129
Slovstvena in pridigarska ustvarjalnost Leopolda Volkmerja
Blanka Bošnjak*
1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 821.163.6.09:929Volkmer L.
Blanka Bošnjak: Slovstvena in pridigarska ustvarjalnost Leopolda Volkmerja. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 86=51(2015), 1, str. 129-147
Leopold Volkmer (1741-1816) je v težavnih zgodovinskih okoliščinah skušal slediti do-ločnicam razsvetljenskega modela pesništva, k čemur med drugim kaže tudi zvrstno--vrstna raznolikost njegove poezije; upoštevati je treba še njegovo zavzeto pridigarsko dejavnost, od katere imamo v celoti ohranjeni samo dve rokopisni pridigi iz fare pri Sv. Marjeti (iz 1778 ter 1785) in dva osnutka za pridigo (za peto in tretjo nedeljo po veliki noči).
Ključne besede: Leopold Volkmer, pridiga, verzna povestica, razsvetljenstvo, vzho-dnoštajerska slovstvena ustvarjalnost, 18./19. st.
1.01 Original Scientific Article UDC 821.163.6.09:929Volkmer L.
Blanka Bošnjak: Leopold Volkmer's Literary and Preaching Creativity. Review for History and Ethnography, Maribor 86=51(2015), 1, pp. 129-147
In difficult historical circumstances, Leopold Volkmer (1741-1816), tried to follow the enlightenment poetry model determiners, which can, among others, be found in the wide variety of genres and forms of his poetry. One also has to consider his enthusiastic preaching activity, of which only two handwritten sermons from the St. Marjeta parish (from 1778 and 1785) and two drafts of a sermon (for the fifth and the third Sunday after Easter) are completely preserved.
Key words: Leopold Volkmer, sermon, verse story, Enlightenment, East Styria literary creativity, 18th/19th century
* Izred. prof. dr. Blanka Bošnjak, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, blanka.bosnjak@um.si
130
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2015/1 • razprave - studies
Zgodovinske okoliščine
Leopold Volkmer (rojen 1741 v Ljutomeru, umrl 1816 na Destrniku, prej Sv. Urban v Slovenskih goricah), priznan pridigar, prevajalec in avtor cerkvenih pesmi, katehetičnih in obrednih besedil kakor tudi prvi posvetni pesnik na vzhodnoštajerskem območju, je živel v času razsvetljenskih reform pod vladavino Jožefa II. in Marije Terezije, ki so korenito zaobrnile dotedanji način življenja in vrednostne sisteme. Za razvoj književnosti, torej tudi drugačnega razumevanja njene vloge, so imele pomembne posledice ter posreden vpliv zlasti reforme na kulturnem in cerkvenem področju: leta 1735 - jezuitske šole preidejo pod državno nadzorstvo, leta
1746	- strožje izvajanje določb o razglašanju papeških odlokov le z odobritvijo državnih oblasti; prehod cenzure v roke državnih organov, leta
1747	- uvedba državnega nadzorstva nad t. i. »filozofskim študijem«, leta 1751 - odprava oglejskega patriarhata ter ustanovitev nadškofije v Gorici za habsburški del patriarhata, leta 1760 - uvedba državnega nadzorstva nad gimnazijami, leta 1770 - razglasitev šolstva za t. i. »politično zadevo« (politicum), leta 1772 - Kumerdejev predlog Mariji Tereziji o uvedbi ljudskih šol v obliki nedeljskih šol na Kranjskem, leta 1773 - odprava jezuitskega reda; podržavljenje dotlej jezuitskega šolstva, leta 1774 - »Splošna šolska uredba« uvede splošno šolsko obveznost in določi podrobnejšo organizacijo osnovnega šolstva v avstrijskih deželah; za ogrske dežele ureja ista vprašanja Ratio educationis iz leta 1777, leta 1776 - uvedba sprejemnih izpitov za gimnazije, pri čemer je šlo zlasti za omejitev dotoka študentov s podeželja, leta 1781 - patent o verski toleranci, med letoma 1782-1790 -odprava večine samostanov ter združitev njihovega premoženja v »verski fond« za financiranje drugih cerkvenih reform, leta 1783 - preureditev škofij v glavnem v skladu z obstoječimi političnimi upravnimi enotami in povečanje pomena škofov predvsem kot predstavnikov vlade (jožefinski sistem); zmanjšanje obsega in povečanje števila župnij, pri čemer je šlo tudi za zbliževanje položaja duhovnikov in državnih uradnikov, tako po preskrbi kot tudi po nalogah, istega leta 1783 - odprava večine bratovščin ter uvedba generalnih semenišč za vzgojo duhovnikov v smislu jožefinizma, v času 1783/1784 - vnovična omejitev pristojnosti cerkvenih sodišč, leta 1784 - uvedba šolnine na gimnazijah, v letih 1790/1792 - konec reform in močna zaostritev cenzurnih določb (Čepič [et al.] 1979: 377).
Blanka Bošnjak, Slovstvena in pridigarska ustvarjalnost Leopolda Volkmerja
131
ŽIVLJENJE IN DELO LEOPOLDA VOLKMERJA
V	času Volkmerjevega življenja so se torej postavili temelji novih pogledov predvsem na cerkev in izobraževanje, ki je prešlo v državne roke, to se je odražalo tudi na Volkmerjevi življenjski poti. Leta 1753 je začel obiskovati gimnazijo v Varaždinu, kjer je v letu 1759 končal šest razredov; v teh šolskih letih se je Volkmer srečal z rabo narodnega jezika v šoli.1 Filozofijo in teologijo je leta 1765 doštudiral v Gradcu in po leto dni trajajočem praktičnem pouku v graškem semenišču je dobil kaplansko mesto pri Sv. Ožboltu na Ptuju. Hkrati se je postopoma uveljavljal kot deški vzgojitelj in morda je bil zato leta 1769 premeščen k ptujski mestni župniji, kjer je vodil zasebno šolo v smislu normalke in nižje gimnazije. Kot kaplan je Volkmer deloval med letoma 1784 in 1799 med drugim še na Destrniku in med letoma 1799 ter 1808 v Dvorjanah (Sv. Martin), kjer se je tudi upokojil.2 Leta 1812 se je vrnil na Destrnik, kjer je do svoje smrti 1816 nadaljeval z dušnim pastirstvom, vzgojo mladine in pisanjem (Slodnjak 1986: 571). O Volkmerju je za leto 1815/16 Kellner, okrajni šolski nadzornik, v svojem poročilu, ki je bilo namenjeno sekovskemu škofijskemu ordinariatu, zapisal: »Pensionirani zlatomešnik, gospod Leopold Volkmer, bi bil s svojo učenostjo in pobožnostjo, pa s svojo neizrekljivo gorečnostjo že davno zaslužil najboljšo župnijo. Zadrževala ga je ponižnost njegova. On je na tihem veliko dobrega storil, posebno s podučevanjem mladine. Veseli ga zavest, da so bili oni možje svoje dni njegovi učenci, ki opravljajo sedaj imenitne službe, in se ga vedno hvaležno spominjajo« (cit. po: Vrbnjak 1998: 116).
V	času Volkmerjevega življenja in delovanja je prišlo do pomembnih sprememb znotraj cerkvene upravne organizacije na Štajerskem: pod Jožefom II. se je po tisoč letih prenehala salzburška škofijska oblast nad štajerskimi in koroškimi Slovenci. Pij VI. je leta 1788 prenesel škofijski sedež iz Gorice v Ljubljano, hkrati pa se je na Štajerskem izvedla nova razmejitev sekovske in lavantinske škofije. Župnije mariborskega okrožja desno od Drave so prešle pod graško škofijo, župnije celjskega okrožja pa pod lavantinsko škofijo. Po tej razdelitvi je šla meja med sekovsko in lavantinsko škofijo ob bivši koroško-štajerski meji in je niže od Dravograda dosegla Dravo. Do Vuhreda je bila škofijska meja ob Dravi, pod
1	Prim. Majda Potrata: Pesništvo Leopolda Volkmerja, Maribor, 1994, 12.
2	Pred upokojitvijo je bil Volkmer med letoma 1773 in 1784 kurat Golobovega beneficija in bolnišnice v ptujski mestni župniji. Na Destrniku je bil med letoma 1789 in 1799 provizor, 1799 pa provizor v Vumpahu (župnija Vurberk) (Slodnjak 1986: 571).
