GLAS PODZEMLJA, 2020 Glasilo Društva za raziskovanje jam Ljubljana Naslov izdajatelja: Luize Pesjakove 11, 1000 Ljubljana E-pošta: info@dzrjl.si Internetna stran: www.dzrjl.si Spletna izdaja: https://www.dzrjl.si/publikacije/glas-podzemlja/ Urednica: Špela Borko Uredniški odbor: Jure Bevc, Špela Borko, Uroš Kunaver, Nika Pišek Szillich, Behare Rexhepi, Nataša Sivec Avtorji besedil: Jure Bevc, Alojzij Blatnik, Špela Borko, Teo Delić, Matic Di Batista, Metod Di Batista, Jaka Flis, Franci Gabrovšek, Matevž Hreščak, Marjan Juvan, Darja Kolar, Domagoj Korais, Katarina Kosič Ficco, Jure Košutnik, Uroš Kunaver, Franc Marušič, Matija Perne, Nika Pišek Szillich, Matjaž Pogačnik, Mitja Prelovšek, Ester Premate, Primož Presetnik, Behare Rexhepi, Daniel Rojšek, David Škufca, France Šušteršič, Bor Vidic, Maja Zagmajster Avtorji fotografij, risb in načrtov: Jure Bevc, Matej Blatnik, Špela Borko, Tommy Cleckner, Teo Delić, Matic Di Batista, Metod Di Batista, Dana Dular, Mike Ficco, Sara Fleetwood, Jaka Flis, Matevž Hreščak, Primož Jakopin, Jožko Jurečič, Janez Kanoni, Darja Kolar, Domagoj Korais, Katarina Kosič Ficco, Ičo Košir, Uroš Kunaver, Franc Marušič, Cyril Mayaud, Janez Modrijan, Phillip Moneyhun, Matija Perne, Nika Pišek Szillich, Ester Premate, Daniel Rojšek, A. Romeo (ESA), Philip Schuchardt, Bor Vidic, Mare Vogrič, Joc Žibret Lektura: Jure Bevc, Špela Borko, Nataša Sivec, Behare Rexhepi Računalniška obdelava fotografij, načrtov, naslovnice: Uroš Kunaver Oblikovanje in prelom: Špela Borko Fotografija na naslovnici: Copacabana, Renejevo brezno. Foto: Uroš Kunaver Tisk: Trajanus d.o.o. Naklada: 110 izvodov Ljubljana, februar 2020 ISSN 1581-8942 (tiskana izdaja) ISSN 2536-4308 (spletna izdaja) 2 ■ G LA S P O D Z E M LJA , 2020 D ana D ular: Jam arji raziskujejo. 3 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ UVODNIK Člani imamo nadvse radi obletnice raz- noraznih dogodkov. Ustanovitve, izle- tov, odkritij, objav in še bi se našlo. Imamo celo obletnico obletnice: 40. Veteransko, ki je prvič nastala kot 10. obletnica Najdene jame. Strateško smo jih porazdelili med leti, da lahko vsakih par let praznujemo okroglo, tega ali onega pač, važno, da se družimo, se poveselimo in se spomnimo, kako fajn je biti Matičar. Obletnicam smo dodali še nizanje raziskovalnih presežkov: divje globine, novi kilometri, zajeten šopek novih jam in še kaj bi se našlo. Globoko smo zabredli v ero sistemov in našli deviško območje, ki obeta vse našteto. A ni nam bilo le z rožicami postlano, tudi opekli smo se in iz bole- čine kaj novega naučili. Načrti, fotogra- fije, gajstne ferajnovke, pesmi ... vse to držite v rokah. Glas podzemlja 2020 se je rodil (tako kot večina plodov društva) v neracionalnem, neuravnovešenem, z maligani podprtem navalu trme, čustev, vztrajnosti in Članstva. Zanj sem žrtvo- vala akcijo v Evklidovo piščal. Verjame- te?! Na srečo so isti tiči nepričakovano vkup prileteli in skupaj smo klikali, brali, popravljali, izgubljali verzije in obilno zalivali etiko in estetiko vse do nivoja lepotca, ki ga držite v rokah. Ima napa- ke, tako kot mi vsi, a je z vso dušo naš. Uživajte v njem, kot bom jaz v Evklidu! Članice in Člani, želim nam, da se vidi- mo in poveselimo skupaj na ferajnovem rojstnem dnevu, Veteranski in Putiko- vanju. Pojdite čim večkrat v jame, tam je lepo. In ne pozabite, vsak četrtek ob 20h na Luize Pesjakove 11. ERATA France nas je opozoril, da se je v Glasu podzemlja 2019 s podnapisom sredin- ske slike na strani 5 poigral tiskarski škrat. Pravilen zapis bi moral biti: Pri planinskem domu Petra Skalarja na Kaninu, avgust 1965. Od leve: Primož Krivic, Lado Velikanje, Metod Di Batista (zadaj), Joško Pirnat, Renato Verbov- šek (foto: Janez Modrijan) Beseda »ogabno« se po Člansko stopnjuje drugače, kot pravi slovnica. Ima namreč 5 stopenj: 1. ogabno; 2. bolj ogabno; 3. najbolj ogabno; 4. še dosti bolj ogabno; 5. ogabno, kot če bi to rekel Rene. Višjih stopenj ni, ker bi take ogabe nihče ne prenesel. (F. Š.) KAZALO OBLETNICE 28 številk, 50 let, 150 avtorjev Špela Borko Predsedniški razgledi Matic Di Batista, Jure Košutnik, Matjaž Pogačnik, Mitja Prelovšek, Špela Borko Povzetek raziskav zadnjih 20 let - prvi del (2010-2020) Matic Di Batista Doživeli smo jubilejno veteransko ekskurzijo France Šušteršič RAZISKAVE Odkritje leta: Planina poljana Matic Di Batista Raziskave v Romeu v letu 2019 Jure Bevc S-19 (Kanin) Daniel Rojšek, Danč Pregled raziskav v sistemu Renejevo brezno - P4 Špela Borko Vprašanja ob povezavi Jaka Flis P4 – ženska ekspedicija Nika Pišek Szillich Kanexice osvajajo P4 Darja Kolar Raznolikost znotraj vrste Behare Rexhepi LJ-13 (Kanin) Nika Pišek Szillich Udornica ob Vrtiglavici Bor Vidic Veterani na čLanskem vrhu v letu 2019 Metod Di Batista, Marjan Juvan in ostali veterani Zakaj Radošca France Šušteršič Poročilo iz Petnjaka 2019 Matevž Hreščak Nekaj preporodnih vtisov oz. Zakaj mi je fajn iti v jamo tudi z Ajdovci Franc Marušič - Lanko Foto odprave v globoke ferajnove jame Uroš Kunaver Biološka potepanja v 2019 Ester Premate Mehika Jure Bevc Ko astronavti zgrešijo smer Franci Gabrovšek TABORI Prvomajski tabor na planini Zaprikaj Alojzij Blatnik in Primož Presetnik Poletni tabor Kanin 2019 Člani Odprava Kučka Korita 2019 Katarina Kosič Ficco, Ester Premate, Maja Zagmajster KOMENTARJI K DELOVANJU DRUŠTVA Nagrada Viljema Puticka 2018 Teo Delić Čistilna akcija Golobje in Jeriševe jame Matevž Hreščak Jamarske akcije DZRJL skozi čas David Škufca IZOBRAŽEVANJE Kako in zakaj umerjati DistoX? Matija Perne 2019 - leto nesreč Špela Borko Sledi Kanina Darja Kolar A momentary lapse of reason Domagoj Korais Odtis pozabljenega meandra Špela Borko Bližnje srečanje s padajočim kamnom v Prašnem dolu Jure Bevc Skala v Hudem Vršiču Matic Di Batista RAZVEDRILO Pesem o jami Cheve Jure Bevc Boj na polžiralniku Franc Marušič - Lanko Jamar Mimozica Vse naše jamice Mimozica DODATEK Načrt Sistem Renejevo brezno - P4 4 6 14 25 12 26 16 21 20 24 27 27 29 36 29 30 34 32 35 42 46 50 60 48 61 58 53 59 66 66 68 72 67 69 71 70 71 40 72 4 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Špela Borko 28 ŠTEVILK, 50 LET, 150 AVTORJEV OBLETNICE V prvem Glasu podzemlja, leta 1969, je Pavel Kunaver zapisal: »Iz skrivnostne- ga podzemeljskega sveta so se oglasili mladi raziskovalci, da bi povedali svoje- mu ljudstvu, kako zanimiv, obsežen, lep in še zdaleka ne raziskan svet se naha- ja pod sončnim površjem … Glas pod- zemlja je torej namenjen najširšemu krogu ljubiteljev narave, posebno pa zdravi, krepki mladini. Glas podzemlja je pripovednik o raziskovanju kraškega podzemeljskega sveta.« V 50 letih se je marsikaj spremenilo. Jame so zrasle, vrvi so zamenjale lestvice, topel plamen karbidk se je skril pred močnimi led luč- mi. A četudi je vse drugače, je hkrati še zmerom enako. Sanjamo kaninske glo- bine. Temo na drugi strani ožine. Tam dol telo trpi in se srce veseli. In nemirni Putickov duh nas vedno znova žene nazaj. Zato ni čudno, da Glas podzemlja kljub razlikam med svetom tedaj in sve- tom danes še vedno živi in pripoveduje zgodbe mladih raziskovalcev. Naj najprej v številkah povzamem zad- njih 50 let. Od leta 1969 je izšlo 28 šte- vilk Glasu podzemlja, s skupno kar 509 prispevki. Tri številke so bile jubilejne: 2010 – ob 100. obletnici ustanovitve društva, 2013 – ob 50. obletnici preboja v Radeščkovi pasaži in 2015 – ob 10. obletnici Nagrade Vilijema Puticka in 105. obletnici DZRJL. Vsebino je prispe- valo 147 avtorjev. Avtorji, skriti pod psevdonimi, so šteti v kvoto, niso pa šteti prispevki brez avtorstva, ki so se pojavljali predvsem v prvih številkah. Izključenih je tudi 37 avtorjev, ki so pri- spevali besedila o prijavljenih in nagra- jenih jamah v jubilejni številki ob 10-ti obletnici Putickove nagrade. Glasilo je do leta 1985 kar redno izhaja- lo, nato pa je sledilo 12-letno zatišje. Kar težko si predstavljam tedanje teža- ve pri izdaji glasila - dandanes imamo pač na ferajnu člane, ki še niso videli pisalnega stroja v živo. Ročno kopiranje 100 izvodov je prav tako nepredstavlji- vo, v dobi instant vsebin, oddaljenih en klik. A članki so vseeno nastajali in na- slednji premor je bil krajši, 5 let. Ker je društvo v tem času plulo skozi vihar, ki je rezultiral v izstopu iz JZS, jim lahko le čestitam, da Glas podzemlja še vedno živi. Od 2002 naprej štiriletna praznina zeva le pred 100-letnico. Tudi tu jim verjetno lahko odpustimo, stoletniki pač veljajo za počasnejše in okornejše obli- ke življenja. A luknje v izdajanju so ve- dno krajše in srčno upam, da bomo obdržali ritem. Glas podzemlja torej živi. Kakšen je dandanes njegov namen, koga nago- varja in kaj mu želi sporočiti? Vsak ure- dnik je drugače odgovoril na ta metafi- zična vprašanja. Stična točka pa je vse- skozi bilo Članstvo. Članski duh je bojda starejši od društva samega. Danes se sploh ne sprašujemo več, zakaj se Član piše z veliko. Najstarejši Člani se zaba- vajo na čLanskem vrhu, kjer so si celo zgradili čLansko vas! Da, društvo je lepa stvar. Združuje nas, nam daje ob- čutek pripadnosti in povezanosti. In kako lepše sporočiti sto in več Članom društva, da društvo živi, kot skozi druš- tveno glasilo? Marko Simič je v številki 1997 zapisal, da želi, »da Glas podzemlja odseva življenje in delo v društvu v vseh teh letih. Izkušnje namreč kažejo, da čas neusmiljeno zbriše sledove vsega, kar ni zabeleženo. Prav Glas podzemlja pa nam je do sedaj marsikaj ohranil. Pose- bej pomembno je, da se ohrani tudi duh časa …«. Z njim se ne bi mogla bolj strinjati. V času poplave hitro spisanih zapisov na socialnih omrežjih je nevar- nost izgube spomina še vedno tu, še večja! V ogromnem kupu plevja tudi dobra poročila hitro potonejo v pozabo. Tabela 1: Število prispevkov in avtorjev po izdanih številkah. V letu 2015 ni vključenih 37 avtorjev posamičnih opisov jam. 5 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ V Glasu podzemlja si torej želim ohra- niti trenutek raziskovalčeve radosti, neizmerno navdušenje nad neznanim. Popis vijugavih poti, vseh ožin, slapov in brezen, vseh najlepših odkritij. Ujeti besnenje nad nepravičnostmi in nebu- lozami jamarskega sveta. Spodbuditi novopečene jamarje k izražanju, mogo- če v sebi najdejo nepričakovano. Želim tudi, da skozi naše besede čim širši krog ljudi vstopi v čudoviti podzemeljski svet. Hibrid osebnih izpovedi, kronolo- gij raziskovanj, opisov jam, doživljajskih spisov, družbene kritike, začinjenih s prečudnim članskih humorjem se je do sedaj izkazal kot uspešen recept. Tudi če ga je kdaj zaneslo na stranpota, Glas podzemlja nikoli ni pozabil, da je glavni namen DZRJL raziskovanje jam. To naj bo vodilo tudi prihodnjih 50 let. Naj na tem mestu z besedami Pavla Kunavra iz davnega leta 1969 GLASU PODZEMLJA na pot želim prisrčno SREČNO! │ 6 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 2019 – danes Matic Di Batista Prvo leto novega predsednika Leto 2019 smo po napornem novolet- nem raziskovanju kaninskih jam začeli utrujeno, a hitro našli energijo za nove raziskave. Nekaj malega nam je v prvih mesecih nagajalo vreme, nekaj smo imeli težav z raziskavami v novih jamah, najbolj pa nas je razveselilo novo obmo- čje okoli Poljane, ki je bilo prvič obiska- no že marca. Kar se raziskovalnega duha tiče, me- nim, da je le ta močnejši kot kdajkoli. Poleg že prej omenjenega novega ob- močja smo bili člani pridni na starih de- loviščih Pokljuke, tudi na Tosc smo šli, preverili še en vrtiček v okolici Krna ter nadaljevali z raziskavami na matičnem Krasu. Prvomajski tabor je bil bolj kot ne uspešen, prav tako kaninski. O uspe- šnosti teh taborov ter tudi manjših vi- kend taborov več v drugih člankih. Mar- sikje nam je v lanskem letu zagodlo vreme in s tem morda odvzelo kak dan raziskovanja v podzemlju. Pa smo bili vseeno uspešni in leto kronali z mega- ekspedicijo v P4 in Renejevo brezno, kjer smo še pred novim letom imeli v jami kar 18 jamark in jamarjev naenkrat. Člani pa nismo le raziskovali, smo tudi dokumentirali in skrbeli za urejanje veli- ke količine podatkov, ki smo jih pridelali na terenu. Postavili smo nekaj smernic za ureditev baz podatkov o območjih, na katerih delujemo. Tako je novo »poljansko« območje začelo kot zgled, ostala pa so sledila. Po precej mučnem prebijanju skozi desetletja zbranih po- datkov kaninskih jam smo uspeli pripra- viti verzijo, ki je že zelo zgledno urejena in neprimerljivo bolj uporabna od pred- hodnih. Člani smo se izobraževali v uporabi novodobnih jamomerskih na- prav in našli kar nekaj napak, ki so jih avtorji pustili za seboj. Veliko je bilo organiziranih tudi delavnic risanja jam ter uporabe temu namenjenih progra- mov. Ferajnovi birokrati so pridno premetavali papirje in rezultat so končno nova pravi- la društva, obnovitev statusa delovanja v javnem interesu, da o rednih poslih ne izgubljam besed. Pričeli smo s prenovo oziroma osvežitvi- jo društvene knjige Ne hodi v jame brez glave, ki bodočim jamarkam in jamarjem pomaga, da so začetni koraki v pod- zemlje čim bolj varni in tekoči. Ferajn je bil odlično zastopan na več javnih prireditvah, namenjenih predsta- vitvi jam ter predstavitvi društev. Svoje dosežke smo predstavljali na slovenskih in tujih tleh. Poleg vsega pa dosegli tudi širšo množico z rednim pojavljanjem v medijih. Matic Di Batista, Jure Košutnik, Matjaž Pogačnik, Mitja Prelovšek, Špela Borko PREDSEDNIŠKI RAZGLEDI Dragi (bivši in sedanji) predsedniki DZRJL, kot ste mogoče videli, imamo prihodnje leto dve obletnici, DZRJL in Glasu podzemlja. Ali bi bili pripravljeni za Glas pod- zemlja spisati vsak po pol strani prispevka (ali več, ali manj, po navdihu)? Verjetno ima vsak malce drugačen pogled na društvo, kje je bilo, ko ste bili vpeti vanj, kje je zdaj in kam bi po vašem mnenju moralo iti. Verjetno imate raznolike po- glede in to je v redu, želim si, da se vidi, da smo društvo ljudje in skupek bolj ali manj uspešnih kompromisov. Sočasno z idejo o povzetku raziskav zadnjih 20 let me je prešinila, takrat se je zdela briljantna, zamisel o kolažu spomi- nov in razmišljanj spiritualnih vodij tega obdobja, predsednikov. Seveda sem že takoj naletela na prepreke, a prosto po misli škofjeloškega prijatelja »je ovira ni pa zid« sem vseeno pririnila skozi podore nesodelovanja. Nisem se ubadala z detajlnim načrtovanjem prispevka, raje sem celo leto obstreljevala nabiralnike predsednikov z gnjavatorskimi e-sporočili. Uspeh je bil 66,67 %. Prispevki so tako raznoliki, kot je bilo ohlapno moje navodilo. Od romantičnih sanjarij do detajlnega popisa dogajanja s kopico podatkov in celo tabelico (sorodna duša!), za katero pa ni bilo prostora. A raz- nolikost je predpogoj evolucije, zato so objavljeni takšni, kot so. Ker so predsedniške novičke tradicionalno na začetku, si bodo prispevki sledili v času nazaj. Če se vam zdi pristop neintuitiven, si poskusite predstavljati, da vstopate v Ljub- ljano. Od novodobnih stolpnic na nekdanjih zeljnih poljih, mimo nebotičnika, vse do hiše na Ribjem trgu 2, zgrajene 1528. Lahko pa tudi prelistate na konec in berete proti začetku. Ker Nika ne ve kdo je Rafko, sem na kratko povzela 33,3 % predsednikovanja, za katere nisem dobila prispevkov. Verjetno je povzetek divje napačen in sploh ne odraža duha tistega časa, a Nika tudi tega ne ve. Čeprav smo društvo za raziskovanje, naj bi bil popisu raziskav namenjeno naslednje poglavje. A ker so predsedniške novičke v večji meri ravno hvalospev raziskavam, tudi tu nisem mogla držati konsistence. Zato vzemite čtivo pred seboj kot najboljši odraz med ferajnovci priljubljene fraze - organizirane anarhije. Predsednik v naravnem okolju. Foto: Joc Žibret 7 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Tudi letos smo poskrbeli za čistejše podzemlje. Čistilna akcija je po mnogo truda skoraj odpadla, pa smo potem hitro našli zamenjavo in napadli dve jami. Eno smo predčasno zapustili zara- di najdenih neeksplodiranih ubojnih sredstev, drugo pa zaradi prevelike koli- čine odpadkov. Ideje, kako bi z delom nadaljevali, se že zbirajo. Članski duh se je krepil ob praktično vsaki priložnosti. Poleg že uveljavljenih piknik akcij smo se družili tudi po in na taborih ter akcijah, ki smo jih uspešno zaključili na toplem, ob hrani in pijači. V prihodnjem letu si želim še večjo za- gnanost članov, samoiniciativnost pri izvajanju tako raziskovalnih projektov kot tudi pri izvajanju projektov, po- membnih za promocijo društva, izobra- ževanje in nasploh dobro voljo članov. Že ob izvolitvi v funkcijo sem si zaželel, da bi se članstvo še bolj angažiralo v dejavnostih, ki bi koristile društvu. Nekaj se je spremenilo v tej smeri in lepo je videti nove obraze, ki se trudijo s projek- ti in jih zavzeto izpeljujejo. Še vedno pa menim, da marsikdo skriva sposobnosti in energijo, da se loti projekta, ki bo morda uspešen, morda pa tudi ne – glavno je, da se poskusi. Še vedno se moramo zavedati, da je glavno poslanstvo našega društva razi- skovanje in dokumentiranje raziskane- ga. Zato upam, da bodo člani sami po- skrbeli, da se ovekoveči vsa odkritja, ki so že sedaj vredna občudovanja, nada- ljevali z istim žarom, ter bili še uspešnej- ši. Lani sem, ob začetku svojega prvega mandata, članstvu obljubil nagrado za 50 oddanih jam pred Putikovanjem. Letos se zna zgoditi podobno, le jam upam, da bo še enkrat toliko. Novih projektov in dosežkov se že veselim in upam, da še naprej zbujamo ponos v tistih, ki vsako leto podaljšajo članstvo. 2014 – 2019 Jure Košutnik Morda je komu nepredstavljivo, da je jeseni 2019 minilo točno 15 let od moje- ga prihoda na ferajn in da sem bil vmes kar pet let predsednik društva. Predse- dovanje sem kot dolgoletni tajnik druš- tva prevzel od Čota v marcu 2014. Fe- rajn je bil takrat v odlični kondiciji. V zadnjem Čotovem predsedniškem poro- čilu beremo, da ima ferajn edino oprem- ljeno 1000-metrco v Sloveniji in da ima- mo (pre)več opremljenih jam, ki jih ni mogoče raziskovati hkrati. Začelo se je obdobje intenzivnega dela pod Viševni- kom in v najperspektivnejših jamah na Kaninu. Če pomislim, je bil prevzem oblasti v letu 2014 idealen čas za to. Ferajn je po manjši krizi zaradi naporov ob 100- letnici znova zadihal, mladci so dozoreli in prišel je Matt. Prav on je ferajn spom- nil na jame v visokogorju in bil, ker je hotel čim bolj izkoristiti svoj kratki čas v Sloveniji, izreden motivator. Sam sem sodeloval v prvih metrih prodora v Evkli- dovo piščal. Spomnim se, kako sem bentil, ker je ta dolgin delal zame pre- dolge korake v snegu, ko smo šli prebo- ju vhodnega podora naproti. Pa Mattov junaški potop v sifon Renejevega brez- na, ki je neverjetno povezal vse genera- cije Članov, ki so mu pomagali v jami ali prišli le pomagat tovorit robo s Kanin- skih podov. Srečo sem imel tudi, ker se mi ni bilo potrebno ukvarjati s pomanj- kanjem sredstev za delo društva. Bla- gajna je bila polna, zgledno vodena, Občni zbor pa nam je vsako leto dovolil narediti proračunski primanjkljaj. Denar smo prejemali za oddane zapisnike in v letu 2015 podpisali pogodbo z IZRK o posredovanju podatkov in gradiv o pod- zemnih jamah, s čimer smo bili pri od- daji gradiva izenačeni z JZS. Z drugega zornega kota je bil prevzem predsedovanja iz osebnega vidika naj- slabši možen čas, saj sem si prav v tem obdobju ustvaril veliko družino in pre- vzel odgovorno funkcijo vodje oddelka v službi. Da o pisanju doktorata o ledenih jamah na tem mestu niti ne izgubljam besed. Zamislite si, da bi obenem vodil ferajn v nekih kriznih letih, ni šans. Tako pa je vse teklo gladko, predvsem po zaslugi številnih organizatorjev društve- nih akcij in članov izvršnega odbora. Z največjim veseljem sem vsa leta mo- jega predsedovanja spremljal veterane, ki so z konvencionalnimi in nekonvenci- onalnimi metodami obnovili iskanje Lip- pertove jame in se praktično preselili pred Najdeno jamo. Vrata za vhod v Najdeno so po mojem posredovanju ostala v Planini, pod vhodom pa sta se pojavili informacijska tabla z načrtom in vpisna knjiga. Zavidam jim vse srede, preživete v Uratu in Radošci in rad re- čem, da ni pomemben cilj ampak pot, ki do njega vodi. Upam, da bom v njihovih letih jaz prav tako nor, kot so oni danes. Nisem zamerljiv človek, se pa tudi ne želim nobenemu zameriti. Škampa spo- minjam na Pahorja, tudi prav, vendar s pomembno razliko, da nimam Instagram profila. Spomnim se prvih stikov s ta- kratnim predsednikom JZS. Pogovarjala sva se o organizaciji vseslovenskega srečanja jamarjev v Bovcu jeseni 2014, ob 50-letnici začetka raziskav jam na Kaninu, katerega pobudnik je bil Jurij Kunaver. Neformalno sva načela več vrsto let nerešenih medsebojnih vpra- šanj, bilo je prijetno, pa je vedno ostalo Final destination, Trubarjev dah. Foto: Matic Di Batista 8 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 le pri pivu ali dveh. Nehal sem se truditi s formalnimi stiki z vodstvom JZS, sploh ko sem videl, da je bilo raziskovalno sodelovanje posameznikov iz različnih klubov z našimi člani dobro in funkcio- nalno. Tudi na formalni, pogodbeni ravni smo se znali povezati, npr. z Novome- ščani, s katerimi smo skupaj čistili jame v okviru projekta Life+ Kočevsko. Nikoli nisem bil globinski jamar, še naj- bolj aktiven sem bil v neformalni skupini, ki si je pravila turistična sekcija in je napadala klasične, vsem znane jame, predvsem na Primorskem. Tolažil sem se s prepričanjem, da je Putickov duh najmočnejši v zaklonišču na Luize Pes- jakove 11. 2011 – 2014 Mitja Prelovšek Z letom 2003 sem po enem letu član- stva, na pobudo tedanjega predsednika, sprejel ponujeno vlogo tajnika, vlogo društvenega predsednika pa sem opravljal med leti 2011 in 2014. Obdob- je tajnikovanja je močno zaznamovalo posttravmatično dogajanje po izhodu iz JZS, kamor je bila usmerjena večina pozornosti in energije vodstva društva. Ni bilo seje IO, da o tem ne bi diskutirali, kmalu se je na dnevnem redu pojavilo tudi delno nezadovoljstvo nad sprejetim ZVPJ (Zakon o varstvu podzemnih jam). Vzporedno je kot temeljni dokument društva nastajala listina DZRJL, a po mojem na bistveno preveč cementiranih in za jamarje omejujočih izhodiščih. Aktivni člani smo prihajali iz pretežno univerzitetnih vrst, zato smo v jame zahajali večinoma iz strokovnih in turi- stičnih vzgibov. Čeprav so za član- stvom, ki se je poslavljalo od aktivne jamarije, ostali izjemni dosežki zlasti v visokogorju, jih kot član nove generacije nisem izrazito občutil, sem jih pa cenil. Raziskave so bile usmerjene pretežno v iskanje novih vhodov, motivacija za raziskave v večjih jamah je bila šibka. Aktivne raziskave in širjenja na razveje- nem dnu Renetovega brezna so izvajali mašinisti in ker so že ti delali čudeže ob tedanji tehniki raziskav in širjenja, je bila udeležba mladega članstva omejena na redke posameznike. S čiščenjem jam in ozaveščanjem javnosti smo ohranjali močno naravovarstveno vlogo društva, tudi s pridobitvijo statusa društva v jav- nem interesu. Potekala je digitalizacija katastra in arhiva društva, nadgrajeval se je e-kataster jam. Stoletnica DZRJL, ki je medgeneracijsko povezovala, a hkrati pobirala energijo zlasti aktivnej- šim članom, je bila z nastopom mojega predsednikovanja mimo. Društvo je bilo v obdobju, ko so se opravljale večinoma le operativne zadeve. Menda ni naključje, da se je v teh okoli- ščinah, ob močni pobudi mladih članov in kilometrih novih vrvi s spremljajočo opremo, začelo obdobje društva z višjo raziskovalno prestavo, ki ga je zazna- moval izjemen raziskovalni interes, akti- vacija velikega dela članstva, vzpodbu- janje in napredek tehnike širjenja, pleza- nja in dokumentiranja jam. V društvo je zavel prepih, od manjših jam so se razi- skave usmerile v večje in tehnično za- htevnejše, kar dela rezultate nadpov- prečne. Število sočasno opremljenih globokih jam se je močno povečalo, zato so lahko raziskave potekale vzpo- redno v več jamah brez vsakokratnega zamudnega opremljanja in razopremlja- nja. Slednje me je sprva neutemeljeno skrbelo, saj sem se naposlušal slabih izkušenj iz Brezna pod velbom, tarnanja nad pomanjkanjem opreme, hkrati pa je dolžina raziskovalne vneme daleč pre- segla moja pričakovanja. Za raziskavo globljih jam je pripravljenost članstva sočasno močno narasla, kolegialnost je na izjemno visoki ravni. Številčnost, motiviranost in aktivnost pretežnega dela članstva deluje izredno pomirjujoče in zagotavlja tako številčno kot tudi ka- kovostno kontinuiteto. Čeprav sloni organizacija raziskav skoraj vedno na posameznikih, se okoli njih fluidno nabi- ra in prosto prehaja širše članstvo, ki včasih prevzame tudi glavno pobudo. Zelo podpiram plezanje kaminov, saj ni znanstvenega razloga, da se rovi ne bi vejili in medsebojno povezovali. Doku- mentiranje novih raziskav je postalo samoumevno. Kam bi v prihodnje moralo društvo? Predvsem se mi zdi bistveno ohranjati obstoječo inercijo in zdrave temelje so- cialne vpetosti, ki so temelji vsakršnega društva – da se člani ob neizraziti hie- rarhiji počutijo sprejete, da igrajo svojo vlogo pozitivno v društvu, se ob tem zabavajo in tako čutijo željo po vlaganju prostega časa v jamarijo. Ob tem posta- jajo dobri rezultati samoumevni. Obča- sno ni odveč mehko korigirati sicer an- arhično definirane smeri in presoditi varnosti raziskovanja, saj so posledice napak v čedalje bolj oddaljenem pod- zemlju lahko za posameznika in društvo zelo hude. Čeprav je dokumentiranje za kataster jam na zavidljivi ravni, bi oseb- no bolj vzpodbujal tudi objavljanje pre- glednih člankov v Glasu podzemlja. Predvsem pa je potrebno še naprej uži- vati v prepihu, tako ali drugače – tam so novosti, spremembe, nadaljevanja v navidezno težko prehodnih situacijah in tam je rdeča nit nadpovprečne jamarije. 2007 – 2011 Primož Presetnik (zapisala Špela Borko) Primož ni našel časa in volje za pisanje doživljajskega spisa. Skozi prizmo raci- onale in varčevanja s papirjem je poja- snil, da je vse zapisal v Glasu podzem-Brezno na dnu jame, ki nas pripelje do prvega sifona in najgloblje točke Evklidove piščali. Foto: Matic Di Batista 9 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ lja 2011. Vseeno pa povzemimo ključne dogodke tistega časa. Omeniti velja digitalizacijo dokumentov in polnjenje e-katastra ter povezavo z Geopedijo. Sloj jam na Geopediji je vse do eKatastra 4.0 (2018) služil raznolikim uporabnikom, od jamarjev, raziskoval- cev, do javnih uslužbencev. Birokratski stroj je pridno mlel in se zavzemal za transparentnost podeljevanja denarja za oddane zapisnike s strani IZRK. Putic- kova nagrada je bila podeljena vsako leto, prav tako je bila vsako leto organi- zirana jamarska šola. Očistili smo štiri jame in sodelovali pri izdaji zloženke Živo jamsko bogastvo. Podali ali podprli smo številne pobude za varovanje jam in krasa. Večkrat smo na Ministrstvo za okolje in prostor posla- li naša stališča o različnih zakonskih osnutkih. Na Geopedijo smo uvrstili sloj o onesnaženih jamah. Največji niz dogodkov se je zgodil ob proslavi 100-letnice društva: prenovlje- na je bila celostna podoba društva, iz- dan prospekt, izpeljana proslava in dve razstavi. Ob tem je društvo prejelo Zlati red za zasluge - najvišje odličje, ki ga lahko prejme civilna organizacija. Posta- vil se je društveni arhiv in dopolnila Pra- vila društva, dopolnila se je e-knjiga članov. Pri financiranju smo bili uspešni na več razpisih. Omeniti velja projekt Jame v Mestni občini Ljubljana. Poleg tega so nam pomagali še mnogi donatorji in sponzorji, zato je bilo uspešno oz. pozi- tivno tudi poslovanje društva. Primož v prispevku še zapiše: »sem se v svojih mandatih hotel posvetiti predvsem ure- janju birokratskih zadev društva, kar mi je s pomočjo mnogih v precejšnji meri uspelo.« Kdor ga pozna, bi mu ta stavek verjetno z lahkoto pripisal. Iz zapisa začutimo tudi malček (meni) poznanega gneva, ko računaš na sočlane, pa se ti ne držijo obljub in rokov. A verjetno je to naravni proces delovanja prostovoljnih organizacij in tako kot člani rabijo pre- snetnike za napredek, tako presnetniki rabijo(mo) včasih vzeti na izi, naj nam pri tem pomaga matematika ali divjanje po breznih. Ker je Primož eden najpo- gostejših obiskovalcev sestankov, skle- pam, da nas ima vseeno še vedno rad. Viri: Glas podzemlja 2011, www.dzrjl.si 2003 – 2007 Matjaž Pogačnik Pred cca. pol leta nas je Špela prijazno pozvala, da vsak iz svojega gledišča pripravimo nekakšen pogled nazaj/pogled naprej. Naloge sem se lotil z veseljem – mogoče pa tako vsaj malo prevesim spopad s krizo identitete, ker zadnjih par let ne hodim več aktivno po jamah in se kljub foteljaškemu spremlja- nju scene nekako ne čutim več najbolj poklicanega za jamarske tematike. Predsedovanje sem prevzel leta 2003 od Rafka Urankarja – Cile- ta. Ob prevzemu funkcije me je presenetilo provokativno vpra- šanje enega od Članov: »a bo to naslednje leto stalna služba za dobro plačo?« Nikoli nisem raz- mišljal v tej smeri, zato je bil moj debeli pogled verjetno edini pravilni odgovor – in me zelo veseli, da še danes temu ni ta- ko. Kakorkoli, moje predsedovanje se je začelo kmalu po izstopu iz JZS. O tem, ali je bila osamosvojitev dobra od- ločitev ali ne, se mi ne zdi smiselno pisati – čas je pokazal, da so se uresni- čile praktično vse pozitivne predpostav- ke oziroma predvsem to, da smo se v celoti uspeli oddaljiti od načina razmiš- ljanja takratnega vodstva JZS, ki je v jamah videlo predvsem možnost zasluž- ka. Društvo je tako začelo bolj polno izpolnjevati svoje poslanstvo (raziskov- anje in varovanje jam) na način, ki mu je glede na prostovoljno neplačano dejav- nost najbolj ustrezal (leta 2005 je Gre- gor Pintar – Stari temu rekel organizira- na anarhija, izraz je odlično opisal način delovanja in se obdržal). Zakaj sploh omenjam izstop iz JZS? Pravzaprav je bilo s poizstopnimi aktivnostmi društvo obremenjeno še več let po izstopu. Če smo bolj natančni, se je s temi aktiv- nostmi ogromno ukvarjal izvršni odbor, ki se je maksimalno potrudil, da član- stva te zadeve niso obremenjevale in da so ključne aktivnosti društva potekale nemoteno. Za razumevanje dogajanja v tistem ča- su je seveda potrebno poznati oziroma razumeti duh tistega časa. Nekaj ključ- nih članov je izgubilo funkcije v JZS, ostali smo brez katastra in knjižnice, JZS je na policijo podala kazensko ovadbo zaradi zapisnikov, finančno sta- nje društva je bilo na pozitivni ničli, šte- vilo zabeleženih ekskurzij pa ne ravno veliko. Ker se društvo ni ukvarjalo samo z osnovno dejavnostjo, je tisti čas za- hteval nekakšen krizno upravljanje – zato smo v letu 2004 vzpostavili IO, v katerem je bilo v špici v delo vpletenih 16 Članov, ki so imeli 9 do 10 sestankov letno. Posledično so bile seje dostikrat glasne in dolge, rezultat pa ni izostal. Ključne odprte zadeve z JZS smo v nekaj letih razčistili. Nobena od navede- nih ni šla brez težav in zapletov, iz stra- ni IZRK in JZS je bilo kršenih več zako- nov, zato smo za ureditev potrebovali tudi zunanjo pravno pomoč. Kazenska ovadba je bila po več sestankih s krimi- nalisti zavrnjena, za zapisnike o jamah smo od IZRK pričeli prejemati sredstva, v Naših jamah (kjer so objavili več lažni- vih člankov o DZRJL) so objavili našo plat zgodbe o izstopu – da naštejem samo večje. Po prvem letu mojega predsednikovanja smo na IO imeli sejo o prihodnosti druš- tva, Quo Vadis DZRJL, na kateri smo sistematsko obdelali: identiteto društva, Supernova, Brezno treh src. Foto: Uroš Kunaver 10 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 raziskovanje, članstvo in pridobivanje novih članov, finance, opremo, kataster, knjižnico, glasila, informacijsko podporo, predavanja, čistilne akcije, odnose ozi- roma relacije z zunanjim svetom (društvi, JZS, ministrstvom ...). Na pod- lagi diskusije, predlogov in idej smo naredili okviren načrt aktivnosti, ki smo ga v nekaj letih v veliki meri uspeli izpol- niti. Za vsako od teh točk bi se dalo veliko napisati, pa bom raje bolj fakto- grafsko naštel: Ustanovljena je bila Skupina za vizijo in strategijo, ki je dala podlago oziroma dvignila zavedanje o našem osnovnem poslanstvu, kar se je pokazalo pred- vsem na praznovanjih 95- in 100-letnice društva. Finančno stanje smo nekoliko izboljšali s članarinami, precej s pomo- čjo davčnih olajšav za donacije društvu, največ pa s sredstvi IZRK za zapisnike. Obenem smo sredstva dobivali tudi preko EU razpisov za promocijo dejav- nosti, donacij opreme in financiranja ministrstev. Raziskovalno dejavnost smo bistveno povečali: tako ekskurzije na rodni grudi (redne aktivnosti in vsaj dva tabora let- no), kot v tujini (Orlovača – Bosna, Tuni- zija, Slovaška...). Obenem smo povečali doslednost pri izpolnjevanju zapisnikov - k temu je pripomogla tudi nova vpisna knjiga. Zaradi tega nam je celo začelo zmanjkovati opreme za raziskovanje, zato smo razopremili nekaj že raziska- nih jam, npr. P4 (za katero danes vemo, da ni bila do konca raziskana) in Ponor polne lune. Poleg raziskav, pri čemer naj izpostavim Renejevo brezno ter Jamo na meji, je bilo tudi nekaj posku- sov drugačnega raziskovanja npr. v rudniku Sitarjevec. Za komunikacijo med zunanjo in notra- njo ekipo je poskrbel Ivo Sedmak, ki je v sodelovanju s francosko fakulteto izde- lal jamski radio, ki se je izkazal tudi kot uporabno orodje za iskanje povezav med dvema jamama. V okviru fokusa na raziskovanje smo z Društvom ljubiteljev Križne jame do- končno razčistili relacije, se odpovedali prednostni pravici za skrbništvo Križne jame ter članom DLKJ dali na vpogled arhivsko gradivo o Križni jami. Nekakšno piko na i našemu raziskoval- nemu fokusu smo dali z uvedbo Nagra- de Viljema Puticka za najboljši jamarski raziskovalni dosežek, leta 2005. Prvo nagrado je dobilo DZRJL za raziskave v Renejevem breznu, za naslednje nagra- de pa smo se kot organizator nagrade samoizločili. Izvajali smo vsaj eno jamarsko šolo letno, druženje je poleg akcij potekalo tudi na Veteranski in na Putikovanju. Na pobudo Jožeta Pirnata – Jozla so bile sprožene akcije Pot spominov in tova- rištva v DZRJL klasike, od Pološke, Srnice, Male Boke do Labodnice, ki pa so sčasoma zamrle. Za naravo smo poleg rednih aktivnosti skrbeli na čistilnih akcijah, sodelovali smo pri pripravi Zakona o varstvu pod- zemnih jam, ki je v veljavo stopil febru- arja 2004. V zakonu je ostala za nas neprijetna dikcija, da preverjanje uspo- sobljenosti za samostojno jamarsko delovanje izvaja na podlagi javnega pooblastila Jamarska zveza Slovenije. S tem imamo na nek način še dandanes problem. Februarja 2004 smo prejeli status društva, ki deluje v javnem intere- su na področju ohranjanja narave. Ideja Evropskega Muzeja Krasa je bila nače- loma vsem všeč, smo se pa zaradi za jame neugodne umestitve v prostor (na robu Planinskega polja – Nad Stenami, do koder bi šla cesta) lokaciji uspešno uprli, tudi s spletno peticijo. Veliko Čla- nov se je aktivno ukvarjalo z biologijo oz. speleobiologijo. Na TV Slovenija je bil prikazan film na- šega člana Deana Pestatorja, Vrtiglavi- ca, da fotografskih razstav in filma Jama belega mačka Primoža Jakopina - Kloka ne pozabim omeniti. Marjan Baričič je uredil knjižnico in kata- logiziral gradivo, tako da je naša knjižni- ca postala polno operativna in se pričela polniti z novim materialom. Članstvo se je vedno zavedalo pomembnosti digitali- zacije in informatizacije, danes ključnih buzzwordov v vsakem podjetju, ki želi imeti uspešno prihodnost – no, v DZRJL smo to živeli že pred dobrimi 15 leti. Vizionarsko je Joško Pirnat – Jozl po- stavil Kanin v 3D, mnogo pred nastan- kom Google Earth. Začetno delo na digitalizaciji katastra sta v veliki meri opravila Rafko Urankar – Cile in Kri- stofer Pečar – Bajsi. Vzporedno je pote- kala digitalizacija arhiva. Brezplačno smo pridobili digitalne kartografske pod- lage Geodetske uprave RS. Danes je dostop do digitalnih kartografskih pod- lag različnih kvalitet nekaj običajnega, takrat je bil pa dostop omejen, podlage pa so stale celo premoženje in si naku- pa društvo ni moglo privoščiti. Brezplač- na pridobitev seveda ni šla zlahka, odlo- čilna je bila odločba Urada informacij- skega pooblaščenca, leta 2006. Odlična udeležba ob 95 letnici oziroma proslava sama (kjer se je zelo angažira- la Branka Hlad) nas je dodatno utrdila v prepričanju, da aktivnosti izvajamo pra- vilno. Ob zaključku leta smo v okviru praznovanja 95-letnice vsem sloven- skim jamarjem brezplačno in pod enaki- mi pogoji ponudili v uporabo elektronski kataster jam DZRJL, katerega izvorno različico je postavil David Senica. Leta Rudnik Sitarjevec. Foto: Uroš Kunaver 11 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ 2007 je podjetje Sinergise na spletu pognalo projekt Geopedia, kar smo iz- koristili tudi mi in povezali e-kataster in spletno stran geopedia.si in tako prvi komurkoli omogočili ogled položajev jam v spletnem brskalniku na različnih kartografskih podlagah. Podatke o ja- mah na Geopedii smo vsako leto dopol- njevali. Nekaj let kasneje smo postavili tudi sloj s podatki o znanih onesnaženih jamah. Z vsemi ukrepi, aktivnostmi ter pred- vsem srčnim delom vseh Članov smo osnovne kazalce delovanja društva uspeli bistveno izboljšati. Število ekskur- zij smo iz 67 v letu 2003 uspeli povečati na 170 v letu 2006, število zapisnikov iz 91 na 167 in sredstva iz 133.000 SIT na 1.470.000 SIT. V naštevanju sem zaradi dolžine prispevka žal poimensko izpustil marsikoga, ki je v tistem obdobju aktiv- no prispeval k uspehom društva – za kar se opravičujem. Pa naprej? Danes, ko gledam na prete- klo dogajanje tako iz časovne, kot zara- di lastne neaktivnosti iz prostorske dis- tance, se mi zdi ključno: društvo se še naprej zelo uspešno ukvarja z razisko- vanjem jam in varovanjem narave. Društvo je finančno neodvisno in ima dovolj sredstev za svoje delovanje. Čla- ni delujejo neprofesionalno, za lastno veselje, brez plačila. Kljub temu, da sem pred nastopom predsedovanja zagovar- jal, da bi društvo moralo prevzemati tudi plačljive projekte, je ob prvem pojavu večjih sredstev na društvu prišlo do konflikta in danes lahko rečem, da je prostovoljna neplačana dejavnost edina pravilna smer za dolgotrajni obstoj druš- tva. Tako smo vsi pri stvari s srcem, iz interesa oziroma ljubezni do jam, še vedno sta glavni iniciativa in duh Član- stva. Da bi aktivnosti stabilno tekle na- prej, ni dovolj delo enega človeka ali ene ozke skupine – potrebna je skup- nost Članov s podobnimi interesi. Iz prej naštetega je razvidno predvsem to, da je jamarsko raziskovanje bistveno več od samega obiskovanja jam - ključno je, da društvo ostaja odprto do vseh pojav- nih oblik prispevanja Članov k razisko- vanju jam, da smo ferajn mi vsi, da je ferajn duh, je občutek pripadnosti – zato se še po toliko letih počutim, da sem Član in sem ob spremljanju današnjih dosežkov ponosen na »moje« društvo. Za prihodnost društva me ob takih na- stavkih, predvsem pa ob takih Članih, ne skrbi. 