A., 1956, Lagerstätten und Lagerstättenbildung in Jugosla-
wien in ihren Beziehung zu Vulkanismus und Geotektonik. Raspr. Zav. za
geol. i geof. istr. N. R. Srbije, Beograd.
C o 1 b e r t a 1 d o , D. d., 1948, Il giacimento piombozincifero di Raibl in
Friuli (Italia). XVIII. Intern. Geol. kongres, London.
Colbertaldo, D. d., 1952, Die Bleizinklagerstätten von Grigna und
Piaz da Barco in den Ostalpen. Denkschrift zum 19. Inter. Kongress in Al-
gier, Roma.
Colbertaldo, D. d., 1953, Zur Prof. A. Cavinato's Interpretation der
Raibier Lagerstätten. L'industria Mineralia, Facs. d. geanio, Roma.
Colbertaldo, D. d., 1956, Über den magma tischen Ursprung der
Raibier Lagerstätte. Erzmetall, Band IX., H. 5, Stuttgart.
248
Cornelius, H. P., 1949, Die Herkunft der Magmen nach Stille vom
Standpunkt der Alpengeologie. Sitz. Ber. österr. Ak. d. Wiss., Abt. I. 158 Bd.,
7. und 8. H., Wien.
Cornu, F., 1909, Natürliches kolloides Molybdänsulfid (Jordisit). Zs. f.
Chemie u. Ind. der Kolloide, Band IV, Leoben.
Duhovnik, J., 1954, O izvoru molibdena v svinčevem in cinkovem
rudišču Mežica. Geologija 2, Ljubljana.
Felser, O., 1936, Der Granit von Nötsch. Verh. Geol. B. A., H. 9, Wien,
Germovšek, C., 1954, Petrografske preiskave na Pohorju v letu 1952.
Geologija 2, Ljubljana.
G r a b e r, H. V., 1897, Die Aufbruchzone von Eruptiv und Schiefer-
gesteine in Südkärnten. Jb. Geol. R. A., Wien.
G r a b e r, H. V., 1929, Neue Beiträge zur Petrographie und Tektonik
des Kristallins von Eisenkappel in Südkärnten. Mitt. d. Geol. Gessell.,
XXII B., Wien.
Grašek, P., 1951, Razmerje med sulfidnimi in oksidnimi minerali
v svinčevem in cinkovem rudišču v Mežici ter njihov vpliv na flotacijo. Di-
plomsko delo, Ljubljana.
H ar k er, R. I., Hütt a, J. J., 1957, The (Stability of Smitsonite. Ec.
Geol. No. 4., New York.
H e ge m a n, F., 1949, Die Herkunft des Mo, V, As und Cr in Wulfeniten.
Heidelberger Beitr. z. Min. und Petr. Berlin-Göttingen-Heidelberg.
He ritsch, F., 1930, Granitgang in Unterkarbon von Nötsch. Mitt. d.
Nat. Vereins für Steiermark, Wien.
H i n t z e , C., 1938, Handbuch der Mineralogie. Ergänzungsband. Neue
Mineralien, Berlin und Leipzig.
H o 11 e r , H., 1936, Die Tektonik der Bleiberger Lagerstätte. Carinthia
II., Klagenfurt.
H o 11 e r , H., 1953, Der Blei-Zinkerzbergbau Bleiberg, seine Entwicklung,
Geologie und Tektonik, Carinthia II., H. 1, Klagenfurt.
Kamp, E. R., 1953, Einfluß von Manganoxyden auf das Auftreten von
oxydierten Bleimineralien. Boll. Soc. Geol. d. Peru, 26, Lima.
Konstantinov, N. M., 1954, Blizaiščie zadaci v izučenii mesto-
roždenij svinca i cinka osadočnogo genezisa. Izv. Ak. nauk SSSR, Ser. Geol.,
Moskva-Leningrad.
Krauskopf, B. K., 1956, Factors Controlling the Concentrations of
Thirteen Rare Metals in Sea-Water. Geochim. et Cosmochim. Acta, Vol. 9.,
London-New York.
Meixner, H., 1950, Über Jordisit (amorphes Molybdänsulfid) von
Bleiberg in Kärnten. Carinthia II. Klagenfurt.
M en h er t, K. R., 1953, Zur Abfolge der Gesteinsmobilisation in tiefen
Grundgebirge (ohne Zufuhr). Geol. Rund. B. 42, H. 1. Stuttgart.
M u n d a, M., 1938, Milonitski galenit iz Mežice. Rudarski zbornik 2.,
Ljubljana.
Morris, K. T., Lo ver in g, T. S., 1952, Supergene and Hydrotermal
Dispersion of Heavy Metals in Wall Rocks Near Ore Bodies, Tintic District,
Utah. Ec. Geo!., No. 7., New York.
N i g g 1 i, P., 1952, Gesteine und Minerallagerstätten, Basel.
R a k o v e c , I., 1950, O nastanku in pomenu psevdoziljskih skladov.
Geografski vestnik 22, Ljubljana.
Roy, D. M., Mump ton, F. A., 1956, Stability of Minerals in the
System ZnO—Si02—H20. Ec. Geol. No. 5., New York.
Schneiderhöhn, H., 1956, Komplexe Erzlagerstätten. Bull, de la
Comiss, Geol. d. Finlande, No. 172, Helsinki.
S c h r o 11, E., 1949, Uber die Anreichung von Mo und V in der Hutzone
der Pb-Zn Lagerstätte Bleiberg-Kreuth in Kärnten. Verh. Geol, B. A., Wien.
S c h r o 11, E., 1953, Mineralparagenese und Mineralisation der Blei-
berg-Kreuther Blei-Zink-Lagerstätte, Carinthia II., H. 1., Klagenfurt.
249
\
S eh winn er, R., 1947, Die Bleilagerstätten im Lichte der Isotopen-
forschung. Verh. Geol. B. A., Wien.
S m i r n o v , S. S., 1937, K voprosu o zonalnosti rudnih mestoroždenij. Izv.
Ak. nauk SSSR, ser. geol., No. 6. Moskva.
Staples, L. W., Cook, C. W., 1931, A Microscopic Investigation of
Molybdenite Ore from Climax, Colorado. Amer. Miner. New York.
Teller, F., 1898, Erläuterungen zur Geol. Karte von Eisenkappel und
Kanker, Wien.
Teller, F., 1898, Erläuterungen zur Geol. Karte von Prasberg a. d.
Sann. Wien.
Tornquist, A., 1931, Die Vererzung der Zink-Bleierzlagerstätte von
Raibl (Cave di Predil). Jb. Geol. B. A., Bd. LXXXI, Wien.
W e d e p o h 1, H. K., 1956, Untersuchungen zur Geochemie des Bleis.
Geoch. et Cosmochim. Acta, Vol. 10, London-New York.
Z o r c, A., 1955, Rudarsko-geološka karakteristika rudnika Mežica. Geo-
logija 3, Ljubljana.
Zlebnik, L., 1955, Triadni cephalopodi izpod Pece. Geologija 3,
Ljubljana.
250
GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI MEŽIŠKEGA RUDIŠČA
S POSEBNIM OZIROM NA KATEGORIZACIJO RUDNIH ZALOG
Ivo Štrucl
Z 12 slikami med tekstom
Kratka zgodovina proizvodnje
150 let je minulo od tedaj, ko je Napoleon zasedel (leta 1809) zahodne
dele Avstrije, med njimi tudi zahodno Koroško z Bleibergom, tedanjim
največjim rudnikom svinca v avstrijski monarhiji. To je bil vzrok, da je
rudarstvo v nedrih Pece doživelo svoj prvi večji vzpon; prenehala je nam-
reč močna konkurenca rudnikov zahodne Koroške predvsem pa Bleiberga.
l.sl. Proizvodnja svinčevo-cinkove rude v Mežici v letih 1900—1959
Abb. 1. Bleizinkerzproduktion in Mežica von 1900 bis 1959
251
Čeravno se je proizvodnja po francoski okupaciji nekoliko znižala, so
bila ta leta za nadaljnji razvoj rudarstva v mežiški dolini zelo pomembna.
Z odkupom večine nahajališč svinčevo-cinkove rude, ki so bila do leta 1871
last raznih manjših družb in posestnikov (Žerjavi, Kompoš, Rainer, Thum
2. sl. Povprečni odstotek svinca in cinka v rudi v letih 1900—1959
Abb. 2. Der durchschnittliche Gehalt des Erzes an Blei und Zink
vom Jahre 1900 bis 1959
itd.), se je v mežiško dolino zasidrala močna rudarska družba BBU (Blei-
berger Bergwerks Union). Leta 1896 je ta družba odkupila še zadnje rove
in s tem postala lastnik vseh rudnih nahajališč na ozemlju med Peco
in Uršljo goro.
252
Kupčija ni bila slaba. Eno za drugim so se odpirala bogata orudenja
(Helena, Igerčevo, Terezija). Proizvodnja je rastla. Največjo proizvodnjo —•
107.200 t rude oz. 12.984 t surovega svinca — je družba zabeležila 1. 1916.
Nato je proizvodnja močno padla, kar je bilo verjetno posledica nesmo-
trnega odkopavanja, nezadostnih raziskovalnih del in pomanjkanja de-
lovne sile.
Kaj je pomenilo mežiško rudišče za družbo BBU, najbolj kažejo besede
zgodovinarja L.Jahna, ki pravi: »Das wichtigste und tiefeinschneiden-
ste Ereignis in der Geschichte der Gesellschaft ist die Abtrennung des
Bergbaues Mieß, jenes Werkes welches aus kleinen Anfängen sich zur
größten und leistungsfähigsten Metallerzeugungstätte der alten Monarchie
entwickelte, den Stolz aber auch das Rückgrat der Gesellschaft bildete und
infolge seiner neuzeitlichen Anlagen und Einrichtungen ungeteilte Be-
wunderung und Anerkennung in ausländischen Fachleuten fand.«
Po letu 1918 takratna jugoslovanska vlada ni bila sposobna organizi-
rati in poživiti rudarstva v Mežici. Proizvodnja je močno nazadovala;
leta 1920 je padla celo na 31.717 t rude, kolikor je znašala n. pr. leta 1901.
Leto dni pozneje, t. j. 9. decembra 1921, je rudnik prevzela angleška
rudarska družba »The Central European Mines Limited in London«, ki je
nadaljevala z intenzivno eksploatacjo rudišča. Odkopavali so le bogato
rudo s preko ll°/oPb in 4 °/o Zn (2. slika). Srednje bogate in siromašne
rude niso odkopavali. Največjo proizvodnjo so dosegli leta 1934: 128.511 ton
rude z 11,7 %> Pb in 4,3 °/o Zn.
Leta 1941 je prišel rudnik Mežica ponovno v lastništvo avstrijske
rudarske družbe BBU. Proizvodnja se je med drugo svetovno vojno gibala
med 100.000 in 122.000 ton rude s povprečno vsebnostjo od 7,5 n/o do
9 °/o Pb in približno 4,5 °/o Zn.
Usoda rudnika, kakršno je doživel leta 1918, se leta 1945 ni ponovila.
Po drugi svetovni vojni je proizvodnja postopno močno naraščala.
Leta 1958 je bila dosežena rekordna proizvodnja svinčevo-cinkove rude,
in sicer 461.578 t. Povprečna vsebnost Pb in Zn v rudi se je v povojnih
letih znižala, toda ne kot posledica velike osiromašitve rudišča, temveč
kot posledica smotrnega odkopavanja. Danes se namreč odkopava ne samo
bogata ruda, temveč tudi siromašna z vsebnostjo svinca do 2 °/o.
Geološki sestav in tektonika rudišča
Stratigrafski pregled. Ozemlje ožje in širše okolice mežiškega rudišča
sestavljajo paleozojske in mezozojske kamenine. Kenozojske usedline na-
stopajo v manjšem obsegu samo v severnem delu tega ozemlja.
Paleozojske metamorfne kamenine sestavljajo območje vzhodno od
Crne, Tople in severno od Mežice.
Prevladujejo filiti ter kloritni in grafitni skrilavci. Kamenine so
preprežene več ali manj z žilami kremena in vsebujejo ponekod sledove
sulfidnih in oksidnih mineralov.
V Razbor j u je v paleozojskih skrilavcih manjše svinčevo-cinkovo na-
hajališče. Severno od Mežice, na Hamunovem vrhu, pa so bogati rudni
pojavi magnetita in hematita.
253
254
255
Mezozojske, v glavnem triadne kamenine zavzemajo največjo površino
rudonosnega območja severnega apnenega pasu Karavank. Rudna nahaja-
lišča nastopajo predvsem v naslednjih kameninah:
1.	v anizičnem dolomitu (Topla),
2.	v wettersteinskem dolomitu (revir Graben, spodnja obzorja Uniona),
3.	v wettersteinskem apnencu (ostali centralni revirji mežiškega ru-
dišča),
4.	v rabelj skem apnencu med 1. in 2. karditskim skrilavcem (Pristava,
Uršlja gora),
5. v rabeljskem apnencu nad 2. karditskim skrilavcem (Uršlja gora).
Triadna formacija in posebej še karnijska stopnja sta prikazani na
1. in 2. pregledni tabeli. Če primerjamo triadne plasti v Mežici z razvojem
triade v Bleibergu, opazimo zelo podoben razvoj na zelo velikem območju.
Liadni marogasti apnenci, rjavordečkasti, zeleni in sivi, ki leže diskor-
dantno na triadi, nastopajo samo v severnem delu apnenega pasu, t. j. se-
verno od črte Uršlja gora—Janko vec—Jesenikov vrh.
Miocenu-pliocenu ustrezajo na severnem robu Karavank rjave, zelene
in sive gline s tanjšimi ali debelejšimi plastmi rjavega premoga.
Tektonske značilnosti. Mežiško rudišče je tektonsko močno porušeno.
Prevladujejo predvsem tektonski elementi z alpsko smerjo in prelomi, ki
so pravokotni na alpsko smer. Razen teh pa najdemo zlasti na ožjem ob-
močju centralnih revirjev prelome in predvsem razpoke z dinarsko smerjo.
Pogostni so tudi prelomi vzdolž plasti.
Glede tektonike razlikujemo dvoje vrst orudenenj.
1.	Orudenenja, ki so nastala pred glavnimi tektonskimi procesi, t. s.
orudenenja v razpokah z dinarsko smerjo ter rudna telesa, ki leže para-
lelno s plastmi wettersteinskega apnenca.
Za ta orudenenja je značilno, da so skoro v vseh primerih močno dis-
locirana z mlajšimi prelomi, ki imajo delno alpsko, pretežno pa prečno
alpsko smer.
2.	Orudenenja, ki so v glavnem posttektonskega nastanka. Sem spadajo
orudenenja unionskega sistema, t. s. orudenenja vzdolž prelomov s splošno
smerjo sever—jug, orudenenja, ki nastopajo vzdolž prelomnih con z alpsko
smerjo (revir Graben) ter tipična metasomatska rudna telesa brez določene
smeri raztezanja.
Tudi v orudenenj ih unionskega sistema so ponekod še premaknitve,
toda le manjšega obsega.
Orudenenja
Rudišče Mežica se razprostira na površini 10 km2. Na tem prostoru
je danes znanih 350 rudnih teles, ki se glede oblike, velikosti in načina
nastopanja medsebojno močno razlikujejo.
V letu 1959 se je delalo na 196 odkopih.
Kot v večini metasomatskih rudišč so rudna telesa tudi v Mežici zelo
nepravilnih oblik.
256
Glede nastopanja razlikujemo več tipov orudenenj:
1.	zapolnitve razpok z dinarsko smerjo, t. j. NW—SO,
2.	orudenenja vzporedno s plastovitostjo,
3.	rudna telesa ob prelomih v smereh NS in NO—SW,
4.	rudna telesa brez določenega raztezanja.
1. Z rudo zapolnjene razpoke, ki se raztezajo v glavnem v smeri
NW—SO, nastopajo predvsem v revirju Navršnik, ki se nahaja v jugo-
zahodnem delu rudišča. To so predvsem vertikalne ali strme razpoke, ki
pravokotno sekajo plasti wettersteinskega apnenca (3. slika). Ponekod od-
3. sl. Osemurno (120°) orudenenje v revirju Navršnik na 5. obzorju
Abb. 3. Kluftausfüllung mit dinarischer Richtung im Reviere Navršnik
auf dem 5. Lauf
stopajo od dinarske smeri, kot n. pr. v revirju Peca, kjer imajo smer
vzhod—zahod. Debelina teh zapolnitev je zelo različna, t. j. od nekoliko mm
do več metrov. Za raziskovalna dela je važna tudi najtanjša žilica, včasih
tudi samo limonitna, ker nas neredko vodi do znatnih in bogatih rudnih
teles. Često naletimo vzdolž teh zapolnjenih razpok na metasomatske raz-
širitve, ali na večja ali manjša interstratificirana rudna telesa. Za orude-
nenja tega tipa je značilna izredno visoka stopnja oksidacije. Zelo redko
najdemo večjo količino sfalerita. Prevladujeta limonit in galenit. Prvi je
nastal pretežno z oksidacijo markazita, često pa se najdejo tudi strukture
limonita po sfaleritu.
Geologija 6 — 17	257
2. Močno razširjena so orudenenja, ki nastopajo vzdolž plasti rudo-
nosnega apnenca. Najdemo jih v revirjih Navršnik in Peca ter v revirjih
Helena, Igerčevo in Staro Igerčevo. Oblika teh rudnih teles je zelo raz-
lična in je tipično metasomatskega značaja. Včasih so to rudne cevi, na-
vadno majhne debeline (4. slika), drugič pa izredno velika rudna telesa
zelo nepravilne oblike in različne debeline.
4. sl. Cevasto orudenenje ob črni breči na 4. obzorju V revirju
Staro Igerčevo
Abb. 4. Schlauchförmige Vererzung im Bereich der schwarzen Brekzie
auf dem 4. Lauf im Reviere Staro Igerčevo
Značilno za ležiščna orudenenja je, da nastopajo v določenih strati-
grafskih horizontih, ki so različno oddaljeni od kardit&kega skrilavca, in
sicer 12—15 m, 25 m, 50—60 m, 90 m in 140 m. Za prva horizonta so značilne
tako imenovane črne breče debeline 5—15 cm, ki so danes za raziskovalna
dela zelo važne; privedle so številne sledilne proge do bogatih in obsežnih
orudenenj.
258
5. sl. Rudno telo unionskega sistema v južnem delu revirja Union
Abb. 5. Erzkörper des Unionsystems im südlichen Teile des Union Reviers
259
Oru den en j a, ki so vzporedna s plastovitostjo, so včasih povezana
z orudenenji tipa zapolnjenih razpok z dinarsko smerjo, mnogokrat pa
nastopajo kot osam elei daleč od orudenelih razpok.
3. Rudna telesa ob prelomih v smeri NS in NO—SW nastopajo pred-
vsem v vzhodnem delu rudišča, t. j. v revirjih Union, Moreing, Igerčevo,
Helena in Stari Fridrih. To so v glavnem zapolnitve porušenih con vzdolž
prelomov (5. slika), ki ležijo pravokotno na alpsko smer. Rudna telesa tega
tipa so bolj pravilna kot v glavnih dveh primerih. Za razliko od prvih
dveh tipov orudenenj, ki so nastala pred glavno tektoniko, so orudenenj a
unionskega sistema pretežno posttektonskega nastanka.
6. sl. Bogato rudno telo z 10—20 % cinka in 2—8 % svinca na 12. obzorju ob
južnem Navršnikovem prelomu na skrajnem jugu revirja Navršnik
Abb. 6. Reicher Erzkörper mit einem Gehalt von 10—20 % Zink und 2—10 °/o
Blei, 12. Lauf im Süden des Navršnik Reviers
Ruda se dviguje vzdolž omenjenih prelomov z juga proti severu.
Debelina rudnih teles je zelo različna in variira od nekaj cm do /eč
metrov. Zelo različno je tudi nastopanje galenita in sfalerita. Včasih naj-
demo tipična žilna orudenenj a, drugič je ruda razpršena v apnencu v obliki
drobnih zrnc premera 1—20 mm, najčešče pa nastopa ruda v obliki zelo
nepravilnih nakopičen j, ali kot vezivni material v tektonskih brečah.
4. V 4. skupino uvrščamo vsa ostala orudenenj a, katerih raztezanja
so zelo različna. Glede oblike in velikosti so to najbolj nepravilna rudna
telesa in so tipična metasomatska orudenenj a. Tudi vsebnost izredno
variira. V splošnem pa je prišlo v teh rudnih telesih do največjih koncen-
tracij Pb in Zn.
Vsa ta orudenenj a nastopajo v prelomnih conah ali vsaj v njihovi
neposredni bližini.
260
261
Do bogatih koncentracij Pb in Zn je na več mestih prišlo na samem
tektonskem kontaktu rudonosnega apnenca s karditskim skrilavcem, kot
n. pr. v južnem delu revirja Navršnik (6. slika) ter v revirjih Fridrik,
Graben in Srce. Najčešče pa so ta orudenenja od karditskega skrilavca
oddaljena nekaj metrov do nekaj desetin metrov.
Takšna orudenenja najdemo največ v revirju Graben, kjer prej ome-
njenih treh tipov sploh ni. Sem prištevamo tudi vsa ZnS orudenenja
v revirju Moreing-Jug, ki so včasih velika, toda siromašna.
8. sl. Pogostnostni diagram vsebnosti Pb in Zn v rudni izkopanini iz revirja
Graben. (Dnevne produkcije v obdobju januar—november 1959)
Abb. 8. Häufigkeitsverteilung des Pb und Zn Gehaltes im Haufwerk des
Grabenreviers. (Durchschnittsproben der Tagesproduktion vom Januar bis
November 1959)
Glede variiranja vsebnosti Pb in Zn v posameznih rudnih telesih
spada rudnik Mežica vsekakor v skupino zelo neenakomerno orudenelih
rudišč. Vsebnost svinca niha v zelo širokih mejah in sicer med 1 in 40 °/o,
medtem ko se vsebnost cinka v rudi giblje največ med 0.5 in 10 °/o,
v izjemnih primerih je vsebnost cinka tudi višja (n. pr. bogate koncen-
tracije ZnS rude v južnem delu revirja Navršnik — XII. obz. ter v jugo-
vzhodnem delu revirja Graben).
Diagram variiranja daje najlepšo sliko (7. slika) o neenakomernosti
orudenenj v rudniku Mežica. Narejen je na osnovi 300 vzorcev iz različnih
262
odkopov in rudnih sipk centralne jame. Diagram bi prikazal še večjo
neenakomernost, če bi vzorčevali posamezne odkope oz. rudna telesa.
V rudnih sipkah pa je ruda že več ali manj premešana (bogata s siro-
mašno itd.), zato pride v diagramu tudi najbolj do izraza ruda z 1,5 do
4 o/o svinca. Še bolj neenakomerno je oruden dolomit v revirju Graben,
ki leži vzhodno od reke Meže. V tem revirju obstajajo rudna telesa
s sfaleritom, ki so praktično brez svinca, na drugi strani pa so predvsem
na nižjih obzorjih izredno bogata galenitna orudenenj a.
Koncentracije cinka se gibljejo v glavnem med 4 °/o in 6 °/o, kar je
tudi razvidno iz diagrama variiranja svinca in cinka v izkopanini dnevnih
produkcij (8. slika).
Mnogo bolj pa vplivajo na kategorizacijo oz. na natančno določevanje
vsebnosti svinca in cinka v rudnih rezervah velike razlike v vsebnosti
posameznih kovin na enem in istem odkopu. Tudi v tem primeru' variira
svinec v zelo širokih mejah. Niso redki primeri, da se s pristreljevanjem
rudnih sledov odkrij e bogata ruda. Zaradi tega že več let prakticiraj o, da
odstrelijo v vsakem odkopu, preden ga zapuste, tudi najmanjše vidne
sledove PbS rude, ki včasih vodijo do manjših ali večjih odcepov iz glav-
nega rudnega telesa.
Določevanje in kategorizacija rudnih zalog
Rudne zaloge se v rudniku Mežica določujejo že od 1923. leta naprej.
Prve cenitve niso bile izvedene po posameznih deloviščih oziroma rudnih
telesih, temveč so predstavljale grobo oceno celotnega rudišča. Do 1. 1940
so ocenjevali samo rezerve kategorije A, od tedaj naprej pa tudi rezerve
kategorije B in C. Kriteriji za določevanje zalog so bili v posameznih
obdobjih zelo različni, le zadnjih deset let se niso bistveno spreminjali.
Odstopanje od navodil za klasifikacijo mineralnih surovin iz leta 1947
in 1954 so precejšnja. Če bi se namreč v Mežici ravnali po teh navodilih,
bi dobili zelo nizke vsote rudnih zalog, ki nikakor ne bi ustrezale niti
stvarnosti niti izkustvom, ki so jih pokazali nešteti primeri cenitev in
poznejša odkopavanja. Kljub odstopanjem od navodil rudnik Mežica ni
imel nikoli večje zaloge višjih kategorij kot za 1 do 4-letno proizvodnjo.
Zaloge A so včasih komaj zadoščale za 8 do 10 mesečno produkcijo in to
celo v dobi, ko je bil rudnik Mežica med vodilnimi rudniki v Evropi, kot
n. pr. v letih 1934 do 1938.
Da cenjene rudne zaloge ne pokažejo prave slike o dejanskem stanju
zalog v Mežici, dokazuje naslednji primer:
Zaloge A, B lin C so znašale leta 1941 skupno 1,530.000 ton rude
s 132.820 t Pb kovine, Od tedaj do danes je bilo odkopano 4,819.731 ton
rude z 229.376 ton svinca, kar predstavlja skoraj dvakrat toliko svinca,
kot so ga pričakovali.
Danes rudne zaloge A, B in C niso nič manjše, zadoščajo zopet le za
približno 10 let. Toda prepričani smo lahko, da rudnik ne bo obstojal
samo še 10 let, temveč več desetin let. Vsekakor pa je potrebno celotno
263
rudonosno območje prav sistematsko raziskovati, da bi se odkrila nova
orudenenja — novi revirji.
Vsiljuje se nam vprašanje, ali je mogoče te pomanjkljivosti v Mežici
odpraviti ali ne. Izkušnje so pokazale, da bomo dobili prej negativen kot
pa pozitiven odgovor.
Osnovni parametri za izračun rudnih zalog
Konture rudnih teles se določajo po rezultatih raziskovalnih del.
Kolikor so raziskovalna dela gostejša, toliko je tudi določevanje oblike
bolj zanesljivo.
9. sl. Diagram za določevanje vsebnosti svinca in cinka na podlagi razmerja
površine rudnih mineralov in površine prikamenine v odkopu
(po S. Grafenauer)
Abb. 9. Diagramm zur Bestimmung der Blei- und Zinkgehaltes auf Grund des
Oberflächenverhältnisses zwischen Mineralsubstanz und Kalkstein
(nach S. Grafenauer)
Raziskovalna dela v rudniku Mežica so zelo obsežna. Letno naredijo
približno 20 km novih rovov in odkopov, kar pa še vedno ne zadostuje, da
bi vsako rudno telo raziskali do te mere, kot zahtevajo pravila, ki so
predpisana za uvrstitev rudnih rezerv v višje kategorije. Samo s tako
obsežnimi raziskovalnimi deli je mogoče rudniku zagotoviti nemoteno
proizvodnjo. V letu 1959 so znašali stroški za raziskave 35 °/o od skupnih
jamskih stroškov.
264
Geološke značilnosti, ki vplivajo na kategorizacijo rudnih zalog, sem
precej obširno opisal, toda še enkrat bi poudaril tiste geološke faktorje,
ki predvsem vplivajo na določevanje velikosti rudnih teles in na izračuna-
vanje rudnih zalog.
Skoraj vsa rudna telesa so zelo nepravilnih oblik. Po velikosti močno
variirajo. Najčešče imajo naklon od 30° do 60°. Tem primarnim nepravil-
nostim se pridružuje še precej močna postrudna tektonika. Površine hori-
zontalnih presekov skozi rudna telesa niso velike in se najčešče gibljejo od
nekaj m2 do več desetin m2. Včasih so te površine tudi večje, toda redko
presegajo 1000 m2. Zato je rudno telo, ki ga najdemo na nekem obzorju,
prav kmalu raziskano. Večji problem je, smotrno raziskati raztezanje
rudnega telesa navzdol ali navzgor predvsem zaradi blagih naklonov
posameznih orudenenj. V ta namen v Mežici sledijo rudo z vpadniki na-
klona od 45° do 60° (najčešče 55°), toda v glavnem samo v primerih, ko
raziskujejo podaljške orudenenja, ki se spuščajo navzdol in niso bila
odkrita z niže ležečim obzorjem. Vpadnike potem navadno izkoristijo za
rudno drčo, jalovinsko drčo ali za prehod ljudi. Samo v izjemnih primerih
rudno telo raziščejo tudi navzgor, tedaj so nadkopi navadno bolj blagega
naklona.
V	splošnem pa velja., da se oblika rudnega telesa najčešče določi šele
z odkopavanjem.
V	rudniku Mežica računamo rudne zaloge po tako imenovani metodi
aritmetične sredine. Metoda je zelo enostavna, toda tudi skoraj edina, ki
pride v poštev za izračun rudnih zalog v takšnem rudišču kot je Mežica.
Res je, da je tudi najmanj natančna, toda nemogoče si je zamisliti obsežna
dela, ki bi bila potrebna pri ostalih metodah, kot n. pr. pri metodi pro-
filov, izolinij, izohips itd. Celo metoda aritmetične sredine je poenostav-
ljena, saj cenimo rudne zaloge na kraju samem. Rudno telo se pri izraču-
navanju rudnih zalog smatra v večini primerov kot več ali manj pravilno
geometrično telo (kvader, prizma) s povprečnimi vrednostmi dolžine
raztezanja, širine in debeline rudnega telesa. S tem se že približujemo
metodi geoloških blokov.
Najvažnejša pri teh cenitvah pa so izkustva, pridobljena z odkopava-
njem istega ali vsaj podobnega rudnega telesa.
Določevanje vsebnosti svinca in cinka v rudi
Vsebnost svinca in cinka v Mežici cenimo makroskopsko, torej je ne
dobimo na podlagi sistematskih vzorčevanj in kemijskih analiz. Makro-
skopsko določevanje vsebnosti svinca in cinka v rudi je v Mežici mnogo
laže izvedljivo kot v drugih jugoslovanskih svinčevih in cinkovih rud-
nikih. Mineraloški sestav je namreč zelo enostaven. Galenit in sfalerit se
jasno ločita od skoraj bele prikamenine; zato ni težko oceniti površin-
skega razmerja med rudno komponento in prikamenino. Iz tega razmerja
potem tudi ni težko izračunati vsebnosti kovin na podlagi specifične teže
posameznih mineralov.
Namesto stalnega izračunavanja je bolje uporabljati diagram, iz ka-
terega lahko direktno odčitamo vsebnost kovine v rudi, če smo seveda
265
pravilno ocenili orudenelo površino nasproti prikamenini. Z raznimi kon-
trolnimi vzorčevanji je bilo ugotovljeno, da so odstopanja dejanskih
vsebnosti od cenjenih manjša pri siromašnih orudenenjih, večja pa pri
bogatih rudah. Siromašne rude se pogosto nekoliko previsoko cenijo,
bogate pa prenizko. Pri siromašnih rudah znašajo maksimalna odstopanja
± 20 o/o, pri bogatih pa ± 25—30 °/o. Izredno važna so pri tem izkustva
ocenjevalca samega.
Večje težave pri določevanju vsebnosti na ta način povzročajo zlasti
močno oksidirana orudenenj a, ker se tu navadno zanemarja vsebnost
svinca in cinka v oksidnih mineralih, ki jih teže ločimo od prikamenine.
V	Mežici to ni edini način določevanja vsebnosti Pb in Zn v rudi.
Zaradi kontrole nad vsebnostjo rude iz določenega revirja jemljemo na-
vadno povprečne vzorce iz zbirnih rudnih drč. Teža takšnega vzorca znaša
navadno 1 do 2 toni in predstavlja povprečje za celotno kompozicijo, ki
gre v izbiiralnico. Zaradi kontrole včasih jemljemo tudi vzorce na posa-
meznih odkopih.
