Ljubljana 2017 ODVETNIK IN OBLAST Dr. Igor Rosina (1900-1969) Uredila: Jure Gasparic in Katja Škrubej ZALOŽBA I NZ Odgovorni urednik: dr. Aleš Gabric Založnik: Inštitut za novejšo zgodovino Jure Gasparic, Katja Škrubej (ur.) ODVETNIK IN OBLAST : IGOR ROSINA (1900-1969) Recenzenta Jezikovni pregled Oblikovanje Tisk Naklada dr. Matjaž Jager dr. Nevenka Troha Ajda Gabric Barbara Bogataj Kokalj Medium d.o.o. 400 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Rosina 1.(082) ODVETNIK in oblast : dr. Igor Rosina (1900-1969) / uredila Jure Gasparic in Katja Škrubej. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017 ISBN 978-961-6386-79-1 1. Gašparic, Jure, 1977- 291630080 © 2017, Inštitut za novejšo zgodovino. Vse pravice so pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja izdajatelja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev, objavljanje, predelava ali katera koli druga oblika uporabe tega dela ali njegovih delov, bodisi s fotokopiranjem, tiskanjem, snemanjem ali shra­nitvijo in objavo v elektronski obliki. Kazalo 7 Jure Gasparic in Katja Škrubej Uvodne misli 11 Alenka Selih in Andrej Rosina Igor Rosina - v oceh otrok 21 Filip Cucek Oris življenja, dela in obdobja Frana Rosine, oceta Igorja Rosine 39 Jurij Perovšek Socialnogospodarski, idejni in narodnopoliticni nazori Igorja Rosine v dvajsetih letih 59 Jure Gašparic Igor Rosina v tridesetih letih 79 Anka Vidovic Miklavcic Igor Rosina - ideolog in aktivist kmetskega mladinskega gibanja Zveze kmetskih fantov in deklet v liberalnem taboru 95 Bojan Godeša Igor Rosina in vprašanje legalnosti ter kontinuitete v casu okupacije 1941-1945 115 Zdenko Cepic Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov 133 Damijan Guštin Igor Rosina - sodelavec Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev 149 Aleš Gabric Igor Rosina v oceh povojne oblasti 165 Katja Škrubej Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica med oblastjo in avtonomijo 1944-1947 197 Peter Vodopivec O odnosu Igorja Rosine do povojne politicne stvarnosti v porocilih sodelavcev UDV 207 Stanislav Fortuna Osebnost in izrocilo (dr. Igor Rosina) 211 Viri in literatura 223 Imensko kazalo 231 O avtorjih UVODNE MISLI »Dne 25. septembra 1969 je v Mariboru presenetila javnost nepricakovana vest, da je v bolnišnici umrl po operaciji znani odvetnik in javni delavec dr. Igor Rosina, star 69 let. Z dr. Rosino, sinom zaslužnega mariborskega rodoljuba dr. Frana Rosine, je odšel od nas izvrsten pravnik in globok mislec, ki je hodil vedno svojo pot in globoko posegal v narodno, kulturno in politicno življenje slovenskega naroda ob severni meji ter tako nadaljeval tradicijo svojega oceta.«1 To so bile besede, ki so dr. Igorja Rosino ob njegovi smrti leta 1969 pospremile v slovenskem dnevniku Vecer. Igor Rosina je bil tedaj res vse, kar je njemu naklo­njeni pisec naštel v nekrologu, a še važnejše je tisto, kar je pogumno le nakazal - da je bil namrec Rosina nekdo, ki je vedno hodil svojo pot. In ta je bila zelo vijugasta. Pred drugo svetovno vojno je bil Igor Rosina dolga leta vidno družbeno in politicno angažiran intelektualec, ob tem pa seveda odvetnik, dejaven v strokov­nem tisku in zvest svojemu poklicnemu poslanstvu. Med kolegi je bil cenjen, kar se je takoj po koncu druge svetovne vojne pokazalo tudi tako, da je pomagal pri vzpostavljanju odvetništva v Mariboru. Prav Odvetniška zbornica se ga je ob njegovi smrti tudi dostojno spomnila z osmrtnico v casopisu Delo. Igor Rosina se je po kapitulaciji Italije leta 1943 pridružil partizanom. Odleta 1944 je opravljal funkcijo pravnega referenta pri SNOS, pozneje pri Narodni vla­di LRS, proti koncu vojne pa so mu poverili vodenje štajerskega odseka Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev. V tej funkciji je leta 1 Vecer, 29. 9. 1969, dr. A. R., Umrl je dr. Igor Rosina, str. 4. Uvodne misli 9 deloval? Vse to so vprašanja, ki se kot rdeca nit vijejo skozi vec poglavij, saj so se raziskovalci trudili življenje in delo dr. Igorja Rosine kar najbolj vpeti v kontekst casa in prostora in ju osvetliti s podobnimi usodami njegovih kolegov. Poglavja v knjigi zaradi tega v nacelu sledijo kronološkemu zaporedju in so razdeljena v tri dele, od katerih prvi zajema cas spremenljivih politicnih razmer prve jugo­slovanske države, drugi medvojni cas, tretji pa prvo povojno obdobje. Cisto na zacetku pa je skozi portret oceta Igorja Rosine, odvetnika in deželnozborskega poslanca dr. Frana Rosine, predstavljena tudi njegova družina. Za pomoc in podporo pri pripravi knjige se urednika zahvaljujeva kole­gom z Inštituta za novejšo zgodovino in s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, Odvetniški zbornici Slovenije, še prav posebej pa uredniku Založbe INZ dr. Alešu Gabricu, dr. Filipu Cucku in dr. Mojci Šorn. Urednika Filip Cucek ORIS ŽIVLJENJA, DELA IN OBDOBJA FRANA ROSINE, OCETA IGORJA ROSINE Uvod Fran Rosina se je rodil leta 1863 na Kranjskem, tocneje v Leskovici pri Bogenšperku (nad Šmartnim pri Litiji), to je v casu, ko je Avstrija že »opravila« z absolutizmom in ponovno uvedla ustavno parlamentarno življenje. Nekaj dese­tletij kasneje je kot slogaško usmerjen slovenski politik na Spodnjem Štajerskem (odvetnik v Mariboru) doživel tudi njen konec, umrl pa je leta 1924 kot drža­vljan Kraljevine SHS. Njegovo življenje in delo je bilo tako bolj ali manj vezano na Avstro-Ogrsko, nekoliko manj na prvo Jugoslavijo. Za zacetek pa nekaj besed o razmerah v monarhiji in na Slovenskem po ob­novi ustavnega življenja, ko je Rosina odrašcal na Kranjskem. »Novost« te dobe je bilo (poleg parlamentarne državne ureditve) postopno, toda vztrajno narašca­nje nacionalizmov. Prvi zametki nacionalnega vprašanja so bili sicer prisotni že med revolucijo leta 1848, toda v zgodnji fazi avstrijskega parlamentarizma niso igrali pomembnejše vloge. Moderna nacionalna zavest še ni uspela nadomestiti starih oblik identifikacije z deželo. Po vec kot desetletni neoabsolutisticni ce­zuri pa je bil v Avstriji znova vzpostavljen ustavni red, s cimer se je dokoncno razmahnilo živahno politicno življenje. Na Slovenskem (najbolj na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem) se je ob nemški stranki postopoma oblikovala tudi slovenska (narodna) stranka, temu pa je kmalu sledila še nacionalna diferenci­acija. Nacionalizem, sprva prisoten v ozkih intelektualnih krogih, se je postopo- 22 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) ma, toda vztrajno širil med prebivalstvom in ga loceval po novem nacionalnem kljucu. Nemštvo (ustavoverci) se je definiralo kot sistem napredka in svobode, slovenstvo pa je postajalo sinonim za nazadnjaštvo, klerikalizem in ultramon- tanizem (predvsem na Kranjskem). Velika vecina mešcanov se je opredelila za nemštvo in ne za slovenstvo. Nemška stran je imela v tem procesu lažje delo zaradi tradicionalnega »nemškega« posestnega stanja,3 medtem ko so morali Slovenci priceti s svojim delom v mnogo težjih okolišcinah. Oba »pola« sta že v šestdesetih letih pricela krepiti svoje pozicije, nacionalizem pa je zajemal vedno širše množice prebivalstva. Kljub temu je nacionalna diferenciacija napredovala dokaj pocasi, nacionalna nasprotja pa še niso zajela vsakdanjega življenja.4 Ceprav je slovenska politika vstopila v avstrijsko parlamentarno dobo precej neorganizirana in brez pravih ciljev, so se v slovenskih vrstah hitro pokazala nasprotja znotraj politicne taktike (liberalne oziroma konservativne struje).5 Za razliko od konservativne kranjske politike pod taktirko Janeza Bleiweisa so vodstvu narodne stranke na Štajerskem ton namrec dajali liberalno usmerjeni politiki (Janko Sernec, Josip Vošnjak,6 Božidar Raic in Ferdinand Dominkuš v Mariboru, agilni Štefan Kocevar7 v Celju). To se je najbolj pokazalo septembra 1865, ko so liberalci zavrnili federalisticni mariborski program.8 Na drugi strani pa so razlicni pogledi slovenske in nemške strani glede preoblikovanja monarhi­je na Slovenskem okrepili nacionalni impulz, ki se je stopnjeval do deželnozbor- skih volitev leta 1867, ko so Slovenci že nastopih z jasnim programom, to pa je že prinašalo doloceno politicno afirmacijo slovenstva.9 Politicno polarizacijo v slovenskih vrstah je leta 1867 pospešilo glasovanje slovenskih državnozborskih poslancev za dualisticno adreso. Ceprav so sloven­ski poslanci vse do zasedanja državnega zbora zatrjevali, da bodo glasovali proti 3 Spodnještajersko nemško casopisje je od zacetka osemdesetih let poudarjalo, da so spodnještajerska mes­ta starodavna nemška mesta, ki so jih utemeljili nemški kolonisti in ki so vse do konca sedemdesetih let, ko naj bi se ob podpori vlade zacela nacrtna slovenizacija, obvarovala svoj nemški karakter. - Cvirn, Boj za Celje, str. 5. 4 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 19-33. 5 Prim. Melik, Problemi in dosežki, str. 239. 6 Prim. Vošnjak, Spomini. 7 Vec o njem gl. Štefan Kocevar - rodoljub slovenski. 8 V casu najvecjih pricakovanj (po Belcredijevem nastopu) je dobila notranjeavstrijska ideja (Andrej Eins­pieler) najširšo podporo, ki so jo 25. septembra 1865 na sestanku v Mariboru sprejeli slovenski politiki s Štajerske, Koroške in Kranjske, kljub temu da vecina udeležencev ni verjela v uresnicitev programa. Eins­pielerjeva koncepcija oktobrske diplome in ideje Františka Palackéga o federalizaciji monarhije je predvi­devala obnovo notranjeavstrijske skupine dežel z deželnim zborom za vsako deželo in cesarsko-kraljevim namestništvom (v narodnostno mešanih deželah pa tudi ustanovitev narodnih kurij). Toda v tedanjih razmerah, ko se je že jasno nakazovala dualisticna zasnova monarhije, je bil federalizem pac (pre)velika utopija. Vec o tem gl. Cvirn, Dunajski državni zbor, str. 106-108. 9 Melik, Slovenska politika ob zacetku dualizma, str. 296-297; isti, Volitve na Slovenskem, str. 388-392; prim. Cvirn, Deutsche und Slowenen, str. 115-116; isti, Dunajski državni zbor, str. 106-108. F. Cucek: Oris življenja, dela in obdobja Frana Rosine, oceta Igorja Rosine 23 adresi, so v slovenski (narodni) stranki zaradi nemškega pritiska prevladali za­govorniki oportunisticne politike. Dokoncno sta se izoblikovala dva politicna tabora: tabor, ki je zagovarjal previdno politiko državnih poslancev (staroslo- venci), in tabor opozicije (mladoslovenci), ki se je zavzemal za odlocno naci­onalno politiko po ceškem zgledu. Nasprotja med njima so se od jeseni hitro zaostrovala.10 Medtem je dunajski parlament konec leta 1867 sprejel vrsto zakonov, ki so skupaj tvorili t. i. decembrsko ustavo. Taje uvajala moderne demokraticne trende in dokoncno omogocila normalno parlamentarno politicno delovanje. Prišlo je do okrepitve modernizacijskih procesov. Dokoncna sprememba družbenega sis­tema v predstavniški parlamentarizem in ostala moderna infrastruktura (izgra­dnja železniškega omrežja, skromna kapitalisticna proizvodnja, razvoj trgovine, svoboda tiska, zborovalno in društveno pravo, še posebej pa obvezno osnovno šolstvo po letu 1869) sta bili novosti, ki sta v ustavni dobi postali gibalo nacional­nega razvoja in pospešili proces nacionalnega oblikovanja tudi na Slovenskem. Ideja o Slovencih kot posebni, na jeziku in zgodovini utemeljeni skupnosti se je med širšim prebivalstvom pricela »prijemati« s povecano pismenostjo/šolstvom in literarno-publicisticno produkcijo, ki je prinašala nacionalna sporocila.11 Slovenska politika je konec šestdesetih in v zacetku sedemdesetih let kulmi­nirala v taborih, kljub složnemu nastopanju pa se je razdor v slovenskih vrstah poglabljal. Politicna nesoglasja so se pokazala tudi z ustanovitvijo konservativ­nih in liberalnih listov.12 Na deželnozborskih volitvah leta 1870 so se pojavile dvojne (liberalne in konservativne) kandidature.13 Liberalci so v tem »boju« vse bolj popušcali in na koncu (vsaj na zunaj) sprejeli konservativno etiketo. Potem ko so se konservativci leta 1871 v državnem zboru prikljucili Hohenwartovemu klubu in zagovarjali široko deželno avtonomijo na podlagi historicnega prava, kršcanska nacela na podrocju ustave in šolstva ter narodno enakopravnost, pa liberalci takšnega programa vseeno niso mogli sprejeti.14 Razcep je bil ociten že z ustanovitvijo »strankarskih« casopisov (npr. Glas, Slovenec), razpad sloge pa je kulminiral na državnozborskih (1873) in na deželnozborskih volitvah (1874), ko je konservativna struja zavzemala cerkvenopoliticna stališca, medtem ko so libe­ralce zanimala zgolj vprašanja narodne politike. Kljub temu je pospešeni nemški (na Goriškem italijanski) nacionalizem sredi desetletja združil slovenske vrste 10 Melik, Slovenska politika ob zacetku dualizma, str. 299-302. 11 Prim. Rajšp, Duhovnika Jožef Rogac in Božidar Raic, str. 37-44; Rogac, Narodnost in Slovenstvo. 12 Melik, Slovenska politika ob zacetku dualizma, str. 306-313. 13 Prim. Slovenski narod, 25. 8. 1870. 14 Prim. Pancur, Uveljavitev slovenskega narodnega gibanja, str. 29-30. 24 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) in jih prisilil k ponovni slogaški politiki.15 Strasti so se dokoncno pomirile sredi sedemdesetih let, ko so tudi mladoslovenci vstopili v Hohenwartov klub.16 Študij V tem casu (leta 1875) je Fran Rosina pricel obiskovati ljubljansko državno gimnazijo, kjer je bil med boljšimi ucenci, in jo leta 1882 tudi uspešno zakljucil.17 V drugi polovici sedemdesetih let, ko je Avstriji vladala Auersperg-Lasserjeva ekipa in povsem ohromila (obetavni) nacionalni proces nenemških narodov, najbrž še ni bil kriticen opazovalec razmer, toda pod Taaffejevo vlado, ki ji je ce­sar podelil mandat leta 1879, se je že uveljavil kot kriticni intelektualec. Ta vlada je ravnala povsem drugace in je skušala po sistemu »sporazuma in sprave« brez neposrednega vladnega pritiska posredovati med koalicijo (nenemškimi narodi in nemškimi konservativci) na eni in nemškimi liberalci, ki so se znašli v opozi­ciji, na drugi strani. V osemdesetih letih je prednacionalno »sožitje« že postajalo preteklost, na­cionalna mobilizacija prebivalstva pa je pospešeno ubirala svojo pot. Leta 1882 je Rosina pricel s študijem prava na Dunaju.18 Tam se je preživljal kot domaci uci­telj in stenotipist ter bil zelo aktiven v akademskem društvu Slovenija (v zadnjem študijskem letu, leta 1887, je postal njegov predsednik), poleg tega pa se je družil tudi z uglednimi slovenskimi izobraženci, kar je gotovo okrepilo njegovo slo­vensko nacionalno orientacijo.19 Leta 1883 so Slovenci na Kranjskem ponovno dobili vecino v deželnem zboru. Zaradi »drobtinicarske« politike vlade pa so se pojavila nasprotja v liberalnem taboru (elastiki in radikali). Toda slovensko (slo- gaško) narodno stranko je razdvajalo tudi nasprotje med liberalnim in konser­vativnim taborom. Liberalci so le navzven sprejemali katoliška stališca, sloga pa je bila vseskozi na preizkušnji. Na nekaterih volitvah so proti uradnim slogaškim kandidatom nastopili protikandidati iz liberalnih in katoliških vrst. Slogaštvo se je zacelo krhati po imenovanju Jakoba Missie za ljubljanskega škofa leta 1884, dokoncno locitev duhov pa je leta 1888 z Rimskim katolikom dosegel Anton Mahnic, profesor bogoslovja v Gorici.20 Na Kranjskem slogaško vodstvo leta 1889 ni moglo vec postaviti vseh kandidatur za deželnozborske volitve. Januarja 1890 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Katoliško politicno društvo,21 ki je še pose- 15 Melik, Razcep med staroslovenci in mladoslovenci, str. 470-483. 16 Pancur, Uveljavitev slovenskega narodnega gibanja, str. 30. 17 Toš, Dr. Fran Rosina, str. 10. 18 SI PAM 1614, Osebni dokumenti Frana Rosine (1875-1921), Indeks Frana Rosine univerze na Dunaju (1882-1887). 19 Toš, Dr. Fran Rosina, str. 11. 20 Prim. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 28-47. 21 Prim. Slovenec, 12.1.1890; Slovenski narod, 1. 2. 1890. F. Cucek: Oris življenja, dela in obdobja Frana Rosine, oceta Igorja Rosine 25 bej po prvem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani avgusta 1892 spodbudi­lo nastanek številnih katoliških politicnih društev na Kranjskem. Organiziranje katoliškega tabora je prisililo liberalce, da so februarja 1891 ustanovili Slovensko društvo. V takšnih razmerah so bile državnozborske volitve marca 1891 zadnje, za katere je kandidate postavil skupni volilni odbor (naslednje leto je v kranj­skem deželnem zboru razpadel tudi skupni slovenski poslanski klub).22 Liberalci so leta 1894 ustanovili Narodno stranko,23 katoliška politicna organizacija pa se je pred volitvami v kranjski deželni zbor leta 1895 preimenovala v Katoliško na­rodno stranko s široko razvejano mrežo na podeželju,24 prav to pa ji je ob širitvi volilne pravice omogocilo velike volilne uspehe, saj je kmecko prebivalstvo pred­stavljalo vecino slovenskega prebivalstva.25 V Novem mestu, Celju in Ljutomeru Povsem drugace je bilo v ostalih deželah s slovenskim prebivalstvom. Za casa Taaffejeve vlade je slovenska politika na Spodnjem Štajerskem omejila nemško politiko na mesta in nekatere trge,26 v Celju pa je po slovenski zmagi na lju­bljanskih obcinskih volitvah leta 1882 celo nacrtno zastavila »napad« na mesto. Pospešeni nacionalizem je sredi osemdesetih let privedel do tocke, ko se je bilo prebivalstvo v mešanih okrajih prisiljeno nacionalno opredeliti.27 Po prihodu Ivana Decka v Celje leta 1885 je slovenska javnost z optimizmom spremljala slo­venski napredek, ki je vsekakor vznemirjal celjske in spodnještajerske Nemce.28 Fran Rosina je v tem casu zakljuceval svoj študij,29 maja 1887 pa se je kot odvetniški koncipient najprej zaposlil v odvetniški pisarni Karla Slanca v Novem mestu. Na Dolenjskem (ob rednem delu) ni miroval, pac pa je bil eden naja- gilnejših pri ustanavljanju Dolenjskega Sokola; postal je tudi njegov prvi staro­sta.30 V Novem mestu je ostal (s prekinitvijo med julijem in decembrom 1890, ko se je najbrž pripravljal na doktorat) do junija 1891,31 ko se je preselil v Celje, kjer je dobil službo v Sernecevi odvetniški pisarni. Za razliko od Kranjske so na Spodnjem Štajerskem, kjer je Rosina preživel vecino svojega življenja, še desetle- 22 Pancur, Doba slogaštva, str. 38. 23 Prim. Slovenski narod, 1. 12. 1894. 24 Prim. Slovenec, 26. 11. 1895. 25 Pancur, Nastanek politicnih strank, str. 32-36; isti: Nacionalni spori, str. 37. 26 Cvirn, Politicne razmere na Štajerskem, str. 9; Melik, Slovenska politika v Taaffejevi dobi, str. 523. 27 Cvelfar, Z narodnim domom, str. 7-8; prim. Cvirn, Kri v luft, str. 93-96. 28 Prim. Südsteirische Post, 31. 8. 1889. 29 SI PAM 1614, Osebni dokumenti Frana Rosine (1875-1921), Indeks Frana Rosine univerze na Dunaju (1882-1887). 30 Komelj, Novomeški Sokol, str. 14. 31 SI PAM 1614, Pisma Franu Rosini (1856-1923; 1891), Potrdilo Karla Slanca (2. 6. 1890). 28 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) ---------------------------------------------------------- Ljutomerski Glavni trg okoli leta 1900 (Marjan Drnovšek, ur., Pozdravi iz slovenskih krajev, str. 115) Zaradi njegove nacelne (slovenske) drže in ugleda, ki ga je užival,39 so ga kmalu izvolili v odbor ljutomerske Posojilnice, na deželnozborskih volitvah leta 1896 pa je bil izvoljen za poslanca ljutomerske kmecke kurije. V Gradcu se je oglašal zlasti pri gospodarskih in politicnih temah, toda tudi on je bil v štajerski pre­stolnici v veliki manjšini. Nemškoliberalna vecina je imela v deželnem zboru absolutno oblast. Slovenci so tam veckrat pokazali svoje nezadovoljstvo, na pre­lomu stoletja pa so radikalizirali svoj nastop z geslom »proc od Gradca«, ki ga je zagovarjal tudi Fran Rosina.40 Sprva je geslo pomenilo, da od deželnega zbora ne morejo nicesar pricakovati, v nadaljevanju pa se je okrog njega osredinila politika, ki je za Spodnjo Štajersko zahtevala posebno politicno in gospodarsko osamosvojitev.41 Medtem so se nacionalni odnosi na Spodnjem Štajerskem zaradi mobiliza­cije vecine prebivalstva popolnoma zaostrili. Olja na ogenj je prilila ustanovitev slovenskih vzporednic na celjski gimnaziji leta 1895, kar je sprožilo ostre reakcije 39 To je mogoce razbrati iz njegove obsežne korespondence. - Toš, Dr. Fran Rosina, str. 12. 40 Prav tam. 41 Prim. Goropevšek, Štajerski Slovenci, str. 114. ____________F. Cucek: Oris življenja, dela in obdobja Frana Rosine, oceta Igorja Rosine 29 med celotnim nemštvom v monarhiji.42 Seveda je svojo politiko najbolj radika­liziralo celjsko nemštvo, kar je še dodatno poslabšalo nacionalne razmere v me­stu.43 Po Badenijevih jezikovnih naredbah za Ceško in Moravsko (te so uvajale enakopravnost cešcine in nemšcine na uradih), ki so sprožile silovite nemške reakcije,44 je tudi spodnještajersko nemštvo dokoncno in brez izjeme bucno od­govorilo na vsako slovensko akcijo. Nemško-slovenska nasprotja so bila odtlej prisotna na vsakem koraku, nemška stran pa je imela mnogo boljše izhodišce v nacionalnem boju, kar je tudi s pridom izkorišcala. Dokoncna selitev v Maribor Med svojim bivanjem v Ljutomeru se je Fran Rosina marca 1898 porocil s hcerjo šolnika in politika Franca Robica,45 Karolino Robic. Tam sta se jima ro­dila tudi najstarejša otroka, hcerka Milovana (leta 1898) in sin Igor (leta 1900). Kmalu zatem, leta 1901, pa se je družina preselila v Maribor, kjer so se dokoncno ustalili.46 Za razliko od Kranjske, kjer se je pluralizacija politicnega življenja že mocno zasidrala v javnosti, so morali štajerski Slovenci postopati slogaško ter mnogo bolj takticno in previdno.47 Tudi Rosina se je v mestu ob Dravi hitro prikljucil slogaški stranki in se potegoval za enakopravnost slovenšcine. Ker sije ime ustvaril že v Ljutomeru, je tudi v Mariboru hitro postal eden stebrov sloven­ske stranke. Toda za razliko od Ljutomera je bil Maribor ena izmed spodnješta­jerskih nemških »trdnjav«, kjer so bili Nemci absolutni gospodarji, zaradi cesar je imel še vec dela kot poprej. Nemška stranka je z vsemi silami napadala slovenske zahteve in skušala na vsakem koraku škodovati (že dobljenim) slovenskim pridobitvam, zato so slo­venski poslanci, med njimi tudi Fran Rosina, zaradi nemogocih razmer odgovo­rili (kot že veckrat poprej) z deželnozborsko abstinenco,48 ki je s presledki trajala vse do konca leta 1902. Nemška nacionalna društva so na vse pretege branila nemško posestno stanje, okrajna glavarstva so vse pogosteje ignorirala zakon, da se mora primer reševati v jeziku, v katerem je bil vložen,49 obcine z nemško vecino pa so si na vse kriplje prizadevale omejiti demonstracijo slovenske na- 42 Prim. Cvirn, Celjsko gimnazijsko vprašanje, str. 102-111; Schmid, Kampf um das Deutschtum, str. 224-234. 43 Vec o tem gl. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 170-241; za mariborske Nemce gl. Rozman, Politicno živl­jenje Nemcev, str. 52. 44 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 203-230. 45 Prim. Toš, Franc Robic, str. 43-53. 46 Gl. poglavje Igor Rosina - v oceh otrok. 47 Baš, Prispevki, str. 74. 48 Slovenski gospodar, 29. 8. 1901. 49 StLA, fond Statthalt. Präs., f. 26 - 2555/1904. 30 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Deželnozborski poslanci navajajo vzroke za deželnozborsko abstinenco (Slovenskigospodar, 5. 4. 1900) cionalne identitete. Kljub temu da so slovenski poslanci v državnem zboru leta 1904 ponovno vložili interpelacijo proti kršitvi jezikovnih pravic,50 je bil njihov prispevek precej skromen. Nemška stran je v jezikovnem boju vsekakor izšla kot zmagovalka, saj je imela veliko boljše izhodišce kot spodnještajerski Slovenci. Fran Rosina, kije leta 1902 zavrnil ponovno kandidaturo za deželnozborske- ga poslanca, je medtem nadaljeval z zavzetim pravniškim delom za uveljavljanje 50 StLA, fond Statthalt. Präs., f. 26 - 1147/1904. F. Cucek: Oris življenja, dela in obdobja Frana Rosine, oceta Igorja Rosine 31 slovenskega jezika v mestu ob Dravi (in širše). Postal je predsednik mariborske Citalnice, leta 1904 clan Zveze slovenskih odvetnikov (izstopil leta 1914), akti­ven je bil v mariborski Posojilnici (od leta 1905 njen predsednik; kasneje tudi predsednik nove Zadružne zveze v Celju) in v Sokolu (ustanovljenem leta 1906). V tem casu je kupil hišo na Tegetthoffstrasse (danes Partizanska ulica), kjer je imel v pritlicju pisarno in v nadstropju stanovanje. V Mariboru sta se mu rodila še hcerka Tanja (leta 1902) in sin Fedor (leta 1904), žena Karolina pa je kmalu zbolela za jetiko in leta 1906 (stara šele 28 let) umrla. Tako je ostal sam s štirimi majhnimi otroki. Ženina smrt je bila za vso družino seveda velika izguba, zato se je Fran porocil z Marijo Ripšl iz Šentjurja pri Celju, sicer svakinjo prijatelja Petra Majdica, kije skrbela za številno družino.51 Kljub težkim preizkušnjam pa je Rosina vseskozi ostajal v delovnem pogonu. Medtem se je slovenska slogaška spodnještajerska politika kljub zaostrenim nacionalnim odnosom vse bolj krhala. Pod vplivom politicne diferenciacije na Kranjskem so se v Mariboru vse bolj uveljavljali katoliški politiki mlajše gene­racije in svojo aktivnost usmerjali na podeželje, medtem ko se je v Celju krepi­la liberalna struja, ki je poskušala delovati med mešcanstvom. Zaradi mocnega nemškega pritiska sta obe politicni usmeritvi še vedno delovali slogaško.52 Pri notranji cepitvi pa so kljucno vlogo igrali prav nemški uspehi.53 Dokoncen raz­dor so prinesle nadomestne državnozborske volitve leta 1906, ko sta se v splošni kuriji spopadla liberalec Ivan Rebek in katoliški kandidat Anton Korošec,54 ne ozirajoc se na svarila Jura Hrašovca o enotni slogaški politiki. Leta 1907 sta bili formirani stranki obeh blokov: »celjska« Narodna stranka pod vodstvom odve­tnika Vekoslava Kukovca55 in »mariborska« Slovenska kmecka zveza pod vod­stvom teologa Antona Korošca.56 Toda razpad sloge vseeno ni oslabil slovenske politike oziroma okrepil nemških pozicij, saj je bil aprila 1907 pod vodstvom Jura Hrašovca ustanovljen Spodnještajerski narodni svet, ki je skrbel za enotni nastop obeh blokov glede skupnih »narodnih« zadev.57 Ideološki delitvi spodnještajerskih Slovencev pa so se skušah zoperstaviti nekateri politiki starejše generacije, ki so vztrajali pri slogaški usmeritvi in si prizadevali k obnovi sloge v deželi, z ustanovitvijo nove stranke. Toda nazorsko diferenciacijo, ki je medtem postala realnost tudi na Spodnjem Štajerskem, so 51 Toš, Dr. Fran Rosina, str. 17-18. Gl. poglavje Igor Rosina - v oceh otrok. 52 Prim. Baš, Prispevki, str. 74-79. 53 Vec o tem gl. Goropevšek, Razpad sloge, str. 143-161. 54 Prim. Goropevšek, Štajerski Slovenci, str. 19-23; gl. tudi Slovenski gospodar, 10., 26., 31. 5. 1906. 55 O Kukovcu gl. vec Stavbar, Politik Vekoslav Kukovec. 56 O Korošcu gl. vec Bister, Anton Korošec. 57 Cvirn, Celje, str. 59; Goropevšek, Štajerski Slovenci, str. 36-46. 32 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Maribor, Glavni trg leta 1915 (UKM, Zbirka drobnih tiskov) precej podcenjevali. Glavni akterji (Miroslav Ploj, Fran Rosina in Fran Jurtela) so marca 1909 (poleg Narodne stranke in Slovenske kmecke zveze) ustanovili Stranko zjedinjenih Slovencev (oziroma Konservativno stranko), saj da se ho­ceta »stari dve stranki /.../ pogoditi med seboj za mandate in si jih razdeliti, vsi drugi (konservativci) pa bi bili pri tem izkljuceni. To se mora prepreciti, ker so konservativci sami pošteni navdušeni delavci, kar se splošno priznava in jih torej ni vzroka izkljucevati.« Dejansko so se slogaši organizirali zaradi volilnega kompromisa o skupnem nastopu spodnještajerskih Slovencev na deželnozbor- skih volitvah; s stranko so namrec racunali na osvojitev treh mandatov (name­sto obljubljenih dveh). A dogovori o skupnem nastopu so padli v vodo, saj so ponovno prevladali strankarski interesi, novo stranko pa sta obe politicni opciji vzeli kot nekakšen politicni tujek. Kandidatna lista, ki so jo slogaši po spodlete­lem kompromisu oblikovali skupaj s štajerskimi liberalci, je na volitvah doživela popoln fiasko, s cimer seje politika sloge dokoncno poslovila.58 Rosina je bil tako v nadaljevanju kot liberalec pristaš Narodne stranke. Spodnještajerska nemška politika je vso svojo dejavnost medtem usmerila v štajersko Podravje in se postopoma umikala iz celjskega obmocja, ki je bilo zanjo prakticno izgubljeno. Pri tem je delovala vse bolj enotno, vec ali manj je 58 Pravtam, str. 111-117. F. Cucek: Oris življenja, dela in obdobja Frana Rosine, oceta Igorja Rosine 33 podpirala Nemško ljudsko stranko in se na vso moc oprijela nemških nacional­nih društev Schulverein, Südmark in novega društva Deutscher Volksrat für die Untersteiermark, ustanovljenega leta 1906, ki je koordiniralo celotno nemško politiko.59 V letih pred prvo svetovno vojno se je Schulverein spremenil v orga­nizacijo ekstremnega nemškega nacionalizma in se ni zadovoljeval le z obrambo nemškega posestnega stanja na šolskem podrocju, pac pa je ustanavljal šole in vrtce tudi v pretežno slovenskih krajih, precej utrakvisticnih šol pa spremenil v šole z nemškim ucnim jezikom. Pri tem je svojo dejavnost vse bolj osredotocal na mariborsko okolico, da bi utrdil tamkajšnji nemški jezikovni otok. Südmark se je od leta 1906 povsem skoncentriral na kolonizacijo obmejnega pasu v Slovenskih goricah in deloma v Dravski dolini.60 V letih pred vojno je svoje delo usmeril zlasti na Šentilj v Slovenskih goricah z okolico,61 tudi zaradi popisa prebivalstva leta 1910, s katerim so skušali ponovno (umetno) znižati razmerje moci v deželi in Spodnjo Štajersko prikazati v povsem nemški luci. Poleg tega je društvo v Šentilju, kjer so živeli »po zadnjem ljudstvenem štetju 1. 1900 /.../ 503 Slovenci in 201 Nemec, torej že skoro 30 %«, spodbujalo (ob izletih v Maribor, Celje in na Ptuj) tudi »nemško-nacionalisticni turizem«.62 Slovenska politika je opozar­jala na nacrtne akcije nemške strani, ki si je prizadevala prikljuciti kraje med Mariborom in Šentiljem ter ustvariti »nemški most« do najvecje spodnještajer­ske nemške trdnjave.63 Zmaga nemške strani na obcinskih volitvah v zacetku leta 191064 je prav zaradi tega povzrocala nemalo skrbi,65 saj je bil pred vrati nov popis prebivalstva. V Šentilju so kljub obilni agitaciji nemške strani našteli skoraj 900 oseb s slovenskim obcevalnim jezikom in dobrih 200 z nemškim,66 kar je nekoliko pokvarilo nemške nacrte. Vsi ti poskusi spodnještajerskega nemštva so kazali na dejstvo, da so bili Nemci v resnici precej prestrašeni in da so se oklepali vsake bilke, s katero bi lahko ustavili (po njihovem) »slovenizacijo« dežele. Toda avstrijska volilna geo­metrija je vse do propada dvojne monarhije favorizirala nemštvo, v okvirih no­vih nacionalnih ideologij pa še toliko bolj. Tudi uvedba splošne volilne pravice leta 1907 ni drasticno izboljšala slovenskega položaja v deželi, ceprav se je ta vsaj približal realnemu nacionalnemu stanju. Obe izoblikovani nacionalni ideo­logiji na Spodnjem Štajerskem sta namrec v letih pred prvo svetovno vojno svoj 59 Rozman, Politicno življenje Nemcev, str. 54. 60 Prim. Cvirn, Deutsche und Slowenen, str. 122-123. 61 Prim. Slovenski gospodar, 21.8. 1908; vec gl. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 295-314. 62 Schmid, Kampf um das Deutschtum, str. 172-173. 63 Slovenski Branik, 1. 4. 1908. 64 Straža, 31.1. 1910. 65 Slovenski Branik, 1. 3. 1910. 66 Spezialortsrepertorium von Steiermark, 1917, str. 105. Fran Rosina v sokolski opremi (Marjan Toš, Dr. Fran Rosina, str. 19) F. Cucek: Oris življenja, dela in obdobja Frana Rosine, oceta Igorja Rosine 35 spopad prakticno že pripeljali v slepo ulico. Vrhunec tega boja so bili vsekakor septembrski dogodki leta 1908.67 Slovenski napadi na nemške in nemški napadi na slovenske nacionalne postojanke so postali nekaj vsakdanjega.68 Gesli »Hie Deutsche - hie Slowenen« in »Svoji k svojim« sta dokoncno zamejili celotno javno (in zasebno) življenje na Spodnjem Štajerskem.69 Kot zadnji poskus ustavitve (sicer že koncanega) slovenskega nacionalnega procesa je spodnještajersko nemštvo v letih pred vojno uporabilo še preverjeno metodo štajercijanstva (podobno so storili že konec šestdesetih in na zacetku osemdesetih let 19. stoletja). S casopisom Štajerc, ki je bil glasilo t. i. stranke Štajerc-Partei (od januarja 1907 formalno organizirana kot Napredna zveza), so poskušali pod krinko gospodarskih koristi mobilizirati slovensko prebivalstvo za nemštvo. Casopis, pisan v slovenšcini, je pod idejnim vodstvom ptujskega župana Josefa Orniga od leta 1900 do leta 1918 izhajal na Ptuju, z idejo štajercijanstva pa poudarjal slogo med mešcani (Nemci) in kmeti (Slovenci). Nastopal je proti slovenski politiki in jugoslovanskim težnjam ter odvracal kmete od slovenskih narodnih strank.70 Toda njegovi napori niso obrodili sadov. Nacionalni proces je bil na nemški in slovenski strani na prelomu stoletja vec ali manj zakljucen, pre­bivalstvo pa opredeljeno po nacionalnem kljucu. Politicno življenje je bilo tako ali tako že nekaj casa povsem nacionalno definirano, politika totalne nacionalne razmejitve pa je do skrajnosti zaostrila mednacionalne odnose v deželi. Medtem je Fran Rosina nadaljeval s svojim delom in spisal številne pravne formulacije, ki so slovenšcini olajšale pot na sodišca. Toda mirnodobni vsakdan je prekinila prva svetovna vojna. Po izbruhu vojne so se na Spodnjem Štajerskem (in Koroškem) razmahnile denunciacije slovenskih intelektualcev (predvsem duhovnikov), ceš da s srbofilskimi izjavami izdajajo domovino, za kar so vec mesecev preživeli za zapahi.71 Nic kaj bolje pa je ni odnesel niti Fran Rosina, ki se je na dan sarajevskega atentata kot starosta mariborskega Sokola udeležil sokolske proslave v Rušah pri Mariboru. Ko je zvecer prispela novica o smrti prestolonasledniškega para, tega sprva nihce ni verjel. Kljub temu so prireditev prekinili, toda udeleženci so na poti domov še naprej rajali in popivali ter bili prešerno razpoloženi. To pa je zmotilo oblasti. Ker je bila novica seveda popol­noma resnicna, je bilo vec »veseljakov« osumljenih veleizdaje in odpeljanih v graški zapor. Fran Rosina je za njih posredoval v Gradcu in na Dunaju, a zaman. 67 Gl. Goropevšek, Štajerski Slovenci, str. 84-96; prim. Septembrski dogodki 1908; Slovenski gospodar, 17., 24. 9., 1. 10. 1908. 68 StLA, fond Statthalt. Präs., f. E91 - 1622/1908. 69 StLA, fond Statthalt. Präs., f. E91 - 1663/1908. 70 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 255-257; isti, Deutsche und Slowenen, str. 124; za Ptuj prim. tudi Moll, Kaj pomeni nacionalni boj, str. 65-76. 71 Prim. Moll, Kein Burgfrieden; Moll, Cucek, Duhovniki za rešetkami; Pleterski, Politicno preganjanje Slovencev. 36 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Po povratku v Maribor je bil aretiran tudi sam in odpeljan v Gradec, kjer so ga za dva meseca zaprli. Graški zapor ga je zelo izmucil. Bolehal je namrec za slad­korno boleznijo, ki ga je psihicno in fizicno toliko prizadela, da je svojo pisarno za nekaj casa celo zaprl.72 * * * Po štirih letih vojne, med katero je nadaljeval s svojim neumornim pravni­škim delom, je bil Fran Rosina ob koncu krvave morije med tistimi mariborskimi Slovenci, ki so vodili priprave za prevrat in prevzem oblasti. Kot podpredsednik štajerskega Narodnega sveta je (skupaj s predsednikom Karlom Verstovškom) odlocilno pripomogel, da je lahko Narodni svet 1. novembra 1918 prevzel ci­vilno, Rudolf Maister pa vojaško oblast v Mariboru (mariborski obcinski odbor je namrec 30. oktobra 1918, dan po nastanku Države SHS,73 razglasil Maribor z okolico za sestavni del avstrijske države).74 Mariborska Posojilnica, katere nacel­nik je bil, je namrec odobrila dva milijona kron za potrebe Maistrovih borcev (živež in denarna sredstva je prispevala tudi Posojilnica v Lenartu v Slovenskih goricah, oziroma njen predsednik Milan Gorišek, sicer Rosinin svak). Brez tega nakazila bi Maister najbrž težko zmogel svojo vojaško akcijo, saj je potreboval denar za orožje, opremo, živež, predvsem pa za place vojakov. Po drugi strani pa seje potrebno zavedati, da so bila ta sredstva na precej trhlih temeljih: v primeru drugacnega rezultata pogajanj na mirovni konferenci (ce bi vzhodna Štajerska npr. koncala v okviru nemške Avstrije) bi Rosinino dejanje lahko hitro postalo kaznivo dejanje zlorabe položaja. Rosina se je vsekakor zavedal resnosti svojega pocetja. Sam naj bi izjavil, da da denar, ker ve, da bo Maribor slovenski, ce ne, pa da gre tako vse po gobe.75 Spodnještajersko nemštvo se je po razpadu monarhije znašlo na udaru no­vih oblasti. Mnogi Nemci, ki so bili aktivno vkljuceni v narodnopoliticno kon­frontacijo, so že na zacetku novembra 1918 zapustili novo državo. Sledili so jim najvišji državni uradniki, kmalu pa še drugi javni uslužbenci, ki so po odslovitvi iz službe in izgubi službenih stanovanj cez noc ostali brez eksistence. Drug za drugim so padali tudi nemški ulicni napisi in izveski nad trgovinami, gostilnami, obrtnimi delavnicami, zdravniškimi ordinacijami, odvetniškimi in notarskimi pisarnami in drugimi lokali. Ljubljansko poveljstvo je spodnještajersko orožni- štvo nemudoma okrepilo s slovenskimi kadri. Konec leta 1918 so bili razpušceni 72 Toš, Dr. Fran Rosina, str. 19-21. 73 Vec o tem gl. Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918. 74 Prim. Jenuš, Koje Maribor postal slovenski, str. 94-108. 75 Toš, Dr. Fran Rosina, str. 22-24. F. Cucek: Oris življenja, dela in obdobja Frana Rosine, oceta Igorja Rosine 37 še nemški mestni odbori, odpušcanje javnih uslužbencev ter nemško usmerjenih profesorjev in uciteljev pa se je po mariborskih nemških demonstracijah še okre­pilo. V vsega nekaj mesecih, do februarja 1919, je bila sodna, upravna in šolska oblast na Spodnjem Štajerskem povsem poslovenjena. A dokoncna meja med Avstrijo in Kraljevino SHS se je reševala na saintgermainski mirovni konferenci leta 1919. Vprašljiv je bil vecji del Spodnje Štajerske, problem pa je predstavljal predvsem Maribor, ki so ga na konferenci zahtevali tako Nemci kot Slovenci. Nemška stran je konec januarja 1919 priredila velike demonstracije, pri kate­rih je sodelovalo celotno spodnještajersko nemštvo. V poudarjanju nemškega Maribora in prepricevanju antantnih sil je na Glavnem trgu prišlo do obracu­navanja in strelov Maistrove vojske na demonstrante, dogodek pa je ameriško misijo, ki jo je zanimala etnicna sestava mesta, skoraj preprical, da naj Maribor pripade novi avstrijski državi. V pripravah na mirovno konferenco se je nemška stran trudila dokazati pravilnost svojih terjatev (zahtevala je plebiscit v Mariboru in na obeh bregovih Drave, v Murski kotlini, tj. v Apaški kotlini in v radgonskem kotu, ter v severnih Slovenskih goricah), hkrati pa je bila aktivna tudi slovenska (jugoslovanska) stran, saj je nemške zahteve 11. avgusta v obsežni noti zavrnila.76 Tehtnica se je kmalu prevesila na jugoslovansko stran, saj je bilo na konferenci doloceno, da Spodnja Štajerska (z Mariborom) brez plebiscita pripade Kraljevini SHS, mirovna pogodba pa je kot mejo med novonastalima državama upoštevala Maistrovo razmejitev s konca leta 1918.77 Fran Rosina je v prevratni dobi odigral pomembno vlogo. Denar, ki ga je država leta 1921 vrnila posojilnici, je odlocilno pripomogel k temu, da si je slo­venska (jugoslovanska) stran pripravila mnogo boljše izhodišce za konferen­co (svoja stališca je tam tudi uspešno obranila). A tudi v nadaljevanju je kljub sladkorni bolezni ostal aktiven v javnem življenju, ceprav je odgovorne polo­žaje prepušcal mlajšim politikom. Kot eden vodilnih štajerskih odvetnikov je koordiniral strokovna, pravna vprašanja (v njegovi pisarni so pripravljali vecino gradiva za stanovsko glasilo Odvetniška pisarna), izvoljen je bil tudi v vodstvo Pokojninskega zavoda. Na politicnem prizorišcu je deloval v Jugoslovanski de­mokratski stranki in bil med njenimi najvecjimi podporniki v Mariboru. Leta 1921 je bil na njeni listi izvoljen za obcinskega odbornika in mestnega svetoval­ca. Še zmeraj pa je sodeloval pri Sokolu in podpiral delovanje Dijaške kuhinje v Dijaškem domu Maribor. Prav Sokoli, kjer je deloval vso svoje odraslo življenje, so mu ob šestdesetletnici (29. septembra 1923) pripravili impozantno povorko; zborovanje v Narodnem domu, telovadni nastop v Ljudskem vrtu in vecerna 76 Prim. Perovšek, V zaželjeni deželi, str. 107. 77 Cucek, Svoji k svojim, str. 142-144. 38 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) veselica (vse naslednjega dne) pa so ob udeležbi vseh pomembnih predstavnikov mesta samo potrjevali njegov ugled v Mariboru in širše na Štajerskem.78 Toda njegova bolezen, ki se ji je dolgo upiral, je napredovala (in ocitno priza­dela tudi pljuca). K temu je gotovo prispevala še prezgodnja smrt mlajšega sina Fedorja leta 1921,79 ki ga je zelo potrla, prav tako pa tudi slovo prijatelja Pavla Turnerja 27. septembra 1924. Takoj zatem je odšel na zdravljenje v ljubljansko Leonišce, kar pa ni prineslo pricakovanih ucinkov. Enajstega oktobra se je na­potil še na Dunaj k specialistu za pljucne bolezni dr. Neumannu,80 žal pa je bila bolezen premocna. Petnajstega oktobra je na Dunaju umrl, pet dni kasneje pa je bil z velikimi castmi pokopan v Mariboru.81 78 Toš, Dr. Fran Rosina, str. 24-27. 79 Jutro, 17. 10. 1924; Toš, Dr. Fran Rosina, str. 30. 80 Neumann, Wilhelm, http://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_NZNeumann_Wilhelm_1877_1944.xml. 81 Toš, Dr. Fran Rosina, str. 27-28. Jurij Perovšek SOCIALNOGOSPODARSKI, IDEJNI IN NARODNO­POLITICNI NAZORI IGORJA ROSINE V DVAJSETIH LETIH Slovenski idejni in politicni prostor je po letu 1918 zaznamujoce razgibal nov zgodovinski položaj. V novi državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS), v katero je iz Avstro-Ogrske prešla vecina slovenskega naroda, se je politicni in ideološki boj bistveno razširil. V okviru liberalnega in marksi­sticnega tabora je prišlo do oblikovanja novih politicnih subjektov, ki so si bolj ali manj stali nasproti. Marksisticni tabor je s pojavom komunisticne stranke v slovenski prostor in v tedanjo slovensko politiko vnesel še revolucionarne prvi­ne. Ob tradicionalnih politicnih taborih - katoliškem, liberalnem in marksistic­nem - pa se je v dvajsetih letih oblikovala še vrsta novih politicnih subjektov, ki so spodbujali družbeno in politicno dinamiko na Slovenskem. Glavno vprašanje, s katerim se je slovenska politika srecala v Kraljevini SHS, je bil nacionalni problem. Kraljevina je bila v državnopravnem pogledu centra­listicno urejena država,82 v kateri je imela premoc srbska politika, ki je v skladu 82 Centralisticni znacaj Kraljevine SHS (od 1929 Kraljevina Jugoslavija) se ni odražal na vseh podrocjih tedanje jugoslovanske družbene organizacije. Tako je bila Kraljevina SHS/Jugoslavija pravno heterogena država. To se je odražalo v kar šestih pravnih ozemljih (hrvaško-slavonsko pravno ozemlje, dalmatin- sko-slovensko pravno ozmelje, pravno ozemlje Vojvodine z Medmurjem, srbsko pravno ozemlje, pravno ozemlje Crne gore in bosansko-hercegovsko pravno ozemlje), ki jih je kraljevina nasledila iz pravnih sistemov prejšnjih državnopravnih okvirov. Poenotenje prava je potekalo pocasi, izvedli pa so ga lahko le na nekaterih pravnih podrocjih. Podobno je bilo tudi na davcnem podrocju, saj davki v državi skoraj vsa dvajseta leta niso bili enotni. Davcna obremenitev v krajih iz nekdanje Avstro-Ogrske je bila dvakrat 40 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) z interesi srbske vladarske hiše Kardordevicev dušila emancipacijska prizadeva­nja nesrbskih narodov. Ti, posebej Hrvati in Slovenci, so po vecinski opredelitvi svoje politike terjali narodno avtonomijo oziroma federativno državno preu­reditev, kar naj bi dosegli z revizijo centralisticne in unitaristicne Vidovdanske ustave, sprejete leta 1921. V državi sta se oblikovala dva narodnopoliticna po­gleda: unitaristicno-centralisticni, ki so ga zagovarjali v Beogradu in v unitari- sticno-centralisticnih strankah zunaj njega, ter avtonomisticno-federalisticni, ki je poudarjeno živel na Hrvaškem in v Sloveniji, pa tudi v Bosni in Hercegovini in Crni gori. Na Slovenskem je avtonomisticno-federalisticno stališce zagovar­jala najmocnejša slovenska politicna organizacija - katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS). Ob nacionalnem vprašanju so politiko in ideologijo oznacevala še njuna druga torišca, ki so jih opredeljevali razlicni svetovnonazorski, socialni, gospodarski, razrednobojni in kulturnopoliticni preudarki. Zamisli o razvoju slovenske družbe je bilo veliko. Med tistimi, ki so zaznamovali slovenski idejnopoliticni razvoj v Kraljevini SHS, je bil tudi pravnik dr. Igor Rosina. Rodbinsko ime Rosinovih je bilo v slo­venski javnosti znano že prej, saj je bil oce Igorja Rosine, dr. Fran Rosina, na prelomu iz 19. v 20. stoletje poslanec štajerskega deželnega zbora v Gradcu in dolga leta viden narodnokulturni in narodnogospodarski delavec ter voditelj mariborskih Slovencev.83 Opazno je deloval tudi v narodni telesnovzgojni or­ganizaciji Sokol. Leta 1918 je skupaj z dr. Karlom Verstovškom in generalom Rudolfom Maistrom pomembno pripomogel k osvoboditvi Maribora in kot ravnatelj Mariborske posojilnice gmotno omogocil, da je lahko Maister izpeljal osvobodilno akcijo na severni meji.84 Slovenskemu narodno-emancipacijskemu vodilu se je zavezal tudi Igor Rosina. Izrazil ga je že v prvem jugoslovanskem desetletju, ko je politicno deloval v okviru Slovenske kmetske stranke (SKS). Igorja Rosino, ki je pripadal prvi generaciji slovenskih maturantov maribor­ske gimnazije iz leta 1919,85 so v javnosti prvic omenili septembra 1920. Tedaj je liberalni Tabor porocal, da so ga na obcnem zboru Društva jugoslovanskih aka­demikov v Mariboru izvolili v društveni odbor. Postal je I. racunski preglednik Društva,86 naslednje leto pa njegov podpredsednik.87 Na Rosinove akademske vecja kot v krajih iz nekdanje srbske kraljevine. V nekdanji Kraljevini Srbiji namrec niso poznali davka na dohodek (neposrednega davka), medtem ko je v Avstro-Ogrski obstajal. Na nekdanjem avstroogrskem podrocju so ga placevali tudi v novi državi, zato je bilo le-to davcno in gospodarsko veliko bolj obremenje­no kot podrocje nekdanje Srbije. Nevzdržno davcno stanje in velika neenakost med Srbijo in drugimi deli države nista predstavljala le gospodarskega, ampak tudi psihološki problem. - Culinovic, Državnopravna historija, 2, str. 303-333; Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 262. 83 Gl. poglavje Oris življenja, dela in obdobja Frana Rosine, oceta Igorja Rosine. 84 Andrejka, Rosina, F., str. 133-134. 85 Mariborski vecernik Jutra, 5. 8.1929, Mariborski in dnevni drobiž, str. 2; Jutro, 6. 8. 1929, Iz Maribora, str. 4. 86 Tabor, 25. 9. 1920, Dnevna kronika, str. 3. 87 Tabor, 11. 10. 1921, Mariborske vesti, str. 3. 41 J. Perovšek: Socialnogospodarski, idejni in narodnopoliticni nazori v J ? ' $ ? s s v. S % V * s M j '1 < ,1 - J /; .> 0 I Akademsko društvo Maribor 1923/24. V zgornji vrst je šesti z leve dr. Igor Rosina, nato sledijo dr. Fran Sijanec, Nikolaj Pirnat, dr. Miroslav Deu, dr. Ciril Podrekar; v spodnji vrsti je v sredini predsednik društva dr. Mirko Brolih, ob njem je dr. Makso Šnuderl. (Družinski arhiv Andreja Rosine) dosežke sta nato leta 1923 in 1925 opozorila katoliški Slovenec in Tabor, najprej o prejetju Svetosavske nagrade na ljubljanski univerzi Tl. januarja 1923 za delo Pomen »kesa« za kazensko pravo, nato pa o Rosinovi promociji za doktorja prava na isti univerzi 2. maja 1925.88 Naslednja porocila o Igorju Rosini v slovenskem casopisju so že zadevala njegovo politicno dejavnost. Rosina je v politicno življenje stopil sredi dvajsetih let. Pritegnili so ga slo­venski agrarci, politicno gibanje, ki je v kmetu videlo temelj gospodarskega in družbenega razvoja. Kmet naj bi s svojim etosom zagotavljal tudi smisel in pravo vsebino politike ter ideologije. Rosina je v štajerskem delu Zveze slovenskega kmeckega ljudstva (ZSKL) - kasneje Slovenske kmetske stranke89 - opravljal od­govorne zadolžitve. Bil je clan odbora krajevne organizacije ZSKL v Mariboru in clan ter nato tajnik okrožnega odbora SKS za Štajersko in Prekmurje oziro­ma mariborsko oblast. Dejaven je bil tudi kot tajnik in kasneje prvi podpred­sednik Zveze društev kmetskih fantov in deklet (ZDKFD), ki je delovala pod 88 Slovenec, 30. 1. 1923, Dnevne novice, str. 3 in 1. 5. 1925, Dnevne novice, str. 4; Tabor, 1. 2.1923, Maribor­ske vesti, str. 5 in 3. 5. 1925, Mariborske vesti, str. 1. 89 ZSKL, v katero sta se 20. 6. 1925 povezali Samostojna kmetijska stranka (ustanovljena 1. 6. 1919) in Slo­venska republikanska stranka kmetov in delavcev (ustanovljena oktobra 1924), se je na svojem obcnem zboru 2. 5. 1926 v Celju preoblikovala v Slovensko kmetsko stranko. 42 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) okriljem SKS.90 V njegovi hiši na Aleksandrovi cesti 16 (danes Partizanska cesta) v Mariboru je bil od 1. junija 1927 tudi sedež okrožnega tajništva SKS.91 Rosina je bil opazen kot funkcionar ZSKL, SKS in ZDKFD.92 12. decembra 1925 je v imenu kmecke mladine pozdravil prosvetnega ministra in predse­dnika Hrvaške kmecke stranke (HKS) Stjepana Radica ob njegovem prihodu v Maribor.93 Vidna sta bila tudi njegova nastopa na obcnem zboru štajerskega okrožnega odbora SKS 14. januarja 1928 v Mariboru in na kongresu ZDKFD 10. junija 1928 v Ljubljani. Zbora SKS v Mariboru so se udeležili strankini najvišji predstavniki, vkljucno z njenim predsednikom, poslancem in nekdanjim mini­strom za kmetijstvo, Ivanom Pucljem. Rosina je podal izcrpno porocilo o orga­nizacijskem razvoju stranke na Štajerskem, ki so ga z odobravanjem sprejeli.94 Na kongresu ZDKFD v Ljubljani pa je poudaril pomen srednješolske mladine in inteligence v kmeckem gibanju.95 Poleg omenjenih nastopov v Mariboru in Ljubljani je Rosinova dejavnost v letih 1925-1928 obsegala tudi delovne obi­ske strankinih krajevnih organizacij in organizacij ZDKFD (njunih politicnih shodov, sestankov, ustanovnih in rednih obcnih zborov) v Bresternici ob Dravi, Marenbergu (Radljah ob Dravi), Zgornji Vižingi, Konjicah, Sv. Petru, Kamnici in Grušovi pri Mariboru, Sv. Martinu pri Vurbergu, Sv. Juriju ob Šcavnici, Kalobju, Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, Polenšaku, Sv. Andražu v Halozah, Dramljah, Ljubljani, Rogaški Slatini, na Ženiku, na Ptuju in v Mariboru. Na svojih obiskih je porocal o strankinem in zvezinem delovanju in opozarjal na njun politicni in družbeni pomen, govoril o politicnih in gospodarskih razmerah v državi, agrar­ni reformi, socialno-gospodarskem položaju kmeta in razpravljal o kmeckem mladinskem gibanju doma in v tujini ter njegovi idejni usmeritvi.96 Na njegovo 90 Kmetski list, 25. 11. 1925, Shodi in razne prireditve, str. 3, 12. 5. 1926, Organizacijam in pristašem!, str. 2, 23. 6. 1926, Politicne in gospodarske smernice našega pokreta, str. 3, Mladinski vestnik, str. 6, 28. 12. 1927, Clani okrožnega odbora v Mariborski oblasti, kot funkcijonarji okrajnih odborov, str. 2,18.1.1928, Zborovanje mariborskega okrožnega odbora Slovenske kmetske stranke, str. 1-2, 13. 6. 1928, Kongres Zveze društev kmetskih fantov in deklet v Ljubljani, str. 2; Organizacijski vestnik, str. 191; IV. redni obcni zbor Zveze društev kmetskih fantov in deklet v Ljubljani, str. 136. 91 Kmetski list, 1. 6. 1927, Sestanki okrajnih organizacij, str. 5. 92 Gl. tudi poglavje Igor Rosina - ideolog in aktivist kmetskega mladinskega gibanja Zveze kmetskih fantov in deklet v liberalnem taboru. 93 Kmetski list, 16. 12. 1925, Kmetski voditelj minister Stjepan Radic v Mariboru, str. 1. 94 Kmetski list, 18. 1. 1928, Zborovanje mariborskega okrožnega odbora Slovenske kmetske stranke, str. 1. 95 Kmetski list, 13. 6. 1928, Kongres Zveze društev kmetskih fantov in deklet v Ljubljani, str. 2. 96 Kmetski list, 17. 2. 1926, Shodi in razne prireditve, str. 3, 24. 2. 1926, Shodi in razne prireditve, str. 4, 17. 3. 1926, Shodi in razne prireditve, str. 4, 24. 3. 1926, Shodi in razne prireditve, Dopisi, str. 3, 19. 5. 1926, Shodi in razne prireditve, str. 4, 15. 9. 1926, Dopisi, str. 4, 22. 9. 1926, Shodi in razne prireditve, str. 3, 15. 2. 1928, Iz stranke, str. 4, 14. 3. 1928, Iz stranke, str. 4, 23. 5. 1928, Mladinski vestnik, str. 3, 11. 7. 1928, Mladinski vestnik, str. 3, 18. 7. 1928, Iz stranke, str. 4, 25. 7. 1928, Iz stranke, str. 5, 1. 8. 1928, Iz stranke, str. 4; Organizacijski vestnik, str. 140-141, 215.-0 Rosinovih nastopih v posameznih krajih je porocalo tudi drugo casopisje. Katoliško Našo Stražo so zmotile njegove kriticne besede o nacelniku SLS dr. Anto­nu Korošcu na ustanovnem obcnem zboru krajevne organizacije ZSKL 7. 2. 1926 v Bresternici ob Dravi. J. Perovšek: Socialnogospodarski, idejni in narodnopoliticni nazori ... 43 delavnost so posebej opozorili na rednem obcnem zboru krajevne organizacije SKS v Rogaški Slatini 8. julija 1928, kjer so »odobravali govor našega agilnega tovariša dr. Rosine iz Maribora«. Pozvali so ga, naj se še naprej oglaša v stranki­nem glasilu Kmetski list in »piše v istem duhu in ljubezni do kmeckega naroda. Njegovi zadnji clanki so našli tu mnogo odmeva.«97 Rosina pa je pri svojih javnih nastopih doživel tudi neprijetne trenutke. Tako mu je na pogrebu clana nacelstva mariborskega okrožnega odbora SKS Jakoba Nemca 11. aprila 1928 v Sv. Juriju ob Šcavnici župnik Fr. Štuhec, ki je le z obotavljanjem dovolil govore pred odpr­tim grobom, pred njegovo besedo dejal: »Glejte, da boste govorili previdno!«98 Sicer pa je Rosina ob svojem politicnoorganizacijskem delovanju in javnih na­stopih v omenjenih letih opravljal službo odvetniškega pripravnika.99 Odvetnik je postal leta 1929, svojo odvetniško pisarno pa je odprl 4. decembra 1929. O tem sta porocala Mariborski vecernik Jutra in Slovenec.100 Kot zanimivost lahko navedemo, da je bil poleti 1929 med zagovorniki obtoženih za komunisticno propagando. Sodna obravnava je bila 24. julija 1929 pred senatom mariborskega okrožnega sodišca.101 Po porocilu Slovenca je Rosina svojo stranko »zelo živahno (...) branil«.102 . . . Rosina je svoje poglede na kmecko gibanje in razmere v Kraljevini SHS ce­lovito predstavil v vrsti clankov, ki jih je v drugi polovici dvajsetih let objavljal v Kmetskem listu in glasilu ZDKFD Gruda. Glavni poudarek je namenil socialno- gospodarskemu položaju kmeta ter njegovi vlogi v družbi in državi.103 Kmalu po ustanovitvi SKS je poudaril potrebo po posodobljenju kmeta, da se bo zavedal Straža je poleg tega v neresnem tonu trdila, da je Rosini vzpostavitev organizacije ZSKL v Bresternici v resnici spodletela. Udeležence ustanovnega obcnega zbora naj bi namrec zavedli, ceš da gre za oblikovanje pripravljalnega odbora prevozne družbe, ki naj bi vzdrževala prometno zvezo med Mariborom in Drav­sko dolino. Tako naj bi vecina udeležencev, ki so bili po pisanju v Naši Straži zanesljivi pripadniki SLS, prišla v ZSKL proti svoji volji in je nato zanikala kakršnokoli zvezo z ZSKL. - Naša Straža, 19. 2. 1926, Dnevne novice, str. 2 in 22. 2.1926, Iz Slovenije, str. 1-2. 97 Kmetski list, 18. 7. 1928, Iz stranke, str. 4. 98 Mariborski vecernik Jutra, 12. 4. 1928, str. 2; Jutro, 13. 4.1928, Iz Maribora, str. 4; Kmetski list, 18. 4. 1928, Sv. Jurij ob Šcavnici, str. 4. 99 V zvezi z Rosinovim delovanjem v odvetništvu lahko opozorimo na šaljivo besedno igro, ki jo je Maribor­ski vecernik Jutra objavil o njegovem priimku. Vecernik je izbral petnajst Mariborcanov in na vprašanje, s kakšnimi pojmovnimi položaji bi jih lahko povezali, odgovoril z njihovim priimkom. Tako se je odgovor na vprašanje »Kateri mariborski odvetnik je po imenu najslajši?« glasil: »Dr. Igor Rosina.« - Mariborski vecernik Jutra, 28.1. 1928, Mariborski šaljivi vseznalec, str. 4. 100 Mariborski vecernik Jutra, 5. 12. 1929, Mariborski in dnevni drobiž, str. 2; Slovenec, 6. 12. 1929, Maribor, str. 5, Mali oglasi, str. 8. 101 Slovenec, 25. 7.1929, Kaj je novega, str. 3 in 26. 7.1929, Kaj je novega, str. 3. 102 Slovenec, 26. 7. 1929, Kaj je novega, str. 3. 103 Gl. tudi poglavje Igor Rosina v tridesetih letih. 