132
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2015/1 • razprave - studies
Vuhredom pa se je po vrhu Pohorja med Framom in Sv. Martinom spustila na ravnino; tekla je mimo Pragerskega, med Majšperkom in Ptujsko goro mimo Žetal ter se je blizu izvira Sotle združila s hrvaško-štajersko mejo, ki jo je do izliva v Savo določala Sotla. Deželna meja med Kranjsko in Štajersko je bila hkrati tudi meja med lavantinsko in ljubljansko škofijo. 15. aprila 1789 je celjsko okrožje prišlo dokončno pod oblast lavantinskega škofa, vendar ta sprememba štajerskim Slovencem ni pomenila lažjega položaja. Lavantinska škofija je tako segala od Št. Andraža v Labodski dolini do Sotle, vendar je bila komunikacija s škofom zelo otežena, saj je bil sedež škofije na nemškem ozemlju. Še težji položaj je bil za Slovence mariborskega in graškega političnega okraja, saj je bilo tedaj ok. 200.000 Slovencev podrejenih brezobzirni sekovski škofiji. Začelo se je vsestransko ponemčevanje, pa tudi noben sekovski škof ni znal slovensko, čeprav je prihajal k njim najboljši del duhovniških vrst prav iz slovenskih krajev. Mladi duhovniki, ki so se šolali v Gradcu, kakor tudi Volkmer, velikokrat niso znali v slovenščini niti osnovnih molitev. Edini Slovenec tedaj, ki je postal sekovski stolni kanonik, je bil Andrej Kavčič, mariborski mestni župnik, doma pri Kapeli pri Radgoni, in sicer je njega ta čast doletela leta 1808 (Kovačič 1926: 314-316).
Volkmer se je na svoji poti dušnega pastirstva, še posebej pa kot pisatelj, soočal z jezikovnimi vprašanji, ki v njegovem času niso bila enostavna. Iz vizitacijskih poročil3 in drugih zgodovinskih dokumentov je moč razbrati, da so se morali slovenski duhovniki zagovarjati sekovskim škofijskim oblastem za vsako opustitev nemščine v cerkvi. Cerkvena oblast je zahtevala dvojezične katekizme in druga verska besedila, saj je bilo njeno načelo, da naj bo slovenščina samo pot ali most za usvojitev nemščine.4 V celoti gledano, pa je ohranjena le Volkmerjeva zapuščina, ki jo predstavljajo štirje ohranjeni tiski in rokopisi različnega obsega; med rokopisi so ohranjeni dve pridigi in dva osnutka za pridigo, prepis nemške pesmi v gotici, dve cerkveni pesmarici in prvi del zbirke posvetnih pesmi; med tiski je prva knjižna izdaja, in sicer prevod nemške terezijanske cerkvene pesmarice Pesme k tem opravili te svete meše, s toj pesmoj pred predgoj (1783); v ta čas sodijo tudi njegove rokopisne razlage evangelijev in pridig, ki so jih širili s prepisovanjem. Prav tako sta tiskani knjižici Der Messgesang. Mešnapesem
3	Eno izmed pomembnejših je Kellnerjevo vizitacijsko poročilo, z dne 18. 12. 1812, hranjeno v Škofijskem arhivu v Mariboru.
4	To se je očitno odražalo v Volkmerjevi odločitvi, npr. pri tisku »Der Messgesang. Mešna pesem. V Graci pri Widmannstaeti 1789«, postaviti nemško besedilo na prvo mesto (Kotnik 1968: 699-701, povzeto po: Potrata 1994: 11).
Blanka Bošnjak, Slovstvena in pridigarska ustvarjalnost Leopolda Volkmerja
133
(1789), ki je prevod nemške cerkvene pesmarice, Te Deum laudamus (1795) pa je prevod iz latinščine. Prevod je tudi rokopisna cerkvena pesem Pesem pred nai Svetešem Zakramenti iz lat. Sv. Tomaža Akv. prestavlena (1809), Pange lingua (1813) in druge; med tiski, ki je hkrati tudi edini znani Volk-merjev posvetni tisk in prvi te vrste na slovenskem Štajerskem, je Hvala kmetičkega stana ino tobačje trave v dveh pesmah zapojena v leti 1807 (V Marburgi, se neide per Josephu Martinu Merziger Bukvarju. Pritiskana pri Schützi).5 Pesem Hvala je bila bolj priljubljena in jo je prvi opisal Jožef Pajek, Prva pesem od kmestva pa je nekoliko predelana izšla v Dajnkovi zbirki Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem (1827), v Ahaclovi pesmarici Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, enokoljko popravlene ino na novo zložene (1838), razširila se je celo na kajkavsko območje;6 obe pa je prepesnil tudi Štefan Modrinjak. Leta 1835 je Anton Murko posthumo izdal Volkmerjeve pesmi Fabule ino Pésmi (1836), ki jih je posvetil grofu Matiju Konstantinu Wickenburgu, s podpisom »Izdavec«, s čimer si je nakopal Prešernovo grajo,7 saj je bil ogorčen zaradi Volkmerjevih ver-zifikacij, ki so izšle sočasno z njegovim Krstom pri Savici (Slodnjak 1986: 571-572, Potrata 1994: 5-13, Čeh Steger 2012: 359-361, Slodnjak ([1968]: 3-12).8
Volkmer si je s svojimi tiskanimi in rokopisnimi besedili na slovenskem Štajerskem prizadeval ohranjati slovenski jezik, in sicer vzhodnoštajerske različice slovenskega knjižnega jezika na prehodu iz 18. v 19. stoletje, pri čemer se je bolj ali manj dosledno približeval prleški osnovi (Rajh 1998: 44). Volkmer je tako pripadal tistim duhovnikom, ki so imeli ohranjanje slovenščine na našem območju, kljub močni germanizaciji, za prednostno nalogo, ali kakor lahko preberemo o tem dogajanju tedaj v knjigi Antona Krempla: Dogodivšine štajerske zemle. Z' posebnim pogledom na Slovence iz 1845. leta (novejša faksimilirana izdaja 1974. leta): »Ako bi tedaj ravno
5	Knjižica je shranjena v Univerzitetni knjižnici Maribor pod signaturo 1837.
6	Fran Ilešič: Hrvatska dobrovolja i popevka Od kmetskoga stališa preštimanja, Zagreb, 1938.
7	Prešeren je Murku očital, da s to izdajo Volkmerjevih pesmi ni izpolnil upov, ki jih je zbudil s slovnico in slovarjem, »ampak da je zašel celo med narodne izdajalce, ker je slovenstvo osramotil z izdajo Volkmerjevih »čenč« (Slodnjak [1968]: 12).