V	rudišču Topla, kjer nastopa ruda v anizičnem dolomitu, se je zelo
obneslo vzorčevanje prahu iz vrtin. Pripomniti pa je, da je tu sfalerit
mnogo bolj enakomerno razdeljen kot v wettersteinskem apnencu. Pri-
merjava teh vzorčevanj s kontrolnimi vzorčevanji kaže majhna od-
stopanja (3. tabela).
3. tabela
vzorec vzorčevanje prahu iz vrtin	masovno vzorčevanje
1	0,12 °/o Pb 10,18 »/«Zn	0,095 % Pb 10,71 °/o Zn
2	0,15 °/o Pb 10,18 °/oZn	G,12 %Pb 10,78 °/o Zn
Da v Mežici ne izvajamo sistematskih vzorčevanj, je več vzrokov;
najvažnejši med njimi so:
1.	Svinec in cink sta v rudnem telesu zelo neenakomerno razdeljena.
Vsebnost se namreč spreminja od metra do metra.
2.	Rudišče je zelo obsežno; v proizvodnjo je redno vključenih veliko
število rudnih teles (okrog 150—190 odkopov).
3.	Vzorčevanja bi bila povezana s precejšnjimi izdatki, koristi pa bi
bile minimalne.
4.	Nihanja glede vsebnosti rude, ki gre v izbiralnico, sicer obstajajo,
ne povzročajo pa prevelikih težav pri oplemenitenju. Podobna nihanja bi
obstajala tudi, če bi rudo vzorčevali in analizirali.
5.	Največja prednost vizuelnega (makroskopskega) določevanja vseb-
nosti kovine v rudi je, da lahko vsebnost vsak dan sproti določimo za vsak
odkop posebej, kar pa z drugimi metodami ni možno.
Da so cenitve vsebnosti svinca v rudi realne, nam najbolj nazorno
prikazuje primerjalni diagram dejanskih vsebnosti svinca in cinka v pre-
delani rudi in cenjenih vsebnosti v rudnih zalogah kategorije A (10. sl).
266
2e od vsega začetka v Mežici pri izračunavanju rudnih zalog namesto
prostorninske teže rabimo specifično težo. Ta se giblje med 2,75 in 3,7
v odvisnosti od vsebnosti svinca in cinka.
Podobno kot v Bleibergu se jemlje tudi v Mežici, da je specifična
teža 3 g/cm3.
Klasifikacija zalog mineralnih surovin
O klasifikaciji zalog mineralnih surovin že več deset let razpravljajo
na raznih strokovnih posvetovanjih, bodisi v državnem ali mednarodnem
merilu. Literatura o tem problemu je že precej obsežna.
10. sl. Diagram povprečnih vsebnosti svinca in cinka v odkopani rudi
in v rudnih zalogah kategorije A
Abb. 10. Diagramm des durchschnittlichen Blei- und Zinkgehaltes im Haufwerk
und des durchschnittlichen Blei- und Zinkgehaltes der »sicheren« Vorräte als
Resultat visueler Schätzungen
Vsebnost svinca in cinka v sigurnih zalogah
Metallgehalt der sicheren Vorräte
Vsebnost Pb in Zn v predelani izkopanini
Metallgehalt des Haufwerks
267
Težnja skoraj vseh strokovnjakov, ki se bavijo s tem problemom, je,
najti univerzalno klasifikacijo, v katere bi lahko uvrstili rezerve vsaj
večine mineralnih surovin. Kljub vsem prizadevanjem pa še danes ni-
mamo primerne klasifikacije, kii bi bila splošno veljavna.
Med najvažnejše klasifikacije prištevamo: internacionalno klasifika-
cijo, ki je obenem tudi najstarejša; izdelal jo je inštitut rudarstva in
metalurgije v Londonu (Institution of Mining and Metallurgy), potem
ameriško (staro in novo), ki jo je izdelal US Geological Survey skupno
z US Bureau of Mines, ter rusko klasifikacijo, ki so jo z manjšimi spre-
membami prevzele tudi ostale države socialističnega sektorja, med njimi
tudi Jugoslavija.
Poleg naštetih obstajajo še druge klasifikacije, ki so jih predlagali
posamezni avtorji, kot n. pr. W. E. Petrascheck, E. Vogel,
Oelsner, Reh, Jahn, Blondel, Lasky in drugi.
Podlaga internacionalne in ameriške klasifikacije je zanesljivost,
medtem ko zahteva ruska klasifikacija predvsem stopnjo raziskanosti.
Obe prvi klasifikaciji sta bolj enostavni in glede kriterijev manj strogi.
Internacionalna, ameriška in tudi skoraj vse druge klasifikacije v za-
hodnih državah so razdeljene na tri kategorije, medtem ko so ruska in
klasifikacije ostalih držav socialističnega sektorja razdeljene na štiri ali
pet, v Vzhodni Nemčiji celo na šest kategorij. Katera od naštetih klasi-
fikacij je najprimernejša, je težko reči. Internacionalna, čeprav ima precej
pomanjkljivosti, se je najdlje obdržala in je tudi še danes z manjšimi
spremembami najbolj rajširjena klasifikacija. Zakaj? Zato, ker je od vseh
klasifikacij še najbolj enostavna in elastična. Enostavnost je namreč eden
od prvih pogojev za klasifikacijo, v katero se dajo uvrstiti rezerve skoraj
vseh mineralnih surovin.
Navodila za klasifikacijo in izračunavanje rezerv mineralnih surovin
v FLRJ so izdelana v glavnem po vzorcu ruske klasifikacije. V praksi se
je medtem pokazalo, da so ta navodila preveč ozka in prestroga. V ne-
katerih rudnikih, med njimi je tudi Mežica, so odstopanja od teh navodil
precejšnja. V drugih rudnikih pa jih sploh ne upoštevaje.
Namen klasifikacije je, najti enotni kriterij za izračunavanje rezerv
mineralnih surovin, toda ne s prestrogimi definicijami, ki zahtevajo vi-
soke stroške za raziskavo. M a r u š i č ima prav, ko pravi: »Stroge defini-
cije v praksi predstavljajo resno zavoro za razvoj rudarskega podjetja,
in sicer časovno in finančno, ker čas in sredstva, ki so potrebna za za-
dostitev predpisov določene klasifikacije, rastejo proporcionalno z njeno
preciznostjo.-«
Rudnik Mežica ima v zvezi s tem samo dva izhoda, da poveča že itak
obsežne raziskave in s tem ogroža rentabilnost proizvodnje, ali pa, da
prilagodi sistem kategorizacije dejanskim razmeram.
Nekoliko bolj strogi kriteriji so opravičljivi, ko gre za odpiranje
povsem novega rudišča.
V navodilih za klasifikacijo mineralnih surovin, ki jih je leta 1947
in ponovno leta 1954 izdal Zvezni geološki zavod, so vsa rudišča v od-
.268
visnosti od morfoloških in genetskih značilnosti razdeljena na 5 skupin.
Pri tem naletimo že na prvo težavo: Kam uvrstiti rudišče Mežica?
Po obsežnosti oz. velikosti pripada Mežica vsekakor drugi skupini,
toda vse ostale karakteristike ustrezajo nižjim skupinam.
Ce bi pri uvrstitvi rudišča obravnavali vsak revir oziroma vsako
rudno telo posebej, bi dobili naslednjo sliko:
Orudenja unionskega sistema sodijo po velikosti (60.000 do 100.000 ton
rude), nepravilnih oblikah in neenakomerni vsebnosti svinca in cinka
v tretjo skupino. Velik del orudenenj v revirjih Navršnik, Graben, Peca,
Helena in Igerčevo, ki so srednje velika in imajo nepravilne oblike,
ustreza 4. skupini. Toda v Mežici obstajajo tudi takšna orudenenja, ki
spadajo zaradi svojih morfoloških značilnosti celo v 5. skupino. Sem bi
morali prišteti vsa cevasta rudna telesa in majhna gnezda zelo nepravilnih
oblik. Ker pa so orudenenja 4. in 5. skupine v mnogih primerih tektonsko
močno porušena, bi jih morali uvrstiti celo še niže.
Torej spada rudišče Mežica glede obsežnosti v 2. skupino, glede
ostalih geoloških karakteristik pa v eno izmed zadnjih skupin, in sicer
največ v 4. skupino.
V odvisnosti od poznavanja geoloških razmer rudišča, oz. posameznih
rudnih teles, delimo rudne zaloge rudnika Mežica na 4. kategorije:
—	sigurne ali zaloge A,
—	verjetne ali zaloge B
—	možne ali zaloge C:,
—	perspektivne ali zaloge C2.
Razdelitev rudnih zalog na posamezne kategorije je torej ista, kot jo
predvidevajo navodila; poglavitna razlika je v kriterijih za posamezne
kategorije.
Grafenauer (1958) in Zore (1956) navajata samo tri katego-
rije, toda zadnji dve leti sem uvedel še 4. kategorijo, o kateri bomo raz-
pravljali pozneje.
Sigurne ali zaloge kategorije A: Skoraj v vseh klasifikacijah se
zahteva, da so rudne rezerve kategorije A omejene s štirih ali najmanj
s treh strani. Če bi to zahtevo v Mežici striktno upoštevali, bi v rezerve
kategorije A lahko uvrstili samo rudo v varnostnih stebrih in rudo, ki je
odprta z dvema obzorjema ter dvema nadkopoma. Teh zalog bi bilo zelo
malo. V večini primerov se novo odkrita orudenenja raziskujejo samo na
obzorjih, ki se povežejo z enim nadkopom. Le včasih se orudenenja union-
skega sistema, predvsem tista, ki so strma, raziskujejo tudi z dvema ali
celo z več nadkopi (n. pr. magacinski odkopi).
Več desetletna izkustva so pokazala, da smemo brez rizika šteti
v sigurne zaloge:
1. Rudna telesa, ki so raziskana z dvema obzorjema in enim nad-
kopom ali celo brez nadkopa, če so najvažnejši geološki podatki (razteza-
nje, naklon, mineraloški sestav itd.) na obeh obzorjih enaki ali vsaj
podobni.
.269
2. Rudo, ki je odprta celo samo z ene strani. Ce je ruda odkrita
z rovom, prištejemo glede na tip orudenenja in delno tudi na vsebnost Pb
in Zn kovine sigurnim zalogam še rudno maso 5—10 m pod rovom in
5—10 m nad njim. Podobno se računajo tudi rudne zaloge na odkopih. Tu
navadno predpostavljamo, da bo ruda nastopala v smeri raztezanja rud-
nega telesa 5—10 m v takšnem obsegu, kot je povprečna površina čela
odkopa v trenutku ocenjevanja rudnih zalog.
Verjetne ali zaloge kategorije B. Pri določevanju teh zalog so odsto-
panja od navodil in tudi od drugih klasifikacij v primerjavi z ostalimi
kategorijami še največja. Navodila namreč zahtevajo, da morajo biti
rudne mase, če jih hočemo uvrstiti v kategorijo B, odkrite s treh oziroma
najmanj z dveh strani. V Mežici se medtem v verjetne zaloge prištevajo
podaljški rudnih teles v smeri raztezanja 5—10 m, včasih tudi 15 m, izven
meja vidnih zalog. Rudna substanca, ki je odkrita z ene strani, se po-
nekod namesto v zaloge kategorije A uvršča v verjetne zaloge, in sicer
v primeru, ko se v rudnem telesu pokažejo znaki izklinjavanja.
K verjetnim zalogam prištevamo tudi rudo, ki je odkrita z globinskim
vrtanjem, če ni preveč oddaljena od znanih rudnih teles ali rudarskih del.
Za rudne zaloge obeh kategorij pa velja, da je večji optimizem upra-
vičen pri tistih orudenenj ih, ki nastopajo v razpokah z dinarsko smerjo
ali vzdolž prelomov unionskega sistema, medtem ko je potrebna večja
previdnost pri ocenjevanju rudnih zalog cevastih, gnezdastih in ležiščnih
orudenenj, predvsem glede globine. Orudenenja v dinarskih razpokah in
ob prelomih unionskega sistema se odlikujejo po večji kontinuiteti in
večji dolžini raztezanja, medtem ko se druga orudenenja pogosto ne-
nadoma izklinijo.
Pogostnostni diagram,, ki je prikazan pri opisu o možnih zalogah, do-
kazuje, da so odstopanja od navodil upravičena, ker je napaka samo
v 1,8 °/o primerov večja kot jo dovoljujejo navodila za klasifikacijo mine-
ralnih surovin.
Vsebnost svinca in cinka v rudnih zalogah obeh kategorij določamo,
kot že omenjeno, vizuelno. Pri tej cenitvi vedno upoštevamo tudi izkustva,
pridobljena v odkopanem delu rudnega telesa, predvsem glede spre-
menljivosti svinca in cinka.
Možne ali zaloge kategorije Са rudnika Mežica predstavljajo:
1.	podaljški verjetnih zalog, in sicer 10—30 m v smeri raztezanja rud-
nega telesa,
2.	orudenja izven centralnih revirjev, ki so odkrita na površini ali
najdena z globinskim vrtanjem,
3.	orudenenja, ki se pričakujejo vzdolž ugodnih con ob prelomih
unionskega sistema, vzdolž vodilnih plasti (črnih breč) in v ugodnih raz-
pokah 120°,
4.	orudenenja, ki se pričakujejo na mestih z geofizikalnimi in geo-
kemičnimi anomalijami ter v bližini oziroma v podaljšku nerentabilnih
orudenenj.
.270
S pristreljevanjem rudnih sledov oziroma siromašnih nerentabilnih
orudenenj se namreč pogosto odkrijejo bogata in tudi velika orudenenja.
Možne zaloge se navadno zelo površno računajo, čeprav predstavljajo
za marsikatero rudarsko podjetje osnovo za njegov razvoj in obstoj. Za
določevanje možnih zalog je morda potrebna večja praksa in večje znanje
geologije rudišča, kot pa za določevanje zalog višjih kategorij, ki se
računajo s pomočjo navadnih računskih operacij.
Najboljši dokaz, da so možne zaloge rudnika Mežica dovolj zanesljive,
je zgodovina rudnika. Vse naprave od raznih investicij v jami do mo-
derne topilnice so bile zgrajene na podlagi možnih zalog, ker rudnih
rezerv višjih kategorij ni bilo nikoli dovolj.
V	večini jugoslovanskih rudnikov v glavnem odkopavajo rudo, ki
zaradi stopnje raziskanosti rudišča spada v kategorijo A, delno tudi
v kategorijo B. V Mežici temu ni tako. Z natančno evidenco količine od-
kopane rude na posameznih odkopih je ugotovljeno, da je bilo v letu 1959
odkopano 192.058 1 rude kategorije C, kar predstavlja 43 °/o celokupne
proizvodnje. Primerjava produkcije iz posameznih rudnih teles z ocenje-
nimi zalogami kategorije A in B pred produkcijo in po njej je pokazala,
da so bile v posameznih rudnih telesih odkopane zelo različne količine
možnih in včasih celo perspektivnih zalog. Iz pogostnostnega diagrama
(11.slika) je razvidno, da samo v 11 od 100 primerov ni prišlo do odkopa-
vanja zalog C.
V	teh primerih so bile celo rudne zaloge kategorije A + B previsoko
ocenjene. V ostalih 89 primerih pa so se odkopavale tudi zaloge C. Bilo
je celo 6,6 °/o takšnih primerov, ko je bilo na določenem odkopu odkopanih
za 1000 procentov več zalog kategorije C, kot so znašale zaloge A + B
skupaj. Toda ta primerjava je bila izvedena samo med dvema zapored-
nima cenitvama in eno vmesno produkcijo. V večini primerov se to po-
navlja iz leta v leto v enem in istem rudnem telesu.
V	navodilih za klasifikacijo zalog trdnih mineralnih surovin medtem
dobesedno piše: »Na podlagi možnih zalog v glavnem planiramo razisko-
valna dela. Če ni zalog višjih kategorij, ni dovoljena kapitalna izgradnja
samo na podlagi zalog Cr V nekaterih ležiščih redkih kovin so lahko za-
loge kategorije C, podlaga za izdelavo projekta.«
To je zelo skopo in površno definirano. Če so že vzeli rusko klasifi-
kacijo za osnovo, bi morah prevzeti tudi tabelo, ki pokaže, v kakšnem
medsebojnem razmerju morajo biti mineralne surovine A, B in Cx, ki so
potrebne za izdelavo projektov in za kapitalno izgradnjo rudarskega pod-
jetja. Po tej tabeli bi v takšnem rudišču, kot je Mežica, znašalo razmerje
med zalogami A + B in Сг 5 :95.
Za rudišča mežiškega tipa, nadalje za boksitna, kromitna, šelitska in
druga nahajališča ni smotrno zahtevati sigurne in verjetne zaloge v takšni
količini, da predstavljajo ekonomsko podlago za kakršnakoli investi-
cijska dela.
Perspektivne ali zaloge C2 se v Mežici računajo po statistični metodi
in sicer so to predvsem zaloge v širši okolici rudnika. Toda zaloge C.,
obstajajo vsekakor tudi še v centralnih revirjih, ki jih pa ne moremo
.271
.272
izraziti v številkah. Te nevidne zaloge že več kot 90 let podaljšujejo
življenjsko dobo rudnika. Ni revirja, ki bi bil že izčrpan. Marsikateri stari
revir, ki je bil opuščen, danes ponovno daje rudo, ki je ponekod prav
bogata. Najlepši primer je revir Graben, ki so ga večkrat opustih in
ponovno odprli; danes spada med najbogatejše revirje in tudi za bo-
dočnost dobro kaže.
Osnova za zaloge C2 je količina proizvedenega svinca na enoto po-
vršine (t/km2), in sicer znaša 59.000 t Pb/km2. Ta količina je danes še zelo
spremenljiva, vendar raste iz leta v leto, ker so vai revirji še v eksploata-
ciji. Zato nam lahko rabi za izračunavanja perspektivnih zalog celotnega
rudonosnega območja severnega pasu Karavank. Pri tem je seveda važno,
da se upoštevajo samo tista območja, kjer so vsaj podobne, če že ne enake
geološke razmere, kot v centralnih revirjih. Prvi pogoj je, da je območje
še pokrito z mlajšimi, t. j. s karnijskimi ali z noriškimi usedlinami.
Čeravno najdemo v območjih, kjer nastopa na površini wettersteinski
apnenec (Peca, Mučevo, Sumahov vrh), številne golice z galenitno in
sfaleritno rudo, moramo pri določevaju zalog C2 biti bolj previdni, ker
je v večini primerov zgornji del, t. j. najbolj rudonosni del, erodiran.
Tudi območja severnega dela apnenega pasu severnih Karavank ne pri-
dejo v poštev, ker tu glavni dolomit leži neposredno na paleozojskih
skrilavcih, preko katerih je tektonsko narinjen. Zaradi velikih globin
wettersteinskega apnenca so ponekod zaloge C., še nerentabilne in za-
enkrat še nedosegljive (Pristava, Teroovo, Jazbina).
Za izračunavanje perspektivnih zalog predlagam samo 20 °/o celot-
nega količnika, ker ni rečeno, da bomo tudi drugod našli toliko različnih
tipov orudenenj kot so na primer koncentrirana na sorazmerno majhni
površini centralnih rudišč.
Sistematsko je potrebno raziskati vsa območja, kjer so površinski
geološki pogoji podobni razmeram nad centralnimi revirji.
Zaključek
1.	Cenjene rezerve rudnika Mežica in okolice ne dajo realne slike
o dejanskem stanju zalog rudonosnega območja Vzhodnih Karavank. Zgo-
dovina rudarstva tega območja je najboljši dokaz za to.
2.	Zaradi geoloških posebnosti rudišča so odstopanja od navodil za
klasifikacijo mineralnih surovin precejšnja, toda upravičena, saj so
napake pri ocenjevanju zalog kategorije A in B samo v 1,8—2 °/o primerov
večje, kot so dovoljene.
3.	Najbolj primerno za Mežico je, da so rudne zaloge razdeljene na
4 kategorije, in sicer:
1.	sigurne,
2.	verjetne,
3.	možne,
4.	perspektivne.
4. Možne rezerve rudnika Mežica so dovolj zanesljive, da so lahko
skupno z zalogami kategorije A in B podlaga vsakršnih investicij.
Geologija 6 — 18	273
1. Določevanje rudnih zalog v
rudnem telesu unionskega si-
stema
Bestimmung der Erzvorräte im
Erzkörper des Unionsystems
2. Določevanje rudnih zalog
v rudnem telesu, ki leži vzpo-
redno s plastovitostjo
Die Erzvorratsbestimmung
in Lagervererzungen
3. Primer določevanja rudnih
zalog orudenenja, ki je odkrito
samo z enim obzorjem
Beispiel der Erzvorratsbestim-
mung eines Erzkörpers, der
nur auf einem Laufe
untersucht ist
12. sl. Primeri določevanja rudnih zalog v Mežici
Abb. 12. Einige Beispiele der Bestimmung von Erzvorräten in Mežica
A — sigurne zaloge — sichere Vorräte
B — verjetne zaloge — wahrscheinliche Vorräte
Ci— možne zaloge — mögliche Vorräte
.274
5.	V zvezi z možnimi zalogami je potrebno v posameznih revirjih
določiti stopnjo orudenelosti posameznih stratigrafskih horizontov.
6.	Območja s perspektivnimi zalogami je potrebno najprej raziskati
s strukturnimi vrtinami, kasneje pa z ostalimi rudarskimi deli.
7.	Bodoča jugoslovanska klasifikacija zalog mineralnih surovin naj
bi temeljila na dobro obdelanih študijah najbolj karakterističnih rudišč
posameznih kovin in nekovin, da potem ne bi prišlo do takšnih odstopanj,
kot je primer z dosedanjimi navodili.
8.	Ta klasifikacija naj bi bila bolj enostavna, brez prestrogih definicij,
ki ovirajo delo in napredek rudarskega podjetja.
9.	Osnova klasifikacije naj bi bila sigurnost ne pa stopnja raz-
iskanosti.
10.	Večji poudarek je dati na tehnološki postopek, kar velja tudi za
možne in celo za perspektivne zaloge. Mnenja sem, da mora biti, preden
pristopimo k obsežnim raziskovalnim delom, tehnološki postopek jasen.
GEOLOGISCHE VERHÄLTNISSE DER LAGERSTÄTTE MEŽICA
MIT BESONDEREM BLICK AUF DIE KLASSIFIZIERUNG
DER ERZVORRÄTE
Das Bergwerk Mežica ist schon mehrere Jahrhunderte im Betrieb,
jedoch kann man von größeren Gewinnungen des Erzes erst vom Jahre
1871 weiter reden, als die BBU (Bleiberg Bergwerks Union) fast alle
Stollen im Gebiete zwischen Peca und Urši j a gora von den Privatbesitzern
aufgekauft hatte. Die höchste Produktion unter der BBU, wurde im
Jahre 1916 erreicht.
Nach dem I. Weltkrieg übernahm den Bergbau die Gesellschaft »The
Central European Mines Limited in London«. Abgebaut wurden nur reiche
Erze und zwar mit einem mittleren Gehalt von 11 °/o Blei und 4 % Zn.
Während des II. Weltkrieges übernahm die Leitung des Bergwerks
Mežica wieder die Gesellschaft BBU.
Zu Höchstleistungen kam es in den Jahren nach dem II. Weltkriege.
Der Abbau wurde planmäßiger geführt. Es sollten nicht nur reiche Erze
abgebaut werden, sondern auch arme, die in großen Mengen vorhanden
waren. Deshalb kam es auch zu so einem raschen Rückgang des Blei- und
Zinkgehaltes im Haufwerk. Dies mußte mit Ansteigen der Produktion
ausgeglichen werden. Durch den Ausbau der Flotation und dem Einbau
einer Sink-Schwimm-Anlage in der Aufbereitung konnte die Erzförde-
rung der Grube um das vierfache erhöht werden.
Geologische Verhältnisse
Ähnlich wie in den Erzlagerstätten Bleiberg in Kärnten und von
Raibl in Italien, treten auch die Bleivererzungen in Mežica in den oberen
Teilen des Wettersteinkalkes auf. Auf einer Fläche von 10 km2 sind heute
ungefähr 350 Erzkörper ganz verschiedener Form und Größe vorhanden.
Im Betrieb sind heute durchschnittlich 190 Abbaue.
.275
In Mežica kommen folgende Vererzungen vor:
1.	Kluftausfüllungen mit dinarischer Richtung (NW—SO).
2.	Lagervererzungen mit Streichrichtung SW—NO und einem Ein-
fallen nach SO.
3.	Vererzungen entlang Verwerfungsflächen mit Streichrichtung
N-S, NO-SW und O-W.
4.	Typische metasomatische Vererzungen ohne bestimmte Streich-
richtungen.
Der Blei- und Zinkgehalt der vorher erwähnten Vererzungen ist sehr
verschieden. Der Gehalt beider Metalle ändert sich in einem und dem
selben Erzkörper von Meter zu Meter. Der Bleigehalt variiert zwischen
0,5 und 40 °/o, das Zink in den Grenzen zwischen 0,5 und 10 °/o, obwohl
es auch reichere, jedoch seltenere, Konzentrationen gibt.
Die Lagerstätte ist durch jüngere tektonische Bewegungen stark be-
einflußt worden, In Beziehung auf die Tektonik unterscheiden wir:
1.	Vererzungen, diie vor den größten tektonischen Prozessen enstan-
den sind. Hierher gehören die Kluftausfüllungen mit dinarischer Richtung
und die Lagervererzungen.
2.	Posttektonische Vererzungen. Das sind besonders die Vererzungen
des Unionsystems, wo metasomatischen Erzkörper entlang Verwerfungen
mit Streichrichtung N—S und NO—SW auftreten. Auch die Vererzungen
des Grabenreviers die im Wettersteindolomit auftreten, gehören hierzu.
Diese letztgenannten Vererzungen sind zwar auch durch jüngere Ver-
werfungen bewegt worden, jedoch in viel kleinerem Umfange als die erst
genannten.
Nach vorliegenden Dokumentationen werden die Erzvorräte im
Bergwerk Mežica schon seit dem Jahre 1923 geschätzt, jedoch bis zum
Jahre 1940 nur die »A« bzw. »sicheren« Vorräte.
Die Kriterien für die Vorratsrechnungen sind während dieser Zeit
ganz verschieden gewesen, Die Berechnung wird in Mežica ziemlich ab-
weichend von der jetzigen jugoslawischen Klassifizierung, sowie auch von
anderen Klassifikationen (amerikanische, internationale usw.), ausgeführt.
Bei strikter Anwendung der gebräuchlichen Klassifizierungen würden
die Erzvorräte in Mežica, besonders die »sicheren« bzw. »A« Vorräte
sehr niedrig sein und im keinem Fähe den wirklichen Bestand angeben.
Obwohl diese Abweichungen von den gebräuchlichen Klassifizierungen
schon seit Jahrzehnten ausgeübt werden, haben die Erzvorräte immer nur
für eine Produktion von 1 bis 4 Jahren genügt.
In den Jahren 1934—38, als das Bergwerk Mežica einer der größten
Bleiproduzenten Europas war, betrugen die »sicheren« Vorräte kaum für
eine Produktion von 8—10 Monate.
Die Ursache liegt in den geologischen Verhältnissen der Erzlager-
stätte. Auf die Erzvorratsrechnung wirken folgende geologische Faktoren:
1. Die Erzlagerstätte besteht aus insgesamt 350 Erzkörpern sehr
verschiedener Größe.
.276
2.	In der Horizontale sind die Flächen in den meisten Fällen klein
und zwar von einigen Quadratmetern bis zu einigen zehn Quadratmetern.
Selten erreichen sie eine Fläche von 1000 m2.
3.	Fast alle Erzkörper sind metasomatischen Karakters deshalb haben
sie sehr verschiedene Formen.
4.	Die Postvererzungstektonik ist in einigen Revieren sehr stark
ausgeprägt.
5.	Der Blei- und Zinkgehalt des Erzes ist sehr variabel.
6.	Die Erzkörper haben einen mäßigen Einfallwinkel (20° bis 60°).
Deshalb ist die Umwandlung der Erzvorräte niedriger Kategorien in Erz-
vorräte höherer Kategorien mit großen Kosten verbunden.
Da der Hoffnungsbau schon 35 °/o aller Grubenkosten beträgt, wäre
es Unsinn, die Hoffnungsbaukosten noch weiter zu erhöhen, nur um die
Regel bei der Kategorisierung der Erzvorräte, einzuhalten.
Fast in allen Bergbauen Jugoslawiens wird nur das Erz der »sicheren«
Vorräte, gelegentlich auch der »wahrscheinlichen« Vorräte abgebaut. In
Mežica besteht die Produktion jedoch auch aus den »Cj« bzw. »möglichen«
Vorräten. So bestand zum Beispiel im Jahre 1959 das abgebuate Erz sogar
43 »/o aus den »C^« Vorräten.
Wenn es schon nicht möglich ist bei einer neuen jugoslawischen
Klassifizierung der Erzvorräte, die Vorschriften bei der Bestimmung der
»A« und »B« Vorräte zu mildern, ist es für Mežica und ähnlichen Erzlager-
stätten unbedingt notwendig die »C2« Reserven für den Bau von Kapital-
anlagen anzuerkennen.
Die Kriterien der »sicheren«, »wahrscheinlichen« und »möglichen«
Vorräte der in Mežica gebräuchlichen Klassifizierung hat schon A. Z o r c
in einem Vortrag auf der Hauptversammlung der Gesellschaft Deutscher
Metallhütten- und Bergleute in Klagenfurt am 11. Juni 1956 beschrieben.
Autor ist deshalb der Meinung in der Zusammenfassung nur auf das
Bild 12 aufmerksam za machen.
Die »C2« bzw. die sogenannten »perspektiven« Vorräte werden in
Mežica auf Grund statistischer Methode bestimmt. Bei den Vorratsrech-
nungen dieser Kategorie kommen diejenigen Bezirke der Ostkarawanken
in Frage, wo gleiche bzw. ähnliche geologische Verhältnisse herrschen,
wie in der Zentralgrube des Bergwerks Mežica.
Die jetzigen Berechnungen basieren auf den bisherigen Mengen der
abgebauten Erze je Flächeneinheit (t/km2) und zwar betrug diese Menge
am Ende des Jahres 1959 ungefähr 59.000 t Pb/km2. Diese Summe ist heute
noch sehr variabel da noch kein Revier der Zentralgrube im Ganzen
abgebaut ist.
Für die Vorratsrechnungen außerhalb der Zentralgrube, werden
jedoch nur 20 °/o von dieser Summe angenommen, da es zu optimistisch
wäre gleiche Konzentrationen des Bleies auch in anderen Teilen der
Ostkarawanken zu erwarten.
.277
Für die fernere Zukuft des Bergbaues Mežica ist es wichtig diejenigen
Teile des Karawankenzuges, deren geologischen Verhältnisse der Zentral-
grube ähnlich sind, systematisch zu untersuchen.
LITERATURA
Grafenauer, S., 1958, O nastopanju svinčevih, cinkovih in molibde-
novih orudenenj v Mežici. Rudarsko-metalurški zbornik št. 3, Ljubljana.
Hol 1er, H., 1951, Die Stratigraphie der karnischen und norischen Stufe
in den östlichen Gailtaler Alpen. Berg- u. Hüttenmänn. Mh., 96, Wien.
Jahne, L., 1932, Zur Geschichte der Erzbergbauten im Petzen-Mießgebiet
(Kärnten). Berg- und Hüttenmänn. Jb., Bd. 80, Wien.
Jankovič, S., 1957, Oprobovanje i proračun rezervi mineralnih siro-
vina, Beograd.
M a r u š i č , R., 1957, O klasifikaciji i kategorizaciji rezervi boksita. Teh-
nika št. 11, Beograd.
Petrascheck, W. E., 1951, Berechnung und Schätzung von Lagerstät-
tenvorräten. Erzmetall, Bd. IV.
Z o r c , A., 1955, Rudarsko geološka karakteristika rudnika Mežica. Geolo-
gija, 3. knjiga, Ljubljana.
Zore, A., 1956, Das Problem der Bestimmung der Erzvorräte in der La-'
gerstätte Mežica. Erzmetall, Bd. IX, H. 10.
Uputstvo za kategorizaciju i izračunavanje rezervi mineralnih sirovina
u FNRJ.
