o prevodih Shakespeara, Puškina in Danteja so podobo o Župančiču - prevajalcu dopolnili Janez Me­ nart, Dušan Željeznov in dr. Andrej Capuder. Zbornik je torej načel obsežno problematiko, dal veliko gradiva, pokazal pa tudi na številne vrzeli, ki jih bo še treba izpolniti pri pre­ učevanju Župančičevega prevajal­ skega dela, in tako olajšal pot na­ daljnjim raziskavam s tega področ­ ja- Majda Stanovnik Katarina Šalamun-Biedrzycka POEZJA ANTONA PODBEVŠKA I ANTONA VODNIKA W LATACH DWUDZIESTYCH XX W. ZMIANA VVIZJI SVVIATA Polska akademia nauk, Ossolineum, 1978. V uvodu avtorica obrazloži, za­ kaj si je izbrala za raziskovanje po­ ezijo obeh pesnikov, ki se je uvelja­ vila prav v dvajsetih letih tega sto­ letja; ne gre ji za pojasnitev vzro­ kov, ki so privedli do preloma v umetniškem in družbenem dogaja­ nju pri nas, ampak hoče predvsem pokazati, kako sta bila oba pesnika sprejeta. Opozoriti želi na različne možnosti reagiranja na situacijo v dvajsetih letih, v kateri se je znašel dotedanji varni (metafizični) svet na Slovenskem, ki je bil oblikovan po podobi judovsko-krščanske re­ ligije z grško dediščino. Svet torej, ki je bil podrejen Višjemu Smislu ali pa Človeku, je bil v zatonu: tako Podbevšek kot Vodnik pa sta pes­ nika, ki sta omenjeno spremembo odkrivala tudi na področju um et­ niškega, še posebej pesniškega ust­ varjanja. Pri obeh želi avtorica osvetliti takšen odnos do jezika, ki priča o njegovi »osvoboditvi«, tako da njegova sporočilna funkci­ ja stopi v ozadje, ker le tako lahko zaživijo nove besedne zveze in raz­ merja, ki se brez težav dinamično menjujejo. Zdaj besede (stavki) niso le sporočila, ki na nekaj meri­ jo, ampak obenem tvorijo tudi novo resničnost. Takšen odnos do sveta in do jezika pa je seveda v na­ sprotju s prejšnjim, tradicionalnim (podobno kot pozneje, v šestdese­ tih letih), ker povsod zadeva ob utrjeno pozicijo razmerja subjekt- objekt; ta pa se je zdela nezadostna ne le Podbevšku, temveč tudi Vod­ niku, saj se je le-ta po mnenju avto­ rice prav zato tako približal pan ­ teizmu in novi mistiki, ki ju najde­ mo pri njem predvsem kot postteološki idejni element. S tako zastavljeno problemati­ ko je Katarina Šalamun-Biedrzyc- ka želela najprej ugotoviti vpliv no­ vega pojmovanja sveta in človeka v njem na oba pesnika, da bi ju lahko postavila na pravo mesto v tisti po­ sebni, avtonomni pesniški celoti, ki jo imenuje slovenska poezija. V ta namen je odkrivala avantgardno strukturo, ki je po njenem mnenju neločljivo povezana z neantropo- centrično vizijo sveta in na področ­ ju poezije vključuje vse tiste smeri (simbolizem, dadaizem, futurizem, kubizem, nadrealizem itd.), ki so prelomile s tradicionalno, antro­ pocentrično miselnostjo. Ker o številnih pesniških delih in pojavih iz zgodnejše slovenske poezije še nimamo ustreznih razis­ kav, ki bi znatno olajšale vključitev obeh pesnikov v razvojno shemo naše poezije, seje Biedrzycka odlo­ čila, da to praznino, kolikor je to seveda mogoče, zapolni z lastnimi ugotovitvami in hipotezami. Pri obeh pesnikih jo torej zani­ ma predvsem njuna pesniška za­ vest, ki pa je ne enači s Podbevško- vo ali Vodnikovo »poetiko«, tem­ več jo povezuje z zakonitostmi in razvojem pesniškega jezika same­ ga, kakor se oblikuje predvsem v Evropi. Obema je zato določila naj­ prej stopnjo razvoja z vidika razvo­ ja pesniškega jezika, nato pa ju je uvrstila v razvojno zaporedje slo­ venske poezije, ki jo pojmuje kot posebno celoto v okviru evropske. V skladu z omenjenimi izho­ dišči avtorica obravnava poezijo kot avtonomen pojav, ki ne more preskakovati