List št. 32.
Od pašnikov.
Kdor ima oči in hoče viditi, in kdor ima pamet in hoče prevdariti, mora spoznati, da dobiček, ki ga imajo kmetje od »gmajn", je tako maj-hin, da se je čuditi nad človeško slepoto, ki špoga še toliko gmajn!
Reci to nekterim kmetam, in kmalo boš slišal: kam pa bomo živino gonili na pašo , če gmajn
ne bo? — živina mora zavolj zdravja na „ljufta priti, da se sprehodi!
Tak res mislite: da živino na pašo gonite, ko jo na gmajno ženete ? Tak res mislite, da na gmajni kaj prida piče dobi? Vprašamo vas: ali veste, koliko živina vsaki dan piče potrebuje? Če to veste, povejte nam: ali jo zares zamore dobiti na golim pašniku? Ali vam vpadene la-kotnice ne kažejo očitno, da živina strada? Odgovorite nam dalje, če ste pametni in resnicoljubni kmetovavci: ali g ovna (blato), ki jo živina en dan po cesti in po gmajni potrosi iz tiste piče, ki jo je iz jasel v hlevu vžila, ne pa na gmajni, več vredna, kakor tista travica, ki jo cel teden na gmajni dobi? — Kar pa zdravje živine vtiče, s kterim se za pašnike potegujete, lejte, lejte!    kako ste skerbni za zdravje uboge živince
—  in vunder, če pogledamo vaše hleve, kakošni so, se očividno pokaže, da vam za zdravje živine ni celo nič mar, scer bi ne mogli terpeti taci h berlogov za njo! Če vam je za zdravje živine skerb, bi jo pridniši gleštali in sn azili, da bi ne nosila toliko blata po sebi!
Treba je zares, da se za zdravje živine skerbi; pa živina se zamore vsaki dan tudi kje drugod enmalo   sprehoditi, ko se na  vodo  žene itd.,
—  gmajne pa so zdravju bolj škodljive kot tečne, kjer živino sonce pripeka, žejo in lakoto terpi, jo muhe, brenceljni in drugi merčesi nadležjejo, kužne bolezni eno po drugi nalezuje itd.
Vsi ti izgovori niso tedaj ne piškaviga oreha vredni; le stara razvada, svojoglavna terma, ki si sama sebi dobiček iz žepa krade, in nespamet je tega kriva, da vidimo še gmajne, ktere bi se dale
—  čeravno ne vse, pa vunder saj večidel — v rodovitne zemljiša predelati.
Vsak pašnik se da obdelati, le to je treba, da se lega gmajne in lastnost zemlje poprej dobro prevdari, in potem razsodi: ali naj se gmajna v njive, s en o žeti aligojzd predela. Vidili smo lani več kosov take gmajne, ktero razdeliti so se termasti lastniki le z veliko težavo pogovoriti dali, kako lepo je turšica ondi stala, kjer je o poprejšnjih letih živina le perve dni spomladi pičlo pašo dobivala, celo poletje pa na nji stradala.
Kjer se zemlja prav in pridno in z nar večim dobičkam obdeluje, ne smemo nobene gmajne viditi. Zapomnite si dobro to pravilo, kmetovavci, ki je skozi in skozi gotovo. Le na take pašnike naj se živina žene, ki so bili poleti njive ali senožeti — to je, ki so obdelovane zemljiša.
Ali imajo naši kmetje morebiti preveč njiv, senožet in gojzdov?   Nikdar nisim tega slišal.
—   126   —
Ce ni tedaj taka, ali ni gerda nemarnost, da se tako počasi pripravljamo k razdelitvi gmajn, ktera se vedno odlaša!
Pervo je tedaj in bolj danes ko jutro potrebno, da se gmajne med lastnike razdele; ko bojo razdeljene na manjši kose, bo jenjala paša na njih sama po sebi, ker bo vsak lastnik na drugo vi ž o več dobička na nji pridelal, kakor da bi živino nanjo stradati gonil._________