1997 – 2003 Rafko Urankar (zapisala Špela Borko) Rafko, ali mnogim edino poznan kot Cile, je prvi in najbolj prijazno zavrnil moje vabilo k pisanju. Ker se zadnje čase duo BaCil še po dopisnem sezna- mu le redko oglaša, lahko košarico le sprejmemo, jo odpremo in ob priliki spi- jemo vsebino. Na srečo so zopet tu stari Glasovi podzemlja, da nam odstrejo pogled na to burno društveno obdobje. Seveda ni šlo brez proslave, ki jih ima naše društvo izgleda nadvse rado. Leta 2000 smo tako praznovali 90-letnico. Poleg proslave je nastala tudi razstava. Isto leto se je ferajn preselil v zaklonišče na Majaronovi, ki so ga zvesti članski tesarji dobro opremili. Leta 2001 je izšel vsem jamarjem poznani priročnik Ne hodi v jame brez glave, ki so ga avtorji pripravljali skoraj dve leti. Še danes je, čeprav mestoma zastarel, ključna litera- tura šolarjev. V Glasu podzemlja lahko beremo o testiranju vrvi iz Brezna pod velbom. Izvedli smo dve zahtevni čišče- nji jam: Brimšco, kjer smo smeti iz 50 m globokega brezna izvlačili z avtodviga- lom, in jamo polno mrhovine. Gregor Prevc in ekipa so v 2000 postavili spe- leo.net, prvo jamarsko domeno v Slove- niji, in vzpostavili dopisne sezname, e-novice. Obdobje je zaznamoval izstop društva iz JZS, v letu 2001. V Glasu podzemlja 2002 je povod za izstop in dogajanje v tistem času izvrstno povzel Marko Si- mič. Zgodba se je začela že mnogo prej, ob spremembi načina odločanja v zvezi, kjer je politiko en glas na 10 čla- nov zamenjala politika eno društvo en glas. Tudi danes, ko naše društvo šteje 144 članov, povprečno slovensko druš- tvo pa verjetno vsaj desetkrat manj, lahko slutimo zaplet. Jabolko spora je malo kasneje postal kataster jam, ki ga je postavilo in vzdrževalo naše društvo. Sledile so politične bitke z mnogo pre- tresi. Dandanes, ko si večina aktivnih članov želi le raziskovati jame in razi- skovanja vestno beležiti, ko smo pono- sni, da nas združuje ljubezen do jam in ne do dobička od jam, je še toliko težje razumeti alternativne poglede na jamar- stvo. Zato je pomembno, da poznamo lastno zgodovino in cenimo vrednote, ki so društvo popeljale do današnjega zdravega obstoja. Vendar – čeprav sem si drznila v retrospektivo vtakniti ta sub- jektivni komentar – pojdimo naprej. Leta 2002 so se začele aktivnosti za pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Leta 2002 je Matej Dular v svet poslal Speleolite, jamomerski program, ki ga še danes uporablja večina sloven- ske jamarske srenje, kar je najboljši dokaz o njegovi kvaliteti. Prehod v novo tisočletje sta zaznamovali predvsem osamosvojitev in vstop v digitalno ero jamarije. │ Viri: Glas podzemlja 2002, 2004; www.dzrjl.si Pralnica, Renejevo brezno. Foto: Uroš Kunaver 12 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 V zadnjem desetletju raziskovanja smo na Društvu veliko skakali s področja na področje. Pravzaprav smo povsod pusti- li močan pečat. Zgodilo se je celo, da smo imeli odprtih preveč delovišč, da bi jih lahko intenzivno raziskovali. Poleg vnetega raziskovanja smo veliko delali na dokumentiranju. Hitrost napredka na področju tehnologij, ki jih uporabljamo za dokumentiranje, je včasih skoraj pre- hitra, da bi ji lahko sledili. Na srečo se vedno najde kaka članica, kak član, ki zadevo preuči in znanje deli med član- stvo, ki izkaže interes. Posledično so tudi rezultati izmerjenih in narisanih jam temu primerni. Drugo področje napredka je oprema. Elektroni v jami niso več tak problem. Zato jamarji hitreje vidimo skrito nada- ljevanje in lažje splezamo do njega, kadar se odpira nad nami. Vsekakor pa smo našli način, da gremo v podzemlje za več dni, tam dobro spimo, dobro jemo in se nam ne mudi ven v zmešani svet. Desetletje raziskav se morda najlaže opiše, če predstavim seznam območij, kjer je društvo največ delovalo. Verjetno bi težko popisal prav vsa, zato upam, da uspem zajeti nekaj tistih, ki so dala naj- več jam. Začel pa bom z jamo, ki nas je, takratne zelence, popeljala v svet viso- kogorja in nekako otvorila novo obdobje raziskovanja. Renejevo brezno (kat. š. 7090) Konec leta 2011 smo na društvu organi- zirali prvo resnejšo akcijo v Renejevo brezno po dolgem času. Namen je bil, da se pregleda odtočni sifon in sicer s potapljaško opremo. Čast potapljača pa je pripadla Mattu Covingtonu. Takrat nas je bilo nekaj tudi takih, ki smo bili prvič v tej jami in na takšni globini na- sploh. Verjetno je ravno to spodbudilo raziskave globokih jam v prihodnjih le- tih. Pokljuka Istega leta smo začeli s projektom Evkli- dove piščali (10396). Ta se je relativno kmalu odprla in nam dala vedeti, da planota pod Viševnikom obeta še več. Trenutni rezultat je skoraj 10 km dolg Sistem Pokljuškega grebena (Trubarjev dah (10904), Platonovo šepetanje (10905), Romeo (11902)) ter še vedno nepovezana Evklidova piščal. Poleg naštetih pa še več kot 40 jam, ki smo jih registrirali v zadnjih 9 letih. Zanimanje za Pokljuko se je s tem povečalo in po- sledično smo začeli raziskovati širšo okolico – omeniti velja Brezno na Toscu (3900), izgubljeno, pa zopet najdeno jamo brez dna. Lanževica – Komna Visokogorski kras nas je vedno bolj privlačil in nam dal zaupanje, da bodo nove jame praktično kamorkoli gremo. Nekaj ekskurzij je dalo nove vhode okoli Lanževice in zahodno od Komne, v zad- njem letu pa še okoli Velike Babe. Ob- močje, ki mu velja kdaj nakloniti več Matic Di Batista POVZETEK RAZISKAV ZADNJIH 20 LET - PRVI DEL (2010 - 2020) Na društveni spletni strani pod zavihkom Raziskave, poglavje Od preloma tisočletja naprej že nekaj let piše »Kdo bo kaj napisal?«. Uredništvo je pričujoči prispevek zasnovalo z namenom povzeti pestro raziskovalno aktivnost zadnjih 20 let. Ker je težje pridobiti prispevke le za splet, smo poskušali raziskovalcem zvabiti besede na papir pod krinko objave v Glasu podzemlja. Le delno nam je uspelo: Matic je zapisal nekaj o raziskavah med 2010 in 2020. Za ostalo bo skromen povzetek moral zadostovati, več pa morebiti objavimo v prihodnosti. Pregled tabele katastra jam je pokazal, da je IZRK v obdobju od 2001 do 2019 v imenu DZRJL zabeležil okoli 670 novih jam (ker imamo na ferajnu vsaj tri člane, ki bi po- dvomili o ustrezni metodi analize, filtriranju zadetkov, določitvi začetka tisočletja in izbiri barve naslova, smo številke raje zaokrožili). Ker radi črtamo jame z naj seznamov, so kar tri izmed njih, ki so daljše od enega kilometra, danes del Sistema Pokljuškega grebena. Če združimo še P4 in Renejevo brezno nam od tadolgih iz zadnjih 20 let preostaneta le še Evklidova piščal (ki bo šla, po trendih sodeč, kmalu v SPG) in pa Rovka (skoraj na poti do Male Boke...). Najina ja- ma in Brezno treh src sta naslednji dve, vredni omembe. Žal na uradnem seznamu ni Konasnice, ki bi si s svojo poseb- nostjo zagotovo zaslužila boljšo dokumentacijo. O skoraj vseh naštetih jamah si lahko več preberete v Glasovih pod- zemlja (predvsem v jubilejnem GP-ju iz leta 2015). Ker nimamo zakoličenega vrtička, vtikamo nos v luknje kar vsepov- prek širom Slovenije. Matic je zato pripravil povzetek »po območjih«. Pregledna karta pa kaže, da naš raziskovalni duh nima meja. Registrirane jame od leta 2000 naprej. Premer točke [pt] =log(dolžina jame)*1.5 . Točke se v večji meri prekrivajo. 13 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ časa. Kamniško-Savinjske Alpe Uspehi na Debelem snegu in spomini na pozabljene jame pod Grintovcem so nam dali zagon za raziskovanje v Kam- niško-Savinjskih Alpah. Raziskali smo nekaj jam, ki so dosegle zavidljivo dolži- no (Najina jama (10634), Naša jama (11503)). Prav tako še vedno čakajo na naš povratek takšne s prepihi, ki jih ni malo. Jelovica in okoli Soriške planine Ves čas se je nadaljevalo z delom na Jelovici in okoli Soriške planine. Tudi tam so jame rasle kot gobe po dežju in sem in tja smo naleteli tudi na kako večje odkritje (Cok (1242), Matjaževa jama (9104), Babica gre na jug (9858), Ocvirk (10406) ...). Konasnica (1241) pa še vedno čaka na pogumne jamarje, ki bi sledili prepihu v drobovje Jelovice. Kočevski konci Na Kočevskem smo organizirali tri tabo- re. Na vseh smo imeli srečo z novimi vhodi in spet našli kar nekaj dolgih in globokih jam, ki so povečale zbirko v katastru (Kozliček (11901), Brezno pod malimi belimi stenami (12388), Algorit- mika (12389),...) . Poleg tega se je na- šlo tudi nadaljevanje v obljudeni Prepa- dni jami (2566), ki je jamo podaljšalo za lep procent. Matarsko podolje Matarsko podolje je bila druga destina- cija prvomajskih taborov. Tudi tam smo dodali pikice na zemljevid v že tako zasičenem prostoru in našli celo kakšno daljšo (Tikina jama (8837)). Kras Na Krasu so neumorno delovale že ustaljene ekipe. Vsako leto je prihajal velik, če ne največji, delež novih jam iz tistega konca. Nove jame se sicer ve- dno težje odkrije. Še vedno pa pricurlja sem in tja informacija o kaki novi luknji, ki se nemudoma razišče. Druga alterna- tiva pa je obujanje starih grehov. Eden takih je sigurno Petnjak (952), ki pred- stavlja velik projekt, kjer se že voha velike rove. čLanski vrh Na čLanskem vrhu je bilo v zadnjih 10 letih vroče kot že dolgo ne. Najdena jama (259) ima po vseh teh letih spet nov vhod. Poleg tega veterani neumor- no delajo na vhodu v eno, ki zna kmalu pripeljati v še nekaj večjega. Bohinjsko-Tolminske gore V Bohinjsko-Tolminskih gorah smo sem in tja pregledali kakšno luknjo. Zares se je začelo pa šele preteklo leto. Več o odkritjih med planino Poljana in Planino Suha si lahko preberete v nadaljevanju. Kanin Kanin je bil spremljevalec, kot že v pre- teklosti, tudi to desetletje. Kot sem že na začetku omenil, je morda ravno akci- ja 11. 11. 2011 pripomogla k temu, da se je na ferajnu spet okrepila sla po raziskovanju visokogorskih jam. Na poletnih taborih se je skoraj vedno našlo kako jamo, ki je izstopala iz povprečja. Poleg te pa še veliko drugih, ki so po- pestrile že tako prijetno druženje na gori, ki marsikoga vsako leto vleče na- zaj. V vmesnem času, med tabori, smo kaninske obiske posvetili tistim najglob- ljim. P4 (1529) in Renejevo brezno sta po dveh desetletjih le prišli ena do dru- ge in sedaj tvorita sistem, ki smo si ga že od vsega začetka tako močno želeli. Tu se sanje seveda ne končajo in le volja bo pokazala, kdaj bomo vanj pove- zali še katero izmed velikih. │ Odmev temine, P4. Foto: Uroš Kunaver 14 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 V nepretrganem nizu veteranskih eks- kurzij v Najdeno jamo je bila letošnja (2019) že štirideseta. Zadnje čase so že tako utečene, da se nam zdi, kot da so od vedno. Vsako leto se zadnjo soboto v maju pred Najdeno jamo in seveda tudi v njej zberejo tako rekoč vse gene- racije Članov. Veteranske ekskurzije so postale del rednih društvenih manifesta- cij in gotovo bi želeli, da tako tudi osta- ne. V zadnjih letih so se petdesetletnice, tako ali drugače povezane z Najdeno jamo, vrstile v že kar utrujajočem zapo- redju. Da pa jih je bilo sploh mogoče praznovati, so v opazni meri doprinesle tudi veteranske ekskurzije, ki se niso spočele čisto same od sebe. Da to razu- memo, moramo poseči krepko nazaj. Druga svetovna vojna je društvo priza- dela pač toliko, kolikor vsaka vojna za- vre sorodne aktivnosti. Ko se je konča- la, si je društvo kar hitro opomoglo in vse je kazalo, da večjih kriz nekaj časa ne bo. Pa so se zadeve hitro zasukale. Že spori stari – mladi, odhod Železničar- jev, vsebinski razhod med profesionalno speleologijo in športnim jamarstvom ter bolj ali manj »od zgoraj« vsiljen nasta- nek današnje JZS bi zadostovali za hude pretrese. Udarec prav v korenino pa je društvo dobilo malo pozneje, s IV. mednarodnim speleološkim kongresom. Generacije terensko že manj aktivnih starejših jamarjev, ki bi v naslednjih letih mlajšim dajale neko organizacijsko za- ledje, so se za nekaj mesecev prenape- le. Ko pa je bilo vse mimo, so se člani razpršili po drugih dejavnostih, ki so bile bližje njihovim življenjskim stilom in inte- resom. Leto po zaključku kongresa je društvo objektivno zapustilo (formalno sicer v glavnem ne) skoraj vse aktivno članstvo. Društvo je naenkrat ostalo brez primerne starostne strukture; nihče pa na to ni niti pomislil. Ostali smo samo še-na-pol zelenci, ki nas je bolj kot doktrina zanimalo kon- kretno raziskovanje; težišče je seveda ostalo v Najdeni jami. V naslednjih letih smo – ne samo v njej, pretežno pa ven- dar – odkrivali ne le neznano podzem- lje, temveč tudi sodobnejše poglede na svoje podtalno rovarjenje. Znašli smo se bolje, kot bi bilo pričakovati, in sledila je dotlej najuspešnejša izmed društvenih zlatih dob. Najdena jama je kot zibelka pozitivnega dogajanja postala nekakšen simbol obnovljene društvene moči in rezultatov, ki so iz tega sledili. Povprečen jamar vse od sebe lahko daje pet ali šest let, potem pa ne gre več. Energija, od katere je društvo še pred par leti kar pokalo, se je na začet- ku 70-ih let preteklega stoletja nekako razgubila. Generacija, ki se je kalila v Najdeni jami in »posegla po zvezdah«, se je neustavljivo razhajala. Brez prepi- rov in zamer – le v življenju so postale pomembnejše druge stvari. Kljub veli- kim naporom posameznikov se mlajši člani nekako niso mogli organizirati, da bi obdržali tempo. Vprašanja, kako ohraniti nivo in motivacijo, so postala že kar del vsakdanjika. Pri tistih, ki s(m)o se sploh ukvarjali s pešajočim delova- njem društva, je samo od sebe zavlada- lo nekakšno verjetje, da se je samo treba vrniti k viru, pa bo se bodo zlata leta vrnila in vse bo spet v redu. Ideja, da bi se »stari člani« spet dobili v Najdeni jami, je bila na dlani. Udejanjil jo je Matjaž Puc, ki je pod »pretvezo« desetletnice jeseni 1973 organiziral prvo veteransko ekskurzijo. Da bi bila primer- na čim več članom – tudi iz generacij, ki so objektivno že odšle – je potekala v dveh skupinah. Bolj gajstne je Matjaž povedel skozi glavne rove Najdene ja- me, z bolj zahojenimi pa sem podpisani France obredel zanimive lokacije po Lanskem vrhu. Končali smo pred Najde- no jamo, kjer smo pomagali jamski sku- pini pri razopremljanju, potem pa smo se razšli. Še pred par leti bi se akcija končala v Najlepši hiši, ki po odhodu Samotorčanovih (prejšnji lastniki) žal ni več bila to kot nekoč. Uspeh akcije je bil precej dvorezen – »stari« smo bili vese- li, da smo spet skupaj, »mladih« pa itak ni bilo blizu. Za petnajstletnico (Najdene jame, 1978) je Matjaž ponovno organizi- ral nekaj podobnega. Program je obse- gal samo jamski del, udeležencev pa je France Šušteršič DOŽIVELI SMO JUBILEJNO VETERANSKO EKSKURZIJO Levo: pred vhodom v Najdeno jamo, 2002. Desno: šampanjec, 2003. Arhiv Metoda Di Batiste. 15 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ bilo za dobrega pol ducata vete- ranov trdega jedra. Leta 1980, ob sedemdeseti obletnici društva, je idejo povzel tedanji predsednik Rado Smer- du. Tokrat smo se bolje pripravi- li. Da bi bili čim bližje društvene- mu rojstnemu dnevu, smo akcijo planirali na zadnjo soboto v ma- ju. Spet smo imeli podzemsko in površinsko skupino. Prvo sem vodil jaz in skupaj nas je bilo za slab ducat. Nekaj »starih« in malo več »mladih«. Kar dobro smo se pobirali. Do kakšnega globljega stika, ki bi nas povezal, pa ni prišlo. Površinsko skupino je vodil Tomaž Pla- nina. Pripravili smo tudi tipkan vodič, saj smo vabilo objavili tudi v Jamarskih novicah v Delu. Upali smo, da bo eks- kurzija pritegnila kakega novega člana; predvsem takega, ki bi morda znal po- prijeti pri organizaciji. Nekaj opazoval- cev je res prišlo, a jih zadeva dalje od izleta na naš lepi kras ni zanimala. Svo- je je povedala tretja skupina, ki se je izoblikovala sama od sebe. Obsedela je pred Najlepšo hišo in predvsem razisko- vala vsebino pivskih steklenic. Za večer smo planirali člansko srečanje s čim več udeleženci; ker smo se bali dežja, kar pod obokom vhoda v Mačkovico. Ob pravem času se je pojavil Putik (oz. njegov impersonator Matjaž Puc) in spregovoril nekaj spodbudnih besed. Če gledam od daleč, svojega neposredne- ga cilja akcija ni dosegla. Kriza v druš- tvu se je nadaljevala še nekaj let. Ni pa izostal daljnoročni učinek. Nasled- nje leto smo akcijo ponovili. Bilo nas je za dober ducat. Najlepša hiša je bila zaprta in po akciji smo malo počlanili v Logatcu pri Korenčanu. A odtlej se nit ni več pretrgala in veteranske ekskurzije se brez prekinitve vrstijo vse do danes. Do konca 80-h let sicer ni zares steklo in je vse skupaj kazalo bolj žalostno. Je pa tedaj nastala maršruta, ki ji danes pravimo klasika, kajpak s šampanjcem pri Hansovem K. Včasih je več kot naših članov bilo gostov iz Speleo-kampa, ki niso hoteli izpustiti možnosti, da si jamo pošteno ogledajo in o njej izvejo še kaj več. Odkritja v nadaljevanju Modrcovega rova so rodila novo generacijo vetera- nov Najdene jame. Proti koncu 90-ih let je število udeležencev veteranske eks- kurzije pričelo naraščati in vse bolj so se priklapljale mlajše generacije. Parkrat je v jamo šlo skoraj 50 ljudi. Da bi kdo pomotoma ne ostal v jami, smo uvedli tudi vpisno knjigo. O večerni splošni zabavi, v kateri se lahko najde vsakdo, ki ima vsaj malo Članskega gena, ne bom niti govoril; kdaj pa kdaj se zbere skoraj sto Članov in prijateljev. Protokol se danes zdi že večen. Ob dvajsetletnici je Metod (Di Batista) posnel prijeten filmček, ki se vrti ob zvočni kulisi Limbo Putika. Menim, da je veteranska ekskur- zija, ki danes seveda ni samo veteranska, postala ena osred- njih osi društvene enotnosti. Po eni strani je to posledica zdrave starostne piramide, ki se je v pol stoletja spet vzpostavila v druš- tvu. Prepričan pa sem, da velja tudi povratni učinek. Veteranske ekskurzije pripomorejo, da se piramida ohranja in dograjuje. S tem je cilj dosežen – da ne govorimo tudi o vsem lepem, kar prinaša Člansko druženje na čLanskem vrhu. Člansko! │ Tudi lani smo se obvezno ustavili ob Hansovem kapniku. Arhiv Metoda Di Batiste Druženje, 2008. Arhiv Metoda Di Batiste 16 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Matic Di Batista ODKRITJE LETA: PLANINA POLJANA RAZISKAVE Planina Poljana se nahaja v Bohinjsko- Tolminskih gorah, ravno nekje nad vas- jo Polje – torej med Črno prstjo in Voglom. Okoli planine, pa vse tja do planine Suha (ki leži še nekoliko zaho- dneje, pod Rodico), se razteza več iz- ravnav in večjih depresij. Neposredna okolica je precej neobljudena, saj gre glavna markirana pot prek Rodice ter po samem grebenu iz Črne prsti do Vogla. 2019 smo imeli na ferajnu debato, da moramo najti kak nov vrtiček, ki bo po- stregel z novimi vhodi in ne bo zahteval preveč dela. Ker nam je v preteklosti že pomagala analiza LiDAR oblaka točk, smo se tudi tokrat najprej zatekli k tej rešitvi. Scan cele SZ Slovenije je poka- zal zanimive rezultate na več območjih. Meni je bilo najbolj všeč območje iz prejšnjega odstavka, saj mi je Bohinj pri srcu, gostota točk je obetala in tudi sam dostop ni prezahteven. Pa smo šli. Že v drugi polovici marca, ko normalni ljudje zahajajo v tisti konec po nepozabne trenutke na turnih smučeh in dolge spu- ste z Rodice. No, mi smo gazili po goz- dni cesti, vse do obljubljenega dostopa za Planino Poljana, na koncu ceste. Poti seveda ni bilo, zato smo šli kar navkre- ber. Tudi planino smo prvič zgrešili in se znašli na kuclju nad njo, a že tam našli prvo jamo. Bila je predihana, imela je dva vhoda in bila že takoj za vhodnim breznom precej razvejana. Na poti na- zaj smo popikali smešno veliko število vhodov, ki smo jih preverili in izmerili naslednjič. Drugi izlet na planino se je zgodil en teden pred odhodom v Mehiko. S Špelo in Juretom smo se udeležili mednaro- dne ekspedicije v jamo Cheve. Ker je bilo vreme lepo za zunanjo akcijo, sva s Špelo preživela zadnji vikend v Sloveniji na planini. Tam je namreč precej dobro ohranjen stan, ključ pa sva dobila s po- močjo moje mame in Janka Arha, ki je bil na planini zadnja leta poleti pastir. Edina slaba stvar tega vikenda je bila, da sem pred tem precej zbolel. Tako je v večino jam skočila Špela. Izbira terena sploh ni bila težka. Odločila sva se, da preveriva grozd točk, ki jih je našla avto- matika in ki smo jih ciljali že prvič, a na koncu izpustili, saj nam je zmanjkalo časa. No, tudi tokrat sva bila neuspe- šna, saj sva že pred tem našla toliko vhodov, da sva se prej obrnila. Drugi dan sta se na pol poti z doline pridružila še Lojze in Nika. Na poti dol smo preve- rili dihalnike iz prejšnje akcije. Akcija je bila uspešna, saj so bile vse jame kar globoke za čurke, prav tako smo našli zelo obetajoč dihalnik, ki je buril našo domišljijo v Mehiki. Do povratka iz Mehike se je na Poljani zgodila še ena Trdoglavska akcija, kjer sta fanta nadaljevala z delom na pobo- čju pod planino. Konec maja je sneg že skoraj pobralo, prav tako se je vreme nekoliko stabilizi- ralo in smo začeli z obleganjem. Konč- no je prišel čas, da se spustimo v miste- riozno brezno nad planino, ki smo ga našli pozimi. Drugi cilj je bil pregledati dihalnike proti grozdu LiDAR točk, a tu je nastal problem. Za razliko od zime, ko sva skakljala od prediha do prediha ter napredovala brez problema, se je situacija ko je pobralo sneg precej spre- menila. Povsod ruševje! In to takšno, da ti hitro vzame voljo do premikanja. De- bele veje, visoke do dveh metrov. Vsee- no smo pregledali vse točke, najdene pozimi, in pustili vsaj dve jami z nadalje- vanjem. Le nekaj modifikacije bo po- trebne. Tisti vikend smo se na pivu prvič vpra- šali, če lahko z območjem naredimo kaj, kar bi mu dalo neko skupno rdečo nit. Ideja je padla, da jame poimenujemo po lokalnih narečnih besedah. Ideja se je večinoma prijela, razen par izjem. Ja- ma, ki je obetala, pa je postala Grvn, kjer smo obviseli na sredi cca. 50 m globokega in prostornega brezna. Vikend akcije so se gostile. Zaradi mož- nosti uporabe stanu je privlačnost tere- na še narasla. Tudi kontakt z domačini je bil vedno boljši. Povezali smo se z Mirkom Smukavcem, ki je uredil enega od dveh stanov na planini in sedaj dela na drugem. Pred leti je namreč našel jamo, v katero je kamen padel precej globoko. S Špelo in Ajo smo celo popol- dne skakali za Mirkom med nepreho- dnim ruševjem, stenami in izbrisanimi lovskimi stezicami. Njegove jame na koncu nismo našli. Smo pa našli eno drugo, skoraj 100 m globoko brezno, premera 10 m, na SZ pobočju Gradov- ca, ki je dobilo ime Čudo kranjske zem-Stan (sirarca), ki nam je olajšal marsikatero akcijo. Foto: Matic Di Batista 17 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ lje. V jami se še nismo spustili do dna, saj nam je zmanjkalo nekaj metrov štri- ka. Tisti vikend sta Garmin in Jure našla več vhodov v jame južno nad planino. Ena od njih je dobila ime Prašni dol, v tej jami smo imeli kasneje, na junijski akciji, ko smo izkoristili podaljšan vi- kend, tudi manjšo nesrečo. Jure je na- mreč ob izstopu iz jame prejel skalo na čelado, ki se je sprožila Blažu, ki je ži- maril pred njim. Sreča v nesreči, da se je vse skupaj zgodilo precej blizu vhoda, tako da je Jure uspel iz jame priplezati sam, odnesel jo je s pretresom in nekaj šivi. Jame na tistem koncu so za razliko od marsikaterih drugih, ki smo jih razi- skovali, precej kompaktne. Vendar se vseeno zgodi, da predvsem v vhodnih delih tudi (na pogled) trdna skala razpa- da. Zato je previdnost na mestu. Pred- vsem v velikih vertikalah, ki so za to območje značilne. V jami Grvn smo medtem pridno nabirali metre. Izkupiček novih metrov na akcijo je bil pogosto večji od 100 m. Glavno odkritje pa nas je čakalo kakih 300 m pod vhodom, kjer smo naleteli na pro- storne vodoravne galerije. Smer je JV- SZ. Na Južni strani se rov dviguje in vije v smeri Planine Poljana, v drugo smer pa se spušča. Na začetku je že izgleda- lo, da se bo tam zaprl, nato je pa David Debeljak – Dave splezal manjšo stop- njo, med tem ko sva s Špelo ravno na- čela sendvič, in zadaj odkril ogromno dvorano/rov, premera tudi več kot 20 m – imenovan Šetnja. Rov je na koncu dal slutiti, da se konča, a smo odkrili prehod v nove rove, sicer manjših dimenzij, ki pa pripeljejo v spet večje prostore ime- novane Špancir. Velikosti spodnjih de- lov dajo slutiti, da jama skriva še marsi- kaj. Pogosto nas je v nova nadaljevanja vodil močan prepih. Ta se sicer zaradi kompleksnosti obnaša precej čudno, a kjer je prepih, so tudi rovi. Grvn je ena redkih jam, kjer na vsaki akciji zapremo kak vprašaj in odpremo vsaj enega več. Sledenje odprtim nada- ljevanjem je kar zahtevno. In zgodilo se je že, da smo kako akcijo tudi nekoliko hitreje zaključili, ker je izgledalo, da ne bo nič, potem pa smo na naslednji, v ne tako zelo obetajočem vprašaju, našli nova nadaljevanja in izmerili desetine metrov. Zanimivost jam na tem območju je količina freatičnih rovov relativno blizu površja. Prav zaradi gostote prepletene freatike ima Grvn danes 2426 m dolžine in 402 m globine. Grvn pa ni bila edina jama, ki je dala dobre rezultate. Že prej omenjeni Prašni dol je dolg 424 m. Poleg Ču- da kranjske zemlje je še ena jama, Ledeni dol, ki je presegla globino 100 m v enotnem vhodnem breznu. Ta ima še večje dimenzije kot prva. In tudi to smo našli na pobočju, da- leč od poti, samo zaradi pomoči obdelave LiDAR podatkov. Zaradi kompleksnosti jame in težav- nosti merjenja in vzdrževanja meri- tev smo se odločili, da v jami Grvn začnemo z novim, bolj urejenim pristopom. Točke, ki jih ekipa upora- bi na določeni akciji, imajo posebno poimenovanje. Vsaka točka se zač- ne s črko, ki predstavlja leto razi- skav (začnemo z Z in nadaljujemo do A), nato sledi zaporedna številka merilne ekipe – XY. Primer: peta ekipa, ki je lani merila v jami, je v svojem delu uporabila predpono točkam Z05. Planina Poljana in okolica je letos vsa- kega jamarja, ki je vložil vsaj malo ener- gije v raziskave, nagradila s kvalitetnim in zadoščujočim raziskovanjem. Še ve- dno nam ni uspelo preveriti velikih vho- dov zahodno od planine Poljana, že skoraj nad Planino Suha. Sodeč po terenu pred tem se tudi tam skriva še veliko neraziskanih jamskih metrov. Z dobro zastavljenim sistemom za beleže- nje rezultatov in sistematičnim pregledo- vanjem bomo hitro našli še kako jamo, ki nas bo potegnila globoko in se morda združila s kakšno drugo. Teren zagoto- vo obeta. Ni veliko terenov, kjer bi na manj kot 20 akcijah nabrali več kot 30 jam. Galerija Šetnja. Ta in galerija Špancir postrežeta z zavidljivimi dimenzijami. Foto: Uroš Kunaver Že takoj za vhodom pridemo v serijo bre- zen poštenih dimenzij. Foto: Uroš Kunaver 18 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Dodatek Ob odkritju novega območja, ki je takoj navrglo kopico novih jam, smo prepoz- nali odličen čas, da dorečemo način urejanja in hranjenja meritev, ki ga lahko kasneje apliciramo tudi na druga (obstoječa) območja raziskav. Po krat- kem sestanku, ki smo se ga udeležili Špela, Lanko, Matt in Jure, smo dore- kli, da bi za hranjenje celotnega projek- ta meritev uporabili (oz. nadaljevali z uporabo – Kanin) program Survex. Hkrati bi poskrbeli, da se jame in meri- tve shranjuje v urejenem formatu. Za shranjevanje bi uporabili čim bolj ureje- no drevesno strukturo. Primer ureditve, ki se že uporablja, je prikazan spodaj. Tak način omogoča, da v najnižjem nivoju shranimo .svx datoteko, ki jo uporabi Survex, hkrati pa tam shranimo tudi surove podatke meritev, ki jih pri- nesemo iz jam (vključno s skicami). Na tak način lahko kasneje hitro najdemo del jame, ki nas zanima. Drevesna struktura nam že v Survexu pove, kje na našem trdem disku se ta del jame nahaja in posledično takoj najdemo skice, meritve in vse kar nas zanima in imamo na voljo. Podobno lahko uredimo tudi druga območja. Če želimo, lahko nivo razdeli- tve meritev po letih izpustimo. Bolj kot meritve razbijemo, lepši rezultat dobi- mo in končnemu uporabniku s tem omogočimo lepšo vizualizacijo. │ Š e ena iz Š etnje. F oto: U roš K unaver Špela (na levi) in njena prijateljica krava (na desni). Foto: Matic Di Batista Drevesna struktura direktorijev za hrambo podatkov:  Planina Poljana • Četna − Datoteka s surovimi meritvami − Datoteka .svx, ki jo uporablja Survex • Grvn − 2019  20190714_grvn_setnja − Datoteke s surovimi meritvami − Datoteka .svx, ki jo uporablja survex  20190714_grvn_severno − Datoteka s surovimi meritvami − Datoteka svx, ki jo uporablja survex  … − Datoteka svx, ki združi vse meritve iz podmap − Datoteka svx, ki združi vse meritve iz podmap po letih • … • Datoteka svx, ki združi meritve podmap po jamah 19 G LA S P O D Z E M LJ A , 2 02 0 ■ Grvn, iztegnjeni profil in tloris. Avtor: Matic Di Batista. Merili: Matic Di Batista, Špela Borko, Nika Pišek, Uroš Kunaver, Tomaž Krajnc, Matevž Hreščak, Tjaša Vezovnik, Aja Zamolo, Jure Bevc, Darja Kolar, Vid Naglič, Klemen Kramar, David Debeljak, Jaka Flis, Teo Delić, Lojze Blatnik. 2020. 20 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Po letu 2018, polnem aktivnosti v Ro- meu (13 akcij), je sledilo leto precejšnje- ga zatišja. Prva akcija, 16. 2. 2019, je sicer sledila zagonu prejšnjega leta. Klemen, Garmin in jaz smo povezali Romea s Trubarjevim dahom še tretjič in četrtič. Z dna Nevihtnika smo se po- vzpeli na kakih 10 metrov višjo polico, na kateri je ostal na pol opremljen vhod v novo brezno. Spustili smo se 15 me- trov nižje do nove police, kjer sva se nazadnje (15. 8. 2018) z Lojzetom usta- vila in navdušeno metala kamne v globi- no ter poslušala, kako so se odbijali tudi po več kot deset sekund – kot bo hitro jasno, morda ne najboljša ideja za sta- nje društvene opreme. Skratka, s police sem se na eni strani spustil v manjšo dvorano, kjer me je pričakal na večji skali lepo odložen ka- men. »Čudno« sem si mislil in šel po- gledat za vogal, kjer sem prišel do štri- ka. Lepo odložen kamen je bil pač zad- nja merilna točka v še enem slepem rovu Trubarja. Na drugi strani police se je brezno na- daljevalo še 20 m, kjer se je razcepilo v dva precej mokra kraka. Izkazalo se je, da se oba nekoliko kasneje spet združi- ta – malo nad točko, kjer smo prišli do Y, ki je bil narejen med plezanjem v Trubarju. Od dna Nevihtnika smo se skupno spustili skoraj 100 metrov. Naslednja akcija, v jami smo bili Nika, Vid, Garmin in jaz, je potekala 20. 