BOJAN KOFLER Brezno na Malem Lubniku Uvod V anizičnem apnencu Lubnika se je izoblikovalo več jam in brezen. Osamljeni kras na Lubniku je veljal za dobro raziskanega, zato skorajda ni bilo pričakovati novih najdb večjih jam ali brezen. Tako je odkritje Brezna na Malem Lubniku po več desetletjih premora spet prva večja speieoioška najdba na tem območju. Novo brezno je globoko 97 metrov in je tako največje in najgloblje brezno na Lubniku. Jame in brezna na Lubniku Prevotljeni apnenec Lubnika premore kar nekaj jam in brezen. Najbolj znani jami tega območja sta Kevdrc (kat. št.: 3) in Lubniška jama (kat. št.: 4). Kevdrc je s 315 metri dolžine tudi največja jama lubniškega krasa in obenem z 60 metrov dolgo Lubniško jamo pomembna paleolitska postojanka ledenodobnega človeka. Pod vrhom Lubnika je v bližini planinske koče na strmem pobočju nad Sotesko še majhna, le 9 metrov dolga Jama pod vrhom Lubnika (kat. št.: 2044). Med brezni je treba omeniti 10,5 metrov globok Rantov brezen (kat. št.: 2161) in Brezen v Gabrovških lazih (kat. št.: 2060), Lega brezna na Malem Lubniku ki je z globino 6l,5 metrov dolga desetletja veljal za daleč najgloblje brezno tod okoli. Raziskave škofjeloških jamarjev (Društvo za raziskovanje podzemlja Škofja Loka) v zadnjih letih so prinesle najdbo treh speleoloških objektov: Ime Dolžina Globina Plavica 26 m 7,5 m Jama pri Malem Lubniku 10 m 5,5 m Brezno pri Malem Lubniku 61 m 97,0 m 31 LOŠKI KA/.CIMD1 -M Jama pri Malem Lubniku in Plavita imata skromne dimenzije. Plavica je močno zasigirana in je po svojem kapniškem okrasju prava lepotica med Ribniškimi jamami. Leta 1996 raziskano Brezno na Malem Lubniku pa je po dolgih desetletjih mrtvila spet prva večja speleološka najdba v Ribniškem krasu. Lega, položaj, ime in opis brezna Brezno leži na severovzhodnem pobočju Malega Lubnika (slika 1) na nadmorski višini 600 m. Tu se, nedaleč od grebenske poti na Lubnik, na dnu manjše kotanje odpira vhod v podzemlje. Najbližji znani jamski objekt je Brezen v Gabrovških lazih. Brezno smo poimenovali po gori, na kateri se nahaja. Skozi 0,5 metra široko ovalno odprtino se prerinemo v rov, ki se najprej strmo spusti za okrog 1,5 metra, nato se izravnava in poteka v severni smeri vzdolž tektonske prelomnice še okrog 15 metrov. Širok je 0,75 do 1,5 metra in visok od 3 do 5 metrov. Od dna proti vrhu se oži v razpoko. Rov je blaten in delno zasigan. Približno 6 metrov pred njegovim koncem se na levo spustimo v zahodni smeri po strmem jašku s premerom 1,5 metra. Jašek je blaten, z velikimi količinami ilovice. Na nekaterih mestih so gole izprane skale. Jašek je dejaven vodni požiralnik. Na dnu 7 metrov dolgega jaška je 5 metrov globoka stopnja, ki jo je mogoče preplezati brez vrvi. Znajdemo se v manjši dvorani (6x2 metra). Na njenem dnu je vhod v večje, 22 metrov globoko brezno. Tla te 12 metrov široke in 22 metrov visoke dvorane se spustijo v severozahodni smeri do 8 metrov globoke stopnje. Stopnjo po desni strani lahko preplezamo in znajdemo se na robu novega 15-metrskega brezna. Dno brezna je posuto z večjimi podornimi skalami. V tleh se vidi manjša luknja, v katero odteka voda, iz nje pa prihaja tok hladnega zraka. Na sredini dvorane so večje podorne skale, pod njimi je nadaljevanje. Skozi ožino se s težavo prerinemo do dva metra visoke stopnje nad Brezno na Malem lubniku (M. Zakrajšek, 