44 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) svoje moci, interesov in koristi v gospodarstvu, politiki in kulturi. Opozoril je, da je zaradi bojne in interesne neorganiziranosti kmeckega stanu oblast v rokah mešcanstva, ki si je po svoji meri ukrojilo celoten gospodarski in pravni sistem ter kulturo. Zato si mora kmetski stan zagotoviti gospodarsko moc in na njeni podlagi oblikovati slovensko kmetsko stanovsko kulturo, ki bo presegla vse na­pake dotedanjih vladajocih stanov - visoke duhovšcine, plemstva in mešcanstva. Izognila se bo tudi skrajnostim in ateizmu marksizma. Kmecki stan, ki obenem z delavskim prihaja na vrsto kot vladajoci stan, je namrec demokraticen in hu­man. Že zato, ker je najbolj številen, kajti številcno šibkejši uporabljajo nasilje, da se obdržijo na oblasti. Tisti, ki ima vecino, pa nasilja ne potrebuje. Kmet in na Slovenskem vecinoma tudi delavec sta navezana na zemljo, iz nje crpata stalnost in poštenje ter poglabljata svoj verski cut. Ta prek kmeta zagotavlja družbeno pravicnost, kajti kmet iz svojega verskega temelja vé, kaj je pošteno in kaj ne. »In to kar smatra naš kmet kot nizkotno in nepošteno, se vjema z glavnimi naceli kršcanstva o dobrem in slabem, o grehu, in za to tukaj ni treba nikake zašcite od zunaj«. Rosina je tu mislil na katoliški tisk in Slovensko ljudsko stranko, odgo­vor na vprašanje, ali Mahniceva dogmaticnost in intransigenca ustrezata znacaju slovenskega kmeta, pa je preložil za kasneje.104 Rosina je trdno zagovarjal stališce, da morata kmet in delavec postati subjekt in nosilec vse politicne oblasti, saj imata po svoji vecini in ohranjeni poštenosti edina pravico, da državo uredita tako, kot sama menita, da je dobro in pravic­no.105 Zagovarjal je oblikovanje vsedržavne kmecke politicne stranke, ki bi šcitila kmecke gospodarske interese in kmeta razbremenila posledic zašcitne uvozne carine. Z njo sicer podpirajo domaco industrijo, obremenjujejo pa kmecki stan. Ta je prisiljen v bistveno vecjo produkcijo, da lahko kupi ustrezno kolicino blaga in orodja za svoje potrebe, kar unicuje zemljo in kmeta peha v zadolževanje. Zato - »kakor je svoj cas zaklical Karl Marx delavcem: ,Proletarci vseh dežel, združite se’« - velja zdaj zaklicati: »,Kmetje, bogati in revni, združite se!’«106 Rosina je menil, da bi moral biti kmetskemu stanu prilagojen tudi parlamen­tarni sistem. To je poudaril po razpisu volitev v Narodno skupšcino Kraljevine SHS 11. septembra 1927, ko je nacelnik SLS Anton Korošec na strankinih sho­dih 3. in 31. julija 1927 v Ljubljani in Kranju poudaril potrebo po nadgradnji jugoslovanskega predstavniškega telesa. Po njegovi zamisli naj bi neodvisno od 104 Kmetski list, 11.8. 1926,1. [gor] Rosina, Kmetska stanovska kultura, str. 2-3. 105 Kmetski list, 29. 12. 1926, Igor Rosina, Volilne parole SLS, str. 4. Prim. tudi Kmetski list, 13. 7. 1927, I.[gor] Rosina, Kulturno-politicna potreba kmetske stranke, str. 2-3. - Na gornji Rosinov poudarek se je zajedljivo odzval Slovenec, ki je zapisal, da je »slovenski kmet zaenkrat samo nosilec ogromnih davkov, ki mu jih je pomagala naložiti ta .slovenska kmetska stranka’ pod vodstvom g. Puclja«. - Slovenec, 31. 12. 1926, Beležke, str. 2. 106 Kmetski list, 29. 6. 1927,1.[gor] Rosina, Gospodarska potreba kmetske stranke, str. 2-3. J. Perovšek: Socialnogospodarski, idejni in narodnopoliticni nazori 45 skupšcine oblikovali poseben gospodarski parlament, ki bi v lastnem delokrogu reševal povsem gospodarska vprašanja.107 Obstojecemu parlamentu naj bi torej odvzeli dolocene pristojnosti, ki bi jih prevzeli in o njih samostojno odlocali za­stopniki posameznih stanov kot gospodarski dejavniki v državi.108 Podobno za­misel dvodomnega parlamenta je Korošec zagovarjal že v Ustavodajni skupšcini Kraljevine SHS 15. aprila 1921.109 Rosina je ob Korošcevi zamisli poudaril, da bi morali biti v t. i. gospodarskem parlamentu stanovi zastopani po svoji številcni moci in ne po nacelu enakopravnega zastopanja vseh stanov. Slednje bi namrec pomenilo, da bi imeli kmetje, ki tvorijo 80 odstotkov prebivalstva in zagotavlja­jo dve tretjini izvoza, le enakovreden položaj nasproti mešcanstvu, delavstvu in industriji. Ti po svojem številu in gospodarskem pomenu ne predstavljajo niti cetrtine prebivalstva in njegove gospodarske moci. Kmeckemu stanu bi s tem povzrocili ogromno škodo, saj bi mu odvzeli možnost, da bi z vecino, ki jo ima, odlocal v parlamentu. Tako bi ustvarili sistem, »ki ga uvaja v Italiji Mussolini, po vsem svetu pa izraziti reakcionarji«.110 Rosina je glede na »ljubezenske izjave«, ki jih je vsem stanovom namenila SLS,111 ocenjeval, da se zavzema za njihovo enakoveljavno zastopanje v gospo­darskem parlamentu. SLS naj bi namrec spoznala, da so gospodarska in socialna nasprotja med stanovi že tako velika in konkurencni boj med njimi tako oster, da jih ne more hkrati in enako zastopati. To bi lahko posamezne stanove vodilo k strankam, ki bi zastopale izkljucno njihove stanovske in stanovskogospodar- ske interese. Vstopili bi v kmecke in delavske stranke, ljudstvo pa bi se politicno organiziralo po stanovih. S tem bi nastala nevarnost, da kmecko gibanje dobi vecino v državi. SLS jo lahko odpravi prav z gospodarskim parlamentom, sesta­vljenim po enakopravnem stanovskem nacelu. Atentat na kmecki stan, storjen iz bojazni pred socialnim kmeckim gibanjem, bi uspel.112 Rosina je bil preprican v odlocujoc gospodarski in kulturnoduhovni pomen kmeckostanovskega gibanja. To je poudaril v svojem razmišljanju o vzrokih sve­tovne vojne in nevarnosti novega prelivanja krvi. Opozoril je na dva temeljna vzroka vojne - gospodarskega in psihološkega. Prvi je bila industrijskokapita- listicna in kolonialna politika evropskih velesil, predvsem Nemcije in Avstro- Ogrske, drugi pa mišljenje, ki ga je nemško mešcanstvo razvilo na podlagi 107 Gl. Slovenec, 5. 7.1927, Zbor zaupnikov SLS v Ljubljani, str. 1 in 2. 8.1927, Znamenit govor dr. A. Korošca v Kranju, str. 1-2. 108 Kmetski list, 17. 8. 1927,1.[gor] Rosina, »Gospodarski parlament«, str. 3. 109 Perovšek, »V zaželjeni deželi«, str. 248-249. 110 Kmetski list, 17. 8. 1927,1.[gor] Rosina, »Gospodarski parlament«, str. 3. 111 Slovenec, 5. 7. 1927, Zbor zaupnikov SLS v Ljubljani, str. 1-2 in 2. 8. 1927, Znamenit govor dr. A. Korošca v Kranju, str. 1-2. 112 Pravtam. 46 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900 1969) Nietzschejeve in Heglove filozofije. Rosina seje ustavil ob Friedrichu Nietzscheju, njegovi maksimi o volji do moci ter delitvi na mocne in šibke. Nemško mešcan­stvo ju je v svojem razmišljanju s posameznika preneslo na narode. Eni naj bi bili »gospodujoci« (Herrenvolk), drugi pa »sužnjujoci« (Sklavenvolk). To je privedlo do duhovnega razpoloženja, kije botrovalo svetovni vojni.113 Po Rosinovi oceni so gospodarske in psihološke razmere v tedanji Evropi na­povedovale novo vojno. Najprej zaradi zašcitnih carinskih politik držav Srednje Evrope, ki ustvarjajo bojno razpoloženje, nato pa še zaradi obujanja misli o gospodujocih narodih. »Italijani na primer smatrajo, da so narod, ki je za to tu, da gospoduje. Nas pa nazivajo narod svinjskih pastirjev.« Podobno je tudi Kraljevina SHS do 1. 1925 gledala na Albanijo, srbsko mešcanstvo pa še vedno zelo gosposko in kruto vodi svojo politiko v Makedoniji. Tak razvoj lahko ustavi le v Srednji Evropi vedno mocnejše kmecko gibanje, ki hoce odstraniti ali vsaj omejiti za kmeta unicujoco industrijskozašcitno carinsko politiko. Zato je kmet glavni gospodarski dejavnik miru v Srednji Evropi, saj se kmecko gibanje zavze­ma za carinsko zvezo srednjeevropskih agrarnih držav v agrarnem bloku.114 Enako velja tudi v kulturnopsihološkem pogledu. Kmet razume narod in narodnost drugace kot mešcan. Mešcanu je domovina vse, kar vidi dalec pred seboj, in hoce pridobiti še vec. Kmetu pa so domovina njiva, ki jo orje, vinograd, ki ga okopava, senožet, ki jo kosi. Kmetov nacionalizem ni napadalen, naro­dni in mednarodni problemi mu ne pomenijo locitve in sovraštva. Kmet si želi sodelovanja in enakopravnosti, kajti kmecka demokracija povojne Evrope je iz nacionalizma ustvarila pozitivno nacelo morale in kulture. Kmecko gibanje je postalo glavni dejavnik miru, tako iz svojega gospodarskega interesa kot iz svoje kulturnoduhovne vsebine.115 V kmeckostanovskem gibanju je Rosina videl glavnega poroka demokracije in branitelja pred komunizmom in kapitalizmom. V kaosu in duhovni neurav­noteženosti evropske povojne družbe, ki ju je povzrocilo nasilno soocenje kapi­talisticnega in komunisticnega nazora, je namrec mirno kri ohranil samo kmet. S fronte se je vrnil k svojemu delu in po svoji prirojeni religioznosti ter demokra­ticnem custvovanju postal moralna in kulturna hrbtenica vseh narodov in držav Srednje in Vzhodne Evrope. Kot gospodarski dejavnik vzdržuje ravnotežje med ekstremi skrajne desnice in skrajne levice, njegovemu demokraticnemu custvo­vanju pa odgovarja le demokraticno gospodarstvo.116 113 Kmetski list, 13. 6.1928,1.[gor] Rosina, Kmetski pokret kot glavni faktor miru, str. 1. 114 Prav tam. 115 Prav tam. 116 Kmetski list, 10. 10. 1928,1.[gor] Rosina, Kmetska demokracija in Evropa, str. 1-2. J. Perovšek: Socialnogospodarski, idejni in narodnopoliticni nazori ... 47 . Kmetski list Glasilo .Slovenske Kmetske Stranke. Dr. I. Rosina: Kmetski pokret kot glavni faktor miru. Po miru klice cela Evropa in trajen mir je potreben predvsem Jugoslaviji, da.se lahko gospodarsko zopet okrepi. Isti vzroki pa, ki so dovedli do svetovne vojne, isti vzroki so zopet, ki ogrožajo mir tudi sedaj in ustvarjajo bojevno ruzpoloienje v povojni Evropi, zlasti v Srednji Evropi in na Balkanu. Kateri so ti vzroki? Gospodarski vzrok, da je priilo do sve­tovne vojne, je brez dvoma indu-Urijsko- im perla list ična in kalonialaa politika evrop­skih velesil, predvsem pa Nemcije in Awtro- Ograke. Nemcija je po I. W70 uvedla zašcitno politiko (na škodo kmetu), zaprlo uvoz tuje- zemakim Industrijskim produktom tar usta­novila na ta nacin mogocno industrijo, ki je — zlasti, ko je Nemcija pridobila Jo kolonije — postala nevarna konkurentinja angleški in francoski industriji, ki jo je potiskala od dne do dne bolj v ozadje. Ideal Nemcije pred vojno je bil gospodarsko tn, da postane država, ki ji ni treba nicesar uvažati, da vse doma pridela (autarktna država) in da samo raz­proda h svetu svoje produkte. Druge sosed­ne države so imele seve isti cilj. To je bil torej peklenski stroj, ki je prej uli slej moral eksplodirati sam od sebe, kar se je zgodilo v svetovni vojski. Drugi, notranji ali duševni vzrok, da je prišlo do svetovne vojne, je bilo mišljenje, lei se je razvilo v nemškem mešcanstvu vsled filozofije Nietzscheja in Hegelja. Nemški filo­zof Nietzsche je ucil, da se dele ljudje v moc­ne osebnosti — gospode; in v slabo in revne — sužnje. Prvim je vse dovoljeno in edini vodnik jim naj bo lastna volja do moci in oblasti. Noben zakon zanje ne velja, niti na lastno vest sc jim ni treba ozirati. Oni so za to tu, da vladajo. Vest in vera velja le ta one. ki naj slalijn; kajti eni so rojeni go­spodje, drugi rojeni sužnji (Herrenmoral — Sklavenmorat). Tn filozofijo je nemško mešcanstvo spre­jelo z velikanskim veseljem. Kar pa bi naj veljalo za poedince. naj velja tudi za narode. Eni narodi, so pravili, so za lo tu, da gospo­dujejo, drugi, da služijo. Seveda so sebe sma­trali za prve in pravili, da so Herrenvolk (narod gospodov), vsi drugi: Sklavenvolk (narodi sužnjev). Za prve ne velja nobena omejitev; edini zakon jim je oborožena moc in lastna volja. Nas »o pa smatrati za suženj­ski narod, narod ?hlapcev in dekelc, kakor so pravili NI cuda, da je tako mnenje pri­vedlo do duševnega razpoloženja, ki je di­rektno moralo privesti do svetovne vojske. Rekli smo, da pripravljajo isti vzroki, ki so dovedli do svetovnega klanja, pot tudi po vojski do novega prelivanja krvi. Današnje razmere v Evropi. Države, ki so nastale po svetovni vojni na ozemlju bivio Avstro-Ogrske, pa tudi no­ vonastale države v Srednji Evropi sploh, so rnvnotako kot svoj cas Nemcija uvedle za­šcitno politiko. Ustanoviti hocejo lastne in­dustrije in z visokimi uvoznimi carinami (s katerimi povišujejo inozemskemu blagu cene) skušajo otežiti ali onemogociti (seve zopet na škodo kmeta) tujezemskim državam kon­kurenco na našem trgu. Seveda hoce zase isto tudi tuju država ali pa se mašcuje na ta nacin, da tudi ona zapre dovoz našim pro­izvodom. Naia država predvsem vodi tako carinsko politiko s tem, da je postavila ugromne carine na obleko, sladkor, blago, že­lezo, jeklo itd. S tem se otežuje trgovina, po­višujejo se umetno cene industrijskim pro­duktom, stvaria se tekma in bojevno razpo­loženje med državami, ki prej ali slej vodi do nove vojne. To so gospodarski vzroki za nove vojne. Isto (ut velja tudi psihološko (notranje, duševno). Italijani na primer smatrajo, si bil - pa si bil idealen. Drugega ni bilo treba, to je bil ves življenjski program in vse zahteve so bile s tem izpolnjene. Danes stoje stvari drugace.« »Danes«, po desetih letih obstoja jugoslovanske države in po uvedbi dikta­ture, je bil po Rosini cas za »preorientacijo« in naslonitev na novo generacijo, ki jo tvorijo zlasti »po celem slovenskem podeželju kmetski fantje in dekleta, katerim se z oci bere in katerih beseda razodeva, da so trdno sklenili v svojih srcih, da hocejo biti ponosni na svoj kmetski stan, da hocejo svoje pravice šcititi, da hocejo svoj kos zemlje ohraniti, da hocejo postati pošteno gospodarji... Tu so korenine naše moci, tu je nova kulturna moc, tu so na delu nove moralne sile, tu se kristalizira nov tip slovenskega cloveka. To je nova generacija.« To je bilo po eni strani politicno razmišljanje in stališce, po drugi pa najbrž tudi avtorjev osebni manifest. Kot mlad politik in odvetnik je pogumno vstopal v javno življenje in zato v zakljucku glasno zapisal: »Nova generacija, o kateri pravijo, da nima navdušenja, da je manj inteligentna in da nima idealov, je mor­da bolj idealna - vsaj po širokosti svoje podstave - kakor je bila prejšnja. Manj pijancuje, manj se navdušuje, toda njen korak bo sigurnejši, njena hrbtenica bo bolj vzravnana in njena misel bo bolj jasna.« Cisto na koncu je skoraj mimogrede dodal, da le v okolju nove generacije zrastejo bodoci Švehle in MacDonaldi. Obrobna referenca iz svetovne politike zveni kot argumentativno prepricljiv in svetovljanski zakljucek, a je obenem izjemno povedna, saj zelo neposredno pokaže politicni ideal pisca. Slovenska politika je po njegovem potrebovala takšen tip politika, kakršna sta bila Antonin 163 Gasparic, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 64. 164 Kmetski list, 3. 7. 1929, Igor Rosina, Nova generacija, str. 1. 66 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Švehla in James Ramsey MacDonald. Prvi je bil vodja ceške agrarne stranke, ki je bila nedosegljiv politicni vzor pristašev SKS. Praški agrarci, idejni sorodni­ki Rosine in tovarišev, so bili namrec eden najmocnejših strankarsko-politicnih faktorjev prve ceškoslovaške republike. Vse od leta 1922, ko je Švehla sestavil prvo vlado, pa do münchenskega diktata leta 1938 so stali na celu vseh koalicij.165 Drugi politicni ideal, James Ramsey MacDonald, je bil prvi britanski laburisticni premier, cigar misli o politiki Rosini najbrž niso bile tuje. V svoji znani študiji Parliament and Revolution je politicno prihodnost videl v izobraževanju in vzga­janju ljudi - podobno kakor Rosina. MacDonald je obenem sodil med tiste redke politike, ki jih je krasil žlahtni politicni duh, »špirit«, in so bili posebej vešci par­lamentarne tehnike. Takšni politiki so bili v Jugoslaviji velika redkost, a Rosina je upajoce (in zaman) cakal nanje.166 S pisanjem nosilnih idejnih clankov je v razmeroma rednih presledkih nada­ljeval globoko v jesen 1930, ko se je za nekaj casa umaknil z naslovnice. Dotlej je sistematicno, poglobljeno in politicno angažirano obravnaval številna poglavja kmetskega vprašanja. Razpisal se je o socialni enotnosti vasi in ugotavljal, da lahko kulturno in gospodarsko napreduje le vas kot celota, kot skupnost premo­žnejših in šibkejših kmetov; grajal je sovjetski sistem, ki je socialno enotno vas škodljivo razbil na kulake in »bednjake«.167 Pisal je o potrebi po kulturni enotno­sti vasi in opredelil vlogo in nalogo vaške inteligence, uciteljstva, duhovšcine.168 V istem clanku je tudi napravil korak v aktualno politiko in blago kulturnobojno retoriko. Opozoril je namrec, da je nekoc za clane SLS veljalo, da »imajo nebeško kraljestvo tako rekoc v žepu«, ostali pa so bili razglašeni za »brezverce«. Po 6. januarju, je pristavil, pa sta nastopila »premirje« in možnost za spametovanje tistega dela duhovšcine, ki je prej zlorabljal cerkveni oltar in aktivno agitiral za SLS. Ta pojav takrat sploh ni bil redek. Z bivšo SLS, idejno in politicno nasprotnico slovenskega liberalizma, se sicer ni pogosto ukvarjal, vsega skupaj je z njenimi stališci polemiziral dvakrat, a ta­krat odlocno in zagnano.169 Najprej je že poleti leta 1929 vzel v bran svojo orga­nizacijo ZDKFD, ki jo je napadel list katoliške politike Slovenski gospodar, drugic je naslednje poletje, avgusta 1930, Slovenca napadel sam, ceš da se je sprenevedal glede industrijske in kmetijske politike.170 Medtem ko je bil drugi clanek rutin- 165 Nekaj casa je bila celo aktualna združitev ceških agrarcev in slovenske SKS, ki jo je pripravljal važen clan SKS in prvi jugoslovanski veleposlanik v Pragi Bogumil Vošnjak. - O tem gl. Gasparic, Ceškoslovaški konzulat v Ljubljani (1920-1939), str. 133-150. 166 Gasparic, Izza parlamenta, str. 134-136. 167 Kmetski list, 4. 9. 1929, Igor Rosina, Socijalna enotnost vasi. 168 Kmetski list, 18. 9. 1929, Igor Rosina, Kulturna enotnost vasi. 169 O stališcih do SLS pred uvedbo diktature gl. poglavje Socialnogospodarski, idejni in narodnopoliticni nazori dr. Igorja Rosine v dvajsetih letih. 170 Kmetski list, 6. 8. 1930, Igor Rosina, Spremenjeni casi. J. Gasparic: Igor Rosina v tridesetih letih 67 ski obracun s starim nasprotnikom, je šlo pri pisanju leta 1929 za silno obcu­tljivo vprašanje, ki je posebej zaradi diktature pridobilo dodatno pomembnost. Znotraj Cerkve na Slovenskem je po 6. januarju namrec zacela nastajati poseb­na organizacija, imenovana Katoliška akcija.171 Uradno je šlo za povsem versko ustanovo, ki jo je ustanovil papež, a je na slovenskem ozemlju postala eno od zatocišc pristašev prepovedane SLS z jasnim ideološkim predznakom. Katoliška akcija si je želela podrediti tudi ZDKFD, kar je ta seveda zavrnila z resolucijo, ki jo je najbrž spisal Igor Rosina. V resoluciji je bilo neposredno zapisano, da slovenski liberalci »po dosedanjih izkušnjah« preprosto ne morejo »zaupati ve­cini slovenske duhovšcine, da bi mogla izvajati katoliško akcijo nepristrano.«172 Bojna sekira je bila tako izkopana. Resoluciji sta sledila majhna medijska ofen­ziva Slovenskega gospodarja in naposled prepricljiv odgovor Igorja Rosine nanjo, v katerem je pojasnil, da tudi ZDKFD izhaja iz nacel »pozitivnega kršcanstva«, ceprav ji to oporekajo. Bivši SLS in Cerkvi je zabrusil, da razpihuje »svetohlinsko farizejstvo«, saj »ni glavno, da si kdo celi dan grize nohte v cerkvi, v svojem srcu pa premišlja, kako bo ogoljufal soseda za njivo.«173 V zacetku tridesetih let je pisal še o kmetskokulturni prosveti in opredeljeval namen in naloge vzgojno-izobraževalnega dela na vasi.174 Pomirjeno je ugota­vljal, da so »kulturne življenjske forme« slovenskih kmetov sploh edine kulturne forme, »v katerih se Slovenstvo izživlja«. »Še celo razmerje fanta do dekleta je pri nas edino na kmetih jasno izdelano in slovensko - naše,« je zatrdil. »Tavcar, kadar popisuje v svojem ,Cvetju v jeseni' svojo kmecko ljubezen, je lep in velik; ce pa zacne obracati besede svojih zaljubljenih kontes in grašcinskih gospodicen, pa takoj zazeham.« Na slovenskega kmeta je Rosina nedvomno zrl z izjemno naklonjenostjo in skrbjo.175 Politiki v ožjem pomenu se je spet nekoliko približal junija 1930 v clanku Nekatere izmed idej Radicevega pokreta, a še tedaj ne toliko po vsebini zapisa­nega kot po sami temi.176 Stjepan Radic in njegova stranka (gibanje) HSS sta bili dolgo enfant terrible jugoslovanskega parlamentarizma v dvajsetih letih 20. sto­letja, atentat na Radica pa eden glavnih povodov uvedbe diktature. V clanku je z naklonjenostjo pojasnjeval najbolj obce sprejemljiva nacela Radicevega gibanja (zlasti »covjecanstvo«), ki je bilo sicer idejno sorodno njegovi SKS. 171 Vidovic-Miklavcic, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 51-54. 172 Kmetski list, 12. 6. 1929, Kongres slovenske kmetske mladine. 173 Kmetski list, 26. 6. 1929, Igor Rosina, Katoliška akcija. 174 Kmetski list, 27. 12. 1929, Igor Rosina, Temelji kmetskokulturne prosvete. 175 Prim. še njegova clanka Kmetski dom (Kmetski list, 19. 2. 1930) in Pregled kmetsko-kulturnega dela (Kmetski list, 29. 7. 1931). 176 Kmetski list, 25. 6. 1930, Igor Rosina, Nekatere izmed idej Radicevega pokreta. 68 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Po letu 1930 se je v Kmetskem listu razpisal le še nekajkrat; obravnaval je gospo­darsko krizo,177 napisal ganljiv nekrolog svojemu zgodaj umrlemu politicnemu tovarišu in prijatelju Janžetu Novaku,178 najvec spisov pa je namenil nacionalne­mu vprašanju in problematiki jugoslovanstva. Ti clanki, objavljeni v drugi polo­vici tridesetih let,179 so še posebej zanimivi, saj je Rosina kot pristaš liberalnega politicnega tabora, ki je pristajal na politiko integralnega jugoslovanstva,180 iz­postavil dokaj jasno razvidno mejo med slovenstvom in jugoslovanstvom. »Zdi se mi,« je pisal, »da Slovenci jugoslovansko misel ne obcutimo toliko kot naro­dnostno misel, temvec mnogo bolj kot državnostno misel, ki ji pa priznavamo baš po nacelu moralnega edinstva vsega naroda prvenstvo nad težnjami nje po­sameznih sestavin.« »Tako gledano,« je razmišljal, »res ne pomeni jugoslovanstvo desloveni- zacije.«181 Ob tem je sicer poudaril, kako je bila »jugoslovanska smer naše popre- vratne slovenske politike« pravilna, saj: »Ko smo vstopili Slovenci v novo našo državo, je bilo povsem umljivo in potrebno, da se ojaci tudi v naših masah zavest pripadnosti k novonastajajoci veliki državni tvorbi in zavest dolžnosti aktivnega sodelovanja pri izgrajevanju njene organizacije.« Toda »prava jugoslovanska ide­ja ni in nikdar ne sme biti protiteza Slovenstvu.«182 To misel je nato še nadgradil in pribil: »Jugoslovanstvo, ki bi hotelo izbrisati slovensko kulturno tradicijo in slovensko posebnost ter stalo v nasprotju s Slovenstvom, bi ne našlo med kmet­skimi množicami ugodnih tal in ne moglo pridobiti njegovih simpatij.«183 V njegovem razmišljanju se je bolj in bolj zrcalilo politicno razpoloženje, ki gaje oddaljevalo od JNS in približevalo drugim politicnim gibanjem. 177 Kmetski list, 19. 11. 1930, Igor Rosina, Svetovna agrarna kriza. 178 Kmetski list, 1. 8. 1934, Igor Rosina, Dr. Janžetu Novaku v spomin. - Janže Novak je po mnenju Igorja Rosine utelešal tiste redke politicne lastnosti, ki jih je sam pogrešal. »Kako malo imamo Slovenci iniciativ­nih ljudi. Kako nam primanjkuje politicne fantazije. Ti lahko povem, Janže, da sem Te obcudoval, v kako široke kroge so segale Tvoje misli, kaka obzorja si zamogel doseci,« je napisal prijatelju v slovo. 179 Nacionalno vprašanje je sicer bolj obrobno obravnaval že v clankih Kulturno-politicna misija Sloven­stva (Kmetski list, 17. 7. 1929), Nacelno stališce (Kmetski list, 29. 1. 1930) in Velikonocna premišljevanja (Kmetski list, 16. 4. 1930). O njem se je prvic obsežneje razpisal septembra 1933 v clanku Mlada kmetska generacija in nacionalizem (Kmetski list, 6. 9. 1933). 180 Politicni vrh stranke JNS (iz zahodnega dela države) je avgusta 1935 na Pohorju sprejel Pohorsko deklara­cijo, v kateri so avtorji med drugim poudarili: »Srbi, Hrvati in Slovenci so v etnicnem smislu en narod in v skladu s tem more edino prava jugoslovanska misel biti soliden temelj za napredek nacije in razvoj države. Narodno edinstvo je custvo notranje, po usodi povzrocene povezanosti Srbov, Hrvatov in Slovencev in prepricanje, da tvorimo vsi eno edinico, katere niti eden del ne bi mogel živeti svobodno in neodvisno življenje ter izven te celine razvijati svojih kulturnih in gospodarskih sposobnosti.« - Jutro, 22. 8. 1935, Beseda jugoslovenskih nacionalistov. O tem gl. Perovšek, O demokraciji in jugoslovanstvu, 122-147. 181 Kmetski list, 22. 6.1938, Igor Rosina, Jugoslovanstvo in kmet. 182 Kmetski list, 11. 5.1938, Igor Rosina, Nacionalizem in kmet. 183 Kmetski list, 11. 5.1938, Igor Rosina, Nacionalizem in kmetski pokret. J. Gasparic: Igor Rosina v tridesetih letih 69 . . . Konec tridesetih let je Rosina opustil objavljanje v Kmetskem listu, cigar ide­olog je najprej bil, in svoje pisanje preusmeril v mariborski Vecernik. Obenem z menjavo casopisa je sledila tudi sprememba v tematikah, ki jih je obravnaval (to je sicer deloma nakazal že v zadnjih clankih v Kmetskem listu). Kmet in kmetsko gibanje sta se zacela umikati aktualnim politicnim temam. Pisec je postal ostrej­ši, neposrednejši, kar je sovpadalo z velikimi premiki znotraj njegovega - liberal­nega - idejnopoliticnega tabora. Stranka JNS tedaj namrec nikakor ni predstavljala edinega odseva politicne­ga liberalizma na Slovenskem. Nasprotno, v tedanjih napetih razmerah, ko se je srednjeevropska, jugoslovanska in slovenska politicna kriza vse bolj poglabljala, slovenski liberalizem kot celovit in enoten idejno-politicni tabor ni vec obsta­jal. V tridesetih letih se je zakljucil dolgotrajen proces njegovega razpadanja na množico skupin, ki so se med sabo locile po stališcih do demokracije, parla­mentarizma, do socialnega in nacionalnega vprašanja ter do vedno bolj aktu­alnih totalitarizmov. Številne liberalne narodnodemokraticne skupine so tako odkrito obsojale nedemokraticnost režima JNS in unitaristicni program stran­ke.184 Slovenski del vsedržavne stranke JNS je na predvecer druge svetovne vojne posledicno predstavljal le del liberalne politicne opcije. Njegov domet in veljava v volilnem telesu sta bila iz leta v leto šibkejša; na zadnjih (javnih) volitvah pred koncem jugoslovanske politicne drame, decembra 1938, je skupaj s socialnimi demokrati prejel le nekaj cez 10 % glasov volilcev. Volitve leta 1938 pa so hkrati pokazale, da je slovensko volilno telo kljub nedemokraticnemu volilnemu sistemu in državni politicni represiji prepoznalo politicno težo stališc raznorodnih naprednih politicnih skupin, zbranih v t. i. Slovenski združeni opoziciji (sestavljali so jo komunisti, kršcanski socialisti, slo­venski pristaši vodje hrvaške opozicije Vladka Macka in pristaši »prvinske« stare SLS, ki so odklanjali linijo Antona Korošca). Ta grupacija, kije zbrala podoben odstotek glasov kot slovenski del JNS s socialnimi demokrati, se je odlocno za­vzemala za slovensko narodno samoodlocbo ter za federativno in demokraticno preoblikovanje jugoslovanske države.185 186 Eno od liberalnih struj je konec tridesetih let tako predstavljal tudi maribor­ski list Vecernik, ki gaje liberalec Adolf Ribnikar leta 1938 odcepil od maticnega lista Jutro}86 Vecernik je imenoval »svobodno tribuno za vse progresivno misle- 184 Perovšek, Slovenci in Jugoslavija v tridesetih letih, str. 23; Slovenska novejša zgodovina, str. 369-371. 185 Prunk, Pot kršcanskih socialistov v OF, str. 170-174. 186 Ko je leta 1927 zaradi deficitarnega poslovanja ugasnil mariborski dnevnik Tabor (kot casopis liberalne smeri je izhajal od leta 1920), se je vodstvo osrednjega ljubljanskega liberalnega dnevnika jutro odlocilo izdajati nov mariborski list - popoldnevnik Mariborski vecernik jutra. Casopis je imel svoje uredništvo, 70 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) ce«, ki se ji je pridružil tudi Igor Rosina. Ribnikar je sicer veljal za nepredvidlji­vega in vihravega politika. V njegovi kratki biografiji, objavljeni v Slovenskem biografskem leksikonu, je Silvo Kranjec o njem zapisal: »Zaradi samostojnega pogleda in ostre kritike je imel R. spore s polit, nasprotniki in somišljeniki, v politiki pa iskal svoja pota.«187 Tako niti ni nenavadno, da je Ribnikar ob volitvah leta 1938 podprl Antona Korošca (JRZ) in ne opozicije, saj je bil z JNS sprt.188 In Igor Rosina? Kaj moremo reci o njegovi politicni misli po prehodu k Vecerniku? Je mar tudi on zanetil spor z JNS in zacel (zacasno) pogledovati h Korošcu in bivši SLS, zdaj JRZ, s katero je nekoc bil ostre nazorske bitke? Tega zanj nikakor ne moremo trditi, nasprotno, Rosina se je od vse bolj samozadostne in oblastiželjne SLS še oddaljil in zacel pogledovati k politicni levici. Pridobitev politicnega zaupanja je tesno povezoval s socialno pravicnejšo politiko.189 Ne na­zadnje je svoja mnenja v Vecerniku objavljal ob spisih pravniškega kolega, odve­tniškega pripravnika dr. Vita Kraigherja, ki je kot komunist kasneje postal eden vodilnih mož narodnoosvobodilnega gibanja in clan vodstva VOS. Domnevamo lahko, da sta se vsaj poznala in izmenjevala misli.190 Vito Kraigher je v vprašalni poli za clana partije tako opisal tisti cas v Mariboru: »Po povratku v Maribor (iz Pariza, kjer je sodeloval z Vorancem, Zdenko in Borisom Kidricem, op. avtorja) v jeseni 1938 sem se takoj vkljucil v partijsko organizacijo mariborskih pravnikov, skupno s Štefanom Kovacem in Juletom Gabrškom (popravljeno ob robu: Gabrovškom). Celica je delovala pod vodstvom Leona Novaka in kasneje Miloša Zidanška. Udejstvovali smo se med mariborskimi intelektualci, predvsem na osnovi borbe proti nacisticni nevar­nosti ter politicno v okviru KDJ. Za volitev 1. 1938 sem sodeloval tudi v volilni kampanji za naše kandidate na Mackovi listi in bil zastopnik liste na enem ma­riborskih volišc. Takrat sem sodeloval tudi s clanki napredne vsebine v maribor­skem ,Vecerniku‘, poleg tega pa tudi v .Sodobnosti' in v .Ljubljanskem Zvonu'«.191 Že prvo besedilo, ki ga je Rosina priobcil v Vecerniku, nazorno pokaže nje­govo usmeritev konec tridesetih let. V komentarju pred volitvami leta 1938 (ki mu ga je Ribnikar ocitno dovolil objaviti) je pozdravil dejstvo, da vse napredne skupine nastopajo enotno - proti JRZ. Na glas je celo razmišljal, kako je bilo to loceno od ljubljanskega Jutra, in je izhajal do leta 1938. Takrat ga je kupil podjetnik in casnikar Adolf Ribnikar in mu dal novo ime Vecernik. S tem je prišla tudi nova orientacija. Listje urejal njegov sin Bojan. - Hartman, Kultura v Mariboru, str. 96-97. 187 Kranjec, Ribnikar, Adolf (1880-1946), Slovenska biografija. 188 Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, str. 504-505. 189 Gl. npr.: Vecernik, 7. 10. 1939, Igor Rosina, Na levo. 190 Vecernik, 8. 4. 1939, Igor Rosina, Naša letošnja velikonocna bilanca; Vito Kraigher, Agrarne »reforme« generala Franca. 191 Vita Kraigherja so okupatorji usmrtili na predvecer osvoboditve maja 1945. O njem gl. Dornik Šubelj, Podatki o dr. Vitu Kraigherju so bili državna tajnost, str. 77-85. J. Gasparic: Igor Rosina v tridesetih letih 71 najbrž »storjeno iz strahu, da bi vladajoci izrabil svoj položaj. Kajti totalitarizem more vzbuditi skomine vsaki politicni formaciji, samo da se cuti dovolj mocno v javnem mnenju, da ga lahko izvede.« Komentar je zakljucil s svarecim opozori­lom: »Caveant consules - Slovaška nas uci!«192 S tem je odkrito pokazal na slova­škega duhovnika Josefa Tisa, vodjo mocne Slovaške ljudske stranke HSLS, ki je grobo odstranjeval politicne nasprotnike (zlasti iz vrst liberalcev in socialistov). Nedolgo kasneje, po nacisticnem razbitju Ceškoslovaške, je Tiso postal prezi- dent kolaboracionisticne Slovaške republike. Igor Rosina je ocitno daljnosežno uperil prst v pravo smer, a ni naletel na zadosten odmev. Še naprej je trdno branil jugoslovansko smer politike. Pisal je, da smo »naravni ferment jugoslovanstva«, in v negotovih casih pomladi leta 1939 tocno ugotavljal: »Extra Jugoslaviam non est vita!«193 Svojo politicno usmeritev, svobodomiselstvo oz. liberalizem, je zagovarjal bolj vneto in neposredno kot nekoc,194 ceprav je vca­sih v besedilu že zacutiti nekaj žalostne resignacije. Ponavljal je, kako katoliška politika vztrajno trdi, da je »slovensko svobodomiselstvo ostalo našemu narodu tuje«, in se spraševal »Cui bono?«. Vso absurdnost idejnega in kulturnega boja je lepo ilustriral s prigodo, ki se je pripetila hrvaškemu ljudskemu tribunu Stjepanu Radicu na nekem politicnem shodu v Prekmurju. Na Radiceva izvajanja je eden od poslušalcev zabrusil: »Povej, ce veruješ v Boga!« »Osel,« mu je odgovoril Radic, »pet let jece, ki jo imam za sabo, govori zame.« Prepricljiv odgovor, a Rosina je ostajal preprican, »da ta veliki klicar še do danes - ,kajti slovensko svobodomisel­stvo je ostalo našemu narodu tuje!' - ni doumel njegovega odgovora.«195 Marca 1939 se je spet zapletel v neposredno polemiko s katoliško politiko in casnikom Slovenec, s tem da je bil tokrat bolj obtožujoc in trpek kot na zacetku desetletja. Slovenca je zmotil Rosinov prispevek o smernicah pokojnega papeža Pija XI., v katerem je brezkompromisno zapisal, da bo »morda še naša genera­cija doživela likvidacijo onih nezdravih razmer našega javnega in tudi verskega življenja, katerih poglavitni vzrok vidimo v našem slovenskem politicnem kato­licizmu, v klerikalizmu kot materialni organizaciji cerkve, ki je tako marsikate­remu izmed nas že od mladosti sem zagrenil, ce ne celo zaprl pot do verskega doživljanja.«196 Misel o nezdravih razmerah je bila sicer stara mantra slovenskih liberalcev,197 a jo je Rosina v tekstu zelo izostril; navezo SLS (JRZ) in Cerkve je odkrito obtožil, da vodi veri škodljivo politiko. 192 Vecernik, 25. 10. 1938, Igor Rosina, Uvodnik. 193 Vecernik, 27. 5. 1939, Igor Rosina, Potrebne nove usmeritve in 18. 3. 1939, Igor Rosina, Uvodnik. 194 Vecernik, 31. 12. 1938, Igor Rosina, Poglavja iz slovenske politike. 195 Vecernik, 28.1.1939, Igor Rosina, Eppur, si muove. 196 Vecernik, 1. 3. 1939, Igor Rosina, Smernice pok. Pija XI. in Slovenci. 197 O pogledih slovenskega liberalizma na vprašanja politicne razsežnosti vere gl. Perovšek, O demokraciji in jugoslovanstvu, str. 56-75. 72 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) To pot se je Slovenec odzval tako kot Rosina leta 1929, odlocno in zagnano. Najprej je uglajeno poudaril nekatere odlike njegovega pisanja, avtorja celo raz­glasil (s kanckom cinizma) za »nekakega vodjo sodobnega slovenskega svobodo­miselstva« in nato podal kljucno in dobro poznano stališce SLS oz. JRZ: Rosina v razmišljanju »pade nazaj v svoj tradicionalni antiklerikalizem, ki je prava psiho­za slovenskega liberalnega cloveka. On ne vidi nevarnosti za kršcansko, cloveka vredno bitje in žitje tam, kjer dejansko je, v svobodoumnem naturalizmu, v ma­terializmu, v verski brezbrižnosti in brezbožnem eticizmu niti v pareligiji soci­alisticne vsedržave ali rasizma - kljub svojemu antifašizmu - marvec se spotika ob fantom klerikalizma, ki mu ga riše pred duha starikavi liberalizem.«198 SLS je znova pokazala, da pristaja le na lastni ideološki ekskluzivizem. Igor Rosina na clanek ni odgovoril; najbrž se mu ni zdelo smiselno. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne in neposredno zatem je pisal tudi o vojni,199 ocenjeval je pomen padca vlade Milana Stojadinovica leta 1939.200 Zgleda, da ga je aktualno-politicno razmišljanje v vse bolj napetih in negotovih casih še bolj prevzelo. . . . Leto 1929 ni bilo prelomno le v politicnem življenju, marvec tudi v poklic­nem in osebnem življenju Igorja Rosine. Potem ko je bil poprej pet let odve­tniški koncipient in sodni pripravnik, je takrat zacel s samostojnim opravlja­njem odvetniške prakse (v družabništvu z odvetnikom Vinkom Rapotcem).201 V hiši svojega oceta na tedanji Aleksandrovi cesti (prej Tegetthoffovi in današnji Partizanski cesti) številka 16 v Mariboru je odprl pisarno. Do mariborske so­dne palace in zaporov je bilo le streljaj, ravno tako do franciškanske cerkve in najstrožjega centra mesta. V njegovih prostorih je bilo tudi politicno tajništvo kmetskega gibanja.202 To, da je bil Rosina advokat, seveda ni imelo neposredne 198 Slovenec, 4. 3. 1939, Prazni strahovi dr. Rosine. 199 Vecernik, 11.11. 1939, Igor Rosina, O ciljih današnje vojne. 200 Vecernik, 21.2. 1939, Igor Rosina, Uvodnik. 201 Rosina je pravo študiral v Pragi in v Ljubljani, kjer je leta 1924 promoviral za doktorja prava. Enoletno sodno prakso je vršil pri okrožnih sodišcih v Dubrovniku in v Mariboru, koncipient pa je bil pri ma­riborskem odvetniku dr. Vinku Rapotcu, svojem kasnejšem družabniku. Odvetniški izpit je položil pri Višjem deželnem sodišcu v Ljubljani 10. 5.1929. S samostojno prakso v Mariboru je zacel 4.12.1929 in jo opravljal do 6. 4. 1941, ko je emigriral v Ljubljano. Tam je sprva ravno tako odprl pisarno, a je že 6. junija odšel v Metliko, kjer je nato opravljal poklic odvetnika, vse dokler ga ni 6.2.1942 italijanska policija zapr­la. - AOZ, Osebna mapa Igorja Rosine, Prošnja za opravljanje odvetniškega poklica s sedežem v Mariboru z dne 3. 1. 1959 in Življenjepis Igorja Rosine z dne 25. 2. 1960. Gl. fotografijo dokumenta v poglavju Igor Rosina in vprašanje legalnosti in kontinuitete v casu okupacije. 202 Novembra 1930 je voditelj kmetskega gibanja na Hrvaškem Karlo Kovacevic v Zagrebu na Trgu bana Jelacica sklical veliko vsedržavno manifestacijo »za našega kralja in Jugoslavijo«. Ministrstvo za promet je zaradi »ogromnega pomena zborovanja« udeležencem odobrilo prosto vožnjo z vlakom. Posebne vozne J. Gasparic: Igor Rosina v tridesetih letih 73 Primer dopisa dr. Rosine z domacim naslovom Aleksandrova cesta 16, Maribor, kije bil hkrati naslov odvetniške pisarne. (AOZ, š. 70, mapa »Zaupniki«. Posnel: Boštjan Novak) zveze z njegovim politicnim angažmajem, cetudi ne moremo mimo ugotovitve, da sta bila politika in politicno razmišljanje odvetnikom blizu, in to vse od zacet­kov ustavne dobe v rajnki Avstriji v šestdesetih letih 19. stoletja naprej. Med poslanci so bili odvetniki med najbolj zastopanimi poklicnimi profili; v prvi sestavi dunajskega državnega zbora iz leta 1861 so odvetniki z notarji predstavljali tretjo najmocnejšo skupino. Na prvem mestu so bili veleposestni­ki (29 %), na drugem uradniki (nekaj nad 18 %), ki so le za malenkost prekašali juriste. Od izobražencev so jim sledili predstavniki trgovine in industrije, profe­sorji in zdravniki.203 Sicer že bežen vpogled v strukturo slovenskih politicnih pr­vakov iz 19. stoletja pokaže, da je bilo med njimi (sploh ce upoštevamo borce za pravice slovenskega jezika na Štajerskem) zelo veliko odvetnikov - v Celju Ivan Decko, Vekoslav Kukovec in Josip Sernec, v Mariboru Fran Rosina, na Ptuju Fran Jurtela, v Ljutomeru filmar Karl Grossmann ... Na Kranjskem sta bila od­vetnika prvaka dveh najmocnejših strank (liberalne in katoliške) - Ivan Šušteršic in Ivan Tavcar, na Goriškem Karel Lavric ... legitimacije so bile na voljo v upravi Kmetskega lista (na sedežu ukinjene stranke SKS) in - pri »g. dr. Igorju Rosini, Maribor, Aleksandrova cesta št. 16«. Ocitno je njegova pisarna služila tudi operativnim potrebam politicnega gibanja. - Kmetski list, 26. 11. 1930, Veliko kmetsko zborovanje v Zagrebu. 203 Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918), str. 98. 74 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Primer ovitka odvetniške legitimacije, izdane aprila 1946, še s starim nazivom »Advokatska komora v Ljubljani«. (AOZ, š. 69, mapa 1946. Posnela: Katja Škrubej) Delež in veljava odvetnikov v politiki se tudi v prvi jugoslovanski državi ni­sta bistveno spremenila. Med mocneje zastopane kategorije poslancev jugoslo­vanskega parlamenta lahko v celotnem dvajsetletnem obdobju trajanja države uvrstimo visoke državne funkcionarje in uradnike (teh je bilo dalec najvec, vca­sih celo 40 %) in lekarnarje, zdravnike, veterinarje, profesorje, ucitelje, ravnate­lje, sodnike, odvetnike in notarje; torej izobražence, ki so tvorili cetrtino parla­menta. Odvetniki in notarji so tu posebej izstopali, saj so v povprecju dosegali 15 odstotni delež.204 Njihova pomembnost je bila v tistem casu zaznavna tudi drugod, v vseh zahodnih parlamentih, in obenem, kakor pravi Max Weber, ni bila »nakljucna«. Strankarska politika je namrec v prvi vrsti izvajanje interesov, ucinkovita izpeljava neke stvari za zainteresirane pa je »obrt šolanega advokata«. On zna tudi »slabo« stvar tehnicno »dobro« izpeljati, je govoril Weber v svojem znamenitem predavanju Umsko delo kot poklic.205 Nenazadnje je bil odvetnik in politik - štajerski deželnozborski poslanec - tudi oce Igorja Rosine, ravno tako je bil politik (državnozborski in deželnozbor­ski poslanec) njegov ded; materin oce Franc Robic (drugace šolnik). 204 Gasparic, Izza parlamenta, str. 136-143. 205 Weber, Politika kot poklic, str. 36. J. Gasparic: Igor Rosina v tridesetih letih 75 . * * Igor Rosina ni bil le pronicljiv politicni mislec, kovac programskih misli, marvec tudi talentiran pisec. Njegova politicna besedila so slogovno izpiljena, jezikovno bogata; mnoga med njimi so prežeta s pravim pripovedniškim da­rom. Bralec obcuti, da je avtor poznal tvarino, o kateri je pisal, do nje oblikoval (tudi oseben) odnos in jo prepricljivo ter z mehkobo predstavil. Clanke je mo­goce zlahka prebrati. Poleg politicnih besedil je ustvaril tudi precej »nepolitic­nih« prispevkov; podlistkov, ki so nemalokrat izšli v vec nadaljevanjih.206 Tako je ob koncu še zadnjega mirnega evropskega poletja avgusta 1939 pripravil pet- delni potopis Od Sušaka do Budve, v katerem je opisoval plovbo po Jadranu.207 Historicno-geografski oris je spretno pomešal z doživetjem bivanja na ladji in tako spisal pravi hommage parniku in tisti dobi, poznani kot doba mešcanstva. Potoval je v prvem razredu, na krovu znanega Dedinja, družil se je s tujci, vmes bral biografijo Tigra Clemenceauja. Postrežba je bila na visokem nivoju, hrana okusna, prti snežno beli, na vsaki mizi so bili sveži nageljni ... »To je še vedno mešcanstvo,« je ugotavljal in ob tem spotoma predstavil svoj intimni pogled na marksisticno razredno teorijo: »Toda ne velemestno mešcanstvo z debelimi tre­buhi in rokami, polnimi briljantov; baza se je z dvigom standarda razširila in ta malomešcan, ki bi naj bil po Marksovi teoriji že zdavnaj sproletariziran, je ven­dar številnejši, aktivnejši in politicno in gospodarsko pomembnejši kakor kdaj koli poprej. Reci moram - zakaj naj svetohlinsko zavijam oci -, zadovoljstvo cutim, da se prištevam temu, danes gotovo odlocilnemu stanu.«208 Naslednje poletje, leta 1940, ko se je vojni požar nezadržno širil po Evropi, je bil kot vojaški obveznik vpoklican na urjenje in je o tem pripravil zanimiv felj­ton Na vežbi. V sedmih nadaljevanjih je opisal vojaško življenje, ki mu nikakor ni bilo v gorje.209 Še najbolj neprijetno mu je bilo, ker je diplomi iz prava nav­kljub sodil med navadne vojake. Ob vpisu v evidenco mu je srbski oficir dejal: »Šta doktore, pa ti si doktor, a kako, da nisi oficir, kako da nisi služio vojsku?« »Bogami,« je pomislil Rosina, »v tem trenutku sem sklenil, da mi bodeta oba moja sinova rezervna oficirja, pa ce obletam vse naborne komisije Jugoslavije.«210 Posebej rahlocuten in patriotsko navdahnjen je njegov spis o podobi teda­njega Maribora.211 Iz njega najprej veje ostro protinemško razpoloženje, ki tudi 206 Feljtone je pisal zlasti za Vecernik, a zacel je že pri Kmetskem listu. Leta 1930 je opisal kmeta in kmecko življenje v južni Srbiji, današnji Makedoniji. - Kmetski list, 26. 11. 1930 in 3. 12. 1930, Igor Rosina, K medsebojnemu spoznavanju. 207 Vecernik, 23. 8. 1939; 24. 8. 1939; 25. 8. 1939; 26. 8. 1939; 28. 8. 1939, Igor Rosina, Od Sušaka do Budve. 208 Vecernik, 26. 8. 1939, Igor Rosina, Od Sušaka do Budve. 209 Vecernik, 3.8.1940; 7.8.1940; 10.8.1940,14.8.1940; 17.8.1940; 21.8.1940; 24.8.1940, Igor Rosina, Na vežbi. 210 Vecernik, 7. 8. 1940, Igor Rosina, Na vežbi. 211 Vecernik, 5. 8. 1939, Igor Rosina, Naš Maribor. 76 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) pojasnjuje Rosinovo odlocno zavzemanje za Jugoslavijo. Pisec pravi, da se še po dveh desetletjih ob prihodu cez dravski most v stari del mesta ni otresel neprije­tnega obcutka iz stare Avstrije: »... v nemško-zagrizeno mesto, v novo zasramo­vanje in izzivanje se pelješ ...« Z njegovo podobo v Jugoslaviji je bil veliko bolj zadovoljen, pri cemer ni pozabil pristaviti vecne mariborske krilatice: »Slovenski Maribor je odlocil v zgodovinskem trenutku usodo zase sam, iz svoje moci brez Ljubljane, z lastnim vojaštvom, lastnim uradništvom, lastnim politicnim vod­stvom in tudi lastnim denarjem.« Zadnje je bila v prvi vrsti zasluga njegovega oceta, a jo je vljudno zamolcal (to je morda storil tudi pravniško preudarno, saj patriotska financna akcija njegovega oceta ni bila povsem zakonita). Hvalil je predvsem mariborsko toleranco, ki naj bi posebej prišla do izraza po prihodu številnih Primorcev, ostalih za rapalsko mejo, v Maribor. Mesto je bilo namrec »mladostno, svobodno, sprošceno, brez frakarije ... mesto, kjer se je sijajno kro­kalo in vse odpušcalo in kjer je vsako mnenje veljalo vnaprej za tehtno in upo­števano. Bilaje vmalem mlada Amerika.« Pisal je navdušeno, v Mariboru so bile zanj vse rešitve enostavne: »Ta velika asimilacijska sila Maribora, ki leži baš v njegovi tipicni širokogrudnosti - niti klerikalcev ne morem sovražiti tako, kot bi jih po vsej tradiciji in pravici moral - je tudi vzrok, da smo tako kmalu rešili tzv. primorsko vprašanje. Pokazalo se je, da gre koncno itak le za to, da se navadiš jesti solato z bucnim oljem in je vprašanja konec.« Rosina je ta tekst objavil avgusta leta 1939, le malo pred zacetkom vojne in niti pol leta po nacisticnem anšlusu sosednje Avstrije. Vanj je kljub vsemu vnesel veliko vitalizma, najbrž nacrtnega pretiravanja in šaljenja - kazal je v pri­hodnost, nanjo zrl z optimizmom ... Zdi se, da je pred crnimi oblaki, ki se jih je gotovo zavedal, skušal vsaj za trenutek razjasniti nebo. Navdušen smucar Igor Rosina na Klopnem vrhu nad Lovrencom na Pohorju (Družinski arhiv Andreja Rosine) J. Gašparic: Igor Rosina v tridesetih letih 77 . . . Skozi vsa trideseta leta je Igor Rosina sodil med agilne politike mlajše gene­racije slovenskih liberalcev. Katoliški casnik Slovenec ga ni zaman imenoval za »nekakega vodjo svobodomiselstva«. Ob zavzemanju za slovenskega kmeta in kmetsko mladino je krcevito branil slovenski liberalizem nasproti klerikalizmu SLS. Bil je preprican, da »strahovi«, ki so ga pri tem vodili - ce parafraziramo casnik SLS Slovenec - niso bili prazni. V drugacnih politicnih prilikah, kot so sle­dile po letu 1929 in zlasti po letu 1941, bi bržkone - v kolikor bi se sam zavzel za to - izgradil solidno politicno kariero. A pomenljivo je dejstvo, da kljub svojemu silnemu angažiranju in razviti politicni misli ni nikdar kandidiral na volitvah, ne pred letom 1929 ne kasneje.212 Ravno tako ni prevzel kake nove funkcije v vsedr­žavni JNS, kamor so se zlivali slovenski liberalci. Med funkcionarji in govorniki na strankarskih konferencah ga ni bilo najti. V enem svojih zadnjih clankov, ki jih je napisal pred napadom na Jugoslavijo - bilo je avgusta 1940, ko se je vojna vse bolj nezadržno širila in ko se je po padcu Francije zdelo, da bo treba racunati z dolgotrajno vladavino sil Osi v Evropi -, Rosina ni nacenjal nobene velike ali važne teme, ampak je na videz branil sebe in svoj položaj. Javno je to najbrž napravil prvic, a tako, da clanek vsekakor zasluži posebne pozornosti. Cetudi je bil spodbujen s cenenim populizmom, je pisec vanj vtkal obilo hudomušnosti, advokatske akribije in logicne misli ter obenem resne politicne in socialne analize. Besedilo z naslovom »Da se sliši tudi druga plat zvona« je cudovit primer gentlemanskega polemicnega odgovora in na svoj­stven nacin odstira avtorjevo socialno-politicno formo mentis.213 Rosina je v clanku odgovarjal svojemu prijatelju inž. Josipu Teržanu, ki je v obsežnem pregledu agrarnih problemov na Spodnjem Štajerskem zapisal tudi naslednje: »Vinicarsko vprašanje še caka na rešitev, ki pa mora biti radikalna. Zemlja, tudi vinogradi, naj postanejo last onih, ki jih obdelujejo, ne pa onih, ki rentabilnost vinogradov zmanjšujejo z brezskrbnim življenjem v luksuznih vilah, posejanih po naših goricah.« »Sijajno,« je na to pikro odvrnil Rosina, »vsak pocankarjanski Slovenec mu bo dal prav.« Vinograde tistim, ki jih obdelujejo! A ker je Rosina pred letom tudi sam podedoval vinograd, se je - kot je zapisal - »zamislil in odšel po knjigo dohodkov in izdatkov svojega limbuškega posestva ter zacel s seštevanjem in odštevanjem. Algebra je namrec na vseh kontinentih in vseh politicnih sistemih ena in ista in vsled tega ne reagira na nobeno politicno barvo. Lastnost, ki jo za ohlajenje vrocekrvnosti sijajno priporoca.« 212 Balkovec, »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga cim sijajnejša«, str. 176-204. 213 Vecernik, 10. 8. 1940, Igor Rosina, Da se sliši tudi druga plat zvona. 78 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Racunal je dve uri, nakar ga je »vsako grizenje socialne vesti temeljito mini­lo«, kajti racun je bil naslednji: posestvo je merilo 18 oralov (približno 10,3 ha), od tega je bilo »žalibog« 6 in pol vinograda (približno 3,7 ha). Od njega sta živeli dve vinicarski rodbini s skupaj devetimi mocmi. Poleg tega je bilo treba placati še oskrbnika, saj se lastnik Rosina še ni zadosti spoznal na vinogradništvo. Pridelka je bilo nazadnje za 24 polovnjakov (6.7201), nekaj je bilo še sadja. Po obracunu je Rosina pridelal letno izgubo v višini 6.420,90 din, s tem da še ni vštel investicije v novo zasaditev. Šaljivo je zapisal, da si je z objavo teh racunov pokvaril »vse šanse« za prodajo vinograda, a »to je pac tako: eden si kupi avtomobil in hodi na lov, drugi naloži denar v banko in dviga obresti, jaz pa se vozim s kolesom in privošcim rodbini tri mesece podeželskega življenja.« »Toda zemlja je zemlja,« je zatrdil Rosina »in least not last, živelo bo od te zemlje šestnajst ljudi, ceprav težko, toda do sitega, ki bi morali sicer na sezonsko delo ali kamor koli drugam za kruhom.« Ing. Teržana in druge kratkovidne borce za socialno pravicnost je poducil, da parola »Zemljo obdelovalcem« ne more biti dovolj, kajti »kmetski fant brez kapitala, samo z mlado ženo in hrabrim srcem« ne bi zmogel bremena vinograda. Algebra pac ne reagira na politicne barve... Ce algebro nadomestimo z zdra­vim, logicnim in svobodomiselnim razumom, potem lahko recemo, da je Igor Rosina pri tej maksimi pravzaprav vztrajal ves cas burnih tridesetih let 20. sto­letja. Anka Vidovic Miklavcic IGOR ROSINA - IDEOLOG IN AKTIVIST KMETSKEGA MLADINSKEGA GIBANJA ZVEZE KMETSKIH FANTOV IN DEKLET V LIBERALNEM TABORU Zamisel o ustanovitvi mladinske kmecke organizacije se je porodila na idej­nih temeljih slovanskega agrarizma po vzorih ceškoslovaškega, bolgarskega in hrvaškega kmeckega gibanja. To gibanje se je v liberalnem taboru znatno razvilo tudi v Sloveniji v prvih povojnih letih. Na ustanovitev kmecke mladinske organizacije Zveze kmetskih fantov in de­klet (ZDKFD) sta vplivala dva dogodka. Prvi je bil ustanovitev Agrarnega kluba Njiva iz vrst kmeckih študentov ljubljanske univerze. Jeseni istega leta (1923) so se trije clani Pucljeve Samostojne kmetijske stranke, med njimi Jože Blaž, ude­ležili kongresa ceške agrarne stranke v Pragi. Po vrnitvi sta obe organizaciji v Pucljevem glasilu nekajkrat družno vabili kmecko mladino - fante in dekleta -, naj ustanovijo svojo lastno organizacijo. ZDKFD je bila ustanovljena decembra 1924 v Ljubljani, prvi predsednik je bil Jože Blaž, kmet iz Tomacevega, od 1930 do spomladi 1941 pa ji je predsedoval Ivan Kronovšek, kmecki sin iz Orle vasi. 80 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Vodstvo ZDKFD je v pravilih zapisalo, daje prosvetno-kulturna in nadstrankar­ska organizacija. Toda njeno clanstvo se je izobraževalo tudi politicno. Idejno je pripadala liberalnounitarnemu taboru, vendar je Zveza ves cas vztrajala na lastni organizacijski samostojnosti. Odnose s Pucljevo Samostojno kmetsko stranko je Zveza urejala z enakopravnim zastopstvom, prav tako tudi z levim študentskim agrarnim klubom Njiva. Njen predsednik Stanko Tomšic je vsa leta uveljavljal nacelo: najtesnejše sodelovanje s kmecko mladino.214 Poleg tega, da se je ZDKFD povezovala s Pucljevo Samostojno kmetsko stranko, je clan vodstva Zveze, po­litik in pravnik dr. Igor Rosina, v prvem letu kraljeve diktature 1929 postal clan vodstva Zveze kulturnih društev v Mariboru.215 Igor Rosina se je mlad vkljucil v politicno dejavnost in postal vnet privrženec bratov Anteja in Stjepana Radica ter Hrvatske seljacke stranke (HSS). Z obža­lovanjem je podoživljal z vojaškim prevratom kruto strmoglavljeno bolgarsko kmetsko vlado s predsednikom Aleksandrom Stambolijskim in njeno muceni- ško pot. Osebno pa je bil povezan s Ceškoslovaško, tudi z Antoninom Švehlo. Skratka, pozorno je spremljal razvoj slovanskega agrarizma v Evropi, v Sloveniji pa je utiral pot uveljavitvi kmetskega stanovskega gibanja z idejno utemeljitvijo »kmet je narod«. Odlocil se je za Pucljevo smer kmetskega gibanja in postal clan Samostojne kmetijske stranke, ki se je 1926 preimenovala v Slovensko kmetsko stranko (SKS). Kot svobodomislec je že leta 1926 opozoril s clankom »Vstop SLS (Slovenske ljudske stranke) v vlado in mi«, objavljen v Pucljevem Kmetskem listu. Rosina ugotavlja, da je vstop SLS v vlado posledica dosledne politike sporazuma, pri cemer je bilo v ospredju izglajevanje nesoglasij med Slovenci, Hrvati in Srbi. Ob tem je bilo neizogibno upoštevati demokraticna nacela in realnost, da je v Sloveniji vecinska stranka samo SLS. V vladi vecinskih strank bo imela Kraljevina SHS tudi vecji ugled v zunanji politiki. Rosina je upal, da bo SLS z vstopom v vlado uravnoteženo urejala razmerja tako s HSS kot s SKS, še posebej z odhodom Samostojne demokratske stranke (SDS), ki je »s politiko trde roke« nedemokraticno in »s strahovlado« razdirala narodno skupnost. K vstopu SLS v vlado je pripomogel tudi minister Ivan Pucelj, pri cemer sta zrasla ugled in spoštovanje Slovencev v Zagrebu in Beogradu.216 O katoliški Slovenski ljudski stranki pa je takole zapisal: »Pustimo prepire ali je ali ni SLS zgolj verska stranka in ali je odvisna od Rima. Ta vprašanja naj rešujeta dnevnika Slovenec in Jutro. 214 Vidovic-Miklavcic, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom. Podrobna obravnava Zveze kmetskih fantov in deklet (ZDKFD) v liberalno-unitarnem taboru na str. 10-29,193-209. Gl. tudi Košmrlj, Društva kmetskih fantov in deklet - nosilci naprednega mladinskega kmeckega gibanja, str. 61-64, 67. 215 Gruda, 1929, št. 4, Prosvetni glasnik, str. 115. 216 Kmetski list, 3.11. 1926, Igor Rosina, Vstop Slovenske ljudske stranke (SLS) v vlado in mi, str. 2. k. Vidovic Miklavcic: Igor Rosina - ideolog in aktivist kmetskega mladinskega gibanja ... 81 Naša Pucljeva stranka bo kot doslej tudi v prihodnje sodelovala v zadružništvu in gospodarstvu. Saj drugacna politika ,kakor socialna ni vec mogoca', kot je poudaril Stjepan Radic 2. maja v Celju.«217 Rosina je kriticno spremljal volilno gibanje za oblastne skupšcinske volitve, ki so bile januarja 1927. Pri tem je izpostavil posebej stališca SLS, ki seje odlocno zavzemala za »slovenstvo in avtonomijo«. Rosina piše, da slovenstvo danes ni vec v nevarnosti, saj bo njegovo varnost zagotavljala tudi notranja politika naj­novejšega sporazuma, za katero imata zasluge HSS z Radicem in SKS s Pucljem. Sicer pa sta za Pucljevo kmetsko gibanje pomembna predvsem kmet in delavec. Odlocilno je, da »kmetske interese varujemo, slovenstvo pa ohranimo«.218 »Naš program Slovenske kmetske stranke je naslednji: sodelovati z vsemi kmetskimi strankami v državi v težnji, da postaneta kmet in delavec subjekt in nosilec vse politicne oblasti. Po svoji ogromni vecini, navezanosti na zemljo in ohranjeni poštenosti ima kmetski stan edini pravico, da si državo uredi po svojih potrebah in predvsem pravicno v razmerju do drugih oblastnikov na politicno-gospodar- skem in kulturnem podrocju.