7. 2019. Nika in Garmin sta do konca iz- merila brezna od prejšnje akcije in jamo poglobila na trenutnih 454 m. Vid je naredil prečko s police v Nevihtniku in se tako prvič soočil s tehničnim pleza- njem, jaz pa sem ga varoval. Hitro je dosegel okno, skozi katerega sva se spustila na novo polico, ki se konča v breznu, kakih 10 metrov višje pa je še eno okno. Tu raziskav še nismo nada- ljevali, so pa bili ti deli, sploh prehod na zadnjo polico, neprijetno mokri. 22. 9. sta se Maks in Garmin podala v Lojzetov šaht, kjer smo za polico na globini 320 metrov s pomočjo precizne- ga metanja kamnov že prej zaslutili brezno. Brezno ju je počakalo, tako sta se iz Lojzetovega šahta povezala v Loj- zetovo plezarijo iz Nevihtnika, kjer je Lojze spoznaval uporabo Petzlovih Pulsov. Če vas zanima več, lahko pov- prašate Lojzeta ali Garmina. En teden kasneje, 29. 9., sta bila v Ro- meu Vid in Flis. V dnu Nevihtnika je ostal še en nepregledan, a precej kruš- ljiv in nasploh neprivlačen vstop v brez- no. Hrabro sta ga opremila in se 20 metrov nižje ponovno znašla v Trubarju – povezava številka 5. Merila sta, a so jima kozmične sile preprečile prenos meritev na telefon. Zato sta na Disto pazila kot na punčico svojega očesa vse do ferajna, ko sem lahko meritve prene- sel na svoj telefon. Skice sicer na ta način ni možno dobiti, tovrsten način merjenja pa ima še eno slabo lastnost – DistoX in TopoDroid imata namreč ne- koliko različna merila za to, kdaj so si meritve dovolj podobne, da jih smatrata za vizuro. Tako je ena vizura izginila in meritve niso imele smisla, a smo težavo kasneje uspešno odpravili. 12. 1. 2020 sta bila v jami Garmin in Matevž Jr. Pregledala sta še eno okno v Lojzetovem šahtu, ki pa se je zaprlo. Tako sta začela z razopremljanjem tega dela jame. V jami je trenutno kar precej vrvi, ki čaka na izvlek – morebiti nas odrešijo letošnji tečajniki. Romeo je trenutno dolg 1550 in globok 454 metrov. Na vseh skrajnih točkah je povezan v Trubarjev dah. Na akcijah so v 2019 in začetku 2020 sodelovali: Tomaž Krajnc – Garmin, Vid Naglič, Nika Pišek Szillich, Jaka Flis, Maks Veselko, Matevž Mariko in Jure Bevc. │ Jure Bevc RAZISKAVE V ROMEU V LETU 2019 Levo: Vid med plezanjem prečke nad dnom Nevihtnika. Desno: Vidova prijateljica. Foto: Jure Bevc 21 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Osnovni podatki Številka v jamskem katastru: 4033 Gauss-Krügerjeve koordinate: Y: 5384 012, X: 5135 355, nad. višina: 1665 m globina in dolžina: 177 m Uvod Avgusta 1974. leta so na Škripih našli vhod v brezno in mu dali delovno ime S- 19. V sami vhodni odprtini je močno pihalo, kar je veliko obetalo. Stopnjasto brezno so tistega leta raziskali do globi- ne 177 m, kjer jih je ustavila preozka ožina. Tedaj so brezno izmerili; Jožko Jurečič - Koko je napisal zapisnik in narisal načrt. Močan prepih je obetal nadaljevanje in globino prek 1000 m. Odločili smo se ožino razširiti s pomočjo udarnega električnega vrtalnika. Dome- nili smo se za izposojo 300 m električ- nega vodnika in vrtalnika, vendar je snežni plaz prekrižal načrte. V torek, 1. aprila 1975 zgodaj zjutraj, je plaz uničil C postajo kaninske žičnice in več sosednjih stebrov ter jeklenico. Za- varovalnica je zahtevala nasip, ki bi postajo obvaroval pred plazovi v nadalj- njih letih. Vhod v brezno S-19 so zasuli leta 1977 ob gradnji nasipa nad postajo in urejanju smučarske proge. Pred za- sutjem smo se pogodili za vgradnjo cevi s premorom 60 cm med vhodom in po- vršjem. Cev so iz Salonita Anhovo pri- peljali na B postajo in jo privezali za buldožer. Na pol poti k C postaji je cev razpadla. Nato so obljubili, da bodo vhodno odprtino zavarovali s dvestolitr- skimi jeklenimi sodi in prek nasuli skalo- vje in grušč, ki so ga pridobili z razstre- ljevanjem laštov na Škripih. Pred obnovo kaninske žičnice 2015. leta se je porodila zamisel, da med po- pravljanjem »starih grehov« odprejo tudi vhod v S-19. Ponovno odprtje vhoda Za ponovno odprtje vhoda sta strojnika premetala okoli 5000 kubičnih metrov skalovja, grušča in druge preperine ter dvakrat sestavila skalno zložbo. Delala sta 50 strojnih ur, od tega kar 40 Vasja Miklavčič. Članice in člani so porabili okoli 500 prostovoljnih ur, od tega pri- bližno 40 za visoko strokovno delo z geološkim radarjem. Ravno ta natančna določitev mesta za kopanje je zelo zmanjšala čas iskanja vhoda in količino premetane preperine. Sledijo kratki opisi dejavnosti po posa- meznih dnevih. 27. avgust 2015: Valter Mlekuž, župan občine Bovec, Patricija Muršič, direktori- ca bovške občinske uprave, in podpisa- ni. Odprtje vhoda v S-19 sta na sestan- ku v prostorih občinske uprave oba pod- prla. 16. september 2015: Marjan Baričič, Anže Oblak, Peter Poljanec (Kaskader, d. o. o.), Gregor Pintar in podpisani. Dobili smo se na kraju samem in določili približno mesto za kopanje ter se dome- nili o načinu odkopavanja vhoda. 8. oktober 2015: Teja Čeru, Andrej Dre- venšek, Andrej Gosar in Gregor Pintar. Z geološkim radarjem so določili na- tančno mesto za kopanje. 20. oktober 2015: Marjan Baričič, Andrej Drevenšek, Vasja Miklavčič (strojnik, zaposlen pri Darku Miklavčiču, s. p.), Gregor Pintar, Slavko Svetlik (Kaskader, d. o. o.) in podpisani. Vasja je v prvem dnevu strojnega odkopava- nja vhoda premetal okoli tisoč kubičnih metrov skalovja, grušča in druge prepe- rine. Našel je le dva jeklena soda (200 l), več jih nad vhodno odprtino niso na- metali. Vhodne, skalne stene še ni do- segel. 21. oktober 2015: Marjan Baričič, Andrej Drevenšek, Vasja Miklavčič, Vojko (strojnik, zaposlen pri Vladimirju Jeklinu, s. p.) in Gregor Pintar. Vasja in Vojko sta v drugem dnevu strojnega odkopa- vanja vhoda premetala novih tisoč ku- bičnih metrov skalovja, grušča in druge preperine, dosegla vhodno steno in zasuto vhodno luknjo ter zložila zid iz ogromnih skal nad vhodom in novo vla- ko oziroma strmo cesto k spodnji postaji sedežnice Škripi. 24. in 25. oktober 2015: Marjan Baričič, Andrej Drevenšek, Marina in Gregor Pintar. Članica in člani so poskusili roč- Daniel Rojšek, Danč S-19 (KANIN) Levo: Grega opazuje Vasjo, ki je ravnokar zakopal v nasip. Natančno lego vhoda so označili z rdečim količkom. 20. oktober 2015. Desno: Vasja ob koncu delavnika še ni odkopal vse preperine nad vhodom. 20. oktober 2015. Foto: Daniel Rojšek 22 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 no odkopati vhod, vendar so prodrli le meter globoko. 12. november 2015: Vasja Miklavčič, Anže Oblak, Gregor Pintar in podpisani. Vasja je odkopal vhod in s pomočjo Anžeta vgradil jekleno cev (dolžina 5 m, premer 0.6 m) in vhodno odprtino nazaj zasul s preperino. Med odstranjevanjem preperine iz vho- dne luknje se je začela skalna zložba posedati. Delo je bilo zelo tvegano, še posebej odstranjevanje grušča iz ožine med vhodom in prvim breznom ter na- stavljanje cevi nanjo. 13. november 2015: Vasja Miklavčič. Čez noč se je skalna zložba podrla in prekrila zgornjo odprtino cevi oziroma nov vhod v brezno. Vasja je ponovno odkopal vhod, ga zavaroval s skalnim nadstreškom, prekril zgornjo odprtino cevi z deskami in z novo skalno zložbo utrdil strmo pobočje nad vhodom. Med vlako oziroma cesto in vhodom v jamo je zgradil varovalni nasip in preostanek preperine razprostrl in poravnal v bližnji okolici vhoda. 30. november 2015: podpisani. Vhod je zasul droban grušč, ki ga je voda sprala s pobočja nad njim in edini sneg na Škripih se je ohranil v vhodni odprtini. 5. in 6. december 2015: Behare Rexhepi, David Škufca, Marina in Gre- gor Pintar ter Ester Premate. Ponovno so odkopali vhod in se spustili v brezno na globino 26 m. Prehodi med stopnja- mi so namreč zelo ozki. Člani smo bili leta 1974 bolj suhi in se nam brezno do globine 177 m ni zdelo pretirano ozko. 26. maj 2016: podpisani. Vhod in skalna zložba nad njim sta zimo dobro presta- la. Edini sneg na Škripih se je ohranil v vhodni odprtini, čeprav ga je razmeroma topel jamski zrak, ki veje iz brezna, v veliki meri stopil. 4. oktober 2016: podpisani. Vhod in skalna zložba nad njim sta pomlad in poletje dobro prestala. 25. julij 2017 in 11. julij 2019: podpisani. Vhod in skalna zložba nad njim sta tri zime dobro prestala. Malo dela bo z odstranitvijo do velikosti žoge velikih kamnov z vhodne cevi. Na površju, ob vhodu so se bujno razrasle alpske ma- dronščice (Linaria alpina), ki poleti bujno cvetejo. Treba se je potruditi, da jih člo- vek med hojo ne pomendra. Zaključek Višinska razlika med vhodi v S-19 in Mačkove jame nad izvirom Glijuna zna- ša okoli 1100 m. To je še vedno vabljiva globina, čeprav si sedaj na Kaninu želi- mo kar 2000 m globoko brezno. Predvsem je raziskovanje S-19 zelo udobno. Med vhodom in C postajo žični- ce oziroma brunarico Kavko je namreč le pet minut hoje. Kavka ponuja s štedil- nikom na drva topel prostor za prenoče- vanje in kuhanje. Marsikdo me je povprašal, kako je z S-19, in me s tem spravil v zadrego, kajti ničesar oprijemljivega nisem mogel odgovoriti. Seveda sem se izgovoril, vendar je nastopil čas, da se kdo razi- skovanja S-19 resno loti. │ Pogled na vhod in zložbo nad njim s poti k njem. 25. julij 2017. Foto: Daniel Rojšek Levo: cev v prazni vhodni luknji, 12. november 2015. Desno: Pogled na vhodno cev in zložbo ter del stene nad cevjo. 11. julij 2019. Foto: Daniel Rojšek 23 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Načrt S-19. Avtor: Jurečič J. Merili: Jurečič J., Jakofčič J., Verbovšek R., Otorepec S. 1974. 24 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Špela Borko PREGLED RAZISKAV V SISTEMU RENEJEVO BREZNO – P4 V prav posebno veselje mi je bilo napi- sati naslov tega prispevka. V prejšnjem Glasu podzemlja (2019) sem poročala: »Prebudilo se je tudi Renejevo brezno in vsi z nestrpnostjo pričakujemo spoji- tev v Sistem JOZL«. In tu ga imamo, čeprav verjetno mnogi niso zares verjeli vanj. Pa poglejmo, kaj se je od zadnje- ga zapisa spremenilo tam spodaj. V letu 2019 je v jami raziskovalo 13 ekip na 8 akcijah ali odpravah, na katerih je sodelovalo 25 jamarjev. Večina akcij je bila večdnevnih. Prvi dve ekipi sta v smeri proti Renejevem breznu razisko- vali že pred poletnim taborom. V dolino so sporočili neprijetno novico: strela je scvrla kabel jamskega telefona. Nato se je na taboru zgodila povezava, odkritje Kolektorčka v P4 na globini nekaj čez 1090 m in odkritje 200 m novih rovov proti jugu (torej proti Mali Boki). Tri eno- dnevne ekipe so preopremljale dotraja- ne vrvi in menjale kabel, ki je bil na sre- čo poškodovan le v zgornjih 200 m ja- me, ter na mestih, kjer smo z navitjem ostankov kabla naredili tuljave. Konec oktobra je sledila ženska odprava, nato pa še novoletni crescendo s kar 17 ja- marji in jamarkami v sistemu naenkrat. Z raziskovanjem in dokumentiranjem stranskih odcepov se počasi kristalizira širša slika morfologije sistema. Zgornji deli obeh jam so večinoma brezna, do nadmorske višine 1260 m, kjer se poja- vijo prvi vodoravni fosilni rovi. Sledi vsaj 100 višinskih metrov večetažnih fosil- cev. Kjer jih sekajo brezna, lahko v P4 preidemo še nižje, vse do nadmorske višine nekaj pod 1100 m, kjer praviloma naletimo na horizontalen tok vode, ki teče proti severu, vse do Infinituma. Pod velikanskim podorom pridemo do tek- tonskega preloma S-J, ki na kratki raz- dalji zbere veliko pritokov. Po dobrih 200 m Kolektorček prekine kratek podor, skozi katerega smo se prekopali v popolnoma drugačen rov: star freatik, širok 15 m, s sifonom Ipanemo, ki izgi- nja v neznane globine. Prvo jezero je dolgo 35 m, dna ni moč videti. Po 20 m dolgem prehodu po suhem se preliva v naslednje, krajše (25 m) in plitvejše jezero. Rov se tu nadaljuje pod vodo, suhega nadaljevanja ni. Iz prvega jeze- ra se izliva mnogo več vode, kot je vanj priteče, zato sumimo na povezavo s Copacabano, tj. sifonom v Renejevem breznu. Jezero je najgloblja točka P4. Na skrajnem jugovzhodnem koncu P4 smo obstali pred prečnim prelomom, skozi podor nad seboj smo zrli v pot naprej. Opazili smo vzorec pojavljanja velikih podorov (višine do 100 m) na nadmorski višini 1200 m: Secundus, dno Odmeva temine, Friko, Stella, ple- zarija proti Velbu, plezarija proti Mali Boki. V jami smo tudi fotografirali. V prvi akciji smo posneli P4 do globine 1000 m (Odmev temine, Infinitum), v drugem delu pa smo fotografirali spodnja brezna v Renejevem breznu (pod Gabrčkom), Copacabano, fosilne rove in povezavo med jamama. Odčitali smo podatke s samodejnih čitalnikov temperature skozi celoten profil jame, vzorčili kopenske in vodne nevretenčarje, vzorčili fosile in nastavili poskus, s katerim bomo sprem- ljali biološko razgradnjo v jami. Poskus je del mednarodnega projekta vzorčenja razgradnje v podzemlju, ki deluje v okvi- ru iniciative Teatime for Science. V letu 2019 smo izmerili 1277 m novih rovov in jamo poglobili za 45 m, temu je sledilo še dobrih 100 m poligona v janu- arju 2020. Danes, 20. 2. 2020, je P4 dolg 6134 m in globok 1102 m. Skupna dolžina Sistema Renejevo brezno – P4, pripisana Renejevemu breznu, pa znaša 12072 m. │ Udeleženci akcij v 2019: Jaka Flis, Matic Di Batista, Lojze Blatnik, Jure Bevc, Behare Rexhepi, Uroš Kuna- ver, Matija Perne, Nika Pišek Szil- lich, Lanko Marušič, Bor Vidic, Kle- men Kramar, Vid Naglič, Matevž Hreščak, Tjaša Vezovnik, Mateja Centa, Teo Delić, Ester Premate, David Škufca, Matt Covington, Špe- la Borko, španka Rebeca, Anže Oblak (DRP Škofja Loka), Mitja Mr- šek (JK Borovnica), Rok Stopar (JD Dimnice), Ambrož Ileršič (JD Ra- kek), Elliot Guerra Blackmer. V globinah Sistema prevladujejo fosilni rovi s temnimi stenami, prekritimi s sigastimi tvorba- mi (»netopirčki«), tla so prekrita z debelimi plastimi finega svetlega sedimenta. Bele karfiole nas usmerjajo proti dolini. Renejevo brezno, nad Golobnjakom. Foto: Uroš Kunaver ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? KOLEKTORČEK SEVERNE VODE OŽINA SMRTI JOZLOV POVRATNIK PATH, LAIN IN SHADOWS GUARDI LE STELLE FRIKO LAST PUŠKA V MED KERA FORA ČELADNIK INFINITUM MINULA LJUBAV SECUNDUS MADIBA ĆORSOKAK DŽURUDŽUBA IKARAI NITEROI TEGU CIGALPA PAO DE AZUCAR KORKOVADO VIA RIO VELIKA JEBA MALA JEBA JOVICA ŠAHTIČ OLIMPIJSKA NORMA AJIN MEANDER KRIŽIŠČE EGOTRIP KUHNA BELI CVET OKNO ČRNA LUKNA JEBEŠ ŽICU ODMEV TEMINE SLEPO OKNO SVEDROVA SPAJSI PREČKA SIBIRIJA DVORANA MINUTE -1102 m (1019 m n.v.) HUSTON STELLA BIVAK LP (2121 m n.v.) VHOD BREZNO RUMENEGA MAKA (P4) IPANEMA KALIKTAR ADRENALIN ŽIVELO PREKMURJE KNORR KAJ DELA NADA CUKRČEK STARA DŽOMBA PRISILNI BIVAK PLOŠČARNA VODARNA ŠPINA PAJEK PRALNICA MOKOVEC B-TIP 700 KAJLI MINO(U)GE DOLGI NOŽI BRUT BERGMANDLC JURČEK BUREK YEROMI POT TAZADN’ ŠAHT MINOTAVROV SKALNJAK COPACABANA MATTOV SIFON MILANOV ŠAHT REZIJA DVORANA TOMA VRHOVCA PRIČAKOVANJU TRUBARJEV SKOKJEBEMUMATER PREČNI ŠAHT YETIJEVIH 62 SRALNICA SLEPA KURA 130 130 130 BLATNI K. 2NA1 PT2 SVEŽ VETER ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ??? ? ? ? ? ? ???? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ?? ? ? ? ? ? ? V -1240 m (1017 m n.v.) PODOR POVEZAVA COPACABANA P’R GABRČKU DEPANDANSA DELUXE GOLOBNJAK (2257 m n.v.) VHOD RENEJEVO BREZNO 0 m 200 m 400 m 600 m 800 m 1000 m Globina 0 m 200 m 400 m 600 m 800 m 1000 m Globina 1200 m 1400 m Sistem Renejevo brezno - P4 Renejevo brezno: Raziskovali, merili, risali: Jurij Andjelić-Yeti, Lanko Marušič, Franci Gabrovšek, Martina Bergant-Bina, Gregor Pintar, Marina Pintar, Matej Dular, Matjaž Pogačnik, Matija Perne, Ivo Sedmak, Dušan Tominc, Matt Covington, Matic Di Batista, Matej Blatnik, Tomaž Krajnc, Špela Borko, Jaka Flis (vsi DZRJL), Rok Stopar (JDDK), Simon Burja (DZRJSRD), Milan Podpečan (Speleos-Siga), Robert Rehar in Bogomir Remškar (JDDR), Anže Oblak (DRPŠL), Tomaž Česnik in David Ostanek (DZRJ Luka Čeč), Roberto Antonnini in Matteo Rivadossi (GGB) ... Računalniška obdelava: Mitja Prelovšek-Čot Brezno rumenega maka (P4): Merili: Lojze Blatnik, Matej Blatnik, Jure Bevc, Špela Borko, Matt Covington, Matic Di Batista, Jaka Flis, Luka Havliček (SO Velebit), Darja Kolar, Tomaž Krajnc, Klemen Kramar, Armin Krivec, Franc Marušič, Mitja Mršek (JK Borovnica), Vid Naglič, Anže Oblak (DRP Škofja Loka), Jaroš Obu, Matija Perne, Marko Rakovac (SO Velebit), Behare Rexhepi, Marijan Sutlović (SO Velebit), Aja Zamolo Risala: Špela Borko Poenotenje načrtov in računalniška obdelava: Uroš Kunaver, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana, 2020 Sistem Renejevo brezno - P4 25 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Jaka Flis VPRAŠANJA OB POVEZAVI Povezave globokih jam sem od nekdaj dojemal kot nek mitski in precej misteri- ozen prostor. Težko sem si predstavljal, kako po desetletjih raziskovanja prideš nekam, kamor je nekdo drug prišel po desetletjih raziskovanja. Redki so bili člani, ki so bili prisotni pri povezavah in malo je bilo zgodb o njih. V začetkih moje jamarije povezav jam v sisteme nisem jemal prav resno, saj se mi je zdelo to preprosto zelo malo verjetno. V nadaljnjih letih pa se je o povezavah začelo razpredati tudi zares, saj je bila (in še vedno je) raziskovalna vnema članstva na vrhuncu in kilometri jam so se množili kot poljski zajci. Tudi načrti so kazali, kje se bodo jame povezale; še več, na povezavah smo aktivno dela- li in si za povezovanje jam v sisteme močno prizadevali. Povezava je tako predstavljala kulminacijo neke faze razi- skovanja, po kateri si lahko slavnostno odpremo šampanjec in ga spijemo član- stvu na čast. Nekaj povezav jam v siste- me nam je uspelo doseči na Pokljuki, kar nas je ravno prav podžgalo, da bi imeli še kakšno na Kaninu. Vedno bolj je kazalo, da bi se lahko povezala Re- nejevo brezno in P-4, tako da smo med vsakoletnimi kaninskimi raziskavami napore usmerjali tudi v dosego tega cilja. Ta dosežek bi nosil veliko težo predvsem zaradi količine vloženega časa in prizadevanj trdoživih ferajnov- cev in simpatizerjev. Vsled tega je pove- zava Rene – P4 nosila mitski status in v moji glavi se je izoblikovalo mnogo vprašanj, na katere nisem poznal odgo- vora. Kako bomo sploh vedeli, da je to pove- zava? A je to kak poseben prostor, kjer se jama spremeni? Kakšen je občutek, ko si tam? V začetku avgusta 2019 sem med leža- njem na trdem mrzlem blatu v trenutku dobil odgovore na vsa ta vprašanja. Z mano sta bila še Tjaša in Matevž, ki sta malo šnofala okoli po ozkem blatnem rovu, nevede, da je ta prostor nekaj posebnega. Bil je namreč uradno izmer- jen in pripisan načrtu Reneja, medtem ko smo mi dan pred tem vstopili v P-4. Kako smo torej vedeli, da je to poveza- va? Znano nam je bilo, da se gibljemo na področju, ki je blizu Reneja. Pred pol leta sta ločeni ekipi iz P4 in Reneja jami slušno povezali nekoliko višje, a se fizič- no nista srečali. Povezavo smo seveda iskali, nismo je pa pričakovali tisti trenu- tek na tistem mestu. Nekaj sem zaslutil, ko sem v tistem rovu na tleh opazil nari- san X. Mogoče so tukaj že bili? Ne, ni mogoče. To sem ga sam naredil s klju- čem, ko sem se valjal po tleh. Pojdimo raje naprej skozi ožino. Pas bo treba dati dol. Ni časa za obotavljanje, precej piha in mrzlo je. Matevž se je že odpla- zil nekam dalje, jaz pa na steni zagle- dam napis Jebemu mater. Hitro mu je uspelo tole napisati, sem si mislil. Po- svetoval sem se s Tjašo, ki je rekla, da Matevž česa takega sploh ne bi napisal. Takrat mi je kapnilo. To je to. To je po- vezava, katero iščemo. Jebemu mater, to smo čakali. Zdaj vem, kako izgleda. A je kaj drugače kot v P4? Ja drugače je, jama se spre- meni. Po sosledju meandrov in krajših brezen jama (P4) preide v močno podorno cono. Skale vseh velikosti vsepovsod, kot smo jih v tistih krajih že vajeni. Splezaš med skalami navzdol in na koncu rova vidiš luknjo, ki se odpira v manjše brezence. Stene imajo značaj, podoben napolitankam, in se ob iskanju mesta za pritrdišča krušijo v tankih plasteh. Nekako zavrtaš fiks in se spustiš par metrov v rov, ki se na eni strani konča v podoru in na drugi nada- ljuje po tunelčku strjenega blata. Ne da bi vedel, si zapustil P4 in vstopil v Rene- ja. Izgleda kot konec sveta in temu pritr- juje tudi napis na steni. Piše namreč THE END, ki mesto opiše, kot se spo- dobi. Izgleda namreč brezupno, sploh, ko ugotoviš, da se kubiki zraka vztrajno izgubljajo v podoru pred tabo, ti pa ne moreš nikamor. Napis je na steni že kakšna štiri leta iz časov, ko smo se hoteli dokopati do povezave iz Reneja. Kamina iz napolitank takrat seveda nismo plezali, je bilo prenevarno. Skrat- ka, odlično mesto za povezavo, ki je navsezadnje le prazen prostor, obkro- žen s skalami, kako je lahko to kaj po- sebnega? Zato, ker te ob prehodu spremljajo posebni občutki. Vesel sem bil, da sem jih lahko delil s Tresoči se selfie ob povezavi. Foto: Jaka Flis THE END. Foto: Uroš Kunaver 26 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Tjašo in Matevžem, ki sta ob tej prilož- nosti dosegla tudi svoja globinska rekor- da. To je pomenilo, da smo kar precej globoko, verjetno nekaj pod -1000. Da pridemo na površje, bo trajalo še nekaj dni, jaz bi pa že zdaj vsem članom raz- glasil, da imamo povezavo, pa ne mo- rem. Bo treba počakati, zdaj je čas za dokumentiranje in merjenje, da bomo sploh vedeli, kje smo bili. Z dokaznim gradivom smo se čez par dni odpravili na površje, kjer je bila novica med člani lepo sprejeta, čutiti je bilo tudi malce evforije. Zgodba je v končni fazi prišla tudi v medije, prejemali smo čestitke in gostovali na radiu. Vse to nam je dalo vedeti, da je to neprekosljiv dogodek na področju slovenskega jamarstva in kot takega se ga bomo tudi spominjali še na mnoga leta. Sedaj pa proti Boki naprej in še na obilo povezav! │ Nika Pišek Szillich P4 – ŽENSKA EKSPEDICIJA Slovesna otvoritev povezave. Foto: Uroš Kunaver Med novembrskimi počitnicami se nas je pet punc odpravilo v kaninsko pod- zemlje. Odpravile smo se v P4, kar je delovno ime za Brezno rumenega ma- ka. Naš namen je bil nadaljevati, kjer so se ustavile ekipe, ki so jamo raziskovale na poletnem kaninskem taboru. Takrat je ekipa odkrila povezavo z Renejevim breznom in našla kolektor. Tako smo se spustile na globino skoraj 1000 metrov, kjer je v jami postavljen bivak. Na njem smo preživele pet dni in od tam ponov- no merile povezavo in ocenile, kdaj se bo lahko izvedlo prvo prečenje. Poleti je ekipo v kolektorju zaradi obilnih padavin in intenzivnega taljenja snega ovirala voda, ki je bila pri nas dosti nižja. Na- merile smo nove metre, a smo se mora- le obrniti zaradi preozkih delov. Kolektor nas je pošteno namočil, tako da smo se nato grele v šotoru. Ostale ekipe, ki so se nam želele pridružiti, je oviralo nesta- bilno vreme. Tako smo bile edine v jami, podatke o stanju zunaj pa smo prejema- le po jamskem telefonu. Kljub izolaciji smo se dobro ujele in uspešno sodelo- vale. Jaz kot edina ne-biologinja sem slišala o biologiji več, kot bi si sicer žele- la, a sem jim pridno vračala s pameto- vanjem o fosilih. Akcijo bi takoj spet ponovila in se že veselim ponovnega obiska jame. │ O svajalke globin pred LP bivakom . F oto: E ster P rem ate 27 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Že nekaj mesecev pred našim dejan- skim odhodom je Špela poslala zanimiv mail. Ker je na ferajnu kar nekaj dobrih jamark, in to v kondiciji, je prišla do nas z idejo, da bi se v P4 podale same, torej brez fantov. Šele takrat sem se zavedla Špelinega argumenta. Ne samo, da je na ferajnu aktivnih kar nekaj deklet, dosti jih je tudi zmožnih priti prav do dna P4, narediti delo in priti ven! Tedni so minili, ideja pa je ostala nedo- rečena, dokler nista ostala le še dva tedna do odhoda. Sledila je vsa organi- zacija, torej kdaj imamo zainteresirani čas, kako dolgo bi bili v jami, kaj vse se mora narediti, koliko hrane … Vendar je, kljub temu, da je vse potekalo kot po maslu, nad nami vedno nekaj, česar ne moremo kontrolirati, vreme! Napovedan dež in celo sneg nam res nista bila po godu, vendar nam je z malo sreče in veliko pomoči zunanje ekipe uspelo brez problema priti v jamo in iz nje. Jame sem se veselila, vendar dajo glo- bine človeku strahospoštovanje. V izziv mi je bilo tako spanje na takšni globini, na bivaku LP, kot tudi priti nazaj ven s težko transportko, brez da bi za nekaj dni izgubila voljo do življenja. Pred leti, ko sem se priključila ekipi na teh globi- nah, se mi je zgodilo ravno to, vsaj te- den dni nisem niti pomislila, da bi šla ponovno v jame! Od naše ženske ekspedicije je minilo nekaj časa, toda kaj vse se mi je tokrat najglobje zasidralo v spominu? Sigurno to, kako tekoče in sproščeno je vse po- tekalo med nami dekleti. Čeprav smo veliko naredile in bile v ekstremnih po- gojih, ki ti jih lahko da samo visokogor- sko jamsko okolje, sem se ves čas po- čutila zelo sproščeno. Naše dobro raz- položenje je potekalo prav vse dni v podzemlju, pa čeprav smo bile premo- čene do spodnjic in smo se morale vso noč v spalki sušiti, ali pa smo s sabo skozi ozke in nehumane predele vlekle težko transportko ali celo dve. Vendar z dobro ekipo kar pozabiš na težke trenut- ke, zato bi z veseljem lahko takšno eks- pedicijo kadarkoli ponovila! │ Darja Kolar KANEXICE OSVAJAJO P4 Behare Rexhepi RAZNOLIKOST ZNOTRAJ VRSTE O ženski ekspediciji v P4 je bilo že veli- ko povedanega, zato sama o vseh tego- bah organizacije in usklajevanja same akcije ne bom napisala veliko, saj ne bi povedala ničesar novega. Vsak, ki je že bil na kakšni večdnevni akciji, ve, kako nehvaležno je to delo, in koliko truda zahteva, zato bi v prvi vrsti vse zasluge za tako uspešno ekspedicijo pripisala osebi, ki se je s tem orehom spopadla – Špeli. Tudi o samem delu ne bom pisala – o tem ste lahko že prebrali v poročilih na listi, videli nove dele na načrtih, o znan- stvenem delu ste slišali tako po radiu kot televiziji. Malo pa je bilo povedane- ga o tem, kako raznolika je bila ta naša »ženska raziskovalna ekipa«. Trditev sicer ne velja na področju študija, saj smo štiri od petih članic študirale biolo- gijo, le Nika, z dvajsetimi leti najmlajša članica ekipe, študira geologijo. Na vseh drugih področjih pa je bilo razlik praktič- no več kot podobnosti. Špela, najbolj izkušena v skupini, s po- močjo zgledno urejene tabelice prešteje na desetine obiskov globin P4. Nika in jaz sva jamo že poznali, a obiske P4 še preštejeva na prste obeh rok in nog. Ester je bila v tej jami in na takih globi- nah prvič. Darja je Smrtno ožino (eno od predvidenih delovišč) prav dobro poznala, saj je sodelovala pri njenem odkritju. Obtežene in vsaka s svojim cmokom občutenj in pričakovanj smo se bolj ali manj pogumno podale v jamo in izpelja- le akcijo brez težav. Naloge smo si v jami razdelile po trenutnem navdihu in počutju, sposobnosti in volja ene sta dopolnjevala pomanjkanje izkušenj dru- gih, neobremenjenost in vztrajnost zad- nje je povečala možnosti za uspeh cele ekipe, vedrina in čebljanje tretje pa sta risala nasmeh na obraz tudi, ko je bila morala nizka. Raznolikost ekipe se je kazala tudi ob našem vzpenjanju iz jame tako v času, ki smo ga za izstop potrebovale kot v stilu. Darja se je s svojo hitrostjo odcepi- la od ekipe, ki bi z bivaka Huston mora- Poskus s čajnimi vrečkami se je pričel že na površju. Foto: Jaka Flis 28 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 la zapustiti jamo prva, in v solo stilu izstopila približno dve uri pred Ester in mano, ki sva se po breznih spopadali z neprilagodljivim prsnim pasom, v ozkih delih pa z neubogljivima transportkama. Že hitro po štartu se je najina navduše- nost pod težo transportk sesula in raz- blinila v prah. Tišino in sopihanje je ob- časno prekinilo kakšno Esterino vpraša- nje »Ali je to že Egotrip? Ali sva zdaj v Jovici? Ali je to past za muslimanke?«, jaz pa sem nanje odgovarjala. Razen občasnega bentenja nad težo transportk in njihovim upiranjem v ožinah sva ži- marili v tišini in kontemplirali, dokler nisva vrh Jovice Šahtič zaslišali neraz- ločne kombinacije hihitanja, prepevanja, navijanja in čebljanja, ko sta naju dohi- teli Špela in Nika. Njuna pot ven je zaradi količine popite kave in moči izgledala kot popolno nas- protje najine. Čeprav sta tako kot midve imeli težki transportki, pa ni bilo videti, da bi ju to kakorkoli oviralo, da se v vsej tej dogodivščini ne bi še izredno zaba- vali. Tako smo še pred temo iz jame izpleza- le vse članice, vsaka s svojo prasico, občutki in spomini, o katerih lahko bere- te v pričujočih prispevkih. │ Infinitum, brezmejna dvorana na globini 960 m, P4. Opazite jamarja na vrvi? Foto: Uroš Kunaver 29 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Nika Pišek Szillich LJ-13 (KANIN) Bor Vidic UDORNICA OB VRTIGLAVICI Poletni kaninski tabor je bil tudi tokrat namenjen iskanju novih jam in tako se je povsem naključno odkrila tudi LJ-13, ki je globoka okoli 157 m. Pregledovali smo območje v neposredni bližini okoli- ce poletnega tabora. Med merjenjem majhne, le dobrih deset metrov globoke jame, je Tomaž Krajnc raziskoval okoli- co in odkril nekajmetrski vhod, kjer ka- men pada zelo globoko. Prvič sem se vanjo spustila sama, obložena s pripo- močki za opremljanje in merjenje. Tako sem pristala na prvem dnu, ki je pov- sem zasuto s snegom. V steni je bilo okno, ki je obetalo možno nadaljevanje in sklenila sem, da potrebujem več vrvi in okrepitve. Sledili sta še dve akciji, kjer se je jama razvejano nadaljevala. Po zožitvi so spet sledila brezna. Spet smo prišli na dno, zasuto s snegom, v steni pa je bilo okno, kjer se je po seriji bre- zen pristalo na dnu, ki je bilo spet zasu- to s snegom. Do tam smo namerili 212 m jame, ki pa kaže nekaj možnih nada- ljevanj, ki čakajo na milejšo zimo. Naj- večja zanimivost jame pa je prav njena bližina poletnemu taboru in jami Vrtigla- vica, ki je znana že vrsto let. │ Na Kaninskem taboru smo se odločili, da bomo letos raziskovali terene, ki so blizu tabora, a še ne sistematično razi- skani. Tako smo en dan odšli dokončno raziskat LJ-13 in, ker se je raziskovanje končalo dokaj hitro, šli pogledat še so- sednjo udornico, zapolnjeno s snegom. Ko sem jaz odšel po novo baterijo v tabor, ki je pet minut stran, je Matic pro- sto splezal na dno udornice in nam spo- ročil, da ima vhod s prepihom. To udor- nico naj bi, po Špelinem spominu, v preteklosti že pregledali, kar bi bilo tudi logično, saj je čisto ob poti z lahkim dostopom. Cile in Grega sta potrdila, da so v udornici že bili, a prehod v brezno ni bil odprt. Kot vemo, je bilo pred 20 leti v kaninskih jamah več snega kot sedaj. Mislimo, da je bilo tako tudi v tem prime- ru, saj je led sedaj segal ravno do za- četka vhoda v prostorno dvorano, ki se ga pred 20 leti ni moglo odkriti. Vhod ima višino 1,5 m in širino 0,5 m z močnim prepihom. V vhodni dvorani se nahaja veliko snega, ko se spuščaš v dvorano, lahko ob steni opazuješ dvaj- setmetrski prerez snega, ki ga je ustva- rila voda. Nadaljevanje smo našli na vrhu tega kupa snega, pripeljalo pa nas je do majhne špranje z manjšim prepi- hom kot na vhodu. Možnost nadaljeva- nja pa vidimo v oknu, do katerega bi lahko preprosto prišli z dolgimi prečkami z začetkom pri vhodu. │ LJ-13, iztegnjeni profil. Avtorica: Nika Pišek Szillich. Merili Nika Pišek Szillich in Špela Borko. 2019. Udornica ob Vrtiglavici, tloris. Avtor: Bor Vidic. Merili Nika Pišek Szillich in Špela Borko. 2019. 30 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Metod Di Batista, Marjan Juvan in ostali veterani VETERANI NA ČLANSKEM VRHU V LETU 2019 Uvod Tudi v letu 2019 smo veterani, že četrto leto zapored, aktivno delovali na čLan- skem vrhu. Vse skupaj je bilo 41 delovnih akcij in sicer: ■ 16 akcij v Mardi in ■ 25 akcij v Radošco. Poleg tega je bilo še nekaj delovnih akcij (drva, urejanje zavetišča, rekogni- sciranje) in tudi nekaj praznovanj rojst- nih dni, 1. maja ter seveda veteranska. V jamah je delovalo od dva do pet čla- nov. Vseh sodelujočih pa je bilo do osem članov. Omeniti je potrebno tudi vlečne ekipe dveh do treh članov, ki so vlačile izko- pani material iz jame. Nenazadnje pa je bila zelo pomembna zunanja ekipa, ki je z vsem možnim udobjem vedno servisirala delo v jami. Zunanje aktivnosti so zajemale: dežur- stvo na telefonu, intervencije ob more- bitnih težavah z opremo v jami, dostava materialov v jamo (podporni les), ureja- nje zavetišča, brušenje nožev, vzdrže- vanje roštilja, kurjenje peči v zavetišču pozimi, sekanje drv itd. Stalno ali občasno se je akcij, prazno- vanj in dogodkov v čLanski vasi udele- ževalo 30 veteranov in ostalih članov. V to ni všteta udeležba na veteranski. Na akcijah se je praviloma zbralo pet do deset veteranov in ostalih članov. Protokol je bil vedno enak in sicer: ■ vabilo po mailu nekaj dni pred akcijo ■ jutranja kava in zbor v Najlepši hiši ■ zajtrk, malica in razkuževanje grla v zavetišču ■ dostava opreme do jame ■ delo v jami ■ pospravljanje opreme iz jame ■ krepka malica ali kosilo v čLanski vasi ob obveznem pivu ■ analiza dneva ob kavi v Najlepši hiši ■ še isti dan ali naslednji priprava po- ročila, ki je posredovano po mailu in je tudi na listi DZRJL Posebno priznanje gre županu čLan- skega vrha Žanu. Tudi v letošnjem letu je zelo skrbno vzdrževal in dograjeval zavetišče ter okolico v čLanski vasi. Kompletno je obnovljena kuhinja! Opre- mo, ki je bila dostikrat zelo umazana, je vedno očistil za naslednjo akcijo in jo servisiral. Zelo smo cenili njegovo skrb, da smo v mrazu že zjutraj prišli v toplo zavetišče, za kar je poskrbel že uro pred našim zborom v Najlepši. V letu 2019 smo imeli tudi večji incident, saj so nam neznanci odtujili (prasice tatinske!) zelo pomemben in drag kos opreme. S prostovoljnimi prispevki smo zadevo sanirali. Tudi za ostale stroške, kot je oprema, materiali, vzdrževalna dela smo imeli več nabirk, s katerimi smo pokrivali na- bavo potrošnega materiala! Kljub temu, da se še v nobeni jami ni odprlo, lahko ocenimo, da smo imeli veterani uspešno leto, polno veselja, smeha, dobre volje, pa tudi trdega dela v jamah in v čLanski vasi! Mardi Mare je v letu 2018 odkril dihalnik, iz katerega je pozimi pihal zelo topel zrak – okoli 9 °C. Dihalnik je imel zelo majhen vhod, mor- da 10 cm ali manj. Vhod smo razširili na veteranske dimenzije in prišli v notra- njost jame. Najprej smo, ob pomoči kopanja, prodrli v manjši in na koncu zelo lepo zasigan rov, ki pa se je zaključil zasut z glino. V rovu je veliko karfiol. Kmalu na začetku tega rova pa smo odkrili stransko špranjo, iz katere je pihalo, in smo jo hitro razširili. S širje- njem v nadaljevanju smo prišli v manjše »Letoviščar« Ičo, 7. 