časopis
za
kritiko
znanosti
Bogomir Kovač / Načini znanstvenega spoznanja ekonomske
realnosti
Hizvi Islami / Zadnja demografska tranzicija v Evropi:
Primer Kosova
Milan Balažic / Država, samoupravljanje, razredni boj
(v tezah)
Ernest Mandel / Marx, sedanja kriza in prihodnost dela
Igor Omerza / Marxova pot do sprejema delovne teorije
vrednosti
Ciril Klanjšček / (De)teologizacija rehabilitacije kot posebne
družbene prakse in (de)personalizacija družbene vloge
rehabilitacijskih delavcev
79/80 1985
UDK 3
Časopis za kritiko znanosti
79/80
1985
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor
in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna
skupnost Slovenije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja, Franci Pivei
(predsednik), Rudi Podgornik, Marjan Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn (odgovorni
urednik), Andrej Klemene, Bojan Korsika, Bogomir Kovač, Lev Kreft,
Mitja Maruško, Igor Omerza, Rudi Podgornik, Leo Šešerko (glavni
urednik), Nada Špolar-Kirn, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarič,
Pavle Zgaga, Janko Zlodre (tehnični urednik)
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Kersnikova 4/II, YU — 61000 Ljubljana, uradne ure (torek, sreda in
četrtek od 11. do 13.) tel. 061/319-498
Naročnina
Cena številke 100,00 din, cena dvojne številke 150,00 din, celotna na-
ročnina je 700,00 din.
Številka žiro računa: 50100-678-473030, UK ZSMS, Predsedstvo Kers-
nikova 4, (za Časopis)
Tisk
Kočevski tisk, Kočevje
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/
/74 z dne 14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prome-
ta proizvodov. Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
časopis1
_s&i/^____~____
kritiko
znanosti!
Časopis za kritiko znanosti 79/80 1985
Vsebina
3 Bogomir Kovač / Načini znanstvenega spoznanja
ekonomske realnosti
29 Hizvi Islami / Zadnja demografska tranzicija v
Evropi: Primer Kosova
47 Milan Balažic / Država, samoupravljanje, razredni
boj (v tezah)
65 Ernest Mandel / Marx, sedanja kriza in prihodnost
dela
87 Igor Omerza / Marxova pot do sprejema delovne
teorije vrednosti
131 Ciril Klajnšček / (De) teologizad j a rehabilitacije
kot posebne družbene prakse in (de)personalizacija
družbene vloge rehabilitacijskih delavcev
09/80 1985
Načini znanstvenega spoznanja
ekonomske realnosti
Bogomir Kovač
Gospodarstvo je eno izmed najpomembnejših področij družbene stvar-
nosti, zato je ekonomija kot njegovo teoretsko zapopadanje eno iz-
med najobčutljivejših delov znanstvenega spoznanja in družbene kri-
tike. Nikjer se tako hitro ne razkriva neprimernost, ponekod že prav
absurdnost spoznavnoteoretskih postopkov, metodoloških predpostavk
in teoretičnih sklepov, nikjer ni ustvarjalna dejavnost ljudi hitreje
dokazovala napačnosti začetnih premis in zaključkov in malokje bi
lahko, na drugi strani, našli znanost, ki bi se tako trdovratno okle-
pala zablod dogmatske teorije in njenih praktično zgodovinskih po-
sledic, kot je to primer ravno v ekonomiji. Zaradi tega se bomo naj-
prej na kratko ustavili pri nekaterih metodoloških vidikih ekonom-
skega spoznanja, da bi lahko opozorili, kako je napačna in nespretna
spoznavnoteoretska osnova to mlado in obetajočo novoveško znanost
pripeljala do pogosto napačnih in protislovnih teoretskih zaključkov.
Čeravno metodologijo ekonomisti s prakseološkega vidika vrednoti-
jo kot abstraktno in metafizično navlako, pa je na vseh prelomnicah
svojega znanstvenega razvoja ekonomska veda imela dovolj razlogov,
da se spomni nekaterih davno izrečenih spoznavno teoretskih postu-
latov in znova razišče nekatere metodološke enostranosti, ki jih je
tako rada povzdigovala do znanstvenih načel.
2e od samega začetka razvite ekonomske znanosti, v 18. stol., so meto-
dološke kontra verze vzpostavljale ločnice na brezbrežju ekonomske-
ga spoznanja in njegovih znanstvenih paradigem, pri čemer je v
ozadju vedno prisoten temeljni moment vsake znanosti — spoznav-
3
no-teoretski problem in način njegovega razreševanja ter utemelje-
vanja v razvoju človeške kritične zavesti. Zgodovinska ločnica znan-
stvenega spoznanja sega v same začetke produkcije življenja družbe,
ko je spoznanje še tesno povezano s praktično dejavnostjo individuov,
kjer so samorazumljivost družbenih in naravnih pojavov zavija \
različne oblike mitov, predsodkov, dogmatičnosti in šele kasnejša
kritična zavest lahko postavi meje tej samozadostnosti človeške zgo-
dovine. Kritična zavest pomeni način razdvajanja spoznanja in prak-
tične produktivne dejavnosti, pomeni odločilni korak v razvoju pro-
duktivnih sil in družbeni delitvi dela na duhovno in fizično delo1
(razredni produkcijski odnosi), ki se vzpostavlja s kritično samo-
refleksijo, sposobno lastnega preizkusa veljavnosti in vprašljivosti
kot negacija prvotne samorazumljivosti spoznanja. Ta kritičnost (re-
lativna osamosvojenost) mišljenja pričenja že v starih civilizacijah
centralne Afrike, Egipta in Evirata, Kitajske in Indije, srednje Ame-
rike in podobno. V evropski zgodovinski prostor je vstopala z antične
mislijo in se v določeni kontinuiteti nadaljevala v novoveško znar
stveno tradicijo, kjer se vseskozi potrjuje posebna razdvojenost in
povezanost teoretskih spoznanj in praktične dejavnosti v tako ime-
novanem spoznavnoteoretskem problemu in njegovih temeljnih gno-
seoloških postavkah (razkorak med subjektom in objektom, teorijo
in prakso znanostjo in ideologijo ter podobno).
Korenine vsake znanosti predstavljajo način spoznanja in njegova
metodološka razgraditev, toda ker je to v osnovi filozofski problem,
se notranje meje vsake znanosti, njene metode in možnosti presega-
nja tem meja na kraju zvedejo na filozofska vprašanja — spoznavni
problem je torej vprašanje in teoretsko polje filozofije nasploh in
filozofičnosti vsake posamezne znanosti posebej. Podobno kot si tudi
Hegel ni zastavil vprašanja odnosa med zgodovino in filozofijo, tem-
več je preprosto zgodovinsko spoznanje predstavil kot filozofsko vpra-
šanje, tako tudi naše razumevanje ekonomske znanosti in njenega
koreninjenja temelji na problemih ekonomske filozofije v okviru
širših filozofskih pogledov o človeku in njegovi zgodovini, predmetni
družbeni (gospodarski) dejavnosti in načinih njihovega spoznanja.
Ekonomist običajno ne sprevidi, da predmet raziskovanja in teoretska
praksa rojevata potrebo po drugačnem teoretskem zapopadenju eko-
nomske dejanskosti, ki kljub morebitni želji po spremembi obstoječe
znanstvene paradigme ne bo presegla naivnega upanja, če ne bo
hkrati pretresel samih temeljev načina raziskovanja in razlage, ki
omogočajo postavitev novih teoretskih vprašanj.2
1	A. Sohn-Rethel, Geistige und Körperliche Arbeit, Suhrkamp, Frankfurt
na Maini 1972.
Sohn-Rethelova osrednja teza o determiniranosti družbeno produkcijskih
odnosov in različnih oblik mišljenja, posebno o abstrakciji blagovne
menjave kot determinante znanstvenega spoznanja, izhaja iz razmerij
med fizičnim in duhovnim (umskim) delom).
2	Zastavitev pravilnih vprašanj je pogosto odločilnejši trenutek v razvoju
znanstvene paradigme kot samo iskanje odgovorov nanje. Glej podrobneje
Althusser-Balibar, Kako čitati Kapital, Izvori i tokovi, Zagreb 1975, str.
32.
4
Nezavedanje pomembnosti spoznavnoteoretskih problemov in njiho-
vih metodoloških razgrajevanj, značilno za večino mladih zvrsti no-
voveške znanstvene tradicije, ekonomistom preprečuje uvid, da je
ekonomska filozofija nujnost njihovega lastnega stališča, ki jim omo-
goča preseganje slabosti in omejenosti lastnih znanstvenih spoznanj,
ne da bi pri tem ogrozila celovitost njenega teoretskega polja zno-
traj širših družbenih vrednosti.3 Ekonomska filozofija omogoča s svo-
jo epistemologijo tisto notranjo samokritičnost ekonomske znanosti,
ki zagotavlja njen samostojen razvoj. Nasprotno pa na drugi strani
metodološka omejenost ekonomskega spoznanja lahko omogoča vzpo-
stavitev neke nove »filozofije ekonomije« kot posebne oblike filozo-
fije nasploh ali pa splošno osiromašenje ekonomske vednosti.4
Paradoks zamenjave filozofičnosti vede s filozofijo samo najdemo že
pri Heglu, kjer filozofija spregleda nedorečenost historiografije in se
osamosvoji kot posebna filozofija zgodovine, kot rezultat nemoči no-
tranjega razvoja same historiografije, tako da na kraju Heglova fi-
lozofija zgodovine postane najrazvitejša stopnja »-nemške historio-
grafije«. Paradoksalna razrešitev ne izvira samo iz določenega načina
reševanja spoznavno teoretskega problema v zgodovini znanosti, ki
enega svojih vrhov doseže v Marxovi kritiki nemške klasične filozo-
fije, temveč hkrati potrjuje naš kasnejši sklep v obravnavi kritike
politične ekonomije, da nesposobnost notranjega prepleta različnih
ravni in področij znanstvenih spoznanj vodi do krize ekonomske
znanosti (posebno politične ekonomije). Marx v Nemški ideologiji
išče Heglu nasprotno rešitev, ki bi omogočila, da bi zgodovina prene-
hala biti «-zbirka mrtvih dejstev pri empirikih« ali pa »namišljena
akcija subjektov kot pri idealistih«, ker imamo v obeh primerih (če-
prav z drugega zornega kota in drugačnimi izraznimi sredstvi) opra-
viti z »abstrakcijami samimi, ločenimi od dejanske zgodovine«.5
3 Koutozian razlaga krizo ekonomskega raziskovanja s socialnimi zgodovin-
skimi in institucionačnimi pogoji sodobnega znanstvenega življenja, ker
so velike univerze monopolizirale posamezna profesionalna področja, tako
da akademski ekonomist, podobno kot industrijski delavec, zaradi svoje
specializacije nikoli ne more spoznati končnega izdelka in svoj delež v
njegovem ustvarjanju. Perfekcioniranje tega prispevka ga na eni strani
potrjuje kot znanstvenega delavca, hkrati pa ga tišči v paradoksalno znan-
stveno alienacijo nasproti drugim znanstvenim zvrstem.
H. Koutozian, Ideology and Method in Economics, Macmillan Press,
London 1980, 128—133.
* Schumpeter je v svoji Zgodovini ekonomske analize nasprotnega mnenja
o razmerju filozofije in ekonomije, »ker filozofsko mišljenje ni nikoli
oblikovalo ekonomsko,.. . njene instrumente in teoreme« in dodaja, da
so ekonomisti kot Locke, Hume, Quesnay in Marx zavrnili filozofske po-
glede takoj, ko so se oprijeli ekonomske analize. Ker ekonomski teoriji
odreče filozofske razsežnosti (v procesu spoznanja, metodologiji...), ki
je lahko samo »nepomemben okras« ekonomske analize (ekonomske teo-
rije), se ekonomska vednost pojavlja kot očiščena (wertfrei) teorija, ki
zgodovinsko razumevanje ekonomskega (produkcijski način) zamenjuje z
abstraktno teoretsko logiko splošnega ravnovesja (merilo je Wallrasov
model splošnega ravnovesja) in pragmatične praktične naravnosti načina
gospodarjenja.
5 MEID, II. del, Cankarjeva založba, Ljubljana 1971, 26.
5
Marxova kritika prevladujočih empiričnih in idealističnih razumevanj
zgodovine se ne končuje v zanikanju znanstvenega pristopa6 in ne
išče (kot Hegel) v omejenosti zgodovinske znanosti možnosti obliko-
vanja osamosvojene filozofije zgodovine, temveč zastavlja povsem
nove horizonte spoznavno-teoretičnega problema, novih predpostavk
povezanosti spoznanja in prevratniške prakse (»dejanskega življenja«).
Hegel v svojem pojmovanju filozofije zgodovine zastane v samih
mejah filozofije kot filozofije, medtem ko Marx preseganje znanstve-
nega spoznanja ne postavlja zunaj teoretskega polja posameznih
znanosti: tako na primer v ekonomski znanosti ne zamenja klasične
in vulgarne politične ekonomije z nekakšno filozofijo ekonomije v
Heglovem pomenu temveč s kritiko politične ekonomije, ki jo doseže
z notranjo vključitvijo temeljnih filozofskih (spoznavno teoretskih)
vprašanj. Toda to hkrati tudi ni več staro razumevanje filozofije
in njenega spoznavno teoretskega problema, ki se je do Marxa vedno
ustavljal na prikazovanju in opravičevanju danosti (iracionalnosti kot
racionalnosti, neresnice kot resnice, nesvobode kot svobode), temveč
se s kritiko politične ekonomije vzpostavlja tudi določena kritika filo-
zofije skozi udejanjanje te filozofije kot mišljenja revolucije, praktič-
nega zgodovinskega prevrata.
Z drugimi besedami: ekonomska znanost išče nekatere kritične meje
svojega spoznanja v spoprijemu s spoznavno teoretskim problemom in
se tako posredno povezuje s filozofijo, pri čemer je sedaj vseeno, ali
s tem potrjuje filozofičnost svojega lastnega spoznanja ali pa hkrati
razširja tudi teoretsko polje same filozofije.7 Zadostuje nam sklep,
da je primerno vrednotenje spoznavno teoretskega problema in z
njim tudi do ločene filozofske dediščine pomembno zaradi zavedanja
širših družbenih, političnih, razrednih, sociokulturnih razsežnosti eko-
nomskega spoznanja in da predstavlja takšno vedenje primeren
branik nasproti vulgarizaciji sedanjosti, spekulativnosti prihodnosti in
nekritičnega vračanja v preteklost, ki omogoča ekonomski znanosti
(posebno politični ekonomiji) razkritje produkcijskega načina kot
temeljnega predmeta njene analize.
Tako se bomo v nadaljevanju samo bežno ustavili ob zgodovini spoz-
navno teoretskega problema (in hkrati zgodovini filozofije) ne da bi
6	»S prikazovanjem dejanskosti izgubi samostojna filozofija svoj eksistenčni
medij. Na njeno mesto lahko stopi kvečjemu strnitev najsplošnejših rezul-
tatov ki se lahko abstrahirajo iz opazovanj zgodovinskega razvoja ljudi.
Te abstrakcije same, ločene od dejanske zgodovine, nimajo nobene vred-
nosti. Služijo lahko le zato, da olajšajo ureditev zgodovinskega materiala,
da nakažejo vrstni red njegovih posameznih plati. Nikakor pa ne odre-
jajo, tako kot filozofija, recepta ali sheme, po kateri bi lahko krojili
zgodovinska obdobja.«
MEID, II. del, prav tam, 26.
7	Takšen sklep nasprotuje disciplinarni razdvojenosti v slovenski znanstveni
srenji, ki je še v bližnji preteklosti ob prevodih Marxovega Kapitala (ne
nenaključno) pokazala najbolj prikrite polemične strasti v odkrivanju
ideoloških dimenzij znanstvenega spoznanja.
6
hoteli zaobseči vso širino teoretske dediščine ekonomske znanosti,
kajti naš namen ni arheološko kopanje za skritim blagom (zgodo-
vino filozofije, ekonomije...), temveč želimo s kopanjem doseči
samo to, da bi postal vrt bolj ploden. Ker je naše razumevanje in
raziskovanje spoznavno teoretskih problemov samo sredstvo nadaljnje
analize, nam je bližja od klasične opredelitve gnoseologije zastavitev
epistemologije v francoskem pojmovanju (od Bachelarda do Althusser-
ja), ki vključuje poleg čisto spoznavnih problemov še teorijo znanosti
in širše vidike znanstvene prakse.8 Po eni strani nas torej zanima
širša družbena ekonomska in razredna rekonstrukcija zgodovine
znanosti, ki v preučevanju materialnih, ekonomskih, političnih, socio-
kulturnih, ideoloških zgodovinskih procesih »produkcijskih načinov«
vidi hkrati temelj nastajanja teoretske znanstvene produkcije, po drugi
strani pa izhajamo iz specifične samostojnosti in odvojenosti čisto
teoretskega znanstvenega spoznanja, ki s svojo intuicijo in fantazmom
pogosto presega čutno zaznavne meje zgodovinske realnosti. Marxovo
videnje spoznavno teoretske revolucije pomeni enega vrhuncev evrop-
ske duhovne tradicije 19. stoletja in predstavlja hkrati izhodišče za
kritičen pretres evropske zgodovine znanosti, ki dokazuje svojo teoret-
sko relevantnost in življenjsko izrazno moč tudi v zadnji tretjini
XX. stoletja.
Antična filozofija z Aristotelom predstavlja začetek evropske znan-
stvene tradicije, ki je pokazala na temeljne gnoseološke razcepe med
teorijo in prakso, objektom in subjektom (ontološko primarnostjo
objekta in sekundarno, pasivno vlogo človeka kot subjekta) ter
razteza svoj vpliv preko sholastike T. Akvinskega in renesanse na
temeljne veje novoveške znanosti. Globokoumnost in domišljenost
grške znanosti (filozofije) ni nikakršen rezultat »grškega čudeža«, ki
ima stoletno tradicijo evropocentrističnega razumevanja zgodovine,
temveč pomeni združitev tisočletnih spoznanj, ki so nastajale pri
drugih narodih sredozemskega bazena, segala preko Arabskega polo-
toka k obalam Evirata in Tigrisa in preko Perzijskega zaliva v
Indijo in posi'edno celo Kitajsko, združevala je tradicijo starih
kultur srednje Afrike in drugih oddaljenih civilizacij, od katerih je
i vsaka drugo razumela kot barbarsko. Različne civilizacijske kulture
so se na vrhuncu svoje moči povezovale s številnimi kopenskimi in
pomorskimi potmi, njihova povezanost in soodvisnost je v določenih
obdobjih odigrala pomembno vlogo razcveta človeške civilizacije,9
tako da je določen preplet različnih »načinov duhovne produkcije,«
različnih spoznanj in kulturnih dosežkov ter selektivne blagovne
menjave v mnogočem prisoten pred prežemanjem različnih produk-
cijskih načinov, ki jih je na osnovi blagovne produkcije in kapitalske
8	Za Althusserja je epistemologija »teorija pogojev in oblik znanstvene
prakse in njene zgodovine v različnih konkretnih znanostih« L. Althusser,
Elementi samokritike, BIGZ, Beograd 1978, 87. (Glej tudi Marksizam u
svetu, št. 7/8, 1975, 167.
9	E. Kale, Povijest civilizacije, Školska knjiga, Zagreb 1982, str. 13.
7
logike razvoja kasneje vzpostavil razvijajoči svetovni kapitalistični
sistem.10
Novoveška znanost je s Kopernikom in Gallillejem v središče posta-
vila naravo, njeno spreminjanje in presna vi j an je, ki je predvsem
rezultat človeškega dela. Preprosto spoznanje, da zemlja ni plodna
zaradi naravnega bogastva ali božjega daru, temveč zaradi delav-
čevega dela, zahteva raziskovanje naravnih zakonitosti in človeškega
dela v procesu produkcije, ki se dvesto let kasneje udejani v Smithovi
delovni teoriji vrednosti in analizi »vzrokov bogastva narodov«.
Toda pot do tega spoznanja ni bila lahka in je novoveško znanost
vodila celo do postavitve spoznavnega problema in spoznavnostne
teorije kot temeljne filozofske discipline, philosophia prima, ki pri-
čenja z Descartesovo paradigmo metafizičnega dualizma teorije in
prakse in znotraj teoretičnega z dualizmom subjekta in objekta. Pri
tem je novoveška filozofija ostala vpeta v razdvojenost družbene in
tehnične delitve dela manufakturne kapitalistične produkcije,11 ki je
revolucionarna nasproti fevdalni naturalni proizvodnji in srednjeveš-
ki misli, toda hkrati še vedno ni dosegla tiste stopnje produkcijske uni-
verzalnost (vzpostavitve abstraktnega družbenega dela), da bi lahko
postavila identiteto subjekta in objekta, teoretičnega in praktičnega .
v razvitem strojnem načinu gospodarjenja liberalnega kapitalizma.12
Ze v Kantovi kritiki mehanicističnega (metafizičnega) materializma
in subjekta kot tabule rase spoznavnega procesa (subjektivizma) pred-
stavlja poudarjanje praktične dejavnosti most preseganja novoveške
metafizike, Fichte primat praktičnega pretvori v princip nove filo-
zofije prakse, s čimer se »gnoseološki odnos pravzaprav ukinja in
presega, z njim pa tudi sama spoznavna teorija kot disciplina meta-
fizike«,13 ki odstopi mesto ontološki razrešitvi spoznavnega problema
pri Heglu in kasneje pri Marxu. Hegel je radikalno presegel spoznav-
noteoretski dualizem novoveške filozofije, ker je v središče zgodovine
postavil človeka in njegovo delo kot temelj človekove samodejavnosti
in samopotrjevanja — objekt spoznanja je tako najprej predmet člo-
veškega dela, narava postane kot človeška narava del njegove lastne
zgodovine. Heglov prispevek k ontologiji spoznavnega procesa je naj-
prej v tem, da »dojema bistvo dela in pojmuje predmetnega človeka
(----) kot rezultat njegovega lastnega dela«,14 toda Heglovo razumeva-
10	Podrobnejši razvoj zahodne znanosti, njen impresivni vzpon in poveza- 'j
nost z drugimi kulturami (in njihovimi produkcijskimi načini), lahko
najdemo v obsežni Unescovi studiji Science and the Factors of Inequality,
iz. Charles Moraze, Unesco, Bern 1979. Delen prevod in nekatere druge
pomembnejše sestavke tega področja najdemo v tematski številki Mark-
sizma u svetu, št. 11/12, 1980.
11	Marx v Kapitalu Descartesu navrže, da v svoji analizi gleda skozi »ma-
nufakturna očala«. Glej: K. Marx, Kapital, I. knjiga, Cankarjeva založba,
Ljubljana 1961, 442.
12	E. Ziksel, Socialni izvori nauke novog veka, Marksizam u svetu, št. 9/10,
1980, 90—91.
v razvitem strojnem načinu gospodarjenja liberalnega kapitalizma.12
13	L. Veljak, Marksizam i teorija odraza, Naprijed, Zagreb, 14.
14	MEID, I. del, Cankarjeva založba, Ljubljana 1971, 379.
8
nje dela je identično pojmu dela nacionalne ekonomije, ki je teoretsko
izrazila samo zakon odtujenega dela«.15
Na tem mestu velja opozoriti na zanimivo vprašanje, zakaj se je
Marxova kritika Hegla v Ekonomsko filozofskih rokopisih navezovala
na prve Marxove poizkuse kritike nacionalne ekonomije, ki je vodila
tudi v kasnejšo tesno povezanost Heglove dialektike in kritike poli-
tične ekonomije, kot opozarja že Lenin ob branju Kapitala. Marx
namreč odkrije skupni imenovalec Heglove filozofije in politične
ekonomije — človeško delo, ki ju medsebojno tesno povezuje, »pri
čemer izhaja, če je kritika nacionalne ekonomije izvedena iz razume-
vanja Heglove dialektike, da je kritika dialektike pomembnejša od
kritike same politične ekonomije«.16 Marxova kritika politične ekono-
mije potemtakem temelji na Heglovi dialektike (oziroma na Marxo-
vem »aufhebungu« Heglove dialektike) in njenem razumevanju (zani-
kanju) spoznavno teoretske metafizike novoveške znanosti, čeprav
je na kraju Heglovega razumevanja realnosti izbrisana vsakršna raz-
ličnost med realnim in idealnim — realna zgodovinska dialektika
postaja namreč samo miselna dialektika, abstrakcija absolutnega duha.
Ce je novoveška filozofija izhajala iz spoznavno teoretskega kroga
čutnega in racionalnega, enačenja med naravo in racionalnim člove-
škim mišljenjem kot ideološko legitimacijo porajajočega meščanstva
in kapitalističnih produkcijskih odnosov, je Hegel s svojim zgodovin-
skim idealizmom postavil osnovo preseganja empirizma in racionalne-
ga razumevanja družbeno zgodovinskega razvoja, ki je končal v labi-
rintu idealizirane (idealne) zgodovine absolutnega. Marxovo kritično
zanikanje in preseganje (spomnimo se samo »porodnih bolečin« koncep-
sprejemanje Hegla ni zgolj preprosta spreobrnitev z glave na noge,
zamenjava idealizma z materializmom, temveč dolgotrajno spopadanje,
zanikanje in preseganje (spomnimo se samo »porodnih bolečin« koncep-
tualizacije Kapitala), ki v središče pozornosti in materialistične spre-
obrnitve postavi proces produkcije življenja družbe, na katerega se ve-
žejo (kot notranja vez in pogojenost hkrati) politični in ideološki pro-
cesi, misli in ideje glave. Marx spoznavni problem pripelje do skrajnih
meja njegove samoukinitve, ker spoznanje razkriva protislovnost
predmeta raziskovanja (zgodovine) in hkrati oblikuje zavest njegovega
spreminjanja. Moč in veljavnost Marxove metode tako tiči v nje-
nem načinu spoznanja, ki celovitost miselnih abstrakcij meščanskega
sveta pripelje do mišljenja revolucije, podobno kot tudi interpretativno
filozofijo privede do revolucionarne vloge osveščanja subjektov druž-
benega prevrata.18
15 MEID, I. del, prav tam, 313.
14 H. Burger, Znanost povijesti, Biblioteka savremene političke misli, SSO
CS Zagreb 1978, 67.
'7 L. Veljak, prav tam, 29.
18 G. Petrovič 11. tezo razloži kot temelj teorije revolucije: »Filozofi so
samo interpretirali svet, toda potrebni so misleci, ki bodo domislili mož-
nosti revolucije. Stvar je v tem, da se svet spremeni, toda ne kar tako
temveč revolucionarno.« G, Petrovič, Mišljenje revolucije, Naprijed,
Zagreb 1978, 25.
9
Osnovni teoretski obračun s tako zastavljenim predmetom razisko-
vanja je postavljen v politično ekonomijo, znanosti, ki proučuje osa-
mosvojeni, objektivizirani produkcijski proces, ki je zanjo v osnovi
naraven in večen, njegova danost oziroma spremenljivost je nevpraš-
ljiva, zato se običajno ekonomska znanost zateka k preučevanju pro-
dukcije, razdelitve, menjave in potrošnje, izboljšanju produkcijsko
organizacijskih in družbeno razdelitvenih razmerij v ustvarjanju druž-
benega bogastva. Takšen produkcijski pragmatizem in delitveni utili-
tarizem pa je v osnovi rezultat teoretskega razreševanja spoznavno
teoretskih problemov, ki jih je novostajajoča ekonomska veda pode-:
dovala od novoveške znanosti.	t
Ker bomo obravnavali nekatera metodološka in vsebinska vprašanja
Marxove postavitve kritike politične ekonomije kasneje, zadostuje
sklep:
a)	da je Marx na ravni kritike politične ekonomije kot paradigme
njegovega razumevanja ekonomske znanosti in njene družbene na-
ravnanosti odprl povsem nove horizonte spoznavno teoretskega
problema;19
b)	da rešitev dosedanjih spoznavno teoretskih razcepov ni mogoče
najti v teoriji temveč samo v praksi kot družbeno produkcijski de-
javnosti (različnih konkretno zgodovinskih produkcijskih načinov);
c)	da je družbena zgodovina rezultat določene človeške produkcije,
spreminjanja narave in človeka samega, zato je »sovpadanje spre-
minjanja okoliščin in človeške dejavnosti ali samospreminjanje«
moč dojeti in racionalno razumeti samo kot revolucionarno prak-
so«;20
d)	da je osrednje polje Marxovega spopada z metafiziko mišljenja in
pozitivizmom prakse kritika politične ekonomije in s tem koncep-
tualizacijo produkcijskega načina in njegove artikulacije.21
V nasprotju z Marxovo dediščino razreševanja spoznavno teoretskega
problema se v okviru II. in III. Internacionale22 v marksistični teoriji
ponovno obnavlja metafizični pozitivizem, kanonizacija gnoseologije,
19	A. Schmidt pojasnjuje, da se pozitivistično rezumevanje Marxove spoz-
navne teorije »ne more ločiti od razvoja politične ekonomije«, kolikor
sploh velja pri Marxu uporabljati klasično terminologijo kot »teorija
spoznanja«, »politična ekonomija«, ki ostaja tostran domišljanja novo-
veške filozofije.
A. Schmidt, Povijest i struktura, pitanja marksističke istorije, Komunist,
Beograd 1976, 37.
20	MEID, II. del, prav tam, 357.
21	Naša politična ekonomija nikoli ni posvečala posebne pozornosti pred-
metu in metodi svoje analize, o produkcijskem načinu in načinu gospo-
darjenja govori brez razlik kot o nečem samorazumljivem, samospoznav-
nem, pri čemer običajno »materialno«, »gospodarno« (»materialno živ-
ljenje družbe«) razume v stvarnem, predmetnem pomenu in ne kot
celotnost produkcijskih, razrednih odnosov, ki stoje za temi predmetnimi
(blagovnimi) razmerji in ki predstavljajo pravi predmet politične ekono-
mije.
22	Mednarodno marksistično srečanje v Cavtatu, je bilo 1982 v celoti
posvečeno teoretskim in praktičnim problemom marksizma II. in III.
internacionalne. Glej Socijalizem u svetu, 1982/83.
10
ki na koncu, v tridesetih letih, končuje v popolnem dogmatizmu in
stalinizaciji revolucionarne prakse. Ponovno vzpostavljanje gnoseolo-
škega razkola subjekta in objekta, teorije in prakse, dobi svojo teore-
tično nastavitev v t. i. teoriji odraza, ki vseskozi postavlja notranje
mejnike ortodoksije in heterodoksije, avtentičnega in neavtentičnega
mai'ksizma. Teorija odraza obnavlja dediščino ontološkega realizma
novoveške znanosti, ki je družbo razumela kot neko višjo, mehanici-
stično in nadrejeno organsko celoto, zaprto nasproti posamezniku in
njegovi privatni dejavnosti (glej Heglovo kritiko nemškega ekonom-
skega liberalizma, postavitev racionalne države, organizacistični pozi-
tivizem Comta, Durkheima in podobno), zato se objektivna stvarnost
samo reflektira v subjektu spoznanja, celotna nadgradnja pa je samo
odraz materialne baze. Tako se obnavlja stara platonistična idealiza-
cija »objektivno obstoječega« in metafizična pasivizacija miselnega
sveta, ki ontološko postavlja »nadgradnjo« kot nekaj drugorazrednega,
subjektivnega in posledičnega. Subjekt, zaprt v spone imitiranja dane
baze, izgubi vso revolucionarno potenco preseganja obstoječega, dana
praksa postane edini kriterij resničnosti teorije, ki sedaj samo še po-
trjuje dano, čeprav ga želi navidezno, z bedesedami (ideologijo) pre-
seči.23 Na tem mestu je kvadratura kroga kontemplativnega položaja
spoznavne teorije in teorije odraza povsem očitna, ker razkriva v naši
dosedanji analizi prezrto ideološko zastavitev »problema spoznanja«,
ki sega v novoveški znanosti od Descartesovega idealističnega dualiz-
ma do Marxove materialistične spreobrnitve.24
2e sama zastavitev »problema spoznanja« je ideološka, ker ni opre-
deljena z realnimi problemi, temveč je rezultat že postavljene te-
orije in vnaprejšnjih raziskovalnih interesov, tako da na kraju rešitev
samega problema v bistvu izhaja iz njegovih predpostavk. To pomeni,
da je do Marxa »problem spoznanja« postavljen v znanosti kot ne-
kakšno jamstvo možnosti spoznanja, ker je v tradicionalni znanosti
»realen objekt« vedno dan v svoji čistosti, v predteoretskem stanju, od
koder potem pričenjamo z empirično analizo in abstrahiranjem, ki tudi
subjekt spoznanja postavi (podobno kot prej »realnost«) na mesto po-
polne objektivnosti opazovalca zunaj njegovega družbenoekonomske-
23	Primerjaj H. Lefebvre, Sociologija spoznaje i ideologija, Pitanja, št. 8,
1979, 48.
24	Ideološkost spoznavnega procesa je tista prelomna točka spoznanja, ki
razlikuje na eni strani ideologijo kot lažno, napačno zavest, kjer se
»ljudje in njihova razmerja prikazujejo kot v cameri obscuri« (MEID,
II. zv., prav tam, 25) od ideologije kot »pozitivne znanosti«, ki je najbolj
neposredno vpletena v materialno dejavnost in materialno občevanje
ljudi« (MEID, II. zv., prav tam, 24). Po našem mnenju je prav preplet
različnih oblik zavesti z materialnimi družbenimi razmerji osrednje mesto
preizkusa »pozitivne znanosti«: kako ločiti vključenost ideologije na sa-
mem začetku produkcije (produkcijski način) od nastajanja in repro-
dukcije ideoloških predstav o tej povezanosti (artikulaciji produkcijskih
načinov). O večplastnosti povezav med ideologijo in produkcijo piše I.
Paie, Ideologija i njeno proizvođenje kot Uvod v dve tematski številki
Marksizma u svetu — Marksizam i ideologija, št. 5—6, 7—8, 1979.
11
ga položaja in razrednih interesov.25 Tako je proces spoznanja vedno
določeno posredovanje med »realnim objektom« in »objektom spoz-
nanja« (konkretnim in miselnim konkretnim pri Marxu), ki ga določa
na eni strani človekova aktivna (produktivna dejavnost) in na drugi
ideološki mehanizem same teoretske prakse in šele njuna medsebojna
združitev predstavlja dejanski predmet spoznanja (spoznavna praksa
producira svoj objekt). Kriterij »resnice« našega spoznanja je lahko
samo revolucionarna praksa (ne prakticistična ali pragmatična prak-
sa), ki spoznavnost vključuje v samo spreminjanje te prakse in ni zu-
naj nje kot pri teoriji odraza.
Teorija odraza namreč nasprotno ponovno vzpostavlja »problem s
spoznanja« z ločitvijo teorije in prakse, subjekta in objekta, razce-
pitvijo samega subjekta na »dva dela, od katerih je eden racionalen
toda nemočen, drugi pa premočan toda iracionalen.«26 Teorija odraza
je s svojo pasivizacijo subjekta, obnavljanjem metafizike in pozitiviz-
ma, zanemarjanjem ideološke vpetosti spoznanja v družbeno totalite-
to, prakticizmom »kriterija resnice« v dobršni meri povzročila izgubo
kompasa revolucionarne teorije in prakse XX. stoletja, zato je kritika
teorije odraza in okolja, v katerem se pojavlja (dogmatski marksizem
stalinistične orientacije skupno z družbenimi pogoji svoje reproduk-
cije) osnova reaktualizacije Marxove misli od preprostega obnavljanja
do njenega dejanskega ustvarjalnega razvoja.27 Teorija odraza je
končala v svojih zgodovinskih prizadevanjih natančno tam, kjer se je
v svoji ideološki pristranosti želela najbolj oddaljiti — pristaja na
stališču meščanske metafizike in pozitivizma, zato je njena kritična
analiza primarna tudi za opredeljevanje meščanskih metodoloških do-
sežkov, ki so pomembno vplivali na meščansko ekonomsko teorijo.28
25	Sociologija spoznanja je v XX. stoletju svoje moči (Lukács, Manheim,
frankfurtska šola, Habermas...) zastavila v analizo medsebojnega vpliva
interesov v najširšem pomenu, ki z ideologizacijo spoznanja povzroča
»spoznavni efekt« — hkratnost uvida in privida spoznanja, ki povzroča,
da isti predmet preučevanja (na primer kapitalistični produkcijski način)
vodi do različnih spoznavnih rezultatov (Marxova kritika politična eko-
nomija in produkcijski način nasproti marginalizmu in načinu gospodar-
jenja). Glej dela: J. Habermas, Spoznaja i interes, Nolit, Beograd 1978;
J. Rusconi, Kritička teorija društva, Stvarnost, Zagreb 1974; K. Manheim,
Ideologija i istorija, Nolit, Beograd 1968.
26	L. Veljak, n. d., 217. L. Veljak nadaljuje tradicijo korčulanske šole
marksizma, ki enega najostrejših napadov na dogmatski in ortodoksni
HISTOMAT usmeri ravno na gnoseološko (epistemološko) področje (Glej
tudi M. Kankrga, Etički problemi u djelu K. Marksa, Naprijed, Zagreb
1963).
27	M. Cekič, Konstituivna vloga prakse v spoznanju, Anthropos, I—IV, 1973,
23.
28	Teorija odraza je pustila svoje sledove tudi v jugoslovanski filozofiji in
sociologiji, čeprav se po prelomu s stalinistično prakso obe pojavita kot
njeni najostrejši kritiki. Samo v politični ekonomiji se je trdovratno
ohranjala stara miselnost teorije odraza, ki jo je dedovala od pri lenin-
grajski šoli politične ekonomije in posredno tudi od metafizičnega pozi-
tivizma meščanske neoklasične šole. Politični prelom s stalinizmom ne
zanika kanonizacije marksizma, ki je zaradi razredne naravnanosti in
pragmatizma izredno prilagodljiv najrazličnejšim zgodovinskim okolišči-
nam.
12
Metafizičnost, ideološkost, pozitivizem, parcialnost spoznavno teoret-
skih nastavitev je samo druga stran protislovnosti družbenozgodovin-
skega razvoja, postopnosti porajanja novih potreb družbene prakse,
kjer vse bolj raznovrstni in kompleksni družbeni pojavi razvijajočega
se kapitalističnega načina produkcije in njihovo obvladovanje zahte-
vajo temeljito prevetritev spoznavno teoretskih pristopov in presega-
nje tradicionalnih znanstvenih paradigem. Stvarnost sestavljajo ved-
no dejstva in možnosti,29 njuna razmejitev pa postavlja tisto ločnico,
ki znanstveno spoznanje ločuje na pozitivistično, ideološko apologetsko
opisovanje obstoječega (zoževanje realnosti na čista dejstva, negacijo
resničnih možnosti) in na kritično, ustvarjalno, revolucionarno znan-
stveno spoznanje, ki vedno vzporeja dejstva z njihovimi možnostmi
in s tem opozarja na iracionalnost in nehumanost sedanjosti. Kritično
(revolucionarno) razumevanje realnosti kot enotnost dejstev in mož-
nosti pogojuje tudi spoznavno teoretski proces, ki mora omogočati
ne samo spoznanje stvarnosti, temveč tudi njeno spreminjanje:
a)	ker teoretska praksa in njeni dosežki prek ideološke vpetosti in
družbeno organizacijskih mehanizmov postajajo družbeno dejavni,
produktivni ustvarjalci družbene realnosti;
b)	ker družbena realnost vpliva na teoretska spoznanja, odreja nje-
govo teoretsko polje in način gibanja po njem, način njegovega
ideološkega posredovanja.30
Spoznavnoteoretska metoda je vedno enotnost načina raziskovanja
in načina razlage, ki vzpostavlja obojestransko povezanost dveh spoz-
navnih modelov: konkretno — abstraktno — konkretno (Lenin, G.
della Volpe) in abstraktno — konkretno — abstraktno (Marx Alt-
husser), ki pomenita samo dve obliki sestopanja mišljenja k spozna-
nju realnosti. Oba modela spoznanja nista medsebojno ločena, kot bi
to rada dokazala pozitivistična znanost, temveč sta samo obliki načina
raziskovanja in razlage, o katerih govori Marx v drugem predgovoru
prve knjige Kapitala.31 Za kritično znanost je način razlage hkrati
način raziskovanja, miselno spoznanje in dedukcija apriornih zakonov
in njihovih izpeljav je v procesu spoznanja (sistematizacije kategorij)
hkrati razkrivanje strukture in delovanja najrazvitejše konkretne
stvarnosti.32 Metafizično ločevanje abstraktnega (teoretskega) in kon-
29	O metodološkem razmejevanju obstoječega in možnega kot dveh vidikov
stvarnosti glej podrobneje D. Sušnjič, Kritika sociološke metode, Gradina,
Niš 1973, 187—189.
30	»Naloga kritičnega spoznavno teoretskega pristopa je razvijati iz sedanjih
principov sveta nove principe«, tako da »sveta ne anticipiramo dogmatič-
no ampak da hočemo iz kritike starega sveta najti novega ... Ce kon-
strukcija prihodnosti ni gotovost za vse večne čase ni naša stvar, je tem
bolj gotovo, kaj moramo storiti zdajle, mislim, brezobzirno kritiko vsega
obstoječega, brezobzirno v smislu, da se kritika ne boji svojih rezultatov
in prav tako ne konflikta z obstoječimi silami.«
MEID, I. zv., prav tam, 144.
31	K. Marx, Kapital, I. knjiga, prav tam, 22.
32	Na tem mestu je zelo pomembno razlikovanje med abstraktno teoret-
sko in konkretno zgodovinsko ravnijo analize, med produkcijskim nači-
nom kot abstraktno teoretskim sistemom in produkcijskim načinom
13
kretnega (praktičnega), indukcije in dedukcije, analize in sinteze de-
jansko temelji na dualizmu spoznavnega problema, ker ne razume:
a)	Da konkretno kot enotnost protislovnih pojavov lahko miselno re-
produciramo v kompleksen sistem logično povezanih pojmov (ka-
tegorij), od katerih se vsak nanaša na del te stvarnosti in v svoji
celovitosti tvori sintezo pojmovnih opredelitev — teoretski sistem.
Pozitivistične znanosti razumejo abstraktno samo kot skupno last-
nost konkretnega, sinonim čisto miselnega, ki obstaja samo v zave-
sti, v človeških možganih kot miselno ali kot pomen besede —
znak, za kritično znanost pa obstaja abstraktno tudi v realnosti
(na primer abstraktna vrednost blaga, ideologija, religija, simbolni
znaki) ;33
b)	Da indukcija ne pomeni zgolj analize empiričnih dejstev, proces
pridobivanja znanja in dedukcija samo razlago že oblikovanega
znanja, ki stoji že pred tem v naši glavi, temveč njuno navidezno
ločitev zamenjuje njuna medsebojna prepletenost in soodvisnost.
Indukcija je namreč vedno proces konkretizacije tistih predstav in
pojmov, s katerimi raziskovalec že razpolaga in se zato pojavlja
kot »dedukcija, kot proces izpolnjevanja izhodiščnih pojmov z no-
vimi opredelitvami, ki so dobljene iz dejstev s pomočjo abstrak-
cije«.34 In nasprotno: dedukcija ni več zgolj metoda razlage go-
tovega znanja, formalnega razvijanja določb temveč metoda stvar-
nega razvoja znanja, ker v sebi »organsko vključuje empirične mo-
mente« in se vzpostavlja s pomočjo induktivne analize empiričnih
dejstev.36
Marxova metoda spoznanja, ki je tesno povezana s predmetom kritike
politične ekonomije, temelji na dveh osnovnih razlikovanjih: poveza-
nosti dveh ravni znanstvene analize in povezanosti načina raziskova-
nja in razlage. V njegovi teoretski analizi imamo opraviti z dvema
ravnema znanstvenega spoznanja:
a)	abstraktno teoretska raven z dedukcijo pojmov reproducira »enot-
nost različnega« (Marx) v njegove »določujoče donose« (Lenin);
b)	konkretno zgodovinska raven pa pomeni postopno konkretizacijo
prve ravni v obliki kritične analize konkretno zgodovinskih feno-
kot konkretno zgodovinskim sistemom (kot predmetom analize politične
ekonomije). Glej podrobneje B. Kovač, Marxov ekonomski sistem in so-
dobni kapitalizem, magistrsko delo, Ekonomska fakulteta, Ljubljana 1979.
33	E. V. Iljenkov, Dijalektika abstraktnog i konkretnog u Marksovom Ka-
pitalu, Komunist, Beograd 1975, 255.
Iljenkov dokazuje, da je kategorija abstraktna, ker ne zajema kompleks-
nosti konkretne stvarnosti, temveč zaobseže samo njene posebne mo-
mente, nasprotno pa je vsak pojem istočasno konkreten, ker ne fiksira
formalne — obče lastnosti v pojavni mnogovrstnosti temveč izraža kon-
kretno odrejenost tistega dejstva (pojava), na katerega se nanaša.
34	E. V. Iljenkov, n. d., 111.
35	E. V. Iljenkov, n. d., 110.
14
menov in predstavlja povezavo med teorijo in prakso v različnih
oblikah razrednega boja.3Ä
Osnovno epistemološko vprašanje, ki se je zastavilo Marxu že na
samem začetku spoprijema z zgodovinsko prakso, je bilo: kako doseči
spoznanje o določenem zgodovinskem pojavu, a se hkrati izogniti
čerem in zablodam tedanje meščanske znanosti (fenomenološki histo-
i'iografiji, pozitivizmu in abstraktnosti ekonomije, spekulativnosti in
metafizični filozofiji zgodovine)? Enostranski spoznavni krog: kon-
kretno — abstraktno — konkretno, ki se ga drži meščanska ekonom-
ska znanost je za Marxa preprosto napačen in vodi do »razblinjanja
teoretske predstave«, aprioristične deduktivne miselne konstrukcije,
ki nikoli ne zajamejo in pojasnijo konkretno zgodovinske realnosti.