8	Volkmerjev zapuščina: rokopisi: Ms 43 Leopold Volkmer: Pridige in pesmi, dve pridigi in dva osnutka pridig, Der englische Gruss, Pesem pred nai Svetešem Zakramenti (1809), Pange lingua (1813), Zmes za pevca I. del (1814), Ms 47 Pesme k Božji Službi vu rimski katholšski Cirkvi (1805). Tiski: Pesme k tem opravili te svete meše, s tojpesmojprepredgoj (Gradec 1783), Der Messgesang. Mešna pesem (1789), Te Deum laudamus (1795), Hvala kmetičkega stana ino tobačje trave (1807) (Slodnjak 1986: 571-572). Hranita jih mariborska Univerzitetna knjižnica (večino) ter Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
134
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2015/1 • razprave - studies
resnica bila, kaj neki nam sovražni Nemci še zdaj rečejo, da so Dolnjošta-jerci per izobraženji najzadni, tak bi to prišlo od tega, da so naše šole ali vučilnice ne vučiliša keršanskega navuka ino drugih hasnovitih, lepih ino potrebnih znanjih, temuč samo po sili vadenja na nemško besedo. Ali hvala ino vse dobro onim duhovnikom ino nekerim posvetnim gospodom, v' kerih je domorodska lubezen za slovenšine stran se zbudila, naj toto tudi v' sercah svoje mlade črede zbudijo! Le tak, da bo najprejd po slovensko, botem še le nemško v' šolah se vučilo, bodo naše šole prave vučilnice« (Krempl 1974: 237).
Krempl je tudi ugotavljal, da se je za Jožefa II. in Franca I. kljub vsemu povečal pomen narodnih jezikov, da je bil celo na univerzi v Gradcu, poleg učiteljev za francoski, italijanski in druge jezike, sprejet celo učitelj slovenščine: »V' Gradci so za vsako lepo znanje, za vsako vučenost posebni vučeniki bili postavleni, med totimi tudi za zvunske jezike, za italianskega, za francozkega i. t. d. Zadnič je tudi za ces. Franca kumaj z' velkim zavda-njom se dovolenje dobilo, da je za domači slovenski jezik vučenik postavlen /.../« (prav tam: 251).
Krempl nadalje meni, da je slovenščina v Gradcu od takrat naprej imela boljše mesto, čeprav kljub številnim Slovencem tedaj v Gradcu niso premogli slovenske cerkve, vendar to pripombo zapiše Krempl na kratko samo v drobni opombi pod tekstom. Posledica večje veljave slovenščine so, po Kremplovem mnenju, številne izdaje slovenske slovnice oz. gramatike (Šmigoc, Dajnko, Murko, Kopitar), slovarjev (Gutsman, Murko, Jarnik, Caf) ter razmah književnosti (Slomšek, Dajnko, Murko, Glaser, Košar, Verdinek, Veršič in drugi (prav tam: 251-252). V tej povezavi je Krempl omenil tudi posthumno Murkovo izdajo Volkmerjevih slovenskih pesmi in fabul: »Volkmerove slovenske pesme in fabule je Murko vundal, ter svojo gramatiko drugokrat, ino je v' toti že zdajni pravopis gor vzel ino ga vsem znotranjo-austrianskim Slovencom perporočil, Čehi, Polaki ino Ilirci že tak v' totem pišejo« (prav tam: 252).9
Glede Kremplove izdaje knjige Dogodivščine štajerske zemlje pa se je treba tudi zavedati, da je imel avtor številne težave s cenzuro in da je moral to knjigo kar štirikrat popravljati oziroma jo na novo prepisati, zato so
9 Leopolda Volkmera, pokojnega duhovnika Sekavske škofije Fabule ino Pesmi. Spravil ino s kratkim Volkmer'vim živlenjom na svetlo dal Anton Janez Murko. V Gradci. 1836. To Volkmerjevo posthumno izdajo je Prešeren odločno odklonil z epigramom »Izdajavcu Volkmera fabul in pesem«, A. M. Slomšek pa se je o Volkmerjevem delu izražal zelo pohvalno (Slomšek 1853: 107-126).
Blanka Bošnjak, Slovstvena in pridigarska ustvarjalnost Leopolda Volkmerja
135
Kremplovi hvalospevi na račun delovanja in odredb takratnih cesarjev ter oblastnikov razumljivi.
Z vidika literarnozgodovinskega pomena pa je med prvimi sistematično o Volkmerjevem življenju in slovstvenem ustvarjanju pisal Ivan Macun v svojem enciklopedičnem delu Književna zgodovina Slovenskega Štajerja iz leta1883, pri čemer je med drugim izhajal iz Slomškovih Zbranih spisov III ter Drobtinic, 1853, zatem pa podal življenjepisne podatke iz Murkovega spisa: »Podlaga temu obširnejemu životopisu je 'Kratko življenje Leopolda Volkmera' napisano po Ant. Murku ter stoječe v delu: Leopolda Volkmera pokojnega duhovnika Sekavske škofije Fabule in Pesmi. Spravil in s kratkim Volkmer'vim življenjom na svetlo dal Anton Janez Murko. V Gradci 1836. /.../ Njegove pesmi dal je ob enem z životopisom po spisu Povodno-vem A. Murko na svetlo in to z nemškimi opazkami« (Macun 1883: 68-69).
Macun je torej poudaril dejstvo, da je Murko ob življenjepisu dal »na svetlo« tudi Volkmerjeve pesmi, o katerih Macun meni, da so zložene za skoraj vse kmečke priložnosti, da upovedujejo kmečko življenje v veselem tonu, pri čemer avtorja primerja z »veseljakom« Jurijem Japljem, »kakor je bil njegov tekmec ali parnik na Kranjskem« (prav tam: 69). V nadaljevanju Macun pojasni, zakaj naj bi Volkmerjeve pesmi ne ustrezale nekaterim »slovenskim učenjakom«, pri čemer izpostavi predvsem tri razloge: jezik, »kakor se govori v unih krajih«, veliko število germanizmov in neostra satira, ki je bolj šala. V zaključku zapiše nekoliko ostro sodbo o avtorjevem pesništvu in njegovem mestu v takratni slovenski literaturi: »Volkmerjeve pesmi v dalnji razvitek naše literature neso kaj segale, ker so veliko predolgo ležale v prahu, ko je veliko veči duh na Kranjskem, akoravno takrat le samo za literate pomolil visoki svoj duh naime Franc Prešern. Temveč pak se mi zdi, da so delovale v samem narodu ter čisto staro narodno poezijo izpodrinile veči del po unih krajih, tako da so se poznej lahko v samem narodu šopirile pesmi, kako so jih neki učitelji in posebno Vrbnjak še veliko slabeje zlagali pol cerkvenega, pol posvetnega praznega zadržaja« (prav tam: 71).
Veliko bolj pozitivno in s posebnim razumevanjem za specifične politične, slovstvene in jezikovna razmere v severovzhodni Sloveniji za časa Volkmerjevega delovanja je pisal o avtorju Anton Slodnjak v razpravi Slovstveni in narodopisni tokovi v severovzhodni Sloveniji v 19. stoletju, [1968], v kateri v krajšem odlomku o njem ugotavlja, da je Volkmer »vstal tudi v tej obrobni, med nemštvo in madžarstvo izpostavljeni zemlji, ki je bila tudi notranje neenotna, ker je sprejemala kulturne pobude iz nemškega, madžarskega, hrvaško-kajkavskega in kranjskega območja« ([1968]: 2),
136
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2015/1 • razprave - studies
kar je sovpadalo s časom dozorevanja prvega pesniškega almanaha Pisa-nice. Volkmer je v tem obdobju pričel poleg cerkvenih pesmi pisati tudi posvetne verze in basni »v domačem, vendar knjižnem jeziku rahlo pri-bližanemu narečju« (prav tam), med njimi didaktične verze iz kmečkega življenja v Slovenskih goricah, pri čemer je želel »državljansko vzgajati« (npr. v Drugi pesmi od tobaka) ali pa uveljavljati splošna etična načela;10 z dvema besediloma (Lipa ali sladka krčma, Hrast ali žalostno ločenje) se je po Slodnjakovem mnenju avtor postavil nad »sivo katekizemsko poučnost« in se približal zgledom romantične poezije, v pesmi Pravda ali turška pravica pa je celo obsodil »avstrijsko uradniško podkupljivost«; Slodnjakova sodba je dokaj spodbudna tudi v jezikovnem in poetološkem smislu, saj meni, da je avtorjeva poezija v nekaterih primerih kljub trdemu domačemu narečju »zazvenel[a] blagoglasno«, v nekaterih njegovih »fabulah ino pesmih« pa se najdejo celo sledovi »razumnega purizma«, in v nadaljevanju zaključi: »S tem pa je tudi dokazal, da je bil kljub pretežno didaktični, pogosto celo vulgarni verzifikaciji, ki je 1836 v prvi knjižni izdaji izredno hudo vznevoljila Prešerna, vendarle prvi posvetni pesnik severovzhodne Slovenije, vrstnik Vodnikov, četudi zaradi drugačnega jezikovnega gradiva in metrično-ritmičnega postopka bolj prozaično težak, rustikalno vsakdanji in samotarsko dolgovezen, v splošnem pa vendarle šaljiv, dobrodušen in kmečko naraven« ([1968]: 3).
