0 šolski reformi. IV. Srednja šola*) ima trojen narnen: vzgajati nas za zavedne člane človeške družbe, podajati nam splošno izobrazbo in s tena nas usposobljati za eventualne specialne študije na yisokih šolah. Govorinj najprej o zadnjih dveh nalogah arednje šole. Današnji srednješolski tip, gimnazije in realke, ne odgovarja svojemu namenu niti po snovi, ki jo obdeluje, niti po raetodi, s katero podaja predpisano snov. Potreba srednješolske reforme se splošno uvideva; vprašanje je, kako se naj izvrši: Ali se naj ustvari nov sreduješolski tip, ali reformira že obstoječi tip gimnazij in realk? Zagovarjam stremljenje po enotni srednji šoli, dostavliatn pa takoj, da ne ? tera smislu, da se v nižjih razredih poučuje skupno, v višjih pa da se začne cepljenje na več panog. Ta nazor proti taki enotni srednji šoli opiram na svoje stalisče glede latiuščine in gršžine in z ozirom na to, da uvrščam tudi učiteljišča v ta novi srednjpšolski tip. Po sedaaji osnovi naj imajo gimnazije bumanistični, realke pa realistični značaj. Ta ra?loček se je zgodovinsko čisto logično razvil. Latinsko-grški omiki se pridružuje polagoma zaradi naprpdka rpalnih ved od ~~18. stoletja dalje izobrazba v tph vedah. Nastaja vprašanje: Ali pa smemo dandanes za podlago kulture jemati dva principa, ki sta ločena drug od drugpga ? Ali sloni današnja kultnra na humanističnih vedah ali na realističnih ? Ali ni marveč sinteza obeh? Imeli smo že tudi poizkuse, takozvane realne giranazija, ki naj združujejo oba principa. Kar podaja današnja giranazija, to niti ni humanistična kultura, to ni tisti del staroveške kulture, ki tvori od 15. in 16. stoletja, od dobe renesance iu reformacije dalje bistveni *) O srednji Soli je napisal češki fllozof prof. dr. KramaF obsežno, gluboko zasnovano delo, ki obravnava predmet šolstva z višjega stališža, enotnega svetovnega nazora. črpai sem iz tega dela marsikakšno temeljito misel. Edor hoče filozofsko poglobiti svoje naziranje o srednji šoli, ta naj ne prezre te kojige. Izšla je najprej v nemškem jeziku pod naslovom: Betracbtungen iiber den Unterrieht an der Mittelschu'e, besonders am 6ymnasium, v časopisu nPoIitik"; žcški prevod ,,Uvahy o stredni ikole" (Praga 1902, cena 2 K) je pisatelj popravil, da se ga lahko smatra za izvirnik. eleraent modprnega človeka. DanaŽDji ustroj gimnazij pomenja pravzaprav veliko hinavščino. Gimnazijski humanistični nauk seje izprevrgel v forrnalno jezikovno slovničarjenje, zaneraarjajoč pozoavanje antiške kulture, zlasti grške, v religiji, znanosti, umetnosti in socialnem življenju. Lani se je vršil IV. občni zbor nemškega društva BDer Vereia fiir deutsehe Erziehung", pri kateri priliki je imel dr. Giuhn predavauje o potrebi euotne šole, kjer je dejal med drug«n sledeče: V Ijudski šoli ločimo konfesije drugo od druge, ločirao ljudstvo od višjih slojev, da. v gimnazijah in realkah ločimo stari vek od novega. Naše šolstvo je vedno pripravIjeno, da poostrnje nasprotstva in ne, da bi jih izkužalo premostovati . . . Mladino uvajamo v svet, ki leži 2000 do 3000 let za nami, in s tako mladino hočemo delati svetovno politiko 20. stoletja, čigar glavne žile so tfbniške iznajdbe novpga veka — in s tako mladino naj obvladamo sedanjost. /.ko ni mogoče pogrešati v sedaDJi dobi realne izobrazbe, so gimDazije neprimerne. Ako pa ne moremo biti brez klasiške izobrazbe, potern so naši realisti le napol zreli. Eako najti izhod? Iz znanja minulosti moramo izključevati dannadaa to, kar moremo pogrešati. Ueenje grščine moremo opustiti. Latinšeine se je treba učiti De zaradi riroljanstva, rnarveč zaradi tega, ker je do danes dploma še ne moremo pogrešati. Stari vek pomeDJa za nas preživelo mladost. Potrebujemo skupnega temelja za vse otroke naroda, ki morajo vendar imeti vsi enake pravice.