Zato je lahko prvi spoznavni krog samo funkcionalni del drugega
spoznavnega kroga abstraktno—konkretno—abstraktno, ki »abstrakt-
ne opredelitve pripelje k reprodukciji konkretnega po miselni poti«.37
V spoznavnem gibanju konkretno abstraktno — konkretno prvo »kon-
kretno« pomeni »enotnost mnogovrstnosti«, konkretno stvarnost kot
izhodišče raziskovanja (Anglija 1857. leta, sodobni svet leta 1984)
nasproti zadnjemu »konkretno«, ki predstavlja rezultat našega pro-
cesa spoznavanja, reprodukcijo »konkretnega po miselni poti«, ki v
bistvu temelji na drugem krogu spoznavanja: abstraktno — konkretno
— abstraktno.38
Marxova metoda raziskovanja vsebuje natančno opredeljevanje in
analizo zgodovinskega, empiričnega, statističnega materiala: od poro-
čil tovarniških inšpektorjev, statističnih služb, številnih industrijskih,
bančnih in poljedelskih podatkov do lastnih empiričnih raziskovanj,
ko analitično razčlenjuje konkretno zgodovinske oblike, odkriva nji-
hove notranje zveze, vključuje analizo pojmovnih sistemov drugih
teoretikov, razvija načine miselnega eksperimenta z metodo reductio
ad absurdum, formulira hipoteze in vključuje njihova zgodovinska
preverjanja, da bi na kraju pojasnil abstraktne zakone gibanja kon-
kretno zgodovinskih pojavov, kjer vedno vzporeja dejstva z njihovi-
mi možnostmi (to je temeljna značilnost materialistične metode in
kritične znanosti). Marxova metoda raziskovanja poteka po dveh po-
teh: ena vodi od analize konkretnega do vedno ožjih abstrakcij, druga
se vrača nazaj h konkretnemu, ki je za mišljenje samo »način, da si
konkretno prisvaja, ga reproducira kot duhovno konkretno«, kot »pov-
34 Podrobnejšo opredelitev obeh ravni analize in ustrezno literaturo avtor
podaja v: B. Kovač, Marxov ekonomski sistem in sodobni kapitalizem,
prav tam.
37	MEID, IV. zv., Cankarjeva založba, Ljubljana 1968.
38	E. Mandel pravilno opozarja, da so mnogi teoretiki Marxovo metodo
reducirali na prehod abstraktno — konkretno, pri čemer so spregledali,
da je konkretno vendarle izhodiščna točka raziskovanja (stalna pred-
postavka je vedno subjekt, družba), kar Marx vedno znova opozarja
tako v svojem metodološkem poglavju v Grundrisse kot v Kapitalu kot
tudi v Glosah Wagnerju.
E. Mandel, Kasni kapitalizam, EC SOH, Zagreb 1980, 13L15.
15
zetek mnogih opredelitev«,39 toda ta sestop je mogoče opraviti šele
takrat, ko smo izluščili tiste odločujoče najpreprostejše, enostavne eko-
nomske kategorije, ki šele omogočajo nastanek »ekonomskih siste-
mov«. Ti dve poti pa nista vsaksebi temveč potekata vzporedno,
Marxov način razlage ni preprosto posledica (rezultat) predhodnega
načina raziskovanja, temveč je njegov sestavni del, zato metoda kri-
tike politične ekonomije ni preprost historiografski zapis materiala
(enačenje logičnega in zgodovinskega), temveč je hkrati tudi aprior-
na, spekulativna teoretska konstrukcija, ki šele omogoča »ureditev
zgodovinskega materiala«,40 ne da bi pri tem ostala heglovsko aprior-
na konstrukcija kot »proces nastajanja konkretnega samega«.41
Marxov sistemski razvoj kategorij v metodi razlage, njegova »pro-
dukcija pojmov« temelji na naslednjih osnovnih premisah:
a)	da mora najprej raziskovanje »do podrobnosti obvladati materijo,
analizirati njene različne razvojne oblike in izslediti njihovo no-
tranjo zvezo«;42
b)	da je predmet raziskovanja v svojem razvoju dosegel določeno
raven zgodovinske razvitosti, ki omogoča analizo notranjih odno-
. sov in določitev zakonitih tendenc zgodovinskega razvoja;43
c)	da razlaga pričenja s povsem preprostimi kategorijami, najeno-
stavnejšimi oblikami družbe (na primer blagom), ker lahko »izra-
žajo vladajoče odnose nerazvitejše celote ali podrobneje odnose
razvitejše celote« in se zgodovinsko izraziteje pojavljajo šele v
najrazvitejših družbenih oblikah;44
d)	da ekonomskih kategorij ne smemo konstruirati v deduktivne ve-
rige in abstraktne sisteme »po vrstnem redu, v katerem so bile
zgodovinsko odločujoče«, temveč se morajo medsebojno strukturira-
ti (sistemsko razvijati) po vrstnem redu, ki ga določajo najrazvi-
tejše družbene oblike (produkcijski načini);45
39	MEID, IV. ZV., prav tam, 33—34.
Marxova analiza od konkretnega vodi do čedalje preprostejših in ožjih
abstrakcij, temeljnih opredelitev, ki jih nazadnje fiksiramo kot aprior-
ne opredelitve abstraktno teoretskega sistema in jih povratno deduktiv-
no razvijamo nazaj do izhodiščnih empiričnih abstrakcij, vendar to gi-
banje ni preprosti proudhonistični niz kategorij, sistemov, ker Marx v
posebnem postopku historiziranja ekonomskih kategorij vedno vključuje
določene zgodovinske predpostavke.
40	MEID, II. zv., prav tam, 26.
41	MEID, IV. zv., prav tam, 34.
Na to povezanost in odvisnost smo v dosedanjem raziskovanju že opo-
zorili. Glej B. Kovač, O odnosu zgodovinskega in logičnega v strukturi
Marxovega Kapitala, Ekonomska revija, Ljubljana, 1980, št. 3—4, in B.
Kovač, Marxov ekonomski sistem in sodobni kapitalizem, prav tam.
42	K. Marx, Kapital, I. zv., Cankarjeva založba, Ljubljana, 1961, 25.
43	B. Kovač, Marxov Kapital i savremena istorija kapitala, Socijalizam,
Beograd, 1982, št. 12, str. 1922, kjer avtor opozarja na zanimivo vzpo-
rednico s Kozo-Unojevo analizo abstraktno teoretskih in konkretno zgo-
dovinskih sistemov. Glej Kozo-Uno, Principles of Political economy,
The Narvester Press, 1980).
44	MEID, IV. zv., prav tam, 38.
45	MEID, IV. zv., prav tam, 41.
16
e)	da se mora dialektični razvoj kategorij (»produkcija pojma«) na
določenih ravneh analize (momentih, točkah) dopolnjevati z zgodo-
vinskim raziskovanjem (»zgodovinskimi predpostavkami«) kot nuj-
nim notranjim pogojem nadaljnjega razvoja sistemskega (sistema-
tičnega) razvoja kategorij;46
f)	da sistemsko členjenje kategorij v svojem specifičnem sestopanju
od abstraktnega h konkretnemu predstavlja abstraktno teoretski
sistem, ki omogoča »pravilno razumevanje sedanjosti in predstav-
lja ključ razumevanja preteklosti«.47
Ce vzpon od abstraktnega h konktretnemu predpostavlja dialektično
enotnost deduktivnega in induktivnega, analize in sinteze, bistva in
pojava, delov in celote..če se torej »življenje materije zrcali v
ideji, torej lahko se zdi, da imamo opravka s konstrukcijo apriori«48
ne da bi lahko »dialektično razvojno metodo« zamenjali z vulgarnim
empirizmom meščanske ekonomske znanosti niti z metafizičnim idea-
lizmom Proudhona. Marxova dialektična metoda je potemtakem mno-
go bogatejša kot običajna metodologija abstrakcije, idealizacije, aprik-
simacije, miselnega eksperimenta, sukcesivne konkretizacije, katero
danes s posebno ljubeznijo neguje pozitivistinča ekonomska znanost.
Sistemski razvoj kategorij se namreč pri Marxu vedno dopoljuje z i
zgodovinskimi predpostavkami (abstraktno teoretska raven analize se
venomer zoperstavlja konkretno zgodovinski), tako da abstraktno '
teoretski sistem v svoji relativni osamosvojenosti vsebuje vse bistvene
elemente zgodovinskega razvoja, ki na kraju omogočajo racionalno
miselno prisvajanje konkretne stvarnosti z nadaljnjimi konkretno zgo-
dovinskim preučevanjem in praktično (empirično) verifikacijo ab-
straktno teoretskih premis.
Celotna zgodovina nastajanja Kapitala dokazuje Marxove velike me-
todološke in vsebinske težave v kritiki razlage politične ekonomije
na heglovski in proudhonistični način. Marx že v pismu Engelsu (1.
2. 1858) opozarja da bo Lassall hitro sprevidel, težavnosti »dialektič-
ne metode razlage«,49 saj dialektični razvoj kategorij v abstraktno
teoretskem sistemu zahteva »popravek« idealističnega načina razlage,
ki daje privid, da gre za (proudhonistične op. B. K.) pojmovne opre-
delitve in dialektiko teh pojmov«.50 Drugače bi pristali v Proudho-
novem nerazumevanju metode kritike politične ekonomije, ki je
vsako stvar z abstrahiranjem spremenil v enostavne »logične kate-
gorije«, postavljene v skupine, nize, dokler ne dobimo na kraju »či-
ste logične formule gibanja«, ekonomskega sistema kot heglianskega
46	»... naša metoda pokaže točke, kjer mora nastopiti zgodovinsko razisko-
vanje.«
K. Marx, Temelji slobode, Osnovi kritike politične ekonomije (Grund-
risse), Naprijed, Zagreb, 1977, 170.
47	K. Marx, Temelji slobode, prav tam, 171.
48	K. Marx, Kapital, 1. zv., prav tam, 22.
49	Marx — Engels, Dela (MED), 26. zv., Prosveta, Beograd 1979, 255.
50	K. Marx, Temelji slobode, prav tam, 52.
17
gibanja »čistega uma«.51 Marxov abstraktno teoretski sistem pomeni
pojmovno rekonstrukcijo meščanskega sveta, ki je relativno avto-
nomna, ker ustvarja »razliko med realno in idealno podobo«52 in
preprečuje, da bi abstraktno teoretski sistem postal preprosta »foto-
grafija realnosti«: Marx v kritiki Heglove metode v politični ekono-
miji ne zavrača metodo abstrakcije in spekulativne konstrukcije, tem-
več se zoperstavlja nezgodo vinskemu, metafizičnemu pristopu v iz-
gradnji abstraktno teoretskega sistema (proudhonizem) kot iluziji
o istočasnem »procesu nastajanja konkretnega samega« (heglovstvo).
Zato njegovo teoretsko mišljenje ni preprosti odraz stvarnosti (fo-
tografija z velike višine, ki prikazuje osnovne elemente pokrajine),
prikazuje »zgodovino v koncentrirani obliki in ne njeno neposredno
kopijo«.53
Specifična dialektika zgodovinskega in logičnega v Marxovi metodi
kritike politične ekonomije omogoča razvoj pojmov, ki ne izhaja
iz deduktivne logike apriornih teoretskih sistemov (kot na primer me-
ščanska ekonomska znanost) temveč iz vsakokratne prehodne nujno-
sti zgodovinskih predpostavk. Tako na primer Marx pričenja analizo
Kapitala z abstrakcijo blaga kot »najenostavnejše družbene oblike,
v kateri se pojavljajo produkti dela v sodobni družbi«.54 Vendar že
na semem začetku to ni običajen abstraktno teoretski razvoj katego-
rije, saj je blago kot najenostavnejša in (v tem primeru) najabstrakt-
nejša ekonomska kategorija dejansko najkonkretnejši zgodovinski
element meščanske družbe (na to dejstvo Marx neposredno opozarja
v Glosah Wagner ju). Prvi krog pojmovne razlage abstraktno teo-
retičnega sistema (produkcijskega načina kot »idealeler Durschnitt«)
tvori abstraktno logičen krog blagovne forme (prva štiri poglavja
Kapitala), ki se razvije v drugi logični krog šele preko kvalitativne
točke prehoda, ki mora biti nujno konkretno zgodovinska. Zgodo-
vinsko predpostavko predstavlja izenačenje ekvivalentne oblike bla-
ga z denarjem kot zgodovinsko razvojno stopnjo splošnega ekviva-
lenta. Konkretno zgodovinska predpostavka denarja odpira vrata dru-
gega spoznavno teoretskega kroga — kroga kapitala, kjer Marx na-
daljuje s sijajnim miselnim eksperimentom logičnega razvoja blaga,
denarja in vrednosti, kjer kapital (kot akumuliran denar) sam po
sebi ni razumljiv, pojasni ga lahko samo njegovo nasprotje: men-
jalno vrednost kapitala razkriva uporabna vrednost delovne sile (delo
kot pojmovna negacija kapitala ne zadostuje in ostaja na okopih ri-
cardijanske politične ekonomije). Sprememba denarja v kapital zo-
pet ni zgolj logična pojmovna konstrukcija na osnovi neke apriorne
dialektične triade (menjalna vrednost — uporabna vrednost —> sinte-
za = kapital) temveč zahteva vključevanja zgodovinskih predpostavk
— predzgodovino kapitala in nastajanje (pojavljanje) delovne sile kot
51	MEID, II. zv., prav tam, 474, 476.
52	K. Marx, Temelji slobode, prav tam, 84.
53	A. Schmidt, Povijest i struktura, Komunist, Beograd, 1976.
54	K. Marx, Glosa na marginama udžbenika A. Wagnera, MED, 30. zv., n. d.,
309—310.
18
blaga. Tretjo raven predpostavlja način produkcije vrednosti kot me-
tode produkcije kapitala, ki zopet vključuje zgodovinsko raziskova-
nje razrednega boja in ekonomskih posledic znanstveno tehnološke
revolucije v prehodu od absolutne k relativni metodi produkcije pre-
sežne vrednosti in podobno. Dejansko bi lahko skozi celotno »izložbo
citatov ad libitum« (Marx) dokazovali pojmovno (sistemsko) izgradnjo
Marxovega abstraktno teoretičnega sistema kot prepleta logičnih kro-
gov in zgodovinskih predpostavk : blago denar — kapital — konkuren-
ca med kapitali (Grundrisse), ki dokazuje, da »produkcija blaga na
določeni točki nujno postaja kapitalistična blagovna produkcija« in
ta »določena točka« ostaja pri Marxovi materialistični metodi zgodo-
vine vedno zgodovinsko opredeljena.
Očitno so vse značilnosti Marxovega preloma v načinu spoznanja
najbolj jasno opredeljene v njegovi metodi kritike politične ekono-
mije. Dejstvo je, da je Marx v svojem nikoli dokončanem ambicioz-
nem načrtu sistematizacije filozofsko metodoloških vprašanj zapustil
največ na področju politične ekonomije, zato je njeno preučevanje
temeljnega pomena za materialistično razumevanje zgodovine.
Tradicionalno se področje znanosti opredeljuje s predmetom analize
in ustrezno metodo raziskovanja ter razlage. Marxu njegov prelom
s tradicionalnim modelom spoznanja omogoči tudi drugačno oprede-
litev predmeta ekonomske znanosti in še posebno politične ekonomije,
ki predstavlja ne glede na kasnejše razcepe njeno jedro. Etimološki
izvor besede politične ekonomije izhaja namreč iz klasične grške opre-
delitve »oikonomia« kot opisa hišnega gospodarstva, renesančno ob-
dobje prestavi ekonomski problem na raven »makro gospodarstva«,
da bi francoski merkantilist A. de Moncretien v »Traite de l'economie
politique« prvič uporabil termin politična ekonomija kot splošni opis
(sistematizacije) ekonomskih kategorij in ekonomskih problemov, ki
ga je kasneje prevzela tudi angleška klasična politična ekonomija. Kot
opozarja H. Katouzian, termin z zgodovinskega vidika ni imel nobenih
ideoloških razsežnosti, izražal je samo tradicionalno povezanost eko-
nomskih problemov s širšimi družbenimi odnosi (ekonomskih kate-
gorij in konceptov z neekonomskimi kategorijami in koncepti), prak-
tični značaj ekonomskih spoznanj in njihovo vsakokratno udejanje-
nje z ekonomsko politiko različnih družbenih subjektov, povezanost
ekonomske teorije z zgodovinsko stvarnostjo in podobno.
Naziv politične ekonomije je v klasični politični ekonomiji Smitha in
Ricarda pomenil splošno ekonomsko znanost, v tem pomenu jo je prev-
zel tudi Marx, le da ji je določil novo teoretsko polje, medtem ko je
v nemški literaturi pod vplivom zgodovinske šole pričel konec 19.
stol. prevladovati izraz »nacionalna ekonomija« (National Ökonomie),
v anglosaksonski literaturi se pod vplivom Marshalla uveljavi skraj-
šana opredelitev ekonomike (Economics), francoska ekonomska zna-
nost pa je ohranila sintagmo politična ekonomija tudi še v sodobnosti.
Toda za navidezno nevtralnim etimološkim razgrajevanjem pojma
politične ekonomije, ki sprva nastopi kot skupna sintagma za celovito
19
in splošno ekonomsko vedo, se dejansko skriva problem opredelitve
samega predmeta politično ekonomske analize, ki z nadaljnjim raz-
vojem in diferenciranjem ekonomske znanosti v postklasičnem ob-
dobju postaja vsebinsko vse težje določljiv. V različnih postklasičnih
usmeritvah se politična ekonomija zaznamuje s: a) splošno ekonomsko
znanostjo, b) čisto ekonomsko teorijo, c) ekonomsko politiko, d) eko-
nomiko, e) institucionalno ekonomsko teorijo, i) ekonomsko sociologi-
jo, f) makroekonomsko teorijo, g) temeljno družbeno zgodovinsko
znanostjo in podobno. Različno pojmovanje politične ekonomije je v
temelju odvisno od različnega predmeta (in tudi metode) analize, pri
čemer različni avtorji in posamezne smeri postklasične ekonomije zna-
nosti upoštevajo: a) produkcijo in delitev družbenega bogastva (blago-
stanja), b) blagovno produkcijo, c) način gospodarjenja, d) ekonomski
sistem, e) državno gospodarstvo, f) doktrinami teoretski sistem, g)
produkcijski način in podobno. K tej diferenciaciji predmeta politične
ekonomije lahko dodamo še različno delitev politične ekonomije na
meščansko in marksistično politično ekonomijo in na sorodne eko-
nomske discipline kot ekonomiko, ekonomsko politiko, ekonomsko
analizo, teorijo ekonomskega sistema..., ki tudi temeljijo na določeni
različnosti v predmetu in metodi svoje analize.
V 19. stol. odkrijemo dvojno razlikovanje v ekonomski znanosti:
1)	Najprej se ekonomska veda notranje deli na tri dele, ki so sicer
medsebojno odvisni, vendar vsak opredeljuje svoj predmet analize.
Tu je najprej Marxova politična ekonomija, ki raziskuje produkcij-
ske načine (odnose) pridobivanja življenjskih dobrin za reprodukcijo
človeka, družbenih skupin in razredov. Drugo področje zavzema eko-
nomika, ki proučuje zakone optimalnega izkoriščanja redkih produk-
cijskih virov v produkciji dobrin in v razvoju produktivnih sil. Tretji
del pa predstavlja ekonomska politika (vključno z ekonomsko analizo),
ki proučuje načine usklajevanja danih sredstev sorazmerno z želeni-
mi ekonomskimi cilji in nalogami.55
2)	Notranja delitev ekonomske znanosti pa dobiva v drugi polovici
19. stol. tudi razredne dimenzije, posebno z razvojem marginalizma
in kasnejše prevladujoče neoklasične ekonomske teorije. Ekonomska
znanost se prične namreč tudi razredno deliti: meščanska ekonomska
znanost vedno bolj proučuje vprašanja, kako se producirajo, razdelju-
jejo in menjujejo dobrine v okviru danih produkcijskih odnosov,
marksistična ekonomska znanost pa proučuje, kako se producirajo
sami produkcijski odnosi, kakšne so zgodovinske razmere njihovega
pojavljanja, obnavljanja in prevladovanja (preseganja).
Ekonomska znanost se torej notranje diferencira na dva temeljna
predmeta analize: produkcijski način in način gospodarjenja, ki sta
sicer v dejanskosti medsebojno povezana, vendar pa ju naslonitev na
razredno in ideološko polarna teoretska pristopa v nadaljnjem razvoju
55 Na takšno razlikovanje posebej opozarja A. Dragičević, Kritika poli-
tičke ekonomije, Globus, Zagreb 1984, 87—91, 137—139.
20
ekonomske znanosti usodno ločita. Shematsko bi takšno delitev lahko
opredelili kot:
predmet	Ekonomske	razredna
anallze___znanosti	delltev
......	.„	marksistična
- produkcijski politična	ekonomska
načini	ekonomija	+__• •
ekonomska______teorija_
znanost	v. .	ekonomika	meščanska
- načini	ekonomska	ekonomska
gospodarjenja роШка	teorija
Kljub pretirani shematski poenostavitvi ostaja neizpodbitno, da je po-
litična ekonomija osrednji del ekonomske znanosti in da sta njun
predmet in metoda proučevanja različna od predmeta in metode dru-
gih sestavnih delov ekonomske znanosti. Marx je posebnost predmeta
politične ekonomije opredelil že v Bedi filozofije in ga kasneje po-
navlja z različnimi opredelitvami v Nemški ideologiji, Oertih, Kapitalu
in drugje: »Ekonomi nam razlagajo, kako se proizvaja v danih raz-
merjih (ekonomika, način gospodarjenja, op. B. K.), ne pojasnjujejo
pa nam, kako se proizvajajo ta razmerja sama, to je zgodovinskega
gibanja, ki jih poraja (politična ekonomija, produkcijski način, op.
B. K.).56 V tej različnosti določitve teoretskega polja politične ekono-
mije se nam zdi izredno pomembna vrnitev k izhodiščnemu pomenu
klasične politične ekonomije in njeni vzdolžni liniji vzpostavljanja
dominirajočega koncepta Marxove kritike politične ekonomije, h kate-
remu se na kraju v šestdesetih in sedemdesetih letih XX. stoletja v
bistvu vrača tudi sodobna meščanska ekonomska teorija (neoricar-
dianizem, teorija Ricarxo Marxove tradicije).
Politična ekonomija je torej znanost o družbeni produkciji material-
nega življenja ljudi; proučuje, kako se producira sama družba, v
kakšnih družbenih (razrednih) odnosih se vzpostavlja določen način
gospodarjenja, kako zadovoljujejo svoje družbene in življenjske po-
trebe njeni sestavni deli — lastniki in nelastniki, producenti in ne-
producenti, delavci in rentniki, kmetje, administratorji in podobno.
Vsak del družbe producira sredstva za zadovoljevanje svojih (ali
drugih) potreb, način njihove produkcije je pravzaprav »način živ-
ljenja« (Nemška ideologija) posameznikov, družbenih skupin in razre-
dov. Politična ekonomija je torej znanost
a)	ki proučuje določen zgodovinski »način produkcije materialnega
življenja družbe«;
b)	ki »ne obravnava stvari, temveč odnose med osebami in v zadnji
instanci — med razredi, ti odnosi pa so vselej vezani na stvari
in se pojavljajo kot stvari«.57
56	MEID, II. zv., prav tam, 472/473.
57	MEID, IV. zv., prav tam, 123.
21
Politična ekonomija je znanost, ki analizira temeljne (zgodovinske)
zakone ekonomskega razvoja družbe, zato ne omogoča (neposrednega)
reševanja gospodarskih problemov in optimalnega doseganja danih ci-
ljev gospodarskega razvoja, zanimajo jo zgolj zgodovinski temelji, vse-
bina in perspektiva razvoja ekonomske formacije družbe, ekonomske
strukture in (artikulacije) produkcijskih načinov, ki jim zgodovinsko
ustrezajo. Ker je njena naloga odkriti materialne pogoje in produk-
cijske odnose reprodukcije velikih slojev in razredov v dani družbi,
je politična ekonomija v temelju razredna, zgodovinska veda in prav
to je povzročilo njeno zapostavljanje znotraj ekonomske znanosti (po-
sebno meščanske ekonomske teorije).
Naša izhodiščna teza je, da je ekonomska znanost v pretiranem
poudarjanju ekonomike in ekonomske politike (načina gospodarjenja)
dejansko izgubila svoje osrednje področje, najpomembnejši predmet
in metodo preučevanja — politično ekonomijo in produkcijski način.
Krizo sodobne ekonomske znanosti je po našem mnenju pripisati rav-
no tej zapostavljenosti politične ekonomije, ki bi bila edino sposobna
razkriti pomemben premik ekonomskega v politično sfero, strukturno
preoblikovanje kapitalistične blagovne produkcije na svetovni ravni
(svetovni kapitalistični sistem) in vzpostavljanje nove razredne struk-
ture sodobnih družb.
Ker je ekonomska znanost nastajala in se razvijala predvsem z zgo-
dovinskim razvojem kapitalističnega načina produkcije, bi lahko vso
njeno razvojno različnost v bistvu prevedli na skupni imenovalec logi-
ke kapitala in logike ne-kapitala (ne-blagovne produkcije) oziroma
na dve metateoriji, arhetipa znanstvenega pristopa: a) prva teorija
zastopa logiko kapitala in predstavlja ekonomsko teorijo družbene
prisile, konkurence, ki v družbi neprestano poraja sile in protisile svo-
jega spreminjanja in razvoja na načelu »omnium contra omnes«,
kjer »homo oeconomicus« v konkurenci z drugimi izenačuje individu-
alne interese (maksimizacija profita in zadovoljitev potreb) s sploš-
nimi interesi in postopno (kot z »nevidno roko«) prilagaja obseg in
strukturo produkcije danim družbenim potrebam;
b) druga teorija nasproti odtujenosti in razgrajevanju kapitalske lo-
gike postavlja ekonomsko teorijo družbene integracije, kjer namesto
konkurence vlada kot osnovni princip družbena solidarnost, »consen-
sus omnium«, ki ekonomske probleme razrešuje s pomočjo družbene
integracije (družbene pogodbe, volonté generale — Rousseau) posa-
meznikov v širše družbene skupnosti; »homo oeconomicusu« in nje-
govi robinzoniadi stoji nasproti antioeconomicus, homo faber, druž-
beno dogovorjene in sporazumevanje kot osnovni določevalec eko-
nomskega ravnovesja.
Oba arhetipa sta se predmetno vezala na različna področja ekonom-
ske znanosti (politična ekonomija, ekonomika, ekonomska politika),
58 Glej: B. Kovač, Socializem in blagovna produkcija, Novi vidiki, Ljublja-
na 1982.
22
hkrati pa sta se ideološko (razredno) vedno bolj ločevala na episte-
mološki, teoretsko modelski in strukturno zgodovinski ravni.
Če smo v naši izhodiščni tezi temeljni predmet ekonomske znanosti
opredelili s produkcijskim načinom, potem sprejemanje, zavračanje
ali spreminjanje teoretskega polja produkcijskega načina, ki ustreza
objektivnim razvojnim procesom, razredni strukturi in ideološkim
razmerjem, pomeni hkrati tudi ločevanje ekonomske vrednosti na
dve ali več konkurenčnih paradigem (meščansko in marksistično) ter
njuno protislovno in mnogokrat prepletajočo rabo obeh arhetipov
znanstvenega pristopa. Kriza (sodobne) ekonomske znanosti se potem-
takem razkriva na dveh področjih: v zastavitvi samega predmeta
preučevanja (zamenjavanja produkcijskega načina z načinom gospo-
darjenja) in v epistemološko metodološkem pristopu znanstvene ana-
lize (teorija odraza, ahistoričnost, metafizičnost.. .)59
Ce zanemarimo zunanje (eksogene) faktorje (krizo sodobne zgodovin-
ske prakse), ki vplivajo na obseg in moč kriznosti ekonomske za-
vesti, lahko svojo pozornost usmerimo na notranje, (endogene) raz-
lage, ki »osvetljujejo osnovne značilnosti sodobne krize zaupanja na
ekonomskem področju«.60 Spisek patoloških pojavov in samokritičnih
refleksij je dolg in kompleksen: tako na primer nekateri govore o
»razbiti ekonomiji« (Geregnani),61 »splošni nedorečenosti« ekonom-
ske znanosti (A. A. Walters, P. T. Bauer),62 nepojasnjeni ekonomiji«,
ki je neprimerna za kakršnokoli racionalno ekonomsko politiko in
vprašanje planiranje ekonomskih procesov (R. A. Chase),63 o teoriji
»škatelj orodja« (J. Robinson),64 neustreznosti empirične osnove eko-
nomske znanosti (V. Leontijev), preveliki uporabi »matematične eko-
nomije« (K. Arrow)65 tako da »znanje ekonomistov ne pomaga v raz-
reševanju prakse« (O. Morgenstern),66 kar povzroča naravnost zaskrb-
ljujočo »depresijo ekonomistov« (W. Green) in neprestano izogibanje
teoretizaciji »neudobnih dejstev« zgodovinske prakse (J. K. Gal-
bright).67
59	Obširen pregled in pretres položaja in vplivnosti sodobne ekonomske
teorije lahko najdemo v B. Ward, Whats'/Wrong with economics, New
York 1972 in
T. W. Hutchinson, Knowledge and ignorance in economics, Oxford Basil
Blackwell, 1977, posebno v prispevku, The Crises in the seventhies: The
Crisis of abstraction (str. 65—86).
60	A. W. Coats, Marksisti, radikali i sadašnja »kriza« ekonomije Ricardo,
Marks, Lenjin i savremena ekonomska misao, tom II, 1980. 174.
61	P. Garegnani, Heterogenous capital, the production function and the
theory of distribution, 1970, 16.
62	P. T. Bauer, A. A- Walters, The state of economics, Journal of Law and
Economics, II, 1973.
63	R. X. Chase, Production theory, Macmillan, London 1979.
64	J. Robinson, The economic of imperfect competition, Macmillan 1933.
65	K. Arrow, Samuelson Collected, Journal of Political Economy, 1967.
64 O. Morgenstern, Thirteen critical points in conterporary Economic Theo-
ry: An Interpretation, Journal of Economic Literature, december 1972.
67 K. Galbraith, Ekonomika i društveni ciljevi, O. Keršovani, Reka 1981.
23
Podrobnejša analiza ekonomske znanosti bi lahko potrdila, da so nje-
na znanstvena spoznanja podobno kot družbena praksa podrejena do-
ločeni cikličnosti novih paradigem, pojavljanju novih vznemirljivih
znanstvenih rezultatov, mejnih pogledov, ki vzbujajo konkurenčnost
starih in novih znanstvenih spoznanj. Pri tem so vsaj v ekonomiji
takšni novi ciklusi prinašali več vere v novo paradigmo kot pa de-
janskih dokazov o dokončni zmagi določene paradigme, ki je za-
radi povezanosti ekonomskega spoznanja in ideologije pogosto pome-
nila zapuščanje same znanstvene postavitve. Ekonomska znanost je
namreč »per se« praktična znanost, njeno teoretsko polje in njena
epistemologija je pogojena s širšimi družbenorazrednimi interesi, nje-
na neideološkost (toliko opevana v pozitivistični ekonomski teoriji)
pa je možna le toliko, kolikor je sposobna sama reflektirati svojo
vključenost v družbeno realnost, svojo družbeno razredno pogojenost.
Zdi se, da je malo znanstvenih vej, ki bi pokazale tolikšno stabilnost
v epistemološkem smislu (ohranjenje začetnih aksionov — na primer
Sayeva dogma, homo oeconomicus, robinzoniade...) in trdovratnost
v odkrivanju zablod teoretskih paradoksov, protislovnosti teorije in
prakse...) kot je to ravno primer v ekonomski znanosti.
Ekonomska znanost je v svoji osnovi povezana z blagovno produk-
cijo, zato se v svojih elementarnih oblikah pojavlja že v predkapi-
talističnih zgodovinskih obdobjih, čeprav njena »disciplinarna ma-
trika« (če uporabimo Kuhnovo terminologijo) zaradi pomanjkljivega
števila teoretskih in praktičnih elementov ni bila vzpostavljena vse
do hitrega razvoja kapitalističnega produkcijskega načina od 16. do
18. stoletja. Šele industrijska revolucija v Angliji (razvoj tehnologije,
manufakturne in industrijske produkcije, akumulacije finančnega ka-
pitala, razširitve mednarodne trgovine) in francoska politična revolu-
cija sta v bistvu ustvarili zgodovinske pogoje in potrebe združevanja
teoretičnih dosežkov, ki so se nakopičile v dvestoletnem obdobju pro-
padanja evropskega fevdalizma (groba zastavitev delovne teorije vred-
nosti, analiza menjalnih procesov, opredeljevanje ponudbe in povpra-
ševanja, vloga ravnotežne cene, kvantitativna teorija denarja, teori-
ja zunanje trgovine ...).
S Smithom je ekonomska teorija dosegla znanstvene kriterije logič-
ne in funkcionalne konsistentnosti, z racionalistično filozofijo in li-
beralistično ideologijo pa je postavila paradigmatične meje celotne-
mu kasnejšemu premiku meščanske ekonomske teorije od produkcij-
skega načina in načina gospodarjenja, od produkcijsko strukturnih
razmerij na menjalno funkcionalne odnose, od zgodovinsko razvoj-
nega vidika na ahistorično in metafizično razumevanje razvoja kapi-
talistične družbe, od revolucionarno prevratniške narave ekonomske
vednosti na apologetičnost zagovarjanja in racioniranje obstoječega
(od politične ekonomije k ekonomiki in ekonomski politiki).
Tako je ves razvoj meščanske ekonomske teorije dejansko potrjevala
osnovne filozofske in ekonomske politične koncepte klasikov politič-
ne ekonomije: »koncept naravnih gospodarskih zakonov, ekonomski
24
avtomatizem, optimizem in harmoničnost, individualistično egoistični
koncept, tako imenovano hedonistično načelo (egoistični motiv pri
Smithu, koncept »homo oeconomicusa«), abstraktno deduktivni pri-
stop, liberalistično stališče svobodne konkurence in svobodne trgovi-
ne«.68 »Aksiometrična metoda dedukcije« in simbol »robinzoniade« po-
staneta prevladujoči princip marginalistične »kontrarevolucije« (C.
Levinson), ki z Marshallovo spreobrnitvijo politične ekonomije v eko-
nomiko in Walrasovo matematizacijo splošnega ravnovesja postavi
domete neoklasične ekonomske teorije kot čiste znanstvene discipli-
ne69 (Wertfrei, value free), brez vrednostnih sodb (ideologije) in ob-
remenjenosti z dejanskimi družbenorazrednimi problemi. Staro vpra-
šanje »primae causa« gospodarskih procesov se je premaknilo iz pro-
dukcije v menjavo, cena (tržne cene) in ravnovesni mehanizem (Wal-
rasov »Fatonement«) so postali analitično sredstvo spoznanja »narav-
nih zakonitosti« (ravnovesje je predvsem fizikalna kategorija), ki
kapitalistično gospodarstvo prikazuje kot praktičen »ekonomski stroj«
(R. Meek)70 in zgodovinski razvoj kapitalističnih produkcijskih odno-
sov kot večnost Keplerjevih astronomskih zakonov. Toda elegantna
teoretska konstrukcija, ki se v logični doslednosti in natančnosti svo-
jega pojmovnega aparata (jezika) lahko meri s teoretičnimi dosežki
starejših znanosti, je v začetku XX. stoletja imela štiri osnovne po-
manjkljivosti, ki so izhajale iz zapuščanja produkcijskega načina kot
predmeta analize: a) kapital je nedeferencirana tehnična celota (pro-
blem agregiranja in kasnejše »kontraverze kapitala«), b) dinamična
analiza gibanja tržnega ravnovesja je neopredeljena (glej kasnejše
teorije rasti), c) neupoštevanje novega združevanja ekonomskih sub-
jektov in njihovih motivacijskih mehanizmov (glej Sraffino kritiko
teorije splošnega ravnovesja, teorijo nepopolne konkurence, Perrouxo-
vo razumevanje »ekonomske moči«...), d) zanemarjanje tržne me-
njave in drugih netržnih ekonomskih mehanizmov (na ekonomsko
ravnanje vplivajo poleg cen še kreditno monetarna politika, fiskalni
sistem neposredna alokacija produkcijskih faktorjev in podobno).71
Neoklasična ekonomska teorija,72 ki je nastajala na ekonomskih tra-
dicijah Marshalla in Walrasa, je vse intelektualne napore posvetila
osnovnemu ekonomskemu problemu: kako alocirati relativno redke
produkcijske faktorje (dobrine) na alternativna ekonomska področja,
é8 D. Nešič, Idejna baština klasicizma, Ricardo, Marks i savremena eko-
nomska misao, 139.
69	Neoklasična ekonomija združuje socialno filozofijo A. Smitha, moralno
filozofijo J. Benthama z abstraktno in spekulativno metodo Ricarda. Re-
zultat so »news from nowhere«. H. Kotouzian, Ideology and Method
in Economics, Macmillan, London 1980, 29.
70	R. Meek, Marks i posle njih, IC SSS, Beograd 1981.
71	J. Attali, M. Guillame, Antiekonomika, IC SSOH, Zagreb 1980, 44—46.
72	Termin je uporabil P. Samuelson, da bi ponazoril sintezo postmarshallian-
ske mikro in postkeynsianske makro ekonomske analize, vendar se je
sam avtor, kot opozarja B. Soškič, najverjetneje zavedal neprimernosti
termina in nekonsistentnosti nekaterih nezdružljivih elementov obeh teo-
rij in ga spremenil v »main stream economics«. B. Šoškič, Kriza savre-
mene ekonomske misli, Ekonomska misao, Beograd 1979. J. Robinson na
primer uporablja termin »neo neoklasična ekonomska teorija«.
25
da bi maksimirali podjetniške (profit) in gospodinjske (potrošniške)
potrebe. Na temelju razreševanja tega ekonomskega problema L.
Robbin sredi tridesetih let v svojem znamenitem eseju definira teo-
retsko polje sodobne meščanske ekonomske znanosti kot določen na-
čin gospodarjenja nasproti marksistični paradigmi, ki je svoj pred-
met (politekonomske) analize opredeljevala s produkcijskim načinom.
Politična ekonomija je tako za meščansko ekonomsko znanost »izgub-
ljena alternativa«, ki jo neposredno nadomešča z drugimi deli eko-
nomske vede. Na drugi strani pa je marksistična ekonomska znanost
ohranila politična ekonomijo (ob pomanjkljivem upoštevanju in ra-
zumevanju njenega predmeta analize), vendar je posredno pogosto
zamenjuje z ekonomiko in ekonomsko politiko (posebno v analizi na-
stajajoče socialistične ekonomske formacije). Bolj ko je meščanska
ekonomska znanost zapuščala politekonomsko analizo (produkcijski
način), bolj je postajala apologetska, manjša je bila njena interpre-
tativna moč pojasnjevanja sprememb kapitalističnega produkcijskega
načina, kar je še posebno odločilno v velikih (sistemskih strukturnih,
dologoročnih) institucionalnih krizah kapitalističnega sistema (1875 do
1890, 1920 do 1935, 1970 do 1985?).
Toda kljub zgovorni »kritiki« zgodovinske prakse (kapitalistična kriza
tridesetih let) so vendarle vsi novi vznemirljivi rezultati ekonomske
teorije in dokazane anomalije neoklasične ekonomske teorije še vedno
ostale znotraj jedra meščanske paradigme: mikroekonomska teorija
nepopolne konkurence (E. Chamberlain, J. Robinsonove in P. Sraffe)
in Keynesova makroekonomska teorija sta končali v »neklasični sin-
tezi« kot »novi obliki sistema ravnovesja v tržni ekonomiji, novi obliki
ekonomske sholastike, ki je učinkovito preprečila samokritičnost in
teoretsko prebojnost posameznih delov meščanske ekonomske teorije.
Neoklasična sinteza je v bistvu »miroljubna koeksistenca« (J. Pen),73
ki podobno politični naravi te besede medsebojno združuje različne
ekonomske teorije: mikroekonomski problemi alokacije in distribucije
pripadajo neoklasični teoriji (Walrasu, Clarku, Marshallu), makro-
ekonomski problemi pa Keynsianski rešitvi ravni dohodka, celotne
produkcije in zaposlenosti, toda namesto logično konsistentne spojitve
obeh delov imamo opraviti s preprostim eklekticizmom.
2e Keynes se je zavedal nesmiselnosti združevanja njegove teorije
z marshallijanskim marginalizmom, saj je neoklasična teorija temeljila
na nasprotnih predpostavkah: homogenosti, ravnovesju, optimalnosti
in racionalnosti ekonomskih procesov, zato je veljavna samo v ozkem
»koridorju« relativno majhnih tržnih sprememb, zunaj njega pa
v »kaotičnosti« tržne organiziranosti in državnega intervencionizma
prevladujejo keynesianski argumenti.74 »Keynesianska revolucija« tri-
73	J. Pen, On Eclecticism or we are (almost) all neoklassical neokeynsians
now, De Economist, 1981, I. št., 129.
74	Kje so meje takšnega »koridorja«, kjer se konča logika tržne ekono-
mije, ni zgolj »empirično vprašanje« (J. Pen, n. d.) temveč kvantiteta
na tem mestu nujno prehaja v kvaliteto: značaj produkcijskih odnosov,
26
desetih let pričenja najprej v neposrednem gospodarstvu, v ekonom-
skih in političnih programih Rooswelta, Bluma in Schachta, ki so
gradili svoj državno ekonomski intervencionizem mimo dosežkov te-
danje ekonomske znanosti, zato je Keynesianska teorija samo svoje-
vrsten intelektualni odsev teh sprememb, ki se je s svojo ekonomsko
logiko polne zaposlenosti hkrati najbolj ustrezal tedanjim razmeram
vzpostavljanja vojne ekonomije. Toda tudi keynesianska ekonomska
teorija temelji na napačni predpostavki zamenjave načina gospodarje-
nja s produkcijskim načinom, na stari ideološki nespremenljivosti
kapitalističnega produkcijskega načina (stacionarna gospodarska per-
spektiva) in tako kljub učinkoviti kritiki Sayeve dogme tržne samo-
zadostnosti ostaja znotraj starega marshallijanskega »papagajstva«
(Samuelson), ki sta ga teoretsko presegli šele sodobno postkeynesovstvo
in nova Sraffejeva teoretska analiza.
Gospodarska neučinkovitost, ki po dvajsetih letih hitrega povojnega
razvoja kapitalističnih gospodarstev v šestdesetih letih ponovno opo-
zori na cikličnost in minljivost »-kapitalističnega gospodarskega ču-
deža«,75 ponovno zaostri stara vprašanja ekonomske teorije, posebno
razmerje med mikroekonomsko osnovo makroekonomije,76 ki se vzpo-
stavlja na dveh ravneh: a) v praktičnem vodenju ekonomske politike
narodnega gospodarstva in b) v teoretskem zapopadanju nezdruž-
ljivosti marginalizma in keynesianizma. Na prvi ravni je bila odločilna
monetaristična kontrarevolucija 60. let, kateri se pridruži še vplivna
šola »racionalnih pričakovanj« in »ponudbene ekonomije« (Supply side
economics) v spopadu s postkeynesovstvom, na drugi ravni pa je
prevladovala vedno pomembnejša Sraffejeva kritika neoklasične eko-
nomske teorije in poizkus združitve mikroekonomske teorije z keyne-
sovsko teorijo efektivnega povpraševanja v okviru doktrine Ricardo-
Marxove tradicije (M. Dobb). Sraffejeva kritika mehanizma cen
(kritika marshallijanskih donosov, teorij o vrnitvi tehnike) skupaj s
postkeynesianizmom (posebno njegovo razširitvijo na področju cen
delitve, tržnega ravnovesja, teorije rasti) do skrajnosti zaostri temeljna
vprašanja teoretskega modela »neoklasične sinteze«. Čeprav sta oba
»raziskovalna programa« (I. Lakatos) znotraj obstoječe paradigme
novih institucionalnih rešitev, stopnje razrednega boja in podobno. Stari
Hayekov očitek o milijonih nerešljivih enačb, ki jih plan ne more ra-
cionalno reševati, se z enako močjo argumenta postavlja tudi na na-
sprotni strani splošnega tržnega ravnovesja, kajti tudi če Arron in Debreu
(1954) z nobelovsko natančnostjo dokažeta funkcioniranje »n« enačb
splošnega ravnovesja, to še ne pomeni, da 100 (n—m) tržnih neravnovesij
ne bi moglo praktično razbiti začetne iluzije splošnega ravnovesja.
75 Kratek pregled novih tendenc v teoriji ekonomske politike sodobnega
kapitalizma lahko bralec najde W. Simmler, O novijim tendencijama
u teoriji i praksi američke privredne politike, Marksizam u svetu, št.