.278
OKSIDNE RUDE SVINČEVIH IN CINKOVIH ORUDENENJ GORNO
(BERGAMO - ITALIJA)
Stanko Grafenauer
S 6 slikami v prilogi
Med specializacijo v Heidelberg!!* mi je kolega ing. F. Gregorač
izročil povprečen vzorec zmlete rude iz kraja Gorno v okolici Bergama,
da ga pregledam in določim, katere minerale vsebuje. Podatki o minera-
loškem sestavu, paragenezi, načinu zraščenja, vškropljenosti, stopnji oksi-
dacije itd. so potrebni za pravilen način oplemenitenja rude.
Splošno o rudišču
Rudišče Gorno severno od Bergama v Italiji pripada hidrotermal-
nemu metasomatskemu tipu rudišč vzhodnoalpske geosinklinale. Siste-
matski pregled rudišč in njihovo stratigrafsko zvezo v sklopu te geo-
sinklinale je prikazal Schneider (1957, s. 243). V bergamskih Alpah
je bila orudena tudi karnijska in ne le ladinska stopnja, kakor je sicer
navadno v ostalih vzhodnoalpskih svinčevih in cinkovih rudiščih. Ruda
tega rudišča je izredno močno oksidirana in kaže znake neposrednega
nastanka iz sulfidnih rud in situ, kakor tudi znake poznejših notranjih
premeščanj (regeneracij) in prekristalizacije.
Rudna telesa so zelo nepravilno razporejena v apnencih in dolomitih.
Nastopajo v gnezdih, večjih ležiščih in drugih nepravilnih oblikah, mimo
tega nahajamo tudi rudne cevi, ki so komplicirano sestavljene, in imajo
mnoge razvejitve in odcepe. Mineralna parageneza je zelo preprosta.
Poleg mineralov, ki jih je naštel Gregorač (galenit, sfalerit, cerusit,
smitsonit, kalamina in vilemit), nastopa še cela vrsta drugih mineralov
(anglezit, hidrocinkit, cinkit, bakrena medlica, pirit, markazit, hematit,
limonit, geti t). Kot jalovi minerali nastopajo kalcit, dolomit, kremen in
kalcedon.
Priprava vzorca za halkografsko preiskavo
Pripravo vzorca zmlete rude in izdelavo obruska opisujejo že
C ad well (1959), Cohen (1957), Colbertaldo (1952), Ed var d s
(1955), Schneiderhöhn (1952), Wachromejew (1954) in drugi,
* Avtorju je omogočil delo »Sklad Borisa Kidriča«, ki mu je dodelil
maja 1957 štipendijo za strokovno specializacijo v inozemstvu.
.279
vendar sem se držal izključno ustnih Ramdorjevih navodil, ki so
le delno objavljena (1955).
Zmleto rudo sem prepariral s pomočjo smole znamke »Araldit
Gießharz B«. ki ji je bilo treba dodati strjevalec »Härter 901«. Obročke
iz bakelita prečnika 26 mm sem položil na litoželezno ploščo, nekoliko
premazano s silikonom, in nasul vanje tanek sloj zmlete rude. Zrna
zmlete rude so bila povprečno drobnejša od 3 mm. V posebni posodici
sem raztopil smolo pri 120 °C in nato dodal strjevalec ter mešal toliko
časa, da so se nehali izločati mehurčki. Za en obrus sem potreboval 6 do
7 g smole in 2 do 2,3 g strjevalca. Navadno sem delal 10 obruskov hkrati.
Nato sem vlil smolo v obročke in jo strjeval 14 do 16 ur pri 100 °C.
Araldit se je pokazal kot izredno uspešno sredstvo za izdelavo obruskov
iz separaci j skih produktov, posebej zato, ker čvrsto prilepi zrnca, ki pri
poliranju in brušenju sicer rada izpadajo.
Pri prepariranju lažji delčki lahko uidejo nekoliko navzgor in tako
ne bi dobili nikakor pravega povprečja za koncentrat. V tem primeru si
pomagamo s centrifugiranjem, s čimer izravnamo razlike v teži. Seveda
sme biti pri tem postopku premer obruskov za koncentrat le 16 do naj-
več 20 mm.
Preparat sem nadalje polirai in brusil na Rehwaldovem stroju.
Lahko pa se dela tudi ročno. Z »diamantno« ploščo odrezan kos rude ali
pa prepariran neobdelan obrus v obročku brusimo najprej na okrogli
plošči iz litega bazalta premera 40 cm. Plošča je sestavljena iz ovalnih
avgitnih kristalov in se pri brušenju približno dvajsetkrat bolj počasi
obrabi kot druge plošče. Najprej brusimo ročno s karborundom No. 1400
(približno 280 minutni karborund) najmanj 5 minut. Nato brusimo
strojno z istim karborundom na plošči za brušenje in poliranje, ki ima
premer okroglo 20 cm in se obrača 400 do 800-krat na minuto okrog
svoje osi; prevlečena je z biljardnim suknom ah pa dobro tkanim tankim
nylonskim blagom. To brušenje traja najmanj 15 minut. Po brušenju
poliramo obrusek najmanj 5 minut na blagu z zelenim kromoksidom.
Seveda ta oksid ni za pretrde minerale. Končno poliramo z magnezij o
usto največ 1 minuto. Zelo važna je pri brušenju in poliranju največja
čistoča in izpiranje med posameznimi stopnjami.
Mineraloški sestav in struktura rude
Pri finozrnatem zraščenju anglezita, cerusita in smitsonita je diagnoza
teh prozornih mineralov v rudnem obrusku precej težavna. Za diagnozo
teh mineralov se je zelo dobro obnesel Vujanovičev (1955) način
strukturnega jedkanja. Poleg navadno uporabljenega jedkanja je V u -
j a n o v i č uvedel tudi jedkanje s parami. Ponašanje mineralov napram
tekočinam ah param je prikazal v dveh tabelah.
Galenit je v povprečnem vzorcu izredno redek. Nastopa v osnovi,
zelo redko pa v zrncih. Jedkanje robov kaže, da je rekristaliziran. Zrnca
imajo večinoma premer izpod 70 /u. Zraslost galenita s sfaleritom in
produkti njegove oksidacije gredo navzdol celo do 1 /u. Galenit je ne-
koliko srebronosen in vsebuje včasih kot primes bakreno medlico (te-
.280
1. slika
Galenit, tenantit, sfalerit, pirit,
smitsonit v Gorno, Bergamo. Od-
sevna svetloba, 1 nikol, olje, 450X.
Galenit (bel) vsebuje tenantit (za
odtenek temnejši od galenita).
Svetlobela zrnca so pirit, sivkasta
zrna sfalerit in temnosiva smit-
sonit.
Abb. 1.
Bleiglanz, Tennantit, Zinkblende,
Pyrit, Smithsonit von Gorno-
Bergamo. Auflicht, 1 Nikol, ölim-
mersion, 450X. Bleiglanz (weiß)
enthält (etwas dunkler) Tennantit.
Hellweiße Körner sind Pyrit, grau
Zinkblende und dunkelgrau Smith-
sonit.
2. slika
Cerusit, pirit, goetit v Gorno, Ber-
gamo. Odsevna svetloba 1 nikol,
olje, 170X. Cerusitna zrna (svetlo
in temneje siva) so močno pleo-
hroična in vsebujejo zrnca pirita,
ki se po razpokah izpreminjajo v
goetit (temnosiv v belih zrncih
pirita).
Abb. 2.
Cerussit, Pyrit, Nadeleisenerz von
Gorno-Bergamo. Auflicht, 1 Nikol,
öl, 170 X. Cerussitkörner (hell und
dunkelgrau) sind stark pleochroi-
tisch und enthalten Pyritkörner,
welche längst Spalten in Nadel-
eisenerz (dunkelgrau in weißen
Pyritkörnchen) verändert sind.
3. slika
Smitsonit in cinkit s kremenom
v Gorno, Bergamo. Odsevna sve-
tloba, 1 nikol, olje, 170X. Kreme-
nova zrna so obkrožena s sivimi
zrni smitsonita in drobnimi sve- '
tlejšimi zrnci cinkita.
Abb. 3.
Smithsonit und Zinkit mit Quarz
von Gorno-Bergarno. Auflicht,
1 Nikol, öl, 170 X. Die Quarzkör-
ner (schwarz) sind mit Smithsonit
(grau) und feinkörnigen Zinkit-
körner (heller) umrandet.
Geologija, 6. knjiga
Grafenauer: Gorno-Bergamo
4. slika
»Galmaj«, Gorno, Bergamo. Od-
sevna svetloba, 1 nikol, olje,
150X. Sfalerit (bel), izpremenjen v
smitsonit (siv) in conarni hidro-
cinkit in kalamino (ki se ne lo-
čita med seboj v fotografiji, sicer
ju je možno ločiti le po anizotro-
Piji).
Abb. 4.
Galmei von Gorno-Bergamo. Auf-
licht, 1 Nikol, 01, 150 X. Zink-
blende (weiß) verändert in Smith-
sonit (grau) und Zonargefüge von
Hydrozinkit und Calamin (in Ab-
bildung nicht unterscheidbar).
5. slika
Smitsonit s hematitno skorjico,
Gorno, Bergamo. Odsevna svetlo-
ba, 1 nikol, olje, 400 X. Siv smit-
sonit obdaja svetlosiv hematit in
nato mu sledi navzven temnosiv
limonit. V smitsonitu vidimo ne-
kaj iskric pirita.
Abb. 5.
Smithsonit mit Hämatitkruste von
Gorno-Bergamo. Auflicht, 1 Nikol,
Öl, 400 X. Um Smithsonit (grau)
zuerst eine Hämatitkruste (hell-
grau) und dann Brauneisen (dun-
kelgrau). Man sieht auch einige
Pyritfünkchen.
6. slika
Vilemit, Gorno, Bergamo. Odsev-
na svetloba, 1 nikol, olje, 140 X.
Izredno drobnozrnat agregat s šte-
vilnimi notranjimi refleksi. Sem
in tja v njem svetle pikice (sfa-
lerit in pirit).
Abb. 6.
Willemit von Gorno-Bergamo. Auf-
licht, 1 Nikol, öl, 140 X. Außeror-
dentlich feinkörniger Aggregat
mit vielen Innenreflexen. Hie und
da sieht man auch helle Zink-
blende- und Pyritfünkchen.
Geologija, 6. knjiga
Grafenauer: Gorno-Bergamo
nantit), ki se pod mikroskopom v olju lepo loči od galenita (1. slika); je
nekoliko temnejša, trša in ima zelenkast odtenek v svetlo sivkasto beli
barvi. V tenantitu je bakru vedno izomorfno primešano srebro, arzenu
pa antimon.
Z galenitom so ob robovih izredno drobno prerasli pirit, markazit
in sfalerit. Bakrena medlica se drži vedno bolj ob robovih in razpokah
galenita. Pri tem je videti, da je starejšo medlico izrinil mlajši galenit,
Nosilec srebra v rudi je torej medlica. Ker se drži bolj ob robovih
galenita z drugimi minerali, pri drobljenju lahko prehaja v precejšnji
količini v jalovino.
Galenit je povečini močno oksidiran in se izpreminja v zelo redek
anglezit in cerusit. Oba minerala tvorita ali finozrnat agregat ali pa
kristale. Zrna cerusita so navadno nekoliko večja od 120 do 140 џ in
kažejo tipične, za cerusit značilne oblike (2. slika). Finozrnati cerusit
nastaja pravzaprav iz anglezita, ki ga izriva proti robovom galenitne
osnovne mase. Kot opisuje Vu j ano vic (1955) za Seddas Moddizzis,
gradi žveplo, ki se osvobaja na ta način, kakor tudi žveplo, nastalo pri
razpadanju sulfidov, sekundarni galenit. Na ta način nastali galenit se
izloča povečini ob robovih primarnega galenita, je zelo disperzen in
vedno prerasel z anglezitom ali s cerusitom ali pa z obema.
Galenit oksidira navadno ob robovih, redkeje v notranjosti. Prav
tako vidimo, da včasih razpadajo kristali ob robovih, včasih pa tudi
v smereh razpok cepljivosti. Redkeje opazujemo indikacije razpadanja
v conah. Anglezit in cerusit izrivata včasih osnovno maso v žilicah.
Sekundarni galenit izriva anglezit in cerusit, vidimo celo potiskanje
smitsonita. Prav tako kot opisuje to Vujanovič (1955), nastopa tudi
v našem primeru večkrat disperzna mešanica galenita z enako disperznim
anglezitom in cerusitom, kar kaže na skoraj istočasno ali pa celo isto-
časno izločanje vseh treh mineralov.
Bivši pirit in markazit, ki sta bila vrasla v galenit, sta močno izpre-
m en j ena v hematit, limonit in getit.
Sfalerit nastopa v zelo podrejeni količini, deloma v zelo velikih
zrncih celo preko 1X1 mm2. Je zelo siromašen z železom, kar vidimo po
njegovih svetlih notranjih refleksih. Vurcita in grinokita v vzorcu nisem
opazil, tudi ne kakih značilnih oonarnih struktur sfalerita in grinokita.
Sfalerit je zelo razjeden in oksidiran. Preraslost s smitsonitom gre od
10 do 20 јл (3. slika). V njem nastopajo včasih številna vrasla zrna pirita,
ki so povprečno zelo drobna (do 3 //).
V vsem vzorcu prevladujejo produkti oksidacije sfalerita. Sfalerit
razpada skoraj popolnoma enako kakor galenit; razlika je le, da proces
zavzema povečini vso maso, pri galenitu pa bolj robove in razpoke. V za-
četni fazi razpadanja se tvorijo smitsonitna zrnca ob kontaktih sfalerit-
nih zrn. V tej fazi je videti smitsonit kot nepopoln cement. Nadaljnje
razpadanje povzroči nadaljnje izrivanje sfalerita, tako da ga najdemo
čez nekaj časa le še kot finozrnat agregat v smitsonitni osnovni masi.
.281
Na mestih, kjer je nastopal sfalerit, je večkrat nastala interesantna
reliktna struktura. Bivši kristali kalcita so psevdomorfno nadomeščeni
s kremenom premera 30 do 100 /u, sfalerit pa, ki je prej obkrožal med-
prostore, tvori sedaj smitsonitne skorjice. Zraslost gre navzdol od 10 do
20 џ (3. slika). Mlajši kremen in kaloedon (včasih tudi galenit) izrivata
sfalerit često po robovih in tvorita na ta način neke vrste psevdostruk-
turo razpadanja sfalerita. Taka ali podobna preraščanja so tudi Vu j a-
n o v i ć u otežkočala raziskave oksidnih rud. Posebno neugodna so pre-
raščanja sfalerita s cerusitom in anglezitom, če sta ta dva minerala
nastala iz galenita, ki je nadomestil sfalerit po robovih. Raziskave so še
posebej otežkočene, če nastopa ob kontaktih teh mineralov s sfaleritom
še nekaj smitsonita.
S smitsonitom nastopajo zelo redko tudi zelo drobna zrnca cinkita
(z rdečkastimi notranjimi refleksi).
Precejšnja količina kremena je morda vodila do napačnih podatkov za
separacijo podjetja Gorno; sklepali so na večje količine kalamine in
vilemita. Oba minerala pa sta relativno redka, kalamina nastopa v glav-
nem skupaj s hidrocinkitom in vilemitom na mestih oksidacije, kjer je
bila na razpolago kremenica. Pri tem nastopajo tipične oksidacijske
conarne strukture, posebno tipične za hidrocinkit in kalamino (4. slika).
Hidrocinkit je izredno drobnozrnat in ga ločimo od kalamine po bireflek-
siji pri večji povečavi. Razlika v trdoti, jedkanje itd. se ne morejo
uporabiti za diagnozo, ker so zrna premajhna. Poleg nastopa tudi limonit
in včasih hematit, ki sta produkt oksidacije pirita in markazita v sfa-
leritu. Včasih nastopa kot ostanek še drobnozrnat pirit.
Smitsonit je obkrožen včasih s tanko skorjico hematita in dalje
z limonitom (5. slika). Nastopajo tudi conami smitsoniti, katerih cone so
izgrajene iz smitsonita in limonita. Limonitne cone so nastale morda iz
izločenega železa iz conarnega smitsonita. Ta pojav skorjice hematita in
limonita okrog smitsonita vsekakor otežkoča flotiranje smitsonita.
Vilemit nastopa deloma v zelo drobnih zrncih skupaj z ostalimi
cinkovimi minerali v »galmaju«, kjer ga je izredno težko ločiti od kala-
mine, v glavnem le delno po obliki, delno po karakteristični barvi in
notranjih refleksih. Da je prisoten tudi v večjih koščkih, sem ugotovil
s pomočjo fluorescentne žarnice (minerallight). Zrnca vilemita namreč
močno fluorescirajo. Večji skupki vilemita imajo dimenzije 140 do
700 X60 do 300 /u2 in so sestavljeni iz izredno drobnih zrnc (6. slika);
vsebujejo še drobna zrnca preostalih sulfidov (sfalerit, pirit itd.).
Zrnca relativno pogostnega pirita so po razpokah izpremenjena
v hematit, limonit in getit in imajo velikost 20 do 35 /u; mnogokrat so
zdrobljena in imajo premer izpod 10 /u. Izpreminjanje pirita v hematit
vidimo na 2. sliki. Največja piritna zrna imajo celo do 70 ; pod veliko
povečavo lahko opazimo, da se vzdolž lamel (101) in (011) izpreminjajo
v 1 /u debele markazitne lističe s karakterističnimi pleohroičnimi barvami.
Kalcitna in dolomitna zrna so delno rekristalizirana in imajo lepe
dvojčične lamele v ogromnih kristalih, povečini pa so dimenzije 100 do
500 џ. V njih je pirit vrasel v drobnih zrncih, celo drobne j ših od 1,5 u.
.282
Iz opisanih podatkov o posameznih mineralih vidimo, da je za razklop
pri flotaciji potrebno rudo iz Görna drobiti izpod 100 џ za razklop kalcita,
izpod 30 џ za razklop kremena od rude in izpod 10 /u za razklop galenita
od sfalerita. Istih dimenzij se je potrebno držati za razklop oksidnih
od sulfidnih mineralov. Seveda gre zraslost galenita in sfalerita deloma
navzdol do 1 џ in je potrebno empirično ugotoviti optimalno ločenje in
razklop.
Našteval sem v glavnem povprečja, ki sem jih dobil na osnovi
vzorca. Na vsak način bi se z mikroskopskim opazovanjem posameznih
drobi j enih frakcij izredno hitro in učinkovito dala ugotoviti razklopitev
(Grafenauer, 1948, Grafenauer-Zorc, 1948).
Zaključek
Kot je že pisal Agricola leta 1550, je potrebno pri rudarskem
delu posvetiti čim večjo pažnjo raziskavam rudnega materiala. Na osnovi
mikroskopske preiskave rudnega vzorca zlahka ugotovimo sestav rude
in način njenega oplemenitenja. Ruda kraja Gorno predstavlja produkt
močnih oksidacijskih procesov po orudenenju. V oksidnih rudah na-
stopajo sulfidni ostanki. Oksidne rude kažejo makro- in mikroskopsko
conarne znake neposrednega postanka iz sulfidnih rud in situ, kakor
tudi znake poznejšega premeščanja in rekristalizacije.
Pri finozrnatem zraščenju prozornih mineralov je diagnoza angle-
zita, cerusita in smitsonita precej težavna. Vu j ano vic je prav zato
izdelal nov način jedkanja za diagnozo teh mineralov.
DIE OXYDATIONSERZE DER BLEI-ZINKLAGERSTÄTTE GORNO
BEI BERGAMO (ITALIEN)
Die Lagerstätte Gorno nördlich von Bergamo (Italien) gehört zum
Typus der hydrothermalen Verdrängungsbleizinklagerstätten in trias-
sischen Karbonatgesteinen der ostalpinen Geosynklinale. Eine systema-
tische Übersicht dieser Lagerstätte gab Schneider (1957, S. 243). Die
Blei- und Zinkerze sind stark oxydiert und zeigen die Anzeichen von
späteren internen Umlagerungen.
Die Vorbereitung von Muster für die mikroskopische Arbeit wurde
nach der Anleitung von Professor R a m d o h r vollgezogen. Zerkleiner-
tes Erz wurde in das Gießharz Araldit B eingebettet und mit Härter 901
gehärtet. Die Bakelitringe mit dem 20 mm Durchmesser wurden auf eine
mit Silikon gefettete Gußplatte gelegt in welche eine dünne Schicht von
Erzkörnchen gelegt wurde. Das Gießkarz wurde bei 120° C in einer
Schale geschmolzen, Härter zugegeben und alles bis Blasenbefreiung gut
umgerührt. Für einen Anschliff braucht man 6 bis 7 g Araldit und 2 bis
2,3 g Härter. Gießharz wird dann in die Bakelitrir.ge eingegossen und
bei 100° C 14 bis 16 Stunden ausgehärtet. Dann folgt Schleifung und
Polierung auf der Rehwraldmaschine.
.283
Bei der diagnostischen Arbeit der oxydischen Pb-Zn-Erzmineralien
habe ich die Vujanović Methode erfolgreich angewendet. Seine
Tabellen 1. und 2. zeigen das Verhalten oxydischer Blei-Zinkerze gegen
flüssige und dampfförmige Ätzmittel.
Im Erz treten Bleiglanz, Zinkblende, Cerussit, Anglesit, Smithsonit,
Calamin (Hemimorphit + Smithsonit), Willemit, Pyrit, Markasit, Hämatit,
Brauneisen, Nadeleisenerz, Fahlerz, Hydrozinkit, Zinkit, Quarz, Chalcedon,
Calcit und Dolomit auf.
Im Bleiglanz sind Silberspuren und zwar im Fahlerz als Silberträger
(Abb. 1). Bleiglanz ist an den Rändern mit Pyrit, Markasit und Zink-
blende verwachsen. Bleiglanz ist stark oxydiert und verändert sich in
Cerussit (Abb. 2) und selten in Anglesit. Neben dem ursprünglichen
Bleiglanz kommt auch der stark dispergierte mit Anglesit und Cerussit
(bis zu. l џ) verwachsen vor.
Zinkblende kommt sehr untergeordnet vor und meistens stark oder
ganz in Smithsonit verändert. In ihr sieht man verwachsene, weiter in
Hämatit, Nadeleisenerz und Brauneisen veränderte Pyritkörner. Auf den
Stellen der früheren Zinkblende findet man mehrmals eine schöne Relikt-
struktur (Abb. 3). Primäre Calcitkriställchen sind pseudomorph durch
Quarz verdrängt, Zinkblende in Zwischenräumen bildet dagegen schöne
Smithsonitkrusten. Zusammen mit Smithsonit treten selten auch winzige
Zinkitkörner auf. Willemit und Calamin sind sehr selten. Daneben findet
man Hydrozinkit, wobei sich manchmal typische oxydische Zonarstruktu-
ren zeigen (Abb. 4). Smithsonit ist manchmal in eine Hämatitkruste und
weiter Braun eisenringe eingehüllt (Abb. 5). Diese Erscheinung von Hä-
matit um Smithsonit erschwert ziemlich die Smithsonitflotierung.
Willemit kommt in außerordentlich feinen Körnchen vor, die größere
Aggregaten bilden (Abb. 6) und auch winzige Körnchen von Restsulfiden
(Zinkblende, Pyrit usw.) enthalten.
Die relativ häufige Pyritkörner sind längst Spalten in Hämatit.
Brauneisen und Nadeleisenerz verwandelt.
Gefüge und Ausmaß von Körnern fordern für eine gute Aufschlie-
ßung eine Zerkleinerung unter 10 џ. Die Zinkblende und Bleiglanz-
verwachsung geht sogar bis 1 џ und es ist notwendig den optimalen
Grad und die Güte der Zerkleinerung erfahrungsgemäß festzustellen
und die Aufschließung mit Mikroskop weiter zu überwachen.
LITERATURA
Agricola, A., 1550, De re metallica, 1. knjiga, Basileae.
C a d w e 11, E. P., 1959, Color microscopy for the mill man. Eng. and
Min. Journal, Vol. 160, No. 1.
C i s s a r z , A., 1958, Charakteristik jugoslawischer Blei-Zink-Erzlager-
stätten, Frühjahrstagung der Deutschen Geologischen Gesellschaft in Essen
(Poročilo).
Cohen, E., 1957. Simple microscopy for plant control in mineral
dressing. Int. min. dressing congress, VIII. Stockholm.
.284
Colbertaldo di, D., 1952, Le preparazioni delle sezioni lucide e sottili
di minerali e di sabbie. Ind. mineraria, Roma.
Edwards, A. B., 1955, Textures of ore minerals, Melbourne.
Grafenauer, S., 1948, Nekaj iz flotacijske prakse. Ind. Vestnik, št. 9,
Ljubljana.
Grafenauer, S. in Zore, A., 1948, Poročilo o mrežnih in mikro-
skopskih analizah flotacijskih produktov z dne 21. V. do 4. VI. in od 11. VI.
do 23. VI. 1948, Mežica (Poročilo).
R a m d o h r, P., 1955, Die Erzminerallien und ihre Verwachsungen,
Berlin.
Schneider, H. J., 1957, 1959, Diskussion, Diskussionstagung über das
Thema »Entstehung von Blei-Zinkerzlagerstätten in Karbonatgesteinen«, Mün-
chen 1956. Berg. u. Hüttenmännische Mh., H. 9, 1957, in dalje ista diskusija:
Diskussionstagung in Bleiberg zum Thema »Die Entstehung von Blei-Zink-
lagerstätten in Karbonatgesteinen«. Erzmetall, H. 5, 1959.
Schneiderhöhn, H., 1952, Erzmikroskopisches Praktikum, Stuttgart.
V u j a n o v i ć , V., 1955, Die Oxydationserze der metasomatischen Blei-
Zinkerzlagerstätte Seddas Moddizzis (Sardinien) und ihre erzmikroskopischen
Identifizierungsmethoden, N. Jahrb. Mineral. Abh., Mh., 89, Stuttgart.
Wachromejew, S. A., 1954, Erzmikroskopie, Berlin.
.285
RODONIT IZ PETROVE REKE V MAKEDONIJI
Valentina Špeletič
Uvod
V literaturi podane manganove silikate kemične sestave RoSi206 lo-
čimo v tri skupine:
1.	Bustamit,
2.	Johannsenit,
3.	Rodonit.
Različni avtorji so preiskovali lastnosti teh treh mineralov in skušali
podati zvezo med njimi. Vprašanje medsebojnega razmerja teh treh
mineralov kljub številnim raziskavam in analizam še ni rešeno; zato
sem skušala problem vsaj delno izpopolniti. V ta namen mi je jeseni
leta 1956 prof. J. Duhovnik odstopil v preiskavo mineral iz Petrove
reke, za kar se mu najlepše zahvaljujem, prav tako tudi za nasvete in
zanimanje, s katerim je spremljal moje delo.
Dosedanje preiskave rodonita in kemično sorodnih silikatov
Rodonit, triklinski manganov silikat, je prvič obdelal Flink (1886).
Poleg kristalografskih meritev je podal položaj optične indikatrise,
dispersi]o treh glavnih osi, pojave pleohroizma, velikost kota optičnih
osi 2 V in značaj dvoloma. Lar s en in Shannon (1922, s. 149—152)
sta skušala kristalno optične lastnosti povezati s kemično sestavo. Podala
sta vrednosti lomnega količnika bustamita — triklinskega, s kalcijem bo-
gatega manganovega silikata. Rodonit in bustamit sta postavila v vrsto
zmesi s končnima členoma CaSi03—MnSi03. Za dvolomnost rodonita sta
navedla vrednost 0,014—0,016, kar ustreza rodonitu s precejšnjo količino
kalcijevega oksida (CaO). Hey (1929, s. 193—205) je skušal odkriti zvezo
med lomnim količnikom in kemično sestavo. Po njegovem sta lomni
količnik in specifična teža odvisna od količine kalcijevega oksida. Ce
količina CaO narašča, specifična teža in lomni količnik padata. Zato po
njegovem mišljenju rodonit in bustamit nista različna minerala, ampak
pripadata vrsti trdnih raztopin rodonita (MnSiOJ in wollastonita
(CaSi03). Ime je tako le vprašanje kemične sestave. Cim večja je količina
CaO, tem bolj se mineral približuje bustamitu. Enako misli tudi Ginsberg
(1909, s. 344), ki je umetno pripravil raztopine CaSiO,—MnSiO., in dobil
v nasprotju z naravnimi triklinskimi monoklinske kristale. S u n d i u s
(1931, s. 411—429 in 488—518) pa rodonita in bustamita nima za izomorfna
.331
minerala. Kot vzrok navaja različne optične konstante obeh mineralov.
Prava izomorfija naj bi obstajala le med wollastonitom in bustamitom.
Rodonit in bustamit sta prva strukturno preiskala Gossner in
Brückl (1928, s. 316—322). Izmerjene osnovne celice jasno kažejo na
sorodnost z babingtonitom; zato prištevata avtorja rodonit k piroksenom.
Schaller (1938, s. 575—582) trdi, da so med manganovimi silikati tudi
monoklinski primerki z imenom johannsenit, ki se od triklinskih man-
ganovih silikatov precej ločijo. Ravnina optičnih osi leži pri johannsenitu
paralelno ploskvi (010). Kot optičnih osi je pozitiven, vrednosti lomnih
količnikov pa so med vrednostmi lomnih količnikov rodonita in busta-
mit a. Po Schallerju so rodonit, johannsenit in bustamit različni
minerali, kot je nakazal že Sun diu s. Novejši podatki izhajajo od
Hill a (1956), ki je rodonit preiskal optično, termično in kemično.
Mineral iz Petrove reke smo preiskali optično, rentgensko in kemično;
dobili smo vrednosti, ki se lepo ujemajo s podatki v literaturi.
Nastopanje rodonita in njegov razvoj
Rodonit v Petrovi reki pri vasi Saše v okraju Delčevo, Makedonija
nastopa v rudnih žilah in lečah v metamorfnih kameninah, ki predstav-
ljajo prehod gnajsov v filite in grafitne skrilavce. Vsa ta telesa vsebujejo
poleg sulfidov: sfalerita, galenita, halkopirita in burnonita, ter karbo-
natov: siderita in kalcita še malo rodohrozita, bustamit (po podatkih
dr. L. B a r i č a), aktinolit in sledove ilvaita. Leče imajo smer NNW—SSE
in padajo proti SW. Žile te leče sekajo in imajo smer ENE—'WSW ter
padajo strmo na eno ali drugo stran. Po nastopanju bi mogli sklepati, da
je rodonit nastajal za aktinolitom. Rodonit nahajamo v bolj ali manj
kompaktni masi ali v približno 1 cm širokih žilicah med navedenimi mine-
rali. V posameznih delih se po barvi loči, iz česar sklepamo, da nima
enake kemične sestave v vsem izdanku.
Optične lastnosti
Zrna rodonita imajo pod mikroskopom podolgovato, v glavnem
pravokotno obliko in nastopajo posamezno, dvojčkov nismo opazili. So
svetla, skoraj bela, nekoliko rjavkasta ali rahlo rdečkasta. Pleohroizma ne
opazujemo, le pri rdečkastih zrnih kaže jasne sledove. Rdečkasta barva
prehaja v svetlo, skoraj belo (Hintze. 1897). Zrna. so povečini homo-
gena, le ponekod opažamo conarno strukturo. Pod navskrižmmi nikoli se
razdvajajo na vrsto vlaken, ki se ne ujemajo v interierenčnih barvah in
potemnitvi.
Zrna so močno razpotegnjena v podolžni smeri; njihova dolžina niha
v precej širokih mejah (2—7 mm). Relief je močan, razkolnost je jasna.
Podolžne razpoke so zelo številne, potekajo v glavnem vzporedno, po-
nekod so nekoliko razvejane in zapolnjene s temnejšo snovjo (verjetno
z manganovim oksidom). Prečnih razpok navadno ni, le pri nekaterih
zrnih so slabo nakazane, vendar jih nismo mogli izmeriti. Razkolne
razpoke ustrezajo ploskvam (110) in (110), redkeje ploskvam (001).
.287
Optične konstante smo izmerili na Fedorovem mikroskopu in
Abbejevem refraktometru.