10. 2019. Foto: Žan Kanoni Mardi, 22. 2. 2019. Foto: Mare Vogrič 31 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ brezence, ki pa se je na dnu zopet zožalo. Tam smo bili prvič po dolgem času polni pričakovanj, saj se je v nada- ljevanju videla v špranjah črnina! Po prekopanju ožine v naslednje brez- no, ki je imelo dimenzije in obliko za prosto plezanje, smo prodrli naprej. Proti dnu se je zadeva cepila. V enem delu smo s prostim plezanjem prišli do dna, kjer nismo našli nadaljeva- nja. V drugem delu pa smo morali zopet širiti ožine. Tudi tam se je zadeva za- ključila. Zadnji ogled je bil poleti. Na dnu nismo zasledili prepiha. Zato smo sklenili, da počakamo na zimo in morda v hladnem vremenu najdemo prepih in nadaljeva- nje. Radošca V Radošci smo imeli do konca leta 2019 že 130 akcij! Celo leto smo se ukvarjali z izdelavo obvoza okoli podora, ki nas je že dolgo nazaj ustavil. Prodiramo med podorom in skalno steno. Material je v glavnem mešanica sige, blata in večjih skal. Zaenkrat gremo navzdol in sledimo odtoku vode. Ob močnem deževju nastane v jami potoček, poleg tega pa je tudi strop na veliko mestih pravo rešeto, tako da so take akcije zelo mokre. Nad podorom je v jami skoraj vedno čutiti soliden prepih. Tudi na čelu se včasih ob obilo fantazije čuti pihanje!? Delo poteka po ustaljenem ritualu in sicer: ■ Izkop materiala in transport na deponijo, ki je okoli 15 m nad delo- viščem. Deponija sprejme material iz dveh akcij. ■ Zato je po dveh akcijah nujna večja zasedba notranje in zunanje ekipe, tako da se izvleče 50 pa tudi več veder materiala iz jame. ■ Imamo tudi pomožno deponijo, ki je okoli 10 m nad deloviščem in prejme do 10 veder materiala. ■ Na čelu sta praviloma dva vetera- na, od katerih eden transportira material do naslednje dvojice, ki ga odnese na deponijo. ■ Na akciji se povprečno izkoplje 20 do 25 veder materiala. Napravil smo že več meritev in preno- sov lege jame na teren. Ugotavljamo, da smo v pravi smeri, in sicer proti Kali- ški cesti, nekako v smeri med 300° in 330°. Kot kaže, smo že pod steno v udornici Radošci!? Naše cilje in ambicije smo zelo zmanj- šali. Sedaj si želimo predvsem večje naravne razširitve (sobice), tako da bi lahko ustvarili notranjo deponijo, da ne bi bilo potrebno transportirati vsega materiala na površje! Radošca ima pozimi temperaturo nad 7 °C. kar je nekoliko manj kot v bližnji Najdeni jami. Zaključek Velikokrat ugotavljamo, da nas Putik resno preizkuša pri iskanju novega do- stopa do Unice. Kar nekajkrat smo bili že zelo razočarani, ko smo pričakovali odločilen preboj nekam … Kljub temu želja in entuziazem ne slabi- ta. Vsak teden smo znova veseli in srečni, da se srečamo najprej v Najlep- ši, nato v čLanski vasi in nazadnje v jami. Nikoli ni dolgčas in vedno imamo teme, ki razživijo zanimive debate. Zato upamo, da bo slej kot prej naš trud poplačan, če ne drugače vsaj z manjšo deponijo!? In še dodatek: Zakaj? Metodovo poročilo je statistično skoraj popolno. Povzel in predstavil je vse, kar je potrebno vedeti za pedantnega knji- govodjo, ki pod črto lahko sešteje in odšteje vse naštete elemente od veder izkopanega materiala, globine oziroma dolžine raziskanih (beri izkopanih) ro- vov, do zadnje piksne popitega piva. Žal pa iz poročila ni razvidna »amortizacija« sodelujočih Članov. V poročilu tega podatka ni!!! Zakaj ga ni? Najverjetneje zato, ker na to do dneva današnjega nismo, tudi od najbolj umnih glav stare- ga in novega verajna (tudi sociologi in psihologi so bili vmes), dobili enoznač- V zavetišču je lepo, 13. 3. 2019. Foto: Ičo Košir Praznovanje v čLanski vasi 10. 7. 2019. Foto: Ičo Košir 32 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 nega odgovora. Vsak Član in vsak ja- mar ima za ta ZAKAJ zelo oseben ZA- TO! Kaj torej druži in žene Člane Veterane? Poleg revmatizma, starostnih (da ne rečem starčevskih) tegob, zbledelega spomina, starih vicev in ne nazadnje tudi tistega: »A se spomniš kako smo se ga na … ?« nas druži še nekaj. Če vam rečem, da nas druži le staro prijateljstvo, je veliko premalo. Druži nas veliko, veliko več kot samo to. Družijo nas več kot 50, 60 let stari skupni spo- mini, pa čeprav je od nekaterih ostala le še sled. Družijo nas neke vrednote, ki so nam skupne in jih sami niti ne znamo dobro definirati. Vemo pa, da vse to pride na dan, ko smo skupaj, ko skupaj nekaj počnemo, ko skupaj kopljemo, se prepiramo o nadaljevanju jame ali pa pijemo in ko skupaj kaj »zaserjemo«. Takrat (ko kaj zaserjemo) pa rečemo, da je tako predvidel arhitekt!!! Če bi nas kdo od zunaj opazoval na čLanskem vrhu, bi se zagotovo iz previ- dnosti umaknil daleč stran in poskušal pozabiti čudake, ki se tam nekaj grejo. V najboljšem primeru bi nas okarakteri- ziral kot neke stare prdce, ki se trudimo drug drugemu dokazati, da še nismo za staro šaro (ali žaro) in da smo še popol- noma pri močeh. Pa čeprav po vsaki malo zahtevnejši sredini akciji nekaj dni ližemo svoje rane in se mažemo s konj- sko mastjo za blaženje bolečin v sklepih in mišicah. Presenetljivo se nam občasno pridružijo tudi mladci. Res, da ne tako pogosto, kot bi si želeli, saj je vedro s kamenjem vsako sredo težje, pa vendarle. Ne vem sicer ali pridejo iz vljudnosti ali iz rado- vednosti, vendar sem prepričan, da smo vsi stari prdci ponosni na to, da nas pridejo pogledat. Nečesa se mogoče celo naučijo od nas. Če drugega ne pa mogoče strpnosti in tolerance do druga- če mislečih. Strpnost in toleranca se med Veterani izražata zelo glasno!? Če dovolj glasno ne objavljaš svojih argu- mentov, jih nihče ne bo upošteval. Pred- vsem zato ne, ker jih ne bo slišal in ne zato, ker se ne bi strinjal z njimi. Ja saj res, ZAKAJ hodimo na čLanski vrh???? ZATO, KER JE ARHITEKT TAKO PREDVIDEL!!!!! Člansko! │ Naša zastava v čLanski vasi, 10. 7. 2019. Foto: Metod Di Batista France Šušteršič ZAKAJ RADOŠCA Ko beremo o monumentalnem številu ekskurzij in udarniškem kopanju v Ra- došci, se prej ali slej vprašamo: zakaj ravno ta neugledna luknja? Odgovor je preprost – ker bi dobitek lahko bil »Janezkov lonec« (jackpot). Udornica, ki jo danes imenujemo Ra- došca, je tako neopazna, da nikoli ni imela izvirnega domačega imena. Ob iskanju Lipertove jame jo je še zgodaj leta 1963 našel Rado Radešček. V po- govorih smo jo imenovali kar Radotova. Ker o kilometrskih notranjih delih Najde- ne jame tedaj nismo niti slutili, smo na- njo hitro pozabili. Par let kasneje je bila slika že precej drugačna – udornica bi lahko prekinila severno nadaljevanje Šerkovega rova Najdene jame. Jama se je tedaj že skoraj povsod končevala. Predvsem ni bilo nobenega rova (vsaj znanega še danes ni), ki bi vodil v priča- kovano podzemlje v smeri sistema Ja- ma na Meji, severno in severovzhodno od Najdene jame. Radotova udornica kar naenkrat ni bila več čisto od muh. Kakega res privlačnega dihalnika okrog udornice nismo našli, a ga tudi nismo resno iskali. Sva pa z Matjažem Pucom ugotovila, da vrtača tik južno od udorni- ce, torej v smeri proti Vajzovi poti, ne more biti »navadna«. Živoskalne oblike v dnu le preveč jasno kažejo, da gre za nekaj drugega; morda odprt kamin ne- znane jame, zasut z ilovico. A premak- nilo se ni nič. Desetletja pozneje, šele po Radotovi smrti, sva z Matjažem skle- nila, da udornici poiščeva ime. Ohranilo naj bi spomin na odkritelja, a ob enem šlo v uho tudi domačinom in se zato rajši prijelo. Hitro sva se zedinila, da bo udornica kar Radošca. To je že bil čas, ko je zanimanje za Naj- deno in Lipertovo jamo pričelo spet na- raščati. Več kot to, da se je Najdena jama na zahodni strani krepko podaljša- la, Lipertove pa še vedno nismo našli, ne bom rekel. Začeli smo razmišljati, kako bi v Lipertovo jamo prišli kako dru- gače kot skozi Putikov vhod. Po nekaj neuspešnih poskusih drugod je uspel prodor iz Galacijevke v Najdeno jamo, a Lipertovi nismo prišli nič bliže. Medtem so člani našega in tudi drugih društev spet pomislili na Radošco in ob njenem robu našli in odprli več dihalnikov. Prvi poskusi kopanja so hitro pokazali, da poceni ne bo šlo – treba je bilo začeti projektno. Kako je šlo dalje, ste prebrali v Metodovem prispevku. Jama je mimo- grede privzela ime udornice in tako je 33 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ ostalo. Kaj tedaj pričakujemo? Tiha želja vseh je, da bi se vendar enkrat odprlo in prvi, ki bi pomolil glavo v luknjo, bi na nas- protni steni prebral: »Das ist Lippert Höhle«. Šalo na stran, ampak sanjati ni prepovedano. Bolj trezna je ugotovitev, da je tudi dvojna vrtača tik severno in severovzhodno od vhoda v Najdeno jamo najbolj verjetno »predelan« kamin. Še več – zelo izprane škraplje tik zaho- dno od Vajzove poti kažejo, da je spo- daj, a še kar blizu površja, bolj ali manj prazen, večji podzemski prostor. Torej imamo niz: vhodna dvorana v Najdeno jamo – dve zaporedni vrtači, ki sta v resnici brezstropi jami – udornica Ra- došca - na njenim severnem robu pa dihalnik/jama enakega imena. In dalje proti severu - nič? Gotovo se rov kar tako ne konča, a so pričakovani rovi tako globoko, da podori – kolikor jih je – ne sežejo do površja. Kaj tam je, lahko samo ugibamo – morda res Lipertova – morda so tam rovi, ki nas bodo nekako privedli v Najdeno jamo in jo s tem po- daljšali - ali pa je tam »samostojna« jama, ki jo bo treba šele povezati s sistemom. In višine? Vhod v jamo Radošco je ka- kih 5 m višje od vhoda v Najdeno. Ra- došca je po zadnjih meritvah globoka okrog 25 m. Njeno današnje dno je te- daj 20 m pod višino vhoda v Najdeno jamo. Ker je vhod v Najdeno na višini cca. 518 m, moramo enake višine, kot jo ima ta hip dno Radošce, iskati neka- ko na višini dna pod Baldahinom. Pri- bližno enako visoko je še fragment vo- doravnega rova vrh Stopinjskega kami- na. Razširitev/dvoranica v Coxovem kaminu je nekaj metrov višje. Ker je sistem Najdene jame v osnovi freatičen, so navedene razlike dovolj majhne, da ne motijo. Še vedno pa smo okrog 30 m nad vodoravnim, zaglinje- nim delom Šerkovega rova. Če naj v Radošci iščemo njegovo nadaljevanje, se bo treba prebiti še okrog 30 m nižje. A pomislimo – zdaj smo v območju podora in kakšno zasigano ali blatno pobočje, ki bi vodilo navzdol, nikakor ni izključeno. Vsekakor v Najdeni jami obstojajo namigi, da bi na višini »dna« Radošce nekaj moglo biti. Prepiha v Radošci si kajpak nismo izmislili. Ni ravno močan, a še vedno bistveno moč- nejši, kot je bil pred odprtjem v Javorni- kovem breznu (TT-I). Ni za odmet. Ko- pati znamo – preverjeno. Člansko na Lansko! │ »Za koga? Za Putika!« 8. 11. 2019. Foto: Janez Modrijan Radošca, tloris (zgoraj) in iztegnjeni profil (spodaj levo). Avtor: Janez Kanoni. 2020. 34 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Matevž Hreščak POROČILO IZ PETNJAKA 2019 V letu 2019 je bilo na matičnem Krasu največ truda vloženega v Petnjak, kjer smo upali na preboj v ozkem rovu, iz katerega prihaja najmočnejši prepih. Tako je bilo tekom celega leta izvedenih 25 akcij. V mesecih od marca do avgu- sta so bile povprečno izpeljane po sko- raj štiri akcije mesečno. Na Putikovanju, 15. decembra 2018, ko nas je bilo na delovni akciji kar enajst, smo začeli s kopanjem obhodnega ro- va. Razlog za to odločitev je bil, da je kopanje pod nezasigani podor v spod- njem rovu postalo preveč nevarno. V novem rovu pa smo začeli kopati pre- hod med trdno steno dvorane ter podornim nasipom. Točko, kjer smo začeli s kopanjem, smo določili glede na prepih, ki se je sedaj, ko smo z globino rova prišli pod nivo starega rova, še občutno okrepil. Na začetku smo napre- dovali zelo počasi, saj je bil podor, v katerega smo se zakopali, močno zasi- gan. Tako je bilo potrebno »macolati«, razbijati ter se z muko prebijati skozi trdovraten podor. Na dve akciji smo v prostorno dvorano celo prinesli agregat in rov širili s pomočjo električnega udar- nega kladiva. Nekaj sreče se nam je nasmehnilo na akciji 16. ter 17. marca, po tem ko sva z Alenom po naporni nočni akciji s ˝štemarco˝ prebila trdovratno ožino in se prebila do manjšega prostora. Seve- da to ni bila prava dvorana, ampak zgolj nezapolnjen prostor med stropom ne- kdanje dvorane ter podornim materia- lom. Potrebno je poudariti, da je prostor v rovu Petnjaka zelo omejen, zato je vsak dodaten kubični meter prostora izredno cenjen. Na tem mestu se je strop dvorane od blagega naklona obrnil skoraj navpično navzdol. Čutili smo, da prepih prihaja od tod, zato smo začeli kopati ob steni navzdol, kakor kopljemo še sedaj. Na začetku smo napredovali počasneje, saj je bil material kar kom- pakten, utrjen s sigo. Bolj kot smo kopali v globino, manj je bilo sige na podornem materialu. Zaradi tega smo lahko material hitreje premikali iz globi- ne navzgor, pojavila pa se je težava zasipanja in podirajočega se materiala. Nato smo začeli razmišljati o načinu, kako bi utrdili naš izkopani jašek. Pora- jale so se ideje o izdelavi jeklene ali lesene konstrukcije, na katero bi posta- vili mrežo, ki bi služila kot zapora podi- rajočemu se materialu. Vendar bolj kot smo razmišljali, kako bi konstrukcija izgledala, bolj nam je bilo jasno, da bi si s tem bistveno otežili gibanje po že tako ozkem rovu. V zadnji akciji preteklega leta smo stabilizirali podorni nasip v spodnjem delu vertikalnega rova. V nadaljevanju imamo namen kopati na- prej v smeri prepiha. V letu 2019 smo bili na akcijah v Petnja- ku prisotni: Cyril Mayaud, Tjaša Vezov- nik, Grega Sarka, Alen Vitez, Jure Andjelič - Jeti, Nik Orel, Simon Zonta, Primož Jakopin, Špela Borko, Jure Bevc, Matic Di Batista, Klemen Kramar, Vid Naglič, Uroš Kunaver, Mitja Prelov- šek, Jaka Flis, Nika Pišek, Andrej Dre- venšek, Joc Žibret - Aladin , Dean Pestator, Frank, Dani (oba Nemca, gosta veteranske akcije) in jaz (Matevž Hreščak). │ Jeti v fazi kopanja, navdušen nad opravljenim delom. Foto: Primož Jakopin 35 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Prvič se je zgodilo zelo na hitro: od do- govora do akcije je preteklo komaj kaj več kot 24 ur. V četrtek popoldne je prišel mejl, v petek popoldne pa bi že morala iti v jamo. Božo je pri planiranju zelo racionalen: jama se imenuje Prepo- rod, takrat je imela okoli 100 metrov, na dnu je bilo načeloma odprto, dobila pa bi se v prostorih Ajdovskega ferajna. V četrtek zvečer sem brez večjih težav dobil podpisan domači potni nalog, v petek ob petih popoldne pa mi je Božo pred ajdovsko mestno hišo (in ajdov- skim ferajnom) v roke že potisnil piksno, ki jo je zbrskal nekje iz prtljažnika svoje- ga jamamobila. Na Predmeji sva bila dogovorjena z Nejcem Velikonjo (JDDR), saj naj bi v jamo šel tudi on, a se je očitno v zadnjem hipu premislil (zaradi slabega počutja, ne zaradi »jamskih točk«) in naju le povabil, da se, ko prideva iz jame, oglasiva pri nje- mu. Preporod se nahaja približno dvaj- set metrov nad cesto, ki vodi proti Koz- jim stenam, približno 500 metrov naprej od Belega brezna 1 (217 m globine). Vhod je v neki luknji med skalami, po- tem pa se jama hitro odpre v brezno. Jamo sva najprej še malo iskala, ker je bil tudi Božo do takrat v njej le enkrat. Preporod sta našla in odkrila Nejc in Matej Blaško (JDDR), oba Predmejca, ki okoliške hribe poznata precej bolje. Prvo brezno je še kar prostorno: približ- no štiri metre premera. Po približno de- setih metrih pristanemo na poševni poli- ci, brezno pa se nadaljuje še kakšnih dvajset metrov naprej, kjer je na dnu meandrast vhod v novo okoli 30 m glo- boko brezno. Še eno brezno nižje je bilo najino delovišče - meander, skozi kate- rega se je Božo že stlačil, a ker ni bil po meri Predmejcev, sva ga imela nalogo predelati na bolj dostojne mere. Čez par uric sva bila skoz, nekaj pojedla in se obrnila ven, da sva lahko ob dogovorje- nem času sporočila Nejcu kaj in kako. Dogovor je namreč, da Nejcu ali Mateju vedno povejo, kdaj planirajo priti ven iz jame, in se potem ob prihodu takoj javi- jo, da onadva ne bi bila v skrbeh. Ko sta Grega Maffi in Martin Ušaj na neki kasnejši akciji zamudila za približno 15 minut, so sistem že zalaufali oz. kot je napisal Maffi za Ajdovsko spletno stran: »Skozi gozd sva opazila luči avtomobi- la, ki se nama približuje. Ker v takem vremenu še raufšicarji ne hodijo naokoli, sem takoj vedel, da nama prihaja napro- ti izvidnica reševalcev s Predmeje. Ma- tej in Nejc sta na Božotovo pobudo pri- šla preverit stanje na terenu, medtem pa je Robert v dolini že kopičil opremo. Zelo mi je bilo nerodno zaradi nastale situacije, predvsem zato, ker so fantje morali naslednji dan v službe. Sem se pa ponosno počutil, ko mi je Martin po poti v dolino dejal: ‘Pizdarija, samo je fajn če maš tako klapo k tko skrbi zate!’. Z Božotom sva se tisti večer po akciji pri Nejcu tudi malo ustavila in malo pokle- petala, vendar ker ni imel nič v naprej skuhanega, sva akcijo končala zelo člansko ob enih zjutraj na kebabu in pivu na Placu v Ajdovščini.« Čez 14 dni smo akcijo ponovili. Vmes je padlo nekaj snega in cesta do jame je bila neprehodno zasnežena. Januarja nama je z Božotovim jamamobilom uspelo priti prav pod jamo, tokrat pa smo morali že na zadnjem križišču pre- sedlati v reševalnega Pucha in na gume dati ketne, saj je bilo približno 30 cm novega snega preveč tudi za štirikolesni pogon. Puchu in ketnam navkljub smo se zaradi metrskih zametov na cesti ustavili kak kilometer pred jamo, se pre- oblekli in hiteli gazit proti jami. Nejc in Zdenka sta v jami popravila še nekaj detajlov na starem delovišču, z Božotom pa sva se namenila na čelo pogledati zadnjič odkrito brezno. Spusti- la sva se po dveh breznih navzdol in se ustavila nad ozkim meandrom z obilnim prepihom. Po vrhu se je dalo zelo komot priti kakih deset metrov naprej, potem pa se je tudi tam zožalo, a prepih je bil močan, na steni pa je bilo tudi nekaj tvorb, značilnih za prepišne jame. Ker je imela jama še nekaj višjih obetajočih vprašajev in ker je bilo že relativno poz- no, smo za tisti dan zaključili in se od- pravili ven. Božo je tisti večer lovil zače- tek koncerta Vlada Kreslina v Ajdovšči- ni, kamor je bil namenjen z ženo, zato ni bil pri volji za nadaljevanje akcije na Predmeji, drugi pa, ki nas je nočna hoja po zasneženih Predmejskih gozdnih cestah fajn zmrazila, snemanje keten pa dodalo še malo zanohtanja, smo se odšli pogret k Mateju, ki nam je skuhal cel lonec klobas. Matej je na mizo dodal še petlitrco vina in se lotil detajlnega opisovanja svojega preračunljivega zbi- ranja jamskih točk. Kakor je razložil, je tisti dan dal prednost obiskom pri ženi- nih prijateljih in sorodnikih, saj je s tem pridobil izdatno količino točk, ki jih je imel namen porabiti na eni prihodnjih ekskurzij. Verjetno ni treba posebej raz- lagati, kaj naj bi te predmejske jamske točke bile. Pridobiva se jih z opravlja- Franc Marušič - Lanko NEKAJ PREPORODNIH VTISOV OZ. ZAKAJ MI JE FAJN ITI V JAMO TUDI Z AJDOVCI Zimske jamske radosti. Foto: Franc Marušič 36 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 njem dobrih del, ki jih drugi člani družine cenijo, porablja se jih pri obisku jam (morda tudi z gostovanjem svojih jam- skih prijateljev v kleti domače hiše, a o tem ni rekel ničesar). Debata o točkah je bila zelo živahna, klobase pa ravno prav sočne. Bilo je člansko. Bolj tragičen del Preporodne zgodbe bom izpustil. Ko je Božotu padel kamen na glavo in je Maffi dokazoval svojo Članskost, mene niti ni bilo zraven, zato o tem res nimam kaj dosti dodati. Tisti del jame moramo enkrat še do konca izmeriti in dokončno razopremiti. V vme- snem času so tako ali tako v meandru, ki sva ga z Božotom našla v zgornjem odstavku, prišli skozi oziroma na odda- ljenosti par šusov od ogromnega brezna - kamen naj bi letel skoraj 5 sekund (cca. 100 m). Sedaj pridno zbiram jam- ske točke in čakam na primeren trenu- tek, ko se bodo poravnali vsi omejujoči faktorji (poleg točk drugih udeležencev še vreme, količina snega, zdravje, čas ...). Saj ne, da bi moral koga aktivno prepri- čevati, da so Člani tudi člani drugih fe- rajnov, a včasih se vseeno pozabi, da je tisto, kar pri nas naredi Člana, torej člo- veškost, tovariškost, zaupanje in podob- ne vrline, cenjeno in enako spoštovano med vsemi jamarji, ne le na našem fe- rajnu. Jamarstvo brez Članstva (ne mislim na ljudi, ampak na vrlino 'biti član') je preprosto težje zamišljivo in ko greš enkrat v jamo in ko ugotavljaš, kdo je Član in kdo ne, hitro opaziš, da Čla- nov med jamarji k sreči ni malo. Bodimo še malo mistični in recimo, da imajo jame očitno skrivno moč, ki zna iz ljudi izvabiti same dobre stvari, tisti, pa ki tega v sebi nima, prav dosti časa med jamarji tako ali tako ne zdrži. │ Uroš Kunaver FOTO ODPRAVE V GLOBOKE FERAJNOVE JAME Prve ideje o foto odpravi v Renejevo brezno so se pojavile že pomladi 2016, ko me je na zabavi ob svojem rojstnem dnevu v članski vasi Matic nekje okrog dveh ponoči, seveda v ustreznem član- skem stanju, začel prepričevati, naj grem fotografirat Renejevo brezno. Pri- tisk se je stopnjeval na Matijevi poroki, kjer sem moral za odkup neveste oblju- biti, da bom to akcijo izvedel. Kdor me pozna, ve, da običajno ni potrebno veli- ko, da sprejmem izziv. Tako smo po uspešno izvedeni poletni odpravi na Vercor in v brezno Berger začeli s pri- pravami na odpravo v Renejevo brezno. Šli naj bi za pet dni med jesenskimi po- čitnicami, in sicer dva dni dol z vmesnim fotografiranjem, en dan fotografiranje delov okrog Copacabane in potem dva dni za ven. Žal pa se je pokazalo, da za tak podvig nisem bil dovolj dobro pri- pravljen. Izgubljen pantin je prevesil tehtnico odločitve in po enem dnevu fotografiranja zgornjih delov brezna do bivaka Gabrčka (-700 m) smo se vrnili na površje. Morda je bilo tako celo bolje, saj sedaj vem, da so spodnji deli Rene- jevega brezna precej težki in bi imel nazaj grede velike težave, pa še tisti dan, ko bi morali iti ven iz jame, je zunaj močno deževalo in ne vem, kako bi bilo. Naslednje leto sem upal, da bom lahko podobno globino dosegel tudi v P4, čeprav nisem prav dosti treniral. Ideja je bila, da med poletnim taborom izvede- mo dve foto-akciji: med prvo bi poslikali zgornje dele P4, med drugo pa bi šli do bivaka Huston (-650 m) ali še dlje. Na bivaku bi prespali in naslednji dan ven. Že prva akcija pa je pokazala, da je bilo pomladi treninga premalo – P4 smo poslikali do globine 230 m, naslednje akcije pa nismo izvedli. Tudi eno leto kasneje nismo imeli sreče: po sicer uspešnem prvem dnevu fotografiranja do Hustona me je ponoči pričelo boleti v prsih in ustrašil sem se, da je že kaj hujšega narobe z menoj. Zato nismo šli dlje od Hustona. Na srečo se je izkaza- lo, da bolečine ne izvirajo od srca in po enem dnevu počitka smo se vrnili na površje. Takrat sem prisegel, da v tako globoke jame ne grem več. Kljub delnemu neuspehu pa je akcija pokazala, da lahko ob primernih pripra- vah in dovolj počitka brez problema v enem dnevu pridem iz Hustona ven. Zato sem se pomladi 2019 kljub »prisegi« odločil, da poskusimo znova. Tokrat za tri dni v P4 do Infinituma (-950 m) in nazaj. Vso pomlad sem pridno treniral (tudi med tednom) po hribih in po jamah. Ostal pa je problem »naslednjega dne«, ki me je še vedno mučil. Zaradi moje starosti se namreč po hujših naporih ne spočijem in obno- vim v eni noči, ampak sem običajno še naslednji dan »crknjen kot cunja«. Zato sem se vedno bal, kako bo šlo plezanje iz jame po tem, ko bom prejšnji dan iz Infinituma priplezal do Hustona in bom temu primerno utrujen. Na enem od vikend taborov na planini Poljani sem to preizkusil. Po enodnevni akciji na globi- no približno 400 m sem šel v jamo še enkrat naslednji dan in pri tem ugotovil, da mi gre kar dobro in da bi zanesljivo lahko prišel tudi iz P4. S tem je bil raz- blinjen še zadnji dvom v izvedljivost akcije. Prvotno naj bi odpravo izvedli med po- letnim taborom, vendar so nam slabo vreme in prezasedenost bivakov v jami to namero preprečili. Zato smo začetek odprave prestavili na 14. september, prvi datum, ko smo imeli vsi člani ekipe spet čas. Tokrat smo imeli srečo – vre- me je bilo že nekaj časa suho in tako naj bi tudi ostalo. V petek zvečer smo se odpeljali v Plužno pri Bovcu, kjer smo na našem vikendu prespali. Na- slednjega jutra smo se z avtom zapeljali do B postaje in od tam dalje z žičnico. Medtem smo izvedeli, da nismo imeli samo sreče z vremenom – ta vikend je bil namreč zadnji, ko je žičnica še obra- tovala pred rednim remontom. Brez večjih težav smo dosegli jamarski bivak, kjer nas je že čakala zaloga hrane in nekaj opreme, ki smo jo tja prinesli med poletnim taborom. Spakirali smo trans- portke in se postrgali v jamo. Tokrat nas je bilo šest in spati smo nameravali na dveh različnih bivakih. Najprej sta v jamo vstopila Jure in Beki, ki sta name- ravala iti v enem kosu do Infinituma, spotoma pa še preopremiti ne preveč varna pritrdišča v Odmevu temine. Ne- koliko kasneje smo jim sledili še Nika, Matija, Mateja in jaz. Med potjo smo še poslikali en prizor tik pred dnom brezna Egotrip, ki pa tudi v drugo ni prav dobro uspel. Razni eliksirji (ibuprofen & co.) so zve- čer poskrbeli, da se morebitne bolečine in strah zaradi njih čez noč ne bi preveč 37 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ namnožile. Kljub temu pa sem bil zjutraj pred odhodom (kot po navadi pred ne- znanimi globinami) precej na trnih. Foto- grafirati smo začeli takoj pod bivakom in kmalu sem padel v običajno fotografsko rutino. Najprej so bila na vrsti »strašna« stropna pritrdišča, ki so res sitna, am- pak ne tako zelo strašna, kot so jih na- povedovale zgodbe. Za tem se strmina poveča in nekje na levi zaslutiš nadalje- vanje brezna. Po nekaj raztežajih smo prišli do gruščnate police (ki tudi nasto- pa v Grimmovih pravljicah iz groznega Odmeva temine), za njo pa za vogalom pogledaš v samo žrelo zveri – v glavni del brezna, katerega dno je po moji oceni od te točke okrog 140 m nižje. Tukaj smo naredili nekaj fotografij, ki so po mojem mnenju najboljše iz te odpra- ve. Seveda nobena luč ni posvetila tako globoko. Šele kakšnih 60 ali 70 metrov nižje so fleši lahko osvetlili dno. Odmev temine res zasluži svoje ime – komuni- kacija s kričanjem je bila tukaj skoraj nemogoča zaradi odmevov in velike oddaljenosti med pritrdišči. Na srečo nas je Jaka že doma opozoril na to in v jamo smo odšli opremljenimi z radijskimi postajami. Brez tega bi bilo fotografira- nje skoraj nemogoče. Fotografiranje Odmeva temina navzgor smo prestavili na povratek, saj sta nas preostala dva člana ekipe najbrž že nestrpno čakala v Infinitumu. Zato smo se pričeli spuščati po najbolj neprijet- nem delu jame, kjer stalno curlja voda, ki se ji ni mogoče povsem izogniti. Na našo srečo je bilo vode tokrat malo in brez težav smo se spustili v dvorano Infinitum, kjer sta nas že čakala Beki in Jure. Beseda infinitum pomeni neskončnost in skoraj neskončne se zdijo dimenzije te ogromne dvorane, najbrž ene najve- čjih v doslej znanih delih kaninskega podzemlja. Dvorana je dolga 100 m in na najvišjem delu visoka 50 m. Iz dvora- ne se cepi več nadaljevanj – proti Rene- jevemu breznu, proti fosilnim rovom v smeri Male Boke in navzdol proti novo odkritemu kolektorju. Poslikali smo Infi- nitum, ostali deli pa bodo morda prišli na vrsto kdaj drugič, saj nam je pričelo zmanjkovati časa. Navzgor grede proti Odmevu temine nas je spet nekoliko pralo, vendar nam mokrota ni prepreči- la, da ne bi posneli tega brezna tudi navzgor. Na žalost pa slika ni tako zelo uspela, ker bi moralo biti na vrveh po breznu več jamarjev, tako da tudi pono- vitev te fotografije ostaja za prihodnost. Naslednje jutro sta naprej prihitela naša člana, ki sta prespala na bivaku v Infini- tumu in se jima je mudilo domov, za njima pa smo se po pospravljanju Hustona proti površju počasi odpravili tudi ostali. Ven smo prišli že v temi, prespali v jamarskem bivaku in se na- slednje dopoldne spustili v dolino. Ta foto odprava je pokazala, da je fotografi- ranje globokih jam zame povsem izved- ljivo in da sem bil tokrat tudi primerno psihofizično pripravljen. Ker se železo kuje, dokler je vroče (beri: grem v globo- ke jame, dokler še imam kondicijo), sem začel razmišljati o foto odpravi, ki bi zajela še ne fotografirane dele sistema Rene – P4, to pa je Renejevo brezno od Gabrčka navzdol, predvsem pa Copa- cabano in kolektor. Ker je bila poleti odkrita povezava med Renejevim brez- nom in P4, ki omogoča precej lažji do- stop do Copacabane (predvsem pa povratek z nje), se je ponujala naravna rešitev problema povratka skozi težke spodnje dele Renejevega brezna – po- vratek skozi P4. Tako bi foto ekipa vsto- pila skozi Renejevo brezno, poslikala Brezno Korkovado v P4 (-250 m). Foto: Uroš Kunaver 38 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 manjkajoče dele do Copacabane in povezavo s P4 ter po možnosti še fosil- ne rove proti bivaku Stella. Vse skupaj bi trajalo pet dni, za nameček pa bi opravili še prečenje sistema. Želja je bila, da zadevo izpeljemo čim prej – po možnosti med novoletnimi prazniki, ker sem (pravilno) domneval, da bo zelo velika tendenca, da se spalne vreče iz bivaka Golobnjak (ki je blizu Copacaba- ne) preselijo v P4. Seveda je bilo prej treba rešiti nekaj logističnih problemov. Zaradi slabega vremena in pomanjkanja vrvi Špela in Beki med odpravo v času jesenskih počitnic nista uspeli povsem opremiti povezave med Renejevim breznom in P4. Poleg tega se je tudi izkazalo, da so nekatere ožine na povezavi zanesljivo preozke zame. Druga težava so bile precej obrabljene in prekratke vrvi v Renejevem breznu. Nenazadnje pa je bil zahteven zalogaj tudi logistika, kako spraviti na omejeno število mest v biva- kih in v omejeno število spalnih vreč tako veliko število jamarjev, pri čemer bi se foto ekipa celo premikala med bivaki. Prvo težavo – opremljanje in širjenje Povezave – sta rešila Lojze in Vid, ki sta se javila, da bosta prva vstopila v jamo in uredila Povezavo pred našim priho- dom. Drugo težavo – preopremljanje Renejevega brezna – so rešili trije naši prijatelji Rok (JD Dimnice), Mitja (JK Borovnica) in Ambrož (JD Rakek), ki so nameravali pregledati pritočni del kolek- torja v Renejevem breznu ter prečiti sistem in so prevzeli tudi nalogo pre- opremljanja. Zadnji problem pa sta reši- la Špela in Matic, ki sta sestavila mon- struozen dnevni plan gibanja 20 jamar- jev in njihovih spalnih vreč med površ- jem in petimi bivaki v jami, ki se ga ne bi sramoval noben profesionalen projektni vodja. Malo nam je zagodlo vreme, saj je prav na začetku božično – novoletnih počit- nic zapadlo precej novega snega, zara- di česar so se plani nekoliko premaknili, vendar smo le dočakali popoldne 26. decembra, ko smo se po pakiranju hra- ne pri Špeli in Maticu zvečer odpravili v Bovec. Tam smo imeli še obvezni bojni posvet z uničevanjem piva v Črni ovci. Naslednje jutro nas je žičnica, ki je za- čela delati le nekaj dni prej, odpeljala do postaje D. Ker nismo točno vedeli, kak- šne razmere nas čakajo, smo se na pot podali do zob oboroženi – s cepini, de- rezami in krpljami. Kmalu se je pokaza- lo, da so krplje povsem odveč, saj se je vdiralo le mestoma. Jaz sem pri sebi sicer razmišljal, da imam morda še kaj (če že ne vse) odveč v nahrbtniku, ki je bil prekleto težak, kljub temu, da so mi hrano in del opreme nesli drugi člani foto ekipe ter Matevž H. in Tjaša V. Pri jamarskem bivaku smo se razdelili: večina je šla iskat in kopat vhod v Rene- jevo brezno, ki je v takih snežnih razme- rah običajno zasut, nekateri pa smo odšli iskat vhod v P4. Na lokaciji koordi- nat smo našli nekaj vodoravnih dihalni- kov, vhoda pa ne, ker nihče od nas še ni bil tam pozimi. Naposled je prihitel Matic, ki je trikrat zabodel sondo na pravem kraju in po krajšem lopatanju odprl vhod. Kmalu zatem sta v P4 vsto- pila Lojze in Vid, medtem pa je v Rene- jevo brezno vstopila ekipa treh pre- opremljevalcev. Zgodaj popoldne naslednjega dne smo v Renejevo brezno vstopili člani foto ekipe Jaka, Klemen, Nika in moja ma- lenkost. Do bivaka Gabrček na -700 m smo prišli precej hitro, v treh urah in pol. Ker je kakšen teden pred odpravo celo v gorah padal dež, smo se spraševali, kakšne so razmere v kolektorju in ali se bo morda preopremljevalna ekipa zaradi prevelike količine vode morala vrniti. Nič takega se ni zgodilo in naslednjega dne smo začeli s fotografiranjem. Ideja je bila, da vsako brezno fotografiramo vsaj enkrat, saj se nam je obetal dolg dan z veliko fotografiranja in tudi veliko muče- nja. Na žalost v naglici priprav nisem prišel do načrta, tako da smo bolj ugiba- li, kje smo. Renejevo brezno pod Gabrč- kom je precej zapleteno in tudi precej fizično napornejše. Do Gabrčka »padeš« 700 m globoko po sistemu brezen, ki jih prekine le ena kratka oži- na. Nižje pa se izmenjujejo brezna in horizontalni fosilni deli, polni blata. Na enem mestu smo že mislili, da smo pri- šli do zloglasne ožine Binine špranjce, vendar je bilo do tja še kar nekaj truda. Špranjca je upravičila svoj sloves – da sem prišel skoznjo, je bilo potrebnega precej preklinjanja in na koncu sem skoraj obupal nad seboj in kruto usodo, ki me vodi po jamah. Po nekaj trdih ma- sažnih prijemih na območju reber, ki sem jih dobil od skal, me je le spustila skozi. Še dve brezni in prišli smo do kolektorja (prehod vanj je bil po zaslugi širjenja iz leta 2016 brez problemov). Na prvem primernem mestu smo si pri- voščili malico, ki nam je vsaj malo povr- nila že precej iztrošene moči. Sam sem bil tukaj že kar lepo utrujen in nič bolje ni bilo ostalim članom ekipe, ki so morali nositi še mnogo težje transportke od mene. Zvečer so priznali, da jih je več- krat skoraj premamilo, da bi vrgli vso to fotografsko kramo v kakšno brezno, jaz pa sem priznal, da bi na trenutke tudi sam najraje isto naredil s fotoaparatom. Po malici smo nadaljevali s fotografira- njem po kolektorju. Predstavljal sem si, da je zadeva širša in lažje prehodna. V tem delu je maksimalna širina kolektorja res 2-3 m, ampak razen na res kratke razdalje pot ves čas prekinjajo podori skozi in preko katerih se je treba prebi- 3/4 foto ekipe na plaži. Foto: Nika Pišek Szillich 39 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ jati. Največji tak podor je zloglasni Mino- tavrov skalnjak. Pot skozi navaljeno skalovje metrskih dimenzij je menda težko najti, vendar sta naša vodnika Jaka in Klemen, ki sta v jami že bila, pot brez večjih težav našla. Nato je sledila še zadnja težava – nizek prehod tik nad vodo. Tu se je izkazalo, da je vodostaj podpovprečen, zato nam prehod tega mesta ni delal večjih težav. Ker je bilo že pozno in so se nam v domišljiji že prikazovale spalne vreče, smo se odlo- čili, da s fotografiranjem prenehamo in se naslednjega dne vrnemo nazaj posli- kat, kar je ostalo. Od Gabrčka do Go- lobnjaka smo s fotografiranjem vred rabili 12 ur in pol. V spalke smo pocepa- li kot muhe okrog polnoči. Tretji dan je bil namenjen fotografiranju Copacabane in preostanka kolektorja. Ker smo šli prejšnjo noč pozno spat in ker smo bili od prejšnjega dne precej utrujeni, smo vstali šele okrog enajstih. Po zajtrku smo se od bivaka spustili nazaj do kolektorja, kjer nas je čakala fotografska oprema. Čez kakšnih dvaj- set minut plezanja po velikanskih balva- nih se je prostor odprl in globoko pod seboj smo zaslutili Copacabano. Ta je res impozantna. Sam prostor je nekoliko manjši od Infinituma in se spušča po- ševno proti sifonskemu jezeru pod istim kotom, kot padajo skladi. To daje celot- nemu prostoru dodatno perspektivo. Skale so zaradi vode precej temne, razpoke pa so marsikje zapolnjene s fino mivko. Odločili smo se, da fotografi- ramo od spodaj navzgor – najprej smo posneli samo sifonsko jezero z mivkasto plažo, nato pa sem celo sceno poslikal še s treh višjih lokacij. Po dvournem fotografiranju (z nekaj tehničnimi teža- vami) smo si privoščili malico na plaži, potem pa se pričeli vračati. Pri odcepu za bivak smo ugotovili, da je ura že pol sedmih in da bi ponoven obisk delov kolektorja navzgor do Minotavra vzel preveč časa. Da bi se vsaj malo odkupili bogovom fotografije, smo poslikali dvo- rano pod bivakom. Naslednjega dne smo se odpravili proti mestu povezave med Renejevim brez- nom in P4 ter naprej proti Infinitumu. Rovi proti Povezavi so precej blatni in ne preveč estetski, vendar smo tudi tu naredili nekaj fotografij, saj smo želeli čim bolj dokumentirati celotno jamo. Na samem mestu povezave smo preko rova napeli trak, ki ga je posebej za to priložnost s seboj prinesel Jaka. Nika in Jaka sta potem trak prerezala in s tem slovesno otvorila povezavo, jaz pa sem vse to fotografiral. Že do tu je postalo jasno, da so ideje o enourni razdalji med Golobnjakom in Infinitumom iz trte izvite in začelo se nam je malo muditi. Z drugimi ekipami nismo bili v stiku že skoraj štiri dni in še isti dan bi se moral del fotografske ekipe skupaj z Ester iz Infinituma povzpeti še do Hustona. Nismo bili pa povsem točno zmenjeni, kdaj se dobimo z Ester, zato smo pre- nehali fotografirati in pohiteli do Infinitu- ma, kamor smo od Golobnjaka s foto- grafiranjem vred rabili štiri ure. Tam smo srečali Ester in malo zatem še Da- vida in Tea, kasneje pa sta se nam pri- družila še Vid in Lojze. Izvedeli smo, da vse ni šlo povsem po monstruoznem projektnem planu, pa tudi o novih odkri- tjih – to pa spada že v drugo zgodbo. Malo smo se pregrupirali in tako smo Ester, David, Nika in jaz odšli do Husto- na, ostali pa so prespali v Infinitumu. Zadnji dan odprave smo se odpravili proti površju. Nika je šla hitro naprej, mi trije z Ester in Davidom (ki mi je celo pot nesel fotoaparat) pa počasi za njo. Ne- kje na polovici poti so nas prehiteli še ostali člani ekipe iz Infinituma. Tako smo mi trije izstopili zadnji, ko se je že mračilo. Zadnji dan odprave je bil tudi zadnji dan v letu 2019 in kljub naporom preteklih dni smo silves- trovali še pozno v noč. Kljub temu, da sem večino pričujo- čega članka pisal o mojih osebnih vtisih, moram reči, da brez preda- nih članov fotografskih ekip, ki so me ves čas spremljali, mi nosili opremo, mi pomagali preko težkih mest in me vzpodbujali, vseh teh odprav in seveda tudi fotografij ne bi bilo. Nič manj niso zaslužni niti vsi drugi, ki so kakorkoli pripomogli k izvedbi teh foto odprav: od ekip, ki so (pre)opremljale in posebej za fotografsko akcijo širile prehode, do vseh ki so v jami ali izven nje pomagali nositi del opreme, organi- zirati hrano, prevoze in podobno. Izvedba foto-odprav bi bila bistve- no težja tudi brez pomoči podjetja Sončni Kanin, ki nam je omogočilo transport ekipe in opreme. Prav tako pa smo hvaležni tudi vsem, ki vzdržujejo in skrbijo za jamarski bivak na Kaninu. In kaj sedaj, ko so bistveni deli Reneje- vega brezna in P4 poslikani? Na Kaninu (pa tudi drugje po naših gorah) je še veliko globokih jam, ki čakajo na obisk fotografa … Spletno foto predstavitev sistema Rene- jevo brezno – P4 si lahko ogledate na naslovu: http://www.uroskunaver.si/ sistem-renejevo-brezno-p4/ Kronologija fotografiranja v sistemu Renejevo brezno – P4 1. do 2. 