«219 * * * Vodstvo ZDKFD je bilo predvsem v rokah dveh mladih, še ne 30 let starih mož. To sta bila predsednik Ivan Kronovšek, uspešen organizator z dolgorocnim nacrtom preobraziti Zvezo v novo samostojno politicno organizacijo kmetov, ki bi enakopravno posegala v družbeno in gospodarsko življenje, in clan vodstva Zveze, njen ideolog in aktivist s širšim delokrogom Igor Rosina. Leta 1930 sta bila oba sprejeta v konzorcij Pucljevega Kmetskega lista. Kot clana osrednjega vodstva Zveze sta bila poklicana, da bosta utirala pot novi kmetski miselnosti, ne le v Grudi, temvec tudi v Kmetskem listu. Njuno plodno sodelovanje je zazna­movalo vec kot eno desetletje (1929-1941). Po prvi svetovni vojni so zacele države posvecati vecjo pozornost agrarni poli­tiki - kmetijski proizvodnji, še posebej v državah, v katerih je prevladovalo kmec­ko prebivalstvo, tako v Jugoslaviji kot v tedanji Sloveniji. V tej so bile leta 1931 naj­gosteje naseljena naslednja agrarna obmocja: Prekmurje, Slovenske gorice, Haloze, Sotelsko, Bela krajina, manj Dolenjska in najmanj predeli severozahodnih Alp.220 Eden temeljnih pogledov na kmetsko gibanje v okviru agrarizma na Slovenskem, pa tudi širše v Evropi, je družbeno mesto kmetskega stanu in giba- 217 Prav tam. 218 Kmetski list, 29. 12. 1926, str. 3-4. 219 Prav tam. 220 Ilešic, Gospodarska struktura Slovenije v luci poklicne statistike, str. 9. 82 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) nja. Kmetska ideologija ti vprašanji namrec postavlja med prvenstvena in kljuc­na stališca obstoja kmeta in vloge kmetskega gibanja v prihodnje. Ne gre prezreti zborovanja okrožnega odbora SKS za Štajersko in Prekmurje v Mariboru 13. junija 1926. Kot odposlanca strankinega nacelstva sta se ga ude­ležila Albin Prepeluh in dr. Drago Marušic. Na zborovanju so izcrpno obravna­vali politicne in gospodarske smernice stranke. V vodstvu okrožnega odbora je bil v tiskovni odsek izvoljen tudi Rosina. Njegovo izcrpno porocilo, objavljeno v Pucljevem Kmetskem listu leta 1926, je ostro napadel pisec v katoliškem glasilu Slovenec. Med drugim je Pucljevemu kmetsko-delavskemu gibanju prisodil levi­carsko orientacijo. Rosina je temu idejno oporekal v clanku Kmetska stanovska kultura, v kate­rem je opisal in predstavil poglede katoliške SLS do perecega družbenogospo­darskega stanja. Vsak stan namrec išce le dobickonosnost. S tem sta mešcan­stvo in delavstvo v medsebojnem nasprotju in organizirana kot gospodarska konkurenta. Toda za kmetski stan je nujno, da se to preprecuje, sicer bo izgubil svojo stanovsko kulturo, poudarja Rosina. Kmetsko gibanje v okviru Pucljeve Slovenske kmetske stranke si prizadeva ozavestiti in gospodarsko-politicno ter kulturno dvigniti slovenski kmetski stan. Le dobro organiziran in enoten bo kljuboval vse bolj bližajoci se svetovni gospodarski krizi, ki bo najbolj nasilna, kot poudarja Rosina, na kmetovem hrbtu. Pred gospodarskimi konkurenti se mora tudi kmet agrarizirati, ob tem je navedel primer stanovskega združevanja z Radicevo HSS. Narodna kultura je tudi v Sloveniji kmetska, ni mešcanska, ker mešcanske pri nas nimamo. Kmet je širokogruden in clovekoljuben, vezan na svojo zemljo, ker mu ta daje stalnost in poštenje, pa tudi ohranja in poglablja verstvo. Kot pravi Dostojevski: »Glejte, nekaj sakralnega je v zemlji.« Rosina je navedel tudi podobno Tolstojevo custvovanje.221 Nasprotniki kmetskega gibanja so v njem videli razredno gibanje in sodili kmetski sloj kot razred. Ali pa kakšno stanovsko gibanje, ki je v opreki z drugimi stanovskimi gibanji. Obe oceni sta bili zgrešeni, zato je Rosina v svojih idejnih prispevkih utemeljil: kmetje narod, saj to dokazuje široko in množicno kmetsko gibanje v tedanji Evropi. Naj omenim, da je svoje prepricanje poglobil, ko se je v delegaciji Pucljeve SKS udeležil velicastnega pogreba Stjepana Radica avgusta 1928 v Zagrebu. Kar je tedaj doživel v sprevodu nepregledne množice kmetov, je kasneje v Grudi opi­sal: »Tu sem prvikrat videl defilirati cel narod«.222 Ob tem je ugotavljal, da je zelo malo slovenskega mešcanstva, ki ga od kmeckega izvora locuje vec sorodstvenih kolen kot štiri. Delavstvo, obrtnike in izobraženstvo pa znatno manj. Mnogi od 221 Kmetski list, 11.8. 1926, Igor Rosina, Kmetska stanovska kultura, str. 2-3. 222 Gruda, 1929, št. 5-6, Igor Rosina, Ideološki prispevki. Kmet in narod, str. 133. h. Vidovic Miklavcic: Igor Rosina - ideolog in aktivist kmetskega mladinskega gibanja ... 83 teh so odšli v prvem kolenu iz kmecke hiše. Ostaja dejstvo, da je edini stan, ki ima cisto slovensko podobo, oblicje in svojo kulturno obliko, samo kmetski stan. Torej je moralna, kulturna in številcna podlaga slovenskemu narodu slovenski kmet. Zato je pravicno, da ga nujno pritegnemo h gospodarskemu in javnemu življenju. »Ko rešujemo kmeta in ko njega združujemo, rešujemo tedaj sloven­stvo«, je prepricljivo zatrdil Rosina leta 1929 v Grudi.223 Kmecko gibanje ZDKFD, ki je slonelo na idejnih temeljih slovanskega agrarizma in obenem na jugoslovanski nacionalni ideji, je hkrati sprejelo nauk katoliške cerkve, cetudi je odklanjalo politicni katolicizem. Z ustanovitvijo in delovanjem Katoliške akcije v Sloveniji se je vodstvo ZDKFD hotelo zavarovati pred raznimi ocitki. Na rednem obcnem zboru omenjene Zveze 2. junija 1929 v Ljubljani so poleg drugih zadev z veliko pozornostjo in izcrpno razpravo po­slušali Rosinov referat o Katoliški akciji v Sloveniji. Ob tem so sprejeli resolu­cijo, v kateri poudarjajo, da je Zveza prosvetna organizacija, ki stoji na nacelu pozitivnega kršcanstva, in da njeni društveni clani delujejo v tem smislu. Toda Zveza kot celota in kot samostojna organizacija se ne bo podredila organizirani Katoliški akciji. Kot kmetska borbena organizacija bo namrec samostojno pre­sojala vse družbene pojave, tudi gospodarsko in politicno dejavnost slovenskih klerikov. Ob tem pa bo odklanjala krivicne ocitke in sodbe o proticerkvenosti in brezverstvu, ki jih razširjata slovenski kler in njegov tisk. Bodo pa Zveza in njena društva sodelovali s tistim dušnim pastirjem, ki bo poln »ljubezni do bližnje­ga, brez oblastnosti, mašcevalnosti... povsod tam bodo Zveza in njena društva z veseljem sodelovala z njim za cilje Katoliške akcije«, kot jih je postavil njen cer­kveni poglavar. Resolucijo so na rednem obcnem zboru Zveze soglasno sprejeli in obenem zadolžili odbor, da jo odpošlje škofijskemu ordinariatu v Ljubljani in Mariboru.224 Ne gre prezreti, da so pisci v glasilu Gruda z vso spoštljivostjo pisali o tradi­cionalnem kmeckem praznovanju cerkvenih praznikov, cetudi so bili privrženci liberalnega tabora in njegovih strank. Ko je sredi leta 1929 dr. Gregor Rožman prevzel sedež naslednjega škofa in koadjutorja ljubljanske škofije, je Gruda objavila škofovo sliko s cestitkami slo­venske kmetske mladine, združene v ZDKFD. Izrazila je upanje mladine, da bo razumel upravicenost njene borbe za strokovno in politicno izobrazbo in boja kmetskega ljudstva za odlocujoco politicno moc v državi. Kmetsko ljudstvo, ki 223 Gruda. 1929, št. 7-8, Igor Rosina, Ideološki prispevki, str. 165. 224 Gruda, 1929, št. 5-6. Organizacija. Porocilo o rednem obcnem zboru Zveze društev kmetskih fantov in deklet, str. 146-147. Velja poudariti, da sta Janže Novak in dr. Igor Rosina kot nacelno stališce do kato­liške vere in Cerkve v idejno-programskih smernicah ter tudi na obcnih zborih vodstva ZDKFD vedno poudarjala sprejem katoliške Cerkve kot božje ustanove, ki se ji podreja tudi mladinsko kmetsko gibanje. Vec o tem Vidovic-Miklavcic, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 17-19. 84 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) je povezano z zemljo in s preteklostjo, naj bi poleg nasprotij med kapitalom in delom hkrati reševalo tudi kulturne, moralne in verske tradicije naroda. Z upa­njem, da bosta kmetsko ljudstvo in duhovšcina to zgodovinsko nalogo uresni­cevala »nad dnevnimi politicnimi in osebnimi borbami« in da bosta zajela »vse razrede v tvarno ljudsko družbo, pricakujemo naklonjenost škofa dr. Rožmana. V tem upanju stokrat pozdravljen!«225 V casu ciste diktature 1929—1931226 je bil 5. decembra 1929 ustanovljen Sokol Kraljevine Jugoslavije, ki je pridobil znacaj državne ustanove. V tem je liberalni tabor videl nove možnosti za širše sodelovanje med vsemi organizaci­jami in društvi. Rosina je v Kmetskem listu konec julija 1931 zapisal, da je držav­ni Sokol zajel širše plasti naroda, še posebej kmeckega. Podrobno je orisal nov znacaj in vrline državljanske vzgoje, tako npr. viteštvo, poglobitev discipline in volje za najvišje državne cilje, ki jih je treba doseci na tedanjih parlamentarnih nacelih enakosti in bratstva svobodnega naroda. Rosina je sodil, da je prišel cas Sokola, ki bo zajel zadnjo veliko kmecko vas in združil ves kmecki narod, zlasti »cistokrvno kmecko mladino«. Pohvalil je Društva kmetskih fantov in deklet, da so premagala odpor do javnega nastopanja in da ponosno in samozavestno pri­rejajo svoje tekme koscev in žanjic ob prisotnosti vecstoglave množice gledalcev. Rosina je izjavil, da je uspešna ZDKFD pripravljena sodelovati s Sokolom, ker mu zaupa, da bo sprejel in upošteval njene socialne smernice. Prav v tem casu so društva Zveze prešla v ofenzivo in se uspešno uveljavljala v številnih predelih Slovenije. Pricakovali so, da se bo v takšno gibanje vkljucil tudi Sokol.227 Ob izvolitvi novega papeža Pija XII. v Rimu marca 1939 je dr. Rosina kot politik v Vecerniku obeležil svoj odnos in poglede na vlogo katoliške cerkve in politicnega katolicizma na Slovenskem. Pisec v Slovencu se je z razumevanjem odzval in Rosini »kot vodji sodobnega slovenskega svobodomiselstva želel raz­jasniti njegove mnogovrstne probleme«, ki so povezani z duhovnim življenjem Cerkve.228 Pisec Rosino pohvali, da se po pravici klanja smernicam katoliške Cerkve in da je popolnost kršcanstva v dejavnem življenju skladna z vero. Ob tem pa Rosina zavraca »svobodnjaški racionalizem«, vendar se ne odrece tra­dicionalnemu antiklerikalizmu, ki ga pisec v Slovencu oceni kot »pravo psihozo slovenskega liberalnega cloveka«.229 Pisec nadalje opisuje, katere negativne po­jave je treba zavreci, med njimi tudi subjektivne zmote, in sprejeti transcenden­talne norme. To je, zapiše, »edino pravilni kršcanski totalitarizem v osebnem in 225 Gruda, 1929, št. 7-8, Dr. Gregor Rožman, str. 156-157. 226 O tem gl. poglavje Igor Rosina v tridesetih letih. 227 Kmetski list, 29. 7. 1931, Igor Rosina, Pregled kmetsko-kulturnega dela, str. 1-2. 228 Slovenec, 4. 3. 1939, Prazni strahovi dr. Rosine, str. 3. 229 Prav tam. Pisec v Slovencu ni podpisan, a sodim, da sta gojila medsebojno spoštovanje in naklonjenost. Z malo drugacnimi poudarki odgovor tega pisca komentira Jure Gasparic v predhodni razpravi. A. Vidovic Miklavcic: Igor Rosina - ideolog in aktivist kmetskega mladinskega gibanja ... 85 Leva slika: Shod Društva kmeckih fantov in deklet, okoli 1937 Desna slika: Tekmovanje koscev in žanjic Društva kmeckih fantov in deklet, Središce, okoli 1935 (Družinski arhiv Andreja Rosine) socialnem pogledu«. Sicer pa je v slehernem iskanju in prizadevanju »ogromno svobodnega prostora« in »plodovitega sodelovanja za vse resnicoljubne in pošte­ne ljudi«. »Mislimo, da se na tej podlagi razpršijo vsi prazni strahovi, ki mucijo dr. Rosino«,230 je ob koncu clanka zapisal pisec v Slovencu. Konec šestojanuarske diktature je obeležil uvedbo omejene parlamentarne demokracije. Decembra 1931 je bila ustanovljena edina stranka Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija (JRKD), ki se je julija 1933 preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS). V okviru stranke naj bi nova generacija drugace pojmovala in sprejemala takšen nacionalizem, ki bo odprt socialnim nacelom. Torej, socialnost mora po­stati tisti imperativ, ki bo prevladoval v slovenskem kmetskem gibanju. Z vzgojo kmeta in kmetske mladine v duhu nacionalne ideje so bo rodil nov tip kmec­kega cloveka - kmeta državotvorna. Iz vodstva ZDKFD sta se v to stranko med drugimi vkljucila Igor Rosina in Ivan Kronovšek. V politiki JNS sta delovala kot samostojni osebi in ne kot clana vodstva ZDKFD. V stranki sta vztrajala vse do aprilskega zloma leta 1941.231 Toda v drugi polovici tridesetih let sta se vkljuce­vala v ljudskofrontno narodnoobrambno gibanje in delo. V njem sta zavestno 230 Prav tam. 231 Vidovic-Miklavcic, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 198-207,208-233. Ivan Kronovšek in dr. Igor Rosina sta bila clana JNS, toda zlasti v drugi polovici tridesetih let sta prisluhnila in bila odprta drugim politicnim gibanjem. Zlasti kar zadeva narodnoobrambno gibanje in akcije za strnitev vseh »na­prednih« sil in sprejetje novega programa Mladine JNS pod naslovom Politicna, gospodarska in socialna nacela septembra 1940/41. 86 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) sprejemala povezovanje ob graditvi skupnega programa in zavracala idejnopoli­ticne smernice, ki razcepljajo narod. Rosina je prihodnost in preporod slovenskega naroda videl izkljucno v kmetskem gibanju. Kmecka kultura mora rasti iz kvalitete. Sodil je, da prihaja cas nove dobe, nove miselnosti, ki bo združevala slovenske kmetske množice pri utiranju kmetske demokracije in s tem kmetsko delavsko gibanje v jugoslovanski državi. Toda razsežnost svetovne gospodarske krize je mocno prizadela kmecke množice tudi v Jugoslaviji. V takšni realnosti je Rosina sprevidel, da kmetska demokracija ni vec mogoca in da jo bo treba zamenjati z ideologijo socialne storitve. »Cim vec bomo vložili napore in žrtvovali skupnosti, tem vec bomo dosegli. Svoj delež naj prispeva tudi kmetsko-mladinsko gibanje«, je zapisal v Grudi leta 1932.232 Vodstvo Zveze, med drugimi tudi Rosina, je v Kmetskem listu in Grudi veliko pisalo o tem, da je politicnogospodarska in strokovna javnost zavrgla liberalno nacelo svobodne proizvodnje in konkurence. Zacela se je zmagovita pot nacrtne­ga gospodarstva in nadzorovane demokracije. V drugi polovici tridesetih let, ko je SLS vstopila v Jugoslovansko radikalno zajednico ( JRZ), je bil liberalni tabor v opoziciji. S pojavom razlicnih gibanj pod okriljem protifašisticne Ljudske fronte, ki so zajela tudi clane številnih društev ZDKFD, je prišel v hud primež vladajo­ce stranke. Stopnjevana ostrina politicnega katolicizma z geslom »idejo je treba postaviti proti ideji« se je uveljavila skupaj z mislijo, da je dovoljena tudi sila. V katoliškem tisku so v tem smislu še posebej izpostavljali clane društev Zveze. Na številne so kazali, da so clani ilegalne komunisticne stranke ali njeni privrženci. Dolgoletni clan vodstva ZDKFD, odvetnik Igor Rosina, jim je nudil pomoc in z uspešno rešenimi tožbami zavrnil zaporne kazni ali celo konfinacije. Resnici na ljubo je, cetudi je bil politicno oprt na stranko JNS, po anšlusu Avstrije v ljud- skofrontnem gibanju videl plodno sodelovanje za narodnoobrambno delo, po sovražni okupaciji Slovenije spomladi 1941 pa je to našel v skupnem odporu in narodnoosvobodilnem boju. . . . Ob nekdanjem preporodovcu Janžetu Novaku, ki se je vkljucil v Zvezo dru­štev kmetskih fantov in deklet (deloval od 1927 do smrti 1934) in programsko utemeljil ideologijo in dejavnost, sodi v jedro Zveze tudi Igor Rosina. Kot politik in clan Pucljeve SKS ter izvoljeni clan Konzorcija Kmetskega lista in še posebej kot izvoljeni clan vodstva v krovni organizaciji ZDKFD je s svojo vsestransko dejavnostjo zapustil globoko sled. 232 Gruda, 1932, št. 10, Igor Rosina, Kmetska demokracija, str. 279. k. Vidovic Miklavcic: Igor Rosina - ideolog in aktivist kmetskega mladinskega gibanja ... 87 V prikazu Rosine kot aktivista v obdobju od druge polovice dvajsetih let do pomladi 1941 je potrebno upoštevati njegovo prosvetno-kulturno delovanje v vodstvu Zveze kulturnih društev in organizacijsko dejavnost v Zvezi društev kmetskih fantov in deklet. To obojestransko plodno sodelovanje ni vplivalo le na idejno usmeritev, temvec še posebej na znacaj organizacijske dejavnosti. Zveza kulturnih društev (ZKD) v Mariboru je leta 1928 štela 245 vclanjenih društev. Prav tega leta so v ZKD vstopila vsa društva ZDKFD na Štajerskem. Obe orga­nizaciji sta se s podobnimi idejnimi pogledi namrec zbliževali. K temu je pri­pomoglo tudi lepo število uglednih in dejavnih prosvetnih delavcev v odboru ZKD v Mariboru, ki so veljali kot »najjacji predstavniki naprednega pokreta v mariborski oblasti«. Med njimi je bil kot clan odbora ZKD in clan pododbora krovne organizacije ZDKFD na izrednem obcnem zboru septembra 1927 za pr­vega predsednika izvoljen Igor Rosina.233 S ciljem tudi kmetsko mladino vzgajati za prosvetno, socialno in gospodar­sko delo, so v delovnem programu uvajali pestra predavanja. Zlasti s podrocja kmetijskogospodarskih vprašanj so prirejali tudi enodnevne gospodarske tecaje. Poleg ustanavljanja knjižnic so društva poskrbela za glasbeno dejavnost, goji­la so zborovsko petje, uvajala tamburaške nastope, pestre in uspešne gledališke predstave, ponekod z lastnim gledališkim odrom. Ce so sredstva dopušcala, so si nabavili radioaparat. Vse to je poglobilo možnosti širšega izobraževanja in samoizobraževanja vecine clanov, ki so bilo tedaj stari med 20 in 30 let, le manjši del clanov je bil mlajši od 20 let. O vzajemnem delovanju obeh organizacij in o uspehih je porocalo skupno glasilo Gruda (1924-1941). Podobno poslanstvo je imela na Kranjskem Kmetska prosveta, ki se je nekoliko pozneje razširila tudi na Štajerskem. Igor Rosina je obiskoval številna društva na širšem štajerskem obmocju. Ob obisku društev in po predavanju se je clanom približal v pogovoru, bodi­si o osebnem odnosu do kmetskega stanovskega gibanja bodisi o izkušnjah in uspehih pri ustanavljanju društev. Sredi junija 1929 je Rosina obiskal Društvo kmetskih fantov in deklet v Savinjski dolini. Sprva je kot odbornik Zveze kultur­nih društev Maribor v Braslovcah predaval o temi »Elementi kulture cloveštva«. Predavanja so se udeležili tudi clani okoliških društev kmetskih fantov in deklet. Dan zatem so se skupaj odpravili v Orlo vas, kjer so v lastni društveni sobi po­slušali Rosinovo predavanje o kmetstvu. V razgovorih s clani in s predsednikom društva Ivanom Kronovškom jim je Rosina razložil poglavitne smernice delo­vanja in jim dajal prakticne nasvete. Obiski delavno zavzetih in uspešnih dru­štev kmetskih fantov in deklet v Savinjski dolini so Rosino prepricali, da je »naš pokret pognal že mocne korenine v slovensko zemljo ter zbral kmetske fante in 233 Gruda, 1929, št. 4, Prosvetni glasnik, 115-116. 88 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) dekleta v katerih srcih leži vsa bodocnost Slovenije«. To svoje realno videnje je Rosina objavil v Grudi leta 1929.234 Za usposabljanje organizacijskega delovanja t. i. »ožjega kroga« v posame­znih društvih je praviloma poskrbela krovna Zveza. Med predavatelji s takšno nalogo je bil pogostokrat izbran Igor Rosina. In kar je bilo najbolj koristno in privlacno, predavanjem so sledili osebni pogovori.235 Kot pravnik in odvetnik je sodeloval na predavanjih na vsakoletnih prosve- tnoorganizacijskih tecajih. Ti so bili vsebinsko zelo pestri in sicer prosvetnogo- spodarski, zadružni, kmetijsko-strokovni, dramatski, živinorejski. Za ženske te­cajnice pa so potekali gospodinjski, kuharski, mlekarski, zdravstveni in še drugi tecaji. Med predavatelji Rosino srecamo januarja 1935 v Celju, prav tako januarja 1935 v Ormožu in sredi oktobra istega leta v Slovenskih Konjicah.236 Ob reorganizaciji Zveze, ko so bili ukinjeni pododbori in so zacela delova­ti novoustanovljena okrožja, je bil pripravljen prosvetni organizacijski tecaj v Mariboru. Za clane društev je potekal od 27. do 29. decembra 1938 ob številni prisotnosti tecajnikov iz širšega mariborskega obmocja. Med predavatelji sta bila Igor Rosina in krovni predsednik Zveze Ivan Kronovšek.237 Po padcu Jevticeve vlade 1935 se je nekdanja SLS vkljucila v nastajajoco vse­državno JRZ. V novi vladi, ustanovljeni 24. junija 1935, je notranji minister po­stal Anton Korošec. Clani liberalnega tabora, še posebej pa ZDKFD, so od srede tridesetih let do aprilskega zloma 1941 doživljali veliko preizkušenj. Novi politicni oblastniki so se vtikali v kulturnoprosvetno dejavnost društev kmetskih fantov in deklet. Še zlasti so bile napadene razne tekme in manifestacije kmetskih praznikov v poletnem casu. Tu mislimo na številne nedeljske tekme koscev, grabljic in žanjic, ki so se kot kmecki tabori spremenile v kmetska gibanja in privabljala velike množice od blizu in dalec, s cimer sta rasli kmecka samozavest in moc. Toda tekmovanja koscev, žanjic in grabljic ter druge delovne manifestacije so bili s strani oblastnikov katoliške SLS oznaceni za »hlapcevsko delo«. Ker društva niso spoštovala nedelje kot cerkvenega praznika, jih je katoliški tisk oznacil za brezverska. Še hujše klevete in sodbe je tisk prinašal o nekaterih društvih, ki naj bi postala zatocišca komunisticnih privržencev. Tako oznacenim društvom je Igor Rosina, pravnik in odvetnik, svetoval in nudil pomoc pri vložitvi tožbe zoper lažne klevete, ki so bile pogosto objavljene v strankinem katoliškem tisku. Jeseni 1936 je Rosina poslal pismo predsedniku krovne Zveze Ivanu Kronovšku. 234 Gruda, 1929, št. 7-8, Igor Rosina, Društveno življenje v Savinjski dolini, str. 177-179. 235 Ule, Nastanek in razvoj društev kmetskih fantov in deklet na Notranjskem, str. 233. 236 Gruda, 1935, št. 1-2, str. 31-32. 237 Fijavž, Delovanje društev kmetskih fantov in deklet na celjsko-savinjskem in konjiškem obmocju, str. 302. A. Vidovic Miklavcic: Igor Rosina - ideolog in aktivist kmetskega mladinskega gibanja ... 89 V njem sporoca, da se je okrajno nacelstvo Ptuj veckrat pozanimalo in spraše­valo, ali bodo prireditve društev s svojimi manifestacijami ogrožale javni red in mir, temu bi namrec gotovo sledil oblastni razpust društev. Rosina je svetoval in predlagal Kronovšku, naj se pred obcinskimi volitvami v okraju dobro pripravijo za zmago »neklerikalnih kandidatov«.238 Ta pobuda aktivista Rosine je ob obstojeci notranjepoliticni sceni padla na plodna tla. Obcinske volitve so v razlicnih okrajih v Dravski banovini potekale od 1935-1938. Omenimo naj še državnozborske volitve 11. decembra 1938. Ob tem ne gre prezreti, da se je obnovila množicna katoliška Kmecka zveza (1935— 1941), katere clani so volili vladno listo, torej slovenski del JRZ. Obstajalo je tudi pomembno dejstvo, da vodstvo krovne Zveze in clani društev v drugi polovici tridesetih let niso enovito podpirali JNS, temvec so bili vse bolj politicno dife­rencirani. V živahnem volilnem boju za prihodnje obcinske uprave so tako prek okrožnic zveznega predsednika Ivana Kronovška kot drugih vodilnih društvenih akterjev prišla v veljavo navodila Igorja Rosine: ce clani društva v obcinah niso uspeli sestaviti svoje kandidatne liste, naj se odlocijo za vsako opozicijsko listo. Tako so glasovali bodisi za listo JNS, gospodarsko ali nevtralno listo ali listo slo­venskega ljudskega gibanja. Na skupšcinskih volitvah decembra 1938 pa so od­dali glasove za združeno opozicijo Vladka Macka, naslednika Stjepana Radica. Ob pogostih objavah v katoliškem tisku slovenskega dela JRZ, da so društva kmetskih fantov in deklet v nekaterih krajih postala »zatocišca komunisticnih elementov«,239 je vodstvo glavnega odbora Zveze to zanikalo. Tudi na seji tega odbora v Celju 23. februarja 1936 so opisane obtožbe zanikali in sprejeli izjavo, da odklanjajo razna podtikanja in sumnicenja, ki obtožujejo kmetsko mladinsko gibanje. Odvetnik Igor Rosina je društvu Zveze kmetskih fantov in deklet v Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah 1. maja 1936 vzpodbudno pisal, naj tudi oni vlo­žijo tožbo proti klevetam Slovenskega gospodarja.240 Sicer pa je Rosina predvsem kot dolgoletni in aktivni clan vodstva Zveze kmetskih fantov in deklet združenje obranil vrste obtožb, naslovljenih bodisi na posamezne clane vodstva Zveze ali na posamezna krajevna društva in clane. Zlasti v letih pred aprilskim zlomom 1941 je v razlicnih delih Slovenije v ZDKFD namrec prevladovala bolj ali manj levicarska usmerjenost.241 ZDKFD je bila zato v stalni nevarnosti pred oblastnim razpustom. 238 SI AS 1679, š. 1. Pismo advokata dr. Igorja Rosine, Maribor, z dne 29. 9. 1936. Ivanu Kronovšku, pred­sedniku Zveze kmetskih fantov in deklet, Ljubljana; gl. tudi Šuligoj, Društva kmetskih fantov in deklet v ptujskem okraju, str. 312-313, kjer je med drugim omenjeno tudi Rosinovo sporocilo Ivanu Kronovšku, ki ga hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju. 239 Slovenski gospodar, 4. 3. 1926, Komunisti silijo med kmetice: rdeci med zelene, str. 3. 240 Šuligoj, Društva kmetskih fantov in deklet v ptujskem okraju, str. 321. 241 Avtorji publikacije Pot kmeckega ljudstva v OF tudi za številna društva, vkljucena v ZDKFD, zlasti za drugo polovico tridesetih let, ugotavljajo privrženost ljudskofrontnemu gibanju. 90 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) S prikljucitvijo Avstrije k tretjemu rajhu marca 1938 je postalo še posebej aktualno vprašanje znacaja narodnoobrambnega dela v severni Sloveniji. Tedaj je glavni odbor ZDKFD nemudoma sklical sejo 15. maja 1938 v Celju in sprejel resolucijo, katere avtorja sta bila Srecko Goljar in Igor Rosina. V njej sta glede na mednarodni politicni položaj izpostavila naslednja nacelna izhodišca: vzgojo slovenske kmecke mladine v svobodoljubju, stanovskem in narodnem, krepitev državljanske zavesti in cuta »pripadnosti k narodnostnemu sklopu Jugoslavije«. Potrebna je predvsem združitev vseh narodnih sil za sodelovanje vseh sloven­skih organizacij za narodnoobrambno delo. Za dosego socialnih ciljev sloven­skega kmeta je ZDKFD pripravljena sodelovati z vsemi ustanovami slovenskega kmeta, s cimer bi okrepili zahteve kmetskega ljudstva. Resolucija je s tem pre­segla svetovnonazorsko opredeljenost v korist skupnemu delu in enotnosti na­rodne volje ob nujnosti reševanja narodnega in državnega obstoja. Letni obcni zbor ZDKFD 16. oktobra 1938 v Celju jo je enoglasno sprejel. Dr. Rosina je kot predsednik pododbora za širše mariborsko obmocje porocal še o delu te mla­dinske organizacije. Pucljev Kmetski listje sprejeto resolucijo sicer objavil, a brez komentarja.242 Resolucijo je objavilo tudi mariborsko ljudskofrontno glasilo Edinost in po­vabilo Zvezino vodstvo k skupnemu narodnemu sodelovanju. Prav tako je reso­lucijo natisnil mariborski Vecernik in razclenjeval njene odlocitve. Soglašal je, da se mora v ospredje postaviti slovenska mlada generacija, starejša politicna generacija z nesprejemljivimi politicnimi odlocitvami pa mora oditi s prizorišca. Resolucija je našla zagovornike tudi v kranjskem ljudskofrontnem glasilu Sobota (avgust 1937-avgust 1938). Ob pripravljenosti vodstva Zveze je Sobota v dveh razglasih pozivala še ostale mladinske organizacije za skupni mladinski program in ne za skupne ideje in skupni svetovni nazor.243 Na obcnem zboru ZDKFD dne 26. novembra 1939 v Ljubljani je bil Igor Rosina poslednjic izvoljen v vodstveni odbor Zveze.244 V casu zacetka druge svetovne vojne, tocneje 17. novembra 1940, je v Celju potekal zadnji, 16. redni obcni zbor ZDKFD. Tedaj je kmetska mladinska organizacija štela okrog 275 društev z 12.000 rednimi clani. Na odborniško mesto za Maribor je bil imenovan Ivan Novacan.245 242 Gruda, 1938, št. 6, Nujnost narodne sloge, str. 136; Vidovic-Miklavcic, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 200-202. 243 Prav tam. 244 Gruda, 1939, št. 11-12, Graditelji prosvete in vaške kulture, str. 251-252. 245 Gruda, 1940, št. 11-12, str. 263-264; Košmrlj, Društva kmetskih fantov in deklet, str. 143,145,149. h. Vidovic Miklavcic: Igor Rosina - ideolog in aktivist kmetskega mladinskega gibanja ... 91 Igor Rosina na mariborski promenadi s sinom Andrejem leta 1936 (Družinski arhiv Andreja Rosine) . . . Po sovražni zasedbi Dravske banovine aprila 1941 je zlasti nemška nacisticna oblast na Štajerskem in Gorenjskem zacela s krutimi sredstvi izganjati Slovence kot etnicno skupino. Pred hudimi pritiski se je, kot mnogi drugi, narodno zave­dni Igor Rosina umaknil v Ljubljansko pokrajino. Tu je v letih 1942/43 prestajal italijansko zaporno kazen. Po italijanski kapitulaciji 1943 se je vkljucil v parti­zansko osvobodilno gibanje in v pomembnih organih na osvobojenem ozemlju v Beli krajini sodeloval kot pravnik.246 Tudi najštevilcnejši mladinski organizaciji v liberalnem taboru, Sokoli in Zveza kmetskih fantov in deklet, ki sta ves cas vzajemno sodelovali, sta se leta 1941 vkljucili v OF in v partizanske enote po vsej Sloveniji. Mnogi njuni clani so padli kot talci ali kot partizani že v prvem ali drugem letu sovražne okupacije. Ce združimo dejavnost Igorja Rosine kot ideologa na eni strani in kot akti­vista Zveze kmetskih fantov in deklet na drugi, se bolj ali manj kaže medseboj­na prepletenost obeh vlog. Obojestranska dejavnost se kaže v objavi ideoloških clankov v tisku (Kmetski list, Gruda) in hkrati v številnih predavanjih in osebnih 246 Selih, Dr. Igor Rosina, str. 289. 92 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) stikih v posameznih društvih, še zlasti v severovzhodnih in severnih predelih Slovenije. Rosina je bil posebej dejaven v vlogi clana osrednjega vodstva ZDKFD in clana Zveze kulturnih društev Maribor. Obdobje delovanja Igorja Rosine bo preglednejše, ce ga razdelimo na po­samezna podobdobja. V prvem, to je v casu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bil od srede dvajsetih let predvsem glasnik slovanskega agrarizma. Idejno in osebno je bil povezan s Ceškoslovaško (Antoninom Švehlo) in bratoma Radic (HSS). Veliki vzor kmeckega voditelja v Bolgariji pa mu je vsa leta ostal Aleksander Stambolijski. V liberalno-unitarnem taboru pomeni od srede dvajsetih let vidno prelo­mnico ustanovitev kmetske mladinske organizacije ZDKFD. Kot prosvetnokul- turne organizacije so se njena društva posvetila predvsem izobraževalni in sa- moizobraževalni dejavnosti na gospodarskem, kulturnem in politicnem polju, z upoštevanjem moralnih in verskih temeljev. Prerod slovenskega naroda so clani teh društev videli samo v množicnem kmeckem gibanju. Ob tem se je uveljavila idejna utemeljitev Igorja Rosine »kmet je narod«, ki je utirala pot »novi kmetski miselnosti«, s cimer je krepila kmetsko delavsko gibanje ZDKFD. V Sloveniji je bil najbolj množicni stan kmecki, zato je bilo narodno vprašanje kmecko vpraša­nje. V tem casu je bila v okviru delovanja slovanskega agrarizma vse bolj priso­tna »kmetska demokracija«. Z veliko gospodarsko krizo, v Jugoslaviji z uvedbo kraljeve diktature in vla­davino edine stranke JRKD, poznejše JNS, je bila ZDKFD deležna politicnega varuštva in podpore. Ideolog Igor Rosina je pisal, da »kmetska demokracija« ni vec mogoca, saj to novo obdobje terja absolutno podreditev posameznika družbi, cetudi bosta okrnjeni njegova »svoboda in individualiteta«. Potrebno bo graditi nacionalni solidarizem z uvajanjem nacrtnega dirigiranega gospodarstva z obvezno izvedbo zadružne organizacije konsumentov. Zavracal pa je vse bolj svobodno liberalno produkcijo in konkurenco. ZDKFD je kot novodobna kmet­ska organizacija prav v letih 1932-1935 beležila plodovito organizacijsko rast njenih društev. V njih so se raznovrstne dejavnosti v skladu s programom odvi­jale v razlicnih predelih Slovenije. Po petomajskih volitvah 1935 je liberalni tabor prešel v opozicijo. Pod novo vlado slovenskega dela JRZ z notranjim ministrom Antonom Korošcem je bila ZDKFD deležna politicnega nasilja in zasledovanja. ZDKFD je ves cas poudar­jala in se branila, daje nadstrankarska mladinska organizacija. Toda posamezni­kom kot samostojnim osebam je bilo dovoljeno, da so se politicno udejstvovali. Številna društva so na mnogih kmetsko-mladinskih taborih obujala tradicije kmeckih uporov in prirejala množicne manifestacije ob tekmah kmeckega dela. A. Vidovic Miklavcic: Igor Rosina - ideolog in aktivist kmetskega mladinskega gibanja ... 93 Vse bolj so Zvezina društva postajala središcna mladinska kmetska organizacija v slovenskih vaseh. S prikljucitvijo Avstrije k nacisticni Nemciji so tako sicer politicno heteroge­no usmerjeni clani vodstva Zveze kot tudi clani društev sprejeli ljudskofrontna napotila. Zvezina resolucija Nujnost narodne sloge, objavljena v Grudi spomladi 1938, je bila odmevno sprejeta. Poglobila je zavest graditve skupnega narodnoo­brambnega programa in gibanja. Po zlomu aprila 1941 se je ZDKFD kot samo­stojna kmetska mladinska organizacija vkljucila v OF in v osvobodilno gibanje slovenskega naroda. K takšnemu razvoju in odlocitvam je svoj delež prispeval tudi dolgoletno dejavni ideolog in aktivist ZDKFD Igor Rosina. Bojan Godeša IGOR ROSINA IN VPRAŠANJE LEGALNOSTI TER KONTINUITETE V CASU OKUPACIJE 1941-1945 Alenka Šelih je v clanku Vriskajoc do nebes in na smrt žalosten, objavljenem v mariborski reviji 7D leta 1994, širši javnosti prvic razkrila življenjsko zgodbo svojega oceta, dr. Igorja Rosine. Med drugim je zapisala: »V zacetku februarja 1942. so ga Italijani zaprli in ga premešcali iz zapora v zapor ter internacijo - ne da bi ga do julija 1943 enkrat samkrat zaslišali. Ob prihodu iz zapora je storil nekaj, kar verjetno kaže na njegovo znacajsko doslednost: šel je na kvesturo v Ljubljani in vprašal za vzrok svojega skoraj enoinpolletnega zapora. Tega seveda ni izvedel, kakor tudi ni ne takrat ne kasneje racunal s tem, da bi za ta neu­praviceni odvzem prostosti lahko dobil kakšno odškodnino. Vedel je, da bi se z iskanjem politicnih intervencij ljudi, ki so sodelovali z Italijani, lahko zaporu izognil ali ga vsaj skrajšal, toda že sama misel na to se mu je zdela popolnoma nesprejemljiva. Takoj po odpustu iz zapora pa je prišla italijanska kapitulacija, in vsa družina se je v Beli krajini znašla na osvobojenem in po NOB in POS kon­troliranem ozemlju Bil je zrel clovek in razgledan intelektualec; bilo mu je povsem jasno, da hkrati z bojem za osvoboditev poteka tudi socialna revolucija. Vedel pa je tudi, da je pot kolaboracije neprimerno slabša, nesprejemljiva. Zanj, ki je pravkar prišel iz zapora, v katerem je bil - to je bilo edino, kar je na kvestu­ri izvedel - ,na zahtevo Nemcev*, bi bila kolaboracija pot popolnega izdajalstva vsega, s cimer se je rodil, za kar je živel in v kar je verjel. Njegova stiska ob tem 96 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) spoznanju je morala biti velika: dokler niso zavezniki priznali partizanskega gi­banja kot del boja proti nacizmu in fašizmu, se je za nekaj casa celo umaknil (ce uporabim blag izraz) in se takoj vrnil, ko se je to zgodilo.247 Prav »znacajska doslednost«, kot je Alenka Šelih v omenjenem clanku ozna­cila kljucni razlog za Rosinovo medvojno opredeljevanje, bo v prispevku pred­stavljala izhodišce za problematiziranje nekaterih vidikov vprašanja vloge in po­mena legalnosti (zakonitosti)248 in kontinuitete, ki so se pojavila v casu okupacije medietoma 1941 in 1945. . . . Kakšen pomen so vprašanju legalnosti in nacelu kontinuitete v casu okupa­cije med letoma 1941 in 1945 pripisovali predstavniki predvojnega politicnega režima, nam zelo nazorno prica pismo tedanjega jugoslovanskega poslanika pri poljski begunski vladi Alojzija Kuharja marca 1944. V njem je prepriceval Miho Kreka, ki je tedaj bil v Kairu, da naj kralju »svetuje, da pod nobenim pogojem ne pusti niti sence legalnosti, ki je sedaj samo v njem, prenesti na Tita, ker bi samega sebe s tem slekel in bi zaveznike odvezal vseh obveznosti, ki jih imajo do gospodarja (=kralja) osebno, a ne do Tita, ki bi morda nek zacetni kompromis sprejel, da se dokoplje do legalnosti, potem pa v imenu te pridobljene legalnosti gospodarja ,likvidiral' kakor že druge«.249 Zacetek sklicevanja slovenske predvojne politicne elite na nacelo legalnosti in kontinuitete, na katerem je nato gradila svoje delovanje pretežni del okupa­cije, sta predstavljala izstopa dr. Marka Natlacena in Ivana Puclja iz fašisticne pokrajinske konzulte sredi septembra 1941, ki sta pomenila simbolni zakljucek iskanja rešitve slovenskega vprašanja v okviru nacisticnega »novega reda« s stra­ni predvojnih politikov. Njun izstop iz okupatorjevega telesa je bil namrec pogoj, predvsem je to seveda veljalo za Natlacena, ki je hotel za vsako ceno zadržati položaj vodilne politicne osebnosti v domovini, da sta se tudi v novih okolišci­nah sploh še mogla politicno udejstvovati. V tem casu je bil namrec ustanovljen Narodni odbor za Slovenijo, v okviru katerega so nato oblikovali narodnopoli­ticni program, ki je uresnicitev nacionalnih ciljev videl v zmagi zaveznikov in je tako predstavljal prelom z ravnanjem vodilnih politikov ob zacetku okupa- 247 Šelih-Rosina, Vriskajoc do nebes, str. 16-17. 248 Izraz »nacelo legalnosti« ima v sodobnem pravnem izrazoslovju sicer arhaicen prizvok v primerjavi z danes uporabljanim izrazom »nacelo zakonitosti«, vendar so izraz »legalnost« v medvojnem historicnem kontekstu uporabljali tedanji akterji sami. Zagovorniki »legalnosti« pri tem niso imeli v mislih toliko zahteve, da naj podzakonski akti ne bi bili v nasprotju z zakoni, ampak sojo interpretirali predvsem v po­menu, da gre spoštovanje zakonitosti upoštevati na ta nacin, da naj bi ti politicni subjekti še vedno veljali za zakonito oblast, s cimer naj bi jim samodejno pripadala tudi vloga nosilcev kontinuitete. 249 Arnež, SLS 1941-1945, str. 170. B. Godeša: Igor Rosina in vprašanje legalnosti ter kontinuitete v casu okupacije 97 Dopis Igorja Rosine zbornici, v katerem prosi za takojšnjo preselitev odvetniške pisarne iz Maribora v Ljubljano, ki med drugim vsebuje obvestilo o priloženi t. i. selitveni taksi. (AOZ, osebna mapa I. Rosine. Posnel: Boštjan Novak) cije. O programu sta se konec septembra 1941 na štiri oci sporazumela vodja politicnega katolicizma v domovini Marko Natlacen in Albert Kramer, vodilna osebnost med liberalci na Slovenskem. Program je med drugim predvideval: »1) Obnovljeno in razširjeno Kraljevino Jugoslavijo; 2) Samostojen in ravno- praven sestavni del Jugoslavije bodi svobodna Slovenija z vsem njej na podlagi narodnostnega nacela pripadajocim gospodarskim in prometno zaokroženim ozemljem.«250 Program so nato ilegalno poslali v tujino slovenskim predstav- 250 Vodušek Staric, »Dosje« Mackovšek, str. 140. 98 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) nikom v jugoslovanski begunski vladi. Vecino njegovih tock251 je 23. novembra 1941 v slovenski oddaji na BBC-ju (od tod poimenovanje londonske tocke) jav­nosti prebral Alojzij Kuhar. Sicer pa je bil pomen nacela legalnosti in kontinuitete kot temeljne usmeritve predvojne strankarske elite natancno opredeljen razmeroma pozno, šele 6. aprila 1942 na seji Slovenske zaveze. To telo, kije predstavljalo koncentracijo predvoj­nih politicnih strank, razen komunistov, je ob sprejetju svojega programa bistvo sklicevanja na legalnost in kontinuiteto povzelo v naslednjo razlago: »3. Stojec na stališcu stvarnega in pravnega nepretrganega obstoja Jugoslavije, sta nam za­konita oblast jugoslovanski kralj in vlada; po tej oblasti je Slovenija kot sestavni del Jugoslavije zastopana pri vseh državah v svetu razen pri silah osi; po tej obla­sti smo zavezniki Britanskega imperija, Sovjetske zveze (SSSR), Združenih držav Amerike in vseh narodov, zbranih okoli teh sil; po teh imamo jamstva, da se nam popravijo narodne krivice z osvoboditvijo vsega našega ozemlja. - Narodu je pridržana neokrnjena pravica, da v svobodi izvede preureditev svoje države; ustavna preureditev Jugoslavije po osvobojenju se mora izvesti v soglasju z vsemi sestavnimi deli ob enakosti pravic in dolžnosti. - V dobi osvobodilnega boja se vlada mora ozirati na narodno vodstvo v domovini. 4. Edina zakonita vojna sila je jugoslovanska vojska Slovencev, Hrvatov in Srbov; samo ta more združiti vso narodovo moc za uresnicenje narodnih koristi; zato se morajo vse slovenske vojaške organizacije (cete posameznih strank in struj) strniti v enotno, zakonitemu vrhovnemu poveljniku podrejeno jugoslo­vansko vojsko; ta edina po svojih zastopnikih in operativnih edinicah (letalstvu v Rusiji in Egiptu, mornarici v Sredozemskem morju, jugoslovanski legiji v Libiji, operativnih enotah v domovini itd.) sodeluje z vojskami naših zaveznikov.«252 S takšno utemeljitvijo so se s priznavanjem jugoslovanske emigrantske vlade, ki je predstavljala najpomembnejšo vez z zavezniki, skušali predstavniki pred­vojne politicne elite legitimirati kot politicni dejavnik, ki je svojo usodo povezal z vojnimi napori antihitlerjevske koalicije. Takšna opredelitev naj bi zagovornike nacela legalnosti in kontinuitete v vojnem spopadu namrec povsem nedvoumno postavila na zavezniško stran, kjer naj bi se kot del protihitlerjevske koalicije hkrati tudi poistovetili z njenimi cilji. Seveda je tako izhodišce, ki je upošteva­lo kontinuiteto jugoslovanske države, samoumevno predpostavljalo okupacijo države s strani sil osi le kot zacasen pojav in se je tudi v tem pogledu poslej povsem ujemalo s stališcem zavezniških držav. Na podlagi takšne razlage so se 251 Britanska radijska cenzura Kuharju namrec ni dovolila, da bi prebral tudi tocki »narodnega« programa, ki sta po vojni predvidevali ustanovitev državne zveze med Jugoslavijo in Bolgarijo ter Jugoslavijo kot hrbtenico bodoce Balkanske zveze. 252 Vodušek Staric, Dosje »Mackovšek«, str. 146-147. B. Godeša: Igor Rosina in vprašanje legalnosti ter kontinuitete v casu okupacije 99 predstavniki predvojnih strank, zbranih v razlicnih ilegalnih telesih (Narodni svet, Narodni odbor, Slovenska zaveza, ponovno Narodni odbor) namrec (samo) razglasili za izkljucne legitimne zastopnike slovenskega prebivalstva in njegovih interesov (»narodno vodstvo v domovini«) pred jugoslovansko begunsko vlado ter s tem seveda tudi pred celotno mednarodno zavezniško skupnostjo. Smisel tedanjega sklicevanja na nacelo legalnosti in kontinuitete s strani vo­dilnih predstavnikov predvojnega politicnega življenja je bil izkljucno v težnji prisvojiti si položaj nosilca kontinuitete in s tem legitimnega »narodnega vodstva v domovini« tudi za dobo okupacije. S tem so hoteli pred vojno vzpostavljeno politicno strukturo ohraniti cim bolj neokrnjeno tudi za nadaljnje obvladovanje slovenske družbe v casu po koncu vojne. Tudi po tem, ko so se po zmagi zaveznikov nad silami osi morah odpraviti v emigracijo, so se še naprej sklicevali na takšno interpretacijo in se seveda v takšni ali drugacni obliki še vedno razglašali za edine legitimne predstavnike slovenskega prebivalstva. Po vzpostavitvi interpretativnega pluralizma pa je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ta teza nato »presajena« tudi v domovino. Najbolj odlocno in celovito takšno razlago zagovarja Tamara Griesser-Pecar v knjigi Razdvojeni narod: »Kdo je po kapitulaciji jugoslovanske armade leta 1941 pravno zastopal Jugoslavijo - torej tudi Slovenijo? Za tradicionalno Stranje bila to jugoslovanska vlada, kakršna je bila do tedaj. Monarhija je še vedno ob­stajala in je po odhodu iz države vladala iz londonskega begunstva. Komunistom je bila zakonitost seveda malo mar. Revolucija je vedno nelegalna, vendar z viš­jega stališca revolucionarjev legitimna in moralno zapovedana.«253 Avtorica je v zvezi z vprašanjem legalnosti in kontinuitete v casu okupacije nato prišla do naslednjega sklepa: »Mešcanske stranke so se do konca vojne držale nacela, ki je veljalo od ustanovitve Narodnega sveta: vztrajale so pri pravni kontinuiteti jugo­slovanske države. Ta razlika med mešcansko stranjo in komunisti, ki so stremeli za novo komunisticno Jugoslavijo, je bila tako globoka, da je bilo sodelovanje med obema taboroma že vnaprej nemogoce. Tudi poznejša pogajanja raznih mešcanskih skupin z Osvobodilno fronto o skupni odporniški organizaciji so propadla predvsem zaradi teh razlicnih stališc.«254 Griesser-Pecarjeva tako meni, da je bilo vprašanje (ne)upoštevanja nacela legalnosti in kontinuitete celo kljucni razlog za medvojni razkol v slovenski družbi. Pri tem avtorica posebej opozarja tudi na aktualni pomen nacela legalnosti kot temeljne znacilnosti medvojnega delovanja protikomunisticnega tabora, ki naj bi bilo v nasprotju z nasilno revo­lucionarno prakso partizanskega gibanja. Zlasti po padcu berlinskega zidu naj bi bilo z vidika prevladujocih vrednot v današnji slovenski družbi, ki temelji na 253 Griesser-Pecar, Razdvojeni narod, str. 56. 254 Prav tam. 100 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) demokraticni ureditvi Republike Slovenije (od leta 2004 tudi clanici Evropske unije), »to dejstvo zelo pomembno, ker se je konservativna stran v tej tocki ostro razlikovala od mnenja komunistov, ki so zanikali kontinuiteto«.255 Istocasno z interpretacijo o legalizmu, na podlagi katerega so si predvojni nosilci oblasti lastili vlogo nosilcev kontinuitete kot izkljucnega vira legitimno­sti protikomunisticnega tabora v casu okupacije, je Griesser-Pecarjeva skušala historicno utemeljiti tudi tezo, da je bilo odporniško gibanje ne le nelegitimno, temvec so bili njegovi clani po mednarodnem pravu pravzaprav kriminalci, de­lovanje (tudi represivno) okupacijskih oblasti pa je bilo v skladu z mednarodni­mi konvencijami povsem legitimno. S pravnega vidika je takšno razlago nato skušal utemeljiti Dieter Blumenwitz. V mednarodnopravni študiji Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941-1946),256 katere zgodovinski prikaz temelji skoraj izkljucno na knjigi Tamare Griesser-Pecar Razdvojeni narod, je nemški pravni strokovnjak prišel do sklepa, da »v prehodnem casu, ki sta ga zaznamovala vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. Kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranjedržavnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala. Enako velja za vse državljane, ki upornike podpirajo in se s tem odkrito upirajo svoji vladi.«257 Takšno razlago medvojnega dogajanja v Sloveniji je prevzel tudi del slo­venskega zgodovinopisja, še bolj pogosto pa jo lahko zasledimo v delu laicne javnosti, ki skuša dobo okupacije predstaviti predvsem kot državljanski spopad med privrženci zakonitosti in kontinuitete na eni strani ter komunisti in nji­hovimi privrženci, ki so si z nasilnim revolucionarnim prevzemom po koncu vojne uzurpirali oblast in jo nato nelegitimno vzdrževali do vzpostavitve parla­mentarne demokracije leta 1990 in državne osamosvojitve Slovenije leta 1991, na drugi. V skladu s takšno razlago je Griesser-Pecarjeva v knjigi Razdvojeni narod prišla do naslednje ugotovitve: »Potemtakem leta 1945 ni bilo prave,osvo­boditve' Slovenije, ker je osvoboditev iz jece totalitarne vladavine okupatorja peljala le v novo suženjstvo v drugi totalitarni vladavini - gospostvu komuniz­ma. Osvobojena - s tem tudi svobodna - je Slovenija postala šele od 25. junija 1991.«258 255 Prav tam, str. 62. 256 Gre za prevod dela Okkupation und Revolution in Slowenien (1941 -46). Eine Völkerrechtilche Untersu­chung. Wien, Köln, Graz: Böhlau Verlag, 2005. 257 Blumenwitz, Okupacija in revolucija, str. 117. 258 Griesser-Pecar, Razdvojeni narod, str. 12. 8. Godeša: Igor Rosina in vprašanje legalnosti ter kontinuitete v casu okupacije 101 Vendar celotna interpretacija medvojnih nasprotnikov partizanstva, ki so se predstavljali kot zagovorniki nacela legalnosti in kontinuitete, nima podlage v znanstveno preverljivih dejstvih in je zato neverodostojna. Takšna ugotovitev velja seveda tudi za interpretacijo Griesser-Pecarjeve, izraženo v monografiji Razdvojeni narod: »Narodni svet se pac ni odlocil za samostojno slovensko dr­žavo, ampak le za zacasen prevzem oblasti. Ni torej izhajal iz tega, da je država Jugoslavija propadla - ravno nasprotno. To se je skladalo z osnovnim stališcem konservativne, mešcanske strani v Sloveniji, ki je gradila na pravni kontinuiteti Kraljevine Jugoslavije. Še vedno je ocitno priznavala osrednjo vlado, kije bila na poti v izgnanstvo«.259 Kot namrec razkrivajo ugotovitve pisca teh vrstic v knjigi Cas odlocitev,260 so vodilni predvojni politiki ob napadu sil osi na Jugoslavijo ravnali v popolnem nasprotju z nacelom legalnosti in kontinuitete. Dejstvo je namrec, da si je slovenska predvojna politicna elita, zbrana v Narodnem svetu za Slovenijo (ustanovljenem 6. aprila 1941), ob agresiji na Jugoslavijo prizadevala za ustanovitev slovenske države pod protektoratom sil osi in s tem sprejela od­locitev, da svoj obstoj poveže z uspehi sil osi v vojnem spopadu. Vendar pri tej usodni odlocitvi ideološki motivi v smislu njihove naklonjenosti fašizmu (»kle- rofašizem«) niso predstavljali osrednjega motiva, kot je to trdilo povojno zgo­dovinopisje.261 Kljucni razlog za takšno opredelitev je bil predvsem trdno pre­pricanje predvojne politicne elite v Hitlerjevo zmago v svetovnem spopadu.262 Prizadevanja v Narodnem svetu za Slovenijo zbranih predstavnikov slovenskih strank, da bi se postavili ob bok Josefu Tisu in Anteju Pavelicu, niso obrodila sadov zaradi Hitlerjevega odlocnega nasprotovanja takšni rešitvi. V nasprotju z navedenimi pricakovanji je bilo slovensko ozemlje razdeljeno in prikljuceno trem sosednjim agresorskim državam. Zato so vodilni predstavniki predvojnega politicnega življenja pristali na aneksijo Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji ter se morali zadovoljiti s povsem marginalnim položajem in simbolicno vlogo, s clanstvom v fašisticni pokrajinski konzulti. To telo je imelo zgolj posvetovalni znacaj; v njem so s potrjevanjem odlocitev pokrajinskih fašisticnih oblasti zgolj izkazovali svojo lojalnost do italijanske države in fašisticnega režima. Celotno ravnanje slovenske predvojne družbene elite v prvih mesecih oku­pacije se je torej gibalo v iskanju rešitve v okviru totalitarnega in rasisticnega novega reda ter je s priznanjem aneksije pomenilo njen pristanek na debelacijo Jugoslavije, tj. nepriznavanje njene državne kontinuitete. Pri razdelitvi jugoslo­vanskega ozemlja so skladno s Hitlerjevo odlocitvijo, da bo Jugoslavijo unicil 259 Prav tam, str. 62. 260 Godeša, Cas odlocitev. 261 Saje, Belogardizem. 262 Godeša, Fašizem, klerofašizem, obmejni fašizem, str. 767-786. 102 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) kot državno tvorbo, agresorji namrec izhajali iz pravnega naslova debelacije, kar je pomenilo, da je zanje Jugoslavija kot mednarodnopravni subjekt prenehala obstajati.263 Takšna razlaga mednarodnega prava, ki je zavezniki seveda niso priznavali kot zakonite, je omogocala predvsem, da so napadalci iz sosednjih držav lahko prikljucili dele njenega ozemlja k svojim državam. Aneksijski akt je poleg najbolj izpostavljenih vodilnih oseb (Natlacen, Adlešic, Pucelj, Gosar, škof Rožman) s svojim ravnanjem potrdilo tudi vseh 105 županov z ozemlja Ljubljanske pokrajine. Privolitev v aneksijo je pomenila, kot je to poudaril Janko Pleterski, tudi »priznanje tuje oblasti kot domace«.264 To je seveda samodejno pomenilo tudi, da obstojecega stanja tisti del politicne elite, ki je pristal na ane­ksijo, ni mogel interpretirati kot okupacijo. S tem se je skladalo tudi tedanje mnenje nekaterih katoliških razumnikov, ki so trdili, da »rajši vidijo nadoblast Italijanov kot pa Nemcev ali Srbov«.265 To je bilo seveda v popolnem nasprotju s stališcem vlad zavezniških držav, vkljucno z jugoslovansko begunsko vlado, ki takšne razlage stanja na ozemlju jugoslovanske države s strani agresorskih držav niso niti priznavale niti upoštevale. Zanje je bilo takšno ravnanje v nasprotju z mednarodnim pravom, ki ne dopušca sprememb državnih meja pred podpisom mirovne pogodbe. Vseskozi je zavezniško stališce namrec bilo, da gre v tem pri­meru za okupacijo jugoslovanskega ozemlja in zato obstojece razmere predsta­vljajo zgolj zacasno stanje. Tudi z vidika predvojne jugoslovanske zakonodaje je bilo omenjeno ravnanje slovenske predvojne politicne elite moc obravnavati kot zelo hudo kršitev, vkljucno z obtožbo veleizdajalskega ravnanja. Z vidika slo­venskih nacionalnih interesov pa je bilo priznanje enostranskega akta aneksije Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji, ki je dejansko pomenilo potrditev ob­stojecega stanja in s tem tudi legitimiranje razkosanja slovenskega ozemlja kot dokoncne rešitve, s strani vseh sodobnikov opredeljeno kot najvecja katastrofa za slovenski narod. Po spoznanju o popolnem polomu politike iskanja rešitve pri Hitlerju in Mussoliniju so predvojni strankarski prvaki vsa pricakovanja usmerili v za­hodne zaveznike. Šele z odmikom od prvotne proosne politike in z obratom k zaveznikom in emigrantski jugoslovanski vladi so se v tako spremenjeni stra­teški usmeritvi predvojni vodilni politiki naenkrat prelevili v zagovornike legal­nosti in kontinuitete. Nemudoma so se zaceli sklicevati na pravno kontinuiteto Jugoslavije ter imeli njeno vlado v emigraciji za edino zakonito predstavnico ljudstva, domace strankarske organe, ki so sicer delovali v ilegali, pa so šteli za mednarodnopravno zakonite predstavnike v domovini. Hkrati so zaceli poudar- 263 Tomšic, Vojno in nevtralnostno pravo. 264 Pleterski, Pravica in moc, str. 409. 265 Simšic, Ugo Ubaldi, str. 439-474. B. Godeša: Igor Rosina in vprašanje legalnosti ter kontinuitete v casu okupacije 103 jati privrženost nacelom zahodne parlamentarne demokracije. Pozneje so tudi priznali Mihailovica za vrhovnega poveljnika ilegalne jugoslovanske vojske v do­movini ter majorja Karla Novaka za njenega poveljnika v Sloveniji. Ker je bilo delovanje predvojne elite ob agresiji sil osi na Jugoslavijo v po­polnem nasprotju s septembra 1941 razglašeno politicno usmeritvijo, so prvo­tno ravnanje (zlasti prizadevanja za ustanovitev slovenske države pod osnim protektoratom in nato pristanek na aneksijo Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji) prikrivali in »letanje okrog okupatorjev«, kot je to kasneje oznacil Alojzij Kuhar,266 skušali prikazati zgolj kot prizadevanje, da bi slovensko ozemlje v casu okupacije ostalo nerazkosano, tako da bi preprecili zasedbo s strani vec oku­patorjev. S takšno reinterpretacijo je skušal dr. Marko Natlacen, predvojni ban Dravske banovine in predsednik Narodnega sveta za Slovenijo, v obsežnem po­rocilu, ki ga je poslal strankarskim somišljenikom v Londonu, opraviciti svoje ravnanje, pa seveda tudi ostale predvojne politicne elite v prvih mesecih okupa­cije.267 Nad Natlacenovim delovanjem so bili namrec ogorceni tako zavezniki kot tudi jugoslovanska begunska vlada, zato so morali tudi Natlacenovi strankarski somišljeniki v emigraciji javno obsoditi njegovo ravnanje. Alojzij Kuhar je to opisal z besedami: »Prva težava je bil pokojni N.268 V Jeruzalemu že so nam ga Angleži prinesli na dilci in smo mislili, da bomo že takrat ostali kje v kakšnem internacijskem taborišcu zaradi tega. (...) Pri Angležih se je to ime izgovarjalo kakor kuga. In nic ni pomagalo, ce smo dokazovali, da je en milijon pod Nemci trpincen in teptan in da se mora N. delati ocitke kvecjemu za tistih 230.000, ki so pod Lahi. Pa nic ni pomagalo. Njegovo ime je ostalo navezano na vse Slovence.«269 V svojem rokopisu, ki ga je napisal na dan zmage (8.-9. maj 1945), pa se je Kuhar resignirano spominjal: »Strašne so bile tudi vesti o postopanju dr. Natlacena in vidnih predstavnikov naše stranke, o katerih seje reklo, da so takoj stopili v stik z okupatorjem, vstopili v okupatorske organizacije. Dr. Natlacen je bil celo v Rimu pri Mussoliniju etc. Torej tako je držala odlocitev stranke dne 30. marca 1941!!! Na radiu v Jeruzalemu smo protestirali proti takemu postopanju in dali nalog slovenskemu narodu, naj vzdrži, naj se okupatorju ne vda, naj z njim ne sodeluje razen toliko, v kolikor je za ohranitev življenja potrebno. Natlacena smo obsodi­li. Angleška tajna služba nam je Natlacenovo ime takoj servirala kot dokaz za to, da mi klerikalci nismo zanesljivi. V vladi sami je Markov nastop vzbudil nejevo­ljo in slišalo se je že, da bodo klerikalce iz vlade izgnali.«270 266 SI AS 1643, š. 57. Pismo Alojzija Kuharja 8. marca 1943 Milošu Staretu. 267 Dr. Marko Natlacen o svojem delovanju, str. 117-148. 