Snopič 37. Cena 18 kr. ! (I 3 u § Slovanska 'J-^=si> C.iaiiHHC^air'"*^ ? knihovna. j| KiidiioTOKa. % llovanska knjižnica. k r^f5r Urejuje in izdaja And. Gabršček. J Sodcev sfc a £\z\ba. (5l$a V GORICI. Tisk. in zal. „Gori>tka tlikarna" A. Gabršek. 6 & P Y Gorici, dnž 15. maja 18 9 5. ■ ^IV*- Glej naznanilo na drugi strani. Jlatnani/ Pesmi prof. Antona Funte k-a smo morati odložiti za mesec dni) ; izidejo torej Id. junija v dvojnatem snopiču. To zakasnitev je uzročil nesrečni velikonočni potres, ker je bila silno poškodovana ona papirnica, v kateri je bil naročen poseben papir. »SLOVANSKA KNJIŽNICA" Slovanska kniliovna. — CaaBHHCKa« Bn&iioTeKa. Snopič 37. — Cena 18 kr. (Cena naročnikom celoletno pid. 1'80, za snopič 15 kr.) Z' "N J ' 4* ' Urejuje in izdaja ANDREJ GABRŠČEK. I- Godčevska Lizika. PRIPOVEDKA. Ceski spisal Vitez slav Hdlek. Poslov. Anonym. -SiS- Olga Žilinska. Slika iz borbe Slovakov za svoj narodni obstanek. Spisal Jan Janča. Poslovenil Pohorski. V GORICI. Tisk in kaI. „GoriAka tiskarna" A. GabrAček. Godčevska Lizika. PRIPOVEDKA. Češki spisal Vite z sl a v Hale k. Poslovenil Anonym. V GORICI. Tiskala, izdala in založila „Goriška tiskarna* A. Gabršček, I. «Tonček, kateri bo dalje?* «Kaj pa, Lizika?* «Glejva drug drugemu v oči, — kateri bo dalje ?» In Tonček jo je ubogal ter zrl Liziki v oči. Veliki Bog, kako krasno oko je to ! Kje je na svetu barva, ki bi se mogla prispodabljati z ono v njenem očesu ? In ko bi tudi bila taka barva na svetu, kdo je oni izvoljenec, ki za to barvo gleda iz očesa ? Niti modro nebo ni zalše nego Lizikino oko. Kje je na nebu toliko bleska, toliko dobrote, toliko neskaljene čistote ? A ta mila duša, ki ti zre skozi vse to, da človeku jemlje pogled, ko vidi to vse skupaj! Tonetu se je zakalilo oko. Liziki se prikrade iz očesa drobna solzica, kakor mali lilijin popek; ta popek se je razvil, razpočil — in solzica je kanila na rdeče lice. «Ne morem dalje, Lizika !» «Pa pusti! Bom pa jaz dalje*. In oba si padeta v naročje. Kdo bi si drznil reči, da je poljub bil slad- kejši ? Godba je svirala in Tonček je moral k godcem. Toda kako naj svira P Ni videl niti jedne note, tako se je bil zagledal v Lizikine oči, da jih je videl neprestano pred seboj, da je videl vedno samega sebe v njih, da mu je jemalo pogled. Ko bi imel sedaj zasvirati, morala bi to biti nekaka posebna pesmica, vsaj taka, da bi vsakemu jemala posluh, kakor njemu sedaj jemlje pogled, ko se je zagledal v Lizikino oko. Tovariš podreza Tončka: «Tonček, za šmenta, svirajL «Kako drugo pesmico: glava me boli». • Nečuveno! Tako nakrat!« »Svirajte brez mene!» In svirali so brez njega. Tonček je šel k Liziki ter rekel: »Lizika, ti si mi začarala. Pojdi plesat; povsod vidim le tvoje oko. Ko bi tudi jaz mogel tebi začarati!» «Ni treba, Tonček. Kaj bi rekel moj ljubček?* «Kdo pa je tvoj ljubček, Lizika?* «Ugani, saj ga poznaš*. Tonček je nalašč ugibal ter našteval druge. Lizika se jela glasno smejati. »Poglej jutri nekoliko bolje v zrcalo, pa ga spoznaš!» Tonček je stisnil k sebi Liziko, kakor svoje srce, pa sta plesala, da ju je bilo veselje videti. To Lizikino oko moralo mu je res začarati, ker so se mu kar megle delale pred očmi, in Tonček, proslavljen plesalec, ni mogel vstrajati v kolu. Kmalu se je zaletel v mizo, da so kar steklenice odskočile, kmalu zopet butnil v koga, da je odletel, kmalu je bil spet v kolobarju, toda vedno na enem mestu. — Naposled pade. «Haha ! Tonček je padel*, smejali so se in kričali nekateri. »Prvi oklic!*, pritrjevali so drugi. «Bogti daj srečo, Tonček, kmalu bo svatba!*, smejal se je Vovorkov Janez, ko se je Tonček pobiral s tal. »Toda to ti rečem, tovariš, če me ne povabiš za druga, naj sem, kdor sem, pa ti to skazim pred samimi vrati*. Bilo je še več smeha. Tudi Tonček se je smejal sam sebi, a Lizika Tončku, in zopet so plesali-, kakor za stavo. Pa tudi Lizika se je zagledala v Tončkove oči, in če se ne motim, nič manj vneto in resnično nego Tonček v njene. Poslednje pesmice, katero je sviral Tonček, ni več plesala. Vsedla se je v kot, toda Tončka ni pustila izpred očij. Vse je kar gorelo v njej, ker je pesmico sviral Tonček. — Nikdar ji ta pesmica ni bila še tako všeč, kakor takrat, in nemara Tonček niti ni vedel, da se ji je tako utisnila v dušo. Te njegove oči — ko bi bilo moči tako dolgo gledati vanje, da se jih nasiti! «A čemu bi to ne bilo mogoče?* mislila si je Lizika. «Saj Tonček je itak moj, kakor sem jaz njegova*. — V očeh ji je zabliskalo divje veselje, ko je uprav Tonček pogledal z odra na njo. Nekdo jo poprosi za ples. Lizika ni slišala. »Nečuveno!», reče mladenič ter stopi k sosedi. Lizika niti tega ni slišala, ker bi bila gotovo šla plesat, ako bi bila opazila, da jo mladenič prosi. Ljudje v krčmi so govorili marsikaj, nekateri šepetaje, nekateri na glas; oni, ki so govorili glasno, so dejali, da je Lizika ošabna, da tudi na njo pride vrsta, da še ni vsega doživela in da za najslabše še nikdar ni prepozno. To vse so govorili nekateri glasno, a oni, ki so šepetali, rekli so nemara še kaj hujšega. Toda kaj za to! Gez trenutek je plesal z Liziko Tonček, za Tončkom kateri drugi plesalec, in obrekovanju je bilo konec, vsaj za nekaj časa. Gez nekaj časa pride k Tončku oni, ki je prvi vabil Liziko na ples, ter reče: «Guj, Tonček, naj d;i Lizika javno razglasiti po vasi, da ne gre z vsakomur plesat in da si izbira. Sicer, pri moji veri, če mi to napravi še enkrat, naj gleda, kdo jo privede nazaj, ko jo izvlečem iz krčme*. «Ti iz krčme ? To bi rad videl!», zakriči Tonček ter vstane. «To se ti lahko pripeti! Kajti če si želiš, naj bi z nikomur ne šla plesat, pa si jo deni doma za zrcalo, da ti muha ne sede na njo. Misliš si nemara, da je krčma kaka steklena kletka, a jaz sam dokažem, da temu ni tako!» Tonček se je komaj premagal. Nemara bi bil skočil vanj, ko bi ga godci ne bili držali nazaj. «Tonček, pusti ga!», reče jeden. «Tonček, sedi ter pusti ga!», reče drugi. «Prav imate!», pomirja se Tonček. «Ne splača se mi. Toda veste kaj, tovariši, igrajte danes brez mene, jaz bom pa plesal*. Godci so bili zadovoljni ter so svirali dalje. Vihar je potihnil in Tonček je plesal z Liziko. V krčmi je bil tudi »zlati ženin". Tako se je imenoval človek, ki je bil na pol blazen na pol pa večni svat. Zlatega ženina so ga imenovali zalo, ker je vsakomur rekal „zlat“. Tako na primer: zlati ženin, zlata nevesta, zlata gospodična nevesta, zlata mati, zlati oče itd. Pripovedovali so o njem, da tako pravi zato, ker ima v glavi eno kolesce preveč ali pa premalo; drugi pa, da zato, ker razume, kaj je ljudem všeč. Težavno je bilo poizvedeti resnico. Sicer pa ni storil nikomur žalega, in če je bil blazen, bil je jeden tistih, ki so mirni in dobri. Hodil je po žegnanjih, po plesiščih, po božjih potih, a ljudem se je priku-poval s tem, da je vsakomur rekel: „zlati“. Na plesiščih je plesal z vsakim in z vsako. Kot bedaku niso mu nič zamerili, toda dekleta so se časih le preveč norčevala ž njim. Oni, ki se je poprej sprl s Tončkom, imenoval se je Krejza. Bil je kmečki sin, in ker je nemara bil imovit, dovoljeval si je marsikaj, kar ni bilo prav, kajti mislil si je, da mu nikdo ne sme zameriti. Ljudje so govorili o njem, da nima v glavi vsega v redu, toda on tega ni vedel, ker ljudje so si to šepetali po strani. Zlati ženin je prišel k Tončku in Liziki ter prosil Liziko na ples. Liziki bi niti na misel ne prišlo, da bi se upirala, torej je šla plesat. Ko je zlati ženin odplesal, postavil je Liziko zopet poleg Tončka in, pripognivši se nekolikokrat naprej in nazaj, kakor je bila njegova navada, dejal: «Zlati Tonček, tu boste imeli zlato nevesto. Le poglejte jo v njene zlate oči; ali bi človek ne hotel imeti ž njo zlate svatbe?!« Ih uščipnil je Liziko v obraz. Kakor sem že rekel, njemu dekleta niso nič zamerila. Tonček se spusti v smeh. «Ali bi pa hotel poljub od Lizike, zlati ženin?*, upraša ga. «Kaj pak! Zlat poljub od zlate neveste — kako sladek bi bil !» «Toda Tonček, kaj govoriš !», pokara ga Lizika. »Saj je to le šala! — Toda veš kaj, zlati ženin, dobiš poljub od Lizike, zato pa moraš Krejza malce pošegetati*. «Hej, to ni nič težavnega, zlati Tonček, na Krejza imam že itak skomino*, odvrne zlati ženin ter se zgubi med plesalci. Razun Lizike ni vedel nikdo, o čem je govoril Tonček z zlatim ženinom. Godba je svirala, plesalci pa so plesali kakor na svatbi. Nakrat pa se vrne zlati ženin v krčmo ter nese nekaj pod suknjo. Nikdo pa se za to ne zmeni; toda po tem, da je gledal neprestano za Krejzom, da je prežal nanj, ko se je privrtel v kolobarju k njemu, je mogel soditi oni, ki je vedel kaj o tem, da to ne bo zaman. Krejza se mu približa znovič. Predno bi imel človek čas pomisliti, izvleče zlati ženin izpod suknje slamnati venec ter ga položi Krejzu na glavo. Zlati ženin je tekel za njim ter kričal, da je prekričal godbo: »Zlati gospod ženin, zlati gospod ženin! Ne izgubite ga. Privežite si ga. Ne zgubite svojega zlatega venca!» Ljudje so nakrat prestali plesati, godba je utihnila, in po vsej sobi se je slišal le jeden sam smeh; toliko, da niso popokali od smeha. Krejza je bil kakor na gorečem oglju. »Kje si, ti beraški pes !», kričal je ter zdirjal za zlatim ženinom, toda v jezi je pozabil, strgati si z glave slamnati venec. To je še huje spodbodlo splošni smeli, da so nekaterim kar solze pritekle v oči. Kaj bi tudi ne! Spredaj zlati ženin, za njim pa Krejza z vencem na glavi. «Čuc!», kričal je zlati ženin ter bežal pred Krejzom. «Saj tega nisem naredil jaz, zlati gospod ženin ! To le tako zraste samo od sebe včasi komu na glavi!» Krejza je bil kakor ob pamet. Zlati ženin se naposled ustavi ter, ogibajoč se Krejzovim udarcem, jame skesano plakati in prepevati z zamolklim glasom nekako pesem : »Umreš li ti, ali jaz — Ne umreva oba, Kdor ostane, bo gospod, Zapoje drugu: »Srečno pot!» Pa ga jami da». Sedaj je še le bilo smeha, kakor bi dež prišel z neba. Kaj je hotel Krejza početi z