Dvolomnost niha v širokih mejah (0,0090—0,0129), povprečno je
v vsakem zbrusku enaka 0,010. Nihanje je posledica različne kemične
sestave posameznih zrn. Z naraščajočo količino kalcijevega in magnezi-
jevega oksida in s pojemanjem količine manganovega oksida dvolomnost
raste in doseže pri pravem bustamitu (nad ll°/oCaO) vrednost 0,015 in
tudi več.
Za dvolomnost navajajo različni avtorji različne vrednosti: Eskola
(1946, s. 358) 0,011; Hintze (1897, s. 1150) 0,010-0,011; Lar sen in
Shannon (1922, s. 149) 0,014-0,016; Machatschki (1953, s. 273)
0,012-0,015; Sun diu s (1931, s. 411) 0,0119-0,0121, in Win cheli
(1927, s. 10) 0,0095-0,0185 (enako za bustamit).
Dobljene vrednosti vsebuje 1. tabela.
Lomni količnik popolnoma ustreza vrednostim, ki jih najdemo v li-
teraturi za rodonite s približno enako količino kalcijevega oksida. Lomni
količnik je linearna funkcija količine CaO + MgO. Z naraščanjem koli-
čine kalcijevega oksida vrednost lomnega količnika pojema in pade pri
pravem bustamitu do 1,66—1,68.
Izmerili smo lomna količnika Ng in Np in dobili povprečne vrednosti
za Ng = 1,720 in Np = 1,706.
Izmerjene vrednosti vsebuje 2. tabela.
Kot optičnih osi 2 V je pozitiven in znaša 68°—76°. Velikost kota
optičnih osi 2 V s količino mangana narašča. Za rodonit navaja
Win c hell (1929) 61° do 75°, za bustamit pa 45°.
Kot potemnitve Ng д [001] meri pri naših zrnih povprečno 27°, more
pa zavzeti vse vrednosti od 19° do 33°.
Kemična analiza
Vzorec smo analizirali v treh paralelkah. Rezultate analize vsebuje
3. tabela. Če primerjamo podatke te analize s podatki, ki jih navaja
Doelter (1914), vidimo, da se dobro ujemajo. Nihanje oksidov (Si02,
MnO in CaO) je razumljivo. Rodonit je le vmesni člen v izomorfni vrsti
(rodonit—bustamit—johannsenit—wollastonit, Ginsberg, 1909, s. 344),
oziroma izodimorfni vrsti (Kallenberg, 1914, s. 388) s končnima
členoma MnSi03 — čisti rodonit in CaSi03 — čisti wollastonit. V naravi
popolnoma čist rodonit ne obstoji, vedno sta prisotna CaSi03 in FeSiO;i,
kjer ti dve količini nihata v zelo širokih mejah. Največja količina kalci-
jevega oksida v rodonitu je 11 °/o, najmanjša 1,31 °/o (S h aller, 1938,
s. 575—582). Pri večji količini kalcijevega oksida imamo drug mineral, in
sicer bustamit ali johannsenit. Ne obstajajo zmesi, ki bi imele istočasno
veliko železovega in kalcijevega oksida. Vidimo torej, da se MnSi03
meša z FeSi03 in je količina CaSi03 majhna, oziroma obratno. Zanimivo
bi bilo s sintezo ugotoviti, ali nastopajo v vrsti zmesi prekinitve glede
na količine teh treh komponent. Ginsbergove preiskave kažejo, da
obstaja neprekinjena vrsta MnSi03—CaSi03 (trdne raztopine). V skladu
s tem količine oksidov zelo nihajo. Količine kalcijevega oksida nihajo pri
.288
/
analizah, ki jih navaja Doelter, od zelo nizkih vrednosti do preko
10 %; taki razMčki že pripadajo bustamitu. Pogosto je količina CaO
enaka 7—9 %, kakor tudi pri analizi našega rodonita. Sorazmerno z nave-
denim nihata tudi vrednosti Si02 in MnO. Vse Doelterj eve analize
vsebujejo povprečno 0,50 °/o A1,03. Naš rodonit aluminija ne vsebuje.
Specifična teža se lepo ujema s specifičnimi težami, ki jih navaja litera-
tura za rodonit s podobno kemično sestavo.
Formula
Popolnoma čistega rodonita s formulo MnSi03 v naravi ni. Vedno
je primešan CaSiO., ali FeSiO,. Različni avtorji navajajo razhčne for-
mule. Win cheli (1927, s. 10) navaja za rodonit razmerje Ca:Mn( +
+ Fe + Mg) = 1 : 5 in predlaga formulo:
CaMn5(Si03){i, za bustamit pa CaMn(Si03)2.
Po Shallerju (1938) je formula rodonita:
MnSi03 s CaO . Si02 (MgO . Si02).
Gossner in Brückl (1928, s. 316—322) pa predlagata formulo:
SiMn03. Si4012Mn,Ca, oziroma
SiMn03. Si4012Mn2Ca2 (z rastočim izomorfnim nadomeščanjem man-
gana s kalcijem). S to formulo sta našla edino razlago za kemično so-
rodnost rodonita z babingtonitom (Si204Si4012Ca2Fe,), ki že obstaja v di-
menzijah osnovne celice. Od babingtonita pridemo k rodonitu, če v dveh
molekulah prvega dvoatomne grupe Si02 zamenjamo z Mn. Tako vsebuje
osnovna celica rodonita le dve molekuli gornje sestave, babingtonit pa
štiri molekule.
Preračunavanje formule rodonita iz povprečnih podatkov kemične
analize podaja 4. tabela.
Vidimo, da je pri analizi dobljena količina oksida SiO,2 nekoliko
prenizka. Pri preračunavanju smo uporabili vrednost 0,785 namesto
dobljene vrednosti 0,782. Ce vzamemo za osnovo formulo MnSi03. CaSiO.,,
kjer upoštevamo močno nadomeščanje kalcija z manganom, magnezijem
in železom, imamo naslednjo razporeditev komponent:
1 MnSiQ3_1 CaSiOg
0,785 MnSi03 0,298 CaSiO,
0,051 MgSi03
0,378 MnSi03
0,058 FeSi03
0,785
Ustrezna sestava je naslednja:
lMnSi03 (0,379 CaSi03, 0,063 MgSiO,, 0,483 MnSi03, 0,075 FeSiO,).
Geologija 6 — 19	289
Po najdeni strukturni sorodnosti z babingtonitom (Si204Si4012Ca2Fe2)
sklepamo, da ima rodonit podobno sestavo. Tako imamo za rodonit
formulo: MnSi03. 3 MnSi03. CaSiO,.
Ce upoštevamo, da železo in magnezij nadomeščata mangan, magnezij
pa kalcij, je razporeditev komponent naslednja:
1 MnSi03 _3 MnSiQ3__1 CaSiOg_
0,314 MnSi03 0,850 MnSi03 0,298 CaSiO,
0,058 FeSi03 0,016 MgSiÓ3
0,034 MgSiQ3_
0,314	0,942	0,314
Pripadajoča sestava je naslednja:
1 MnSi03 (2,707 MnSi03, 0,185 FeSi03, 0,108 MgSi03)
(0,95 CaSi03, 0,05 MgSi03).
Rentgenska analiza
Rodonit smo analizirali po Deby e-Scherrerj evi metodi.
Delali smo z Fe antikatodo, ki da žarke K-a z valovno dolžino 1,937 A in
K-ß z valovno dolžino 1,756 A.
Celotno preračunavanje prikazuje 5. tabela.
Razdalje med ploskovnimi mrežami, ki so dale odboje, smo računali
po formuli nA = 2 d. sin d. Najmočnejše odboje so dale ploskve (012),
(130), (003).
Razdalje d med ploskovnimi mrežami rodonita obenem z vrednostmi,
ki jih navaja literatura (Cumulative Alphab. Index of X-Ray Diffrac.
Data, s. 184 in 293), vsebuje 6. tabela.
Izračunane vrednosti se nekoliko razlikujejo od vrednosti, ki jih
navaja literatura za rodonit. Verjetno jih ne moremo pripisovati različni
strukturi, ampak so samo posledica netočnega čitanja razdalj na filmu.
Izračunane vrednosti kažejo, da pripada preiskani mineral rodonitu in ne
kaže prehodov v bustamit.
Simbole ploskev, ki so dale odboje, smo računali po formuli
(Bijvoet-Kolkmeier-MacGillavry, 1940) :
2
sin2 & = - [b2 c2 sin 2a h2 + c2 a2 sin2 ß k2 + a2 b2 sin2 y l2 +
4 D2
+ 2 a2 bc (cos ß cos y — cos a) Ih + 2 b2 ca (cos y cos a — cos ß) lk +
+ 2 c2 ab (cos a cos ß — cos y) hk]
kjer je:	__
D2 = abc [/1 + 2 cos a cos ß cos y — cos2 a — cos2 ß — cos2 y
kjer je a0 = 7,77 Â,	b0 = 12,45 Ä,	c0 = 6,74 Ä
a =85° 10'	ß =94° 04'	y =111° 29'
Izračunane simbole večinoma najdemo med simboli ploskev, ki jih
za rodonit navaja Goldschmidt (1897).
.290
Zaključek
Pri preiskavi minerala iz Petrove reke smo prišli do naslednjih
zaključkov:
1.	Izmerjene optične postavke ustrezajo vrednostim, ki jih navaja
literatura za rodonit. Dvolomnost niha v precej širokih mejah (0,0088 do
0.0129),	kar je posledica različne kemične sestave posameznih zrn. Dvo-
lomnost raste z naraščajočo količino kalcijevega oksida (CaO).
2.	Podatki kemične analize se lepo ujemajo s podatki, ki jih navaja
D o elter (1914, Handbuch der Mineralchemie, B, II, 1. H, Leipzig).
Mineral je značilen po tem, da ne vsebuje aluminijevega oksida (A120?).
3.	Podatki rentgenske analize ustrezajo vrednosti za rodonit. Odkloni
so posledica netočnega čitanja razdalj na filmu.
4.	Optična, kemična in rentgenska analiza ter pozitiven kot optičnih
osi potrjujejo, da pripada mineral pravemu rodonitu triklinske singonije.
1.	tabela: Optične konstante rodonita, izmerjene na Fedorovem mikroskopu
Table 1 : Optical constants of rhodonite measured by Fedorov universal
stage microscope
1. zbrusek	2. zbrusek
Zrno	(Ng — Np)	Zrno	(Ng — Np)
1	0,00924	1	0,00982
2	0,0094	2	0,00935
3	0,0089	3	0,0115
4	0,00106	'	4	0,0095
5	0,0096	5	0,0109
6	0,0088
7	0,0097
Povpr.	0,00946	Povpr.	0,0102
3. zbrusek	4. zbrusek
Zrno	(Ng — Np)	Zrno	(Ng — Np)
1	0,00988	1	0,0112
2	0,0093	2	0,00987
3	0,0096	3	0,00958
4	0,00882	4	0,0105
5	0,00988	5	0,00954
6	0,0089	6	0,00919
7	0,0091	7	0,00986
8	0,0096	8	0,0091
9	0,00991	9	0,0093
10	0,0104	10	0,0113
U	0,00981
Povpr.	0,00958	Povpr.	0,0101
.291
5.	zbrusek
Zrno	2 V (Ng —Nm) (Nm —Np)	(Ng —Np)
1	0,0108
2	0,0103
3	0,0114
4	+ 68°	0,00808 0,0036	0,0116
5	74°	0,0081 0,0048	0,0129
6	0,0109
Povpr.	+ 71° 0,00809 0,0042 0,0113
6.	zbrusek
Zrno	2 V (Ng —Nm) (Nm —Np)	(Ng —Np)
1	+ 76°	0,00769 0,0046	0,0123
2	0,0098
3	+ 72°	0,00590 0,0031	0,0090
4	0,0089
5	0,0097
6	0,0090
7	0,0102
8	+ 68°	0,0076 0,0032	0,0108
9	0,0112
Povpr.	+ 72° 0,00706 0,0036 0,0102
7.	zbrusek
Zrno	2 V (Ng — Nm) (Nm — Np)	(Ng — Np)
1	+ 72°	0,00810 0,0042	0,0123
2	+ 76°	0,00745 0,0046	0,01205
3	0,01037
4	0,0099
5	0,0090
Povpr.	+ 74° 0,0077 0,0044 0,0107
8.	zbrusek
Zrno	2 V (Ng — Nm) (Nm — Np)	(Ng — Np)
1	0,00997
2	0,0090
3	0,0112
4	+ 76°	0,0081 0,0048	0,0129
5	0,0112
6	0,0095
7	0,0093
8	0,0105
9	0,0098
Povpr._+ 76°_0,0031_0,0048_0,0102
Skupno povpr. + 72,91	0,00762 0,00413	0,01016
.292
2.	tabela: Optične konstante rodonita, izmerjene z Abbejevim
refraktometrom (A = 5890 A)
Table 2 : Indices of refraction measured by the Abb e-refractometer
(A = 5890 Á)
Ng	Np
1.	zrno	1. zrno
78° 8' 76° 53'
78° 9'	76° 55'
78° 9'	1,7198 76° 49' 1,7108
78° 7'	76° 49'
76° 38'
76° 37'
Ng	Np
2.	zrno 2. zrno
78° 15'	76° 44'
78° 15'	76° 45'
78° 14'	76° 44'
78° 13'	1,7202 76° 44' 1,7105
78° 10'	76° 48'
78° 11'	76° 47'
3.	tabela: Podatki kemične analize rodonita iz Petrove reke
Table 3: Chemical analysis of rhodonite from Petrova Reka
I.	II.	III. Povprečje
Si02	47,05	46,96	46,92	46,98
AI2O3	—	—	—	—
Fe203	—	—	—	—
FeO	2,08	2,04	2,12	2,08
MnO	41,43	41,22	41,25	41,30
CaO	8,44	8,35	8,26	8,35
MgO	1,04	1,02	0,98	1,01
H2O_0^09_0^09_0^09_0,09
Vsota	100,13	99,68	99,62	99,81
Specifična teža pri 18° C = 3,623 g/cm8.
Specifično težo smo določili s piknometrom.
Analizirala: V. S p e 1 e t i č.
4. tabela: Preračunavanje formule rodonita iz povprečnih podatkov
kemične analize
Table 4: Calculation of the rhodonit formula out off the average data
of chemical analysis
Ut.°/o mol.t.	Mn0.Si02 Fe0.Si02 Ca0.Si02 Mg0.Si02 Vsota
Si02 46,97	60,06	0,782	0,582 0,029 0,149	0,025 0,785
FeO 2,08	71,84	0,029	0,029	0,029
MnO 41,30	70,93	0,582	0,582	0,582
CaO 8,35	56,07	0,149	0,149	0,149
MgO 1,01	40,37	0,025	0,025	0,025
Vsota 99,71	1,570
.293
5. tabela: Podatki rentgenske analize
Table 5: X-Ray diffraction data
q	• q j X j % sin2 # sin2 ïïa sin2 d-ß , . , , , , „
d Sind da-A d/,-Aopaz vred izrač vred izrač v/ed hkla hkl/í
1	15° 6'	0,26051	3,72	3,37	0,06786	0,06923	021
1	15° 32'	0,26780	3,61	3,28	0,07172	0,07395	120
1	17° 13'	0,29598	3,27	2,93	0,08760	0,08243	101
1	18° 27'	0,31647	3,04	2,77	0,09997	0,09933	012
1	19° 19'	0,33078	2,91	2,65	0,10941	0,10502	130
1	20° 26'	0,34912	2,77	2,51	0,12188	0,11930	003
1	20° 54'	0,35674	2,71	2,46	0,12726	0,12962	0,10075 140
1	21° 42'	0,36975	2,61	2,39	0,13675	0,13503	111
1	22° 14'	0,37837	2,57	2,32	0,14316	0,14020	210
1	22° 54'	0,38912	2,48	2,25	0,15141	0,15580	022
1	23° 41'	0,40169	2,41	2,18	0,16136	0,16433	102
1	26° 6'	0,43997	2,20	1,99	0,19355	0,18888	121
1	26° 38'	0,44828	2,16	1,98	0,20095	0,19944	0,16433 201 150
1	27° 32'	0,46226	2,09	1,90	0,21366	0,21720	032
1	28° 21'	0,47486	2,03	1,84	0,22529	0,23401	131
1	35° 9'	0,57572	1,68	1,52	0,33145	0,32975	0,27811 202 211
1	35° 46'	0,58449	1,65	1,50	0,34163	0,33822	052
1	36° 26'	0,59388	1,63	1,48	0,35269	0,35428	033
1	39° 58'	0,64234	1,51	1,36	0,41260	0,40938	132
1	41° 8'	0,65781	1,47	1,33	0,43271	0,43430	0,31229 212 221
1	41° 40'	0,66480	1,45	1,32	0,44196	0,43995	0,36325 231 113
1	44° 40'	0,70298	1,38	1,24	0,49418	0,49027	142
1	46° 52'	0,71772	1,35	1,22	0,51512	0,50547	340
1	48° 34'	0,74973	1,29	1,17	0,56209	0,56502	321
6. tabela: Razdalje d med ploskovnimi mrežami z največjo gostoto
Table 6: Distances between the plane lattices with the greatest density
Razdalja Rodonit	Rodonit	Bustamit
Petrova reka
di —Â 3,04	2,97	2,89
d2 —Â 2,91	2,94	1,78
d3 —Â 2,77	2,76	1,67
RHODONITE FROM PETROVA REKA IN MACEDONIA
The optical properties of rhodonite from Petrova Reka in Macedonia
correspond quite well with the properties given for rhodonite. Nz = 1.7198 —
— 1.7202, Nx = 1.7108 — 1.7105, 2 V = +68°--h 76°, mean value + 72,90, the
birefringence Nz — Nx = 0,0088 — 0,0129. Nz — Ny = 0,0059 —0,0081, Ny — Nx =
0,0059 — 0,0081, Ny —Nx = 0,0031 — 0,0048,' Z Л c = 19° — 33° (27°). The bire-
fringence increases with the increasing CaO.
The chemical analysis of the mineral agrees with those of Doelter (Hand-
buch der Mineralchemie). On the base of the analysis we accept the formula
for rhodonite according to the proposal of Goesner, and Brückl. There is a
shortage of SÍO2, so we have to take the molecular quantity of it 0,785 instead
.294
of the real one amounting 0,782. The formula of the rhodonite from Petrova
Reka in Macedonia is thus 1 MnSi03 . (2.707 MnSi03, 0.185 FeSi03, 0,108 MgSi03).
. (0,95 CaSiOs, 0,05 MgSiOs).
The data of the X-Ray diffraction pattern correspond with the rhodonite-
values except the small differences due to inacurate readings of individual lines.
Optical properties first of all the optic axial angle, the chemical, and the
X-Ray diffraction data are the basis, on which we call the rose tinted mineral
from Petrova Reka in Macedonia rhodonite.
LITERATURA
Al o i si, P., 1931, Contribute allo studio dei pirosseni manganiferi N. J.
1931, I, 343—344.
Bijvoet, J. M., Kolkmeier, N. H., MacGillavry, Ch., 1940,
Röntgenanalyse von Kristallen, 18, Berlin.
Cumulative Alphabetical and grouped numerical index of X-Ray Dif-
fraction Data, 277, 293.
Do el ter, C., 1914, Handbuch der Mineralchemie, B. II., l.H, Leipzig.
Eskola, P., 1946, Kristalle und Gesteine. Wien.
F 1 i k , G., 1886, Studien über schwedische Pyroksen-Minerallien, 3. Uber
Rhodonit von Pajsberg und Längban. Z, f. K. u. M., 1886, 506—531.
Ginsberg, J. A., 1909, Über den Isomorphismus der Bisilikate von Ca
und Mg. N. J. 1909, II., 344.
Goldschmidt, V., 1897, Krystallographische Winkeltabellen, Berlin.
Gossner, B. und K. Brückl, 1928, Über strukturelle Beziehungen
von Rhodonit zu anderen Silikaten. CBL f. M. 1928, 316—322.
Hey, M. H., 1929, The variation of optical properties with chemical
composition in the rhodonite-bustamite series. Min. Mag. 1929, Nr. 127, 193—205.
Hill, F. M., 1956, Optische, thermooptische und chemische Untersuchun-
gen an Rhodoniten. Hamburger Beiträge zur Angew. Min. und Kristallphysik
von Drescher-Kaden, Berlin.
H i n t z e , C., 1897, Handbuch der Mineralogie, II.
Kallenberg, 1914, Vorläufige Mitteilungen über das System CaSi03—
MnSi03. CBL, 1914, 388—394.
Larsen, E. S. und Shann-on, E. V., 1922, Notes on some new rhodo-
nite specimen from Franklin Furnace. Am. Min., 1922, 149—152, New Jersey.
Machatschki, Fr., 1953, Spezielle Mineralogie, Wien.
S h a 11 e r , W., 1938, Johannsenit, a new manganese pyroxene. Am. Min.,
1938, 575—582.
S un diu s, N., 1931, On the triclinic manganiferous pyroxenes. Am. Min.,
1931, 411—429 in 488—518.
Strunz, H., 1941, Mineralogische Tabellen, Leipzig.
Winchell, N. H. and A. N., 1929, Elements of optical Mineralogy.
New York.
Winchell, N. H., 1927, Notes on the triclinic Pyroxenes. Am. Min.,
1927, 10—14.
.295
DIMENZIONIRANJE VISOKIH STAVB GLEDE NA POTRES
Janko Drnovšek
Konstrukcijske oblike visokih stavb navadno ustrezajo zahtevam
glede varnosti v primeru potresa, ker njihovo skeletno jedro in zunanji
armirano betonski škatlast sistem ustvarjata veliko togost konstrukcije.
Zaradi vedno večjih višin visokih stavb pa je potrebno, posebno pri
lokacijah v izrazito potresnih območjih, v kakršnem je n. pr. Ljubljana,
varnost stavb proti potresnim sunkom podrobneje proučiti.
Proti potresu se konstrukcije dimenzioniraj o po klasični statični me-
todi ob upoštevanju 2 do 3 °/o potresne stopnje, kot to zahtevajo jugo-
slovanski začasni tehnični predpisi za stavbe, ki leže v območjih katastro-
falnih potresov (gl. PTP 1960, Za opterećenje zgrada, 4122 in 2332). Ker
pa začasni jugoslovanski predpisi ne upoštevajo v zadovoljivi meri izku-
šenj, dobljenih ob potresih v zadnjih desetletjih, je razumljivo, da dimen-
zioniranje po njihovih določbah ne zadovoljuje in bi moglo postati celo
usodno pri prvem močnejšem potresu.
Ne da bi se spuščali v detajlno problematiko dimenzioniranja grad-
benih objektov proti potresnim sunkom, kar presega okvir našega članka,
obravnavamo v nadaljnjem nekaj najvažnejših vidikov, ki jih moramo
v Ljubljani upoštevati pri obravnavi varnosti objekta proti potresu.
Mesto Ljubljana leži v intenzivni mladi tektonski coni. Ker so
tektonski premiki ob dislokacijah v glavnem osnovni vzrok nenadne
sprostitve elastične (potencialne) energije, ki se po impulzu pretvori
v kinetično energijo in s tem povzroči potres, je razumljivo, da je
v Ljubljani pričakovati potrese visoke stopnje. Pod potresno stopnjo
razumemo razmerje med horizontalno — predvsem ta je važna — kom-
ponento pospeška potresnega nihanja in pospeškom prostega pada. Na
podlagi statistične obdelave podatkov, registriranih s seizmografom. in
na podlagi zapiskov iz starejših dob moremo v Ljubljani računati s po-
tresi, katerih jakost opredeljujemo po Mercalli-Siebergovi
skali s VII. do X. stopnjo. Da prikažemo jakosti potresov od VII. do
X. stopnje, podajamo v 1. tabeli pregled poškodb na objektih, ki ustre-
zajo posameznim jakostnim stopnjam za različne vrste gradbenih kon-
strukcij po Mercalli-Siebergu (gl. Grundbau-Taschenbuch 1955).
Dosedanja opazovanja kažejo, da je potresna stopnja višja na ob-
jektih, ki so temeljeni na mehkih glinasto-meljnih zemljinah — posebno
če so še te popolnoma nasičene z vodo — kot na stavbah, ki so temeljene
na gostih prodno-peščenih zemljinah. Kinetično-potresni fluks, ki pride
.296
do površine avtohtone osnovne kamenine, oziroma do njenega kon-
takta z naplavino, se delno tu reflektira, delno pa po določenem lomnem
zakonu prodira v naplavinski material. Glede na fizikalne lastnosti na-
plavin pride v naplavinah bodisi do absorpcije in s tem do dušenja
nihanja (v gostih prodih in peskih, ki niso nasičeni z vodo) ah pa na
drugi strani celo do resonančnih pojavov, zaradi katerih se potresno
nihanje ojači (mehke, z vodo nasičene glinaste Zemljine). Torej moremo
pričakovati, da se pri temeljenju objektov na gostih prodno-peščenih
naplavinah v primeru potresnih sunkov ne bodo pojavljale slabše raz-
mere kot pri temeljenju objektov na skali. Nasprotno, pri ugodnih po-
gojih (z vodo nenasičene naplavine) je pričakovati celo ugodnejše raz-
mere (absorpcija, dušenje). Pri temeljenju objektov na mehkih glinasto-
meljnih zemljinah, nasičenih z vodo, so pa razmere vedno mnogo slabše
kot pri temeljenju na osnovni hribini. Pri potresu v Tokiu 1. 1923 so
n. pr. opazovali v območju zbitih prodno-peščenih diluvialnih naplavin
potresno stopnjo e = 0,10, v področju mehkih in z vodo nasičenih glina-
stih zemljin pa potresno stopnjo e = 0,30 (Briske, 1951). Tudi podatki
o ljubljanskem potresu iz 1. 1895 kažejo, da so bile posebno močno po-
škodovane stavbe, temeljene na glinasto-meljnih naplavinah, veliko manj
pa stavbe, temeljene neposredno na karbonskih skladih ob vznožju
gradu (S u es s, 1897).
Zelo kritične razmere se lahko pojavijo tudi v prodno-peščenih
zemljinah tedaj, kadar so nasičene z vodo in je njihova gostota zelo nizkà
(pod kritično gostoto). Vendar teh pojavov, ki so povezani z likvefakcijo
in v naših prilikah niso aktualni, tu ne obravnavamo.
Klasična statična metoda dimenzioniranja stavb proti potresu
predpostavlja, da je gradbeni objekt izpostavljen učinkovanju stalne ho-
rizontalne sile: P4 = m . bmax — m . g . e. V resnici pa je objekt izpostav-
ljen učinkovanju te sile le kratek časovni interval. Z uporabo statične
metode naredimo torej v primerih, ko leži lastna frekvenca konstrukcije
izven obsega frekvence potresnega nihanja, napako, ki leži na strani
varnosti. Klasično metodo danes v svetu splošno uporabljajo. Pod pred-
postavko, da je pri njeni aplikaciji upoštevana pravilna vrednost po-
tresne stopnje e, ta metoda ustreza za nižje gradbene objekte, predvsem
v primerih togih konstrukcij, katerih lastna perioda nihanja je mnogo
krajša od periode potresnega nihanja in je torej nevarnost resonance
izključena.
V klasični metodi uporabljeno vrednost potresne stopnje določimo
iz seizmogramov, če so ti na razpolago. Ker pa seizmografi ravno ob
priliki močnejših potresnih sunkov na žalost zaradi svoje občutljivosti
povečini odpovedo (mislim, da velja to tudi za Ljubljano), se moramo
pri izbiri umestne vrednosti potresne stopnje e navezati na opazovanja
drugod. Če primerjamo vrednosti potresnih stopenj, ki jih podaja
Mercalli-Sierbergova potresna skala, vidimo, da potresom
jakosti do X. stopnje, s katerimi je v Ljubljani računati, ustrezajo po-
tresne stopnje e = 10 °/o in celo več. Te vrednosti so pa mnogo višje od
onih, ki jih navajajo jugoslovanski PTP predpisi.
.297
Z naraščanjem višine ter z zmanjšanjem tlorisnega preseka gradbenih
objektov postaja lastno nihanje konstrukcije počasnejše (lastna perioda
nihanja postane daljša), s tem pa narašča nevarnost resonance s potres-
nim nihanjem. V resonančnem položaju napetosti v konstrukciji nara-
stejo teoretično do neskončne vrednosti. Dimenzioniranje proti potresu
po klasični statični metodi v takih pogojih seveda ni dopustno. Dimen-
zioniranje stolpastih konstrukcij proti potresu mora sloneti na dokazu,
da v objektu ne obstaja nevarnost resonančnih pojavov. Kolikor pri do-
ločeni geometrijski obliki konstrukcije ta nevarnost obstoji, je potrebno
bodisi geometrijsko obliko konstrukcije spremeniti, bodisi z dodatnimi
konstruktivnimi posegi resonanco preprečiti.
Določitev lastne periode nihanja ter dinamičnih napetosti togih
skeletnih konstrukcij je zelo komplicirana tudi za zelo grobo poenostav-
ljene praktične primere (energijske metode: n. pr. Rausch, 1955,
Koloušek, 1959). Na Japonskem za določitev lastne periode nihanja
konstrukcij s pridom uporabljajo enostavno enačbo, ki podaja lastno
periodo nihanja s svojo lastno težo obremenjenega in spodaj vpetega
droga (vertikalna konzola) enakomernega preseka. Ta enačba, ki jo po-
dajamo po Briske ju, se glasi:
T' = 1,788 .1.
i X g.E
V	zgornji enačbi pomenijo:
l — višina
i — vztrajnostni polmer
7 — prostorska teža
E — modul elastičnosti
g — pospešek prostega pada.
I
Iz enačbe je razvidno, da z višino objekta l in z njegovo vitkost j o —
i
narašča lastna perioda nihanja konstrukcije. Briske podaja tudi pri-
bližno enačbo za ugotovitev napetosti v konstrukciji, ki se glasi:
/ °
rp'2
V	enačbi pomenijo:
T' — lastna perioda nihanja
T — perioda potresnega nihanja
o — statična napetost v konstrukciji
o' — dinamična napetost v konstrukciji.
.298
Iz enačbe vidimo, da ima dinamična napetost v resonančni legi, ko
je T' = T, neskončno vrednost. Obe zgornji enačbi sta zgrajeni ob pred-
postavki, da je potresno valovanje (vzbujanje) kontinuirno.
Kot opravičilo za aplikacijo klasične statične metode velikokrat na-
vajajo dejstvo, da pride do poškodb oziroma do porušitve pri prvem
potresnem sunku in da je število vzbujenih nihajnih valov običajno
nizko (od 3 do 5). Že to število vzbujevalnih valov je pa zadosten pogoj
za nastanek resonance. To toliko bolj, ker je iz seizmogramov razvidno,
da se pred glavnimi potresnimi sunki in po njih pojavljajo tudi manj
intenzivna vzbujevalna nihanja in da se glavni potresni sunki velikokrat
ponavljajo v zelo kratkih časovnih intervalih.
Za primer projektirane stolpnice Državnega arhiva LRS v Ljubljani
na Gruberjevem nabrežju podajamo vrednost periode lastnega nihanja
konstrukcije, dobljene po Briskeju citirani enostavni enačbi. Ob
upoštevanju, da znašajo:
l = 45,0 m; i =10,7 m; y = 0,3 t/m3;
E = 2,000.000 t/m2; g = 9,81 m/sek2;
dobimo za periodo lastnega nihanja vrednost T' = 0,042 sek.
Če primerjamo to vrednost z vrednostjo periode potresnega nihanja,
ki znaša za Ljubljano okoli T = 0,34 sek (po podatkih ljubljanske seiz-
mološke postaje; v literaturi se običajno podajajo vrednosti do 1 sek in
celo več), vidimo, da je lastno nihanje konstrukcije že sorazmerno po-
časno, da pa je perioda lastnega nihanja še vedno precej oddaljena od
resonančne lege (zelo ugoden vpliv zunanjega armiranobetonskega škatla-
stega sistema, ki ustvarja velik vztrajnostni polmer). Veliko neugodnejše
rezultate je pričakovati pri stolpnicah, ki imajo le nosilno jedro, ki
ustvarja mnogo manjši vztrajnostni polmer.