268 Mišljen je Natlacen. 269 SI AS 1643, š. 57. Pismo Alojzija Kuharja 8. marca 1943 Milošu Staretu. 270 Arnež, SLS 1941-1945, str. 42, op. 55. 104 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900 1969) Potem ko se je tudi Natlacen sam zavedel politicnih razsežnosti svojega rav­nanja v prvih mesecih okupacije, je presodil, da bi ga (in s tem pretežni del pred­vojne politicne elite) razkritje prizadevanj za vzpostavitev slovenske države pod okriljem osi in priznanje aneksije Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji, kar bi bilo moc po tedaj veljavni jugoslovanski zakonodaji opredeliti kot veleizdajo, osebnostno povsem diskreditiralo in popolnoma onemogocilo njegovo nadalj­njo politicno kariero. Natlacen je spoznal, v kako brezizhodnem politicnem po­ložaju se je znašel ter da mu zgolj prikritje in reinterpretacija delovanja v prvih mesecih okupacije morda lahko še omogocita politicno preživetje. Ker Natlacen nikakor ni hotel opustiti ambicije po vodilnem politicnem položaju v domovini, je zato napisal omenjeno obširno porocilo, in v njem, novim spoznanjem »ustre­zno«, priredil dogajanje v prvih mesecih okupacije. Takšna Natlacenova prired­ba, namrec, da je prizadevanje za vzpostavitev slovenske države pod okriljem sil osi preoblikoval v zavzemanje, da bi se slovensko ozemlje ne delilo med vec okupatorjev, predpostavlja, da naj bi predvojna politicna elita vseskozi ravnala v skladu z nacelom kontinuitete jugoslovanske države ter še naprej priznavala vlado, ki je odšla v emigracijo, kot zakonito predstavnico jugoslovanskega prebi­valstva s kraljem Petrom II. kot njenim suverenom na celu. Sklenemo lahko z ugotovitvijo, da je pretežni del predvojne politicne elite s svojim zavzemanjem za ustanovitev slovenske države pod okriljem sil osi ob nji­hovem napadu na Jugoslavijo in nato s priznanjem aneksije Ljubljanske pokraji­ne h Kraljevini Italiji v prvih mesecih okupacije ravnal v ostrem nasprotju z na­celom legalnosti in kontinuitete. Posledica takšnega politicnega diskreditiranja predvojne elite je bila izguba njene legitimnosti pred znatnim delom domacega prebivalstva, pa tudi v mednarodnih zavezniških krogih so bili ogorceni nad nji­hovim ravnanjem. Razumljivo je, da po spoznanju o zgrešenosti takšne politike vodilni predstavniki predvojnega strankarskega življenja s sklicevanjem na legal­nost in kontinuiteto niso mogli veljati za verodostojne. To je pomenilo, daje bilo njihovo (samo)oklicanje za »narodno vodstvo v domovini«, ki naj bi bilo edini legitimni predstavnik interesov slovenskega prebivalstva, tako v odnosu do jugo­slovanske begunske vlade kot tudi pred mednarodno zavezniško javnostjo brez stvarne podlage. Vse to potrjuje ustreznost Kidricevih besed, zapisanih v poro­cilu »za Moskvo«, da so se »vsi vidni oficialni predstavniki in bivši oblastniki, ki so ostali v domovini, specali z okupatorjem takoj ob njegovem prihodu, torej še pred prvim poletom NOG, in se s tem med pretežno vecino slovenskih narodnih množic temeljito diskreditirali. Že tedaj je bilo ocitno, da ne bodo mogli v bodo­cem slovenskem javnem življenju odigrati nobene vloge vec«.271 271 Kidric, Kratek obris, str. 18. B. Godeša: Igor Rosina in vprašanje legalnosti ter kontinuitete v casu okupacije 105 . . . V obravnavi vprašanja legalnosti in kontinuitete v casu okupacije se bom zaradi obširnosti in kompleksnosti te problematike osredotocil zgolj na nekatere kljucne korake, ki so odlocilno prispevali k povojnemu prevzemu oblasti s strani jugoslovanskega odporniškega gibanja. Po odlocitvah na drugem zasedanju Antifašistickog vijeca Jugoslavije (AVNOJ) v Jajcu je imel Nacionalni komitet narodnog oslobodenja Jugoslavije (NKOJ) vsa obeležja vlade in je skupaj z AVNOJ-em v celoti predstavljal zacasne organe vrhovne oblasti v Jugoslaviji.272 Tako sta od drugega zasedanja AVNOJ-a dejansko obstajali dve središci najvišjih organov oblasti v Jugoslaviji: eno v tujini s kraljem, ki je bil po ustavi iz leta 1931 vrhovni suveren, in begunsko vlado, ki je bila priznana s strani zaveznikov, ter na drugi strani zacasni organi ljudske oblasti z AVNOJ-em in NKOJ-em kot njenim izvršnim organom. Po drugem zasedanju AVNOJ-a je bil tako vzpostavljen paralelizem v odnosu med AVNOJ- em in NKOJ-em, ki nista bila de iure mednarodno priznana, ter begunsko vlado, s katero so zavezniki še naprej vzdrževali diplomatske odnose. Vendar je bilo pri tem bistveno, da kljub obstojecemu paralelizmu obla­sti partizansko gibanje ni postavilo vprašanja mednarodnega priznanja Nove Jugoslavije kot novega subjekta mednarodnega prava v mednarodnih odnosih, temvec samo vprašanje priznanja vlade, tj. predstavništva jugoslovanske države, ki je že bila obstojeci subjekt v mednarodnih odnosih. Sicer pa z avnojskimi odloki monarhicna oblika vladavine ni bila ukinjena, temvec le zacasno razve­ljavljena (suspendirana). Na teheranski konferenci, ki je potekala prav v casu drugega zasedanja AVNOJ-a, so prvic za isto mizo sedli Churchill, Roosevelt in Stalin ter med drugim sprejeli tudi sklep o pomoci jugoslovanskim partiza­nom. S tem je bilo partizansko gibanje de facto priznano kot vojaški soborec v veliki zavezniški koaliciji, ceprav formalno tedaj še ni dobilo statusa ene izmed zavezniških vojska, saj so bili njeni pripadniki v dokumentih imenovani kot »ju­goslovanski partizani«. Ne glede na to so bili sklepi teheranske konference ena izmed odlocilnih prelomnic pri mednarodni uveljavitvi partizanskega gibanja. Kljub formalno predvsem vojaškemu znacaju je imelo priznanje namrec tudi izjemno politicno težo, saj je gibanju odprlo vrata, da si utre pot k mednarodni uveljavitvi na politicnem in državnem podrocju. Junija 1944 je bil podpisan sporazum med Titom kot predsednikom NKOJ-a in predsednikom kraljeve vlade dr. Ivanom Šubašicem, znan tudi kot viški spo­razum. Sporazum je dolocal, da bodo vlado Kraljevine Jugoslavije sestavljali napredni demokraticni ljudje, ki se niso pregrešili zoper narodnoosvobodilno 272 Petranovic, Zecevic, Jugoslovenski federalizam, str. 783-814. 106 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) gibanje, in da bo vlada v tujini skrbela za gmotno podporo partizanski vojski. Hkrati so se zavzeli za cimprejšnjo ustanovitev enotnega predstavništva jugoslo­vanske države. NKOJ se je obvezal, da ne bo izpostavljal in zaostroval vprašanja kralja in monarhije, o dokoncni ureditvi pa bo po vojni odlocalo ljudstvo. Po drugi strani se je Šubašic zavezal, da bo kraljeva vlada izdala posebno deklaraci­jo, v kateri bo priznala pridobitve osvobodilnega boja: AVNOJ, NKOJ in federa­tivno ureditev države.273 Po osvoboditvi Beograda sta Tito in Šubašic 1. novembra 1944 sklenila nov do­govor, imenovan beograjski sporazum. Taje izrecno poudarjal mednarodnopravno kontinuiteto Jugoslavije, tako da predstavlja s tega zornega kota najpomembnejši akt za potrditev kontinuitete jugoslovanske države na mednarodnem podrocju. V sporazumu je bilo med drugim zabeleženo tudi naslednje: »Izhajajoc iz nacela državne kontinuitete Jugoslavije z mednarodnopravnega stališca in na jasno izra­ženi volji vseh narodov Jugoslavije v njihovem štiriletnem boju za novo oblikova­no državo, na nacelih demokracije, neodvisnosti in federativne državne skupnosti (...) je Jugoslavija priznana v organizaciji Združenih narodov v svoji dotedanji obliki, in kot taka deluje. Tako bomo mi našo državo predstavljali tudi naprej, pred zunanjim svetom in v vseh aktih zunanje politike, dokler naša državna skupnost, bodoca demokraticna federativna Jugoslavija, ne bo dobila, s svobodno odloci­tvijo ljudstva, svoje dokoncne oblike vladavine. Do tega trenutka, da bi se izognili vsaki možnosti zaostrovanja odnosov v državi, smo se sporazumeli, da kralj Peter II. ne pride v državo, dokler narodi o tem ne sprejmejo odlocitve, zato v njegovi odsotnosti kraljevo oblast izvaja Kraljevo namestništvo. Kraljevo namestništvo se postavlja z Ustavnim aktom Kralja, na predlog Kraljeve vlade, vendar v sporazumu s Predsednikom Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije Maršalom Josip Broz-Titom, s predsednikom Kraljeve vlade dr-om Ivanom Šubašicem. Kraljevo namestništvo poda prisego Kralju, vlada pa poda prisego ljudstvu.«274 Poleg tega je sporazum dolocal sestavo resorjev skupne vlade, sicer še brez imen ministrov, a vecino naj bi jih imenoval Tito, pa tudi to, da bo vlada izvajalec oblasti do izvolitve ustavodajne skupšcine, kar je pomenilo, daje prvotni predlog o plebiscitu odpadel. Beograjskemu sporazumu so dodali še dva aneksa, ki ju je kot svoje priporo­cilo oblikovala konferenca velike trojice na Jalti na britanski predlog. V njiju so bile zapisane obveza o razširitvi AVNOJ-a z neomadeževanimi poslanci zadnje narodne skupšcine Kraljevine Jugoslavije iz leta 1938, obveza o preimenovanju AVNOJ-a v zacasno skupšcino in obveza, da bodo vse akte, ki jih je dotlej sprejel AVNOJ, predložili v ratifikacijo ustavodajni skupšcini. 273 Sepie, Vlada Ivana Šubašica. 274 Đordevic, O kontinuitetu država, str. 100-104. B. Godeša: Igor Rosina in vprašanje legalnosti ter kontinuitete v casu okupacije 107 S sporazumoma je bilo uzakonjeno dvovladje, ceprav na specificen nacin, ker je bilo obojestransko priznano. To dvovladje ni bilo pomembno le zaradi dejanskega izvrševanja oblasti znotraj države, temvec tudi v samem obstoju dveh organov v mednarodnem predstavljanju. Kraljeva begunska vlada je priznala znotraj države zacasno upravo, ki je bila izvedena s strani AVNOJ-a in NKOJ-a. NKOJ pa se je obvezal za sodelovanje z vlado dr. Šubašica in prevzel obvezo, da izjavi, da se za casa trajanja vojne ne bo nacenjalo vprašanje koncne državne ureditve. Takšne obojestranske izjave so lahko izhajale le iz dveh središc oblasti enega in istega subjekta mednarodnega prava, tj. jugoslovanske države. Oba naj­višja organa sta delovala v imenu iste jugoslovanske skupnosti, tj. istega subjekta mednarodnega prava, z obojestransko obvezo, da cim prej pride do enotnega jugoslovanskega zastopstva.275 Kmalu zatem je bila dvojnost vlad v predstavljanju jugoslovanske države uki­njena. Kralj Peter II. je 2. marca 1945 z ukazom postavil namestnike (dr. Srdana Budisavljevica, dr. Anteja Mandica in Dušana Serneca), ki jim je predsednik kra­ljeve vlade Šubašic podal ostavko svoje vlade. Istocasno je predsednik NKOJ-a Tito podal ostavko NKOJ-a predsedstvu AVNOJ-a. Predsedstvo AVNOJ-a je 7. marca 1945 sprejelo zakon o ukinitvi clenov 5, 6, 7 in 8 odloka o vrhovnem za­konodajnem in izvršnem predstavniškem telesu Jugoslavije in o NKOJ-u ter tudi o zacasnih organih vrhovne narodne oblasti v Jugoslaviji za casa narodnoosvo­bodilne vojne. Z ukazom kraljevih namestnikov 7. marca 1945 je bil oblikovan ministrski svet (vlada) s Titom kot njegovim predsednikom na celu. V soglasju s sporazumom z dne 1. novembra 1944 je bila enotna vlada potrjena »s pol­nim soglasjem Predsedstva AVNOJ-a«, s predhodnim soglasjem Predsednika NKOJ-a in predsednika Kraljeve vlade. Skupno vlado so pretežno sestavljali cla­ni NKOJ-a, v manjšem številu pa so njeni clani izhajali iz Šubašiceve Kraljeve vlade. V enotni vladi je bilo tudi še nekaj drugih posameznikov. Predhodno je Kraljevo namestništvo podalo prisego kralju in nato predsednik enotne vlade Demokraticne federativne Jugoslavije (DFJ) predsedstvu AVNOJ-a. Vse pri­stojnosti dotedanje kraljeve vlade so prešle na novo oblikovano vlado DFJ. Vsa diplomatska predstavništva so nadaljevala s svojim delovanjem mednarodnega zastopanja jugoslovanske vlade, spremembe, do katerih je prišlo, so bile zgolj personalnega znacaja. Ni se ponovil primer dvojnosti v mednarodnem zastopa­nju, kakor je to obicajno s še nepriznanimi vladami, ki so se pojavile po revolu­cionarnih spremembah; kontinuiteta v mednarodnih odnosih se je nadaljevala brez posebnih ovir in težav. Na mednarodnih srecanjih so predstavniki DFJ na­stopali kot predstavniki zakonite zavezniške vlade in legitimnost njenih polno- 275 Prav tam. 108 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) mocij ni bila sporna. Po pravilu kontinuitete je bila DFJ ustanovitelj Organizacije združenih narodov (OZN), glede na to, da je jugoslovanska Kraljeva vlada pod­pisala deklaracijo Združenih narodov antihitlerjevske koalicije 1. januarja 1942. Kraljevo namestništvo je imelo še naprej dolocene pristojnosti iz mednarodnega predstavljanja, kot na primer sprejemanja akreditivnih pisem tujih diplomatov, postavljanje jugoslovanskih diplomatskih in konzularnih predstavnikov, posta­vljanje in razrešitev posameznih visokih državnih uslužbencev, dajanje poobla­stil za sklepanje mednarodnih sporazumov. Na tretjem zasedanju AVNOJ-a 7. avgusta 1945 je bila najprej sprejeta odlo­citev o razširitvi AVNOJ-a z neomadeževanimi poslanci, izvoljenimi na zadnjih predvojnih volitvah leta 1938, kar je bila obveza, ki so jo sprejeli veliki trije na jaltski konferenci. Prav tako je bila izpolnjena tudi druga obveza z jaltske konfe­rence, in sicer seje 10. avgusta 1945 AVNOJ preoblikoval v vrhovni zakonodajni organ Zacasno ljudsko skupšcino. Kraljevo namestništvo je zadržalo omenjene pristojnosti vse do 29. novembra 1945, ko je bila DFJ proglašena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) in je bila ukinjena monarhicna oblika drža­ve. S tem je bilo vprašanje skupnega predstavništva jugoslovanske države uma­knjeno z dnevnega reda. Hkrati pa je bil z imenovanjem enotne vlade izpolnjen tudi pogoj, ki so ga na jaltski konferenci vodilni možje zavezniške koalicije po­stavili za njeno mednarodno priznanje. Naglo so nato prišla tudi uradna medna­rodna priznanja s strani Velike Britanije, Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze ter tudi ostalih zavezniških in nevtralnih držav. Po oblikovanju enotne vlade DFJ, ki je bila mednarodno priznana, so bile priznane tudi spremembe, izvršene v politicni strukturi jugoslovanske države. Zakljucimo lahko z ugotovitvijo, da je bila Jugoslavija z vidika mednarodnega prava pred koncem druge svetovne vojne in po njem ne glede na notranje spre­membe in znacaj oblasti vseskozi isti subjekt mednarodnega prava.276 . . . Jugoslovanskemu odporniškemu gibanju je uspelo na specificen nacin legiti­mirati svoj položaj tudi pred zavezniki v protihitlerjevski koaliciji. Tako s stališca mednarodne zavezniške skupnosti prihod na oblast ni bil izpeljan na revolucio­naren nacin, kar pa ni pomenilo, da nova oblast na notranjepoliticnem podrocju po vojni ni zacela uvajati sprememb, ki so predstavljale prekinitev kontinuitete s predvojnim družbenim sistemom. Ivan Ribar, sicer predsednik ustavodajne skupšcine, tako leta 1920 kot tudi 1945/46, je tak jugoslovanski povojni »razplet« zelo nazorno razložil: »Glede notranje ureditve ni nikakršne kontinuitete med 276 Đordevic, O kontinuitetu država, str. 88-113. B. Godeša: Igor Rosina in vprašanje legalnosti ter kontinuitete v casu okupacije 109 današnjo in predvojno Jugoslavijo. S stališca notranje ureditve je današnja Jugoslavija torej nova država. Kontinuiteta stare Jugoslavije se je ohranila le še v mednarodnih odnosih naše države.«277 Edvard Kardelj je takšen razplet v znatni meri predvidel že spomladi 1944, ko je opozoril, daje pomembno predvsem, »da bo reakcija razbita na narodnoo­svobodilnih pozicijah«, ter sklenil z ugotovitvijo, daje »v sedanjem stanju borbe važno, daje delovno ljudstvo zavzelo komandne pozicije. Tako mu bo omogoce­no reševati vsa vprašanja tudi v obliki reform (ki pa bodo imele revolucionarni znacaj!). Pri tem pa ne smemo misliti, da lahko enostavno kopiramo oblike bor­be, kakor se je razvijala v Sovjetski zvezi. Zunanja oblika sprememb bo gotovo drugacna, kot pa je bila revolucija v Sovjetski zvezi.«278 Seveda pa tudi Kardelj takrat še ni mogel predvideti, da bo leto kasneje kralj, sicer preko kraljevega na­mestništva - takšno možnost je ustava iz leta 1931 dopušcala -, podelil mandat za sestavo vlade Titu. S tem je monarh omogocil predstavnikom partizanskega gibanja, da prevzamejo oblast na povsem legalen nacin, ki je bil skladen z ustavo Kraljevine Jugoslavije iz leta 1931. Tega dejstva po osvoboditvi seveda niso ni­koli posebej izpostavljali. Še vec, zlasti po sporu s Stalinom leta 1948 so skušali tako izpeljanemu prevzemu oblasti dati povsem obroben pomen. Tako je npr. Makso Šnuderl v Zgodovini ljudske oblasti, izšli leta 1950, kljucne korake prevze­ma oblasti s strani partizanskega gibanja pojasnil z naslednjimi besedami: »1. Drugi sporazum Tito-Šubašic. V tem razdobju je prišlo do drugega sporazuma Tito-Šubašic 1. novem­bra 1944 v Beogradu, ki mu je bil namen, rešiti problem dvojnosti v predsta­vljanju države na zunaj, kije obstajala zato, ker so zapadni zavezniki prizna­vali emigrantsko vlado in kralja. Ta drugi sporazum Tito-Šubašic rešuje tudi vprašanje državne kontinuitete Jugoslavije s stališca mednarodnega prava. V tem aktu se pravi: »Stojec na stališcu državne kontinuitete Jugoslavije s stališca mednarodnega prava. ..«S tem je priznano, da te kontinuitete ni s stališca nacionalnega državnega prava. S tem je bilo implicite priznano, da ni vec monarhije. Popolno jasnost v tem pogledu prinaša odlok Predsedstva AVNOJ-a z dne 3. februarja 1945 o odpravi in neveljavnosti pravnih pred­pisov, izdanih od okupatorja in njegovih pomagacev v casu okupacije itd. K veljavi so in se lahko uporabljajo samo nacela starega prava stare Jugoslavije, in to na podlagi tega odloka kot pravnega temelja. S tem je bilo receno, da ni kontinuitete notranjega pravnega reda Jugoslavije. 277 Repe, Kontinuiteta ljudske oblasti, str. 142. 278 Deželak-Baric, Osvobodilni boj kot priložnost, str. 156-161. 110 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Enotna vlada DFJ Po daljšem intrigiranju kraljevske klike v Londonu je prišlo koncno z dne 7. marca 1945 do sestave enotne vlade Jugoslavije in do postavitve kralje­vega namestništva. To je bilo sklenjeno na sestanku na Jalti januarja 1945 med Rooseveltom, Stalinom in Churchillom brez posveta z NKOJ-em. Ta ne­normalni element v naši ljudski demokraciji nam je bil vsiljen od zunaj kot posledica razdelitve interesnih sfer na Balkanu v pogodbi med ZSSR in Vel. Britanijo. Sporazum, enotna vlada in kraljevo namestništvo, to je bilo vse tuje telo na naši revoluciji. Državnopravno je bila omogocena izvedba sporazuma na ta nacin, daje Predsedstvo AVNOJa izdalo 7. marca 1945 zakon o odpravi 5., 6., 7. in 8. cl. odloka o vrhovnem zakonodajnem in izvršilnem ljudskem predstavniškem telesu Jugoslavije. Ti cleni govorijo o tem, da Predsedstvo AVNOJ-a imenuje NKOJ, kije najvišji izvršilni in odredbodajni organ oblasti v Jugoslaviji in da ima vsa svojstva vlade. Hkrati je Predsedstvo AVNOJ-a izdalo zakon o razpustitvi NKOJ-a. To sta bila prva zakona, izdana v novi Jugoslaviji. V enotno vlado so stopili clani prejšnje kraljevske vlade. Ker so bili že med vojno ustvarjeni glavni pogoji in jasna perspektiva za ustanovitev države novega tipa, v dobi te skupne vlade niso dosegli nikakih koncesij tisti elementi v vladi, ki so predstavljali interese odpravljene monarhije, mešcan­stva in narodne reakcije. Vlada z dne 7. marca 1945 je bila postavljena po sugestijah od zunaj in ni ustrezala resnicnemu stanju v državi. To je bila samo prehodna doba v procesu notranje ureditve Jugoslavije. Saj so pa tudi ministri dr. Ivan Šubašic, Milan Grol in Šutej podali demisije že poleti 1945. Demisija Subašica in abstinenca mešcanske opozicije pri poznejših volitvah je bil samo manever, da bi se izzvala intervencija zapadnih sil v naše notranje zadeve. Vendar ta poskus miniranja vlade ni uspel, kakor ni uspela ustano­vitev opozicionalnega demokraticnega bloka izven Ljudske fronte. Po kratki dobi je ta neprirodna vlada, ki ni bila v skladu z dejanskim položajem v dr­žavi, vzela konec. Imela je to formalno posledico, daje bil likvidiran formalni center državne oblasti v tujini in da so vse zavezniške vlade priznale vlado nove Jugoslavije, kar je olajšalo odnose do zavezniških sil. Kraljevo namestništvo Hkrati z vlado je bilo postavljeno tudi kraljevo namestništvo v spora­zumu med kraljem Petrom II. in predsednikom NKOJ-a, maršalom Titom. Prvi je z ukazom št. 54 z dne 29. februarja 1945 prenesel »kraljevsko oblast« na kraljevo namestništvo. 2. marca 1945 je imenoval tri namestnike (dr. Srdjana Budisavljevica, dr. Ante Mandica in inž. Dušana Serneca). Po be­sedilu drugega sporazuma Tito-Šubašic postavi namestnike kralj v sporazu- B. Godeša: Igor Rosina in vprašanje legalnosti ter kontinuitete v casu okupacije 111 mu s predsednikom NKOJ-a. Namestniki prisežejo kralju, vlada pa narodu. Namestništvo ni pomenilo priznanja monarhije ali okrnitve ljudske oblasti, utelešene v AVNOJ-u. Pomeni le novo obliko fakticnih ostankov monarhije, ki so bili v zunanjem razmerju Jugoslavije do zapadnih sil. Saj vlada priseže pravemu suverenu, ljudstvu, a na namestnike mora pristati NKOJ. Vlada ni bila podrejena kralju in tudi ne namestništvu, temvec je bila- do ljudstva v istem odnosu kakor NKOJ. Kralj ni imel nikakih suverenih pravic. Novo dr­žavno in politicno vodstvo Jugoslavije je pristalo na to kraljevo namestništvo iz istih razlogov, kakor je pristalo na sporazuma Tito-Šubašic in na enotno vlado. Upoštevati je, da je bila Jugoslavija predstavljena v zapadnem svetu v stari obliki in je tudi v Organizacijo združenih narodov vstopila v tej stari obliki. Pristojnost kraljevega namestništva je bila, da imenuje zacasno vlado DFJ v soglasju s Predsedstvom AVNOJ-a. Dalje je bila naloga namestništva, izvajati diplomatsko oblast v sporazumu z NKOJ-em, to se pravi, da posta­vlja in povišuje diplomatske in konzularne predstavnike in da sprejema akre- ditivna in odpoklicna pisma tujih diplomatskih predstavnikov. Torej ni bilo vrhovni organ državne oblasti, ker je to ostal AVNOJ ozir. od avgusta 1945 dalje Zacasna narodna skupšcina. Namestništvo je ustrezalo istim ostankom monarhije, ki jih je kralj Peter II. opravljal fakticno, a ilegitimno v tujini. Namestništvo je bilo nekaj bistveno drugega kot kraljevo namestništvo po ustavi z dne 3. septembra 1931. Bilo je poseben organ državne oblasti pre­hodnega pomena, ki uresnicuje one zadeve, katere mu je poveril AVNOJ s posredovanjem NKOJ-a na podlagi sporazuma Tito-Šubašic. Njegova prav­na veljava in pravni temelj nista bila oprta na kraljevsko oblast, katere ni bilo vec, kar je bila monarhisticna ureditev z ljudsko revolucijo odpravljena, temvec na ljudsko oblast, katero je predstavljal AVNOJ. Pristojnost je bila de­jansko omejena na nudum ius repraesentationis. Namestništvo je po predse­dniku vlade, maršalu Titu, sklenilo pogodbo o prijateljstvu, vzajemni pomoci in vojnem sodelovanju med Jugoslavijo in ZSSR z dne 11. aprila 1945. Toda ratificiral je to pogodbo 11. aprila 1945 AVNOJ. Namestništvo je bilo torej nasproti AVNOJ-u v podrejeni vlogi. Iz teh razmotrivanj je tudi ocitno, da preklic kralja Petra IL, s katerim je odpoklical namestništvo dne 8. avgusta 1945, ni imel nobene pravne veljave ne veljavnega pravnega naslova in zato ni mogel imeti nobenega pravnega ucinka na obstoj tega organa, ki je prestal z deklaracijo o odpravi monarhije in uvedbi republike z dne 29. novembra 1945, izdano od Ustavodajne Ljudske skupšcine FLRJ.«279 279 Žnuderl, Zgodovina ljudske oblasti, str. 338-342. 112 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Takšna Šnuderlova razlaga korakov, ki so omogocili partizanskemu gibanju povojni prevzem oblasti, pa je nastala predvsem, kot je to sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v monografiji Narodi, Jugoslavija, revolucija ugotovil Janko Pleterski, v sledecih okolišcinah: »[V] želji in prizadevanjih za lažjo obrambo pred politicnim in idejnim pritiskom Informbiroja smo opustili zgodovinska imena in zaceli jugoslovansko revolucijo imenovati v skladu z njenimi družbenimi osnovami in spremembami, ki so peljale v socializem«.280 Skratka, tudi povojni oblastniki so prevzem oblasti šele naknadno (retrogradno) opredelili kot revolu­cijo in to iz tedaj aktualnih politicnih razlogov.281 Tudi reakcija protikomunistov na takšen razvoj je bila v sklepni fazi vojne v popolnem nasprotju z nacelom legalnosti. Jeseni 1944 je bil namrec ustano­vljen Narodni odbor za Slovenijo, ki je oblikoval »narodno izjavo«. Ta se je od prejšnjih narodnopoliticnih programov razlikovala predvsem po tem, da si je vrhovno oblast zadržal kar Narodni odbor, medtem ko so to prej prepušcali emi­grantski vladi. Razlog za takšno »revolucionarno« dejanje, kot je to poimenoval Boris Mlakar,282 je bil seveda sporazum med Titom in Šubašicem. S tem so znova zavestno opustili nacelo legalnosti, na katerega so se sicer sklicevali pretežni cas okupacije kot na svoj najtrdnejši temelj, ceprav so ga že ob napadu sil osi na Jugoslavijo kršili. Znova se je prepricljivo pokazalo, kako so v protikomunistic­nem taboru nacelu legalnosti pripisovali zgolj pragmaticno vrednost: ce koristi, upoštevamo, sicer pa ne. V pogledu »znacajske doslednosti« se je v tedanjih okolišcinah na enak na­cin kot Igor Rosina odzval tudi inženir Bogdan Ferlinc. Ferlinc je v pogovo­ru z enim od vodilnih predstavnikov protikomunisticnega tabora, dr. Albinom Smajdom, temu odlocno pojasnil, kakšno je njegovo mnenje o omenjenih na­merah protikomunistov v sklepni fazi vojne: »Obstoj NO283 pomeni torpedova- nje Jugoslavije. Belgrajska vlada284 je zakonita vlada in predstavnica Jugoslavije: Kralj jo je imenoval in odobril. Cetudi bi bil prisiljen, storil je. Iz tega dejstva slede za vsakega Jugoslovana dolžnosti, da slede belgrajski vladi.«285 Sklenemo lahko z ugotovitvijo, da je od predvojnih politikov komaj kdo v casu okupacije ustrezal merilom, da bi ga lahko po njegovi formi mentis opre­delili kot osebo, ki spoštuje pravni red, ter ga v tem pogledu prepoznali kot za­govornika nacela legalnosti in kontinuitete. Igor Rosina in Bogdan Ferlinc sta 280 Pleterski, Narodi, Jugoslavija, revolucija, str. 405-407. 281 Godeša, Spreminjanje pogledov na jugoslovansko revolucijo, str. 487-490. 282 Mlakar, Slovenska protirevolucija, str. 112-113. 283 Narodni odbor za Slovenijo, ki so ga protikomunisti ustanovili v zacetku decembra 1944, a so ustanovitev antedatirali na 29. oktober, simbolni datum, ko so Slovenci zapustili habsburško monarhijo. 284 Mišljen je bil ministrski svet (vladaj Demokraticne federativne Jugoslavije, ki jo je vodil Josip Broz Tito. 285 SI AS 1931, Osebna zbirka dr. Albina Šmajda, a. e. 823. B. Godeša: Igor Rosina in vprašanje legalnosti ter kontinuitete v casu okupacije 113 Tipkani vpis imena Igorja Rosina v kopijo zadnje izdaje prepisa odvetnikov in odvetniških pripravnikov iz zbornicnega imenika (prvotno objavljene 4. aprila 1941), ki potrjuje odobreno selitev njegove pisarne iz Ljubljane v Metliko. (AOZ, š. 70, mapa Komisije za presojo pravice do odvetništva. Posnel: Boštjan Novak) glede »znacajske doslednosti«, ce ponovno uporabim oznako Alenke Selih, pri spoštovanju nacela zakonitosti predstavljala v casu okupacije med letoma 1941 in 1945 redki izjemi. Zdenko Cepic DRUGA SVETOVNA VOJNA, DRŽAVA, REVOLUCIJA IN VLOGA PRAVNIKOV V casu druge svetovne vojne je nastajala slovenska državnost. Oblikovalo jo je slovensko narodnoosvobodilno gibanje, isto pa je poskusila storiti tudi poli­ticna stran, ki je odkrito ali prikrito kolaborirala z okupatorjem oziroma se je v boju proti osvobodilnemu gibanju naslanjala nanj. Oblikovanje državnosti je bil bistven dosežek revolucije, ki jo je v casu vojne izvedlo slovensko osvobodil­no gibanje pod vodstvom Osvobodilne fronte. Po mnenju Maksa Šnuderla se je v casu osvobodilne vojne izvajanje revolucije kazalo predvsem kot zamenjava oblasti, to je na podrocju sprememb pravnega reda, v obliki nove oblasti z no­vimi nosilci in v zamenjavi državnih organov in sistema državnega organizma, ne pa toliko na podrocju sprememb družbenega reda.286 Politicni dosežki osvo­bodilnega boja - zamenjava oblasti - naj namrec sami po sebi še ne bi pomenili novega družbenega reda. Bistvo revolucije je bila njena politicna plat s poudarkom na spremembi pravnega reda. Šlo je za spremembo oblasti kot ene od prvin državnosti ozi­roma tistega, kar glede na Konvencijo iz Montevidea o pravicah in dolžnostih držav iz leta 1933 definira državo. Temeljni znacilnosti, ki poleg elementa oblasti opredeljujeta državo, tj. stalno prebivalstvo in ozemlje, sta bili v veliki meri že 286 Žnuderl, Dve deklarativni normi naše ustave, str. 197. Primerjaj nekoliko drugacne poudarke o tem v predhodni razpravi. 116 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) dani. Glede ozemlja to sicer ni povsem veljalo, ceprav je treba poudariti, da je imelo osvobodilno gibanje glede ozemlja bodoce Slovenije jasen cilj. To je raz­vidno na primer iz clanka »Gesla našega osvobodilnega boja« iz junija 1941.287 Namen osvobodilnega gibanja je bil namrec doseci tisto, kar je bil ozemeljski ideal t. i. Zedinjene Slovenije, to je združiti celotno slovensko etnicno ozemlje v eno upravno enoto oziroma kar v državo. Tega osvobodilnemu gibanju sicer ni uspelo doseci niti v casu vojne niti po njej, vendar pa je bila zaradi delovanja osvobodilnega gibanja proti okupatorju v veliki meri upoštevana njegova volja glede dela slovenskega etnicnega ozemlja, ki ga je zaradi dolocbe londonskega pakta iz aprila 1915 od konca prve svetovne vojne zasedala Italija. Osvobodilni boj, v katerem se je zgodil politicni in po vojni posledicno tudi družbeni obrat, sprememba oblasti in skladno s politicnimi oziroma ideološkimi pogledi novih oblastnikov, komunistov, tudi sprememba družbenega stanja, je imel znacaj vsenarodnega in vseljudskega boja proti okupatorjem. Bil pa je tudi boj za politicne in družbene spremembe. Oboje je bilo nelocljivo povezano. V boj so se vkljucili mnogi iz vseh t. i. družbenih stanov slovenske družbe razen tistih, ki so mu nasprotovali iz ideoloških razlogov, ker so bili vodilni organiza­torji in voditelji osvobodilnega boja komunisti. V njem so brez zadržkov in raz­misleka videli le »komunisticno« revolucijo. Pristaši osvobodilnega boja so bili iz vseh mogocih poklicev oziroma poklicnih dejavnosti. Med njimi so bili tudi pravniki, med temi mnogi odvetniki: nekateri kot pristaši, podporniki, nekateri pa kot aktivni udeleženci. Slednji so imeli v osvobodilnem gibanju in njegovih dejavnostih posebno vlogo ter poseben pomen. Osvobodilnemu gibanju in nje­govim politicnim odlocitvam so dajali posebno težo in so ga usmerjali tako, daje imel ustrezno pravno osnovo in ni bil le izraz politicnih pogledov vodilne poli­ticne skupine v osvobodilnem gibanju. Vloga pravnikov v okviru osvobodilnega gibanja - vecina jih je bila po poklicu odvetnikov - se je kazala v njihovem sode­lovanju pri oblikovanju normativnega okvira. Prispevek odvetnikov v casu vojne je bil pomemben predvsem pri oblikovanju slovenske državnosti kot zasnove za tisto državnost, ki je bila vzpostavljena po njej. V razlicnih fazah vzpostavljanja slovenske državnosti med vojno pa je bila udeležba pravnikov s poudarkom na odvetnikih razlicna. Sprva je bila majhna ali bolje receno nikakršna, nato pa cedalje vecja in pomembnejša, saj so se politi­ki, tj. tisti, ki so dejansko snovali slovensko državnost, zavedali, da je njeno obli­kovanje tako pomembno, da morajo pri tem sodelovati pravni strokovnjaki. To pa so bili v prvi vrsti odvetniki, ki so se pridružili osvobodilnemu gibanju in so delovali v njegovem širšem vodstvu. Res je, da so bili brez možnosti odlocanja, a 287 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 1 (dalje DLR 1). str. 42-43, dok 10. 7-, Cepic: Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov 117 po drugi strani so vendarle imeli možnost strokovnega delovanja za uresnicitev enega od politicnih ciljev osvobodilnega gibanja - to pa je bilo oblikovanje slo­venske države, predvsem njene oblasti. V prvem obdobju vojne, v letu 1941 pa do zgodnje pomladi 1942,288 pa tudi naslednjem, od spomladi 1942 pa do septembra 1943, oblikovanje slovenske dr­žavnosti v okviru slovenskega osvobodilnega gibanja, ki je bilo izraz narodne revolucije in vzpostavljanja slovenske narodne suverenosti, ni potekalo s stro­kovnim sodelovanjem pravnikov. Šlo je za politicne odlocitve, ki »strokovnosti« niso potrebovale, saj je šlo bolj ali manj za odloke, navodila, pravilnike, ki so urejali »tekoce« zadeve, s katerimi se je v svojem politicnem in vojaškem de- 288 Periodizacija druge svetovne vojne v Sloveniji (mišljeno je celotno slovensko etnicno ozemlje) je glede na dejavnost osvobodilnega gibanja zaradi razlicnih vidikov, politicnih in vojaških, razlicna. Razlika med politicnim in vojaškim delovanjem ni velika, kajti politicno delovanje je vplivalo na vojaško, uspešnost ali neuspešnost le-tega pa je pogojevala politicne odlocitve. Glede vzpostavljanja slovenske državnosti lahko kot prvo obdobje, znacilnost katerega bi lahko opisali kot stanje države v državi, štejemo cas, ko je osvobodilno gibanje vzpostavilo svojo oblast (SNOO), ki so jo ljudje v veliki vecini upoštevali oz. so njene odlocitve sprejemali (npr. placevanje narodnega davka, t. i. tišinske akcije). Za drugo obdobje lahko oznacimo cas od spomladi 1942 pa do izstopa Italije iz vojne na strani Osi v zacetku septembra 1943. Težišce je bilo v tem obdobju na t. i. partizanski državi, ko je osvobodilno gibanje izvajalo »državno« oblast na osvobojenem ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem, ko se je torej oblast nazorno kazala. Temu »državnemu« stanju je na podrocju oblikovanja državnosti sledilo mrtvilo, ki se je koncalo z iz­stopom Italije iz vojne na strani Nemcije (kapitulacija Italije), ko je zato nastalo veliko ozemlje, ki ga je obvladovalo osvobodilno gibanje (partizanske enote). V teh pogojih je osvobodilno gibanje že poleti 1942 izvedlo nacrtovano zborovanje predstavnikov organov njegove oblasti (t. i. ljudske oblasti), ki so na Zbo­ru odposlancev slovenskega naroda v Kocevju (1.-3. 10. 1943) izvolili predstavniško telo z zakonodajno funkcijo - »parlament«, Slovenski narodnoosvobodilni odbor, potrdili vse dotedanje vojne, politicne in upravne ukrepe politicnega vodstva osvobodilnega gibanja (IOOF) kot nujne in pravilne, razglasili OF za edinega zakonitega predstavnika slovenskega naroda ter s tem odrekli pravico jugoslovanski vladi oz. slovenskim predstavnikom v njej, da predstavljajo slovenski narod (izraz zamenjave oblasti oz. prevzema oblasti s strani NOG) ter razglasili slovenski narod za suverenega. To je bil prvi korak v oblikovanju slo­venske državnosti, ki je bila vzpostavljena na zasedanju SNOO, izvoljenem na Kocevskem zboru, ko se je ta oblastni organ preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet (da se je na ta nacin tudi po imenu prilagodil ali izenacil z AVNOJem, kije imel naziv svet/vijece). Svet je sprejel vrsto zakonskih predpisov (odlokov), ki so predstavljali izraz državne oblasti. Recemo lahko, da je slovensko osvobodilno gibanje iz politicnega vstopilo v državotvorno fazo. Pred koncem vojne, 5. 5. 1945, je bila imenovana tudi vlada kot izvršilni organ, kajti pred tem je imelo to funkcijo predsedstvo SNOS, ki je imelo hkrati med zasedanji SNOS tudi zakonodajno oblast. Od prve »partizanske države« leta 1942 pa do konca vojne so državnost osvobodilnega gibanja predstavljali tudi uprava oz. upravna telesa. Leta 1942 je na osvobojenem ozemlju Narodnoosvobodilni svet deloval z 8 poverjeništvi (»ministrstvi«). Bil je imenovan, vendar pa svoje funk­cije zaradi vojnega stanja - italijanske ofenzive - ni mogel opravljati. V »partizanski državi« jeseni 1943 je bila ustanovljena Upravna komisija za osvobojeno ozemlje z vec resorji, po zasedanju SNOS pa so bili pri predsedstvu SNOS osnovani odseki kot upravni organi, tako daje osvobodilno gibanje slovensko ozemlje, ki ga je politicno obvladovalo prek OF, prek organov civilne oblasti obvladovalo tudi upravno. Na oblikovanje slovenske državnosti v okviru osvobodilnega gibanja je vplivalo oblikovanje nove jugoslo­vanske državnosti oz. vzpostavitev oblasti osvobodilnega gibanja na ravni celotne jugoslovanske države z AVNOJem konec novembra 1943, ko se je ta iz osrednjega politicnega organa jugoslovanskega osvobo­dilnega gibanja preoblikoval v osrednji državni organ z zakonodajno funkcijo. S tem je bila izvedena za­menjava oblasti in zacel se je proces prevzemanja oblasti iz rok jugoslovanske vlade (v begunstvu), ki je v oceh zaveznikov predstavljala jugoslovansko državo, v roke osvobodilnega gibanja oz. njegovega vodstva. Ta proces je potekal pod nadzorom zaveznikov, zlasti Velike Britanije. Bistven (dejansko nujen) dejavnik za oblikovanje slovenske državnosti je bila odlocitev za oblikovanje jugoslovanske države kot federativne. 118 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) lovanju vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja soocalo glede na razmere. Strokovno delovanje ali sodelovanje pravnikov se v osvobodilnem gibanju v tem casu, do septembra 1943, ko je sicer v njem ali zanj delovala vrsta odvetnikov, ni neposredno cutilo. Ko pa je vojna na slovenskem ozemlju dobila novo, ne­koliko drugacno podobo glede oblikovanja bodocnosti, vkljucno z državnostjo, pa je politicno vodstvo k sodelovanju pritegnilo pravnike zlasti pri oblikovanju pravnih odlocitev, pomembnih tako za tekoce potrebe kot tudi za bodocnost. Do takrat vodstvo osvobodilnega gibanja njihove strokovne pomoci ni iskalo najbrž tudi zato, ker so odvetniki izhajali iz t. i. mešcanstva. Živeli so mešcansko življenje z drugimi vrednotami, kot so bile na primer vrednote, ki jih je imelo delavstvo ali kmecko prebivalstvo in jim je komunisticno vodstvo osvobodilnega gibanja dajalo prednost. Pogled komunisticnega jedra v vodstvu osvobodilnega gibanja na odvetnike, ki so se mu pridružili, in njegov odnos do njih je bil v veliki meri »razredno« opredeljen. Sprejemali so jih kot politicne sopotnike, niso pa jim želeli dati po­sebnega položaja v osvobodilnem gibanju; niti strokovnega, kaj šele politicnega. Poleg tega pa so odvetniki, ki so se vkljucili v osvobodilni boj bodisi aktivno bodisi pasivno s podporo ali vsaj ne z odkritim nasprotovanjem, pred vojno pri­padali razlicnim t. i. mešcanskim politicnim strankam. Te so v komunistih in njihovi ideologiji povecini prej videle nasprotnike kot morebitne politicne so­delavce. Pristaši osvobodilnega gibanja so praviloma postali ali pa mu vsaj niso aktivno nasprotovali predvsem tisti odvetniki, ki so pred vojno pripadali taboru z liberalno, naprednjaško, jugoslovansko nacionalisticno usmeritvijo. Le malo odvetnikov, ki so bili za osvobodilni boj, je pripadalo klerikalni SLS. Drugace je bilo z odvetniki na strani, ki je osvobodilnemu boju nasproto­vala in se je odlocila za t. i. cakanje na osvoboditev ali pa tudi za kolaboracijo z okupatorjem. To dvoje se je veckrat mešalo in se je v obnašanju in v odnosu do osvobodilnega gibanja kazalo enako. Med cakanjem na vrnitev starega - na vr­nitev oblasti ali na oblast - so kolaborirali. Predvsem pa so bili ti odvetniki, ki so iz svetovnonazorskih in politicnih razlogov nasprotovali osvobodilnemu boju, v drugacnem položaju, kot so bili njihovi stanovski in poklicni kolegi, ki so bili za osvobodilni boj. Med odvetniki nasprotniki osvobodilnega boja je bilo veliko takih, ki so bili bolj kot odvetniki politiki in so temu posvecali vecjo pozornost kot svoji poklicni dejavnosti. Med vodilnimi politiki protipartizanskega oziroma protirevolucionarnega tabora je bila vrsta odvetnikov, med katerimi so mnogi že pred vojno postali predvsem politiki. To je veljalo za vodilne politike katoliškega politicnega tabora med drugo svetovno vojno. Uradno so bili sicer odvetniki, njihova dejavnost in zavzetost pa sta bili namenjena politiki. Tako je bil odvetnik ban Marko Natlacen, Z. Cepic: Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov 119 pa minister v jugoslovanski vladi Miha Krek ali na primer poslanec Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije na listi režimske JRZ Albin Šmajd. Šmajd je bil v casu vojne celo gonilna sila slovenskega protirevolucionarnega tabora, ki je bil med organizatorji slovenskega kolaboracionisticnega domobranstva in vodilni v Narodnem odboru kot zametku slovenske »državne« oblasti mešcanske politike za cas po koncu vojne. Odvetnik je bil tudi Marjan Zajec, ob Šmajdu tudi tajnik Narodnega odbora in ena njegovih gonilnih sil, ki pa je pripadal liberalnemu taboru in je bil že pred vojno v politiki kot tajnik banovinskega odbora JNS. V svojem delovanju proti osvobodilnemu gibanju, veckrat zakritem, saj so se za­vedali nevarnosti odkrite kolaboracije z okupatorjem, so ti odvetniki nastopali predvsem kot politiki in ne kot pravniki. Razlika med odvetniki privrženci odpora, ki so delovali v OF, in tistimi, ki so odporu in OF nasprotovali (zaradi vloge komunistov v njej), je bila v tem, da so bili prvi sopotniki politike OF in v tej organizaciji slovenskega odpora niso zasedali vodilnih politicnih funkcij, medtem ko so bili njihovi stanovski kolegi v svojem politicnem »taboru«, nasprotnemu odporu in OF, tvorci politike tega »tabora«. V njem so bili vodilni. Nastopali so kot politiki. To velja za vodilne iz t. i. klerikalnega tabora, kjer je, ko je vojna dosegla Jugoslavijo, vodilno vlogo v domovini sprva igral Marko Natlacen, iz tujine je kot clan jugoslovanske vlade v begunstvu v slovensko politiko posegal Miha Krek, ob prelomnih procesih v casu vojne pa je niti vlekel Albin Šmajd, ce naj navedem le tiste odvetnike iz vrst SLS, ki so v precejšnji meri oblikovali slovensko politiko t. i. mešcanskega tabora med drugo svetovno vojno. Na strani odporniškega, osvobodilnega gibanja je bila vrsta odvetnikov, ki so boj proti okupatorjem podpirali in se ga udeležili ne glede na to, da se je ta kazal tudi kot boj za družbene in politicne spremembe in se to ni povsem skladalo z njihovim dotedanjim, predvojnim politicnim prepricanjem. V osvobodilnem boju so aktivno sodelovali temu navkljub. Intenzivnost njihovega delovanja v boju proti okupatorjem in za nove družbene odnose pa je bila odvisna od tega, koliko so jim vodilni v osvobodilnem gibanju oziroma OF, dejansko pa komuni­sticno vodstvo, to dopušcali oziroma so jih kot pravnike pritegnili k sodelovanju. Šlo je v prvi vrsti za strokovno in manj za politicno sodelovanje. Med temi prav­niki sta bila odvetnika Makso Šnuderl in Lado Vavpetic, ki sta bila tudi »politi­ka« OF, saj je vsak od njiju v Vrhovnem plenumu OF zastopal eno od skupin, ki so tvorile politicno in svetovnonazorsko pluralnost OR 120 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Dr. Makso Šnuderl, predsednik KUZOP, oktobra 1944 na Bazi 80a (Fototeka MNZS) Dr. Lado Vavpetic, odvetnik iz Ljubljane, predstavnik Kmecko delavske stranke v Vrhovnem plenumu OF; zadaj Edvard Kocbek, Boris Kidric, Zoran Polic (Fototeka MNZS) Makso Šnuderl je zastopal t. i. štajerske begunce, tiste, ki so prebežali z od Nemcev okupiranega ozemlja slovenske Štajerske v italijansko Ljubljansko po­krajino. To je bila skupina, ki je bila sama po sebi zelo svetovnonazorsko oziroma politicno razlicna, a jo je združevala podpora odporu okupatorjem. Šnuderl sam je izhajal iz »nacionalisticnega«, tj. liberalnega tabora in se je neposredno pred zacetkom vojne angažiral za ponovno aktiviranje Samostojne demokraticne stranke v Dravski banovini.289 Lado Vavpetic je v Vrhovnem plenumu predsta­vljal Kmecko delavsko stranko, t. i. kmetijce. Kot clana najvišjega organa OF sta bila pritegnjena k sodelovanju pri oblikovanju besedil sklepov Zbora odposlan­cev slovenskega naroda, t. i. Kocevskega zbora. Sklepom, ki jih je najbrž obliko­val Kidric, sta dala pravni znacaj - bila sta »prevajalca« iz politicnega v pravni jezik. Šnuderl je o tem delu v dnevnik zapisal: »Neke stvari smo popravili, tudi bolje stilizirali.«290 Poleg Šnuderla in Vavpetica so dobili dolocene funkcije v organih oziroma ustanovah osvobodilnega gibanja - te sicer niso bile neposredno politicne - še drugi odvetniki, ki so se jeseni 1943 pridružili osvobodilnemu gibanju »na tere­nu«, na primer Lojze Ude. Ude je bil do nekaterih potez osvobodilnega gibanja 289 Šnuderl, Dnevnik 1, str. 30. 290 Šnuderl, Dnevnik 2, str. 36. 7.. Cepic: Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov 121 zelo kriticen, predvsem je bil kriticen do komunistov. Ocital jim je njihovo stali­šce glede sporazuma med Molotovim in Ribbentropom avgusta 1939, menil pa je tudi, da so soodgovorni za državljansko vojno. Ob kapitulaciji Italije je posku­sil doseci spravo oziroma premirje med osvobodilnim gibanjem in njegovimi domacimi nasprotniki, tj. med OF in Slovensko zavezo, vendar je bil pri tem neuspešen. Lojze Ude je bil clan Znanstvenega inštituta pri predsedstvu SNOS, pa tudi njegov tajnik, po odhodu direktorja Frana Zwittra pa je postal vršilec dolžnosti direktorja. Tako kot Igor Rosina je postal tudi clan Komisije za ugota­vljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev, septembra 1944 pa predse­dnik Verske komisije pri SNOS. Odvetnik Darko Cernej je v Vrhovnem plenumu OF zastopal Samostojno demokratsko stranko. Pred tem je bil ob napadu na Jugoslavijo »vpoklican« v Narodni svet, ki ga je oblikoval ban Natlacen kot nadstrankarski organ, da je »prevzel odgovornost« za Natlacenovo politiko v odnosu do napadalcev na ju­goslovansko državo in njegov odnos do te države, ki jo je na slovenskem ozemlju kot ban predstavljal. Cernej je bil tisti, ki je Narodnem svetu predlagal, da bi v njem sodelovali tudi predstavniki KPS, kar pa je bilo odklonjeno z argumentom, da to ni legalna politicna stranka. Nato se je trudil, da bi »mlado JNS« pripravil do sodelovanja z OF. Do kapitulacije Italije je v Ljubljani deloval kot odvetnik, nato pa je bil do marca 1944 v »partizanski državi« najprej pravni referent v upravni komisiji za osvobojeno slovensko ozemlje, nato pa do jeseni 1944 nacel­nik odseka za izgradnjo oblasti pri predsedstvu SNOS in nato pri NKOJ. Vse te njegove funkcije oziroma natancneje delovna mesta so bila tako ozko povezana z njegovo pravniško izobrazbo. Predvojni odvetnik, ki se je pridružil osvobodilnemu gibanju in je zanj kot pravnik opravljal strokovna dela, ki pa so to raven presegala, saj je bil tudi med predlagatelji politicnih rešitev in usmeritev, je bil Milan Lemež, »veteran« ko­munisticnega gibanja na Slovenskem. Bilje eden od ustanoviteljev komunisticne stranke leta 1919, nato je bil kot poslanec KPJ izvoljen v ustavodajno skupšcino Kraljevine SHS, leta 1921 pa je s politicnim delovanjem prenehal. Od leta 1944 je bil clan Študijske komisije pri SNOS in predsednik oddelka za zadružništvo. V tej funkciji je napisal obsežen elaborat, dejansko predlog o organiziranju zadru­žništva v novih politicnih razmerah, pri cemer se je naslonil na tradicijo zadru­žništva na Slovenskem. Formalno in v oblastnopoliticnem smislu je bil na najvišjem položaju v vod­stvu osvobodilnega gibanja odvetnik Marjan Brecelj. Svetovnonazorsko oziro­ma politicno je pripadal kršcanskim socialistom. V delovanje OF se je vkljucil že leta 1941, bil je clan poveljstva slovenskih partizanskih cet in sodeloval pri organiziranju partizanskih enot in narodne zašcite ter kot aktivist OF med kr- 122 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) šcanskimi socialisti. V delovanje vodstva osvobodilnega gibanja je bil vkljucen v zacetku leta 1943, v casu razcišcevanj glede medsebojnih odnosov med usta­novnimi skupinami OF, kar se je izrazilo v t. i. Dolomitski izjavi. Aprila je postal organizacijski sekretar IOOF, kar je ostal vse do konca vojne (formalno je skli­ceval sestanke tega organa in pisal njegove zapisnike). Pri nastajanju slovenske državnosti v okviru osvobodilnega gibanja je imel pomembno vlogo, saj je bil med najtesnejšimi sodelavci Borisa Kidrica in je kot clan predsedstva SNOS - to je imelo od crnomeljskega zasedanja naprej tako zakonodajno kot izvršilno oblastno funkcijo -, usklajeval delo njegovih odsekov, komisij in zavodov, torej organov, ki so predstavljali novo slovensko državo oziroma so bili izraz njene upravne oblasti. Med odvetniki, ki so se pridružili osvobodilnemu gibanju in ki so bili že pred vojno clani komunisticne stranke, je bil tudi Joža Vilfan. Bil je sin Josipa Wilfana, tržaškega odvetnika in slovenskega politika, ki se je boril za sloven­ske narodnostne pravice in bil v letih 1921 in 1924 izvoljen v italijanski par­lament. Joža Vilfan je jeseni 1943 kot »primorski kader« postal eden vodilnih pripadnikov osvobodilnega gibanja v slovenskem Primorju, najprej kot predse­dnik Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo in nato kot sekretar Pokrajinskega NOO, organa, ki je predstavljal slovensko osvobodilno gibanje in slovensko državo na slovenskem ozemlju, ki je sicer pripadalo Kraljevini Italiji. Med pravniki oziroma odvetniki, ki so bili v osvobodilnem gibanju bli­zu njegovega vodstva - Brecelj je bil v samem njegovem vrhu in je v doloceni meri, v sozvocju s Kidricem, ustvarjal njegovo politiko - komunistov, razen Joža Vilfana, ki je bil clan KPJ od leta 1934, ni bilo. Maja 1943 je bil Brecelj sicer spre­jet v KPS, a je bil med odvetniki edini, ki je v casu vojne postal clan Partije. Drugi so ostali strankarsko »nevezani«, a so z novo oblastjo, v kateri so imeli komunisti prevladujoco besedo, sodelovali na strokovnem, pravnem podrocju z velikim zaupanjem - vendar tudi pod doloceno mero nadzora. V osvobodilnem gibanju je delovalo še vecje število drugih predvojnih od­vetnikov. Opravljali so vecinoma organizacijska dela v organih ljudske oblasti, še zlasti pa na sodišcih, tako vojaških kot civilnih, potem ko se je jeseni 1944 v okviru osvobodilnega gibanja vzpostavilo civilno sodstvo. »Kar nas ni partijcev, vsi cutimo dolžnost sodelovati zaradi nacionalne osvoboditve slovenskega naro­da, ker je pot skupna«, je svojo misel o sodelovanju v osvobodilnem gibanju, kije imelo jasno politicno usmeritev, v svoj dnevnik zapisal Makso Šnuderl.291 Misel je mogoce razumeti kot skupni razlog odvetnikov nepartijcev, da so se osvobo­dilnem gibanju pridružili in v njem aktivno strokovno sodelovali. 291 Prav tam, str. 33. T.. Cepic: Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov 123 Med odvetnike, ki so v osvobodilnem gibanju opravljali strokovno pravni­ško delo, je sodil tudi Igor Rosina. Pred vojno je bil politicno dejaven v Slovenki kmetski stranki, zlasti v okviru Zveze kmetskih fantov in deklet. Kot mnogi od­vetniki je bil tudi clan Sokola. Med slednjimi najdemo tudi Maksa Šnuderla, s ka­terim sta sokolsko drugovala. Zakaj Rosina v casu vojne za osvobodilno gibanje ni bil dovolj sprejemljiv in so nanj ocitno gledali sumnicavo, ce ne kar sovražno, je težko vedeti. Mogoce je ugibati, sklepati. Mogoc razlog je bila neka zamera s strani komunisticne partije, saj je bila stranka, v kateri je deloval Rosina, blizu Jugoslovanski nacionalni stranki. Ta je bila od uvedbe kraljeve osebne diktatu­re pa do poletja 1935 v Kraljevini Jugoslaviji vladajoca, t. i. režimska stranka z odlocno unitaristicno usmeritvijo in tudi nedemokratskim nacinom delovanja. Poleg tega pa je Rosina na komunizem gledal odklonilno kot na nekaj nedemo­kraticnega, kar je tudi jasno izražal. Njegovo politicno delovanje v Zvezi kmec­kih fantov in deklet, ki je bila najštevilcnejša skupina v OF, mu ocitno ni nic koristilo in v osvobodilnem gibanju, ko se je letemu jeseni 1943 pridružil na »te­renu«, so ga sprejeli dokaj sumnicavo. To je Rosina ocitno cutil, hkrati pa je pri njem verjetno prevladal tudi »prirojeni« odpor do komunistov in komunizma. To je mogoce razbrati iz okolišcin, ko sta na zacetku oktobra 1943 z ženo prišla na ozemlje takratne »partizanske države« in mu je Šnuderl razložil situacijo, ka­kršna naj bi bila v »partizanski državi«. Kot Šnuderl pravi v svojem dnevniku, ga je glede strahu pred komunisti pomiril.292 Dejstvo pa je tudi, da še niso razjasnjeni vzroki, zakaj ga Šnuderl kot pred­sednik Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorja in njegovih pomagacev, ko je iskal clane komisije zlasti med pravniki in kolegi odvetniki, ki so bili takrat v Beli krajini v »partizanski državi«, spomladi 1944 ni mogel ali smel sprejeti za clana tega organa. Za to Šnuderl, ki je Rosino za clana te komisije predlagal, ni dobil pristanka od »zgoraj«. V dnevnik je zapisal le, da Rosina »ne more priti v našo komisijo«.293 Zakaj je bila odlocitev predsedstva SNOS takšna, je mogo­ce le ugibati. Vsekakor je do Igorja Rosine nekdo gojil veliko politicno zamero. Šnuderl je 16. maja 1944 v dnevnik zapisal: »Pri Mihi B. [Marijan Brecelj = Miha Borštnik, sekretar Predsedstva SNOS in IOOF] smo se zelo udarili zaradi dr. Rosine. Vehementen nasprotnik je Fajfar [Tone, kršcanski socialist], ki je sma­tral, da je to dezerter, tudi Vidmar je proti, Peter [Boris Kidric] pa je kar molcal. Ne vem, kaj bodo storili z njim.«294 Ocitki na racun Igorja Rosine so bili zelo resni, zakaj so bili takšni, pa ni jasno. Cez dva meseca in pol sta Kidric in Brecelj vendarle pristala, da Rosina lahko postane clan Komisije za ugotavljanje zloci- 292 Prav tam, str. 48. 293 Prav tam, str. 210. 294 Prav tam, str. 224. 124 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) V partizanih na Menini planini v zimski ofenzivi 1944 (Družinski arhiv Andreja Rosine. Posnel: Stane Lenardic - Žan) nov okupatorja in njegovih pomagacev, in tako je Rosina h Komisiji prišel 4. avgusta 1944.295 V Komisiji so imeli nekaj dni kasneje z Rosino razpravo, zakaj je v osvobodilnem gibanju, saj je trdil, da je bil vanj mobiliziran in da je v njem zato, »ker hoce biti cist pred ženo in otroki«.296 Rosina se nikakor ni mogel ali hotel ukloniti in je ocitno izražal svoje poglede, na primer glede demokracije, tako, da sta se v »strašni debati« o tej temi »udarila« s Fedorjem Koširjem, pred­vojnim sodnikom in soclanom Komisije.297 Po koncu vojne, konec maja 1945, pa je Šnuderl z nekakšnim olajšanjem v dnevnik zapisal, da »vse vesti, da se je [Rosina] iz strahu pred komunisti ustrelil, so neresnicne.«298 Makso Šnuderl, ki je bil med predvojnimi odvetniki poleg Vavpetica v voj­nem casu s strani vodstva osvobodilnega gibanja, torej predvsem komunistov, v njem najbolj upoštevan, je v svojem dnevniku tudi sam izražal dolocen zadržek glede komunistov. Motilo ga je predvsem, da so o vsem odlocali sami, priznaval pa jim je sposobnost vodenja in se je s tem, da so imeli glavno besedo tudi glede prihodnosti, bolj ali manj sprijaznil. Njegov predvojni prijatelj in sokolski brat Igor Rosina pa je bil tako kot pred vojno do komunistov in komunizma bolj za­držan. Ni jim zaupal in je pred njimi izražal strah. Igor Rosina je bil med odvetniki, ki so se iz domoljubnih razlogov prosto­voljno pridružili osvobodilnemu gibanju (sam je sicer trdil, da je bil mobilizi- 295 Prav tam, str. 266,269. 296 Prav tam, str. 273. 297 Prav tam, str. 288. 