bedakom!' če ni hotel, da bi ga ljudje vlekli čez zobe ter se mu smejali, kjer bi ga srečali, moral je požreti ta žolč, sesti ter se delati, kakor da je vse to le šala, katero pa on razume. Toda zlatega ženina so dekleta in mladeniči objemali po vrsti. Lizika se je še ozrla v Tončkove oči ; nakrat pa se je zamislila, ko je čula, kako ljudje s tem zlatim ženinom zbijajo šale. «Moj Bog!», mislila si je, «kako čudna stvar je vendar človek, ki nima zdrave pameti!» Kakor pravim, to si je ona mislila le za trenutek, kakor bi oblaček prejadral čez solnce, na kar je takoj zopet jasno. Iz takih oblakov le red-kokedaj pojde dež. — Svitalo je že, ko je šla Lizika s plesa domov. Tonček jo je spremljal z godci. Toda vesel je bil ta Tonček, kakor bi se bil okopal pred svitom v veseli vodi. In Lizika ? Bila je že v postelji, oči so se ji že zapirale, toda pod oknom je še donela godba ter jo zibala v sladko spanje. Vsa vas je še na nogah; stari in mladi poslušajo veselo godbo. Kako dobro razločuje Lizika Tončkove gosli! Kako jo Tonček mora imeti rad! In te njegove oči! Do smrti bi ne hotela nič drugega nego imenovati te oči svoje! Toliko krasote je v njih ! Ko človek zrč vanje — ej, tako mu je, kakor bi se oziral po prekrasni krajini, po kateri se sprehaja Tonček in ona ž njim, ko sta že svoja. — Godba neha svirati, Lizika zaspi; sanja seji, kajpak, o njem. Lahko noč! II. Čudne povesti so se jele trositi v Zarobili. S početka so sicer letale posamično, kakor prve lastovke v pomladi; kmalu pa se jih je narojilo več, pa tudi rastle so brez prestanka, in bilo je žlobudranja in govorjenja, kakor pomladi v gaju. Samo dobro ni bilo vse, kar se je govorilo, ter se ni prilegalo k srcu, kakor ptičje petje. K Stankovim je začel zahajati Krejza. Hudomušni ljudje so govorili, da hodi k staremu Stanku, še bolj hudomušni pa so dostavljali, da mu je padla stara Stankova v oči, da za njim «lazi»; vsi pa so razbrali iz te govorice le toliko, da se Lizika ne bo dolgo obotavljala in da bo kmalu, kmalu svatba. Prav. Kdor ni poznal starega Sovčka, on bi ga bil kupil, to je, on bi bil zinil o starem Sovčku katero, ki bi je niti sam Sovček ne bil verjel. Bil pa je tudi kaj znamenit človek ta Sovček. Veselje, šalo in bistroumje, to vse je imel v krvi, in dasi mu je, kakor je dejal sam, viselo že sedem križev na hrbtu, vendar je še lahko služil marsikateremu zarobljenemu mladeniču za uzor, kako je treba tudi pri pomanjkanju veselo gledati v svet. «Čemu pa bi človek govoril samo žalostne reči?», rekel je. »Saj ima že brez tega križev dovolj ; ko bi si imeli praviti še žalostne reči, pa bi ves svet bil kakor samostan, ne pa svet«. In prav je imel. Pri tem je spal po noči tako dobro, da ifiti ni zapiral vrat. Kaj naj mu tudi ukradejo tatje ? Ženo ? To bi jim privoščil od srca, da bi vsaj vedeli, kaj je križ na svetu. Ob žegnanju je vsikdar pripravljal gostijo ; nakupil je koreničja ter pripravil sok, da je duh-telo dve milji naokrog. Pozval je baje-vso gospodo iz okolice; toda pomagaj si, če pa gospoda raje gre v župnišče in v grad ter se niti noče oglasiti pri njem! Sok se mu je baje skisal in dal ga je sosedovi kozi. «Gospoda viha kviško svoj nos«, dejal je. «Toda le počakajte ! Jaz jih že mnogo poznam, ki si niso prihranili na svoja stara leta niti toliko, kakor jaz : mir in zadovoljnost«. Starega Sovčka so smatrali za zapisnik ubo-žanih Občinarjev, kajti zapisoval si je v svoj spomin vse tiste, katerih gospodarstvo je šlo rakovo pot. Ce je on zinil o katerem, da dogospodari, navadno ni minulo niti leto in — dogospodaril je. Potem ga je vzel Sovček med svojo četo; dobil je namreč debel platneni jopič, v roke pa rilo ; če — 16 — pa ni bil zmožen, služiti v Sovčkovi četi, dobil je beraško mavlio, pa palico. Stari Sovček je bil izkušen, kakor pokojni Nestor. *) Ljudje so se pri njem nasmejali do sitega, pa so ga tudi visoko cenili in spoštovali. O komurkoli je Sovček začel prerokovati, da dogospodari, o tem so vedeli, da ; Sovček govori resnico, radi tega je slovel pri lju- M deh kot nekak skrivnostnež. Vsakdo se je tega prerokovanja bal huje nego beraške palice ; kajti Sovček se doslej še nikdar ni zmotil. Bilo je opoldne. Sovček je šel z dela ter se ustavil v krčmi, kakor je dejal, «na pol bokala*. Sedel je tam cerkovnik ter prodajal svoje : neslanosti, domišljujoč si, da ima razuma za celo občino. «Kaj je novega, Sovček?*, upraša prišleca. «Mnogo», odgovovi Sovček. »Krejza se je oglasil pri meni, češ, naj ga zapišem v svojo četo». «Je-li mogoče ?», zakliče cerkovnik prestrašen. Slišal je bil namreč zadnji čas mnogo o napovedani svatbi s Stankovo Liziko ter že naprej raču- ; nal, koliko mu ta vrže postranskih dohodkov. «Da, tako je», reče Sovček. «Toda iz tega ni bilo nič. Dečko mora priti še parkrat. Toda ne j uide mi. Nosi se že preveč gosposki ter se boji žuljev. Sramuje se, kakor nevesta. Toda on se pri- *) Slavni ruski letopisec. vadi. S početka mu nekoliko prigovorim, da postane pogumnejši — drugo pa pojde že samo od sebe*. «No, to pot pa se vendar motiš, Sovček*, reče cerkovnik ter si misli, da je izustil nekaj pametnega. «To nič ne de, stric. Ti si misliš, če strežeš gospodu patru pred oltarjem, da imaš tudi toliko razuma, kakor on. Temu pa ni tako, boter, ti se ne koplješ v razumu vsak dan. Ti bedak, moraš si poiskati dela na strehah, kakor jaz, pa lahko preglodaš vso vas; takrat tudi razvidiš, kaj se godi na dvoru in na skednju. Nemara si misliš, ko vidiš v nedeljo ljudi v prazniški obleki v cerkvi, da je povsod doma praznik. Moral boš še dolgo prikladati razum k glavi, predno se na njem ogreješ*. Bilo je očividno, da se je stari Sovček razgrel. Na hitrem je izpil svojega pol bokala ter se zgubil skozi vrata. Ta krčmar je bil čuden človek. Da ni imel rad prazne krčme, to mu odpustimo. Toda poslušajte, kako se je premedenec trudil, da bi mu krčma bila polna. Ce je bila včasih popolnoma prazna in razun krčmarja nijedne žive duše, pa je začel govoriti sam s seboj. S početka je govoril šepetaje, potem glasno, naposled pa jel kričati in razgrajati, kakor bi se prepiral s celo občino. I ako je privabil v krčmo ljudi, ker sodil je, da po lem, kar je bilo tu slišati, mora si vsakdo mimogredo-čili misliti, da je v krčmi vse polno ljudij, da se tu godi nekaj važnega, — da se celo pretepajo. Tako je prišel najpoprej jeden, potem drugi in tretji in ko je bilo v krčmi polno, je krčmar utihnil, gostje pa so se sami razgovarjali med seboj. Kakor vemo, bil je tani sedaj cerkovnik. Toda kaj je bilo mar krčmarju za samega cerkovnika ? S tem se ni imel mnogo pomeniti, zato si je hotel krčmar nalašč napraviti hrupa, da bi bilo več gostov. «Kajti, koliko more cerkovnik zapiti?« mislil si je in nemara po pravici. Zato je začel: «Grom in peklo ! Na vislice ž njim !» «Toda, toda, krčmar!« prigovarjal mu je cerkovnik. «Čemu se toliko srdite ?» «Tisoč lmdirjev ! Cerkovnik ! Mislite mar, da je župan večji gospod nego takrat, ko še ni bil župan ? Naj sem umazana cunja, če mu ne dokažem jasno kot abeceda, da ni sedaj večji gospod nego je bil poprej. Verjamete-li meni ali sebi, cerkovnik ?» «Vam krčmar, vam !» «To je vaša sreča! Toda glejte, cerkovnik, kakor še nikdar nisem katere steklenice piva več pripisal — za-me je to nesreča!» Cerkovnik začudeno pogleda krčmarja. «Haha! Čudite se, cerkovnik, čudite! To verjamem. To mi tudi ni zoperno ! Zlodi more za svojo naravo, človek pa ne. Pri moji veri, cerkovnik, človek ne more za svojo naravo, ko bi tudi bil iz same slanine in alabastra !» «Kaj, šmenta ! Nemara se daste še raztelesiti, krčmar !» «Raztelesiti! Jaz raztelesiti? Mene da bi raztelesili ! Ilahaha ! Toda glejte, to le radi tega, ker verjamem več sam sebi, ne?o zdravniku, ko bi bil tudi najučenejši ter bi delal vse po predpisu*. Krčmar se je jel polagoma pomirjati, kajti njegov poprejšnji ropot je začel že roditi sad. V krčmo stopi Jarošev Tonček. « I, glej ga, glej, Tončka!* pozdravi ga cerkovnik. «Veš li kaj novega ?» «Ne vem nič*. «To sem si mislil!» seže mu urno krčmar v besedo. «Jaz pa ti lahko povem najboljše, ker najboljše vem. Krejza se je oglasil pri starem Sovčku, da gresta v svate !» Krčmar je naredil neumen obraz ter gledal Toneta, da bi videl, kak utis napravi nanj ta novica. Toda Tonček, kakor bi ga kdo klical k obedu. »Kaj ta!» reče. «On bi bil šel tja lahko že davno, vaščanom bi bilo to vsejedno. Kaj pa ta naredi dobrega? od njega se nikdo nas ne odebeli*. «TonCek ima prav, krčmar; pri moji veri, on ima prav !» pritrjuje cerkovnik ter nagne kupico. «No, kaj pa je s svatbo ?» «S katero svatbo?* «Nii, jaz mislim z ono, ki nas tli bode v oči*. «Katera neki?* «Pojdi, pojdi! Sedaj pa bi se še rad postavljal, kakor bi niti ne znal šteti do pet. Kaj mar ne hodi Krejza za Liziko?* Tonček pljune. Čez trenutek, kakor bi ne bilo nič, pa reče: «Ker ga veseli, njo pa tudi, čemu ne bi zahajal tje ?» «No, ali mislite, da bo kaj iz tega ?» po-prašuje cerkovnik. »Nekaj že bo iz tega, to mi smete verjeti, in lahko imate vsakega za osla, ki bi vam rekel, da iz tega ne bo nič*. »Vidite, krčmar, tudi Tonček pravi, da bo nekaj iz tega, ta bedasti Sovček pa nam je hotel nekaj obesiti na nos !» Saj iz nosa si tega niste izkopali, cerkovnik!* nasmeje se Tonček. Cerkovnik si nehote seže po nosu ter pogleda dlan, če res ni umazana. Ker pa ni opazil ničesar, nadaljuje : «Takrat bi mu svirali, Tonček, kaj ?» «To si mislim! Na to bi ne pozabili vse življenje! » pritrjuje Tonček, toda takoj potem pogleda tako globoko v kupico, kakor bi hotel nekaj splakniti z jezika v želodec. Čez trenutek pride v krčmo Krejza. Najbolj se je temu seveda čudil krčmar, ker Krejza si je komaj v nedeljo privoščil steklenico piva. Takoj pa je uganil, da mora imeti za to poseben uz-rok, da si Krejza celo v delavnik privošči steklenico piva. «No tako, tovariši, svatba bo!» zakliče Krejza še predno se usede. « Svatba ? Čegava pa ? », poprašuje preme-deni krčmar, kakor bi še ničesar ne vedel o tem. «Nu, čegava? Moja in Lizikina». Tonček se spusti v smeh. «Mar misliš, Tonček, da ne bo ?» «1 ne. Jaz ne mislim nič*. «A čemu se torej smeješ ?» «Zato, ker se mi ljubi*. In Tonček se znovič spusti v smeh. «Kdo pa bo tisti, ki vzame, ali ti Liziko, ali pa ona tebe?», začne Tonček znovič zbadati Krejza. «To je uprašanje! Jaz vzamem njo, ona pa mene!» «Ali pa ne bo kake ovire ?» • Kake ovire?