G—7, 1981. Osrednja značilnost »nove ekonomije« sedemdesetih let je
bila, kot duhovito pripominja H. Jonson, prodaja keynsianske ekonom-
ske politike, da bi rešila temeljni problem keynsianske teorije — in-
flacijo (H. Jonson, The Key ne sian revolution and the monetarist counter
revolution, American Economic Review, maj 1971.
74 G. C. Harcourt, ed., The microeconomics foundations of macroeconomics,
Macmillan, London 1977.
27
napredna, ker napovedujeta nova, nepričakovana dejstva, pa sta v
bistvu izprijena (»degenerating«), ker ne sprejmeta pozitivnega starega
(pretirana kritičnost) in prav tako ne elementov konkurenčne para-
digme (marksistične ekonomske teorije). Ricardo Marxova ekonomska
tradicija je pripeljala meščansko paradigmo do tistih teoretičnih meja,
ko se mora teoretsko polje bistveno obogatiti z novimi epistemološkimi
metodološkimi predpostavkami ter poiskati svojo konkretno zgodo-
vinsko, družbeno razredno (ideološko) naravnanost v zgodovinskem
razvoju produkcijskih odnosov in produktivnih sil (produkcijski način).
Zdi se, da je ravno pomanjkanje takšne zastavitve preprečilo Ricardo-
Marxovi doktrini oziroma neorikardianizmu kot njegovemu jedru
ustvarjalno povezanost med Marxovim in Sraffejevim teoretskim mo-
delom.77
Sraffejeva analiza in vzpon neorikardianizma je v meščanski znanosti
ponovno vzbudil naraščajoče zanimanje za politično ekonomijo ne samo
med tradicionalnimi manjšinskimi zastopniki (institucionalisti in neo-
institucionalisti), temveč tudi v okviru prevladujoče (neoklasične)
ekonomske etorije. Menimo, da je Sraffejeva analiza in svojevrsten
revolucionarni preboj meščanske paradigme uspel ravno zato, ker je
ponovno pokazala na nujnost širše politekonomske analize, vključno z
analizo kapitalističnega produkcijskega načina. Zasluga Sraffeja je
predvsem v otvoritvi živahne razprave 60. in 70. let, ki je prispevala
k razumevanju pomena posebnosti politične ekonomije, Marxovega
teoretskega pristopa in alternativne marksistične paradigme v eko-
nomski znanosti.
V našem kratkem pregledu nekaterih dosežkov ekonomske vednosti z
vidika predmeta analize (produkcijski način) smo ugotovili, da razvoj
meščanske ekonomske teorije od Marshalla do njegove dopolnitve s
teorijo monopolne konkurence (Robinson, Sraffa, Chamberlein), keyne-
sianske teorije, neoklasične sinteze, postkeynesianizma, ponudbene eko-
nomije in teorije Ricardo-Marxove tradicije dokazuje ponovno postop-
no vračanje iz menjave v produkcijo, iz potrošnje v delitev, od načina
gospodarjenja k produkcijskemu načinu, vključno z raziskovanjem
produkcijskih odnosov, eksploatacije, razrednih razmerij in podobno.
Meščanska ekonomska teorija je bila s svojim analitičnim instrumenta-
rijem in logiko homo oeconomicusa »koristen miselni sistem«, ki
pojasnjuje določene lastnosti funkcioniranja kapitalističnega pro-
dukcijskega načina, toda nikoli ni uspela prodreti v njegovo strukturo
in različne zgodovinske oblike transformacije in razvoja kapitala.
Temeljni vzrok takšnega primanjkljaja vidimo v podcenjevanju in
zanemarjanju politekonomske analize in njenega predmeta — produk-
cijskega načina, zato je tudi njen hitrejši znanstveni napredek pogojen
s preseganjem enostranske postavitve načina gospodarjenja kot temelja
svoje analize.
77 Glej G. Hodgson, Capitalism, value and exploatation, A radical theory,
Martin Robertson, Oxford 1982.
28
Zadnja demografska tranzicija
y Evropi: Primer Kosova
Hizvi Islami
Preden bomo pojasnili tok demografske tranzicije na Kosovu ter
ekonomske in socialne determinante njene zakasnitve, kar je tudi
centralni problem naše analize, bi v kratkem opredelili sam pojem
demografske tranzicije kot empirično teorijo ter potek tega družbe-
nega pojava v danes razvitih zahodnih državah in v tistih predelih
naše države, v katerih je ta proces prej ali kasneje že zaključen ali
pa se zaključuje. Ta opredelitev je nujna vsled boljšega razumeva-
nja kasnitve, pa tudi drugih specifičnosti demografskega prehodne-
ga obdobja, v katerem je Kosovo, ki je med relativno večjimi popu-
lacijami edino v Evropi v takem položaju.
Osnovne karakteristike demografske tranzicije
Demografska tranzicija je teorija, ki analizira proces razvoja prebi-
valstva skozi določene etape družbenoekonomskega razvoja, oslanja-
joč se pri tem na posplošitve empiričnih dejstev v spremembah, ki ga
je doživelo naravno gibanje prebivalstva v razvitih državah zahodne
Evrope.' Vse etape tega razvoja so nujno povezane v zgodovinski
kontekst družbenih, ekonomskih in kulturnih sprememb. Izkustvo v
1 S problemi demografske tranzicije se je ukvarjalo veliko tujih in jugo-
slovanskih avtorjev v tem stoletju, posebej pa po drugi svetovni vojni,
glej A. Landry, «-Les trois théories principales de la population, Scientia
1909; isti avtor, La révolution démographique, Paris 1934; isti avtor, Traite
de démographie, Paris 1949; W. S. Thompson, Plenty of People, Lan-
caster Pa., The J. Cattai Press, 1944, in «-Growth of Population«, Scientific
29
razvoju prebivalstva v tistih deželah, ki so že prešle demografsko
tranzicijo kaže na to, da se ta proces odvija v skladu z radikalnimi
spremembami materialne baze družbe in preobrazbe socialno-ekonom-
skih razmer, v katerih se nahaja večina prebivalstva, ki se sestoji v
dejstvu, da ». . . ima vsak posebni zgodovinski način proizvodnje
tudi svoje posebne zakone o prebivalstvu, katerih vrednost je zgodo-
vinska«.2 Na ta način Marx in marksistični pristop poudarjata zgo-
dovinski značaj zakonov o prebivalstvu in zavrača obstoj »trajnega
naravnega« zakona o prebivalstvu, ki ga je poudarjal Malthus in
širše malthuzijanstvo. Demografska tranzicija pomeni odnos med
stopnjami mortalitete in natalitete ter njuno preobrazbo z visokega na
nizki nivo oziroma prehod iz tradicionalnega »nekontroliranega« v
moderni »kontrolirani« tip reprodukcijskega obnašanja. Tranzicija
kot jo razume ta teorija, pomeni padec stopnje smrtnosti, pa tudi pa-
dec natalitete pod 30 %. Prvi tradicionalni tip reprodukcije prebival-
stva je opredeljen z biološkimi determinantami, drugi moderni tip s
socialnimi in ekonomskimi determinantami. Demografska tranzicija
(demografsko prehodno obdobje) oziroma sprememba pogojev v re-
produkciji prebivalstva je dolgotrajen, kompleksen in prostorsko ter
časovno spremenljiv proces.
Demografska tranzicija in njeni tokovi v razvitih zahodnih
državah
Demografska tranzicija se je začela v deželah zahodne in severoza-
hodne Evrope, četudi časovno različno, nekje preje, nekje kasneje.
V Franciji se je na primer tranzitivni proces začel celo že v prvi po-
lovici XVIII. stoletja,3 v drugih zahodnih in severozahodnih državah
v Evropi v prvi polovici XIX. stoletja (Anglija, Norveška, Švedska),
v nekaterih čezoceanskih državah v drugi polovici XIX. stoletja (ZDA,
Kanada, Avstralija, Nova Zelandija), dočim je v državah, ki se danes
American, 182, February 1950; F. W. Notestein, »Population — The Long
View«, v knjigi »Food for the World«, University of Chicago Press, 1944,
in »The population of the World in the Year 2.000«, Journal of American
Statistical Association, XLI, Septembre 1950; Z. Pavlik, »O nekim pro-
blemima populacionog razvitka«, Stanovništvo, br. 1, CDI, IDN, Beograd
1966; S. Obradović, »Problemi demografske tranzicije u nerazvijenim
područjima sveta«, Stanovništvo, br. 1, 1967; A. W. — Balatić, Demo-
grafija. Stanovništvo i ekonomski razvitak, Zagreb 1982, str. 78—129, in
»Demografska tranzicija kao svjetski proces«, Ekonomska revija, št.
3—4, Ljubljana 1982; D. Breznik in dr., Fertilitet stanovništva u Jugo-
slaviji, TDI, IDN, Beograd 1972, str. 341—360; D. Breznik, Demografija:
analiza, metodi i modeli, CDI, IDN, Beograd 1977, str. 51—54, itd.
2	K. Marx, Kapital I (lat.), Beograd 1947, str. 561.
3	J. Bourgeois-Pichat, »Evolution generale de la population française depuis
le XVIIIe siècle«, Population, no 6, Paris 1951, str. 635—662; Y. Blayo,
»La mortalité en France de 1740 a 1829«, Population, numéro spécial,
1975, str. 123—142; Y. Blayo, »Mouvement naturai de la population fran-
çaise de 1740 a 1829«, isto, str. 15—64; L. Henry et Y. Blayo, »La po-
pulation de la France de 1740 a 1829«, isto, str. 71—122; M. R. Rainhard-A.
Armengaud, Historie generale de la population mondiale, Paris 1961,
str. 126.
30
nahajajo v zadnji fazi demografskega prehodnega obdobja, ta pre-
hod nastopil šele v začetku XX. stoletja; v večini sedanjih držav v
razvoju je demografska tranzicija inicirana v 50-tih letih XX. sto-
letja, dočim je v 60-tih in 70-tih letih posegla tudi v najbolj ne-
razvite države in območja. V sodobnih ekonomsko razvitih državah,
v katerih se je pričela demografska preobrazba — s spremembami
v življenjskih pogojih že pred več kot enim stoletjem — se je pro-
ces demografske tranzicije v glavnem zaključil, medtem ko se v
državah v razvoju proces tranzicije nahaja v fazah oziroma pod-
etapah demografskega prehodnega obdobja. V teh zadnjih državah
je val tranzicijie posebno močan pri mortaliteti prebivalstva. Zaradi
sukcesivnega vpliva tranzicije v vseh državah sveta se lahko danes
govori o demografski tranziciji kot svetovnem procesu, ki se izraža
ne samo v spremembah naravnega gibanja prebivalstva, temveč tudi
v demografskih strukturah in drugih spremenljivkah demografskega
razvoja.4
Izkušnje, kako se je odvijala demografska tranzicija v industrijsko
razvitih državah zahodne Evrope kažejo, da se ta proces najprej
izraža v padcu mortalitete prebivalstva. Zgodovinske izkušnje teh držav
jasno izražajo, kako je bilo do konca XIX. stoletja padanje mortali-
tete relativno počasno, toda proces njenega zniževanja je bil kon-
stanten in odvisen od stopnje dosežkov v zdravstvu ter v socialni in
kulturni preobrazbi. Ta ugodni proces označuje novo etapo demo-
grafske preobrazbe, ki zelo pozitivno vpliva na reprodukcijo prebi-
valstva, saj se demografsko ravnotežje med rojevanjem in usihanjem
življenja dosega v zelo ugodnih okoliščinah brez velikih človeških iz-
gub. Večja stopnja naravnega prirastka se torej dosega z manjšo
stopnjo natalitete, kar kaže na racionalen in human značaj biosoci-
alnega procesa reprodukcije prebivalstva. V Franciji, Angliji, Šved-
ski, Norveški je bila sredi XIX. stoletja dosežena raven stopnje mor-
talitete do 30 %o, medtem ko so v ZDA to stopnjo dosegli konec XIX.
stoletja. Ta tendenca se kasneje nadaljuje s pospešenim tempom,
tako da pade stopnja splošne mortalitete v prvih desetih letih XX.
stoletja pod 20 %o in celo pod 15 %o. Ker so bile spremembe v nata-
liteti, za katere je značilna večdimenzionalnost in dolgoročnost, po-
časneje kot spremembe v mortaliteti, je ob nižajoči se mortaliteti stop-
nja naravnega prirastka naraščala v teh državah do konca XIX. sto-
letja. Kateri so glavni dejavniki, ki so vplivali na upadanje stopnje
mortalitete prebivalstva kot začetnega procesa demografske tranzici-
je zahodnih in severozahodnih evropskih držav?
Industrijska revolucija je vsekakor eden od glavnih dejavnikov, ki
so pogojevali velike spremembe na vseh področjih družbenega in ma-
terialnega življenja sedaj razvitih zahodnih držav. Njej neizogibno
sledijo tudi druga gibanja družbenega napredka (socialna, medicinska
in znanstveno-tehnična revolucija), obenem pa nastaja tudi demo-
4 A. W. — Baletič, prav tam.
31
grafska tranzicija oziroma demografska revolucija.5 Vse te revolu-
cije in vsa ta gibanja so privedla do ogromnih socialnih, ekonomskih,
izobraževalnih, zdravstvenih itd. sprememb, ki pogojujejo tudi velike
transformacije v gibanju in sestavi prebivalstva. Padec mortalitete
nastopi prav na koncu industrijske revolucije kot posledica sprememb
v količini in sestavi hrane, ki so temeljile v boljši organizaciji indu-
strijske proizvodnje (modernizacija, inovacije), v boljši distribuciji
industrijskih pridelkov zahvaljujoč razvoju transporta, v izboljšanju
zdravstvenih in higienskih pogojev življenja, naslanjajoč se pri tem
na razvoj medicine (odkritje cepiv, insekticidov, antibiotikov itd.)
in na večji obseg in večjo enakomernost pri razporeditvi medicin-
skih uslug (izgradnja bolnic, sanatorijev, ambulant, porast medicin-
skega in pomožnega medicinskega osebja itd.) v višji ravni izobraže-
vanja itd.6 V teh državah je tudi najprej prišlo do zaustavitve ende-
mičnih in epidemičnih bolezni, ki so bile stoletni sopotniki evoluci-
je prebivalstva oziroma njene stagnacije v preteklosti.7
Vse te spremembe so pozitivno vplivale ne samo na padec mortali-
tete, temveč tudi na padec natalitete,8 vplivale pa so tudi na ostale
komponente demografskega in družbenega razvoja v celoti. Kot pri
drugih populacijah so tudi pri prebivalstvu razvitih zahodnih držav,
biološke determinante — fekonditeta (fiziološka in potencialna sposob-
nost rodnosti), sterilnost in drugi dedni pojavi (različne bolezni), ki
vplivajo na rojstvo, določale maksimalne fiziološke okvirje prokreacije.
Do 70-tih let XIX. stoletja fertilnost v večini razvitih zahodnih držav ni
bila »dirigirana«, temveč je pripadala »naravnemu« tipu,9 vendar se
je kasneje v teh državah, pa tudi v drugih, pod vplivom socialnega
5	A. Landry, La revolution démographique, Paris 1934.
6	Pesimistično stališče T. R. Malthusa (1766—1834) o razvoju prebivalstva
v bodočnosti se je v Evropi pojavilo prav v času, ko je industrijska, teh-
nična, znanstvena revolucija odprla nove perspektive za razvoj človeštva.
Prav zaradi tega njegova teza o takoimenovanem naravnem zakonu o
gibanju prebivalstva nima nobene znanstvene osnove, z njo vred pa tudi
ukrepi, ki so jih Malthus in kasneje njegovi epigoni priporočali za ome-
jevanje rasti prebivalstva vsled tobožnje omejenosti sredstev za življenje.
7	Up.: A. Armengaud, Demographie et sociétés, Paris 1966; M. Reinhard,
A. Armangaud et J. Dupaquier, Historie generale de la population mon-
diale, Hie ed., Paris 1968.
8	Demografska tranzicija tudi v sferi natalitete ni nastopila v istem času
v zahodnoevropskih in prekomorskih državah. V začetku XVIII. stoletja
se je v danes razvitih državah nataliteta gibala nad 30 promili, v začetku
XIX. stoletja med 30—38 promili z izjemo Francije, kjer je padla na
približno 26 promilov. Padec natalitete se je v Franciji začel konec
XVIII. stoletja, v drugih državah zahodne Evrope in ZDA v drugi po-
lovici XIX. stoletja, dočim se je ta proces konec XIX. stoletja in v
začetku XX. stoletja razširil tudi na druge države zahodne Evrope, ka-
sneje v Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo ter po drugi svetovni
vojni tudi v vzhodnoevropske države, glej: P. Festy, La fécondité des
pays occidentaux de 1870 a 1970, Institut national d'études démographi-
ques Travaux et Documents, Cahier no 85, PUF, Paris 1979; J. B.-Pichat,
prav tam; Y. Blayo, prav tam.
9	P. Festy, prav tam, str. 7—47.
32
ekonomskega in kulturnega razvoja ta tip močno modificiral, kar
pomeni, da so od niza determinant, ki so vplivale na padec natalite-
te, stopile v ospredje prav tiste z ekonomsko in družbeno vsebino
in s tem oblikovale pogoje za nastanek modernega demografskega
vrednostnega sistema. V okviru družbenoekonomskih determinant,
ki so vplivale na padec fertilnosti v zahodnih razvitih državah, se
navajata kot dominantni industrializacija in urbanizacija v širšem
smislu.10
Prav na tleh zahodne Evrope se je pojavila industrijska revolucija,
klasičen razvoj kapitalizma, prvotna akumulacija kapitala, industria-
lizacija in razvoj velikih mest. Vse te okoliščine so vplivale na spre-
membo vseh ostalih pogojev, gibanja natalitete, točneje njenega pa-
danja. Pri tem je pomembno vlogo odigralo tudi vključevanje žensk
v ekonomsko in družbeno življenje, višanje ravni njihove izobraženo-
sti in sprememba njihovega statusa v družini in družbi. Z nastan-
kom celega niza družbenih institucij je prišlo do reduciranja mnoštva
funkcij, ki jih je imela družina, vsled česar so ženske prestopile
okvire družine, četudi je reproduktivna funkcija družine ostala kot
njena trajna vloga. Z druge strani je s porastom zdravstvenega in
življenjskega standarda v celoti pomembno padla smrtnost dojenč-
kov, kar je s svoje strani prav tako vplivalo na padec fertilnosti. In-
dustrijski, tehnični in tehnološki razvoj je ustvaril pogoje za nove
oblike visoko produktivnega zaposlovanja, ukinil je potrebo po ek-
stenzivnem angažiranju otrok v ekonomskem življenju, s tem ko
jih je vedno bolj vključeval v vse stopnje izobraževanja.
Zaposlenost, pokojninsko zavarovanje, socialno skrbstvo itd. so od-
stranili strah staršev, da bi bili zaradi starosti odvisni od lastnih
otrok; kasnejši vstop v zakonsko skupnost (s čimer se je skrajšal čas
reprodukcije), relativno visoka stopnja ločitev, neporočenost določe-
nega dela žena sploh itd. — vse to v spregi s prvim so dodatne oko-
liščine, ki so v zadnjih 100 in več letih v razvitih državah Evrope
vplivale na oblikovanje določenih družbeno demografskih norm po-
sameznika, družine, določenega družbenega sloja v odnosu do števila
otrok, velikosti družine, individualnih življenjskih želja itd. V teh
državah torej, sta visoka nataliteta in družina razširjenega tipa izgu-
bili lastno ekonomsko in družbeno vlogo in funkcijo, in sicer kot re-
zultat splošne družbene, materialne in kulturne preobrazbe družbe v
celoti.11
10	Up.: Y. Tugault, Recondite et urbanisation, INED, Travaux et Documents,
Cahier no 74, PUF, Paris 1975.
O delovanju ekonomskih in socialnih faktorjev na nataliteto in demo-
grafski razvoj v celoti ter na njihovo medsebojno odvisnost glej pose-
bej : UN, The Determinants and Consequences of Population Trends,
Volume I, New York 1973.
11	O bioloških in družbenih razlogih nizke natalitete in majhne družine
glej širše: M. Macura, »Dileme oko reprodukcije stanovništva«, Ekonom-
ska misao, št. 3, Beograd 1974, str. 20—22.
33
Demografska tranzicija in njene značilnosti v Jugoslaviji
Demografska tranzicija v Jugoslaviji, ki nastopi kasneje kot v za-
hodnih in severozahodnih državah Evrope, ni zaobsegla vseh območij
v državi naenkrat. Prebivalstvo Jugoslavije se danes nahaja v različ-
nih fazah demografskega prehodnega obdobja, zaradi česar je demo-
grafski razvoj v teritorialnem in družbenem pogledu sila različen.
Analizirajoč regionalni razvoj in značilnosti prebivalstva Jugoslavije
skozi proces demografske tranzicije jugoslovanski demografi razliku-
jejo v glavnem tri skupine različnih območij.12
Prva skupina zaobsega Vojvodino, Hrvaško, Slovenijo in Srbijo brez
pokrajin, ki so v osrednjo tranzitivno podetapo vstopile v začetku
30-tih let in v katerih je razen manjših prostorskih celot znotraj njih
proces tranzicije že zaključen; tranzicija se je v teh območjih v sferi
mortalitete, kasneje pa tudi v sferi natalitete začela že pred 100 leti;
značilno je tudi, da je tendenca sekularna.
Druga skupina se sestoji iz Crne gore, Bosne in Hercegovine in Ma-
kedonije, ki niso hkrati vstopile v proces tranzicije: črnogorsko pre-
bivalstvo je v osrednjo tranzitivno fazo vstopilo konec 50-tih let,
četudi so se bio vitalne stopnje začele zmanjševati že v 30-tih letih,
dočim sta prebivalstvi Bosne in Hercegovine13 in Makedonije vstopili
v ta proces v začetku 60-tih let. Prebivalstvi Crne gore in BiH se
danes nahajata v pozni tranzicijski fazi, dočim se je makedonsko pre-
bivalstvo tej fazi približalo, pri čemer se pričakuje, da se bo ta proces
v prvem primeru končal konec 80-tih let, v drugem pa konec 90-tih
let.
Tretjo posebno skupino pa predstavlja prebivalstvo Kosova, ki se ko-
nec 70-tih let nahaja šele na začetku srednje tranzicijske podetape, ki
naj bi se končala šele konec 80-tih let, dočim se pričakuje, da bi ob
intenzivnem družbenem, ekonomskem in kulturnem razvoju prebival-
stvo Kosova vstopilo v zaključno tranzicijsko fazo in ta proces zaklju-
čilo šele po letu 2000.
Glede na višino natalitete oziroma fertilnost je beseda o treh tipih
prebivalstva: prebivalstvo z nizko nataliteto (Vojvodina, Hrvaška, Slo-
venija in Srbija brez pokrajin), prebivalstvo s srednje visoko natali-
teto (Crna gora, BiH in Makedonija) in prebivalstvo z visoko nata-
liteto (Kosovo).
12	M. Rašević, Determinante fertiliteta stanovništva u Jugoslaviji, CDI,
IDNm Beograd 1971; Skupina avtorjev, Fertilitet stanovništva u Jugo-
slaviji, CDI, IDN, Beograd 1972; Skupina avtorjev, Razvitak stanovni-
ništva u Jugoslaviji u posleratnom periodu, CDI, IDN Beograd 1974; D.
Breznik, »-Natalitet i fertilitet stanovništva Jugoslavije«, v knjigi »Fer-
tilitet stanovništva i planiranje porodice u Jugoslaviji«, CDI, IDN, Beo-
grad 1980, str. 61—106; A. W.-Baletić, Demografija, stanovništvo i eko-
nomski razvitak, str. 114—118, itd.
13	O determinantah hitrejše demografske tranzicije v BiH, glej širše v:
Z. Grebo, Čovjek, radjanje, društvo, Sarajevo 1975.
34
Ekonomske in družbene determinante ter specifičnosti
zakasnele demografske tranzicije na Kosovu
Prebivalstvo Kosova je v Jugoslaviji in v Evropi najkasneje vstopilo
v proces demografske tranzicije. Celoten kompleks medsebojno pove-
zanih in pogojenih faktorjev, ki je na to vplival in pa spremembe, ki
nastajajo v gibanju prebivalstva in demografske strukture, so medse-
bojno ozko povezane in pogojene.14 Demografska tranzicija se v sferi
mortalitete na Kosovu pojavi po letu 1925, ko splošna stopnja smrt-
nosti pade pod 30 %o, kot to predvideva teoretični model demografske
tranzicije. Hitro padanje smrtnosti se nadaljuje tudi po drugi svetovni
vojni, posebej po letu 1957, ko stopnja smrtnosti pade pod 15 %o, po-
dobno kot v mnogih nerazvitih državah in področjih v svetu. Po
letu 1965 je splošna stopnja mortalitete padla pod 10 %o; od tega leta
naprej se opaža tudi tendenca rahlega upadanja fertilitete.15 Tranzicija,
ki se je začela z upadanjem mortalitete na Kosovu, je prav tako kakor
v nerazvitih državah v svetu, potekala mnogo hitreje kot svoj čas
(v XIX. stoletju) v razvitih evropskih državah. Pri tem se ne nava-
jajo kot odločilne determinante lastni ekonomski ter družbeni razvoj
nerazvitih držav, temveč zunanji dejavniki kot so na primer razširja-
nje dosežkov medicine in zdravstvenega varstva (preventiva in kura-
tiva), povečana količina prehrane za prebivalstvo in seveda mlada
starostna struktura prebivalstva kot avtohtona komponenta.
Stopnja natalitete na Kosovu je do letu 1965 konstantno visoka, in
sicer nad 40 %o povprečno na leto, šele po tem letu pa začenja nata-
liteta padati pod nivo 40 %o, pri čemer se proces občutno pospešuje v
70-tih letih in doseže leta 1983 stopnjo okoli 31 %o. Do sredine 60-tih
let sta stopnji natalitete in mortalitete, posebno mortalitete dojen-
čkov, na visokem nivoju. Počasno zmanjševanje natalitete in izrazi-
tejše upadanje splošne mortalitete sta kljub temu, da je mortaliteta
dojenčkov še vedno zelo visoka in da se v letu 1983 giblje okoli 72 %o,
povzročila zelo visok naravni prirastek, saj se stopnja giblje od leta
1956 do 1976 med 29 in 30 %o, leta 1983 pa okoli 25 %o. Visok naravni
prirastek se v zadnjih dveh, treh desetletjih pojavlja kot dejavnik
močne absolutne in relativne rasti skupnega prebivalstva pokrajine.
Zniževanje stopnje mortalitete je obče zaželen cilj človeštva, ne gle-
de na to, v katerem delu sveta in v katerem geografskem okolju na-
staja in ne glede na to, kateri rasi, narodnosti ali religiji pripada.
Vendar pa je demografska preobrazba, kar se tiče natalitete na Ko-
sovu, prav tako kakor v manj razvitih državah, potekala mnogo po-
časneje. Nataliteta je dolgoročen pojav in večdimenzionalen proces,
zaradi česar se njene spremembe vedno izrazijo kasneje kot pa spre-
14	H. Islami, Popullsia e Kosovës, Studim demografik, Prishtinë 1981, str.
38—61.
15	D. Breznik, »Fertilitet stanovništva Kosova i Metohije«, Cvijičev zbornik,
SANU, Beograd 1968, str. 305—313; D. Breznik, »Tendencije u razvitku
stanovništva Kosova«, Obeležja, št. 2, Priština 1973, str. 5—27.
35
membe v družbenoekonomskem razvoju;16 družbenoekonomske trans-
formacije ne odražajo istočasno spreminjanje demografskih proce-
sov, posebej tistih procesov, ki se tičejo reprodukcije prebivalstva,
kajti po vsebini svoje kompleksnosti niso amortizirana »demografska
inercija«. Opadanje stopnje natalitete je, kot je znano, povezano s
spremembami v strukturi prebivalstva: to je v ekonomskih, profe-
sionalnih in kulturnih značilnostih prebivalstva; v prostorski, socialni
in profesionalni mobilnosti prebivalstva, ki jo povzroča proces indu-
strializacije, urbanizaciji, dvigu izobrazbenega nivoja itd.; nato eman-
cipacija in spremembe materialnega, socialnega in kulturno izobraz-
benega položaja ženske, spremembe v družinskih odnosih v stališčih
in odločitvah posameznikov in družine glede njene velikosti in šte-
vila porodov itd.
Če gledamo nivo razvitosti Kosova skozi te navedene kazalce druž-
benega razvoja, vidimo, da je še precej po vojni bil zelo nizek. Ta
pokrajina je najkasneje stopila na pot industrializacije in urbanizacije
življenja, ki sta glavna vzpodbujevalca družbenoekonomske preobraz-
be in sprememb dinamike ter strukture prebivalstva, torej tudi nje-
gove reprodukcije kot najbolj decentraliziranega družbenega procesa.
Nekoliko hitrejši gospodarski socialni razvoj je povezan s petletnim
planom od leta 1957—1961, tako da se na tem področju prične z in-
dustrializacijo v začetku 60-tih let. Vendar pa le-to ni moglo po-
membno vplivati na spremembe demografskega kompleksa in socialne
situacije nasploh, ker so se vlaganja v tej fazi razvoja omejila na
ekstraktivno industrijo (barvna metalurgija) in energetiko (premog),
to je na surovinske in bazične energetske veje gospodarstva, ki imajo
slabe akumulacijske možnosti, ki prinašajo nizek dohodek in nizko
stopnjo zaposlenosti,17 medtem ko je bil razvoj predelovalne indust-
rije tudi kasneje potisnjen ob rob, prav to pa je v industrializaciji
neke države odločilna komponenta za preobrazbo prebivalstva in nje-
govih socialnih pogojev življenja. Predelovalne zmogljivosti imajo več-
je reprodukcijske sposobnosti, ustvarjajo večji dohodek in večjo za-
poslenost (tudi ženske delovne sile) in vplivajo na korenito spremi-
njanje sestave in gibanja prebivalstva.
Takšen zakasneli gospodarski položaj Kosova in znotraj tega razvoja
enostranska opredelitev v investicijski politiki, seveda niso mogli spod-
buditi pomembnejše spremembe v demografskih gibanjih in osnovnih
asociacijah razvoja prebivalstva — družini, gospodinjstvu in naselju.
Spremembe niso zaobsegle tisti del populacije, ki tudi danes kot ne-
koč nosi največje breme v procesu človeške reprodukcije, to je va-
škega življenja in ženske populacije na vasi, v dobršnem delu pa
tudi v mestu. SAP Kosovo je vstopilo v obdobju socialističnega raz-
16	V zvezi z dolgoročno tendenco demografskih procesov D. Vogelnik po-
udarja: »V demografiji štejejo leta za desetletja in desetletja za stoletja«
(D. Vogelnik, »Slovenski demograski trenutek: 1750—2000«, Ekonomska
revija, št. 3—4, Ljubljana 1982, str. 541).
17	M. Limani: Investicije i prevredni razvoj Socijalističke Autonomne Po-
krajine Kosova, Priština 1980.
36
voja s prek 80 % vaškega prebivalstva, ki je delalo znotraj avtarkič-
nega in naturalnokmetijskega gospodarstva, s prek 60 % nepismenega
prebivalstva (pri ženskem delu populacije je ta stopnja okoli 80 %),
z 20-promilno stopnjo splošne smrtnosti in s 160 promilno stopnjo
smrtnosti dojenčkov. Prebivalstvo je bilo v družbenem in prostorskem
pogledu neznatno mobilno (če izvzamemo ženitveno migracijo vas —
vas), pretežno privrženost družini, pripeto na svojo zemljo in vklju-
čeno v lokalno kmečko skupnost. Družinska organizacija je imela vse
značilnosti, ki veljajo za tradicionalno družbo in znotraj katere so
se vršile skoraj vse življenjske funkcije: proizvodnja, potrošnja, repro-
duktivna, vzgojna, zaščitna, zdravstvena itd. Glavnina prebivalstva ni
imela oskrbe z električno energijo (do 1972. leta je bilo brez elek-
trike 650 vasi ali 45 % vseh vasi, do 1965. leta pa celo prek 1.000
vasi oz. 70 %), manjkali pa so tudi drugi elementi prostorskega in dru-
žinskega komuniciranja. Prav zaradi tega je prišlo do upočasnitve
družinskih družbenih in kulturnih sprememb v življenju kosovskega
prebivalstva.18
Brez dvoma je po letu 1960, posebno pa v 70-tih letih prišlo do veli-
kih sprememb v zgoraj omenjenih sektorjih družbenega razvoja,
hkrati pa je jasno videti prisotnost mnogih elementov nerazvitosti
prav pri tistih družbenih strukturah in skupinah, ki so glavni nosilci
visoke fertilnosti prebivalstva. Vas in manjša naselja so še vedno
vladajoče oblike naseljenosti; prebivalstvo Kosova živi v velikem šte-
vilu naselij (1453), kjer glavnino tvorijo naselja z majhnim številom
prebivalstva. Dosedanja prometna povezanost celih vasi in vaških
področij oziroma slaba cestna povezanost velikega števila vasi in
slaba oskrba z elektriko vaških področij konec 60-tih in v 70-tih letih,
so podaljšali 100-1 etno geografsko in socialno izolacijo prebivalstva.
Na vasi, kjer danes živi okoli 67 % celotnega prebivalstva Kosova,
se zaostreno kažejo problemi agrarne naseljenosti, nezaposlenosti, pol-
zaposlenosti, manjkajo osnovne družbene, kulturne in zdravstvene in-
stitucije (šole, knjižnice, ambulante, pošte, kulturni domovi itd.) in-
frastrukturni sistemi, prav tako pa do 80-tih let ni bil rešen problem
popolne zdravstvene zaščite ali pa še dosedaj nerešen problem pokoj-
ninske in invalidske zaščite individualnih kmetov itd. Vse to pogo-
juje obstoj tradicionalnih družbenih struktur in tradicionalnih demo-
grafskih tipov, kot tudi otežuje integracijo vaške skupnosti v tokove
samoupravnega družbenega razvoja.19
Položaj ženske, posebej kmečke ženske — Albanke je z ozirom na
vse indikatorje materialnega in kulturnega razvoja izrazito slab. Vsa
demografska raziskovalna so potrdila, da v okviru družbenoekonom-
skih determinant in njihovega vplivanja na njihovo nataliteto po-
membno mesto zavzemata tip družine (velikost, izvori dohodka itd.) in
18	H. Islami, »Problemi društvenog razvitka kosovskog sela«, Sociologija,
št. 4, Beograd 1979, str. 397—418.
19	H. Islami, »Socijalno-demografske promene u kosovskom selu« v knjigi
»Problemi socijalističkog razvoja poljoprivrede i sela«, Izdal Center Ko-
munist in Jugoslovanski center za teorijo in prakso socialističnega sa-
moupravljanja E. Kardelj, Beograd—Ljubljana 1983, str. 641—657.
37
položaj ženske v družini, pa tudi širše v celotni družbi. Od položaja
ženske tako v socialnem, materialnem, kulturnem kot delovno-profe-
sionalnem in samoupravnem pogledu namreč zavisi tudi tip reproduk-
tivnega obnašanja prebivalstva. Ženska je glavni akter v biološki re-
produkciji, dočim je družina osnovna celica in okvir, v katerem se
uresničuje proces rojevanja. V nerazvitem delu kosovskega prebival-
stva, v njenem ruralnem oziroma agrarnem delu, je tudi danes po-
udarjen karakteristično tradicionalni tip družinskega življenja, četudi
so se mnogi sektorji tega življenja pa, tudi mnogi deli tega prebival-
stva spremenili, s tendenco nadaljnje širitve teh sprememb. Določeno
število družbenoekonomskih funkcij je še vedno povezano z družino
in ruralno skupnostjo, medtem ko zahteva potreba po racionalizaciji
in humanizaciji reprodukcije prebivalstva proces podružbljanja življe-
nja in dela. Ta proces mora prodreti prav v družino, posebej še v al-
bansko ruralno družino, kjer se ta reprodukcija tudi realizira. V
razvitejšem delu, v urbanih in nekmetijskih predelih, kjer je življenj-
ska baza na kvalitetnejšem nivoju in kjer se večji del družbenoeko-
nomskih funkcij uresničuje izven okolja družine, je nataliteta nižja.20
Pri mestnem in neagrarnem prebivalstvu postaja splošen pojav to, da
družba s svojimi institucijami razbija družinsko jedro, kljub njegovi
poprejšnji dokajšnji kohezivnosti in spreminja njegovo velikost ter
model; družina tega razbitega dela populacije teži k višjemu social-
nemu, materialnemu in izobrazbenemu nivoju in ima seveda manjše
aspiracije po večji rodnosti, medtem ko je pri nerazvitem delu po-
pulacije stopnja družbenega razvoja še takšna, da vpliva na konser-
viranje življenjskih funkcij znotraj družine in ustvarja drugačno za-
vest in vrednote, zaradi česar je tudi število rojstev večje.
Nasploh je kosovska ženska, zlasti pa ženska prevladujoče strukture,
torej kmečka žena, v glavnem vezana na življenje v gospodinjstvu
in na reprodukcijo, le v manjši meri pa je vpeta v ekonomsko, druž-
beno, kulturno in javno življenje, zato se tudi njena vloga v repro-
dukciji ni mogla bistveno spremeniti, kakor se je spreminjala v raz-
vitih delih Jugoslavije in bolj razvitih državah Evrope. V letu 1981
je bilo od skupnega števila žensk na vasi le 3,9 % aktivnih (v mestu
14,7 %) kontingent aktivnega kmečkega prebivalstva obeh spolov, po-
sebej pa še ženske, pa je izredno močno obremenjen z vzdrževanjem
prebivalstva (leta 1981 je bilo na 100 aktivnih žensk 2.629 vzdrževa-
nih žensk, medtem ko je bilo na 100 aktivnih moških 156 vzdrževanih
moških).
Povsem nova kategorija je zaposlovanje žensk v neagrarnem sektor-
ju dejavnosti v pokrajini. Leta 1966 je bilo zaposlenih v skupnem
številu zaposlenih le 17,2 % žensk, medtem ko je bilo znotraj skup-
nega števila zaposlenih žensk le 24,4 % albanske narodnosti. Leta
1980 je bilo v skupnem številu zaposlenih 20,4 % žensk, medtem ko
je bilo med vsemi zaposlenimi ženskami 45,3 % Albank. Ta zelo nizka
20 I. Ginić, Dinamika i struktura gradskog stanovništva Jugoslavije, CDI,
IDN, Beograd 1967, str. 66—76.
38
stopnja zaposlenosti, še posebej pri albanskih ženskah, se v glavnem
nanaša na ženske, ki živijo v mestu, medtem ko je večji del žensk v
ruralnem okolju nezaposlen. Kakor je že bilo rečeno, je po drugi
strani to vaško prebivalstvo, zlasti albansko, nosilo glavno breme v
reprodukciji. Razen tega je večji del žensk, sploh pa vaških, nepisme-
nih. Leta 1981 je bilo na Kosovu 26,3 % žensk nepismenih, na vasi
29,2 %, medtem ko leta 1971 več kot polovica žensk ni obvladala
osnove elementarnega izobraževanja. Toda to je samo formalnost ozi-
roma statistična nepismenost, medtem ko je dejanska precej večja.21
Zaposlenost22 in izobraževanje prebivalstva, zlasti ženskega dela, so-
dita med najpomembnejše dejavnike preobrazbe družinskega, družbe-
nega in materialnega življenja, kot tudi socialnih institucij in norm.
Skupaj z drugimi dejavniki sta odločujoča tudi pri zapletenih in več-
dimenzionalnih demografskih in splošnih pojavih ter procesih, kot je
na primer biosocialna reprodukcija prebivalstva. Vse dosedanje ra-
ziskave odnosov reprodukcije in razvoja kažejo na to, da obstaja po-
membna negativna korelacija med zaposlenostjo in izobraževanjem
nasploh in zaposlenostjo in izobrazbeno ravnijo žensk na eni strani
in ravnijo natalitete na drugi strani.23
Pri mestnem prebivalstvu in pri tistih družbenih slojih, ki so bili že
prej zajeti v procese socialnih, ekonomskih, kulturnih, zdravstvenih in
drugih sprememb, je bil proces demografske tranzicije tako pri mor-
taliteti kot kasneje pri nataliteti že daleč naprej. Pri tem delu prebi-
valstva pokrajine so bili podani vsi družbeni predpogoji za sprejetje
novega režima reprodukcije, to je za prehod iz »nekontrolirane« na
»kontrolirano« fertilnost; najprej je upadanje fertilnosti zajelo žen-
ske iz starejših skupin fertilnega obdobja, potem pa še ženske iz mlaj-
ših skupin tega obdobja.24 Pomembno je tudi opadanje fertilnosti pri
določenih poklicih z ugodno materialno osnovo. Razmerje med stop-
njo natalitete kmečkega in nekmečkega prebivalstva Kosova je bilo
na primer leta 1953 45,4 :36,1 %o, medtem ko leta 1961 44,9 :27,2
promila.25 Povprečno število živorojenih otrok poročenih žena na Ko-
sovu v obdobju reprodukcije (15—49 let) je bilo po popisu iz leta
21	H. Islami, »Nepismenost u današnjem kosovskom selu«, Sociologija sela,
št. 77—78, Zagreb 1982, str. 219—230.
22	O pomenu zaposlovanja žensk, glej: O. Burič, Promene u porodičnom
životu pod uticajem ženine zaposlenosti, Centar za proučavanje društve-
nih odnosa, Institut društvenih nauka, Beograd 1968.
23	M. Raševič, prav tako, D. Breznik in drugi, prav tako; Z. Grebo, »Žena
izmedju rada i porodice, Utjecaj zaposlenosti žene na strukturu i funk-
ciju porodice«, Institut za društvena istraživanja Sveučilišta u Zagrebu,
Zagreb 1975; Z. Grebo, »Materinstvo i rad — stvarna ili prividna dile-
ma u porodici zaposlene žene«, Sociologija, št. 4, Beograd 1975; Fertilitet
stanovništva i planiranje porodice u Jugoslaviji, CDI, IDN, Beograd
1980.
24	D. Breznik, »Natalitet i fertilitet stanovništva u Jugoslaviji«, navedeno
delo, str. 82.
25	B. Maksimović, »Prelazak poljoprivrednog stanovništva u nepoljoprivred-
ne delatnosti«, Stanovništvo, št. 1, 1964, str. 13.
39
1961 naslednje: pri ženskah, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, 3,86 otrok
(Vojvodina 2,32), medtem ko pri uslužbenkah 2,96 (Vojvodina 1,47).26
Po rezultatih ankete iz leta 1970 o fertilnosti poročenih žensk, ki jo
je izdelal Center za demografske raziskave Inštituta ekonomskih zna-
nosti v Beogradu, je bilo povprečno število živorojenih otrok pri
ženskah, starih od 15 do 49 let, glede na njihov poklic in poklice
tistih, ki jih vzdržujejo, naslednje: pri aktivnih ženskah 2,06 otrok
(Vojvodina 1,71), medtem ko pri vzdrževanih 4,17 otrok (Vojvodina
1,98). Zelo velike so tudi razlike znotraj aktivnih žensk: pri kmeticah
3,14 otrok (Vojvodina 1,93), pri delavkah 2,31 otrok (Vojvodina 1,77)
in pri uslužbenkah 1,09 otrok (Vojvodina 1,27); pri vzdrževanih se
pojavlja ista zakonitost, le s to razliko, da je pri vseh poklicih število
otrok večje: kmetice 4,74 otrok (Vojvodina 2,27), delavke 3,89 otrok
(Vojvodina 1,91) in uslužbenke 3,97 otrok (Vojvodina 1,72). Tudi pri
prebivalstvu drugih predelov Jugoslavije je opaziti iste tendence: večje
število otrok imajo vzdrževane ženske v kmetijstvu in v drugih
poklicih.27
Po drugi strani pa je posebno pri ženskah, kolikor bolj je izobrazbeni
nivo nižji, fertilnost in število živorojenih otrok večje, in obratno.
Po popisu iz leta 1961 so imele ženske na Kosovu (od 35 do 39 let)
brez šolske izobrazbe 5,3 živorojenih otrok (Vojvodina 3,0), ženske s
štirimi razredi osnovne šole 4,3 otroke (Vojvodina 2,2), ženske z
osnovno šolo 2,3 otroke (Vojvodina 1,3), ženske s srednjo šolo 1,8
(Vojvodina 1,3) in s fakulteto 1,1 otroka (Vojvodina 0,9).28 Medtem
ko je bilo povprečno število živorojenih otrok na Kosovu po popisu
prebivalstva iz leta 1971 pri ženskah (od 45 do 49 let): brez šolske
izobrazbe 6,42 otrok (Vojvodina 2,5), s popolno osnovno šolo 3,08
otrok (Vojvodina 1,54), s srednjo šolo 1,9 (Vojvodina 1,3) in pri
ženskah s fakultetno izobrazbo 1,27 (Vojvodina 0,98).29 Kolikor je
večja raven izobrazbe prebivalstva obeh družbenoekonomsko različno
razvitih območij, toliko manjša je tudi fertilnost.
