SAMOTNO  POLETJE
Tit  Vidmar
Kot v stari hiši bivam to poletje v obokanih, sobanah polzaprtih vek. Ko zunaj želo* sonca muči cvetje in luč v požar tali kovino rek,
tu notri hladna senca se igra z nedolžnim bratrancem prividom, trepalnica spokojno' trepeta kakor cipresa za postarnim zidom.
V kleteh srca, kakor zakladi skriti, reči prijazne, ljube misli spe; varne v podzemlju te samotne biti, včaisih med sabo tiho' govore.
In ko- se zunaj čas z življenjem bije in zemlja kakor želvin je hrbet, v sobanah moje stare domačije, imamo v meni ljubezniv posvet...
Naša sodobnost
529