* 2:2 «1 nu tako. Mislim si le, če ne bo kake zapreke ?» »Kaka naj bi bila ta zapreka? Stari tako hoče, moj oče nima nič proti temu, in tudi jaz hočem tako*, Tonček se zopet spusti v smeh. «Rad bi vedel, Tonček, čemu se smeješ?« «To le samo tako*. «Ali misliš to zares, ali v šali ?» «Kakor hočeš*. «Jaz- ne morem za to, če te to skli. Toda oklice bom imel kmalu v žepu, potem pa naj se smeje, če hoče, ves svet*. «No, Bog ti daj srečo!« In Tonček se znovič spusti v smeh. To pa je začelo Krejza že močno grizti. Računal je namreč že naprej, kako s to svatbo razjari Tončka ; da, lahko bi se smelo trditi, da prav vsled tega je jel Krejza resno misliti na Liziko, da bi se maščeval nad njim za sramoto, ki ga je doletela na poslednjem plesišču. Toda glej, Tonček se drži, kakor bi ne bilo nič. Tonček se Krejzu le smeje, namesto da bi se Krejza smejal Tončku. Tega se Krejza ni nadejal. Ko bi bil vedel, da taka novica ne napravi na Tončka druzega utiša, ne bil bi še tako resnobno mislil na Liziko. «Toda naj bo!« misli si Kreiza. «Sai res- — 23 — niča, Tonček, še le pride, in te ne prebaviš več tako lahko. Ni še vsemu konec». Jedini med vsemi, ki ni vedel, kako stoji ta reč, bil je cerkovnik. Najpoprej izve, da bo svatba, potem pride Souček s svojim prerokovanjem, da Krejza kmalu dogospodari, pa zopet Krejza, da bo svatba, in naposled Tonček, ki se vsemu temu le smeje, — niti sam gospod pater bi tega ne razumel. A cerkovnik si vendar želi, da bi bila svatba, in sedaj bi imela biti prav kmalu. •Kako pa?», začne cerkovnik. »Kadar bosta v oklicu, takrat bo vendar treba, da napravimo tudi kako podoknico*. «To se razume ! Podoknice morajo biti!» doda krčmar. «To se razume !» pritrdi Krejza. In Tonček se znovič spusti v smeh. Cerkovnik sam se je jel čuditi, kako se more Tonček neprestano smejati, ko vendar njemu ni trohico ni bilo za smeh. Toda Tončka se ni drznil lotiti, marveč je samo čakal na priložnost, kakor mačka na miš. «Torej bo dokaj svatov ?» upraša krčmar. »Zakaj pa ne ! To se razume! Takšna svatba! To se ve, svatov bo dovolj!» pritrjeval je cerkovnik, «ni ii res?* »Kako bi naj ne bilo gostov na moji svatbi?* odgovori Krejza ponosno. «Ali povabite tildi zlatega ženina?« upraša iznenada Tonček. Krejza je bil kakor na žrjavici. Tudi oko mu je žarelo. «Tega lahko povabiš ti na svojo roko !» odgovori, toda bilo je videti, da vse vre v njem. Toda Tonček, kakor je bil že navajen, spusti se zopet v smeh, nemara še glasnejši nego poprej. Krejza že ni vedel, na katero stran naj se obrne. Tonček je vstal, pa tako mirno, kakor bi se ne bilo ničesar pripetilo ter bi se on niti ne brigal, kaj se tu govori, približal se Krejzu, potrkal ga po rami, rekoč : «Še ne gremo od oltarja, Krej-začek, to si zapomnite!« «Toda pojdemo pa gotovo!« trdil je Krejza. «No, Bog ti daj srečo!* In Tonček je odšel. III. Voda teče, besede se govore, a ljudje se spreminjajo. Krejza je zopet šel k Stankovim. Nekateri so govorili, da hodi v svate, drugi, da hodi že kakor k svojim. Toda to ne škodi nič. Krejza je prišel, mati se je smejala, oče je predeval pipo z jedne strani ust na drugo, Krejza je zadovoljno pomežika!, a Lizika se po njem niti ni ozrla. Da, še dvignila ni svojih krasnih modrih očij, da bi pozdravila svojega ženina. Krejza je začel praviti, kako se doma pripravljajo na svatbo, koliko kokošij, rac, gosij, ovc in praset že krmijo, koliko stricev, tet, bratrancev, sestričin, dedekov in babic, bližnjih in oddaljenih, bo na svatbi, kdo bo vse iz vasi povabljen; toda Lizika kakor bi tega niti ne slišala, dasi je Krejza to pripovedoval glasno in jasno, da sta se stari Stanek in Stankovka kar topila v produ očetovske in materske radosti. Toda ona, kakor bi se bila postavila na glavo ter rekla: «Jaz ne!», ni slišala nič, kakor bi se to nje niti ne tikalo. Toda vendar je bila ona njegova nevesta. Čudno. Krejza naposled, da dokaže svojo vsestransko previdnost, prisede k njej ter jo prime za roko. »Počakajte, vse lase mi zmešate*, reče Lizika ter mu lahno izpuli roko, da si poravna lase. Bilo je vsem očitno, da je delala to nalašč. «Kako se pavi pripravljate, Lizika?®, upraša Krejza. «K čemu ?» • Haba! K čemu? Kaj mar ne veste, da bo svatba ?» «Tak6?» «0 ti moj Bog! Vi se temu čudite?* «Komu?» — l>G — «Inu, da bo svatba!» •Cegava ?» «Moja in vaša*. •Kedaj ?» »Nil, kmalu*. • Tako ?» • Toda veste kaj, Lizika. To vikanje se mi zdi zelo tuje. Tikajva se, Lizika !» « Zakaj ?» •Inu, saj bova svoja!* «Mislite, po svatbi ?» «To se razume, da po svatbi. Toda saj se lahko začneva tikati poprej, tudi takoj*. «Da, po svatbi*. «Toda pojdite, čemu naj bi ne začela takoj ?» Lizika je molčala. Krejza je to smatral za privoljenje. • Dovoli mi, da te poljubim, Lizika!« šepeta Krejza ter se nagiba k njenim ustom. • Le drznite se !» «Ali ne dovoliš?* «Ne; še le po svatbi«. «A kaj, če te poljubim?* • Tega vam ne svetujem. Saj vidite, da so tukaj moja mati. Kaj bi rekli k temu mati? Toda oče so tudi tukaj*. Mati in oče se pogledata in nasmejeta, kakor — 27 — bi hotela reci: «Nu, saj to razumeva. Burke sr hrije z ženinom. Pa saj jo minejo te burke*. Krejza ni nehal prilizovati se. «Torej mi res ne daš poljuba?* «Ne». «A če bom pa le siten*. «Počakajte, da pridem«. S temi besedami je vstala ter šla ven. Ne vem, kako dolgo je Krejza čakal, da se Lizika povrne. Toda to vem, da bi bil moral dolgo Čakati, predno bi jo ml dočakal. Lizika je odšla v čumnato in se tam zaprla. «Ne jemljite *si tega k srcu, Krejza*, reče oče. «To je samo dekličje kljubovanje, ki pa prejde samo od sebe. Svojeglavna je, to je resnica. Pa če ne pojde z lepa, — nu, saj sem jaz oče*. Mati je šla ven, toda Lizike ni našla. Ni vedela, kam se je zgubila, in ko je pritisnila kljuko P1’! čumnati in so vrata bila zaprta, ni si mislila, da je deva v čumnati, torej se je brezuspešno vrnila nazaj v sobo. Med tem se je zmračilo. Za Stankovim skednjem se je razprostiralo Polje in pri skednju je stal širok, velik bezgov grm v polnem cvetju. Pred bezgom treba baje sneti klobuk, kadar greš mimo njega; to pa, pravijo, za to, ker služi v zdravilo za devetindevetdeset boleznij. Pozneje borno videli, ali je to res. Bezeg je dulitel, in na njegovi veji si je prepeval večerno pesem drobni lišček. Ni bil daleč od svojega domovja; prav pod njim je tičalo mehko gnezdece in iž njega je molilo svoje vratove pet mladičev. Nikdo jih ni pobral, mladeniči in dekleta so bili zdravi, kakor bukev, in lišček je prepeval veselo, kakor bi imel pripravljati svatbo. Vse je bilo že pri počitku, mrčesi so zaspali, le muhe so še brenčale, netopir pa ni letal, in čvrček je prepeval iz polnega grla. Vsak človek ima svojo zvezdo. Zato so usha-jale zvezde na nebo, da je bilo veselje; zato so se lesketale, kakor bi danes ne bilo na svetu nesreče, zato so se bližale, kakor bi na svetu ne bilo ničesar več, kar bi si mogel človek želeti. Pod bezgom se je nekaj zganilo in lišček se je ustrašil. Zapazivši pa, da je le Lizika, da se ozira proti nebu, da bi našla tam svojo zvezdico, pel je dalje, kakor bi se ničesar ne bilo pripetilo. Bezgov grm je bil Lizikino priljubljeno mestice. Tam je sedela vsak večer, tam so se ji silile v glavo čudne, prečudne misli o ničnosti človeškega življenja; tam je mislila na Tončka, tam se rado-vala v svojem srcu, tam jokala, tam prepevala svoje pesmi. Lišček je vedel, da je blaga kakor angelj, da ne stori nič žalega njegovim mladičem, in zato je bil vesel. I Okrog vrta pride Tonček. Ljubezen začuje tudi najlahkejše stopinje. Lizika se je pod bezgom nekoliko dvignila in lišček je utihnil. «Pst!» zakliče Lizika. Tonček se takoj ozre po grmu in, zapazivši tam svojo Liziko, mahoma preskoči nizki plot in je bil pri njej. «Ali že dolgo čakaš, Lizika?« «Ne dolgo. Na te bi čakala še dalje«. «Ti si čakala na-me?» «Tonček, to veš, na koga pa naj bi čakala?* «Pojdi no, golobček, saj vem to. Vidim, da me imaš rada». «Imam». »Dušica, glejva si v oči !» Poljubila sta se ter si gledala v oči. «Toda, Lizika, ti imaš nekako objokane oti«. «Pojdi no, to se ti samo zdi*. In Lizika se je silila k smehu. «Verjemi mi, to se mi ne zdi. Prosim te, ti s* jokala?* «Kq bi se tudi bila ?» • Kdo te sme žaliti?« «1 nič. Le tako mi je marsikaj prišlo na misli, *n to veš, da ne traja dolgo, pa se more človek izjokati». «Moja dobra duša*. — 30 — «Naši so kakor brez srca. Dovolili so Krejzu, da zahaja k nam, pogajajo se ž njim o svatbi, celo zaroko že praznujejo, toda za svojega otroka jim ni toliko mar, da bi ga uprašali: «Ali moreš biti ž njim srečna?