Dosedaj so bili vsi faktorji, ki vplivajo na demografsko tranzicijo
pri nataliteti usmerjeni pri največjem delu prebivalstva na Kosovu k
dvigu natalitete. Glede na to, da večji del celotnega prebivalstva živi
na vasi v nerazvitih življenjskih pogojih, da je stopnja izobraženosti
nizka itd., je tranzicija še vedno zelo počasna. V skladu s temi oko-
liščinami je povsem jasno, da so ustvarjene določene socialnopsihološ-
ke predispozicije za večje število rojstev tako v jugoslovanskem kot
tudi v evropskem merilu. Visoka stopnja natalitete v ruralnih in
agrarnih predelih, kjer prevladuje ekstenzivno kmetijstvo, je pogo-
jena tudi s samim statusom otrok in potrebam po njih. Otroci, zlasti
moškega spola, se kot ekstenzivna delovna sila že zelo zgodaj vklju-
24 D. Djošić, »Fertilitet, kontrola radjanja i profesionalne karakteristike
stanovništva«, Stanovništvo, št. 3—4, 1971, str. 266—277.
27	D. Djošić, prav tam, str. 266—267.
28	M. Rašević, Determinante fertiliteta stanovništva u Jugoslaviji, str. 141.
29	D. Breznik, prav tam, str. 90.
40
čujejo v nekatere procese naturalne proizvodnje.30 Razen tega se otro-
ci v tem nerazvitem kosovskem okolju pojmujejo kot nasledniki dru-
žinskega imena in kmečke lastnine ter kot skrbniki svojih staršev, ko so
ti stari, glede na to, da nimajo zagotovljene socialne baze (zavarovanje,
pokojnina itd.).31 Stroški za vzdrževanje in vzgojo otrok so bili v teh
agrarnih — vaških skupnostih, vedno zelo majhni. Po drugi strani pa
so se dolga leta ustvarjale določene norme in stališča, da je od šte-
vila živorojenih otrok odvisno, koliko jih bo ostalo živih in koliko
jih bo lahko delalo, saj so starši že vnaprej vedeli, da bo dobršen
del otrok umrl že v prvih dveh ali prvih letih življenja.32
Sklep
Glede na potek demografske tranzicije lahko ugotovimo, da je v ne-
razvitih državah in predelih prav zaradi kasnejše vključitve v procese
družbenoekonomske preobrazbe proces tranzicije, posebej še v sferi
natalitete potekal zelo počasi in ni zajel vseh socialnih struktur in
slojev prebivalstva znotraj le-te, medtem ko je v razvitih zahodnih
državah zaradi zgodnejšega vdora industrializacije, urbanizacije, izo-
braževanja, infrastrukture itd. in zaradi spremembe drugih pogojev,
ki vplivajo na reprodukcijo, proces demografske tranzicije nastopil
precej bolj zgodaj, približno za stoletje in pol. Izkušnje teh držav
kažejo, da zakonitosti v razvoju prebivalstva niso stalne, temveč da
so odvisne od sprememb družbenih pogojev v času in prostoru. Eko-
nomski in družbeni napredek danes razvitih držav demantira v osnovi
pesimistične poglede in duh Malthusa, malthusijanstva in neomalthu-
sijanstva v zvezi z rastjo prebivalstva.33
Zakasnelo demografsko tranzicijo na Kosovu je potrebno v okviru
Jugoslavije in Evrope34 razumeti in pojasniti samo v okviru kasnejše
in počasnejše materialne, socialne, kulturne, zdravstvene, infrastruk-
turne preobrazbe pokrajine kot celote in posebej dominantnega dela
30	Anketna raziskovanja kažejo, da se v listi motivov, zaradi katerih kosov-
ske ženske žele rojevati, poudarjeno pojavlja razlog »želi moškega po-
tomca« (17,0 % : 2,4 % v Vojvodini), (D. Breznik, »Motivacije udatih žena
u pogledu budućeg radjanja«, v prej navedeni knjigi, str. 192.
31	O potrebi otrok s strani staršev, družine in kmetijskega gospodarstva
v državah v razvoju glej: E. Hofšten, »Spor oko planiranja porodice«,
Ekonomska misao, št. 3, 1974, str. 108.
32	Na Kosovu se je takoj po drugi svetovni vojni smrtnost dojenčkov
gibala med 180 in 200 promili letnega povprečja, leta 1953, čeprav močno
znižana, je še vedno stala zelo visoko (71,7 promila), če vemo, da je v
istem času v nekih državah znašala 10 promilov, v Sloveniji, Hrvaški in
Vojvodini pa je bila pod 18 promili. Ta stopnja smrtnosti se na Kosovu
ocenjuje tako v relativnem kot v absolutnem smislu za zelo visoko in še
danes predstavlja velik zdravstveni, družbeni in humani problem, kajti
znatno število otrok se še vedno rodi izven zdravstvenih ustanov in brez
strokovne pomoči (več kot 50 %), prav tako pa je nizek tudi odstotek
zdravljenih pred smrtjo (okoli 60 %).
33	O neomalthuzijanskih pogledih glej : A. W.-Balatič, Demografija. Sta-
novništvo i ekonomski razvitak, str. 63—69.
34	Za Kosovom je Albanija tista država v Evropi, ki ima najvišjo stopnjo
natalitete (27,5 promila v letu 1979).
41
njene populacije (vaško prebivalstvo). Agrarno-naturalna proizvodnja
na Kosovu in na podlagi tega zasnovan poseben način življenja ter
visok nivo nepismenosti in neizobraženosti prebivalstva v fertilnem
obdobju so se ohranili vse do 60-tih let, v mnogih kmečkih sredinah
pa tudi do danes.35 V takih skupnostih imajo zakon, družina in roj-
stvo visoko vrednost,36 kajti po ljudski tradiciji se zakon ceni kot
najpomembnejši družinski dogodek, ker prinaša uspeh, srečo, pred-
vsem pa potomstvo kot novo delovno silo. Otroci se v okviru tega
pojavljajo kot nujen faktor nadaljevanja družinske ekonomije, pode-
dovanja družinskega bogastva in vzdrževanja staršev.37 Vse navedene
družbene okoliščine, četudi se danes s širjenjem številnih novih so-
cialnih skupin, urbanih struktur, infrastrukturnih sistemov, izobra-
ževanja itd., tudi na vasi,38 v marsičem intenzivno menjajo, pa ven-
dar v pogojih dolgoročnega karakterja demografskih procesov in za-
radi njihove inercije, niso mogle imeti močnejših učinkov na razpad
tradicionalne družinske organizacije ter na sestavo in spremembo
režima reprodukcije v 70-tih letih in kasneje.
Kontrola rojevanja in planiranja družine se danes smatra za znan-
stveno potrjenim in splošno sprejetim ciljem posameznika, družine in
družbe; gre za težnjo, za humanizacijo odnosov med spoloma, za
težnjo, da posameznik, družina in družba obvladajo lastno reproduk-
cijo ter za težnjo, da je vsak novorojenček zaželen, zdrav, in da ni-
ma težav v nadaljnjem razvoju. Izgleda pa, da se v glavnini kosov-
skega kmečkega prebivalstva v raznih fazah demografskega pre-
hodnega obdobja, kontrola rojstva in planiranje družine sprejema
nekoliko počasneje, četudi se tudi pri njih opaža, da sprejemajo te-
meljno stališče, da ni potrebno izkoristiti celotni prokreativni poten-
cial39 in da je povprečno število otrok manjše od idealnega.40 Za spre-
jetje kontrole rojstva in planiranja družine so najprej določeni druž-
beni, materialni, izobrazbeni, zdravstveni in etični predpogoji, kajti
35 H. Islami, »Socijalno-demografske promene u kosovskom selu«, prej
navedena knjiga, str. 641—657.
34 Toda samemu dejanju rojstva je bila dana premajhna pozornost pa se je
dostikrat dogajalo, da ženska rodi izven hiše, na polju, kar je bilo po-
vzročeno z ritmom življenjskih potreb. Za ruralno-agrarne sredine južno-
slovanskih narodov, S. Vukosavljevič pravi: »Žena je radjala na polju,
za ogradom. Valjalo joj je ustati koji sat po porodjaju. Da se vrati sa
novorodjenim detetom u pregači — to nije bilo ništa neobično. Da se
rodi u šumi čuvajući stoku... to nije bilo neobično« (S. Vukosavljević,
Pisma sa sela, Savremena škola, Beograd 1962, str. 148—149.
37	O uporabi otrok v nerazvitih patriarhalnih družbah glej: V. St. Erlich,
Jugoslavenska porodica u transformaciji, Studija u tri stotine sela, Liber,
Zagreb 1971, str. 262 in naprej.
38	H. Islami, »Problemi urbanizacije i standarda ruralnih naselja Kosova«,
Sociologija, št. 3—4, Beograd 1984, str. 317—324.
39	G. Todorović, »Idealni i željeni broj dece u porodici«, Stanovništvo,
št. 3—4. 1971, str. 297—311.
40	G. Todorović »Stavovi stanovništva o veličini porodice i abortusima
planiranja«, v knjigi Fertilitet stanovništva i planiranje porodice u Jugo-
slaviji, CDI, IDN, Beograd 1980, str. 177—187; G. Todorović »Idealna
veličina porodice na selu i u gradu«, v knjigi Izgradnja društvenih sta-
vova o populacionoj politici u Jugoslaviji, Savezna konferencija SSRNJ,
Savet za planiranje porodice u Jugoslaviji, Beograd 1975, str. 286—294.
42
za »usmerjanje« in »centraliziranje« tako kompleksne in intimne
materije v želeni smeri, v smislu sprejetja stališč o obnavljanju pre-
bivalstva oz. konkretneje omejevanju rojstev, se mora najprej ustvariti
določena zavest oziroma družbeno demografska vrednostna usmeritev
posameznika in družine, kar seveda po drugi strani ne pomeni, da
ljudem ni nujno potrebno nuditi znanja in možnosti reguliranja
rojstev. Tako kot se socializem in samoupravljanje znotraj njega, ne
moreta uspešno razvijati zgolj s propagando, brez ustvarjanja mate-
rialnih pogojev za življenje delavcev, kmetov oziroma ljudskih mno-
žic v celoti, tako se tudi zavest o manjši nataliteti in atomizirani dru-
žini ne more doseči samo s propagiranjem metod in sredstev za
kontrolo rojstev, z uveljavljanjem določenih medicinskih postopkov
in s prikazovanjem zgolj negativnih posledic velikega števila rojstev,
sfero kot je to reprodukcija prebivalstva, se ne more vplivati z
Na najintimnejšo, najdelikatnejšo in najbolj decentralizirano družbeno
ukrepi in procesi represije. To ni dovoljeno niti v znanstvenem niti
v družbenem niti v humanitarnem pogledu, kar poleg drugega potrjuje
tudi primer Indije.41 Pravno-politična regulativa v Jugoslaviji poudar-
ja decentralizirani položaj človeške reprodukcije. Ustava SFRJ ter
ustave socialističnih republik in socialističnih avtonomnih pokrajin v
tem pogledu izražajo napredno in humano usmeritev, znotraj katere
proces biosocialne reprodukcije dobiva svoj samoupravni značaj.42
Ekonomski, družbeni in izobrazbeni položaj posameznika, družine ozi-
roma določenega družbenega sloja določa zavest oziroma družbene
demografske norme obnašanja na področju reprodukcije prebivalstva.
Vpliv drugih posredujočih faktorjev kot so psihološki, etični, reli-
giozni itd. na določene demografske variable, je potrebno videti samo
v odločilnem kontekstu družbenoekonomskih okoliščin oziroma kot
njihov rezultat,43 četudi je iz demografske zgodovine poznano, da
41	Pristaši »teorije začaranega kroga siromaštva« predlagajo nerazvitim
državam samo eno pot za rešitev tega problema — »demografsko pot«.
Njeno bistvo se sestoji v kontroli natalitete s prisilnim vmešavanjem
države v proces rojstev s pomočjo medicine. Takšna teorija se izvaja v
praksi. Med drugimi tudi vlada Indije izvaja širok program kontrole nad
»zaskrbljujočim porastom« indijskega prebivalstva. Ena glavnih metod
je prostovoljna sterilizacija, ki se koristi za kontrolo natalitete. Moški in
ženske, ki pristanejo na takšno operacijo, dobijo od vlade denarno pod-
poro. Pa vendar organizatorji »Programa planiranja družine« v Indiji
priznavajo, da program kontrole rojstev ne uspeva pri prebivalstvu
560.000 indijskih vasi, ki predstavljajo 80 % prebivalstva države ... Temu
ni pripomoglo niti 9.000 klinik »za planiranje družine, ki »delijo sredstva
za preprečitev rojstva in dajejo brezplačne nasvete niti 138 klinik, ki
brezplačno izvajajo operacije.« (D. Valentej, »Problemi stanovništva ne-
dovoljno razvijenih zemalja i kritika ,demografskog' puta njihovih re-
šenja«, Stanovništvo, št. 2—3, Beograd 1965, str. 105, podčrtal H. I.).
42	»Pravo je čoveka da slobodno odlučuje o radjanju dece. Ovo pravo se
može ograničiti samo radi zaštite zdravlja« (191. člen, prvi odstavek
ustave SFRJ, 1974).
43	»Vsi podatki iz ankete so v glavnem potrdili že poznana dejstva, da se
razlike pri narodnosti v glavnem pojavljajo zaradi razlik v socialno-
ekonomskih oziroma kulturno-izobraževalnih značilnostih posamičnih na-
rodnosti in da narodnostne značilnosti pri tem skoraj ne igrajo nobene
43
lahko do padca natalitete in do sprejetja kontrole rojstev pride tudi
preden se uresniči določena stopnja družbenoekonomske preobrazbe.44
Dostopnost kvalitetnega urbanega načina življenja za vse skupine
prebivalstva in za vse narodnostne skupine45 v daljšem časovnem
obdobju (na vasi, pri ženskah) ustvarja možnosti za hitro demograf-
sko tranzicijo tudi na Kosovu; socialna, kulturna, politična in seveda
seksualna emancipacija ženske kot glavnega akterja biološke repro-
dukcije na osnovi njene ekonomske samostojnosti, je usoden moment
te preobrazbe.46
Za hiter proces demografske tranzicije oziroma za opadanje stopnje
natalitete je nujen ekonomski, družbeni in kulturni napredek, kajti
vse spremembe v gibanju natalitete in fertilnosti prebivalstva kažejo
na tesno povezanost teh sprememb s spremembami v družbenem,
vloge. Cestokrat smo ob teh prilikah poudarjali, da se razlike včasih
javljajo tudi zaradi vpliva religije — vendar ta ne igra več iste vloge
kot jo je imela nekoč v družbi (M. Santič, »Uticaj narodnosti i religije na
fertilitet stanovništva Jugoslavije«, Stanovništvo, št. 3—4, 1971, str. 293.
Razlike v stopnji natalitete so velike tudi med pripadniki iste nacional-
nosti, če le ti živijo na območjih, ki imajo različno stopnjo razvitosti.
Pripadniki iste nacionalnosti imajo višjo nataliteto na nerazvitem ob-
močju (Srbi na Kosovu in v BiH, Hrvati v BiH, Črnogorci na Kosovu in
v Črni gori), in nižjo nataliteto na razvitem območju (Srbi v Vojvodini
in na Hrvaškem, Hrvati na Hrvaškem in v Vojvodini, Črnogorci v Srbiji
in v Vojvodini) (Demografska kretanja i karakteristika stanovništva
Jugoslavije prema nacionalnoj pripadnosti, CDI, IDN, Beograd 1978, str.
30—31. Glej tudi: M. Sanic — D. Breznik, »Demografska ispitivanja i na-
rodnost«, Naša tema, št. 7—8, Zagreb 1965, str. 1965, str. 1.388; S Suvar,
Nacionalno i nacionalističko, Marksistički centar, Split 1974, str. 327).
44	»Primeri teh procesov, tj. opadanje natalitete na podlagi kontrole rojstva
v nerazvitih sredinah je možno najti v demografski zgodovini prebival-
stva določenih območij tudi v naši državi. Prebivalstvo vzhodne Srbije,
nekaterih delov Hrvaške, Vojvodine itd. je sprejelo kontrolo rojstev v
zakonskih zvezah pod vplivom specifičnih faktorjev, ki so imeli v glav-
nem ekonomsko podlago (nezmožnost dobiti kmečko posestvo)« (D. Brez-
nik in dr., Fertilitet stanovništva u Jugoslaviji, CDI, IDN, Beograd 1971,
str. 356—357).
45	Med najbolj urbanizirano prebivalstvo Kosova štejejo glede na zastopa-
nost v mestnem prebivalstvu in stopnji zaposlenosti v družbenem sektor-
ju Črnogorci in Srbi za njimi Turki, dočim so na zadnjem mestu Albanci,
Muslimani in Romi (H. Islami, »Razlika u nivou urbanizacije između sta-
novništva nacionalnosti Kosova«, Geographica Slovenica 10, Ljubljana
1979, str. 177—183).
46	O tem širše v: N. Patrié, Pravo čoveka da slobodno odlučuje o rađanju
dece u SFRJ (Povodom Međunarodne godine žena — OUN, 1975), Beograd
1976, str. 67—76.
47	Da bi podkrepili družbenoekonomski razvoj in s tem v zvezi izboljšanje
pogojev življenja družine kot celice procesa rojevanja kot temeljni ele-
ment za zmanjšanje natalitete, navajamo še nekatera stališča demografov:
»Če bi obstojal hiter ekonomski in družbeni razvoj, ki bi zaobsegel vse
sloje prebivalstva, bi bili lahko dokaj gotovo prepričani, da bo prišlo
tudi do hitrega padanja števila rojstev... Družbenoekonomski razvoj je
nujen predpogoj za hitro padanje rojstev v državah, ki jih danes označuje
nagla rast prebivalstva« (E. Hofšten, »Spor oko planiranja porodice«,
Ekonomska misao, št. 3, 1974, str. 109, 111). »Zgodovinska izkušnja je
jasno pokazala, da nataliteta opada v tistih območjih, v katerih se iz-
boljšujejo pogoji življenja v odvisnosti od intenzivnejšega ekonomskega
44
socialnem, profesionalnem, izobrazbenem, zdravstvenem značaju do-
ločenega prebivalstva določene družbe.47 Cim bolj je družba oziroma
prebivalstvo razvito, toliko večja je modifikacija bioloških determi-
nant natalitete. Zaradi tega je potrebno o visoki stopnji natalitete
prebivalstva na Kosovu oziroma o počasnem upadanju natalitete go-
voriti vedno v zvezi z določenimi sloji tega prebivalstva, nikakor pa
ne v zvezi s celotnim prebivalstvom oziroma v zvezi s to ali ono
nacionalnostjo, s to ali ono religiozno pripadnostjo.
Prevod: Srečo Kirn
in družbenega razvoja, namreč padec natalitete se je začel v evropskih
deželah v obdobju prejšnjega stoletja, in to pred širitvijo uporabe sred-
stev za kontracepcijo« (A. W.-Balatič, Demografija. Stanovništvo i eko-
nomski razvitak, str. 68). Pri določanju ukrepov demografske politike
mora obstajati jasna zavest in spoznanje, da se družbeni problemi ne
morejo reševati po demografski poti, temveč z ekonomskim in družbenim
razvojem kot tudi z razvojem socialističnih samoupravnih odnosov. (Z.
Grebo, Čovjek, rađanje, društvo, Sarajevo 1975, str. 266). Stališče, po ka-
terem družbenoekonomski razvoj vpliva na demografske spremembe je
močno zastopan tudi v svetovnem planu akcije na področju prebivalstva
kot temeljnem dokumentu Svetovne konference o prebivalstvu v Buka-
rešti 1974. leta.
Navedeno stališče zastopa tudi Jugoslovanska demografska teorija od
njenega začetka. Posebej se poudarjajo analize D. Breznika in njegovega
kroga raziskovalcev v Centru za demografske raziskave Inštituta družbe-
nih znanosti v Beogradu; mnogo teh analiz smo omenili tudi v tem
tekstu.
45
Država, samoupravljanje,
razredni boj (v tezah)
Milan Balažic
1. Država — diktatura proletariata
Med kapitalistično in komunistično družbo je razdobje, v katerem se
prva revolucionarno preobraža v drugo. Temu ustreza tudi politično
prehodno obdobje, katerega država ne more biti nič drugega kakor
revolucionarna diktatura proletariata1 in katere historična elipsa je
zahtevala odprave ne le posamezne specifične razredne organizacije
ali specifičnega razrednega privilegija, temveč odprava razredov na-
sploh, koeksistentno odmiranju države (in ne »demokratizaciji« države)
kot elementu diktature proletariata (in ne (vseljudska) država). Slepa
pega buržoazne ideologije diktatura ali demokracija je unificirana v
gesti proletariata, ki se po prevzemu oblasti ne more posvetiti zgolj
demokraciji, ne da bi izdal svoje cilje, še kako demokratično diktaturo,
socialistično namesto buržoazne demokracije, kjer je prva obratno
sorazmerna, odpravi vsakršne demokracije. Socialistična demokracija
je diktatura proletariata in vsakršno prešitje — le point de caption
— z diktaturo partije ali klike »socialističnih« diktatorjev je ilegitimno
in nekomenzurabilno : v kolikor še obstaja država in državni aparat,
morajo proti subjektivikaciji le-te, nosilcem funkcij, biti vzpostavljeni
učinkoviti nadzorovani mehanizmi, svoboda kritike (drugače mislečih)
(R. Luxemburg), v nasprotnem primeru demokracija/samoupravljanje
potencialno tendira k totalizirajočemu vakuumu politične formule za
1 K. Marx, Kritika gothskega programa, v: MEID IV., CZ, Ljubljana 1979,
504.
47
prijetni agitprop, happinessu indoktrinacije in happy endu manipula-
cije z množicami.
Dokler eksistirajo razredne razlike, je potrebna politična oblast, to je
organizirana oblast enega razreda za zatiranje drugega, in toliko časa
družbene evolucije modificirajo v politične revolucije,2 zato — kar ni
zapisano (še) v nobeni ustavi — fungirá pravica do revolucije kot edina
resnična »zgodovinska pravica«.3 Nasploh pravo v družbah »predhod-
nega obdobja« privzame represivno institucijo kot sredstvo razredne
oblasti proletariata (Lenin) ob trganju (Spaltung) zabrisanje zveze s
pravno ideologijo, destrukciji le-te buržoazne formalne določitve vs.
»napolnitvi« juristične forme z »novo vsebino« — ni mogoče »samo-
upravno pravo« (tu je na mestu neprekoračljiva dihotomija: ali dr-
žavno pravo ali samoupravno odločanje), saj si to že implicitno pod-
števa juristični svetovni nazor, ki je pač klasični nazor buržoazije
(Engels), vezan na »izmenjavo blag v družbenem merilu« (predpostav-
lja idividualiziranega človeka, atomizirano »ljudstvo«) in po definiciji
izključuje horizont razrednega, razmerja sil, razrednega razmerja. Dik-
tatura proletariata, diktatura razreda brez »v imenu« (dodali bi: kon-
trola šeobstoječe države po javnosti, izhajajoča iz vse večje politične
šolanosti množic) »ne svjazannaja nikakimi zakonami« (Lenin), zakone
postavlja proletariat, Aufgehoben teh zakonov pa je odpravljanje raz-
redov in sebe kot razredne oblasti, negacija razredne represije oz. njene
rekonstrukcije. Avtonegacija razredne oblasti proletariata pa je zopet
možna šele v reverzibilni navezavi na dojetje in komunizma in soci-
alističnega samoupravljanja ne kot cilja človeškega razvoja, oblike
človeške družbe (Marx), marveč kot stanje odpravljajoče samoodprav-
ljajoče gibanje, torej ne-stanje kontra idealu, po katerem se imamo
ravnati v praksi.
Diktatura proletariata, katera v svoji praksi ne pozna »splošnih voli-
tev, neomejene svobode tiska in zborovanj, svobodnega boja mnenj«,4
sterilizira v »dejavno birokracijo«, postane kompenzacija gospostva
peščice partijskih voditeljev, diktatura meščanskega jakobinskega tipa.
Zato socialistična demokracija ni zalog hierarhizirane bodočnosti, »bo-
žično darilo za pridno ljudstvo« (R. Luxemburg), ampak se prične
hkrati z rušenjem razredne vladavine in »graditvijo socializma«.
2. Kardelj
Kardelj jemlje za metodološko osnovo raziskovanja družbe klasično
marksistično postavko o razrednem boju, kar je zlasti njegova temeljna
konceptualna značilnost iz obdobja 1945—1954 in skozi sedemdeseta
leta. Med tema objektoma Kardelj konvergentno centrira domnevo, da
je socializem v Jugoslaviji dosegel histerično zmago nad kapitalizmom
in da v tej družbi razredna nasprotja ne obstajajo več: punktualizira
2	K. Marx, Beda filozofije, v: MEID II., CZ, Ljubljana 1979, 540.
3	F. Engels, Uvod k Marxovim Razrednim bojem v Franciji 1848—1850
(1895), v MEID III., CZ, Ljubljana 1979, 27.
4	R. Luxemburg, Ruska revolucija, v: ID, CZ, Ljubljana 1977, 773.
48
teoretski premik h klasifikaciji neprotislovnega »delovnega ljudstva«
in analizo družbe najpogostejše minimalizira/reducira na stališču
posameznika, abstraktnega delovnega človeka — njegovega delovnega
kolektiva — širše družbene skupnosti oz. vodstvenih organov; oscilira
na osi individualno — družbeno in v. v.
Ta vložek ni zdržal znanstvene kritike in čeprav Kardelj konec šest-
desetih let še vedno kombinira ter homogenizira kategorijo delavskega
razreda in »delovnega ljudstva« se ostro postavlja nasproti teoretikom,
ki menijo, da v Jugoslaviji ni razredov in razrednega boja, ali proti
zrcalno-analognim stališčem, češ da se notranja meja razrednega boja
v socialističnem samoupravljanju zabrisuje prek vseh sfer človeške
aktivnosti. Teoretski dobiček je Kardeljeva tematizacija te notranje
meje: znotraj (ne ob!) spopadov razrednega karakterja se tem inte-
gralno odpira področje družbenih spopadov v produkcijskih odnosih,
ki nimajo obeležja antagonističnega razrednega konflikta.5 Razredni
boj poteka v trikotniku birokracija-tehnokracija-delavski razred (oz.
tehno-birokratski monopol) in ni več usmerjen proti nasprotnemu
kapitalističnemu razredu, temveč proti kompleksificiranim oblikam
odtujevanja presežne vrednosti, upravljalskim "monopolom, neenakosti
v dohodkovnih odnosih, proti ekonomski in socialni diferenciaciji, ki
temeljijo na delitvi po delu itd.
Konsekventno temu Kardelj kritizira vulgarno-apologetske pozicije o
»zmagi socializma« v Jugoslaviji: osvojitev politične oblasti po delav-
skem razredu pomeni zgolj prepletanje buržoazno-demokratske in so-
cialistične revolucije, začetek boja med delom in kapitalom, kjer je
rezultat negotov — socialistična revolucija (v permanenci) se vsako-
dnevno spopada z diverzificiranimi formami kontrarevolucije/poten-
cami buržoazne revolucije. Družbena lastnina ne nastaja z nacionali-
zacijo, proklamacijami in deklaracijami, ampak se vsakokratno —
glede na razmerje sil — (ne) uveljavlja — homologno raz-odtujevanju
političnega odločanja (boj za oblast) kot specifične oblike interesne
organiziranosti v sferah ideologije, politike, znanosti, kulture, etike
ipd. vsled le potencialne zaznamovanosti proletarske dominacije nad
kapitalom — kot jedra razvoja proletariata in materialne baze družbe
— se samo emancipirano načelo podružbljanja razcepi ja in reproduci-
ra protislovja na vedno višjo raven ter se nevarno giblje na robu
prehoda v zgodovino narave, sprevržbe subjekta samoupravljanja v
»nomada družbene totalitete« (Adorno).
3. Država — pravo
Pravniška optika definicije socializma kot podružbljanja produkcijskih
in menjalnih sredstev izhaja iz delirija družbene forme lastnine, vse-
odločujočega pravnega naslova, prihodek/učinek katerega je spregled
vseh razrednih determinant ter hromitev razrednega boja: kar loči ka-
5 E. Kardelj, Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samouprav-
ljanja, Komunist, Ljubljana 1977, 90.
49
pitalizem od socializma je spremenjena forma lastnine, kot da ne bi
že Marx ekspliciral, da so lastninska razmerja samo juristični izraz
produkcijskih razmerij in da sprememba pravnega naslova ne spreme-
ni produkcijskih razmerij — tak pojmovni stupidarij more proizvesti
le seks samoupravljanja in prava; kot da gre proletarski revoluciji za
»socialistično« ali »komunistično« ali »samoupravno« pravo, ne pa za
odpravo prava ali kot pravi Lenin: »To nam pojasnjuje zanimiv pojav,
da v prvi fazi komunizma še ostane ozki horizont buržoaznega prava.
V pogledu distribucije potrošnih proizvodov buržoazno pravo seveda
nujno predpostavlja tudi buržoazno družbo, kajti sámo pravo ni nič
brez aparata, ki lahko prisili ljudi, da spoštujejo pravne norme. Iz
tega torej izhaja, da ostane pod komunizmom določen čas ne samo
buržoazno pravo, temveč da ostane tudi buržoazna država — brez
buržoazije!«.6 Povejmo še jasneje: meščanski kozmos je identičen
»samoupravnemu«/»socialističnemu« pravu, »socialistični« morali, »so-
cialistični« državi, »socialističnim« razredom in, kajpak, »socialistični«
eksploataciji.
Differentia specifica revolucionarne teoretske zastavitve ni moč zako-
na, temveč moč proletariata, ni oblast zakona, pač pa oblast proletariata,
radikalni rez z močjo zakona nad proletariatom (praksa revolucije ni
stvar zakonodaje, medtem ko je zakonodaja stvar revolucionarne prak-
se — kontrarevolucionarna praksa je za razliko strogo zakonita,7
z(a) vezanost jo zakonu, ki mu odteguje politično oblast in ga politično
ekspropriira, izrinja od odločanja o družbeni re-produkciji. Tako hiper-
produkcija »popravljena« vseh razmerij v socialističnem samouprav-
ljanju vzpostavlja individualizirani proletariat, poljubno modifikabilne
in eksploatabilne družbene atome brez možnosti organiziranega nasto-
panja, kolektivnega boja — juristična ideologij a/ideološka forma fiksi-
ra blagovno formo producenta in lepi proletariat pod oblast kapi-
tala, blokira formiranje razredne zavesti: »Zato je nujni moment
osvobajanja proletariata destruiranje pravne forme in prava v celoti,
kar sovpada z odpravo blagovne produkcije in države«,7 če naj se
razred pod dominacijo »v imenu« ne razkroji v množico person.
Mode simple nesmisla, da je povsod tam, kjer obstaja socialistična
lastnina nad produkcijskimi sredstvi, socializem že uveljavljen npr.
obstaja socialistično samoupravljanje. Kakor hitro obstaja, pristajanje
na pravno-formalne opredelitve á la »delavski razred skupaj z delov-
nimi ljudmi obvladuje in vodi produkcijski proces« kot neprotislovne/
/zadostne, mora družbene razmere, ki ne ustrezajo tem determinantam
nujno razlagati kot »nedoslednosti«, »ostanke starega«, kot konsekven-
co diskrepance med »teorijo in prakso«; v absolutizaciji postane in
stvarnost in teorija nevprašljiva/pravilna : »vse je dobro zamišljeno, le
izvaja se ne«, kar v zadnji instanci vodi v ugotovitev, da so za krizne
6	V. I. Lenin, Država in revolucija, CZ, Ljubljana 1972, 88—89.
7	T. Mastnak, »Kršitev socialistične zakonitosti« itd., v: Problemi — raz-
prave, 1—2/1983, 38—39.
50
pojave krivi delavci8 (znani razvpiti sekulativni vozel tolmačenja raz-
redov, razrednega boja kot zgolj lastninskega razmerja, ne pa kot
razpolaganja s stvarnimi produkcijskimi razmerami: »kdo vodi pro-
dukcijski proces in kdo razpolaga in upravlja z dohodkom«.8
Enako velja za ustavo oz. ustavne spremembe. 2e Marx je pičil kavs
»ustavobraniteljev« in »ustavospreminjevalcev« z izjavo, »da pravo
ne more biti nikdar na višji stopnji kakor ekonomska ureditev in od
nje odvisni kulturni razvoj družbe«,9 torej proti hudo razpaslemu feti-
šizmu prava, ki je prepričano, da bodo vsi problemi rešeni, če bo le do-
vršen idealni tip prava/ustave — nereflektirana razsvetljenska pred-
stava idealne prakse, dvignjene nad družbo, ki jo je potem treba le še
izpeljati: v manku nenehne reteorizacije pozablja, »da mora vzgojitelj
sam biti vzgojen« (Marx), korelativno postavki, da se vulgarno splošno
mišljenje, nevzgojeno in robato okolje ne sme vsiliti znanosti — okolje
je vzgojitelj, toda tudi sámo mora biti vzgajano (Gramsci); sovpad,
nemožnost metapozicije, dialektika revolucionarne prakse. Kontingent-
no sosledje drsenja sintagme »ne spreminjati ustave — spreminjajmo
prakso«, kjer prvi člen, »ustava«, deluje kot obči označevalec in se ga v
loku nespreminjanja menja ali z ZZD, delegatskim sistemom, socialis-
tičnim samoupravljanjem itd. privede v konsekventnem dojetju ustave
itd. kot institucionalizirane in »ritualizirane« prakse, materializacije
ideologije (IAD — Althusser) do nonsensa »ne spreminjati prakse —
spreminjajmo prakso«, pri čemer se prva od druge razlikuje v tem, da
je ta (ustava) predobra za ta svet in da sodi v nebesa (birokrat, ana-
logno Marxovi pripombi za demokrata-revolucionarnega meščana pri-
haja iz največjih porazov vedno na novo prepričan, da ni treba spre-
minjati stališča, ampak morajo njemu v prid dozoreti okoliščine;
komenzurabilno temu je »heglovstvo« državno-partijske birokracije:
mišljenje, zavest, ideologija, rituali le-te si domišljajo, da so neposred-
no drugo od samega sebe, dejanskost, dejanska akcija (če tudi je ne-
akcija prav tako vrsta akcije) — dejanskost le misleče odpravlja, zato
dejanskost pušča vnemar in si misli, da jo je premagala: dejanskost
je kot v Heglovi filozofiji dvignjena v nebo in tam »razrešena«). Ustava
je pač historično pogojena specifična oblika prakse socialističnega
samoupravljanja, materializacija razrednih, ideoloških itd. bojev, to je
še kako materialnih bojev, končno rezultat razmerja sil konec šestde-
setih in začetek sedemdesetih let. Nasprotno òd tega zadobiva ustava
simptomalno vrednost ne-dejanske prakse ne-dejanske prakse, postane
nesposobna kritizirati sama sebe: je »zadnja« pravna forma, ki na
pretekle gleda kot na stopnje k sami sebi (po navadi z naslednjo fer-
mentacijo: teza — kapitalizem, antiteza — realsocializem, sinteza,
prehod na višjo kvalitativno raven — socialistično samoupravljanje;
vzame se poljubno izhodišče z namenom glorifikacije ahistoričnega
teološkega fiksiranja socialističnega samoupravljanja kot modela, kar
8	I. Bavčar, Predgovor k Maukejevi Marxovi in Engelsovi teoriji razredov.
UK-RK ZSMS, KRT, Ljubljana 1982, 7—8.
9	K. Marx, Kritika gothskega programa, v: MEID IV., CZ, Ljubljana 1979,
498.
51
se zniansirano prišije z normativizmom, formalizmom, nominalizmom,
antipraktično idealno neposredovanostjo; ne(o)gibnost, brezčasnost,
brez-ali nad-razrednost, vmeščena v čas-prostornost klanjanja aktu-
alni politični linijskosti, apluralistični monolitizem pa v svoji »objek-
tivnosti« subsumira najbolj krvavi židovski pragmatizem — birokracija
prva spreminja ustavo, ZZD itd. že s tem, da posameznih določitev ne
prakticira, ne uresničuje (npr. »ukinjanje« tozdov), prenaša težo od
enega na druge elemente aktovne mreže in sploh je kompetentna, da
le-to interpretira). Vladavina občega absolutnega abstraktnega princi-
pa, čeprav znova relativizirana skozi ontologizacijo vsakokratne po-
litične potrebe/interesa, prevladujoče skupine v frakcijskih bojih,
zbriše zgodovinsko posredovanost in posredovanost med »prakso so-
cialističnega samoupravljanja« in »ustavo socialističnega samouprav-
ljanja«. Slednja je zmeraj že čista, neomadeževana, nezainteresirana,
nerazredna — paradoks — skozi svojo razrednost — ustavna praksa
zamenja prakso ustave. Ustava, praksa ustave, pa ni stanje ali ideal,
ki se mu praksa podreja, marveč gibanje vsakokratnih dejstev/celotne
dosedanje zgodovine/razrednega boja izhajajoč iz teoretskega izraza
pozicije delavskega razreda v razrednem boju in teoretskega rezimeja
razmer osvoboditve delavskega razreda.
4. Država — samoupravljanje
Ko država kot diktatura proletariata postane faktični reprezentant
vse družbe, postane odvečna — umanjkanje razreda, ki bi ga bilo
treba zatirati, rezultira v odmiranju (ne »ukinjanju«) države, samo-
upravljanje družbenih razmerij, upravljanje s stvarnim in vodenje
produkcijskih procesov nadomesti vladanje nad osebami, »prvo deja-
nje, v katerem država dejansko nastopi kot reprezentant vse družbe
— polastitev produkcijskih sredstev v imenu družbe — je hkrati njeno
zadnje samostojno dejanje kot države«.10 Eksistenca »močne« države
tako pritiče obstoju intenzivnih družbenih/razrednih protislovij, de-
janje »v imenu« pa se anamnezno sprevrže v »zadnjevanje« ad calen-
das Graecas. Država se od specifičnih delnih interesov ponovno odvaja
kot le tem »tuj«, »neodvisen« delni obči interes, iluzorično občestvo:
diktatura abstraktne prazne občosti (»družbe«, »družbenega interesa
itd.) nad konkretnostjo družbenega/individualnega življenja. Zato
je socializem zgolj potencialno revolucionaren (»primera« konserva-
tivnega in reakcionarnega socializma sta stalinizem in fašizem — in
kot dokazuje ne le Reaganov neokonservativizem je včasih revolucija
najodločilnejša forma kontrarevolucije kot je po drugi strani kritika
birokracije dokaj običajna politična metoda obračunavanja državno-
partijske birokracije), revolucionarna razrešitev variantne multiplika-
cije pa je lahko samo produkt razrednega boja — v socialističnem samo-
upravljanju za »posamoupravljanje« države proti »podržavljenju«
samoupravljanja (država kot »nočni čuvaj« samoupravljanja ni nič
10 F. Engels, Anti-Dühring, CZ, Ljubljana 1979, 317.
52
drugega kakor naivna iluzija; država samoupravljanje »žre«, perma-
nentno).
Država je razmerje, odnos, relacija, na podlagi družbene delitve
dela in aktualnih produkcijskih odnosih plasirana materialna konden-
zacija odnosov sil razredov in frakcij znotraj države in med državo ter
delavskim razredom, razredni antagonizem je posajen v strukturo
države (Poulantzas). Nehomologne interference organiziranih dolgo-
ročnih političnih interesov oblasti pogojuje interfrakcijska sestava
bloka državnopartijske birokracije na oblasti, konstituiranega preko
konfliktne enotnosti kompromisov, utemeljene z dominantno vlogo ene
izmed frakcij, katere vladajočost se uteleša v »zasedbi« državnega
aparata, partije, milice, vojske. Ker pa gre pri državi za relativno
samostojnost glede na specifične interese posameznih frakcij (izvršilna
oblast, skupščina — zakonodajna oblast, vojska, milica, sodstvo, razni
sekretariati, republiški in regionalni občinski aparati, aparat federa-
cije, ideološki aparati, te vse razcepljene v sebi po komponentah
reprezentacije: kmetje, delavci, obrtniki, »ZD« — monopolistični ka-
pital z bančno ali industrijsko dominanto in nemonopolistični kapital s
trgovsko, industrijsko ter bančno frakcijo, izvozne — uvozne OZD,
polje nacionalnega, razrednega itd. itd.) in s tem za relativno oddalje-
nost od produkcijskih odnosov, ravno to plombira poenotenost bloka
državnopartijske birokracije na oblasti, hegemona vloga ene izmed
frakcij pa v posledici obratno zopet vodi k zmanjšanju samostojnosti
države ter oženju kompromisnega polja. Tako je državna politika
imanentno dojeta kot rezultanta razrednih antagonizmov in spleta
kontradikcij znotraj njih, v razcepljenosti kondenziranih v strukturi
države; razredna nasprotja, izhajajoča iz materialne produkcije v
državi, dobivajo obliko antagonistične ali neantagonistične, vertikalne
in horizontalne kontradiktornosti svojih posameznih delov ali apara-
tov. Razredna kontradiktornost države se nadaljuje v diferenciaciji
administrativnega aparata, milice in vojske, čeprav relativno samo-
stojnih sfer, kar pa ne pomeni nadrazrednostnega mesta izven razred-
nega porekla: delitev je izvršena in v relaciji umsko/fizično delo in
po področjih, ki jih razredi — »sloji« zavzemajo v državni strukturi.
Enotnost državnega osebja je permanetno ogrožena z razrednim
bojem, opravljajočim katalizatorsko profanacijo fiktivno celovitega,
zapolnjenega državnega nukleusa, rezistentno razvijajoč iluzivno ideo-
logijo splošnega interesa z (bazično »desno«, a tudi »levo«) politizacijo.
Kadar v levo, prvenstveno zaradi znatne degradacije tradicionalnih
privilegijev, slabšanja življenjskih razmer, kjer Poulantzas korelativno
Bravermanu, ki je prišel do podobnih zaključkov z analizo delovnega
procesa, ugotavlja padec državnega osebja na raven običajne kupo-
prodajne delovne sile, enormno povečanje rutinskih opravil in koncen-
tracijo znanja/moči v vrhovih aparata. Da bi se homogenizirale vrste
administracije pod zastavo državnopartijske birokracije in znotraj
te dominantne frakcije (v zadnji instanci: kapital) se pojavlja bolj ali
manj realizirana težnja rekrutacije državnega osebja v državno poli-
tično partijo za zagotavljanje enotnosti, kontrole in zvestobe političnim
53
vrhovom oblasti, te vrste unificirana vladajoča partija pa hkrati impli-
cira vlogo policije, administracije, nadzornika in čuvaja birokratskega
aparata. Vse to se intenzificira z eventualno karizmatično personali-
zacijo državnega vrha in uporabljanjem množičnih medijev za prodajo
višje stopnje centralizacije odločitev in avtoritarizma pod firmo »so-
cialističnega samoupravljanja«. V kolikor pride do »prodora« le-tega
na določena oblastvena mesta, ni težko premestiti ravni/polja realne
in formalne oblasti; »država ni monoliten blok. temveč strateško
polje«.11
Če nadaljujemo v smislu M. Foucaultovih »diskurzivnih strategij obla-
sti« tu večinoma ne gre za zavestno organizirane postopke, ampak za
strategije, ki izraščajo iz samega mehanizma, s katerim si državno-
partijska birokracija ohranja nadzor nad mrežo samoupravnih razme-
rij: ta ni skriti faktični center oblasti, zakrit s samoupravno formo,
sama je v samolegitimaciji prisiljena razvijati samoupravljanje hkrati
z nizom bloka potencialov samoupravljanja, ki jih je sama sprožila,
potenciali se sprevržejo v svoje lastno nasprotje; birokracija inkarnira
notranjo mejo samoupravljanja (mu je »notranja«), je njegov simptom,
zoper katerega se ni mogoče direktno zoperstavljati — birokraciji je
pač treba priznati/opredeliti (= omejiti) njeno »izjemno mesto«/funkci-
jo v socialističnem samoupravljanju, saj birokracija deluje najtotali-
tarnejše, ko se dela, da je ni (tu in v naslednjih vrstah se naslanjamo
na nekatere izpeljave S. Žižka v Filozofija skozi psihoanalizo).
Daleč od teorije »novega razreda«, ki spregleda ključno točko materia-
lizacije ideologije v IAD, to je, da ideologija ni omejena na šolski
sistem, politične organizacije, pritisk — poglavitne medije »indoktri-
nacije«, ideologija prežema in »nadstavbo« in »ekonomsko podstat«:
ZZD ni zgolj tekst, je dejanska organizacija produkcijskega procesa,
ideologija obstaja kot družbena praksa. Ni razcep le teorija/praksa,
ta poteka znotraj prakse, sama teorija/ideologija, ki omogoča domi-
nantno vlogo državnopartijske birokracije je realizirana v organizira-
nosti političnega in ekonomskega sistema, sama praksa fungirá skoz
mistifikacijo dejanskega razmerja sil. Zato je forma/»maska« še
kako vsebinska, birokracija je prisiljena dejansko prakticirati samo-
upravno demokracijo do te mere, da sproducira nevarnost, da »maska«
ne ostane več kot taka, marveč začne delovati, da samoupravni zgolj
ritual »zaživi«, se osamosvoji.
Kje so zdaj blokade, ki jih postavlja državnopartijska birokracija?