11. 2016: Renejevo brezno do Gabrčka (Matija Perne, Gašper Šolinc in Uroš Kunaver) 1. 8. 2017: P4 do -320 m (Lojze Blatnik, Matija Perne, Behare Rexhepi in Uroš Kunaver) 29. do 31. 7. 2018: P4 do Hustona (Lojze Blatnik, Matija Perne, Behare Rexhepi in Uroš Kunaver) 14. do 16. 9. 2019: P4 do Infinituma (Mateja Centa, Jure Bevc, Matija Perne, Nika Pišek Szillich, Behare Rexhepi in Uroš Kunaver) 28. do 31. 12. 2019: Renejevo brezno do Copacabane in Povezave (Jaka Flis, Klemen Kramar, Nika Pišek Szillich in Uroš Kunaver) │ Brezno Jurček v Renejevem breznu (-950 m). Foto: Uroš Kunaver 40 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Preteklo leto je bilo zame verjetno eno najbolj terensko in jamarsko aktivnih, odkar sem začela študirati in se pridru- žila društvu, po številu biološko obarva- nih akcij pa je zagotovo daleč na prvem mestu. Človeku se seveda pozna, ko je pri koncu študija; študijskih obveznosti skorajda nima več, službe pa še ne – in odvečen čas z največjim veseljem pre- življa na terenu. Le-ti so hkrati tudi do- ber odganjalec misli, kot so »kaj bom jaz v življenju sploh počela?« ali klasič- nih absolventskih o magistrski nalogi in zakaj se ta ne zna napisati sama od sebe. Prav z mojo magistrsko nalogo so bili povezani prvi lanski izleti v podzemlje. Špela, Teo in jaz, občasno pa še kak- šna druga žrtev, smo se namakali v petih jamah pri nas in na Hrvaškem. Začeli smo že decembra 2018 in takrat za prvo jamo izbrali Osapsko. Ker so nam jo zagodle visoke vode in je bila jama do stropa zalita že na koncu vho- dne dvorane, je akcija služila zgolj te- mu, da smo povadili hitro oblačenje neoprenov pri nekaj stopinjah Celzija in naredili par fotk brodenja po vodi. Ta začetek vzorčenja sem, vedoč za splo- šno stanje voda in ob dejstvu, da se nam malo mudi, označila s svojo priljub- ljeno besedo – promising. Naslednji tereni so bili kljub temu uspešni; šnor- kljali smo v Dalmaciji, v Pećini kod Vra- ne; v Liki, kamor smo se iz sončne Dal- macije pripeljali v sneg, pri nas pa po dvakrat v Vodni jami v Lozi in Podpeški jami. Peta, Rupa na Brodu na Dolenj- skem, je bila prizanesljivejša in je za lov na slepe postranice zahtevala le spodnji del neoprena. Če nas je kdo opazil med sprehodom po gozdu v neoprenih in z maskami na glavi, si je gotovo mislil, da smo naravnost zmešani. Ampak kakšne privzdignjene obrvi in začudenja nad našim izgledom smo (terenski) biologi in jamarji tako ali tako že vajeni. Kljub mrazu in začetnim spodrsljajem se mi je februarja, ko sem začela z manj zabav- nim laboratorijskim delom, že pošteno tožilo po terenih. Ker sem potem dva meseca preživela v tujini, sem še toliko bolj komaj čakala pomlad in vrnitev do- mov. V sredini maja je bil na vrsti prvi izlet na Balkan. Naš obisk Črne gore je tokrat potekal v okviru bilateralnega projekta med Skupino za speleobiologijo (Biotehniška fakulteta) in Prirodoslovnim muzejem v Podgorici, terenili pa smo Maja, Teo, Špela in jaz. Prvih nekaj dni smo preživeli na zahodu države in obi- skali jame v okolici Grahova in Dragalja – Ericovo jamo, Gornjo Pokljuko in Vo- deno jamo u Dragalju. Kamp smo si postavili na dvorišču »naše« gospe Olge Daković, ki nas vedno izjemno toplo sprejme. Vreme nam je od začet- ka malo nagajalo, a ni terjalo hujšega kot nekaj mokrih oblačil in spalnih vreč. Prenosni foto studio in nabrane živali smo po dveh terenskih dneh pustili pri Olgi in nadaljevali pot v Podgorico, kjer smo dan porabili za obisk muzeja in druženje. Mokre posledice jamarjenja prejšnjih dni smo izobesili na ograjo parkirišča nakupovalnega centra in tako med pitjem kave končno posušili naše kombinezone. Poleg tega smo za ta dan predvideli tudi bolj površinske terenske aktivnosti - vzorčenje vodnjakov. Pri iskanju ciljnih vodnjakov smo med dru- gim naleteli na nekaj lokalnih posebne- žev, postali vaška atrakcija in deci, ki jo je bilo vedno več okoli nas, pokazali podzemne rakce. Sledi o slabem vre- menu okoli Podgorice ni bilo več; že naslednji dan smo uživali v soncu, dru- žbi čebel in zaraščeni poti med spreho- dom do Sokolske pećine. Če so nam bile prejšnje jame že poznane oziroma so vsaj ležale na nam poznanem obmo- čju, je bila Sokolska za vse nas nova. Namig za obisk smo dobili od kolega Miloša, jamo pa so očitno pastirji že dolgo nazaj uporabljali kot zatočišče. Vodoravne, večinoma suhe fosilne dele vsake toliko preseka kakšno aktivno brezno. Mi smo bili opremljeni s prema- lo vrvi, da bi se spustili do dna največje- ga brezna v jami. Kljub temu smo bili z videnim in nabranim materialom zado- voljni. Od gospoda, ki živi na izhodišču poti in je še edini preostali vaščan, smo se poslovili šele po dolgi obvezni degu- staciji alkoholov in liter njegovega vina dobili še »za po peš«. Naslednja, zad- nja postojanka, je bil Lovćen in jama Pala Skala, največja in najgloblja jama, ki smo jo obiskali med temi tereni. Z Majo sva se spustili do slabih štiristo metrov globine, Teo in Špela do šesto. Z Lovćena smo se vrnili k Olgi, kjer se- veda ni šlo še brez obiska Pećine Voj- vode Dakovića, kamor smo tokrat peljali tudi njenega sina in vnuka. Pa živali? Črna gora vedno postreže z zanimivimi najdbami. Čeprav smo neka- tere jame obiskali že večkrat, smo ob ponovnih obiskih odkrili še kakšnega novega prebivalca podzemlja, kar je gotovo razlog, da se vanje vračamo. Dve jami, Gornjo Pokljuko in Sokolsko pećino, smo obiskali prvič in tudi v teh dveh našli marsikaj zanimivega. Izpo- staviti velja, da smo se domov zopet Ester Premate BIOLOŠKA POTEPANJA V 2019 Nežen uvod v magistrsko nalogo. Foto: Teo Delić. 41 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ vrnili z nekaj še neopisanimi vrstami – od vodnih rakov do suhih južin in hro- ščev. Slab mesec po tem, ko smo se vrnili iz Črne gore, sva se s Teom pri- družila slovaškemu kolegu Romanu pri krajših terenih v Bosni, ki smo jih na koncu podaljšali še do Grahova. Namen je bil v glavnem vzorčenje podzemnih hroščev, obiskali pa smo jame na Bjela- šnici in Treskavici, hribih okrog Saraje- va. Na Treskavici nas je do jam peljal lovec, ki območje pozna, in bil skrajno začuden nad dejstvom, da jamarimo tudi predstavnice ženskega spola. Ne- kaj časa me je še skušal prepričat, naj v jamo ne grem, potem pa se vdal, ko je ugotovil, da očitno zares hodim v jame. V Bosni smo obiskali same suhe jame, nad katerimi navadno nisem ravno nav- dušena, v Grahovu pa smo se čudili povsem drugačnim vodnim razmeram, kot smo jim bili priča mesec prej – v Vodeni jami u Dragalju je bil sifon, na primer, kakšnih osem metrov nižje. Z Romanom sva se iz Črne gore vrnila v Ljubljano, Teo pa se je pridružil ameri- škemu taboru. Skušnjavi terenov na Koritih sem kmalu podlegla tudi jaz, kar je že stvar drugega prispevka v tej šte- vilki. Z vrnitvijo z ameriškega tabora so se balkanski tereni zame skorajda zaključili in z mislimi sem bila takoj pri pripravi na poletni Raziskovalni tabor študentov biologije, ki je potekal konec julija v Ivančni Gorici. V skupini za podzemno favno nas je bilo šest, od tega nekaj jamarjev in nekaj »le« ljubiteljev pod- zemlja, občasno pa se nam je pridružil še kdo, po svojem trenutnem navdihu in zmožnostih. Skupno smo v desetih dneh tabora obiskali več izvirov in enajst dolenjskih jam, od tega smo se v eno še enkrat, v drugo pa še dvakrat vrnili po kopenske oziroma vodne pasti za živali. Naša skupina je imela lani slučajno tudi priložnost za udejstvovanje pri nočnem terenskem delu, saj smo na enem od bližnjih izvirov lahko opazovali pojavljanje in vedenje človeških ribic. Danes ne vem točno, kako sem nekaj zaporednih dni uspešno krmarila med bedenjem do enih in zbujanjem ob štirih ali petih zjutraj, vožnjo in »običajnim«, dnevnim terenskim delom v jamah. Za- gotovo je terjalo globlje podočnjake, a smo tabor več kot uspešno izpeljali, preživeli in zbrali veliko zanimivih podat- kov – tako iz jam, kot tudi o prisotnosti in vedenju človeških ribic. Tabor kot po navadi ni minil brez izgubljanja po tere- nu, kar ima za posledico tudi nekaj B zapisnikov za popravljene lege jam, pa tudi ne brez pozabljanja pomembnih reči in s tem improvizacije pri vzorčenju – kar ima za razliko od zapisnikov manj produktivne posledice. Ena od teh je bilo nenačrtovano kópanje v jamah, ki so ga na moje presenečenje lani občutili skoraj vsi člani skupine. Morda pa le uspešno prenašam svojo ljubezen do podzemnih vodnih habitatov naprej … Biologi smo bili tekom leta seveda de- javni tudi izven daljših, večdnevnih tere- nov, a omenjeni verjetno najboljše pov- zamejo, kaj vse smo počeli. Nekoliko drugačnega terenskega dela pa sva se s Špelo lotili lani novembra. Pri tem mislim na to, da ni šlo za nabiranje ali opazovanje živali, ampak za postavitev poskusa, s katerim naj bi spremljali stopnjo biološke razgradnje v podzem- lju. Gre za mednarodni projekt, pri kate- rem smo v našem primeru za poskus zakopali čajne vrečke zelenega in rooi- bos čaja v šestih jamah in na površju na različnih nadmorskih višinah na Kaninu in v Planinski jami. Postavitev poskusa je sovpadala z novembrsko akcijo v P4, tako da sva nekaj dni hkrati namenili tudi temu, v P4 pa jih postavili še po različnih globinah. Poskus traja eno leto, pri čemer bomo vsake tri mesece pobrali po nekaj vrečk. V času pisanja tega prispevka je bilo prvo pobiranje že za nami. Če kaj, sva ugotovili, da nam Skupinska slika pred vhodom v Ericovo jamo. Foto: Ester Premate Suha južina iz rodu Abasola, ki za lov uporablja lovilno košaro. Foto: Teo Delić. 42 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 ne gre vse po planu. Do vrečk na površ- ju nad 2000 m seveda nisva mogli priti, razen, če bi še par delovnih dni vložili v odtajanje nekaj metrov debele snežne odeje. Manj pričakovan zaplet je bil to, da so nam v jami blizu poletnega tabora živali pojedle čajne vrečke. Ni kaj, kar- lince skorajda ne zmorejo več brez nas, ne poleti, ne pozimi. Čajne vrečke so torej nova popestritev kaninskih akcij in če ne drugega nas bodo vsaj na vsake tri mesece spravile gor. Akcij, povezanih z biologijo in dogodiv- ščin, ki jih spremljajo, je bilo seveda še mnogo več, žal pa jih veliko ostane ne- zapisanih v društvenih knjigah ekskurzij in so zabeležene le v naših terenskih beležkah. Tudi letos se nam obeta veli- ko terenskega dela in ne dvomim, da boste lahko kmalu spet kaj slišali ali brali o udejstvovanju društvenih speleo- biologov. │ S kupina za podzem no favno na R T Š B 2019. U gani, kdo ni bil v jam i? F oto: T eo D elić. Spalnica na Treskavici. Foto: Ester Premate Jure Bevc MEHIKA Leta 2018 je padla ideja, da bi se nekaj naših članov podalo na ekspedicijo v jamo Cueva Cheve v Mehiko, kjer že nekaj desetletij raziskuje United States Deep Caving Team (USDCT) pod vod- stvom Billa Stona. Na poletnem taboru na Kaninu se je oglasil Yuri Schwarz, ruski Šved (švedski Rus? Rojen v Rusiji, živi na Švedskem), tam je bila tudi Gilly Elor. Oba sta zastavila svoji dobri besedi in tako smo bili povabljeni, da se pridruži- mo Billu in ostalim na odpravi Cheve 2019. Prvotno je bilo mišljeno, da bi v Mehiko odšli Beki, Matija, Špela, Matic in jaz, a sta prva dva zaradi različnih razlogov kmalu odpovedala svojo udeležbo. Ko- nec novembra 2018, ko so cene letal- skih kart kar naenkrat močno padle, je v nekaj minutah padla odloči tev: »Gremo!«. Zraven smo zvabili še Jerico Koren (ŠJKP Topolšica) in Marjana Vilharja (DZRJ Luka Čeč Postojna). Matic je bil z Matijem na podobni ekspe- diciji že leta 2013 (sicer v drugo jamo, J2 - poročilo si lahko preberete v Glasu podzemlja 2014). Tako nam je razložil, kaj približno nas čaka. Globoke jame v Mehiki niso mrzle, so pa mokre, in obi- ski, daljši od enega tedna, niso redkost. Leteli smo 5. aprila v Cuidad de México, kjer smo se rahlo prestrašeni začeli spoznavati z lokalnim načinom življenja. Mehiška prestolnica slovi kot ne-preveč- varna in že na poti do hostla, kjer smo preživeli prvo noč, nam je taksist razla- gal, od katerega križišča naprej se po- noči ni zdravo gibati. V izogib jetlagu smo prvo noč zažurali do te mere, da smo šli spat šele ob poz- ni deveti uri zvečer – med deželo na sončni strani Alp in Mehiko je bilo tedaj šest ur razlike v neprijetno smer. Večino naslednjega dne smo po obil- nem zajtrku preživeli kot turisti. Spreha- jali smo se po mestu, se otepali proda- jalcev vsega mogočega in se čudili ogromni zastavi na glavnem trgu mehi- ške prestolnice. Predvsem pa smo se borili z neprespanostjo. Zvečer smo se na avtobusni postaji srečali z Yurijem in se odpeljali z nočnim avtobusom do Cuicatlána, zadnjega večjega mesteca pred baznim taborom. Mehika je, po- dobno kot Združene države Amerike, zvezna republika. Sestavljena je iz 31 zveznih držav, ki skrbijo za svoje notra- nje zadeve in so prostovoljno združene v federacijo. Mestece Cuicatlán leži v zvezni državi Oaxaca, kjer je tudi bazni tabor z jamo. 43 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Po pristnem lokalnem zajtrku smo si hitro poiskali prevoz do baznega tabora, ki je za mehiške razmere dostopen z avtom. To pomeni, da bi večina sloven- skih voznikov obupala nekje na pol po- ti. Tabor in vhod v jamo ležita nekako na nadmorski višini Aljaževega stolpa, a sta obdana z borovci. V času našega obiska so se temperature čez dan giba- le med 20 in 30 stopinjami, čez noč pa so se spustile tudi pod ledišče. Ko smo prispeli, je v taboru ravno potekal jutra- nji sestanek in vzdušje je bilo precej poklapano. Nekako ni bilo interesa za daljše akcije in ko smo prispeli Slovenci in Rus so se Billu Stonu zabliskale oči – že med postavljanjem šotora nam je prišel pojasnit, da gremo naslednji dan v jamo, na t. i. ogrevalno ekskurzijo. Cilj naj bi bil, da gremo v jamo Cueva de la Peña Negra (cueva po špansko pomeni jama) na nekajdnevno akcijo – v del Calles de Papalo, ogromen rov na dnu jame, ki se je končal s podorom. Tako smo v jamo vstopili 8. aprila. Naši sumi o tem, da se bo nekajdnevna akci- ja zavlekla, so se začeli krepiti tik pred vhodom, ko sta Adam in Corey, dva izmed ameriškega dela ekipe, imela debato o maksimalnem trajanju našega bivanja v jami – dveh tednih. Težko otovorjeni smo se podali na pet- najstminuten sprehod do vhoda v Cue- va Cheve, skozi katero vodi najkrajša pot do našega bivaka. In v podobnem stilu (hoja) nadaljevali tudi po jami. Američana, ki sta nas vodila, sta bila prava goniča – na ekspediciji sta bila že dva meseca – zato si jame na poti navz- dol nismo uspeli dobro ogledati. Gre nekako tako, da veliko hodiš, vmes pa je kakšen krajši štrik. Monotonost preki- ne edino večje brezno, Saknussem’s Well, in precej dolgi vodni deli, Salo- mon’s Ladders, iz katerih se povzpne- mo do povezave s Peña Negro. Na za- četku vodnih delov smo se dodatno otovorili, ko smo uspešno prešli iz ene jame v drugo pa precej teže odložili za naslednji dan. Po prostornih rovih v Cheve smo v Peña Negri odkrili, da nismo pravzaprav videli še ničesar. Iz kratke ožine smo vstopili v veličasten rov, širok kakih dvajset, trideset metrov in visok ravno toliko. Tabori v Cheve so oštevilčeni - tabor 1 na globini 300 m, tabor 2 na 800 in ta- bor 3 na 1300, za prvim sifonom pa še tabor 4. V Peña Negri pa so se odločili za drugačno poimenovanje – tabori se imenujejo po likih iz risanke South Park. Tako tam najdemo tabore Stan, Kenny, Cartman, Kyle in Butters. Po osmih urah potovanja smo naposled prispeli do tabora Butters, kjer sem sam najprej opazil, da je ležalna podloga, ki je pripadala mestu, ki sem si ga izbral za spanje, izgubila sposobnost držanja sape, in tako prvo noč preživel na im- provizirani postelji iz vrvi in transportk (na srečo smo s sabo tovorili pretežno velikost XXXL) med Maticem in Špelo. Ta del jame je res kičast. Ko novopri- speli jamar posveti naokrog, si mora od vsega blišča malone zatisniti oči. Kapni- ki tu, gozdički kristalov tam, prava Po- stojnska jama. Povsod pa je prisoten tudi prepih, ki smo se mu začeli posve- čati naslednji dan. V preteklem mesecu so namreč ekipe kakih sto metrov od tabora, kjer se rov sesede, iskale nadaljevanje. Skozi ne- kaj deset metrov podora z močnim pre- pihom jim je uspel preboj v večjo dvora- no, kjer pa se je prepih izgubil v nezna- no. Iz nekega razloga (trma, fantomski prepih ali kombinacija obojega) so se zapičili v naključno točko na nasprot- nem koncu dvorane in začeli kopati ob steni navzdol. Na nas je bilo, da njihovo delo nadaljujemo. Zaslepljeni od govoric obeh američanov, ki jima je pritrjeval tudi Poljak Witek, smo se lotili dela. Jaz in Yuri sva sicer prvi dan v jami izkoristi- Slovenska zasedba v Benetkah pred odhodom. Foto: Matic Di Batista Tabor 3. Foto: Jure Bevc. 44 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 la za tovorjenje preostale opreme od povezave do tabora. Šla sva tudi do tabora 2 v Cheve po podlogo, ki je na- domestila predrto na Buttersu. Vmes sem že prvič zakuhal – najprej nisem bil prepričan ali zaradi temperature v jami, ki se giblje nekako med 10 in 15 °C, ali zaradi kakšne čudne mehiške bolezni. No, naslednji dan sem se po krajšem matranju na delovišču odločil, da me je doletel prehlad, in dan in pol preležal v kampu. Sredi naslednjega dne se mi je pridružil tudi Matic in s skupnimi močmi sva prespala celo popoldne. Ostali so tačas trpeli na delovišču, za katerega se je izkazalo, da kakšne po- sebne perspektive nima. Kopanje ob steni z vrha podora, po katerem hodiš, se je namreč vse bolj približevalo dvora- ni, v kateri se je kopanje začelo. Ker so to potrdile še meritve, smo peti dan za- čeli razmišljati, da bi sile preusmerili drugam. Morala je bila tedaj že precej na psu. Vmes so tabor Butters zapustili Witek, njegova punca Sonia in Corey – odpravili so se na skrajni konec Cheve, v tabor 3, kjer so nadaljevali z iskanjem suhega obhoda sifonov v nekakšnem obupnem podoru, imenovanem Mad Hatter’s Breakdown. Ekipi na Buttersu pa so se pridružili vodja ekspedicije dr. Stone, njegova partnerka Amy in mladi nadobudnež Elliot. Šesti dan smo zaradi ugotovitev prej- šnjega dne tako začeli s kopanjem na dnu dvorane. Na poti ven skozi podor smo tako uspešno destabilizirali prehod, kjer je sicer že prvi dan na Matica padla večja skala (na srečo brez posledic), da smo potrebovali še kakšno uro odmeta- vanja skal, da smo lahko šli varno nazaj skoz spat. Med odkopavanjem prehoda se najbolj spomnim Yurija, kako je ska- kal naokrog z markirnim trakom in nam skušal preprečiti, da bi pohodili kristale, ki so se fizičnim delavcem znašli pod nogami. Sedmi dan je prišla odrešitev - po jam- skem telefonu so nas poklicali s tabora 3, češ da so našli nadaljevanje in da potrebujejo Borehole response team. Borehole je ameriško poimenovanje večjega horizontalnega rova in ekipa s tabora 3 je bila prepričana, da so se prebili čez podor do novega borehola. Tako so Marjan, Špela, Yuri in Elliot pod vodstvom Adama odšli proti taboru 3, na ostalih pa je bilo, da pospravimo kamp Butters, kjer je zmanjkalo zagona in perspektive. Opremo, ki je ni bilo rav- no veliko, smo tovorili do tabora 2, z Maticem pa sva vmes še obiskala tabor Cartman, kjer naj bi bilo eno od per- spektivnejših še odprtih nadaljevanj. To nama ni bilo najbolj všeč in odločili smo se, da pojdemo na pomoč ekipi, ki se je ubijala nižje v jami. Medtem ko smo mi tovorili, je ekipa na taboru 3 namreč izmerila skoraj 400 metrov dolgo pot skozi podor, ki so ga poimenovali Mad Cow Slaughterhouse. Raziskali so tudi »borehole«, ki je sledil podoru, a se je žal izkazalo, da se jama ne da kar tako. Rov se je kaj kmalu spet spremenil v veličasten podor, ki ni hotel pokazati nadaljevanja. Deseti dan sta torej do tabora 3 odšla Bill in Matic, z Jerico pa sva se jima pridružila dva dni kasneje. Mimo tabora 2 sva se spustila po rovu, imenovanem Lowrider Parkway, do drugega večjega brezna, Widowmakerja. Ko sva se izpe- la z vrvi, sva bila že v Swim gymu, dru- gem daljšem vodnem delu jame. Tu se lepo vidi moč vode, ko ta v deževnem obdobju naraste za več deset metrov. Po stropu so vidni raztrgani koščki vrvi in prodniki velikosti človeške glave so zagozdeni na precej nenavadnih me- stih. Na tem mestu velja nekaj povedati o vodi v jami. Pitna naj ne bi bila, zato se jo razkužuje z baktericidom, imenova- nim Microdyne, ki se ga v Mehiki dobi v vsaki malce večji trgovini. Voda ima kakšnih 12 °C in jama je opremljena tako, da se na nekaj mestih ne da izog- niti namakanju do pasu. Z malo truda bi se jo dalo opremiti tudi drugače. Ker namakanje v vodi v naših visoko- gorskih jamah pomeni precejšnjo nevar- nost za človeško zdravje, slovenski ja- mar razvije strah do vode. Zato se tudi v mehiških jamah sprva na vse pretege trudi, da se ne bi zmočil više od glež- njev. Ko pride do točke, kjer je namaka- nje neizogibno, najprej nekaj minut išče alternativno pot, na koncu pa stisne zobe, se poda v vodo in kmalu ugotovi, da sploh ni tako slabo. Ko pride ven, ima sicer kako uro težave z vodo v škor- njih in naslednjih nekaj dni suši nogavi- ce, ampak preživi pa. Po kakšnem tednu strah pred vodo izgine – a se spet pojavi po nekaj dneh, preživetih v suhih delih jame. Po Swim Gymu se iz vode dvignemo do rova Hall of the Restless Giants, kjer so vidne posledice potresa. Ogromna si- gasta kopa sredi rova ima namreč lepot- no napako – razpoko, ki poteka po njeni celotni dolžini. Še nekoliko se spustimo in pridemo do Black Borehole. Do tega mesta sva z Jerico jamo že poznala, Billa in Matica smo, skupaj še z Amy, namreč do tu pospremili dva dni prej. Naprej še nisva bila, tudi vodiča nisva imela, a nama je Bill podal zelo natanč- na navodila, pa tudi pot je na orientacij- sko težjih mestih označena s trakovi, tako da nisva imela večjih težav z izgub- ljanjem. Black Borehole se zaključi s podorom Through the Looking Glass, skozi katerega sva pokukala v verjetno največji rov v Cheve, AS Borehole. Po njem sva se spustila do tabora 3, kjer sva naletela na krdelo sestradanih ja- marjev. Težave s komunikacijami so namreč povzročile, da je začelo zmanj- kovati hrane, in tisti dve čokoladi, ki sva ju našla v taboru 2 in prinesla s sabo, sta pošli v dveh pomežikih. Tabor 3 je star. Nahaja se v votlini v S el fi pr ed o dh od om . F ot o: M at ic D i B at is ta 45 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ steni rova AS Borehole in kar se tiče lokacije, človek težko najde kakšno pri- pombo. A desetletja raziskav so pustila posledice – v votlini, ki se jo uporablja kot skladišče, najdemo potapljaško opremo, ki je starejša od vseh članov ekipe razen Billa Stona, ki jih ima 67. Predvsem pa se starost tabora odraža na latrini, ki se razprostira ob poti do nadaljevanja jame na naravnost veli- častnih 20 kvadratnih metrih in je vsak dan večja. Latrina je namreč nastala na precejšnji strmini, zato si mora tisti, ki opravlja potrebo, najti skale, na katere se da stopiti in obenem ohraniti ravno- težje. Če med dejanjem onečasti kak- šno skalo, na katero se je do tedaj sto- palo, naslednji nima druge izbire, kot da se premakne nekoliko stran ... Borehole na drugi strani 400 metrov dolgega podora se je zapiral in na nas je padla naloga, da poiščemo izvor pre- piha. Trinajsti dan smo se podali skozi krave – balvane premera med nekaj deset centimetrov in nekaj metrov, ki jih je po tem, ko so se podrli, izdolbla še voda in na njih pustila tako fasete kot lise iz sedimentov, po katerih je podor dobil ime Mad Cow Slaughterhouse. Za Jerico in zame je bilo to prvo potovanje skozi – za Špelo tretje, za Matica drugo. Marjan je vmes že odšel nazaj proti taboru 2. Podoru sledi dvorana (ne po- navljam se jaz, ampak jama!), tisti slavni borehole, ki nam je omogočil opustitev brezupnega kopanja na Buttersu. Po- tem pa spet podor. In to kakšen! Labirint iz ogromnih skal, neznane višine in širi- ne, res veličastno. A žal ta veličina po- meni težavno raziskovanje, saj se je kaj lahko izgubiti. Zato smo na skale vestno risali puščice, ki jih je že v Mad Cow Slaughterhouse ogromno, in na koncu prišli do zožitve med dvema skalama, kamor je šel prepih. Preozko ... Na začetku »borehola« smo še naredili selfi in se začeli vračati proti taboru 3. Tam nas je, poleg Adama, ki si je vzel prost dan, že čakala nova ekipa, ki je v jamo poleg nezadostne količine sira prinesla tudi bolezni s površja. Celoten čas, ko smo bili mi v jami, je namreč po baznem taboru pustošila nekakšna bo- lezen prebavnega trakta. Ko smo izve- deli, da ima Bev drisko, smo za nasled- nji dan sklicali umik. Na poti ven smo našli živali, ki naj jih v jami ne bi bilo, diplure. In to kar nekaj primerkov. Čudili smo se nenavadnemu načinu opremljanja, ki ga uporabljajo Američani, in bili v pričakovanju sončne svetlobe precej dobre volje. Vmes je sledil še dan počitka na taboru 2, ki ga sam zaradi izhodne anksioznosti nisem uspel najbolje izkoristiti. Prepričan sem bil, da sem zbolel, in cel dan in zadnjo noč v jami nisem mogel spati. Zjutraj sem bil brez apetita, šlo mi je na bruha- nje, čakalo pa nas je še 800 metrov vzpona. Do izhodne dvorane sem prišel skoraj po vseh štirih, ampak občutek ob uzrtju dnevne svetlobe je bil neopisljiv. Prepri- čan sem, da smo imeli vsi podobne misli. Ven smo prišli v topel dan in bilo je lepo. Ekspedicija se je ob našem izhodu po- časi zaključevala. V jami so ostali še zadnja ekipa in ubogi Adam, ki jim je bil za vodiča. Dan po našem izhodu, 24. aprila, smo začeli s pospravljanjem baz- nega tabora. Priznam, da sem sam pre- živel večino dneva na soncu v horizon- talnem položaju in jedel mango. Vmes so iz jame prišli še ostali, ki jim tudi ni uspelo najti nadaljevanja, so pa razopremili tiste dele jame, kjer je zaradi vode to potrebno po vsaki ekspediciji. Z Maticem sva šla dan kasneje še zadnja v jamo, pobrat telefonski kabel iz vho- dne dvorane. Domačini, ki so prišli po- gledat vhodno dvorano, so naju samo malce čudno gledali, ko sva okrog ska- kala v pajkicah, z rokavicami za pomiva- nje posode na rokah. Bazni tabor smo uspešno pospravili in se podali z gore. Bill Stone nas je pova- bil še na večerjo v centru mesta Oaxa- ca, kjer smo poskušali nadoknaditi iz- gubljene kalorije, jaz celo tako intenziv- no, da sem kako uro mislil, da bom umrl. Nato pa smo šli vsak svojo pot. Slovenski del odprave se je podal naj- prej na plažo Mazunte na pacifiški obali, ko smo se naveličali lenarjenja pa smo, bolj ali manj uspešno, šli še na Iztacci- huatl, 5230 metrov visok tretji najvišji vrh Mehike. Jerica in Marjan sta uspe- šno osvojila vrh, Špela se je zaradi viši- ne obrnila nekaj 100 metrov pod njim, Matic in jaz pa sva zganjala bolezen in psihosomatiko (v tem vrstnem redu) v baznem taboru na slabih 3900 metrih – do tja nas je pripeljal taksi. Večji del ekipe se je 5. maja podal na letalo proti Evropi, z Maticem pa sva še dva tedna plezala in se šla turizem. Ekspedicija Cheve 2019 je dosegla večino svojih ciljev, a se suhega obhoda sifonov v Cheve ni našlo. Tudi ogromen borehole v Peña Negri se je klavrno zaključil. Toda neraziskanih odcepov je še ogromno, našli smo izvir prepiha za Mad Cow Slaughterhouse in tudi Bill Stone je še zelo daleč od tega, da bi obupal. Američani si nas bodo zapomni- li po tem, da obvladamo delo z motorko (sploh Marjan). Morda tudi po tem, da se hitro gibljemo po vrveh. In po tem, da po jamah ne znamo hoditi, ker to pri nas ni potrebno. Tako da nas morda še kdaj povabijo zraven. Bo pa potrebno na nadaljevanje zgodbe počakati še nekaj številk Glasu podzemlja. │ Podor norih krav. Foto: Jure Bevc 46 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Franci Gabrovšek KO ASTRONAVTI ZGREŠIJO SMER Čeprav astronavte urimo za pot v veso- lje, torej navzgor oziroma stran od sredi- šča Zemlje, pa ni vedno tako. Evropska vesoljska agencija (ESA) izvaja pro- gram CAVES, kjer astronavte spravijo za več dni v jamo. In zakaj v jamo? Spraviti ekipo na mednarodno vesoljsko postajo je drago tudi za bogate vesolj- ske agencije. In če bi se tam skupaj znašli ljudje z različnimi kulturami, priča- kovanji, znanjem, navadami in merskimi enotami, bi bil kaos. Zato jih sodelova- nja in sobivanja lahko učimo že na Zem- lji. Dovolj je, da jih spravimo skupaj ne- kam, kjer se počutijo izolirane, jim je bivanje malo neprijetno, mogoče vsaj na videz nevarno, in opravljajo naloge, podobne tistim na postaji. Jame so kot nalašč za to. Na svetu je le nekaj sto astronavtov, usposabljanje enega, ki ga izberejo med več tisoč prijavljenimi, stane kakih 15 do 20 milijonov zelencev in traja šest let. Vsak njihov trenutek mora biti učinkovit in varen, saj je njihov čas merjen v majhnih enotah, varnost pa v velikih. Program CAVES so zasnovali Italijani na čelu z odličnim jamarjem in speleolo- gom Francescom Saurom. Francesco je sin krasoslovca Uga, ki je dolga leta predaval kras na univerzi v Padovi. Z Ugom se na Inštitutu (IZRK ZRC SAZU) že od nekdaj odlično razumemo. Je eden od avtorjev filma Abisso, ki govori o jami Spluga della Pretta, v kateri so ferajnovi mladci brusili in lomili kremplje sredi osemdesetih. Film je med drugimi prejel nagrado na festivalu v Trentu in na našem festivalu gorniškega filma. Za raziskovanje jam v kvarcitih mizastih gor Venezuele in Brazilije je Cesco prejel Rolexovo nagrado in imel o tem res zanimiv (globalni) TED talk. Cesco je doktoriral pri Jo de Waeleju, ki predava kras na Univerzi v Bolog- ni. Jo je izjemno zabaven Belgijec, ki je doktoriral na Sardiniji, tam spoznal ženo in ostal v Italiji. V zadnjih letih se pojavlja na večini dobrih kraso- slovnih člankov naših zahodnih sosedov. V zgodbi nastopa tudi Fran- cesco Sauro, ki ni Ugov sin, je pa plezalec in avanturist. Spoznala sta se samo zato, ker nosita isto ime. Da ju lahko loči- mo, prvi uporablja vzde- vek Cesco, drugi pa Fran. Sam sem to ugotovil šele po tem, ko sem obema odpisoval, misleč, da pi- šem istemu človeku, in nekaj ni štimalo. Fran je pravnik in ima rad stvari urejene, zato sta s Ce- scom ustanovila firmo Miles Beyond, ki skrbi za logistiko Esinih projektov CAVES in Pangaea, zna- nje in izkušnje pa ponuja- jo tudi drugim, ki bi delali, snemali ali raziskovali na logistično za- htevnih lokacijah. Samo v Esin projekt je vključena smetana italijanske jamari- je. In kako so se znašli pri nas? Projekt CAVES so več let izvajali na Sardiniji. Ker so imeli tam težave s skrbniki jame, so začeli razmišljati o drugi lokaciji. Na vrhu izbora je bil Kras, ki je razpet med Slovenijo, ki je na novo pridružena Esi, in njihovo Italijo. Kras je tudi zgodovin- sko oh in sploh, jame so tu raznolike in zanimive. Za stik z lokalci so izbrali In- štitut, ker se že dolgo poznamo. Sam sem jim odgovoril, da bi verjetno šlo, in padel v lonec, kjer so me počasi kuhali do srečnega konca. Na Krasu je Park Škocjanske jame, ki ima hišo za prireditve s predavalnico, namestitvene in skladiščne prostore, skratka vse, kar tak pogon potrebuje. Pa še razumne in odprte ljudi, ki so z veseljem zagrizli. Seveda si ESA ne privošči nobenega spodrsljaja, zato so bili še posebej pazljivi na našo zakono- dajo in zahteve, povezane z obiskova- njem in varovanjem jam. Priprave so tekle vso zimo in pomlad, odločili smo se, v katerih jamah bo us- posabljanje potekalo, in v kateri bodo raziskovali več dni. Nekaj jih je na naši strani Krasa, nekaj na italijanski. Tisti glavni smo rekli Lepa jama in tako naj ostane tudi v tem tekstu; ESA se zelo boji, da bi njihova dejavnost privabila firbce, ki bi zmotili fokus. V eni bi se učili meritev in orientacije, v drugi spoznali jamsko okolje in živali, v tretji gibanje, v plezalnem vrtcu pa štrikarijo. Vse pod nadzorom najboljši jamarskih inštruktor- jev v Italiji, ki jih vodi legendarni Pino, brat prav tako legendarnega in nam bolj poznanega Roberta Antoninija. Sam sem sodeloval v znanstveni ekipi, ki jo je vodil Jo. Jo z astronavti dela že od leta 2012 in je tudi formalno uspo- sobljen za delo z njimi. Astronavte lahko učiš le, če te to nauči ESA ali kaka dru- ga vesoljska agencija. Naša naloga je bila pripraviti vse potrebno za poskuse in meritve v Lepi jami. Sem spadajo vzorčenja in analize vode in zraka, opa- Foto: ESA – A. Romeo. 