VOLKMERJEVO POSVETNO PESNIŠTVO IN PRIDIGARSKA
DEJAVNOST
Volkmerjevo posvetno pesništvo je pričelo nastajati nekako v istem času, kakor je izhajal pesniški zbornik oziroma almanah Pisanice (Skup-spravlanje Kranjskeh Pissanic Od Lepeh Umetnost), ki je izšel 1779, 1780 in 1781, vendar se z vidika različnih pesniških zvrsti in oblik mestoma pojavljajo delne podobnosti. V Pisanicah so v ospredju oda, elegija, epigram, pastoralna ljubezenska pesem, kmečka stanovska pesem, prigodnica in poučna pesem, ki predstavljajo liriko. Med epskimi zvrstmi se pojavlja moralična pripoved oziroma verzna povestica, ki sta jo kot termin v slovenski literarni zgodovini pričela uporabljati J. Šlebinger in I. Grafenauer. Ime se je oblikovalo po izvirni nemški obliki »moralische Erzählung«,
10 Snov je Volkmer črpal iz sodobnih in antičnih basnopiscev: Ezop, Phaedrus, Gellert, Gleim, Lessing idr.
Blanka Bošnjak, Slovstvena in pridigarska ustvarjalnost Leopolda Volkmerja
137
kar je Grafenauer prevedel kot »moralična pripovest«, sodobnejši prevod pa je »moralična pripoved«. Vendar je v tej besedni zvezi vprašljiv pojem »pripovedi«, saj je presplošen in lahko v literarni teoriji pomeni sodobno obliko pripovednega proznega teksta. Zato je primeren tudi pojem »verzna povestica« ali »povestica v verzih«, pri čemer je poudarek, da gre za verzne tekste (Kos 1987: 20). Verzna povestica je zvrst, ki je bila v nemški razsvetljenski literaturi iz sredine 18. st. pogosta, pri čemer je nastala predvsem po zgledu Lafontainovih zgodb in basni. Za verzno povestico je bilo značilno, da je sicer nastala iz tradicionalnih sestavin - po motive je segala v antične zgodbe, Boccacia, srednjeveške eksemple kakor tudi v paraboliko in alegoriko, pri čemer je bila obvezna razsvetljenska podlaga s poudarkom na razumnih življenjskih užitkih. Pojavljale so se tudi močno vzgojne, didaktične in moralistične verzne povestice, v načinu uporabe pripovednih postopkov pa so se v glavnem vzorovale pri Lafontainovi zložni, nazorni pripovedi, s pogostimi didaktičnimi vložki ali zaključki. Zlasti v tej obliki je postala verzna povestica nosilka jasnega socialno-moralnega nauka, ki pa je imel glede na različne možnosti razsvetljenskih poudarkov tudi različno vsebino (prav tam: 21-25).
Zvrsti verznih vzorcev v Pisanicah so vzeti iz starejše klasicistične poetike, zlasti iz nemške literarne sfere (npr. J. Ch. Gottsched), in v glavnem ustrezajo tistim, ki jih je obravnaval M. Denis v spisu iz leta 1772 Ein Gespräch von dem Werthe der Reime, v katerem je večinoma pisal o uporabi rime. Navaja mnoge vzore, tudi Klopstockove, v katerih skuša prikazati potrebo po omejevanju uporabe rime, ki jih Denis priporoča predvsem za basni, verzne povestice, epigrame in pesmi (prav tam: 20). Zanimivo je, da so bile glavne zvrsti, ki jih je Dev gojil od drugega zvezka Pisanic naprej, epigrami, basni, poučne in prigodne pesmi, od tretjega zvezka naprej pa verzne povestice, kar je veljalo tudi za Vodnika, tako da verzne povestice postanejo s svojim številom in izrazitostjo v tretji številki Pisanic glavna pripovedna zvrst zbornika (glavni vzor sta bila Gellert in Gleim). Verzne povestice Deva (npr. Nezvestoba, Sodne dan enega pijanca, Paradiš) in Vodnika (npr. Klek)11 so bile tako najbolj tipična oblika slovenskega razsvetljenskega pesništva in do Prešernovih balad in romanc tudi najizrazitejša zvrst slovenske pripovedne poezije. Njune verzne povestice so večinoma zgrajene kot lagodna pripoved o kakem nenavadnem, bizarnem ali tudi vulgarnem dogodku, pri čemer pripoved satirično smeši svoj predmet
11 J. Kos meni, da je Vodnikov Klek »najboljši pisaničarski prispevek k zvrsti verzne povestice« (prav tam: 21-25).
138
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2015/1 • razprave - studies
in svari ter poučuje bralca o škodljivosti splošno razširjenih ženskih in moških negativnih lastnosti (pijanstvo, prepirljivost, lenoba, nepokorščina, obrekljivost, nezvestoba ...). Največkrat pa so bili izpostavljeni motivi ženskih negativnih lastnosti, kar kaže na izrazito konservativno in patriarhalno malomeščansko miselnost. Razsvetljenski ideal je bil tudi pametno in čutno usmerjenega človeka ohranjati v mejah avtoritativne krščanske tradicije. Pri Devu je bilo to prizadevanje tako močno, da sta prisotni stroga morala in zlasti kazen, kar mestoma spominja na baročne verzificirane eksemple v smislu baročnih »pergodb« J. Svetokriškega (prav tam: 21-25).
Na morebitno delno vrstno-zvrstno povezavo med Volkmerjevim pesništvom in osrednjeslovenskim razsvetljenskim pesništvom zlasti Deva in Vodnika opozarja tudi podatek, da je imel Volkmer izredno bogato zbirko znanstvenih in leposlovnih knjig na Destrniku, ki si jo je z leti obsežno nabral in zatem zapustil naslednikom, vendar so jo na žalost Nemci med okupacijo odnesli (o tem poroča župnijski urad na Destrniku). Delni popis Volkmerjevega knjižnega fonda je opravil Jožef Pajek in v njem je najti dela Buffona, Klopstocka, Wielanda, svetovnih zgodovinarjev, potopiscev ipd. (Munda 1986: 573).12 Za razpravo so bile analizirane pesmi rokopisne pesmarice Zmes za pevca. I. del (1814),13 pri čemer je bilo opaziti nekoliko podobnosti v pojavljanju nekaterih pesniških zvrsti in oblik, zlasti kmečke stanovske pesmi, epigrama, prigodnice, poučne pesmi, najbolj pa nas je zanimal pojav t. i. verzne povestice. O zvrstno-vrstni raznolikosti Volkmerjevih pesmi v rokopisni zbirki Zmes za pevca, 1814, je pisala M. Potrata, ki ugotavlja, da je najpogostejša basen z več kot polovico besedil (21), sledi ji didaktična pesem (3) in dve moralični pripovedi (Kositva ali prazni strah, Brumda ali povrženi rat). V zbirki so še štirje epigrami, dve pivski pesmi, tri sejmarske pesmi, in dve refleksivni pesmi: Lipa in sladka krčma, Hrast ali žalostno ločenje (Potrata 1994: 19). Zabavi so namenjene sejmarske pesmi v nizkem slogu in pivska pesem, pojavljata se tudi šaljivka, hvala kmečkega stanu in refleksivna pesem. Avtorica nadalje navaja, da so v obravnavani zbirki prisotni tako klasicistični zgledi kakor tudi značilnosti baročne retorične proze in poezije, kar se kaže v naslavljanju pesmi, pogostih nagovorov bralcev/poslušalcev, retoričnih figur in vzorcev shola-
12	Jožef Pajek poroča tudi o Volkmerjevem rednem spremljanju nemškega tiska, v drugo polovico šestdesetih let 18. stoletja pa postavlja nastanek Volkmerjevih prvih posvetnih besedil (1885: 7). M. Potrata pa meni, da je začel pisati prve pesmi 1786. leta (Potrata 1994: 14).