1) oblast bolj ali manj zavestno reproducira/stavi na nezainteresiranost,
apatijo, na to, da samoupravnega odločanja ne »vzamemo resno«
(kompleksnost sistema, hiperprodukcija gradiv, sestankov itd.) — to
kar izgleda, kakor da oblast ne uspe zainteresirati ljudi za samoupravno
odločanje, je ravno uspeh/pogoj njenega funkcioniranja (na sestankih,
kjer se dolgočasimo, »držimo ob strani« in si mislimo, da si ohranja-
11 N. Poulantzas, Država, vlast, socijalizam, Globus, Zagreb 1981, 141.
54
mo »notranjo svobodo«, nas drži oblast za rit, kjerkoli hoče); 2) kom-
pleksna mreža samoupravnih delegatskih razmerij onemogoča vodo-
ravno in navpično povezovanje: »baza« je vedno že v disperziji, delna,
navpično povezovanje pa je tako zapleteno, da razvodeni iniciative
iz »baze«, ki se iz svoje delnosti tako ali tako ne more dvigniti na
raven »splošnega interesa«; delno končno tudi mora zastopati, s tem
pa raven »občega« ostane v zakupu državnopartijske birokracije —
izogib tej liniji se kajpak avtorizira za »nesamoupravno pot«; 3) siste-
mu je inherenten cel sklop potencialnega veta državnopartijske biro-
kracije, ki odloča, ali delni interesi baze ne nasprotujejo »širšim druž-
benim interesom« — omogočen neposreden, zakonsko legitimiran poseg
v »bazne« ravni, če katera delna instanca ni bila kos »bistvu samo-
upravnega odločanja«. Državnopartijska birokracija ne nagovarja več
delavcev, da jih »v imenu« ustrezno zastopa in vodi družbeni razvoj
v njihovem interesu — obratno — pove jim, da so sami tisti, ki uprav-
ljajo, in če se komu upirajo/stavkajo, se prvenstveno upirajo/stavkajo
proti samim sebi, proti sv. duhu »slabo razvitih samoupravnih odno-
sov«, torej je krivda popolnoma njihova. Seveda je ta značilna
kretnja državnopartijske birokracije, ki legitimira svojo oblast z bo-
jem proti državnopartijski birokraciji — laže s tem, ko govori resnico
(ista finta se ponovi s Kardeljevim imperativom, da sreče človeku
ne more prinesti ne partija ne država, lahko si jo ustvari le sam:
subjektivna intenca izjave se v omenjenem kontekstu razmerja razred-
nih sil spremeni v farso: na očitek subjekta X birokraciji, da mu ni
prinesla sreče, mu ta cinično odvrne: »moraš si jo priboriti sam!«
in se znebi odgovornosti za svojo dominacijo — homologno trditvi,
da v Jugoslaviji ni cenzure ali omejevanja svobode, da si meje svobode
določajo s svojo dejavnostjo sami samoupravni subjekti: v situaciji
dominacije državnopartijske birokracije, kjer še kako eksistirajo meje
»do kam se lahko gre«, morajo subjekti sami ugotoviti »do kam
lahko grejo« — tega jim ne bo določila nobena politična oblast »izven
njih«). Tako se t.i. »bitka za samoupravljanje« ne bije med samo-
upravnimi silami in nesamoupravnimi tendencami, nasprotniki zunaj
sistema. Linija »bitke« je vmeščena znotraj samoupravljanja: v glo-
mazno strukturo samoupravnih razmerij, ki odločajo o vsem, le o
tistem ne, za kar se gre: depolitizirani partikularni nivo je pač konsti-
tutivno notranji temeljnemu splošnemu okviru političnih odločitev,
katere monopolizira državnopartijska birokracija.
Socialistično samoupravljanje, ki že samo ni rezultat spontanega pri-
svajanja delavskega razreda in se konstituira z državnim aktom, se
vzpostavlja na njemu »tuji« ekonomski osnovi — blagovni produkciji
(in ta mu je po drugi strani paradoksalni notranji konstituens),
podrejeni političnemu intervencionizmu državnopartijske birokracije v
ekonomsko upravljanje z družbeno reprodukcijo. Temu birokracija
določa institucionalne okvire, vsebino parametrov gospodarskega siste-
ma, pod ali proti okriljem birokracije pa se vzporedno razvijata — gro-
bo rečeno — dve osnovni teoretski poziciji: 1) »praktična« tržna
politična ekonomija socializma (»profitaši«) ter »normativistična« po-
55
litična ekonomija socializma (»dohodkaši«). Med tem ko prva prisega
na mixtum compositum neoklasične ekonomske teorije plus marksistič-
na ideologija, se zavzema za »svobodno delovanje tržnih zakonitosti«,
za t.i. »tehnokratsko altrenativo« birokratskemu subjektivističnemu
voluntarizmu, druga predpostavlja kompendij eklektike političnega
normativizma, ortodoksnega marksizma leningrajske šole politične eko-
nomije tridesetih let ali analitičnega aparata meščanske neoklasične
sinteze z žlahtnimi primesmi malomeščanskega utopizma in ekonom-
skega »liberalizma«, kar se zgosti v rezultanti neprotislovne »sociali-
stične blagovne produkcije«.12 Ne zapopade ključne razsežnosti Marxo-
ve kritike politične ekonomije kot prevratne prakse revolucije, aprio-
ristična konstrukcija »socialistične blagovne produkcije« pa onemogoča
dojetje razredno pogojene (dis)kontinuitete s kapitalističnim produk-
cijskim načinom, »kjer socialistični samoupravni produkcijski procesi
pomenijo samo nekaj ,prebojnih točk' znotraj prevladujočega kapita-
lističnega produkcijskega načina na svetovni ravni«.12 V zaobseženju
produktivnih sil kot razrednonevtralne entitete se najpoprej ideološko
abstrahira kapitalsko tehnologijo, da bi lažje vpotegnili historično
kontinuiteto produktivnih sil dominiraj očem u političnemu instrumen-
tariju »prvotne socialistične akumulacije«, pod označevalcem socializma
opravljajoče logike kapitalističnega razvoja, reprodukciji kapitala ob
manjkavosti »prebojnih točk«, tu pa skoz svoj monadični spekter
zopet ne vidi razcepljene protislovnosti kapitalističnega produkcijskega
načina, njegovega (ne)kompatibilnega gibanja avtonegacije/reproduk-
cije, skratka, socialistično samoupravljanje ni vmeščeno v diverzifici-
rano veriženje lastnega histroičnega potenciala/omejenosti kot speci-
fične forme produkcije, pred(postavke). Blagovne produkcije se ne da
»ukiniti« z »objektivno« — scientističnim subjektivizmom (če odvza-
memo individuu družbeno moč v obliki stvari, družbeno moč stvarem,
jo moramo dati osebam nad osebami — Marx) le pravne metamorfoze
lastnine, možna jo je in po revolucionarnem subjektu in po inherentnih
protislovjih same blagovne produkcije (sovpad subjektivne intence
ter »objektivne« tendence) presegati: znotraj anarhičnih ekonomskih
razmerij, ki so prienačljivi predpogoj/posledica vse močnejše politične
ter ekonomske dominacije državnopartijske birokracije, znotraj raz-
druženega »združenega dela«, osmih, zopet znotraj sebe razcepljenih
ekonomij, impulzivnega širjenja privatne lastnine, birokratsko-tehno-
kratskega upravljalskega monopola, nacionalizmov, separatizmov itd.,
znotraj tega in vsled tega je t.i. »stabilizacijski program« = kapitalska
strategija/»tehnokratska alternativa« družbeno progresivna forma: le-
ta intenzificira proces, kjer delavski razred iz sebe samega porojeva
svoje razredno nasprotje, potencialni naboj samoukinjanja sebe kot
razreda — drugače rečeno — možnost intersekcije gospodar/delavec,
to je, da bo lahko delavski razred IZKORIŠČAL SAMEGA SEBE.
Strateško mesto tega potenciala so ravno tozdi, kjer se in bo na liniji
tozdov/sozdov (sozd kot koncentrirana tehnokratska koncepcija, av-
12 B. Kovač, Nekatera protislovja blagovne produkcije in jugoslovanske po-
litične ekonomije socializma, ČKZ 67/1984, 4.
56
tonomizirana poslovna funkcija13) bil razvidni spopad za nadzor nad
družbeno reprodukcijo — ne le s sozdi — tudi in predvsem z državo
državnopartijske birokracije kot dvoumno/dvocepo reprezentanco in
delavskega razreda in družbenega organizatorja kapitala oziroma
politične oblasti kapitala nad delavskim razredom, proti kapitalu, ki
privzema organizacijsko formo »delavske države« in za delavski razred,
organiziran kot »delavska država«, ki obvladuje kapital.
Sele zdaj lahko pertinentno opredelimo prej naznačeno desperatno
topiko v planski sistem preraščajoč državni intervencionizem in v.v.
— ujet ne samo v protislovja »socialistične blagovne reprodukcije«,
temveč tudi v svojo lastno razredno konfliktnost in kontradikcije:
država se tu znajde med Scilo nujnega intervencionalizma največ
aposteriornega značaja in se že iz narave stvari ukvarja s simptomal-
nimi posledicami deformiranega ekonomskega procesa uvrednotenja
in njih regulacijo, ter Karibdo apriornega bavljenja z vzroki defor-
macij, kar pa za seboj povleče — z ozirom na predčasnost — neade-
kvatne ekonomske reflekse — uhajanje realnega gibanja ekonomskega
procesa, slepoto. Intervencionizem države je razpet med prekmalu in
prepozno, neadekvatno ekonomsko politiko v redukciji na »adekvatna«
realna ekonomska gibanja, ter »neadekvatna«, »nerealna« ekonomska
gibanja reducirana na/za adekvatno ekonomsko politiko, se pravi,
regulacija vzrokov brez pogleda v posledice, regulacija posledic brez
jasnosti o vzrokih. »Država je danes v določenem smislu ujeta v lastno
past. Metafora ni premočna: država se ne more več umakniti niti
napredovati, omejevati niti kontrolirati današnjega jedra ekonomije.
Nagnana je, da istočasno naredi preveč (intervencije, kar povzroča
krize) in premalo (ne more zadeti globokih vzrokov kriz). Današnja
država stalno oscilira med dvema stranema alternative, umakniti se
in/ali bolj sodelovati. Namesto vsemogočne države najdemo državo
z zidom za hrbtom in jamo pred sabo«.14 V tej pozi državni interven-
cionalizem destabilizira lastno stabilizacijo destabilizacije, regulativa je
obenem vzrok in posledica krize, kot je zrcalno kriza sama vzrok in
posledica regulative. Intervencionizem, kjer vsak + v korist nekega
partikularnega daje na drugem koncu vsaj ekvivalenten —, neenak
razvoj »socialistične blagovne produkcije« po različni in medseboj
nasprotnih frakcijah kapitala pa kajpak komenzurabilno blamira
splošnostno fantazmo države/matere — rednice, ali drugače: »socialno
politiko«. Ali drugače: »Država je (...) na koncu svojega znanja,
delavci pa šele na začetku«.15
5. Država, birokracija, tehnokracija — delavski razred
Zgodovina socialističnega samoupravljanja zabrisano/zapoznelo doka-
zuje, kako ni mogoče doseči socialni prevrat na enkrat, z nenadnim
napadom. Proletariat skoz nenehno prestrukturacijo stalno reproduci-
13	S. Kirn, pogled v »politično ekonomijo socializma«, ČKZ, 69—70/1984, 32.
14	N. Poulantzas, n. d., 196.
15	F. Engels, n. d., op. 3, 19.
57
ra svoje lastno nasprotje v obliki birokracije (kritika birokracije kot
»deviacije«, deformacije — bolezni je prekratka: ne vidi, da je birokra-
cija inherentni element razvoja samoupravljanja) in podvzetje te
zaznamuje »projekcijo« jugoslovanskega velikoindustrijskega proleta-
riata, katerega revolucionarne tokove je po končani revoluciji »od
spodaj« (1941—1945) in s substantiviranim pričetkom revolucije »od
zgoraj« (deloma to reprezentira tudi »uvedba« samoupravljanja) usmer-
jala ali sproščala »ven« iz razrednega boja, v nacionalne spoprijeme
itd. — državnopartijska birokracija seveda ostaja hudo zainteresirana
za revolucijo (končno se z njo tudi legitimira), toda za revolucijo, ki »je
bila« in je, denimo, morebiti mimo. To gesto distinktne politične prak-
se birokracije je potrebno v vsej njeni notranji nalomljenosti razložiti
iz razrednih/skupinskih interesov, v zadnji instanci iz protislovij ma-
terialnega življenja, to je konflikta med produktivnimi silami in
produkcijskimi odnosi, tu pa razredni interesi birokracije in delav-
skega razreda zadobijo specifične poteze, vezane na različne položaje
v produkciji (odnosa do produkcije), na opravljanje ter reprodukcijo
določenih socialnih funkcij.
Ko se po zmagi socialistične revolucije formira diktatura proletariata
na materialnem temelju kapitalističnih produkcijskih odnosov, dis-
pozitiv le-te, razlastitev kapitalističnega razreda, pomeni le napoteva-
nje/odlaganje negacije razmeroma dosti težjega posla, odpravljanja
funkcije, ki jo je imel kapitalistični razred v produkcijskem procesu;
eliminacija kapitalista še ni eliminacija njegove družbene funkcije,
zato to funkcijo prevzame namesto kapitalista del proletariata in s tem
reproducira nova antagonistična nasprotja v okviru praktične dejav-
nosti proletariata; družbena delitev dela nastopa materialni temelj
povzdige dominacije birokracije. Vzemimo: ni slučajno, da Marxova
eksplikacija ekonomske organizacije družbe »prehodnega obdobja«16
daje tako opazno punktuacijo na glavno oporo »prehoda« — kreditni
sistem, in kajpak ni čudno, da se birokracija polasti ravno tega sistema
ter ga proliferentno razvije v totaliteto družbenih odnosov oziroma
dognani socialni mehanizem. Posedovanje denarnega kapitala je po-
tencialno ključna kal za vpad in upravljanje s produkcijskim proce-
som, nudi torej možnost represivne organizacije birokratskega koncepta
ekonomskega razvoja prek kreditno-monetarne politike: praktično
celotna presežna vrednost se odvaja/akumulira/koncentrira na »glo-
balnem družbenem nivoju«, kjer je strateško-operativno polje delo-
vanja specifične inkarnacije frakcije gibanja »družbenega kapitala« —
birokracije.
Na drugi strani, pri delavskem razredu, boj za odločanje o novo
ustvarjeni vrednosti v disperziji, razpršenosti, rezultira v nizanju ato-
miziranega mezdnega boja (z ambivalentno razsežnostjo ali depoliti-
zacije delavskega gibanja — boj »v okviru« in ne »proti« sistemu ali
revolucionarne zastavitve vprašanja eksploatacije in prisvajanja pre-
sežne vrednosti), ki mestoma zaplaja radikalizacijo s stavkami — z
14 K. Marx, Kapital III., CZ, Ljubljana 1973, 498—499.
58
njimi si delavski razred v negativni formi prisvoji presežno vrednost
s tem, da je ne producira. Stavke — negativno odločanje delavskega
razreda o uporabi lastne delovne sile17 — politizirajo delo, s čimer
razredni boji sublimirajo mezdnemu sistemu, mezdnemu položaju
delavskega razreda. Birokraciji »ustrezajoča« desublimacija — delovni
prekrški, kriminal, kraje, nedisciplina, alkoholizem, zapuščanje delov-
nega mesta med delovnim časom, zamujanje pri prihodu na delo.
simulantstvo (»bolniške«), fluktuacija delovne sile, slaba produktiv-
nost (= »prikrita oblika permanentnega generalnega štrajka« — Mast-
nak) — vse to v svoji zatrto deformirani obliki razrednega boja ne
ruši dominacije birokracije, spodkopava pa produkcijo, urejeno po
birokraciji, da bi njo sámo fragmentarno prisiljeval k razvijanju
(pred-)postavk samoupravnega odločanja, dominacije mezdnega dela
nad kapitalom, obvladovanja kapitala in kapitalistične produkcije po
delavskem razredu.
Se v »slavnem« trikotniku birokracija — tehnokracija — delavski
razred. Naznačili smo že, da birokracija s kreditno-monetarno politiko
(še posebej devizno in emisijsko politiko) z nadzorom poslovanja ob-
vladuje produkcijski proces, kar rekurentno postavlja poslovodne
strukture in delavski razred v položaj odločanja o ničemer. Nekonsi-
stentna zapreka tej nivelizaciji tehnokracija — delavski razred: kon-
fliktu med utemeljujočimi interesi obeh frakcij kapitala notranje
oporeka razmeroma homogena frakcijska koalicija birokracija-tehno-
kracija, da bi skupno samonanašujoče vtisnili dvocepni interes —
nemoteno delovanje produkcijskega procesa. Tako je tehnokracija
razpeta med fronto spopada s porokom razredne dominacije biro-
kracije, to je nadzorom nad presežno vrednostjo, in fronto kooperativ-
nosti z birokracijo v lastni vlogi neposrednega izvajalca kontrole nad
produkcijskim procesom. V tej funkciji postane vodilna frakcija kapi-
tala, le da najde tisto, česar ne išče: kapital, ki ga vodi birokracija.
Dobljena struktura relacij je dovolj zapletena: delavski razred se sku-
paj s poslovodnimi strukturami (tehnokracijo) bori proti monopolu
birokracije, birokracija se bori za razvijanje samoupravnih odnosov
na »temeljni ravni«, v OZD (skladno z interesi delavskega razreda),
da bi onemogočila dominacijo tehnokracije, interesi obeh frakcij ka-
pitala pa se zopet identitetno vtapljajo v onemogočanju nadzora
nad produkcijskim procesom po delavskem razredu: »Ustvarja se
zapleteno razmerje razrednih sil in akterjev, kjer se sklepajo koali-
cije in pakti in kjer je taktiziranje dnevna politika.«18 Ob intenzifi-
kaciji eksploatacije delavskega razreda z vzpostavljanjem »socialistič-
ne blagovne produkcije« se zato ta, z namenom obvladovanja re-
zultatov produkcijskega procesa (kjer so delavci sami sebi kapitalisti,
organizirani v kapitalski odnos rušeči formi delavskih svetov kot na-
čina organiziranja celotne družbe) in pogojenimi alinearnimi prelomi
17	prim. T. Mastnak, H kritiki stalinizma, RK-UK ZSMS, KRT, Ljubljana
1982.
18	I. Bavčar, n. d., 10—11.
59
ali padci nazaj na/pod že osvojene pozicije, spopada na »temeljni
ravni« (OZD) s tehnokracijo, na »globalnem družbenem nivoju« pa
z birokracijo kot dominantno frakcijo kapitala ter njej ustrezno hi-
storično razvitih produkcijskih razmerij, konstelaciji, v kateri je
birokracija (in tehnokracija) paradoksalno prisiljena razvijati samo-
upravljanje (vsaka na svojem »nivoju«), če si hočeta še naprej zago-
tavljati monopolizacijo presežne vrednosti. Državnopartijska birokra-
cija in poslovodne strukture, ki prakticirajo samoupravljanje za de-
lavski razred, se morajo nenehno spopadati z dejanskim samouprav-
ljanjem delavskega razreda.
Jugoslovanska socialistična revolucija s svojo eksplozivno prevratno
investicijo ni negacija dominacije kapitala, marveč negacija buržo-
azne dominacije nad kapitalom. Perpetuirajo se kapitalistične organi-
zacijske forme skozi okrepljeno porajanje ambivalence in podružb-
ljajočih se planskih tendenc kapitala in njih konstitutivnega gospo-
stva kapitala nad delom, se pravi, nad delavci, pa naj samoupravljanje
poseduje še tak normativistično-emancipatorni potencial — inkom-
patibilnost samoupravljanja in gospostva kapitala je paradoksno do-
polnjena z gospostvom kapitala kot pogojem razvoja samoupravljanja
(nadzorom akumulacije kapitala po delu) in ne obratno. Birokracija
kot na mestu vladajočega razreda razredne družbe z enim razredom
drži prazno mesto vladajočega razreda, ki ga ni, eksistira v vrzeli
»odsotnega« vladajočega razreda in »prisotnega« delavskega razreda
— Delavski razred vlada delavskemu razredu: za empirični delavski
razred (Partikularno) se godi zastopanje, zastopa pa ga birokracija
kot Delavski razred (Obče) (S. Žižek). Pri tem razberljivem ovinku
birokracija funkcionira v vlogi personifikacije »starega« protislovja
delo — kapital v novi, višje razviti zgodovinski obliki politične re-
prezentance delavskega razreda; reprezentanca proletariata metamor-
la«.19 Intenca? Eegels pravi: »(...) ko se politična oblast nasproti
družbi osamosvoji, ko se spremeni iz služabnice v gospodarico, lahko
deluje v dveh smereh. Ali deluje v smislu in v smeri zakonitega eko-
nomskega razvoja. V tem primeru med obema ni spora, ekonomski
razvoj se pospešuje. Ali deluje zoper njega, in tedaj politična oblast
redno podleže, z redkimi izjemami, ekonomskemu razvoju«.20
6. (Pijanosti sledi maček, ekscesu, ki je prešel v navado,
bolezen — F. Engels)
Koordinatna os socialističnega samoupravljanja je historično nasta-
la forma akumulacije kapitala z implikacijo specifične razredne rela-
cije delo-kapital in dominantno personifikacijo kapitala v obliki držav-
nopartijske birokracije (vrhovi zveze komunistov, vojska, državna
varnost, milica, državna uprava nasploh). Ta zdaj validira v nezmož-
19	T. Mastnak, n. d., 208.
20	F. Engels, n. d., 220.
60
nosti revolucioniranja produktivnih sil, ne da bi obenem spodjedala
ključne elemente lastne razredne dominacije, nasproti pa ji stoji v
mezdnem odnosu delavski razred s potenco nadaljnjega revolucionira-
nja produktivnih sil in produkcijskih odnosov ter tehnokracijo z go-
spostveno perspektivo. V kolikor poseduje tehnokracija še ne razvite
nastavke in atribute, se prodaja birokraciji za ceno realizacije skup-
nega interesa — intenzivnejšo eksploatacijo delavskega razreda, ka-
tere pomenljiv indie je znižanje vrednosti blaga delovne sile pod nje-
no vrednost. «-Birokracija upa, da si bo s tem obvarovala lastno go-
spostvo, tehnokracija, da ga bo šele dosegla. ... Gledano s stališča
zgodovinskega spodada obeh frakcij (in to je komunistično stališče),
je treba podpreti — tehnokracijo«.21
Obe frakciji kapitala — birokracija kot rezultat svoje ekonomske po-
litike, tehnokracija kot možnost prevzema mesta dominacije — sta
iraduktibilno prisiljeni, ob protislovni odvisnosti od mednarodnega
kapitala, druga drugi podtikati krivdo, uveljavljati «-stabilizacijski
program« pod skorajda popolnim diktatom mednarodnega finančne-
ga kapitala, merkantilna gelsa po izvozu za vsako ceno — »vključe-
vanje v mednarodno delitev dela« ali »uveljavljanje na svetovnem
trgu« itd. — pa poskušajo proizvesti spregled prakticiran j a interesov
mednarodnega velekapitala, to je »prestrukturiranje« nacionalne eko-
nomije v izpričani prid mednarodne mobilnosti kapitala. Iluzija o
razvoju produktivnih sil se sprevrže v relativno stagnacijo (kvanti-
tativno zmanjšanje produkcije, porabe ter delavskih mezd, inflacija,
brezposelnost, restriktivna socialna politika, represivna »delavska«
zakonodaja), zavezanost mednarodnemu kapitalu prek tehnologije ali
zadolženosti proizvede blokirano nekonkurenčnost blokiranega razvo-
ja produktivnih sil, izvozno vključevanje v nevtralno dojet svetovni
kapitalistični ekonomski sistem je po mednarodnem kapitalu sem ter
tja, zgolj komplementarno, milostno dovoljen, »milostno« in z zako-
nom dovoljen uvoz kapitala pa spodletelo izpade v gesti »profite si
lahko prislužite tudi pri nas« (izvoz-uvoz: vladajoči vladni mit »urav-
notežene plačilne bilance«, češ da se konkurenčnost in sploh »uspeš-
nost« ekonomije meri s plačilno bilanco smešno »pripoznava« vedno
že z negativno plačilno bilanco razvitih kapitalističnih dežel, saj te
preko monopolnega kapitala in drugih mehanizmov večinoma produ-
cirajo v tujini več, kakor same izvažajo).
Uvoz kapitala je uvoz specifičnega produkcijskega razmerja, kapital-
skega odnosa, ki si ne glede na »družbeno ureditev« uvoznika priliči
metode organizacije in modele »tehnične« delitve dela (npr. taylori-
zem ali nadaljevanje le-tega z drugimi sredstvi: »znanstveno uprav-
ljanje dela«), kar reverzibilno reproducira podrejeni položaj znotraj
historično formirane »mednarodne delitve dela«. Za pripetost delav-
skega razreda na produkcijski proces je pač per definitionem irele-
vantno, ali to opravi v »svobodnem svetu« z zavestjo o prodaji de-
21 I. Bavčar, Zveznih družbenih svetov prevrat v ekonomiji, ČKZ, 55—56/
/1983, 4.
61
lovne sile ali v socialističnem samoupravljanju brez te zavesti: ko
producira blago, producira sam sebe kot blago in reproducira kapi
talistični način produkcije, razmerje delo-kapital ter določena raz-
redna razmerja — kapitalu je kajpak vseeno, ali ga vodi kapitalist
ali birokrat. Poteza odgovora je poteza Marxovega odgovora Proud-
honu: »Odgovoriti jim je treba: da je menjalna vrednost ali natanč-
neje denarni sistem dejansko sistem enakosti in svobode, tisto, kar
jima pri medsebojnem razvoju sistema moteče stopa nasproti, pa so
motnje, ki so mu imanentne, ravno udejanjenje enakosti in svobode,
ki se pokažeta kot neenakost in svoboda. Gre za pobožno in v enaki
meri neumno željo, naj se menjalna vrednost ne bi razvila v kapital
ali naj se delo, ki producira menjalno vrednost, ne bi razvilo v mezd-
no delo. Od meščanskih apologetov se gospoda razlikuje na eni strani
po občutku za protislovja, ki jih sistem vključuje, na drugi strani po
utopizmu, da ne dojamejo nujne razlike med realno in idealno podo-
bo meščanske družbe in da se hočejo zato lotiti odvečnega podjetja
vnovične realizacije idealnega izraza samega, saj je v resnici le od-
slikava te realnosti«.22 Ali če povemo še jasneje z znanima izjava-
ma/zapisoma Lenina: »Kar se tiče socializma, je gotovo, da ga ka-
rakterizira uničenje blagovne proizvodnje«. In: »Dokler obstaja me-
njava, je o socializmu smešno celo govoriti«.23
Ce je ekonomska politika birokracije razširjala notranji trg z pove-
čevanjem mezd, je padala profitna stopnja, kar je retroaktivno vodi-
lo v zmanjšanje akumulacije in »nabavo« manjkajoče z zadolževa-
njem; nova ekonomska strategija »stabilizacijskega programa«, že
konglomerata razmerja sil birokracija-tehnokracija, reproducira in-
teres razširitve trga, vendar ne na račun profitne stopnje, to pa je
možno doseči z diferencialnostjo nespremenjenega (ali zoženega) no-
tranjega trga in razširitvijo zunanjega: tako del novega produkta in
presežne vrednosti ne postaja »dohodek« delavskega razreda, torej
ne povečuje povpraševanja po domačih izdelkih, ampak se akumulira
kot kapital za produkcijo za zunanje trge; profitna stopnja se poveča,
akumulacija se povečuje. »Zato ima trgovinska politika podjetnikov
(beri: prvenstveno tehnokracije — op. M. B.) vedno pred očmi pred-
vsem zunanji trg, trgovinska politika delavcev pa notranji trg in se
tako posebej reducira na mezdno politiko«.24 To operacijo birokracija
in tehnokracija, vsaka po svojih »afinitetah«, uravnava enkrat s
planom, drugič s trgom oz. uveljavljanjem blagovne produkcije, ta
v intersekciji obeh daje planirani kaos ali kaotični plan oz. plansko
uveljavljanje in razširjanje zakonov kaosa blagovne produkcije. Na
prvi pogled nekonsistentna dihotomija proizvede v posledici »odlo-
čitveni vakuum«, zaradi česar se lahko vedno znova in znova na
sceni pojavlja državnopartijska birokracija, ki s političnim voluntariz-
22	K. Marx, Očrti kritike politične ekonomije (prvi osnutek), III. Poglavje
o kapitalu, Prvi razdelek: produkcijski proces kapitala, v: Problemi-raz-
prave, 4—5/1983, 133—134.
23	V. I. Lenin, PPS 17, 127; in PPS 43, 276.
24	R. Hilferding, Finančni kapital, CZ, Ljubljana 1980, 419.
62
mov arbitrira namesto/mimo fantazmatičnega razmerja plan-trg ob
-hkratnem iluzoričnem zgolj ekonomizmu »stabilizacijskega programa«
—	kot da ne bi vsakršno spreminjanje ekonomskih razmerij implici-
ralo spreminjanje političnih, končno razrednih razmerij. Ne gre za
vprašanje, ali več plana ali več trga, temeljno vprašanje pod plaščem
kvazikonkretnosti razvoja blagovne produkcije je hkratni razvoj/in-
tenzifikacija izkoriščanja, gospostva in represije ali ali-ali: rešiti kri-
zo s povečanjem socialistične eksploatacije delavskega razreda z
znano trinitarno »čarobno formulo« : zamrznitev mezd-forsiran iz-
voz-inflacija ali mobilizacija največje produktivne/revolucionarne sile
—	delavskega razreda, ki obvladuje razmere reprodukcije in razde-
ljevanja presežne vrednosti.
Za konec prilagamo v razmislek nekatere imperativne programske
točke iz zgodovine delavskega in komunističnega gibanja, za katere
upamo, da se bodo živahno vključile v razprave okrog »sprememb«
(delovanja) političnega sistema socialističnega samoupravljanja (vsak
si lahko po želji s križcem ali minusom označi, kaj mu je všeč in kaj
ne) :
—	po načelu delavskih svetov organizirana družba; delavski sveti so
skupščinsko delovno telo, izvršilno in zakonodajno hkrati; odgovor-
nost višjih organov pred nižjimi (Marx),
—	vsi nosilci funkcij od najvišjih do najnižjih (tudi administracija)
morajo opravljati javno službo za delavsko mezdo; so voljeni, odgo-
vorni, odstavljivi (Marx),
—	uresničiti geslo vseh buržoaznih revolucij: ceneno vlado; podružb-
ljanje armade (»oboroženo ljudstvo«) (Marx),
—	vzpostaviti efektne kontrolne mehanizme v prid zavarovanja de-
lavskega razreda pred lastnimi poslanci in uradniki (odpoklic) (Marx),
—	splošna in neposredna volilna pravica; pravica neposredno voliti
vse nosilce funkcij z najvišjimi vred (Marx, R. Luxemburg),
—	poimenska/posamična odgovornost (pred kolektivno) za vse vod-
stvene funkcije (»sektorska odgovornost«) (Gramsci),
—	svoboda tiska, zborovanj, svobodni boj mnenj kritike (drugače
mislečih — »svoboda je vedno svoboda za tiste, ki drugače mislijo«)
(R. Luxemburg),
—	razvoj znotrajpartijske demokracije (je enako »delavski večini« v
partiji), svobodna demokratična razprava v partiji, kritika tudi naj-
višjih funkcionarjev brez političnorepresivnih posledic; demokratič-
ne partijske volitve; vsakoletni partijski kongres, pogoste seje CK,
ki mu njegovi organi poročajo dvakrat na mesec; na partijskih kon-
gresih lahko vsak brez formalnih zadržkov predlaga celotno sestavo
CK; na partijskih sestankih lahko sodelujejo tudi nekomunisti, ko-
munisti, ki na njih nimajo kaj početi, niso potrebni (vse Lenin); par-
tijsko birokracijo nadomestiti z »intelektualno hierarhijo«; izobliko-
vati teoretični program (Gramsci),
—	vzpostaviti sindikat kot močno samostojno avtonomno delavsko or-
ganizacijo, da se delavski razred osamosvoji od ideološke skupnosti
z drugimi razredi/»sloji« in lahko zaščiti interese delavskega razreda,
63
da bo lahko kontroliral vsakodnevno porajanje kapitalizma (Lenin);
»Zato se zveza komunistov in naša družba morata zavzemati za kre-
pitev oz. dosledno uresničevanje take vloge sindikatov — kot razred-
ne politične organizacije delavcev v sistemu samoupravne demokraci-
je — v boju delavskega razreda, da zagospoduje nad celoto družbene
reprodukcije in da bo njegov vpliv odločilen na vseh ravneh uprav-
ljanja in odločanja. Zato mora sindikat politično in organizacijsko
izvleči delavca iz njegove organizacije združenega dela in mu poli-
tično in povsem konkretno pomagati pri tem, da vidi celoto združe-
nega dela« (Kardelj); pravica do stavke; »delavsko gibanje je edina
opora demokracije« (R. Luxemburg).
7. (. . .) če boš govoril resnico, te bodo gotovo prej ali slej
ujeli! — Oscar Wilde
Le radikalna in brezobzirna socialistična kritika političnega sistema
socialističnega samoupravljanja lahko vodi v današnjem zgodovin-
skem trenutku ali v nov revolucionarni naskok za razvijanje samo-
upravnih odnosov ali nazaj k stalinizmu, okrepljenemu s kako margi-
nalno obliko kapitalizma — ponudi alternative socialistični alterna-
tivi, s tem da vprašanje po socialistični alternativi prenese na teren
vprašanja, ali je socializem še alternativa. Kolerativno sintagmi, da
je korak dejanskega gibanja pomembnejši kakor ducat programov, se
v obstoječi krizi samoupravljanja kaže razviteje koncepcije alterna-
tivnega programa socializma, programa alternativnega socializma kot
korak dejanskega gibanja. Ravno v razkrinkavanju protislovij razvoja
samoupravne družbe, ki so notranji rezultat tega razvoja, v dojetju
vsakokratne zgodovinske konstelacije in z njo pogojenega »reševanja«
teh protislovij kot nedokončanih vsled inherentnih kali novih naspro-
tij, se je skozi zgodovino socialističnega samoupravljanja odčitovala
moč jugoslovanske družbe. Bitka za tak pristop se bojuje tu in zdaj.
Z delavskim samoupravljanjem so dane možnosti za juriš na nebo.
Toda samo možnosti — enake, morda celo večje — ima inavguracija
polkolonialnega jugoslovanskega kapitalizma.
The course of true love never does run smooth.
64
Marx, sedanja kriza
in prihodnost dela
Ernest Mandel
I
Ze nekaj let politično tezo, da se človeška emancipacija ne more več
opirati na »proletariat«, razred mezdnih delavcev, vse bolj in bolj
podpirajo z ekonomskimi dokazi. Nekateri trdijo, da se mezdno delo
hitro umika iz glavnega sektorja aktivnega prebivalstva kot rezultat
avtomatizacije, robotizacije, množične brezposelnosti, rasti majhnih
neodvisnih poslovnih podjetij itd. (Gorz, Dahrendorf, Daniel Bell,
Hobsbawn).1 Drugi ugotavljajo, da za človeštvo (in zato za človeško
emancipacijo) ni bodočnosti, dokler se »klasična« industrijska tehno-
logija in od tod »klasično« mezdno delo ohranjata na svojem seda-
njem nivoju, ker bi takšno stanje pripeljalo do popolnega uničenja
ekološkega ravnotežja (Ilitch, Bahro, Gorz).2 Na sedanjo krizo zato
ne gledajo kot na tipično krizo čezmerne produkcije in čezmerne aku-
mulacije, medtem ko nekateri od teh piscev sprejemajo in drugi ne
sprejemajo postavitev normalnega industrijskega ciklusa v okvir »no-
ve« krize civilizacije. Nanjo gledajo kot na temeljno spremembo struk-
ture mednarodne kapitalistične ekonomije, z dolgoročnim temeljnim
1	Glej med drugim:
André Gorz, Adieux au proletariat, Pariz 1979; Daniel Bell, The Post-
Industrial Society; Rohlf Dahrendorf, v: Geht uns die Arbeit aus?, Bonn
1983; Erich Hobsbaum, Labor's Forward March halted, London 1980,; itd.
2	Joseph Huber, Die verlorene Unschuld der Oekologie, Frankfurt 1982;
Ivan Ilich, Le travail fantôme, Pariz 1981; Rimski klub, Limits of Growth;
Rudolph Bahro, From Red to Green, London 1981; Andre Gorz, Adieux
au proletariat; itd.
65
premikom teže kohezije in dinamike mezdnih delavcev, na račun tega
razreda, kot na »krizo industrijskega sistema«.
Ali je mogoče to hipotezo empirično preveriti? Ce to ni mogoče,
kakšen je potem pomen in kakšne so določene potencialne posledice
rastoče strukturalne brezposelnosti, ki je sama od sebe in sama po
sebi pojav, ki ga ni mogoče zanikati? Ce je to mogoče, kakšna je
potem razlaga pojava domnevnega »upadanja delavskega razreda« kot
objektivnega pojava? Kakšne so njegove potencialne ekonomske po-
sledice?
II
Empirično je osnovni trend, ki ga je mogoče statistično preveriti,
rast mezdnega dela v svetovnem obsegu na vseh celinah in ne njego-
vo absolutno ali relativno upadanje. Ce pogledamo statistike ILO
(Mednarodna organizacija za delo, op. prev.), lahko to opazimo na
prvi pogled. Ko govorimo o osnovnem trendu, seveda ne mislimo na
tri- ali šestmesečne variacije, temveč na povprečje petih ali desetih
let. Celo od začetka dolge gospodarske recesije, recimo, od leta 1968
ali od leta 1973 dalje ostaja to prevladujoča tendenca.
Potrditev te tendence mora upoštevati vrsto naslednjih konceptual-
nih opredelitev:
a)	da »mezdno delo« ni omejeno na manualno delo v velikem indu-
strijskem obsegu (glej Marxovo opredelitev »skupnega delavca«, der
Gesamtarbeiter, v Kapitalu I in v neobjavljenem 6. poglavju).*
b)	da definiramo »mezdne delavce« (proletarce) na klasičen način kot
vse tiste, ki so pod ekonomskim pritiskom primorani prodajati svojo
delovno silo (pri tem so izključeni le tisti menažerji in visoki funk-
cionarji, ki imajo tako visoke dohodke, da jim ti omogočajo akumu-
lirati zadosten kapital, da lahko preživijo z obrestmi od tega kapitala).
c)	da proletariat ni omejen na produktivne delavce, temveč vključuje
v sebi vse neproduktivne mezdne prejemnike, ki spadajo pod opre-
delitev b), prav tako kot tudi vse brezposelne, ki ne postanejo samo-
zaposleni (glej Marxov Kapital, Rosa Luxemburg Einführung in die
Nationalökonomie in splošni koncept »rezervne delavske armade«).
d)	da je dana objektivna in ne subjektivna opredelitev razreda mezd
nih delavcev (Klasse an sich), to je, da njegova eksistenca ni odvisr
od nivojev zavesti.
To med drugim pove tudi to, da je mezdno delo v poljedelstvu (In-
dija) in v tako imenovanih »servisnih industrijah« prav tako mezdno
* O »kombiniranem skupnem delavcu« govori Marx v prvi knjigi Kapi-
tala, 12. pogl.: Delitev dela in manufaktura (si. prevod str. 387). Glede
neobjavljenega 6. poglavja misli Mandel na Rezultate neposrednega pro-
dukcijskega procesa, ki so bili s spremnim komentarjem Tineta Hribarja
objavljeni v: Časopisu za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropo-
logijo, letnik IV., št. 17—18, 1977; op. prevajalca.
66
delo kot v rudarstvu in industriji. S takšnim merilom je statistična
evidenca, da smo še vedno priča rasti in ne upadanja »svetovnega
proletariata«, neizpodbitna. Celotno število mezdnih nepoljedelskih
prejemnikov je danes v svetu nekje med 700 in 800 milijoni, števil-
ka, ki v preteklosti ni bila nikoli dosežena. Skupaj s poljedelskimi
mezdnimi prejemniki pa številka dosega eno milijardo. To potrjujejo
naslednji podatki:
Spremembe v letnem zaposlovanju civilnih mezdnih prejemnikov (let-
no povprečje 1973—1980)
Zahodna Nemčija	—	0,2	odstotka
Avstralija	+	1,1	odstotka
Avstrija	+	0,3	odstotka
Belgija	0,0	odstotka
Danska	4-	0,8	odstotka
ZDA	+	2,2	odstotka
Francija	+	0,2	odstotka
Italija	+	1,1	odstotka
Japonska	+	0,8	odstotka
Norveška	+	2,5	odstotka
Portugalska	+	2,5	odstotka
Velika Britanija	—	0,1	odstotka
Vir: BIT, Le travail dans le	Monde [Delo v svetu], Ženeva 1984.
»Po ocenah Svetovne banke je zaposlovanje v industriji (in nedvomno
tudi v obrtniškem sektorju) napredovalo za okoli 4,8 % na leto, od
leta 1960 do leta 1980 v deželah v razvoju s slabim dohodkom in
v nekoliko manjšem ritmu, nekako 4,1 % v deželah v razvoju s sred-
njim dohodkom.« (Prav tam.)
Ostaja pa problem relativnega upadanja mezdnih delavcev, zaposle-
nih v največjih kapitalističnih tovarnah, to je relativna dekoncentra-
cija dela, ki spremlja nadaljnjo koncentracijo in centralizacijo kapitala.
Takšna je tendenca že od začetka sedanjega zloma v imperialističnih
državah, ne pa v polindustrializiranih državah in ne v svetu kot
celoti. Tu se koncentracija dela še naprej razvija. Ali bo to v metropo-
lah le konjunkturni fenomen, ki je povezan z relativnim upadanjem
дко imenovanih »starih« industrijskih vej, preden se bodo v novih
vejah pojavila velika podjetja ali pa bo postal dolgoročni trend — to
¿e bo šele videlo. Počakati moramo vsaj do devetdesetih let, preden
bomo lahko napravili definitivne sklepe o zadevnem pojavu.
III
Kratkoročnega in dolgoročnega vpliva popolne avtomatizacije ali
robotizacije na celotno zaposlovanje (število zaposlenih mezdnih delav-
cev) praktično ni bilo vse do začetka sedemdesetih let (če upoštevamo
67
premike zaposlovanja med vejami, ki so seveda zelo realni) in ostaja
skromen danes in v bližnji prihodnosti. Nedavne študije Organizacije
za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) napovedujejo, da bo od
danes pa do devetdesetih let robotizacija izpodrinila nekje med 4 %
in 8 % vseh obstoječih mezdnih opravil na Zahodu (med 2 % in 5 %
vseh obstoječih mezdnih opravil v svetovnem obsegu).3 Ne dodaja pa,
koliko novih delovnih mest bo nastalo v industrijskih vejah, ki pro-
izvajajo robote in avtomatske stroje. Napovedi v tem pogledu zelo
variirajo med »-optimističnimi« in »pesimističnimi«. Toda, celo če
sledimo najbolj pesimističnim napovedim, po katerih bo število novih
delovnih mest, ki jih bodo ustvarili v teh novih industrijah, zanemar-
ljivo, bo celotno število zaposlenih mezdnih prejemnikov še vedno
predstavljalo ogromno večino aktivnega prebivalstva do konca tega
stoletja (med 80 in 90 % tega prebivalstva na Zahodu, v Vzhodni
Evropi in v Sovjetski zvezi).
Torej ni nobenega objektivnega vzroka, da bi govorili o »upadanju
proletariata« v objektivnem pomenu te besede.4
To ne pomeni, da bi lahko podcenjevali nevarno možnost dolgoročne
množične brezposelnosti. Ta ima v kapitalističnih deželah dva temeljna
vzroka :
a)	Upadanje stopenj rasti med dolgim depresivnim valom,* stopnje
rasti, ki padejo pod povprečno stopnjo rasti produktivnosti dela
(tretja tehnološka revolucija**).
b)	Nezmožnost ekonomskega sistema, da bi zaposlovanje absorbiralo
rast prebivalstva pod okoliščinami, navedenimi v točki a) in ob ostalih
nespremenjenih pogojih.
3	OECD, Robots industriels, Pariz 1983.
4	Seveda to ne pomeni, da v določenih industrijskih vejah (kot npr. premo-
govništvo) ni absolutnega upadanja svetovne zaposlenosti ali da v drugih
(kot je tekstilna industrija, čevljarska industrija, ladjedelništvo, jeklar-
stvo) nimamo upadanja zaposlenosti v določenih območjih (ZDA, Zahodna
Evropa) in naraščanja v drugih (Azija).
* Prof. Mandel je pristaš teorije dolgih valov. Po tej teoriji se kapitalistični
produkcijski način ne giblje samo v pet do deset let trajajočih ciklih,
ampak obstajajo tudi daljša, dvajset do petindvajset let trajajoča valo-
vanja. Tako se je po Mandelovi kronologiji začel leta 1940 v ZDA in po
II. svetovni vojni v ostalih razvitih kapitalističnih državah dolgi ekspan-
zivni val (boom wave) razvoja. Leta 1968 ali malo pozneje se je začel
depresivni dolgi val stagnacije razvitega kapitalizma. Za podroben prikaz
in analizo te teorije dolgih valov glej: Omerza Igor, Dolgi valovi v zgo-
dovini industrijskega kapitalizma, Časopis za kritiko znanosti, UDK 3,
61/1983; op. prevajalca.