47 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ zovanje in opisovanje živali, vzorčenje mikrobiote na stenah, meritve vetra, temperature, CO2, radona, aerosolov. Zraven spada kup instrumentov, opre- me in protokolov, ki so morali biti jasni kot recept za palačinke. Pri tem je bila najbolj na udaru Ilenia, prijetno dekle iz Apulije, ki je malo prej pri Jou doktorira- la iz hipogenih jam in je namesto zaslu- ženega počitka dneve in noči pilila pro- tokole. V treh tednih junija smo izvedli suho vajo, torej vse, le brez astronavtov. Bil sem dvakrat v Lepi jami, enkrat v Han- kejevem kanalu, okusil sem tudi muko pakiranja in označevanja opreme. So- delovalo je več deset jamarjev, sloven- skih in italijanskih reševalcev, logistov, delavcev Ese. Nič ni bilo prepuščeno naključju, nove različice protokolov so se množile, gora opreme je postala ne- pregledna. V Lepo jamo so napeljali vitel, s katerim so iz nje izvlekli tudi ogromno smeti, ki so se predvsem v bivakih nabirale desetletja. Jamo so tudi opremili, kot se zanjo spodobi. Poletje je bilo vsaj zame mirno, za Ilenio zagotovo ne. Septembra so prišli astro- navti. Dva iz Nase, eden iz Ese, Kanad- čan, Rus in Japonec. Ena ženska, pet moških. Dva z diplomo ali doktoratom iz geoznanosti, računalničar, dva testna pilota in vesoljska inženirka. Zanimivi ljudje, radovedni, prijetni, sposobni, prilagodljivi in predvsem vajeni dela v skupini. Dobra osnova za jamarje. Vse skupaj je zastavljeno kot vesoljska misija. Prihod, opremljanje, usposablja- nje in izstrelitev v jamo, kjer se morajo znajti sami. In res so se po dobrem tednu spustili v 180 m globoko brezno, se pod budnim očesom spremljevalca več kot desetkrat prepeli, postavili šoto- re in bazo in od tam pet dni počeli vse, kar smo jim zapovedali. No, le prvi dan sva jih z Joem uvajala. Jama je bila ves čas opremljena z informacijskimi potmi (WiFi in kabel), po katerih so sproti poši- ljali na površje podatke in posnetke. Zalogo hrane in opreme so jim po vitlu spustili že prej. V jami so bili še zdrav- nik, Pino, Cesco, tržaški reševalec Spartako, fotograf ter Loredana Besso- ne, ki vodi in vleče vse niti projekta CA- VES. Loredana je računalničarka, ki je že dobrih 25 let pri Esi, in skorajda ni usposabljanja, ki ga ne bi prestala. Je pedantna in zahtevna ter ničesar ne prepusti naključju, kar zna biti včasih kar naporno. Ampak tako je pač njeno delo. Spremljevalci so iz varne razdalje bdeli nad delom astronavtov in skrbeli za njihovo varnost. Sam sem bil najbolj presenečen nad velikostjo celotnega pogona. Bilo nas je preko petdeset, vsak s svojo nalogo, opreme je bilo za par ferajnovih skla- dišč, pred Lepo jamo je bila ves čas dislocirana baza s človekom, ki je veči- no časa sameval. Mi je rekel, da to ni nič v primerjavi s samoto Grenlandije, ki jo je po dolgem prehodil kot »suženj« avanturista, ki se je preko otoka odpravil »sam«. Vse skupaj se je precej srečno končalo. Astronavte so utrujene, a zadovoljne, z vitlom potegnili na Zemljo. V jami ni ostalo nič, niti biološki odpadki, ki so verjetno končali na eni od kraških čistil- nih naprav; ne namigujem, ampak upam, da se niso vrnili tja, od koder so prišli. Novinarji, ki sem jih zaradi zapovedi molka skoraj dva tedna preusmerjal na gospo iz Ese, so dobili izjave. Astronavti so bili izjemno navdušeni nad Slovenijo, kako le ne bi bili. Eden je rekel, da se bo enkrat zagotovo preselil sem. In kaj sem se naučil sam? Mogoče to, da malo več sistematike pri delu ne bi škodilo. Za projekt so razvili elektronsko terensko knjižico, ki bi lahko postala kar uporabna tudi za druge. Nekaj meritev iz Lepe jame je tudi prav zanimivih. Dru- žba je bila super. Lepa jama mi je ostala v bolečem spominu še celo jesen. Med skakanjem po blatnih blokih sem se zvrnil in štirinajst dni kasneje začel kal- varijo zdravljenja odkrhnjene kosti in nategnjene vezi v zapestju. Zadnji CT pravi, da so se stvari uredile. │ Dodajam še nekaj povezav, vezanih na ljudi in dogodke: https://www.rolex.org/rolex-awards/ exploration/francesco-sauro https://www.ted.com/talks/ france- sco_sauro_deep_under_the_earth_s_surfac e_discovering_beauty_and_science? language=en https://www.esa.int/Science_Exploration/ Human_and_Robotic_Exploration/ CAVES_and_Pangaea https://www.flickr.com/photos/ europeanastronauttraining/ albums/72157710174067521/ with/48753308731/ https://ars.rtvslo.si/2019/10/pogled-v- znanost-236/ Vira slik: https://www.flickr.com/photos/ europeanastronauttraining/48768514907/in/ album-72157710174067521/ https://www.flickr.com/photos/ europeanastronauttraining/48777468501/in/ album-72157710174067521/ Foto: ESA – A. Romeo. 48 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Od 30. aprila do 3. maja je potekal prvo- majski tabor na Krasjem vrhu – Planini Zaprikaj. Tabor sva po nekaj izzivih s strminami in luknjami v makadamu otvo- rila Jaroš O. in Lojze B. Do sirarne, kjer smo prebivali, sva prišla malo pred tre- tjo popoldan. Tjašo in Matevža sva pri- čakovala okrog 15h. Ker je padal dež, se nama ni pretirano mudilo. Tačas sva znosila nekaj opreme pred vhod, pogle- dovala po zemljevidu in se malo pred četrto vendarle odpravila na teren. Po- dobno kakor zadnji dve leti smo bili obo- roženi z Lidar točkami, kjer bi potencial- no lahko bile jame. Zahvala gre Maticu za procesiranje celotne SZ Slovenije in Urošu, ki je to četrt pretvoril v nekaj prikladnih A4 listov in Excel tabelico za vnašanje v GPS. Žal ta trud prvi dan ni obrodil sadov. Vse točke so bile pozicio- nirane v strme stene, kjer ni bilo nobene jame. S terena sva se vrnila okrog 18h in začela pripravljat drva za taborni ogenj. Kmalu so prišli še Primož P., Dean P., Darja K., Domagoj K., Nika P., Gregor P., Marina P., Nada P., Tomaž M., Luka V., Taras V., Matevž H. in Tja- ša V. Jaroš je zašpilal na harmoniko, tako da mraz ni bil več problem. Zjutraj (1. maja) nas je Gregor razdelil v dve ekipi. Prva v sestavi Darja, Doma- goj, Jaroš in Lojze je odšla izmerit Vo- larnico. Druga ekipa v sestavi Gregor, Marina, Nada, Nika, Tjaša, Matevž, Tomaž, Primož se je pa napotila v smeri lovske koče V jamah. Prva ekipa je ocenila, da bomo jamo hitro izmerili, zato Domagoj niti ni vzel kovačije s seboj. Najprej smo res prei- skali nekaj terena, potem pa našli ciljno jamo. Opremljal sem jaz (Lojze) in ko smo jamo pregledali smo v njej našli še eno luknjo. Ker nismo imeli kratkega konca štrika, da bi se vanjo spustili, smo se potolažili, da bo tu pač ostal vprašaj. Potem se je pa zataknilo. Na dlančniku se nikakor ni hotel vklopiti Bluetooth. Po nekaj poskušanja sem se odločil, da bomo upo- rabili Topodroid. V Topo- droidu pa nisem vedel, kako navezovati točke, jama ima pa več krakov. Ker je vse že zelo zeblo, smo se odločili za povra- tek. Ob povratku smo ravno ujeli desondirati Domagoja. Ta čas se je namreč odločil iti v tabor po opremo in pogledat, kaj mečkamo tako dolgo. Druga ekipa se je z avti preko Njivic in M. Homca, mimo Planine Predoline, preko malo snega skoraj prebila do obračališča na severni strani Krasjega vrha. Tam smo poiskali par že znanih jam in se potem začeli vzpenjati k toč- kam, kjer je Lidar pokazal, da so globlje ugreznine. Čisto blizu ceste smo najprej našli res zapeljivo brezence, vendar je Nika ugotovila, da je prekratko za regis- tracijo. Višje po pobočju smo našli vhod v jamo, ki smo jo po ogledu vhodnih delov pustili za raziskave sledečega dne. Še višje po pobočju so se nekateri stisnili v eno poko pod smreko in tako naredili jamo Podsmrečnico. Malo nad to jamo je veliko večji skozenjc z dvema lepima, vendar plitkima vhodnima brez- noma. Nič posebnega, le da je Nika skoraj zatajila opažanje netopirja, ki je celo Primoža pognalo v jamo, in se je tudi uspel stlačiti v Nikino opremo. Še smo se vzpenjali in preverili par potenci- alnih vhodov, od katerih je en gotovo jama, saj se začne z lepim in globokim breznom, ki si je zaslužil Starijev ko- mentar, da je to Breznula (oz. nekaj takega). Sicer pa smo preverili še nekaj bolj ali manj globokih špranj in škrapelj. Na poti nazaj smo se ustavili in za pri- sotnost netopirjev preverili še eno ka- verno pri Njivicah. Luka in Taras sta si ogledovala okoliške luknje, ki so bile narejene v času vojne. Kasneje so prišli še David Š., Ester P., Tomaž K., Aleksandra K. in Meta K.. S tabora je odšel Domagoj. David in Ester sta šla preverit iste točke, kot sta jih prvi dan Jaroš in Lojze. Družina Krajnc je pregledovala vojaške razvaline južnega pobočja Debeljaka. Ob obisku krajšega izkopanega voja- škega rova so naleteli na podor, za ka- terim se je navzgor odpiral okoli 10 m visok naravni kamin. Rov jim je uspelo splezati okoli 8 m visoko, naprej pa je bilo prenevarno, konča se nekje blizu površja. Celotno stvar so izmerili. Popol- dne so locirali še vhod v Krasjo jamo Alojzij Blatnik in Primož Presetnik PRVOMAJSKI TABOR NA PLANINI ZAPRIKAJ Volarnica. Foto: Darja Kolar TABORI 49 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ (kat. št. 9085). Naslednji dan (2. maja) smo se znova razdelili v dve ekipi. David in Lojze sva šla ponovno v Volarnico in jo tokrat uspešno izmerila. Opremila sva tudi tisti krak, ki smo ga nameravali pustiti bolj- šim časom. Davida je zeblo »ku pra- sca« in je narekoval zelo hiter tempo risanja jame. Po izmerjeni jami sva se vrnila v dolgem loku, da bi našla še kak- šno jamo. Jame nisva našla nobene, sva pa našla kup vojnih ostankov (več kot deset vojaških menažk, kramp, kilo- metre mulatjer, pest metkov). Našla sva tudi dve italijanski čeladi, ki sva ju vzela in sta zdaj v društvenih prostorih. Popoldne smo se na taboru odločili, da pogledamo še ene Lidar točke (ekipa v sestavi David, Lojze in Ester). David je naredil Teota, to pomeni, da je pobegnil tako daleč naprej, da z Ester nisva ve- dela, kam točno je šel. Kasneje smo se našli, novih jam pa ne. Marina, Gregor in Nada so se odpravili po stezi na izvidniški pohod proti lovski koči V jamah. Dosegli so jo, tam malo pogledali naokoli, vendar jim je zmanj- kalo časa, da bi raziskali še okoliške bregove. Ekipa Jaroš, Tomaž, Ester, Nika, Tjaša in Matevž je šla izmerit najdeno jamo prejšnjega dne, Primož pa je pazil na vreme in še malo raziskoval po okolici. Jama je požrla celo dvestometrco, raz- položenje je bilo na vrhuncu, le pri vzpe- njajočih jamarkah in jamarjih je lahkot- nost izstopa začela zbujati dvome o dolžini vrvi. Meritve so dodale svoje in začeli smo premišljati, da je treba pri gospodarju preveriti, kako skladišči opremo, da so se vrvi skrčile za polovi- co. Malo smo se pogovarjali o imenu. Jama je bila gotovo že raziskana, o čimer je pričal svedrovec na vrhu brez- na. Stari je vedel, da so spodaj na obra- čališču leta nazaj taborili italijanski ja- marji iz Mantove, zato je bil eden od predlogov za ime Grazie mille, ker so nam jamo pustili neregistrirano. To ime pa je naletelo na ostro nasprotovanje, da italijanskih imen že ne bomo dajali, sploh pa ne tu, kjer je potekala fronta! No, potem je bilo jami dano delovno ime Stari grehi. Nazaj grede smo si ogledali še muzej v naravi, ki ga predstavlja ne- kaj obnovljenih italijanskih frontnih jar- kov in tunelov. Družina Krajnc se je odločila poiskati še vhod K.V.1 (kat. št. 5822), po nekajur- nem iskanju so ga našli 200 m od pred- videne lokacije. Za obe registrirani jami so oddali B zapisnika s popravljenima legama in fotografijama vhodov (pridni). Proti večeru so se domov odpravili vsi razen Jaroša, Davida, Matevža, Tjaše in Lojzeta. Zjutraj (3. maja) je rahlo padal dež, ki je kasneje ponehal. Rečeno je bilo, da bi z Davidom šla izmeriti še eno jamo, ven- dar jaz nisem imel pretirano veliko moti- vacije. Ob devetih sta odšla Matevž in Tjaša, ostali smo pospravili in pomili prostore. V času pred odhodom sta prišla še dva domačina s traktojem, ki sta izmenično polnila gnojno jamo z vodo, da jo bosta naslednji dan praznila. Skratka, potenciala za nove jame je še veliko, velika zahvala gre tudi predse- dniku pašne skupnosti Zaprikaj, da nas je lepo sprejel in nudil udobno prenoči- šče. │ Planina Zaprikraj. Foto: Ester Premate Vhod v kaverno. Foto: Ester Premate 50 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Pisali Flis, Darja, Jure, Tjaša, Špela, Nika, Ester, neznani oboleli in še kdo. Uredila Špela. Letošnji tabor je bil jamarsko nadvse uspešen. Izmerili in oddali smo okoli 30 novih jam, ki smo jih po Krajnčevo za- cahnali s predpono LJ, povezali Reneje- vo brezno in P4, našli še kakšnih 300 m peštirovskih rovov, glede na število par- čkov smo se (upam) precej parili, vsee- no pa smo poskrbeli tudi za alkoholne nezaslišanosti. Bilo je lepo. Sledijo ne- cenzurirani in nelektorirani zapisi, saj takšni so najlepši. 2. 8. Prišli smo v Bovec tam okrog pol devetih. Šli na pir, dva, tri. Ob spodobni eni uri zvečer smo zaspali. Nika, Flis, Matevž, Tjaša, Uroš, Vid, Elena, Re- becca španka, Špela, Diba, Beki, Lojze, Jure (13 kom). 3. 8. Zjutraj se nam je pridružila Doro- tea. Vsak s svojim tempom in po svoji poti smo se odpravili proti taboru. Na poti me je nekaj usekalo in sem dobil glavo kot balon. Alergična reakcija men- da. Je že boljše. Mogoče preživim. Jure Na taboru smo: Cileti 5 kom, Bajsiji 3 kom, Jukiji 2 kom, vsi od včeraj, Doma- goj, Darja, Garmin in Dorotea (27 kom). Težave s plinom. Uspešno rešene. We went to bivak to take Vid’s stuff and to entrance of the cave (P4) to bring the cable. But shit! Storm caught us so we waited behind some rock (which was not too useful…). We saw Rupicapra rupicapra, we waited for the storm to stop in poco… and come back. So a little bit fail. IMPRESIJA ŠT. 1 ZUNAJ ŠČIJE. MOČNO ŠČIJE. V MENI DIVJA VIHAR. NE MOREM NIČ. VNEL SE MI JE TIČ. 4. 8. Kaotično jutro. Ekipa Uki, Beki, Nika in Rebecca (španka 1) so se po dolgem študiranju četrtkove vremenske napovedi le postrgali v P4, zamenjat kabel do -200 ali -300. Po počutju. Eki- pa Diba, Jure in Lojze so šli na Stello, brez Špele, ki ima virozo, ki ji jo je dal Teo, ki jo je dobil v vrtcu. Jebeni otroci. Diba je izgubil palico. Špela mu je ljube- če odstopila svoje. Ekipa Matevž, Tjaša in Flis so počakali oblake, nato pa šli na Lene Pizde (P4). Ekipo Darjo in Doma- goja je Garmin zjutraj naučil teorijo teh- ničnega plezanja, nato pa sta šla v TA- 1, plezat nek kamin, ki je že do 50 m splezan. Ekipa Vid in Elena fukata. Ne vemo kje. Ekipa Garmin in Špela, aka penzionistični team sva delala gnar. Šla sva na Garminovo novo območje, de- sno od Vrtiglavice. V 4h sva izmerila 5 čurk in našla še 5 jam. Odličen teren. Nato sva bežala pred dežjem, ki ga ni. + še eno za skreti! (izmerila). Baje je pri- šel Anže, pobral svoje stvari in šel. Očit- no ga ne bo na taboru… Sedaj pijem čaj in razmišljam, če alkohol lahko prežene prehlad. Letos je veliko karlinc. Pojedle so armiče in Škufčin sir. OSTALA SVA BREZ BESED, TI SI REKLA: SUNCE TI JEBEM, KRETEN! Ekipa Darja in Domagoj aka šunkica team nista zares uporabila znanja teh- ničnega plezanja po jami, ampak na- slednjič bo pa res šlo! V jamo sva laga- no vstopila ob 12h, in odločala sproti kam morava it, ampak sva na koncu vseeno prišla do meandra na dnu, kjer nisva imela zares namen it. Se zgodi. Vrnila sva se nazaj do štrika, kjer sva zgrešila pot. Od tega sem morala jaz malo več prežimarit, saj sem v začude- nju od meandra pozabila prasico na dnu. Pa tako fajn je bilo žimarit brez. Torej, prišla sva do mesta plezanja, preverila situacijo in se lotila podviga. Oba zavarovana in željna vrtanja sva ugotovila, da mašina ne dela. Zaključila akcijo, se vrnila na površino, se hranila pred jamo in odpeketala proti kampu. Ekipa Vlečenje kabla smo se že ob zelo zgodnji uri, nekaj pred poldnevom, od- pravili proti jami. Ob 12.30 smo se od- pravili v jamo, vsi polni prepričanja, ka- ko hitro nam bo šla menjava kabla. Na dnu prvega štrika nas je prehitela ekipa Stella. Preopremljanje nam je šlo eks- tremno počas in na mnogih mestih se nam ni uspelo zamisliti, kako so to storili pred nami. Z veliko ustavljanja in zaple- tov smo ob ZELO solidni uri prišli na globino 200 m (ob 19:30). Še pred glo- bino 100 m se nam je povsem zavozlal kabel, ki smo ga odvozlavali slabo uro. Vmes nas je prehitela ekipa Lene Pizde. Odpravili smo se proti površju in na poti se je izkazalo, da je včasih star kabel še težje pospraviti kot napeljati novega. Z Rebecco se nama je uspelo dvakrat izgubiti in nekaj težav je bilo tudi s pas- tjo za muslimanke. Ob 23. 20 smo kljub vsem težavam z odvozlavanjem kabla, iskanjem vsega … prišli na površje in ob 00:20 smo še pojedli špagete in odšli Člani POLETNI TABOR KANIN 2019 Botri. Foto: Matic DI Batista 51 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ spat. 8. 8. 17:40, čas za čelko. Flis. 5. 8. Ekipa P4 Stella je splezala govno od bypassa, ekipa LP pa je prišla v Re- neja. Uspeh! Ekipa Nika, Uroš, Beki so spremili španko 1 do D, potem pa iskali jame. Ekipa Garmin in Špela sva nare- dila čurke LJ-6 do LJ-10. V LJ-6 smo naučili Eleno vrvne tehnike. Ekipa Darja in Domagoj sta šla v dolino. Bacijukiji so skuhali čaj. Beki je spravila otroke v jok, ker goljufa. Še kaj? 6. 8. Vid, Nika in Špela smo šli v P4, popravit vox do Hustona. Sedaj dela! Iz jame smo prinesli tri prasice štrikov in smeti. Globinci so vox odklopili, zato jih nismo slišali. Ekipa Garmin, Uroš, Elena in Beki so naredili LJ-11 in LJ-12. Ekipa Stella so naredili kopico novih rovov. Ekipa Lene Pizde pa je našla kolektor. 7. 8. Ekipi P4 sta prišli ven. Garmin, Špela in Nika smo naredili LJ-14 in LJ- 15, G in N sta naredila prve metre v LJ- 13, šaht za popizdit! Ko smo prišli nazaj, so bili tu Stellovci in zvezniki. Nategnili so nas, da ekipa Lene Pizde ni našla nič pametnega?! S Krajncem sva razjarje- na. Presenečenje ob Flisovem poročilu je bilo pristno. Sledilo je pijančevanje do poznih ur. Vmesni čas Stella - površje 6h 15min. 8. 8. Ekipa Pozabljene čelade smo po- slali Dibo, ki je imel »sandali dan«, na- zaj po čeladi. Nato sva David in Špela izmerila eno nejamo in IF-1. Garmin in Nika sta obvisela nad breznom brez dna (LJ-13). Sedaj pada dež. Prišla sta Ala- din in Bor. Beki peče bline iz slane moke s semeni. Ester se bo naredil puding. Davidu se meri jama - izginil je v meglo. Krajnc je izginil že prej. Jure je piflar. POROČILO EKIPE P4-LENE PIZDE V ponedeljek smo šli preko Secundusa, Svedrove dvorane naprej v neznano ter namerili novih 69 m jame. Matevž se je splazil v ožino, za njim pa je bil Flis. Flis je opazil napise The end in Jebemu mater. Tedaj smo se zavedli, da smo odkrili povezavo z Renejem. Sledilo je nepopisno veselje. Flis je rekel, da je že prej opazil X od merske točke, a je mislil, da ga je naredil sam, ko se je usedel na kamen. Zvečer smo proslavili s tortelini in chilli con carne. V torek smo namerili 130 m in odkrili kolektor. Sledil je povratek na površje, ki se je vlekel kot kravja čreva. Najlepši del jame je bil njen izhod. Vsekakor najboljša jamarska akcija. Z Matevžem sva bila prvič na -1100 m. Za mizo sedimo takole (tloris): 9. 8. V petek je bilo na terenu nekaj ekip, ki so čurkarile. Kolikor vem vsaj 2 + en solo delovodja, Garmin. Eno skupi- no smo sestavljali Matija, Tjaša T., Uki in Ester. Tjaša in Uki sta najprej šla v jamo, za katero smo bili ziher da je za registrirat in imela ponovitveni šnelkurs uporabe kovačije in merjenja. Jamo sta izmerila. Medtem sva Matija in Ester preverila štiri luknje, dve sta se izkazali za prekratki, dve pa sta imeli dovolj me- trov. Matija se je skozi eno vhodno oži- no uspešno basal toliko časa, da smo že dobili merilce od Uroša in je jamo sproti že pomeril. Z Matijo sva šla pre- verjat še dva vhoda v prelomu, Uroš in Tjaša pa merit tretjo jamo. Potem sta se nama pridružila v prelomu, pomerili smo še dve jami in se odločili, da imamo za danes dost. Kljub temu smo se na poti nazaj proti taboru ustavili še pri enem vhodu, ki ga je imel Uroš ogledanega. S Tjašo sta se žrtvovala za opremljanje in merjenje. Produkt celega dne je tako šest izmerjenih jam, LJ-16, LJ-17, LJ-18 aka Rogljiček, LJ-22, LJ-23, LJ-24. Ekipa Diba, Nika, Bor, Špela smo do- končali LJ-13 (-135 m) in Udornico ob Vrtiglavici. Diba je odnesel 200 m štrika do P4. Marjan je bil pri zveznikih, pred tem pa je odnesel 200 m do LJ-13. Ta najbolj za oženit. Foto: Joc Žibret Post-taborsko vzdušje. Foto: Matic Di Batista 52 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 10. 8. Ekipa Matija, Bor in Nika so preopremljali P4. Jure je izgubil pajaca. Špela, Diba, Tjaša, Jure in (D+E) smo izmerili LJ-25, LJ-26, LJ-27, Tjašino šahturino in Trovhodnik. Vid je jemal puls iz stene 1,5 ure. Beki, Flis in Lojze so odnesli tri ruzake robe v dolino. Garmin je šel v Kozje branit mejo. Tja- ša in Matevž sta neuspešno merila P-3. Uroš in Andrej sta šla do zveznih. Na poletnem taboru Kanin 2019 so sodelovali (približno v vrstnem redu prihoda): Cileti (5 kom.), Bajsiji (3 kom.), Jukiji (2 kom.), Darja, Doma- goj, Dorotea, Garmin, Nika, Flis, Matevž H., Tjaša V., Jure, Beki, Vid, Elena, Rebeca, Lojze, Špela, Diba, Uroš, Tjaša T., David, Ester, Bor, Aladin, Mrtn & punca (oba DRP Škofja Loka), Marjan, Matija, Metod, Mare, Stari, Marina, Andrej, Klemen. │ Radnički rokavi in napete mišice smetane ferajnovih decov. Foto: Špela Borko Kanin, naš ljubi poletni dom. Foto: Joc Žibret 53 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Katarina Kosič Ficco, Ester Premate, Maja Zagmajster ODPRAVA KUČKA KORITA 2019 Tudi letos se je slovensko-ameriška sekcija odpravila v Črno goro ter nada- ljevala z raziskovanjem v okolici Kučkih Korit. Na vrhuncu udeležbe so ekipo sestavljali Mike Ficco, Teo Delić, Philip Schuchardt, Sara Fleetwood, Phillip Moneyhun, Vid Naglič, Lauren Satterfi- eld, Tommy Cleckner, Ester Premate, Maja Zagmajster, Danaja Zagmajster Delić, Andrea in Mike Futrell in Katarina Kosič Ficco. Glavna cilja sta bila nada- ljevanje raziskovanj v C-95 in iskanje ter kartiranje novih jam. Začelo se je po- dobno kot lani, kopica mrtvih brezen in kilometri neraziskanega in zahtevnega terena. Motivacijo in zagon so nam da- jala konstantna odkritja v C-95 ter kasnejše odkritje še enega bisera. Vendar začnimo na začetku. Po prihodu v Slovenijo smo si, kot vsako leto do sedaj, na najboljšem društvu na svetu izposodili okoli 1000 m štrikov ter opre- mo, potrebno za kampiranje. Tokrat smo se odločili za uraden prevoz opreme in si uredili AtaCarnet. To je na koncu sicer pomenilo dodatno, zamu- dno, vendar zabavno komunikacijo z mejnimi oblastmi, neodgovorjena vpra- šanja, kot na primer zakaj nam v Bosni računajo 5 € za tranzit proti Črni gori in 10 € za tranzit proti Hrvaški, ali naj prija- vimo vino ali ne itd. Kljub temu smo ugotovili, da je ta način definitivno učin- kovitejši, prijaznejši za medčloveške odnose ter varnejši za opremo in se ga bomo držali tudi v prihodnosti. Pred odhodom smo seveda tudi preverili pri tako imenovanih lastniki parcele, na kateri smo kampirali, ali si jo lahko izpo- sodimo tudi letos, ter dobili njihovo pritr- ditev. 17. 6. 2019 smo se Lauren Satterfield, Mike Ficco, Phillip Moneyhun, Philip Schuchardt in Katarina Kosič Ficco končno usedli v izposojeni vozili in se odpravili na pot. Kot po navadi smo se ustavili v hostlu Polako ter preživeli noč v Trebinjah. Ob prihodu v Črno goro smo po poti pobrali Tea Delića. V Pod- gorici smo nakupili vso potrebno hrano ter naložili še Saro Fleetwood in Tommyja Cleknerja, ki sta priletela v Črno goro prejšnji večer. Ko smo prispeli v Kučka Korita in zavili na dovoz do kamping lokacije, smo bili presenečeni nad dejstvom, da je vse pokošeno ter grmičevje ob dovozu pore- zano. V upanju, da niso vsega tega pripravili za nas, smo se ukampirali in postavili pokonci cerado, ki je kot vedno služila za kuhinjo in dnevni prostor. Na- slednji dan smo v stavbi, ki leži ob robu parcele, opazili par, ki je belil hišo. Spo- ročila sta nam, da čistijo za Američane in mi smo jima veselo odgovorili, da smo mi Američani, istočasno pa skrbeli, da nam ne bojo začeli računati nastani- tve. Ko smo se zvečer vrnili v kamp, nas je pričakal Martin, ki nam je lani poma- gal s pridobitvijo dovoljenja za kampira- nje na trenutni lokaciji ter iskanjem jam. Martin nam je sporočil, da je parcela v lasti Črnogorcev, ki živijo v Ameriki in prihajajo v dveh dneh. Oskrbnica parce- le pa da je neskončno razburjena, ker je tokrat nismo prosili za dovoljenje in za- hteva, da se izselimo do desetih zjutraj naslednji dan. Nemudoma je zavladala zmeda, saj sta nama gospoda, ki smo ju kontaktirali, lani zagotovila, da sta onad- va zadolžena za parcelo, ter da smo lahko brez problema tam. Kasneje smo odkrili, da so medsebojni odnosi v Kučkih Koritih precej zapleteni, in ker jih še zdaj ne razumem popolnoma, se ne bom spuščala v detajle. Ostalo je vpra- šanje, kaj naj storimo in kam naj gremo. Martin, duša kot je, nam je ponudil, naj pridemo naslednji dan zjutraj do njega Uživanje v vonju zemlje in sončnih žarkih krasa. Foto: Philip Schuchardt Tlačenje hrane med preostalo opremo. Foto: Tommy Cleckner 54 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 in nam bo pokazal pašnike, na katerih lahko kampiramo. Tako smo se nasled- nje jutro Teo, Mike Ficco in jaz odpravili do Martina. Seveda sta nas pričakali rakija in kava, po treh štamperlih smo se le odpravili na ogled. Z vso hvalež- nostjo smo sprejeli prvo opcijo, ki je bila prečudovit travnik pod Kaženikom. Ra- kija je poskrbela, da smo pakirali zelo hitro in dejansko zapustili prvo lokacijo točno ob desetih. Ponovili smo posto- pek s cerado in šotori ter preživeli preo- stanek dneva v senci ter preganjanju žeje s pivom. Po teh prvih pretresih so zadeve pote- kale precej gladko, dokler nismo Sara, Mike in jaz en dan na platoju videli Phili- pa Schuchardta, Phillipa Moneyhuna in Tommyja Clecknerja popolnoma pretre- sene pri vhodu v C-95. Ko so nam za- gotovili, da so vsi v redu, smo se odpra- vili v tabor in pričakovali poročilo. Kot kaže, se je v jami na Tommyja zvalila precej velika skala ter ga ukleščila v ozek kanjon tako, da ga Philipa nista mogla doseči. Na srečo sta bila oba precej izvirna, kar lahko pripišemo tudi SPAR (Small Party Assisted Rescue) tečaju, katerega smo vsi opravili v Ame- riki, ter uspela s pomočjo vrvi, ki sta jo odrezala na dnu enega od brezen, in par karabinov ter škripcev skalo pre- makniti dovolj, da se je lahko Tommy izmuznil izpod nje. Zadeva je bila še toliko bolj napeta, ker je skala bila v obliki precej ostrega rezila. Seveda smo bili vsi srečni, da se je situacija tako lepo razrešila ter ni zahtevala resnejših posegov. Predvsem zato, ker smo se prvič zavedli, da je prva jamarska reše- valna ekipa dejansko hrvaška jamarska reševalna sekcija, kar bi pomenilo vsaj 12 ur čakanja v jami in po vsej verjetno- sti resnejše posledice za Tommyja. Po tem dogodku smo poskusili biti še previ- dnejši, kar je precej težko, saj je teren zelo krušljiv in ravno tako stene v ja- mah. Raziskovanja v C-95 C-95 se je veselo nadaljevala in nas nagrajevala z novimi brezni. Vendar tudi ohranja krušljiv karakter, ki ga jemljemo z določeno mero strahospoštovanja. Philip in Phillip (vrli bralec je verjetno že opazil, da gre za dve različni imeni) sta se primarno osredotočila na plezanje in iskanje potencialnih nadaljevanj. Njuna vztrajnost je bila poplačana in obrnila sta se pri 60 m breznu, ki se sicer ni nadaljevalo, je pa obetalo nadaljevanje s prečko, ki sta jo začela, vendar jima je zmanjkalo vrvi. Tako smo naslednji dan prečko nadaljevali Mike, Vid in jaz. Vid se je odločil za krajši dan, saj je moral naslednji dan na žalost spakirati in se vrniti v študijsko življenje. Tako nama je pomagal s prenosom vrvi. Te je po vseh odkritji začelo resno primanjkovati, tako je Vid s seboj prinesel 50 m, ki jih je prejšnje dni prenašal naokoli po hribih. Ko smo prispeli do prečke in je začel štrik vleči iz vrvi, smo hitro ugotovili, da naokoli ni prenašal petdeset-, ampak stometrco. Navdušeni nad dodatnimi metri vrvi in dejstvom, da je Vid naokoli skakal s tako količino vrvi, smo prečko poimenovali Slovenian fifty. Opremljanje Slovenian fifty. Foto: Phillip Moneyhun Levo: Kombi je lahko uporaben tudi kot senčnik. Desno: Kdo bo spletel Vidku 50 metrco? Foto: Sara Fleetwood 55 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Z Mikom sva prečko končala in začela z novim plezalnim podvigom, ki sva ga morala opustiti zaradi neumne ideje, da bova imela dovolj časa, če si za tako imenovani call-out določiva 23.00. Se- veda sem godrnjala celo pot ven in od takrat naprej prepovedala tako zgodnjo uro za vrnitev v tabor. Vsaj za ekipe, ki gredo v jame. Za tiste, ki jim ideja call- out ni poznana, naj obrazložim, za kaj gre: po navadi vsaka ekipa sporoči kdaj naj bi jo pričakovali, tako da lahko preo- stali hitro odreagiramo, v kolikor ekipa ni nazaj ob pravem času. Seveda si po navadi vzamemo ogromno rezerve, saj čas v jami teče hitreje. Vendar sem ta dan na to dejstvo očitno pozabila. Najin plezalni podvig sta nadaljevala Philipa in Tommy. Odkrili so še eno brezno, ki je pa tako krušljivo, da si je zaslužilo ime Pitch de la mort. Le-ta se nadaljuje v kanjon, ki mu še nismo uspeli dobiti konca, saj se je ekspedicija bližala kon- cu. Jama je ob zaključku ekspedicije pojedla kar 600 m vrvi, kljub temu, da ima le 300 m globine. Razlog tiči v kon- stantnem gor in dol karakterju, pri kate- rem zaenkrat vztraja. Nova odkritja Ekipe so bile po navadi razdeljene v trojice ter se vsak dan odpravile v hribe v iskanje novih odkritij. V kopici zdaj že tradicionalnih odkritji mrtvih brezen je ena trojica le odkrila novo jamo, imeno- vano Vrijeme za pivo. Jama je bil odkri- ta predvsem zaradi vztrajnega duha Lauren Satterfield, ki se je kljub obljub- ljenemu pivu odločila, da se spusti in pregleda še eno mrtvo brezno. Na kon- cu se je izkazalo, da brezno le ni mrtvo in dobili smo še eno jamo, ki se veselo nadaljuje. Velika prednost le-te je, da ima človeku prijazen dostop, poleg tega je blizu lokalnemu baru. Z Mikom sva se veselo pridružila Lauren pri kartiranju in nadaljevanju raziskovanj. Ob prvem obisku smo dosegli 50-metrsko brezno, katerega smo opremili. Naslednjič sva v jamo odšla sama, saj se je Lauren vrnila v ZDA. Brezno dejansko predstavlja ogromen kanjon, ki je na koncu zahteval dodatno opremljanje za kratek spust, ki se nada- ljuje v novo brezno. To pa ni tako zani- mivo kot kratek ozek rov, ki se razteza čez pritrdišče in se zaključi nad črnino. Ko je Mike vanjo vrgel kamen, sva v zameno zaslišala odmev, ki ne zgolj nakazuje na približno 80 metrsko brez- no, ampak tudi na ogromen prostor. Navdušena, vendar tudi rahlo razočara- na, sva se tu obrnila, saj je bil ta dan obenem na koncu ekspedicije in sva morala jamo razopremiti. Statistika C-95 ima sedaj 267 m globine in 1070 m dolžine. Vrijeme za pivo je 134 m globoko in 251 m dolgo. Obe jami ob- ljubljata nadaljevanje in imata veliko prepiha. C-95 je porabila 600 m vrvi, Vrijeme za pivo pa 170 m. Vključno s preostalimi ekspedicijami smo do sedaj pokartirali 3,7 km podzemlja. Tudi celinski podvigi so se izplačali, poleg tega, da smo dobili novo jamo, smo označili 58 novih potencialnih jam in jih izmerili devet. Poleg tega smo končno uspeli vstopiti v prečudovit novi del Kaženika, ki smo ga poimenovali Krasnija. Trenutno je sicer še sramežlji- va in nam še ni pokazala vseh svojih skrivnosti, vendar imamo še veliko za prehodit. Znanost Tudi letos smo jamarjenju dodali biolo- ška raziskovanja. V jamah smo alkoholi- zirali paščipalca iz rodu Neobisium, dvojnonoge, hroščke rodov Seracamau- rops in Anthroherpon, dvorepke, pršice, vodne enakonožne rakce iz rodu Proa- sellus, suhe južine, polžke rodu Zospe- um, katerih je bilo ogromno po stenah C-95, majhne skakače; ter popisali ostanke