Iz velikih dni boja za naše življenje
Pred 40 leti je padel narodni heroj Vladimir Dolničar-Rudi
Vlado Dolničar izhaja iz preproste in številne družine. Njihov dom, vedno poln vedrine in otro-škega vrišča, saj je bilo v dnižini kar 15 otrok, se je naslanjal na obronke gozdov v Šuici pri Do-brovi.
Oče je bil krbjač. Preprost in deloven človek, ves predan pravičnosti in človeku, katerega so vsakdanje tegobe predvojne države dobesedno dušile. Kljub številni družini mu je uspelo vse otroke spraviti do poštenega in dobrega kosa kruha.
Veščine pekovske stroke je spoznal v pekarni Bele v Rožni dolini, kasneje se je zaposlil v pekar-ni Bruna Legiša na Viča. Itnel je srečo. Mojster Bruno ga je naučil spoštovati in obvladati poklic, obenem pa je bil zaveden in je razumel preproste-ga človeka. Rudi je tako že od začetka okupacije delal v osvobodilnem gibanju, ne da bi mu moj-ster na kakršen koli način skušal to preprcčiti.
Predvojna napredna drušdna
Že pred vojno si je izbiral napredno druščino. Njegovi somišljeniki so bili Maks Nahlik, Boris
Zorka Reganzin
Kraigher, Milan Česnik, Marjan Novak, Jože Ko-pitar.
S prebiranjem prepovedane Iiterature je kmalu spoznal, kaj pomeni fašizem in zatiranje prepro-stega kmečkega človeka.
Že v aprilu in maju 1941 je organiziral nekate-re mladince Viča, za katere je bil prepričan, da bodo svojo nalogo dobro in vestno opravili. Orga-niziral je prve pisne in trosilne akcije.
Pot v partizane
Zaradi njegove velike aktivnosti je na tercnu zanj kaj kmalu postalo prenevarno. Odločil se je in v začetku leta 1942 odšel v ravnokar ustanov-Ijeno dolomitsko enoto. Kmalu po prihodu v par-tizane je bil izvoljen za komisarja, takoj zatem pa za komandanta 1. bataljona Dolomitskega odreda.
Za njim je odšla tudi njegova zaročenka, Zorka Reganzin, natakarica v gostilni Novak na Viču. Že decembra 1941 je bila sprejeta v KPS, delova-la pa je tudi v rajonskem komiteju. V gostilni so se pogosto zadrževali Italijani in domači izdajalci. Uspela je prestreči marsikatero dragoceno vest in jo takoj predala vezi za rajonski komite.
Stanje je tudi za njo postalo kmalu prenevarno. Skupaj z Rudijem sta odšla v partizane.
V letu 1942 so Ljubljano obdali z bodečo žico in poskušali popolnoma ohromiti politično delo. Vadstvo KPS in IO OF se je moralo preseliti na Dolenjsko. Kaj kmalu je pričela divjati velika italijanska oziroma roška ofenziva. Vodstvo se je moralo zopet umikati, in je v novembru 1942 našlo dokončno zatočišče na osvobojenem dolo-mitskem ozemlju. Partizani so po uspeli mobiliza-ciji v prvih pomladanskih mesedh leta 1942 varno obdržali vse dohode v Dolomite.
1. marca 1943 je bila prav v osrčju f)olomitov podpisana zgodovinska Dolomitska izjava.
Poroka po partizansko
Rudi in Ruška, takšno je bilo Zorkino partizan-sko ime, sta se v januarju 1943 poročila. Resda,
obadva sta bila partizana. Življenje pa mora kljub vsem tegobam teči naprej. Bitka za svobodo je že predolgo trajala, da bi ljudje popolnoma otopeli. Ravna tako so se rojevali, umirali, se ljubili, veselili in poročali.
Rudi in Zorka sta bila mlada in vesela človeka. Njuni cilji so bili jasni. Izboriti svobodo za vsako ceno! Odločila sta se za poroko. Takšno, prepro-sto, veselo, po partizansko. Po poročnem obredu, ki so ga opravili kar v gozdu, so odšli na Rudijev ddm. Mama je pripravila skromno večerjo. Po-stregla je pač s tistim, kar je imela. Spekla je nekaj peciva in potice, skuhala kos mesa, tudi bokal vina se je našel, da so si lahko nazdravili. Godca so imeli, naj mladoporočenca vesta, kdaj se ženita.
Mama je imela polne roke dela. Zdaj je stregla v hiši, zdaj oprezala na vratih, nikomur nisi mogel zaupati. Mladi pa so se poveselili, tako ali tako so pod večer krenili nazaj v hosto skupaj s svati.
Kfetka sreča
Njuna sreča je bila kratka. 18. aprila je Rudi s svojim bataljonom bil težke borbe v Belški grapi. Že prvi dan borbe ob približno 10. uri dopoldan je bil ranjen v hrbtenico. Vedel je, da je to njegov konec. Odpel si je ročno uro in jo skupaj s poroč-nim prstanotn zapustil mladi ženi, z željo, da bi ona dočakala svobodo. Zbral je še toliko moči, da je uničil vse dokumente, ki jih je imel pri sebi in si sam vzel življenje.
Zorldna pot
Za mlado nevesto Zorko je bil to strašen uda-rec. Le stežka se je sprijaznila z dejstvom, da je ostala sama, da Rudi ne bo nikdar dočakal svo-bode.
ZaVadi svoje sposobnosti in agilnosti je bila kmalu premeščena nazaj na teren. Postala je ku-rirka glavnega štaba Slovenije. Kmalu pa so jo zasačili in januarja 1944 je bila tudi ona ustrcljc-na. O njeni smrti ne vemo dosti, pravzaprav nič. Svojci ne vedo kdaj je bila ustreljena, niti kje je pokopana. Ostal je le boleč spomin.
V množici ohranjenega arhiva smo našli le skromno poročilo italijanske policije. Glasi se:
december 1943
Zora Reganzin, kurirka poverjeništva CK KPS (leto in pol) decembra 1943 jo je na cesti aretiral belogardistični agent. Pri sebi je imela precej pošte, a jo je precej uničila. Zaprli so jo v Srednji tehnični šoli, jo strahovito mučili, a ker ni hotela ničesar izdati, so jo ubili.
Kakšna je resnica še danes ne vemo, morda botno vendarle kdaj zvedeli. K življenju ne bomo obudili nikogar.
Mlado življenje
Rudi je padel le nekaj dni za tem, ko je prazno-val svoj 23. rojstni dan, Zorka je bila njegovih let. Darovala sta največ, kar sta imela - svoji mladi življenji.
Za narodna heroja sta bila proglašena 27. no-vembra 1953.
Po arhivskem gradivu in izjavi Alojza Dolničar-ja pripravila Mojca Černe.