1996) novo dvorano, ki se končuje z lijakom, v katerem ni več čutiti pretoka zraka (si. 2). Biološke raziskave v breznu Raziskali smo podzemeljsko favno hroščev. V breznu živijo iste vrste kot v Kevdrcu in Lubniški jami, kar glede na enako geološko podlago in podobne klimatske razmere niti ne preseneča. Veseli smo bili najdbe kar štirih endemitov (živali, ki so omejene samo na to območje) Ribniškega krasa. V vzhodnem delu brezna, ki je bil do 5 metrske stopnje raziskan že leta 1989, smo našli dve vrsti: Autispliodrus schreibersi schreibersi je v breznu pogost. Ta sorazmerno velika vrsta (12,5-15 mm), temnorjave barve ni slepa, ima pa že delno zakrnele oči. 32 HRl-r/.NO NA MALEM I.UBNIKU Drobna sphaerobathyscia hoffmani (1,3 mm) je popolnoma slepa in je bila opisana v preteklem stoletju prav po najdbah v jamah Škofje Loke. Hoffmanov slepi jamski mrhar je temnorjave, rjave ali rumenorjave barve in je v breznu pogost. V notranjih delih brezna, ki smo jih raziskali leta I996, smo našli tri vrste hroščev. Vse so endemiti Ribniškega krasa: Slepi Aphaobitts milleri hibnicensis (2,5 mm) je prava jamska vrsta, rjave ali rjavorumene barve, z dolgimi trepalnicami in še daljšimi nogami. Posamezni osebki so temnorjave, pa tudi skoraj črne barve. Je dobro prilagojen na življenje v večni temi in je daleč najpogostejša vrsta v breznu. Anophthalmus alphonsi hibnicensis (5-6 mm) živi v hladnejših, vlažnih delih brezna. Vrsta je slepa, ima dlakave pokrovke in je rumenorjave barve. V breznu je sorazmerno pogosta. Anophthalmus schmidti gspani (7-8 mm) je slepa vrsta temnorjave ali rjave barve (slika 3) in v breznu ni pogosta. Vsega skupaj smo ujeli le dva primerka. Anophthalmus schmidti Zahvala Zahvaljujem se članom DRPŠkofja Loka. še zlasti Marku Zakrajškii, \Valterju Zakrajškii in Petru feramu, ki so me naučili osnov jamskih veščin in mi tako omogočili, da varneje obiskujem in raziskujem podzemeljski svet. Literatura 1. Marko Zakrajšek Zapisnik terenskih ogledov - Brezno na malem Lubniku (DRI' Škofja Loka), 1996. 2. Boštjan Kiauta, France Lcben: Sistematski opis jam v okolici Škofje Loke, Loški razgledi Vil, 196(1. 3. Leon Buh: Zapisnik terenskih ogledov -Jama pri Malem Lubniku (I)RP Škofja Loka), 1995. 4. Gašper Bogataj: Zapisnik terenskih ogledov - Jama pri Malem Lubniku (DRI' Škofja Loka), 1996. 5. Kataster jam JZS. 1996. 6.1 lerman Daffner: Revision der Anophthalmus - Arten und Rasscn mit lang und dichl behaarter Koerpcroberseite.: Milteilungen der Entomohgisehen Gesellschaft Muenchen 1996. 7. France Planina: Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino, Škofja Loka, 1976, ZUSAMMENFASSUNG Die Hohle aufdem Berg Mali Lubnik Die im Jahr 1996 entdeckte Hohle liegt am nordwestlichen Hang des Berges Mali Lubnik /die Umgebung von Škofja Loka/ in einer Hohenlage von 600 m. Sie ist nach mehr Jahrzehnten vvieder eine grofšere spelaologisehe Entdeckung auf diesem Gebiet. Die Hohle ist 97 m tief. Sie ist die grofšte und tiefste Hohle im Berg Lubnik. Eine genaue Studie der unterirdischen Kiiferfauna wurde gemacht. Die Forschungen haben den Besatz folgender fiinf Arten bekraftigt: Antisphodrus schreibersi schreibersi, Sphaerobathvscia hoffmani, Aphaobius milleri hibnicensis, Anophthal mus alphonsi hibnicensis, Anophthalmus schmidti gspani. Vier von diesen Arten sind Endemiten des Lubnik-Karstes. 33