*) Pomen antiške kulture se precenjuje. Pridržimo to, kar ima za nas veljavo, toda ne izključujmo pri tern kulture, ki je primerna, starejša od grško-iirriske. Doslej se zanernarja omika orientalskih narodov, ki je vendar dala podlago Grkom. Gmotno kulturo so prevzeli Grki od orientaicev; od Asircpv, Babiloncev, Feničanov, Egipčanov je prišlo poljedelstvo, obrt in trgovina v Evropo, tudi v duševnem oziru so bili oiientalski vplivi izdatni: v uroetnosti, religiji, pisavi. Spominjam d. pr. na to, da je za umevanje verskega življenja jako poufino za nas, ako poznamo verske Dazore starih Irancev in Indov. Zagovorniki latinščine in grščine se vedno sklicujejo na takozvano forraalno izobrazbo, ki jo nam daje učenje teh dvph jezikov. Ees je, da se klasiška jezika odlikujeta po ubranosti, uglajenosti, blagoglasju in bogastvu oblik; res je pa tudi, da nam primerjajoče jezikoslovje kaže, kako iraajo drugi jeziki (modprni, orientalni) iste lastnosti. Sicer je pa prava izobrazba v prvi vr.sti le stvarna. Proklftstvo našega časa jp, da namesto stvarnosti, jedra, nastopa lupina, oblika. Nispm seveda absolutno proti obliki, obračam se le proti njenernu prpeenjevanju na škodo vsebini. In to se godi dandanes zlasti pri klasiškem jezikoslovju. Eealka nasproti temu podaja mnogo stvarne izobrazbe, zlasti v prirodoslovju, zanemarja pa obenem z gimnazijo pouk o socialnem življenju in popolnoma izpušča filozofične vede. Sieer si pa obe, zlasti z ozirom na metodo poučevanja in vzgajanja, nimata očitati druga drugi ničesar. Giavne napake so jima skupoe. *) Pedagogickl Roihledj, 1907., 2. zv. str. 185. Cilj srednje šole v umskem oziru je na prvem ruestu ta, da podajaj splošno izobrazbo. Srednja šola iraa šele v dtugi vrsti tudi nameD, da pripravlja za specialne študije na visokih šolah. Veliko srednješolskih učencev ne prestopa na visoke šole iz raznih vzrokov, pri nas glavno iz gmotnih. Drugi zopet sploh ne čakajo, da bi dovršili srednjo šolo, gimnazijo ali realko, marvpč se zatekajo ali k praktifnim strokovnim šolam, ali pa si iščejo služb pri raznib uradih in zavodib. Za te dijake ne bi bila priprava za eventualne visoke šole smotrena. Zlasti pri njih vodi dosedania takozvana formaloa izobrazba do površnosti, blaziranosti in nadutosti, to je napol iuteligencija, ki ve stvarno malo in nastopa zato tem bolj agresivno z obliko. Ako pa je v umskem oziru cilj srednje šole, da podaja splošno izobrazbo, potem je samoposebi umevno, da bodi ta izobrazba v orgauični zvezi z življenjem, z današnjim žirIjenjem in da sprejemaj iz preteklosti sarao to, kar tvori kontinuiteto s sodobuo kulturo. Dandanes se jemlje preveč tvarine in prepodrobao, posledica tega je: učimo se, da pozabljamo. Gradivo 56 raora prikrojiti tako, da odgovarja stvarnim zahtevam. Učimo se o vsem mogočern, ne zbuja pa se v nas sraisla za novodobne pojave niti na tehničnem in prirodoslovnem iiiti na socialnem polju. Poleg tega je način poučevanja kriv, da o kakšni resnični splošni izobrazbi ni ne duha ne sluha. Enotna srednja šola bodi sinteza huraanističnih in realnih ved, kakor je sodobna kultura sinteza teh dveh priucipov. Zato naj se pri pouku zgodovine in s čitanjem dobrih prevodov podaja pogled v antiško kulturo, zlasti z ozirom na one elpmeute, ki jib je sprejela vase tudi novodobna kulrura: smisel in čut za lepoto, za umptnost, za Daravo, za ttlesnost in duševnost, skratka: antiški naturalizem. Zgodovina bodi pregled, kako se je 61oveštro razvijalo gospodarsko in kulturno, v uraetaosti ia socialaem življenju. Politiška zgodovina naj se omeji na najpotrebnpjše podatke. V višjih razredih naj se podaja zgodovinska tvarina na temelju