** Mandel nasprotuje izrazu »industrijska revolucija« za velike tehnološke
prevrate, kot je npr. uvedba elektronike v produkcijski proces po II.
svetovni vojni. Po njegovem mnenju (ki ga je povzel po Oscarju Lageju)
taka terminologija izbriše specifičnost prve industrijske revolucije, ki ni
samo pripravila terena za veliko industrijo, ampak je tudi ozko povezana
z nastajanjem kapitalističnega produkcijskega načina. Pod tretjo tehno-
loško revolucijo pojmuje Mandel uvedbo elektronike v upravljanje stro-
jev in postopno uvajanje atomske energije; op. prevajalca.
68
Ponovno navajam že omenjeno študijo Mednarodne organizacije za
delo [ILO] — Zaposlitev v svetu [L'emploi dans le Monde] : »Striktno
področne študije o vplivu robotov na zaposlenost dajejo pesimistične,
čeprav spremenljive napovedi. Pri pripravi osmega francoskega plana
(1981—1985) smo ocenili, da bodo roboti povzročili izgubo okoli 30.000
delovnih mest, toda ta številka predstavlja manj kot en odstotek
francoske industrijske delovne sile v letu 1980. Predvidevanja za
Zvezno republiko Nemčijo so bolj črna. Če predvidevamo, da bo upo-
raba robotov leta 1990 zavzela šestdeset odstotkov celotnega potenciala
(leta 1980 je zavzemala le dva odstotka), bo izgubljenih 200.000 delov-
nih mest, tj. približno šest odstotkov industrijske zaposlitve... Ta
ocena je nedvomno previsoka glede na to, kje predvideva hitri ritem
razširitve. V takšnih področnih študijah je vprašljiv prav njihov do-
met, kot smo že poudarili. Omejene na en sektor te študije ne
upoštevajo učinkov sektorja na druge sektorje. Ti učinki glede na
celotno ekonomijo niso nujno negativni.«
Poleg tega moramo upoštevati določene učinke robotizacije na speci-
fične industrijske veje, ki so igrale ključno vlogo v organizaciji in
moči delavskega razreda ter delavskega gibanja, kot npr. avtomobilska
industrija v Zruženih državah Amerike in v Zahodni Evropi.5 Tukaj
so obeti grozeči in bi jih bilo treba razumeti, preden bo prepozno
(kot se je to na žalost že zgodilo v jeklarstvu in ladjedelniški industriji).
Posledice rastoče dolgoročne strukturalne brezposelnosti (na Zahodu:
od 10 milijonov okoli leta 1970 do 35 milijonov danes in 40 milijonov
sredi osemdesetih let) so rastoča razdrobljenost delavskega razreda in
nevarnost demoralizacije, ki je že vidna v nekaterih sektorjih prole-
tarske mladine (npr. črnska mladina in špansko govoreča mladina v
Združenih državah Amerike in v nekaterih območjih Velike Britanie)6
ki ni nikoli delala, odkar je zapustila šolo in je v nevarnosti, da ne
bo našla zaposlitve še mnogo let.
Japonski socialisti7 so poskušali proučiti učinke novih tehnologij še
* posebej na avtomobilsko industrijo. Avtorji, ki so poudarili tudi kvali-
tativne vidike sprememb (izguba strokovnega znanja, naraščanje ne-
sreč, pojavljanje novih odvetnikov za obrambo delavcev in novih stro-
kovnih znanj itd.), so ugotovili okrog 10-odstotno zmanjšanje števila
tovarniških delavcev v najbolj »robotizirani« avtomobilski tovarni na
Japonskem, tj. v tovarni Nissan Myrayma, v obdobju od septembra 1974
do januarja 1982, ki pa so ga spremljali le majhni prirastki osebja v
belih ovratnikih. Celo japonski »tovarniški sindikati« se zdijo zaskrb-
ljeni zaradi teh trendov, kajti »life-long employment« [doživljenjska
5	Glej odlično študijo Winfrieda Wolfa, Volkswagen's Robots v Was Tun,
december 1983.
6	Ta pojav se med drugim izraža v naraščanju vdajanja mamilom v ZDA,
v surovosti mladih v Veliki Britaniji itd.
7	Saga Ichiro, The Development of New Technology in Japan, Bulletin of
the Socialist Research Centre, Hosei University, Tokio, november 1983.
69
zaposlitev] je še vedno pravilo na Japonskem (Japan Economic Jour-
nal, februar 21, 1984).
IV
Edini resen odgovor na rast dolgoročne množične strukturalne brez-
poselnosti med sedanjo dolgo depresijo je radikalno mednarodno
skrajšanje delovnega tedna brez odtegljajev v tedenskem plačilu: ta-
kojšnja uvedba 35-urnega delovnega tedna. To pomeni razporeditev
obstoječega delovnega bremena med ves proletariat brez izgube de-
lavskega dohodka (12 odstotkov brezposelnosti je mogoče preprečiti,
če vsak delavec dela 12 odstotkov manj na teden) in z obveznim
dodatnim najemanjem in ponovno združitvijo delavskih razredov, ki
so obdani z breposelnostjo in strahom pred njo. To bo moral biti
osrednji kratkoročni strateški cilj vsega mednarodnega delavskega
gibanja, da bi preprečili resen premik v odnosu sil med kapitalom in
delom, na škodo dela. Dolgoročnejša perspekiva pa je 30-urni delovni
teden.
Vsa razmišljanja o »-nacionalni konkurenčnosti« in »podjetniški profi-
tonosnosti« bi morali opustiti v prid tej absolutni socialni prioriteti.
Zlahka je mogoče dokazati, da je z globalnega in mednarodnega —
in ne s podjetniškega vidika — to tudi najbolj racionalna ekonomska
rešitev. Toda kapitalistična »racionalnost« temelji seveda na posamezni
podjetniški »racionalnosti«, tj. parcialna racionalnost, ki vse bolj vodi
do celotne iracionalnosti. Pogubnost političnih tveganj množične brez-
poselnosti, tako nacionalne kot mednarodne, ni potrebno posebej pou-
darjati.
Marx je bil nedvomno jasen glede obeh vprašanj, prvič, koristnih
učinkov radikalnega skrčenja delovnega tedna brez zmanjševanja pla-
čila, in drugič, potrebe, da mednarodna solidarnost delavcev nadomesti
»nacionalno« (ali regionalno ali lokalno ali področno ali celo posamično
korporacijsko) solidarnost med delavci in kapitalisti.
Z ozirom na prvo vprašanje najdemo v ekonomskih rokopisih iz ob-
dobja 1861—1863 naslednje komentarje, ki so bili doslej neznani in
bili publicirani šele pred kratkim. To je ključni tekst, ki predstavlja
most med Očrti in Kapitalom:8
»Tako je ustvarjen prosti čas tudi za delavca in intenzivnost pri ka-
kem določenem delu zato ne ukinja možnosti drugače usmerjene
dejavnosti, ki v nasprotju s tem lahko nastopa, lahko učinkuje kot
počitek. Odtod izjemno dobrodejne posledice, ki jih je ta proces (ome-
jevanje normalnih delovnih dni, op. Mandel) — statistično dokazano
8 Karl Marx, Zur Kritik der Politischen Oekonomie (Rokopis 1861—1863),
v: Karl Marx-Friedrich Engels Gesamtausgabe [MEGA], zv. 1—6, II. del,
poddel 3 — navedeno kot MEGA H/3/1—6, Dietz-Verlag, Berlin, 1976—
—1982. Prve komentarje na ta doslej nepoznan Marxov rokopis lahko
najdemo v: Der Zweite Entwurf des »Kapitals«, Dietz-Verlag, Berlin 1983.
70
— imel za telesno, moralno in intelektualno ameloriacijo working
classes in England.« (poudaril Mandel) (MEGA, II., 3.6, str. 1910).'
Z ozirom na drugo vprašanje je dovolj citirati iz Marxove inavguralne
Poslanice [Inauguraladresse] mednarodnega delavskega združenja
(Prva internacionala) :
»■Izkušnje iz preteklosti so pokazale, da je bilo zanemarjanje tiste
bratovske zveze, ki bi morala povezovati delavce različnih dežel in
jih spodbujati, jih čvrsto strniti v vseh bojih za njihovo osvoboditev,
da je bilo to zanemarjanje vselej kaznovano s skupnim neuspehom
njihovih nepovezanih poskusov.«
(MEID, IV. zv., 137.)
In v svojem četrtletnem poročilu o dejavnosti generalnega sveta
mednarodnega delavskega združenja je Marx zapisal:
»Tudi sama nacionalna organizacija delavskega razreda lahko hitro
doživi neuspeh zaradi neobstoja njene organizacije izven meja de-
žele, kajti vse dežele konkurirajo na svetovnem trgu in zato vplivajo
ena na drugo. Samo internacionalna povezanost delavskega razreda
lahko zagotovi njegovo končno zmago«.
(Marx-Engels-Dela, Prosveta, 27. zv., Beograd 1977, 264)
Še bolj odločen je Marx v svojih Napotkih delegatom prvega med-
narodnega generalnega sveta za kongres te organizacije v Ženevi leta
1867:
»Prvi pogoj, brez katerega so vsi nadaljnji poizkusi za izboljšanje in
osvoboditev obsojeni na neuspeh, je omejitev delovnega dne.«
(poudaril Mandel — MED, isto, 156)
V
Boji med silami, ki na eni strani težijo k dolgoročni množični struk-
turalni brezposelnosti in po drugi strani k novemu radikalnemu
skrčenju delovnega tedna, so globoko povezani z dvema temeljnima
gibalnima silama buržoazne družbe: z gonjo kapitala, da bi povečal
produkcijo relativne presežne vrednosti, to je razvoj »objektivnih«
(objektiviziranih, materializiranih) produktivnih sil, strojev, strojnih
sistemov, polavtomatiziranih sistemov, popolne avtomatizacije, robo-
9 V svojem pamfletu Mezda, cena in profit Marx prav tako ugotavlja: »Kjer
si delavci prizadevajo, da bi skrčili delovni dan na njegovo prejšnjo
racionalno mero ali tam, kjêr ne morejo izsiliti zakonite določitve normal-
nega delovnega dne, preprečiti čezmerno delo s povišanjem mezde, po-
višanjem, ki ni le v sorazmerju z zahtevanim čezmernim časom, marveč
v večjem sorazmerju, izpolnjujejo samo svojo dolžnost do samih sebe
• in do svojega rodu. Delavci samo omejujejo tiranske uzurpacije kapitala.
Cas je prostor za človeški razvoj (poudaril Mandel). Človek, ki nima no-
benega prostega časa, človek, ki mu njegovo delo za kapitalista — razen
čisto fizičnih premorov za spanje, jed itd. posrka vse življ0nje, je manj
vi^eden kot tovorna živina. Samo stroj za produkcijo tujega bogastva je,
telesno strt in duševno poživinjen.«
MEID, IV. zvezek, CZ v Ljubljani, 1977, 210.
71
tov na eni strani, na drugi strani z nasprotnim pritiskom razrednega
boja med kapitalom in mezdnim delom. Eden izmed glavnih analiti-
čnih dosežkov Karla Marxa predstavlja prav prikaz dialektične (in ne
mehanične Malthus-Ricardo-Lasallovega tipa) medsebojne povezave
med obema.
Naraščanje mehanizacije ima protislovne učinke na delavski razred.
Zmanjšanje spretnosti ukinja delovna mesta, zmanjšuje mezde prek
povečevanja rezervne industrijske armade. Te učinke je mogoče de-
loma izravnati z naraščanjem akumulacije kapitala (»ekonomska rast«),
z mednarodno migracijo delavcev itd. Toda naraščanje mehanizacije
produkcije prav tako teži k povečanju intenzivnosti delovnega napora
(obeh: fizičnega in umskega ali vsaj enega od obeh) in zato izvaja
objektivni pritisk v smeri skrajšanja delavnika (delovnega tedna).
Ta drugi učinek so bojevniki delavskega razreda često spregledali,
vključno s socialisti in marksisti. Marx ga je močno poudaril:
»Na neki določeni točki se mora pri intenzivnosti izgubiti tisto, kar
se pridobi pri ekstenzivnosti. To isto pa nastopa tudi obratno. In pri
nadomestitvi kvantuma s stopnjo tu ne gre za špekulacijo. Kjer
vstopi factum, je a very experimental way to prove it: Ce je delavcu
denimo v enem tednu fizično nemogoče redno opravljati v 12 urah
isto količino dela, ki jo zdaj opravlja 10 ali 10,5. Tu se pokaže nujno
skrajšanje normalnega oziroma celotnega delavnika, kar je posledica
večje kondenzacije dela, ki vključuje večjo pozornost, živčno nape-
tost, a obenem večji fizični napor. Z naraščanjem teh dveh momentov
— hitrosti in obsega (mase) mašinerije, ki jo je treba nadzirati —
nujno nastopi vozlišče, v katerem intenzivnost in ekstenzivnost dela
ne moreta rasti istočasno marveč ena nujno izključuje drugo.«
(MEGA, II., 3.6, 1906)
Toda kapital ne bo odobril tega fizično in ekonomsko neizogibnega
skrčenja delovnega tedna iz srčne naklonjenosti. To bo storil le po
silovitem boju med kapitalom in delom.
»Samo sramotna in brezobzirna neizmernost kapitala, ki do blazno-
sti prekoračuje naravne meje delovnega časa, pri čemer je zamolčano,
da delo z razvojem produktivnih sil postaja tudi intenzivnejše in
bolj napeto, je tista, ki prisili celo družbo, ki temelji na kapitalistični
produkciji (pri čemer je seveda upor delavskega razreda sam glavno
gonilo), da nasilno zameji normalni delavnik v trdno določene meje.«
(MEGA, II. 3.6, 1909 — poudaril E. Mandel).
Ta upor pa je lahko samo (začasno) uspešen pod relativno ugodnim
razmerjem sil. Te so ustvarili učinki na zaposlovanje in organizacija
delavskega razreda v fazi pred dolgoročno depresijo in valom brez-
poselnosti. Natanko v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih je
mednarodni (še posebej zahodnoevropski) proletariat vstopil v na-
raščajočo konfrontacijo s kapitalom okrog vprašanja »varčnosti na-
sproti skrajšanju delovnega tedna brez zmanjšanja neposrednega pla-
čila ali otežitve socialnega zavarovanja« z zelo povečano številčno —
72
organizacijsko in bojevniško silo, ki se je nakopičila v letih 1950, 1960
in v zgodnjih sedemdesetih letih, to je v obdobju dolgoročnega po-
vojnega »booma«. Iz tega razloga se bo odpor delavskega razreda proti
ofenzivi varčnosti povečal, razširil, postal bo periodično eksploziven
in se bo poskušal posplošiti nacionalno in internacionalno. Zaradi
tega kapitalističnemu razredu ne bo lahko izpeljati svoje lastne zgo-
dovinske »-rešitve-« sedanje depresije.
Prav zato, ker je organska moč delavskega razreda (mezdnega de-
la) tako velika na začetku in v prvi fazi te depresije, je izid te
intenzivne razredne ofenzive kapitala proti delu popolnoma negotov.
Verjetnost, da bo proletariat doživel uničujoči poraz tipa Nemčija
1933, Španija 1939 ali Francija 1940 v katerikoli ključni kapitalistični
deželi v bližnji prihodnosti, je zelo majhna.
To ne pomeni, da je proletarsko-socialistična rešitev krize zagotov-
ljena ali že vidna na obzorju. Glavna ovira za takšno rešitev je
subjektivna in ne objektivna: raven zavesti mezdnih delavcev in
sposobnosti njihovega vodstva je še vedno docela neprimerna. Toda
to vsaj pomeni, da ostaja z nami in to za dolgo obdobje vsaj objek-
tivna možnost socialistične delavsko-razredne rešitve krize človeštva.
Ostalo je odvisno od samih socialistov, njihovega zavedanja nevarnosti
in tveganj, ki jih vsebuje kriza (zdaj je negotovo že samo fizično
preživetje človeštva), zavedanja nezmožnosti, da bi krizo reševali v
okviru splošne tržne ekonomije, tj. »produkcije menjalne vrednosti«,
tj. kapitalizma, od nujnosti, da razvijamo neki antikapitalistični pro-
gram akcije, ki se začenja pri realno obstoječih nejevoljah in potre-
bah realno obstoječih mezdnih delavcev, v vsej njihovi raznolikosti;
od nujnosti, da združimo to mogočno silo v oblegovalnega ovna, ki
bo pretresel trdnjavo kapitala; od nujnosti, da se organiziramo za
strmoglavljen j e kapitalizma.
VI
Postavimo zdaj hipotezo, da bi vse zgoraj rečeno zavrgle izkušnje v
obdobju prihajajočih desetletij; da bi iz obeh tako ekonomskih (robo-
tizacija) kot političnih razlogov (ekološka zavest), ki jih bojda »pod-
cenjujemo«, mezdno delo znatno upadlo od tega trenutka pa do konca
XX. stoletja; da je proletariat zato že začel objektivno upadati (tako
številčno kot tudi njegova notranja kohezija) in da bo iz istega
razloga bolj ali manj enakomerno propadla tudi njegova objektivna
zmožnost, da preoblikuje družbo v socialističnem smislu. V tem
primeru ne bi rekli le »nas viden je« proletariatu, temveč bi morali
tudi reči: — »nasvidenje« socializmu in vsakršnemu realističnemu
(materialistično zasnovanemu) projektu človeške emancipacije; — »na
svidenje« tržni ekonomiji in samemu kapitalizmu.
Ena temeljnih Marxovih tez, ki ji na osnovi izkušenj zadnjih sto
let ne more nasprotovati noben dokaz, je tista, ki ugotavlja, da edino
razred mezdnih delavcev prek svojega mesta v kapitalistični produk-
73
ciji in buržoazni družbi, pridobiva tiste »pozitivne lastnosti«, to je
zmožnost za množično (samo)-organiziranost, solidarnost in sodelo-
vanje, ki so predpogoj za socialistično rešitev krize človeštva. Te
lastnosti ne ustvarjajo avtomatično emancipacijske revolucionarne
vloge proletariata; vodijo le k družbenemu potencialu takšne narave.
Toda noben drug družbeni razred ali sloj nima podobnega potenciala
niti kmetje tretjega sveta niti revolucionarni intelektualci in gotovo
ne tehnokrati in funkcionarji. Drugi družbeni razredi in sloji imajo
velikanski revolucionarni antikapitalistični (antiimperialistični) »nega-
tivni« potencial, npr. kmetje v nerazvitih deželah. Toda zgodovina je
znova in znova dokazala, da nimajo »pozitivnega« potenciala za
zavedno socialistično organizacijo.
Po drugi strani, če množično nadomeščanje »živega« z »mrtvim«
delom (roboti) vodi v množično absolutno upadanje mezdnega dela,
ni ogrožena le prihodnost proletariata in socializma. Vse bolj nemo-
goče postaja samo preživetje kapitalistične tržne ekonomije. To je
slikovito izraženo, čeprav na nekoliko poenostavljen način, z danes
že klasičnim dialogom med direktorjem tovarne in sindikalnim bor-
cem:
—	»Kaj se bo zgodilo z vašo sindikalno močjo, ko bodo vse delavce
nadomestili z roboti?«
—	»Kaj bo z vašimi profiti v tem primeru? Vaši profiti se realizirajo
prek prodaje vašega blaga in roboti na žalost ne kupujejo blaga.«
Marx je predvideval ta razvoj že pred več kot 125 leti v svojih
Grundrissih. (To mimogrede potrjuje, kar smo že večkrat poudarili,
da ni bil »ekonomist XIX. stoletja«, bil je vizionar, ki je odkril
trende, ki naj bi prišli do polne veljave šele v XX. stoletju). Tam je
napisal:
»A toliko, kolikor se razvija velika industrija, je ustvarjanje dejan-
skega bogastva odvisno manj od delovnega časa in kvantuma upo-
rabljenega dela ter bolj od moči agensov, ki so med delovnim časom
spravljeni v gibanje in ki niso sami (.. .), ki ni sama spet v nobenem
razmerju do neposrednega delovnega časa, potrebnega za njihovo pro-
dukcijo, ampak je prej odvisna od splošnega stanja znanosti in na-
predka tehnologije ali uporabe te znanosti v produkciji. (Razvoj te
znanosti, posebno naravoslovja, in z njim vseh drugih, je sam spet v
razmerju do razvoja materialne produkcije) (.. .) Delo se ne prikazuje
več tako zelo vključeno v produkcijski proces, kot se, nasprotno, človek
do samega produkcijskega procesa obnaša kot varuh in regulator.«
(Grundrisse, Dietz-Verlag, Berlin 1953, 592).
In ponovno:
»Kraja tujega delovnega časa, na kateri temelji sedanje bogastvo,
se prikazuje kot bedna podlaga nasproti tej na novo razviti podlagi,
ki jo je ustvarila velika industrija sama. Brž ko pa je delo v nepo-
sredni formi prenehalo biti veliki vir bogastva, delovni čas ni več
in ne sme biti več njegova mera in zatorej menjalna vrednost (mera)
uporabne vrednosti. Surplusno delo množice ni več pogoj za razvoj
74
občega bogastva, prav tako kakor ne nedelo nekaterih za razvoj
občih moči človeške glave. S tem se zruši produkcija, ki se opira na
menjalno vrednost...«
(Isto, 593).
Očitno se ta proces ne more popolnoma razviti pod kapitalizmom,
;er ravno pod kapitalizmom gospodarska rast, investicije, razvoj stro-
jev (vključno z roboti) ostajajo podrejeni akumulaciji kapitala, to je
produkciji in realizaciji presežne vrednosti, to je profitom posamez-
nih podjetij, tako pričakovanim kot realiziranim profitom. Kot smo
že pokazali v naši knjigi Pozni kapitalizem pred več kot desetimi
leti,10 je popolna avtomatizacija, razvoj robotizma v širokem obsegu,
pod kapitalizmom nemogoč, ker bi pomenil izginotje blagovne pro-
dukcije, tržne ekonomije, denarja, kapitala in profitov.
Pod socialistično ekonomijo bi bil robotizem čudovit instrument člo-
veške osvoboditve. Omogočil bi skrčenje delvnega tedna na mini-
malnih deset ur.11 Moškim in ženskam bi zagotovil zadosten potrebni
prosti čas za samoupravljanje gospodarstva in družbe, posplošen
razvoj bogate socialne osebnosti, izginotje družbene delitve dela med
administratorji in administriranimi, odmiranje države in nasilja med
človeškimi bitji.
Torej je najbolj verjetna varianta pod kapitalizmom ravno dolgo
trajanje sedanje depresije, samo z razvojem delne avtomatizacije
in mai'ginalne robotizacije;12 oboje spremljano z veliko čezmernohiper-
kapacitarnostjo (in hiperprodukcijo blaga), veliko brezposelnostjo in
velikim pritiskom, da bi izželi več in več presežne vrednosti iz
produktivnih delovnih dni in delavcev, ki se počasi številčno nagi-
bajo k stagniranju in upadu, to je rastoči pritisk k čezmernemu iz-
koriščanju delovnega razreda (zmanjševanje realnih mezd in plačil
za socialno zavarovanje), da bi oslabili ali uničili svobodno organi-
zirano delavsko gibanje in da bi spodkopali demokratične svoboščine
in človeške pravice.
V Očrtih Marx ni predvidel le osnovnega trenda kapitalistične tehno-
logije k progresivni izključitvi človeškega dela iz procesa produkcije.
Predvidel je tudi temeljna protislovja, do katerih bo pod kapitaliz-
mom pripeljal ta trend:
— ogromne hiperprodukcije, ali kar je isto, nepolno izkoriščanje obsto-
ječih zmogljivosti. Med zadnjo recesijo 1980—1982 je 35 odstotkov
10	Ernest Mandel, Late Capitalism, New Left Books, London 1975, 207.
11	Skupina delavcev in sindikalistov v Franciji, ki je pisala pod psevdoni-
mom Adret, je leta 1977 objavila knjigo z naslovom Delati dve uri na
dan (Le Seuil, Paris), ki je imela premajhen odmev. Pokazala je ma-
terialno možnost radikalnega skrčenja delovnega dne še pred pojavom
robotizacije.
12	Za ta vidik glej zelo zmerne zaključke konference o robotiki: P. H. Win-
ston in K. Prendergast (urednika), The A. I. Business-The Commercial
Uses of Artificial Intelligence, M.I.T. Press, Cambridge—Mass—London
1984.
75
zmogljivosti outputa industrije ZDA ostalo neizrabljenih. Ce odšteje-
mo tudi produkcijo orožja — ki je z reprodukcijskega vidika neko-
ristna — dobimo porazno številko: skoraj 50 odstotkov ameriške pro-
duktivne zmogljivosti ni bilo uporabljene v produktivne namene.13
— ogromno brezposelnosti; Marx postavlja nasproti brezposelnosti
osvobajajoči potencial avtomatizacije in robotizma. Njegovo zmo-
gljivost velikega povečanja količine človeškega prostega časa, časa za
celovit razvoj vsestranske človeške osebnosti. Ta potencial postavlja
nasproti zatiralnim tendencam pod kapitalizmom. Marx sintetizira to
nasprotje natančno tako kot nasprotje med razredno in brezrazredno
družbo.
V razredni družbi pomeni prilastitev družbenega presežka s strani
manjšine sposobnost povečati prosti čas le za manjšino, kar pelje v
vse večjo reprodukcijo družbe med tiste, ki upravljajo in kopičijo
znanje, in tiste, ki proizvajajo brez (ali z zelo omejeno količino) zna-
nja. V brezrazredni družbi bi prilastitev in kontrola vseh (združenih
proizvajalcev) nad družbenim presežnim produktom pomenila radi-
kalno skrčenje delovnega časa (potrebnega dela) za vse, radikalno
povečanje prostega časa za vse in s tem izginotje delitve družbe na
upravi j alce in producente, na tiste, ki imajo dostop do vsega znanja, in
tiste, ki jim je večina znanja odrezana. V pozornost zbujajočem pa-
susu iz Grundrissov, ki je povezan s poprej navedenim odlomkom,
Marx piše:
»Stvarjanje veliko disposable time povrh nujnega delovnega časa za
družbo nasploh in za vsak njen člen (tj. prostor za poln razvoj
produktivnih sil posameznika, zato tudi družbe), to stvarjanje ne-
delovnega časa se s stališča kapitala, kakor tudi vseh prejšnjih sto-
penj prikazuje kot ne-delovni čas, kot prosti čas za nekatere (pouda-
ril Mandel) .. . Vedno pa je njegova tendenca po eni strani ustvariti
disposable time, po drugi to convert it into surplus labour. Cim bolj
se to protislovje razvije, tem bolj se pokaže, da rasti produktivnih
sil ni več mogoče prikleniti na prilaščanje tujega surplus labour,
ampak da si mora množica delavcev sama prilastiti svoje surplusno
delo. Ko je to opravila — in disposable time, s tem zgubi nasprotu-
joči si eksistenco — bo po eni strani nujni delovni čas dobil svojo
mero v potrebah družbenega individua, po drugi pa bo razvoj druž-
bene produktivne sile rasel tako hitro, da bo rasel disposable time
vseh, čeprav je zdaj produkcija preračunana na bogastvo vseh. Kajti
dejansko bogastvo je razvita produktivna sila vseh individuov.« (str.
595—596 — zadnja dva podčrtavanja sta Mendelova).
13 To, kar pozabljajo najbolj vneti zagovorniki, namreč zmožnost kapitaliz-
ma, da »uravnava-« svojo sedanjo krizo, je dejstvo, da vsak korak na-
prej v mehanizacijo in zagotovo v avtomatizacijo spremlja ogromno
povečanje količine produciranega blaga (glej Grundrisse, n. d., 325; in
MEGA, II. 3.6., n. d., 2164), ki mora biti prodano, preden se lahko ka-
pital realizira in si prisvoji producirano presežno vrednost.
76
V istem tonu:
»Dejanska ekonomija — prihranitev — obstaja v prihranku delov-
nega časa; (minimum in redukcija na minimum) produkcijskih stroš-
kov), a ta prihranek je identičen z razvojem produktivne sile. Torej
nikakor odrekanje užitku, ampak razvijanje power, sposobnosti za
produkcijo in zato prav tako razvijanje sposobnosti kot tudi sredstev
uživanja... Prihranek delovnega časa [je] enak povečanju svobod-
nega časa, se pravi časa za polni razvoj individua, ki sam ponovno
kot največja produktivna sila vzvratno učinkuje na produktivno silo
dela ... Svobodni čas — ki je prav tako prosti čas kot [tudi] čas za
višjo dejavnost — je seveda njegovega posestnika preobrazil v neki
drugačen subjekt, in kot ta drug subjekt stopa potem tudi v neposred-
ni produkcijski proces.«
(str. 599).
Marx nakazuje, kako postaja znanost, to je rezultati splošnega druž-
benega dela, to je splošnega družbenega znanja, pod kapitalizmom
sistematično ločena od dela, kako — v oči bijoča anticipacija kapitali-
stičnega »robotizma« — znanost pod kapitalizmom postaja nasprotna
delu:
«•Znanost kot obče duhovni produkt družbenega razvoja se prikazuje
tu prav tako direktno utelešena v kapitalu (in njena uporaba kot
znanosti, ločene od vedenja in znanja posameznih delavcev, v material-
nem produkcijskem procesu, izjhaja samo iz družbene forme dela)
kot naravne sile kot takšne, in kot naravne sile samega družbenega
dela. Obči razvoj družbe kot tak, ker ga kapital izkorišča proti delu,
[ker] deluje kot produktivna sila kapitala proti delu, se tako tudi pri-
kazuje kot razvoj kapitala, in to toliko bolj, ker gre za izpraznitev
delovne zmožnosti v korak s tem, vsaj velike mase delovne zmožnosti.«
(MEGA, II. 3.6., 2164)
VIII
Kako skuša kapitalizem premagati to novo, rastoče protislovje, ki je
posledica zoževanja absolutne količine človeškega dela, potrebnega
za produkcijo celo rastoče količine blaga, ki je naprodaj v sedanjih
(to je buržoaznih) razmerah produkcije in distribucije? Rešitev je
našel v dvojni družbi, ki deli sedanji proletariat v dve antagonistični
skupini:
—	tiste, ki so še naprej vključeni (ali so na novo inkorporirani, še
posebej v tako imenovanih »deželah tretjega sveta«) v proces pro-
dukcije presežne vrednosti, to je v kapitalistični produkcijski proces
(recimo s tendenco upadanja mezd);
—	tiste, ki so izključeni iz tega procesa in se preživljajo s pomočjo
vseh vrst drugačnih načinov, kot je to prodaja njihove delovne sile
kapitalistom (ali buržoazni državi): blagostanje (wellfare); povečanje
»neodvisnih« dejavnosti; postajajo mali kmetje in obrtniki; vračajo
se k domačemu delu (ženske); »ludistične« komune itd.
77
Prehodna oblika »izvržbe« [dropping out] iz »normalnega« kapita-
lističnega procesa je delo »na črno«, »nestalno delo«, »delno — časovne«
zaposlitve itd., ki zadevajo predvsem ženske, mladino, imigrantske de-
lavce itd.
Odstotek delnega delovnega časa v letu 1979, v odstotkih glede na
celotno zaposlitev
od tega ženske
ZRN	11,4	91,5
Belgija	6,0	89,3
Danska	22,7	86,9
ZDA	17,8	66,0
Francija	8,2	82,0
Italija	5,3	61,4
Nizozemska	11,2	82,5
Velika Britanija	16,4	92,8
Vir: BIT: Delo v svetu, cit. delo.
Kaj je kapitalistično racionalno v tej dvojni družbi? To je velikanski
zgodovinski obrat nazaj v enem ključnih vprašanj v vprašanju indi-
rektnih (socializiranih) mezd.
Skozi dolgotrajen zgodovinski boj je delavski razred Zahodne Evrope.
Avstralije in Kanade (v manjšem obsegu delavski razred ZDA in
Japonske) od kapitala izbojeval ta osnovni cement razredne solidar-
nosti, da naj bi mezde pokrivale ne le reprodukcijske stroške dejansko
zaposlene delovne sile, temveč reprodukcijske stroške clotnega prole-
. tariata, vsaj v nacionalnem obsegu: to je tudi reprodukcijske stroške
brezposelnih, bolnih, starih, invalidnih mož in žena delavcev in nji-
hovih potomcev. To je zgodovinski pomen socialne varnosti, ki je del
in kos mezdnega računa (njegov socializirani del ali vsaj tisti del mezd,
ki »prehaja« skozi roke družbenih skrbniških institucij).
Prek pritiska k dvojni družbi, delno-časovni zaposlitvi, priložnostnemu
delu, izstopu iz peklenskega zaposlitvenega lova, želi sedaj kapital
skrčiti svoj mezdni račun le na direktno izplačane mezde, ki bodo nato
neizogibno težile k upadanju kot rezultat močno napihnjene rezervne
industrijske armade dela. Ta cilj je že dosegel z množico »priložnostnih«
in »nestalnih« delavcev, ki na splošno ne uživajo ugodnosti socialne
varnosti. Enake pridobitve želi kapital realizirati v odnosu do brez-
poselnosti kot take.
Z drugimi besedami: »dvojna družba« pod kapitalizmom ni nič druge-
ga kot eden ključnih mehanizmov za porast mere presežne vrednosti,
stopnje izkoriščanja delavskega razreda in mase profita ter profitne
mere. Vsako opravičilo, pa čeprav »prefinjene« narave za podpiranje
tega cilja kapitala (npr. »tretji svet-izem«; ekologizem; »takojšnja
realizacija komunizma«; želja, da bi »oslabili kapitalistični potrošniški
standard« itd.), je v najboljšem primeru mistificirana kapitulacija pred
buržoazno ideologijo in ekonomskimi nameni kapitala, v najslabšem
78
___i
primeru direktna pomoč kapitalistični ofenzivi proti delavskemu
razredu.
Zagovarjanje širjenja neplačanega dela, celo v »družbeno koristne
namene«, ob ogromnem številu brezposelnih, ne pomeni graditi »ko-
munistične celice« znotraj kapitalizma; to pomeni pomagati kapita-
listom deliti delavski razred skozi novo rast brezposelnosti, jim poma-
gati, da povečajo profite.
Toda, še več kot to. Postavlja nove in velikanske ovire resnično eman-
cipacijskemu potencialu novih tehnologij in »robotizma«, kolikor teži
k nadaljevanju elitistične porazdelitve družbe na tiste, ki so pridobili
potreben prosti čas in možnost prilaščanja vseh sadov znanosti in
civilizacije — kar se lahko zgodi le na osnovi zadovoljitve elementar-
nih materialnih potreb — in tiste, ki so obsojeni (vključujoč tiste,
ki so prek samo-izbranega asketizma obsodili sami sebe) preživeti vse
več in več svojega časa kot »vprežne živali«, če spet navedemo Marxovo
zgovorno formulo.
Resnična dilema, ki je osnovna zgodovinska izbira, s katero se člo-
veštvo danes sooča, je sledeča: ali radikalno skrčenje delovnega časa za
vse — začenši s poldnevnim delom ali poltedenskim delom — ali
nadaljevanje razdelitve družbe na tiste, ki producirajo, in tiste, ki
upravljajo. Radikalno skrčenje delovnega časa za vse — kar je bila
Marxova veličastna osvobodilna vizija — je nujno tako za vsesplošno
prilastitev znanja in znanosti kot za samoupravljanje vseh (to je oblika
upravljanja združenih producentov). Brez takšnega skrčenja je oboje
utopija. Ne moreš pridobiti znanstvenega znanja niti upravljati svoje
lastne tovarne, soseščine ali »države« (kolektivno), če moraš opravljati
garaško mehanizirano delo v tovarni ali v pisarni osem ur na dan, pet
ali šest dni na teden. Če to zanikamo, potem lažemo sebi ali lažemo
drugim.
Emancipacij ski potencial robotizma je v olajšanju graditve socia-
lizma, komunizma, ker omogoča možnost dvajset- ali petnajst-
ali deseturnega delovnega tedna za vse. Toda kakršenkoli korak14 v
smeri dvojne družbe celo z najboljšimi nameni vodi v diametralno
nasprotno smer.
Pustimo ob strani vprašanje, ali je »delo« skrčeno na dvajset ali
petnajst ur na teden, še »delo« v klasičnem pomenu besede.15 Pustimo
ob strani tudi to, kako daleč je razvoj posameznika, če spet navajamo
Marxa, razvoj, v katerem »produktivne« dejavnosti ostajajo ločene od
kulturnih, ustvarjalnih, znanstvenih, umetniških, športnih, čisto rekrea-
14	2e Aristotel je namenil pozornost dejstvu, da tisti, ki se ukvarja s po-
litiko in znanostjo (to je tisti, ki »upravljajo, akumulirajo« v marksistič-
nem pomenu besede), lahko to počnejo le zato, ker drugi producirajo
za njih življenjske potrebščine.
15	V svoji Nikomahovi Etiki je Aristotel že razvil pogled na zvezo med
delom in prostim časom, ki se približuje Marxovi iz Grundrissov in
Kapitala. Treba bi se bilo spomniti etimologije »prostega časa« [leisure] :
latinska beseda licere, tj. biti svoboden, da lahko delaš, kar hočeš.
79
tivnih dejavnosti, v katerem se z drugimi besedami uresničuje zname-
nita Lafarguejeva droit à la paresse [pravica do lenobe]. Človekova
sreča gotovo ni odvisna od neutrudne »permanentne« dejavnosti, če-
prav se zdi, da je določena minimalna količina fizične in mentalne
dejavnosti in mobilnosti absoluten predpogoj za zdravo rast, vključu-
joč v to tudi razum.
Toda neodvisno od kakršnegakoli razmišljanja te vrste — prihodnost
dela v dolgoročnem pomenu besede — se zdi neizbežna ta ugotovitev:
kaj se bo zgodilo s človeškim delom in človečnostjo, ni vnaprej meha-
nično določeno s tehnologijo ali znanostjo, njunimi sedanjimi trendi in
očitnimi nevarnostmi, ki jih vsebujeta. V zadnji analizi ju določa
družbeni okvir, v katerem se sami razvijata. In tukaj je razlika med
razvojem v okviru kapitalizma, konkurence, tržne ekonomije na eni
strani in socializma, to je kolektivne lastnine in kolektivne solidar-
nosti, prek upravljanja združenih producentov, prek gospostva vseh
producentov nad vsemi pogoji dela, kot rezultat radikalnega skrčenja
produktivnega delovnega časa, absolutno temeljna.
Delodajalcem (in buržoazni družbi) lahko prav tako v njihovem stra-
teškem cilju, da bi uvedli dvojno družbo, pomaga očitno negotovo
obnašanje delavcev do mezdnega dela, do dela pod kapitalizmom in
dela v moderni tovarni nasploh.16
Res je da so delavci pod kapitalizmom prisiljeno navezani na polno
zaposlitev zato, da bi dobili polno (direktno ali indirektno) mezdo.
Alternativa, spet pod kapitalizmom, je ostro upadanje njihovega živ-
ljenjskega standarda, to je materialno in moralno obubožanje, degra-
dacija.
Toda prav tako se delavci popolnoma zavedajo vse bolj degradirajo-
čega značaja kapitalistične organizacije dela, in kapitalističnih pro-
duktivnih naporov, še posebej v razmerah ekstremne parcelizacije
dela (taylorizem). Posebno, ko se njihov standard dviguje, kot se je
to zgodilo v obdobju 1950—1970, potrebe po »zadovoljstvu pri delu«
in po povečanem prostem času (povečanem zdravju, povečani kulturi,
povečani samoaktivnosti) dobivajo nove razsežnosti. To je postalo
izrazito očitno med in po eksploziji maja 1968. Ta zavest še obstaja
— in delodajalci prav tako kot buržoazna država se zavestno skušajo
s tem okoristiti, da bi težnjo k dvojni družbi prikazali kot nekaj dru-
gega, kar v resnici je: poizkus, da bi delavski razred sam plačal breme
brezposelnosti, in na ta način stalno povečeval profitno maso in pro-
fitno mero.
Na enak način kot demagoško kričanje, naj bi delavci (zakaj pa ne
kapitalisti?) delili svoj dohodek z brezposelnimi in kot mit, da so
»pretirane mezde in plačila za socialno varstvo« dejansko odgovorni za
krizo, je tudi vse govorjenje o »delu brez pomena, ki bi ga bilo bolje
16 Glej o tem predmetu: Daniele Linhart, Crise et Travail, Temps Moder-
nes, januar 1985.
80
odpraviti«, samo ideološko orožje kapitalistov v njihovem razrednem
boju proti mezdnemu delu, s ciljem zmanjšanja delavskega deleža v
narodnem dohodku.
IX
Prav tako je potrebno poudariti, da moramo kakršnokoli idejo o tem,
da je sodobna »umazana« tehnologija, ki uničuje naravo ali neposred-
dno ogroža življenje, »neizbežen« rezultat notranje logike naravoslov-
ne znanosti, zavrniti kot nazadnjaško, nezgodovinsko in v zadnji
instanci kot apologijo kapitalizma.
Pod kapitalizmom se tehnologija razvija v okviru denarno stroškovnih
kalkulacij in denarno profitnih predvidevanj posameznega podjetja.
Zato so »odbiti« splošni družbeni stroški, človeški stroški, ekološki
stroški, ne samo zato, ker so »pozunanjeni« (to je, individualna pod-
jetja jih ne plačujejo), ampak tudi zato, ker se ponavadi pojavljajo
mnogo pozneje kot profiti, katerih žetev omogoča nova tehnologija
na kratkoročni ali srednjeročni osnovi.
Primeri takih tehnoloških izbir, ki so bile profitonosne s stališča indi-
vidualnega podjetja, toda dolgoročno neodgovorne za družbo kot ce-
loto, so: avtomobili, ki temeljijo na bencinskem motorju z notranjim
izgorevanjem in detergentske namesto milne čistilne prakse. V obeh
primerih so bile na izbiro druge realne možnosti. Sprejeti izbiri ni-
kakor nista bili edini tehnološko obstoječi možnosti v svojem času.17
Prav nasprotno: prisotne so bile mnoge alternative. Izbira ni bila
napravljena na temelju »čisto« znanstvenih ali tehničnih prednosti.
Napravljene so bile na temelju profitnih preferenc specifičnih indu-
strijskih vej, ali še bolje, s strani vodilnih podjetij v teh vejah, tj.
na osnovi odnosov moči znotraj kapitalističnega razreda. Ni ga bilo
in ga ni nobenega »tehnološkega determinizma«, ki odloča o človeški
usodi. Gre za družbeno-ekonomski determinizem, v katerem se po-
trjujejo materialni interesi družbenih razredov ali razrednih frakcij,
tako dolgo, dokler ti razredi ali razredne frakcije posedujejo dejansko
moč vsiljevanja svoje volje (vodene s temi interesi) celotni družbi).
Nič novega ni v gledanju, da tehnologija, ki se razvija pod kapita-
lizmom, ni edina možna tehnologija, ampak specifična tehnologija,
vpeljana zaradi specifičnih razlogov, ki so tesno povezani s specifično
naravo kapitalistične ekonomije in buržoazne družbe. Karl Marx se
je tega popolnoma zavedal. V prvi knjigi Kapitala je napisal:
»V poljedelstvu kot tudi v manufakturi se kaže kapitalistična pre-
obrazba produkcijskega procesa obenem kot martirologij [življenjepisi
mučencev] producentov, delovno sredstvo kot sredstvo za podjarm-
ljanje, eksploatacijo in osiromašenje delavca, družbena kombinacija
delovnih procesov kot organizirano zatiranje njegove individualne
življenjske sile, svobode in neodvisnost. Kakor v mestni industriji, je
treba tudi v modernem poljedeljstvu povečanje produktivne sile in
17 Barry Commoner, The Closing Circle, Jonathan Cape, London 1972.
81
večjo količino dela plačati z uničevanjem in izčrpavanjem delovne
sile. In vsak napredek kapitalističnega poljedeljstva je ne le napredek
v umetnosti ropanja delavca, temveč tudi v umetnosti ropanja zemlje;
vsak napredek pri povečanju njene rodovitnosti v danem času je
hkrati tudi napredek pri uničevanju trajnih virov te rodovitnosti.-«
(Kapital, prva knjiga, si. prevod, 568).
Marx je tudi poudaril, da ta tendenca k uporabi specifičnih kapitalis-
tičnih tehnologij — tehnologij, ki vodijo v naraščajočo produkcijo
presežne vrednosti — ne implicira samo uporabo teh novih tehnologij
pri redukciji vrednosti delovne sile, cenitvi potrošnih dobrin in eko-
nomiziranju konstantnega kapitala (cenitvi strojev, surovin in ener-
gije). One so tudi sredstvo za lomljenje in krčenje odpora delovne
sile na ravni tovarne, industrijske veje ali družbe:
»•Toda stroj ne deluje samo kot premočen konkurent, ki je zmeraj
pripravljen, da napravi mezdnega delavca »odvečnega«. Kapital ga
glasno in namerno proglaša in uporablja kot delavcu sovražno silo.
Stroj postane najmočnejše bojno sredstvo za pobijanje periodičnih
delavskih uporov, stavk itd. proti avtokraciji kapitala. Kakor pravi
Gaskell, je bil parni stroj od svojega početka dalje nasprotnik »člo-
veške sile«, ki je kapitalista usposobil, da je odbil naraščajoče delavske
zahteve, ki so grozile, da bodo šele komaj uvedeni tovarniški sistem
spravile v krizo. Lahko bi napisali celo zgodovino iznajdb od leta
1830 dalje, ki so nastale samo za obrambo kapitala proti delavskim
uporom.« (zadnji stavek je poudaril Mandel).
(Kapital, prva knjiga, 492, 493).
