Gor ski:
Zanimive pripovedi profesorja Silvestra.
6. Strahovi.
________                                                  (Dalje.)
— —r aj pa je? Kdo pa je?« se oglasi nekdo 'n gozda prav tam, od-
Kkoder je prihajala svetloba. >Kdo je? Jaz sem — Jaka Strahopetec,« se zadere Jaka ~   ¦   _    nekoliko bolj pomirjen, iko se mu zdi, da je slišal človeški glas. č>?HCB»j              »Ti, Jaka? Saj sem vedel, da te moram srečati,« se spet
zasliši tisti glas iz gozda, vedno bliže Jaku. »Samo tega ne razumem, kaj tako kričiš? Pa ne, da te spet preganjajo strahovi?«
Jaku postane pri srcu lažje. Spozna glas svojega gospoda, gospoda župnika.
V tem hipu stopi gospod župnik pred preplašenega Jaka. Bolnik na hribu je namreč jel pešati. Zato so bili domači poslali sporočilo gospodu župniku po drugi najkrajši poti, naj nemudoma obišče bolnika. Brž se je gospod župnik odpravil od doma, da obišče bolnika, in zdaj sta zadela z Jakom skupaj na robu gozda pod hribom.
»Kaj pa je vendar tebi, Jaka, da tako divjaš in kričiš? Pa ni morda Izgorec že umrl? Ali se je zgodilo še kaj hujšega? Že prej sem opazil doli na ovinku, kako strašno si tekel z lučjo po hribu.«
»Oh, nick odgovori Jaka, še vedno preplašen, vendar malo manj bojec. »Izgorcu, upam, da gre dobro; jaz pa še nisem bil tam gori. Napadla me je tukaj strašna posast — prav tamle gori — in mi zastavila pot, da nisem mogel naprej. Hvala Bogu, da ste prišli, gospod, sicer ne venn, kaj bi bilo. Pošast je menda še gori, ker je nisem slišal, da bi bila stekla za menoj. Lahko se sami prepričate, gospod, da so strahovi na svetu.«
»Strahovi — pošast?« ponovi gospod župnik. »Kar stopiva, da to pošast dobiva. Dva sva in se je ne bova bala.«
Stopila sta v hrib drug za drugim: gospod župnik naprej, Jaka pa za njim.
Že sta prišla na kraj, kjer bi imela biti pošast, toda ni bilo o nji ne sledu ne glasu.
»Pa posvetiva,« pravi gospod župnik, »morda se je pa zverina kam potuhnila?« Pa dvigne svetiljko visoko nad Jakovo in svojo glavo v smeri proti megli, ki se je vedno gosteje valila s hriba.
Jaka zakriči . . . >0h, je že spet tu! Pa še dve stal Še večji, ae straš-nejši sta! Ali jih ne vidite?«
Gospod župnik stoji in gleda. Res, tudi on vidi na megli dve strašno veliki postavi. Premikata se, in sicer v tisti smeri, kakor se preraika nje-gova svetiljka. Nekaj casa motri položaj, natakne naočnike, gleda in štu-dira pošasti na megli, »kriva svetiljko za hrbet in jo spet prikazuje, potem se pa prične smejaii pred preplašenim hlapcem:
40
»0 človek, da moreš biti tako lahkoveren! Ali ne vidiš, da je to le moja in tvoja senca? Kadar skrijem luč, prikazen izgine; kadar jo pa postavim za sebe in tebe, pa se spet prikaže. Jaka, Jaka, pojdi in ti pošasti primi, da se na lastne oči preprioaš, kako je res, da je strah v sredi votel, okrog ga pa nič ni.«
Jaka — hočeš-nočeš — se približa megli in zagrabi po nji. Gospod župnik mu pa posveti za hrbtom s svetiljko, in spet se prikažeta ena ali dve senci, kakor že posveti. Jaka bi bil zdaj pač kmalu uvidel svojo zmoto, toda še precej časa mine, in še tega in drugega poizkusa je treba s svetiljko, preden ga gospod župnik prepriča, da dela tudi luč v svetiljki svoje sence in obrise stvari na raeglo, kakor jih meče solnce podnevi na zemljo ali ponoči luna na strehe, travnike in vrtove.
Pojasnil je gospod župnik plašljivemu hlapcu tudi to, da se pojavljajo take sence ob luči. na vstajajooo meglo prav posebno rade visoko v hribih. Imenuje se ta pojav, ki je čisto prirodnega znacaja, s tujo besedo »b r o k -n o v   s t r a h<   ali   »g o r s k i   s t r a h«,   ker ga je raogoče zasledovati osobito ob gosti megli na vrhu iieke gore v Rudnem pogorju na Češkem — gori se pravi: Brocken. Mogoče pa je opazovati to prikazen tudi pri      j nas v triglavskem ali kamniškem pogorju, in to posebno v zimskem času      ', tudi pri belem dnevu. Ob vrhovih teh gora se namreč vlačijo včasih goste megle, in kadarkoli se upre solnce s svojimi žarki v te megle, tedaj se pojavijo na megli silno velike sence onili predmetov, ki jih obseva solnce v bližini teh megla. Kajpada so te »pošasti« čisto nedolžne, ker so prav-zaprav le zgoščeni in povecani svetlobni žarki, ki ne morejo nikomur      | storiti nič žalega.
Prav ob oni megli se je pa tudi Jaka Strahopetec lahko prepričal na lastne oči, da je razlaga gospoda župnika o strahovih povsem resnična.
In to mu je tudi pomagalo, da je prišel vsaj ta večer vendar enkrat do pravega spoznanja. Kajti, če bi mu bil razlagal gospod župnik samo z besedo, ne da bi se bil sam prepričal z Iastnimi rokami in očmi, bi Jaka za ves svet ne bil verjel, da so vsi ti strahovi prazen nič.
Tako je pa moral priznati, da nosi po pravici priimek: Jaka Straho-petec. Molčal je, in malo sram ga je tudi bilo, ko sta potem z gospodom župnikom nadaljevala pot k bolniku.-------
»Ali ni pozneje Jaka Strahopetca nič več strašilo?« je prekinila go-spoda profesorja naša součenka, Voglarjeva Maruška.
. »Kajpak da še! Posebno hudo pozneje enkrat, ko ni služil več pri gospodu župniku, ampak pri nekem gospodu zdravniku. Toda ni več časa, da bi vam o tem danes pravil; povem vam prihodnjič, kako se ]e Jaka Strahopetec iznova prepričal, da strahov ni, ampak da je on velik plas-Ijivec«                                                                        .                    (Konec.)
41