* In Lizika se spusti v jok, v glasen jok. Še le na Tonetovem srcu se je bila prav raztajala ta bolest, to vse, kar je morala dolgo tajiti v sebi, česar ni mogla zaupati niti roditeljem, kakor bi se bilo vse to spremenilo v solze, katerim ni branila niti jedina sapica, da ne bi tekle iz srca, kakor so nastale v njem, neskaljene, čiste, iz najglobo-kejše notranjosti. Tonček jo pusti, da se izjoka. »Niti sužnju se ne more goditi huje*, ihtela je Lizika. »Še berač upraša otroka, kaj bi rad, a roditelji ne vedo, da njihov otrok je tudi človek. Prodajajo otroka, kakor bi ga ves čas odgojevali le za prodajo ter čakali na kupce, kateri da več, — o Bog, čudno, da človeku srce ne poči. Verjemi mi, Tonček, ko bi ne imela dobiti tebej pa bi ne prenesla tega; ali bi si vzela življenje, ali pa bi morala zblazniti*. «Pomiri se, dete moje, saj se ti ne sme nič zgoditi*, tolaži jo Tonček. Liziki je res odleglo, ko je potožila svoje bridkosti Tončku. «Verjemi mi, Tonček, da se mi Cesto zdi, da niti Bog ne more šteti za greli, če si človek vzame življenje, ko s človekom tako ravnajo, kakor bi niti ne bil njihov, ko se mojim željam in solzam smejejo, kakor bi niti ne bile vredne, da bi jih slišal človek, ko beseda otroka ni niti toliko vredna, da bi ji naklonili uho, — Tonček, kako zelo sem jaz vendar nesrečna!» Tonček vzame njeno glavo v svoje naročje ter ji s poljubci zbriše solze s krasnih očes, po-ljubuje usta ter stiska njeno glavo k svojemu srcu, da bi tam slišala, kako mu bije v njegovih prsih za njo, kje je njen pravi dom. Lišček je utihnil. Mladiči so stegali svoje vratove, kakor bi nekaj ščebetali, toda samec je zletel k njim, nekaj jim pošepetal, pa so umolknili tudi oni. Nebo je bilo polno zvezd ; vsaj človeku se je zdelo, da se ni prikazala nobena nova več. Ali glej, jedna je padla z neba. (legava je bila ta zvezda? Lizika se je streznila. Njene oči so bile kakor vijolica, kadar se Umije v rani rosi. Zagledala se je v Tončkove oči, >n bilo ji je, kakor bi se do smrti ne mogla odtrgati od njih. «Vidim, Tonček, ti nisi nikdar dvomil o meni*. «Kako bi ti naj ne zaupal popolnoma?* «Ne dvomi niti zanaprej! Ne vem, kaj naši 3 ž nameravajo z menoj, kaj so sklenili nad mojo usodo. Sedaj mi je že vsejedno. Toda, naj pride, karkoli hoče, verjemi, da se ti ne izneverim nikdar, ko bi me imelo to veljati tudi življenje in bi jaz postala nesrečna!* Tonček jo poljubi v odgovor. Lišček je zopet zapel, kakor bi mu bil na-rastel pogum. «Sedaj pa se razidiva, Lizika; vaši bi te utegnili pogrešati». «Saj mi je tako, kakor bi imela iti med tujce, kadar grem domov. Naj se ti sanja o meni in bodi zagotovljen, da se bo tudi meni sanjalo o tebi, ker sem tvoja na veke». «Že davno vem to, Lizika, da si dovolj krepka, da preneseš vse. Lahko noč!» Toda Lizika še ni mogla reči: »Lahko noč!“ Tako, kakor bi se imela odtrgati od svojega srca, prevzela je nenadoma velikanska bolest njeno dušo, kakor bi se imela ločiti s Tončkom za zmiraj. Objela ga je okrog vratu, poljubovala mu lice ter ga kropila z vročimi solzami. Le s silo se je komaj mogla odtrgati od njega in z ihtečim glasom je klicala za njim: «Lahko noč!» Ni šla niti več v sobo, marveč naravnost v svojo čumnato. Tu se je ulegla, sklopila oči ter mislila na Tončka, in bržkone se ji bo tudi sanjalo o njem. Zunaj je nekaj zašumelo, kljuka je zaškripala, vrata se odpro, in v čumnato stopi Lizikina mati s svečo v roki. Lizika se prestraši. #Na usmiljenje božje, kaj paje!», zakriči ter sede v postelji. Mati ni odgovorila. Delala se je, kakor bi nekaj iskala, premetavala reči jedno vrh druge; bila je kmalu tu, kmalu tam, a na hčerko kakor bi niti ne hotela pogledati. Naposled postavi svečo na mizo, odkašlja se ter reče: «Kje si pa bila ?» «Za skednjem, mati, pod bezgom*. ♦Sama?* Lizika ne odgovori. «Nimaš jezika, kaj ? Ali si bila sama ?» ♦ Bog ve to, da nisem nikdar sama. Če pa je bil ta, na katerega mislim, ki je v mislih vsikdar z menoj, če je bil ta osobno pri meni, pa tam nisem bila sama*. «Nu, lepo. A ženina si pustila sedeti*. «Jaz ne poznam ženina*. ♦ Obnašaš se res tako, kakor bi ga ne imela*. ♦Tako, kakor zmiraj. Nikdar ne bom drugačna*. ♦ Nii, naj bo! Toda to znaj, da drugi teden bo svatba*. 3 «Tega, mati, ne bo!» «To se ve, ko bi tebe uprašali za dovoljenje*. »Če imate kako drugo nevesto, ne samo mene, pa bo to mogoče. Toda moje svatbe ne bo, tega vas zagotavljam, mati, ali pa naj mi Bog odtegne svojo milost*. »Pusti Boga! Ti si že brez tega zgubila njegovo milost. Saj ne stoji nikjer zapisano, da naj se stariši ravnajo po želji otrok, kakor se njim poljubi. Ali razumeš?* «Delajte, kar hočete ! Moje svatbe ne bo. Moj pogreb — ta bi utegnil biti, toda svatba nikdar. To je vendar zavisno tudi od moje volje !» «Glejte jo no, hčerko ! Kar nakrat! Kako se zna odrezati!» «Za Boga vas prosim, mati, ne govorite dalje, sicer me pripravite ob pamet. Bodite prepričani, da se ne bom dalje pričkala z vami. Ravnajte, kakor vam narekuje pamet, toda k oltarju me ne spravite*. »Mar naj te ponesem tje! To pa to!- Glejte jo, to veliko gospo !» Lizika ni odgovorila besedice. Legla je, kakor bi se to ne tikalo nje, kar mati govori, ter se delala, kakor bi spala. Mati pa nadaljuje: »Čedni so ti otroci, kaj ne? Glavice imate, pa kake ! Izkušene ste, ve dekleta ! Stariši naj bi vas ujčkali, ve pa še rečete: nočem! — To je lepo*. Lizika se zopet dvigne. «Za Boga vas prosim, mati, saj imate vendar človeško srce. Če nočete biti mati, bodite vsaj človek ter ne zahtevajte na vrat na nos, naj bom nesrečna!» «Prazne marnje ! Jaz naj storim vse tebi na ljubo; kaj pa storiš ti, vrla deklina? Odgovarjati znaš, to je resnica, toda mene ne premotiš. To so že stare reči, katere pa dobro poznamo*. «Nu, mati, delajte, kar hočete. Če me le primorate, pojdem. To pa vam svečano povem, da ne storim ni za las več nego bom primorana*. Lizika se vleže, mati pa, misleča, da hči dovoljuje, vzame zopet svečo ter gre iz čumnate. Ko bi jo bila Lizika videla v lice, bila bi videla, kako je zadovoljen smeli preletel čez materina usta. Vrata se zapro, na mesto sveče pa prodero skozi okno lunini žarki ter se upro ob zid tihe čumnate, kakor bi tu bilo zopet vse dobro. V razburkanem Lizikinem srcu pa je dozorel trden sklep; oči se ji zapro, usta nasmehnejo, — sanjalo sc ji je o Tončku. Na bližnjem bezgu je še prepeval lišček, zvezde so se lesketale na nebu, toda pri Stankovih je utihnilo vse. Nemara je bilo vse dobro. 3* — 36 — IV. Stvari zore nenadoma, toda najurniši med vsemi je čas. Stari Sovček je hodil danes po vasi v „pa-radi“. Imel je namreč prazniški „nalivnik“, kakor je imenoval svoj klobuk, čisto belo srajco, prazniške hlače, čeden ovratnik in polikane škornje. Rekel je, da se je danes prelevil za to, da bi se Krejza ne zbal njegove ,armade“. Ljudje so se čudili, čemu govori to prav danes, ko ima biti Krejzova svatba. Toda Sovček jih ni pustil k besedi; cerkovnika je ozmerjal za osla ter bil ponosen na svoj zapisnik, ali na svojo „armado“, v kateri je bil on general. *Zlati ženin“ je dirjal dapes po vasi kakor obseden, ni pa govoril, da bo to zlata svatba. Bil je tudi pri Tončku, in ko je odšel od njega, je bil slabe volje. Bil je tudi pri Stankovih, hotel govoriti z Liziko, toda Lizika ga ni pustila k sebi. Zaloputnil je z vratmi, odšel v krčmo ter tam pil na jezo. Sovček pride k njemu; kmalo se spoprijateljita ter ozmerjata ljudi, češ, da so osli in teleta, katere eštevke pa je zlati ženin takoj spremenil v zlate osle in zlata teleta. Nu, naj bo. Pri Stankovih je imel danes cerkovnik dela čez glavo. Vzeli so ga za starešino, in starešina je učil Liziko, kako ima iti k oltarju, kako se posloviti od starišev, kako ima poklekniti, kako biti starišem in možu pokorna, kako se posloviti z družicami in kako plakati. Poslednji poduk pa je bil nepotreben, saj jokala je Lizika že brez njega dovolj. Kaj pa Tonček ? Mislim, da bo bolje, če pustimo Tončka nekoliko zadi. Med tem pa omenimo samo to, da se je delal hladnokrvnega, da ni verjel ljudem in da se je kazal pogumnega kakor navadno. K Stankovim so se shajali gostje od vseh stranij, iz vseh kotov od blizu in daleč. Na svatbo se shajajo ljudje veselejši, nego s svatbe domov, zato so gostje ukali že na vasi, še predno so stopili v hišo. Stari Stanek je miren, kakor bi bil nocoj dobro spal, in Stankova je danes najmo-drejša, odkar živi. Omoži hčerko, takrat pa pride modrost sama od sebe. Cela tolpa žensk se je zbrala pod okni, kjer pregledujejo pozorno vsakega gosta od glave do nog, naj že gre ven ali notri. Pri Stankovih danes ne štedijo piva niti sladke žganjice; poliček in čaša gresta med ženskami iz roke v roko. Sovček se je tudi postavil na strani. Tarna, da je doma pripravil veliko gostijo, da se mu ves sok skisa, ker danes dere vse k Stankovim. Toda to baje nič ne škodi, vsaj se Krejza spomni nanj, ko si obrusi pete. Danes mu to baje še privošči, jutri pa itak pride k novačenju, in Sovček ga potrka po rami ter mu pove, da je sluga. To je ženske razjarilo, da Sovček govori slabo o Stankovih, ko vendar one dobe danes toliko jedi in pijače. Še piti mu ne dajo. Jedna pa reče: «Ta Sovček ima vendar neumita usta. Glej ga no! Kakor bi se imeli Stankovi ravnati po njegovi volji, da bi Lizike ne omožili! To pa to! Oni to tudi učinijo, le pojdite, pa jim povejte! Ne-čuveno! Saj ima Lizika Krejza dovolj rada!» Sovček se raztogoti. «Oj ti strupena baba! Da vendar noče udariti strela ter izbiti ti tvoj poslednji zob! Vsedi se na metlo, čarovnica, daj nasipati na-se smodnika ter zleti v ozračje! Ti strupena ozebljina, pojdi na verigo k našemu mesarju, pa lahko lajaš, kakor se ti poljubi. Kaj misliš, ti odtrgana, plesnava skodlja, da je to kaka malenkost, napraviti hčer nesrečno ? Ti stara grdoba! Takih bi potrebovali par ducetov, pa postane iz naše vasi kaluža, da bi niti čmrlji ne hoteli bivati v njej! Ti si, le zapomni si, gnila klepetulja! Ko boš potrebovala metlo, pridi k meni, pa lahko skozi moj dimnik zletiš v ozračje*. Nekateri so se smejali, drugi kričali, baba je upila, da je preupila vse; škoda, da je nikdo ni razumel. 39 — Med teni se pripelje ženin. Sedaj se je še le začelo porivanje, besedovanje, šepetanje in hvala! Kakor bi ga še nobena doslej ne bila videla. Krejza se bliža k vratom. V tem prihruje od nekod iz tolpe zlati ženin. Dirjal je na vso sapo ter preskočil Krejzu pot pri vratih. Vsi so se smejali, najbolj zlati ženin, najmanj pa stari Sovček. Konja nista hotela k vratom. Ženske so šepetale, da bi to moglo pomeniti nesrečo, ter drezale druga drugo, da bi se to ne reklo glasno — danes je baje to drugače. Nikdo ni manjkal, svatba se je imela začeti. Starešina je začel svojo komedijo; začel je jemati slovo, da bi pripravil v jok roditelja in nevesto, ženske in otroke, glavno pa, da bi dobil mnogo novcev. Posrečilo se mu je to, kajti vsi so jokali. Samo Lizika se ni jokala. Lizika ni niti vedela, kaj se godi ž njo. Stala , je poleg Krejza ter gledala ga tako malomarno, kakor bi ga niti ne poznala, kakor bi bil to kak tujec, kakor bi ne vedela, čemu stoji tukaj. Starešina je dokončal svoje šale ter silil Liziko, naj poklekne. »Cernu pa?», upraša Lizika. «Saj vidite, da tudi Krejza kleči«, pošepeta ji starešina ter sili Liziko, naj poklekne k njemu. »Toda čemu?