Zaščita visokih objektov proti nevarnosti resonančnih pojavov je
v glavnem dvojna. V prvem primeru moremo s primernim oblikovanjem
konstrukcije doseči, da je njena lastna perioda nihanja mnogo krajša
od periode potresnega nihanja. Pri oblikovanju je pa težiti za tem, da
se stolpasti objekti ne grade na potresnih ozemljih. Že prej navedena
enačba pove, da se perioda lastnega nihanja z zmanjšanjem višine l ter
l
z zmanjšanjem vitkosti objekta — (torej s povečanjem tlorisnega pre-
i
seka) linearno zmanjšuje. V območjih intenzivnih potresov, kot n. pr. na
Japonskem in v Italiji, so zaradi tega omejili višino stavb na 30 m.
V primeru pa, da je iz urbanističnih, ekonomskih in ostalih vidikov
umestna izvedba stolpnih konstrukcij ne glede na to>, če se z objektom
že močno približujemo resonančni legi, moramo nevarnost resonance
eliminirati s posebnimi konstruktivnimi posegi. To tako, da zgornjo, su-
perstrukturo v višini površine tal s horizontalno rego ločimo od temeljne,
infrastrukture, z namenom, da se vzbujanja infrastrukture ne prenašajo
.299
v superstrukturo. Ta način zaščite pa pride popolnoma do izraza le tedaj,
če je ob horizontalni ločilni regi možno nihanje infrastrukture neodvisno
od superstrukture.
Pogoji izvedbe takih ločilnih reg so zelo težavni (trenj ski kot med
superstrukturo in infrastrukturo mora biti enak nič ali pa vsaj zelo
majhen), vendar izvedljivi (n. pr. vložena plast grafita, ki ima nizek kot
notranjega trenja cp = 6° do 10°).
Zaključek
Ker se na območju mesta Ljubljane, pa tudi na vsem ostalem ozemlju
LR Slovenije forsirano pristopa k izgradnji stolpnic, ki predstavljajo za
poitres zelo občutljive konstrukcije, je nujno, da se pri dimenzioniranju
gradbenih objektov upošteva naslednje:
1.	Vse nižje objekte je še nadalje dimenzionirati po klasični sta-
tični metodi, toda kot potresno stopnjo je upoštevati višje vrednosti kot
se navajajo v jugoslovanskih PTP predpisih. Predlagamo, da se v od-
visnosti od smeri potresnih con upoštevajo v Sloveniji stopnje potresa
od e. = 5 «/o do 10 °/o. V Ljubljani je upoštevati vrednost e — 10 °/o.
2.	Za vse gradbene objekte, ki so višji od 10 nadstropij (predvsem
velja to za vse stolpne konstrukcije v Ljubljani) je z dinamično
analizo (eksaktna metoda) posebej dokazati, da perioda lastnega nihanja
konstrukoije ni v resonančni legi. Pri tem je upoštevati potresne para-
metre, ki jih je možno deducirati iz opazovanj ljubljanske seizmološke
postaje.
3.	Medtem ko je stolpnice, višje od 10 nadstropij, možno graditi na
gostem prodno-peščenem zasipu ljubljanskega polja, če to za vsak
primer posebej dovoljujejo rezultati dinamične analize pod točko 2., je
izgradnja takih objektov na barjanskih naplavinah nedopustna.
4.	Določbe jugoslovanskih začasnih tehničnih predpisov, ki se na-
našajo na dimenzioniranje visokih stavb proti potresu, bi bilo potrebno
dopolniti.
DESIGN OF HIGH BUILDINGS AGAINST EARTHQUAKES
In the article are treated all those seismological and technical aspects
that must be considered when estimating the safety of high buildings
against earthquakes. The writer proposes that the lower buildings
should be further designed after the classical static method, be it for
simplicity's sakes. But for the high buildings, where the danger of the
resonance between the free vibration of the construction and the forced
vibration caused by the earthquake becomes very acute, the dynamic
methods must be used. The danger of the resonance is to be prevented
either with a suitable geometrical form of the construction or with
special interventions (the separation of the infrastructure from the su-
perstructure). The article ends with the suggestions which are to be
taken into consideration when planning the constructions safe enough
against earthquakes.
.300
1. tabela
Poškodbe stavb
.301
LITERATURA
Briske, R., 1951, Bauwerke in Erdbebengebieten. Bautechnik, H. 4.
Briske, R., 1955, Grundbau in Erdbebengebieten. Grundbau-Taschen-
buch, Band I, Verlag v. W. Ernst u. Sohn, Berlin.
Koloušek, V., 1959, Calcul des efforts dynamiques dans les ossatures
rigides. Dunod, Paris.
Lorenz, H., 1955, Dynamik im Grundbau. Grundbau-Taschenbuch. Ver-
lag v. W. Ernst u. Sohn, Berlin.
Privremeni tehnički propisi, 1960, Građevinska knjiga, Beograd.
Rau se h, E., 1955, Maschinenfundamente und andere dynamische be-
anspruchte Bauwerke. Grundbau-Taschenbuch, Verlag v. W. Ernst u. Sohn,
Berlin.
S u e s s, F. E., 1897, Das Erdbeben von Laibach am 14. april 1895. Jb. d.
k. k. geol. R. A. Band XLVI. 1896. Wien.
T e r z a g h i, K., 1954, Theoretische Bodenmechanik. Springer Verlag,
Berlin, Göttingen, Heidelberg.
Tschebotarioff, G. P., 1955, Soil Mechanics, Fundations, and Earth
Structures. McGraw-Hill Book Comp., Inc., New York, Toronto, London.
.302
DEPTH DETERMINATION BY MEANS OF GRAVIMETRICAL
SOUNDING*
by Franc Sumi
With 5 figures
By the gravimetrica! interpretation it must be kept in mind that
a certain mass distribution causes a definite gravimetrical anomaly.
Conversely, any gravimetrical anomaly can be caused by various mass
distributions. For a quantitative gravimetrical interpretation it is therefore
necessary to get an assumption on the probable shape and size of the
body, in order to be able to determine the position and the depth from
gravity anomalies.
There are several well known methods of gravimetrical interpretation
in the geophysical literature, by means of Bouguer anomalies, residual
values, second derivatives etc. Possibilities of a quantitative interpretation
and a depth estimation are described as well. In my paper: Analyse der
Interpretation der gravimetrischen Messungen bei Erdöluntersuchungen,
the possibility of a gravimetrical sounding along a cross profile above a
two-dimensional body is mentioned. The principles and advantages of
this method as well as its practical application will be discussed here.
By comparing the approximate equation for the residual value R (1)
and the second derivative g0" (2) of the gravity on a profile above a
two-dimensional body
H = gu —gr	(1)
2 (g0 — g7)
Bö = . -	(2)
r-
it can be seen, that these equations are very similar. The only difference
is the coefficient 2/r2 and the fact that the interval r in the equation (1)
must be large, whereas in the equation (2) it is small. g0 is the gravity at
the examined point, gr is the average value at the same point, defined as
the arithmetical mean of gravity at two points at a distance r to the
right and to the left from the point g0.
* Presented at the 7th eAEG Meeting, The Hague, December, 1954.
.303
It should be noted that the equation (2) differs little from
Mr Baranov's excellent equation (3) for the second derivative, calculated
for a two-dimensional case,
„ 1 (103 104	1 Ì
go = — -So--- gï + —	(3)
r2 L 50	50	50 )
where besides the average gravity value gf at a distance r, the average
value g¿r at a distance 2r is also considered.
When applying equation (2) for the second derivative, a cor-
responding interval r must be chosen. By two-dimensional bodies
comparisons are made between theoretical values of the second derivative,
computed directly from the known position of the body, and the second
derivative computed by the use of the equation (2) for various intervals r.
In the case of a horizontal cylinder, the interval r in the equation (2)
must be less than % of the depth to the centre of the cylinder, in order
to keep the error in the range of less than 10 °/o of the actual second
derivative value. This is particularly important when second derivatives
are used for the quantitative interpretation.
Similarly to the equations (1) and (2) for the residual value and the
second derivative, we can develop an analogous equation for the vertical
gravity gradient gn' at the same point
— K= 87	(4)
r
The equation (4) is valid only for a certain interval r and depends on
the position, the shape and the depth of the two-dimensional body. The
interval r for a point directly above the centre of a cylinder should be
equal to its depth. Other values of r correspond to other two-dimensi зпа1
bodies.
The similarity between the equations (1), (2) and (4) was already
mentioned. When one of these equations for various values of r is used,
the functions (1), (2) and (4) are proportional to the second derivative,
if r is small compared to the depth, to the first derivative by a certain r
and to the residual value by a large r. When successive increased values
of r are used in equation (4), the function g0' reaches its maximum by
rmax and depends on the shape and the depth of the body. Conversely,
by a geologically supposed shape and an already obtained rmax it is
possible to determine the depth of the centre of the body. Due to the
analogy with the electrical resistivity method, where by way of the
expansion of electrodes the depth penetration is increased, the present
gravimetrical method is called gravimetrical sounding.
In order to simplify the calculation and the interpretation, the
equation (4) may be written as follows
-g;=	=	(5)
12r 2r) l2v 2rJ	2
.304
where gL and gR represent the gravity values to the left and to the right
of g0 at a distance r. Gl and GR are the average horizontal gradients
on a profile to the left and to the right from g0, between points g0 and gL
and between gR and g0. In order to be able to apply the already known
equations for horizontal gradients of bodies of various shapes, the
sounding is not done by means of the average gradients GL and GR as in
equations (4) and (5), but by the use of the actual gradients Gl and Gr
at a distance g to the left and to the right from the point g0. These
gradients can be obtained either by close gravimeter measurements on
the profile or by the torsion balance. In most cases sufficient accuracy in
sounding is obtained by modern gravimeters. The torsion balance should
be applied only for bodies near the surface.
Fig. 1. A point arrangement for a gravimetrical sounding
1. sl. Razpored točk za gravimetrično sondiranje
The final equations for the gravimetrical sounding is
p , ч (g2 — Si) — (gl — ga) g2 + gs — gì — g4 ,ß4
f (o) =- = --(6)
2 A	2 Л
when gravimeter data are used, and
f te) =	(7)
2
for a torsion balance.
The arrangement of the points g1 to g4 can be seen on Fig. 1. Gl and
Gr are the components of the horizontal gradients in the direction of
the profile at the points, which are at a distance q to the left and to the
right from the point g0.
Equations (6) and (7) show, that the possible regional gradient is
automatically eliminated. This is particularly important in the case of
close measurements with the torsion balance on the hilly country, where
terrain corrections need to be determined only in the vicinity of stations.
Cartographic corrections are almost equal for all stations and can be
considered as a regional gradient.
In the electrical method bodies of good or poor conductivity are
located by resistivity mapping. Their depth is then determined by way
of resistivity sounding. Similarly we map gravimetrically after equation
Geologija 6 — 20	3 05
(6) with small and constant A on the cross profile above a two-
dimensional body. The direction of the cross profile is perpendicular to
the geologically supposed or gravimetrically determined strike. When
mapping by the use of the equation (6) a regional gradient is eliminated,
so that the maxima lie directly above the bodies and are not displaced
as on an original gravimetrical profile. The maxima are gravimetrically
sounded by the use of the equation (6) or (7). Similarly to the electrical
resistivity method, a gravimetrical sounding curve is designed. The
vertical axis shows the expanding values g, and the horizontal one the
functions f (g) (6).
On Fig. 2. the theoretical case of a horizontal cylinder is shown.
Besides a gravity anomaly g, caused by a cylindrical mass, a strong
regional effect is superposed and the maximum of g is displaced because
Fig. 2. Gravimetrical mapping and sounding above a horizontal cylinder
2. sl. Gravimetrično kartiranje in sondiranje nad horizontalnim valjem
of them. By applying a small value g, the gravimetrical mapping gives
a curve g" (the approximate second derivative) with a maximum just
above the cylinder. The sounding curve at this point is shown on Fig. 2.
The function f (o) has its maximum by gmax and depends on the shape
and the depth of the body.
For bodies of simple geometrical shapes the values omax which depend
on the depth, can be calculated.
At the point above a sphere, the function f (p) has a maximum for
a value
d
í?max = —	(8)
2
.306
í>max is determined after the same equation as xmax for the horizontal
gradient above a sphere. pmax obviously does not depend on the radius
and the density of the sphere.
£max for a horizontal cylinder can be obtained in the same way (Fig. 2.)
In the case of a cylinder £>max does not depend on the radius and
the density.
Fig. 3. Diagrams for gravimetrical sounding above a thin plate and a gentle
anticline
3. sl. Diagram za interpretacijo tanke plošče in blage antiklinale z metodo
gravimetričnega sondiranja
The relation (9) can be used for the gravimetrical sounding above
a steep anticline. Equations for a thin plate and a flat triangle are
derived for anticlines of gentle slopeness.
The position of the centre of a thin plate can be determined by
gravimetrical mapping. A sounding curve at this point gives a value omax
corresponding to f (£>)max, and oy2 where the function f (o) has a value
of one half of f (£>)maX. In the sounding curve, two f (o)i/2 and the cor-
responding о\/г are obtained. In all the equations only oi/2 which are
.307
greater than omax are considered. The depth d to the centre and the
width 2 u of the plate can be calculated from pmax and gyv
Qmax =	+ - 1 /u4 + U2 d2 + d4	(10)
3 3 V
The diagram a on Fig. 3. is the graphical representation of the
equation (10). From the diagram b the depth d can be taken. In the same
diagrams the correnponding curve for a flat triangle are drawn. In the
case of a flat triangle omax is evidently
Omax =	(ID
The diagram a (Fig. 3.) shows, that all the triangles of the same
value of ¿»max are within the circle of a radius omax / 3.
Both diagrams in Fig. 3. are strictly valid only, when the plate is
infinitely thin and the triangle infinitely flat. When sounding after
equations (6) and (7) above a thick plate or triangle, an error in the
depth determination occurs, and depends upon (I) the relations between
the width (2u) and the thickness (h) of the plate or the triangle, and
upon (II) the relation between the depth to the centre of the plate or the
triangle and the thickness. In the case of a plate the above mentioned
relations may vary in wide limits, but the error remains negligible;
it is not so in the case of a triangle.
In the case of a vertical dike of infinite depth extent, the point above
the centre can be located by way of gravimetrical mapping. From the
sounding curve at this point the depth d and the width 2 u of the upper
edge (Fig. 4.) can be determined by means of £>max when the function f (g)
reaches its maximum, and g уг when the value of the function f (g) is one
half of the maximal. gy2 greater than дтах is considered only.
Relations between gmax, gy2, d and 2 u are as follows
i>max = "j/ U2 + d2	(12)
d = te'/i-gmax)2	(13)
2 6 Vi
From the equation (12) it can be seen that the upper edge of the
dike lies within the semicircle with the centre above the dike and the
radius £>max-
In the case of an inclined dike (Fig. 4.) the method of gravimetrical
sounding has the advantage that the sounding curve at the point above
the centre of the upper edge of the dike shows identical omax and gy2 for
.308
vertical and for inclined dikes. Equations (12) and (13) are therefore
extended to inclined dikes.
In order to determine the dip angle i of a dike, a series of sounding
curves on the profile above a dike must be calculated, and a point with
an absolute maximal value of the function f (g) and the corresponding
£>Max must be found. The point with the absolute maximum f (о)мах lies
on the side from the point O, on which a dike is inclined.
Fig. 4. Gravimetrical sounding above a vertical and an inclined dike of infinite
depth extent
4. sl. Gravimetrično sondiranje nad vertikalnim in nagnjenim dajkom, ki vpada
zelo globoko
The dip angle i is
Ctg i = ^2Max-g2max	(14)
(g i/2—gmax)2
2 9 Vi
In Fig. 4. a theoretical example of gravimetrical sounding above a
vertical and an inclined dike adopted for the torsion balance is shown.
The sounding curves a and b are calculated at the point O, just above
the centre of the upper edge of the dike. The dotted curve a is obtained
in the case of a vertical dike, the solid curve b in the case of an
.309
inclined dike. The values gm3LX and g y2 are equal for both curves. The
depth a and the width 2 u can be detemined by the use of equations (12)
and (13). In order to find the dip angle i, sounding curves for a series
of points on the profile above a dike are calculated and a gravimetrical
sounding curve c at the point M with a maximal value f (о)мах and cor-
responding £>мах is found. The dip angle i is determined by the use of
the equation (14). Using equations (6) and (7) in gravimetrical sounding,
the regional effect is eliminated.
When two bodies of approximately equal size and depth are
relativly close together, gravimetrical maxima above them are displaced
and the apparent depth d' obtained by gravimetrical sounding differs
from the actual depth d. The case of two parallel horizontal cylinders
Fig. 5. Corrections for gravimetrical sounding in the case of two parallel
cylinders
5. sl. Korekcije pri gravimetričnem sondiranju v primeru dveh vzporednih
valjev
at different distances is analysed. By gravimetrical mapping on the
profile, perpendicular to the strike, the position of both cylinders can
be determined, when they do not lie to close. The distance D between
the centres of the cylinders must be greater than the depth d. When
sounding directly above a cylinder by the use of the equations (6) or
(7), the regional effect of gravity is eliminated, but the gravimetrical
effect of the other cylinder remains however and the obtained apparent
depth d' differs from the actual depth d. The diagram on Fig. 5. shows
the relations between the quotients d'/d and D/d in the case, (I) when
the sounding point lies directly above the cylinder (x 0), (II) when
the sounding points is displaced for 10 and 20 °/o from the depth d in
the direction of the other cylinder (x = + O'l d, x = + 0'2 d), and finally
(III) when the sounding point is displaced for the same distance in the
opposite direction (x = — O'l d, x = — 0 2 d). It can be seen, that the error
for distances D, greater than 3 d is negligible. For distances D smaller
than 3 d, the correction can be taken from the diagram on Fig. 5.
On Ulcinjsko Polje (Ulcinj Plain) in Montenegro, a bedrock of
Cretaceous limestone is overlain by flysh and Tertiary beds. The density
difference between limestone-flysh is 0 3 and between limestone-Tertiary
.310
0'6. Gravimetrical measurements were carried out to locate the probable
structures. The gravimetrical map on Fig. 6. shows a strong regional
gradient in the north-west direction. The antiçlines are therefore masked
and can be recognized only by way of windings of the isogams. The
general strike can be taken from the gravimetrical map. It is in good
agreement with the geologically supposed NW—SE strike, which is cha-
Fig. 6. Gravimetrical map of Ulcinjsko Polje. Sounding curve
6. sl. Gravimetrične meritve na Ulcinjskem Polju. Krivulja sondiranja
racteristic for the eastern Adriatic coast. The gravimetrical sounding
curve at the point C on the profile A—B reaches its maximum by
£>max = 370 m (Fig. 6.). Geologically, steep anticlines are assumed, so that
the equation (9) for a horizontal cylinder may be used for the deter-
mination of the depth. The depth d = 640 m to the centre of the
anticline is obtained. Considering the geologically assumed shape of the
anticline and the density difference, the detph to the top of the anti-
.311
cline can be estimated. Three parallel structures occur in the same field.
The distance D from the point C to the southwestern structure is
about 2200 m. Since the quotient D/d is greater than 3, the error in
depth determination caused by the gravimetrical effect of a parallel
structure can be neglected. Results obtained at bore holes agree with
the gravimetrical data.
REFERENCES
Baranov, V., 1953, Calcule du gradient vertical du champ de gravité
ou du champ magnetique mesuré à la surface du sol. Geophysical Prospecting,
Vol.1, No. 3.
E lk in s., A. A., 1951, The second derivative method of gravity inter-
pretation. Geophysics, Vol. XVI, No. 1.
S a x o v , S., N y g a a r d, K., 1953, Residual anomalies and depth
estimation. Geophysics, Vol. XVIII, No. 4.
Šumi, F., 1954, Analiza interpretacije gravimetriskih merenja pri-
menjenih u istraživanju nafte. With summary in German. Vrsnik Zavoda za
geološka i geofizička istraživanja NR Srbije, knj. XI.
DOLOČEVANJE GLOBINE S POMOČJO GRAVIMETRICNEGA
SONDIRANJA*
Povzetek
Pri interpretaciji gravimetričnih anomalij moramo upoštevati dej-
stvo, da iz znanega razporeda mas pod zemljo lahko izračunamo ano-
malno gravimetrično polje, obratno pa določenemu anomalnemu polju
ustreza neskončno mnogo kombinacij razporedov mas, tako da za
interpretacijo moramo privzeti neke predpostavke. Pri interpretaciji gra-
vimetričnih podatkov uporabljamo višje odvode težnostnega potenciala,
moremo pa, podobno kot pri geoelektričnem sondiranju, določiti globino
telesa, ki povzroča teznostno anomalijo. Krivuljo graviinetričnega son-
diranja (6) nanesemo v diagram kot funkcijo razdalje g (1. sl.). Ko kri-
vuljo interpretiramo, moramo vsaj približno vedeti, kakšno obliko ima
telo, ki povzroča anomalijo. Cesto zadostuje, če vemo, ali so dimenzije
telesa v vse smeri istega reda velikosti, ali pa je telo razpotegnjeno v neki
smeri. Pri raziskavah na nafto so antiklinalne in sinklinalne strukture
običajno razpotegnjene v neki smeri; pri raziskavah rudišč imajo rudna
telesa popolnoma nepravilno obliko, ali pa obliko plošče. Da bi mogli
interpretirati vse možne oblike teles, moramo obdelati limitne primere
oblik: od krogle (8), preko horizontalnega valja (9), (2. sl.), do horizon-
talne plošče (10) in blage antiklinale (11), (3. sl.); razen horizontalne
plošče pa še vertikalno (12 in 13) in nagnjeno (14), (4. si.). Ce leži več
teles v bližini, moramo upoštevati tudi to (5. sl.).
Uporabo metode gravimetričnega sondiranja smo prikazali na pri-
meru raziskav na Ulcinjskem Polju (6. sl.), kjer smo določili položaj in
globino strmih antiklinalnih struktur.
* Predavanje na VII. kongresu EAEG v Haagu, decembra 1954.
.312
OBVESTILO O RAZISKAVAH KREDNIH SEDIMENTOV
V POSAVSKIH GUBAH
Karel Grad
Na območju Posavskih gub so bili doslej znani zgornjekredni sedi-
menti le v bližmi Domžal ter v okolici Krškega in Velikega trna.
Na Gorjancih in v Krškem hribovju so našli Dévidé, Pleni-
čar, Ramovš in Zlebnik na več krajih kredne sedimente v raz-
voju scaglie in fliša, zato je bilo pričakovati, da so ohranjeni podobni
sedimenti tudi na vmesnem prostoru med Domžalami in Krškim hri-
bovjem.
Res se je posrečilo najti kredne sedimente na več krajih na območju
litijske antiklinale. Dosedanja raziskovanja so pokazala, da je znaten del
psevdoziljskih skrilavcev in peščenjakov z vložki apnencev zgornjekredne
starosti. Poleg teh sedimentov, ki ustrezajo zgornjekrednemu flišu med
Tolminom in Kobaridom, opazujemo ponekod še sivkaste in rožnate
ploščaste laporne apnence z redkimi roženci. Ti apnenci leže normalno
v bazi fliša; po svojem razvoju zelo spominjajo na »volčanske« apnence
iz okolice Tolmina, ki so bogati z globotrunkanami in so po Dévidé-
j e v i spodnjesenonske starosti.
Sive in rdečkaste apnence z globotrunkanami sem našel naj zahodneje
v Posavskih gubah severno od Rašice pri Ljubljani. Poleg apnencev so
ohranjeni flišni sedimenti, v katerih so značilni vložki apnenčevih breč.
Vzhodno od Rašice so podobni apnenci ohranjeni pri vasi Dobeno.
V zbruskih apnenca opazujemo številne radiolarije, globigerine in spikule.
Na manuskriptni geološki karti Ljubljana 1:75.000 je Kossmat te
sedimente prišteval psevdoziljskim plastem.
Apnenci z globotrunkanami, med katerimi je posebno številna
Globotruncana lapparenti lapparenti Brotzen, in glineno laporni skrilavci
z vložki apnenčevih breč, v katerih so pogostne miliolide, tekstularije in
orbitoline, so ohranjeni severno od Kresnic med prelazom Grmače in
vasjo Zapodje. Flišni sedimenti so razkriti tudi severozahodno od Slivne
med Stebalijo in Kovačijo.
Laporje in laporne apnence z giimbelinami sem našel tudi v bližini
Vač in vzhodno od Sv. Gore pri Kobil jeku.
Enaki sedimenti z globotrunkanami so ohranjeni na severnem obrobju
laške sinklinale med Goričico in Kosezami. Večina teh sedimentov po
dosedanjih geoloških kartah Ljubljana in Celje—Radeče merila 1: 75.000
pripada ladinskim psevdoziljskim plastem.
.313
V vzhodnih Posavskih gubah so ohranjeni sivkasti glinasti skrilavci
z vložki apnenčevih breč in peščenih apnencev vzhodno in severno od
Bohorja in na Orlici. V apnenčevih brečah in peščenjakih so pogostne
miliolide in orbitoline. Te sedimente je prišteval D r e g e r wengenu.
Na tem območju zaenkrat še niso ugotovljeni apnenci z globotrunkanami.
Na območju Posavskih gub so ohranjeni zgornjekredni sedimenti
kot erozijski ostanki, kar kaže, da so bili nekoč mnogo bolj razširjeni;
prekrivali so precejšnji del litijske antiklinale. Nadaljnje raziskave bodo
pokazale, kako daleč so bili odloženi proti severu. Glede na podoben raz-
voj zgornjekrednih sedimento v v Posavskih gubah ter ob zgornji in
srednji Soči je morala obstajati zveza med obema območjema. Erozija je
kasneje to zvezo prekinila.
NOTE ON THE INVESTIGATIONS
OF CRETACEOUS SEDIMENTS IN THE SAVA FOLDS
In the Sava folds region Upper Cretaceous sediments have up to
now been known only east of Domžale (northeast of Ljubljana, and in the
environs of Krško and Veliki Trn.
Devisé, Pleničar, Ramovš and Zlebnik found in
several localities in the Gorjanci-Mountains and Krško-Hills Cretaceous
sediments of the scaglia and flysch facies. It has, therefore, been expected
that similar sediments would occur also in the intermediate region
between Domžale and the Krško-Hills. And, indeed, in the region of
the Litija anticline Cretaceous sediments have been found in several
places. Up to now investigations have shown that a considerable part
of the Pseudo-Zilian slates and sandstones with limestone intercalations,
is Upper Cretaceous in age.
Besides these sediments which correspond to Upper Cretaceous flysch
between Tolmin and Kobarid also grayish and pink platy marly limestone
with rare hornstones have been observed here and there. This limestone
is usually overlain by flysch. Their facies resembles that of the Voice
limestones from the environs of Tolmin which abound with foraminifera
of the genus Globotruncana and are according to Dévidé Lowrer Se-
nonian in age.
Rašica (north of Ljubljana) is the westernmost locality in the region
of the Sava folds where gray and reddish limestones with globotruncanas
have been encountered by the present writer. Besides the limestones
also flysch sediments with typical intercalations of limestone breccias
occur. East of Rašica similar limestones are preserved near the village
of Dobeno. In the thin sections of the limestone numerous Radiolaria and
Foraminifera with Globigerina among them, have been observed. In
Kossmat's handdrawn map of Ljubljana (1:75.000) these sediments are
referred to the Pseudo-Zilian strata.
North of Kresnice between the Grmače Pass and the village of
Zapodje there occur limestones with globotruncanas especially Globo-
.314
truncaría lapparenti lapparenti Brotzen and clayey and marly shales
containing intercalations of limestone breccia with miliolids, textularias
and orbitolinas. Outcrops of flysch occur also northwest of Slivna between
Stebalija and Kovačija.
The present writer found marls and marly limestones with giimbe-
linas also near Vače and east of Sv. Gora near Kobiljek.
Similar sediments with Globotruncana are preserved at the northern
margin of the Laško syncline between Goričica and Koseze. The present
geological maps of Ljubljana and Celje—Radeče (1:75.000) refer these
sediments to the Ladinian Pseudo-Zilian strata.
In the eastern Sava folds grayish clayey and marly shales with
intercalations of limestone breccia and sandy limestones are preserved
east and north of Bohor and on Orlica. The limestone breccia and
sandstones contain numerous foraminifera of the families Miliolidae and
Orbitolinidae. D r e g e r referred these sediments to the Wengen stage.
In this region no limestone with Globotruncana has been found up
to now.
In the Sava folds the Upper Cretaceous sediments are preserved in
several places as erosion rests, a fact indicating that formerly the se-
diments were markedly more extensive. The location of Cretaceous
sediments shows that they had covered a considerable portion of the
southern Sava folds, i. e., the region of the Litija anticline. Since the Sava
folds have as yet not been explored in full it 'is impossible to say how
far northward the Cretaceous sediments extend.
In view of the fact that the facies of the sediments of the Sava folds
is similar to that of the sediments encountered along the upper and
middle course of the Soča River, it might be assumed that a connection
must have existed between the two regions. The sediments which might
indicate such a connection were oroded later.
.315
SLOVENSKO GEOLOŠKO DRUŠTVO V LETU 1957/58
Delo Slovenskega geološkega društva v letu 1957/58 kažejo poročila
predsednika in odbornikov, ki so bila podana na 7. občnem zboru dne
30. oktobra 1958 v matematični predavalnici na univerzi.
V tem letu je odpadlo zborovanje Slovenskega geološkega društva,
ker je odbor sklenil, da bodo le vsako drugo leto. Ce pa bo v istem
letu tudi jugoslovanski geološki kongres, bo zborovanje šele naslednje leto.
Poročilo predsednika
A. Ramovš
Delo Slovenskega geološkega društva je bilo v minulem letu usmer-
jeno predvsem v tri smeri: 1. Prirejanje strokovnih predavanj, diskusij-
skih večerov in ekskurzij, 2. populariziranje geologije, standard za
geološko karto FLRJ in geološka nomenklatura, in 3. pouk geologije na
srednji šoli.
Pri strokovnih predavanjih je doseglo društvo lep uspeh. V zadnjih
letih smo imeh predavanja vsak mesec, medtem ko so bila letos v prvih
mesecih že kar vsakih 14 dni. Predavanja bi se tako tudi nadaljevala,
če ne bi precej referentov odpovedalo svojih referatov. Udeležba je bila
kar zadovoljiva. Razen ožjih strokovnih smo priredili tudi dve poljudno-
znanstveni predavanji, da bi tudi na ta način kar najbolj popularizirali
geologijo. Obe predavanji sta bih lepo obiskani.
Društvo je na diskusijskem večeru in na posebni odborovi seji
razpravljalo o Osnutku statuta Naravoslovne fakultete, predvsem o tistih
poglavjih, ki zadevajo geološke študijske skupine. Večino naših pripomb
je fakultetna uprava Naravoslovne fakultete tudi upoštevala pri končni
redakciji statuta.
Ker so geološke ekskurzije zelo važne za strokovno izpopolnjevanje,
je odbor sklenil, naj bi jih bilo vsako leto vsaj nekaj. Tako je bila lani
po občnem zboru geološka ekskurzija na Lubnik, ki se je je udeležilo
29 članov društva. Razen geološke sestave in zgradbe ozemlja med Skofjo
Loko in Lubnikom smo si ogledah zanimivo jamo Kevderc, ki je bila
dotlej pomebna predvsem zaradi proda v njej. Sedaj je postala še za-
nimivejša zaradi bogatih najdb neolitika. V juniju letos smo priredili
dvodnevno geološko ekskurzijo v Goriška brda skupaj z ogledom anhov-
.316
ske cementarne in kamnoloma. Odbor je pripravil še dve geološki
ekskurziji, eno v Polhograjske hribe, drugo pa združeno z ogledom geo-
loških razmer ob trasi avtomobilske ceste med Škofljico in severnim
obrobjem Krškega polja.
Poleg strokovnih in poljudnoznanstvenih predavanj smo populari-
zirali geologijo še po radiu in v revijah. Izšla je tudi geološka številka
Proteusa, tokrat drugič. Srednješolci so bili posebno veseli članka
V. Osterčeve o dragih kamnih, ki je pridobil tudi blizu 20 novih
naročnikov.
Kmalu bo izšla nova knjiga revije »Geologija«, kjer bo razvidna
uspešna znanstvena dejavnost širšega kroga društvenih članov.