Zgodovina uvajanja numerično kontroliranih obdelovalnih strojev
po velikem stavkovnem valu leta 1946 v ZDA je v oči bijoča potrditev
tega pravila.18 Vendarle, ko delamo bilanco, je danes »po podatkih«
manj kot 1 % od obdelovalnih strojev uporabljenih v industriji ZDA
numerično kontroliranih. Toda strah, ki so ga ustvarili z njihovim
začetnim uvajanjem, je bil zadosten za zlom moči sindikatov v to-
varnah, ki producirajo obdelovalne stroje.
Podobno funkcijo igra danes strah, ustvarjen v sindikalnem gibanju
in delavskem razredu, od »ustavitve dela zaradi robotov«. Kot pona-
zarja naslednja tabela, se v realnosti ne dogaja nič takega:
Roboti na 10.000 mezdnih delavcev v industriji leta 1981
Država	1978	1980	1981
Švedska	13,2	18,7	29,3
Japonska	4,2	8,3	13,0
Zahod. Nemčija	0,9	2,3	4,6
ZDA	2,1	3,1	4,0
Francija	0,2	1,1	1,9
Velika Britanija	0,2	0,6	1,2
Vir: L'Observateur de L'OECD 123, julij 1983.
18 Glej prof. D. F.-Noble, Forces of Production, Knopf, New York 1984.
82
__
In če navedemo Electronic Week, 1. januarja 1985:
»Celo, če bo uporaba robotov naraščala, kot je predvideno (...), oce-
njujejo industrijski viri, da bo leta 1990 prizadela le nekaj desetink
odstotka vseh zaposlenih v industrializiranih deželah.«
Na ta strah je potrebno odgovoriti s spoznavanjem delavcev z raču-
nalniki, z zahtevo, naj otroci v delavskih razredih brezplačno raz-
polagajo z računalniki. To leto bo po predvidevanjih v ZDA prodanih
5 milijonov »osebnih« računalnikov. Konkurenca je plodna. Glede
na to bodo cene padle. Sindikati in druge organizacije delavskega
razreda naj bi uvideli, da se morajo delavci in zaposleni naučiti go-
spodovanja nad temi mehaničnimi sužnji, čeprav bodo, ali pa tudi ne,
opremljeni z »umetno inteligenco«. Tako bo strah hitro izginil in
delavski razred bo nove stroje videl v luči starih strojev, kot delovna
sredstva, ki se lahko preoblikujejo iz sredstev despotizma v sred-
stva osvoboditve, kakor hitro postanejo delavci njihovi kolektivni
gospodarji.
Postkapitalistične družbe, kot je Sovjetska zveza, si običajno sposo-
jajo kapitalistično tehnologijo in nato trpijo zaradi posledic birokrat-
skega upravljanja in monopola moči, to je zaradi pomanjkanja svo-
bodnega kritičnega javnega mnenja. Toda v obliki upravljanja zdru-
ženih samoupravnih producentov, pod široko demokracijo s pluraliz-
mom političnih strank (skupin), ne bi delovali nobeni taki pritiski. Ni
razloga za domnevo, da bi bili ti producenti tako neumni, brž ko vedo
za nevarnost, da bi se odločili zastrupiti sebe in svojo okolico (če so
nevarnosti nepoznane, temu ne botruje preveliko, ampak premajhno
znanstveno poznavanje). Ni razloga za predvidevanje, da ne bodo upo-
rabili strojev, vključno z roboti, kot pripomoček za redukcijo ali od-
stranitev vsega mehaničnega, neustvarjalnega, težaškega, dolgočasne-
ga, to je zapravljenega človeškega dela, kot sredstvo, da se omogoči
ponovna združitev produkcije, administracije, znanja in ustvarjalnosti.
X
Ostaja nerešeno vprašanje, vprašanje, ki se ga marksisti doslej niso
lotevali, ker pred človeštvo še ni bilo postavljeno. Toda po večdeset-
letnem zadrževanju v kraljestvu znanstvene fantastike in futurologije
je bilo to vprašanje zdaj prinešeno na prag materialistične možnosti,
kot rezultat velikanskih skokov naprej v aplikaciji znanosti in tehno-
logije v zadnjem desetletju: ali bi lahko človeško delo izdelalo stroje,
ki bi lahko ubežali nadzoru človeštva, postali popolnoma neodvisni od
naših interesov, to je inteligentni stroji in stroji z zmožnostjo upora
proti svojim ustvarjalcem? Ali bi lahko na določeni točki inteligentni
roboti začeli graditi robote brez človeških instrukcij (brez programira-
nja), celo takšne, ki so nepredstavljivi za človeštvo in ki so v veliki
meri superiorni nad človeško inteligenco.
83
Abstraktno vzeto, si je takšno možnost gotovo mogoče zamisliti. Toda
morali bi bolj natančno opisati sedanji in razumno predvidljivi ma-
terialni okvir problema, preden postanemo histerični ali se začnemo
čutiti pogubljene pred vprašanjem človekove predmoči nad stroji.
Da bi zgradili »popoln« stroj za igranje šaha, ki bi lahko odgovoril
na vse možne kombinacije (10120), bi potrebovali število kombinacij,
ki daleč presega število atomov v vesolju. Da bi en od obstoječih
računalnikov izračunal vsa števila s 37.751 pozicijami, da bi med njimi
odkril možno praštevilo (praštevilo je tisto, ki je deljivo le s samim
seboj in z 1), bi potreboval več časa, kot je sedanja starost vesolja.i
Toda s pomočjo že obstoječih računalnikov je človeška inteligenca v
mesecu septembru 1983 dejansko odkrila takšno praštevilo s 37.751
pozicijami (ki bi bilo, če bi ga v celoti natisnili, dolgo 60 metrov!) v
Chippewa Falls, Wisconsin, ZDA.19
Poleg tega je v človeških možganih — v enih človeških možganih —
15 bilijonov živčnih celic in 15 trilijonov sinaps — številka, s katero
se danes obstoječi računalniki ne morejo spopasti v nobeni dogledni
prihodnosti.
Torej so dnevi, ko bi nas lahko nadzirali, premagali, nadvladali naši
suhoparni prijatelji in sužnji, še zelo zelo daleč. Se bolj pa so ti
dnevi oddaljeni, ker človeštvo, to je človeško delo, vodi njihovo pro-
dukcijo in določa njihovo računsko moč. Ce je potrebno, se lahko
človeštvo odloči, da bo omejilo ali ustavilo razvoj te moči, ali celo,
da bo ustavilo produkcijo vseh robotiziranih računalnikov in računal-
niških robotov. Oni so človeško orodje, podrejeni specifičnim člove-
škim namenom. Človeštvo se lahko izogne nastanku čarovniških va-
jencev, če dobi popolno kontrolo nad svojimi lastnimi orodji in pro-
dukti.
In spet smo v bistvu zadeve: struktura in zakoni gibanja človeške
družbe in ekonomije. To je tisto, v čemer je dejanski problem in ne
v nedefiniranem potencialu mehaničnih računskih orodij.
Ce človeštvo postane gospodar svoje družbe, družbene organizacije
dela, ciljev in namenov dela, to je gospodar svoje lastne usode, po-
tem ni nobene nevarnosti, da družba (človeštvo) postane suženj mi-
slečih računalnikov. Toda to pogojuje odpravo privatne lastnine, tržne
ekonomije, konkurence, »svetega egoizma« kot glavne spodbude druž-
benega dela. To pogojuje organizacijo dela, ki temelji na kooperaciji
in solidarnosti za splošno dobro, to je samoupravni socializem. Ce ne
bomo dosegli te oblasti, so grožnje številne: jedrsko izničenje, zadu-
šitev v lastnih izmečkih, to je ekološko uničenje; množična revščina
in upadanje svobode; splošno pomanjkanje. Možno zasužnjenje s
strani strojev bi bila le ena izmed njih in verjetno niti ne najslabša.
19 O tem predmetu glej Reichard Breuer, Die Pfeile der Zeit, Meyster Ver-
lag, München 1984.
84
Zato je racionalno jedro tega iracionalnega strahu dejstvo, da bi spre-
membe v človeški zavesti, ki so potrebne, da bi dosegli socialistični
svet, lahko zelo otežili (kratkoročni učinki novih komunikacijskih teh-
nik na človeško mišljenje in senzibilnost toliko, kolikor so te tehnike
podrejene posebnim ciljem privilegiranih družbenih skupin (vladajoči
razredi in sloji). Nadomestitev knjig z video kasetami, ekstremno zo-
ževanje izbire med nasprotujočim si vrstami idej; upad kritične misli
in raziskovanja neodvisnega od tiranije kratkoročnih »profitov«; upad
teoretičnega, sintetičnega, domiselnega razmišljanja v prid ozkega
pragmantizma in kratkovidnega utilitarizma (običajno kombiniranega
z obilnim dodatkom misticizma in iracionalizma v zvezi s »širšimi«
vprašanji); obstaja resnična nevarnost, da robot in računalnik preob-
likujeta naš način razmišljanja,20 toda ne po krivdi teh ubogih meha-
ničnih sužnjev, temveč tistih družbenih sil, ki imajo trenuten družbeni
interes za dosego teh pogubnih učinkov.
Prav tako lahko človeški možgani, ki jim pomagajo računalniki, ve-
liko lažje tlačijo, zatirajo, izkoriščajo, zasužnjujejo druga človeška
bitja — v prvi vrsti (!) zatrte in izkoriščane družbene razrede — kot
pa bi lahko to storili človeški možgani brez računalnika. In to ne za-
radi »zlobnosti«, »pokvarjenosti« računalnika ali aplikacije znanosti,
temveč zaradi »pokvarjenosti« danega tipa družbe, ki ustvarja skuš-
njavo in spodbude za takšno vrsto obnašanja in prizadevanja.21
Proti tem nevarnostim se moramo mobilizirati, toda ne pod geslom
»Dol z znanostjo in njenim nevarnim potencialom« ali »Uničimo ra-
čunalnik«, temveč pod geslom »Naj človeštvo postane gospodar svoje
družbene in tehnične usode, gospodar svoje ekonomije in vseh pro-
duktov svojega fizičnega in intelektualnega dela«. To je danes še
vedno mogoče. To je še bolj potrebno danes, kot je bilo kdajkoli prej.
Članek je bil končan 1. februarja 1985
Prevod: Igor Omerza
Breda Omerza
20	Prof. A. J. Ayer se je ukvarjal z istim vprašanjem ob pregledu knjige
J. Davida Bolter ja, Turing's Man: Western Culture in the Computer Age,
University of North Carolina Press, 1983, ki se je pojavil v New York
Review of Books, 1. marca 1984.
21	V Denning Mobile Robotics Inc., Woburn, Mass. so dejali, da so pod-
pisali sporazum o zagotovitvi 600 robotov za potrebe opravljanja var-
stvene straže v Southern Steel Corp. v naslednjih treh letih. Dejali so,
da je pogodba vredna med 23 in 30 milijoni dolarjev (The New York
Times, 9. januarj 1985).
85
Marxova pot do sprejema
delovne teorije vrednosti
Igor Omerza
A.	Razdobje pred Marxovim študijem politične ekonomije (konec
1835 — konec 1843)
a)	Renski časnik in pogled nazaj v Marxova univerzitetna leta
b)	Zadnji meseci v Nemčiji
B.	Pariško in bruseljsko obdobje
(Pariz — konec oktobra 1843 do začetka februarja 1845; Bruselj
začetek februarja 1845 do začetka marca 1848)
a)	Engelsovi Očrti za kritiko nacionalne ekonomije
b)	Življenje in delo Marxa v Parizu
c)	Življenje in delo Marxa v Bruslju
d)	Od eksplicitne zavrnitve do eksplicitnega sprejema delovne teorije
vrednosti
Ronald Lindley Meek v knjigi Študije o delovni teoriji vrednosti do-
kazuje, da je ta teorija v Smithovi verziji tesno povezana z grobim
in nerazvitim materialističnim konceptom zgodovine.1 Adam Smith je
bil podobno kot Marx splošno razgledan učenjak, ki je poizkušal iz
zgodovine, politične ekonomije in moralne filozofije zgraditi celovit
prikaz družbenega sistema. Po njegovi smrti je prišlo do razcepitve
1 Ronald L. Meek, Studies in the Labour Theory of Value, druga izdaja,
Lawrence and Wishart, London 1973, str. 129, 130.
87
med zgodovino in politično ekonomijo. Teorijo prve je razvijal John
Millar, ki ni bil posebno razgledan v ekonomski znanosti, teorijo druge
pa David Ricardo, ki navkljub mentorstvu Jamesa Milla2 ni nikoli
dosegel kakega pomembnega in poglobljenega znanja o zgodovini, fi-
lozofiji in sociologiji. V delih nekaterih poricardjanskih teoretikov,
posebno Braya, Proudhona in Rodbertusa, so vidni nejasni in neza-
vedni znaki ponovnega zlitja zgodovine, filozofije in politične ekono-
mije, ki pa niso dosegli posebno visokega nivoja. Ponovno spojitev
družbenih znanosti, in to na mnogo višji ravni kot so jo bili sposobni
doseči njegovi predhodniki in tudi nasledniki, je opravil Marx. Ta
združitev je bila prvič opravljena leta 1847 v Bedi filozofije, medtem
ko je svoj vrh dosegla leta 1867 v sicer nedokončanem Kapitalu.
Delovna teorija vrednosti ni bila Marxova začetna točka. Če na-
tančneje analiziramo njegovo zgodnje obdobje,3 ki se začenja z uni-
verzitetnim študijem (konec leta 1835) in končuje z eksplicitnim spre-
jemom delovne teorije (konec leta 1846 oz. v začetku leta 1847), vi-
dimo, da sprejem te teorije predstavlja kulminacijo vestnega študija
filozofije, zgodovine, politike, ekonomije ter praktičnih izkušenj K.
Marxa v tem času. Ali kot v literarnem stilu ugotavlja Meek: »Zgod-
bo, kako je Marx prišel do delovne teorije, je treba povedati kot se-
stavni del zgodbe, kako je postal marksist«.4
Ce bi želeli to zgodbo pripovedovati konsistenetno in izčrpno, potem
bi morali celovito obdelati vse vidike in področja njegovega zgodnje-
ga študija, vse faktorje, ki so odločilno vplivali na njegov miselni
razvoj in svetovni nazor, osvetliti njegove notranje boje s Heglom,
prijateljstvo z Engelsom, proučiti njegov prehod v zgodovinski ma-
terializem in njegovo evolucijo od liberalnega prek radikalnega de-
mokrata do znanstvenega komunista. Vse to bi preseglo zastavljeni
okvir tega članka. Zato se bomo vsebinsko osredotočili na Marxov
sprejem delovne teorije, čeprav bomo delno osvetlili že poprej ome-
njene vidike in faktorje, kolikor bo to nujno potrebno za logično ter
strukturno dosego našega cilja.
2	The Works and Correspondence of David Ricardo, edited by Piero Sraffa
with the collaboration of Maurice H. Dobb. Published for the Royal Eco-
nomics Society, Cambridge, University Press, 1951—1973; enajst zvezkov;
VII. zvezek: Letters 1816—1818 (publiciran leta 1952); Millovo pismo Ri-
cardu 19. oktobra 1817, strani 195—197. Glej tudi Ricardovo pismo Millu
28. decembra 1818, isto, stran 382, kjer mu poroča, da »je z veseljem
bral Millarja«. Med Ricardovo knjižno zapuščino v njegovem poletnem
podeželskem dvorcu (kjer je sedaj rezidenca angleške kraljevske družine)
je tudi Millar j evo delo — The Origin of the Distinction of Ranks in
Society.
3	To obdobje imenujemo »zgodnje« preprosto zato, ker predstavlja prvo
zaključeno celoto v Marxovem miselnem razvoju (vsaj s stališča pred-
meta našega proučevanja). Gre pač za banalno resnico, da je Marx šele
med svojim življenjem postal tista osebnost, ki jo danes pozna in ceni
skoraj ves »civilizirani« svet.
4	»The story of how Marx came to the labour theory must be told as an
integral part of the story of how he became a Marxist.« Meek, cit. delo,
str. 130.
88
Dokaj obširno se v tem članku dotikamo tudi življenja K. Marxa in
zunanjih okoliščin, ki so vplivale na njegovo delo v tem obdobju. To
delamo zato, da bi prikazali duhá tega obdobja, popestrili že tako ali
tako dolgočasno znanstveno tvarino in zato, da bi prispevali majhen
delček k razbitju okostenelega kulta Marxa in marksizma, predvsem
v njegovi granitni realsocialistični (ideološki) nadčlovečnosti. Kipi so
dobri predvsem za golobe, je upravičeno menil Lenin, čeprav je v
njegovo čast in slavo (kakšna ironija!) na svetu postavljeno največ
neokusnih spomenikov.
Članek bomo razdelili na dva vsebinsko ločena dela. Del A se bo
ukvarjal z razdobjem pred Marxovim študijem politične ekonomije,
del B pa z razdobjem od zavrnitve do sprejema delovne teorije vred-
nosti.
A. Razdobje pred Marxovim študijem politične ekonomije
(konec 1835 — konec 1843)
Morda bi lahko rekli, da je Marx, glede na prispevek, ki ga je dal
politični ekonomiji, relativno pozno začel študirati to znanost in da
si verjetno na začetku svojega univerzitetnega študija ni niti v sa-
njah predstavljal, da bo prav politična ekonomija postala tista zna-
nost, ki ji bo posvetil največji del svojega znanstvenega delovanja.
Dejstvo je tudi, da je Engels, čeprav dve leti mlajši od njega, prvi od
obeh prijateljev napisal striktno ekonomsko delo. Neglede na to bomo
na naslednjih straneh videli, da sta študij in praktično delovanje
Marxa nezadržno vodila k anatomiji meščanske družbe. Če si pustimo
nekoliko umetniške svobode, potem bi lahko celo rekli, da ni Marx
prišel k politični ekonomiji, ampak je politična ekonomija prišla k
njemu.
a) Renski časnik5 in pogled nazaj v Marxova univerzitetna leta (ko-
nec 1835 — marec 1843)
5 Rheinische Zeitung Für Politik, Handel und Gewerbe (Renski časnik za
politiko, trgovino in obrt), januarja 1842 ustanovljeno glasilo porenskega
meščanstva, ki je nasprotovalo pruskemu absolutizmu in poskusom ana-
hronistične obnove fevdalnih institucij. O razlogih za nastanek lista sta
Marx in Engels septembra 1851 napisala tole: »Dejansko je buržoazija, ki
je deloma pričakovala, da bo novi kralj (Friderik Viljem IV., op. I. O.)
takoj dovolil ustavo, razglasil svobodo tiska, ustanovitev porotnih sodišč
itd. itd., skratka, se postavil na čelo tiste mirne revolucije, ki ji je bila
potrebna, da bi dosegla politično oblast, ta buržoazija je spoznala svojo
zmoto in se besno obrnila zoper kralja. V renskih provincah, v splošnem
pa bolj ali manj v vsej Prusiji, je bila tako razdražena, da je bila spričo
pomanjkanja lastnih ljudi, ki bi jo lahko zastopali v tisku, pripravljena
skleniti zvezo s tisto ekstremno filozofsko strujo, o kateri sem pisal
spredaj. Sad te zveze je bila ,Rheinische Zeitung' v Kölnu, list, ki je bil
po 15 mesecih obstoja zatrt, od katerega dalje pa lahko datiramo obstoj
modernega časnikarstva v Nemčiji. To je bilo leta 1842.«
K. Marx, F. Engels, Izbrana dela v petih zvezkih, CZ v Ljubljani, 1967—
—1975, III. zvezek, Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji, str. 327, 328
(od tu dalje MEID).
89
»Leta 1842/43 sem kot urednik 'Rheinische Zeitung' prišel prvič v za-
drego, ko sem moral poseči v razpravo o takoimenovanih materialnih
interesih. Razprave renskega deželnega zbora o kraji lesa in parcela-
ciji zemljiške lastnine, uradna polemika, ki jo je... predsednik Ren-
ske province začel z 'Rheinische Zeitung' o razmerah med mozelskimi
kmeti in naposled debate o svobodni trgovini in zaščitni carini so
mi dale prve pobude, da sem se začel ukvarjati z ekonomskimi vpra-
šanji« (poudaril I. O.).6 To so Marxove besede, navedene iz slavnega
Predgovora h kritiki politične ekonomije, napisanega leta 1859. Kot
dodaten argument za potrditev navedene izjave, če je ta sploh po-
treben, citirajmo še Engelsa: »Od Marxa se mnogokrat slišal, da ga je
prav ukvarjanje z zakonom o kraji lesa in položajem mozelskih kme-
tov napeljalo na to, da je prešel s čiste politike na ekonomske odnose
in da je tako prišel do socializma.«7
Za trenutek se bomo vrnili v univerzitetna leta K. Marxa. Splošno je
sprejeto mnenje, ki izhaja iz poprej navedenih izjav Marxa in Engel-
sa, da Marxa ni zanimala politična ekonomija ali, bolje rečeno, da z
njo ni prišel v stik med svojim univerzitetnim študijem, tj. v obdobju
1835 — 1841. Spisek knjig, za katere vemo, da jih je prebiral kot
študent, ne vsebuje niti ene same knjige, ki bi se nanašala na to zna-
nost.8 Ce k vsemu temu dodamo še Engelsovo kategorično izjavo
»Marx je bil tedaj (v študentskih letih, op. I. O.) heglovec... o
ekonomiji ni vedel absolutno nič ...« (poudaril I. O.),9 potem se zdi,
da je Marxova takratna ekonomska tabula rasa docela potrjena.
Neglede na vse to lahko pritrdimo Pierru Navilleu, ki skuša ublažiti
to mnenje oziroma pokazati nekatere nove poglede na Магха-študen-
ta. »Ko je Marx prebral Fenomenologijo duha, Pravno filozofijo in
celo Znanost logike, ni samo odkril Hegla, ampak se je tudi že sko-
zenj zavedal tistega dela klasične politične ekonomije, ki je bil asi-
miliran in preveden v filozofske izraze Heglovih del; torej Marx ne
bi mogel začeti svoje sistematične kritike meščanske družbe in drža-
ve glede na Hegla, če ne bi bil že pri njem našel določenih elemen-
tov, ki so bili še živi, kot npr. teorijo potreb, teorijo prisvajanja in
analize delitve« (poudaril I. O.).10
Da je bil G. W. F. Hegel dober poznavalec A. Smitha (njegovo Bo-
gastvo narodov je bilo v nemškem prevodu zelo popularno v Nemčiji
konec XVIII. stoletja) in da je imel ta nanj velik vpliv, nas prepriča
prebiranje Lukacsovega Mladega Hegla, predvsem pete točke tretjega
poglavja — Ekonomija (Heglova, op. I. O.) jenskega obdobja.11 Dodaj-
6	MEID, IV. zvezek, str. 103, 104.
7	K. Marx, F. Engels, Dela, Prosveta, Beograd 1968—1979, zvezek 46; Engel-
sovo pismo Richardu Fischer ju 15. aprila 1895, str. 414 (od tu dalje MED).
8	D. I. Rosenberg, Die Entwicklung der ökonomischen Lehre von Marx und
Engels in den Vierziger Jahren des 19. Jahrhunderts, Dietz — Verlag,
Berlin 1958, str. 35.
9	Engelsovo pismo Mehringu 28. sept. 1892; MED, zvezek 45, str. 406.
10	Pierre Naville, De l'aliénation a la jouissance, Rivière, Pariz 1957, str. 11.
11	György Lukacs, Mladi Hegel — O odnosima dijalektike i ekonomije,
Kultura, Beograd 1959, strani 353 do 372.
90
mo še to, da je na centralno mesto, ki ga zavzema ekonomski razvoj
v Heglovi razlagi specifičnosti posameznega naroda ali civilizacije,
prvi pokazal G. V. Plehanov leta 1891.12
Po prejemu doktorskega naziva13 15. aprila 1841 je Marx nameraval
začeti akademsko kariero v Bonnu, toda prepreke, ki jih je pruska
vlada postavljala njegovemu takratnemu prijatelju in zaščitniku Bru-
nu Bauerju (zaradi izražanja ateističnih idej), docentu teologije na
bonnski univerzi in ki so se končale z njegovo odstranitvijo iz te in-
stitucije marca 1842, so ga prepričale, da zanj ni prostora na nobeni
pruski visoki šoli. Moral si je iskati prostor na drugih področjih druž-
bene nadstavbe.
Jeseni leta 1842 je postal glavni urednik kölnskega Renskega čas-
nika. Se pred njegovim prihodom v Köln so v prostorih časnika redno
razpravljali o socialnih vprašanjih. Moses Hess14 je v ta namen celo
osnoval skupino, ki se je sestajala enkrat na mesec. Brali so časopise
in potem burno razpravljali o socialnih vprašanjih. Skupino so se-
stavljali uredniški odbor in simpatizerji Renskega časnika. Marx se ji
je pridružil takoj ob svojem prihodu v Köln. Kmalu je zelo dvignil
nivo njenih sestankov, še posebej zato, ker je začel proučevati so-
cialno-ekonomske razmere renske province. Ta proučevanja še niso
bila študij ekonomske teorije, ampak kažejo na Marxov obrat k ra-
ziskovanju materialnih interesov. V tem smislu je treba razumeti
12	G. V. Plehanov, v Die Neue Zeit, leta 1891; cit. po: Ernest Mandel, The
Formation of the Economic Thought of Karl Marx. 1843 to Capital,
Monthly Review Press, London 1977, str. 11, op. 9.
13	Ze v doktorskih tezah je začel Marx »obračunavati s svojo dotedanjo
filozofsko vestjo«. V to se ne moremo podrobneje spuščati, povejmo le,
da je Marx že v tem času do neke mere presegel Heglov idealizem, ker
je spoznal, da realni svet obstaja sam na sebi, t. j. neodvisno od Heglo-
vega duha. »Psihološki zakon je, da se teoretski duh, ki se je osvobodil
v sebi, spreminja v praktično energijo, izstopajoč kot volja iz Amento-
vega carstva senc, in se obrača proti dejanskosti sveta, ki biva brez
njega«.
K. Marx, Razlika med Demokritovo in Epikurjevo filozofijo narave,
beležke k disertaciji; cit. po: Predrag Vranicki, Zgodovina marksizma 1,
Mladinska knjiga, Ljubljana 1983, str. 56. O tem, kako se je nadaljeval
in končal Marxov »proces obračunavanja s samim seboj«, bomo v na-
daljevanju tega članka še spregovorili. Podobno tudi v: David McLellan,
Karl Marx. His Life and Thought, Paladin 1977, str. 41 in Auguste Cornu,
Karl Marx i Friedrich Engels, Njihov život i njihovo djelo, Naprijed,
Zagreb 1958, prvi zvezek, strani 237—240, 254, 257 in 364—366.
14	M. Hess (1812—1875) je bil nemški filozof in publicist, eden izmed usta-
noviteljev in sodelavcev lista. Sredi štiridesetih let je bil med glavnimi
predstavniki »resničnega socializma«, ki sta ga Marx in Engels kritično
razgalila v Nemški ideologiji, Komunističnem manifestu in na mnogih
drugih mestih. Kasneje je postal lassallovec. Zanimivi so njegovi super-
lativi o Marxu: »Skratka, lahko se pripraviš, da boš spoznal največjega,
morda edinega zdaj živečega pravega filozofa, ki bo kmalu, kjer bo javno
nastopil... potegnil nase oči Nemčije. Po svojih namerah, kakor tudi
filozofski učenosti presega ne le Straussa, temveč tudi Feuerbacha, in to
zadnje nekaj pomeni... Dr. Marx... bo zadal srednjeveški religiji odlo-
čilen udarec. Najglobljo filozofsko resnost združi z najostrejšo domislico.
91
izjavo enega izmed članov skupine, mladega porenskega liberalca in
industrialca Gustava von Mevissena (pozneje je postal velik kapita-
list): »Marx... se je že tedaj s svojim koncentriranim študijem na-
rodnega gospodarstva pripravljal na svoj preobrat h komunizmu.«15
Ko prebiramo Marxove članke iz njegovega prvega uredniškega ob-
dobja, predvsem tiste, v katerih polemizira z debatami šestega ren-
skega deželnega zbora, zaradi česar je prišel »prvič v zadrego«, bomo
torej zaman iskali izdelane ekonomskoteoretske poglede na takratni
socialni položaj Nemčije ali renske province.16 V tem času je bilo
pred Marxom še ogromno študijskega dela, katerega nujnost se je
docela zavedal.17 Zato je željno pograbil priložnost, da se z javnega
odra umakne v študijsko sobo. Ta »željena priložnost« je nastopila z
administrativno prepovedjo preveč radikalnega Renskega časnika.18
17. marca 1843 je Marx odstopil kot glavni urednik, list pa je pre-
nehal izhajati 23 dni pozneje.
b) Zadnji meseci v Nemčiji
(marec 1843 — oktober 1843)
»Grdo je, opravljati hlapčevske posle celo za samo svobodo in se bo-
jevati z iglami namesto s kiji. Naveličal sem se hinavščine, neumno-
sti, grobe avtoritarnosti pa našega prilizovanja, pripogibanja, prikla-
Zamisli si Rousseauja, Voltaira, Holbacha, Lessinga, Heineja in Hegla
združene v eni osebi, pravim združene, ne nametane — to ti da dr.
Marxa.« Hessovo pismo B. Auerbachu 2. sept. 1841; cit. po: Hans Magnus
Ezensberg, Razgovori z Marxom in Engelsom (izbor), KRT, Ljubljana
1982, str. 14.
15	H. von Treitschke, Deutsche Geschichte im Neunzehten Jahrhundert,
Leipzig 1905, str. 201.
16	Tu moramo pripomniti, da je Marx v tej fazi miselnega razvoja že od-
kril nasprotja med družbenimi razredi, ki izhajajo iz nasprotujočih si
materialnih interesov. Ti interesi pa imajo svoj izvor v privatni lastnini
enih in »nelastnini« drugih. Prav tako je že ugotovil, da deluje t. i.
»splošni interes« le v korist vladajočih razredov oz. da »privatni interes
degradira državo na sredstvo privatnega interesa« (MED, zvezek 1, članek
Debate o zakonu o kraji lesa, str. 285). V tem članku zasledimo tudi
zametke (iz katerih je kasneje pognala teorija o presežni vrednosti), ko
Marx pravi, da bo neplačano kazensko delo kradljivcev lesa lastnikom
gozdov popravilo njihove »odstotke« (str. 290).
17	Marx v tistem času še ni bil komunist niti ni imel dovolj znanja o ko-
munizmu (socializmu), da bi se lahko opredelil za ali proti. Pač pa je
vedel, da je o stvareh, ki jih ne poznaš, bolje molčati. Poslušajmo: »Z
druge strani pa se je v tistem času, ko je krepka volja ,iti naprej' po-
gosto odtehtala strokovno znanje, oglasil v .Rheinische Zeitung' slabo
filozofsko pobarvan odmev francoskega socializma. Izjavil sem se zoper
to šušmarstvo, hkrati pa sem v polemiki z Allgemeine Augsburger Zei-
tung' odkrito priznal, da mi dosedanji študij ne dovoljuje, da bi si upal
sam izreči kakršnokoli sodbo o francoski smeri« (poudaril, I. O.).
MEID, IV. zvezek. Predgovor h kritiki politične ekonomije, str. 104; pri-
merjaj podobne Marxove izjave v MED, zvezek 1, str. 268 in 437.
18	»Pač pa sem željno pograbil iluzijo delničarjev ,Rheinische Zeitung', ki
so menili, da utegnejo preprečiti nad listom izrečeno smrtno obsodbo,
če bi le-ta zavzel zmernejše stališče, ter sem se z javnega odra umaknil
v študijsko sobo.« MEID, IV. zvezek, isto, str. 104.
92
njanja in dlakocepljenja. Torej vlada me je zopet osvobodila... V
Nemčiji ne morem ničesar več začeti. Tu človek sebe samo popači.«19
S temi besedami je Marx slikovito izrazil svoj značaj in trenutni po-
ložaj, ko je 25. januarja 1843 izvedel, da se je pruska vlada odločila
prepovedati Renski časnik.
Dokončno »osvoboditev« je pomenil Marxov marčni odstop s polo-
žaja glavnega urednika Renskega časnika. Toda moralo je preteči še
osem mesecev, preden je dal Nemčiji slovo. Medtem si je materialno
zagotovil vsaj bližnjo prihodnost. Maja 1843 je z založnikom Juliusom
Fröbelom obiskal radikalnega publicista Amolda Rugeja v Dresdenu.
Tu so se dogovorili, da bodo izdajali v Strasbourgu mesečno revijo
pod imenom Nemško-francoski letopisi. Ruge je prispeval 6000, Fröbel
3000 tolarjev, Marx pa naj bi kot sourednik letopisov prejemal 550
tolarjev uredniške plače na leto plus 250 tolarjev od dobička.
V pričakovanju teh dohodkov se je 19. junija 1843 v protestantski
cerkvi in registrskem uradu kreuznaških toplic poročil s svojo štiri
leta starejšo mladostno prijateljico in dolgoletno tajno zaročenko Jen-
ny von Westphalen. Po poročnem potovanju se je vrnil v Kreuznah,
kjer je ostal do konca oktobra in vneto študiral zgodovino, politično
in socialno teorijo, filozofijo, skratka različno znanstveno literaturo.
Ob branju različnih avtorjev je ekscerpiral njihova dela in te izpiske
pogosto opremljal s svojimi komentarji, kritičnimi opazkami, opom-
bami. To navado si je pridobil že v študentskih letih20 in jo ohranil
vse življenje. Ogromno število ekscerptnih zvezkov, o nekaterih bomo
še podrobneje spregovorili, pomeni nenadomestljivo gradivo za sprem-
ljanje Marxovega miselnega razvoja. Mnogo tega ekscerptnega in tudi
rokopisnega gradiva še ni bilo nikoli objavljenega ali pa ni bilo
publicirano v celoti in se šele pripravlja prva ali celovita izdaja v
novi MEGA. Tudi še ni docela razjasnjeno, ali je že najdena vsa
Marxova ekscerptno-rokopisna zapuščina. Kakorkoli že, v Kreuznachu
je poleg ekscerptnih zvezkov21 napisal še rokopis Kritika Heglovega
19	Marxovo pismo Rugeju 25. januarja 1843; cit. po: F. Mehring, Karl Marx
— Zgodovina njegovega življenja, DZS, Ljubljana 1974, str. 80.
Podobno tudi v MEID, I. zvezek, Marxovo pismo Rugeju septembra 1843,
str. 143: »...vsekakor bom konec tega meseca v Parizu, ker te tukajšnji
zrak naredi za tlačana in ker v Nemčiji nikakor ne vidim prostora za
svobodno dejavnost.«
20	»Pri tem sem se oprijel navade, da sem delal ekscerpte iz vseh knjig,
ki sem jih bral... ter tako mimogrede zapisoval refleksije.« MEID, I.
zvezek, Marxovo pismo očetu 10. novembra 1837, str. 25.
21	Ekscerpti iz Kreuznacha obsegajo pet zvezkov in so v novi MEGA ob-
javljeni in extenso. Marx je ekscerptiral 21 avtorjev in 24 del. Izpiski
so praktično brez Marxovih pripomb oz. kritičnih komentarjev do eks-
cerptne tvarine. Vsebinsko obsegajo ekscepti prvič zgodovino Francije
(ti izpiski so najbolj obsežni; Marx je napravil tudi 80 strani dolgo
časovno preglednico francoske zgodovine — od leta 600 pr. n. št. do
leta 1859), Nemčije, Anglije, ZDA, Benetk, Poljske, Švedske in drugič
politično in socialno teorijo (Rousseau: Du contrat social, Montesquieu:
De l'esprit des loix, Machiavelli: Vom Staate). Prav ta študij (predvsem
93
državnega prava22 in esej Prispevek k židovskemu vprašanju, ki je
pozneje izšel v prvi in edini številki Nemško-francoskih letopisov.
Preden preskočimo v Pariz, naslednjo zelo pomembno etapo na poti
K. Marxa, se moramo za hip pomuditi pri Kritiki Heglovega držav-
nega prava, kajti »prvo delo, ki sem se ga lotil, da bi razpršil dvo-
me, ki so se me polaščali, je bila kritična revizija Heglove filozofije
prava ... Moje raziskovanje se je končalo z rezultatom, da pravnih
odnosov kakor tudi državnih oblik ni mogoče razumeti niti iz njih
samih niti iz takoimenovanega splošnega razvoja človeškega duha,
marveč da temeljijo v materialnih življenjskih odnosih, katerih ce-
lotnost obravnava Hegel, kako so to delali Angleži in Francozi 18.
stoletja, pod imenom meščanska družba, da pa je treba iskati ANA-
TOMIJO MEŠČANSKE DRUŽBE V POLITIČNI EKONOMIJI« (po-
udarki in velike črke I. O.).23 V tem citatu je za naše namene po-
membno tole: prvič, kritična revizija Heglove pravno-politične filo-
zofije je bila nuja, s katero so se prej ali slej spoprijeli vsi Heglovi
učenci24, ko so spoznali, da Prusija nikakor ne more postati »racional-
na država« ali »uresničenje svobode«25 ali končna faza v razvoju ab-
solutnega duha (po Heglu je pruska država dosegla to fazo), in
drugič, ta kritika ga je poleg ostalih dejavnikov, ki jih bomo izpo-
stavili v nadaljevanju, vodila v objem politične ekonomije.
francoske zgodovine) poleti 1843 mu je pokazal ključno vlogo razrednega
boja v družbenem razvoju.
Marx-Engels-Gesamt-Ausgabe (MEGA), IV. oddelek, 2. zvezek, Exzerpte
und Notizen 1843 bis Januar 1845 — Text, Dietz Verlag, Berlin 1981 (od
tu dalje nova MEGA).
22	To nedokončano delo, prvič objavljeno šele leta 1927, po vsej verjetnosti
ni v celoti nastalo v Kreuznachu. O tem si različni avtorji niso enotni.
Vsekakor pa drži dvoje: prvič, Marx je idejo o kritiki Heglovega narav-
nega prava, s posebnim ozirom na »konstitucionalno monarhijo kot her-
mafroditskim nedonošenčkom« (MED, zvezek 1, Marx ovo pismo Rugeju
5. marca 1842, str. 424), imel že v začetku leta 1842, in drugič, glavnina
rokopisa je bila izdelana poleti v Kreuznachu. In še to: čeprav je Marx
v tem rokopisu prepričan, da družbena organizacija ne bi smela več
temeljiti na privatni lastnini, še ne zahteva eksplicitno odprave te last-
nine.
23	MEID, IV. zvezek, Predgovor h kritiki politične ekonomije, str. 104, 105.
24	»... ko sem pisal I. zvezek ,Kapitala', so zlovoljni in prevzetni epigoni,
ki imajo sedaj prvo besedo v omikani Nemčiji, uživali v tem, da so
obravnavali Hegla... kot ,crknjenega psa'. Zato sem se javno priznal za
učenca tega velikega misleca...« (podčrtal I. O.).
K. Marx, Kapital I, CZ v Ljubljani, 1961, Sklepna beseda k drugi izdaji,
str. 22.
25	Podobno kot Hegel je Marx v času urednikovanja Renskega časnika
menil, da naj bo država »uresničenje svobode«. Paul Kägi, Genesis des
historischen Materialismus, Zürich in Dunaj, Europa Verlag 1965, str.
120.
Glej tudi Auguste Cornu, cit. delo, drugi zvezek, str. 41: »Stoječ še
vedno na stališču idealizma, je Marx reakcionarni pruski državi... po-
stavil po robu koncept racionalne države, ki ga ni vzel iz enciklopedistov
XVIII. stoletja... ampak iz Hegla, ki je idealiziral državo in jo tako
napravil za utelešenje Razuma.«
94
Zaradi poglobitve naše analize in za boljše razumevanje »dvomov«,
ki so se polaščali Marxa že ob urednikovanju Renskega časnika, mo-
ramo na tem mestu osvetlili še en dejavnik, ki je odigral pomembno
vlogo v Marxovi kritični reviziji Heglove filozofije prava. To je bil
vpliv Ludwiga Feuerbacha oziroma njegovega dela Začasne teze za
reformo filozofije.
Začasne teze so izšle februarja 1843 v Švici. V njih Feuerbach ugo-
tavlja, da teologija še ni docela uničena, ker si je poiskala svojo zad-
njo racionalno oporo v spekulativni Heglovi filozofiji, filozofiji, ki je
prav taka mistifikacija kot katerakoli teologija. Ker se Heglova dialek-
tika začenja in končuje z neskončnostjo, je človek kot nekaj končnega
samo faza v evoluciji absolutnega duha: »Bistvo teologije je tran-
scendentno, zunaj človeka postavljeno bistvo človeka.«26 Toda filozo-
fija ne bi smela začeti z Bogom ali z Absolutnim, niti od biti kot
predikata Absolutnega. Filozofija mora začeti s končnim, posebnim,
resničnim, in pripoznati primat čutnega. Ker so tak princip prvi
uvedli Francozi, bi moral biti pravi filozof »galsko-germanske
krvi«.27 Heglovo filozofijo, to zadnje pribežališče teologije, je treba
odpraviti, in to s pomočjo spoznanja, da je »resnično razmerje miš-
ljenja do biti samo tole: bit je subjekt, mišljenje je predikat. Mišlje-
nje je iz biti, bit pa ni iz mišljenja.«28
Marx je prebral Teze takoj po njihovi objavi. O tem je navdušeno
pisal Rugeju, ki mu jih je poslal: »Feuerbachovi aforizmi mi niso
samo toliko po volji, ker se v njih bolj ozira na naravo kot na poli-
tiko. To pa je edina zveza, po kateri lahko postane današnja filozo-
fija resnica. Toda se bo že uredilo nekako tako kakor v XVI. sto-
letju, ko so navdušencem za naravo ustrezali na drugi strani navdu-
šenci za politiko.«29
Prav Feuerbachove Začasne teze so ga usposobile, da je izvedel svoj
preobrat Heglove dialektike. Marx in večina njegovih sodobnikov je
v Ludwigu Feuerbachu videla samó filozofa. Vsaka stran rokopisa
Kritika Heglovega državnega prava, ki ga je Marx pisal poleti 1843
v Kreuznachu, kaže vpliv Feuerbachove metode. Čeprav je Marx tej
kritiki dal politično, socialno in zgodovinsko razsežnost (po zaslugi
svojega vzporednega kreuznaškega študija zgodovine in politične te-
orije, glej op. 21), ki je pri Feuerbachu ni, je osnovno dognanje enako
pri obeh mislecih. To je ugotovitev, da je Hegel postavil na glavo
relacijo med subjektom in predikatom. Hegel je »napravil za produkt,
predikat ideje tisto, kar je njen subjekt. Hegel svoje misli ne razvije
iz predmeta, marveč razvija predmet po nekem v sebi zaključenem
mišljenju, zaključeno v abstraktni sferi logike. Ne gre za to, da se po-
24 Ludwig Feuerbach, Vorläufige Thesen zur Reform der Philosophie v
Kleine philosophische Schriften (1842—1845), Der philosophischen Biblio-
tek Band 227, Verlag Felix Meiner, Leipzig, 1950, str. 58.
27	Isto, str. 69.
28	Isto, str. 73.
29	Marxovo pismo Rugeju, 13. marca 1843; cit. po: F. Mehring, cit. delo,
str. 82.
95
litična ustava postavi v odnos nasproti abstraktni ideji, da se ustava
uvrsti kot člen, njene življenjske zgodovine, kar je očitna mistifika-
cija.«30 Zato je Marx kritično pretresel obstoječe politične institucije,
da bi na ta način demonstriral Heglovo napačno, tj. sprevrnjeno pri-
kazovanje idej do resničnosti. Hegel je poizkušal uskladiti idealno in
realno tako, da je realnost prikazal kot rezultat razvoja ideje. Na
osnovi tega je Marx celoten Heglov projekt označil kot spekulativen,
tj. temelječ na subjektivnih koncepcijah, ki niso v skladu z empirično
resničnostjo.
Rokopis Kritika Heglovega državnega prava, inspiriran s Feuer-
bachovo filozofijo in zgodovinsko-političnimi analizami, ki je sicer
ostal v grobem obrisu, je prvo od Marxovih del do in vključno s
Kapitalom, ki nosi naslov kritika (bobneči modni izraz, ki je bil zelo
popularen med mladoheglovci). Osvetljevati ideje drugih, jih kritizi-
rati in na ta način razvijati svoja pojmovanja, to je bil priljubljen na-
čin študijskih raziskovanj doktorja Karla Heinricha Marxa.