13	V natisnjeni verziji iz monografije Majde Potrata: Pesništvo Leopolda Volkmerja, 1994.
Blanka Bošnjak, Slovstvena in pridigarska ustvarjalnost Leopolda Volkmerja
139
stične pridige, pri čemer izstopa tudi socialno-kritična podoba sveta, kar pogojuje primarni verizem določenih Volkmerjevih pesmi. Vse te različne vidike pa povezujejo razsvetljenske ideje o altruističnem delu, razumnem obvladovanju senzualnosti, urejenosti sveta, avtoriteti razuma, pri čemer daje prednost tradicionalni krščanski morali (prav tam: 113-114). Slednje ugotovitve napeljujejo na misel, da je mogoče med nekaterimi naštetimi zvrstno-vrstnimi oblikami Volkmerjevih pesmi obravnavane zbirke najti tudi obliko verzne povestice, kar bi postavilo možne vzporednice s pojavom te zvrsti v osrednjeslovenski posvetni pisaniški pesemski ustvarjalnosti. Med pregledanimi pesmimi v zbirki Zmes za pevca bi lahko določilom verzne povestice ustrezale naslednje pesmi: Brumda ali podvrženi rat, Kositva ali prazni strah, Kruh ali človečja hudobija, Želod ali popravlena pamet, Kamen ali zrela skopost ter pogojno Zakon ali čudovita glihinga in Mojstrije ali levi žep. Izbrane pesmi imajo določene značilnosti verzne povestice, zadnji dve pa sodita vanjo sicer motivno-tematsko, vendar sta pisani v izrazito nizkem slogu šaljivke. Obe pesmi Brumda ali podvrženi rat, Kositva ali prazni strah Potrata opredeli kot t. i. moralični pripovedi, kar sicer ustreza razumevanju moralistično obarvane verzne povestice. Volkmerjevo šolanje pri jezuitih je nedvomno vplivalo na njegova izhodišča v klasicistični poetiki in v tradiciji cerkvenega govorništva (prav tam: 26), saj imajo vsaj njegove verzne povestice zgradbo, ki spominja na shola-stično pridigo, pri čemer jih odlikuje izrazita trodelnost, in sicer naslov kot sinopsis in uvod, ki napoveduje glavno misel, jedro (confirmatio) ter sklep. Leopold Volkmer je bil namreč v svojem času na slovenskem Štajerskem (poleg prevajalske dejavnosti, cerkvenega in posvetnega pesništva) predvsem priznan kot pridigar, ki je slovel tudi kot učitelj in vzgojitelj mladih. V Univerzitetni knjižnici Maribor so pod signaturo Ms 4314 shranjeni in ohranjeni le dve pridigi ter dva osnutka pridig, kar je Pajkova zasluga, saj je prav on napravil prvi sistematični popis Volkmerjeve slovstvene ustvarjalnosti (prav tam: 7-8), ki je po njegovih pričevanjih prvotno zajemala okoli petdeset pridig, shranjenih pri šentruperškem župniku Janezu Strahu, »videl pa je vsaj še 1809. napisano pridigo za velikonočni ponedeljek, v kateri je bilo govora o praznem zaupanju, ker so jo tedaj hranili pri S.
14 Rokopis z oznako Ms 43 sicer v celoti obsega 5 ovojev različnega rokopisnega gradiva (dve pridigi in dva osnutka pridig, Der englische Gruss, Pangelingva. Zapojeno na Den svetih Janža no Pavla. 1813, ZMES za PEVCA I Del. Pisano v Farofi svetega Verbana pri Ptui 1814), ki je prišlo v Univerzitetno knjižnico Maribor s prvim delom zapuščine dr. Jožefa Pajka, pri čemer je gradivo razvrščeno po vrsti in času nastanka. Ta rokopis je knjižnici leta 1920 podaril Josip Zidanšek (Potrata 1994: 14).
140
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2015/1 • razprave - studies
Urbanu. Sled za njimi se je izgubila« (prav tam: 16). Ohranjeni rokopisi pridig so torej ostanek izgubljenih rokopisnih tekstov, ki so nastajali v daljšem časovnem obdobju, morda največ za časa Volkmerjevega bivanja v Vurbergu 1789. leta, ko so nastajali tudi prevodi cerkvenih pesmi in prve njegove posvetne pesmi, po vsej verjetnosti pa je večina pridig, glede na Volkmerjeve vpise v vurberških župnih maticah, nastalo okrog leta 1799 med njegovim kaplanskim delom na Ptuju in pri Sv. Urbanu, danes Destr-niku; ker na podeželju duhovniki niso znali slovensko, kakor npr. župnik pri sv. Marjeti, je Jurko (Oroslav) Caf v pismu Josipu Muršcu zapisal, da bi bile Volkmerjeve pridige v rokopisu, če bi jih zbrali, vredne natisa, do česar ni prišlo (prav tam: 15-16).
Rokopisi dveh še ohranjenih pridig in dveh osnutkov pridig se nahajajo v prvem ovoju omenjenega rokopisa (Ms 43) in čeprav so besedila časovno iz različnih let, so pisana na papirju istega formata, ki je osmerka, na zunanjem robu imajo posamezni listi s črnilom potegnjeno črto, za katero je zapisan čas nastanka tekstov; vsaka pridiga je po zunanji obliki poseben sešitek in po vsej verjetnosti čistopis, in sicer sta to pridigi:
-	Conciopro Fest. Dedica?ois. Dicta ad S?tam Margar. D?nca in Albis 1778,
-	Concio pro Festo Transfigurationtis D. N. J. C. Dicta ad S?tam Marga.
1785;
ter osnutka:
-	Expositio Evangelii pro D?nca 5ta post Pasha,
-	Expositio Evangelii pro D?nca 3tia post Pasha.
Prvi najstarejši ohranjeni zapis pridige iz leta 1778 je nastal pri Sv. Marjeti, ki je današnja Gorišnica; Volkmerjevo ime je Jožef Pajek 1881. leta pripisal v desni zgornji kot; gre za govor pri svečanem posvečenju; na začetku je latinski, za njim pa slovenski citat iz 19. poglavja Lukovega evangelija Moja hiša je ena hiša te molitve; sešitek obsega štiri liste, pri čemer je zadnja stran prazna. V drugem ohranjenem zapisu pridige iz leta 1785 je Jožef Pajek prav tako pripisal Volkmerjevo ime v desni zgornji kot 1881. leta; pridiga se pričenja s citatom iz 17. poglavja Matejevega evangelija On se je spremenio pred njimi. Oba osnutka pridig je Jožef Pajek leta 1893 dobil iz zapuščine Jurija Cafa; pri obeh je za robom zapisano: »Facta et Dicta 1792«. Gre za osnutka pridig za peto in tretjo nedeljo po veliki noči (prim. Potrata 1994: 15).