Geološki izleti v novi knjižni zbirki Mladinske knjige »Mladi geolog«
so se zakasnili. Kljub velikemu prizadevanju se mi ni posrečilo, da bi
dobili knjižico že v začetku letošnjega šolskega leta ali vsaj za ta občni
zbor. Sedaj so začeli v tiskarni z lomi j enimi korekturami in upam, da
bo knjižica izšla še letos. Zrasla pa je še druga knjižica zbirke »Mladi
geolog«, ki podaja geološki razvoj slovenskega ozemlja. Tako bo nova
knjižica »Mladega geologa« uvod v drugo, ki bo izšla istočasno z njo, in
v naslednje. V njih naj bi društvo pripravilo kar največ izletov iz vse
Slovenije. Vsem, ki se zanimajo za naravo, bo to dober vodič, profesorjem
na srednjih čolah pa učni pripomoček. To bodo obenem tudi prve take
knjižice v Jugoslaviji, pisane v domačem jeziku.
V	Mladinski knjigi so že izrazili željo, naj zbiramo gradivo za na-
slednjo knjižico takih izletov. Zato se obračam na vse člane društva, naj
mislijo pri svojem terenskem delu tudi na to nalogo. Z vsaj enim pri-
spevkom vsakega geologa, ki dela na terenu, bomo dobili dovolj gradiva
za naslednjo knjižico. Srednješolskim profesorjem naravoslovja in geogra-
fije iz cele Slovenije pa bomo po izidu prve knjižice zelo hvaležni za
predloge, katere ekskurzije so zanje posebno zaželene.
Komisija za standard nove geološke karte Jugoslavije je končala
svoje delo, ko je po posebnem diskusijskom večeru pripravila še pripombe
za dokončno formulacijo standarda. V zvezi z delom te komisije so se
pokazale različne nejasnosti glede uporabljanja geološke nomenklature
in potrebe po poenotenju vsaj v slovenskem, če še ne v jugoslovanskem
merilu. Zato je bila pri našem geološkem društvu osnovana komisija za
geološko nomenklaturo, ki jo vodi doc. D. K u š č e r. Več o delu te
komisije boste zvedeli v njegovem poročilu. V letošnjem letu se je končno
pričelo kartiranje za geološko karto Jugoslavije v merilu 1:50.000.
V	minuli poslovni dobi je društvo posvečalo vso skrb pouku geolo-
gije v srednji šoli, kjer jo poučujejo sedaj v okviru prirodopisa.
Ze na lanskem občnem zboru smo slišali, da je pripravljen pre-
potrebni učbenik za srednješolsko geologijo, ki ga je napisala članica
odbora našega društva, prof. U s o v a. Danes lahko rečem, da bo učbenik
kmalu izšel.
.317
Tudi to leto smo bili v stiku z aktivom srednješolskih profesorjev
prirodopisa ljubljanskega okraja. Na njihovi ekskurziji v Rakov Škocjan
sem tolmačil udeležencem geološko zgradbo tamkajšnjega ozemlja. Na
geološki ekskurziji v Črni kal in na Sočerb pod vodstvom asistenta
Pavlovca so profesorji spoznali razvoj krednih in paleogenskih skla-
dov, kakor tudi bivališče pleistocenskega človeka v Črnem kalu.
V zvezi z ekskurzijami aktiva menim, da bi bile verjetno bolj
uspešne, če ne bi bile deljene v zoološke, botanične in geološke, marveč
naj bi vsaj pri botaničnih sodeloval tudi geolog. Tako bi se naučili spo-
znavati vzročno zvezo med kameninsko podlago in rastlinstvom, obenem
pa bi istočasno spoznavali geološke razmere. Ekskurzije bi bile tako bolj
zanimive.
Ko že kaže, da smo premostili težave, ki so nastopile pri ponovni
uvedbi geologije na srednjih šolah (učbenik, priročnik, tečaj), društvo
z bojaznijo gleda v bodočnost, da ne bi nova šolska reforma znova od-
stranila geologije iz srednje šole. Zaradi tega je bilo društvo v stalnem
kontaktu s šolskimi organi. Upamo, da ostane geologija vsaj v sedanjem
obsegu v srednji šoli. Novo formiranim prosvetnim svetom bodo morala
geološka društva iz vse države predočiti potrebo tega predmeta in za-
staviti vse sile, da ne bi izpadel iz srednje šole. Naše društvo se je glede
tega tudi že obrnilo na ostala društva v državi in na zvezo geoloških
društev Jugoslavije, vendar doslej še ni bilo odgovora. Želim, da bi
danes posvetih temu problemu še več pozornosti in da bi dal občni zbor
novemu odboru napotke v tej smeri.
Geološko društvo je poskrbelo za študente geologije geološko prakso
in se še nadalje zanimalo za možnosti zaposlitve za diplomirane geologe.
Povem naj, da so doslej vsi diplomirani geologi dobili ustrezno zaposli-
tev; nekaj geologov bi lahko še takoj zaposlili.
Kar slišimo pri drugih društvih glede društvenega dela, velja tudi
za naše društvo. Večine se loteva neka preutrujenost, delno tudi nezainte-
resiranost. Vse delo leži na ramah nekaj odbornikov, ostali pa se mu
bolj ah manj odmika j o, češ da imajo preveč drugega dela. Mirno upam
reči, da so tudi tisti, ki delajo v društvu, preobloženi z delom in mislim,
da bi mogoče tudi drugi le dobili kako uro časa za svoje strokovno
društvo. So pa tudi taki, ki jih skoraj ni videti na strokovnih sestankih,
pri predavanjih, diskusijskih večerih in na ekskurzijah, kjer bi zvedeli
o najnovejših izsledkih geološke vede in izpopolnjevali svoje znanje.
Želim, da bi v bodoče večkrat videli v naši sredi tudi tiste, predvsem
mlajše, ki jih doslej ni bilo. V društvenem k^ogu naj bi se pogovorih
o težavah pri delu, ki jih je nič koliko; tu naj bi izmenjavah svoja
mnenja in poglabljali znanje.
Na koncu svojega poročila čutim še prijetno dolžnost, da se v imenu
odbora iskreno zahvalim Svetu za kulturo in prosveto za subvencijo
70.000 dinarjev.
.318
Poročilo tajnika
A. Grimšičar
V	poslovnem letu od 4. novembra 1957 do danes je društvo odposlalo
41 dopisov, prejelo pa jih je 23. Vabila na občni zbor niso všteta.
Odbor je imel 5 rednih in 2 izredni seji. Na rednih sejah je obrav-
naval tekoča vprašanja v zvezi s predavanji, ekskurzijami, publicistično
dejavnostjo, srednješolskimi problemi itd. Na izrednih sejah je obrav-
naval Predlog statuta Naravoslovne fakultete, predvsem učne načrte in
teze Zakona o geološki službi v FLRJ. Geološka društva iz drugih re-
publik so se zanimala za učne načrte za geologijo pri nas. Prav tako je
prosilo naše društvo za učne načrte za geologijo v Beogradu in Zagrebu
ter jih tudi dobilo. Več dopisov je bilo v zvezi z zamenjavo publikacij.
Za nove člane Slovenskega geološkega društva so bili sprejeti:
prof. dr. Anton Melik, ing. Božena Pugelj, dipl. geol. Stanko Buser, prof.
Janko Presker, dipl. geol. Dragica Kerčmar in prof. Branko Šinkovec.
Društvo je skušalo ugotoviti tudi zaposlitev svojih članov in ugotovilo,
da jih 38 dela pretežno v prosvetni službi, 30 na raznih zavodih in
inštitutih, 16 v podjetjih, 12 pretežno v teoretsko-znanstveni stroki,
2 v upravni službi, 2 nimata geološkega področja dela, 2 sta pri vojakih,
medtem ko za dva zaposlitev ni znana.
Po anketi iz preteklega leta je pri Geološkem zavodu še več prostih
delovnih mest za geologe. Eno prosto mesto je pri podjetju Kraški
marmor v Sežani, premogovnik Zagorje pa bo rabil enega geologa 1. 1962.
Poročilo referenta za predavanja
R. Pavlovec
V	poslovnem letu 1957/58 smo imeli naslednja predavanja in diskusij-
ske večere:
4. 12. 1957: Mirko Kambič — Rajko Pavlovec: Velika
jezera in Niagarski slapovi v luči geologije in barvne fotografije.
11. 12. 1957: Alojz Hrovat : Zanimivosti pri gradnji avtomobil-
ske ceste Ljubljana—Zagreb.
18. 12. 1957: Diskusijski večer o načrtih za novo ureditev mineralo-
ških in geoloških zbirk v ljubljanskem Prirodoslovnem muzeju (referenta
sta bila Ernest Faninger in Franc Cimerman).
8. 1. 1958: Božo Škerlj — Anton Ramovš: Yellowstonski
narodni park v luči geologije in barvne fotografije.
13. 1. 1958: Diskusijski večer o stratigrafski nomenklaturi (vodil ga
je Dušan Kuščer).
15. 1. 1958: Diskusijski večer o predlogu statuta Naravoslovne fa-
kultete in o učnih načrtih za geologijo (vodil ga je Ivan Rakovec).
29. 1. 1958: Anton Grimšičar: Naši kamnolomi in kvaliteta
kamna.
.319
10. 2. 1958: Nadaljevanje diskusije o stratigrafski nomenklaturi (vo-
dil ga je Dušan K u š č e r).
26. 2. 1958: Franc Osole: Analiza pleistocenskih jamskih sedi-
mentov.
12. 3. 1958: Albin Stritar: Najbolj razširjene petrogene talne
oblike v Sloveniji.
26. 3. 1958: Ana Budnar-Tregubov: Mikropaleobotanična
raziskovanja naših premogov.
Skupno z Geološkim zavodom Ljubljana in Geološko-paleontološkim
inštitutom ljubljanske Univerze sta bila organizirana še diskusijska
večera:
1.	O osnutku zakona o geološki službi.
2.	O predlogu standarda za geološko karto.
Skoraj vsa predavanja in diskusijski večeri so v celoti ali v izvlečku
tiskana že v tej številki revije »Geologija«, deloma pa bodo objavljeni
v naslednji številki.
Poročilo blagajnika
F. Drobne
V poslovnem letu 1957/58 je imelo društvo 24.479 din izdatkov in
82.185 din dohodkov.
Izdatki:
1.	pisarniški material..........................958
2.	oglasi v časopisih..............5.356
3.	honorar za predavanja............1.000
4.	čiščenje — snažilka.............1.000
5.	izdelava diapozitivov.............1.205
6.	izdelava diplom za častne člane društva......3.230
7.	ekskurzija na Lubnik in na Goriška brda.....11.730
Skupaj . . .	24.479
Dohodki:
1.	subvencija Sveta za znanost in kulturo............70.000
2.	članarina.................10.425
3.	prodaja 6 zbornikov.............1.760
Skupaj . . . 82.185
Ce odštejemo subvencijo, vidimo, da izdatki društva znatno pre-
segajo dohodke, kateri so v glavnem vezani na pobiranje članarine in
razprodajo zbornikov I. jugoslovanskega geološkega kongresa na Bledu.
Dohodki brez subvencije so torej znašali 12.185 dinarjev, izdatkov pa
je bilo v tem času za 24.479 dinarjev. Torej ima društvo dvakrat več
izdatkov kot pa rednih dohodkov.
.320
Hranilniška služba:
V	Mestni hranilnici ljubljanski, kjer ima Geološko društvo odprt
tekoči račun, imamo naloženih 178.780 dinarjev; če k temu prištejemo še
denar iz ročne blagajne, razpolaga Slovensko geološko društvo s 185.961
dinarji gotovine.
Poročilo komisije za standard geološke karte
M. Pleničar
Ker je bil predlog za standard že lansko leto izdelan in predložen
vsem geologom na Geološkem kongresu v Sarajevu, ni imela komisija za
izdelavo standarda letos posebnega dela. Treba je bilo le še poslati zadnje
pripombe Zvezni komisiji za standardizacijo pri Zveznem izvršnem svetu,
ki bi standard dokončno potrdila.
Potrebno bi bilo standard razmnožiti, da pride v roke vsem članom.
Zaradi pomanjkanja risarjev tega doslej nismo mogli izvršiti.
Ker smo letos dobili že prve kredite od Zveznega geološkega zavoda
za izdelavo regionalne geološke karte FLRJ, smo v avgustu letošnjega
leta pričeli s kartiranjem. Zal je bila pogodba pozno sklenjena in zato
ni bilo mogoče dobiti zadostnega števila sodelavcev. Letošnji kredit ne
bo v celoti izkoriščen. Naslednje leto naj bi se vključilo v to delo več
geologov.
Kot rečeno, smo delali po novem standardu, vendar še ne bi mogli
reči, v kolikšni meri je uporaben. Terensko delo samo namreč še ne po-
kaže vseh pomanjkljivosti. Ob koncu leta, ko bodo karte in profili
izdelani, bomo lahko kaj več povedali. Takrat tudi mislimo sklicati širši
sestanek, na katerem bomo o tem razpravljali, hkrati pa predvideli mož-
nosti za novo kartiranje v letu 1959. Predvidene so karte Postojna, Cerk-
nica, Litija, Lenart, Puconci, Kobilje ter obmejne karte Radgona, Srebrni
breg in Budinci.
Poročilo komisije za geološko nomenklaturo
D. Kuščer
V	letošnjem letu se je delo komisije omejilo na stratigrafsko nomen-
klaturo. V okviru predavanja Geološkega društva sta bila dva diskusijska
večera, na katerih so člani društva razpravi j ah o tej temi na podlagi
referata o stratigrafskem sistemu in stratigrafski nomenklaturi, ki je
izšel v 4. knjigi »Geologije«.
V	nekaterih osnovnih principih se ta referat ne strinja s predlogom
standarda osnovne geološke karte Jugoslavije, pri sestavljanju katerega
je društvo sodelovalo. Ne bi bilo primerno, da bi društvo skoraj istočasno
zavzelo različni stališči pri podobnih vprašanjih, zato referat ni objavljen
kot poročilo komisije, temveč kot publikacija avtorja tega referata.
Geologija 6 — 21	321
Drugo delo, ki je v zvezi s stratigrafsko nomenklaturo in sedaj
v tisku, je začetek slovenskega stratigrafskega, slovarja (A. Ramovš).
Tudi ta ne bo izšel v okviru komisije za geološko nomenklaturo, ker je
bil že pripravljen, preden je bila izvoljena ta komisija,
Poročilo sekcije za srednješolski pouk geologije
H. Us
V poslovnem letu 1957/58 je bila sekcija ves čas v stikih s predava-
telji geologije na gimnazijah in z Okrajnim svetom za šolstvo. Na splošno
moremo ugotoviti, da pouk geologije še ni tak kot si ga želimo, kajti
predavatelji pogosto niso šolani geologi in tudi pri največjem naporu ne
morejo dati dijakom dovolj živega znanja. Z učbenikom za geologijo pa
bo znatno olajšano delo predavateljem kakor tudi učenje dijakom.
Za izpopolnitev svojega znanja je sekcija organizirala na pobudo
Okrajnega sveta za šolstvo oz. vodje aktiva predavateljev prirodopisa
dve celodnevni ekskurziji. Prva je bila v oktobru lanskega leta v Rakovo
dolino. Vodil jo je dr. A. Ramovš. Druga pa je bila konec septembra
letos v okolico Črnega Kala. Vodila sta jo asist. R. Pavlovec in geolog
A. Grimšičar. Obe ekskurziji sta lepo uspeli in udeleženci želijo še
več takih ekskurzij.
Pereče je postalo vprašanje pouka geologije v bodoči gimnaziji.
S šolskim letom 1958/59 je stopil v veljavo novi šolski zakon in z njim
tudi nov učni načrt. V tem načrtu geologija ni predvidena. Naloga dru-
štva je, da poskrbi, da bo obdržala geologija svoje mesto med učnimi
predmeti. Člani sekcije so bih glede tega že na republiškem Svetu za
šolstvo in naleteli na polno razumevanje.
.322
VSEBINA PREDAVANJ SLOVENSKEGA GEOLOŠKEGA DRUŠTVA
OD DECEMBRA 1957 DO APRILA 1959
CONTENTS OF LECTURES DELIVERED BEFORE THE SLOVENE
GEOLOGICAL SOCIETY
DECEMBER 1957 —APRIL 1959
VELIKA JEZERA IN NIAGARSKI SLAPOVI V LUCI GEOLOGIJE
IN BARVNE FOTOGRAFIJE
Predavanje M. K a m b i č a in R. Pavlovca dne 4. 12. 1957
V uvodu je R. Pavlovec podal pregled geološke zgradbe okolice
Velikih jezer. Opisal je nastanek jezer in rudna ležišča ob njih. Večjo
pozornost je posvetil geologiji Niagarskih slapov. Nato je M. Kambič
pokazal vrsto barvnih diapozitivov, ki jih je posnel ob slapovih in
Velikih jezerih.
ZANIMIVOSTI PRI GRADNJI AVTOMOBILSKE CESTE
LJUBLJANA-ZAGREB
Predavanje A. Hrovata dne 11. 12. 1957
S 3 slikami med tekstom
Pri gradnji avtomobilske ceste Ljubljana—Zagreb se je nudila lepa
prilika za opazovanje različnih pojavov v posameznih kameninah, pred-
vsem v apnencu in dolomitu. Taki pojavi niso važni in zanimivi samo
za gradbenike, temveč tudi za geologe, mineraloge, pedologe, geomeha-
nike in geotehnike. Vzpodbudo za to predavanje so mi dale besede
prof. dr. inž. B. V o v k a , ki je na enem od predavanj v Slovenskem
geološkem društvu poudaril, kako velika praznota je še na mejnih
področjih geologije, mineralogije in pedologije. Prepričan sem tudi, da
bi pokojni prof. Tučan nasprotnikom teorije preostankov lahko do-
končno potrdil svoje domneve. Po njegovi teoriji ni bilo mogoče dokazati,
kako in od kod se nakopičijo sesquioksidi, ki jih ostane pri preperevanju
apnenca razmeroma malo.
Avtomobilska cesta med Ivančno gorico in Škofljico poteka po do-
lomitu, ponekod tudi po apnencu. Pred pričetkom del so traso sondirali.
Na podlagi teh podatkov je projektant določil naklon pobočij vkopov
in skušal čim točneje izračunati kubaturo. Sonde so bile važne tudi zato,
.323
ker so po njihovih podatkih planirali delo z buldožerji oziroma ročno
delo. Ker so sonde zelo drage, so jih izdelali le na večje razdalje. V kra-
škem svetu pa je višina skalnate podlage zelo različna, ker so kamenine
močno razjedene in so v raznih smereh široke in globoke zajede z ilovico.
Redke sonde ne morejo dati prave slike terena. Zato pride med gradnjo
neizogibno do nevšečnih posledic in popravkov. S tem v zvezi pripo-
minjam, da moja izvajanja niso kritika del na avtomobilski cesti, ampak
skušam opisati le nekatere tamkajšnje prirodne pojave.
1. sl. Usad v vkopu za mostom v Ivančni gorici
Fig. 1. Earthlow in the cutting behind the bridge of Ivančna gorica
Vkop pri vasi Rogovile pri Ivančni gorici, km 80,5, kaže močno pre-
perevanje apnenca. Še v globini 3 do 4 m se pojavljajo le posamezni
kamni — samice. Šele na najglobljem mestu, v sredini vkopa, se je
pojavila kompaktnejša kamenina. V istem vkopu je bil zanimiv še okrog
30 cm širok, do površja segajoč venec mehke sive gline, ki po osušitvi
izredno otrdi. Obkrožal je sivkastorjavo preperino.
Naslednji vkop je čez potok Višnjica nasproti postaje Ivančna gorica,
km 81,3/4. Globok je 5 do 6 m. Tudi tukaj je bilo preperevanje apnenca
zelo intenzivno, saj so le posamezni vrhovi matične kamenine segali
1 do 2 m pod površje. Pri takih pojavih je delo s stroji izredno težavno,
ker večkrat nepričakovano zadenejo na trdo kamenino in povzročajo
okvare. Vkop je imel naklone pobočij 1:1,5, kar ustreza naklonu ilovice.
.324
Pojavili so se usadi (1. slika), značilni zlasti za tako kraško ilovico, ki
ima kohezijo pretrgano s prostorsko mrežo humatov. Zaradi nepravil-
nega razlaganja teh pojavov, češ da je vzrok podzemna voda, so napra-
vili drenažo, skopano celo v živo skalo, nanjo pa nasuli kremenov pesek.
Vkop pri km 82,0 je še vedno v apnencu, medtem ko se pokaže
v vkopu pri km 82,5/6 že dolomit. Približno polovica vkopa je v sami
ilovici. V njegovem drugem delu prevladuje dolomit, ki sega proti koncu
vkopa že do površja. V vrhnjem delu je dolomit že povsem preperel.
2. sl. Vkop v dolomitu pri Šmarju
Fig. 2. The escarpment in the dolomite near Šmarje
Predviden naklon pobočja 5:1 so med gradnjo popravili na 3:1. Toda
tudi takšno pobočje je bilo prestrmo in je erozija hitro napredovala.
Nastali so široki in do pol metra globoki jarki. Zato so naredili pobočja
še položnejša, vendar še vedno niso ustaljena. Celo prav majhen stu-
denec na levi strani opornika, ki ima odtok skozi opornik, nevarno erodira
in bo treba misliti na zaščitne ukrepe.
Vkop za viaduktom na levem bregu Višnjice je v zelo trdem dolo-
mitu. Na severozahodni strani sta dve poševni, proti sredini vkopa pa
ena vertikalna, 30 do 40 cm debela žila ilovice, ki je zelo podobna žilam
v apnencu.
Pri km 83,8 je v vkopu pri podvozu rdečerjava ilovica, prepredena
s temnimi, skoraj črnimi prevlekami humatov. Ta barva nad barvo
.325
ilovice prevladuje. Ob sušenju je ilovica razpadala po žilicah humatov;
pobočje se je trgalo in se drobilo v številne drobne delce, obdane s tem-
nimi ploskvami. Ob dežju je bilo na poti veliko blata. Z ureditvijo
pobočij in s humiziranjem je bil proces razpadanja prekinjen.
Dolomit v sredini nizkega vkopa pri km 84,0 sega skoraj do površja,
medtem ko je drugod ilovica.
Med km 85,6 in 86,0 poteka avtomobilska cesta po starejših kame-
ninah (permsko-werfenske plasti).
3. sl. Značilno preperevanje apnenca in dolomita
Fig. 3. Characteristic weathering of limestone, and dolomite
Med Višnjo goro in Spodnjim Brezovim, km 88 in 89, sta dva velika
dolomitna vkopa. V coni preperevanja so običajne zobate zajede ilovice.
Poleg njih nastopa ilovica še v obliki poševnih ali navpičnih, različno
širokih žil. Posebno pri Brezovem je močno globinsko preperevanje. Po-
samezne večje ali manjše skale sredi ilovice bi ogrožale varnost pro-
meta, zato je bilo treba izvesti varnostna podzidavanja. Podobno sliko
je kazal vkop pri vasi Peč in pri km 90—91,5.
Medtem ko je bila barva ilovice v zgoraj omenjenih vkopih od po-
vršja proti globini rjava—rdečerjava in nato rdeča, je v vkopu pred
Pero vim in ob dovozni cesti Grosuplje—Perovo izrazito rdeča. V sveže
odkopani ilovici so bile lepo vidne stopnje preperevanja ter prehod od
.326
matične kamenine v ilovico. Sčasoma se te barve izgubijo, zaradi česar je
zelo važno opazovati povsem sveže odkope.
2.	slika kaže končni del vkopa pri Smarju-Sap. V tem vkopu je prišlo
do napak zaradi redkih sond. Vrhovi dolomita so tam podobni apnen-
čevim, le da dolomit ni tako razčlenjen. Pas preperevanja je pri dolomitu
mnogo debelejši kot pri apnencu. Na več mestih so presekana gnezda
ilovice, kakršna nastopajo tudi v apnenčevih področjih.
3.	slika je posneta pred križiščem avtomobilske ceste s staro cesto
Ljubljana—Novo mesto. Na njej so jasno vidne razlike med prepereva-
njem v apnencu in dolomitu.
Velik vkop pri šoli v Škofljici je v karbonskih skrilavcih, le proti
koncu vkopa pred prehodom na preurejeno cesto Škofljica—I/j ubij ana so
se pokazali posamezni vrhovi temnosivega apnenca. V ilovici nad njim
sta nastala dva usada, medtem ko je v globljem vkopu v skrilavcu
ni bilo.
Zaključek. Preperevanje je pri apnencu in dolomitu glede na
vzrok in potek procesov zelo podobno. Razlika je le v tem, da je relief
nad apnencem bolj razčlenjen in so konture jasnejše. Pas preperevanja je
pri dolomitih navadno debelejši. Vendar najdemo ponekod pri dolomitu
in apnencu podobne oblike. Posebno velja ta za oblike, ki jih najdemo
pri kompaktnem dolomitu in zdrobljenem apnencu. V obeh primerih
so med ilovico le še posamezni delci kamenine. Povsod najdemo gnezda
in globoko segajoče žile ilovice, ki je sveti ordeča, rjavkastordeča. rjava
ali rumenkastorjava.
SOME INTERESTING OBSERVATIONS MADE DÜRING
THE CONSTRUCTION OF THE LJUBLJANA-ZAGREB HIGHWAY
A. H r o v a t observed various phenomena in limestones and dolo-
mites which were opened during the construction of the Ljubljana—Za-
greb highway. He paid particular attention to the weathering of rocks
and to the Karstic loam. On the basis of his observations he has came
to the conclusion that the weathering of limestone and dolomite resemble
closely each other both with regard to their cause and to the particulars
of the process. The only difference consists in the fact that the weathered
limestone relief appears more articulated and has sharper contours. The
weathering zone is usually thicker on dolomites. Notwithstanding the
relief on the limestone and dolomite is similar. The slightest difference
exists between the relief on crushed limestone and compact dolomite. In
both cases only small individual rock-particles appear mixed with the
loam. Pockets and veins of loam reaching far into the interior of rocks
can be observed everywhere.
.327
DISKUSIJSKI VEČER O NAČRTIH ZA NOVO UREDITEV
MINERALOŠKIH IN GEOLOŠKIH ZBIRK V LJUBLJANSKEM
PRIRODOSLOVNEM MUZEJU
18. 12. 1957
E. Faninger je govoril o zgodovini Muzeja ter opisal stari in
novi način razstavljanja. Poudaril je, da so se muzealci v preteklosti
posvetili predvsem zbiranju materiala, ki so ga nameščali v vedno bolj
natrpane razstavne zbirke. Danes stremimo za tem, da ločimo: 1. raz-
stavne zbirke, namenjene javnosti; 2. depo je, kjer je shranjena večina
Diorama s pleistocensko favno v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.
Foto A. Aljančič
Diorama with the Pleistocene faunas in the Ljubljana Natural History Museum.
Photo by M. Aljančič
.328
materiala, in kamor imajo dostop strokovnjaki. Princip razstavnih zbirk
naj bo tak, da bo zbirka čim privlačnejša in razumljiva vsakemu obisko-
valcu. Načrt za preureditev mineraloško-pe trograf ski h zbirk je naslednji:
Na prvem hodniku bodo prikazane geološke in rudarske posebnosti slo-
venskega ozemlja; na drugem hodniku ostane preurejena znamenita
Zoisova zbirka, katere velik del bo istočasno prenesen v depoje; na
tretjem hodniku bo šolska zbirka, kjer bodo razen sistematike prikazane
še kristalne strukture in osnove petrografie.
Nato je F. Cimerman govoril o načrtih za preureditev paleon-
tološke zbirke, kjer bodo prav tako ločene razstavne zbirke od študijskih.
Dosedanje razstavne zbirke v vitrinah niso ustrezale niti povprečnemu
obiskovalcu niti strokovnjaku. Za prvega so bile prenatrpane, strokov-
njaka pa na splošno niso zadovoljile. Sedaj urejajo razstavne zbirke po
modernem dioramskem sistemu. Osem dioram bo kazalo življenje v po-
sameznih dobah geološke preteklosti; eno takih vidimo tudi na priloženi
sliki. Rekonstrukcije zanje so deloma že narejene. Dosedanji razstavni
material bo v depojih na razpolago vsakomur, ki se bo zanj zanimal.
DISCUSSION ON THE PLANS FOR REARRANGEMENT
OF MINERALOGICAL AND GEOLOGICAL COLLECTIONS
IN THE LJUBLJANA NATURAL HISTORY MUSEUM
In their reports E. Faninger and F. Cimerman explained the
plans for a rearrangement of collections. It is the basic aim of the
rearrangement to separate material destined for the exhibition which
is accessible to the public, and depots in which the great majority of the
material will be preserved and which the specialists only will be ad-
mitted. The collections have already been partly rearranged according
to these principles.
YELLOWSTONSKI NARODNI PARK V LUCI GEOLOGIJE
IN BARVNE FOTOGRAFIJE
Predavanje B. Š k e r 1 j a in A. Ramovša dne 8. 1. 1958
Prof. dr. B. S k eri j je govoril o vtisih s potovanja po Velikem
narodnem parku. Predvajal je vrsto barvnih diapozitivov, ki jih je po-
večini sam posnel Dalj časa se je pomudil pri gejzirih. Opisal je tudi
zanimivosti iz rastlinskega in živalskega sveta.
Dr. A. R a m o v š je podal ob diapozitivih pregled geološke zgodo-
vine in zgradbe Yellowstonskega parka ter razložil delovanje gejzirov.
.329
THE YELLOWSTONE NATIONAL PARK IN THE LIGHT
OF GEOLOGY AND COLOR PHOTOGRAPHY
Professor B. Š k e r 1 j, Dr. Ph., spoke about his visit to the Yellow-
stone National Park. He showed a series of color slides taken mostly by
him personally. He mentioned especially geysers, and gave interesting
particulars from the world of fauna and flora.
Dr. A. Ramovš gave a survey of the geological history of the
Yellowstone Park and explained the mechanism of geysers. His lectures
were also illustrated with color slides.
.330
NAŠI KAMNOLOMI IN KVALITETA KAMNA
Predavanje A. Grimšičarja dne 29. 1. 1958
Predavatelj je poudaril, da imamo v Sloveniji zelo veliko kamnolomov
okrasnega in tehničnega kamna. Imel je priliko pregledati večino teh
kamnolomov. Podal je njihovo petrografsko razdelitev, opis in slike glav-
nih kamnolomov ter na diagramih pokazal značilne tehnične lastnosti
kamna.
Med drugim je opozoril na vzroke razpadanja že vgrajenega kamna
in na zaključke preiskav alkalne reakcije pri štajerskih andezitih, ki
lahko povzročajo v naših cementih razpoke v betonu.
QUARRIES AND STONE QUALITY IN SLOVENIA
The lecturer stressed the great number of decorative and technical
stone quarries existing in Slovenia. He had the opportunity to visit the
majority of these quarries. In several diagrams shown by slides he
explained the technical properties of stone and gave its pétrographie
classification also as well as a short review of main quarries with slides.
DISKUSIJSKI VEČER O STRATIGRAFSKI NOMENKLATURI
13. 1. in 10. 2. 1958
Diskusijo je vodil docent D. Kuščer. Članek s to vsebino pod na-
slovom »Stratigrafski sistem in stratigrafska nomenklatura« je objavil
v Geologiji, 4. knjiga, str. 237—249, Ljubljana 1958.
DISCUSION ON THE STRATIGRAPHIC NOMENCLATURE
Article dealing with this problem has been published by D. Kuščer
in Geologija, Vol. 4, pp. 237-249, Ljubljana 1958.
DISKUSIJSKI VEČER O PREDLOGU STATUTA NARAVOSLOVNE
FAKULTETE IN O UČNIH NAČRTIH ZA GEOLOGIJO
15. 2. 1958
Po uvodnih besedah prof. dr. I. R a k o v c a o Predlogu statuta
Naravoslovne fakultete je bila živahna diskusija predvsem o učnih na-
črtih za geološke študijske skupine in tudi za tiste skupine, pri katerih
se predava geologija. Gradivo diskusije, na kateri je bilo predlaganih
precej dopolnitev in popravkov, je obdelal društveni odbor na posebni
seji in poslal pripombe Fakultetnemu svetu Naravoslovne fakultete. Ve-
čina pripomb je bila upoštevana pri zadnji redakciji statuta.