298 Prav tam, str. 407. Z. Cepic: Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov 125 ran, torej domala prisiljen v ta korak), do politicnega cilja osvobodilnega gibanja najbolj kriticno nastrojen. V demokracijo, kakršna naj bi bila vzpostavljena, pac ni verjel. Šnuderl, njegov predvojni prijatelj, je v zacetku novembra 1945, v casu volilne kampanje za volitve v ustavodajno skupšcino, v zapisu v dnevnik Rosino oznacil kot starega zanesenjaka »za neke fiktivne clovecanske pravice«, ki za real­nost v politiki nima obcutka.299 Takšna znacajska drža se mu je ocitno mašcevala, saj mu je politicna oblast kasneje preprecila delovanje v odvetniškem poklicu. V svoj predvojni poklic se na lastno željo niso vrnili mnogi drugi odvetniki, ki so v casu vojne delovali v osvobodilnem gibanju in tudi pri vzpostavljanju slovenske državnosti. Ostali so v politiki. Šnuderl in Vavpetic, ki sta bila zelo ak­tivna pri piljenju kljucnih zakonskih aktov za vzpostavitev slovenske državnosti po pravni plati, pa sta postala profesorja na Pravni fakulteti ljubljanske univerze. . . . K oblikovanju temeljnih aktov sta bila Makso Šnuderl in Lado Vavpetic pri­tegnjena v glavnem na željo Borisa Kidrica jeseni 1943, ko sta iz Ljubljane, kjer sta preživela prvo, tj. italijansko obdobje okupacije, oba prešla na ozemlje »par­tizanske države«. Tako sta s svojim pravniškim znanjem sodelovala v drugem in tretjem dejanju oblikovanja slovenske države in njene oblasti, medtem ko v prvem ne. V prvem koraku pri vzpostavljanju slovenske državnosti v casu druge svetov­ne vojne je šlo bolj ali manj za politicne odlocitve ožjega vodstva OF, tj. Izvršnega odbora, v katerem je imel odlocilno besedo Boris Kidric. O pravnih vidikih ta­krat niso razmišljali. Vrhovni plenum OF, ki se je sestal 16. septembra 1941 - to je bil tretji sestanek tega vrhovnega organa OF -, je sprejel tisto, kar je ožje vodstvo OF predlagalo. Koliko je bilo o tem razprave prisotnih, med katerimi so bili tudi pravniki oziroma odvetniki - Makso Šnuderl je, na primer, je zastopal t. i. štajerske begunce -, ali koliko so ti odloke, ki so jih sprejeli, »stilizirali«, ni znano. Šnuderl je o tem srecanju vodilnih v OF zaradi konspiracije v svoj dnev­nik pisal zelo enigmaticno, povrh vsega pa je dnevnik zapisoval s stenografijo in ni nic komentiral ali pojasnjeval.300 Sklepamo lahko, da posebne pravniške strokovne razprave o predlaganih in sprejetih odlokih ni bilo. Tudi kdo jih je oblikoval, ni znano. Znano pa je, kdo jih je sprejel, pa tudi, da so se »prijeli« in da so pomenili osnovo za stanje, ki ga je Kidric nekaj mesecev kasneje oznacil z besedami »država v državi«. 299 Prav tam, str. 472. 300 »Predvcerajšnjim (16. 9.) sem si ogledal rimski zid. Srecal Josipa V. Firmo je spremenil, pravil o financah in kaznih. 15 mesecev že skupaj, še dva bo.« - Šnuderl, Dnevnik 1, str. 174. 126 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) V prvem dejanju nastajanja slovenske države v casu druge svetovne vojne, potekalo je sredi septembra 1941, se je Vrhovni plenum OF - tega so sestavljali predstavniki vseh skupin, ki so sprejele OF kot organizacijo odpora in oboroženi odpor kot nacin za dosego narodove svobode, tedaj jih je bilo petnajst - prelevil iz politicnega v oblastni organ Slovenski narodni osvobodilni odbor (SNOO). Oblikovanje SNOO je bilo v vodstvu OF razumljeno kot »prvi korak k uspo- stavitvi slovenske narodne suverenosti«.301 Tako kot je bila Osvobodilna fronta kot organizacija za povezovanje in vodenje odpora posebnost v okviru jugoslo­vanskega odporništva, je bila posebnost tudi SNOO kot oblastni organ. To pri jugoslovanskem vodstvu odpora oziroma osvobodilnega gibanja seveda ni vzbu­dilo pretiranega navdušenja. Lahko bi rekli, da je vzbujalo kriticnost, saj je bil SNOO s strani osrednjega vodstva osvobodilnega gibanja oznacen kot »operetni organ«, ki je prehiteval dogajanje in namen osvobodilnega gibanja. Odloki, ki jih je sprejel - dva o financnih zadevah in t. i. zašcitni odlok, ki je bil sprejet z namenom zašcite »slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev« pred »narodnimi izdajalci« -, so imeli veliko »izvrševalno« moc. To velja tako za tista dva o financnih zadevah, natancneje o narodnem davku in o posojilu svobode, kar je bilo s strani vecine prebivalstva - sprva zlasti v Ljubljani, kjer je bilo takrat središce slovenskega odporništva - sprejeto kot »državljanska« obveza in izraz pripadnosti odporu in OF, kot tudi za »zašcitni« odlok, ki je do­local smrtno kazen za tiste, ki so sodelovali z okupatorskimi oblastmi na razlicne nacine, zlasti kot ovaduhi. SNOO je s tem prevzel vlogo kaznovalne oblasti, ki jo je izvajala Varnostnoobvešcevalna služba. SNOO je bil zametek vrhovnega organa oblasti v Sloveniji, ki je pozneje (ok­tobra 1943) na Kocevskem zboru dobil zakonodajno in izvršilno oblast in se je na svojem zasedanju v Crnomlju kot Slovenski narodnoosvobodilni svet spre­menil v pravo ljudsko skupšcino.302 Takrat je narodnoosvobodilno gibanje tudi formalno prešlo iz politicnega v državotvorno gibanje, s cimer je bil proces re­volucionarnega spreminjanja oblasti v osvobodilnem boju, zacet z ustanovitvijo SNOO septembra 1941, v resnici zakljucen. Drugo dejanje ali drugi korak v oblikovanju slovenske države, za kar lahko oznacimo Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kocevju od 1. do 3. okto­bra 1943 (zato tudi Kocevski zbor), je že potekal s strokovnim sodelovanjem pravnikov. Boris Kidric je dal Maksu Šnuderlu in Ladu Vavpeticu v pregled oblikovane predloge sklepov, ki naj bi jih zborovanje sprejelo. Šnuderl in Vavpetic sta politicnemu tekstu dejansko dala še pravno noto, kolikor je bila ta potrebna glede na dejstvo, da namen Kocevskega zbora in njegovih sklepov ni 301 DLR 1, str. 124, dok. 46. 302 Šnuderl, Pomen plenuma OF, str. 220. 127 Z. Cepic: Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov Baraka Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte na Bazi 20, na Kocevskem rogu, kjer je v nekaj taborih, imenovali sojih baze, delovalo vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja. Najpomembnejša je bila Baza 20, kjer je bil sedež vodstva KPS in OF. Bazo 20 so zgradili v prvi polovici leta 1943, v njej pa so se naselili vodstveni organi osvobodilnega gibanja po prihodu iz Polhograjskega hribovja aprila 1943. Leta 1944 je bilo na Bazi 20 26 barak. (Fototeka MNZS) bila državotvornost v popolnosti, pac pa slovenskemu osvobodilnemu gibanju dati elemente oblasti. Med pripravami na Kocevski zbor so Šnuderl, Vavpetic in Josip Rus, sicer clan IOOF, pripravili osnutek za osnovni zakon o najvišji ljudski oblasti na osvo­bojenem ozemlju. To je bilo takrat v Sloveniji zelo veliko, saj je obsegalo doma­la celotno ozemlje, ki ga je na slovenskem etnicnem ozemlju imela Kraljevina Italija (razen prometnic in železniških prog, zlasti proge Ljubljana-Trst, ki so jih še pred kapitulacijo Italije zasedli Nemci). Svoje delo so predali IOOF, ki pa ta­kšnega osnovnega zakona »ustavnega znacaja«, kot je ta osnutek oznacil Šnuderl, niso želeli sprejeti, ceš da ni potreben, ker da Slovenija še ni država. Šnuderl in Vavpetic se s tem stališcem, ki ga je sprejel IOOF, nista strinjala,303 a odlocati o tem, ceprav sta bila clana Vrhovnega plenuma OF, nista mogla. 303 Šnuderl, Dnevnik 2, str. 32. 128 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Vrhovni plenum se je sicer sestajal, udeleževali so se ga tisti clani, ki so bili »zu­naj«, to je izven Ljubljane, vendar ni odlocal o politicnih zadevah, saj je bilo to v pristojnosti Izvršnega odbora ali kar Borisa Kidrica in še koga iz vrha KPS. Tako je poskus pravnikov pristašev osvobodilnega gibanja, ki so bili v njegovem širšem vodstvu, da prispevajo k oblikovanju slovenske državnosti enega njenih bistvenih kazalnikov, to je oblast, propadel. Vprašanje oblasti je bilo prej ko slej v domeni komunistov, kar je bil najbrž razlog, da IOOF predloga pravnikov ni sprejel. Šlo je vendar za politicno podrocje, ne pa za pravno, je bil verjetno tisti pravi argument, zakaj v IOOF predloga glede oblasti, ki so ga pripravili trije pravniki, dva odvetnika in sodnik, niso sprejeli. Šnuderl in Vavpetic sta bila prepricana, da bosta lahko, ko bosta v neposrednem stiku z vodstvom osvobodilnega gibanja, le-to opozorila na neka­tere stvari, za katere sta menila, da za osvobodilno gibanje niso dobre. Prepricana sta bila, da bo njuna »pomoc« vodstvu osvobodilnega gibanja dobrodošla. Ko sta bila fizicno blizu vodstva osvobodilnega gibanja, pa sta spoznala, da pri Kidricu oziroma v vodstvu KPS »ni pravega zaupanja do nas. Potrebna so naša imena in pomoc.«304 Ko je strnil vtise o Kocevskem zboru, ki je kljub zadržkom vodstva glede oblasti kot enega bistvenih izrazov državnosti pomenil prelomnico v obli­kovanju slovenske države, je Šnuderl o odnosu KPS do nepartijcev zapisal: »CK je skupaj in vodi vso stvar. Mi smo bolj medvedi, ki nas vodijo po svetu. Vse delo in iniciativo ima KP, ki pa tudi ne pusti nikogar zraven.«305 Ceprav komunisti nekomunistov Šnuderla in Vavpetica ter njunih predlogov glede oblasti niso upoštevali, pa so jima zaupali nalogo, da organizirata zboro­vanje pravnikov, ki so se vkljucili v osvobodilno gibanje. Pripravita naj pravniški kongres, na katerem naj bi govorili o vlogi pravnikov in prava pri oblikovanju slovenske države kot bistvenem izrazu politicne revolucije, ki jo je izvajalo osvo­bodilno gibanje. Pravnikom, oziroma dejstvu, da se jih je mnogo vkljucilo v od­por in osvobodilni boj, je vodstvo osvobodilnega gibanja dajalo velik pomen. Srecanje oziroma zborovanje pravnikov je potekalo 10. in 11. oktobra 1943 v Suhorju in Metliki, udeležilo pa se ga je 85 pravnikov, ki so bili takrat na osvo­bojenem ozemlju. Porocila oziroma referate so imeli odvetniki Lado Vavpetic (Slovenski pravniki in naša doba), Makso Šnuderl (O graditvi slovenske ljud­ske oblasti), Darko Cernej, predstavnik Samostojne demokratske stranke v Vrhovnem plenumu OF in clan SNOO, izvoljen na Kocevskem zboru (O držav­nem znacaju narodnoosvobodilnega gibanja), Lojze Ude (O aktualnih poglav­jih iz mednarodnega prava), clana IOOF sodnik Josip Rus (O demokraticnem sodstvu) in sodni pripravnik Zoran Polic (O razvoju sodstva v NOB) ter Vito 304 Prav tam, str. 33. 305 Prav tam, str. 37. 7.. Cepic: Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov 129 Kraigher, pred vojno odvetniški pripravnik (tudi pri Vavpeticu), v casu zboro­vanja pravnikov pa nacelnik obvešcevalnega oddelka GŠ NOV in POS (O boju proti peti koloni in pravnih oblikah tega boja). Zborovanje pravnikov in tam razglašena stališca glede oblasti, države, sodstva, so razjasnila stališca pravnikov do teh vprašanj, ki se jih je Kocevski zbor sicer dotaknil, a je pri tem ostal bolj ali manj na politicni ravni. V tretjem dejanju vzpostavljanja slovenske države, ki se je odvilo na prvem zasedanju na kocevskem zborovanju izvoljenega slovenskega predstavniškega organa v Crnomlju 19. in 20. februarja 1944, je bila vloga pravnikov Šnuderla in Vavpetica dokaj velika. Ni pa bila odlocilna, saj je šlo pri odlokih, ki jih je to zasedanje »parlamenta« sprejelo, za politicne odlocitve, vezane na sklepe zasedanja Protifašisticnega sveta ljudske osvoboditve Jugoslavije, znanega kot AVNOJ. Vseeno pa sta imela možnost v precejšnji meri prispevati k pravni for­mulaciji odlocitev, ki so bile v svojem bistvu politicne. Tri dni pred zasedanjem jima je tajnik IOOF Marjan Brecelj »dal v izdelavo« sklepe in odloke, ki so bili nato sprejeti na zasedanju SNOO/SNOS. Dela sta se lotila takoj in Šnuderl je dan zatem v dnevnik zapisal: »Dela cez glavo in ne vem, kako bova gotova do jutri«.306 Oblikovala sta vse odloke, ki jih je sprejelo zasedanje SNOS. Do zapleta pa je v nadaljevanju prišlo pri Izjavi SNOS o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva,307 kot se je glasil naslov akta, ki ga je sprejel SNOS. Zapletlo se je okoli vprašanja državljanskih pravic, tj. vprašanja demokracije in pravic državljana. »Državljan« je bil spremenjen v »slovensko ljudstvo«, s ci­mer so bile posamezniku - državljanu -, ki sta ga v svojem predlogu formulacije sklepa postavila v ospredje Šnuderl in Vavpetic - pravice odvzete in bile prene­sene na »slovensko ljudstvo«. S tem bi si to samo jamcilo pravice, posamezniku, clanu skupnosti, pa jih ne bi nihce. Zaradi tega je Šnuderl Kidricu, ki je »poprav­ku« botroval, napisal pismo. Šnuderl je svoje mnenje o nujnosti upoštevanja pra­vic državljana utemeljil s tem, da takšna izjava, ki ne upošteva pravic in dolžnosti državljana, »izgubi ves oni visoki pomen, ki smo ji ga dali«. V nadaljevanju je po­jasnjeval Kidricu, da »ljudstvo ne more imeti svobode vesti, veroizpovedi, nedo­takljivosti osebnosti in stanovanja, pravice do dela in starostne oskrbe«, ampak da ima to lahko le posameznik, pripadnik slovenskega ljudstva. Pri tem pa je bila za »državljana« predvidena le dolžnost obrambe domovine. Poleg tega je Šnuderl opozoril, da »slovensko ljudstvo« v primeru izdaje ne more izgubiti državljan­skih pravic, ker te lahko izgubi le posameznik, državljan. Kidric, ki se je glede Šnuderlovih argumentov posvetoval s Kardeljem, je vztrajal na svoji odlocitvi glede »slovenskega ljudstva«, kar je Šnuderl v dnevniku komentiral: »Mislim, da 306 Prav tam, str. 155. 307 DLR 1, str. 136, dok. 107. 130 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) je to polomija.«308 Svojega pravniškega prispevka Šnuderl tako ni uspel obraniti pred politicno logiko, ki je enostavno zmagala nad pravom. Izjava o pravicah in dolžnostih državljana, kot se je glasil s strani pravnikov predlagani dokument, je vseboval norme ustavnega znacaja in je imel ustavno­praven pomen. S strani države je zagotavljal posamezniku zakonitost, enako­pravnost glede na spol, glede na narodnost in raso, svobodo vesti, svobodo be­sede in tiska, pravico do dela, do oddiha in do starostne oskrbe. Kidric je s svojo spremembo iz »državljana« v »slovensko ljudstvo«, iz posameznika v skupino, ki je sama po sebi predstavljala državo - torej je država jamcila pravice državi -, »pokvaril« namen te izjave in jo spremenil bolj v politicno izjavo kot v izjavo z ustavnopravnim pomenom. Dober pravniški namen je »pokvaril« s politicnim. Na zasedanju SNOS v Crnomlju so v skladu s priporocilom zaveznikov in AVNOJa tudi v okviru slovenskega osvobodilnega gibanja vzpostavili Komisijo za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev. Komisija je posta­la organ predsedstva SNOS, za njenega predsednika pa je bil imenovan Makso Šnuderl, ki se je takoj posvetil njenemu delovanju. Lada Vavpetica pa je SNOS izvolil za predsednika zakonodajnega odbora. Šnuderl je sicer še sodeloval pri oblikovanju vrste odlokov, ki so bili za osvobodilno gibanje in njegovo držav­nost pomembni, kot predsednik Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev pa je prišel v »konflikt« z Mošo Pijadejem. Moša Pijade je bil eden od ožjih Titovih sodelavcev, ki je v Kocevskem rogu spomladi 1944 oblikoval vrsto zakonodajnih aktov, ki naj bi jih v zvezi z zakonodajo nove jugo­slovanske države sprejelo predsedstvo AVNOJa. Med njimi je bil tudi kazenski zakon glede okupatorjevih zlocinov, ki ga je Šnuderl ocenil kot nestrokovnega, medtem ko je Pijade izrazil Kidricu kritiko odloka o postavitvi zakonodajnega odbora SNOS, ki ga je sprejelo crnomeljsko zasedanje SNOS. Njegova avtor­ja sta bila Šnuderl in Vavpetic. Kidric ju je takrat nato oznacil za »reakcionar­na elementa«.309 Ocitno je bila takšna negativna politicna oznaka, ki je imela tedaj velik pomen in je bila za posameznika, na katerega se je nanašala, lahko tudi usodna, posledica Šnuderlovega nestrinjanja glede pravic in dolžnosti dr­žavljana, kot jih je prikrojil Kidric, ko je Šnuderl pravno utemeljeno ugovarjal Kidricevi politicni odlocitvi. Pravniki, v prvi vrsti odvetniki, so od pomladi 1944 v organih nove oblasti in slovenske države dobili nekatere zadolžitve. Te so bile predvsem strokovne. Od politike, ki je oblikovala novo državo, so bili strogo loceni. V zacetku marca 1944, ko je bila »Šnuderlova« komisija za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in kolaborantov v glavnem kadrovsko oblikovana - takrat še brez Igorja Rosine, 308 Šnuderl, Dnevnik 2, str. 167. 309 Prav tam, str. 201. Z. Cepic: Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov 131 ki se je komisiji lahko pridružil šele avgusta 1944 -, je njen predsednik zato ob odhodu iz »prestolnice« Baze 20 v Kocevskem rogu zapisal: »Rad grem od tu, ker tu ni tovarištva, niti clovek nicesar ne izve, ker se vse godi za zaprtimi vrati.«310 Pri vzpostavitvi slovenske države v obnovljeni, dejansko novi jugoslovanski državi spomladi 1944 so pravniki, ki so se pridružili osvobodilnemu gibanju, med temi so bili posebno cenjeni prav odvetniki, prispevali s strokovnim delom. Njihov prispevek pri oblikovanju državnega sistema na vseh njegovih podrocjih je bil pomemben in brez posebne nevarnosti, da gre za pretiravanje, je mogoce reci, da slovenska državnost, kakršna je bila oblikovana v osvobodilni vojni v letih od 1941 do 1945, brez njihovega prispevka ne bi bila takšna, kot je bila. Sicer niso bili revolucionarji, bili pa so zagotovilo, da je revolucionarnost, kakr­šna je bila v osvobodilnem gibanju vsekakor prisotna, dobila podobo, ki je imela znacilnosti zakonitosti in ki naj bi bila v skladu s splošno veljavnimi pravicami in normami takratnih družb oziroma držav, ki so tudi zaradi ohranitve demo­kraticnih pravic vstopile v vojno z državami, ki so te zanikale in so prisegale na diktaturo. Kako bi se oblikovala slovenska državnost, ki jo je v casu druge svetovne vojne vzpostavilo slovensko osvobodilno gibanje, brez udeležbe pravnikov, se je vsekakor mogoce vprašati. Odgovor na to vprašanje ni enostaven, še manj pa enoznacen. 310 Prav tam, str. 177. Damijan Guštin IGOR ROSINA - SODELAVEC KOMISIJE ZA UGOTAVUANJE ZLOCINOV OKUPATORJEV IN NJIHOVIH POMAGACEV Odvetnik dr. Igor Rosina je bil 1. avgusta 1944 imenovan za referen­ta v Komisiji za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Najprej je bil njen re­ferent, nato tudi vodja njene podružnice za severno Slovenijo, clan Komisije za ugotovitev zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev pri predsedstvu Narodne vlade Slovenije in vodja njene podružnice za severovzhodno Slovenijo in je v njej deloval do pozne jeseni 1946. V teh nekaj vec kot dveh letih se je s svojo pravno izobrazbo in strokovnostjo, ki jo je pridobil v svojem odvetniškem delovanju, nenacrtovano osredotocil na podrocje vojnega in humanitarnega prava, kajti cilji komisije, ki jo je ustanovil Slovenski narodnoosvobodilni svet na svojem zasedanju 20. februarja 1944, so bili prav priprava strokovne in orga­nizacijske osnove za identifikacijo storilcev kršitev dolocil mednarodnega voj­nega in humanitarnega prava (»vojnih zlocincev«), zbiranje dokazov o storjenih tovrstnih kaznivih dejanjih in prestopkih v casu vojne in evidentiranje storilcev teh dejanj. Komisija je bila pomemben, delujoc in uveljavljen clen v strukturi nastajajoce »ljudske oblasti« v Sloveniji, hkrati pa je vplivala tudi na oblikovanje 134 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) in delovanje Komisije za ugotavljanje vojnih zlocinov pri predsedstvu NKOJ ozi­roma vladi Demokraticne federativne Jugoslavije in vladi Federativne ljudske re­publike Jugoslavije.311 To podrocje njegovega strokovnega delovanja je bilo tudi osrednja strokovna in deloma politicna vloga dr. Igorja Rosine v vojnem casu, odkar je moral aprila 1941 zapustiti svoj dom in advokaturo v Mariboru in se pred nemško okupacijsko oblastjo umakniti v Ljubljano. Ugotavljanje vojnega hudodelstva Jeseni 1943, še globoko sredi vojne, a vendar povezano z veliko vojaško zma­go pri Kursku, vdajo Italije in uspešnim napredovanjem ameriških sil na Pacifiku, so poglavitne države zaveznice v koaliciji Združeni narodi zacele iskati soglasje glede obravnave povzrociteljev vojne in storjenih zlocinov tako na vzhodni fron­ti kot glede pomora Judov, vedenje o katerega razsežnostih se je komaj dobro širilo med bolje obvešcenimi. Protifašisticna in protiosna koalicija Združenih narodov je namrec že kmalu po ustanovitvi 1. januarja 1942, izhajajoc iz svo­jih vojnih ciljev, oblikovala Komisijo za vojne zlocine (War Crimes Comission), ki naj bi zbrala podatke in obravnavala vse (vojne) zlocine Nemcije, Italije in Japonske. Jeseni 1943 se je koalicija Združenih narodov odlocila za osnovna iz­hodišca - vsaka država v koaliciji bo vojne zlocine, storjene na njenem ozemlju, obravnavala sama, vse soclanice ji bodo storilce izrocile, skupaj pa bodo kazno­vali tiste, ki so bili glavni nosilci delovanja osnih držav izven okvirov vojnega in humanitarnega prava. Na skupnih izhodišcih so zaceli zbirati podatke o vojnih zlocinih in njihovih storilcih. Vsaka od velesil je imela svoj pogled na nacin in oblike kaznovanja storilcev in si je to tudi razlicno zamišljala in izvajala. Pod vtisom spoznanj o oblikah in teži zlocinskega delovanja nacisticnih in drugih režimov je skupni dogovor ob in po koncu vojne omogocil ustanovitev skupnega ad hoc mednarodnega sodišca, ki je na podlagi nove razširjene kvalifikacije voj­nega prava sodilo tudi za zlocine proti cloveštvu in genocid.312 Po zgledu zavezniških sklepov o pregonu vojnih zlocincev, zlasti sklepa kon­ference zavezniške koalicije na konferenci v Moskvi oktobra 1943 o kaznovanju storilcev vojnih zlocinov nemške strani in njihovi izrocitvi državam, na ozemlju katerih so storili vojne zlocine, je tudi jugoslovansko narodnoosvobodilno gi­banje ob oblikovanju lastnih oblastnih organov ustanovilo izreden preiskovalni organ. Protifašisticni svet ljudske osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) je na svojem 311 Vlada DFJ je bila oblikovana marca 1945 in je delovala do novembra istega leta, ko je bila sprejeta ustava; na tej podlagi je bila proglašena FLRJ in oblikovana vlada FLRJ. Gl. Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 148-149. Podrobneje Petranovic, Markovic, Zapisnici NKOJ-a i Privremene vlade DFJ, str. 80-81. 312 Prim. Crowe, War crimes, genocide, and justice; Bertram, ur., Der Nürnberger Prozeß. 135 D. Guštin: Igor Rosina - sodelavec Komisije za ugotavljanje zlocinov ... Clani Komisije za ugotovitev zlocinov okupatorja in njegovih pomagacev na Bazi 80 a (bila je pri Srednji vasi) 12. oktobra 1944; od leve proti desni: dr. Jelko Ravnikar, Fedor Košir (zadaj), Boris Šnuderl, dr. Makso Šnuderl, Kostja Avsec, dr. Igor Rosina (zadaj), dr. Rastko Tusulin, dr. Janko Lavric (zadaj), dr. Jože Žabkar, Tevž I. (Fototeka MNZS) drugem zasedanju v Jajcu 30. novembra 1943 ustanovil od pravosodja neodvi­sno Komisijo za utvrdjivanje zlocina okupatora i njegovih pristalica, ki ji je poveril nalogo, da bo zbirala in proucila dokaze o zlocinih okupatorjev na jugoslovan­skih tleh.313 V skladu z zasnovo pravkar dogovorjene federalne ureditve države, še bolj pa iz potrebe po zbiranju dokazov o storjenih zlocinih bližje na terenu, so posameznim pokrajinskim (bodocim federalnim) enotam priporocili, da tudi same ustanovijo enake komisije. Med njimi je bilo najbolj dejavno vodstvo sloven­skega odporniškega gibanja, saj je Slovenski narodnoosvobodilni svet ustanovil Komisijo za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev (KUZOP) pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) že na prvem za­sedanju, 20. februarja 1944.314 Ustanovitveni akt pa je vseboval pomembno razliko v primerjavi s tistim, ki ga je izdal NKOJ - jasno je namrec opredelil naloge ko­misije kot ugotavljanje (preiskovanje) vojnih zlocinov in ne njihovo kaznovanje.315 313 Nešovic, ur. Prvo i Drugo zasedanje Antifašistickog veca narodnog oslobodenja Jugoslavije. 314 Ferenc, Ljudska oblast III. 315 Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 24. Vendar pa je to vprašanje še ostalo odprto, saj so o njem razpravl­jali še 12.12.1944 na konferenci vec ustanov, ki so bile pristojne za sodstvo. - Prim. prav tam, str. 45. 136 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Komisija je bila statusno opredeljena kot samostojno telo pri Predsedstvu SNOS, kar kaže tako na njeno posebnost kot tudi pomembnost. Njeno usta­novitev so zaceli pripravljati v zacetku februarja 1944, predloge clanstva sta pripravljala Josip Rus in dr. Marjan Brecelj.316 Za clane komisije sta zadolžena v Izvršnem odboru OF predlagala povecini pravnike, ki so pripadali odpor­niškemu gibanju, razlicne politicne provenience: dr. Maksa Šnuderla, dr. Vita Kraigherja, Vido Tomšic, Fedorja Koširja, dr. Danila Dougana, Iva Pirkovica in Franceta Svetka. Izvršni odbor jih je za clane komisije imenoval 15. februarja.317 Najmarkantnejša figura med njimi je bil njen predsednik, odvetnik dr. Makso Šnuderl, vodilni clan skupine štajerskih beguncev v OF in clan Plenuma OF.318 Njemu je bil zaupano tudi pisanje odloka o ustanovitvi komisije.319 Na spod­budo Borisa Kidrica se je zacel pripravljati na prevzem funkcije, da bi komisija cim prej lahko zacela delovati.320 Vendar pa je nato prišlo do velike spremembe. Zapisnik naslednje seje IOOF, že po zasedanju SNOS-a, je zabeležil: »Dodatno k sklepu zadnje seje se konstituira Komisija za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev tako: predsednik dr. Vito Kraigher«. Med imenovanimi clani pa sta bila nova Lojze Ude in dr. Žiga Vodušek, iz predvidenega sestava pa je izpadel dr. Makso Šnuderl.321 Kaj se je medtem zgodilo v kadrovski kombinatori­ki vodstva odporniškega gibanja, je danes težko ugotoviti, morda je sprememba posledica tedanjega Šnuderlovega spora glede oblikovanja izjave o clovekovih pravicah in pravicah državljanov oz. ljudstva.322 Ni pa mogoce spregledati, da je predsednik postal »zanesljivejši« clan KPS in do tedaj vodilni kader v VOSu dr. Vito Kraigher. A s tem še ni bilo konca kadrovskih sprememb. Že naslednja seja IOOF 12. marca 1944 je prinesla nov sklep: »Za glavnega javnega tožilca se ime­nuje dr. Vito Kraigher. S tem zapusti svoje mesto pri Odseku za notranje zadeve in pri Komisiji za ugotovitev zlocinov.«323 Nato je mesto predsednika komisije znova dobil dr. Makso Šnuderl, ki vsaj v svojem dnevniku sploh ne omenja, da bi vedel za to, da medtem že ni bil predsednik komisije. Komisija se je na prvi seji sestala 10. marca 1944 v Semicu,324 ceprav je bila uradno ustanovljena šele z objavo odloka v prvi številki Uradnega lista SNOS 24. 316 SI AS 1670, š. 1, zapisnik seje IOOF 3. 2. 1944. 317 SI AS 1670, š. 1, zapisnik seje IOOF 15. 2. 1944. 318 Makso Šnuderl je v dnevniku 24.2.1944 zabeležil, da primerja srbski (NKOJev, op. p.) odlok AVNOJa o usta­novitvi komisije s slovenskim ter da pripravlja memorandum za komisijo. Gl. Šnuderl, Dnevnik 2, str. 164. 319 Prav tam, str. 155. 320 Prav tam, str. 157,164. 321 SI AS 1670, š. 1, zapisnik seje IOOF 3. 3. 1944. 322 Vec v poglavju Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov. 323 SI AS 1670, š. 1, zapisek seje IOOF 12. 3. 1944. 324 Šnuderl, Dnevnik 2, str. 180, 183. D. Guštin: Igor Rosina - sodelavec Komisije za ugotavljanje zlocinov ... 137 marca 1944.325 Njen sedež je bil najprej v Semicu, nato v Petrovi vasi, od poletja pa v osrednji bazi vodstva odporniškega gibanja v Kocevskem rogu. Prvih nekaj mesecev je njeno delo seglo zgolj na osrednje obmocje slovenskega odporniške­ga gibanja v Ljubljanski pokrajini.326 Delo njenih clanov je bilo sprva posveceno pripravljanju in opredeljevanju pravnih okvirov dela komisije, nato pa organizacijskemu okviru, vzpostavljanju sistema zbiranja podatkov o storjenih vojnih zlocinih in registrov za sistema­ticno delo. Prva sled o zbiranju dokaznega gradiva, ki jo lahko najdemo, je bila okrožnica IOOF 10. marca 1944 s pozivom vsem odborom OF, da izrocijo vse zbrano gradivo o nasilju bele garde in okupatorjev.327 Pozneje so se v ta namen trudili vzpostaviti mrežo pokrajinskih in okrožnih komisij in okrajnih ter teren­skih referentov. Vsebinske in organizacijske rešitve komisije so bile in morale biti originalne, saj so bile v jugoslovanskem prostoru prve (komisija pri NKOJ še ni delovala, enako ne komisije v drugih nacionalnih enotah), pa tudi zgledi od drugod niso bili na voljo. Po zacetni pobudi dr. Šnuderla, da bi komisija preiskovala vse vojne zlocine ne glede na storilce, je obveljalo stališce vodstva odporniškega gibanja, da bo ko­misija preiskovala tiste zlocine, ki so jih storili okupatorji in njihovi sodelavci.328 Pravniki v komisiji so si pomagali z dosegljivimi pravnimi predpisi in li­teraturo o mednarodnem vojnem pravu, deklaracijami Združenih narodov in politicnimi sklepi. Podrobneje so opredelili vrste kršitev vojnega prava oziroma, kot so navajali, vojne zlocine.329 Komisija je na podlagi pregleda vojnega prava opredelila 14 skupin vojnih zlocinov330 in na njihovi podlagi tudi zacela obliko­vati vsebinski del svojega bodocega dela. Bolj poljudno je za potrebe prijaviteljev opredelila predmet prijav takole: »Zlocini, ki jih je prijaviti, so vsa dejanja, ki kršijo cut pravice, obicaje civiliziranega sveta in zakon cloveške vesti.«331 Takšna opredelitev se je bolj kot na postavljeno sklicevala na naravno pravo. Zadolženim za zbiranje prijav pa so vendar pomagali z opredelitvijo, da naj zbirajo prijave o: umorih in telesnih poškodbah, omejitvah osebne svobode, odgonih na prisil­no delo, prisilni mobilizaciji prebivalstva na okupiranem obmocju, posilstvih ali 325 Prim. Košir, Delo in pomen Komisije pri Predsedstvu SNOS, str. 133; Uradni list SNOS, 1,25. 3.1944. S tem odlokom so bili poleg predsednika Šnuderla clani komisije še Dougan, Košir, Pirkovic, Vida Tomšic, Ude, Vodušek. 326 Prim. Šnuderl, Dnevnik 2, str. 189-190, 198-199; SI AS 1827, delovodnik. 327 SI AS 1670, š. 1, okrožnica IO OF 10. 3. 1944. 328 Šnuderl, Dnevnik 2, str. 254. 329 Profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Ivan Tomšic je leta 1942 izdal knjigo Vojno in nevtralnostno pravo, ld je vsebovala dober pregled tedaj veljavnega vojnega prava. Tudi to delo je imelo vlogo med viri komisije. 330 SI AS 1827, š. 1, Zlocini. 331 SI AS 1827, š. 1/1, Navodila za prijavo zlocinov. 138 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) oskrumbah, težkih necastnih dejanjih in zlocinih proti narodu (veleizdaja, naro­dno izdajstvo, moralna pomoc okupatorju itd.).332 K prijavljanju zlocinov so bili povabljeni vsi prebivalci in ne le pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja ali oškodovani. Spodbudno je na mnoge ucinko­vala tudi napoved, da bo ob tem ugotovljena vojna škoda. Komisija se je odlocno opredelila za dokumentirane prijave; vsak prijavitelj je moral navesti svoje oseb­ne podatke, poleg tega pa je bil opozorjen, da mora podajati le resnicne podatke, in o možnosti kazenskega ukrepanja proti njemu. Predvideli so tudi overjanje izjav z dodatnimi pricami in potrjevanje resnicnosti navedb s strani lokalnih od­borov OF. Skozi že razdelano in razvejano organizacijsko strukturo OF, ki je bila najpopolnejša v Ljubljanski pokrajini, je komisija od poletja 1944 dalje sprožila množicno registriranje vojnih zlocinov in njihovih storilcev. Komisija je kaj kmalu poskrbela za svojo navzocnost v javnosti. Zacela je izdajati Objave, tematska porocila o okupatorjevih zlocinih. Prva Objava je šla v javnost 20. marca 1944 inje govorila o ponovnem intenziviranju streljanja talcev, saj so nemške okupacijske oblasti v januarju in zacetku februarja 1944 ustrelile 205 oseb, ter o množicnih aretacijah in mucenju pripadnikov narodnoosvobo­dilnega gibanja v ljubljanskih zaporih.333 Vendar pa je jeseni 1944 v vodstvu odporniškega gibanja prišlo do pomemb­ne omejitve komaj postavljenega sistema pregona vojnih zlocinov, ki je temeljila na novih pogledih glede organizacije oblasti. Odlocili so se, tudi pod vplivom osrednje jugoslovanske oblasti, da bodo domace pripadnike kvislinških in kola- borantskih enot obravnavali kot »sovražnike ljudstva« (narodni neprijatelj),334 s tem pa kot notranje varnostno vprašanje. S tem so ti prešli pod pristojnost maja 1944 ustanovljenega Organa za zašcito ljudstva (OZNA), ta pa je od komisije celo prevzela že zbrano gradivo, ki je zadevalo pripadnike Slovenskega domo­branstva. Komisijino preiskovanje kršitev vojnega prava je bilo tako omejeno na pripadnike okupatorjevih formacij in zgolj tiste “pomagace” jugoslovanskega dr­žavljanstva, ki so jih osebno bremenila ugotovljena kazniva dejanja, ki so sodila v sklop vojnih zlocinov.335 Toda tudi takih je komisija evidentirala nekaj tisoc in 2466 dosjejev je tudi poslala Državni komisiji v Beograd.336 Zbiranje prijav in podatkov je bilo v okolišcinah okupacije kaj težko in pred­vsem nesistematicno, saj so bili kraji, kjer so se zadrževale okupacijske sile pa tudi kolaboranti, nedosegljivi in s tem sive lise za terensko zbiranje prijav oziro- 332 SI AS 1827, š. 1/1, Navodila za prijavo zlocinov. Hkrati so v NKOJ-u nacrtovali izdelavo posebnega zakona o kaznovanju vojnih zlocinov, kar pa nato ni bilo uresniceno. Prim. Šnuderl, Dnevnik 2, str. 201, 206. 333 SI AS 1670, š. 1, Objava št. 1, 20. 3.1944. 334 Guštin, Razvoj vojaškega sodstva, str. 58-60; Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 35, 47. 335 Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 45. 336 Prim. Zecevic, Popovic, ur. Dokumenti iz istorije Jugoslavije, str. 290. D. Guštin: Igor Rosina - sodelavec Komisije za ugotavljanje zlocinov ... 139 ma evidentiranje zlocinov in storilcev teh zlocinov. Do konca vojne je komisija registrirala 2359 storilcev vojnih zlocinov in izdala 28 objav s podatki o ugoto­vljenih dejstvih.337 Konec vojne maja 1945 pa je dal organu možnost za bolj sistematicno in poglobljeno delo. Z dostopnostjo zaplenjene dokumentacije okupatorjev je po­stalo preiskovanje vojnih zlocinov bolj poglobljeno, z dostopnostjo vsega držav­nega obmocja pa tudi bolj sistematicno, saj je komisija lahko zajela tudi obmo­cja, ki so bila zaradi okupatorjeve navzocnosti prej nedosegljiva. Tako so tudi po prevzemu oblasti maja 1945 nadaljevali s preiskovanjem vojnih hudodelstev. Komisija za obmocje Federalne Slovenije je postala samostojen organ Narodne vlade Slovenije, vzpostavila je podružnice v Mariboru in Kranju ter samostojno komisijo na obmocju Julijske krajine (v obeh conah vojaške uprave), ki je bila organ Pokrajinskega NOO za Slovensko primorje in Trst. Zaradi nasprotovanja zavezniške vojaške oblasti njenemu delu se je njeno delovanje omejilo predvsem na obmocje cone B, kljub vsemu pa je do svoje ukinitve marca 1947 zbirala gra­divo tudi z obmocja cone A.338 Delo komisij za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev se je nepretrgano nadaljevalo na vseh ravneh, od državne komisije do okrožnih komisij in krajevnih zbiralcev, tudi v obdobju po osvobo­ditvi. Junija 1945 je bil objavljen splošen poziv k prijavljanju zlocinov in njihovih žrtev, pri zbiranju gradiva pa so sodelovali tudi drugi organi ljudske oblasti. Težišce dela komisije je bilo pripravljanje dosjejev oseb, osumljenih vojnih zlocinov, v katerih so bili zbrani tako personalni podatki kot listinski dokazi in izjave pric o bremenitvi s kaznivim dejanjem. Dosjeje z dovolj dokaznega materi­ala so komisije pošiljale Državni komisiji, kije izdajala uradne odlocbe o progla­sitvi posameznikov za osumljene vojnega zlocinstva. Te je le-ta, v kolikor je šlo za osebe, ki so bile jugoslovanskim oblastem nedosegljive, posredovala Komisiji za vojne zlocine v Londonu, ki je avgusta 1945 postala agencija Organizacije združenih narodov. Državna komisija je mednarodni komisiji predložila zahtev­ke za izrocitev 3764 oseb; med njimi je bilo takih slovenske narodnosti ali tistih, ki so storili ocitana dejanja na obmocju Slovenije, po nepopolni evidenci okoli 500.339 Le za manjši del teh oseb pa je komisija res dosegla izrocitev Jugoslaviji; tem je bilo pred vojaškimi sodišci sojeno v skladu s tedanjim pravnim redom. Zbiranje gradiva o storjenih vojnih hudodelstvih pa je bilo bistveno širše, saj je komisija odprla okoli 20.000 dosjejev osumljenih in izdala prav toliko sklepov, samostojna komisija za cono B vojaške uprave pa okoli 10.700 dosjejev. Komisija je v letu 1946 izvedla tudi prvi sistematicni popis nekaterih kategorij žrtev vojne. 337 Mikuž, Pregled zgodovine NOB, IV, str. 152. 338 Prim. Guštin, »Kronika naše Kalvarije pod Italijo«, str. 239-254. 339 Dokumentacija INZ, Odlocbe United Nations War Crimes Comission, 1945. 140 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Zacela je tudi objavljati študije in podatke o posameznih zvrsteh vojnih zlocinov, ki so bili prepoznani kot t. im. sistemski zlocini. Ni mogoce ne videti, da je bil poleg pravnih vidikov preiskovanja vojnih zlocinov in iskanja storilcev le-teh pomemben vidik tega dela tudi doseganje politicnega in propagandnega ucinka. Oblastni organi so procese proti vojnim zlocincem vkljucili v propagandno rabo, da so vzdrževali prizadetost številnih žrtev vojne in jo kanalizirali na »prave« objekte. Tovrsten ucinek so dosegali predvsem procesi proti vojnim zlocincem iz vrst vodilnih nemških policijskih uradnikov in voditeljem politicne in vojaške kolaboracije. “Rainerjev proces” in zlasti “Rupnikov proces”, oba pred vojaškim sodišcem IV. armade v Ljubljani, sta bila propagandno najbolj izrabljena.340 V letu 1947 se je zacelo postopno reduciranje preiskovanja vojnih zlocinov z ukinitvijo okrajnih in nižjih komisij, konec leta 1947 pa so bile ukinjene repu­bliške komisije, med njimi tudi komisija za LR Slovenijo. Koncno je bila aprila 1948 ukinjena tudi Državna komisija za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev.341 Ukinitev je bila povezana z željo oblasti, da se preneha s preiskavami, ki so temeljile na medvojnem dogajanju in so ponovno odpirale mednacionalne tenzije (zlasti srbsko-hrvaške zaradi NDH), z utrditvijo oblasti KPJ, zaostritvijo z Informbirojem, pa tudi s hladno vojno, ki je onemogocala kakršnokoli uspešno sodelovanje z zahodnimi državami pri izrocitvah, ter konc­no z izgubo notranjepoliticnega pomena tovrstnih preiskovalnih dejanj, saj se je pricakovanje materialnih odškodnin za povzroceno škodo in izgubljena življenja umirilo, glede na zavezniški odnos do reparacij pa je bilo tudi nerealno.342 Še tekoca preiskovalna dejanja in tudi dokumentacijo komisij za ugotavljanje zloci­nov okupatorjev so prevzeli organi za notranje zadeve. Igor Rosina v KUZOP Prvo omembo dejstva, da se je dr. Igor Rosina želel vkljuciti v Komisijo za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njegovih pomagacev ali, verjetneje, da si je za to prizadeval predsednik komisije dr. Makso Šnuderl, njegov osebni prijatelj, zasledimo konec aprila 1944. Tedaj, T. aprila, je Šnuderl v svoj dnevnik namrec zabeležil: »Od predsedstva (SNOS, op. p.) sem dobil odgovor, da dr. Rosina ne more priti v našo komisijo.«343 Sklepamo lahko, tudi iz konteksta, da je Šnuderl menil, da bi za dr. Igorja Rosino obstajalo primerno mesto v komisiji, in v tem 340 Prim Guštin, Satisfaction of the victors and confirmation of defeated, str. 239-261; Grahek Ravancic, Narod ce im suditi, str. 332-346. 341 Zecevic, Popovic, ur., Dokumenti iz istorije Jugoslavije, str. 11. 342 Prim. Janjetovic, Od Auschwitza do Brijuna; Vehovar, Reparacije Jugoslaviji po letu 1945. 343 Šnuderl, Dnevnik 2, str. 210. D. Guštin: Igor Rosina - sodelavec Komisije za ugotavljanje zlocinov 141 smislu tudi zastavil predlog predsedstvu SNOS - ta pa je bil zavrnjen. A tri me­sece pozneje, 30. julija 1944, je dr. Šnuderl v svoj dnevnik zapisal: »Peter (Boris Kidric) in Miha (Marjan Brecelj) sta pristala, da pride dr. Rosina k meni [,..]«.344 Tri dni pozneje je napisal, da dr. Rosina pride v nekaj dneh na bazo v Kocevskem rogu, kjer je bila komisija že nastanjena. Res je 4. avgusta prišel, se vkljucil v delo in Šnuderl je v zacetku avgusta 1944 že zabeležil: »Rosina je impresioniran od zlocinstev naših domobrancev.«345 Prvo konkretno delo, v katerem lahko zasle­dimo tudi roko in misel dr. Rosine, se nanaša na osnutek odloka o kaznovanju vojnega zlocina, ki ga je komisiji narocil Lado Vavpetic.346 Osnutek je govoril o kaznovanju tistih pripadnikov Slovenskega domobranstva, ki se amnestiji, ki se je iztekala 15. avgusta 1944, niso odzvali. Delo komisije se je zacelo najprej na osrednjem osvobojenem ozemlju v Beli krajini in nato v bazi v Kocevskem rogu in se je tudi najbolj ukvarjalo s proble­matiko Ljubljanske pokrajine, saj je imela komisija na voljo tako kolikor toliko organiziran aparat odporniškega gibanja, ki je lahko zbiral in posredoval podat­ke s terena, kot tudi zaplenjene dokumente štaba divizije Isonzo. Delo na preo­stalem nemškem okupacijskem obmocju, na obmocju obeh šefov civilne uprave in na Primorskem pa je bilo prevec oteženo, da bi ga bilo mogoce ucinkovito voditi od dalec. Zato so jeseni 1944 ustanovili podružnico komisije za Severno Slovenijo (Štajersko, Koroško in Prekmurje), nekoliko zatem pa še podružnici za Gorenjsko in Primorsko.347 Podružnica komisije za severno Slovenijo je tako zacela poslovati septembra 1944, prvo okrožnico je izdala z datumom 29. september 1944.348 Za njenega vodjo je bil postavljen dr. Stanko Štor.349 In prav ta je, ko je bil na Štajerskem, »zahteval takoj Rosino.«350 Tudi višje instance so soglašale, da naj dr. Igor Rosina nadaljuje delo pri ugotavljanju vojnih zlocinov prav na Štajerskem, vendar ta na Štajersko ni odšel takoj. Medtem ko je bil še v Rogu, je dobil v analizo sveže zaplenjene orožniške akte iz Gornjega grada s seznamom ustreljenih talcev z obmocja obcine.351 V to obdobje Rosinovega delovanja na podrocju ugotavljanja vojnih zloci­nov sodi tudi tematika, ki je širša od zgolj obravnavanja vojnih zlocinov, namrec vprašanje, kako ob osvoboditvi postopati z nemško manjšino na Štajerskem. To 344 Prav tam. 266. Gl. tudi poglavje Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov. 345 Šnuderl, Dnevnik 2, str. 269, 271. 346 Prav tam, str. 292. 347 Guštin, Gradivo KUZOP kot podlaga za preucevanje problema žrtev med drugo svetovno vojno, 601-606. 348 SI AS 1670, š. 1, okrožnica št. 1, 29. 9.1944. 349 Prim. Šnuderl, Dnevnik 2, str. 290. 350 Prav tam, str. 302. 351 Prav tam, str. 303. 142 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina ( 1900 1969) je bilo v povezavi s tedaj aktualnim vprašanjem, kako organizirati prevzem obla­sti, saj je kazalo, da se bo vojska zahodnih zaveznikov v kratkem izkrcala v Istri. Dr. Rosina se je v to diskusijo vkljucil pozvan ali izzvan od svojega predstojnika dr. Šnuderla, ki je za SNOS pripravil posebno spomenico o ravnanju z nem­ško manjšino. V njej se je zavzel za izgon vseh pripadnikov nemške manjšine brez izjeme.352 Spomenico je podpisal tudi dr. Rosina. Vendar je teden pozneje SNOSu oddal svoje pripombe in priporocila. V njih je predlagal nekoliko dru­gacno rešitev, a kar se tice vojnih zlocinov in odgovornosti zanje, se je zavzel za hitro in ucinkovito preiskavo vseh pripadnikov nemške manjšine, ker je, kot je ugotovil, kakšni dve tretjini vsega štajerskega nemštva možno uvrstiti v okvir narodnega izdajstva in veleizdaje. Vsak jugoslovanski državljan naj bi bil na­mrec dolžan zvestobo svoji državi, ne glede na okupacijo, in vsako sodelovanje z nemško okupacijsko oblastjo, ki je vodila politiko prikljucitve k rajhu, se tako razume kot veleizdaja. In še njegov prakticni nasvet: ce bi oblasti objavile, kaj se bo obravnavalo kot vojne zlocine - torej zgornje - bo veliko pripadnikov nemške manjšine itak zbežalo samih, s tem pa se bo zmanjšal tudi problem njene nav­zocnosti. Njegova druga poanta pa je zadevala dejstvo, da izgon ali beg pripadni­kov nemške manjšine, torej njihova nenavzocnost na jugoslovanskem ozemlju, še ne pomeni pravnega stanja. Zato je glede na predviden zakon o vojnem zlo­cinu svetoval, da se pripadnikom manjšine izdajo odlocbe o vojnem zlocinstvu. Med storilce vojnih zlocinov naj bi vkljucili tudi tiste, ki so prevzeli zaplenjeno lastnino izgnanih Slovencev.353 Istocasno pa se je dr. Rosina vkljucil v diskusijo o še enem odprtem problemu, namrec o posebnem kazenskem normiranju za po­drocje vojnega hudodelstva. Predlog, da se izdela poseben zakon oziroma da se posebej uredi sodstvo za to podrocje, je imel vec zagovornikov zlasti med prav­niki, Šnuderlom, Vavpoticem - zadržano pa je bilo politicno vodstvo.354 Rosina se je temu predlogu pridružil; predlagal je, da se izda zakon o vojnih zlocinih in predpiše postopek pred specializiranimi sodišci, saj se mu vojaška sodišca niso zdela zadostna.355 Seveda še ni vedel za jugoslovansko odlocitev, da so medtem že z uredbo (in leto pozneje zakonom o vojaških sodišcih) dodelili vojaškim sodišcem zelo široko pristojnost nad civilnimi osebami - in tudi na podrocju, o katerem je razmišljal on, torej glede deliktov veleizdaje in kolaboracije z okupa­torjem.356 352 Prav tam, str. 284; Predlog za ukrepe pri prevzemu oblasti na Slovenskem Štajerskem, dne 3. 9. 1944, Priloge, str. 508-511. Prim. Necak, »Nemci« v Sloveniji 1938-1948, str. 363-364. 353 AMNOM, KUZOP, Igor Rosina: Predlog glede prvih ukrepov naše oblasti ob prelomu na Štajerskem, str. 3-4. 354 Šnuderl, Dnevnik 2, str. 292, 294. 355 AMNOM, KUZOP, Igor Rosina: Predlog glede prvih ukrepov naše oblasti ob prelomu na Štajerskem, str. 5. 356 Prav tam, str. 4-5. Glede vojaških sodišc prim. Guštin, Razvoj vojaškega sodstva, str. 60-61. D. Guštin: Igor Rosina - sodelavec Komisije za ugotavljanje zlocinov ... 143 V podružnici KUZOP za Severno Slovenijo Vodja podružnice KUZOP dr. Stanko Štor se je v zacetku oktobra 1944 po­škodoval, tako da je potreboval pomoc pri delu, hkrati pa je bil predviden, da bo šel v državno komisijo. Tja so ga poklicali novembra 1944. Tako je bil za okrepitev podružnice KUZOP izbran dr. Igor Rosina. Na Štajersko je krenil 25. oktobra 1944, »z velikanskim nahrbtnikom in puško«, kot je njegovo opravo opisal Šnuderl.357 V tem nahrbtniku je imel tudi vrsto aktov komisije, ki so se nanašali na Štajersko. Predvidevamo lahko, da je potoval po obicajni poti za po­vezavo osrednjega partizanskega ozemlja s Štajersko, skozi »partizanski koridor« v Zasavju. Komaj je dobro prišel na njen sedež v Ljubnem v Savinjski dolini, se je optimisticna slika osvobojenega ozemlja in množicnega vkljucevanja Štajercev v partizanske enote grdo zrušila. Nemška jesenska protipartizanska operacija je decembra 1944 in januarja 1945 povzrocila tako izgubo osvobojenih ozemelj kot tudi velike izgube partizanskih enot in civilnega prebivalstva.358 Tudi sam Rosina je bil med umiki in dolgimi pohodi v zimskih razmerah v hudih preizkušnjah. V takih okolišcinah je tudi delo podružnice komisije za ugotavljanje zlocinov za Severno Slovenijo dejansko zastalo. Iz tega obdobja izteka zime in zgodnje pomladi nimamo nobenega eksaktne­ga sporocila, kako se je vila delovna in življenjska pot dr. Rosine do konca vojne maja 1945. Vodja podružnice dr. Štor je bil poklican v Beograd v državno ko­misijo in v vodstvu komisije ga je nasledil dr. Rosina. Igor Rosina se je februarja 1945 vrnil na sedež komisije v Beli krajini v Doblicah pri Crnomlju, kjer je delal do maja 1945, ko se je s komisijo premestil v Ljubljano.359 Delo v Komisiji za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev za severovzhodno Slovenijo je dr. Rosina nadaljeval tudi po osvoboditvi, ko seje ta namestila v osvobojeni Maribor. Namestili so jo v stavbi na Rotovškem trgu.360 Vse kaže, da so podružnico komisije za severovzhodno Slovenijo (in drugo za Gorenjsko in Koroško) maja 1945 ustanovili znova, saj je mirovala vec mesecev; to kaže tudi deloma spremenjeni naziv.361 Že v maju 1945 je bil v mariborski po­družnici tudi dr. Rosina. Komisija je v novih razmerah in vecji sestavi delo lahko zastavila bolj sistematicno. Dosegljiv ji je bil vsaj del dokumentacije okupacijske oblasti, ki je ob umiku ostala v okupatorjevih uradih. Glede na zadolžitve, ki 357 Šnuderl, Dnevnik 2, str. 309. 358 Prim. Žnidaric, Cetrta operativna cona; Teropšic, Štajerska v plamenih, str. 896-902. 359 Šnuderl, Slovenski odvetniki, str. 509; izjava Andreja Rosine, 14. 10. 2016. 360 SI AS 1827, š. 69/1; Šnuderl, Dnevnik 2, str. 427. 361 SI AS 1827, š. 69/1, Komisija za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev za Slovenijo - njen pomen in naloge (Fedor Košir), nedat.; Šnuderl (Dnevnik 2, str. 407) 31. 5. 1945 navaja, daje zvedej o delovanju komisije v Mariboru. 144 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) so izvirale iz delitve dela med državno, federalnimi in okrajnimi komisijami,362 je podružnica zacela sistematicno evidentirati okupacijske ustanove in njiho­ve pripadnike ter zbirala prijave in izjave, ki so ji omogocile opredeliti najpo­membnejše storilce kaznivih dejanj.363 Zacela je sistematicno izdelovati prijave, razglasitve pripadnikov okupacijske uprave za storilce vojnih zlocinov. S tekoco številko 1 je 3. julija 1945 kot prvo izdelala odlocbo - dosje zoper dr. Siegfrieda Uiberreitherja, šefa civilne uprave.364 Kakšno ogromno delo je opravila podru­žnica komisije v Mariboru, kaže že številcni obseg odlocb. Njeni referenti (po­samezne odlocbe so sestavili in podpisali dr. Mirko Brolih, dr. Jože Bergoc, dr. Vladiboj Kapus, dr. Josip Hribernik, dr. Ivan Forcesin) so v enem letu izdelali 7006 odlocb in na podlagi dodatno odkritih dokazov še nekaj stotin dodatnih odlocb. Komisija je kot storilce vojnih zlocinov sistematicno evidentirala vse pri­padnike okupacijskega aparata, ki so delovali v politicno-upravnih in varnostnih organih, vodilno strukturo Štajerske domovinske zveze in vodstveno strukturo Wehrmannschafta vse do lokalnega nivoja. Številne odlocbe so bile tipske, za številne pripadnike varnostne policije in varnostne službe povsem enake.365 Kot lahko razberemo iz ohranjenega gradiva komisije, dr. Rosina omenjenih od­locb ni izdeloval. Pac pa je poleg vodenja podružnice prouceval postopanje nemške okupacijske uprave in nemške manjšine, podobno kot dr. Franjo Baš.366 Proucevanje zaplenjene dokumentacije mu je dalo oporo za izdelavo študij za potrebe komisije. V predavanju Okupator o slovenskem problemu na Spodnjem Štajerskem (iz nemških dokumentov) je predstavil predvsem poglede nacistov na problem Slovencev na Štajerskem.367 Drugo predavanje nosi naslov Fašisti med seboj (iz nacisticnih dokumentov). Elaborat je obsežen in ilustrativen; skupaj obsega 22 strani.368 Predavanje Okupator o narodnoosvobodilni borbi po nemških doku­mentih obsega 15 strani in vsebuje vsebinsko bogat izbor poudarkov iz razlicnih dokumentov nemške okupacijske oblasti, ki so bili zaseženi v Mariboru in so prišli v dokumentacijo komisije.369 362 SI AS 1827, š. 69/1, Zakljucci Zemaljskih komisija Srbije, Hrvatske, Slovenije, Bosne i Hercegovine, Make­donije, Crne gore, Vojvodine, Kosova i Metohije i Državne komisije za utvrdjivanje zlocina okupatora i njihovih pomagaca, doneti na konferenciji koja se održala u Beogradu od 18 do 20 juna 1945. 363 Prim. SI AS 1827, š. 63-82. 364 SI AS 1827, š. 83/1. 365 SI AS 1827, š. 83-91. 366 Prim. Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 100-121, K problematiki slovenještajerskega nemštva pred in med okupacijo 1941-1945. Že jeseni 1944 je Znanstveni institut pri predsedstvu SNOS ustanovil sekcijo za študij okupatorskih režimov na slovenskem ozemlju, ki naj bi pri študiju okupacijskih sistemov sodelovala s KUZOP. Prim. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, IV, str. 154-155. Gl. tudi Kiseljak, Življenje in delo doktorja Igorja Rosine, str. 32-43. 367 AMNOM, KUZOP. Sestavek obsega 13 tipkanih strani. 368 AMNOM, Zbirka Igor Rosina, mapa 116. 369 AMNOM, KUZOP. D. Guštin: Igor Rosina - sodelavec Komisije za ugotavljanje zlocinov 145 Zadnji znani dopis, ki gaje Igor Rosina poslal, koje še bil »vodja in clan podružnice Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev za severo vzhodno Slovenijo v Mariboru« z dne 10. decembra 1945. (AOZ, š. 69, mapa 1945. Posnel: Boštjan Novak) Delo v komisiji pa ga je od jeseni 1945 ocitno manj pritegovalo; morda tudi zaradi politicno zadržanega pogleda na popoln prevzem oblasti s strani KPS in uvedbo tako rekoc izkljucnega enopartijskega sistema.370 Ocitno pa je bilo podobno zadržana tudi ocena osebnosti dr. Igorja Rosine na oblastni strani, saj ga je v karakteristiki - zelo pomembni sestavini položaja vsakogar v sistemu oblastnih organov - sekretar okrožnega komiteja KPS Maribor Viktor Avbelj decembra 1945 oznacil za politicno nezanesljivega. Karakteristika je bila po vsej verjetnosti tudi dejavnik, zaradi katerega je vlada v seznamu uslužbencev vlade 370 Prim. Šnuderl, Dnevnik 2, str. 458, 472. 146 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Predlog predsednika Komisije za ugotavljanje vojnih zlocinov Fedorja Koširja Predsedstvu Narodne vlade Slovenije z dne 17. decembra 1945, da se Igorju Rosini zaradi politicne nezanesljivosti, sklicujoc se na oceno tov. Avblja in na soglasje personalnega oddelka predsedstva vlade, odvzame clanstvo v komisiji. (Sl AS 223, š. 2, mapa 1, dok. 3468 (prva stran). Posnela: Katja Škrubej) in vladnih organov Rosino uvrstila v kategorijo politicno nezanesljivi in zaradi katere je bil Rosina predviden za »reduciranje«, torej prenehanje zaposlitve v potekajoci reorganizaciji vlade in vladnih organov. Sredi decembra 1945 so ga premestili v Ljubljano in je s tem izgubil vodstvo podružnice. Predsednik ko­misije pa je Narodni vladi predlagal tudi njegovo izkljucitev iz komisije.371 Ni jasnega znaka, ki bi razkrival, ali je sam vedel, da se mu obeta odpust iz komisije. Bodoce torišce svojega dela, še posebej, ker je bilo jasno, da bo komisija kmalu zakljucila svoje delo, je videl v nadaljevanju odvetniškega dela. Zaprosil je za obnovitev clanstva v Odvetniški zbornici. Marca 1946 je prejel vidirano legiti­macijo za opravljanje odvetništva in se tako vrnil med odvetnike.372 371 SI AS 223, š. 2, mapa 1, dok. 3468, cit. po op. 474; Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 378. 372 Decembra 1945 se je Rosina izkazano zadnjic podpisal kot vodja KUZOP za severovzhodno Slovenijo. Gl. poglavje Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica med oblastjo in avtonomijo 1944-1947, razdelek Zacetek postopka vidiranja legitimacij, vloga odborov OF in prekoracitev rokov. Že med delom v komisiji je dr. Rosina obcasno deloval kot odvetnik; v dveh civilnih pravdah, branil je tudi obtoženca v politicno obcutljivi zadevi, npr. obtoženega podpiranja križarjev. Prim. SI AS 1931, Ozna. D. Guštin: Igor Rosina - sodelavec Komisije za ugotavljanje zlocinov ... 147 Sklep Dr. Igor Rosina je v obravnavanje vojnega hudodelstva med drugo svetovno vojno vstopil nenacrtovano, vendar v njem tvorno in dejavno sodeloval. Deloval je tako kot obicajno, s premislekom in ne vedno sledec glavnemu toku, sledec svojemu pravnemu znanju, izkušnjam in tudi svojim idejno-politicnim pogle­dom. Pozimi 1944-1945 je v težkih razmerah deloval na Štajerskem in se po koncu vojne vrnil v Maribor kot vodja podružnice. V ospredju njegovega prou­cevanja je bilo delovanje spodnještajerskega nemštva v pogojih okupacije, seve­da pa je bilo delo komisije skupinsko in vpeto v jugoslovanska okvirna izhodišca preiskovanja vojnega hudodelstva, tako da se njegova individualnost v tem delu ni mogla polno izraziti. Katja Škrubej IGOR ROSINA, STANOVSKI TOVARIŠI IN ODVETNIŠKA ZBORNICA MED OBLASTJO IN AVTONOMIJO 1944-1947 Uvod Življenje in delo dr. Igorja Rosine, v predvojnih letih v veliki meri posveceno politicnemu udejstvovanju, je postalo za kratek cas po vojni posebej tesno prepleteno z usodo njegove stanovske organizacije. Zaradi tega sem ga želela v izbranem obdobju 1944-1947 predstaviti predvsem v povezavi s težkim položa­jem Odvetniške zbornice422 kot institucije in s politicno obcutljivim položajem njenih clanov. Vpogled v to problematiko je omogocilo zlasti gradivo iz zbor­nicnega arhiva,423 ki je ostalo širši strokovni javnosti po mojem mnenju do sedaj 422 Gradivo iz zbornicnega arhiva prica, daje med obema vojnama uradno ime odvetniške zbornice, ki je na­domestila Odvetniško zbornico Kranjske, njen okoliš pa ustrezno razširila, Odvetniška zbornica v Ljubl­jani, alterniralo z imenom Advokatska komora v Ljubljani. V prvem letu delovanja v Kraljevini SHS ob­casno najdemo tudi vsebinsko smiselno samopoimenovanje Odvetniška zbornica za Slovenijo. - Ceferin, Odvetniška zbornica, str. 50. Sama bom v tej razpravi uporabljala ime Odvetniška zbornica (v Ljubljani). 423 Za pomoc v zacetni fazi orientacije, iskanja in razvršcanja gradiva v arhivu zbornice se zahvaljujem zgo­dovinarki Mirjam Sedeljšak. 