sociologije. Namesto obl:gatue latiašeine in grš?ine naj se poučujpjo moderni jeziki in prirodoslovne vede. Za nas Slovenee naj se obenem s poukom sloveažčine priraprjajofe goji hrvaškosrbski jezik in kn.jižpvnost, ki nara odpira gospodarsko in kulturno pot po Balkauu. Naravnost škandal je za večino nas, ki smo dovršili gimnazijo, kako malo vemo o prirodoslovnih vedab, kako nezadostno je naše znanje o rnehanični in kemični tehnologiji. Enotna srednja šola naj intenzivneje goji fiziko z astronomijo. kemijo, zoologijo, botaniko, geologijo z mineralogijo in geografijo. Fizikaloi zemljepis se more znanstveno obdelovati le na tpmelju geologije, to je predmpt, ki spada V delokrog pnrodoslovca. Zgodovinarju preostaja politiški zemljepis in narodopis. Kar se tiče filozofije — ime filozofižna propedevtika je nesmisel, ker so priprava za filozofijo vse vede, iogika in psihologija pa sta že sami filozofični vedi — je dosedanje učenje tega predmeta prav mačehovsko. Filozofije bi se učilo t najvišjih razredih, in sicer: logike (ki pa ne sme biti Bformalnaa kakor je sedaj, ampak metodologija znanstvenega dela) in empiriške psihologije, tu bi se podajala dalje zgodovina filozofije in religije ter etika namesto obligatnega konfesionalaega pouka. Enotna srednja šola ne bi smela seveda zanemarjati praktičnih predmetov: risanja, telovadbe in iger, pri čemer naj bi se dijake tudi navajalo k ročnemu delu v botaničnem vrtu. Ako pomislimo, da bi v srednjo šolo prihajali zrelejši gojenei, ki bi morali iz oseraletne Ijudsko-meščanske šole prinesti s seboj nekaj osnovnega znanja v jezikih, v matematiki in prirodoslovju; ako upoštevamo dalje, da bi se moral ves pouk vršiti na ediuo pedagoški podIagi materinščine in ako končno uvažujemo neizogiben prtdpogoj, da bi morala biti snov kvalitativno in kvantitativno prikrojena sprejemIjivosti učeneev in faktični, stvarni, duhu dobe odgovarjajoči splošni izobrazbi, ne glede na metodo, ki bi tudi izdatno podpirala učenje in o kateri še izpregovorim: potem ni dvoma, da je taka enotna srednja šola mogoča. V to enotno sredujo šolo bi hodili vsi, ki bi si hoteli pridobiti splošno izobrazbo ?.li nadaljevati svoje specialne študije na visokih šolab. Skupno bi se učili, sedanji gimnazijei, realci in učiteljiščniki. V zadnjih ktih se začenja potem odločitev. Pri današoji uredbi je desetletnemu dečku določena njfgova usoda: ti pojdeš v giranazijo, ti v realko. Ta odločitev je piezgodoja. Dostikrat jo pa tudi narekuje kruta okolnost, da raora dijak hoditi v tisto srednjo šolo, ki se ravno nahaja v njegovem kraju, naj ima že veselje in zmožnosti ali ne. Vse to odpade pri enotni srednji šoli. Kjerkoli se ustanovi, je povsod enaka. Ko pa dijak postaja mladenič, zmožen jasnejšega upogleda v svet, ko se že njegove sile bolj razvijejo, tedaj približno okrog 18. leta stopa predenj življensko vprašanje: Kara? Ako se odloči za univerzo (za medicino, pravo, profesuro), potem bi obiskoval kurz za latinščino in grščino, ki bi se poučevala neobligatno; dotičnik, ki bi namerjal pohajati univerzo, bi moral dokazati, da je ta kurz obiskoval. Kdor bi se odločil za tehnične študije, bi posebej obiskoval kurz za opisno geometrijo in za one partije iz matematike, ki jih zahteva študij na tehniki. Kandidat za učiteljski stan bi se moral baviti s petjem in godbo ter z ročoim delom v botaničnem vrtu. Poleg teh neobligatnih predraetov bi mogel biti neobligatni predmet tudi konfesionalni pouk za one, ki bi si tega pouka želeli. V slučaju, da bi kdo pozneje po dokončani srednji šoli hotel menjati svojo specialno stroko, ne bi potreboval nič drugega, nego dokazati dodatno znanje iz predmetov dotičnega kurza. Na ta način bi se omogočevalo prestopanje na visoke šole.