.331
NAJBOLJ RAZŠIRJENE PETROGENE TALNE OBLIKE V SLOVENIJI
Predavanje A. Stritarja dne 12. 3. 1958
Na enem od prejšnjih predavanj Slovenskega geološkega društva je
prof. dr. ing. B. V o v k omenil, da so tla produkt naslednjih činiteljev:
matične osnove, klime, živega sveta, reliefa in časa. Deleži posameznih
činiteljev v rezultanti, to je v tleh, so različni; zato najdemo tolikšno
raznohkost in pestrost v različnih talnih tipih.
Pri nas je na mlajših talnih oblikah vidna lepa zveza med tlemi in
matično osnovo. Najdemo jo ali neposredno ob vodah, kjer je le-ta na-
plavila razdrobljeno kamenino, ali na strmem reliefu, kjer erozijski
procesi sproti odnašajo po pedogenetskih procesih preobražene talne delce
v nižje lege. Petrogene talne oblike (talne obhke, kjer je vpliv matične
osnove dobro izražen) so pri nas zelo razširjene ter jih srečamo tako
v ravninskem kot v hribovitem, oziroma goratem svetu. S starostjo (čas)
se namreč vpliv matične osnove umika klimi, ki bolj in bolj posega
v življenje, oziroma v preobrazbo tal.
V dohnah srečamo naplavine, nastale na razdrobljeni kamenini, ki so
jo nanesle reke in potoki v aluviju, delno še tudi v diluviju. Kot matična
osnova naplavin v obširnejših dolinskih območjih se pri nas pojavljata
apnen prod in pesek (mivka), ki so ga nanesle naše alpske reke Sava,
Savinja, Soča, Kamniška Bistrica in njihovi pritoki. Nanos Drave vsebuje
poleg apnenega v večjih množinah tudi silikaten material. Tudi nanos
Mure je silikatnega značaja.
Neposredno ob bregovih naših alpskih rek srečujemo pretežno apnene
sipine in prodišča, delno obrasle z vrbo ali redko travo. V tem nerazvitem
tipu še niso formirani horizonti. Iz te rahljice se je razvil nadaljnji talni
rzvojni člen: mlada nerazvita aluvialna tla, borovina (Kubiëna).
V zgornjem delu talnega profila se je še izoblikoval temnejši, humoznejši
horizont. Barva celotnega profila pa je v osnovi siva, kot je barva raz-
drobljenega apnenega peščenoprodnatega materiala. Kalcij je v tej talni
obhki zstopan kot kalcijev karbonat; s solno kislino polita grudica zašumi
in zakipi.
Naraščajoč vpliv klime izpodrinja delež matične podlage, ki je dobro
viden še v bo rovini in namesto sivo obarvanega profila se javlja rjava
barva. Nastal je naslednji razvojni stadij: rjava naplavina. Gornji, hu-
moznejši horizont je dobil rjavo, skoraj čokoladno barvo. Pod njim se je
že izoblikoval manj humozen, mineralen, in zato svetlejše obarvan rjavi
horizont. Kalcij je v znatni meri izpran. Reakcija v tej talni obliki je
.332
sicer nevtralna, kvečjemu slabo kisla; reakcija na karbonate pa ni več
tako burna kot pri borovini oziroma je negativna.
Poseben pečat, ki ga pusti matična osnova v opisanih talnih oblikah,
je zrnavost (tekstura) tal. Na prodnih sedimentili nastajajo plitvejša tla,
zelo propustna in zračna, medtem ko se na peščenem ali celo glinastem
naplavi j enem substratu oblikujejo globlja in vlažnejša tla z debelimi
horizonti.
Podoben potek nastajanja tal zasledimo na apneno-silikatnem rečnem
sedimentu (Drava, Mura itd.). Po morfoloških znakih ni večjih razlik
med že opisanimi tipi na apnenem sedimentu, predvsem v začetnih sta-
dijih ne. Toda mnogo prej se iz teh talnih oblik izpere kalcij, ki ga je
količinsko manj. Tako srečamo n. pr. na Dravskem polju pa tudi v Prek-
murju rjava izprana tla, ki se po videzu ne razlikujejo dosti od rjave
naplavine. So pa mnogo bolj zakisana, karbonatna komponenta je docela
izprana. Humus je slabše kakovosti.
V območjih, kjer voda zastaja, srečamo prekomerno vlažna tla. Talna
voda namreč preprečuje procese oksidacije v tleh, pospešuje pa re-
dukcijo. Posledica tega je pojav glejastega sivega horizonta, ki ga sprem-
ljajo večji ali manjši žepi oksidiranih rjavih ali rumenkastih železovih
spojin. Ce leži ta sivi horizont neposredno pod gornjim, humoznejšim in
temnejšim sivim horizontom, potem pravimo tej talni obliki glej. Včasih
pa se glejasti horizont nahaja v večji globini pod rjavimi horizonti,
potem govorimo o rjavih zaglejenih tleh. Prevelika vlažnost, posebno
v času moče, je glavna značilnost teh tal, ki jih spoznamo že po močvir-
nem rastlinstvu (jelša, šaš, loček itd.).
Posebne značilnosti, ki izvirajo od matične osnove, imajo talne oblike
na vezanih karbonatnih kameninah. Teh je pri nas obilo v Alpah, na
Dinarskem krasu in drugod, kjer se pojavljata predvsem apnenec in
dolomit. Kot je zunanji videz kraškega sveta često razgiban, tako se
menjajo tudi talne oblike. Med najmlajša tla na trdih karbonatnih ka-
meninah sodijo začetni stadiji rendzine, to je komaj nekaj centimetrov
debela humozna črna plast tal (protorendzina), ki prekriva predvsem
strme, eroziji podvržene prepadne dele dolomitnega in apnenega ska-
lovja. Na manj strmem svetu je lahko rendzina globlja, humus je bolje
predelan in pomešan z glino. Rjava rendzina je nadaljnji razvojni stadij
tal na trdih karbonatnih kameninah, ki jo označujejo manjša količina
humusa, večji odstotek gline in bolj izražena rjava barva. V najstarejšo
talno obliko na omenjenih kameninah sodi v humidnem področju rjava
kraška ilovica, oziroma jerina (terra rossa) v Slovenski Istri. Zadnja dva
tipa sta pravzaprav netopen ostanek apnenca, preobražen po pedogenet-
skih procesih. Zato vsebujeta tako velik odstotek drobnih talnih delcev,
predvsem gline. Po starosti jih lahko prištevamo med najstarejše talne
tipe, ki jih srečujemo na slovenskem ozemlju.
Serijo tal protorendzina — rendzina — rjava rendzina — (rjava kraška
ilovica, jerina) srečamo zgolj na apnencih in dolomitih, oziroma na
kompaktnejšem, težko topljivem karbonatnem substratu.
333
v>.....<$/
Podobno zvezo med talnimi razvojnimi členi najdemo pri seriji tal,
nastali na silikatni kamenini.
Petrogen vpliv je dobro viden tudi v seriji tal, ki se javlja na
laporjih in flišu (mehkih karbonatnih kameninah). Rjava tla na laporjih
ali flišu imajo zaradi večjega odstotka karbonatov v matični kamenini
nevtralno ah kvečjemu slabo kislo reakcijo. V skupino rjavih tal sodijo
tudi tla, ki so se razvila iz rdečih werfenskih kamenin ali iz karbonskih
peščenjakov. Delež matične osnove je tod viden v barvi. Poudarjena je
rdeča niansa. Morda je protislovno, da rjavkasto vinskordeča tla uvr-
ščamo med rjava tla, vendar sodijo sem po ostalih značilnostih in pedo-
genetski preteklosti.
Delež matične osnove v procesu tvorbe tal je v talnih tipih, ki jih
srečamo v Sloveniji, torej sorazmerno velik ne glede na to, v katero
razvojno smer se oblikujejo tla pod vplivi ostalih pedogenetskih činite-
ljev (klime, reliefa, živega sveta, časa). Dobro poznavanje petrografske
podlage je potemtakem tudi pri proučevanju talnih tipov izredno važno,
zato so dobre in natančne petrografske karte važen in dragocen pri-
pomoček predvsem pri pedološkem kartiranju in ugotavljanju razširje-
nosti posameznih talnih oblik.
.334
MIKROPALEOBOTANICNA RAZISKOVANJA NAŠIH PREMOGOV
Predavanje A. Budnar-Tregubov dne 26. 3. 1958
V	zadnjih letih smo raziskovali terciarni pelod in spore v nekaterih
naših terciarnih premogih pa tudi v jalovini.
Palinološke in anatomske mikroskopske preiskave smo doslej na-
pravili za premoge in deloma za jalovino iz Kanižarice, Kočevja, Raše,
Sečovelj, Vremskega Britofa, Zreč in Makol.
Po dosedanjih raziskovanjih razdelimo naše terciarne rjave premoge
po starosti, nastanku, razvoju in sestavinah v tri skupine:
1. Spodnjepliocenski premog iz Kanižarice in Kočevja je nastal iz
terciarnega mamutovca Taxodioxylon sequoianum G o t h a n , terciar-
nega taksodija Taxodioxylon taxodii Goth an, iz terciarne smreke
Piceoxylon piceae R ö s s 1 e r in iz lesa nekaterih listavcev. Največ, kar
je mogoče na anatomskih prerezih ugotoviti, se kaže samo določena pro-
gavost, po kateri moremo sklepati na nekdanjo osnovno lesno strukturo,
ki je s karbonizacijo, fosilizacijo, z delovanjem gliv in bakterij, zaradi
pritiskov in zaradi mnogih drugih rastlinskih in mineralnih primesi
izgubila svojo lastno zgradbo.
Pelod in spore smo našli in določevali predvsem v močvirskem pre-
mogu, peščenih laporjih in glinah.
Od iglavcev in sorodnih oblik so v obeh skupinah vzorcev (lignit,
močvirski premog) iz obeh premogovnikov v glavnem iste vrste: borovci
(Pinus), smreka (Picea), jelka (Abies), cedra (Cedrus), Podocarpus, moč-
virska cipresa (Taxodium), mamutovec (Sequoia), macesen (Larix), ščita-
sta jelka (Sciadopitys), Ginkgo, čuga (Tsuga), Pseudotsuga Glavno mno-
žino peloda iglavcev predstavljajo Pinus, Picea, Larix in Taxodium, po-
nekod še Sequoia, vsi ostali pa so samo v zelo majhnih količinah.
V	nekaterih slojih, običajno tam, kjer so tudi fragmenti lesa listav-
cev, prevladuje pelod listavcev ali ga je približno enaka, množina kot
peloda iglavcev. Od listavcev in zelišč so zastopani:
a)	hrasti (Quercus) in drevesa, ki so imela podoben pelod kot hrasti
(Quercoipollenites),
b)	bukev (Fagus) in drevesa, ki so imela bukvinemu podoben pelod
(Cupuliferoipollenites),
c)	leska (Corylus) in drevesa, oziroma grmi, pa tudi zelišča, ki so
imeli leskinemu podoben trikoten pelod s tremi porami v ogliščih trikot-
.335
nika. Med te spadajo tudi breza (Betula), gaber (Carpinus), gabrovec
(Ostrya), lipa (Tilia), Myriea, Ilex, Nyssa, Sambucus, Engelhardtia, Rhavi-
nus. Ta vrsta peloda je namreč v rastlinskem svetu najbolj razširjena in
jo natančno lahko ločimo šele pri subfosilnih in recentnih vrstah.
d) hikori (Carya) s perutastim orehom (Pterocarya) in orehom
(Juglans),
e)	jelša (Alnus), kostanj (Castanea, Castanopsis, Pollenites pseudo-
castanea), platana (Platanoipollenites), brest (Ulmus),
f)	vsa ostala zrna peloda, ki spadajo v najrazličnejše sistematské
skupine.
Tudi peloda zelišč je v teh vzorcih mnogo.
V glavnem so analize vzorcev premoga in jalovine iz obeh premo-
govnikov podobne, le v posameznih plasteh so manjše razlike, ki so
lahko posledica lokalnih faktorjev.
Primerjava z nekaterimi srednjeevropskimi pliocenskimi premogi,
zlasti pa določena starost severnohrvatskih premogov (Ivanec po Š p o -
1 jariću, 1952) daje našim premogom dovolj jasno tolmačenje. Po-
stavimo jih v starejši pliocen ah panon, kar ustreza po favni kongerijskim
plastem gornjega pont a.
2. Staroterciarni premogi na Krasu in v Istri iz rudnikov Raša,
Labin, Pičan, Sečovlje in Vremski Britof. Po konsistenci, obnašanju v ki-
slinah in lugih, po rastlinski vsebini in zgradbi so premogi iz Raše, Labina
in Pičana enaki. Mikroskopski preparati vseh vzorcev vsebujejo skoraj
izključno le macerirane delce premoga, ki nimajo vidne strukture in
oblike. Rasthnsko strukturo je mogoče ugotoviti le na maloštevilnih
drobcih, to so slabo vidni ostanki praproti (celice, spore, deh sporangijev,
obročaste odebehtve cevi), ki pripadajo družini Osmundaceae in sorodni
družini Schizeaceae. V nekaterih slojih so le nakazani ostanki peloda
in lesa iglavcev, ki pripada verjetno terciarnemu rodu Sequoia.
Preiskave raškega premoga nudijo za pojasnjevanje nastanka pre-
moga korak napredka. Premog v raškem bazenu je nastajal večkrat tudi
iz niže organiziranega rastlinstva, ki je rastlo v lagunah in blizu morja.
To so bile poleg kopnih rastlin (predvsem praproti) tudi mnoge vodne
rastline, med njimi Charae, Nymphaeaceae in lahko tudi morske rjave
alge haluge (Phaeophyceae) iz plitvega morja. Morje je večkrat prekrilo
kopno rasthnstvo, ki je rastlo v lagunah in kotlinah starega senonskega
reliefa, nedaleč od obrežja. K temu je prispevalo velik delež tudi rastlin-
stvo plitvega morja (haluge). Iz vsega skupaj je nastal črni premog,
v katerem se struktura rastlin ni mogla več ohraniti.
Premog iz Sečovelj vsebuje razmeroma precej peloda iglastega in
listnatega drevja. Iz tega sklepamo, da je ta premog produkt karboniza-
cije više organiziranih rastlin, tudi dreves. Pri tem pa je karboni zaci j a
zaradi posebnega načina in pogojev (temperatura, pritiski, tektonika itd.)
že tako napredovala, da se struktura samega lesa in drugih rastlinskih
delov ni mogla več ohraniti. V tem premogu so se ohranile le še spore in
pelod, ki so proti temperaturi in kemičnim vplivom najbolj odporni
rastlinski deli. Za premog iz Sečovelj je značilno, da ne vsebuje peloda
.336
iglavcev z zračnimi mešički, pač pa brez teh mešičkov, kar je pomembno
za paleocen in eocen. Manjši del peloda v premogu pripada pelodu
listavcev; med njimi so značilne oblike tudi za eocen in paleocen.
Macerirani drobci premoga iz Vremskega Britofa so zaradi karboni-
zacije, ki je bila močnejša kot pri premogu iz Sečovelj, spremenjeni in
brez vidne celične strukture. Med črnimi drobci so redki temnorjavi
delci. Rastlinskih ostankov više organiziranih rastlin ni najti. Največ,
kar kaže na rastlinski izvor tega premoga, so posamezne in redke
rastlinske celice v dveh vzorcih. V istih dveh vzorcih so še rjavkastosive
okrogle ali eliptične ter podolgovate spore gliv. Iz teh bornih rastlinskih
ostankov za sedaj ne moremo sklepati niti na izvor niti na starost pre-
moga, zlasti še, ker so spore lahko produkt delovanja gliv v premogišču
med karbonizacijo. Le po stopnji karbonizacije bi mogli domnevati da
je starejši od premoga iz Sečovelj.
3. V tretjo skupino smo uvrstili srednjeternarne premoge v okolici
Zreč in Makol. Vzorcev nismo vzeli iz vrtin ali sistematično iz jame,
kakor pri prejšnjih analizah, temveč večji del z jalovišč, ki so preostala
od izvažanja premoga iz jaškov in rovov, ter iz nekaterih izdankov.
Mikroskopski preparati vzorcev premoga iz Zreč in okolice (Osredek,
Pavlak, Rađanja vas, Stranice, Zazijal, Gračiče, Lobnica, Brezje) vsebu-
jejo v največji meri le macerirane delce premoga brez vidne rastlinske
strukture in oblike. Med maloštevilnimi rastlinskimi ostanki so v ne-
katerih vzorcih bolj ali manj vidni ostanki celic lesnih elementov, spor
ter peloda iglastega in listnatega drevja, ki je značilen za srednji terciar;
vsebuje namreč oligocenske in spodnjemiocenske oblike. Le vzorci pre-
moga iz okolice Zreč iz sloja pucka so starejši; lahko jih štejemo med
kredo in eocen.
Premog iz okolice Makol je po mikroskopskih preparatih najbolj
podoben zreškemu sloju pucka, po izredno redkih zrnih peloda pa tudi
premogu iz Stranic.
Opisan je le manjši del naših premogov; palinološke preiskave še
drugih nahajališč se nadaljujejo v sklopu raziskovanj naših premogišč.
Geologija 6 — 22	3 3 7
GEOLOŠKI POLOŽAJ OZEMLJA OB NOVI AVTOMOBILSKI CESTI
OD ŠKOFLJICE DO BREGANE
Predavanje A. Grimšičarja dne 26. 11. 1958
S 6 slikami med tekstom in z 1 geološko karto v prilogi
Uvod
Pri geoloških raziskavah za novo avtomobilsko cesto Ljubljana—Za-
greb v letih 1953—1958 smo zbrali veliko zanimivih geoloških podatkov,
mnogo pa smo izvedeli tudi od graditeljev in nadzornih inženirjev, ki so
lahko spremljali ves potek temeljenja za 50 večjih mostov in nad 200
propustov za vodo.
Letos je ravno 100 let, ko je Lipoid izdelal prvo geološko karto
Dolenjske. Za njim so raziskovali okrog Brežic še Tornquist, H e -
ritsch in Seidl ter pregledno tudi Vetters. Salopek je
leta 1926 začel skupaj s Seidlom na novo. Našla sta številne jurske
fosile in pokazala se je potreba po korenitih spremembah stratigrafije
na Dolenjskem. Do podobnih zaključkov je prišel na listu Cerknice tudi
Šlebinger. Germovšek je v zadnjih povojnih letih nadaljeval
delo, sprva v glavnem v zvezi z gospodarskimi nalogami, zadnja leta pa
se je posvetil sistematičnemu znanstvenemu raziskovanju Dolenjske. Sku-
paj sva pregledala tud širši pas ob današnji novi cesti.
Stratigrafsko petrografski opis
Od Škofljice do Bregane smo imeli priliko videti velik del plasti, ki
so se tukaj odlagale od karbona do danes. Od najmlajših si sledijo takole:
Holocenske barjanske naplavine so razvite okrog Škofljice. Na vrhu
so nasičene z vodo, globlje pa so uležane in glinaste, vendar tukaj brez
vložkov šote vsaj do globine 10 metrov. Verjetno pripada holocenu le
zgornji del.
Holocenske glinaste naplavine so v številnih dolinah od Perovega
do Bregane. Sem štejemo lokalne močvirske gline in glinaste ali peščene
plasti s posameznimi prodniki pretežno dolomita in rožencev, redko tudi
peščenjakov, n. pr. v dolini pri Dobruški vasi.
Ilovnate holocenske naplavine so povečini v izrazito kraškem svetu
in jih težko ločimo od starejših podobnih plasti. Razvite so od Šmarja do
Otočca v vseh dolinah z manjšimi nestalnimi potoki ter sestavljajo
ilovico, ki jo je voda odplavila z višjih področij.
.338
Prodnat in peščen holocen je zastopan predvsem na krško-brežiškem
polju ob Savi od Drnovega do Bregane. V splošnem ga ob cesti ni veliko
in je plast razmeroma tanka. Pri Čatežu znaša okrog 10 metrov in sega
pod gladino današnje Save.
Ob Krki med Krško vasjo in njenim sotočjem s Savo je namesto
proda glinasto-meljni pesek.
Izrazito peščene plasti okrog Perovega so pod holocenskimi glina-
stimi naplavinami.
1. sl. Zgornjejurski apnenci z roženci pri Hrastju. Vidne so temnejše roženčeve
pole in svetli roženci v ilovici. (Foto dr. Ramovš, 28. 12. 1958)
Fig. 1. Upper Jurassic limestones with hornstones near Hrastje
Pleistocenskih ilovnatih naplavin ne moremo povsod ločiti od po-
dobnih mlajših in starejših plasti. Posebej smo jih prikazali samo na
odseku Dobruška vas—B regaña, kjer pokrivajo pleistocensko glinasto-
prodno teraso. Merila za starost pravzaprav pri tem nimamo ter smo se
opirali na zaporedje in petrografsko-morfološke značilnosti.
Pleistocenska prodna terasa leži od Velike vasi do Jesenic pri Bre-
gani okrog 10 metrov nad Savo. Na Krškem polju je prod razmeroma
čist, vsebuje le okrog 10/o delcev pod 0,06 mm, od Čateža naprej pa so
mu primešane glinaste primesi z obrobja. Ker so tukaj posamezni prod-
niki močno prepereli, lahko sklepamo, da je v tem delu prod verjetno
starejši kakor na Krškem poi ju, če ni celo zgornjepliocenske starosti.
.339
Pleistocensko-pliocenske ilovice smo označili povsod tam, kjer nismo
imeli nobene opore vsaj za približno starost. To je za največji del Do-
lenjskega krasa od Šmarja do Otočca. Vmes se pogosto pojavljajo ro-
ženci in peski, zlasti na robovih in terasah večjih dolin n. pr. ob Teme-
nici, Igmanci in Krki. Pesek in lepo zaobljene drobne prodnike smo
opazovali v vkopu zahodno od Zidanega mosta na desnem bregu Te-
menice okrog 10 metrov nad dnom doline in pod Lutrsikim selom vzhodno
od Otočca na več krajih. Debelejše prodnike izluženih rožencev smo
našli na Mačkovškem hribu.
Mladopliocenske ilovnato-prodnate naplavine nahajamo med Ruhno
vasjo in Veliko vasjo, kjer prečka cesta najbolj vlažne odseke. Ilovica je
ponekod močno peščena, jugozahodno od Dobruške vasi s slabo zaoblje-
nimi prodniki dolomita, pri Ruhni vasi z debelimi zelo slabo zaobljenimi
prodniki roženca, pri Hudenju pa z dobro zaobljenim rožencem, ki ga
najdemo v več plasteh. Tu in tam se pojavljajo vmes leče sljudnatega
peska, zlasti bliže Smedniku.
Pliocenski peski in melji so razviti posebno okrog Smednika v de-
belini več metrov. Ponekod so vijoličasti, drugje n. pr. na Ravnem, čisti
in beli. Močno prevladuje kremen, le malo je sljude in težkih mineralov:
cirkona, rutila, distena, hematita idr. Med glinenci se pojavlja tudi mi-
kroklin, ki so ga našli v pesku na desnem bregu Krke blizu Otočca.
Panonski tankoplastoviti pisani laporji se pokažejo samo pod Ruhno
vasjo v ozkem pasu, kjer so jih odkrili pri gradnji nove okrajne cestc;
leta 1957. Panonsko morje se je cukaj najgloblje zajedalo v dinarski kras.
Sarmat¡Lki peski in laporji so med Kronovim in Belo cerkvijo, kjer
pokrivajo srednjemiocenske sklade. Prevladujejo peski, ki so nekoliko
glinasti in z laporji tankoplastoviti. Vmes so tanke premoške prevleke.
Oboji so mehki in neuležani; verjetno nikoli niso bili prekriti z debelejšo
plastjo mlajših plasti. Vsebujejo značilne sarmatske školjke (Ervilia
podolica idr.), liste in ribe. V začetku jih ob trasi nismo mogli natanko
ločiti, ker so jih razkrili šele med gradnjo v globokem vkopu, medtem
ko smo jih leta 1954 mogli opazovati le v eni sami zaseki.
Srednjemiocenski laporji, peščenjaki, apnenci in konglomerati se
pojavljajo od Kronovega do Ruhne vasi, prav tako pa tudi med Krško
vasjo in Prilipami. Na obeh krajih ležijo na triadnem dolomitu. Pri Kro-
novem se začenjajo z bazalnimi konglomerati že na desnem bregu To-
plice, kakor smo mogli ugotoviti v cestnem izkopu. Seidl-Heri-
tscheva in Germovškova domneva, da je ob Toplici izrazit
prelom, torej ne drži več.
Od Prilip do Ribnice smo našli ponekod le še posamezne krpe apne-
nega litotamnijskega peščenjaka na dolomitu. Pri Čatežu so taki pešče-
njaki izredno močno zdrobljeni in pretrti, da se pojavljajo le v nevezanih
blokih. V njih so pri delu leta 1956 našli mnogo fosilnih ježkov in školjk.
V peščenjaku, ki smo ga vzeli južno od Ribnice, smo ugotovili 91 °/o
prodnikov in peščenih zrn apnenca z ostanki litotamnij, premer zrn je
bil od 0,03 do 5 mm, dalje 1,5 °/o kremena in roženca velikosti povprečno
.340
0,05 mm in 0,5 °/o lapornoglinastih kamenin. Vezivo je bilo glina sto-
laporno (7 °/o).
Zgornjekredni klastični skladi močno prevladujejo severno od nove
ceste od Poljan do Trške gore. Ob cesti sami so v ozkih pasovih pri
Mačkovcu in na Poljanah. Nastopajo v obliki zelenkastosivih peščeno-
lapornih skrilavcev z lečami lisastega apnenca.
Zgornjekredni apneni skrilavci in temni lisasti apnenci so v pod-
lagi klastičnih skladov ter so razviti zelo neenakomerno s hitrimi pre-
hodi. Delno so vgneteni v mlajše zgoraj omenjene skrilavce.
2. sl. Zgornjejurski (titonski) apnenci v kamnolomu Ždinja vas,
(Foto Grimšičar, 5. 8.1958)
Fig. 2. Upper Jurassic (Tithonian) limestones in the Zdinja vas quarry
Ostanki konglomerata s prodniki triadnih apnencev in dolomitov
ter jurskih apnencev predstavljajo najbrž tudi del ostankov zgornje
krede. Pokrivajo dolomit, ki smo ga našli le v redkih golicah pri Lu-
trskem selu.
Vsa spodnja kreda na Dolenjskem verjetno manjka, oziroma je vsaj
ni bilo mogoče dokazati, četudi je Lipoid (1858) prišteval nekoliko
večji del Dolenjske kredi. Paleontološka odkritja v zadnjih letih pa nu-
dijo dokaze, da je namesto nje in triade zastopana v večji meri zgornja
jura, ki leži ravno v predelu z jasnimi fosilnimi najdbami neposredno pod
zgornjekrednimi apnenci in skrilavci (Germovšek, 1954).
.341
Zgornjejurski (titonski) apnenci povečini leže transgresivno v glav-
nem na odseku od Stične do Lešnice pri Otočcu. To so svetli jedrnati
apnenci s hidrozoji in s psevdoooliti ter brečasti ali nekoliko rožnati ne-
skladoviti svetli apnenci. Ponekod vsebujejo bele kalcitne žilice (debele
pri Karteljevem, Šentjurju in Zdinji vasi, drobne pri Mačkovcu). Zahodno
od Mačkovca, v Zdinji vasi (2. sl.) in pri Dobu smo v njih našli titonske
hidrozoje. Brečast apnenec v Mačkovcu sestavljajo apneni fosilni ostanki
v zrnih od 0,03 do 2,2 mm in drobnokristalizirano vezivo. Kristali so
ksenomorfni. Ti apnenci vsebujejo od 97,49 do 99,07 °/o CaC03, 0,20 do
0,61 °/o Si02, 0,37 do 0,56 °/o R203, 0,08 do 0,18 °/o S03, 0,03 do 0,07 °/o MgO
in nekaj vode.
V apnencu pri Mačkovcu je E. F 1 ü g e 1 določil hidrozoja Ellipsactinia
caprense Canavari in Sphaeractinia cf. diceratina Steinmann.
Spodnjejurski (liadni) apnenci so zlasti okrog Ponikev. Zaradi delne
podobnosti z zgornjejurskimi apnenci jih ne moremo povsod jasno ločiti,
označili pa smo jih povsod tam, kjer so lepo skladoviti, oolitni, z lapor-
nobrečastimi vložki ali s pojavi litiotid, kakor smo mogli ugotoviti na
Pljuski (3. sl.). Ostali del med Trebnjem in Stično ne nudi povsod jasnih
dokazov, vendar smo v nasprotju z Germovškom mnenja, da pri-
pada del teh apnencev k spodnji juri, in sicer ravno na podlagi že
omenjenih znakov na Pljuski in oolitnih apnencev pri Zgornji Dragi.
Vsekakor pa so v jedru sinklinale med Bičem in Dobom titonski apnenci,
ker so v njih značilni hidrozoji in drugi fosili.
Oolitni liadni apnenci vsebujejo 98,12 do 98,85 % CaC03, 0,24 do
0,28 % Si02, 0,60 do 0,64 °/o R203, sled do 0,08 °/o S03, 0,03 do 0,31 °/o MgO
in nekaj vlage. Velikost oolitov je okrog 0,3 mm, ponekod so tudi znatno
manjši.
Zgornjetriadni dolomit je nad ladinsko-rabeljskimi skladi pri Selih
nad Belo cerkvijo; v trasi ga ni. Verjetno je tudi povsod ob spodnje-
jurskih skladih od Stične do Trebnjega, vendar ga tukaj zaradi neločlji-
vega prehoda navzdol nismo mogli jasno določiti.
Rabeljski laporni skrilavci so rdečkasti in podobni onim na Kočev-
skem (Germovšek, 1955, str. 235—238). Najdemo jih pod Duplico
severovzhodno od Grosupelj. Pod njimi je rdečkast zrnat neskladovit
dolomit, ki preide v svetlega in v temnosiv skladovi t apnenec. Verjetno
spada zraven tudi rožnat dolomit okrog kamnoloma Cikava in rdečkasto-
črn dolomit s premoškimi ostanki pod Pečjo, česar pa nismo mogli pri-
kazati zaradi omejenega in neizrazitega nastopanja na površini.
Ladinsko-rabeljski skrilavci so razviti tudi severno od Lukovka. Ob
cesti morda zastopajo ladin zelenkasti laporni skrilavi vložki v sklado-
vitem dolomitu med Spodnjo Brezovo in Pečjo (4. sl.), ki pa jih drugje
nismo mogli jasno določiti; zato jih nismo prikazali posebej.
Temnosivi ladinsko-rabeljski apnenci z apnenimi skrilavci so se-
verno od Poljan in severno od Bele cerkve pri vasi Selo (5. sl.). So lahko
tudi mlajši, ker nekoliko bolj severozahodno leže na njih zgornjekredni
apnenci. Ob cesti na Smarjeto pa so v zgornjetriadnem dolomitu in
močno metamorfizirani.
.342
Srednje- in zgornjetriadni dolomiti zavzemajo zelo pomemben del
skladov ob vsej avtomobilski cesti. Ponekod so zelo apneni in skladoviti
(Peč-Brezovo, Poljane) ali svetli in neskladoviti (Hudo, Med ved jek, Treb-
nje, Otočec) ali sklad ovi ti z roženci (Prilipe, Ribnica). Ni izključeno, da
predstavljajo dolomiti ponekod del spodnje jure, kar bi bilo možno
zlasti od Medvedjeka do Poljan. V splošnem sestoje iz drobnokristalizi-
ranega dolomita in kalcita. Skoraj vedno jih preprezajo žilice kalcita.
Kristali so navadno hipidiomorfni, velikosti povprečno 0,03 mm. Anali-
3. sl. Bloki apnenca na Pljuski pri Trebnjem z Lithiotis problematica.
(Foto Grimšičar, 2. 7. 1958)
Fig. 3. Boulders of Lower Jurassic limestone with Lithiotis problematica
in Pljuska near Trebnje
ziran vzorec iz kamnoloma pri Kronovem je pokazal 82,86 °/n CaC03,
15,18 % MgC03, 0,40 °/o Si02, 0,48 %> RX>3, 0,31 % S03 in malo vlage.