166 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) premalo znano.424 To je tudi razlog, da sem razpravo lahko zasnovala na podlagi vrste listinskih virov,425 ki jih strokovna in znanstvena literatura426 še ni posebej obravnavala. Izbor raziskovalnih vprašanj sem uredila okoli treh osišc, tj. treh sklopov vprašanj, na katere sem v zakljucku oblikovala nekaj možnih odgovorov. (1) Razmerje nove oblasti do Igorja Rosine. Ali je bil odvzem odvetništva Igorju Rosini spomladi leta 1947 posledica kakšnega posebnega individualizira­nega razloga? Ali in kako se ta morda razlikuje od tistih, na katere se je sklicevala odlocba o odvzemu odvetništva? Alije mogoce natancneje opredeliti glavne faze procesa oddaljevanja Igorja Rosine iz krogov blizu oblasti, katerim je kot vodja štajerske podružnice Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev pri SNOS in kasneje pri Vladi LRS pravzaprav pripadal od 1944,427 428 in jih vpeti v širšo sliko dogajanja? (2) Razmerje nove oblasti do njegovih stanovskih tovarišev.423 Koliko je bilo stanovsko tovarištvo kot odraz posebnega tradicionalnega nacela internega de­lovanja odvetnikov (še) relevanten dejavnik nasproti nacrtom in dejanskim po­segom nove oblasti v usode konkretnih odvetnikov? Koliko so k temu pripomo­gle stare politicne, institucionalne (pripadnost odvetniškemu cehu) in osebne lojalnosti znotraj in zunaj zbornice? 424 Gradivo zbornice je bilo v skladu z arhivsko stroko prvic relativno urejeno šele v letu 2013. - Razdrih, Gradivo, str. 33-34. Za zadovoljivo in zlasti zanesljivo ureditev bi bilo dokumente znotraj posameznih tehnicnih enot (škatel) treba oštevilciti in njihovo vsebino izcrpneje popisati. Žal za arhivsko gradivo zbornice tudi v letu 2013 ni bila vzpostavljena enotna temeljna oznaka (signatura). Sama se bom držala oznake, ki jo je za potrebe svoje razprave ob 100. obletnici zbornice v svoji odlicni razpravi o zgodovini odvetništva in zbornice na Slovenskem uporabil Sergij Vilfan - AOZ. - Vilfan, Odvetništvo, str. 373-448, npr. 391. Naj opozorim, da so avtorji vecine razprav, ki so crpale iz tega arhiva, tudi v tistih, objavljenih po 2013, gradivo citirali zelo na splošno, na primer »zavitek 1945/1946«. Prim. spodaj, op. 429. 425 Velik del gradiva, sedaj razporejenega po tehnicnih enotah (škatlah), predstavljajo dokumenti iz poslo­vanja zbornice, tj. iz komunikacije organov zbornice s clani, med zbornicnimi organi samimi, zlasti pa tudi iz komunikacije s pravosodnimi organi in z organi oblasti. Pri raziskovanju za potrebe te razprave se mi je veckrat postavilo vprašanje, kaj je v dolocenem primeru original, kaj kopija, pri gradivu iz obravna­vanih let 1944-1947 pa tudi vprašanje verjetnih »cišcenj« arhivskega gradiva. 426 Ceferin, Odvetniška zbornica; Vodušek Staric, Prevzem oblasti; Vodušek Staric, Prevzem oblasti; Melik, Skriti zakladi; Jeraj, Melik, Kazenski proces; Maliy, Slovenski odpor. 427 Za referenta te komisije je bil postavljen 1. 8. 1944. Tako Šnuderl, Slovenski odvetniki, str. 509. 428 Izraz »tovariš« so odvetniki v komunikaciji med seboj uporabljali tradicionalno, nic drugace od drugih predvojnih združenj, katerih clane sta med seboj povezovali stanovska solidarnost in etika. Velik del gra­diva o tekocem poslovanju zbornice predstavljajo dopisi iz vsakodnevnega poslovanja med odvetniki in ti se pogosto zacnejo z »dragi prijatelj in tovariš«. Na enem od dopisov vodje zbornice, tj. delegata Minis­trstva za pravosodje, ki je maja 1945 prevzel zbornicne posle, odvetnika dr. Janka Lavrica, iz junija 1946 pa lahko preberemo, daje svojega spoštovanega kolega nagovoril celo z »velecenjeni gospod tovariš«. - AOZ, š. 69, mapa 1946. Prim. spodaj, op. 491 in fotografijo dokumenta na naslednji strani. K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 167 Izraz »tovariš« so odvetniki v komunikaciji med seboj uporabljali tradicionalno, nic drugace od drugih predvojnih združenj, katerih clane sta med seboj povezovali stanovska solidarnost in etika. (AOZ, š. 69, mapa 1946. Posnel: Boštjan Novak) (3) Razmerje nove oblasti do zbornice kot institucije. Koliko lahko v obrav­navanem obdobju govorimo o (dis)kontinuitetah, formalnih ali le dejanskih, v položaju zbornice v novem oblastnem sistemu v primerjavi s starim, ob upošte­vanju predpostavke, da je vsebina starega instituta vcasih samo preimenovana z novim izrazom? Kakšen je bil prevzem zbornice s strani nove oblasti leta 1945 in ali je v obstojeci literaturi ustrezno prikazan,429 konkretno, ali je postavitev delegata kot nadzornega organa zbornice v Sloveniji res pomenila prelom s tra­dicionalnim vodenjem zbornice? Ali je delegat res »Neodvisno od le-tega (sta­rega imenika odvetniške zbornice, op. K. Š.) in bolj ali manj skrito pred ocmi javnosti« sestavljal »posebne sezname odvetnikov«?430 429 Melik, Skriti zakladi, str. 96. Monografija o procesu proti t. i. Nagodetovi skupini zbornicno gradivo na primer upošteva izredno splošno, brez navedb konkretnih dokumentov, npr. v op. 526 in 527 kar »Arhiv Odvetniške zbornice v Ljubljani, 1945-1947«. - Jeraj, Melik, Kazenski proces, str. 144. Od leta 2013 je gradivo iz teh dveh let razporejeno v najmanj tri tehnicne enote in znotraj njih v vec map. 430 Jeraj, Melik, Kazenski proces, str. 144; Melik, Skriti zakladi, str. 96. Prim. spodaj op. 501 in 542. 168 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Pri takšni trojni zasnovi seveda nujno nastopi nevarnost vsaj delnega vsebin­skega prekrivanja, a njen glavni namen, ki je v izcišcenju pogledov z vec zornih kotov s ciljem kontekstualizirati razlicne vloge in položaj Igorja Rosine v obrav­navanem obdobju, po mojem mnenju takšno nevarnost odtehta.431 Razprava je v svojem jedru razdeljena v vec vsebinskih sklopov, kolikor je mogoce upoštevajoc kronologijo, pri cemer zacnem z najbolj drasticnim ukre­pom, to je z odvzemom odvetništva leta 1947 ter z možnimi razlogi zanj. Ker sem v zbornicnem arhivu že takoj na zacetku raziskovanja nepricakovano nale­tela na gradivo v zvezi z Igorjem Rosino, ki prica o njegovi vpetosti v proces po­vojnega vzpostavljanja zbornice in precišcevanja imenika odvetnikov v procesu t. i. vidiranja legitimacij, se v nadaljevanju razprave vrnem v leto 1944 in zacnem predstavljati gradivo o Igorju Rosini v tem kontekstu. Odvzem pravice do odvetništva marca 1947 a. O pravnih podlagah in politicnem ozadju: zacetek ali zakljucek procesa ci­šcenja clanstva? V mesecu marcu 1947 je posebna Komisija za presojo pravice do odvetništva odvzela Igorju Rosini432 in še osemintridesetim odvetnikom pravico do opra­vljanja odvetniškega poklica. Komisijo je imenovala vlada Ljudske republike Slovenije 10. januarja istega leta, in sicer na podlagi 69. clena Zakona o odve­tništvu, sprejetega 18. decembra 1946.433 Zakon je v tem clenu predvidel usta­novitev komisij, ki »ce u roku od tri mjeseca donijeti rješenje o tome koji od dosadašnjih advokata zadržavaju pravo na vršenje advokature u smislu propisa ovog zakona«, za vse republike434 in za avtonomno pokrajino Vojvodino pri nji­hovih vladah, pritožbe zoper njihove odlocitve pa je v petnajstih dneh dopustil na vrhovna sodišca republik in pokrajine Vojvodine. Slovenska vlada je v takšno komisijo v Sloveniji imenovala dr. Helija Modica435 kot predsednika in clane 431 Na) opozorim, da bom na nekaj nadaljnjih vprašanj, ki so se mi ob ukvarjanju z rekonstrukcijo dogajanja na temelju arhivskega gradiva sproti zastavljala, a so vsaj zaenkrat ostala brez odgovora, opozarjala v sprotnih opombah. Prav tako bom v opombah na nekaj tockah sproti opozorila na vzporeden, a precej drugacen razvoj dogajanja na osnovi istih pravnih podlag v tem obdobju v Srbiji, s cimer bo prišel do izra­za zanimiv primerjalnopravni vidik, ki bi ga v prihodnih raziskavah kazalo ustrezno poglobiti in razširiti. Gl. op. 487-489. 432 V odlocbi v zadevi Igorja Rosine je navedeno, daje komisija sprejela svojo odlocitev »na svoji nejavni seji [... ] 20. 3.1947«. - AOZ, osebna mapa Igorja Rosine. O nazornem opisu vzdušja zoper odvetnike starega kova, ki ga je oblast v javnosti s pomocjo casopisov ustvarjala mesece pred tem, gl. poglavje Igor Rosina v oceh povojne oblasti. 433 Zakon o odvetništvu, sprejet 18. 12. 1946, UL FLRJ 102-1946. 434 Ali so bile takšne komisije v drugih republikah in v Vojvodini potem tudi res ustanovljene in kako je bilo z njihovim delovanjem, je vprašanje, ki bi ga kazalo v prihodnje še raziskati. 435 Dr. Heliodor (Heli) Modic je bil pravnik, tudi odvetnik, po koncu vojne pred nastopom funkcije v tej ko­misiji od pozne jeseni 1945 med drugim clan juridicne komisije Centralnega komiteja KPS, clan na novo K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 169 dr. Borisa Kocijancica,436 takrat pomocnika notranjega ministra, in dr. Kostjo Konvalinko, pomocnika javnega tožilca.437 V arhivu Odvetniške zbornice je razen individualnih odlocb komisije, ki so ohranjene praviloma v osebnih mapah odvetnikov, v zvezi s tem ohranjenih le še nekaj dokumentov. Ohranjeni pa niso v ovoju, naslovljenem »Komisija za pre­sojo pravice opravljanja odvetništva«, ki je skoraj prazen,438 pac pa na razlicnih drugih mestih. Med njimi so najbolj pomembni trije: dokument s seznamom vseh odvetnikov, ki jim je komisija odvetništvo potrdila,439 dokument s sezna­mom 39 odvetnikov, ki jim ga ni, skupaj z že dolocenimi prevzemniki njihovih odvetniških pisarn, datiran s 15. majem 1947,440 in pa verjetno naj zanimivejši dokument, ki glede na dosedanjo literaturo prispeva nov pomemben detajl in je edini ohranjen prav v ovoju z imenom komisije.441 Vsebina tega dokumenta namrec dokazuje, da Vrhovno sodišce ni zavrnilo pritožb vseh dvaintridesetih odvetnikov, kolikor se jih je zoper odlocbo komisije o odvzemu odvetništva pri- ustanovljenega disciplinskega sodišca slovenske vlade januarja 1946, že decembra 1945 pa je bil dodeljen tudi slovenskemu Vrhovnemu sodišcu. Kot ugotavlja Jera Vodušek Staric v svojem delu Prevzem oblasti, je bil od januarja 1946 tudi predsednik posebnega senata tega sodišca za dejanja špekulacije, sabotaže, kraje in zlorabe. Slednji je bil ustanovljen povsem na novo, in sicer na podlagi posebne uredbe ministra za pravosodje pri zvezni vladi z dne 29. 12. 1945, s cimer je ta izpolnil neposredno zahtevo politbiroja CK KPJ o namenjanju vecje pozornosti takim pojavom. Pred tem senatom se je pozimi in spomladi leta 1946 nato zvrstilo vec sodnih procesov v zadevah zatrjevanih špekulacij, povecini proti malim trgovcem in obrtnikom iz raznih koncev Slovenije, med katerimi jih je bilo vec obsojenih na smrt z ustrelitvijo, kazen pa je bila tudi izvršena. Gl. Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 386,497,415-423, zlasti 418. Prim. Žužek, Slovenski odvetniki, str. 526; Šnuderl, Slovenski odvetniki, str. 508. Ob reorganizaciji vlade LRS oktobra 1948 je dr. Heli Modic nadomestil dr. Jožeta Pokorna, kršcanskega socialista, na mestu ministra za pravosodje, s cimer je dobil tudi vsa zakonska nadzorstvena pooblastila nad zbornico, med drugim tudi potrjevanje vpisov, ki jih zbornica prehodno odobri, v njen imenik. V tej vlogi leta 1951 ni potrdil ugoditvenega sklepa Zbornice, na katero je Igor Rosina po redni poti naslovil prošnjo za ponovni vpis. Gl. AOZ, osebna mapa I. Rosine. Leta 1944 je bil Heliodor Modic med tistimi odvetniki, ki jih je odvetniška zbornica zaradi hudega priti­ska nemških okupacijskih oblasti 7. 3. 1944 izbrisala iz svojega imenika. - AOZ, š. 69, mapa 1946. 436 Podpisi vseh treh so na vsaki od odlocb komisije, na primer tudi na odlocbi, s katero se odvetništvo od­kloni Igorju Rosini. Gl. AOZ, osebna mapa Igorja Rosine. 437 Posebnega fonda z gradivom o tej komisiji v arhivu RS med drugimi komisijami Vlade v tem obdobju kljub pomoci skrbnic relevantnega arhivskega gradiva nisem našla. 438 AOZ, š, 70, ovoj »Komisija za presojo pravice do opravljanja odvetništva«. 439 AOZ, š. 69, mapa 1946. 440 AOZ, š. 70, ovoj z glavo »Advokatska komora v Ljubljani, št. 208/46«, »Vidirane legitimacije prejeli«, z dne 2. 4.1946. 441 Dokument vsebuje krajši seznam štirih odvetnikov, ki jim je Vrhovno sodišce njihovo pritožbo zoper odlocbo komisije rešilo pozitivno, in daljši seznam osemindvajsetih odvetnikov, med katerimi je tudi dr. Rosina, ki jim je ni. Dokument je datiran s 3. 7.1947, ne vsebuje pa nobenega žiga in tudi ne pošiljateljeve ali prejemnikove naslovne glave, tako da provenienca tega konkretnega seznama ni jasna. Domnevam, da je to kopija originala, ki so ga z Vrhovnega sodišca dostavili Odvetniški zbornici za potrebe sklica ustanovnega obcnega zbora zbornice 26. 7. 1947. Gl. AOZ, š. 70, ovoj Komisije za presojo pravice do opravljanja odvetništva (ovoj sam je zelo slabo ohranjen in razen tega seznama ter kopije predvojnega tiskanega izpisa iz imenika odvetnikov v obliki knjižice na dan 4.4.1940, ocitno veckrat uporabljenega oz. rocno dopolnjevanega med vojno, in še nekaj podobno uporabljenih tiskanih in spetih izpisov iz imenika zbornice iz petdesetih let drugega ne vsebuje). 170 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) ADVOKATSKA ZBORNICA V LJUBLJANI Siev.269/47 Ljubljana, dne 15. maja 1947. Odklonjeni : Prevzemniki : 1) Dr. Ažman Josip, Ljubljana ............... Cobal Josip, Ljubljana 2) n KamuSic Josip, Ljubljana ............ dr.Pavlic Rado, Ljubljana 3) «i Kuhelj Karl, Ljubljana ................ Cobal Josip, Ljubljena 4) n Korun Milan, Ljubljana 5) « Majaron Ferdinand, Ljubljana ... •1 Grosman Vladimir, Ljubljana 6) n Oblak Ciril, Ljubljana ............... Subic Milan, Ljubljana 7) »r Peršin Aleš, Ljubljana ............... n Pavlic iiado, Ljubljana 8) n Prener Ljuba, Ljubljana .............. ii Lokar France, Ljubljana 9) »i Smodej DuSan, Ljubljana ............. Sobol Josip, Ljubljana 10) tl Urbanc Anton, Ljubljana ............. Koder Fran, Ljubljana 11) •' Žužek Bogdan, Ljubljana ............. Fetrovic Jakov, Ljubljana 12) M Tranrouž France, Kamnik ............... Malnic Fran, Domžale 13) Žvokelj Dominik, Kamnik ............. Malnic Fran, Domžale 14) n Tavcar Ante, Rakek ....................... Grosman Vladimir, Ljubljana 15) n Sajovic Ivan, Kocevje ................. Hafner Milan, Ljubljana 16) n Drnovcek Jsnko, Brežice .............. it ZdolSek Josip, Brežice 17) n Ivanetic Franjo, Uovo mesto .... Bucar Josip, Uovo mesto 18) Jagodic Karol, Velike LaSce .... Ludvik Ferdo, Ljubljana 19) n Juvan , lojelj, Maribor............... n Slokar Karl, Maribor 20) Kapus Vladlboj, aribor............. u Kumbatovic Filip, Maribor 21) » Leskovar Josip, Maribor ............. » Bergoc Jože, Maribor 22) n Lipold Franjo, Uaribor ............... Krulo Franjo, Maribor 23) soSkon Stanko, Race pri Mariboru Cvetko Franjo, Maribor 24) Ravnik Rudolf, Maribor......... Cvetko Franjo, Maribor 25) «i rteisman Avgust, Maribor............. ii Škapin Karl, Maribor 26) 1« Rosina Igor, Maribor ................... n Bergoc Jože, Maribor 27) «t Stefanovic Danilo, Maribor ........ u. ; lokar Karl, Maribor 28) n Tomälö Franjo, Maribor ............... ii Bergoc Jože, Maribor 29) n Cvetko Anton, Murska ' obota .... •• Kumbatovic Filip, Maribor 30) Hribernik Josip, Murska Sobota.. II Kumbatovic Filip, Maribor 31) n Sencar DuSan, Prevalje ............... tl Bergoc Jože, Maribor 32) n Fernevc Ivan, Ptuj ....................... Remec Alojzij, Ptuj 33) n i luga Jurij, Ptuj ........................ Tobias Ivan, Ptuj 34) ti Šalamun Franjo, Ptuj ................... II Horvat Anton, Ptuj 35) ti Mejak Ervin, Celje ...................... II Kloar Fran, Celje 36) ti Ogrizek Anton, Celje ................... II Kloar Fran, Celje 37) ii Orožen silan, Celje ................... Lovreo Mrko, Colje 58) Vrecko Dragotin, Celje ............... II Gorican Alojz, Celje 39) ti DoboviSek Rudolf, Celjo ............. II KBrlovcek Josip, Celje. Seznam 39 odklonjenih odvetnikov s strani Komisije za presojo pravice do odvetništva z dne 15. maja 1947 s seznamom prevzemnikov njihovih pisarn. (AOZ, š. 70. Posnel: Boštjan Novak) K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 171 Ljubljana, dne 3. julija 1947. Vrhovno sodišce Ljudske republike Slovenije v Ljubljani : Pritožbi se ugodi : Pritožbi se zavrne : 1. Dr. OBLAK Josip C. 1. JAGODIC Karol, Velike Lašce 2. KAPUS Vladlboj 2. Dr . JUVAN Aloj zij, Maribor 3. " TOMŠIC Fran 3. »1 KAMUSIC Josip, Ljubljana 4. " FERMEVC Ivan. 4. 11 i^ŽUŽEK Bogdan, Ljubljana 5. Tl REISHAN Avgust, Maribor 6. Tl ŠALAMUN Franjo, Ptuj 7. II PRENNER Ljuba, Ljubljana 8. II OROŽEN Milan, Celje 9. 11 ŽVOKELJ Dominik, Kamnik 10. IT DOBOVISEK Rudolf, Celje 11. IT DRNOVŠEK Janko, Brežice 12. II RAVNIK Rudolf, Maribor 13. 11 i/BRBANC Anton, Ljubljana 14. n TAVCAR Ante, Rakek 15. u SAJOVIC Ivan, Kocevje 16. LESKOVAR Josip ml., Maribor 17. ti TRAMPUŽ France, Kamnik 18. n ROSINA Igor, Maribor 19. n SENCAR Dušan, Prevalje 20. n .SLUGA Jurij , Ptuj 21. n MAJARON Ferdinand, Ljubljana 22. MOŠKON Stanko, Race pri Mariboru 23. H STEFANOVIC Danilo, Maribor 24. it LIPOLD Franjo, Maribor 25. n PERŠIN Aleš, Ljubljana 26. HRIBERNIK Josip, Murska Sobota 27. « IVANETIC Franjo, Novo mesto 28. Tl VRECKO Dragotin, Celje. Seznam odvetnikov z dne 3. julija 1947, katerih pritožbe je Vrhovno sodišce zavrnilo kot tudi tistih štirih, katerih pritožbam je ugodilo. (AOZ, š. 70, mapa Komisije za presojo. Posnel: Boštjan Novak) 172 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) tožilo, kot je na primer menil Peter Ceferin,442 pac pa je štirim pritožnikom443 odvetništvo vrnilo. Odlocbe, ohranjene v osebnih mapah, ugoditvenih razlogov ne navajajo.444 Igorju Rosini, ki se je zoper odlocbo komisije prav tako prito­žil, a se je še pred odlocitvijo Vrhovnega sodišca, kakršnakoli bi ta že bila, sam odpovedal odvetništvu,445 sodišce odvetništva ni vrnilo. Za ohranitev statusa vpisanega v zbornicni imenik in s tem za opravljanje od­vetniškega poklica je bilo že v prvem letu po vojni potrebno t. i. zacasno »vidiranje legitimacij«,446 o cemer vec v nadaljevanju. To je bila ena od glavnih nalog, zaupa­nih t. i. delegatom ali komisarjem, ki so bili z ukazom predsednika Narodnega ko­miteta osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) že jeseni 1944 predvideni za prevzem zbor­nicnih poslov v odvetniških zbornicah po vseh federalnih enotah takoj po vojni.447 Izbris 39 odvetnikov iz imenika zbornice leta 1947 je bil namrec zgolj zakljucek naj izrazitejše faze procesa precišcevanja clanstva, za katerega ni težko ugotoviti, da je tekel vzporedno s precišcevanjem zaposlenih v drugih ustanovah v državi in pri katerem je dejavno sodelovala tudi Ozna oz. UDV.448 Naj na tem mestu takoj navežem in opozorim na svoj tretji sklop razisko­valnih vprašanj, ki temeljijo na domnevi, da je imel ta proces glede na posebno naravo odvetniške zbornice kot institucije z dotedanjo izrazito avtonomijo v or­ganizacijskem, vsebinskem in zlasti tudi gospodarskem (financnem) smislu,449 svoje posebnosti. S tako naravo zbornice je bil nelocljivo povezan tudi sam po­klic odvetnikov in njihova dotedanja družbena veljava, ki se je odražala tudi v tem, da je bilo veliko odvetnikov tesno vpetih v politicno življenje ne le pred vojno, pac pa tudi v državotvornih organih OF med njo.450 Po vojni se je odnos do odvetništva sicer formalno spremenil, vseeno pa ne more biti zanemarljivo 442 Ceferin, Odvetniška zbornica, str. 80. 443 Kar je v tej zvezi zanimivo in bi veljalo raziskati v prihodnje, je vprašanje, kako to, da sta med temi štirimi odvetniki tudi dr. Fran(jo) Tomšic in dr. Josip Oblak, ki sta bila deležna zacasne odklonitve in posebnih preverjanj že v predhodni fazi, tj. v fazi t. i. (zacasnega) vidiranja legitimacij. Prim. spodaj, op. 456. 444 Prim. na primer odlocbo VS v zadevi dr. Frana Tomšica. - AOZ, osebna mapa Frana Tomšica. 445 AOZ, osebna mapa I. Rosine, Dopis zbornici z dne 30. 5. 1947. Prim. gesto odvetnice Ljube Prenner v poglavju Igor Rosina v oceh povojne oblasti. 446 Gl. koncni seznam odvetnikov, ki so prejeli zacasno vidirano legitimacijo, skupaj z datumi vidiranja, ver­jetno iz decembra 1946, tj. tik pred ustanovitvijo komisije za presojo. - AOZ, š. 69, mapa 1945, ovoj »dr. Ivan Tavcar«. 447 Odlok o postavitvi delegatov v odvetniških zbornicah z dne 17.11.1944, UL DFJ, št. 1,1.2. 1945, v Slove­niji objavljen v: Posebna prilogi k številki 6 Uradnega lista SNOS in Narodne vlade za Slovenijo, 6. 6. 1945. 448 Prim. Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 252-257; ista, Prevzem oblasti, 1995, str. 109-110. Prim. spo­daj, op. 104. Vec o tem tudi v poglavju Igor Rosina v oceh povojne oblasti. 449 Penzijski fond, ki je bil za financno in siceršnjo avtonomijo Zbornice kljucnega pomena (v smislu pred­nosti, proti koncu pa tudi bremena), je obstajal vse do šestdesetih let! 450 Za temeljit poimenski pregled slovenskih odvetnikov, dejavnih v javnem življenju od ustanovitve zbornic vse od leta 1868 gl. Žužek, Slovenski odvetniki, str. 513-537. Posebej o slovenskih odvetnikih, dejavnih v OF, KP in NOB gl. tudi Šnuderl, Slovenski odvetniki, str. 504-512. K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 173 dejstvo, da precej bivših odvetnikov najdemo ne le med novimi pravosodnimi organi, pac pa tudi med clani vlade in na drugih oblastnih položajih, in sicer tako iz vrst kršcanskih socialistov (dr. Marijan Brecelj, dr. Ivan Stanovnik, dr. Janko Lavric) in iz drugih skupin medvojne OF (dr. Makso Šnuderl, dr. Drago Marušic, dr. Lado Vavpetic, dr. Jernej Stante, dr. Igo Gruden) kot tudi med clani KP, predvojnimi (dr. Joža Vilfan) in mlajšimi (dr. Heliodor Modic).451 Usoda Igorja Rosine kot predvojnega odvetnika in politika, medvojnega cla­na OF in vodje podružnice enega njenih pomembnejših organov v prvi povojni fazi pri slovenski vladi in - tudi to je glede na obstojeco literaturo novo - celo kot enega od zaupnikov zbornicnega delegata452 v procesu vidiranja legitimacij, je bila po vojni drugacna. Njegova usoda in usoda mnogih njegovih predvojnih stanovskih tovarišev nepartijcev, o kateri bo govora v nadaljevanju, je bila za povojni cas gotovo še bolj znacilna. b. Poskus kontekstualizacije odvzema odvetništva: primerjava s tovariši s seznama Soocena v zacetku samo s seznamom devetintridesetih odklonjenih odve­tnikov sem odgovor na prvo raziskovalno vprašanje o razlogih za odvzem od­vetništva najprej iskala v poskusih oblikovanja krogov Igorju Rosini bližjih sta­novskih tovarišev po razlicnih kriterijih, na primer: kdo je bil clan Osvobodilne fronte in morda njenih organov,453 kdo morda clan Komunisticne partije, komu se na prošnjo za vrnitev odvetništva ni ugodilo že prvic,454 ali so bile odklonilne 451 Za kratke opise delovanja vseh naštetih v OR KP in NOB gl. prav tam. Prim. razdelek Pritisk okupatorja na zbornico: izkljucitve marca 1944 z imeni s seznama izbrisanih odvetnikov iz Imenika zbornice leta 1944. Vec o vlogi odvetnikov med vojno, in sicer tako tistih, ki so podpirali narodnoosvobodilni odpor s sodelovanjem z OR kot tudi tistih, ki ga niso, gl. poglavje Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov. 452 Gl. AOZ, š. 70, mapa »Zaupniki«. 453 V temeljnem delu Eve Maliy lahko o delovanju OF med pravniki samo slutimo, tako da je o tem in organi­ziranosti OF tudi širše med zaposlenimi v pravosodju potrebno vzeti v roke Hocevar, Nastajanje, str. 5-21, zlasti str. 8-10. France Hocevar piše, da naj bi Maticni odbor OF med odvetniki in notarji med vojno vodil odvetnik dr. Stanko Tomšic. Prav tako naj bi vodil tudi organizacijo med odvetniškimi in notarskimi pri­pravniki ter uslužbenci, ceprav naj bi bili ti sicer organizirani v svojem odboru OF. Kot clane Maticnega odbora OF odvetnikov in notarjev pa Hocevar našteva še dr. Antona Urbanca, dr. Borisa Puca, dr. Viljema Muca in dr. Lojzeta Kramarja. Prim. tudi Šnuderl, Slovenski odvetniki, str. 504-512, tu 505, ki mednje šteje tudi dr. Darka Cerneja. Naj povem, da je Komisija leta 1947 kljub njegovi vidni vlogi v medvojni OF vzela pravico do odvetništva tudi dr. Antonu Urbancu. Drugace kot Igorju Rosini so mu odvetništvo vrnili leta 1951. Istega leta so odvetništvo vrnili na primer tudi dr. Ljubi Prenner in dr. Bogdanu Žužku. 454 Med tistimi, ki jim odvetništvo ni bilo vrnjeno še dolgo po vojni (vse do 1967), je na primer dr. Josip Ka- mušic. Josip Kamušic je bil pred vojno, med njo in tudi po njej eden najvidnejših kršcanskih socialistov. Kot odvetnik se je med vojno izkazal kot zagovornik obtoženih pred italijanskim vojaškim sodišcem, zla­sti pri branjenju Toneta Tomšica. Gl. lastnorocni življenjepis ob prošnji za ponovno sprejetje v zbornico. Osebna mapa J. Kamušica. O njem in o ostalih kršcanskih socialistih ter njihovem delovanju gl. npr. gradivo v Arhivu Republike Slovenije (opis zgodovine delovanja z vidika povojne oblasti in seznam vseh kršcanskih socialistov s krat­kimi biografskimi oznakami): SI AS 1931, ZA-600-11, š. 934; elaborat z dne 25. 11. 1949 (avtor neznan): »Kršcanski socialisti v Sloveniji« (št. 35). 174 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) odlocbe Komisije za presojo pravice do odvetništva res vse identicne, in seveda, katerim od teh odvetnikov je kot politicno sumljivim sledila Ozna oz. UDV. Ker je bilo temeljito raziskovanje usode preostalih 38 odvetnikov po vseh treh krite­rijih iz casovnih razlogov neizvedljivo, sem izbor Rosinovih stanovskih tovarišev prilagajala glede na dostopnost gradiva v zbornicnem arhivu in Arhivu RS, pri cemer sem po potrebi križala vec kriterijev med seboj. Najprej sem ugotovila, da drugace, kot je na podlagi nekaterih odlocb do­mneval Peter Ceferin, vse odlocbe Komisije niso identicne.455 Pri tistih, kjer se razlikujejo, je vzorec tak, da so odlocbe identicne v daljšem uvodnem delu, ki vsebuje generalni ocitek, da odvetnik ne razume svojega spremenjenega poslan­stva v novi ureditvi, ki je po 1. clenu Zakona o odvetništvu nuditi pomoc državi, njenim organom in institucijam, v drugem delu pa so kot pri Igorju Rosini456 individualizirane, in sicer z navedbami konkretnih sodnih primerov,457 kjer naj bi odvetnik sporno postopal.458 Na podlagi ostalih kriterijev sem ugotovila, da nihce od drugih osemintri­desetih odvetnikov ni bil clan partije,459 kar ni presenetljivo,460 po drugi strani 455 Ceferin, Odvetniška zbornica, str. 79-80; isti, Odvetnik, december 2003, št. 4 (21), str. 35. Takšna, kot jo opisuje Peter Ceferin, je na primer odlocba komisije v zadevi dr. Antona Urbanca. - AOZ, osebna mapa, ali pa odlocba v zadevi dr. Franja Tomšica. AOZ, osebna mapa. 456 Primer take odlocbe je odlocba v zadevi dr. Janka Oblaka. V tej obrazložitvi se komisija sklicuje na tri kazenske postopke, skupaj z njihovimi opravilnimi številkami. AOZ, osebna mapa dr. Janka Oblaka. Zanimivo v tem primeru je, da je pritožba dr. Oblaka na Vrhovno sodišce kasneje ena od tistih štirih pri­tožb, katerim je sodišce ugodilo. Toda potencialno sklepanje, da bi individualiziranost in s tem tudi dol­žina ter podrobnost obrazložitve odlocbe Komisije utegnile imeti kakšno korelacijo z uspehom pritožbe zoper njo na Vrhovnem sodišcu, ni utemeljeno, saj je na primer pri dr. Tomišcu (gl. predhodno opombo) odlocba Komisije povsem tipska. 457 To se ujema tudi z opisom nadzora UDV nad odvetniki in zbornico pri Jerci Vodušek Staric, ki pravi, da si je ta za namen razvršcanja v štiri kategorije sumljivih priskrbela tudi stenograme sodnih postopkov, na katerih so odvetniki nastopali. - Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 110. 458 Pri Igorju Rosini sta najprej skupaj z opravilno številko zadeve navedena dva konkretna primera, in sicer civilnih pravd, v katerih naj bi Rosina na podlagi mnenja Komisije oz. njihovih informatorjev skupaj s svojim klientom nasprotno stranko izsiljeval oz. ji grozil. Obrazložitev se konca s splošno ugotovitvijo, sklicujoc se na informatorje, da dr. Rosina v kazenskih postopkih z »neumestnimi opazkami ironizira rezultate preiskave, s cimer kazenskemu postopanju ne koristi v nobenem pogledu«. - AOZ, osebna mapa Igorja Rosine. 459 Odvetniki, ki so bili clani partije, so že med vojno in še posebej po njej prevzeli vidne oblastne funkcije. Natancno število predvojnih, medvojnih in povojnih clanov KP med clani Odvetniške zbornice mi ni znano. Prim. poglavje Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov. Primer predvojnega komunista in neumornega borca za pravice primorskih Slovencev že pred vojno v Italiji je tržaški Slovenec dr. Joža Vilfan. Med vojno je postal predsednik NOO za Primorsko in tudi poslanec na Kocevskem zboru, po vojni pa med drugim najprej zvezni javni tožilec, nato jugoslovanski diplomat. - Vo­dopivec, Vilfan, Joža; Šnuderl, Slovenski odvetniki, str. 511-512. Prim. spodaj razdelek Pritisk okupatorja na zbornico: izkljucitve marca 1944 s seznamom izbrisanih odvetnikov iz zbornicnega imenika 1944. 460 Presenetljivo pa je, da tudi nihce izmed vodstva novoustanovljene zbornice julija 1947 ni bil clan Ko­munisticne partije. V Arhivu RS sem namrec - kolikor je bilo le mogoce natancno - preverila vse clane novih zbornicnih organov, od preostalih od devetdesetih odvetnikov, vpisanih v nov imenik zbornice (to je tistih, ki jim je Komisija odvetništvo potrdila), do nekaj tistih, ki jim je bilo nato poverjeno ideološko usposabljanje stanovskih sotovarišev. Tudi to je tema, ki bi se ji kazalo v prihodnje podrobneje posvetiti, K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 175 pa je raziskovanje pokazalo, da so bile v predhodni fazi legitimacije prav vseh vidirane s strani delegata Ministrstva za pravosodje, kar je praviloma temeljilo na prejetih pozitivnih karakteristikah s strani terenskih odborov OE461 Prav Igor Rosina je v dopisovanju z delegatom, odvetnikom dr. Jankom Lavricem, sicer njegovim bivšim kolegom iz Komisije za vojne zlocine, konec marca 1946 mi­mogrede omenil, da so vsi mariborski odvetniki clani OE462 Ali so bili clani OF leta 1947 res že vsi odvetniki, zlasti tudi tisti, ki jim je Komisija leta 1947 odve­tništvo pustila, lahko le domnevam.463 Presenetljivo za širšo sliko tega komple­ksnega in nikakor ne zgolj premocrtnega procesa cišcenja clanstva pa je dejstvo, da je na seznamu odvetnikov 1947 ostal tudi kakšen odvetnik, ki je med vojno kot aktivni politik OF nasprotoval. Takšen izrazit primer je dr. Vladimir Šuklje, sicer eden najuglednejših clanov Odvetniške zbornice, pred in med vojno clan vodstva slovenskega dela Samostojne demokratske stranke, med vojno tudi med organizatorji Slovenske zaveze in clan Nagodetove delovne skupnosti, organiza­cije slovenskih liberalcev, 464 kasneje med 1960 in 1963 - to je prav v casu, ko so Igorju Rosini na podlagi že druge prošnje odvetništvo koncno vrnili - pa celo predsednik Odvetniške zbornice.465 Eden od kriterijev zožitve izbora, ki se mi je v zacetku zdel smiseln, je bila tudi provenienca odklonjenih odvetnikov. Enajst izmed njih jih je bilo iz Ljubljane, deset iz Maribora (ali njegove okolice), pet iz Celja, trije s Ptuja in dva iz Kamnika, po eden pa še iz razlicnih drugih delov Slovenije. Hitro se je poka­zalo, da je bil vpliv dejstva, od kod posamezen odvetnik prihaja, zanemarljiv. Natancnejši ogled življenjepisov Rosinovih mariborskih stanovskih tovarišev pa je pokazal, da je tisto, kar jih je družilo, resna in predana predvojna politicna aktivnost. Med mariborskimi odvetniki, ki so leta 1947 tudi izgubili odvetništvo, moj vtis na podlagi gradiva pa je, da so bili vsi, ki so morali to nalogo prevzeti, pri tem precej prepušceni samim sebi. Prim. spodaj zadnje poglavje o dopisu Igorja Rosine dr. Lavricu z dne 30. 4. 1946. To dejstvo po mojem mnenju ni nepomembno pri iskanju vzrokov za to, da UDV tudi novoustanovljeni zbornici svojega seznama clanov za njeno novo vodstvo na koncu ni mogla vsiliti tako, kot je nacrtovala. Prim. spodaj v zakljucku. 461 To je razvidno tako iz uvodnih besedil izdanih odlocb, kjer Komisija šteje posameznika kot dotedanjega odvetnika prav na podlagi koncnega seznama vidiranih legitimacij, ki ga je pripravil delegat Ministrstva za pravosodje, dr. Lavric, kot tudi na podlagi kopije seznama, ki temu opisu najbolj odgovarja, in je ohran­jena v AOZ, š. 69, mapa 1945, v ovoju »dr. Ivan Tavcar«. 462 AOZ, š. 70, mapa »Zaupniki«, Zapisnik sestanka mariborskih odvetnikov na pobudo delegata dr. Janka Lavrica, kjer ti izmed sebe za zaupnika izvolijo Igorja Rosino (2. stran). 463 Koliko je med njimi bilo starih, tj. medvojnih clanov, koliko morda celo tistih izpred kapitulacije Italije, in koliko tistih, ki so se v OF vclanili po propagandni akciji za vpis v OF zgodaj jeseni 1945 po lokalnih volitvah, ko naj bi se v OF na primer v Ljubljani vclanilo 80 % volivcev (tako Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 379), mi ni znano. 464 Adamic et al., ur., Dokumenti, str. 484, op. 8 k pismu Borisa Kidrica dr. Maksu Šnuderlu kot delegatu »štajerske skupine« v Vrhovnem plenumu OF z dne 7. 9. 1943. 465 Prim. Fortuna, Dr. Vladimir Šuklje, str. 55. Dr. Šuklje je bil takoj po vojni najprej aretiran. - Vodušek Sta­ric, Prevzem oblasti, str. 104. Prim. tudi Žužek, Slovenski odvetniki, str. 533. Gl. tudi spodaj v zakljucku. 176 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) so bili politicno aktivni naslednji:466 dr. Alojzij Juvan, clan SLS (JRZ), dvakratni župan Maribora (tudi tik ob zacetku okupacije 1941), dr. Josip Leskovar, prav tako bivši mariborski župan in predsednik mariborske oblastne skupšcine in oblastnega odbora, clan SLS in nato JRZ, dr. Franjo Lipold, liberalec, tudi žu­pan Maribora, dr. Rudolf Ravnik, banski svetnik, dr. Avgust Reisman, bivši clan Orjune, tudi v vodstvu Jugoslovansko-Cehoslovaške lige, in dr. Franjo Tomšic,467 vidni predvojni liberalni politik. Ker linija nobenega takšnega raziskovanja ne more biti premocrtna in je tudi moja v zacetku šla v razlicne smeri, sem že od vsega zacetka domnevala tudi, da utegne razloge za odvzem odvetništva Igorju Rosini leta 1947 razkriti morebitno gradivo Ozne oz. UDV o še drugih odvetnikih s seznama odklonjenih. Žal me raziskovanje v tej smeri ni pripeljalo dalj od zacetnega presenecenja nad dej­stvom, daje imelo od 39 odvetnikov poleg Igorja Rosine (ohranjen?) dosje UDV o daljšem spremljanju le še šest drugih odklonjenih odvetnikov.468 Na vprašanje, cemu odvzem tolikim, ce naj bi jih bilo za UDV sumljivih ,le‘ sedem, sem podo­ben odgovor, kot se mi je v obrisih kazal že na podlagi življenjepisov odklonjenih odvetnikov iz Maribora, našla v rezultatih raziskovanja Jerce Vodušek Staric, ob­javljenih v razpravi Prevzem oblasti po vojni in vloga Ozne - obracun: to je strah oblasti pred organiziranjem clanov predvojnih politicnih strank v opozicijo.469 Avtorica v svoji razpravi politicnega ozadja odvzema pravice do odvetništva si­cer ne razkrije v kontekstu kakšne širše obravnave problematike povojnega od­vetništva, pac pa bolj slucajno kot primer iz množice gradiva, ki kaže, kako si je OZNA oz. UDV prizadevala za nadzor nad vsemi kljucnimi institucijami v takratni družbi. V nadaljevanju razprave in zlasti v zakljucku bom sama sicer predstavila ra­zloge, ki so po mojem mnenju kljucni za to, da UDV prav v Odvetniški zbornici 466 Preostali trije odklonjeni odvetniki iz Maribora so bili še dr. Danilo Stefanovic, dr. Franjo Moškon in dr. Vladiboj Kapus. Provenienca (iz Maribora) pa naj bi doloceno vlogo igrala pri nagibih za odlocitev oblasti, da Igorju Rosini leta 1951 odvetništva ne vrne kljub soglasni pozitivni odlocitvi Odvetniške zbornice in celo pozitivnemu mnenju informatorja UDV o obnašanju Igorja Rosine, ceš da naj se mu odvetništvo vrne. O tem vec v poglavju Igor Ro­sina v oceh povojne oblasti (dobesedni citat mnenja) in O odnosu Igorja Rosine do povojne politicne stvarnosti v porocilih sodelavcev UDV (o »mariborski skupini« odvetnikov v pismu Žnuderla Rosini). 467 Dr. Franjo Tomšic je bil eden izmed tistih štirih odvetnikov, ki jim je Vrhovno sodišce odvetništvo po pritožbi vrnilo, in eden izmed dveh odvetnikov (od teh štirih), ki jima je bila pravica do odvetništva za­casno odklonjena že v casu zacasnega vidiranja leta 1946. Še en Mariborcan, katerega pritožbi je Vrhovno sodišce tudi ugodilo, je bil dr. Vladiboj Kapus. 468 Na podlagi pregledane evidence CAE (SI AS 1931, RSNZ SRS, CAE 1987 (ovoj MFŽ 1-277 in ovoj MFŽ 278- 552) in pa imenikov dosjejev iz fonda SI AS 1931 RSNZ SRS I. in II. del ter fondov AS 1931, RSNZ SRS, Popis gradiva v podfondih 400-500-600 (OMS: Ostanki mešcanskih strank)) lahko recem, da imajo poleg Igorja Rosine dosje ohranjen še Avgust Reisman iz Maribora, kršcanski socialist Josip Kamušic iz Ljubljane, liberalec Ferdinand Majaron, Milan Orožen iz Celja, Anton Tavcar iz Rakeka ter Josip Hribernik iz Murske Sobote. 469 Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 109-110. K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 177 vsaj do konca leta 1947 vzpostavitev takega nadzora ni uspela. Vsekakor pa je zelo pomembno, da avtorica v svojem delu ohranja dobesedne citate iz doku­mentov UDV,470 ki vsebujejo komunikacijo med glavnima akterjema precišce­vanja odvetniških vrst, in sicer med dr. Helijem Modicem, ki je bil takrat v vlogi predsednika Komisije za presojo pravice do odvetništva, in Mitjem Ribicicem, pa tudi formulacije osebnih karakteristik odvetnikov471 ter primere ocen in­formatorjev o potencialni uspešnosti »vrbovk«.472 V korespondenci Modica in Ribicica naj bi bili vsi odvetniki v grobem razporejeni v štiri kategorije: (1) kle­rikalec, (2) nacionalist, (3) agent tuje špijonaže ali (4) pripadnik sredincev, ner­gacev, besednih reakcionarjev. Že omenjeni Vladimir Šuklje naj bi bil na primer kategoriziran med »tuje špijone«.473 V katero kategorijo so v letu 1947 uvrstili Igorja Rosino, še ni cisto jasno, najverjetneje pa v zadnjo. Moje sklepanje temelji na dokumentu iz komunikacije med vlado in Komisijo za vojne zlocine iz decembra 1945,474 ki se sklicuje na karakteristiko, ki jo je dal » tov. Avbelj Rudi« v svoji novi vlogi sekretarja okro­žnega odbora KPS v Mariboru o Igorju Rosini kot vodji štajerske podružnice te komisije. Na podlagi te karakteristike je vlada Rosino v prvi fazi precišcevanja vladnih in ostalih uslužbencev v javnih ustanovah decembra 1945 uvrstila v za­dnjo od petih kategorij, tj. med »politicno nezanesljive«, na kar je prva, sicer tudi slucajno, opozorila prav Jerca Vodušek Staric v svojem delu Prevzem oblasti.475 Viktor Avbelj - Rudi je bil do decembra 1945 nekaj mesecev pomocnik nacelnika Ozne.476 470 Prav tam. V osebnem razgovoru s sourednikoma je Jerca Vodušek Staric povedala, daje dokumente lahko prepisovala le rocno še pred njihovo predajo v mikrofilmanje v Arhiv RS, to je, ko so bili še na lokaciji ustvarjalca gradiva, naslednice UDV, tj. SOVE. Zaradi tega so pri njej žal navedeni brez sedanjih arhivskih oznak, zaradi ogromne množine gradiva pa jih ponovno tudi še ni bilo mogoce odkriti. 471 Na primer »Politicno se nikjer ne udejstvuje in stoji popolnoma ob strani« ali »clovek, ki se želi prilagoditi vsaki situaciji«. Citirano po prav tam, str. 109. 472 Na primer pri Vodušek Staric beremo dobesedno navedene naslednje: »Možnost za vrbovko na podlagi obremenilnega materiala, ki zadostuje, da mu odvzamemo advokaturo.« Ali: »Vrbovke ne predlagam, ker je stari lisjak naš nasprotnik in nas bo samo prevarit.« Ali: »Naj mu ostane advokatura, dokler ne zberemo zanj materiala za aretacijo.« Citirano po prav tam. 473 Prav tam, str. 110. 474 SI AS 223, š. 2, mapa 1, dokument št. 3468. Naj opozorim, da sem pri iskanju tega dokumenta ugotovila, da oznaka mesta hrambe v delu Jere Vodušek Staric Prevzem oblasti glede na novejše signature in zlasti glede na sedanji razpored gradiva v Arhivu RS ni vec ustrezna. Sama sem navedla posodobljeno. Naj pri tem opozorim na dejstvo, da je omenjeni dokument kot predsednik Komisije za ugotavljanje zlo­cinov okupatorjev in njihovih pomagacev podpisal Fedor Košir. O njem in zlasti o njegovi burni debati z Igorjem Rosino v partizanih, kot jo je v svojem dnevniku opisal Makso Šnuderl, gl. poglavje Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov. 475 Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 378. Prim. zakljucek. V tem kontekstu je še toliko zanimivejše, da naj bi bila karakteristika, ld jo je dobil Igor Rosina ob slovesu iz Komisije, nadvse pohvalna. Prim. poglavje Igor Rosina v oceh povojne oblasti. 476 Rahten, Kraigher, Avbelj, Viktor; Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 257; Dornik Šubelj, OZNA, str. 207, op. 145. 178 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Odvetniška zbornica in odvetniki med okupatorjem in novo oblastjo v nastajanju 1944/1945 a. Pritisk okupatorja na zbornico: izkljucitve marca 1944 Zaradi prikrivanja odhodov v partizane so nemške okupacijske oblasti ko­nec leta 1943 zahtevale poimenske fizicne karakteristike vseh clanov Zbornice. To je bil verjetno glavni vzrok za to, da je bila marca 1944 Zbornica prisiljena izkljuciti najprej enajst odvetnikov, potem pa še dva in enega odvetniškega pri­pravnika. V tej tocki je potrebno dopolniti raziskovanje Petra Ceferina, ki v svo­jem delu Odvetniška zbornica Slovenije (odlomki iz zgodovine),477 potem ko opiše medvojni pogum in dostojanstvo vodstva Zbornice, zlasti predsednika dr. Janka Žirovnika v komunikaciji z okupatorskimi oblastmi kot tudi pri zastopanju po­sameznikov pred sodišci (zlasti tudi clanov odporniškega gibanja), zatrjuje, da disciplinsko sodišce Zbornice zoper te odvetnike na posebni februarski seji ni odredilo disciplinskega ukrepanja. Kaj tocno se je v vmesnih nekaj tednih zgo­dilo, ni jasno. Jasno pa je, da je do izkljucitve prišlo marca in da je bil seznam iz­kljucenih objavljen tudi v Službenem listu (16. 3. 1944), iz katerega sije besedilo o tem dobesedno prepisal v svoj dnevnik tudi dr. Makso Šnuderl.478 Dr. Šnuderl je bil med vojno clan Vrhovnega plenuma OF kot predstavnik »štajerske skupi­ne« v tej organizaciji, sicer pa stanovski tovariš iz Maribora in dober družinski prijatelj Igorja Rosine ter je igral v njegovem življenju med vojno in tudi po njej nezanemarljivo vlogo.479 Vsi izkljuceni odvetniki so bili clani odporniškega gibanja, nekateri, tako kot Makso Šnuderl, celo v samem vrhu OF: dr. Marjan Brecelj, dr. Darko Cernej, dr. Jernej Stante, dr. Ivan Vasic, dr. Lado Vavpetic, dr. Boris Puc, dr. Joža Vilfan, dr. Heliodor Modic, dr. Lojze Campa in dr. Igo Gruden. Ta, prvi seznam izkljuce­nih, je ohranjen tudi v zbornicnem arhivu.480 Poleg naštetih sta bila približno dva tedna kasneje konec marca izkljucena še dva odvetnika, in sicer predvojni ban Dravske banovine dr. Drago Marušic, clan OF (t. i. ministrske skupine), in dr. Davorin Gros, ter odvetniški pripravnik dr. Evgenij Ravnihar.481 Tudi ta, krajši 477 Ceferin, Odvetniška zbornica, str. 73-74. 478 Šnuderl, Dnevnik 2, str. 225 (sklep zbornice z dne 7. 3. 1944). 479 Makso Šnuderl v svojem medvojnem dnevniku, objavljenem šele mnogo let po vojni, opisuje, kako je moral politicno braniti Igorja Rosino z vso svojo avtoriteto clana Vrhovnega plenuma OF pred nenaklon­jenim mnenjem ostalih clanov. O Šnuderlu tudi Žužek, Slovenski odvetniki, str. 533, sam o sebi kratko v Šnuderl, Slovenski odvetniki, str. 510. 480 AOZ, š. 69, mapa 1946, Obvestilo penzijskemu fondu o izbrisu enajstih odvetnikov dne 7. 3.1944; gl. tudi Sklep o izbrisu odvetnikov iz imenika Odvetniške zbornice, Službeni list, 16. 3. 1944. 481 Evgenij Ravnihar je bil sin dr. Vladimirja Ravniharja, nosilec partizanske spomenice, oficir za zvezo z zavezniškimi misijami in povojni pomocnik ministra. Prim. spodaj, op. 546. K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 181 seznam, je ohranjen v zbornicnem arhivu.482 Verjetno je glede na obstojeco lite­raturo še bolj zanimiv, saj si Šnuderl teh treh izkljucitev v dnevnik ni zabeležil. b. Postavitev delegata: prelom ali kontinuiteta? 17. novembra 1944 je bila z že omenjenim ukazom predsednika NKOJ pred­videna postavitev komisarjev pri vseh odvetniških zbornicah po Jugoslaviji.483 Slovenski pravosodni minister dr. Jože Pokorn,484 kršcanski socialist, je na tej podlagi 18. maja 1945 za komisarja z odredbo imenoval485 - poimenovanji ko­misar in delegat v virih iz tega casa alternirata - dr. Janka Lavrica,486 prav tako kršcanskega socialista in svojega tesnega kolega, tudi vidnega clana OF in dote­danjega clana in v. d. tajnika Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev, zlasti pa tudi odvetnika in clana Zbornice. Za primerjavo lahko povem, da v Srbiji, kjer je bil Beograd osvobojen že jeseni 1944, in so ukaz predsednika NKOJ o postavitvi delegatov zbornicam lahko zato najhitreje izvršili,487 delegat, ki je posle tamkajšnje zbornice prevzel v drugi polovici maja 1945 po dveh vmesnih fazah s še relativno avtonomnim vodstvom,488 ni vec pri­hajal iz vrst clanov zbornice.489 482 AOZ, š. 69, mapa 1946, Obvestilo penzijskemu fondu o izbrisu še dveh odvetnikov in enega pripravnika dne 24. 3. 1944. 483 Gl. zgoraj, op. 447. 484 O dr. Pokornu kot kršcanskem socialistu SI AS 1931, ZA-600-11, š. 934, elaborat z dne 25. 11. 1949 (avtor neznan); »Kršcanski socialisti v Sloveniji« (št. 62). V elaboratu je dr. Pokorn oznacen kot protipartijsko raz­položen in zavzemajoc se za tip demokracije po ceškem vzoru. V njegovo »skupino« avtor elaborata prišteva še dr. Janka Lavrica (gl. spodaj op. 486), dr. Jakoba Mohorica (gl. spodaj op. 527) in dr. Ivana Stanovnika. 485 Odredba o postavitvi delegata v odvetniški zbornici v Ljubljani, Uradni list SNOS in Narodne vlade Slove­nije, I/IL, št. 5, 2. 6. 1945. 486 Dr. Janko Lavric je bil clan Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev od julija 1944 pa do konca vojne. - Šnuderl, Slovenski odvetniki, str. 507. 487 V Srbiji je bil delegat pri Advokatski komori v Beogradu postavljen že 27. 11. 1944 z Odredbo Poverjeni­štva za pravosodje pri Predsedništvu AVNOS, št. 35. Besedilo se je glasilo. »Na osnovi cl. 1. in 2. rešenja Nacionalnog komiteta narodnog oslovbodenja Jugoslavije od 17. novembra 1944. godine, do konacnog uredenja advokature postavljam za delegata Advokatske komore u Beogradu Miodraga N. Nikolica, ad­vokata iz Beograda, ul. Vuka Karadžica br. 4. Smrt fašizmu - Sloboda narodu. Poverenik za pravosude Mil. Krdžic, s.r.« Citirano po Guberina, Istorija, str. 89. Delegat je prevzel pristojnosti bivšega zbornicnega predsedstva in odbora, funkcijo pa je opravljal samo do 2. 2. 1945. 488 Po dvomesecnem delegatovem vodenju (gl. prejšnjo opombo) je Predsedstvo antifašisticne skupšcine NOS (narodnog oslobodenja Srbije) 2.2.1945 sprejelo odlok, s katerim je v Advokatski komori v Beogradu postavilo zacasno upravo, ki jo je sestavljalo 10 odvetnikov iz Beograda in eden iz Leskovca. Ta naj bi opravljala delo vseh bivših organov zbornice in jo vodila »po odgovarajucim propisima koji su bili u važnosti pre 6.4.1941. godine, a u duhu ideja i interesa narodnooslobodilacke borbe i izgradnje narodne vlasti sve dok se ne donesu nove odluke o advokatima.« Citirano po prav tam, str. 90. Tudi to vodstvo je obstalo le dva meseca, do 17. 5.1945. 489 17. 5. 1945 je predsedstvo Narodne skupštine Srbije sprejelo odlok (»Odluka o advokatskoj komori u Beogradu«), s katerim je že v 1. clenu iz imenika odvetnikov izbrisalo 33 odvetnikov in odvetniških pri­pravnikov, ker naj bi bili »narodni sovražniki in izdajalci«. V drugem clenu so zacasno upravo razrešili pristojnosti, v naslednjem pa iz imenika odvetnikov izbrisali vse njene clane, saj naj ti ne bi glasovali za izbris odvetnikov, naštetih v prvem clenu. V 4. clenu so vsi preostali v imenik vpisani odvetniki postavl­jeni »na razpolago«. V 5. clenu je odlok pooblašcal pravosodnega ministra Srbije, da doloci delegata, ki 182 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900 1969) Kot je ugotovil že Peter Ceferin, postavitev komisarja Zbornice ni bila re­zultat kakšne konceptualne inovacije novih oblasti,490 pac pa vsebinsko sledenje staremu Zakonu o odvetnikih iz 1929, ki je za cas izrednih razmer predvideval, da Minister za pravosodje pri Zbornici postavi prav takšen nadzorstveni organ. Iz komunikacije delegata dr. Lavrica z odvetniki je jasno, da veljava dolocb pred­vojnega zakona tudi zanj ni bila sporna (v dopisu z dne 1. junija 1946 Lavric na primer sam opozarja kolega, da še vedno velja predvojni zakon o odvetnikih,491 seveda v kolikor ne bi bila v nasprotju s predpisi nove oblasti).492 Na takšno do­jemanje pravne kontinuitete na podlagi starega zakona v praksi uradovanja kaže tudi izrecna formulacija izvedbenega odloka o postavitvi delegata v Srbiji, ki pra­vi, da je delegat imenovan na podlagi predvojne zakonodaje, v kolikor ta ni v na­sprotju z novim družbenim redom.493 Takšne izrecne formulacije izvedbeni akt slovenskega pravosodnega ministrstva sicer ne vsebuje, implicitna logika pa je bila enaka. Princip postavljanja delegatov ob hkratni postavitvi »na razpolago«494 bo izpeljal ponovni vpis v zbornicni imenik, cemur naj bi sledila izbira nove zbornicne uprave. Minister je za delegata imenoval predstojnika enega izmed odsekov pravosodnega ministrstva. - Prav tam, str. 90-91 in zlasti 130-131. Ker delegat ni bil odvetnik, je kot pomoc pri vodenju poslov pravosodni minister imenoval posvetovalni odbor, sestavljen iz odvetnikov. - Prav tam, str. 130. 490 Ceferin, Odvetniška zbornica, str. 66-67. 491 To je razvidno na primer iz dopisa dr. Lavrica, ki se v celoti glasi: »Velecenjeni gospod tovariš! Na Vaš dopis z dne 29. maja 1.1. Vam sporocam: Nisem v stanu Vam kot delegat pri Zbornici ali pri Penzijskem fondu pomagati Vam do tega, da pridete do pisalnega stroja ali vsaj do kredita za nabavo istega. V tem pogledu se obrnite na pristojno oblast. Glede uradnih dni pa Vam sporocam, daje še vedno v veljavi zakon o advokatih z dne 27. marca 1929, sliši pa se, da bo novi zakon o odvetnikih v kratkem sprejet. Smrt fašizmu - svobodo narodu! Delegat Ministrstva za pravosodje: Dr. LAVRIC Janko«. - AOZ š. 69, mapa 1946. Fotografija tega dokumenta je objavljena na zacetku tega poglavja. 492 Gl. Odlok Predsedstva AVNOJ-a z dne 3. 2. 1945 o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, ki so jih med okupacijo izdali okupatorji in njihovi pomagaci; o veljavnosti sodnih odlocb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku sovražnikove okupacije. Posebna priloga k št. 6 Uradnega lista SNOS in Narodne vlade Slovenije, št. 4, 6. 6. 1945, str. 15. 2. clen tega odloka, v slovenšcini objavljenega v posebni prilogi k št. 6 Ur. lista SNOS in Narodne vlade Slovenije, št. 4, z dne 6. 6. 1945, str. 15, se dobesedno glasi: »Pravni predpisi (zakoni, uredbe, naredbe, pravilniki, itd.), ki so veljali v trenutku okupacije po sovražnikih (pred 6. aprilom 1941), se odpravljajo, kolikor nasprotujejo pridobitvam narodno osvobodilne borbe, ter deklaracijam in odlokom Protifašisticnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije in deželnih protifašisticnih predstavniških zborov posameznih federalnih enot ter njih predstavništev, kakor tudi pravnim predpisom izdanim po Nacionalnem komitetu osvoboditve Jugoslavije in njegovih poverjeništev ter po vladah in posameznih poverjeništvih federalnih enot.« Po sprejetju ustave se je na to materijo nanašal še 4. clen Zakon o neveljavnosti pravnih predpisov, sprejetih pred 6. 4. 1941 in za casa sovražne okupacije. - UL FLRJ, 86-605/1946. 493 Guberina, Istorija, str. 91. 494 Prim. Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 252. To je bila praksa, poznana že iz Habsburške monarhi­je (»ausser Dienßt«); pri nas je bila uporabljena tudi s strani Narodne vlade za Slovenijo ob prevzemu institucij in s tem oblasti na našem današnjem ozemlju bivše monarhije, zacenši z novembrom 1918 v pravosodstvu, nadzorništvih, vojaškem zdravstvu, v letu 1919 (že za cas Deželne vlade za Slovenijo) pa še posebej med uciteljstvom. Gl. vec naredb poverjenika za pravosodje dr. Vladimirja Ravniharja glede sod­nikov, npr. Naredba poverjeništva za pravosodje, Uradni list Narodne vlade za Slovenijo, št. 5,12.11.1918, tocka 66 (odstavitev državnega pravdnika dr. Bracica), ali pa Naredba poverjeništva za pravosodje, Uradni list Narodne vlade za Slovenijo, št. 19 (odstavitev vec sodnikov, ki so nato postavljeni na razpolago). K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 183 vsega uradništva in tudi uslužbencev relativno avtonomnih organizacij495 je bil nacin prevzema nadzora tudi nad drugimi institucijah v pravosodju, zlasti na sodišcih.496 Zaradi kontekstualizacije vlog in zadolžitev dr. Igorja Rosine v razlicnih obdobjih naj na tem mestu izpostavim zanimivo dejstvo, da je bilo v novem vodstvu Zbornice, o katerem bo na kratko govora v zakljucku, kar nekaj clanov Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev: odvetnik Jakov Petrovic kot podpredsednik Zbornice od 1947 naprej, dr. Šnuderl kot clan sosveta Zbornice od 1945 in seveda tudi sam delegat Ministrstva za pravosodje pri zbornici, dr. Janko Lavric.497 c. Leto 1945: ali odvetništvo sploh še bo? Prevzem poslov zbornice in ustano­vitev sosveta V nasprotju z na videz relativno jasno orientacijo in percepcijo zlasti med pravniki na razlicnih oblastnih položajih takoj po vojni, da bo odvetništvo v takšni ali drugacni obliki obstajalo še naprej,498 je to vprašanje v prvih mese­cih po koncu vojne za marsikoga viselo v zraku.499 Ne glede na to je delegat dr. Lavric po prevzemu poslov 11. maja500 1945 takoj zacel z dejavnostmi, nujnimi za normalno delovanje zbornice, in to zlasti v dveh smereh: upoštevajoc po eni Leta 1945 je primerljiva uredba splošnega znacaja izšla v isti številki uradnega lista kot odredbe ministr­stva za pravosodje o postavitvi delegatov. - Uradni list SNOS in Narodne vlade Slovenije, I/IL, št. 5, 2. 6. 1945. 2. clen Uredbe o postavitvi vseh državnih ter drugih javnih in samoupravnih uslužbencev na raz­polago, ki sta ga razglasila predsednik Narodne vlade Boris Kidric in Minister za notranje zadeve Zoran Polic, zavezuje vse naslovnike, da se morajo kljub temu javiti k nastopu svojih dolžnosti. Ceprav se ne odlok slovenskega pravosodnega ministra o postavitvi delegata ne delegat dr. Lavric sam v nobenem od svojih pozivov k vidiranju legitimacij ne sklicujeta na to, da naj bi bili tudi odvetniki v Slo­veniji »postavljeni na razpolago«, pa se je to s procesom ponovnega vidiranja seveda implicitno zgodilo. V Srbiji primerljiv odlok iz maja 1945 tako formulacijo izrecno vsebuje. Prim. Guberina, Istorija, str. 90. Prim. vec o tem zgoraj, op. 489. 495 Odvetniški poklic so šteli za »poklic javnega reda«. Tako dr. Lavric v okrožnici, s katero odvetnike poziva k vidiranju legitimacij. Gl. spodaj, razdelek Zacetek postopka vidiranja legitimacij, vloga odborov OF in prekoracitev rokov. 496 V isti številki uradnega lista SNOS in Narodne vlade Slovenije je minister za pravosodje objavil še nekaj podobnih odredb: Odredbo o postavitvi delegatov pri sodišcih v Ljubljani, Odredbo o postavitvi delega­tov pri sodišcih, Odredbo o postavitvi delegata v javno-notarski zbornici, Odredbo o postavitvi delegata pri Pohotnem uradu v Ljubljani in Odredbo o postavitvi delegata pri zavodu za zaplembo in upravo imo­vine uporabnikov. - Uradni list SNOS in Narodne vlade Slovenije, I/II., št. 5, 2. 6. 1945. 497 O dr. Lavricu prim. zgoraj, op. 486. 498 Prim. umestno opozorilo in cudenje Petra Ceferina, da so se za ohranitev clanstva pri delegatu zanimali predvojni odvetniki, sedaj na najrazlicnejših funkcijah, ter celo tožilci in sodniki. - Ceferin, Odvetniška zbornica, str. 79. 499 Odvetnik dr. Dragotin Vrecko je tako vprašanje na delegata dr. Lavrica naslovil 17. 10. 1945, potem ko se je iz triletne internacije v Nemciji vrnil domov. - AOZ, š. 69, mapa 1945. 500 Lavric sam poroca, da je posle prevzel že 11. 5. (AOZ, š. 69, mapa 1946.), in tudi zapisnik o prevzemu poslov je sestavljen ter podpisan ta dan (AOZ, š. 69, mapa 1945), medtem ko je bila odredba ministrstva o postavitvi delegata kot formalni izvedbeni akt sklepa predsednika NKOJa objavljena šele 18. 5. 1945. 