« «1 mi, roditelja vama dasta blagoslov!«, odgovori starešina. «Ah, tako !» In Lizika ni pokleknila. Starešina jo skoro potlači k tlom, češ, naj poklekne. Lizika poklekne, toda ni vedela, kaj in kako. Klečala je dolgo. Še na misel ji ni prišlo, da ima takoj zopet vstati, in bi bila klečala še dalje, ko bi je starešina ne bil dvignil. Dete je dobilo roditeljski blagoslov kot znamenje največje ljubezni in — več ni potrebovalo ! Ljudem se je seve zdelo to Lizikino ravnanje čudno, nerazumljivo. Stari Sovček je imel vedno na jeziku osle in teleta, zlati ženin pa zlate osle in zlata teleta, toda Stanek in Stankova sta bila najsrečnejša med vsemi na svetu. Moralo je iti vse lepo po vrsti. Red je glavna reč in, kakor se je godilo drugekrati, moralo se je goditi še danes. Prišli so godci, postavili se na dvoru ter za-svirali slovesno koračnico. To je bilo znamenje, da treba iti v cerkev. Čemu tudi odlašati ? Reč treba dokončati, časa za pomisleke je bilo dovolj ; sedaj je treba mislili na druge reči. Gospodinja ima dela polne roke, torej bolje, če se izvrši svatba poprej nego pozneje. Tudi Tonček je stal med godci ter se kazal veselega. A čemu bi naj ne bil vesel ? Kakor bi se vse moralo vršiti na navadni način ! Kakor bi samo takrat moral biti človek žalosten, kadar joka, vesel pa, kadar vriska! Čemu bi ne moglo biti enkrat narobe ? Svatbeni sprevod se poda na pot. Lizika ni bila ni rdeča, niti bleda, ni omahovala niti stopala trdo ; šla je, kakor po navadi. Stopijo na dvor in Lizika je gledala med godci za svojim Tončkom. Takoj ga zapazi, pa tudi Tonček jo kmalu zagleda ter stisne zobe. Lizika ga nekako pomenljivo pogleda. Ko bi bil znal Tonček čitati v njenih očeh, bil bi razumel ta pogled; toda on ni znal čitati in ni ga razumel. Lizika se je Tončku nasmejala in to ga je razgrelo. Ko bi bil znal razbrati človeški smeli, bil bi ga razumel; toda on tega ni znal in ni razumel. Do poslednjega trenutka ni verjel, da pojde Lizika s Ivrejzom k oltarju ; vsakogar je oštel, vsakomur se nasmejal ter pustil govoriti, kdor je hotel govoriti. Mislil si je svoje in trdno verjel. Za Liziko bi bil dal življenje ; za njeno zvestobo bi bil zastavil dušo, sedaj pa je videl, da jo kmalu zgubi. Ko bi bila le že šla ter ne izvabljala celo to krdelo strašil iž njegovih prsij ! Toda ona se je nasmejala, vrgla mu miloščino od tega, kar je smatral poprej za svoje imetje, vrgla mu darček, da bi ž njim opravičila svoj greh, kanila mu kapljico na razpaljen jezik, a njegova duša je gorela v strašnem plamenu. Toda stoj! S preziranjem ji je plačal to beraško miloščino, vrgel ji pod noge izdajski Judežev denar, za kateri ga je prodala. Ni zakričal, ni padel v omedlevico, toda čelo se mu je zmračilo, srce zatrepetalo in žolč se je razlil po vsem telesu. Njegovih pogledov seve Lizika ni več videla. Sprevod ni smel odlašati, v cerkvi so ga že čakali. Lizika se je nasmejala Tončku ter šla k cerkvi s svojimi družicami in mladeniči. Godci so zasvirali koračnico ter jo krenili za sprevodom; ljudje so govorili, da je vse to slovesna svatba, jako slovesna, ker je godba. Nikdo pa ni opazil, da se je Tonček izgubil med godci in da je zdirjal domov. Danes sta nevesta in ženin glavni osebi, da je veselo povsod, v kuhinji, na ognjišču, na dvoru, v ustih, v srcu, v glavi — preveselo je povsod. Katera bolest je tolika, da bi prevpila veselje ter obrnila na - se pozornost ? Gotovo ne ta, da je Tonček ušel godcem, da se je izgubil iz sprevoda. Pri cerkvi je bil postavljen zelen, z venci in trakovi ozalšan slavolok — zaročencema na slavo. Zagromeli so nekolikokrat tudi možnarji, pokale puške in hrupa je bilo dovolj. Stopijo v cerkev. Ta je bila že polna ljudij ; komaj je sprevod mogel skozi. Zaročenca poklekneta na klečalnik, nalašč pogrnjen z rdečim suknom, ki se ne rabi pri vsakih. Obema polože na glavo vence in obredi so začeli. Nevesta je bila videti nekako odločna; vsako besedo, ki jo je govorila, izrekla je glasno, krepko, da se je slišala po vsej cerkvi in je vsakdo moral verjeti, da prihaja iz srca. Duhovnik upraša ženina : «Ali jemljete to nevesto iz ljubezni?« Ženin odgovori: «Da». Duhovnik upraša dalje: »Nimate li s kakim dekletom kake obljube, ki bi vas vezala ?» Ženin odgovori: «Nimam«. Nastane grobna tišina. Duhovnik dvigne štolo, da bi jima zvezal roki. Poprej pa še upraša nevesto: «Ali jemljete navzočega ženina iz ljubezni?« «Ne» ; bil je nevestin odgovor. Duhovnik si je mislil, da se je Lizika zmotila, torej upraša še enkrat glasno in razločno: «Ali jemljete navzočega ženina iz ljubezni —• ali prisiljena?* «Prisiljena!», odgovori Lizika z razločnim glasom. Nikdo ni dihnil, kajti ko bi bil dihnil, bili bi ga slišali. Duhovnik upraša: »Uprašam vas pred Bogom tretjič in poslednjič: ali jemljete navzočega ženina iz ljubezni ali prisiljena?* «Prisiljena!», odgovori Lizika krepko in razločno. Duhovnik še upraša: «Imate-li s katerim drugim obljubo, ki vas veže?* «Imam!», odgovori Lizika. Obred je bil končan. Med vsem ljudstvom v cerkvi nastane šum, čudno, prečudno šepetanje; vse strmi, in čudne besede spremljajo te poglede; — vse je bilo kakor preplašeno krdelo ptic, ki se dvigne s tal ter leti čez gore in doline. Duhovnik spusti štolo ter se obrne k oltarju; ženin in nevesta vstaneta in bilo je po svatbi. Na koru so že čakali godci. Hoteli so po končanem obredu spremljati sprevod z godbo; čakali so samo povelja. Po tej promeni pa obstanejo kakor okameneli. Lizika se obrne h koru ter zakliče s krepkim glasom: «Tonček, moj jedini Tonček, stopi k oltarju!* Šum med ljudmi je naraščal; vsakdo se je obračal h koru ter čakal, kaj se zgodi. Godci so pogledovali za Tončkom, toda ni ga bilo tam. Lizika je čakala, kakor oni, ki umira od žeje, na kapljico vode; toda Tonček ni prišel. «Tonček, pristopi k oltarju !», zakliče še enkrat. Nikdo se ne odzove, nikdo ne odgovori. Liziko popade čudna slutnja. Krene izpred oltarja med ljudi, ki se ji umi-čejo, kakor omamljeni na desno in levo. Hitela je na kor, klicala Tončka, toda ni ga bilo tam. Zdirjala je s kora, tekla preko vasi, dirjala kakor obstreljena srna. Ljudje se usujejo iz cerkve, godci zlezejo s kora, sveče pri oltarju ugasnejo, duhovnik otide iz cerkve, na vasi pa si opazil največjo zmešnjavo. Godci otidejo v krčmo. Kam tudi hočejo iti? Gostje niso hoteli več k Stankovim na obed, torej tudi oni krenejo v krčmo. Stankovičeva sta dirjala sem ter tje kakor zmešana; prišla sta tudi v krčmo ter vabila na gostijo, na katero so tako dolgo delali priprave. Nekateri so šli, drugi ne. Bila je to čudna svatba. Krejza ni vedel, kam ima iti, ali domu, ali k Stankovim. Ni pa šel nikamor. Še le čez nekaj časa gre iskat Liziko, da bi se popravilo, kar je skazila. Lizika je najpoprej zdirjala v Tonetovo stanovanje. Ker ga tam ni bilo, zdirja kakor obupna iz hiše. Strga si venec z glave, puli lase ; v njenih očeh si opazil grozo in strah. Med tem jo sreča Krejza. • Lizika, prosim te, bodi pametna!*, reče ji. »Neusmiljenci!», zakriči Lizika. «Če sem ob pamet, kdo je to zakrivil drugi, nego vi vsi, ki ste se preveč igrali z mojim srcem !» Vsa obupana zdirja v krčmo. V krčmi je že vsakdo pripovedoval, kar je vedel. Lizika krene naravnost k godcem. «Kje je Tonček?*, zakriči ter se zgrozi na tla. Komaj se je streznila. Tončka ni bilo tukaj. Jedni so rekli, da je odšel na to, drugi, da je šel na drugo stran. Lizika se vsede. Njene oči dobe nekak čuden lesk. «Veličastno nebo, ali res nimaš več milosti!*, zakriči in njen krik reže ljudem srce kakor britva. Nekateri se zgroze, drugi jokajo. «Zasvirajte mi Tončkovo pesem !», zakliče. Godci zasvirajo. Lizika vzame onega, ki je navadno sedel poleg Tončka, ter ga pelje na plesišče. «Ti si moj Tonček !», pravi mu ter pleše ž njim. Bila sta sama, nikdo drugi ni plesal. Lizika se vsede ; bila je kakor na pol mrtva. Zmešala se ji je pamet. Jeden dan toliko preživeti — pač nikakor ni čudno. Tonček je šel v bližnje mesto ter se dal zapisati k vojakom. Bila je to čudna svatba. V. Od tega časa je preteklo dokaj let. Pride pomlad in cvetice poganjajo popke, pride jesen in svetice veno. Leta teko in ljudje doraščajo, pride smrt in napravi vsemu konec. Niti življenja so v neštevilnih slučajih tako stkane, da to le malo kdo razume. Mojster jih sledi, a smrt prestriže. Vsi živimo jedno življenje, drug poleg drugega, pa vsakdo drugače. Stotero življenj vidimo poleg sebe, pa često si ne vemo pomoči za bližnji trenutek. Niti najbližje bodočnosti nikdo ne ugane. Kdor pa ravna proti večnim človeškim osnovam, 'proti zakonu prirode, nad tem se strašno maščujeta človeštvo in priroda. Škoda, da to maščevanje doseže časih tudi nedolžne žrtve. Malomarno gledajo teči bratovsko kri ; žeja jih, pa pijejo kri svojih otrok. Uboga Lizika! Poznajte človeka, poznajte prirodo in razumite vse, kar vam je potrebno za to življenje! Kdor se odvrne od tega ali celo sramoti, greši ter si koplje s svojimi rokami prezgodnji grob. Kaj je pomagalo starišem revne Lizike . vse tarnanje in obupovanje!1 Nesreča se ni dala popraviti, Liziki niso mogli vrniti razuma. Spoznali so sedaj, da se sreča otroku ne da vcepiti s silo. Toda Bog jim daj večni mir! Že jih pokriva hladna zemlja, že so dali račun od tega, kar so tu zagrešili. Stari Sovček pa je še svež kakor veter. Še vedno je general svoje „armade“, h kateri prišteva tudi Krejza. Kmalu je prišlo vse na dan in Sovče-kovo prerokovanje se je izpolnilo. Krejzovo imetje je bilo sezidano na pesek; hotel si je z Liziko pridobiti pomoč. Pri Stankovih je pusto, zelo pusto. Ljudje se tega stanovanja boje, nikdo ne stopi