V preparatu so bila vidna tudi redka drobna zrna rožencev, medtem ko
je znašala velikost kristalov od 0,2 do 0,6 mm.
Ploščasti apnenci z roženci se lokalno pojavljajo pri Čatežu. Ob novi
cesti jih ni. Podobni so krškim ploščastim apnencem, ki jih štejejo
v ladin.
Zgornjewerfenski ploščast laporni dolomit s peščenimi vložki naj-
lepše opazujemo v kamnolomu pri Škofljici (6. sl.). Vmes se pojavlja na
vzhodni strani tudi apnena breča. Razvit je znatno okrog Višnje gore.
.343
Dolomit je svetlosiv z lahno rjavkastim odtenkom. Vsebuje zrna kalcita,
ponekod tudi polzaobljene drobce dolomita, kremena (4—15 °/o). muskovit
(do 1 %>) ter sledove magnetita in cirkona.
Zgornjewerferski pisani peščenjaki in skrilavci s polarni dolomita
so razviti okrog Višnje gore. Le v manjši meri so tudi ob trasi, tako na
primer v zadnjem vkopu v bližini prehoda stare ceste čez železnico na
vzhodnem koncu Višnje gore.
Werfenski peščenjak najdemo južno od trase pri gradu Mokrice na
severovzhodnem obronku Gorjancev.
Karbonski skrilavci in peščenjaki so severno od Škofljice na začetku
nove ceste. Črne skrilavce in peščenjake smo našli tudi pri kopanju te-
meljev za most na vzhodnem koncu Višnje gore. Verjetno pripadajo
karbonu. Pojavljajo se tudi pri Mokricah, vendar v večji globini, Pri
Škofljici so med razkrojenimi skrilavci nepravilni bloki temnosivega
beložilnatega apnenca z ostanki krinoidov. Odkrili smo jih leta 1956 med
gradnjo vkopa takoj na začetku trase. Raznobarvni prepereli peščeni
skrilavci v vzhodnem delu vkopa vpadajo proti jugovzhodu. Podobne
skrilavce je našel tudi Germovšek pri Plešah (1955, 235). Ali pripada
apnenec karbonu ali je celo starejši, je več možnosti. Podobno se pogosto
pojavlja apnenec v krednem flišu in v psevdoziljskih skladih. Ali je
apnenec v zgornjem ali v spodnjem delu karbona, tudi ni gotovo, vse-
kakor pa je bolj verjetno prvo, ker so krovne plasti nekoliko podobne
mlajšim plastem. V drugem primeru pa bi morali predpostavljati, da je
ladinski prelom izredno velik in je ves karbon v inverzni legi. Podoben
apnenec na zgornji meji karbona smo našli na Trojanah, kjer se zajeda
v grödenske sklade.
Tektonika
Od Škofljice do Bregane ločimo vplive dveh glavnih tektonskih
smeri: alpske in dinarske. K prvi prištevamo tudi prečnoalpske in k drugi
prečnodinarske smeri. Vse smeri se na celotni dolžini bolj ali manj
prepletajo. Čim bolj se trasa oddalji proti jugozahodu, tem bolj se pri-
bliža dinarskim vplivom, v katere se zajedajo tu in tam alpski odtenki.
Če jih skušamo razčleniti, pridemo do naslednjih enot:
Rob litijske antiklinale pri Škofljici, ki je z enim prelomom ločen
na zahodni strani od Ljubljanskega barja in na vzhodni z laniškim pre-
lomom od Dolenjskega krasa.
Perovska dinarska nagubana sinklinala je zelo značilen tektonski
element z vodilnimi rabeljskimi skladi. Pravzaprav to ni enoten dinarski
element, ker preide na kratki razdalji pri Duplici v alpsko lego. nato pa
takoj v prečnodinarsko, ki dlje časa močno prevladuje. V vsaki od teh
podenot je značilen prelom, ki kaže predvsem na pritiske v smeri sever-
jug, le v manjši meri severovzhod-jugozahod. Kaže, da je tukaj povečini
dinarska tektonika vodilna in mlajša, čeprav se tu in tam prepleta
z alpsko.
Višnjegorska antiklinala je zelo značilna enota, ki se v prečnoalpski
smeri globoko zajeda v Dolenjski kras z werfenskimi skladi in s sledovi
karbonskih skladov.
.344
Biška dinarsko usmerjena sinklinala s prečnodinarskim prelomom
pri Zgornji Dragi in Velikih Pecah predstavlja začetek pravega dinar-
skega morja, v katerem so se odložili debeli jurski skladi.
Prečnoalpski nagubani nizi med Medvedjekom in Pljusko sestoje iz
dvignjenih triadnih grud v menjavi z jurskimi. Skladi so močno raz-
pokam in prelomljeni, pri čemer se je zlasti močno dvignil srednji, danes
denudirani del pri Korenitki.
4. sl. Laporni skrilavi vložki v skladovitem dolomitu med Spodnjo Brezovo
in Pečjo. (Foto Grimšičar, 3. 7. 1956)
Fig. 4. Marly shale intercalated in bedded dolomite between Spodnja Brezova
and Peč villages
Trebanjski dinarsko-alpski nagubani nizi tvorijo močno porušen
prehod s tipično alpskimi vzdolžnimi in prečnimi prelomi in prehodi iz
triadnega dolomita v jurski apnenec.
Lukovška dinarska antiklinala je razmeroma malo razpokana in ima
znake tipično dinarske enote z jurskimi liadnimi skladi, ki so delno raz-
galjeni do triadnega dolomita.
Poljanski prečnoalpski nariv in nagubani nizi posegajo globoko v di-
narsko kredno sinklinalo, ki je tu zapustila v prečnodinarski smeri ohra-
njene tri pasove zgornjekrednih klastičnih skladov. Njih ponovitev je
tektonska. Med laporne skrilavce je pogosto vgneten zgornjekredni
apnenec, med drugo in tretjo lusko pa se je narinil zgornjetriadni skla-
.345
dovit dolomit. Na kontaktu so vse plasti močno zmečkane in so med
gradnjo povzročale velike težave.
Dinarska šentjurska antiklinala je največji dinarski tektonski ele-
ment ob vsej cesti, ki ga tudi na jugovzhodu obdaja kreda. Sestoji iz
zgornjejurskih neskladovitih apnencev, ki vsebujejo severozahodno od
Šentjurja pole rožencev. Pri Dolenji vasi in Karteljevem so apnenci sivi
in zelo žilavi, drugje pa večinoma prepreženi s kalcitnimi žilami in
precej drobljivi.
Mačkovška sinklinala z zgornjekrednimi klastičnimi sedimenti je
močno zmečkana in vsebuje bloke vgnetenih skladov apnenca. Poteka na
kratko razdaljo severovzhodno od Mačkovca v dinarski smeri. Njej sledi
šempetrska prečnodinarsko usmerjena antiklinala z jedrom v kraju
Otočec. Je močno zdrobljena in jo sestavljajo pretežno triadni dolomiti.
Na njenem vzhodnem robu se je poleg teh ohranil verjetno zgornje-
kredni bazalni konglomerat, ki kaže na drugačne sedimentaci j ske pogoje.
Severovzhodno od tod, onstran Toplice, so odkrili tudi rudistne apnence.
Prehod iz dinarskih v alpsko usmerjene nize in mladoterciarno gri-
čevje med Kronovim in Ruhno vasjo je izrazito nadaljevanje že v prejš-
nji enoti omenjenih alpskih členov, ki kaže na približevanje Posavskim
gubam na severu in Krški kotlini na severovzhodu.
Nizko mladoterciarno obrobje Krške kotline kaže na postopen prehod
v to kotlino oziroma na Krško polje, pod katerim je mladoterciarna pod-
laga kot nadaljevanje počasi se pogrezajočega ozemlja, ki ga je še v pa-
nonu pokrivalo morje.
Močno zdrobljen obrobni miocen leži v izrazito mladih potresnih
conah severozahodnega roba Gorjancev na meji Zagrebške gmote in
Krškega polja, ki se najbrž še danes stopničasto pogreza, oziroma se
Gorjanci bolj dvigajo. Na teh leže miocenski skladi delno že izredno vi-
soko, istočasno pa ob Krki še zelo nizko.
Čateška udorina je del zaostajajočega podnožja na severnem obrobju
Gorjancev. Ob stranskih globokih razpokah prihajajo iz njih na kon-
taktu z Zagrebško gmoto izviri tople vode v Cateških toplicah. Smer
kontakta je po vseh znakih še alpska.
Zahodno krilo mokriške antiklinale med Prilipami in Mokricami je
nadaljevanje litijske karbonske antikhnale na robu Gorjancev, ki se je
tukaj izoblikovala v prečnoalpski smeri.
Samoborska kotlina med Zagrebško gmoto in Gorjanci ima svoj se-
verni del pri Bregani ob koncu slovenskega dela nove ceste.
Geomorfologija
Geomorfološki razvoj je bil na Dolenjskem razmeroma počasen in
v zvezi s stalnim zaostajanjem dinarskega osrednjega dela pri dviganju
mladih alpsko usmerjenih grud ter počasnim grezanjem Krško-novo-
meške kotline v mlajšem terciaru.
.346
t
Na ostankih panonskega ravnika, na primer pri Spodnji Brezovi
(500 in 460 m), se ilovica ni ohranila ali zelo malo; tudi na naslednjih
pri Medvedjeku (okrog 400 do 370 m) je ni mnogo. Tokovi so bili po
Meliku (1931) v tem delu najbrž usmerjeni severovzhodno proti Mirni.
V veliki množini pa se je ohranila ilovica na naslednjem nivoju 325 me-
trov, kamor štejemo Pljusko, Poljane in Kamen vrh, to je ob robu
izrazito dinarsko usmerjenih strug Temenice in Igmance.
5. sl. Ladinsko-rabeljski apneni skrilavci v vasi Selo nad Belo cerkvijo.
(Foto Grimšičar, 14. 1. 1958)
Fig. 5. Ladinian-Rabelj strata at Selo village near Bela cerkev
Temu ustreza nivo okrog 340 m ob Višnjici in njenih pritokih z več
metrov debelo plastjo ilovice, kakor tudi nivoji (okrog 200 m) ob levem
bregu Krke med Mačkovcem in Otočcem, ki časovno spadajo v najmlajši
pliocen, delno pa že v starejši pleistocen. Očitno je, da se nivoji v jugo-
vzhodni smeri znižujejo v skladu s pogrezanjem Krško-novomeške kotline
in z zniževanjem ob dinarskem prelomu ob Krki.
Pliocenskim izravnavam ustrezajo tudi sedimenti, ki so se odlagali
v dolini Krke po umiku panonskega morja. Zaradi hitrega dviga Posav-
skih gub po spodnjem pliocenu so reke prinašale najprej kremenov pesek
in mei j s severnega obrobja, vmes zlasti bolj zahodno pa so se začeli
uveljavljati še rečni pritoki, ki so prinašali ilovico, pesek, druge drobce
.347
iz apnencev, dolomitov kakor tudi ostankov krednega fliša in miocenskih
skladov na Dolenjskem krasu (Grimšič ar, 1954, str. 240).
Nagubani pliocenski peski pri Brusnicah in pri Novem mestu (S e i d 1,
po Rak ovcu, 1928, str. 143) kažejo na živahno posts red n j e p li o cen sk o
tektoniko, ki se je morala uveljaviti tudi pri izoblikovanju Krško-novo-
meške kotline in Gorjancev. Za recentno tektoniko govorijo številni po-
tresi, ki so bili še v zgodovinskem času (Kostanjevica, Brežice). Čeprav
6. si. Zgornjewerfenski ploščast laporni dolomit s peščenimi vložki,
kamnolom Škofljica. (Foto Grimšičar, 4. 7. 1956)
Fig. 6. Upper Werfenian bedded marly dolomite with sandy intercalations.
Quarry Škofljica
je mnenje Seidia, Heritscha in Tornquista glede tektonske
zasnove Krškega polja nekoliko pretirano, je v osnovi pravilno, saj je
edino na ta način srednji del Dolenjske od Trebnjega do Mačkovca ostal
toliko više, da so potoki morali ubrati kraško podzemeljsko pot, medtem
ko si je Krka ob močno zdrobljeni prelomni coni lahko obdržala po-
vršinsko pot in si jo je verjetno celo podaljšala (Melik, 1931).
Ohranjeni sledovi terciarnih tufskih plasti in pliocenskih peskov po
kraških jamah dokazujejo, da je dolenjsko gričevje zelo zgodaj zajelo
zakrasevanje, vendar je bila erozija, oziroma dviganje, tako počasno, da
se niso mogle izoblikovati posebno globoke doline in ne visoki platoji,
ampak so se kopičili preostanki apnenca — ilovica, ki je voda ni mogla
sproti odnesti in jo še danes le počasi odplavi j a.
.348
Paleogeografski zaključki
Znane facialne razlike med posameznimi stratigrafskimi enotami na
Dolenjskem so tako majhne, da lahko domnevamo enotno karbonsko-
permsko in triadno geosinklinalo alpskega in dinarskega prostora. Upa-
mo, da bodo nadaljnje raziskave to domnevo potrdile.
Spremembe so se pojavile šele v juri, ko se je jugozahodni del prvotne
skupne geosinklinale pogrezal še naprej in ustvaril na Dolenjskem
veliko jursko morje, v katerem so bili v dobi gosavske transgresije spet
manjši zalivi. Lahko rečemo, da je dinarska geosinklinala le dinarsko
usmerjen del enotne alpske geosinklinale in njeno nadaljevanje v mlajši
dobi, nekoliko premaknjeno proti jugozahodu v soglasju z nastajanjem
jadranske udorine.
Ponovno je šele panonsko morje v srednjem miocenu preplavilo
vzhodni del Dolenjske,"se v zgornjem miocenu poplitvilo ter v spodnjem
pliocenu ponovno poglobilo, vendar le vzhodno od Ruhne vasi. Sledila je
doba stalne in počasne regresije ter močno zasipavanje Krško-novomeške
kotline ob nastajanju ravnikov v odvisnosti od lokalnih tektonskih sil
v kotlini in na obrobju.
Kot protiutež pogrezanju je bilo dviganje Posavskih gub in Gor-
jancev, kjer se ravno tako kažejo vplivi alpskih kot dinarskih tektonskih
sil, ki so povzročile značilno interferenco obeh vplivov ob vsej novi avto-
mobilski cesti od Škofljice do Bregane, da lahko to ozemlje označimo kot
najbolj tipično prehodno dinarsko-alpsko ozemlje na naših tleh.
THE GEOLOGIC CONDITIONS ALONG THE NEW
LJUBLJANA-ZAGREB HIGHWAY FROM ŠKOFLJICA TO BREGANA
During the construction of the Ljubljana—Zagreb motor road many
interesting geological data have been collected in the years 1953—1958.
The following pétrographie and stratigraphie variétés have been distin-
guished:
Holocene: swamp alluvium, clayey alluvium, loamy alluvium gravel
and sand.
Pleistocene: loamy alluvium, gravel terraces, Pleistocene-Pliocene
loam.
Pliocene: Upper Pliocene loamy alluvium, sand and srcee with lenses
of marl, Panonian thinbedded speckled marl.
Miocene: Sarmatian sand and marl, Middle Miocene marl, sandstone,
limestone, and conglomerate.
Cretaceous: Upper Cretaceous clastic sediments, Upper Cretaceous
platy limestone and speckled limestone.
Jurassic: Upper Jurassic (Tithonian) limestone, Lower Jurassic (Liadic)
limestone.
.349
Triassic: Rabelj marly shale, limestone, and dolomite, Middle Trias-
sic, and Upper Triassic dolomite and dolomitic limestone, Ladinian
limestone and shale, Upper Werfenian shaly dolomite, shale and sand-
stone, Carboniferous shale and sandstone.
Holocenic, and Pleistocenic beds occur in the valleys and on the
terraces. The Pleistocene loam forms a long belt between Smednik and
Velika vas.
Pleistocene-Phocene loam is very characteristic. It occurs on va-
rious limestones from Šmarje at Škofljica to Otočec near Novo mesto.
It is a remnant of weathered carbonate rocks mainly. Partly it is de-
luvional, on some places it had been redeposited (cf. Germovšek,
1955). Many times it contains hornstone, especially on the periphery of
the greater valleys. Lipoid (1958) considered the entire loam is a
fluviátil sediment.
Upper Pliocene loamy sediments, and Pliocene sand with lenses of
shale occur NE from Otočec to Smednik. Between Ruhna vas and Hu-
denje they contain many feebly rounded hornstone fragments, less sand-
stone and dolomitic limestone fragments. According to Ramovš, and
Pleničar the Pliocene sand with the shale lenses N of Sava River
belongs to the Rhomboidea beds (Geologija, 1954, Geologic map of Glo-
boko near Brežice).
Panonian thin bedded shales form a narrow belt along the road in
Ruhna vas.
Sarmatian sand and shale at Bela Cerkev contain plenty of snails,
fishes, and shells with Ervilia podolica among them.
Middle Miocene beds on the periphery of the Krka basin is accounted
to the Upper Tortonian or Lower Sarmatian because of its similarity to
the beds N of the Sava River according Grill (Pleničar, Ra-
movš, Geologija, 1954). During the construction of the road plenty of
Echinodea has been found in them S of Brežice.
The Upper Cretaceous is represented by grey marly and sandy shales
with speckled and platy limestone in Poljane, and near to Mačkovec.
Lipoid (1858) did not find them in this place, but he has ascribed
greater areas to them elsewhere. We have found the rests of Gösau
conglomerate E of Otočec.
Upper Jurassic (Tithonian) beds are the most represented series on
the section between Stična and Mačkovec. We discovered a new find-spot
of Hydrozoa at Ždinja vas and Dob vilages W of Mačkovec (cf. Ger-
movšek, 1954).
The Lower Jurassic limestone-iz oölithic, finegrained and brecciated.
In PI j uska-Stream we have found blocks with Lithiotidae, most of them
at Ponikve village.
The Upper-, and Middle Triassic dolomitic hmestone is the second
most represented rock. It extends into Lower Jurassic. The fossilless
dolomitic limestone is crushed usually. It outcrops from the Šmarje
.350
village to the Bela Cerkev village. The bedded dolomites with hornstone
occur from Prilipe village to Ribnica village.
The reddish colored marly Rabelj shales, and dolomite form small
paches between the Peč and Cikava villages. They include bedded lime-
stone too.
Ladinian limestone and shale occur N of Poljane and Bela Cerkev
villages, the Upper Werfenian beds at Škofljica, Višnja gora, and Mo-
krice villages.
Carboniferous sandstone and shale outcrop at Škofljica and Mokrice
villages, we have found them in the pits for the foundation of the bridge
in Višnja gora borough. At the beginning of the cut at Škofljica they
include dark cristalline limestone with calcite veins and remains of
Crinoids. Similar limestone, and shale we have found on the northern
flank of the Trojane anticlinal on its boundary with the Groden
sandstone.
The tectonic of the area grades from the alpine one into the dinaric
one. There are alpine, transverse alpine, dinaric and transverse dinaric
trends in the area. The plateaus are subsiding gradually towards SE.
Many minor faults have been determined between the Škofljica, and
Bregana villages, but no one would show a clear boundary between the
Alpids, and Dinarids. We have determined among the dinaric trends the
following alpine ones.
The Litija anticline at Škofljica village, the Višnja gora anticline,
the transverse alpine folds between the Medvedjek and Pljuska Streams
as well as in the vicinity of Poljane village. To the same alpine trend we
can count the heavily crushed Miocene beds in the Čatež through and
the transverse alpine western flank of the Mokrice anticline of the
Samobor basin.
The Krka basin as well as its extent towards Novo mesto town is
not so characteristic trough-fault, as it was supposed by Seidl, He-
ri t s c h , and Tornquist (1918). Individual plateaus subside gra-
dually from NW towards SE.
The earthquakes at Kostanjevica town (17th cent.) and Brežice (1917)
prove the recent tectonic movements, a little older the movements are
proved by slightly folded Pliocene sands with coal intercalations at Novo
mesto and by the crushed Miocene lithotamnia beds S of Brežice.
In the géomorphologie development the Panonian plateaus have been
preserved on 500, and 460 ms above sea level, and post-Panonian at
about 400, 370, and 350 ms above sea level. W of Spodnja Brezova village
they belonged most probably to the Ljubljanica River, and to the Mirna
River E of it. This was stated by M e 1 i k already (1931).
Along the Temenica, and Igmanca Streams, having dry valleys par-
tially today, there is characteristic plateau at 325 ms, which drops gra-
dually into the Krka River valley. It originated at the end of Panonian.
The terraces at 275 ms along the Temenica Stream, at 260 ms along
the Igmanca Stream, and that at 200 ms along the Krka River are most
probably of the Upper Pliocene age.
.351
The terraces at 175 ms at the northern foot of the Gorjanci Mountains
along the old dry riverbed of Krka River S of Brežice and that in
Prilipe village are probably of the Upper Miocene age too.
The courses of Temenica and Igmanca Streams have been partly
karstified most probably in the Middle Pliocene because of the faster
subsidence of the Novo mesto-Krka basin as well as slight lifting of its
periphery due to local tectonics.
Paleogeographic features along the new road show, in the area
existed already in Triassic a common shallow alpine-dinaric geosyncline,
in which the dolomitic limestones have been deposited. Minor facies
differences are important locally only. On the base of similar Carboni-
ferous and Werfenian beds in Kočevje area as well as at Ortnek village
we conclude, the geosyncline existed from the Carboniferous on.
In Jurassic the synclinal axis only slightly shifted towards SW. Our
statements, the clastic Cretaceous sediments, in Kočevje area (G e r m o v -
šek, 1955), as well as new statements of clastic Cretaceous beds in the
extent of the Sava folds (Ramovš, The age of the Vehki Trn strata
in surroundings of Vehki Trn at Krško. SAZU Dissertationes IV, 1958)
confirm the continuation of the common alpine-dinaric geosyncline in
the Cretaceous period too.
Literatura
Germovšek, C., 1954, Zgornjejurski hidrozoji iz okolice Novega mesta.
SAZU, Razr. za prirodosl. vede, Razprave II, Ljubljana.
Germovšek, C., 1955, O geoloških razmerah na prehodu Posavskih
gub v Dolenjski Kras med Stično in Sentrupertom. Geologija, Ljubljana.
Germovšek, C., 1955, Poročilo o kartiranju južnovzhodnega obrobja
Ljubljanskega barja. Geologija, 3. knjiga, Ljubljana.
H e r i t s c h , F., — S e i d 1, F., 1919, Das Erdbeben von Rann an der
Save vom 29. Jänner 1917. II. Die Tektonik der Bucht von Landstrass und ihre
Beziehungen zu dem Erderschütterung. Mitt. Erdbeben Kommission N. F. 55,
Wien.
Kühn, O., 1954, Triadni cefalopodi z Dolenjskega. Razprave SAZU,
Razr. za prirodosl. vede, Ljubljana.
Kossmat, F., 1913, Die adriatische Umrandung in der alpinen Falten-
region. Mitteilungen d. Geol. Ges. in Wien. Karte des alpindinarischen Grenz-
gebietes.
Lipoid, M. V., 1858, Bericht über die geologische Aufnahme in Unter-
krain im Jahre 1857. Jb. d. geol. R. A., Wien.
Lipoid, M. V., Geologische Manuskriptkarte 1:75.000, Rudolfswert.
M e 1 i k, A., 1931, Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Do-
lenjskem. Geografski vestnik, Ljubljana.
Rak ovec, I., 1931, Morfološki razvoj v območju posavskih gub, Geo-
grafski vestnik, Ljubljana.
S a lo pek, M., 1927, Geološka proučavanja i kartiranje u Sloveniji
god. 1926. Geografski vestnik p. 155, Ljubljana.
Tornquist, A., 1918, Das Erdbeben von Rann an der Save vom
29. Jänner 1917. I. Die Wirkungen des Erdbebens in der Stadt Rann und die
Beziehung des Bebens zur Tektonik des Ostrandes des Uskokengebirges. Mitt
d. Erdbeben Kommission. N. F. 52, Wien.
.352
GEOLOŠKO-BOTANIČNA EKSKURZIJA NA RAŠICO
dne 26. 4. 1959
Ekskurzijo sta vodila asistent dr. A. Ramovš kot geolog in prof.
dr. M. W r a b er kot botanik-fitosociolog.
Namen ekskurzije je bil, da se naveže sodelovanje med geologi in
botaniki. V ta namen je podal M. W r a b e r ob začetku ekskurzije na
terenu nekaj uvodnih misli, kakor sledi:
Fitosociologija skuša tolmačiti rastlinske združbe kompleksno, se
pravi, da skuša podati vzročno analizo njihovega sedanjega stanja in
njihove razvojne težnje. V ta namen mora seveda upoštevati vse različne
činitelje, ki vplivajo na razvoj vegetacije: klimatične, edafične, reliefne
(geomorfološke) in biotične (vpliv živih organizmov, zlasti človeka).
V mejah kolikor toliko enotnega splošnega podnebja (makroklime) so za
vegetacijo odločilnega pomena edafični faktorji, ki obsegajo geološko
podlago in tla (skupaj edafon). Podlaga, v kateri je vegetacija zakoreni-
njena (rizosfera), vpliva nanjo zelo močno, često kar odločilno, ker
s svojimi fizikalno-kemičnimi lastnostmi bistveno spreminja življenjske
pogoje rastlin.
Tla, ki pokrivajo geološko podlago, so vzajemen produkt matične
kamenine, ki daje material (preperino), in vegetacije, ki ta material
izkorišča, po svoje predeluje in bogati z organsko snovjo. Ni vegetacije
brez tal in tudi ne tal brez vegetacije (če je človek ni uničil). Fizikalno-
kemične lastnosti tal in njihov razvoj (geneza) so v največji meri odvisni
od matične kamenine, od tal pa je neposredno odvisna vegetacija. Če so
tla v začetnem razvojnem stadiju, ali so erodirana, vpliva geološka
podlaga na vegetacijo neposredno. V tem primeru imamo opraviti s pio-
nirsko razvojno stopnjo vegetacije, ki se v neugodnih reliefnih (strma
lega, južna ekspozicija itd.) in edafskih razmerah (plitva, suha, siromašna,
neustaljena tla itd.) zelo počasi razvija v progresivni smeri in navadno ne
doseže svoje končne (zrelostne) razvojne stopnje (t. i. stopnje vegetacij-
skega klimaksa), marveč oblikuje nepopolno razvito trajno stanje (t. i.
vegetacijski subklimaks). Subklimaksne rastlinske združbe so v svoji
sestavi in razvojni možnosti v največji meri odvisne od edafona. Njihovo
spreminjanje v progresivni smeri je izredno počasno in je napredek
opazen šele po dolgih obdobjih, ki so za človeško opazovanje predolga.
Zato govorimo o »trajnih« rastlinskih združbah.
V reliefno, klimatično in geološko zelo spremenljivem svetu naše
slovenske domovine je zelo mnogo subklimaksnih ali edafogenih rastlin-
skih združb, marsikje celo prevladujejo nad razvojno zrelimi klimaks-
.353
nimi ali klimatogenimi združbami. Zato je pač razumljivo, da je pro-
učevanje vegetacije po fitosociološki metodi kompleksne analize nujno
navezano na dobre in zanesljive geološke podatke in zlasti še na dobro
petrografsko analizo kamenin. S splošnimi geološkimi podatki in ozna-
kami, kakor n. pr. apnenec, dolomit, skrilavec, peščenjak itd. si fito-
sociolog ne more dosti pomagati, še manj mu povedo izrazi, kakor n. pr.
soteške plasti, wengenski skladi itd. Za vzročno analizo vegetacije mu je
potrebna nadrobnejša geološko-petrografska razčlemba kamenin, posebno
glede na njihove razkrojne produkte, ki sestavljajo tla. Pitosociolog je
zato neobhodndo navezan na pomoč petrografsko usmerjenega geologa,
ki mu lahko postreže s podatki o fizikalno-kemičnih lastnostih matične
kamenine in njeni preperini.
Po drugi strani pa nudijo dobro razčlenjene rastlinske združbe tudi
geologu bolj ah manj zanesljivo podlago za razpoznavanje geološko-
petrografskih razmer kakega področja. Z glavnimi vegetacijskimi tipi
področja se vkljub pomanjkljivemu botaničnemu znanju, posebno še
v sodelovanju s fitosociologom, kaj kmalu toliko seznani, da jih more
prepoznati in da more iz areala njihove razširjenosti z večjo ali manjšo
gotovostjo sklepati na edafon, često celo neposredno na geološko pod-
lago, n. pr. pri tipični dolomitni vegetaciji bazifilnega borovega gozda
(Pineto-Genistetum januensis) ah pri termofilni združbi črnega gabra in
hrasta puhavca (Querceto-Ostryetum carpinifoliae). V prvem primeru gre
navadno za drobi j ivo dolo-mi tno, v drugem pa za trdno apneno podlago
v strmih južnih legah. Vegetacijska karta je v rokah geologa-petrografa
zelo dobrodošlo pomagalo pri orientacijskem terenskem delu, ker ga
opozarja na zelo lahko opazen način na geološko podlago in -na razne
posebnosti v njej, ki bi jih sicer lahko prezrl oziroma omalovaževal.
Udeleženci ekskurzije so se spotoma seznanjali s povezanostjo vege-
tacije s talno podlago na konkretnih primerih vegetacije, ki jo je tol-
mačil M. W r a b e r, medtem ko je geološke razmere pojasnjeval
A. Ramovš. Pri tem se je pokazalo živahno zanimanje in sodelovanje
udeležencev ekskurzije v obhki razgibane debate. Posebno prepričljiv je
bil pogled na južno stran Smarne gore, kjer se je na ozelenevajoči
vegetaciji videla ostra meja med termofilnim bukovim (Ostryeto-Fagetum)
in termokserofilnim gozdom črnega gabra in hrasta puhavca (Querceto-
Ostryetum). Ta mejna črta je tudi meja med različnimi kameninami.
V interesu napredka obeh naravoslovnih strok, namreč botanike in
geologije je, da se dogovorno izbere ustrezno ozemlje, ki naj se detajlno
kartira (1:10.000) vegetacijsko in geološko-petrografsko. K temu delu
naj se pritegnejo tudi klimatologi in pedologi. Takšno vzajemno delo naj
se predvidi za bodoča leta in naj se službeno organizira. S potrebnimi
pripravami je treba pravočasno začeti (izbira primernega območja in
njegov obseg, sodelavci, metodika dela, merilo, karte, materialna in
finančna sredstva, organizacijski problemi itd.). Takšna vsestranska mono-
grafična obdelava določenega ozemlja bo brez dvoma dala zelo zanimive
rezultate za znanost in prakso. Dovoljevala bo razne ugotovitve in po-
spi ošitve za neraziskana območja.
.354
UNE EXCURSION GÉOLOGICO-BOTANIQUE A RAŠICA
PRÈS DE LJUBLJANA
Le but d'une telle excursion combinée consistait dans le plan d'une
collaboration entre les géologues et les phytosociologues.
Pour bien comprendre la végétation, il faut connaitre les facteurs
édaphiques qui exercent une influence quelquefois décisive sur la com-
position floristique et l'état écologique des groupements végétaux. C'est
surtout la structure pétrographique de la roche-mère qui décide di-
rectement ou par l'intermédiaire de ses matériaux de décomposition (le
sol) du type de végétation. Les indications générales géologiques, telles
que calcaire, dolomite, grès, schistes, couches de Socka, couches de
wengen etc., disent trop peu au phytosociologue pour qu'il puisse s'en
servir en expliquant la dépendance de la végétation des facteurs du
sous-sol. Ce sont avant tout les groupements végétaux pionniers ou per-
manents (groupements dits subclimaciques ou édaphogènes) qui dépen-
dent directement du sous-sol. C'est un fait duquel ressort la valeur in-
dicatrice de ces groupements végétaux dont le géologue peut se servir
dans ses recherches d'orientation et même de détail.
La collaboration entre le phytosociologue et le géologue est donc
d'un intérêt mutuel. C'est pour cette raison qu'on s'est proposé de choisir
un domaine convenable et de le cartographier en détail du point de vue
géologico-pétrographique et phytosociologique. On est convaincu qu'une
telle collaboration, envisageant aussi l'appui des pédologues, climato-
logues et géographes, donnera des résultats très précieux tant pour la
science que pour la pratique.
.355