184 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) strani težke gospodarske in socialne okolišcine povojnega obdobja, ki so seveda prizadele tudi zbornicne clane in clane njihovih družin, po drugi strani pa zlasti tudi nove politicne razmere, ki so bile glavni razlog, daje posle zbornice v imenu nove oblasti sploh prevzel. V prvi sklop dejavnosti so spadala na primer po­sredovanja pri ministrstvih in drugih oblasteh v cisto življenjskih težavah zbor­nicnih clanov, med katerimi jih je bilo precej, ki so bili bodisi izgnani ali so se med vojno sami preselili (zlasti s Štajerske), pa tudi takih, ki so med vojno ostali dejavni kot odvetniki, a so delovali v težkih življenjskih razmerah. V tem smislu je bila z vidika odvetnikov osrednjega pomena gotovo delegatova dolžnost po­skrbeti za vse potrebno za nadaljevanje delovanja vitalno pomembnega lastnega zbornicnega Penzijskega fonda, pomembnega zlasti za upokojene clane, pa tudi clane družin pokojnih in njihove sirote. Osnovna dolžnost delegata, ki hkrati odraža tudi osrednji vidik dejanske kontinuitete zbornice, je bila skrb za kliente tistih odvetnikov, ki so med vojno bodisi preminuli bodisi pobegnili, s tem, da je poskrbel za prevzemnike njihovih pisarn in odprtih zadev. Ena težjih logisticnih nalog, pred katero je bil postavljen delegat, je bila, da je za vsakega odvetnika, vpisanega v imenik zbornice na dan 6. aprila 1941, moral ugotoviti, ali je še živ in kako je z njegovo ali njeno pisarno. O tem v zbornicnem arhivu prica precej tip­kanih seznamov in njihovih kopij501 z rocnimi zaznambami kot osnutki. Seveda pa je bila ena glavnih nalog delegata tudi rekonstrukcija imenika zbornice, pri cemer mu je bila poverjena pristojnost izdajanja zacasnih legitimacij za opravlja­nje odvetništva, torej vpisov in tudi izbrisov iz zbornicnega imenika. Naj v grobem navedem zacetne faze te rekonstrukcije. Takoj po prevzemu zbornice je delegat v zbornicni imenik ponovno vpisal 13 odvetnikov, izkljuce­nih leta 1944, in izbrisal tiste, ki so umrli leta 1945. 13. julija 1945 je iz imenika izbrisal 31 odvetnikov, ki so pobegnili v tujino ali so tam živeli že prej in se po osvoboditvi niso vrnili v Slovenijo »zaradi protinarodnega in protidržavnega udejstvovanja«. 23. novembra 1945 je iz imenika crtal 11 odvetnikov zaradi izvo­litev za sodnike in pa še 23 zaradi odpovedi oz. neizvrševanja dejavnosti ter 19. januarja 1946 še 13 odvetnikov, ki so bili v tem casu obsojeni.502 Delegat je 23. oktobra 1945 dobil oporo v novem organu, Sosvetu zbornice, katerega clani so postali odvetniki dr. Vladimir Ravnihar, dr. Makso Šnuderl, dr. Jakov Petrovic, dr. Ivan Stanovnik in dr. Josip Hacin.503 Glede imenovanja tega 501 To so tore) tisti »seznami«, ld so v opisih Jelke Melik napacno predstavljeni in enostransko ovrednoteni kot skriti javnosti in kot rezultat oblastne samovolje, katere goli posrednik oz. orodje naj bi bil zbornicni delegat. -Melik, Skiti zakladi, str. 96; Jeraj, Melik, Kazenski proces, str. 144. Prim. spodaj op. 542. 502 AOZ, š. 69, mapa 1946. Prim. Lavricev lastni povzetek opravljenega dela v Porocilu za ustanovni obcni zbor 26. 7.1947. - AOZ, š. 69, mapa 1946. 503 AOZ, š. 70, mapa »Sosvet«. Naj opozorim, da je bil dr. Vladimir Ravnihar clan nadzornega sveta zbornice že pred vojno. K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 185 organa je zanimivo, da se je delegat po pozivu ministrstva za pravosodje že avgu­sta 1945 obrnil na Izvršni odbor terenskega odbora OF odvetnikov v Ljubljani, ker, kot pravi, zaradi nemogocih razmer ni bilo mogoce sklicati Plenuma OF odvetnikov iz vse Slovenije.504 To je namrec eden redkih primerov, ko so v arhi­vskem gradivu zbornice organi OF v pravosodstvu sploh omenjeni. Zanimivo je tudi, daje 16. oktobra 1946 Minister za pravosodje dr. Jože Pokorn kot clana so­sveta imenoval dr. Vladimirja Grosmana, ki je kasneje imel nehvaležno vlogo505 privoliti v kandidaturo za predsednika Zbornice in funkcijo prevzeti na njenem ustanovnem zboru 26. julija 1947. d. Zacetek postopka vidiranja legitimacij jeseni 1945, vloga odborov OF in prekoracitev rokov Na vprašanje, v kakšnem obsegu je odvetniška dejavnost obstajala od dneva imenovanja delegata pa do dneva, ko so odvetniki zaceli prejemati zacasno vi- dirane legitimacije, in kdo jo je formalno sploh lahko opravljal, ne morem dati jasnega odgovora. Po eni strani sta še pred 16. oktobrom 1945, ko je delegat dr. Lavric odvetnike z okrožnico pozval k vidiranju legitimacij, jim pojasnil za to potreben postopek506 in razložil novo poslanstvo odvetnika v novem sistemu,507 tako delegat sam kot tudi njegov namestnik dr. Hacin izdajala posameznim od­vetnikom, ki so za to zaprosili, potrdila o vpisu v zbornicni imenik.508 Po drugi strani pa se tako v biografijah odvetnikov kot tudi v literaturi kot zacetek ponov­nega opravljanja odvetništva pretežno pojavljajo datumi prejetja vidirane legiti­macije. Gotovo je bilo pri tem v praksi precej zacetne zmede. V vsakem primeru pa javni poziv dr. Lavrica odvetnikom iz sredine oktobra 1945 vsebuje mnogo 504 O vodilnih odvetnikih v maticnem odboru OR gl. zgoraj op. 453. 505 Na to sklepam zaradi dokumentov, ohranjenih v arhivu zbornice, in sicer izjave dr. Grosmana o odpo­vedi odvetništvu, naslovljeno na delegata dr. Lavrica z dne 11. 6. 1947, tj. en mesec pred napovedanim ustanovnim zborom povojne zbornice (takrat naj bi po svojih besedah že opravljal funkcijo pomocnika delegata), in nato preklica te izjave trinajsti dni za tem. Osebna mapa V. Grosmana. 506 »Za zastopstvo pri sodišcih bo po odredbi Ministrstva za pravosodje pri NVS potrebno, da se vse dosedaj izdane legitimacije na novo vidirajo [... ] Ker je odvetniški poklic poklic javnega reda, je treba za vsakega odvetnika in pripravnika izpolniti zacasno vprašalno polo, ki jo prilagamo, prav tako, kakor so jo izpolnili vsi javni uslužbenci. Vprašalne pole pa oddajte v Ljubljani cetrtnim odborom OR drugod pa okrajnim OF odborom s prošnjo, da nam jih dostavijo.« - AOZ, š. 69, mapa 1945. 12. novembra je dr. Lavric objavil še en poziv vsem odvetnikom in pripravnikom, ki bi še naprej želeli opravljati ta poklic, da se mu pismeno javijo najkasneje do 30. 11. 1945. Poziv je poslal v objavo Slovenskemu porocevalcu. - AOZ, š. 60, mapa 1945. 507 »Odvetnik danes ni zgolj zastopnik stranke, ki ga je najela za to, da šciti njene interese, ce je v pravici ali ne. Odvetnik je pravobranilec, pomocnik sodnika oziroma oblastnega organa pri iskanju materialne resnice. Tak je namen odvetnika v novi državi in prosimo vse odvetnike in pripravnike, da imajo to vedno in povsod pred ocmi, ker se slišijo pritožbe, da odvetniki ne poslujejo v tem smislu.« - Prav tam. 508 Še 13. 9. 1945, na primer, je dr. Hacin pisal dr. Ernestu Rosini, da »se Vam naznanja, da Ste z današnjim dnem ponovno vpisani v tukajšnji imenik odvetnikov s sedežem v Gornjem gradu.« - AOZ, š. 69, mapa 1945. 186 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) 260/45 Vsem odvetnikom in odvetniškim pripravnikom ! Odvetniška zbornica v Ljubljani mora vpostaviti red v seznamu odvetnikov in pripravnikov, kakor tudi v Penzijakem fondu Odvetniške in Notarske zbornice, ki je bil porušen vsled vojnih razmer. Zato pozivam vse odvetnike in pripravnike, ki so bili vpisani v seznam Odvetniške zbornice v Ljubljani, izvzemši onih, ki so prejeli okrožnico štev. 117/45 z dne 16.oktobra 1945 in so se tej okrožnici odzvali, da najkasneje do 30.novembra 1945 pismeno javijo podpisanemu delegatu : 1. svoje stalno bivališce, 2. sedanjo svojo zaposlitev, 3. ali izvršujejo, oziroma nameravajo izvrševati odvetništvo. To naj sporoce vsi odvetniki, kakor tudi odvetniški pripravniki, slednji s pristavkom, pri katerem šefu so sedaj zaposleni. Javijo naj se tudi oni, ki so trenutno zaposleni drugod, ce naj se jih še smatra za vpisane v seznamu odvetnikov, oziroma odvetniških kandidatov, ali naj se jih crta in s katerim dnem naj se jih crta iz seznama. Ljubljana, dne 12. novembra 1945. Delegat Ministrstva za pravosodje pri Odvetniški zbornici v Ljubljani dr. Janko Iavric. Uredništvu "Slovenskega "Ljudske Porocevalca" Pravice" v Ljubljani v objavo. Drugi javni poziv zbornicnega delegata dr. Lavrica odvetnikom z dne 12. novembra 1945, ali še želijo opravljati odvetništvo, pripravljen za v objavo Slovenskemu porocevalcu. (AOZ, š. 69, mapa 1945. Posnel: Boštjan Novak) K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 187 preoptimisticni rok glede nacrtovanega zakljucka procesa vidiranja, ki naj bi bil že 1. novembra 1945. Po tem datumu naj bi na sodišcih lahko nastopali le še odvetniki z zacasno vidiranimi legitimacijami. Postopek vidiranja je kot glavni element vseboval izpolnitev posebne vprašal­ne pole, h kateri bi morali okrajni, cetrtni ali mestni odbori OF pripisati svoje ka­rakteristike o kandidatu.509 V zbornicnem arhivu je pojasnilo dr. Lavrica o namenu tega postopka po nakljucju ohranjeno prav v dopisu Igorju Rosini, ko se je ta 29. oktobra 1945 še kot vodja štajerske podružnice Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev prvic obrnil nanj z vprašanjem, kako ponovno zaceti z opravljanjem odvetništva in ali je to združljivo z njegovim položajem vodje podružnice komisije.510 Lavric mu je med drugim pisal: »Izpolnitev vprašalne pole itd. za Te ne bo imelo kakih drugih posledic kot zgolj formalnost, docim pri ostalih ne bo šlo tako gladko. So namrec nekateri, ki so preje in še po osvoboditvi postavili odvetniški stan v jako cudno luc, ker se ne zavedajo poslanstva odvetnika v novi državi, v novem redu. Pozdrav družini in Tebi.«511 Igor Rosina se je v naslednjih tednih dr. Lavricu glede vidiranja lastne legiti­macije javil še dvakrat, prvic 17. novembra, ko je poslal uradni odzivna delegatov javni poziv,512 drugic pa 6. decembra, ko se je v dopisu še vedno (in najverjetneje zadnjic) predstavil kot »clan in vodja Komisije za ugotavljanje zlocinov okupa­torjev in njihovih pomagacev za severno vzhodno Slovenijo v Mariboru.«513 Delegat dr. Lavric je 6. novembra objavil poziv vsem okrajnim in cetrtnim odborom OF, v katerem jim je razložil namen vidiranja ter jih prosil za ažur­no vrocanje vprašalnih pol odvetnikom v njihovem okolišu in njihovo vracanje skupaj s potrebnimi karakteristikami.514 Ta poziv in nekateri odgovori odborov OF kažejo, da proces vidiranja še zdalec ni potekal tako, kot je bil zamišljen. Na podlagi zbornicnega gradiva lahko ocenim, da se je vidiranje zavleklo za celo leto.515 O nekaterih težavah s tako zamišljenim postopkom pricajo tudi odgovori odborov OF, ki jih je v zbornicnem arhivu ohranjenih precej.516 509 Prim. Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 253. 510 AOZ. š. 69, mapa 1945. 511 AOZ. š. 69, mapa 1945. 512 AOZ. š. 69, mapa 1945. 513 AOZ. š. 69, mapa 1945. Gl. fotografijo dokumenta v poglavju Igor Rosina - sodelavec Komisije za ugotavl­janje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev. 514 AOZ. š. 69, mapa 1945. Gl. fotografijo dokumenta v poglavju Igor Rosina - sodelavec KUZOP. 515 V zbornicnem arhivu je ohranjen poveden dopis odvetnika dr. Antona Urbanca delegatu dr. Lavricu z 2. 4. 1946, v katerem ga opozarja, da so v Beogradu pred kratkim že objavili imenik odvetnikov tamkajš­nje zbornice in da bi bilo to zelo dobrodošlo tudi v Sloveniji. Odvetniki namrec ne vedo, kdo je v imenik vpisan, kar pri svojem poslovanju zelo pogrešajo. - AOZ, š. 69, mapa 1946. 516 Gl. na primer dopis NOO cetrti Polje dr. Lavricu o nobeni vloženi poli z dne 18. 11.1945, podobno NOO cetrti Vic o nobeni vloženi poli z dne 19. 11. 1945, po drugi strani prim. spremni dopis NOO Mestni odbor Center k poslanim 7 polam z dne 10. 11. 1945 ali spremni dopis NOO cetrti Tabor k 25 poslanim 188 Spremni dopis Okrajnega odbora OF Celje - Mesto delegatu dr. Lavricu z dne 1. decembra 1945, v katerem ga obvešcajo o priloženih vrnjenih vprašalnih polah in pa o odvetnikih, ki so njim v Celju nepoznani, zaradi cesar jim pol niso mogli vrociti. (AOZ, š. 69, mapa 1945. Posnel: Boštjan Novak) Vrhunec zacasnega vidiranja v letu 1946: Igor Rosina kot zaupnik sotovarišev in delegata ministr­stva za pravosodje Velika vecina tistih odvetnikov, ki zaradi razlicnih že omenjenih vzrokov517 niso bili izbrisani iz zbornicnega imenika, je vidirane legitimacije prejela v za­cetku leta 1946 v vec zaporednih skupinah. Prvi seznam z najštevilcnejšo sku­pino 59 odvetnikov in dveh pripravnikov je bil izdan 8. februarja,518 7. marca je sledil seznam naslednjih 24 odvetnikov, vkljucujoc Igorja Rosino, in enega izpolnjenim vprašalnim polam z dne 20.11. 1945. V tem pogledu je zanimiv tudi dopis okrajnega odbora OF Celje z dne 1.12.1945, ki sicer govori o 9 vrnjenih polah, a s pristavkom, da obenem vraca pisma, naslo­vljena na njim nepoznane doktorje prava. - AOZ, š 69, mapa 1945. Gl. fotografijo dokumenta na tej strani. 517 Gl. zgoraj, razdelek Leto 1945: ali odvetništvo sploh še bo? Prevzem poslov zbornice in ustanovitev sosveta. 518 AOZ, š. 70. K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 189 pripravnika,519 14. marca pa je vidirane legitimacije prejelo še 20 odvetnikov.520 Ohranjeno je neke vrste vmesno porocilo delegata dr. Lavrica Ministrstvu za pravosodje z dne 3. aprila, v katerem poroca, koliko legitimacij odvetnikov je bilo vidiranih do takrat (108), koliko jih je bilo nerešenih (3), koliko pa (zaca­sno) zavrnjenih (16).521 Zadnja skupina je še posebej zanimiva, saj je v naslednjih tednih dr. Lavric povabil te odvetnike na zaslišanje z namenom, da osebno poda­jo pojasnila522 (najverjetneje na prejete karakteristike odborov OF).523 Približno polovica od teh jih je do konca leta 1946 vidirano legitimacijo nato vendarle prejela. Dodatna vidiranja so sledila še 10. aprila in 24. maja, posamicna pa še vse do 17. decembra, ko je vidirano legitimacijo prejel zadnji s seznama, ki je najverjetneje koncni.524 V tem kontekstu se postavlja vprašanje intenzitete vplivov iz ozadja, zlasti UDV in Komunisticne partije, na delo dr. Lavrica. Obstoj komunikacije dokazu­jeta dva dokumenta iz zbornicnega arhiva, oba sicer že iz leta 1945,525 vprašanje pa je, kako intenzivna je bila ta komunikacija vse do ustanovitve Komisije za presojo leta 1947. Menim, da je pri nacinu izpeljave procesa vidiranja, še posebej pa pri vpra­šanju teh dodatnih vidiranj že zavrnjenih odvetnikov igralo kljucno vlogo po­membno dejstvo, da sta bila tako pravosodni minister dr. Pokorn kot tudi delegat dr. Lavric kršcanska socialista in v okviru te skupine tesna sodelavca, in ne par­tijca.526 Poseben seznam vseh kršcanskih socialistov, ki ga je za potrebe povojne oblasti pripravil neznani avtor in ga hranijo v Arhivu RS, v biografski oznaki dr. Pokorna posebej poudarja, daje bil protipartijsko razpoložen, v biografski ozna- 519 AOZ, š. 70. 520 AOZ, š. 70. 521 AOZ, š. 69, mapa 1946. 522 Delegat dr. Lavric je zacasno zavrnjene odvetnike povabil na zaslišanje 9.4.1946 zaradi »vprašanja Vašega vpisa v imenik odvetnikov«. - Prav tam. 523 Iz skupine zacasno zavrnjenih sta dva odvetnika potrditev pravice do odvetništva kasneje prejela tudi s strani Komisije za presojo pravice do odvetništva (dr. Viljem Krejci in dr. Jakob Mohoric). Prim. zgoraj, op. 484. Štirim od odvetnikov, ki jim je dr. Lavric legitimacije do konca 1946 vseeno vidiral, pa je Komisija potem marca 1947 odvetništvo zopet vzela (to so dr. Aleš Peršin, dr. Jurij Sluga, dr. Ervin Mejak, dr. Anton Ogrizek in dr. Dragotin Vrecko). Zapisnikov zaslišanj nisem našla. 524 Seznam, ohranjen v zbornicnem arhivu, je zelo verjetno s konca decembra 1946, tj. iz casa tik pred usta­novitvijo komisije za presojo. - AOZ, š. 69, ovoj z imenom »dr. Ivan Tavcar«. 525 Spremni dopis delegata dr. Lavrica z dne 19. 10. 1945 »Ozni za Slovenijo (major Mitja)«: »Pošiljamo Vam seznam odvetnikov v Sloveniji, na priloženem listu so vpisani oni, ki so bili vpisani po 6.4.1941.« - AOZ, š. 69, mapa 1945. Dopis delegata dr. Lavrica »Ozni za Slovenijo, Ljubljana« o tem, da mu vrne posojeni disciplinski spis zbornice o odvetniku dr. Egonu Stareta, zoper katerega namerava uvesti »postopanje za crtanje iz spiska odvetnikov«, z dne 19. 7.1945. - AOZ, š. 69, mapa 1946. 526 V KP so bili do svojih sopotnikov iz vrst kršcanskih socialistov ves cas previdni ter so jih neredko sumili, da želijo organizirati politicno opozicijo. Gl. Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 105. Gl. tudi SI AS 1931, ZA-600-11, š. 934, elaborat z dne 25. 11.1949 (avtor neznan): »Kršcanski socialisti v Sloveniji« in elaborat z dne 17.10.1947 (avtor Borut): »Kratek pregled razvoja kršcanskega socializma v Sloveniji«. 190 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) ki enega od zacasno zavrnjenih kolegov odvetnikov, tudi kršcanskega socialista, pa piše, da mu je bila advokatura vrnjena na izrecno ministrovo intervencijo. To je bil dr. Jakob Mohoric.527 Zanimivo je, da je dr. Mohoricu odvetništvo kasneje potrdila tudi Komisija. Prav tako je ohranjen podatek, da se je minister Pokorn celo uradno pritožil glede samovolje UDV pri aretacijah javnih uslužbencev in predlagal konkretne spremembe postopanja.528 Že 15. marca, torej nekje v drugi polovici procesa vidiranja, je dr. Lavric spisal posebno okrožnico in jo naslovil na pet stanovskih tovarišev iz razlicnih krajev izven Ljubljane (Radovljica, Kamnik, Maribor, Ptuj in Celje), med njimi tudi na Igorja Rosino. Pozval jih je, da naj v svojih okoliših, kjer delujejo najmanj trije odvetniki, izmed njih izberejo svoje zaupnike.529 Organizacija med odvetni­ki s pomocjo tako izbranih zaupnikov je imela v zgodovini zbornice castitljivo tradicijo, saj so tak nacin delovanja prvic vzpostavili in preizkusili že v prvem obdobju delovanja po ustanovitvi zbornic leta 1868, in sicer na Štajerskem z namenom narodno prebujevalnega dela.530 Razlog, zakaj se je delegat dr. Lavric odlocil za korak organiziranja zaupni­kov poleg formalno predvidenih zbornicnih organov in seveda samega proce­sa vidiranja, kot je bil v zacetku zastavljen, je po mojem mnenju ta, da komu­nikacija zlasti z odbori OF preprosto ni bila dovolj ucinkovita in zanesljiva.531 Odlocitev, kdo naj bo zaupnik v posameznem okolišu, je dr. Lavric v skladu s tradicijo zbornice prepustil odvetnikom samim. V Mariboru so odvetniki na se­stanku 28. marca 1946 za svojega zaupnika izvolili dr. Rosino.532 O komunikaciji delegata z dr. Rosino v vlogi zaupnika je ohranjenih nekaj dokumentov.533 Med njimi je najbolj zanimiv prav zapisnik z omenjenega se­stanka, ki ga je delegatu poslal Igor Rosina. Poleg dejstva, da so ga izvolili za za­upnika, in opisa nezadovoljivega materialnega položaja odvetnikov v Mariboru, 527 SI AS 1931, ZA-600-11, š. 934, elaborat z dne 25.11.1949 (avtor neznan): »Kršcanski socialisti v Sloveniji« (št. 58). 528 Vodušek Staric piše, da naj bi ob tem predlagal, da naj o aretaciji javnega uslužbenca obvestijo njegovega predstojnika in da naj v obvestilu o aretaciji vsaj na splošno navedejo razlog aretacije. - Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 254. 529 » [...] Zaradi stika Zbornice s clani in zlasti zaradi pocenitve poslovanja bi bilo prav, da bi v vsakem kraju, kjer so trije ali vec odvetnikov, odvetniki sami izmed sebe izbrali enega od tovarišev, da bi Zbornica pošiljala nanj vso pošto [...]. Važne so dalje informacije o tem, kaj v enem ali drugem kraju odvetniki delajo, kakšne stike imajo z ljudskimi oblastmi, z ljudskimi sodišci; za vse bodo dalje važne informacije o nacrtu za bodoci odvetniški zakon. Dalje je važno stanje Penzijskega fonda in njegova bodoca usoda. Vem, da Vas vse te stvari zanimajo, meni bo pa tudi olajšano delo, ce izvem stališce ostalih clanov glede teh vprašanj. Razen tega je pa še polno drugih stanovskih zadev, ki zanimajo posameznike, pa tudi Zbor­nico.« - AOZ. šk, 70, mapa »Zaupniki«. 530 Orožen, Odvetništvo v Celju, str. 489-504, tu str. 493. 531 Prim. zgoraj, op. 516. 532 AOZ, š. 70, mapa »Zaupniki«, Rosinov dopis Lavricu, prejet 1. 4. 1946. 533 Vsi dokumenti so ohranjeni v posebni mapi »Zaupniki«. - AOZ, š. 70. ------------------------------ K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 191 kjer so bili ti po vecini še vedno brez poslovnih lokalov, vsebuje tudi kriticno opazko o procesnem položaju odvetnikov v kazenskih zadevah534 ter soglasno pro­šnjo vseh navzocih, da jim delegat pošlje osnutek novega odvetniškega zakona. V dopisu delegatu z dne 30. aprila pa Rosina sporoca, da mu pošilja izpolnjene vpra­šalne pole za sedem mariborskih odvetnikov, med njimi tudi svojo.535 To je seveda precej povedno, saj so vsi ti vidirane legitimacije že prejeli, ocitno pa brez pred­hodno izpolnjenih vprašalnih pol. Rosina v tem dopisu tudi sprašuje glede tistih nekdanjih mariborskih odvetnikov, o katerih ima malo podatkov, in sicer, ali naj zanje izpolni pole kar sam. Dopis konca z naslednjo prošnjo: »Koncno bi me zelo veselilo, ako mi sporociš ime zaupnika v Ljubljani. Hotel bi s pomocjo tovarišev predavati o položaju odvetnika v Novi Jugoslaviji, pa nimam zadostno materiala. Morda so tovariši o podobni temi že predavali v Ljubljani. Veselilo bi me in vse tuk. tovariše, ako bi dobili prepis takega event, predavanja. Pozdravljam Tebe in Tvojo družino.« V dopisu z 19. julija je prosil dr. Lavrica še za seznam vseh mariborskih odvetnikov, ki so do takrat vidirane legitimacije že prejeli.536 Še en posebej poveden dokument v zvezi z Igorjem Rosino, na katerega sem naletela po nakljucju in ki zelo lepo odraža eticno bistvo nacela stanovskega tovarištva, pa je njegova prošnja delegatu Lavricu z dne 17. septembra. V njej je delegata prosil za podelitev posebnega dovoljenja za zastopanje svojega prijatelja Janžeta Toplaka v njegovi civilni zadevi. V tej pravdi bi Rosini kot odvetniku nasproti namrec stal stanovski tovariš, a ne kot odvetnik svoje stranke, pac pa sam kot nasprotna stranka Rosinovega prijatelja v njunem premoženjskem sporu. Rosina utemeljuje: »Osebno ne cutim, da bi s prevzemom zastopstva v tej stvari [...] se prekršil zoper dolžnost odvetniškega tovarištva.« Delegat Lavric je Igorju Rosini prošnjo odobril v klasicni maniri predsednikov predvojne zbornice.537 534 »[...] Glede kazenskih zagovorov je omeniti, da je delo odvetnikov otežkoceno, ker ni dovoljeno do raz­prave same razgovarjati se s klientom brez prisotnosti uradnih oseb, za razgovor sam pa je potrebno dobiti predhodno posebno dovolilo javnega tožilstva. V praksi vsled tega v vecini slucajev do glavne razprave med branilcem in zagovornikom sploh ne pride do osebnega kontakta.« - AOZ, š. 70, mapa »Zaupniki«. Gl. fotografijo dokumenta v poglavju Igor Rosina v oceh povojne oblasti. 535 AOZ, š. 70, mapa »Zaupniki«. 536 AOZ, š. 70, mapa »Zaupniki«. 537 AOZ, š. 69, mapa 1946. 192 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969)--------------------------------------------------------- Zakljucek Svoje zakljucne ugotovitve in misli bom strnila v obratnem vrstnem redu, kot sem v uvodu oblikovala sklope raziskovalnih vprašanj. Nova oblast je v odvetniški zbornici leta 1945 brez dvoma vzpostavila svoj nadzor, vendar na podlagi mojega razumevanja zbornicnega gradiva vsaj do konca leta 1947 ne v smislu razmišljanj tistih avtorjev,538 po cigar mnenju naj bi že postavitev delegata sama po sebi pomenila popoln prevzem oblasti (pri cemer prvenstveno mislijo na KP v sodelovanju z UDV) in bistveno spremenjen položaj ali celo prelom v delovanju zbornice same. Pregledano gradivo in poskus rekonstrukcije konkretnih dejanj in razmerij po mojem mnenju kažeta - upošte­vajoc seveda tako takratne dejanske politicne razmere kot tudi zatrjevane želene spremembe politicne ureditve - na presenetljivo visoko stopnjo ohranjene (ali dopušcene) avtonomije delovanja,539 sicer v mnogo ožjem krogu odvetnikov kot pred vojno. Kljub bistveno spremenjeni formulaciji poslanstva odvetnika v no­vem Zakonu o odvetnikih iz leta 1946 je zbornica obdržala svojo financno avto­nomijo (Penzijski sklad), delegat Ministrstva za pravosodje, tudi sam odvetnik, pa je vsakodnevno poslovanje ob naslonitvi na odbore OF opravljal v tesnem so­delovanju s svojimi stanovskimi tovariši, ki so tvorili tudi ostale organe zbornice (pred 1947 sosvet, po tem pa odbor, disciplinski organ in nadzorni svet). Lep odraz nadaljevanja avtonomne tradicije zbornicnega delovanja še iz zadnjega obdobja Habsburške monarhije je vzpostavitev mreže zaupnikov za lažjo komu­nikacijo med odvetniki samimi ter njimi in zbornico leta 1946, navezujoc se na proces vzpostavljanja zbornicnega imenika. Fazo delovanja delegata dr. Lavrica, zlasti njegov odnos do zbornicnih clanov (na primer osebni pogovori po aprilu 1946 s tistimi odvetniki, ki so bili najprej odklonjeni, potem pa so vidirane legi­timacije do konca leta vseeno prejeli) ter zbornice kot institucije, zato po mojem mnenju celo bolj zaznamuje duh kontinuitete kot preloma. Oblast odvetništva tudi ni ukinila, kot je v letu 1945 izpricano pricakoval marsikateri odvetnik. Avtonomno držo, dopušceno ali priborjeno, pa po mojem mnenju najlepše raz­krije razrešitev problematike, kdo naj zbornico, za katero je bil za 26. julij 1947 predviden nov ustanovni zbor, vodi. V tej tocki je potrebno popraviti netocnost argumentov, na podlagi katerih Jerca Vodušek Staric utemeljuje, da je oblast oz. OZNA/UDV zbornico prevzela v popolnosti. Vodušek Staric piše, da naj bi kan­didatno listo za prenovljeno vodstvo za ustanovni zbor v juliju 1947 sestavila kar UDV sama, do takrat pa naj bi zbornico vodil dr. Grosman.540 Arhivsko gradivo 538 Melik, Skiti zakladi, str. 96; Jeraj, Melik, Kazenski proces, str. 144; Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 109. 539 Prim. situacijo v kulturni sferi v prvem letu po vojni. - Gabric, Leto 1945 in slovenska kultura, str. 158. 540 Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 109. K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 193 pa izpricuje, da je dr. Grosman kljub zatrjevanim zdravstvenim težavam541 po­stal zbornicni predsednik šele po izvolitvi prav na julijskem ustanovnem zboru. Do takrat pa je zbornico vodil delegat dr. Lavric, ki je za ta zbor pripravil tudi porocilo o svojem delu od prevzema poslov maja 1945 naprej.542 V tej zvezi na avtonomno držo kaže posebej dejstvo, da novo vodstvo zbornice prakticno v nicemer ne ustreza listi kandidatov, ki naj bi ga bila pripravila OZNA/UDV oz. Mitja Ribicic v sodelovanju z dr. Modicem.543 Še vec, za enega od nadzornikov so izvolili celo dr. Vladimirja Ravniharja, ki je bil clan nadzornega sveta zbornice že pred vojno in za katerega naj bi Ribicic in dr. Modic izrecno želela, da bi mu odvetništvo sploh vzeli.544 Stanovsko tovarištvo v soocenju z globokimi posegi oblasti ni imelo moci za­šcititi vsakega odvetnika, še posebej, ce je bil politicni pritisk, osredotocen nanj osebno, prevelik. Po drugi strani pa ravno primera dr. Vladimirja Ravniharja in dr. Vladimirja Šukljeta,545 ki ne le, da ohranita odvetništvo, pac pa celo ostaneta oz. postaneta del zbornicnih organov, po mojem mnenju nakazujeta, da je po­leg odvetnikovega osebnega ugleda546 in ostalih bolj ko ne nakljucnih okolišcin temu zelo verjetno botrovalo tudi stanovsko tovarištvo med tistimi odvetniki, ki so to še želeli ostati, in tistimi, ki so takoj po vojni prevzeli razne druge funkcije, bolj ali manj blizu oblasti. Kljub neugodni kategorizaciji s strani UDV so odve- 541 Prim. zgoraj, op. 505. 542 Besede iz tega sumarnega besedila porocila delegata dr. Lavrica, ki si gotovo zaslužijo, da jih dobesedno navedem, in ki tudi najgloblje razkrivajo zmotno oceno Jelke Melik o zbornicnem delegatu, ki naj bi bil gola izpostava oblasti (prim. zgoraj, op. 430), so: »Izredno veliko število je onih, ki so po 6. 4.1941 umrli, med njimi so bili tudi taki, ki so dali svoja življenja kot borci, talci ali žrtve okupatorja v internaciji. Dolž­nost naša je, da se spomnimo vseh umrlih tovarišev, posebno še onih, ki so dali svoja življenja za boljšo bodocnost svojega naroda. Pozivam vse, da se vseh teh tovarišev spomnimo v enominutnem molku in na nacin pocastimo njih spomin.«- AOZ, š. 69, mapa 1946. 543 Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 109. Pri dobesednem prepisu je moralo priti do napake, saj Heliodor Modic ob volitvah v nov odbor zbornice julija 1947 še ni bil minister, pac pa njegov pomocnik. Prim. zgoraj op. 435. 544 Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 109. V zbornicnem arhivu sem našla posebno pismo dr. Ravniharja vodstvu Zbornice, skupaj s celotnim besedilom zakljucnega obrambnega govora za dr. Borisa Furlana, v katerem zbornici poroca o svojem zagovoru. Namen pisma na zacetku pojasni s tem, da se osebno cuti odgovornega in zavezanega za svoj nacin branjenja, ki so ga v tisku hudo napadli, samo Zbornici. AOZ, osebna mapa Vladimirja Ravniharja. V monografiji o procesu proti t. i. Nagodetovi skupini to pismo ni omenjeno. - Jeraj, Melik, Kazenski proces. 545 Prim. zgoraj, op. 465. 546 Mislim na širši družbeni ugled, zlasti tudi v narodnozavednem smislu. Dr. Vladimir Ravnihar je bil na­mrec v casu prvega »prevrata«, kot sam imenuje prevzem oblasti s strani Narodne vlade 31. 10. 1918, njen poverjenik za pravosodje, ki je izvedbo prevzema oblasti na sodišcih zasnoval in s pomocjo svojih sodelavcev tudi izvedel. O tem V. Ravnihar, Kako je bilo, str. 376-373. Prim. zgoraj, op. 494. Poleg tega je pri Vladimirju Ravniharju potrebno upoštevati tudi dejstvo, da sta oba njegova otroka že zelo zgodaj po­stala clana KPS, še posebej pa sta bila oba požrtvovalna organizatorja odpora v okviru OF vse od njenega zacetka. Sin Evgenij, do zacetka vojne odvetniški pripravnik pri ocetu, je zaradi tega na pritisk okupatorja leta 1944 ta status izgubil (o tem vec zgoraj in op. 481). Hci Božena, zdravnica, pa je bila v tisti skupini zdravnikov, ki je prva v vecjem številu odšla v partizane že maja 1942. 194 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) tništvo v letu 1947 zadržali na primer še dr. Jože Ilc (prvotno s strani Zbornice predlagani predsednik, a kot piše Vodušek Staric, s strani dr. Modica in Ribicica zavrnjen547), dr. Joachim Ražem548 in dr. Jakob Mohoric (slednji po intervenciji ministra Pokorna, tesnega tovariša, predvojnega odvetnika in tudi kršcanskega socialista). V tem kontekstu je potrebno po mojem mnenju vsaj do jeseni 1947, tj. dokler je bil pravosodni minister dr. Jože Pokorn, upoštevati do sedaj podce­njen vpliv, ki so ga tako na razvoj dogodkov v zvezi z zbornico kot tudi na usode posameznih odvetnikov kljub UDV in Partiji (pri delu Komisije) imeli prav kr­šcanski socialisti. Verjetno bi bilo smotrno v tej luci analizirati tudi ozadje štirih uspelih pritožb odvetnikov na Vrhovno sodišce. Upoštevajoc predstavljeni kontekst je jasno, da so bili razlogi za odvzem od­vetništva (tudi) dr. Igorju Rosini globoko politicni in z razlogi, navedenimi v od­locbi Komisije, nimajo nic skupnega. V jeziku casa bi lahko uporabili znacilni ter­min partijske politike, ki so ga uporabili tudi za Igorja Rosino, in sicer v rocnem pripisu na hrbtni strani predloga Fedorja Koširja, predsednika KUZOP-a, vladi o razrešitvi dr. Rosine z mesta vodje štajerske podružnice Komisije za ugotav­ljanje vojnih zlocinov decembra 1945 zaradi »politicne nezanesljivosti«, in sicer, da bo dr. Rosina v okviru reorganizacije ministrstev in ustanov »reduciran«.549 Lahko bi rekli, da je bil Rosina v marcu 1947 »reduciran« že drugic. Ali je temu tudi tedaj botrovala ocena o zgolj pasivni politicni nezanesljivosti ali pa so morda v Partiji ocenili, da obstaja realna možnost, da bi se Igor Rosina dejavno vkljucil v poskuse organiziranja predvojnih politicnih zavezništev, ostaja po mo­jem mnenju odprto. Na to bi kazalo dejstvo, da je UDV o njem podobno kot o njegovem mariborskem stanovskem tovarišu Avgustu Reismanu dosje vodila še v šestdeseta leta,550 takrat pa s tem zaradi njegove neaktivnosti prenehala. Ni pa iz Rosinovega dosjeja razvidno, da bi informatorjem UDV prišlo na uho cude­nje nad njegovim odstopom od linije OF, ki si ga je decembra 1945 v svoj skriti dnevnik pribeležil njegov dober osebni in družinski prijatelj ter stanovski tovariš Makso Šnuderl. 547 Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 109. 548 Tako kot dr. Ravnihar je bil tudi dr. Ražem v letu 1947 med odvetniki obtoženih v t. i. Nagodetovi skupini. 549 Gl. Vodušek Staric, Prevzem oblasti, str. 378. Prim. zgoraj op. 474-476. 550 AOZ, osebna mapa dr. Avgusta Reismana in AS 1931 RSMZ SRS (I. del), teh. enota 411 (mapa dr. Rei- sman Avgust). Prim. poglavje O odnosu Igorja Rosine do povojne politicne stvarnosti v porocilih sode­lavcev UDV. ------------------------------ K. Škrubej: Igor Rosina, stanovski tovariši in Odvetniška zbornica ... 195 ' ‘ v 1 i i' . u ,\/i.|.|| i Rocni pripis na hrbtni strani Predloga predsednika Komisije za ugotavljanje vojnih zlocinov Fedorja Koširja z dne 17. decembra 1945 vladi, da se Igorju Rosini zaradi politicne nezanesljivosti, odvzame funkcija vodje štajerske podružnice te iste komisije. Pripis, ki pravi, da bo dr. Rosina ustrezno reduciran v okviru reorganizacije ministrstev, s cimer naj bi bila zadeva delno urejena, je datiran z dne 29. januarja 1946. (Sl AS 223, š. 2, mapa 1, dok. 3468 (hrbtna stran). Posnela: Katja Škrubej) Igorju Rosini je bilo na podlagi njegove druge prošnje551 odvetništvo koncno vrnjeno leta 1961552 po tem, ko so leta 1957 Zakon o odvetništvu iz 1946 bistveno spremenili in je zbornica pri sprejemanju svojih clanov spet postala formalno samostojna. 551 Prvic je vložil prošnjo leta 1951. Zbornica ji je kljub relativno zadržanemu mnenju njegovih mariborskih stanovskih tovarišev ugodila, potrditev pa je zavrnil takratni Minister za pravosodje. AOZ, osebna mapa Igorja Rosine. Prim. zgoraj op. 435. 552 Prav tam in osebna mapa Igorja Rosine. Peter Vodopivec O ODNOSU IGORJA ROSINE DO POVOJNE POLITICNE STVARNOSTI V POROCILIH SODELAVCEV UDV »Ja, to so bili casi, v katerih sem požrtvovalno delal in organiziral po terenu razna društva v sklopu SKS«, naj bi dejal dr. Igor Rosina konec leta 1959 v pogovoru v gostišcu Pri Dalmatincu v Mariboru, ko se je spominjal svojega dela v Slovenski kmetski stranki, bližnjemu znancu, sodelavcu Uprave državne varnosti, in dodal: »Jaz sem se takrat formiral in svojega stališca nisem spremenil. V meni je še vedno tisto, kar je bilo in nisem kapitulant.. .Moji nekdanji nazori so še vedno globoko zakoreninjeni v meni in se jih tudi ne bom otresel.. ,«553 Policijska porocila in dosjeji seveda niso zelo zanesljivo zgodovinopisno gra­divo, saj so polni ne le pravopisnih, temvec tudi stvarnih netocnosti ter protislovij, izkrivljanj in stereotipnih, politicno-ideoloških, z osebnim odnosom do opazo­vanca obremenjenih komentarjev porocevalcev. Britanski zgodovinar Timothy Garton Ash je sicer, ko je v devetdesetih letih preteklega stoletja v Berlinu pre­gledoval svoj v casu mladostnega študija v Vzhodni Nemciji nastali dosje vzho­dnonemškega Ministrstva državne varnosti (Stasi), nekoliko cinicno pripomnil, da bi bil njegov dosje kljub številnim napakam in »paranoicnim razlagam« lahko 553 SI AS 1931, OD 977, Rosina dr. Igor, str. 73. Porocilo o pogovoru sodelavca UDV »Džonija« z Igorjem Rosino dne 10. 12. 1959. 198 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) boljša spodbuda spominu kot »Proustove magdalenice«,554 avstralski novinar in v mladih letih komunisticni aktivist Mark Aarons pa je bil po ogledu družin­skega dosjeja v arhivu avstralske varnostnoobvešcevalne službe celo mnenja, da so družinski dosjeji, ceprav je v njih mnogo »nepomembne nesnage« in napak, izcrpna porocila o »naših življenjih«.555 Tega za Rosinov dosje v arhivu slovenske Uprave državne varnosti nikakor ne bi mogli reci, saj je prevec fragmentaren, površen in nekonsistenten, da bi bil lahko trdnejša opora pri rekonstrukciji nje­govih povojnih stisk, razocaranj, morebitnih politicnih pricakovanj in nacrtov ali celo njegovega povojnega življenja in povojnega življenja njegove družine. Vseeno pa v njem shranjena porocila, ki so jih na osnovi pisnih in ustnih infor­macij zdaj bolj zdaj manj naklonjenih Rosinovih sodelavcev in znancev ali na temelju pogovorov z Rosino pisali policijski uslužbenci in zaupniki, jasno raz­krivajo, daje ostajal Rosina tudi po tem, ko mu je bilo onemogoceno odvetniško delo, zvest svojim predvojnim in medvojnim politicnim nazorom in nespravljivo kriticen do enopartijskega sistema in komunisticne politike in je tudi, ko se je za­vedal, da ga UDV nadzira, presenetljivo odkrito in prostodušno govoril o svojem »nacelnem nestrinjanju z marksizmom in komunisticnim režimom«. Oktobra 1951 je tako v pogovoru s castnikoma UDV na vprašanje, »zakaj se je kot bivši naprednjak in partizan obrnil proti ljudski oblasti«, brez obotavlja­nja odgovoril, da se kot »demokrat-individualist« in »pristaš vecstrankarskega sistema«, ki omogoca, da »stranka v opoziciji kontrolira delo vlade«, ne strinja »z marksizmom in z režimom v Jugoslaviji«. V napetih razmerah, v katerih se je znašla Jugoslavija po sporu s Sovjetsko zvezo, naj bi sicer jugoslovanski režim podpiral, saj naj bi, kot je dejal, »v sedanji situaciji« vsaka sprememba »pomenila padec vojaške in politicne moci Jugoslavije in s tem tudi njenega ugleda v svetu«, zaradi cesar vse tiste ljudi, ki »drugace gledajo na situacijo« in celo »pricakujejo padec sprememb ali celo padec režima«, »smatra za nerazgledane in otrocje«. Toda v isti sapi je (kot so porocali tudi zaupniki UDV) po jugoslovanskem prelo­mu z Moskvo pricakoval, da bo v Jugoslaviji prišlo do daljnosežnejših sprememb in, ce že ne do vecstrankarstva, pa vsaj do odlocitve za pot, »po kateri bi se prišlo do istega cilja«. Bil naj bi tudi mnenja, da se po »napakah, ki so se dogajale med vojno in prva leta po osvoboditvi«, razmere v Jugoslaviji popravljajo, in odkrito zadovoljen, da »smo odstopili od kopiranja ruskega sistema«. Razumel naj bi, da se gre v »revoluciji bolj na ostrino... in veckrat predalec«, toda v Sloveniji naj bi šli po njegovem mnenju bolj na ostrino kot v drugih jugoslovanskih republikah, saj naj bi na Hrvaškem dobil »vsakdo advokaturo« in tudi »versko vprašanje naj bi se ne postavljalo« s takšno ostrino kot v Sloveniji. Preprican je bil, da se mu je 554 Ash, Dosje, str. 17, 34-36. 555 Aarons, The Family File, str. XI. P. Vodopivec: O odnosu Igorja Rosine do povojne politicne stvarnosti 199 z odvzemom advokature zgodila velika krivica, a hkrati dodal, da iz prizadetosti »ali katerega drugega vzroka« ni storil nic protizakonitega »ali kaj drugega, kar ne bi bilo v skladu z današnjim režimom«. Zasliševalca sta poskušala Rosino pridobiti za sodelovanje in sta ga med drugim vprašala, kaj o razmerah »mislijo ljudje iz njegove družbe«, na kar je odlocno odgovoril, da tega ni pripravljen povedati, ker ne pocnejo nic »protizakonitega« in bi to dojemal kot »špiclanje«, kar pa »se upira »njegovemu znacaju in v vzgoji«. Ce je od sodelovanja z UDV odvisna advokatura, ki so mu jo leta 1947 »odvzeli« in za katero se je prav leta 1951 ponovno potegoval, pa raje »ostane brez advokature, »kakor da bi postal informator policije«.556 Rosina ni skrival, da gaje odvzem advokature leta 1947 mocno prizadel in da je z uradniškim delom v podjetju Konstruktor nezadovoljen, toda v isti sapi - kot je julija 1951 zapisal v pismu neimenovanemu naslovniku - tudi ni bil pripra­vljen na obnovitev advokature za vsako ceno. V UDV so menili, daje pismo, na­pisano 19. julija 1951 in naslovljeno z »dragi« ter podpisano z Igor, Rosina prejel in ne odposlal, toda iz vsebine pisma je jasno, da je bil Rosina pisec, naslovnik pa Makso Šnuderl. Rosina in Šnuderl sta bila, kot so porocali sodelavci UDV, do Nagodetovega procesa v tesnih prijateljskih stikih, ob Nagodetovem procesu, ko je Šnuderl v Slovenskem porocevalcu objavil clanek, v katerem je Nagodetov proces oznacil za obracun z mešcanskim liberalizmom in za svarilo politicnim omahljivcem, pa sta se po burnih Rosinovih ocitkih o Šnuderlovi nenacelnosti in dvolicnosti razšla. Rosina naj bi Šnuderlu po porocilu sodelavca UDV zameril tudi njegove v osebnem pogovoru izrecene kritike na racun voditelja srbskih kmetijcev Dragoljuba Jovanovica, ki je šel po Rosinovih besedah »za svoje pre­pricanje v zapor«, in profesorja Pravne fakultete Borisa Furlana, na katerega naj bi Šnuderl med drugi meril s svojim omenjanjem mešcanskega liberalizma.557 Rosina je s svojim pismom odgovarjal na Šnuderlovo z dne 25. junija; v njem mu je Šnuderl ocital pomanjkanje posluha za stvarnost in cas, »v katerem se uve­ljavljajo dolocene pravice«. »Vedno je bilo tako in povsod, da so gotova obdobja bila kakemu prizadevanju ugodna in gotova ne, ker so neki pojavi drugace odje­knili danes in drugace jutri,« je pisal. »Ti pa se postavljaš samo na togo pravno formulo in ne upoštevaš, da je povsod na svetu taka formula odraz politicnih prilik in se krci in steza kakor železo v ognju ali v mrazu, kakršen je pac cas«. »In danes« naj bi bil, kot je ugotavljal Šnuderl, tak cas, ko »splošno govore vsi ljudje o povratku na staro, o kapitulaciji ljudske oblasti pred zapadno demokracijo, o priznavanju ne vem kakih napak« in »vodijo škofje procesije z zastavami brez 556 SI AS 1931, OD 977, str. 30-31. Porocilo o pogovoru kap. Špacapana in ppor. Klancarja z Igorjem Rosino z dne 19. 10. 1951. 557 SI AS 1931, OD 977, str. 15-16. Porocilo z dne 29. IX. 1949. 200 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) zvezde«, v takšnem ozracju »klerikalizma in reakcije« pa naj bi bili »odgovorni za splošno politiko (...) po svoji politicni odgovornosti... dolžni biti previdni«. To naj bi bil po Šnuderlu tudi glavni razlog, da so oblasti skupini maribor­skih odvetnikov leta 1951 zavrnile prošnje za vpis v »imenik advokatov«, saj so si ti »tovariši izbrali najslabši cas« in so s svojimi prošnjami ustvarili vtis »organizi­rane akcije«, kar naj bi jasno kazalo, kako slabo razumejo »ozko povezanost upo­rabe norme s splošno situacijo«. Sicer pa naj bi ga Rosina »v svojem govorjenju ob vsaki priliki neprestano lomil, a z nicemer v dejanjih dokazal, da se zaveda, kako je the first duty of any citizen to work for his country, ne pa od strani nerga­ti«, medtem ko naj bi Šnuderl razumel patriotizem povsem drugace in naj bi ga zanimalo predvsem, »kdo je v tej dobi mogel storiti vec za celoto in posamezne ljudi«. Rosini je še poocital, da se po odvzemu advokature ni pritožil na Vrhovno sodišce, ceprav mu je sam svetoval, naj to stori, »zdaj pa terja zadošcenje (...) (in) vrhu vsega (pocenja to) še v najslabšem casu«.558 Rosina je v svojem odgovoru najprej zavrnil Šnuderlov ocitek, da se po od­vzemu advokature ni hotel »iz nekake ošabnosti« pritožiti na Vrhovno sodišce, in mu sporocil, da je »svoj cas vložil pritožbo«, vendar je v njej istocasno izjavil, da ne glede na njen uspeh ali neuspeh ne bo vec izvrševal advokature, ker je iz »tedanje sodne prakse« in odlocbe, ki jo je prejel, razbral, da pod »okolnostmi«, ki so vladale, svobodna advokatura »ni bila mogoca«. Po njegovem mnenju bi morala biti »osnovna pravica in absolutna dolžnost obrambe«, da brani klienta na »bazi, ki si jo je ta izbral«, in to naj bi bil, razen ce ni odvetnik neposre­dno preprican o nasprotnem, temelj svobodne advokature. Ponovno vlogo za izvrševanje advokature naj bi tako vložil šele po »izjavah merodajnih faktorjev o demokratizaciji« in po tem, ko so ti povojna gledanja na »pravice obrambe« oznacili za posledico vpliva »kominforma«, morebitna zavrnitev njegove prošnje pa bo zanj samo dokaz, da za svobodno advokaturo še ni možnosti. Hkrati je Šnuderlu odgovarjal, da se zelo moti, ko »misli, da je mogoce vse opraviciti z racunom s politicno stvarnostjo«, saj se, kot je zapisal, ko gre za stvar vesti - ta »moralni imperativ evropskega cloveka« - racun ne izide. Z verzom rimskega pesnika Marka Aneja Lukana »Vitrix causa Diis placuit sed vieta Catoni« (»Bogovi so bili naklonjeni zmagoviti strani, Kato pa premagani«) je spomnil na Prešernovo kritiko »uskoštva« Stanka Vraza v epigramu Narobe Katon in ugotavljal, daje treba slediti Prešernovemu zgledu, lastnemu preprica­nju in lastni vesti.559 To naj bi bila tudi edina prava »the first duty of the citizen« 558 Kopijo Šnuderlovega pisma Rosini z dne 25. 6. 1951 mi je ljubeznivo posredoval njegov sin prof. dr. An­drej Rosina, za kar se mu najlepše zahvaljujem. 559 Prešernov epigram Narobe Katon se glasi: »Od drügih manjši in casten mŕnj rod je slovenski, lakota d‘narja, casti vlece pisarja drugŕm, Vitrix causa Diis placuit sed vieta Catoni, Stanko, Slovencov vskok, P. Vodopivec: O odnosu Igorja Rosine do povojne politicne stvarnosti 201 in na ta nacin naj bi se »najbolje služilo domovini«. Pri vprašanju pravic od­vetniške obrambe naj bi tako ravnal sam in Šnuderlov »ocitek o nepoznavanju politicne stvarnosti« naj bi mu bil »le poklon«. Sicer pa naj bi se s Šnuderlom ob tem vprašanju razšla že v Rogu, ko naj bi Šnuderl »zagovarjal osnutek zako­na o vojnih zlocinih po izkljucno objektivnih momentih krivdne odgovornosti ne glede na individualno krivdo«, medtem ko je Rosina nasprotoval vpisovanju prisilno mobiliziranih oseb na »zlocinske karte« ne glede na njihova dejansko storjena dejanja. Ob koncu pisma je zavrnil Šnuderlove ocitke, da je politicni analfabet, in dodal, da »gleda pozitivno na razvoj progresivne demokratizacije našega življenja«.560 Rosino so v OZNI in UDV, kot se je temu reklo, spremljali vse od leta 1945, toda ohranjena porocila policijskih zaupnikov za prva leta po vojni so izrazito protislovna, saj so policijski sodelavci na eni strani porocali, da je bil neprikri­to nezadovoljen s politicnimi razmerami in kriticen do komunisticnih oblasti, vendar pasiven in previden, na drugi pa govorili in pisali o njegovih kriticnih javnih izjavah in nastopih, njegovem domnevnem povezovanju s somišljeniki in celo ambicijah, da bi ustanovil opozicijsko stranko in se postavil na celo »napre­dnih ljudi v Mariboru«. Sodelavec v podjetju Konstruktor je Rosino v zacetku leta 1949 precej politicno nevtralno oznacil za nacionalno obcutljivega sociali­sta, vendar tudi individualista, ki v razgovorih poudarja »cloveka kot osebo in ne maso« in se zavzema za socialne pravice »poedincev«, pri tem pa odobrava reforme in »družabni red nove Jugoslavije«.561 Rosina naj bi po prelomu jugoslo­vanskih komunistov s Sovjetsko zvezo tudi po porocilih drugih zaupnikov UDV podpiral politiko jugoslovanskega vrha in Tita in upal na daljnosežnejše spre­membe, ce ne celo na Titovo opredelitev za demokraticni socializem, pri tem pa naj bi že februarja leta 1949 realisticno izjavljal, da na Angleže in Americane ni racunati, saj jim je »vseeno kaj dela Tito doma, poglavitno jim je, da jim Tito koristi v borbi proti boljševizmu«.562 Toda že leto pozneje naj bi si zaradi gospo­darskih težav, vsesplošnega pomanjkanja ter kmeckega in delavskega nezado­voljstva skupaj z nekaterimi somišljeniki politicne spremembe kratko obetal od volitev v zvezno skupšcino marca 1950. Vraz si narobe Katón.« (Aškerc, ur., Prešernove poezije, str. 140). Verzi so bili prvic objavljeni v Prešer­novih Poezijah 1847, ni pa ugotovljeno, kdaj jih je Prešern napisal. Prešern v epigramu primerja Vra­za s »pravim« Katom (Katom mlajšim, 95-46 pr. n. št.), znanim po osebni integriteti, kljubovalnosti in špartanskem nacinu življenja. Kato mlajši je bil nasprotnik prvega triumvirata in Cezarja in privrženec republike, ki je raje napravil samomor, kot se predal Cezarju (Krakar, Hrvaška in slovenska literarna zgodovina, str. 278). 560 SI AS 1931, OD 977, str. 28-29. Pismo Igorja Rosine Maksu Šnuderlu mi je posredoval tudi prof. dr. An­drej Rosina. 561 SI AS 1931, OD 977, str. 17. 562 SI AS 1931, OD 977, str. 15. 202 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) »Vidnejši predstavniki« predvojnih politicnih skupin v Mariboru, med njimi tudi Rosina, naj bi bili sicer po porocilih zaupnikov UDV pred volitvami leta 1950 mnenja, da te kratkorocno ne bodo »vplivale na notranje politicni položaj«, saj naj bi bile že vnaprej »narejene«. »Opozicija« naj bi pac ne imela nobene »garancije«, da bodo »volilni rezultati v skladu z oddanimi glasovi«, in naj bi zato, kot naj bi ugotavljali njeni mariborski »voditelji«, tudi ne bilo smiselno, da bi »oficialno izdala kake parole«. Na neuspeh pa naj bi bila vnaprej obsojena tudi volilna abstinenca, saj naj bi bilo vseeno, kam volivci »vržejo kroglico«, ker jih bodo tako ali tako »presipali«. Vseeno naj bi bili Rosina in njegovi domnevni somišljeniki prepricani, da bo velika vecina volivcev ne samo na deželi, temvec tudi v »delavskih krogih« vrgla kroglico v »crno skrinjico« in bo »izid volitev za partijo porazen«; ta bo tako na osnovi dejanskih volilnih rezultatov dobila »jasno sliko o pravem razpoloženju med ljudstvom«, cetudi je ne bo razkrila javnosti. Kako se bo »partija« odzvala na porazne volilne rezultate, bo odvisno od »mednarodnega položaja« in naj bi ne bilo mogoce napovedati. Rosina naj bi sicer, kot je sporocal sodelavec UDV, pravilno ugotavljal, da »sedež prepricanega in utemeljenega nezadovoljstva ni na deželi«, cetudi tam »bolj ostro in jasno zabavljajo«, temvec v mestih in delavskih centrih. Toda po volitvah naj bi bil po­dobno kot drugi mariborski »inteligenti« preprican, da so volivci na deželi »volili v crno« in na ta nacin pokazali »nezadovoljstvo s sedanjo oblastjo«, kar naj bi kazalo, kako prav je imel Lenin, ko je dejal, da se »revolucija ne more zmagovito dokoncati, ce ne pridobi kmeta«.563 Po porocilu sodelavca UDV, ki je bil spomladi leta 1955 na povabilo Rosinove žene na »obicajnem vecernem razgovoru« pri Rosinovih, naj bi bil Rosina, po­tem ko je dobil novo delovno mesto pri Mestnem ljudskem odboru v Mariboru, precej manj zgovoren, hkrati pa bolj »zamišljen in razmišljen« kot dotlej ter skepticen in nepripravljen govoriti o nacrtih za prihodnost. Delo na Mestnem ljudskem odboru naj bi bilo po njegovih besedah povsem drugacno kot delo pri Konstruktorju, kjer je vse reševal po zakonitih predpisih, medtem ko naj bi bilo v mestni upravi to nemogoce, saj naj bi v tej ne odlocali zakoni, temvec partij­ska pripadnost obravnavanih oseb, njihovi zašcitniki in politicne intervencije. V letih 1954/55 naj bi ga navduševal Djilas, ki »je prvi uspel v imenu opozicije in zdrave pameti dvigniti svoj glas proti ponesrecenemu poskusu, da bi jugoslo­vanske narode za trajno pognali v komunisticno tiranijo«. Djilas naj bi imel po njegovem mnenju mnogo simpatizerjev tudi med komunisti, ceprav ti tega ne upajo »javno pokazati«. Rosina naj bi zato posebej obžaloval »žalostno vlogo« neimenovanih opozicijskih sil, ki si Djilasa niso upale podpreti in so se na ta na- 563 SI AS 1931, OD 977, str. 22-26. P. Vodopivec: O odnosu Igorja Rosine do povojne politicne stvarnosti 203 Izvlecek iz osebnega dosjeja Igorja Rosine iz arhiva slovenske Uprave državne varnosti (Sl AS 1931, OD 977. Posnel: Jure Gasparic) cin izkazale za »nezrele za borbo proti režimu in za prevzem oblasti«. »Ko bi bila opozicija malo bolj zavedna in organizirana, bi morala povsod prirejati manife­stacije za Djilasa« in se zavzemati za pošiljanje dopisnic iz vseh krajev Jugoslavije z izjavami, da ga ljudje podpirajo in se solidarizirajo z njim, naj bi izjavil.564 Sicer pa naj bi bil Rosina sredi petdesetih let skrajno crnogled tudi kar zade­va mednarodne razmere, saj naj bi bil preprican, da se ZDA pripravljajo na vojno proti »boljševizmu«, ki se lahko razvije v pravo nuklearno katastrofo. Ce so mu nekateri sodelavci UDV ocitali anglofilstvo, je iz porocil drugih razvidno, da je bil tudi do ZDA in zahodnih voditeljev (zlasti do de Gaulla v Franciji) nadvse kriticen. Kar zadeva Jugoslavijo, naj bi bil leta 1955 mnenja, da je Centralni ko­mite ZKJ, »cetudi glede tega verjetno ne vlada popolnoma soglasje«, »idejno in po custvovanju« še naprej tesneje povezan z Moskvo kakor z Zahodom, v zvezi z madžarskimi dogodki leto pozneje pa naj bi dejal, da ti na eni strani kažejo, kako prav je bilo, da je Jugoslavija leta 1948 odstopila od stalinisticnih metod (pri cemer naj bi po njegovem prepricanju Tito tedaj tudi ne imel druge izbire), medtem ko na drugi strani kažejo, kako »vse teorije marksizma in komunizma niso rešile vprašanja osebne svobode«.565 Daje marksizem kot znanstveni nauk zastarel in kot teorija izgubil na veljavi, je prijateljem in znancem, med katerimi so bili sodelavci UDV, ocitno bolj ali 564 SI AS 1931, OD 977, str. 45-47, Center Uprave drž. varnosti Maribor 9. 4. 1955. 565 SI AS 1931, OD 977, str. 51, 53, Porocili sodelavcev Džonija in Vojka 13. in 17. 11. 1956. 204 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) manj odkrito govoril tudi v naslednjih letih. V spremenjenih razmerah naj bi se po njegovem mnenju jasno pokazalo, kako ni res, da lahko »edino proleta­riat organizira in izvede proletarsko ali socialno revolucijo«, saj naj bi bila tudi socialisticna gibanja v zahodnem svetu mocna in naj bi že marsikaj izbojeva­la in dosegla.566 Jugoslovanske komuniste je leta 1958 primerjal z Mahnicem in predvojnimi štajerskimi klerikalci, ki naj bi tudi po vojni ostali tako ozki, kot so bili pred vojno. Kar zadeva jugoslovansko zunanjo politiko, naj bi leto pozneje sicer menil, da bo v Jugoslaviji vse v redu, dokler bo živel Tito in bo Jugoslavija pod Titovim vodstvom vztrajala pri politiki »aktivne koeksistence«, toda glede demokracije naj bi bilo tudi jasno, da je v Jugoslaviji ni in je je celo vedno manj. Vse govoricenje o samoupravljanju naj bi bilo brez vsake osnove, saj o tem, kar se dejansko dogaja in zgodi, ne odlocajo niti delavski sveti niti organi družbene­ga upravljanja, temvec partijski komiteji v Ljubljani in Beogradu. Komunisticni sistem naj bi po njegovih besedah, kot je konec leta 1959 porocal sodelavec UDV, ki se je z njim pogovarjal pri Rosinovih doma, hotel »v cloveku streti vsako pre­udarno, samostojno misel« in ga »popolnoma podrediti«. »Gmotni temelji ne­odvisnosti so zemlja in denar«, v Jugoslaviji pa so produkcijska sredstva zvecine »podružbljena« in zemlja nacionalizirana.567 Posebej ogorcen naj bi bil nad kmetijsko politiko, ki naj bi - kot vse milijarde, ki jih oblast »mece v kmetijstvo« - v prvi vrsti težila k podreditvi kmeta in šele posredno k dvigu kmetijstva. »Ce pogledam, kako danes delajo z našimi ubogi­mi kmeti, ko jih prisiljujejo v kooperacijo (tj. v zadružništvo) in hocejo iz njih narediti socialisticne kmete, moram ugotoviti, da je bilo naše delo v predvojni Jugoslaviji veliko boljše«, naj bi konec leta 1959 dejal zaupniku UDV Džoniju. »Kmetje so imeli tedaj veselje do dela, danes pa tega veselja ni, odklonilno so razpoloženi do družbenega reda« in bi lahko postali pomembna socialna opora opozicije v Jugoslaviji, ce »bi bila opozicija mogoca«.568 Ce bo v Jugoslaviji kdaj prišlo »do renesanse prave demokracije«, se bo morala opozicija zato opreti prav na kmeta, ki je »najbolj cutil vse krivice«, bil najbolj »odporen« in ostal »najbolj neokužen od komunizma«.569 Rosina naj bi se za razmere na deželi in razpolože­nje med kmeti tudi drugace živo zanimal, sam sebe pa naj bi oznaceval ne le za pristaša »prave demokracije« in nasprotnika socializma, kot so ga jugoslovanski 566 SI AS 1931, OD 977, str. 55. Porocilo sodelavca Džonija oktobra 1957. 567 SI AS 1931, OD 977, str. 75-78, prepis porocila o razgovoru z dr. Igorjem Rosino v Mariboru z dne 30. 12.1959. 568 SI AS 1931, OD 977, str. 73. Porocilo o pogovoru sodelavca UDV Džonija z Igorjem Rosino z dne 10. 12. 1959. »Džoni« sicer ni bil vedno preprican, da je bil Rosina v pogovoru z njim povsem odkrit, vendar je v porocilu 20. 5. 1960 omenil, da se z njim »zelo red razgovarja«, ker ga vneto posluša. - SI AS 1931, OD 977, str. 82. 