vanj; celo berač, ko bi imel potrkati na vrata, gre mimo. Bezeg za skednjem je ovenel, liščeki žive že v mnogih pokolenjih, toda njih gnezdo na bezgu je prazno. Lizika je posedala prvi čas mnogo in mnogo pod bezgom. Mislila je, da pVide k njej Tonček. Čakala je zaman. Tonček ni prišel, ona ni več zahajala tje, lišček tudi ni več. priletel, bezeg ni več duhtel, zato je tam žalostno, jako žalostno. Dokaj let je zopet preteklo ter prineslo veliko prememb. Starši ljudje so pomrli ter vzeli Lizikino tajnost s seboj v grob, otroci so odrastli in ti o tem niso vedeli mnogo. Vedeli so samo, da je Lizika blazna. Vsi so bili proti njej hladni, kakor je na svetu sploh, kadar se komu izneveri sreča. Otroci na vasi so kričali za njo in se ji smejali; ona se je branila, vsled česar je postal smeh še večji. Lizika ni zamudila nijedne godbe v vsej okolici. Če je le slišala, da bo kje godba, ko bi bilo tudi nekoliko ur hoda, morala je biti tam, kjer je ostala vsikdar do jutra. Plesala ni nikdar. Stopila je navadno v kot ter gledala godce. Če je kateri godec spregovoril ž njo, bila je vsa blažena. Za to jo nazivajo »Godčevska Lizika11. Da išče med godci svejega Tončka, o tem že marsikateri godcev ne ve več; za to pa se ji marsikje smejejo in zbijajo ž njo šale; časih jo celo žalijo. Lizika se ve tega več ne razume in to je njena sreča. Nemara bi vstrajala na plesišču ves teden, ko bi trajal ples tako dolgo. Pozabila bi na jed in pijačo, samo' da more poslušati godbo. Le malokedaj se zasmeje, pač pa Cesto razjoka, in to vsikdar, kadar se spomni, da tam ni Tončka. Ljudje se kajpada ne zmenijo za ta jok. Pravijo, da je nora, ter mislijo, da so s tem povedali vse. Mogoče, da imajo prav. Kdor pa ve, kaj je bila poprej, a kaj je sedaj, razjokal bi se sam nad njo. Bilo je letos ob žegnanju, ko je tudi k nam prišla Godčevska Lizika, kar se pripeti vsako leto. Bila je na plesišču do jutra in v jutro me je prišla zbudit, naj grem pogledat, kaj je vse že izvršila. Jaz sem šel gledat ter sem videl, da je vse osnažila in pospravila po hiši. Pohvalil sem jo in s tem sem se ji prikupil do dobrega. Sedla je na stopnjice ter bila videti močno zamišljena. «0 čem premišljujete, Lizika?*, uprašam jo. »Naši so pripravljali svatbo, pa jim je ski-pelo maslo*, odgovori mi ter se spusti v smeh. »Ali vas to veseli, Lizika?* «To ne. Toda, ko bi ne bili povabili cerkovnika, bilo bi vse dobro*. »Koga bi naj bili povabili?* Lizika se nakrat strese in vsako moje upra-šanje ostane brez odgovora. Bila je zamišljena, in zdelo se je, da ne sliši. Moja dobra mati me pozove na stran ter mi pošepeta, naj jo uprašam po Tončku in naj ji zapojem kako pesem. Sedela je še vedno na stopnjicah, in ko se ji približam, se je očividno zopeta ustrašila. •Lizika, kako imamo danes čedno po hiši», rečem ji. • Jaz sem danes počedila, glejte*, pobaha se zopet. «Moram vas za to pohvaliti*. • Ali tukaj so otroci; ti ne smejo slišati!*, dejala je ter se bojazljivo ozrla okrog. • Čemu se bojite otrok?* «Malopridni so, pa bi se mi smejali*. «1 ne. Prav veseli bi vas bili*. • Mislite? Vidite, dobro sem pospravila. O, jaz bi bila dobra gospodinja*. «Ko bi vas Tonček videl, bil bi vas vesel*. Lizika poskoči. «Kje je Tonček?* «Tega ne vem, Lizika*. • Kje ste ga videli?* • Oj, on je daleč*. • Da, vem to, vem in ga ne morem najti*, zatarna Lizika, sede na stopnjice ter jame jokati , kakor dete. Njene besede niso bile bedaste, in človek bi 4* — 52 — si skoraj mogel misliti, da se ji nekoliko jasni v glavi. «Je - li, da ne poveste tega nikomur?*, upraša bojazljivo. «Ne povem, Lizika*. «Torej znajte: Tonček je bil moj ljubček. Vam to povem, toda drugi ne smejo vedeti. Oni bi mi ga zopet ne dali. Ljudje so hudobni*. Zopet sede na stopnjice ter me gleda tako, da sem razumel iz tega pogleda, koliko me ceni, ker mi je zaupala svojo tajnost. Na to začnem nevedoma žvižgati neko god-čevsko pesem. Lizika jame pozorno poslušati. Ko je bila ta končana, začnem drugo, pa zopet tretjo, kakor mi je katera prišla v glavo. Lizika se nakrat zgane. Oko se ji zjasni, tako tudi obraz; nekolikokrat prikima po taktu z glavo, pa jame peti neko starodavno polko brez vsake napake. Zdelo se je, da vsa živi v tej pesmi; po licu se ji razlije blaženost, nemara da tudi v srcu. Vsaj, kdor bi jo bil videl, rekel bil bi, da je srečna. Ko je bila pri koncu, je začela znovič in njeno veselje je naraščalo. Nisem je motil ni z besedo niti s pogledom. Ko je dokončala, sedla je zopet na stopnjice ter se zamislila. Časih so se ji še zganile ustnice in posamični glasovi so me poučili, da si še poje — 53 — v mislih to pesem, da še živi popolnoma v tem, v kar se je zamislila. Na to me zopet pogleda, vstane, prime za roko ter reCe : «To je Tončkova pesem*. «Ali mu je bila ušeč?» On jo je sviral, jaz pa sem plesala; pa je nehal svirati ter je plesal z menoj. O, on zna plesati*. «Ali je bil zal?* • Seveda. Njegovo oko, to je bilo krasno oko!* Zopet je sedla na stopnice ter se je spustila v jok. Da bi jo spravil na druge misli, začel sem ji zopet žvižgati razne pesmice. To je pomagalo. Ni trajalo dolgo in ona je zopet pela »ono Tončkovo* : zopet je bila za trenutek srečna. Videti človeka v največji nesreči za trenutek srečnega, ko popolnoma verjame, da je zares srečen, videti pa valiti se nanj v najbližjem tre-notku vsa bremena groze, ki so zmečkala njegov dušni mir, — to je nekaj, od česar se srce v človeku razjoče. Lizika je končala ter zopet z jasnim očesom gledala na-me. »Tonček pride*, dejala je. »Gotovo pride, Lizika*, pritrdim ji. «Vi ludi veste to?» In vstane. »Seveda vem». «Moj dobri Tonček! Pa mi bo zopet dobro. On ne dopusti, da bi mi kdo storil kaj žalega. Ljudje tukaj so zelo hudobni. Zmerjajo me; dečki se mi smejejo in mečejo pesek v mene, da moram jokati. Ko pride Tonček pa bo vsemu konec. Tonček jih zapodi. Pa pojdeva zopet pod bezeg, veste, tam za skednjem; tam si poveva, kaj sva doživela ter se bova imela rada. Videli boste, da lišček zopet prileti, kakor hitro pride Tonček». Med tem jamejo svirati na vasi godci, ki navadno hodijo v ponedeljek po žegnanju po vasi z godbo. Lizika plane po koncu. «Ga-li čujete?*, upraša ter me prime za roko. «Koga pa, Lizika?* »Tončka! To je Tonček! Tonček se je vrnil!* Komaj je izgovorila, zdirjala je skozi vrata ter hitela za godci, da bi tam pozdravila svojega Tončka. Okrog godcev se je motal zlati ženin, v roki je imel zlat kolač ter odganjal zlate pobaline. Ko so otroci zagledali Liziko, pustili so zlatega ženina, dirjali ji naproti ter kričali: »Godčev-ska Lizika! Godčevska Lizika!* Lizika je predirjala vrsto godcev; ker pa ni našla svojega Tončka, vsedla se je na vasi na kamen ter se spustila v jok. — Tonček se še doslej ni povrnil. Nikdo ne ve, kam se je zgubil. Lizika ga še vedno pričakuje, brezdvomno, pa zaman. Pa ko bi se tudi vrnil, moj Bog, kako bi bilo to svidenje ? ! Zlati ženin, kadarkoli zagleda Liziko, se tudi joče ž njo. Nemara se razumeta, vsaj tolažita se drug drugega. On je jedini, ki ji ni rekal Godčevska Lizika, marveč samo Lizika. Olga Vilinska. Slika iz borbe Slovakov za svoj narodni obstanek. Spisal Jan Janča. | W -1 Poslovenil Pohorski. e?£|52?9 V GORICI. f iskala, izdala in založila »Goriška tiskarna* A. Gabršek. 1895. I Drugekrati mirna vas Vršovec v poslednjem času nima več ljubega miru. Neprestano stoji na straži, neprestano bedi ter Čuva domače ognjišče, prag svetišča, svojo kri, jezik, svojo neodvisnost. Stiska se k skalnati steni kakor dete, kadar potrebuje varstva dobre matere. Stiska se in skriva za njen ščit — ne pred mrzlim vetrom, ki prepihava skodlaste strehe ter jih trga brez usmiljenja, ne pred bliski in gromom, pred povodnjijo ali točo: to vse mine, in kar pokaži jedno leto, nadomesti drugo. Toda človek, sovražnik, naseje pohujšanje za zmiraj. Pred njegovo zlobo se stiska skodlasta streha k trdi skali, ker zloba ne pozna pomilovanja, ne pozna usmiljenja ; ona je poteptala ljubezen v prah in blato. Ona ugonablja, požiga, podira, kar se ji stavi na pot. Ona trga otroka od maternih prsij ter ga porine v telesno in duševno pogubo; odpelje soproga iz naročja zveste žene v ječo, očeta pa prežene od kruha na be- raško palico. . . Ugonablja vse po vrsti. Kjer se je glasila nekdaj pesem, nastane sedaj mir, vse mrtvo, kakor na pokopališču. Tarnanje, žalost, jok in stok se jamejo oglašati k nebu, toda pomoči ni iz nebes. Sveta svoboda je uklenjena v verige, sužnost vrši svojo razbrzdano gostijo. Kdo osvobodi ubogi narod iz ječe, kdo ga popelje v obljubljeno deželo? Boj, neprestani boj, a nikdar počitka. Brez oddiha se bore starec, unuk, žena, dete s sovražnikom, s tujo in s — svojo krvjo .... Pred nedavnim časom so zmagoslavno dobo-jevali v Vršovcu boj pri občinskih volitvah, in že je nastal novi boj — volitev župnika *). Najeti postopači hodijo od hiše do hiše, obljubujejo, ščuvajo, plačujejo, groze se in strahujejo. In to traja že nekoliko tednov. Koliko more v tem času pasti slabih, koliko od njih zatajiti svojo kri v odločilnem trenutku, ko je treba pokazati občutke svoje duše, svoje prepričanje, svojo kri! ? Nastalo je milo, razkošno jutro. Po noči je pršelo in sedaj rano je dihala priroda novo svežost. Bila je polna vonjave, polna ptičjega petja. Dan volitve! V vasi je bilo povsod polno šuma, polno gibanja. Od ranega jutra, komaj so *) Slovaki so v velikem delu protestanti, ki si volijo svoje župnike, kakor je sicer bilo v navadi tudi pri katolikih. Opomba prel. Gl se prikazali prvi solnčni žarki izza gor, je že vse na nogah. Proti izdajstvu in nasilja pelje narod v boj vrli bojevnik, hraber, srčen rodoljub Štefan Žilinski. V bojih za prostost in svobodo se je utrdilo njegovo srce. Nekdaj je bil učitelj. Imel je 120 gld. letnega plačila, jedno malo sobico, drva, kolikor jih je požgal zjutraj pri kavi; imel je dovoljenje, pasti v hribih jedno kozo, smel je obdelovati četrt orala obširni vrt in zasejati pol mernika žita na