kosti večjega netopirja vrste Myotis myotis/Myotis oxygnathus. Na- tančnejše določitve sledijo. Poleg tega smo se dame (Lauren, Maja, Danaja in jaz) en večer odpravile na lov netopirjev in popisale kar tri brkate neto- pirje (Myotis mystacinus) in rumenega strnada in dve taščici. Danaja je vsake- ga netopirja strokovno preimenovala, Celotna ekipa od leve proti desni: Sara Fleetwood, Philip Schuchardt, Ester Premate, Vid Naglič, Lauren Satterfield, Katarina Kosič Ficco, Tommy Cleckner, Mike Futrell, Andrea Futrell, Mike Ficco, Phillip Moneyhun, Teo Delić, Danaja Delić, Maja Zagmajster. Foto: Sara Fleetwood Vhodno brezno v Vrijeme za Pivo. Foto: Mike Ficco 56 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 tako da smo dejansko ujele Brina, Jaka in Jakoba. Lov je popestrila vožnja po neizmerno razrukani cesti, ki sicer vodi do turistične točke, Rikovačkega gor- skega jezera, vendar moraš biti res po- gumen, da se odločiš za vožnjo do nje- ga. Z Mikom sva jo preizkusila v letu 2018 in je ne bi priporočala. Na srečo je izvir, kjer smo lovile, bil precej bližje Kučkim Koritom. Iz dnevnika Ester Premate Ameriškemu taboru na Kučkih Koritih v Črni gori sem se lani pridružila prvič. V bistvu udeležbe ob najavi tabora niti nisem načrtovala. Odločitev je padla bolj kot ne naključno in je bila posledica premagovanja post-terenske depresije, kakor v bioloških krogih pravimo nepro- duktivnemu razpoloženju, ki se te prime po vrnitvi z večdnevnega terenskega dela. Manj kot teden dni po zadnjem povratku iz Črne gore in še isti dan, ko sem odpisala svoj zadnji izpit na faksu, sem se tako pridružila Maji in Danaji pri še eni dolgi vožnji nazaj na jug. Do tabora smo prišle v poznopopoldan- skih urah, zato kaj več od postavljanja šotora, kupčkanja opreme in večerje niti nisem naredila. Za naslednji dan sem se dogovorila z Vidom in Lauren, da gremo pregledovat teren na greben severno od Korit. Nekaj lokalcev smo povprašali za najbolj optimalno pot, dobili bolj ali manj uporabne informacije, pocrkljali trop vaških kužkov, ki so nam začeli slediti, prijazno odklonili ponujene jutranje rakije in zagrizli v hrib. Po po- žganem pobočju smo kmalu izgubili pot in se odločili, da se preizkusimo v di- rektni verziji. Izogibali smo se visokim stenam, nižje relativno enostavno pre- plezali, se vmes najedli gozdnih jagod in kmalu dosegli greben, na vrhu katerega naj bi iskali jame. Z Lauren sva se odlo- čili, da bo najbolj učinkovito, če hodiva po robu gozda po skalah, misleč, da smo pot na vrh tako ali tako že izgubili. Pomolili sva glave v nekaj lukenj, ugoto- vili, da ni nič hudo obetavnega, nekate- re shranili kot potencialne jame in klepe- tali. V manj kot pol ure sva uspeli izgubi- ti Vida, ki je imel polovico potrebne opreme, in sklenili, da se bova počasi vrnili dol. Dol grede seveda nisva našli najbolj optimalne poti in se do bara na Koritih nekako prekobacali čez stene. Našli smo se šele proti večeru, ko je Vid dobil signal. Baje naju je nekaj ur čakal na vrhu hriba in užival v razgledih. Naslednji dan sem dobila priložnost, da se pridružim Katarini in Miku, ki sta šla na Kaženik, drugi hrib v bližini tabora, kjer so raziskovali najbolj obetavno ja- mo, C-95. Nad razgledi s Kaženika sem bila še bolj navdušena kot prejšnji dan; pot je bila zares lepa, mi pa smo prever- jali potencialne vhode v jame na platoju. Celodnevna hoja in moja nespametna izbira starih poletnih gojzarjev pa sta žal terjali žulje na obeh stopalih. Ob prihodu v tabor sem se sprijaznila s tem, da bom očitno naslednji dan imela počitek namesto dela v C-95, do katere je bilo par ur hoje, kot je bil sicer moj prvotni načrt. Nič hudega, glede na žur, ki je Bukumirsko jezero. Foto: Ester Premate Levo: Postavljanje mreže za lovljenje netopirjev. Desno: V pričakovanju jagenčka. Foto: Katarina Kosič Ficco 57 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ tisti dan sledil v taboru. Lokalci so pri- pravili jagenjčka in se pri nas oglasili tekom večera, Phillip in Mike pa sta bila bolj ali manj uspešna pri navezovanju stikov s frazo, ki je ostala živa še na- slednjih nekaj mesecev, »popij neštou«. Po tem, ko sem bila obsojena na tevice, in sem s Teom in Danajo šla na krajši izlet na Bukumirsko jezero, sem v zame zadnjih dneh tabora končno dočakala obisk zaresnih jam. Na poti do C-95 sem sicer preklinjala svojo odločitev in priznam, da bi se verjetno že na začet- ku vzpona obrnila, če se Lauren ne bi trudila s sanacijo mojih žuljev z razno- raznimi lepljivimi trakovi in me zamotila s pogovorom. Hrib sem nekako prema- gala z mislijo, da se ni več racionalno obrniti, če pa že dobro uro hodim, in pri jami olajšano obula škornje. V jami smo raziskovali naprej in pomerili del, ki ga je odkrila prejšnja ekipa. Pri tem sem ugotovila, da mi je bolj všeč »naš« na- čin merjenja jam – Lauren je opremljala naslednje brezno, s Tommyjem pa sva merila tako, da sem mu jaz narekovala meritve z Distota. Potem sva se za de- bele pol ure usedla, da je Tommy del jame zrisal na roke, Lauren pa je nada- ljevala z opremljanjem. Ko sem pripom- nila, da me že precej zebe, je Tommy mojo pritožbo komentiral, »da smo Slo- venci optimizirali merjenje na naše mrz- le jame, ampak, da to delamo prehitro«. No, po tej izkušnji sem jaz še vedno na strani naše »optimizacije«. Lauren je vmes zmanjkalo vrvi in odločili smo se, da se vrnemo. V tabor smo prišli med drugo in tretjo zjutraj in v kombiju na srečo odkrili ostanke večerje. Zadnji dan je ostal rezerviran za obisk Opasne jame. Leto prej smo zaradi ko- munikacijskih šumov o tem, kaj je opremljeno in kam je treba iti, šli le do približno -350 m, Teo pa je tokrat imel v planu izlet do -550 m in vzorčenje živali. Mojemu zgodnje-jutranjemu povratku iz C-95 primerno sva se odpravila šele okrog tretje popoldne. Ocenila sva, da bova do devetih zunaj, kar je bilo po- membno z vidika prevoza nazaj v tabor. Bila sva malo prej, Maje pa nikakor nisva uspela priklicati. Ker je bil bar v Koritih mnogo bližje kot tabor, sva na- hrbtnike pustila ob cesti pri odcepu za jamo in na prevoz raje počakala ob pi- vu. Teden se je kljub drugačnemu občutku v prvih dneh hitro obrnil. Tabor vsekakor ni rešil post-terenske depresije, ampak jo le zamaknil. Kako je ne bi, če pa ob povratku iz tako lepih, malo odročnejših delov Balkana, vedno znova razmišljam le o tem, kdaj gremo spet. Zaključek Organizacija tovrstne ekspedicije defini- tivno ni mačji kašelj. Predvsem začneš ceniti malenkosti, ki se ti po navadi zdijo samoumevne, kot na primer avto, kate- rega izposoja dejansko pomeni glavni strošek ekspedicije. Ali določena opre- ma, brez katere se jame ne bodo opre- mile in jo moraš nabaviti. Kljub nepre- cenljivi pomoči najboljšega društva na svetu, Društva za raziskovanje jam Lju- bljana, ki nas konstantno zalaga z vsem, kar premore. Kot drugo se moraš prilagoditi različnim kulturam in pogle- dom na svet, prehrano, življenje ter ja- marjenje. Na teh ekspedicijah žonglira- mo s kar šestimi različnimi narodnostmi, če štejemo vse carinike, s katerimi se moramo pomeniti na poti do Črne gore. Vsaka odprava ima nove zaplete in no- ve razplete. Vendar nas, kljub konstant- nim presenečenjem in včasih rahlo izčr- pajočim dogodivščinam, lokacija vedno znova navdušuje z lepoto narave, prijet- nostjo lokalcev, odlično hrano, odlično družbo in seveda jamami. Te se sicer obnašajo bolj kot sramežljive device, vendar se s pravim pristopom le počasi vdajajo našemu dvorjenju. Glede na to, da vsako leto le počasi napredujemo v globine kraškega terena in podzemlja, bo to zagotovo ekspedicija, ki bo trajala še leta. In komaj čakamo naslednjo, ki bo potekala junija 2020. │ Nova kamp lokacija. Foto: Katarina Kosič Ficco Pogled na kanjon Cijevne. Foto: Sara Fleetwood 58 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Od nekdaj velja, da tisto česar ni na papirju, ne obstaja. Zato se vsi dobro zavedamo pomembnosti sprotnega dokumentiranja novo raziskanih jam. Prav to je bil eden glavnih razlogov, da smo pred leti na Društvu za raziskova- nje jam Ljubljana (DZRJL) ustanovili Nagrado Viljema Puticka za najboljši prispevek slovenskemu jamarstvu, po- svečeno pionirju dokumentiranja jam na naših tleh. Tako smo tudi 6. marca 2019 podelili nagrado za najboljši prispevek v prete- klem letu. Na razpis sta prispeli dve prijavi, in sicer povezava Hudi Vršič- Črnelsko brezno (JK Borovni - ca) ter Sistem Migovec (JS PD Tolmin). Jamarji JK Borovnica so po 15 letih raziskovanja v breznu Hudi Vršič (kat. št. 6050), potem ko so lani prebili čarob- no mejo 1000 m, dosegli tudi rove že dolgo znanega Črnelskega brezna (kat. št. 6040). S tem je tako imenova- ni Rombonski sistem, ki ga poleg že omenjenih jam tvorijo še jame J-4 (sinonim Abbiso pa'e volpe oziroma Kruh in Lisica, kat. št. 6052), Korova (kat. št. 2643) in še neregistrirani Guli- ver, dobil svoj peti vhod ter dosegel težko predstavljivih 17747 m dolžine in 1393 m globine. Člani JS PD Tolmin so na razpis prijavili nadaljevanje svojih raziskovanj na Tol- minskemu Migovcu. Lanski cvetober v Sistemu Migovec, ki ga sestavljajo trije podsistemi - Vrtnarija, Migovec in Primadona, je znašal častitljivih 2.6 km. S tem je Sistem dosegel maratonske razsežnosti, saj trenutna dolžina rovov znaša 41,8 km. Dodaten iziv v prihod- njih letih bo nedvomno predstavljalo tudi raziskovanje domnevnega spodnjega vhoda v Sistem, šele nekaj več kot 100 m dolge jame Coincidence. Zaradi svojih prizadevanj v raziskovanju podzemlja Tolminskega Migovca, trdne- ga dela in kakovostno urejene doku- mentacije so Nagrado Viljema Puticka prejeli člani JS PD Tolmin, že svojo četrto. Tako zmagovalni kot tudi prispe- vek JK Borovnica nakazujeta, da po dolgotrajnem obdobju raziskovanja jam vstopamo v obdobje intenzivnega pove- zovanja le-teh – v Obdobje sistemov. Tako kot vsa leta do sedaj je tudi leto- šnji sponzor nagrade bilo podjetje Tre- king šport d. o. o. Sestava komisije pa je ostala nespremenjena od lani, in sicer so jo sestavljali: Miha Rukše (JKNM), Bojan Otoničar (IZRK), Uroš Herlec (NTF), Matjaž Milharčič (DZRJLČ) in Franci Gabrovšek (IZRK, DZRJL). │ KOMENTARJI K DELOVANJU DRUŠTVA Teo Delić NAGRADA VILJEMA PUTICKA 2018 Podelitev kipca zmagovalcem. Foto: Uroš Kunaver 59 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Januarja 2019 smo po obisku Golobje jame (kat. št. 1880) v bližini vasi Kazlje ugotovili, da se v jami nahaja večje šte- vilo kosovnih odpadkov. O stanju je bilo poročano na ferajnu in že takrat je bila podana ideja o čiščenju jame. Tako je bila po nesrečnem naključju, ko je odpa- dla Rokova čistilna, Golobja jama samo- umevna izbira za izvedbo jesenske čistilne akcije. V naslednjih dneh smo se povezali z domačini krajevne skup- nosti Kazlje, ki so dejstvo, da bi očistili eno izmed »njihovih« jam, z navduše- njem podprli. Predsednik KS Kazlje Božo Grmek je podal idejo, da bi očistili tudi breg nad vhodnim breznom Jeriše- ve jame (kat. št. 954), ki je dolga leta veljala za vaško odlagališče odpadkov. Tako je bilo dogovorjeno, da se čistilna akcija obeh jam izvede 16. 11. 2019, vendar nam je slabo vreme prekrižalo načrte in akcija je bila ponovno prestav- ljena. Končno nam je bilo v soboto, 30. 11. 2019, vreme naklonjeno. Zjutraj smo se zbrali v vaškem domu KS Kazlje, kjer so nam domačini pripravili manjšo pogosti- tev. Od tam smo vsi skupaj odšli do Golobje jame, kjer smo se razdelili v dve ekipi. Ena za Golobjo jamo, druga pa je odšla k Jeriševi jami. Nad vhodnim breznom Golobje jame smo pripravili škripčevje za izvlek pla- stičnih sodov, napolnjenih z odpadki. Iz vhodnega brezna je bilo odstranjene že kar nekaj nesnage, ko smo po melišču globlje v jami naleteli na prve nevarne odpadke. To so bile neeksplodirane ročne bombe iz prve svetovne vojne. Pri pregledu smo ugotovili, da je teh kar nekaj, in se tako odločili, da je nadalje- vanje čistilne akcije prenevarno. Najdbo smo prijavili enoti Civilne zaščite za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. Jamo smo razopremili ter se pridružili ekipi pri Jeriševi jami. Pri Jeri- ševi jami smo čistili strm breg nad vho- dnim breznom, kjer je bila odvržena večja količina tekstilnega odpada. Vse skupaj je oteževalo dejstvo, da so bili odpadki že prekriti z odpadlim dreve- snim listjem. Tako smo smeti odkopava- li izpod listja, jih nakladali v vreče ter jih preko škripčevja vlekli na vrh brežine. Ko smo očistili breg nad vhodnim brez- nom, smo se spustili še v dobrih 30 metrov globoko brezno, da bi preverili stanje odvrženih odpadkov v sami jami. Ugotovili smo, da se vhodno brezno razširi v prostorno dvorano dolžine 60 in širine 40 metrov, ki pa je v celoti prekrita z odpadki. Gre za kosovne odpadke, kot so štedilniki, avtomobilske gume, ploče- vinasti sodi in plastični odpadki, vmes pa smo našteli tudi štiri avtomobile. Na žalost smo ugotovili, da jama ne skriva zgolj starih odpadkov, temveč tudi od- padke novejšega izvora, pločevinke z rokom uporabe do leta 2019. Na čistilni akciji se nas je skupno zbralo 20 jamarjev DZRJL. Iz obeh jam je bilo izvlečenih sedem do osem kubičnih metrov odpadnega materiala. Po zaključku akcije smo se ponovno zbrali v domu krajevne skupnosti, kjer so nas domačini prav lepo postregli in poskrbeli, da nismo ostali lačni. Že takoj je padla ideja, da bi se v bodoče organi- ziralo celovito čiščenje Jeriševe jame, kar pa bi predstavljalo večji logistični zalogaj, saj bi bilo potrebno zaradi same količine odpadkov uporabiti žerjav. V kolikor bi našli potrebna finančna sred- stva ter podporo skupnosti, bi bil tudi ta projekt izvedljiv. Na koncu bi se radi zahvalili krajanom in krajevni skupnosti Kazlje za vso pomoč in logistično podporo ter občini Sežana, ki je zagotovila zabojnik za pobrane odpadke ter njihov odvoz. │ Matevž Hreščak ČISTILNA AKCIJA GOLOBJE IN JERIŠEVE JAME Levo: Iz obeh jam smo izvlekli za cel kontejner odpadkov. Foto: Matevž Hreščak. Desno in zgoraj: Žal je vhodno brezno, kot tudi celotna dvorana Jeriševe jame, prekrito z odpadki. Foto: Uroš Kunaver 60 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Predstavil bi povzetek jamarskih akcij našega društva v letu 2019, kot so jih v knjigo ekskurzij zapisali naši člani. Kar v osnovi pomeni, da zapisane številke verjetno ne predstavljajo točnega števila akcij, ampak vendarle predstavljajo šte- vilo akcij tega leta, pa četudi so morebiti bili člani malo bolj malomarni in napisali kako manj, ali pa malo bolj zagnani in zapisovali akcije nepričakovano vestno. Zapisi so dali številke, kakršne so, in z njimi bomo operirali. S tem se tudi odre- kam vsaj delu odgovornosti, saj bom le poročal o informacijah, ki sem jih moral razvozlati iz zapisov v knjigi ekskurzij. V zadnjih dvajsetih letih je število akcij na leto strmo narastlo - približno za ka- kih 6-krat. Iz nekaj deset akcij na leto na koncu 90. letih se je število akcij vztraj- no vzpenjalo in leta 2004 prvič preseglo 100 akcij, 5 let kasneje pa je prvič pre- seglo 200 akcij. Če pogledamo malo drugače, je število akcij iz povprečno 0,7 akcije na teden v 90. letih naraslo na povprečno 4,3 na teden v 2019. Lo- kalna maksimuma predstavljata leti 2005 in 2009, slednje leto je bilo akcij kar 226. Število je v naslednjih petih letih padlo pod 200, vendar je še vedno znašalo med 174 in 196. Poudaril bi, da je še vedno razpisana nagrada za glavo zlohotneža, ki nam je odtujil knjigo eks- kurzij z zapisi prvih treh mesecev leta 2014, zato je število akcij okrnjeno. V letu 2015 smo dosegli najvišje število akcij na leto, tj. 245. Od takrat je do leta 2019 število akcij na leto sicer padlo za kakih dvajset, a je kar stabilno, zato se s tem ne bomo preveč obremenjevali. Od tu naprej pa le še o letu 2019. Naj- več akcij v posamezno jamo je bilo v Radoščo in Mardi, kjer gre pohvaliti društveno veteransko sekcijo, ki je bila tekom leta močno aktivna. Naslednji dve jami sta Petnjak in Grvn, prvi z 11 in drugi z 10 akcijami. P4, Trubarjev dah, Romeo, Barka in Evklidova piščal se lahko pohvalijo le s štirimi akcijami. Za razliko od prejšnjih let, ko je bil Trubar- jev dah deležen več deset akcij, je to torej velika razlika. Slednje gre pripisati tudi najdbi novega paradnega terena za jame v okolici Planine Poljana, kjer je bilo v 2019 izvedenih več kot 20 akcij, nekatere tudi v obliki večdnevnih tabo- rov, ki smo jih izvedli na račun gosto- ljubnosti tamkajšnje pašne skupnosti. Lepo se jim zahvaljujemo in upamo na še veliko metrov jam! Sicer je leta 2019 zapisanih tudi 6 tabo- rov, ki so se jih udeležili naši člani - pr- vomajski tabor, ki je potekal na Planini Zaprikraj na grebenu Polovnik, tradicio- nalni poletni tabor na Kaninskih podih, udeležba članov na študentskem taboru BERT, jamarskem taboru na severnem Velebitu ter dvema mini-taboroma na Planini Poljana. Akcij v tujini je bilo skupno 15. Vodi Hrvaška s 6 akcijami, naslednja je Italija s 5, nato sledijo Črna gora (2) ter ZDA in Indija s po eno akci- jo. Glede na zapise je članov, ki so imeli več kot 20 akcij, vsaj 10, najbolj pridni pa so imeli tudi do dobrih 50 akcij. V povprečju so naše akcije štele 5,18 čla- na. Največ članov je bilo 45 na Veteran- ski akciji v Najdeno jamo in več kot 40 na taboru na Kaninu. Najbolj dosledni glede zunanjih ekip so bili veterani, ki so imeli kar 38-krat zunanjo ekipo na tere- nu. Največ akcij je bilo z namenom raziskav - kar 49, kar jasno opredeli prioritete našega društva. Tesno jim sledijo vete- rani, z 41 zapisanimi slučaji veteranizi- ranja, ki pravzaprav tudi spada pod razi- skovanje, le da tu opazimo drugačno starostno strukturo raziskovalcev. Sledi- jo biologija (20), meritve jam (18) in netopirjenje (11). Sledi še pester nabor drugih namenov, ki jih vseh ne bom omenjal. Izpostavil bi bolj zanimive: gubljenje vremena, ogled poplave, pivo s prijateljem, varovanje neizkušenih udeležencev festivala in monitoring Lep- todirusov. Lahko se tudi pohvalimo, da je bilo akcij, povezanih z različnimi pa- nogami znanosti, več kot 40. Drugače gledano, število akcij povezanih z zna- nostjo predstavlja slabo petino vseh akcij v 2019. Najdaljša akcija v 2019 je ocenjena na 216 ur oz. 9 dni, to je bila novoletna akcija v Renejevo brezno in P4, ki se je je udeležilo več kot 20 članov. Nasled- nje tri najdaljše akcije trajajo med 72 in 120 ur, vse tri pa so bile izvedene v P4. Slednjih akcij se je udeležilo od 3 do 6 članov. Zahvalil bi se vsem, ki so do sedaj digi- talizirali knjigo ekskurzij in olajšali pre- gled podatkov za pretekla leta. Na tem mestu naj še enkrat opozorim, da se odrekam odgovornosti za številke. Če komu niso všeč, pa naj bolj dosledno in podrobno piše v knjigo ekskurzij. Druš- tvu pa želim še naprej uspešno delova- nje. │ David Škufca JAMARSKE AKCIJE DZRJL SKOZI ČAS 61 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ IZOBRAŽEVANJE Izvleček Pri merjenju jam z DistoX je zelo po- membno dvoje – da je DistoX umerjen in da je umeritev veljavna. Umeritev je veljavna, če se lastnosti naprave od umerjanja do merjenja niso spremenile, to je, če se v njej ni premaknilo nič, niti baterije. Kakovost umeritve je drugotne- ga pomena, način umerjanja prav tako. Poskusi so pokazali, da celo uporaba lažnivega pripomočka za umerjanje, ki doda napako take vrste, da je program ne opazi, naredi bistveno manj škode kakor uporaba neveljavne umeritve. Da ne bi uporabljali slabo umerjenih, neve- ljavno umerjenih ali neumerjenih Dis- toXov, predlagam, da neposredno pred začetkom merjenja jame napravo preiz- kusimo in se merjenja lotimo le, če pre- izkus prestane, sicer jo umerimo in po- novimo preizkus. Predlagani preizkus temelji na lastnosti dobro umerjenega DistoX, da če isto vizuro izmerimo z napravo v različnih položajih in je tip- kovnica enkrat na vrhu, enkrat spodaj, enkrat na levi in enkrat na desni, vsako- krat dobimo enak rezultat v okviru do- pustne merske napake. Slabo umerjena naprava načeloma nima te lastnosti. Uvod DistoX je naprava, ki ob pritisku na tipko izmeri razdaljo, azimut in naklon med stojiščem in tarčo. S tem pri merjenju jam nadomešča laserski razdaljemer oziroma merilni trak, kompas in naklo- nomer. Sestavljena je iz laserskega razdaljemera znamke Leica, ki meri razdaljo, in dodatnega vezja, ki skrbi za azimut in naklon. Umerjanje naprave je potrebno za pravilno določanje obeh kotov. K razmišljanju me je napeljala debata o pripomočku za lažje umerjanje »DistoX2 Calibration Cube« [1]. O njem so se kresala mnenja, ali si ga natisniti ali ne. Bo koristen – vse za lažjo, hitrejšo in/ali boljšo kalibracijo! – ali odveč, lovilnik prahu. Razmislek pokaže, da pripomo- ček omogoči določene zahrbtne spodr- sljaje pri umerjanju. O načinu delovanja DistoXa sem se podučil v navodilih za umerjanje [2]. Da vezje, dodano DistoXu, določi azimut in naklon, ima tri merilnike komponent pospeška in tri merilnike komponent magnetnega polja. Iz teh merilnikov razbere svojo orientacijo glede na smer težnostnega pospeška in na smer Zem- ljinega magnetnega polja ter s tem smer laserskega žarka v prostoru. Pri tem pride do napak zaradi: ■ odmika ničle merilnika od ničle mer- jene količine, ojačenja merilnika od predvidenega ojačenja; ■ napak v zasukih merilnikov; ■ napak v kotu med merilniki in laser- skim žarkom razdaljemera; ■ magnetnih učinkov kovinskih delov naprave na čelu z baterijo. Vse naštete napake se enostavno od- pravi s popravki, dobljenimi z uporabo umerjanja. Napravo umerimo po vsaki spremembi, na primer po menjavi bate- rij. Potreba po rednem natančnem zamu- dnem umerjanju je za jamarja moteča. Tudi zato je napravo priporočljivo nad- graditi z LiPo baterijo [3], po čemer naj bi se jo dalo umeriti enkrat za vselej. Tudi pripomoček, ki je kriv za raziskave, je namenjen blaženju tegob umerjanja. Sklepamo, da so opažanja na delavnici merjenja jam z DistoX dne 20. 4. 2019 v organizaciji Uroša Kunaverja (mnogo stopinj razlike v izmerjeni smeri pri na- pravi, enkrat nagnjeni na levo in enkrat na desno) povezana ravno z neizpolnje- no potrebo po umerjanju. Tehnične podrobnosti umerjanja Umerjen DistoX iz signalov merilnikov pospeška in merilnikov magnetnega polja ugotovi, kam kažeta težni pospe- šek in Zemljino magnetno polje, iz česar razbere azimut in naklon laserskega žarka. Razmerje med komponento težnega pospeška v nasprotni smeri žarka in velikostjo težnega pospeška je kosinus naklona vizure, iz katerega izračunamo naklonski kot. Pretvorba izmerjenega težnega pospeška v težni pospešek v koordinatah naprave DistoX, ki ga po- trebujemo (slika 1), ima ob naših pred- postavkah obliko splošne afine transfor- macije kjer je g iskani težni pospešek (vektor s tremi komponentami), gmer izhod sen- zorjev (treh senzorjev, torej trirazsežni vektor), G matrika pretvorbe (3x3) in ∆g vektor zamika (3 komponente). Za pre- tvorbo tako potrebujemo 12 koeficientov (elemente matrike G in komponente vektorja ∆g ), ki jih izračunamo iz umeri- tvenih meritev. Da jih izračunamo, po- trebujemo enačbe. Vir enačb so skupki po štirih meritev iste vizure z okrog žarka zavrtenim Dis- toXom. Če je prva koordinata (x) usmer- jena vzdolž žarka (slika 1), je prva kom- ponenta g pri vseh meritvah iz skupka enaka in ta enakost pomeni enačbe. Dovolj skupkov nam da dovolj enačb za izračun koeficientov (rešitev najbrž ni enolična). Računskega postopka ne izpeljujem, saj je za naš namen treba vedeti le, da obstaja. Težava opisanega postopka je, da bi ena napačna meritev vse pokvarila. Pomerimo v napačno smer, dobimo napačno enačbo, napačne koeficiente, slabo umerjen DistoX in slabe meritve Matija Perne KAKO IN ZAKAJ UMERJATI DISTOX? 62 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 jam. To preprečujemo s trikom z dodat- nimi meritvami. Pri postopku umerjanja vedno naredimo mnogo več meritev kakor bi jih potrebovali za izračun koefi- cientov in dobimo mnogo preveč enačb, ki si zaradi merskih napak med seboj nasprotujejo in nimajo rešitve. Koefici- ente iz meritev ocenimo z optimizacijo, tako da se po nekem kriteriju čim bolj ujemajo z meritvami in da so enačbe čim manj narobe rešene. Poleg koefici- entov dobimo tudi podatek o tem, kako skregani so z enačbami, kar je mera za napako, na katero nas program opozori, če je prevelika. Magnetna poljska gostota je vektor prav kakor težni pospešek. Koeficiente dobi- mo na enak način, le da so odvisni tudi od baterij in od ostalih magnetnih delov naprave. Razlika je v nadaljnji obdelavi – za risanje načrta ne potrebujemo kota med žarkom in poljem, ampak azimut. Iz smeri magnetne poljske gostote in težnosti ga zna izračunati celo mehan- ski kompas, DistoX ta izračun opravi v siliciju. Da smo računsko zgodbo morda pravil- no razvozlali, potrjuje dokument [4], v katerem piše, da pri umerjanju dobimo 24 ali 27 koeficientov. Po 12 za težnost in za magnetizem jih da 24, dodatni trije so za nelinearni primer [3]. Mera za napako pri umerjanju in njene omejitve Mera za napako izračunanih umeritve- nih koeficientov naj bi povedala, kako natančno je pri obračanju DistoX v vsa- kem skupku štirih meritev, ki nam da enačbe, žarek ostal obrnjen v isto smer. Bolj natančni smo, bolj prave in s tem bolj usklajene so enačbe. Če nismo natančni, tudi enačbe in z njimi koefici- enti niso pravi. So lahko enačbe vseeno usklajene med sabo in mera za napako majhna? Lahko, če je v isto smer osta- jala obrnjena neka druga os, ne žarek. Vezje v DistoX namreč predpostavlja, da je žarek tista os, okoli katere smo med umerjanjem obračali napravo. Ver- jetnost, da bi se med površnim umerja- njem naprava slučajno obračala okrog vedno iste osi, ki ni os žarka, s čimer bi hkrati dobili majhno mero za napako in slabe koeficiente, je po jamarskih meri- lih zanemarljiva. Do napačnih meritev in napačnih enačb za koeficiente, ki so usklajene med sa- bo in dajo majhno mero za napako, pridemo tako, da DistoX v vsakem skupku štirih meritev natančno vrtimo okoli vsakokrat iste osi, ki ni os laser- skega žarka. To se da doseči z »DistoX2 Calibration Cube«. Ta pripo- moček nam DistoX stabilno drži in nam nudi os vrtenja, zato je mera za napako majhna. Kot med osjo vrtenja in laser- skim žarkom prispeva k napaki, k meri za napako pa ne. Kako velika je ta na- paka, ne vemo, če je ne izmerimo pose- bej. Pripomoček za umerjanje olajša še eno vrsto napake, saj na DistoX nekaj pritr- jujemo. Navodila za izdelavo pripomoč- ka pravilno ukazujejo, naj bodo vsi sestavni deli nemagnetni (plastični, alu- minijasti in medeninasti), toda drobna površnost je dovolj, da se med njimi znajde tudi, na primer, kaka jeklena podložka. Umeritev bo vestno upošteva- la njen vpliv, mera za napako bo majh- na in DistoX bo dobro umerjen – a le, dokler magnetnega dela ne bomo od- stranili ... Eksperimentalni del Kritizirati pripomoček za umerjanje na načelnem teoretičnem nivoju, ne da bi ga videl v živo, nima iste teže kakor preizkusiti ga. Zato sem se odločil za preizkus po tem postopku: 1. Izposodim si DistoX. 2. Grem v bližnji gozdiček, kjer naj bi bilo magnetno okolje napravi prijaz- no. 3. Naredim preizkusne meritve – en Slika 1. DistoX na pripomočku za umerjanje v svojem naravnem okolju. Koordinatni sistem je prerisan s slike v delu [4]. Foto: Matija Perne Slika 2. Uspešno in neuspešno natisnjeni deli pripomočka za umerjanje. Pozna se, da ima Hullov izum za seboj nekaj stoletij izpopolnjevanja manj kakor Gutenbergov. Foto: Matija Perne 63 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ trikotnik izmerim v obe smeri, vsako vizuro pomerim štirikrat z napravo v štirih položajih kakor pri umerjanju. 4. DistoX umerim s pripomočkom za umerjanje. 5. Ponovim preizkus iz točke 3. 6. DistoX umerim po postopku iz navo- dil [2]. 7. Ponovim preizkus iz točke 3. 8. Ponovim nekatere od točk 4 - 7. 9. Vrnem se na točko 1, če še nimam dovolj. Še prej je bila potrebna točka 0, pridobiti pripomoček za umerjanje. Pri tem se je pokazalo, da trirazsežni tisk za razliko od dvorazsežnega zahteva več truda kakor pritisniti pravo bližnjico na tipkov- nici in počakati minuto. Kako sta se trudila tiskarja, prikazuje slika 2, še prej pa sem se potrudil tudi jaz. Ker v metrič- nem svetu nisem hotel kosov, ki se do- polnjujejo s colskimi aluminijastimi cev- mi in medeninastimi vijaki, sem mere ustrezno popravil. Uporabil sem pro- gram FreeCAD in izhajal iz napotkov na strani [5]. Kot popoln začetnik sem za predelave porabil dva prosta dneva, pri čemer za ustvarjalni proces garantirano nisem imel na voljo več kakor štirih ur na dan. Nič groznega torej. Grozni del, točka -1, je sledil, ko sem v roke dobil DistoX, ki je moje predpo- stavke postavil na laž. Sklepal sem bil, da se vijak zagrize v natisnjeni del in DistoX prime tako, da ga priščipne, zato sem luknjo povečal na 8 mm in zraven dodal še eno 4 mm, ker sem imel pri roki take vijake. DistoX pa ima ravno nasproti luknje svojo pušo z notranjim colskim navojem! Tako sem iz ene teža- ve naredil dve, poleg manjkajočega vijaka sem imel še preveliko luknjo. Slutnjo, da colskega medeninastega vijaka pri nas ni lahko dobiti, je potrdil telefonski pogovor z najbolje založenim trgovcem z vijaki v državi. Če bi se vrgel v stroške in jih naročil na Ebayu, bi med čakanjem nanje rok za oddajo članka, prosto po Adamsu, švistnil mimo. Ostala je le možnost vrezovanja navoja, pa še za to za colske navoje pri nas orodij ravno ne mrgoli. Načelno bi sicer lahko natisnili še vijak, vendar sem se ekspe- rimentom pri izdelavi pripomočka trudil čim bolj izogibati. Med čakanjem na vijak sem šel na teren s prvim izposojenim DistoX, imenova- nim n1, ki sem ga preizkusil (neopti- malno: bilo je svetlo in sem piko komaj videl), priščipnil s 4 mm vijakom in umeril s pripo- močkom (neoptimalno: v naro- čju sem imel dete), kakor prika- zuje slika 1. Ponoči sem umeri- tev preizkusil, napravo umeril na klasičen način med drevesi in preizkusil še to umeritev (neoptimalno: imel sem le eno čelno svetilko in nisem dobro videl, kaj ciljam). Nekaj dni kasneje je sledil nočni teren s skoraj pravim vijakom, z dvema pomoč- nikoma in s štirimi čelnimi svetilkami (skoraj optimalni pogoji: nekoliko je mo- til dež), na katerem smo isto napravo ponovno umerili s pripomočkom in pre- izkusili vse tri umeritve. Pritrditev Dis- toXa lahko občudujete na sliki 3. Na- slednji teren je bil v optimalnih pogojih in z drugim DistoXom, n2: preverjanje trenutne umeritve, umerjanje s pripo- močkom in preverjanje, klasično umer- janje in preverjanje. Zadnji terenski sklop meritev je bil v mraku v optimalnih pogojih spet z n1, opravljen je bil ponov- ni preizkus treh obstoječih umeritev, še ena klasična umeritev in še preizkus te. Terenske izkušnje so pokazale, da je osrednji del pripomočka za umerjanje zelo stabilen, ko noge ustrezno zapiči- mo v prst (slika 1). Vsaj pri mojem pri- merku se stabilnost ne prenese na Dis- toX vsebujoč gibljivi del, ampak ta kar precej opleta. Umerjanje je zato vprašlji- vo, sploh z dojenčkom v naročju. Za preizkuse sem uporabljal pametni telefon z operacijskim sistemom Andro- id in programom TopoDroid verzija 4.1.4G. Rezultati V tabeli 1 so statistike preizkusov, ki sem jih uporabil na poti do zaključkov, pa še kakšna za zraven. Najpomemb- nejše med njimi prikazuje tudi graf na sliki 4, v tabeli 2 pa so podatki o samih umeritvah. Surovi merski podatki, opis okoliščin meritev in programska opre- ma, s katero sem izračunal statistike, so na voljo na spletu [6]. Idealno bi bilo, da bi bili pri preizkusu umerjanja povsem točni in ponovljivi ter da bi tudi DistoX pri vsakem četvernem merjenju vizure vedno enako obračali za točno 90 stopinj. Če preizkus ne bi prispeval nobenih objektivnih in subjek- tivnih napak, bi vsak preizkus iste ume- ritve dal enak rezultat. Lepo bi bilo tudi, da bi isti način umerjanja vsakokrat dal približno enako dobro umeritev, saj bi se tako razlike med načini umerjanja najlepše pokazale. Že bežen ogled podatkov pokaže, da po nobenem kriteriju niso blizu idealu. Pa vendar nam povedo dovolj! Umeritev n2k1 je po kriterijih kakovosti umeritve (tabela 2) najboljša med tistimi s pripo- močkom, n1g2 pa klasična in najslabša med vsemi. Ko ju preizkusimo (tabela 1), je n2k1 odločno slabša med njima v vseh kriterijih. Ne le to: pri n2k1 so si standardni odkloni kotov zelo podobni med sabo od ene do druge vizure in v azimutu ter v naklonu. Do takih napak pride, če DistoX pri vsaki vizuri opiše plašč enako ostrega stožca. To se zgo- di, če žarek nese vedno enako postrani, kar je napovedana težava umeritve s pripomočkom. Pri eni umeritvi od treh, kjer je bila dovolj velika, je napovedana težava pripomočka torej potrjena. V skladu s pričakovanji je samokritika umeritve (tabela 2) ne opazi. V povprečju so razlike med enim in dru- gim tipom umeritve majhne, šum v na- tančnosti pa velik. Pa vendar ob bolšča- nju v številke ali graf opazimo, da skoraj noben preizkus umeritve s pripomoč- kom ne prehiti skoraj nobenega preizku- sa klasične umeritve po skoraj nobenem kriteriju (še največ izjem je pri povpreč- nih trikotnikih, ki o umeritvi povedo zelo malo), kar potrjuje, da vsaj ta primerek Slika 3. Pritrditev DistoX na pripomoček za umerjanje po izdelavi skoraj čisto pravega vijaka. Bil je nekoliko predolg, kar sem rešil z aluminijasto podložko namesto, da bi ga žagal, preveliko luknjo na pripomočku za umerjanje pa sem zmanjšal z nekaj plastmi laka za nohte. Foto: Matija Perne 64 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 pripomočka ni najboljša izbira. Vse umeritve so približno zadovoljive za jamarsko rabo, vse so tudi boljše od začetne umerjenosti naprav, kakršne sem dobil v roke. Z umeritvijo n1g2 smo se zelo trudili, hoteli smo doseči nekaj primerljivega z vrhunsko n2g1, a rezultat enostavno ni bil tak. Ne verjamem, da je kriv človeški faktor. Prej gre za drobne razlike med DistoXoma, morda zgolj za to, da ima n1 bolj muhasto tipko za meritev. Vsee- no je umeritev n1g2 dosegla povsem sprejemljive rezultate in se brezhibno odrezala na preizkusu. Podatke o sklenjenosti trikotnikov nava- jam le kot ilustracijo, kako umerjenost učinkuje na merjenje jame. Posebej zanimivo se mi zdi, kako uspešno se napake odpravi s povprečenjem ob obračanju DistoX. Stranice trikotnika so bile dolge med 5 in 8 m z nakloni pod 30 stopinj. Razprava Lastnikov DistoX namerno nisem zasli- ševal o stanju umerjenosti, saj jih s tem ne bi mučil