določenih razvojnih stopenj pesniškega jezika, ker šele prejšnje stopnje omogočajo nove. Prav zato se, vsaj v načelnih izja­ vah, izogiba poudarjanju (ne pa omenjanju) različnih pesniških in drugih zunanjih dejavnikov, ki bi po tradicionalnem prepričanju so­ dili med takšne ali drugačne vpli­ ve. Njeno raziskovanje spre ­ memb pesniške zavesti pri Pod- bevšku in Vodniku se opira na ne­ katere jezikovne analize, ki razkri­ vajo pretežno inovacijske elem en­ te (pogosto jih avtorica enači z umetniško vrednostjo), tako ali drugače povezane z novo, neantro- pocentrično koncepcijo sveta. Tak­ šen pristop k poeziji obeh pesni­ kov ji je omogočil, d a je Podbevška uvrstila med prve pripadnike neantropocentrizm a na Sloven­ skem, torej v avantgardno sm er (Ie-ta vključuje tudi futuriste), An­ tona Vodnika pa med simboliste. Kar zadeva Vodnika, avtorica še vedno vztraja pri ugotovitvi, da Slovenci pravega ekspresionizma skorajda nismo imeli. Ta misel, ki jo je zapisala že v eseju Anton Pod- bevšek in njegov čas (1978, str. 19), jo je očitno v veliki meri privedla do trditve, da tudi Vodnik ne sodi med ekspresioniste. Ekspresioni­ zem pojmuje Biedrzvcka kot sku­ pen term im za nadrealizem in ku­ bizem, torej kot avantgardno (neantropocentrično) smer. Vsa ostala dela s to oznako, med njimi velika večina v nemškem jeziku, pa po njenem prepričanju sodijo v »primitivni ekspresionizem«, ki je za razvoj pesniškega jezika skoraj brez pomena. Kar zadeva m etodo obravna­ vanja pesniškega gradiva, se opira predvsem na Ingardna, Jakobsona in na francoske strukturaliste, ven­ dar pa pom em bne izsledke, ki lah­ ko bistveno pripomorejo k odkri­ vanju določenih literarnih struk­ tu r v Podbevškovi in Vodnikovi poeziji, podreja osnovni tezi o neantropocentrizm u in njegovi po­ vezanosti z marksizmom. Franca Buttolo Peter Kersche/Gunhild Kersche: BIBLIOGRAPHIE DER LITERATUREN JUGOSLAVIENS IN DEUTSCHER UBER- SETZUNG 1775 BIS 1977 Verlag fiir Geschichte und Politik, Wien, 1978. (Schriften des Osterreichischen Ost- und Siidosteuropa-Instituts, 6) Proučevanje literarnih stikov nem ško govorečih dežel z jugoslo­ vanskimi književnostmi je s priču­ jočo bibliografijo dobilo pom em ­ ben pripomoček. Prvi avtor Peter Kersche se že dolgo ukvarja s tem področjem: v Slavistični reviji je objavil vrsto prispevkov o nem ­ ških prevodih slovenskih literar­ nih del, pa tudi sam prevaja v nem ­ ščino slovenske leposlovne tekste, zlasti koroških avtorjev. S term inom 'literature Jugo­ slavije' označujeta avtorja srbsko, hrvatsko, slovensko in m akedon­ sko književnost v Jugoslaviji in v tujini (zlasti v Avstriji in Italiji) in albansko književnost v Jugoslaviji. Gradivo je urejeno znotraj večine poglavij kronološko, za vsako leto posebej pa po abecedi avtorjev, tako da zastopanost posameznih književnosti ni takoj razvidna. V prvih dveh poglavjih sta avtorja predstavila najtehtnejši in najob­ sežnejši del gradiva. Najprej so po­ pisani prevodi del posameznih av­ torjev v knjižni obliki. Tu sta se av­ torja še posebej potrudila, da bi bil njun seznam kar se da popoln: od sorazm erno pozne prve take obja­ ve 1. 1865 (Prešernove Poezije) do leta 1977 sta ugotovila čez 400 ob­ jav. Nekako enako število naslovov obsega naslednje poglavje, ki zaje­ ma prevode jugoslovanskih avtor­ jev v antologijah in podobnih pub ­ likacijah in sega v precej starejše obdobje, ko se kmalu po letu 1775 začno pojavljati znameniti Goethe­ jevi in Herderjevi prevodi srbskih ljudskih pesmi. V opom bah je po­ vsod opozorjeno, za katere pri­ spevke gre. Časopisne objave so