Blanka Bošnjak, Slovstvena in pridigarska ustvarjalnost Leopolda Volkmerja
141
VOLKMERJEVA PRIDIGA concio pro festo TRANsFIGuRATioNTis
D. N. J. C. Dicta ad S?tam Marga. 1785
Kakor je bilo že izpostavljeno, se ta pridiga pričenja s citatom iz 17. poglavja Matejevega evangelija On se je spremenio pred njimi:
»Transfiguratus est ante eos.
On se je spremenio pred njimi.
Matt. 17. cap.« (Volkmer 1785: [1]).
Pridiga je pisana v sešitku štirih listov formata osmerke, pri čemer je zadnja stran prazna, prav tako gre verjetno za čistopis z manjšimi popravki, rokopis je s povečavo relativno dobro berljiv. Tudi ta pridiga je nastala pri Sv. Marjeti, današnji Gorišnici, kar je označeno in ta fara je v kontekstu dogajanja oziroma izvajanja pridige v začetnem delu in ob koncu zapisana kot »Margetnizhka fara«.15 Glede jezika in črkopisa, kjer gre za nekoliko nedosledno zapisovanje v bohoričici (nedosledno je zlasti zapisovanje Jh in sh), je treba poudariti naslednje: »Leopold Volkmer predstavlja pomemben vezni člen pri razvoju vzhodnoštajerske različice slovenskega knjižnega jezika na prehodu iz 18. v 19. stoletje, saj se je naslonil na knjižnojezikovni vzorec tretje izdaje katekizma iz leta 1777 (Knishiza spitavanya teh pet glavnih shtukov kershanskoga navuka), s svojim slovstvenim delom (in jezikovnim modelom pa je spodbudno vplival predvsem na Petra Dajnka.
Čeprav je Volkmer še vztrajal pri sicer nekoliko nedosledni osrednje-slovenski bohoričici, kažejo posamezne ravnine njegovega knjižnega jezika na bolj ali manj dosledno približevanje prleški narečni osnovi« (Rajh 1998: 44).
17. poglavje evangelija po Mateju Jezusova spremenitev (Mr 9, 2-13; Lk 9, 28-36) govori o času šest dni za tem (po Marku prav tako šest, po Luku osem), ko Jezus v 16. poglavju evangelija prvič napove svojo smrt in vstajenje; tedaj vzame Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pelje na visoko goro oziroma hrib Tabor, ki se dviga ok. 300 m nad
15 Pri zapisu citatov iz obravnavane pridige je bila težava pri natančnem razbiranju rokopisa predvsem v razlikovanju med črkami o/a, r/u, u/o, J /S, J /s ..., kar je v prepisu velikokrat tako zapisano, tudi zapisovanje /h in sh ni dosledno, nejasno so večkrat zapisana ločila ter velika začetnica (zlasti S in T); če pa je zapis določene črke popolnoma nejasen, je ob njej dodan vprašaj (?), npr. »shod(?)a«, kjer ni popolnoma jasno, ali res gre za črko »d«, ker zapis te črke nekoliko odstopa. Besede, ki so v Volkmerjevem rokopisu deloma ali v celoti nejasno zapisane, so v prepisu postavljene med poševnici, npr. /guizho/.
142
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2015/1 • razprave - studies
Jezreelsko ravnino, v samoto. Tam se je Jezus vpričo njih spremenil oziroma preobrazil,16 in sicer tako: njegov »obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17, 2). Tedaj sta se jim prikazala Mojzes in Elija,17 ki sta govorila z Jezusom (v Lukovem evangeliju sledi krajši opis njunega govora, česar pri Mateju (in tudi Marku) ni zaslediti: »Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu« (Lk 9, 31). Ta izhod (gr. exsodos) ustreza primerjalni razlagi -»kakor je Bog rešil svoje ljudstvo iz egiptovske sužnosti, tako Jezus s svojim »izhodom« iz sveta (tj. s svojo smrtjo, vstajenjem in vnebohodom) do konca uresničuje, dopolnjuje nov eksodus iz suženjstva zlu, grehu in smrti« (Šuštar 2001: 1574)). Zatem sledi Petrov nagovor Jezusu, da naj postavijo tri šotore18 - Jezusu, Mojzesu in Eliji, v tem pa jih je obsenčil »svetel oblak«,19 iz katerega je spregovoril glas, da je Jezus njegov (božji) ljubljeni sin, nad katerim ima veselje in naj ga poslušajo. Učenci so se prestrašili, Jezus jih je pomiril, v tem pa ugotovijo, da so znova sami.20 Ko so se vračali z gore/ hriba, je Jezus učencem zapovedal, da morajo o tem dogajanju molčati, »dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!« V nadaljevanju spregovorijo še o prihodu Elije, ki je že prišel, a ga ljudje niso prepoznali, kakor je utemeljil Jezus, »temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih.« Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku«21 (Mt 17, 9-13).
V prvem delu svoje pridige Volkmer izpostavi določena dejstva iz obravnavanega evangelija po Mateju, predvsem prikazovanje svetnikov (»jogrov«) Mojzesa in Elije, Jezusovo spremenjenje na Sveti gori, zatem opomni in spomni vernike na Jezusovo trpljenje in vstajenje, kar ljudem daje
16	Kar je pomenilo predvsem ontološko, bitnostno preobrazbo snovi, »za pojavitev Božje neustvarjene »svetlobe«, »veličastva«, »slave« v čutno zaznavnem svetu. V Bizancu je spor o naravi taborske svetlobe razvnel silovite teološke spore, in to ne brez razloga, saj pravo razumevanje taborskega spremenjenja pomeni razumevanje poslednjega smisla vseh ustvarjenih bitij« (Šuštar 2001: 1504).
17	Mojzes je predstavnik postave, Elija pa predstavnik prerokov ali pa sta oba glasnika in priči božje zaveze z njegovim ljudstvom (Šuštar 2001: 1504).
18	Po Markovem evangeliju je bil Peter po svoji izjavi glede šotorov zmeden oz. ni vedel, kaj bi rekel (Mt 9, 6); »morda Peter (nerodno in zmedeno) ne izpoveduje le želje, da bi se skrivnostno dogajanje nadaljevalo, ampak hoče tudi povedati, da se mu zdi veličastno videnje vredno novega shodnega šotora, saj je kraj Božje navzočnosti med ljudmi« (Šuštar 2001: 1541).
19	Oblak je kot znamenje teofanije, simbol izjemnega razkritja božje navzočnosti (prav tam).
20	Na tem mestu se ta evangelij po Luku konča z besedami: »Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli« (Lk 9, 36).
21	O smrti oz. obglavljenju Janeza Krstnika po naročilu kralja Heroda izvemo iz evangelijev že nekoliko prej, in sicer: Mt 14, 1-12, Lk 9, 7-9 ter Mr 6, 14-29.
Blanka Bošnjak, Slovstvena in pridigarska ustvarjalnost Leopolda Volkmerja
143
upanje v njihovem trpljenju. Človeško trpljenje na tem svetu je posledica grehov prvih staršev, pri čemer pridigar napove, da bo govoril predvsem o zaupanju in upanju, pogumnem odrešenju nadlog po trpečem Jezusu (»tem gaishlanem«) oziroma »sa Gnado enega pogumnega odrejhenja od nadlog«. Volkmer v pridigi med drugim večkrat izpostavlja »to Andoht«, »no Savupanje«, »toti T/troJht« in že na začetnih straneh poudari, da je njegova dolžnost govoriti o odrešenju in potrpežljivem prenašanju nadlog: »Moja dushnost je ali, da jas vaj le-tem nagovorim. / Pojlufhte tukaj ta /.../, no to talingo mojega gneshneg govorenja. /.../ / To Gnado enega pogumnega odrejhenja od nadlog bo ta prvi; to mozh enega poterpeshlivnega prenojhenja teh nadlog bo ta drugi tak /guizho/. Pojlufhte obadva dobra-volno« (Volkmer 1785: [2]).