polje. V primeri z drugimi bilo je njegovo letno plačilo še veliko. Imel je 120 gld., med tem, ko so drugi imeli le po 80 gld. plačila. Pa še od tega kruha je bil prognan. Pregrešil se je namreč, zelo pregrešil : v javnosti je govoril vedno po slovaški,*) in šolskemu svetu je poslal prošnjo, pisano v slovaškem jeziku. Naprtili so mu na vrat preiskavo zaradi panslavizma, na to pa so ga brez pokojnine zapodili iz službe. Na njegovo mesto je prišel mlad učitelj, ki pa je bil čistokrven Madjar. In ta Madjar bi imel poučevati slovaško mladino . . .! Štefan Žilinski je bil takrat star 28 let. Bil je krepak, zal mož, ognjen in navdušen. Ni se jezil, da so mu vzeli službo. Saj kot učitelj ni mogel delovati, kakor si je želel.' V vasi, kjer je *) Slovaki imenujejo sicer sami sebe Slovence, svoj jezik slovenski; ali tla jih ločimo od nas, jih imenujemo Slovake. služboval, županoval je žid. Ta pa ni hotel dopustiti, da bi se Slovaki izobrazili, ker bi potem ne šlo več tako izpod rok njegovo oderuštvo. Zato pa je šoli primanjkovalo najvažniših učnih sredstev. Tu nisi videl stenskih slik, predočujočih važne živali in rastline, ni bilo globusa, niti računskega stroja, niti zemljevidov. To vse se je smatralo za nečirnernost, za nepotrebne novotarije, ki niso za rabo. Za najglavnišo stvar je smatral župan - žid žganjico. In ko je učitelj Žilinski zahteval za šolo potrebna sredstva ter dokazoval potrebo šolske izobražbe, proglasil ga je župan-žid za nevarnega panslavista, da bi se ga iznebil za vsako ceno ter si utrdil tukaj za zmiraj svoje gospodarstvo. Žilinski je imel svoje, podedovano imetje, pa se je preselil v Vršovec ter si tu nakupil polja. Zemlja v tej krajini je primerno dovolj rodovitna. Žilinski je razumel gospodarstvo ter postal kmet. Ko pa se je kmalu na to oženil ter si priženil precej denarja, nakupil je še več polja in postal skoro veleposestnik. Ljudem, med katerimi je živel, postal je učitelj in svetovalec. Pomagal jim je s svetom in činom, opominjal, karal, spodbujal, kjer je le mogel — in narod bi bil šel za njim v ogenj, ko bi se bil smel ravnati le po svoji volji, po svojem srcu. Ljudstvo je Žilinskega ljubilo in spoštovalo ; v času volitve ga je hotelo voliti celo za župana, toda temu se je Žilinski uprl. Jan Stoklas je bil župan že mnogo let, naj ostane še zanaprej, če treba do smrti. Zato pa so ga še bolj spoštovali. Za volitev župnika delal je na vso moč. Bilo mu je treba premagati močne sovražnike, ki so delovali proti narodu z zvijačo in nasiljem. Toda ni še zgubil nade, da naposled vendar zmaga mož, ki pohaja iz naroda in čuti z narodom — Pavel L e š k o. Doma ste ostale samo hčerka Olga, ki je po smrti pokojne matere sama oskrbovala domačijo, in njena sestričina Marija. Hiša Žilinskega se zelo razlikuje od koč ostalih občanov. Podobna je celo župnišču ali kaki boljši šoli. V njej so tri sobe, od katerih jedna, z okni na ulico, je ukusno prirejena v salon. Med okni vise na steni stara sablja, puška in revolver, ki je vedno ostro nabit. Pod njimi stoji pisalna mizica, na kateri leži nekoliko pisem. Zadi pri steni, pod velikim zrcalom v pozlačenem okvirju, stoje naslonjač, miza in oblazinjene stolice; v kotu je knjižnica v najuzornišem redu; oknom nasproti pa so vrata v sosednjo sobo. Po steni so razobešene v pozlačenih okvirjih slike mičnih gorskih pokrajin, sami krasni barvotiski. Marija je sama v salonu, kjer uravnava cvetice v krasni steklenici na mizi. Kaj zalo dekle je. Temni kostanjevi lasje, spleteni v kite, ji segajo do pasti; velike plave oči smelo gledajo v svet izpod gostih, sivih trepalnic, nad katerimi se košatijo mične obrvi. To je znak resnobe in živahnosti. Na život si je pripela kitico iz rož in resede, — na licu pa, kakor bi se odbijal odsev teh rdečih rož, in ustnice, kakor bi pile iž njih kri. — Uredila je cvetice ter pristopila k oknu. Videla je na ulici tolpo ljudij, ki je pohajala sem-tertje že od rana ter spravila tudi Žilinskega iz hiše. Ni mogla ostati mirna. Naslonila se je na okno, — po čelu ji spreleti mrak bojazni... Zašepetala je v duhu: „To-le imamo od te volitve! Same skrbi in mračni obrazi, a nad vsem visi še sopar, kakor pred viharjem. Stric naj bi se že mešali v to, toda jaz in Olga ? Zaman govoriti... Napravili so iz naju agitatorki za volitev novega župnika. Hodili sve in prosili, obljubovali, rotili, svarili, — a vendar je pri mnogih vse zastonj Podlegli so strahu in nasilju ..." Osupnila je. «Kaj, ko bi bil izvoljen Gzierer!», prikrade se ji iz ust. «Ta volk v ovčji obleki. Sedaj obljubuje gore in doline, a ko bi ga izvolili, bo še hujši nego škof Czaska. Pomadjari vse...» Nasmejala se je svoji bojazni. «Česa se je bati? Narod si izvoli Leška, svojega prijatelja ... Toda, ko bi vendar?« In zopet ji jame silili v dušo bojazen. Med tem začuje v sosednji sobani nekoliko akordov na glasovirju: bili so tako žalostni, takč otožni! Precej za njimi se oglasi žalna pesem: Škoda tebe, malovany pasku, *) ztratila 2) jsem od šohajka s) lasku.4) Kdo ju našel, nech 5) ju da, at6) syneCka nemrha, 7) šohajek se hnCva 8) Konec pesmi je bil kakor odsekan, nedoigran. Marija je poslušala pesem. «Zopet poje 6no otožno pesem ! Ko bi vsaj ona bila veselejša, a ne tako razmišljena in žalostna*. Stopi k vratom: «01ga — Olga!* klice, toda Olga se ne oglasi. Stopi v drugo sobo ter se Cez trenutek povrne z Olgo. Na Olginem licu se je Citala žalost, ki jo je delala še bolj zamišljeno. Ta zamišljenost se ni prav niC prilegala zali deklici, o kateri niso zaman prepevali vrsoveški mladeniči: «Statk;irova cera 4) je velice pčkna,2) snad s) se narodila ked’ fljalka 4) kvClla* 5) Njene Črne oCi so bile rosne od solz in od Črnih, vranovih las se je žalostno odbijalo bledo lice. «01ga, prosim te, ne bodi vedno tak6 otožna*, reCe ji Marija. M pobarvan pas, — *) zgubila, — 8) ljubčeka, — 4) ljubezen, — 6) in •) naj, — ’) ne zapravi, — 8) se jezi. s) Posestnikova liči, — s) zel6 lepa, — s) nemara, — *) vjjolica, — s) cvetela. 5 In krčevito prime jo Olga za roko ter se stisne k njej: «Marija ... Ko sem zrla danes rano na vshajajoče solnce ter se zagledala v njegove žarke, kako so se upirali v zemljo, zdelo se mi je, da srkajo v se po nedolžnem prelito kri našega naroda. In lotila se me je taka otožnost, da sem mislila, da mi poči srce. Marija, taka otožnost se loti človeka samo pred veliko nesrečo*. «Ne vznemirjaj se, Olga. Kaj hudega nas more doleteti?« »Verjemi, Marija, da me čaka nesreča. Taka otožnost se me ni lotila že od onega časa, ko sem zgubila ljubljeno mater. Kaj rada bi videla, da bi bil že konec današnje volitve. Oče so pri takih priložnostih vročekrvni, in če se pripeti kaj pri volitvah, oni se ne premagajo. Celo življenje bi dali za svoj narod. In ko vidijo, da se godi ljudem krivica, ne ustrašijo se niti smrti, samo da jim pomagajo. Pa tudi za-se se bojim ... Oče sovražijo Julija*. Mirna bodi. Slutnja, ki te vznemirja, prikrade se v našo notranjost najrajše takrat, kadar se smeje blaženstvo na nas od vseh stranij. Ti ljubiš Julija ; imata se rada in proti ljubezni je le slab očetov upor in kletev. Govorila je iz prepričanja. Iz plavili njenih očij je sršel blisek poguma, kakor bi se bila hotela podati v boj s komurkoli, če treba s celim — 67 — svetom, za njega, katerega ljubi in kateri, dasi oddaljen, gotovo sedaj misli na njo. Ona bi se ne zmenila za kletev vsega sveta, samo da jo ima rad in jo ljubi njen Julij. «A ti, Marija, si domišljuješ , da more biti srečno dete, katero teži očetova kletev?*, upraša bojazljivo Olga. «Čisti duši se ni treba bati kletve — najsi bi bila tudi očetova*, odgovori prepričevalno Marija. «Ne bilo bi pravično, ako bi je nebo ne spremenilo v blagoslov. Ali se Še spominjaš Štefkove Suzane, kolikokrat jo je oče proklel ? Bila je nedolžna, in zato se je kletev ni prijela. Danes je srečna ....» Med tem je vstopil Žilinski, krepak mož, okolo petdesetih let. Bil je zasopljen. Že pri vratih je klical: «Olga! — Ali sta obe tukaj? Katera od vaju je bila pri Dobševih ?» «Jaz, oče», odvrne Olga. *Dobeš mi je podal roko, da bo glasoval le za našega Leška*. «Tudi jaz sem govorila ž njim in njegovo ženo», reče Marija. «Dobeš se je zvijal s početka na vse strani, toda Dobševa mu je razjasnila vse tako, da je postal krotak kakor ovca... Toda veste kaj, stric, jaz pojdem še enkrat k njim. Dobeš je slab, lahko bi ga bilo pregovoriti, in ž njim bi odpadlo zopet nekoliko župljanov*. 5* Predno je Žilinski utegnil odgovoriti, je Marija odšla. Po njenem odhodu Žilinski dalje časa molče in resno gleda Olgo. Ta pobesi oči in lice ji pokrije lahka rdečica. «Cemu si tako otožna, Olga?*, upraša naposled, ko jo vidi v zadregi. «Misliš mari zopet nanj? Ne misli, on te ni vreden». «Oče, vi mu delate krivico*, odvrne mu Olga. «Jaz krivico? Ali ga poznaš tako dobro, da se drzneš zagovarjati ga ? », upraša jo resnim naglasom. »Saj ni storil nič hudega*. Žilinski je sovražil mladega profesorja Julija Andera, v katerega pa se je zaljubila Olga s čisto, vročo ljubeznijo; sovražil ga je, kakor vsakega odpadnika. Zato so ga hčerine besede le razdražile. «Ta nečimernik . . . ! In moja liči zagovarja njega, ki je izdal svojega očeta in svojo mater! Ali se ne bojiš, da te ne požre zemlja že tedaj, ko misliš nanj?» «Ne, oče, jaz se ne bojim*, odgovori odločno. »Krivico mu delate vsi. Julij ni hudoben. Nemara se časili zmoti, toda človek je slaba stvar, in kdo nas more reči, da se še nikdar ni zmotil ?» Odločnost, s katero je govorila nenavadne besede, je osupnila Žilinskega. Spoznal je to veliko ljubezen, s katero je udana Olga Anderu, ter jo pomiloval v duhu. Miril se je in se trudil, govoriti kolikor le mogoče nježno. ♦ Očaralo te je njegovo zalo lice. Verjemi. Olga, ko bi se vzela, bila bi oba nesrečna: on, da te je vzel radi premoženja, ti pa, ker ga imaš rada samo radi njegovega lica ... Zal je, nadarjen, čaka ga nemara leskeča prihodnost, ne čudim se, da ga imaš rada; niti bi mu zameril, ko bi me poprosil za tvojo roko, toda, Olga, povej mi odkritosrčno, ali bi mogla biti srečna, ko bi vzela odpadnika ? Jaz sem te učil, ljubiti za Bogom nad vse svoj narod, svoj rodni jezik, s katerim častiš svojega očeta in svojo pokojno mater, toda ti bi se hotela omožiti s svojim neprijateljem, s sovražnikom svojega naroda?... Olga, on te nima rad* — dostavi razburjen svarilnim glasom. «Ko bi mu tlela v srcu le iskrica ljubezni do tebe, postal bi on že tebi na ljubo drugačniši, in kakor je zal po svojem grešnem telesu, tako zalo bi imel dušo.