569 Kot v op. 566. P. Vodopivec: O odnosu Igorja Rosine do povojne politicne stvarnosti 205 komunisti uvajali v Jugoslaviji, temvec tudi za privrženca »svobodnega kmecke­ga gibanja«. Rosina naj bi v zacetku leta 1962 v pogovoru o 22. kongresu komunisticne partije Sovjetske zveze bližnjemu znancu - sodelavcu UDV - pritrdil, da so Rusi po kongresu, kar zadeva demokratizacijo, naredili »velik skok naprej«, vendar naj bi hkrati pripomnil, da je »Hrušcov v casu Stalinove ere brez posebnih pri­pomb izvrševal Stalinove ukaze, zdaj pa brezobzirno ruši kult osebnosti in raz­krinkava Stalina«. Bil naj bi tudi mnenja, da se bodo z napovedanimi ustavnimi spremembami nadaljevali procesi demokratizacije v Jugoslaviji, kjer naj bi bile razmere že tako ali tako »veliko boljše kot v Rusiji«, kar pa naj bi imelo tudi negativne posledice, saj bo pri ljudeh krepilo zaupanje v komunisticni režim. Toda že dober mesec pozneje naj bi bil v pogovoru z istim sodelavcem UDV precej bolj skepticen in naj bi ugotavljal, da z novo jugoslovansko ustavo ne bo prišlo do sistemskih sprememb, saj ni racunati, da bi komunisti odstopili od po­državljanja proizvajalnih sredstev in odvzemanja zemlje kmetom ter dopustili opozicijo in vecstrankarski sistem. Glede gospodarskih razmer naj bi bil maja 1962 sploh mocno crnogled in preprican, da je jugoslovansko gospodarstvo v resni krizi in bo potrebno »veliko napora in ukrepov«, da se bo »gospodarstvo popravilo«.570 Na vprašanje, ali bi, ce bi »resnicno uspela opozicija, to pomenilo tudi vrnitev k strankarskim bojem in zaostrenim odnosom«, s katerimi se je soocala bivša Jugoslavija, pa je odgovoril, da bi bila vrnitev v predvojno stanje v Jugoslaviji v drugi polovici 20. stoletja in po revoluciji »skoraj nemogoca«. »V bivši Jugoslaviji so bile res težave«, naj bi dejal. »Te težave so predvsem pov­zrocali Srbi. Hrvatje so bili boljši in zmernejši in niso predstavljali posebnega problema«. Vseeno naj bi bil preprican, da je v Jugoslaviji mogoce »najti nacin« in ustvariti sistem, v katerem bi bila kritika lahko »resnicno plodonosna in efek­tna«. V pogovoru naj bi med drugim pohvalil Tita, ki naj bi bil realen politik in naj bi bil, ker preprosto govori, priljubljen pri »ljudskih množicah«. Primerjal naj bi ga z Adenauerjem, ki naj bi bil prav tako zrel in preudaren politik in naj bi ga imeli Nemci radi. Povsem drugacno mnenje naj bi imel o Kardelju, o katerem naj bi dejal, da je ucitelj, ki ne more iz svoje kože, in je nedostopen, zato pa pri ljudeh tudi nepriljubljen. Pri tem je bil ocitno dobro obvešcen, saj naj bi omenil, da Kardelja v zadnjem casu (bilo je leta 1962) v Beogradu »žagajo«.571 Sodelavci UDV so pri porocanju o pogovorih z Rosino veckrat opozorili, da jim je Rosina povedal, kako ve, da ga UDV nadzira, konec pomladi leta 1962 pa je zaupniku UDV Džoniju, ki je uslužbence UDV v Mariboru zvecine ustno, a v drugi polovici petdesetih let razmeroma redno obvešcal o srecanjih z Rosino, 570 SI AS 1931, OD 977, str. 90, ustno porocilo sodelavca UDV Džonija z dne 6. 5. 1962. 571 SI AS 1931, OD 977, str. 92, ustno porocilo sodelavca UDV Džonija z dne 28. 5. 1962. 206 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) celo omenil, kako ve, da ga je državna varnost po vojni budno nadzorovala, in navedel konkretna dogodka, ob katerih se je preprical, daje »zasledovan« in pod nadzorom.572 Toda leta 1962 je zanimanje UDV za Rosino in krog njegovih naj bo resnicnih, naj bo domnevnih somišljenikov že popušcalo. Leta 1963 naj bi v UDV prenehali z nadzorom privržencev predvojne Slovenske kmetske stranke in spoznali, da nadaljnji nadzor ni vec potreben, saj naj bi bilo »ugotovljeno, da opazovani med seboj niso tesno in sistematicno sodelovali«, temvec so se »le ob­casno obiskovali ali pa sestajali«. Njihova dejavnost naj bi bila škodljiva le zato, ker so svoja mnenja širili med pristaši bivših strank in med kmeti, med katerimi naj bi imeli »res mocan vpliv« in ustvarjali »nezdravo vzdušje«.573 Vseeno naj bi sodelavce, s katerimi so dotlej nadzirali bivše privržence SKS, obdržali in ti naj bi obcasno še porocali o vedenju dotedanjih opazovancev. Sodelavec UDV, ki je Rosino obiskal leta 1963, je tako v porocilu omenil, kako ga je videl, da bere re­vijo Perspektive, drugi zaupnik UDV pa je dve leti pozneje porocal o Rosinovem nezaupanju v gospodarsko reformo in njegovem mnenju, da ljudje, ki so go­spodarsko pripeljali državo »pred polom«, nimajo »moralne pravice, pa tudi ne strokovnih kvalifikacij, da bi krizo reševali«. »Kaj vraga cakajo s staro garnituro, zakaj je ne zamenjajo, saj je naredila že dovolj škode«, naj bi dejal. »Na vodstvo je treba postaviti druge, sposobne ljudi«.574 Makso Šnuderl je novembra 1945 v svojem dnevniku omenil, da je imel z Igorjem Rosino »hud politicen spopad«. »On je star zanesenjak za neke fiktiv­ne clovecanske pravice,« je zapisal, »za realnosti v politiki pa nima obcutka«.575 Slika Rosinovega odnosa do povojne politicne stvarnosti, ki temelji na porocilih policijskih sodelavcev, je - kot že receno - neizogibno enostranska in nepopolna, toda v isti sapi vseeno nazorno kaže, da Rosina tudi v casu neprikritih politic­nih pritiskov ni bil pripravljen odstopati od svojih predstav o svobodi govora, parlamentarni demokraciji, vecstrankarstvu in clovekovih pravicah ter od svojih pogledov na odgovornost odvetnika ali sodno ugotavljanje individualne krivde za storjena nezakonita dejanja in je o teh vprašanjih ves cas glasno razmišljal in odkrito govoril. S sodobnega vidika je mogoce reci le, da je imel v svojem preso­janju in ocenjevanju razmer v dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, ko ga je nadzirala UDV, mnogo vec posluha za »politicno realnost«, kot so to ugotavljali njegovi znanci in sogovorniki, ki so se poskušali tej realnosti cim bolj prilagoditi. 572 Kot v op. 569. 573 SI AS 1931, OD 977, Rosina dr. Igor, str. 106-107, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, II. sektor, Ljubljana, Zadeva: Kontrola »Kmet«, zakljucno porocilo 24. 1. 1964. 574 SI AS 1931, OD 977, str. 103, 111. 575 Šnuderl, Dnevnik 2, str. 472. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AMNOM - Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor Zbirka Igor Rosina KUZOP AMNZ - Arhiv Ministrstva za notranje zadeve AOZ - Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije Dokumentacija Inštituta za novejšo zgodovino Gradivo International War Crimes Comission (Arhiv Organizacije združenih naro­dov), New York (kopije) MNZS - Muzej novejše zgodovine Slovenije Fototeka Osebni arhiv družine Rosina Pismo Maksa Šnuderla Igorju Rosini z dne 25. junija 1951 Slikovno gradivo SI AS - Arhiv Republike Slovenije SI AS 223 - Vlada Republike Slovenije, 1945-1994 SI AS 1643 - Predsedstvo SNOS-a SI AS 1670 - Izvršni odbor Osvobodilne fronte SI AS 1679 - Ivan Kronovšek SI AS 1827 - Komisija za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njegovih pomagacev pri Predsedstvu SNOS SI AS 1931 - Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialisticne republike Slovenije SI PAM - Pokrajinski arhiv Maribor SI PAM 1614 - Fondi zasebne provenience, Osebni fondi, Rosina Fran (1851-1958) SI ZAC - Zgodovinski arhiv Celje SI ZAC 524 - Zbirka fotografij StLA - Steiermärkisches Landesarchiv Fond StatthPräs UKM - Univerzitetna knjižnica Maribor Zbirka drobnih tiskov 212 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) CASOPISNI VIRI Gruda Jutro Kmetski list Mariborski vecernik Jutra Naša straža Slovenec Slovenski Branik Slovenski gospodar Slovenski narod Slovenski porocevalec Straža Südsteirische Post Tabor Vecer Vecernik LITERATURA Aarons, Mark. The Family File. Melbourne: Black Ine., 2010. Ara [Andrejka, Rudolf]. Rosina, Fran. V: Slovenski biografski leksikon, 9, Alfonz Gspan et al., ur. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960, str. 133-134. Arnež, Janez A. Slovenska ljudska stranka 1941-1945. Ljubljana, Washington, D.C.: Studia slovenica, 2002. Ash, Timothy Garton. Dosje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999. Aškerc, Anton, ur. Prešernove poezije. Ljubljana: Lavoslav Schwentner, 1902. Balkovec, Bojan. »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga cim sijajnejša«: Volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2011. Baš, Franjo. K problematiki slovenještajerskega nemštva pred in med okupacijo 1941— 1945. V: Franjo Baš. Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije: izbrani zgodovinski spisi. Maribor: Založba Obzorja, 1989, str. 100-121. Baš, Franjo. Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije. Maribor: Obzorja, 1989. Berend, Ivan Tibor. Decades of Crisis: Central and Eastern Europe before World War II. Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press, 2001. Bister, Feliks J. Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju: življenje in delo: 1872- 1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1992. Viri in literatura 213 Blumenwitz, Dieter. Okkupation und Revolution in Slowenien (1941-46). Eine Völker­rechtilche Untersuchung. Wien, Köln, Graz: Böhlau Verlag, 2005. Blumenwitz, Dieter. Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941-1946). Mednarodnopravna študija. Celovec: Mohorjeva družba, 2005. Broz, Josip - Tito. Graditev nove Jugoslavije. Prva knjiga. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1948. Conti, Davide. Italijanski vojni zlocinci: obtožbe, procesi in nekaznovanje po drugi svetovni vojni. Ljubljana: Sophia, 2014. Crowe, David M. War crimes, genocide, and justice: a global history. New York, NY: Paigrave Macmillan, 2014. Cvelfar, Bojan. »Z narodnim domom seje celjskemu nemštvu razbila jedna celjust...«: nacionalni izgredi v Celju na prelomu stoletja. V: Celjski zbornik 1997. Celje: Mestna obcina, 1997, str. 7-44. Cvirn, Janez, ur. Štefan Kocevar - rodoljub slovenski. Celje: Zgodovinsko društvo, 2006. Cvirn, Janez. Das »Festungsdreieck«. Zur politischen Orientierung der Deutschen in der Untersteiermark (1861-1914). Wien: LIT Verlag, 2016. Cvirn, Janez. Biser na Savinji. Nazarje: EPSI, 1993. Cvirn, Janez. Boj za Celje. Politicna orientacija celjskega nemštva 1861-1907. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1988. Cvirn, Janez. Celje - izginjajoci nemški otok na Spodnjem Štajerskem. V: Od Maribora do Trsta, Darko Friš, Franc Rozman, ur. Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 57-65. Cvirn, Janez. Celjsko gimnazijsko vprašanje (1893-1895). Kronika, 1997, št. 1-2, str. 102-111. Cvirn, Janez. Deutsche und Slowenen in der Untersteiermark. Zwischen Kooperation und Konfrontation. V: Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum, Harald Heppner, ur. München: R. Oldenbourg, 2002, str. 111-125. Cvirn, Janez. Dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918). Celje: Zgodovinsko dru­štvo; Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. Cvirn, Janez. Gospodarska politika celjske obcine 1890-1914. Zgodovinski casopis, 1990, št. 3, str. 435-450. Cvirn, Janez. Josip Sernec, rodoljub z dežele (spremna študija). V: Josip Sernec, Spomini, Janez Cvirn, ur. Celje: Osrednja knjižnica, 2003, str. 91-161. Cvirn, Janez. Kri v luft! Creve na plot! Oris družabnega življenja v Celju na prelomu stole­tja. Celje: Novi tednik, Radio Celje, 1990, str. 93-96. Cvirn, Janez. Politicne razmere na Štajerskem v casu vlade grofa Taaffeja (1879-1893). Casopis za zgodovino in narodopisje, 2002, št. 1, str. 7-12. Cvirn, Janez. Trdnjavski trikotnik. Politicna orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861-1914). Maribor: Obzorja, 1997. Cvirn, Janez. Urbanizacija ter njeni vplivi na socialno in nacionalno strukturo Celja (1867-1914). V: Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci. Rogaška Slatina, Maribor: Univerza v Mariboru, 1993. 214 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Ceferin, Peter. Iz arhiva Odvetniške zbornice Slovenije (Odvetniška zbornica v letu 1947). Odvetnik, 2003, št. 4 (21), str. 35. Ceferin, Peter. Odvetniška zbornica Slovenije (Odlomki iz zgodovine). Ljubljana: Bistra, 2006. Coh, Mateja. »Za svobodo, kralja in domovino«: ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945-1952. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2010. Cucek, Filip. Svoji k svojim. Na poti k dokoncni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016. Culinovic, Ferdo. Državnopravna historija jugoslavenskih zemalja XIX. i XX. vijeka: druga knjiga: Srbija - Crna gora - Makedonija: Jugoslavija 1918.-1945. Zagreb: Školska knjiga, 1954. Deželak-Baric, Vida. Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev. Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1-2, str. 137-162. Dobrivojevic, Ivana. Državna represija u doba diktature kralja Aleksandra 1929-1935. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2006. Dornik Šubelj, Ljuba. Oddelek za zašcito naroda za Slovenijo. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999. Dornik Šubelj, Ljuba. OZNA in prevzem oblasti 1944-46. Ljubljana: Modrijan, 2013. Dornik Šubelj, Ljuba. Podatki o dr. Vitu Kraigherju so bili državna tajnost. Arhivi, 2005, št. 1, str. 77-85. Dr. Marko Natlacen o svojem delovanju med 6. aprilom in 14. junijem 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 2001, št. 1, str. 117-148. Drnovšek, Marjan, ur. Pozdravi iz slovenskih krajev. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987. Đordevic, Stevan V. O kontinuitetu država s posebnim ozirom na medunarodnopravni kontinuitet Kraljevine Jugoslavije i FNRJ. Beograd: Naucna knjiga, 1967. Erjavec, Fran. Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana: Prosvetna zveza, 1928. Ferenc, Tone. Ljudska oblast na Slovenskem: 1941-1945, III. Mi volimo. Ljubljana: Mladika, 1991. Fijavž, Franjo. Delovanje društev kmetskih fantov in deklet na celjsko-savinjskem in konjiškem obmocju. V: Pot kmeckega ljudstva v OF, Drago Košmrlj, Janko Liška, ur. Ljubljana: Kmecki glas, 1986, str. 294-306. Fortuna, Stanislav. Dr. Franjo Rosina. Odvetnik, 2016, št. 5 (78), str. 73. Fortuna, Stanislav. Dr. Vladimir Šuklje - eminentni odvetnik iz polpretekle dobe. Odvetnik, 2014, št. 4 (67), str. 55-56. Gabric, Aleš, Polona Kekec, Brigita Rajšter. Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner: pogu­mna, daje bila drugacna. Ljubljana: Nova revija, 2000. Gabric, Aleš. Borko v casu ideoloških nestrpnosti. V: Borkov zbornik, Marko Jesenšek, Viktor Vrbnjak, ur. Maribor: Slavisticno društvo, 1996, str. 393-416. Gabric, Aleš. Izkljucevanje Ušenicnika iz javnosti. V: Matija Ogrin, Janez Juhant. Aleš Ušenicnik: cas in ideje: 1868-1952. Celje, Ljubljana: Mohorjeva družba, 2004, str. 77-88. Gabric, Aleš. Leto 1945 in slovenska kultura. V: Slovenija v letu 1945, Aleš Gabric, ur. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 155-170. Gabric, Aleš. Opozicija ali nasprotovanje novim oblastem v letu 1945. V: Mitsko in stere- Viri in literatura 215 otipno v slovenskem pogledu na zgodovino, Mitja Ferenc, Branka Petkovšek, ur. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2006, str. 285-301. Gabric, Aleš. Opozicija v Sloveniji po letu 1945. Prispevki za novejšo zgodovino, 2005, št. 2, str. 97-120. Gašparic, Jure. Ceškoslovaški konzulat v Ljubljani (1920-1939). V: Ceši a Slovinci v moderni dobe. Politika, spolecnost, hospoddfstvi, kultura / Slovenci in Cehi v dobi moderne: politika, družba, gospodarstvo, kultura. Jure Gašparic, Eduard Kubů, Žarko Lazarevic, Jiri Šouša, ur. Praha: Nova tiskarna Pelhrimov; Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2010, str. 133-150. Gašparic, Jure. Izza parlamenta: Zakulisje jugoslovanske skupšcine 1919-1941. Ljubljana: Modrijan, 2015. Gašparic, Jure. SLS pod kraljevo diktaturo: Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935. Ljubljana: Modrijan, 2007. Godeša, Bojan. Cas odlocitev. Katoliški tabor in zacetek okupacije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. Godeša, Bojan. Fašizem, klerofašizem, obmejni fašizem in Slovenci. Acta Histriae, 2016, št. 4, str. 767-786. Godeša, Bojan. Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995. Godeša, Bojan. Spreminjanje pogledov na jugoslovansko revolucijo po informbiroje- vskem sporu. V: Jugoslavija v hladni vojni: zbornik z Znanstvenega posveta Jugoslavija v hladni vojni, Ljubljana 8.-9. maj 2000= Yugoslavia in the Cold War: the collection of papers at the Scientific Conference Yugoslavia in the Cold War, Ljubljana, 8-9 May 2000, Jasna Fischer, Aleš Gabric, ur. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino; Toronto: Toronto University, 2004, str. 487-490. Goropevšek, Branko. Razpad sloge na slovenskem Štajerskem. V: Celjski zbornik. Celje: Osrednja knjižnica, 1993, str. 143-161. Goropevšek, Branko. Štajerski Slovenci, kaj hocemo!. Celje: Zgodovinsko društvo, 2005. Grahek Ravancic, Martina. Narod ce im suditi: Zemaljska komisija za utvrdivanje zlocina oku­patora i njihovih pomagaca za Zagreb 1944-1947. Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2013. Griesser-Pecar, Tamara. Das zerrissene Volk. Slowenien 1941-1946. Okkupation, Kollaboration, Bürgerkrieg, Revolution. Wien, Köln, Graz: Böhlau Verlag, 2003. Griesser-Pecar, Tamara. Razdvojeni narod. Slovenija 1941-1945. Okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Guberina, Veljko. Istorija jugoslovenske advokature. 3. knjiga. Beograd: Advokatska ko­mora Jugoslavije, 2002. Guštin, Damijan. »Kronika naše Kalvarije pod Italijo«: gradivo Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev o obdobju 1918-1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 2000, št. 1, str. 239-254. Guštin, Damijan. Gradivo KUZOP kot podlaga za preucevanje problema žrtev med dru­go svetovno vojno na Slovenskem. Borec, 1989, št. 5-6, str. 601-606. 216 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Guštin, Damijan. Razvoj vojaškega sodstva slovenskega odporniškega gibanja 1941— 1945. Prispevki za novejšo zgodovino, 2004, št. 1, str. 49-62. Guštin, Damijan. Satisfaction of the victors and confirmation of defeated: persecu­ting war criminals in Slovenia 1945. V: 1945 - a break with the past: a history of central European countries at the end of World War II = 1945 - prelom s preteklostjo: zgodovi­na srednjeevropskih držav ob koncu druge svetovne vojne, Zdenko Cepic, ur. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino = Institute for Contemporary History, 2008, str. 239-262. Hartman, Bruno. Kultura v Mariboru: gibanja, zvrsti, osebnosti. Maribor: Založba Obzorja, 2001. Hocevar, France. Nastajanje novega prava in vloga pravnikov v narodnoosvobodilni bor­bi. V: Jože Pavlicic et. al. Slovenski pravniki v narodnoosvobodilni borbi. Ljubljana: Zveza društev pravnikov, 1985, str. 5-21. Ilešic, Svetozar. Gospodarska struktura Slovenije v luci poklicne statistike in delavskega zavarovanja. Ljubljana: Socialno ekonomski institut, 1939. Inkret, Andrej. In stoletje bo zardelo: Kocbek, življenje in delo. Ljubljana: Modrijan, 2011. Iz arhivov slovenske politicne policije. Ljubljana: Veda, 1996. Jakovina, Tvrtko. Americki komunisticki saveznik: Hrvati, Titova Jugoslavija i Sjedinjene americke države: 1945-1955 . Zagreb: Profil international, Srednja Europa, 2003. Janjetovic, Zoran. Od Auschwitza do Brijuna: pitanje odštete žrtvama nacizma ujugoslo- vensko-zapadnonemackim odnosima. Zagreb: Srednja Europa, 2007. Jenuš, Gregor. Ko je Maribor postal slovenski. Iz zgodovine nemško-slovenskih odnosov v Mariboru od konca 19. stoletja in v prevratni dobi. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovacica, 2011. Jeraj, Mateja, Jelka Melik. Kazenski proces proti Crtomirju Nagodetu in soobtoženim. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2015. Jeric, Ivan. Moji spomini. Murska Sobota: Zavod sv. Miklavža, 2000. Kidric, Boris. Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politicna situacija v Sloveniji. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1960, št. 1, str. 7-61. Kiseljak, Kristijan. Življenje in delo doktorja Igorja Rosine: diplomsko delo. Ljubljana, 2016. Klanjšcek, Zdravko et al. Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945. Ljubljana: Vojaškozgodovinski inštitut JLA, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Partizanska knjiga, 1977. Komelj, Bogo. Novomeški Sokol 1887-1945.1. del. Novo mesto: Knjigotisk Novo mesto, 1977. Košir, Fedor. Delo in pomen komisije pri Predsedstvu SNOS za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev. V: Slovenski pravniki v narodnoosvobodilni borbi. Ljubljana: Zveza društev pravnikov Slovenije, 1985, str. 131-135. Košmrlj, Drago. Društva kmetskih fantov in deklet - nosilci naprednega mladinske­ga kmeckega gibanja. V: Pot kmeckega ljudstva v OF, Drago Košmrlj, Janko Liška, ur. Ljubljana: Kmecki glas, 1986, str. 58-59. Viri in literatura 217 Krakar, Lojze. Hrvaška in slovenska literarna zgodovina o Stanku Vrazu. Sodobnost, 1971, št. 3, str. 277-286. Kranjec, Silvo. Ribnikar, Adolf (1880-1946). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Dostopno na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi506002/#slovenski-biografski-leksikon (3. oktober 2016). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab — Schmid, Alfonz Gspan et al. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960. Lees, Lorraine M. Keeping Tito afloat: the United States, Yugoslavia and the Cold War. University Park (Pennsylvania): Pennsylvania University Press, 1997. Maliy, Eva. Slovenski odpor: Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941-1945. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2011. Melik, Jelka. Skriti zakladi Odvetniške zbornice Slovenije (1868-1991). Arhivi, 2007, št. 2, str. 93-98. Melik, Vasilij. Problemi in dosežki slovenskega narodnega boja v šestdesetih in sedem­desetih letih v 19. stoletju. V: Vasilij Melik: Slovenci 1848-1918. Razprave in clanki, Viktor Vrbnjak, ur. Maribor: Litera, 2002, str. 239-244. Melik, Vasilij. Razcep med staroslovenci in mladoslovenci. V: Vasilij Melik: Slovenci 1848-1918. Razprave in clanki, Viktor Vrbnjak, ur. Maribor: Litera, 2002, str. 470-484. Melik, Vasilij. Slovenska politika ob zacetku dualizma. V: Vasilij Melik: Slovenci 1848- 1918. Razprave in clanki, Viktor Vrbnjak, ur. Maribor: Litera, 2002, str. 296-297. Melik, Vasilij. Slovenska politika v Taaffejevi dobi. V: Vasilij Melik: Slovenci 1848-1918. Razprave in clanki, Viktor Vrbnjak, ur. Maribor: Litera, 2002, str. 521-531. Mikuž, Metod. Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965. Mikuž, Metod. Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, IV. knjiga. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1972. Mlakar, Boris. Slovenska protirevolucija s posebnim ozirom na konec vojne. Prispevki za novejšo zgodovino, 1990, št. 1-2, str. 107-119. Moll, Martin, Filip Cucek. Duhovniki za rešetkami. Porocila škofu o poleti 1914 na Spodnjem Štajerskem aretiranih duhovnikih. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2006. Moll, Martin. Kein Burgfrieden. Der deutsch-slowenische Nationalitätenkonflikt in der Steiermark 1900-1918. Innsbruck, Wien, Bozen: Studien Verlag, 2007. Moll, Martin. Nachwort: »Festungsdreieck« - ein eigenwilliger Beitrag zur Nationalismusforschung. V: Janez Cvirn. Das »Festungsdreieck«. Zur politischen Orientierung der Deutschen in der Untersteiermark (1861-1914). Wien: LIT Verlag, 2016, str. 315-322. Necak, Dušan, »Nemci« v Sloveniji 1938-1948. V: Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stole­tju = Slowenisch-österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert, Dušan Necak et al., ur. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2004. str. 349-372. Nielsen, Christian Axboe. Making Yugoslavs: Identity in King Aleksandar's Yugoslavia. Toronto, Buffalo, London: University of Toronto Press, 2014. 218 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Nielsen, Christian Axboe. One State, One Nation, One King: The Dictatorship of King Aleksandar and His Yugoslav Project, 1929-1935. New York: Columbia University, 2002. Orožen, Janko. Odvetništvo v Celju. Pravnik (številka posvecena 100. obletnici odvetniške zbornice), 1968, št. 9-10, str. 488-504. Pancur, Andrej. Delovanje slovenskih strank. V: Slovenska novejša zgodovina. Od progra­ma Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, Jasna Fischer et al., ur. Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 38. Pancur, Andrej. Doba slogaštva. V: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, Jasna Fischer et al., ur. Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 30. Pancur, Andrej. Nacionalni spori. V: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, Jasna Fischer et al., ur. Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 36-38. Pancur, Andrej. Nastanek politicnih strank. V: Slovenska novejša zgodovina. Od progra­ma Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, Jasna Fischer et al., ur. Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 30-32. Pancur, Andrej. Uveljavitev slovenskega narodnega gibanja. V: Slovenska novejša zgodo­vina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, Jasna Fischer et ah, ur. Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 29-30. Perovšek, Jurij. »V zaželjeni deželi«: slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. Perovšek, Jurij. Blejski sporazum. V: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992, Jasna Fischer et al., ur. Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2006, 301-303. Perovšek, Jurij. Liberalizem in vprašanje slovenstva: nacionalna politika liberalnega tabo­ra v letih 1918-1929. Ljubljana: Modrijan, 1996. Perovšek, Jurij. O demokraciji in jugoslovanstvu: Slovenski liberalizem v Kraljevini SHS / Jugoslaviji. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2013. Perovšek, Jurij. Programi politicnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v casu Kraljevine SHS (1918-1929). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1998. Perovšek, Jurij. Samoodlocba in federacija: slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920-1941. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. Perovšek, Jurij. Slovenci in Jugoslavija v tridesetih letih. V: Slovenska trideseta leta: simpo­zij 1995, Peter Vodopivec, Joža Mahnic, ur. Ljubljana: Slovenska matica, 1997, str. 18-32. Perovšek, Jurij. Slovenska osamosvojitev v letu 1918: študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Modrijan, 1998. Perovšek, Jurij. Slovenski avtonomizem socialisticne smeri v letu 1923. Prispevki za no­vejšo zgodovino, 1994, št. 2, str. 163-176. Perovšek, Jurij. Slovenski komunisti in vprašanje makedonskega naroda leta 1923. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1978-1979, št. 1-2, str.17-44. Viri in literatura 219 Petranovic, Branko, Momcilo Zecevic. Jugoslovenski federalizam - ideje i stvarnost. Tematska zbirka dokumenata 1914-1943,1. Beograd: Prosveta, 1987. Pleterski, Janko. Narodi, Jugoslavija, revolucija. Ljubljana: Komunist Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1986. Pleterski, Janko. Politicno preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1980. Pleterski, Janko. Pravica in moc za samoodlocbo. Med Metternichom in Badinterjem. Študije, pregledi, preudarki izpetnajstletja po tretji odlocitvi Slovencev. Ljubljana: Modrijan, 2008. Prunk, Janko. Pot kršcanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977. Rahten, Andrej, Rok Kraigher. Avbelj, Viktor (1914-1993). Slovenska biografi­ja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Dostopno na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbil001070/#novi- slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2017). Rajšp, Vincenc. Duhovnika Jožef Rogac in Božidar Raic v slovenskem narodnopolitic­nem gibanju v šestdesetih letih 19. stoletja. Casopis za zgodovino in narodopisje, 2008, št. 1-2, str. 37-44. Ravnihar, Vladimir, Kako je bilo. Slovenski pravnik, 1940, št. 11-12, str. 367-372. Razdrih, Andrej. Gradivo ima velik raziskovalni potencial (intervju z Moniko Klemencic). Odvetnik, 2014, št. 3 (66), str. 33-34. Repe, Božo. Kontinuiteta ljudske oblasti. V: Slovenska kronika XX. stoletja (1941-1995), Marjan Drnovšek, Franc Rozman, Peter Vodopivec, ur. Ljubljana: Nova revija, 1996, str. 141-142. Rogac, Jožef. Narodnost in Slovenstvo. Ljubljana: J. Blaznik, 1860. Rozman, Franc. Politicno življenje Nemcev v Mariboru. V: Od Maribora do Trsta, Darko Friš, Franc Rozman, ur. Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 51-56. Schmid, Julia. Kampf um das Deutschtum. Radikaler Nationalismus in Österreich und dem Deutschen Reich 1890-1914. Frankfurt, New York: Campus Verlag, 2009. Simšic, Tomaž. Ugo Ubaldi di Piandemeleto (1885-1968) e gli sloveni della Venezia Giulia nel periodo tra le due guerre. Studi Montefeltrani, 2010, str. 439-474. Special-Orts-Repertorium von Steiermark (hg. von der K. K. statistischen Central- commission). Wien: A. Holder, 1893. Spezialortsrepertorium von Steiermark (hg. von der K. K. Statistischen Zentralkomission). Wien: Verlag der K. K. Hof- und Staatsdruckerei, 1917. Stavbar, Vlasta. Fran Rosina (1863-1924), odvetnik, politik. Referat na znanstvenem srecanju Mariborske osebnosti. Maribor: Raziskovalna postaja ZRC SAZU Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, 29. 3. 2017. Stavbar, Vlasta. Politik Vekoslav Kukovec. Politicno delovanje do leta 1918. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. Stiplovšek, Miroslav. Banski svet Dravske banovine 1930-1935: Prizadevanja banske­ga sveta za omilitev gospodarsko-socialne krize in razvoj prosvetno-kulturnih dejavnosti 220 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) v Sloveniji ter za razširitev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2006. Stiplovšek, Miroslav. Slovenski parlamentarizem 1927-1929: avtonomisticna prizadeva­nja skupšcin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kultur- ni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. Suppan, Arnold. Die Untersteiermark, Krain und das Küstenland zwischen Maria Theresia und Franz Joseph (1740-1918). V: Deutsche Geschichte im Osten Europas. Zwischen Adria und Karawanken, Arnold Suppan, ur. Berlin: Siedler, 1998, str. 264-348. Šelih, Alenka. Dr. Igor Rosina. Enciklopedija Slovenije, zv. 10. Ljubljana: Mladinska knji­ga, 1996, str. 289. Šelih-Rosina, Alenka. Vriskajoc do nebes in na smrt žalosten. 7D, 19.10.1994, str. 16-17. Šepic, Dragovan. Vlada Ivana Šubašica. Zagreb: Globus, 1983. Šnuderl, Makso. Dnevnik 1941-1945, 1. V okupirani Ljubljani, Zdenko Cepic, ur. Maribor: Obzorja, 1993. Šnuderl, Makso. Dnevnik 1941-1945, 2. V partizanih, Zdenko Cepic, ur. Maribor: Obzorja, 1994. Šnuderl, Makso. Dve deklarativni normi naše ustave. V: Zbornik znanstvenih razprav. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, 1950, str. 161-214. Šnuderl, Makso. Pomen plenuma OF z dne 16. septembra 1941 za takratni razvoj. V: Junaška Ljubljana, knjiga I. Ljubljana: Državna založba Slovenije, Cankarjeva založba, Mladinska knjiga, 1985. Šnuderl, Makso. Slovenski odvetniki v NOB. Pravnik (številka posvecena 100. obletnici odvetniške zbornice), 1968, št. 9-10, str. 504-512. Šnuderl, Makso. Zgodovina ljudske oblasti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950. Šuligoj, Ljubica. Društva kmetskih fantov in deklet v ptujskem okraju. V: Pot kmeckega ljudstva v OF, Drago Košmrlj, Janko Liška, ur. Ljubljana: Kmecki glas, 1986, str. 304-328. Terbuc, Bojan, ur. Septembrski dogodki 1908. Ptuj: Zgodovinsko društvo, 1998. Teropšic, Tomaž. Štajerska v plamenih: taktika, orožje in oprema štirih vojsk na Štajerskem v drugi svetovni vojni. Brežice: Posavski muzej, 2012. Tomšic, Ivan. Vojno in nevtralnostno pravo. Ljubljana: Samozaložba, 1942. Toš, Marjan. Dr. Fran (Franjo) Rosina - trden Slovenec in pošten rodoljub. Casopis za zgodovino in narodopisje, 2009, št. 2-3, str. 9-32. Toš, Marjan. Franc Robic (1841-1913). Casopis za zgodovino in narodopisje, 2007, št. 1, str. 42-53. Ude, Lojze. Znacilnost zadnjega volilnega boja in današnji notranje-politicni položaj v svitu borbe za samostojno združeno Slovenijo. Mladina, 1927/1928, št. 1, str. 17-22. Ule, Lojze. Nastanek in razvoj društev kmetskih fantov in deklet na Notranjskem. V: Pot kmeckega ljudstva v OF, Drago Košmrlj, Janko Liška, ur. Ljubljana: Kmecki glas, 1986, str. 225-245. Uredništvo. Rosina, Igor (1900-1969). Slovenska biograjija. Ljubljana: Slovenska aka­demija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Dostopno Viri in literatura 221 na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi517353/#slovenski-biografski-leksikon (4. oktober 2016). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid, Alfonz Gspan et al. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960. Vehovar, Zlatko. Reparacije Jugoslaviji po letu 1945 (o vojni škodi in reparacijah): diplom­sko delo. Ljubljana, 1992. Vidovic-Miklavcic, Anka. Mladina med nacionalizmom in katolicizmom: Pregled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitarnem in katoli­škem taboru v letih 1929-1941 v jugoslovanskem delu Slovenije. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze, 1994. Vilfan, Sergij. Odvetništvo na Slovenskem in ljubljanska odvetniška zbornica do razši­ritve zbornicnega obmocja na jugoslovansko Slovenijo. Pravnik (številka posvecena 100. obletnici odvetniške zbornice), 1968, št. 9-10, str. 373-448. Vodopivec, Vlado. Vilfan, Joža (1908-1987) Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Dostopno na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi788321/#slovenski-biografski-leksi- kon (10. februar 2017). Vodušek Staric, Jera. »Dosje« Mackovšek. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1994. Vodušek Staric, Jera. Prevzem oblasti 1944-1945. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Vodušek Staric, Jera. Prevzem oblasti po vojni in vloga Ozne - obracun. V: Slovenija v letu 1945, Aleš Gabric, ur. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 93-110. Vošnjak, Josip. Spomini, Vasilij Melik, ur. Ljubljana: Slovenska matica, 1982. Weber, Max. Politika kot poklic. V: Politika kot poklic, Frane Adam ur. Ljubljana: Krt, 1992, str. 21-66. Žnidaric, Marjan. Cetrta operativna cona: pregled zgodovine nacisticne okupacije in osvo­bodilnega boja na slovenskem Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Ljubljana: Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Svobodna misel, 2014. Žužek, Bogdan. Slovenski odvetniki pomembno delavni v poklicnih organizacijah in javnem življenju. Pravnik (številka posvecena 100. obletnici odvetniške zbornice), 1968, št. 9-10, str. 513-537. OBJAVLJENI VIRI Adamic, Marjeta et al., ur. Dokumenti organov in organizacij Narodnoosvobodilnega giba­nja v Sloveniji. Knjiga 9. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2003. Bertram, Mathias, ur. Der Nürnberger Prozeß [Elektronski vir]: das Protokoll des Prozesses gegen die Hauptkriegsverbrecher vor dem Internationalen Militärgerichtshof 14. November 1945.-1. Oktober 1946. Dokumenti ljudske revolucije. Knjiga 1. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega giba­nja, 1962. Komisija za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev - nje pomen in na­loge / 1944, [S. 1.]. Izdal Odsek za informacije in propagando pri Predsedstvu SNOS, [1944] Ljubljana: Komisija za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev za Slovenijo, 1946. 222 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Nešovic, Slobodan, ur. Prvo i Drugo zasedanje Antifašistickog veca narodnog oslobodenja Jugoslavije (26. i 27. novembra 1942; 29. i 30. novembra 1943): po stenografskim bele- škama i drugim izvorima. AVNOJ (Zasedanja I-II; 1942-1943; Bihac, Jajce). Beograd: Prosveta, 1983. Petranovic, Branko, Ljiljana Markovic, ur. Zapisnici NKOJ-a i Privremene vlade DFJ: 1943-1945. Beograd: Memorijalni centar »Josip Broz Tito«, 1991. Šnuderl, Makso, ur. Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji. Ljubljana: Uradni list, 1949. Drnovšek, Darinka, ur. Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2000. Zecevic, Miodrag, Jovan P. Popovic, ur. Dokumenti iz istorije Jugoslavije: Državna komisi­ja za utvrdivanje zlocina okupatora i njihovih pomagaca iz Drugog svetskog rata. Beograd: Arhiv Jugoslavije, 1996; II. tom. Beograd: Arhiv Jugoslavije, 1998. PRAVNI VIRI Naredba poverjeništva za pravosodje. Uradni list Narodne vlade za Slovenijo, št. 10, tocka 105. Naredba poverjeništva za pravosodje. Uradni list Narodne vlade za Slovenijo, št. 5, tocka 66, 12. 11. 1918. Odlok o postavitvi delegatov v odvetniških zbornicah z dne 17. novembra 1944. Uradni list Demokraticne federativne Jugoslavije, št. 1, 1. 2. 1945. Odlok Predsedstva AVNOJ-a z dne 3. februarja 1945 o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagacih; o ve­ljavnosti sodnih odlocb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so velja­li v trenutku okupacije po sovražniku. Posebna priloga k št. 6. Uradnega lista SNOS in Narodne vlade Slovenije z dne 6. junija 1945, št. 4, str. 15. Odredba o postavitvi delegata v odvetniški zbornici v Ljubljani. Uradni list SNOS in Narodne vlade Slovenije, št. 5, 2. 6. 1945. Sklep o izbrisu odvetnikov iz imenika Odvetniške zbornice. Službeni list, 16. 3. 1944. Uredba o postavitvi vseh državnih ter drugih javnih in samoupravnih uslužbencev na razpolago. Uradni list SNOS in Narodne vlade Slovenije, št. 5, 2. 6.1945. Zakon o neveljavnosti pravnih predpisov, sprejetih pred 6. 4. 1941 in za casa sovražne okupacije. Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, 86-605/1946. Zakon o odvetništvu, sprejet 18. decembra 1946. Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, 102-1946. SPLETNI VIRI Neumann, Wilhelm. Dostopno na: http://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_N/ Neumann_Wilhelm_1877_1944.xml (3. februar 2017). IMENSKO KAZALO Aarons, Mark 198, 212 Adam, Frane 221 Adamic, Marjeta 175, 221 Adenauer, Konrad 205 Adlešic, Juro 102 Andrejka, Rudolf 40, 212 Arnež, Janez A. 96, 103, 212 Ash, Timothy Garton 197, 198, 212 Aškerc, Anton 56, 201, 212 Auersperg, Adolf 24 Avbelj, Viktor - Rudi 16, 145, 146 177,219 Avcin, France 19 Avsec, Kostja 135 Badeni, Kasimir 29 Balkovec, Bojan 77, 212 Baš, Franjo 18, 29, 31, 144, 212 Berend, Ivan Tibor 61, 212 Bergoc, Jože 18, 144 Bertram, Mathias 134, 221 Bister, Feliks J. 31, 212 Blaž, Jože 79 Bleiweis, Janez 22 Blumenwitz, Dieter 100, 212 Boccaccio, Giovanni 19 Borko, Božidar 155, 214 Boštjancic, Leopold 18 Bracic, Friderik 182 Brecelj, Marjan 121, 122, 123, 129, 136, 141, 173, 178 Brolih, Mirko 41, 144 Budisavljevic, Srdan 107, 110 Cankar, Izidor 14, 16 Cezar, Gaj Julij 201 Churchill, Winston 105, 110 Clemenceau, Georges 75 Conti, Davide 213 Crowe, David M. 134, 213 Cvelfar, Bojan 25, 213 Cvirn, Janez 22, 25, 26, 27, 29, 31, 33, 35, 73 Campa, Lojze 178 Ceferin, Peter 165, 166, 172, 174, 178, 182, 183, 209,213,214 Cepic, Zdenko 5, 8, 115-131, 216, 220, 229 Cernej, Darko 121, 128, 173, 178 Cernic, Mirko ml. 15 Coh, Mateja 153, 214 Cucek, Filip 5, 8, 21-38, 214, 217, 229 Culinovic, Ferdo 40, 214 224 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Decko, Ivan 25, 26, 27, 73 Deželak-Baric, Vida 109, 214 Djilas, Milovan, 162, 202, 203 Dobrivojevic, Ivana 62, 214 Dominkuš, Ferdinand 22 Dornik Šubelj, Ljuba 70, 149, 177, 214 Dostojevski, Fjodor Mihajlovic 82 Dougan, Danilo 136, 137 Drnovšek, Darinka 150, 160, 222 Drnovšek, Marjan 28, 214, 219 Đordevic, Stevan V. 106, 107, 214 Erjavec, Fran 24, 214 Fajfar, Tone 123 Ferenc, Mitja 214 Ferenc, Tone 135, 214 Ferlinc, Bogdan 112 Fijavž, Franjo 88, 214 Finžgar, Fran S. 14 Fischer, Jasna 215, 218 Forcesin, Ivan 144 Fortuna, Stanislav, 6, 8, 175, 207-210, 229 Franc Jožefi., cesar 24 Franco, Francisco 70 Friš, Darko 213, 219 Furlan, Boris 193, 199 Gabric, Aleš 5, 8, 9, 149-164, 192, 214, 215, 221,230 Gabrovšek, Jule 70 Gašparic, Jure 5, 8, 59-78, 84, 203, 215,230 Gaulle, Charles de 203 Godeša, Bojan 5, 8, 95-113, 215, 230 Goljar, Srecko 90 Gorišek, Milan 36 Goropevšek, Branko 26, 28, 31, 35,215 Gosar, Andrej 102 Grahek Ravancic, Martina 140, 215 Gregorcic, Simon 56 Griesser-Pecar, Tamara 99-101, 215 Gros, Davorin 178 Grosman, Vladimir 185, 192, 193 Grossmann, Karl 73 Gruden, Igo(r) 173, 178 Gspan, Alfonz 212, 217, 221 Guberina, Veljko 181-183, 215 Gustincic, Dragotin 48 Guštin, Damijan 5, 8, 133-147, 215, 216, 230, 231 Haas, Herta 16 Hacin, Josip 184, 185 Hartman, Bruno 70, 216 Hegel, Georg Wilhelm Friedrich 46 Heppner, Harald 213 Hitler, Adolf 101, 102 Hocevar, France 173, 216 Hohenwart, Karl 23, 24 Hrašovec, Juro 31 Hribar, Ana (Nica) 14 Hribar, Dragotin 12, 14, 26, 27 Hribar, Liza 19 Hribar, Peter 14 Hribar, Zoran 18 Hribernik, Josip 144, 176 Hrušcov, Nikita 205 Ilc, Jože 194 Ilešic, Svetozar 81, 216 Inkret, Andrej 63, 216 Imensko kazalo 225 Jakovina, Tvrtko 161, 216 Janjetovic, Zoran 140, 216 Jeglic, Anton Bonaventura 52 Jenuš, Gregor 36, 216 Jeraj, Mateja 166,167,184,192,193,216 Jeric, Ivan 153, 154, 216 Jesenšek, Marko 216 Jevtic, Bogoljub 88 Jovanovic, Dragoljub 199 Juhant, Janez 214 Jurtela, Fran 32, 73 Juvan, Alojzij 176 Kac, Leo 18 Kamušic, Josip 173, 175 Kapus, Vladiboj 144, 176 Karadordevic, Aleksander 60-62 Karadordevic, Pavle 62 Karadordevic, Petar II. 104, 106, 107, 110,111 Kardelj, Edvard 109, 129, 205 Kato mlajši 200, 201 Kekec, Polona 155, 214 Kidric, Boris 70,104,120,122,123,125, 126,128-131,136,141,175,183,216 Kidric, Zdenka 70 Kiseljak, Kristijan 144, 216 Klancar (ppor.) 199 Klanjšcek, Zdravko 216 Klemencic, Monika 219 Kocbek, Edvard 63, 120, 161, 216 Kocijancic, Boris 156, 169 Kocevar, Štefan 22, 213 Komelj, Bogo 25, 216 Konvalinka, Kostja 156, 169 Korošec, Anton 31,42,44,45,51,52,63, 69,70,88,92,212 Košir, Fedor 124, 135, 136, 137, 143, 146, 177, 194, 195, 216 Košmrlj, Drago 80, 90, 214, 216, 220 Kovac, Štefan 70 Kovacevic, Karlo 72 Kraigher, Boris 160 Kraigher, Rok 177, 219 Kraigher, Vito 70, 128, 129, 136, 214 Krakar, Lojze 201, 216 Kralj, Vladimir 12 Kramar, Lojze 173 Kramer, Albert 63, 97 Kranjec, Silvo 70, 217 Krejci, Viljem 189 Krek, Janez Evangelist 52 Krek, Miha 96, 119 Kronovšek, Ivan 64, 79, 81, 85, 88, 211 Krošelj, Jože 19 Kubu, Eduard 215 Kuhar, Alojzij 96, 98, 103 Kuhar, Lovro (Prežihov Voranc) 70 Kukovec, Vekoslav 31, 64, 73, 219 Kunej, Anton 151 Kupnik, Edvard 14, 151 Lasser, Josef 24 Lavric, Janko 135, 154,157, 166, 173, 175, 176. 181-193 Lavric, Karel 73 Lazarevic, Žarko 215 Lemež, Milan 121 Lenardic, Stane - Žan 124 Lenin, Vladimir Iljic Uljanov 202 Leskovar, Josip 176 Lees, Lorraine M. 161, 217 Lipold, Franjo 176 Liška, Janko 214, 216, 220 226 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Loncar, Dragotin 57 Lukan, Mark Anej 200 MacDonald, James Ramsey 65, 66 Macek, Vladko 69, 70, 89 Mahnic, Anton 24, 44, 204 Mahnic, Joža 218 Maister, Rudolf 12,19, 36, 40, 207, 208 Majaron, Ferdinand 176 Majdic, Peter 12, Y1, 31 Maliy, Eva 166, 173, 217 Mandic, Ante 107, 110 Markovic, Ljiljana 134, 222 Marušic, Drago 82, 173, 178 Marx, Karl 44 Masaryk, Tomaš Garrigue 151 Mejak, Ervin 189 Melik, Jelka 166, 167, 184, 192, 193, 216,217 Melik, Vasilij 22-25, 217, 221 Mercun, Ljudevit 12 Mikuž, Metod 70, 139, 144, 217 Missia, Jakob 24 Mlakar, Boris 112, 217 Modic, Heliodor (Helij) 156, 168, 169, 173, 177, 178, 193, 194 Mohoric, Jakob 181, 189, 190, 194 Moll, Martin 35, 217 Moškon, Franjo 176 Mrzel, Ludvik 18 Muc, Viljem 173 Mussolini, Benito 15, 45, 102, 103 Nagode, Crtomir 18, 158, 167, 175, 193, 194, 199,216 Natlacen, Marko 96, 97, 102-104, 118, 119, 121,214 Necak, Dušan 142, 217 Nemec, Jakob 33 Nešovic, Slobodan 135, 222 Neumann, Wilhelm 38, 222 Nielsen, Christian Axboe 62, 217 Nietzsche, Friedrich 46 Novacan, Ivan 90 Novak, Boštjan 17,73,97,113,145,154, 157,167,170,171,179,180,186,188 Novak, Dane 164 Novak, Janže 64, 68, 83, 86 Novak, Karel 103 Novak, Leon 70 Oblak, Janko 174 Oblak, Josip 172 Ogrin, Matija 214 Ogrizek, Anton 189 Ornig, Josef 35 Orožen, Janko 190 Orožen, Milan 176 Pancur, Andrej 23-26, 218 Pavelic, Ante 101 Pavlicic, Jože 216 Perovšek, Jurij 5, 8, 36, 37, 39, 40, 45, 48, 50, 53, 59, 61, 68, 69, 71, 218, 231 Peršin, Aleš 189 Petkovšek, Branka 214 Petranovic, Branko 105, 134, 218, 222 Petrovic, Jakov 183, 184 Pij XL, papež 67, 71 Pij XII., papež 84 Pijade, Moša 130 Pirkovic, Ivo 136, 137 Pirnat, Nikolaj 41 Pivko, Ljudevit 64 Imensko kazalo 227 Pleterski, Janko 35, 102, 112, 219 Ploj, Miroslav 32 Podrekar, Ciril 41 Pokorn, Jože 169,181,185,189,190,194 Polic, Zoran 120, 128, 183 Popovic, Jovan P. 138, 140, 222 Prenner, Ljuba 154-156, 172, 173, 214 Prepeluh, Albin 57, 82 Prešeren, France 56, 200, 201 Prunk, Janko 69, 219 Puc, Boris 173, 178 Pucelj, Ivan 42, 44, 63, 79-82, 86, 90, 96, 102, 208 Racic, Puniša 51, 52 Radic, Stjepan 42, 49-51, 67, 71, 80-82, 89, 92 Rahten, Andrej 177, 219 Raic, Božidar 22, 23, 219 Rajšp, Vincenc 23, 219 Rajšter, Brigita 155, 214 Rankovic, Aleksandar 164 Rapotec, Vinko 72 Ravnihar, Evgenij 178 Ravnihar, Jelko 135 Ravnihar, Vladimir 178, 182, 184, 193, 194,219 Ravnik, Rudolf 176 Razdrih, Andrej 166, 219 Ražem, Joachim 194 Rebek, Ivan 31 Reisman, Avgust 176, 194 Repe, Božo 109, 219 Ribar, Ivan 108 Ribic, Henrik 161 Ribicic, Mitja 177, 193, 194 Ribnikar, Adolf 69, 70, 217 Ribnikar, Bojan 70 Robic, Franc 29, 74, 220 Rogac, Jožef 23, 219 Roosevelt, Franklin Delano 105 Rosina (por. Sterger), Milovana (Vana) 11-13, 18,29 Rosina (roj. Mirnik), Toncka (Coca) 13, 14 Rosina (roj. Ripšl), Marija 12, 31 Rosina (roj. Robic), Karolina 11,29, 31 Rosina, Aleš 14 Rosina, Andrej 5, 8, 11-15, 41, 76, 85, 91, 124, 201,210 Rosina, Ernest 185 Rosina, Fedor 11-13, 31 Rosina, Fran(jo) 5, 7, 9, 11-13, 21, 24-32, 34-38, 40, 73, 207, 208, 212, 214,219, 220, 231 Rosina, Tanja 11-13, 31 Rosina, Urša (uršulinka sestra Bernarda) 12 Rozman, Franc 29, 33, 213, 219 Rožman, Gregorij 83, 84, 102 Rus, Josip 127, 128, 136 Schmid, Julia 29, 33, 219 Sedeljšak, Mirjam 165 Sernec, Janko 22, 25 Sernec, Dušan 107, 110 Sernec, Josip 26, Tl, 73, 213 Simšic, Tomaž 102, 219 Slane, Karl 25 Slodnjak, Anton 12 Sluga, Jurij 189 Smrekar, Hinko 63 Stalin, Josip Visarijonovic Džugašvili 105, 109, 110, 158, 205 228 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) Stambolijski, Aleksander 80, 92 Stanovnik, Ivan 173, 181, 184 Stante, Jernej 173, 178 Stare, Egon 189 Stare, Miloš 103 Stavbar, Vlasta 31, 219 Stefanovic, Danilo 176 Stiplovšek, Miroslav 49, 61, 219, 220 Stojadinovic, Milan 72 Štor, Stanko 141, 143 Stražnik, Lojze 18 Suppan, Arnold 26, 220 Svetek, France 136 Šelih (roj. Rosina), Alenka 5, 8, 11, 14, 15,91,95,96, 113,220, 231 Šepic, Dragovan 106, 220 Sijanec, Fran 41 Škamljic, Jožef 153, 154 Škrubej, Katja 5, 8, 74, 146, 156, 165, 195,232 Šmajd, Albin 112, 119 Šnuserl, Boris 135 Šnuderl, Makso 16,41, 109, 111, 112, 115,119, 120, 122-130, 135-138, 140-143, 145, 152, 158, 159, 166, 169, 172-178, 181, 183, 184, 194, 199-201, 206, 220, 222 Šouša, Jiri 215 Špacapan (kap.) 199 Štuhec, Fran 43 Šubašic, Ivan 105-107, 109-112, 220 Šuklje, Vladimir 175, 177, 193, 214 Šuligoj, Ljubica 89, 220 Šušteršic, Ivan 73 Švehla, Antonin 65, 66, 80, 92 Taaffe, Eduard 24, 25, 213, 217 Tavcar, Anton 176 Tavcar, Ivan (f 1925) 67, 73 Tavcar, Ivan 172, 175, 189 Teply, Bogo 18 Terbuc, Bojan 220 Teropšic, Tomaž 143, 220 Teržan, Josip 77, 78 Tiso, Josef 71 Tusulin, Rastko 135 Tito, Josip Broz 16, 96, 100, 105-107, 109-112, 130, 150, 151, 158, 159, 161, 201, 203-205, 213, 216, 217, 222 Tolstoj, Lev Nikolajevic 82 Tominšek, Josip 13 Tomšic, Fran(jo) 172, 174, 176 Tomšic, Ivan 102, 137, 220 Tomšic, Stanko 80, 173 Tomšic, Tone 173 Tomšic, Vida 136, 137 Toš, Marjan 24, 27-29, 31, 34, 36, 38, 220 Turner, Pavel 38 Ubaldi, Ugo 102, 219 Ude, Lojze 19, 51, 120, 121, 128, 136, 137, 220 Uiberreither, Siegfried 144 Ule, Lojze 88, 220 Urbanc, Anton 173, 174, 187 Ušenicnik, Aleš 156, 214 Vasic, Ivan 178 Vavpetic, Lado 119, 120, 124-130, 141, 173, 178 Vehovar, Zlatko 140, 221 Verstovšek, Karel 36, 40, 207, 208 Imensko kazalo 229 Vidovic Miklavcic, Anka 5, 8, 59, 64, 67, 79, 80, 83, 85, 90, 221, 232 Vilfan, Joža 122, 173, 174, 178, 221 Vilfan, Sergij 166, 221 Vodopivec, Peter 6, 8, 197, 218, 219, 221,232 Vodopivec, Vlado 174 Vodušek Staric, Jerca 16, 97, 98, 134, 135, 138, 146, 149, 152, 166, 169, 172, 174-177, 182, 187, 189, 190, 192-194, 221 Vodušek, Žiga 136, 137 Vošnjak, Bogumil 66 Vošnjak, Josip 22, 221 Vraz, Stanko 200, 201, 216 Vrbnjak, Viktor 214, 217 Vrecko, Dragotin 183, 189 Weber, Max 74, 221 Wilfan, Josip 122 Zajec, Marjan 119 Zecevic, Miodrag 138, 140, 222 Zecevic, Momcilo 105, 140, 218 Zidanšek, Miloš 70 Zwitter, Fran 121 Žabkar, Jože 135 Žirovnik, Janko 178 Žnidaric, Marijan 143, 221 Žužek, Bogdan 169, 172, 173, 175, 178, 221 O AVTORJIH ZDENKO CEPIC (1952), dr. zgodovine, znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino; raz­iskovalno se ukvarja predvsem z obdobjem med drugo svetovno vojno in po njej. Poudarek v prikazovanju tega dolgega obdobja namenja predvsem politic­ni zgodovini Slovenije in Jugoslavije, zlasti vprašanjem države oz. državnosti. Za tisk je pripravil dnevniške zapiske predvojnega mariborskega odvetnika dr. Maksa Šnuderla. Je avtor in urednik številnih del o temah iz tega obdobja, med katerimi je nazadnje knjiga Slovenija v vojni 1941-1945 (Ljubljana, 2017). FILIP CUCEK (1977), dr. zgodovine, znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino; raziskovalno se ukvarja predvsem s slovensko politicno zgodovino druge polo­vice 19. stoletja. Svoje dosežke redno objavlja v znanstvenih in strokovnih pu­blikacijah doma in v tujini, nazadnje je objavil knjigo Svoji k svojim (Ljubljana, 2016). Parcialno se posveca srednjeevropski problematiki v habsburški monar­hiji, sodeluje pa tudi pri drugih projektih (Raziskovalna infrastruktura sloven­skega zgodovinopisja idr.). STANISLAV FORTUNA (1940), pravnik, je dolgoletni odvetnik in soustanovitelj odvetniške pisarne Rudi Košorok - Stanislav Fortuna v Ljubljani. Upokojil se je leta 2006. Sprva se je ukvarjal s klasicno advokaturo, nato pa je deloval pretežno na podrocju javnih narocil, pogodbenega prava in nudenja pravne pomoci tujim strankam. Je preje- 232 Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900-1969) mnik odlikovanja in naziva viteza komturja Reda sv. Gregorja Velikega. Pripravil je vzporedni šestjezicni pravni slovar (slovensko-srbsko-angleško-nemško-fran- cosko-italijanski), ki zaenkrat izhaja v zoženem izboru v reviji Odvetnik, kjer tudi sicer objavlja. ALEŠ GABRIC (1963), dr. zgodovine, znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino, iz­redni profesor, predavatelj kulturne zgodovine na Fakulteti za družbene vede. Raziskuje slovensko novejšo kulturno, politicno, kulturnopoliticno, šolsko zgo­dovino, odnose med oblastjo in intelektualci, nasprotovanje komunisticnemu režimu in disidentstvo. Njegova zadnja obsežnejša dela so Šolska reforma 1953- 1963 (Ljubljana, 2006), Sledi šolskega razvoja na Slovenskem [Elektronska knjiga] (Ljubljana, 2012) in soavtorstvo pri delu Slovenski zgodovinski atlas (Ljubljana, 2011). JURE GAŠPARIC (1977), dr. zgodovine, je višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgo­dovino, kjer se raziskovalno osredotoca na slovensko in jugoslovansko poli­ticno zgodovino ter na zgodovino srednjeevropskega prostora v 19., 20. in 21. stoletju. Posebej se posveca zgodovini parlamentarizma, med drugim je clan vodstva mednarodne mreže European Information and Research Network on Parliamentary History. O zgodovini prve jugoslovanske države je nazadnje obja­vil knjigo Izza parlamenta : Zakulisje jugoslovanske skupšcine 1919-1941 (2015). BOJAN GODEŠA, dr. zgodovine, je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer se ukvarja predvsem z drugo svetovno vojno. Od leta 2008 predava na Univerzi v Novi Gorici. Leta 1994 je bil na izpopolnjevanju v Centre national de la re­cherche scientifique v Parizu. Objavil je vec monografij, nazadnje Cas odlocitev: Katoliški tabor in zacetek okupacije (2011). Zanjo je prejel nagrado Klio. Bojan Godeša je bil urednik in pisec vecine gesel o drugi svetovni vojni v Slovenski kroniki XX. stoletja 1941-1995. DAMIJAN GUŠTIN (1955), dr. zgodovine, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodo­vino, se raziskovalno ukvarja z vojaško zgodovino 20. stoletja in socialno zgo- O avtorjih 233 dovino represije in nasilja. V letih od 1998 do 2015 je predaval predmeta voja­ška zgodovina in vojaška zgodovina Slovenije in Slovencev na FDV UL. Je avtor monografije Za zapahi: prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941-1945 (Ljubljana, 2006) in soavtor knjige La Slovenia durante la seconda guerra mondi­ale (Udine, 2012). Od leta 2008 je direktor Inštituta za novejšo zgodovino. JURIJ PEROVŠEK (1954), dr. zgodovine, je znanstveni svetnik za podrocje sodobne zgodovine, na Inštitutu za novejšo zgodovino raziskuje slovensko narodno vprašanje ter po­liticni, idejni in državnopravni razvoj od nastanka modernih politicnih strank konec 19. stoletja do leta 1941. Najvec svoje pozornosti namenja zgodovini slo­venskega liberalizma. Leta 2000 je za monografijo Liberalizem in vprašanje slo­venstva: nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918-1929 (1996) prejel Zoisovo priznanje. Od leta 1999 vodi raziskovalni program o slovenski idejni, politicni in kulturni zgodovini od sredine 19. stoletja dalje. ANDREJ ROSINA (1931), dr. metalurgije, je upokojeni redni profesor za podrocje teorije metalur­ških procesov na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Bil je clan in funkcionar raznih univerzitetnih komisij, clan upravnega odbora oddelka za montanistiko, predstojnik odseka za metalurgijo, predstojnik katedre za ekstraktivno metalurgijo. Vrsto let je bil vodja študija metalurgije ob delu, ki je potekal v Ljubljani, na Ravnah, v Štorah in v Mariboru. Njegova bibliografija obsega skupno 131 navedb, vsebuje tudi 3 ucbenike in vec monografij o posame­znih podrocjih teorije metalurških procesov. ALENKA SELIH, redna clanica SAZU, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, je bila redna profesorica za kazensko pravo in kriminologijo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani; raziskovalno se je ukvarjala z vprašanji kazenskih sankcij, mladole­tniškega prestopništva, clovekovih pravic v okviru kazenskega prava, otrokovih pravic in pravic obrobnih družbenih skupin. Opravljala je razlicne vodstvene funkcije na univerzi in SAZU ter v mednarodnih strokovnih organizacijah. V letih 1993-2003 je bila direktorica Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Predavala je na številnih fakultetah v Evropi in ZDA, kjer je bila Fullbrightova gostujoca profesorica. 234 Odvetnik in oblast. Dr. igor Rosina (1900-1969) KATJA ŠKRUBEJ (1971), dr. prava, je izredna profesorica za pravno zgodovino na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V prvem raziskovalnem obdobju se je posvecala raziskova­nju najstarejše slovenske pravne terminologije (Ritus gentis Slovanov v vzhodnih Alpah, 2002), v drugem pa pluralizmu vrst prava po nacinu nastanka v pravni zgodovini (Pravo v zgodovini s poudarkom na razvoju na današnjem slovenskem prostoru, 2007). Izpopolnjevala se je na University of Michigan School of Law (Ann Arbor), v Wiirzburgu in na Inštitutu za evropsko pravno zgodovino Maxa Plancka v Frankfurtu. ANKA VIDOVIC MIKLAVCIC, dr. zgodovine, je upokojena znanstvena svetnica Inštituta za novejšo zgodovino. Raziskovalno se je posvecala ideologiji in politiki na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno ter odporniškemu gibanju, v zadnjem casu pa pripravlja predvsem mikroštudije o razvoju okrajev in obcin Dravske banovine. Vodila je institutski raziskovalni program Politicni in idejni razvoj na Slovenskem 1892— 1941. Je avtorica temeljne študije o delovanju mladinskih organizacij v tridesetih letih Mladina med nacionalizmom in katolicizmom (1994). PETER VODOPIVEC, dr. zgodovine, je bil do leta 1999 redni profesor za obco zgodovino 18. in 19. sto­letja na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 1999 je bil znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino, od leta 2012 je upokojen. Izpopolnjeval se je v Franciji in ZDA, raziskoval je zgodovino mešcanstva, naci­onalnega oblikovanja, socialnih, politicnih in nacionalnih ideologij ter socialno, gospodarsko in kulturno zgodovino. Je dobitnik vec domacih in tujih priznanj in odlikovanj. Nazadnje je objavil delo Slovenska zgodovina, Od prazgodovinskih kultur do zacetka 21. stoletja (skupaj s Petrom Štihom in Vaskom Simonitijem, 2016).