Sledi razlaga odrešenikove ljubezni do trpečih ljudi v nadlogah (t. i. »na-dložnih« ljudi) tudi zavoljo ali s pomočjo evharistije: »Ah njegva lubesen /preta/ nam Jhe je ne vgafnola. Ravno tako njegva lubesen je /vurshah/, da je on nam nadloshnim k trofhti tega naj JveteiJhega oltarjkega Sakra-menta(?) noterpoftavo, v katerem on do konza /veta pri naj prebivati zhe« (Volkmer 1785: [2]).
Zatem pridigar poda bolj obširne razlage in eksemple oziroma zglede, slikovite opise nadlog: trpljenja ljudi zaradi bolezni, kuge, ki pobija ljudi in živino, revščine . Približno na polovici svoje pridige Volkmer napove, da bo v drugem delu spregovoril o potrpežljivem prenašanju »vaših« nadlog: »To Jhe mam poprizhati v drugem tali« (prav tam: [4]). Sledijo eksempli in dokaj izvirno zgrajene svetopisemske podobe v obliki rodilniških metafor, npr. o nebesih kot obljubljeni deželi, do katere se pride le skozi Rdeče morje trpljenja ali puščavo življenja: »Ta nebefa Jo tifta oblublena deshela, gde mleko no met(?) //vira/, v toto deshelo pa Je /nozhi/ ne pride, kako Jkos to rdezho morje te mantre, ali pa fkos to pufhavo enega /terdnega/, no ne(?) dloshnega Jhivlenja« (Volkmer 1785: [4]).
Poleg medbesedilnih retoričnih sredstev - eksemplov (zgledov), primer s topično podobo oziroma aluzij npr. (na Mojzesa, Elijo, Janeza, Jakoba idr.), so poleg svetopisemskih primer in podob prisotni tudi številni vzkliki in retorična vprašanja z odgovori, kakor npr.: »Isvoleni! kak mi nebi najhe telovne nadloge dobrovolno prenefti mogli, t(?)e to pred ozhmi nafhega J telkimi nadlogami obloshenega odrejhenika mamo? kaj je nam trpeti, kaj njega trpeti ne vidimo, no zhi mi njega trpeti vidimo, kak mi nebi radi trpeli? kaj tebe klazhi? moj kriftian! bos/fhtvo, s/Shea, glad, bolesen? poglej Jem, to vidifh tvojega odreshenika, t(?)u Jam od Je veli, da Jo ti vtizhi v tem lufti, no ta Jveit na S/semli, ne tak boshni, kak je on, ker je v Jvoji naj vekshi
144
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2015/1 • razprave - studies
s/fheji J /.../, no jejihom napajan bio. Mash ti enega bolenega S/fhivota ali eno S/fhaloshtno srze? po/uglej Jem! to vidish Jesus/fa tvojega odrejhenika, keri kak ta prerok veli, od nog do v/uerh glave nizh /./ na Jvojem S/fhivoti nima, kerega Jerze, kak Jveti Evangelifhki pifhejo, vse, kaj Je le grenko no S/fhalostno pravi, kofhto/avati more« (prav tam: [5]).
Sledi daljši in slikovit opis žalostnega Jezusovega trpljenja (pasijona) in zatem navezava na vsakdanje človekovo trpljenje, ki ga ob misli na upanja poln Jezusov zgled lahko bolj dobrovoljno prenašamo, kar nas prav tako lahko navda s silnim navdušenjem: »Sdaj pitam jas, Isvoleni! kerega Jerze Je nebo vushgalo od te Andohti no J/Savuipanja preta(?) najhemi lubesnivimi odres/fheniki, /.../« (prav tam: [6]).
Volkmer proti koncu pridige izpostavi še številčnost vernikov pri mašah, procesije, ki ne prihajajo samo s Štajerske, da govorijo o tem celo na Hrvaškem in Madžarskem: »Jas Je ali ne prezhudim, da je ta glaj od totega gnadlivega pilda tak dauzh prifho, da ludi nejamo v najhi Jhtajerski, temo-zh tudi v horvazki, no/u vo/agerjki desheli od njega guzhati vejo,/. jas Je ne prezhudim, da Jem od telkih farah prozes/fie pridejo, /.../« (prav tam: [6]).
Vernikov je včasih pri maši toliko, da je cerkev skoraj pretesna za vse, ali kakor se je Volkmer slikovito izrazil z izvirno podobo oz. poosebitvijo - jih je toliko, da jih komaj »belka zirkva objeti premore«. Proti koncu pridige pridigar nagovori (ponovno uporabi poosebitev) še faro Sv. Marjeto, ki naj bo hvaležna svojemu dobremu bogu za tako številčni shod v njeni cerkvi: »Vejeli Je ali lubesniva Margetnizhka fara, no sahvali Je tvojemi dobrotli-vemi Bogi sa takega velkega Jhod(?)a, kerega ti v tvoji zirkvi mas/fh« (prav tam: [6]). Pridiga se zaključi tako, da je križani Jezus naše upanje in pomoč v nadlogah, z zaključnim »Amen« (prav tam: [7]).
Sklep
Starejša literarna zgodovina je bila skoraj do sedemdesetih let 20. stoletja glede Volkmerjevega književnega dela nekoliko zadržana - že od Ma-cuna22 naprej (čeprav so pohvalno o Volkmerjevem delu v drugi polovici 19. stoletja sporadično pisali med drugimi že Slomšek, Murko, Pajek idr.), novejše literarnozgodovinske raziskave (predvsem od Slodnjaka dalje) pa njegovi slovstveni ustvarjalnosti dajejo mesto in veljavo, ki ji pripadata, zlasti v smislu njegovega prvenstva v vzhodnoštajerski književnosti. Leo-
22 Ivan Macun: Književna zgodovina Slovenskega Štajerja, v Gradcu, 1883.
Blanka Bošnjak, Slovstvena in pridigarska ustvarjalnost Leopolda Volkmerja
145
pold Volkmer je namreč v danih in težavnih zgodovinskih okoliščinah sledil aktualnim določnicam razsvetljenskega modela pesništva, k čemur med drugim kaže tudi zvrstno-vrstna raznolikost njegove poezije, ki je deloma sorodna osrednjeslovenskemu razsvetljenskemu pesništvu (kar pa seveda ne velja za njegov jezik, ki predstavlja vzhodnoslovensko knjižno različico (Rajh 1998: 44)), pri čemer je treba upoštevati še njegovo zavzeto pridigarsko dejavnost, od katere imamo v celoti ohranjeni samo dve rokopisni pridigi iz fare pri Sv. Marjeti, današnji Gorišnici, iz let 1778 ter 1785 (v članku je podrobneje analizirana pridiga Concio pro Festo Transfigura-tiontis D. N. J. C. Dicta ad S?tam Marga. 1785) kakor tudi dva osnutka za pridigo (za peto in tretjo nedeljo po veliki noči).
Viri in literatura
Blanka Bošnjak, 2014: Recepcija slovenskega dela Leopolda Volkmerja: pomen za vzho-dnoštajersko književnost. V: Alenka Žbogar (ur.): Recepcija slovenske književnosti. (Obdobja, 33). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 47-54. http://www. centerslo.net/files/file/simpozij/simp33/Zbornik/Bosnjak.pdf.
Blanka Bošnjak, 2015: Leopold Volkmer in razvoj vzhodnoštajerske književnosti na prelomu 18. in 19. stoletja. V: Marko Jesenšek (ur.): Leopold Volkmer: prvi posvetni pesnik na slovenskem Štajerskem. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 106). Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. 55-71.
Jožica Čeh Steger, 2012: Leopold Volkmer kot pesnik kmečkega stanu. V: Vida Jesenšek [et al.] (ur.): A svet je kroženje in povezava zagonetna ...: zbornik ob 80-letnici zaslužnega profesorja dr. Marka Križmana. Maribor (Mednarodna knjižna zbirka Zora). 355-364.