* «Rad me ima, oče*, odgovori Olga očetu z najglobljejšim prepričanjem. »Mogoče, da je zablodil in da še vstraja v tej blodnji, toda tega ni kriv on. Kot otrok je dospel z doma v veliko mesto, med ptuje, nam sovražne ljudi. Ti so mnogo let poniževali in sramotili naš narod ter zasejali v njegovo srce sovraštvo in strast proti zemlji, na kateri smo se rodili. Seme se je prijelo ter zrastlo v strupeno rastlino, — toda naša dolžnost je, iz- ruvati iz srca svojega bližnjika vse, kar ga ponižuje v naših očeh. Če se je Julij toliko spozabil, da ga nazivate izdajalca svojega naroda, gotovo ni storil tega iz slabe volje, marveč vsled pomanjkanja zavesti, ki ne razločuje, kaj dela. Toda on bode drugačniši in njegova duša se ozdravi — toda od te blodnje na pravo pot ga more pripeljati samo oni, kdor ga ljubi in kogar ljubi on*. Tako Žilinski še nikdar ni slišal govoriti svoje hčerke. «Ali verjameš temu, kar si govorila ? Verjameš nemara, da bi se tebi posrečilo, vrniti ga tjekaj, od koder je zašel na krivo pot in zablodil ?» ♦Verjamem oče in prepričana sem, da se ne varam v svoji veri. Potrudite se tudi vi, da Julija prav spoznate in ne boste ga več sovražili. Odpustite mi, da vas to prosim. Ker ste dobri, gotovo ustrežete moji prošnji, saj gotovo nočete, da bi vaša hči bila nesrečna... Ali mi obljubite to ?» Žilinski je spoznal, da je tu vsaka beseda zastonj. Izgovarjanje še nikdar ni pomagalo in ne pomaga. Čelo se mu je nagrbančilo in na Olgino uprašanje je odgovoril z rezkim glasom: «Pusti me sedaj na miru ! Drugikrat ti odgovorim*. Olga počasi otide. Žilinski je ostal sam ter se zamislil. Po licu mu spreleti skrb. tVse preveč mu zaupa*, šepetal je sam pri sebi. «Kako jo ozdraviti te blodnje, kako pokazati pred njenimi očmi vso slabo njegovo notranjost ? Potrudim naj se, da bi ga spoznal... Nespametno dekle ! Kdor ima neprestano opraviti s strupom, zastrupi se... Toda, prav, poskusim ga še enkrat; če prestoji skušnjo, niti za trenutek jima nočem nasprotovati. Toda on je ne prestoji, in ona — bo nesrečna. Moja jedina hči!... Sede, drgne si čelo z roko, kakor bi hotel odpraviti ž njega mračne oblačke bojazni in nadaljuje sam pri sebi razvnet: «Ljubša pa mi je mrtva nego da bi se izneverila svojemu rodu. Rod Žilinskih je star, njegove člene so preganjali ošabni Madjari, kakor divjo zver; vlačili so jih pred sodišča, potikali v ječe; razprašeni po vojski v gore in lesove so bili prisiljeni, bežati iz dežele. Pa raje so prenesli vse to, klatili se po svetu, kjer niso našli prostora, da bi na noč položili utrujeno svojo glavo, nego da bi se izneverili svojemu narodu. Pred njihovimi hišami so stavili vislice, pribijali na nje njih imena, a moj ded se ni ustrašil niti sramotne smrti. Samo mi naj bi ne znali zatajevati se ? Mi naj bi ne premogli ukrotiti svoje sebičnosti, da ne bi omadeževali spomina svojih prednikov, slavnih mučenikov ?... Od vseh stranij vale se muke in pro-tivja na naš narod, tako zapuščen od vseh; nikjer ga ne poslušajo, nikjer nima zaslombe ; njegovi sinovi in hčere pa naj bi bili taki nečimerniki, da bi s svojo ljubeznijo blažili sovražnika, da bi ga pritiskali na svoje prsi in tako sami pomagali ubijati svoj rod ? ... Vendar — proč s takimi mislimi; proč s tem trpkim omahovanjem, ki ne pristuje krvi Žilinskih. Saj smo vendar bili vedno prvi. Danes nas čaka drugo delo. Na nasprotni strani ceste se kmalu začne boj poštenega ljudstva proti močnemu sovražniku, ki ima v rokah oblast, ima v rokah moč in krivico. Da, krivico, in te se drži krčevito, ker ga nikdo ne obsodi, ker ga za vse krivice in protivja, katere vali na naša ledja, nikdo ne zapre v temno ječo, kjer bi po zasluženju kuščarji smeli z živih požirati meso ž njih grešnega telesa... Pri nas pravica? Meč pravice je zarjavel v nožnici, iz zakonov so naredili gromado ter jo sežgali na zasmeh — pravici. Za Slovaka ni pravice !» Prsi so se mu močno dvigale, ko je govoril te besede. Čital si v njih odločnost, zdihovanje in kletev ter težko pritožbo o vseh krivicah, katere so navalili nasprotniki na ta dobri, čili in zvesti narod. Nekaj časa je sedel molče, med tem pa pride k njemu z urnimi koraki župan Stoklas, čili starček. 13 oriju ®)f(l'urnikov a cifra i) . @ffukuljecidSakciaski 15 Jra'l 16 čtnclrcj Saron ^lUmlzfep 17 6T & . drag (3 rjavec 18 19 Čes/imi& f^an cj “20 Q)unon (&)recjorčič 21 \jiza ^pesialova pisateljica 22 ‘Javli na pajkova 23 J*)magoslav J^viezdogorski 24 ¥ran Sevstik 25 o/ds/p Jjorup 26 •fŠjf osip -0aglmruzzi - ^rila n 27 Iran Metelko 28 Henrik 5'enkiewicz 29 Jyari t^ribar 30 5tanko Vraz 31 DAVORIN JENKO 32 Dr. B. IPAVEC 33 VIKTOR PARMA 34 Dr. Ante Starčevic 35 IVAN pl. MAŽURANIČ 30 IVAN pl. ZAJC 37 JOVAN HRANILOVIČ 38 JAN LEGO 39 3m.\J JuBAH JoBAHpBlTK 40 A. ()0TP(IBCKIli-COJlOBhEBI. 41 A. C. IIviIIKIlHT) 44 JPArAH HAHKOBL Pri naročevanju zadošča številka te zbirke, da tiskarna ve, katere črke si je kdo izbral. — Posetnice izdelujemo v vseh velikostih na finem in najfinejšem kartonu v jako vkusnih šatuljah. Cena s poštnino vred 1 gld. do 1 gld. 20 kr.; z zlato obrezo, s črnimi kraji ali robom, v narodnih barvah primerno draie. Goriška tiskarna priporoča : „P r i m o r e a“ „ Kažipot" (8*1 kr.) (yl«J. 1.20) „Knjižnico z a mladino" (Celoletno 1 gld. 80 kr.) »Koledar za navadno 1. 1895.“. Stane 25 kr. Sprejemlje naročila za razne tiskovine po zahtevi. Dalje priporoča raznovrstne izgotovljene tiskovine za županstva, cerkvene, sodne in druge urade. Vse tiskovine za šole v slovenskem, hrvatskem in italijanskem jeziku. ClkusDo izvršilen Jela, hifro i/j_ pošfeao poslrcibo po zmerni ceni zagotavlja las fni k JL £afcx$ce&. ,,Slovanska knjižnica" izhaja v »Goriški tiskarni* A. Gabršček v Gorici vsaki 15. dan v mesecu v snopičih povprečno 5 do 7 pol. — Gena znaša celoletno gld. 1.80, posamičnemu snopiču 18 kr., za naročnike pa po 15 kr. Naročnino je pošiljati naprej najmanj za 10 snopičev skupaj. — Doslej so izšli sledeči snopiči, ki obsegajo: ' 17. — Izbrani spisi Vaclava Kosirnika. 1. — Poslovenil I. M. Frankovski in Rny. 18. — Izbrani spisi Vaclava Kosirnika II. — 19. — »Pošasti*. Češki spisal V. Beneš - Trebizsky, poslovenil Z. Ž. Trboj ski. 20. 21. 22 in 23. — »Zaobljuba*. Hrvaški spisal Ferd. Becič, poslovenil Pet. Medvešček. — »Štiri dni*, ruski spisal V. M. Garšin 24. — I. »Čarovnica", srbski spisal Velja Ri. Miljkovič, poslovenil Ivan Sivec. 11. »Tri smrti*, piipovedka grofa L. N. Tolstega, poslovenil Podravski. 25. — Narodne pripovedke v Soških planinah, zbral in napisal A. G. I. 26. — I. »Lotarijka*, hrvaški spisal Večeslav Novak. —II. »Izgubljeni sin*. Iz srbskega »Putnika* 1. 18(52. — III. »Mrtvaška srajca*. Iz srbščine po F. Oberkneževiču v »Putniku" 1. 18(52. — Vse Iri poslovenil Simon Gregorčič ml. 27. — »Prcskušnja in rešitev* ali »Doma najbolje", češki spisal X. Čekal, poslovenil Simon Gregorčič ml. *28. Petdesetletnica Simona Gregorčiča 29. — Narodne pripovedke v Soških planinah, zbral in napisal A. G. II. 30. — Iz spisov Pavline Pajkove. 31. — Slike iz Prage, — češki spisal E. Herold, poslovenil Jos. Faganelj. 12. — I. »Ne bodimo lipov les!*. Češki spisal Fr. Pravda (Vojteh Hlinka), poslovenil Simon Pomolov. — II. »Blazni goslar*, češki spisal Josip Kajetan Tyl, poslovenil A. Petrič. 33. — »Gardist*, češki spisal Alojzg Jirasek, posl. A. Benkovič. 34. I. »Abla*. II. ,0 nepravem času*, spisala Milena Mrazovič, poslovenila Minka V č. — III. »Iz sela*, spisal Ksavcr-Šaudor Gjalski, poslovenil Kosec. 35. — »Gorjupa naša kupa*, poljski spisal Lucijan Tatomir (»Lu-bavva*), poslovenil S. Tugomil. »Kazančiči*. Povest iz življenja Bošujakov. Hrvatski spisal Ivan Lepušič, poslovenil Ivan Čestim r ■ 6. »V gradu in pod gradom*. Češki spisala Božena Nemčeva. Poslovenil Petrovič. 17. »Godčevska Lizika*. Pripovedka. Češki spisal Vitčzslav Hulek. Posl. Anonym. »Olga Zilinska*. Slika iz borbe Slovakov za svoj narodni obstanek. Spisal Jan Janča. Poslovenil Pohorski. / zvinulioo O zaznnmovuni snopiči so posli. 3y -d G&LA§NiK’. Cena oglasov znaša 8 kr. za vsako lumpaml-vrstico. Večkrat po pogodbi. itunu i ml n i I 011111110111111111111111 »Goriška Tiskarna" izdaja časopise .Soča' gld. 4.40 kr. .Primorec' 80 kr. .Knjižnica za mladino', trdo vezana po 0 pol, gld. 1.80 ali 15 kr. snopič. — .Slov. knjižnica' gld. 1.80 ali 18 kr. snopič. — .Kažipot' po pokneženi grofovini gotiški in gradiški ter obmejnih krajih kranjskih, velja gld. 1.20, s pošto 10 kr. več. — Koledar za navadno leto 1895., velja 25 kr., s pošto 28 kr. Zaloga tiskovin za županstva, šole, cerkvene, poštne sodne in druge urade. — Priporoča se za tisek računov, vabil, vsporedov, posetnic v elegantnih šatuljah i. t. d. Hausner & Lokar v Gorici, Gosposka ulica 9. zaloga usnja iz lastne tovarne v Mirnu. Vse potrebščine za čevljaije. JERNEJ KOPAČ | Solkanska cesta št. t* - Gosposka ulica št. tl v Gorici. Tovarna voščenih sveč. Vseh vrst medeno pecivo. Priporoča se cerkv. oskrbništvom. .iiiiiiilmiiiiniHiuioiiimo ......bopoMomau... IVAN DEKLEVA veletržec z vinom, ima v svojih zalogah vseh vrst domačih in istrskih vin. Cene zmerne. ANTON JEKETIČ v Semeniški ulici in za vojašnico v (»urici* prodaja vseh vret potrebščine za pisarne, šole in urade. Zavod za črtanje.* Knjigoveznica. Izdeluje solake in druge knjižice. Iščemo razprodajalcev za „8lov. knjižnico". Dajemo PPjiusta. ... ■ T- -VM—— i ' M