niti, če bi si ga izposodil za merjenje jame. Lastnik n1 je omenil, da ga je primerjal s klasičnim kompasom in da ni bil povsem zadovoljen, za n2 pa so rekli, da so ga uporabljali, kakor da bi bil ustrezno umerjen. Ko opremljamo brezno, na koncu vrvi zaradi varnosti vedno naredimo vozel. Zakaj to storimo tudi, kadar smo prepri- čani, da bo vrv dovolj dolga? Zato, ker ne smemo niti razmišljati o tem, kdaj narediti vozel in kdaj ne, kajti če bi se Tabela 1: Rezultati preizkusov umeritev. Vse σ in »Error stddev” so v stopinjah, vse Δ v metrih. Vsaka vrstica pomeni en preizkus, bolj ali manj bledo rumene so preizkusi umeritev s pripomočkom, bolj ali manj bledo modre so preizkusi klasičnih umeritev od drevesa do drevesa. Kjer je več sosednjih vrstic enake barve, so vse med njimi preizkusi iste umeritve. Merili smo šest preizkusnih vizur (trikotnik v obeh smereh) po štirikrat z DistoX v različnih položajih. V stolpcih σα in σϕ sta povprečna standardna odklona v azimutu in v naklonu, povprečena prek vseh šestih vizur. V stolpcih max (σα), max (σϕ), min (σα) in min (σϕ) so največji in najmanjši standardni odkloni obeh kotov, izbrani izmed vseh šestih vizur. Stolpci rmsΔtot, rmsΔnavp in rmsΔvod so koreni povprečnih kvadratov nesklenjenosti trikotnika, in sicer skupne, navpične in vodoravne. Vsaka stranica je izmerjena osemkrat (štirikrat v vsako smer), tako da je vseh možnih izmer trikotnikov, prek katerih povprečimo, 83 = 512. Ostali trije stolpci so skupna, navpična in vodoravna nesklenjenost povprečne izmere trikotnika. Slika 4: Isto kakor σ stolpci tabele 1. Test σα σϕ max (σα) max (σϕ) min (σα) min (σϕ) rmsΔtot rmsΔnavp rmsΔvod Δtot Δnavp Δvod Umeritev Error stddev n1prvotna 1,717 0,255 3,021 0,386 0,685 0,171 0,289 0,047 0,285 0,029 0,010 0,028 n2prvotna 3,402 0,629 5,690 0,730 1,061 0,556 0,697 0,107 0,688 0,037 -0,006 0,037 n1k1t1p 0,390 0,288 0,532 0,419 0,216 0,173 0,128 0,087 0,094 0,047 -0,027 0,038 0,24 n1k1t2p 0,364 0,321 0,457 0,443 0,200 0,250 0,119 0,071 0,095 0,031 -0,010 0,030 0,24 n1k1t3p 0,369 0,274 0,658 0,311 0,222 0,222 0,109 0,063 0,089 0,021 -0,001 0,021 0,24 n1k2t1p 0,458 0,403 0,915 0,465 0,208 0,356 0,138 0,083 0,110 0,028 -0,010 0,026 0,18 n1k2t2 0,477 0,390 0,835 0,443 0,250 0,346 0,123 0,074 0,098 0,014 0,001 0,014 0,18 n2k1t1 0,853 0,786 0,954 0,826 0,751 0,735 0,200 0,133 0,150 0,022 0,014 0,016 0,17 n1g1t1 0,282 0,187 0,574 0,299 0,058 0,096 0,117 0,084 0,082 0,027 0,013 0,023 0,18 n1g1t2p 0,236 0,127 0,379 0,171 0,096 0,082 0,105 0,065 0,083 0,021 0,019 0,009 0,18 n1g1t3 0,264 0,110 0,392 0,183 0,129 0,058 0,092 0,049 0,077 0,015 -0,001 0,015 0,18 n1g2t1 0,316 0,124 0,457 0,150 0,189 0,082 0,084 0,050 0,067 0,019 0,009 0,016 0,29 n2g1t1 0,163 0,057 0,299 0,096 0,082 0,000 0,041 0,018 0,037 0,020 -0,002 0,020 0,05 65 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ odločali, bi se občasno narobe. Predla- gam, da ob začetku merjenja ravnamo podobno in se ne vprašamo, ali je Dis- toX dobro umerjen, ampak to rutinsko preizkusimo. Če DistoX v dveh ali treh naključnih smereh da približno iste šte- vilke v različnih položajih tipkovnice, je to zelo dober znak, rigorozna izpeljava potrebnih pogojev za pravilnost umeri- tve pa je v delu [7], če bi se kdo rad bolj poglobil. Če umerjenost preverimo pred vsakim merjenjem jame, dodatne možnosti za napako, ki jih ponuja pripomoček za umerjanje »DistoX2 Calibration Cube«, niso pomembne. Zdi se, da je umerje- nost s pripomočkom ponavadi dovolj dobra za jamarsko rabo. Osebno me pripomoček ne pritegne, saj ne ponuja dovolj prednosti, da bi se mi zdelo vre- dno ukvarjati z njim. Zaključek Poskusi so pokazali, da mora DistoX predvsem biti dovolj sveže umerjen, način in kakovost umerjanja sta drugot- nega pomena. V teoriji pripomoček za umerjanje ponuja dva možna načina, kako se nam lahko zgodi, da umeritev neopazno zafrknemo: tako, da os vrte- nja ni vzporedna z osjo žarka, ali tako, da je kateri od na DistoX pritrjenih delov magneten. Medtem pri običajnem umer- janju ni česa zgrešiti, če ga vseeno ka- ko polomimo pa nas na to opozori pro- gram. Kako torej umerjati? Po želji. Po mojem mnenju je pripomoček sprejemljivo upo- rabljati kvečjemu, če umerjenost redno preizkušamo. Kar bi sicer priporočal v vsakem primeru, ker sicer ne moremo biti sigurni, s kakšnim DistoXom meri- mo. Kakor bi rekel Reagan, доверяй, но проверяй. Preizkus umeritve je lahko enostaven. Ena možnost je, da izmerimo isto vizuro štirikrat z DistoX v različnih položajih, s tipkovnico obrnjeno v različne smeri. DistoX naj bi vsakokrat pokazal približno iste številke. Če se dobro odreže v dveh ali treh naključnih smereh, je to zelo dober znak. Predlagam (avtor DistoX je seznanjen s predlogom) tudi izboljšavo samega Dis- toX. Pri trenutni verziji je tako, da če izmerimo jamo s slabo umerjenim, gre- mo lahko le ponovno merit. Šest odčit- kov senzorjev (razdaljo pustimo ob stra- ni, ker je povsem ločena in ne dela te- žav) se že v samem DistoX z uporabo 24 ali 27 koeficientov nepovratno pre- tvori v dva kota. Ker se informacija o surovih izmerjenih vrednostih izgubi, se škode zaradi morebitnih napačnih koefi- cientov ne da več popraviti. Če bi se poleg kotov shranili tudi surovi odčitki, bi imel v primeru kasneje ugotovljenih težav možnost napravo umeriti in kote izboljšati za nazaj. Nekaj preizkusov ob merjenju jame bi omogočilo celo prever- janje, ali je kasnejša umeritev veljavna za te meritve. Članka ne bi bilo, če mi pri raziskavah ne bi na različne načine pomagali Mar- jan Baričič, Matic Di Batista, Gregor Pintar, Peter Prevec, Janez Strojan starejši in Rafko Urankar-Cile. Vsem se prav lepo zahvaljujem. │ Literatura [1] Roberson, P., 2019: DistoX2 Calibration Cube. Dostopno prek: https:// www.thingiverse.com/thing:3776523 (11. 9. 2019). [2] Heeb, B., 2008: DistoX Calibration Manual. Dostopno prek: https://paperless.bheeb.ch/ download/CalibrationManual.pdf (3. 12. 2019). [3] Heeb, B., 2014: The Next Generation of the DistoX Cave Surveying Instrument. Dostopno prek: https://paperless.bheeb.ch/download/ DistoX2.pdf (3. 12. 2019). [4] Corvi, M., 2017: DistoX calibration with Topo- Droid. Dostopno prek: http:// marcocorvi.altervista.org/caving/TDpdf/213- Calibration.pdf (3. 12. 2019). [5] Bedrich, F., 2019: 7 Free STL Editors: How to Edit & Repair STL Files. Dostopno prek: https:// all3dp.com/1/7-free-stl-editors-edit-repair-stl-files/ (3. 12. 2019). [6] Perne, M., 2019: Preizkus DistoX2 Calibration Cube. Zenodo, doi:10.5281/zenodo.3558316 [7] Corvi, M., 2018: Survey accuracy and DistoX. Dostopno prek: http://marcocorvi.altervista.org/ caving/ (8. 12. 2019). Ime Average error [degrees] BH delta Error stddev [degrees] Max. error [degrees] Iterations n1g1 0,28 0,566 0,18 1,01 39 n1g2 0,28 0,806 0,29 2,45 36 n1k1 0,36 0,688 0,24 1,18 34 n1k2 0,29 0,555 0,18 1,01 34 n2g1 0,10 0,214 0,05 0,23 31 n2k1 0,25 0,438 0,17 0,78 28 Tabela 2: TopoDroidova kritika umeritev. Po kriterijih aplikacije se vse zdijo kar dobre, kaže da tudi opletanja DistoX na pripomočku ni preveč. 66 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Špela Borko 2019 - LETO NESREČ Leto 2019 bi lahko razglasili za leto ne- sreč. Lepše se ga je spominjati po vzne- mirljivih odkritjih, a vseeno je prav, da malce časa namenimo razmisleku o traparijah, ki smo jih počeli, in kako se jim v prihodnje izogniti. Leto je otvorila Darja s poletom v Veliki dol in pristan- kom v dihalniku. Težek nahrbtnik in dereze so neprijazna kombinacija. A iznajdljivost ekipe, ki je s plastenko sko- pala snežno luknjo, je občudovanja vre- dna. Lekcijo smo sprejeli in organizirali zimsko usposabljanje. Vseeno bi morali ustavljanje s cepinom večkrat vaditi, sploh glede na pogostost obiskovanja zimskega Kanina! Sledila je manjša nezgoda zaradi nepazljivosti, ko sem si na prst vrgla skalo. Naučili smo se, kaj je to razpočna rana, da tudi male skale lahko pustijo velik vtis in da prva pomoč vedno sodi v transportko. Največji pre- tres je doživel Jure, ki mu je par mese- cev kasneje na betico priletel projektil. Čelada je zdržala, glava na srečo tudi, čeprav brez pretresa možganov ni šlo. Dogodek se je prisotnim močno vtisnil v spomin. Nikoli ne smemo pozabiti, da nove jame razpadajo. Pozornost ni od- več tako za tistega na vrvi kot tistega pod njo. Leto nesreč je zaključil Matic. Pozna ura, nepozorno premikanje po neznani jami in spodmaknila so se mu tla pod nogami ter pristala na njegovem stopalu. Trma poškodovanca je pripo- mogla, da je sam prišel iz -700 m, se spustil z gore in odpeljal do urgence. Jamarstvo je relativno varna dejavnost. A oddaljenost krajev, kjer se potikamo, nam narekuje pazljivost. Preverite in posodobite svoje prve pomoči in upam, da se srečamo na naslednjem zimskem usposabljanju. │ Darja Kolar SLEDI KANINA Kanin imamo vsi nekje v posebnem predelu srca, sama pa ga imam zdaj še na kolenu. Lansko zimo, tik pred zaključkom leta 2018, so bili naši nameni in cilji jasni: novo leto preživeti na skoraj vrhu Slove- nije – na Kaninu, v najboljši družbi, ki bi si jo človek lahko želel – z jamarji. V zgodnjih urah je iz meglene in hladne Ljubljane štartala ekipa treh, in sicer Domagoj, Andrej in jaz. V Bovcu smo ujeli sonce in si privoščili kavo ter najpo- membnejši obrok dneva, zajtrk. Tako lepo je bilo v dolini, da smo kar s težkim srcem štartali proti Kaninu, ki se je skri- val med oblaki, vendar ni bilo izbire, s sabo smo namreč nosili osem litrov pomembne tekočine za praznovanje novega leta. Ker žičnica zaradi močnega vetra ni obratovala, smo pot začeli malo kasneje na Gozdecu. Kljub težkim nahrbtnikom smo vsi bili zelo dobro razpoloženi in zatopljeni v različne pogovore. Ko smo dosegli snežno mejo, smo si privoščili pavzo in si nataknili dereze. Pot smo nadaljevali, vendar zaradi hoje po sne- gu in močnega vetra počasi, povečala pa se nam je tudi frekvenca manjših pavz. Verjetno smo takrat vsi razmišljali o tem, da moramo v naslednjem letu malo več delati na naši snežni kondiciji. Prišli smo v Mali dol. Slaba ura do biva- ka, ravno toliko pa tudi dnevne svetlobe. Snežna pokrajina te lahko res hitro pre- vzame in hkrati malo zmede. Veter se je krepil, naša utrujenost pa se je večala. Zaradi manjše zmede, kje točno poteka pot, je padla odločitev, da jaz preverim, če je možno prečiti hrib pred nami kar poprek, Domagoj in Andrej pa sta šla po desni strani malo pod vrhom. Ko sta mi zaklicala, da se jima pridružim, sem se spustila po strmini proti njima na desno in ju že skoraj dosegla, nakar se je zgo- dilo! Nepričakovan led na najstrmejšem delu me je presenetil in desna noga mi je ravno takrat, ko sem prenesla težo telesa nanjo, zdrsnila. Strmina in neva- jenost derez sta mi onemogočila ponov- no ujeti ravnotežje, težak nahrbtnik pa se jima je samo pridružil. Padla sem in začela drseti po strmini navzdol. Trenu- tek drsenja se mi je zdel neskončno dolg, hkrati pa zelo hiter. Cepin, ki je drsel z mano v roki, me je opomnil svo- jega namena. Uporabila sem ga, vendar neuspešno. Dosegla sem le to, da sem se med zdrsom zarotirala z glavo naprej in pogledala usodi v oči. Pred sabo sem zadnjih nekaj deset metrov zagledala predihano luknjo neznane globine. Pra- vijo, da se ti v takem usodnem trenutku prevrti življenje pred očmi. Zdaj lahko potrdim, da se motijo. V moji glavi se je v tistem trenutku izreklo le nekaj sočnih in želja, da ni pred mano stometrca. Jamarka pa takšna. Padec v globino na srečo ni bil preglo- bok, niti usoden. V zadnjem odboju v steno sem začutila močan pok v hrbte- nici, zato so bile moje prve misli skrb za hrbtenico. Na srečo sem lahko premak- nila noge in roke in se ozrla naokoli ter preučila situacijo. Ravno v tem trenutku je do mene prihitel Domagoj. Podala sem mu nahrbtnik in splezala iz jame. Situacija ni bila najhujša, ker sem imela izredno srečo, vendar je z vedno moč- nejšim vetrom in mrazom ter zadnjimi sončnimi žarki postala izjemno resna. Domagoj me je na hitro pregledal, pre- veril stanje zavesti in ugotovili smo, da je najhujša rana na kolenu, iz katerega sem rahlo krvavela. Predlagala sem, da poskušamo obiti hrib pred nami in si najdemo zasilno prenočišče nekje na križišču za Laško planjo in jamarskim bivakom, vendar sem kmalu spoznala, da so rana z bolečino na kolenu, iz ka- tere sem vsake toliko začutila kapljico tople krvi po nogi navzdol, zvit gleženj druge noge in pogrezanje v sneg slaba kombinacija. Zaradi šoka sem zdržala pokonci, vendar zaradi mraza tresenja telesa nisem mogla umiriti. Medtem ko je Domagoj izkopaval prvo jamo v sneg, je Andrej štartal naprej po pomoč, ven- dar se je po nekem času vrnil nazaj, za kar menim, da je bila pravilna odločitev. V krizni situaciji nevarnost ne preti le poškodovancu, ampak vsem, in kmalu se lahko ponesreči še kdo. Ko je bil prvi 67 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ bivak nared, sem se s podlogo in toplo spalko spravila vanj, Domagoj in Andrej pa sta šla poiskat primernejši prostor za nov bivak, ki bi bil dovolj velik za vse tri. V času, ko sem čakala zakopana v sne- gu, so sekunde minevale kot minute in minute kot ure. Misli so mi divjale vse- povprek, od tega, da ne grem nikoli več v gore, kaj šele v jame, do racionalnega razmišljanja, da seveda bom počela vse, kar sem do zdaj, le pozdraviti se moram in mnogo več naučiti! Vsake toliko me je Andrejev klic predramil in vrnil v realnost. Po nekaj urah čakanja, ko sta fanta izkopala novo zavetje v sneg, se je za- čela najdaljša noč mojega življenja. Še danes ne vem, kako se nam je vsem trem uspelo stisniti v narejeno majhno snežno jamo. Hvaležna sem, da smo jamarji zategla bitja in vajeni majhnih prostorov, kajti zaradi slabše zime ni bilo veliko snega in je bilo zavetje izre- dno majhno. Bolečina se je tekom noči stopnjevala, vendar nisem mogla nare- diti ničesar drugega kot le stisniti zobe in še naprej potrpežljivo čakati na zoro. S prvimi sončnimi žarki je Domagoj ves premočen in podhlajen štartal proti ja- marskemu bivaku po pomoč. Ne vem, kako mu je uspelo, verjetno ga je gnala le surova volja. Med čakanjem sva z Andrejem ostala zavita v spalke. Zaradi izčrpanosti po prebedeni noči in kljub bolečini v nogi mi je celo uspelo za tre- nutek zatisniti oči, vendar me je kmalu zbudil glas od zunaj! V tistem trenutku nekaj najlepšega, kar sem lahko slišala – glasove ljudi in ne le žvižganje vetra, ki se je igral z mojo zblojenostjo in do- mišljijo. Sledilo je reševanje in vse sku- paj se je v mojih mislih odvijalo zelo hitro. Spomnim se le prvega klica Blatni- ka Seniorja in neskončne skrbi Špele, da mi je bilo zunaj vsaj malo topleje, in vem, da je bil med njimi tudi hrvaški jamarski kolega Luka, ki je poskrbel za topel čaj, in sigurno je bil še kdo, vendar je v spominu veliko meglenega. Kmalu so bili z nami tudi gorski reševalci in kot bi mignil sem pristala v jeseniški bolni- šnici, kjer je po nekaj čakanja sledila operacija kolena in okrevanje v bolnišni- ški sobi v družbi ne preveč zgovornih in precej starejših gospa. Novo leto 2019 sem torej dočakala v postelji, z osmimi šivi v kolenu, zvitim gležnjem, nekaj zasušene krvi po glavi in polna protibo- lečinskih tablet. Mogoče bi kdo pomislil, da je bilo naj- hujše mimo, vendar bi se takrat težko strinjala z njim. Zaradi narave poškodbe sem morala iztisniti zelo veliko volje, da sem se lahko premikala po polžje, pri tem pa mi bolečina ni prizanesla. Člo- vek je navajen narediti toliko korakov, pa čeprav v majhnem stanovanju, ko pa ne moreš hoditi, začneš preštevati vse boleče korake do kopalnice, do kuhinje in nazaj do spalnice. In res neverjetno, kako hitro ti lahko uplahnejo mišice sa- mo v tednu dni! Na srečo je bila volja in motivacija veli- ka, zato sem takoj ukrepala. Najprej sem na spletu pregledala vse reči v zvezi z naravo poškodbe in rehabilitaci- jo, nato pa sem prešla na YouTube, kjer človek dobesedno res najde vse. Razgi- bavanje do bolečine, kakor je v navodila napisal tudi zdravnik, sem izvajala vsak dan zjutraj, popoldan, včasih pa še zve- čer. Še zdaj me preseneča, kako fanta- stično je naše telo. Iz stopnje, ko nisem mogla niti malo prepogniti kolena, do tega, da sem se že lahko spravila na kolo in kolesarila po mestu, so namreč bili potrebni le trije tedni! Morda moram omeniti, da res ne maram mestnega avtobusa, zato je bila želja po kolesu še toliko večja! Po dveh mesecih in pol po nesreči sem bila že toliko zaceljena, da sem se druščini lahko pridružila na ple- zanju, po treh mesecih in po pregledu pri specialistu, ki je ugotovil, da kolen- ske vezi verjetno niso poškodovane, pa sem bila skoraj kot nova. Kako to, da sem se pozdravila že po treh mesecih in ne po pol leta, kot je pričakovano za takšen tip poškodbe, sem imela le čisto srečo? Morda. Vsekakor pa menim, da sem pol rehabilitacije naredila s tem, da sem bila že pred poškodbo v kondiciji, nato pa je pomagalo veliko motivacije, razgibavanja in treniranja kaj kmalu po sami poškodbi. Seveda pa malo sreče tudi ne škodi. │ Domagoj Korais A MOMENTARY LAPSE OF REASON A scream, a whistle, then nothing. I just saw Darja slip towards a cave, and fall in it. It’s 4 pm, the bivouac is far away, the Sun is low. I run toward the cave entrance without taking my eyes off from it. My first thought is about a story that my father once told me, when he found the body of an unlucky skier that fell in a cave in Croatia some 30 years ago. Only a few meters left. I look in: Darja is there, three meters deep. I look at her, she looks at me: JOY! She is not at the bottom of an abyss! I hold my hand towards her, I help her to get out. She is bleeding from the knee. I ask her if she knows where we are, who we are, what day it is and where we are going. She talks back to me, she is vigilant and conscious. Very good! With us is Andrej, we discus what to do. It’s cold, it’s windy, Darja has an injured knee and she can’t walk. I wrap her in my down jacket, we empty the backpacks from unessential stuff, main- ly alcohol and food that we were bring- ing to celebrate New Year’s Eye. The sparkling wine looks so ironic. The crests of the mountains around us are golden, I can't help myself but think that they are beautiful. It’s windy, so we P og le d v us od no ja m o. F ot o: D om ag oj K or ai s 68 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 move towards a more covered zone. We are on the edge of a big doline, Ve- liki Dol. In my mind only two thoughts: don’t make mistakes and find a shelter as soon as possible. I start digging a snow cave, Andrej goes out searching for phone signal to call for help. Darja is near me, she is protected by my sleep- ing mat, since it’s the only shelter from the wind that I am able to provide her. I am digging with my ice axe, the snow is hard and icy, and is goddamn scarce. After one hour and a half I break one part of the roof of the small shelter. I will need to start again from scratch. Darja is in the snow cave, inside the sleeping bag. She fights like a lioness, she tells me that she is fine, I tell her that she will need to stay there for some time, alone, while I will go searching for a place with more snow to dig a bigger shelter. An- drej came back, he was not able to con- tact anybody. We are alone. ALONE. Nobody knows where we are, or that we were coming, nobody will come search- ing for us. I start digging again, I feel no pain, no fatigue. I have no thoughts except one: dig as fast as possible and don’t crash the roof, if you crash the roof we are dead, all of us. After four hours our new shelter is ready, it’s time to bring Darja there. I find her buried alive from the snow carried by the wind, so I need to gently dig her out. We enter our shelter and the long night begins. Minutes last hours, we can’t move, our noses some millimeters away from the icy roof. I spend all night hoping that her wounds are not too severe and that she will not pass away right next to me. It’s sunrise, we exit from our grave- shelter. I decide to reach the others at the bivouac, to break our isolation. Once there I start screaming: Hej, hej, help! Everybody is sleeping, no re- sponse. I open the door: »Good morn- ing guys, Darja has a broken knee and we slept in a snow cave, go save her«. In a couple of minutes a group of people starts to walk towards them and the emergency services are called, after some time we see the helicopter and only when I see it going away with Darja onboard I know that our story has a happy ending. │ Darja some moments before the incident. Foto: Domagoj Korais Help has come. Foto: Matej Blatnik Špela Borko ODTIS POZABLJENEGA MEANDRA Moja najljubša jama, Trubarjev dah, me je 23. 2. 2019 ugriznila v prst. Mogoče sem jo preveč zanemarjala. Ali pa le nisem cenila, da nam je tokrat naklonila nadvse težke metre. Kljub temu je še vedno moja najljubša. Če velja rek »kad piškim u more sam spojen sa svijetom«, kaj pomenijo lužice krvi po podzemlju Pokljuke? Naj začnem v Pozabljenem meandru, na globini 250 m. Pozabili smo ga kaj kmalu po odkritju, saj so prvi metri pre- sneto ozki. A ne le prvi trije, prvih 100 m je mukotrpno klečeplazenje, zatikanje, hlastanje za zrakom in namakanje čudnih delov telesa v mrzlo Trubarščico. Naslednjih 100 m ne kaže izboljšanja, a kaj, ko gre naprej … Trmasto sem torej vztrajala, da gremo spet glodat takrat še neprehodno ožino nekje proti koncu prvih 100. In smo šli, Jure, Diba in jaz, na najhladnejšo in najprepišnejšo sobo- to v letu. Pred jamo smo ugotovili, da sem pozabila prvo pomoč, skupaj s tamponi. V ruzaku sem našla en samcat povoj, pojasnila fantoma, da bom verjet- no krvavela, in ga vrgla v prasico. Sledi- lo je klasično zavijanje z očmi: »A se še nisi navadila na koledar gledat?!« Na delovišču se je delovna vnema zmanj- šala. Diba se je ravno namestil v ozko črevo s prepihom, jaz pa sem leno za- čela kotaliti ploščato skalo dimenzij 40 x 40 x 20 cm. Šla mi je rahlo na živce. Z vzvišeno brezbrižnostjo sem jo sunkovi- to dvignila in pustila, da se je mukoma prevrnila malo bližje razširitvi. In spet. In še poslednjič. Glasno sem zaklela. »Pa je šel noht,« sem pomislila, grdo gledala skalo in snela rokavico. Nakar se je preklinjanje spremenilo v zgroženo klicanje na po- moč. Blazinica je zacvetela, kri je po- skočno tekla in ker nisem pristašica opazovanja poškodb, sem prst hitro skrila v pest in se ritensko umaknila iz rova. Jure se je priplazil za menoj in zgroženo opazoval krvavo sled. Matic pa je zlovoljno vprašal, če lahko vsaj do konca zvrta luknjo. Jure je izkopal male gazice in mikropor, česa več od tega nismo imeli. Konkretno je zalepil gaze 69 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ na prst, a kri je kaj kmalu pordečila beli- no. Nakar me prešine misel na povoj! Matic se je med strokovno oskrbo rane pohvalil, kako je nekoč rešil Krajnca, in komentiral, da si zunaj ni mislil, da bom na ta način krvavela. Rokavici smo od- rezali prst, jo dali čez prvi sloj povoja, nato pa kar čez rokavico vse skupaj povili v sveženj. Pot ven je bila vroče utripajoče boleča, čeprav sta me fanta odrešila prasice. Zunaj se je kalvariji pridružil še mraz, a vseeno smo srečno prispeli do avta in urgence. Prvo vpra- šanje v sprejemni pisarni je bilo: »Uuu, jame, a na teritoriju M. Z.?« Zgrožena sem jim povedala, da je Pokljuka pač Matičarski teritorij in šele doma dojela pomoto … Medicinska sestra me je okrcala, da nikoli ne smem rane tako zalepiti s selotejpom - najprej jo je treba očistiti, nato pa zaviti v čist robec. Besede o neobičaj- nih okoliščinah dogodka so izzvenele v prazno … Po še eni kritiki količine ibuprofena, pri- merne polprofesionalcem, in treh šivih sem lahko šla do- mov. Šivi so me zapustili čez 14 dni, mravljinčenje čez dva meseca, mraz pa še danes ni prijeten. Medtem se je rodila legenda o luži krvi, ki je prevzela dušo in karakter prvotne lastnice, se združila z jamsko plesnijo in se razvila v superinteligentni in večno peemesirajoči zdruz, ki bo na veke vekov plašil nedolžne obiskovalce Trubarja. Kaj pa, če je vse res?? │ Sendvič s papriko. Foto: Matic Di Batista Jure Bevc BLIŽNJE SREČANJE S PADAJOČIM KAMNOM V PRAŠNEM DOLU V zadnjem vikendu junija 2019 je pre- cejšnja ekipa delala na Planini Poljana. V nedeljo, 30., smo se Cyril, Blaž in jaz odpravili raziskat vzhodni krak jame, ki je tistega dne bila zapečatena kot Pra- šni dol v nasprotju z vsemi konvencijami poimenovanja jam na Poljani (ali tistimi od IZRK, ampak pustimo to). Po tem, ko smo izmerili vse, kar se je v danih ča- sovnih okvirjih v tistih delih izmeriti dalo, smo se odpravili proti izhodu. Jama se je razvila v prostoru med dve- ma skladoma apnenca, ki se v dinarski smeri spuščata pod naklonom 35°. Edi- ni štrik je na 22 metrov globokem vho- dnem breznu in ima eno vmesno pritrdi- šče na prehodu v dvorano, ki se odpre pod prej omenjenim breznom. Iz jame je šel najprej Cyril, nato pa Blaž. Za pomoč sem Blažu držal štrik, kar je pomenilo, da sem bil direktno pod pritr- diščem. Blaž se je že skoraj prepel na naslednji raztežaj in tudi sam sem se začel vpenjati ... Naslednji trije odstavki so zapisani, kot se dogodkov spomnim, ne nujno, kakor so se zgodili. Pretresi možganov pretre- sejo tudi spomine. Ko sem se zavedel, sem se zavedel tudi tega, da je nekaj hudo narobe, a sprva nisem mogel ugotoviti, kaj. Plazil sem se naokrog po vseh štirih in zvonjenje v glavi je bilo navzdržno. Šele, ko sem odprl usta in je na tla zletela lužica krvi, sem vedel, da me je nekaj poškodovalo. Vmes sem že zaznal Blaževe klice, izpel sem ročno prižemo z vrvi in se skril v bližnjo luknjo, kjer sem snel čela- do z glave. Ko sem zatipal od krvi po- polnoma premočeno podkapo, sem si zamislil nekaj sočnih besed in začel kričati za prvo pomoč. Blaž je bil kmalu pri meni, Cyril pa je šel ven po komplet prve pomoči, ki sem ga pustil v na- hrbtniku. Vmes sem izgubil živce in žačel kričati, naj že pohiti (oprosti, Cyril). Na srečo sem nedolgo nazaj opravil tečaj prve pomoči v sklopu izpita za USJD, tako da s povijanjem glave in dajanjem napotkov nisem imel težav. Še predobro sta me povezala, ko sem nato šel ven, sem začutil, da je pre- veza pretesna. Iz jame sem prišel hitro, izkušnje s prepe- njanjem so naredile svoje. Pred jamo se mi je zvrtelo in moral sem se usesti, nekdo mi je pomagal zrahljati prevezo. Medtem je iz sosednje jame (Mravlji dol) prišla druga ekipa, prihiteli so tudi ostali na čelu z Maticem, ki so iskali vhode v okolici. Po kratkem posvetu smo se odločili poklicati heli- kopter GRS. Ta je prispel nedolgo za tem in me odpeljal do Jesenic. Med spustom do bolnišnice se je rana na jeziku, ki se je vmes že strdila, zaradi spremembe zračnega pritiska odločila reči še zadnjo besedo. Krvavitev smo ustavili z robčkom. Na Jesenicah so mi rano na glavi zašili, tista na jeziku se je kmalu zacelila sama, rezultati rentgena Draga, danes me ne bo domov. Foto: Jure Bevc 70 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 in CT so bili negativni in po eni noči opazovanja so me izpustili domov. Na poti v dolino sta me prišla (precej zaskr- bljeno) obiskat Blaž in Cyril in mi prine- sla pozdrave vseh ostalih. Na koncu sem od vsega skupaj odnesel novo čelado in majhno brazgotino na lasišču. Kaj smo se iz vsega tega naučili? Lekcij je kar nekaj. V jamah, ki so relativno nove, je verjetnost padajočega kamenja precejšnja. Zato ne stojmo pod vpadni- cami in se raje skrijmo, če je le možno. Tudi pri manevrih na vrvi bodimo pazlji- vi, da ne odkrušimo kakega projektila. Sicer nismo uspeli nikoli identificirati točno tistega kamna, ki mi je padel na glavo, a glede na ne preveč hude posle- dice ni mogel biti ravno gromozanski. Ocenjujem, da je šlo za skalo, težko kakšen kilogram. Padla je z enajstih metrov, posledice na čeladi so bile sicer vidne, a ne pretresljive. Čelada se je pod silo kamna vbočila dovolj, da je prišla v kontakt z lobanjo, kjer je nastala poškodba. Hkrati sem si ob udarcu poš- teno pregriznil jezik. Čelada, ki sem jo takrat uporabljal, je bila Petzl Ecrin Best, torej delavsko- športna izvedba slavne Ecrin Roc. Stara je bila vsaj 10 let, verjetno še več, točne starosti nismo uspeli ugotoviti. Za razli- ko od modernih čelad je popolnoma brez stiroporja, ki ublaži sunke pri udar- cih. Morda bi novejša čelada še zmanj- šala posledice. Tako kljub kultnemu statusu Ecrin čelad svetujem njihovim uporabnikom, da jih počasi zamenjajo za kaj modernejšega. V jami nismo imeli prve pomoči – pustili smo jo pred vhodom. Zaradi relativne neznatnosti poškodbe in ker je bil Cyril že praktično na izhodu to ni imelo odlo- čilne vloge, a če bi šlo za kaj hujšega, bi lahko bilo tudi tistih nekaj dodatnih mi- nut odločilnih. Tudi v čurke naj se torej nosi prvo pomoč, ki pa jo moramo znati tudi uporabljati. Na koncu se je vse dobro izšlo, v jame sem se vrnil tri tedne kasneje in kakšnih dolgotrajnih posledic, razen morda ne- koliko povečane previdnosti, nimam. V želji, da bo nesreč čim manj, sploh tistih z resnejšimi izidi, pa torej: pozornost navzgor in navzdol, moderne čelade in prva pomoč vedno s sabo. │ Desetega oktobra smo se Špela, Nika, Vid in jaz pridružili Mršku na akciji v Hudi Vršič. Odhod iz Ljubljane je bil relativno pozen in tako smo bili pri vho- du pozno zvečer, po sicer ne tako zelo zahtevni hoji, saj nismo imeli veliko robe za v jamo. Tudi po jami je šlo relativno hitro in enostavno, saj so nam prasice polnile le velike spalne vreče, ki smo jih nesli na bivake. Nekje na globini 600 m sem se delno zamišljen, delno na avto- pilotu, premikal preko večjih zloženih skal po vodoravnem delu, ki jih je v tej jami kar precej. Celo neka vrv je bila napeljana, ki pa je izgledala, kot da je le za pomoč. Posledično tudi popkovine nisem vpel. No, v tistem trenutku se je velika skala, kakih 100 kg, odločila, da je zdržala dovolj prometa in je padla. Z njo sem za trenutek padel tudi sam, a se takoj ujel. Le noge nisem pravi čas potegnil nazaj. Skala se je odbila in k steni stisnila mojo nogo, nato pa padla kaka 2 m nižje. Sunek je bil dovolj hiter in močan, da je strgalo dve nogavici ter kožo. Škorenj je ostal cel. Med kletjem sem preizkušal, če me noga še drži, bolečina je bila, a verjetno zaradi trme precej manjša kot v resnici. Zato sem se odločil, da grem naprej do bivaka na -800 m. Ostali verjetno niso vzeli za mar preklinjanja. Ko smo prišli do biva- ka, sem snel vse z noge in situacija ni bila tako rožnata, kot moje desno stopa- lo. Po nekaj hlajenja smo šli spat in za- ključili burno debato o tem ali grem lah- ko naslednji dan ven sam ali ne. No, debata se je drugo jutro nadaljevala in Nika se je na koncu žrtvovala, da me je pospremila iz jame. Ostali so nadaljevali s planom in šli raziskovat spodnje dele jame. Z Niko sva pot do izhoda opravila v dveh dneh. Bila sva sicer precej hitra, a zaradi poznega prihoda na bivak prvi dan sva štartala zelo pozno in bi verjet- no ven prišla spet ponoči. Zato sva pre- spala na bivaku na -400 m. Od tam pa ven in v dolino, na Jesenice slikat. Na urgenci so me najprej prestrašili, da je zadeva skoraj sigurno zlomljena, po slikanju pa hitro odpustili, češ da je vse OK. No, po prvem pivu sem prejel obve- stilo po Facebook Messengerju, naj se nemudoma vrnem v bolnišnico, saj su- mijo na počeno kost. Dobil sem za en teden longeto, potem so pa sum zopet ovrgli. Danes, štiri mesece kasneje, je bolečina še vedno prisotna, del podpla- ta je omrtvičen in dolgo žimarjenje se čuti še kak dan ali dva. Bi lahko nesrečo preprečil? Morda. Naj- verjetneje pa ne. Skala je bila poznana rednim obiskovalcem jame in se je od vekomaj premikala. Vsi so stopali po njej, pa ni hotela pasti. Takrat pa je. Če ura ne bi bila tako pozna, če bi bil bolj naspan, bi še vedno stopil na isto skalo. Če bi se vpel s popkovino na »prečko«, bi padel ravno tako globoko (pa bi se vseeno moral). Edino kar bi lahko rešilo nogo pred skalo je, da bi jo povlekel nazaj v tistem trenutku. Pa še to vpraša- nje, če bi bilo mogoče. │ Matic Di Batista SKALA V HUDEM VRŠIČU Diagnoza: nekroza. Foto: Matic Di Batista 71 GLAS PODZEMLJA, 2020 ■ Jure Bevc PESEM O JAMI CHEVE Jama, jama, ki si večino časa sama. Strop poševen, pristop – zahteven. S težko prasico se sprašujem, kaj počnem sploh tu, obupujem, rime iščem, te raziščem! FUCK YOU TOO. RAZVEDRILO Franc Marušič - Lanko BOJ NA POLŽIRALNIKU (na Internacionalo) Vstanite v hlačah dol zapeti, ki z leti rastli ste navzdol. Zdaj borba prot polžji zalegi spet kliče nas nad Babin dol. Ta polžji gnusni svet razbijmo, iz zemlje spravmo polže vse. Nato si malo odpočijmo. Nabral smo nič, nabermo vse. Že se polžstvo je zbralo, pred zadnjo borbo že beži, Da pred Francovo lopatko, prostost si pribori. (polži:) Mi nič ne delamo na svetu, solato jemo, rahljamo prst. V mehki zemljici in našem dreku rastline imajo boljšo brst. Ko vse ta lene in zaspane Uničila bo laška pest, brezdomske nogice obrane, Svoboden bo tud polžji mrest. Cyril Mayaud: Jamar v luninem soju 72 ■ GLAS PODZEMLJA, 2020 Mimozica JAMAR (priredba po Dama, Oto Pestner) Če sem z njim sem brez skrbi, ker se znajde med ljudmi in me podpira. če grem v jamo za več dni, in me dolgo časa ni ne komplicira. Ker je jamar – Oh, whoa, whoa, whoa, ker je jamar Vedno razume, saj je jamar.. Moj jamar je to! To res fant je poln vrlin, hodi v jame, na Kanin in raziskuje. Tudi kadar je mrzlo, in za druge pretežko, ne obupuje. Ker je jamar – Oh, whoa, whoa, whoa, ker je jamar Vsak ga spoštuje, saj je jamar.. Moj jamar je to! Nikdar mi ne reče ne, kadar ga poiščem Obleče se in gre z menoj, pomaga, da raziščem. Ko rišem, se mi smehlja, točke narekuje In čeprav sem blatna vsa, me v zvezde kuje! Ker je jamar…. Mimozica VSE NAŠE JAMICE (priredba po Pustite nam ta svet, Čisto pravi gusar, Vlado Kreslin) Vse naše jamice s papirja nam bežijo, Sistemi njihovi, v svetu zaslovijo. Vse naše jamice, spreminjajo se v jame Kdor ni dovolj močan, bo rekel »To ni zame« Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen, naj vsak ki vanj je ujet, bo pristen, ne popačen. Vse naše jamice, so naše prve sanje, kdor ne sanjari več naj ne zahaja vanje. Vse naše jamice so stvarnost, ne prividi, kdor sam ni del tega, ne sliši in ne vidi. Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen, naj vsak ki vanj je ujet, bo pristen, ne popačen. TREKING-ŠPORT d.o.o., Ljubljana © Petzl / Robbie Shone