Zdenko Čepič [et al.], 1979: Zgodovina Slovencev. Ljubljana. 377-380.
Jože Koruza, 1991: Slovstvene študije. Ljubljana.
Janko Kos, 1987: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana. 20-25.
Fran Kovačič, 1926: Slovenska Štajerska in Prekmurje. Zgodovinski opis. Ljubljana: Matica Slovenska. 314-316.
Anton Krempl, 1974: Dogodivščine štajerske zemle: s posebnim pogledom na Slovence (2. izd.). München: R. Trofenik (V Ljubljani: »Tone Tomšič«). 237-252.
Jože Lipnik (ur.), 1998: Volkmerjev zbornik. Referati s simpozija v Destrniku. Maribor (Zbirka Zora).
Ivan Macun, 1883: Književna zgodovina Slovenskega Štajerja. V Gradcu. 68-71.
Tjaša Mrgole Jukič [e tal.] (ur.), 2006: Destrnik: čas, ljudje, dogodki. Destrnik: Občina. 318.
Anton Janez Murko, 1836: Leopolda Volkmera, pokojnega duhovnika Sekavske škofije Fabule ino Pesmi. V Gradci.
146
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2015/1 • razprave - studies
Jožef Pajek (ur.), 1885: Leopold Volkmer, veseli pesnik Slovenskih goric. V Mariboru. 9-11. Jože Pogačnik, 1998: Slovenska književnost. Ljubljana: DZS.
Majda Potrata, 1994: Pesništvo Leopolda Volkmerja. Maribor: Kulturni forum Maribor (Zbirka Piramida).
Bernard Rajh, 1998: Nekatere značilnosti Volkmerjevega knjižnega jezika. Volkmerjev zbornik. Referati s simpozija v Destrniku. Maribor (Zbirka Zora). 35-44.
Anton Slodnjak, [1968]: Slovstveni in narodopisni tokovi v severovzhodni Sloveniji v 19. stoletju. IV. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana. 1-25.
Anton Slodnjak, 1986: Slovenski biografski leksikon. Štirinajsti zvezek. Ljubljana: SAZU. 571-573.
Anton Martin Slomšek, 1853: Leopold Volkmer, slavni pesnik Slovenskih goric. Drobtinice 8. Celovec. 107-126.
Alojzij Šuštar [et. al.], 2001: Sveto pismo stare in nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov: študijska izdaja (2., pregledana izd., 2. natis). Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. 1504.
Leopold Volkmer, 1785: Concio pro Festo Transfigurationtis D. N. J. C. Dicta ad S?tam Marga. 1785 (rokopis pod signaturo Ms 43, prvi ovoj).
Viktor Vrbnjak, 1998: Vzgoja in izobraževanje na slovenskem Štajerskem v Volkmerje-vem času. Volkmerjev zbornik. Referati s simpozija v Destrniku. Maribor (Zbirka Zora). 103-124.
LEOPOLD VOLKMER'S LITERARY AND PREACHING CREATIVITY Summary
Important changes within the Styria church administrative organisation have happened during Leopold Volkmer's life and activities: under Joseph II the Salzburg diocesan control of Styria and Carinthia Slovenes has ended after thousand years and at the same time a new delimitation of the Dioceses of Seckau and Lavant in Styria has been executed. Volkmer was, during his activities as curate and mostly as writer, faced with language questions that were not very easy in his times. In the Slovene Styria, where he was active, he tried to preserve the Slovene language in his printed and handwritten texts. He was one of the priests in our region who, despite heavy Germanisation, set themselves the preservation of the Slovene language as a priority task. A. Krempl describes this in his own way in the book Dogodivšine štajerske zemle. Z'posebnim pogledom na Slovence from 1845.
Volkmer started writing his secular poetry in the times when the secular poetry collection Pisanice - Skupspravlanje Kranjskeh Pissanic Od Lepeh Umetnost was published (in three volumes that were published in 1779, 1780 and 1781 as three almanacs), and from the perspective of the use of several poetry genres and forms some partial similarities occur. The older Slovene literary history is somewhat reserved regarding Volkmer's literary work (or does not even mention him). The contemporary literary history (from the 1970ies on, like A. Slodnjak) pays deserved attention to his work, mostly in the sense of his importance for the East Styria literature. In difficult historical circumstances Volkmer has namely followed the definitions of the new enlightenment poetry model with elements of baroque and folkloristic traditions, which are confirmed by the variety of genres and
Blanka Bošnjak, Slovstvena in pridigarska ustvarjalnost Leopolda Volkmerja
147
forms of his secular poetry, and mostly by the presence of the so-called verse story, which is partially related to the central Slovene enlightenment poetry (this does not imply to his language, which presents the East Slovene standard variety). His sermons are also very important (his handwritten sermon Concio pro Festo Transfigurationtis D. N. J. C. Dicta ad S?tam Marga. 1785, which is preserved in the University of Maribor Library under the call number Ms 43, and is in this article analysed in detail), although only two sermons and two drafts are preserved.
LEOPOLD VOLKMERS KREATIVITÄT IN DER LITERATUR
UND PREDIGTEN
Zusammenfassung
Zur Zeit des Lebens und Schaffens von Leopold Volkmer kam es zu wichtigen Veränderungen innerhalb der steirischen Kirchenverwaltungsorganisation: unter Joseph II endete für die steierischen und Kärntner Slowenen nach tausend Jahren die Salzburger bischöfliche Obrigkeit und gleichzeitig geschah in der Steiermark die neue Abgrenzung der Bistümer Seckau und Lavant. Volkmer wurde in seiner Zeit als Priester und vor allem als Schriftsteller mit sprachlichen Fragen konfrontiert, die in der Zeit nicht wirklich einfach waren. Mit seinen gedruckten und handschriftlichen Texten bemühte er sich, in der slowenischen Steiermark die slowenische Sprache zu erhalten. So war er einer von den Priestern, die sich trotz starker Germanisierung die Erhaltung der slowenischen Sprache als vorrangiges Ziel setzten. Darüber berichtet auf seiner Art und Weise A. Krempl im Buch Dogodivšine štajerske zemle. Z'posebnim pogledom na Slovence aus dem Jahr 1845.
Volkmer schrieb seine weltliche Poesie in der Zeit, in der auch das Sammelband der weltlichen Poesie mit dem Titel Pisanice - Skupspravlanje Kranjskeh Pissanic OdLepeh Umetnost (drei Jahrgänge in den Jahren 1779, 1780 und 1781 als drei Almanache) erschienen ist, allerdings kommen bezüglich verschiedener dichterischen Genres und Formen teilwiese Ähnlichkeiten vor. Die ältere slowenische Literaturgeschichte ist hinsichtlich Volkmers literarischem Werk etwas zurückhaltend (oder sie erwähnt es gar nicht), die neuere (von den 1970er an, z. B. Anton Slodnjak) widmet seinem Werk die Aufmerksamkeit, die es verdient, vor allem seine Führungsposition in der oststeirischen Literatur. Volkmer folgte nämlich in schweren geschichtlichen Umständen der Bestimmung des aufklärerischen Poesiemodells mit Elementen der barocken und folkloristischen Überlieferung. Das bestätigt auch die Vielfalt von Genres und Formen seiner weltlichen Poesie, vor allem aber die Verserzählung, die teilweise der zentralslowenischen aufklärerischen Dichtkunst ähnlich ist (das gilt aber für die Sprache, die die ostslowenische Standardvariante ist, nicht). Bedeutend sind auch seine Predigten (vor allem in dem Artikel detailliert analysierte Concio pro Festo Transfigurationtis D. N. J. C. Dicta ad S?tam Marga. 1785, eine handschriftliche Predigt, die mit der Signatur Ms 43 in der Universitätsbibliothek Maribor aufbewahrt wird), von denen nur zwei ganze und zwei Entwurfe erhalten sind.