B. Pariško in bruseljsko obdobje (Pariz — konec oktobra 1843 do
začetka februarja 1845; Bruselj — začetek februarja 1845 do začet-
ka marca 1848)
Zaradi zaokrožitve kronološko-vsebinskega pregleda Marxovega zgod-
njega obdobja moramo obdelati še: Engelsove Očrte za kritiko na-
cionalne ekonomije, življenje in delo Marxa v Parizu in Bruslju, ne-
katere okoliščine, ki so v tem času imele nanj velik vpliv in končno
finale tega članka — Marxovo pot od zavrnitve do sprejema delovne
teorije vrednosti.
a) Engelsovi Očrti za kritiko nacionalne ekonomije
Marx in Engels nista prišla do komunističnega svetovnega nazora po
isti poti. »Skupno jima je bilo filozofsko izhodišče: Heglova dialektika,
Bauerjevo samozavedanje, Feuerbachov humanizem, potem sta spozna-
la angleški in francoski socializem, vendar pa je postala Marxu
sredstvo za samorazumevanje bojev in želja časa francoskega revolu-
cionarja, Engelsu pa angleška industrija.«31
Tu so torej svojo vlogo odigrale ne samo razlike v značaju, tempera-
mentu in intelektualni moči, ampak tudi vplivi okolja. Medtem ko je
Marx oktobra leta 1843 emigriral v Pariz, je Engels že slabo leto, to
se pravi od decembra 1842, živel in delal v Angliji. Tja ga je, da bi
ga vpeljal v posle, poslal njegov oče, ki je bil nemški tovarnar in so-
lastnik manchesterske bombažne predilnice Ermen & Engels. Silni
vtisi, če že ne kar šoki, ki jih je mladi 22-letni Engels doživel ob
stiku z že zelo ostro izraženimi protislovji velike in v tistem času
svetovno najbolj razvite kapitalistične industrije, so bili odločilni za
30	K. Marx, Aus der Kritik der Hegeischen Rechtsphilosophie, Kritik des
Hegeischen Staatsrechts, Werke, zvezek 1, str. 213; cit. po: P. Vranicki,
cit. delo, str. 79—80.
31	Franz Mehring, Aus dem literarischen Nachlass von Karl Marx und
Friedrich Engels 1841 bis 1850, prvi zvezek, tretja izdaja, J. H. Dietz,
Stuttgart 1920, str. 359.
96
smer njegovega razmišljanja in delovanja kot znanstvenega komuni-
sta in revolucionarja.
«-Jaz sem v Manchestru z nosom zadel ob to, da so ekonomska dejstva,
ki v dotedanjem zgodovinopisju niso imela nobene ali pa samo pre-
zirano vlogo, vsaj v modernem svetu odločilna zgodovinska sila; da
so temelj za nastanek današnjih razrednih nasprotij; da so ta razred-
na nasprotja v deželah, kjer so se zaradi velike industrije docela raz-
vila, torej zlasti v Angliji, spet temelj za nastanek političnih strank,
strankarskih bojev in s tem vse politične zgodovine. Marx ni le pri-
šel do istega nazora, temveč ga je že tudi v reviji 'Deutsch-Französi-
sche Jahrbücher' (1844) posplošil v tem smislu, da sploh ni država po-
goj meščanske družbe, marveč buržoazna družba pogojuje in ureja
državo, da je treba torej razlagati politiko in njeno zgodovino iz eko-
nomskih odnosov in njihovega razvoja, ne pa narobe.«32
Zato nas ne sme presenetiti, da je Engels (neglede na to, da je Marx
tekom svojega življenja v glavnem sam razvil kompleksno kritiko
dotedanje politične ekonomije in obenem postavil celovit sistem
»marksističnih« polit-ekonomskih kategorij ter zakonitosti kapitalistič-
nega produkcijskega načina) prvi od obeh prijateljev napisal striktno
ekonomsko delo in da se je pred Marxom, čeprav dve leti mlajši od
njega, odločil za komunizem.33 To ekonomsko delo so bili Očrti za
kritiko nacionalne ekonomije,34 napisani konec leta 1843 ter v začetku
32	MEID, V. zvezek, F. Engels, Prispevek k zgodovini zveze komunistov,
str. 410, 411.
33	Že konec leta 1842 je Engels v zaključku svojega članka Friedrich Wil-
helm IV., kralj Prusije, napovedal buržoazno revolucijo v Nemčiji (MED,
zvezek 2, str. 237). Hkrati je v kratkem članku Angleško razumevanje
notranjih kriz ugotovil, da bi uveljavitev splošne volilne pravice privedla
ob obstoječem stanju stvari v Angliji do socialne revolucije (isto, str.
274). Toda njegov komunizem je bil sprva docela »filozofski«. Tako je
novembra 1843 izšel v Ownovem tedniku The New Moral World Engel -
sov članek Napredovanje gibanja za socialno reformo na kontinentu, iz
katerega bomo citirali tele karakteristične stavke, ki nam kažejo bistvo
takega komunizma: »Nemci so filozofski narod in se nočejo in ne mo-
rejo odreči komunizma, takoj ko ta temelji na zdravih filozofskih na-
čelih ... Nemci so narod, ki zelo malo gleda na svoj interes; če se v
Nemčiji spopade načelo z interesom, bo načelo vedno utišalo zahteve
interesa ... Angležem se bo zdelo zelo čudno, da neko stranko, katere
cilj je odprava privatne lastnine, tvorijo v glavnem tisti, ki imajo last-
nino, pa vendarle se prav to dogaja v Nemčiji. Mi lahko popolnimo svoje
vrste samo iz tistih razredov, ki so si pridobili precejšno izobrazbo; to
pomeni iz univerz in iz trgovskega razreda« (MED, zvezek 4, str. 22).
Ta »filozofski komunizem« se je Engelsu kaj kmalu razodel za »filozof-
sko ošabnost«, ki je temeljila na nepoznavanju zgodovine, politične eko-
nomije in družbene prakse.
34	Za pojem »politična ekonomija« uporablja Engels (in Marx) v svojih
zgodnjih delih termin »Nationalökonomie«. V MED so to »Nationalöko-
nomie« nekajkrat prevedli kot »politična ekonomija«, kar vsebinsko
ustreza področju Engelsovega proučevanja, nikakor pa ne ustreza osnov-
nim načelom prevajanja. Ob tem je zanimivo omeniti še to, da je Wil-
helm Liebknecht v Kratki biografiji in Spominih na Marxa zapisal, da
v Nemčiji politično ekonomijo imenujejo s čudnim imenom »nacionalna
ekonomija, kot da je kaj nacionalnega v politični ekonomiji«. Cit. po:
Sjećanja na Marxa i Engelsa, Globus, Zagreb 1978, str. 15.
97
januarja naslednjega leta in objavljeni februarja istega leta v Nem-
ško-francoskih letopisih.
Marx je ta spis v Predgovoru h kritiki politične ekonomije imenoval
»genialna skica kritike ekonomskih kategorij«,35 v Predgovoru k Eko-
nomsko-filozofskim rokopisom jih je postavil ob rob Weitlingovih
spisov in Hessovih člankov, kot edinim tehtnim in izvirnim nemškim
socialističnim delom,36 ga štirikrat citiral v Kapitalu I itd. Engels je
bil na delo sicer »malce ponosen«, toda zavedal se je, da je polno
»kozlov«. V pismu Evgeniji Papric 26. junija 1884 pravi: »... počutim
[se] izredno polaskan, da imate za potrebno, da bi prevedli moje
'Očrte itd'. Čeprav sem še vedno malce ponosen na to svoje prvo druž-
boslovno delo, pa vendar le predobro vem, da je danes že povsem pre-
seženo in ne le polno pomanjkljivosti, temveč tudi polno 'kozlov'.
Bojim se, da bo prineslo več škode kot koristi.«37 Podobno stališče je
izrazil 13. aprila 1871 v pismu W. Liebknechtu: »Absolutno ne gre,
da bi moj stari članek iz. .. letopisov zdaj ponatisnili... Reč je po-
vsem zastarela in polna nepravilnosti, ki bi ljudi samo zmešale. Poleg
tega je še povsem v heglovski maniri, ki tudi absolutno ni več pri-
merna. Vrednost ima le še kot historični dokument.«38 Lahko bi do-
dali še mnenje D. B. Rjazanova, prvega urednika stare MEGA in do
leta 1931 direktorja Instituta K. Marxa in F. Engelsa v Moskvi (ka-
sneje je izginil v stalinističnih čistkah): »Očrti« imajo »zelo velik po-
men za zgodovinski razvoj marksizma.«39
Vodilno idejo Očrtov predstavlja obsodba privatne lastnine in z njo
spočete konkurence. Periodične krize so rezultat anarhije v kapitali-
stični produkciji; rast in akumulacija kapitala imata za posledico zni-
ževanje mezd in zaostrovanje razrednega boja. Znanost in tehnika,
ki bi lahko v komunizmu nudili veliko možnosti za razvoj družbe,
služita v kapitalizmu za povečanje pritiska na delavce. V spisu je
Engels združil dve kritiki: kritiko privatne lastnine, ki je oba prija-
telja zaposlovala že dve leti, in kritiko kapitalizma. Zadnja jima je
postala »poklic« do konca življenja. Ta neizprosna kritika kapitalizma
izhaja iz temeljne ugotovitve Marxa in Engelsa, da delitev na kapital
in delo neizogibno izvira iz privatne lastnine ali povedano z drugimi
besedami: buržoazna družba se zaradi delovanja svojih notranjih za-
konitosti deli na dva nasprotujoča si razreda. Toda to, kar nas pose-
bej zanima v Očrtih je Engelsova analiza vrednosti.
Tisti del Očrtov, ki se ukvarja z vrednostjo, je tudi njihova najšib-
kejša točka, saj je razvidno, da Engels ni niti razumel Davida Ricar-
35	MEID, IV. zvezek, str. 104.
36	MEID, I. zvezek, str. 248.
37	F. Engels, Proti zaroti molka. Spisi o Marxovem Kapitalu I. KRT, Ljub-
ljana 1982, Uvodna študija — Reklamiramo vsebino zgodovine, str. 13.
38	Isto, str. 13, op. 2.
39	Marx/Engels, Gesamtausgabe (stara MEGA), Erste abteilung, Band 2,
Engels: Werke und Schriften bis anfang 1844 nebst Briefen und Doku-
menten, Marx-Engels — Verlag, G. M. B. M., Berlin 1930, Einleitung zum
zweiten Bande, str. LXXII in LXXIII.
98
da niti ni prodrl globlje kot David v razumevanju bistva vrednosti.
Engels začenja analizo z ugotovitvijo, da ekonomist, »ki živi od na-
sprotij, ima seveda tudi dvojno vrednost: abstraktno ali realno vred-
nost in menjalno vrednost. O bistvu realne vrednosti je tekel dolgo-
trajen spor med Angleži, ki so opredelili produkcijske stroške kot
izraz realne vrednosti in Francozem Sayem, ki je trdil, da se ta vred-
nost meri po uporabnosti neke stvari. Spor je trajal od začetka tega
stoletja in se je polegel, a ni odločen.« Dalje konstatira: »Vrednost
stvari vključuje oba faktorja ... Vrednost je razmerje med produkcij-
skimi stroški do uporabnosti... Njena uporabnost [stvari] je odvisna
od naključja, od mode, od muhavosti bogatašev, njeni produkcijski
stroški rastejo in upadajo z naključnim razmerjem med povpraševa-
njem in ponudbo.« Te, dandanes smešne teoretične kolobocije dose-
žejo svoj vrh v naslednjem zaključku: »Da pa medsebojno učinkova-
nje produkcijskih stroškov in konkurence določa ceno, to je popolno-
ma pravilno in poglaviten zakon privatne lastnine. To je bilo prvo,
kar je odkril ekonomist, ta čisto empirični zakon; in iz tega je nato
abstrahiral svojo realno vrednost, to je ceno v času, ko se odnos kon-
kurence uravnovesi, ko se povpraševanje in ponudba pokrivata —
tedaj kajpada preostanejo produkcijski stroški, in to imenuje ekono-
mist realna vrednost, medtem ko je to le opredeljenost cene. Tako
pa stoji v ekonomiji vse na glavi; vrednost, ki je tisto prvotno, vir
cene, je postavljena v odvisnost od le-te, od svojega lastnega pro-
dukta. Kot je znano, je to sprevračanje bistvo abstrakcije, o tem
primerjaj Feuerbacha.«40
Z obsežnim citiranjem iz Očrtov smo prvič neposredno dokazali ta-
krat še »zmedeno« pojmovanje mladega Engelsa o vrednosti41 in, dru-
gič, anticipirano pokazali na velik vpliv, ki so ga Očrti imeli na
Marxa, saj bomo v nadaljevanju videli, da je Marx v začetnem štu-
diju ekonomije sledil načinu razmišljanja, kot ga je v Očrtih zasta-
vil Engels.
Toda še preden preidemo k Marxovi evoluciji v razumevanju pojma
vrednosti, si oglejmo okoliščine, ki so uokvirjale njegovo življenje v
Parizu in Bruslju, ter okvirno vsebino in pomen del Marxa in Engel-
sa iz tega obdobja.
b) Življenje in delo Marxa v Parizu (konec oktobra 1843 — začetek
februarja 1845)
Marx je v Pariz dopotoval konec oktobra 1843. Neposredni namen
njegovega prihoda je bilo urejanje že omenjenih letopisov. Ker
40	MEID, I. zvezek, strani 219 do 222.
41	Engels je septembra 1846 iz Pariza poročal bruseljskemu komunističnemu
dopisnemu komiteju tudi tole: »... da ne bi zaspali (gre namreč za poro-
čilo o sestankih nemških delavcev, op. I. O.) ... jih E[werbeck] muči z
dlakocepskimi diskvizicijami o .resnični vrednosti' (ki jo imam deloma
sam na vesti) ...«; cit. po: F. Engels, Proti zaroti molka, cit. delo, str. 26.
99
Strassbourg, prvotno določeno mesto publiciranja mesečnika, ni ustre-
zal, so se založniki končno odločili za Pariz.42 Kakorkoli že, Nemško-
francoski letopisi so bili mrtvorojen otrok. Izšel je samo en dvojni
zvezek v nakladi 3000 izvodov, februarja 1844, s prispevki Marxa
(Prispevek k židovskemu vprašanju; Kritika Heglove pravne filozo-
fije. Uvod.), Engels (Očrti za kritiko nacionalne ekonomije; Položaj
Anglije, 'Past and Present' by Thomas Carlyle), Rugeja, Heineja,
Hessa, Bernaysa in Herwegha.
Pruska vlada, ki je doma vzpostavila strog nadzor nad tiskom, je bila
zelo zaskrbljena nad infiltracijo uporniške literature. Propaganda ko-
munističnih idej je bila v Prusiji strogo prepovedana, in ker je bilo
mnogo člankov v letopisih razvidno socialistično obarvanih, so pruske
oblasti hitro ukrepale. Letopise so v Prusiji prepovedali, in da bi bila
smola mesečnika še večja, so jih na meji nekaj sto zaplenili.43 Za
Marxom, Heinejem in Rugejem so izdali tiralice, tako da je Marx
prvič, a ne zadnjič v življenju postal politični begunec.44 V letopisih
ni bilo nobenega francoskega prispevka, in tudi francoski tisk jim je
posvetil le neznatno pozornost. Tako so ostali letopisi v Franciji sko-
rajda popolnoma neopaženi. Fröbel se je kot založnik umaknil, ker ni
več hotel tvegati svojega denarja in ker se je ustrašil revolucionar-
nega tona letopisov. Vsekakor so finančne težave prispevale svoj de-
lež k propadu letopisov,45 toda odločilna so bila načelna razhajanja
med sourednikoma, tj. Marxom in Rugejem.
Nekaj tednov pred izidom mesečnika je bil Ruge bolan in večino
uredniškega dela je moral opraviti Marx. Ob izidu letopisov je bil
Ruge precej osupel nad njihovo tendenco, ki se je po svoji radikalno-
sti precej razlikovala od njegovega meglenega humanizma. Vendar sta
v tem času, tj. pomladi 1844, Marx in Ruge še ostala v tesni zvezi.
42	Po zavrnitvi Strassbourga sta v igri ostala še Bruselj in Pariz. Bruselj
se je prav tako pokazal za neprimernega — čeprav je tu tisk užival
relativno svobodo — kajti mesto je bilo premajhno in apolitično.
D. McLellan, cit. delo, str. 77.
43	»214 kosov je bilo zaplenjenih pri Weissenburgu ... žandarji in grani-
čarji so pokali od smeha, čitajoč pohvale bavarskemu kralju.« Rugejevo
pismo dr. Köchliju 24. III. 1844; cit. po: A. Cornu, drugi zvezek, cit. delo,
str. 409, op. 251. V isti opombi citira Cornu Jungovo pismo Marxu 16.
junija 1844: »Na nesrečo je na ladji 100 kosov zaplenila badenska vlada.«
44	Zaradi Marxovih prispevkov v Deutsch-französische Jahrbücher je pruska
vlada 16. aprila 1844 Marxa obtožila »veleizdaje in žalitve veličanstva«
in izdala nalog za njegovo aretacijo, če prestopi prusko mejo.
Povzeto po: Glavni datumi u životu i radu Karla Marxa i Friedricha
Engelsa, v: Sjećanja na Marxa i Engelsa, cit. delo, str. 352.
45	Ruge je v tistem času zaslužil veliko denarja zaradi uspešne špekulacije
z železniškimi delnicami, medtem ko je Marxa izplačal z neprodanimi
izvodi letopisov. Toda sredi marca 1844 si je Marx finančno opomogel,
ker je prejel 1000 tolarjev od nekdanjih delničarjev Renskega časnika.
Cornu, drugi zvezek, cit. delo, str. 414, op. 262, in v Karl Marx-Chronik
seines Leben in Einzeldaten, uredil Institut Marx-Engels-Lenin v Mo-
skvi, založba Marx-Engels v Moskvi, 1934, str. 21.
100
Toda kmalu po izidu letopisov je Marx dokončno sprejel komunizem.46
Zato je Rugeju razložil, da ne more več sodelovati z njim.47
Glede na to, kaj je Ruge razumel pod pojmom komunizem ni nič
čudnega, da ga ni prenesel in da je prišlo zaradi tega do razdora med
sourednikoma. Nemški komunisti »-želijo osvoboditi vse ljudi,« je pi-
sal svoji materi marca 1844, »s tem, da jih spremenijo v rokodelce in
ukinejo privatno lastnino.«48 Dva meseca pozneje je v pismu Feuer-
bachu svoja mračna marčna razglabljanja takole nadaljeval: »Nemo-
goče je jasno formulirati tako zamotane predloge furjerovcev kot ko-
munistične zamisli o odpravi lastnine. Eno in drugo vodi v policijsko
državo in suženjstvo. Da bi osvobodili proletariat umsko in fizično
od okov njihove bede, sanjajo o taki organizaciji, ki bi posplošila to
revščino in bi vsak človek nosil del tega bremena.«49
Kulmunacijo njunega spora predstavlja Marxov članek, objavljen av-
gusta 1844 v listu Vorwärts! Pariser deutsche Zeitschrift, ki je vsebin-
sko napadal neki Rugejev prispevek, publiciran v istem listu nekaj dni
poprej. Vorvärts! je izhajal dvakrat na teden in je pretežno po za-
slugi talenta urednika F. C. Bernaysa postal središče radikalnih raz-
prav med nemškimi emigranti v Parizu in obenem trn v peti pruske
vlade. Ruge je v svojem članku obravnaval upor šlezijskih tkalcev
kot jalov revolt ubogih par, medtem ko je Marx odločno nastopil proti
taki interpretaciji. Zanj je ta upor pomenil prvo večjo razredno akcijo
nemškega proletariata proti buržoaziji in hkrati dokaz o obstoju širo-
kih revolucionarnih možnosti zatiranega razreda.
Tu si moramo zastaviti pomembno vprašanje: kateri dejavnik je
Marxa v Parizu odločilno pritegnil h komunizmu? Študij francoske
zgodovine, francoskih socialistov, politične ekonomije50 ali vpliv M.
44 In kaj je takrat Marxu vsebinsko pomenil komunizem? »Komunizem
kot pozitivna odprava privatne lastnine kot človeške samoodtujitve in
zato dejansko prisvajanje človeškega bistva po človeku in za človeka;
zategadelj kot popoln, zavestno in znotraj vsega bogastva dozdajšnega
razvoja nastali povratek človeka za sebe kot družbenega, tj. človeškega
človeka. Ta komunizem je kot dovršen naturalizem = humanizem, kot
dovršen humanizem = naturalizem, je resničen razplet spora med člove-
kom in naravo ter človekom, resničen razpad spora med eksistenco in
bistvom, med upredmetovanjem in samopotrjevanjem, med svobodo in
nujnostjo, med individuom in redom. Komunizem je rešena uganka zgo-
dovine in vé, da je ta rešitev.«
MEID, I. zvezek, Pariški rokopisi, str. 332, 333.
47	»Nenadoma mi je moj sourednik [Marx], razpuščena, sofistična narava,
čigar praktično nadarjenost sem zelo precenjeval, razložil, da ne more
več sodelovati z mano, ker sem zgolj politik, on pa da je komunist. Od
septembra 1843 do marca je napredoval do skrajnega socializma, proti
kateremu je bil še v svojem pismu« (septembrsko pismo Marxa Rugeju,
objavljeno tudi v letopisih, op. I. O.). Arnold Ruge, Zwei Jahre in Paris,
drugi del, Leipzig 1864; cit. po: Razgovori z Marxom in Engelsom, cit.
delo, str. 24, 25.
48	A. Ruge, Briefwechsel, uredil P. Nerrlich, Berlin 1866, I. zvezek, str. 341;
cit. po: D. McLellan, cit. delo, str. 99.
44 A. Ruge, isto, str. 346; cit. po: A. Cornu, drugi zvezek, cit. delo, str. 412,
op. 257.
101
Hessa51 ali morda družbena klima francoske prestolnice? Odločilen
je bil Pariz sam. Pariz, srce francoskih revolucij leta 1789, leta 1830
in svetovno središče takratne socialistične (komunistične) misli. V
njem je delovalo veliko število socialističnih in komunističnih skupin,
skupinic ter zvez, javnih in tajnih, nasilnih in nenasilnih, ki so vodile
intenzivno politično agitacijo v vseh možnih oblikah. Marx je dobe-
sedno vzcvetel v tej atmosferi — udeleževal se je političnih sestankov
nemških delavcev in ilegalnih klubov francoskih proletarcev, navezo-
val osebne stike z mnogimi pomembnimi socialisti ter ostalimi poli-
tičnimi subjekti in intenzivno študiral.
Sprva je, kar se tiče teoretičnega dela, skušal v Parizu nadaljevati
kritiko Hegla, ukvarjal se je tudi z mislijo, da bi napisal zgodovino
konventa52, toda če je o teh temah napisal kaj bistvenega, se to ni
ohranilo. Ruge je v pismu Fleischerju takole opisal Marxove namene
in pristop k študiju: »Tukaj naj bi pisal in imel je v glavi načrt za
knjigo Die Politik, ki ga pa na žalost še ni realiziral. Nato je hotel
pisati zgodovino konventa in je za to ogromno bral. Zdaj se zdi, da
tudi to počiva.«53 Podobno je pisal Dunckerju poldrugi mesec kasne-
je: »Marx je hotel Heglovo naravno pravo komunistično kritizirati,
nato spisati zgodovino konventa, končno še kritiko vseh socialistov.
Vedno hoče pisati o tem, kar je nazadnje bral, nakar pa vedno bere
naprej in dela nove ekscerpte.«54 Kmalu po prihodu v Pariz in prak-
tično ves čas bivanja v njem je ekscerpiral iz del posameznih eko-
50	»Ituge je ostal v toku Heglove filozofije in političnega radikalizma,
Marx se je vrgel v študij politične ekonomije, francoskih socialistov in
zgodovine Francije. Rezultat je bil njegov prehod k socializmu.«
MED, zvezek 33, F. Engels, Marx, Heinrich Karl, str. 286.
51	Skupaj z A. Cieszkowskim lahko Hessa pojmujemo kot začetnika Philo-
sophie der Tat (filozofije dejanja). Najvišjo raven je Hess dosegel v
oktobru leta 1843 izdanem zborniku Einundzwanzig Boden aus der
Schweiz (21 pol iz Švice), kjer je objavil tri članke. V tretjem, Die
Eine und ganze Freiheit (Ena in popolna svoboda), najdemo mesta, ki bi
jih — po mnenju Predraga Vranickega — takrat znal bolje napisati
morda le Marx. Npr.: »Ne zadovoljite se s tem, da napadate to ali ono
obliko suženjstva; preganjajte in zrušite suženjstvo iz osnov: bodite
radikalni! Samo eno suženjstvo je, kot je ena sama svoboda!... Dokler
je ena in vsa svoboda ni vzpostavljena, tako dolgo človek ne živi čisto
človeško, temveč bolj ali manj živalsko. Ima ali nesrečno zavest, zavest
svoje bede ali uživa v brezdelju ali materialnem uživaštvu, posega po
znanih omamljajočih sredstvih, po opiju, religiji, žganju, ubija tako v
sebi vso življenjsko zavest in pada do ideala brahmanov, rabinov in
menihov, vseh farjev, pietistov in pobožnjakov.« (Cit. po: P. Vranicki,
cit. delo, str. 85, 86.) Hessov vpliv na Marxa v tem obdobju je bil ne-
dvomno pomemben (primerjaj tudi op. 6).
52	Marx je v Parizu naprej, še preden se je lotil politične ekonomije, eks-
cerptiral iz Levasseurjevih spominov na francosko revolucijo.
Glej nova MEGA, IV. oddelek, 2. zvezek, Text, str. 283 do 298.
53	Rugejevo pismo K. M. Fleischerju 9. julija 1844; A. Ruge, Briefwechsel,
cit. delo; cit. po: Razgovori, cit. delo, str. 28.
54	Rugejevo pismo Maxu Duncherju 29. avgusta 1844. Po: J. Schultze,
Arnold Ruge über Karl Marx. V: Tägliche Rundschan, Berlin, 22. 7.
1921; cit. po: Razgovori, cit. delo, str. 30.
O Marxovem načinu dela je pisal Ruge tudi Feuerbachu 15. maja 1844:
»Zelo veliko bere; dela izredno intenzivno, ima kritičen talent, ki se
102
nomskih teoretikov.55 Te izpiske je po svoji stari navadi opremljal z
bolj ali manj obširnimi komentarji. Ohranjeno je devet pariških
ekscerptnih zvezkov.56
Prvega maja 1844 se mu je rodil prvi od šestih zakonskih otrok. Dete
je bilo bolehno in Jenny Marx ga je odpeljal v Trier, da ga pokaže
sorodnikom in da se posvetuje s svojim starim družinskim zdravni-
kom. Med njuno dvomesečno odsotnostjo je Marx napisal obsežne
rokopise o klasični ekonomiji, odtujitvi, komunizmu in Heglu, ki so
bili prvič objavljeni šele leta 1927 v ruščini (v nemščini so izšli leta
1932) in ki jih navadno imenujemo Ekonomsko — filozofski rokopisi
ali tudi Pariški rokopisi. Ohranjeni so štirje rokopisni fragmenti.
Rokopisi kot celota predstavljajo prvega v seriji osnutkov za Marxov
Kapital. V Predgovoru, skiciranem za to delo, Marx razlaga, zakaj
ni mogel izpolniti obljube, ki jo je dal v letopisih, namreč da bo na-
pisal kritiko Heglove pravne filozofije: »Pri dodelavi za natis se
je pokazalo, da je mešanje zgolj zoper spekulacijo naperjene kritike
s kritiko različnih snovi že sámo popolnoma neprimerno, da ovira
izvajanje, otežuje razumevanje. Vrhu tega bi bilo bogastvo in raz-
noternost predmetov, ki jih je treba obravnavati, dovolila strniti jih
v en spis le na čisto aforističen način, enako pa bi bil po svoji plati
tak aforističen prikaz ustvaril videz svojevoljnega sistematiziranja.-«
Zato napove, da bo »bogastvo in raznoternost predmetov« podal »v
različnih samostojnih brošurah« o pravu, morali, politiki itn., začenši
s politično ekonomijo in končujoč z generalnim prikazom povezano-
sti celote ter s »kritiko spekulativne obdelave te snovi.«57 V tem pro-
jektu življenjskega dela ni uspel preiti prek prve faze — Kapitala
in njegovih predhodnikov.
Gospa Marx se je še ravno pravočasno, tj. septembra 1844, vrnila v
Pariz, z dojiljo in že štirizobim detetom, da je bila priča oblikovanju
Marx-Engelsove zveze, najpomembnejšega prijateljstva, ki ga je
sklenil Marx (pa tudi Engels) v svojem življenju. Friedrich Engels
ni bil samo idejni somišljenik Karla Marxa, pomemben teoretik in
politični organizator delavskega razreda, ampak tudi glavni Marxov
včasih izpridi v objestno dialektiko, toda ničesar ne dokonča, vse pre-
kinja in se vedno znova meče v neskončno morje knjig. Po svoji učeni
dispoziciji popolnoma pripada nemškemu svetu, po svojem revolucionar-
nem načinu mišljenja pa je izključen iz njega ... Marx je... razdražljiv
in silovit, najbolj takrat, ko se pretegne z delom in tri do štiri dni
zapovrstjo ne leže v posteljo.«
Ruge Arnold, Briefwechsel; cit. po: Razgovori, cit. delo, str. 26.
55	»Svoje ekonomske študije je začel 1843 v Parizu z velikimi francoskimi
in angleškimi ekonomisti...«
K. Marx, Kapital II., CZ v Ljubljani, 1967, Engelsov Predgovor k prvi
izdaji, str. 13. Podobno Marx sam: »Raziskovanje politične ekonomije,
ki sem ga začel v Parizu...«. MEID, IV. zvezek, Predgovor h kritiki
politične ekonomije, str. 105.
56	Ti zvezki so publicirani v stari in novi MEGA. Del ekscerptov je pre-
veden tudi v slovenščino — MEID, I. zvezek, Iz ekscerptnih zvezkov,
str. 399 do 434.
57	MEID, I. zvezek, str. 247.
103
mecen. Kot primerno ilustracijo pomena njunega prijateljstva za
»marksizem« navajam odlomek iz Marxovega pisma Engelsu, napisa-
nega med zaključnimi pripravami za prvo izdajo knjige Kapitala:
»Predgovor ditto [prav tako] včeraj korigiran poslan nazaj. Ta zvezek
je torej gotov. Edino Tebi dolgujem zahvalo, da je bilo to mogoče!
Brej Tvojega žrtvovanja zame bi mi bilo nemogoče opraviti ogromno
delo za tri zvezke. I embrace you, full of thanks! [objemam te poln
hvaležnosti]«.58
Zato, da na tem mestu mimogrede okvirno osvetlimo pomemben del
te osebne zveze (pri tem mislimo na njun medsebojni intelektualni
odnos), citirajmo še Engelsa: »Če imam kak ugovor, je to samo zaradi
tega, ker mi pripisujete več zaslug kot mi jih pripada, celo če izraču-
nam, kaj vse bi lahko morda sam sčasoma odkril in kar je Marx
mnogo hitreje storil po zaslugi svojega hitrega cup d'oeil [vpogledu]
in večje širine. Če ima nekdo to srečo, da štirideset let dela skupaj
s človekom kakršen je Marx, potem za časa svojega življenja ponavadi
ni tako priznan kot misli, da si zasluži; in ko umre večji, manjšega
često precenjujejo. Zdi se mi, da se to prav zdaj dogaja meni; konec
koncev bo zgodovina vse to uredila in do takrat človek na srečo izgine
in mu ni več ničesar mar.«59
Zanimivo je, da je bilo prvo srečanje med bodočima prijateljema
zelo hladno. Ko je Engels opravil svoje enoletno vojaško obveznost,
ga je, kot smo že povedali, oče poslal v svojo manchestersko bombažno
podružnico. Na poti tja se je ustavil v Porenju, kjer je imel dolgo
srečanje s Hessom, ki ga je »spreobrnil« v »najmarljivejšega komu-
nista«.60 Toda Marx ga je sprejel hladno in zadržano, ker je v njem
videl emisionarja in privrženca Svobodnih (Die Freien ali Hippeische
Freien po gostilni Jacoba Hippla, v kateri so se sestajali) tj. mlado-
heglovcev, »svobodnih« od religije in praktičnega političnega delo-
vanja. Odrezani od močnejšega razrednega ozadja, utopljeni v svoji
idealistični filozofiji samozavedanja, so mislili, da bodo z radikalizmom,
58	Marxovo pismo Engelsu 16. avgusta 1867; MED, zvezek 38, str. 301.
59	Engelsovo pismo Mehringu 14. julija 1893; MED, zvezek 46, str. 87. Po-
dobno tudi v MEID, V. zvezek, F. Engels, Ludwig Feuerbach in iztek
klasične nemške filozofije, str. 466, pod črto: »Da sem imel pred svojim
štiridesetletnim sodelovanjem z Marxom in med njim... neki samo-
stojen delež, tega sam ne morem tajiti... Kar sem prispeval jaz, to bi
mogel — kajpada izvzemši nekaj specialnih strok — Marx pač opraviti
tudi brez mene... Marx je stal više, videl dlje... Marx je bil genij,
mi drugi kvečjemu talenti.«
Podrobno je raziskal njuno intelektualno zvezo Božidar Debenjak v
Friedrich Engels — zgodovina in odtujitev, druga izdaja, Obzorja, Mari-
bor 1981, Dodatek II.: Marx in Engels, str. 211—215.
60	»Z njim [Engelsom] sem v tesnih stikih. Namreč, ko sem lani nameraval
potovati v Pariz, je prišel iz Berlina skozi Köln. Govorila sva o aktual-
nih vprašanjih, in on, pravi Anno I revolucionar [revolucionar od vsega
začetka], se je ločil od mene kot najmarljivejši komunist. Tako jaz pu-
stošim«
Hessovo pismo Bertholdu Auerbachu 19. junija 1843. Moses Hess, Brief-
wechsel, izdal E. Silberner; cit. po: Razgovori, cit. delo, str. 21.
104
ateizmom, deklaracijami itn. rešili svetovna vprašanja. Z njimi je
Marx prav v času prvega srečanja z Engelsom pretrgal vse stike.61
Marx in Engels sta se pozneje večkrat s smehom spominjala na to
prvo srečanje.
Toda Očrti, ta »genialna skica kritike ekonomskih kategorij« in v
njih podana močna in jasna napoved neizbežnega zloma kapitalizma,
so povzročili spremembo Marxovega mšljenja o Engelsu. Formalni
znak tega preobrata predstavlja njuno ponovno srečanje v Parizu.
Konec avgusta 1844 se je Engels, vračajoč iz Anglije v Nemčijo, ustavil
za deset dni v Parizu. Zgodovinsko srečanje (ali kot so to zelo afekti-
rano izrazili v vzhodnonemški televizijski nadaljevanki o K. Marxu
— »srečni trenutek za delavski razred«) se je odigralo 28. avgusta
v Cafe de la Régence, eni takrat in še danes najbolj znamenitih
pariških kavarn, kamor so med drugimi zahajali tudi Voltaire, B.
Franklin, Diderot, Grimm, Louis Napoleon, Sainte Beuve in Musset.62
»Ko sem poleti 1844 obiskal Marxa v Parizu, sva ugotovila, da se na
vseh teoretičnih področjih popolnoma strinjava, in od tedaj datira
najino skupno delo.«63
V prvih desetih dneh, ki sta jih prebila skupaj v Marxovem prebiva-
lišču na Rue Vannean v okrožju Faubourg St.-Germain, sta se
odločila, da objavita svoja pravkar odkrita skupna stališča v obliki
pamfleta, kjer naj bi dokončno obračunala z Brunom Bauerjem in
njegovo kompanijo. Jung, eden izmed ustanoviteljev Renskega časnika,
je že poprej nagovarjal Marxa, naj odpre fronto proti B. Bauerju in
sam Marx je v Predgovoru k Pariškim rokopisom napovedal svoj
spopad s »kritično kritiko«, tem zaščitnim znakom Bauerjeve druš-
čine.64 Engels je napisal okrog 15 strani v prepričanju, da bo to tvorilo
polovico pamfleta. Nato je skupaj s Hessom odpotoval v Porenje,
da bi tam pomagal pri propagiranju komunističnih idej, za katere
61	»Ko sem se konec novembra (1842, op. I. O.) med postankom potovanja
v Anglijo spet oglasil (v redakciji Renskega časnika op. I. O.), sem tam
srečal Marxa in ob tej priložnosti je prišlo do najinega prvega, zelo
hladnega srečanja; Marx je prav v tem času nastopil proti Bauerjema,
tj. izjasnil se je proti temu, da bi bile ,Rh[enische] Z[eitung] pretežno
sredstvo teološke propagande, ateizma itd., namesto da bi bile sredstvo
za politične razprave in akcije; prav tako je nastopil proti frazerskemu
komunizmu Edgarja Bauerja, ki je temeljil samo na želji, da se ,gre čim
dlje', a ta komunizem je Edgar kaj kmalu zamenjal z drugimi frazami,
ki so zvenele zelo ekstremno. Ker sem si dopisoval z Bauerjema, me je
imel za njunega zaveznika, jaz pa sem zaradi njiju sumničil M[arxa].«
Engelsovo pismo Mehringu konec aprila 1895; MED, zvezek 46, str. 421.
62	Karl Marx, Dokumente seines Lebens, Berlin 1980, str. 167.
63	MEID, V. zvezek, F. Engels, Prispevek k zgodovini zveze komunistov,
str. 411.
64	»Bauer, Buhl itd. trdijo ... da se mora brezobzirno razkriti nevzdržnost
sedanjih družbenih odnosov na nebu in zemlji. Na ta način se bo do-
kazala nujnost spreminjanja oz. celo več, izgrajevanje nove teorije, in
nato bo v praksi samo od sebe prišlo do spremembe.«
Pismo dr. Juliusa Weldecka njegovemu bratrancu 1. septembra 1843;
cit. po: A. Cornu, drugi zvezek, cit. delo, str. 109.
105
je v tistem času in kraju zanimanje hitro naraščalo. Do konca no-
vembra je Marx napisal svoj del pamfleta, ki pa mu je pod rokami
(tipično zanj) narastel v knjigo s skoraj 300 stranmi. Objavljena je
bila februarja 1845 pod ironičnim naslovom, cikajoč na brata Bauer
— Sveta družina ali kritika kritične kritike. Proti B. Bauerju in tova-
rišem.65
Sveta družina je bila malo brana knjiga in vsekakor spada med manj
znana Marxova dela. Toda v njej se prvič pojavlja del gradiva, iz
katerega je pozneje izrasel znameniti Marxov koncept zgodovinskega
materializma. 22 let po izidu knjige jo je sam glavni avtor ob ponov-
nem branju takole ocenil: »Tukaj (v Hannoverju pri dr. Kugelmannu,
op. I. O.) sem našel ponovno tudi ,Sveto družino'... Bil sem prijetno
presenečen, ko sem odkril, da se nama ni treba sramovati tega dela,
čeprav kult Feurbacha danes na človeka deluje zelo humoristično.«66
Leto in pol kasneje pa je Marx v pismu N. F. Danielsonu napisal
tole: »Ta spis kot tudi.. . članki v letopisu ,Deutsch Französische
Jahrbücher' so naperjeni proti ideološkemu misticizmu heglovske in
sploh vse spekulativne filozofije.«67 Spodobi se, da dodamo še dve
oceni delnega soavtorja Svete družine — F. Engelsa. Prva: »Zatem je
objavil skupaj s F. Engelsom ,Die Heilige Familie...' satirično kritiko
ene zadnjih oblik, v katero je zašel takratni nemški filozofski ideali-
zem.«68 In druga: »Na drugi strani je bila napovedana vojna tistim
nemškim filozofom, ki odklanjajo, da bi iz svojih zgolj-teorij izpeljali
praktične sklepe, in ki trdijo, da človek nima početi ničesar drugega,
kot da tuhta o metafizičnih vprašanjih. Gg. Marx in Engels sta
objavila izčrpno zavrnitev načel, ki jih zagovarja B. Bauer.«69
Preden je Sveta družna zagledala luč sveta, je moral Marx zapustiti
Pariz. Pruska vlada je prek pariškega veloposlaništva postajala bolj in
bolj vztrajna v svojih pritožbah glede Vorwärtsa! (ne smemo pozabiti,
da je bilo takrat v francoski prestolnici 85000 nemških delavcev)70
in baje je celo sam francoski kralj Louis-Phillipe, imenovan tudi
65	»Kritika« je bila dnevno geslo. Eden izmed odgovorov Bauerjevega
privrženca na Kritiko kritične kritike je nosil naslov Kritika kritike kri-
tične kritike. Lahko si predstavljamo, do kakšnih nesmiselnih kombinacij
bi pripeljalo nadaljevanje te manire.
66	Marxovo pismo Engelsu 24. aprila 1867; cit. po: B. Debenjak, cit. delo,
str. 48, op. 18.
67	MED, zvezek 39, Marxovo pismo Danielsonu 7. oktobra 1868, str. 512.
68	MEID, IV. zvezek, F. Engels, Karl Marx, str. 532.
69	Stara MEGA, 1/4, str. 347.
70	»Ker je v Nemčiji relativno malo industrije«, je pisal Engels leta 1843,
»sestavljajo maso delavskega razreda obrtniki, ki potujejo nekaj let po
Nemčiji, Švici in zelo pogosto tudi po Franciji, preden zrastejo v majhne
mojstre. In tako velik del nemških delavcev stalno odhaja v Pariz in se
vrača nazaj ...«
MED, zvezek 4, Napredovanje gibanja za socialno reformo na kontinentu,
str. 18.
106
kralj-buržuj, izjavil: »Mi moramo Pariz očistiti nemških filozofov!«71
Vsemogočni francoski notranji minister Francois Guizot je 25. januarja
1845 prepovedal Vorwärts! in izdal naloge za izgon vodilnih oseb
lista, vključno z Marxom, Heinejem in Rugejem. V Marxovo prebi-
vališče je prišel policijski komisar in pokazal nalog s tole vsebino:
»Kari Marx mora v 24 urah zapustiti Pariz«.72 Drugega februarja je
Marx preko Liega odpotoval v svoje novo prebežališče — Bruselj.
Cez 37 mesecev bo začasna francoska vlada slavnostno preklicala ukaz
o izgonu.
II
c) Življenje in delo Marxa v Bruslju (začetek februarja 1845 — za-
četek marca 1848)
Bruselj je postal Marxovo pribežališče za naslednja tri leta. To je
bilo še vedno v mnogočem provincialno mesto, središče hitro indu-
strializirajoče se dežele, neodvisne šele od leta 1830, s konservativno
katoliško vlado in hrupno liberalno opozicijo (primerjaj tudi op. 42).
Belgija je bila v očeh političnih beguncev nekakšna obljubljena de-
žela, saj so tu imeli večjo svobodo izražanja kot v katerikoli drugi
državi celinske Evrope.
Marx je imel sprva težave pri pridobitvi dovoljenja za bivanje. Bel-
gijske oblasti so se bale novega Vorwärtsa! in tudi pruska vlada je
zahtevala Marxov izgon. Zato je moral pokazati pogodbo o izdaji knji-
ge Kritika politike in nacionalne ekonomije in izjaviti, da bo živel na
račun ženinega denarja, dokler ne prejme honorarja za pravkar ome-
njeno delo. Sele ko se je v bruseljski upravi javne varnosti pisno
obvezal, da ne bo dal v Belgiji ničesar tiskati o dnevni politiki, so
mu izstavili bivalno dovoljenje. Oktobra 1845 je nameraval celo emi-
grirati v ZDA in je v ta namen zaprosil trierskega župana za dovolje-
nje. Ker pruske oblasti niso odnehale s pritiski za ekstradicijo, je
Marx decembra 1845 zavrgel prusko državljanstvo in tako postal tudi
formalno »državljan sveta«.
Dan pred odhodom iz Pariza, tj. 1. februarja 1845, je podpisal po-
godbo s Karlom Leskejem, naprednim darmstadtskim založnikom, za
delo obsega dveh zvezkov (40 tiskarskih pol; leto in pol po podpisu
pogodbe je Marx načrtoval povečanje obsega še za 20 pol) z naslovom
Kritika politike in nacionalne ekonomije, ki naj bi jo napisal do poletja
istega leta. Ekonomsko plat bi brez dvoma predstavljala predelava in
obdelava Pariških rokopisov. Toda Marx je prišel le do grobe skice
71	D. McLellan, cit. delo, str. 135.
Lahko omenimo tudi to, da je pruska policija prek svojih vohljačev in
poročil nemškega ambasadorja neprestano spremljala delovanje nemških
oporečnikov v Parizu.
Glej Razgovori, cit. delo, strani 25, 30 in 36, ter A. Cornu, drugi zvezek,
cit. delo, str. 408 in 409.
72	Jenny Marx, Skica jednog nemirnog života, v: Sjećanja na Marxa i
Engelsa, cit. delo, str. 160.
107
kazala za politični del. Ta skica kaže, da je nameraval nadaljevati
tematiko iz rokopisa Kritika Heglovega državnega prava ter spisa
Prispevek k židovskemu vprašanju, in sicer prek podrobne kritike
institucije liberalne države, kot faze, ki vodi v odpravo tako državne
kot meščanske družbe.73
Marx je o knjigi, ki bi obravnavala ekonomska vprašanja, razmišljal
že pred podpisom pogodbe z Leskejem in je napisal v ta namen, kot
smo že videli, precej rokopisno ekscerptnega gradiva.74 Tudi Engels,
ki je bil podrobno seznanjen s prijateljevimi načrti, se je zavedal
velikega pomena »politekonomske« knjige, ustvarjene izpod peresa
»največjega živečega misleca«.75 Tako delo bi dalo praktičnim borcem
za komunizem prepotrebne teoretske osnove, da bi se znašli v
poplavi različnih neznanstvenih in reakcionarnih idejnih struj.76 Tako
je v začetku oktobra 1944, torej štiri mesece pred Marx-Leskejevo
pogodbo, pisal Marxu: »Sedaj se pobrigaj, da materiali, ki si jih zbral
(Engels misli na pariške ekscerptne zvezke in Ekonomsko-filozofske
rokopise, op. I. O.) kmalu ugledajo luč sveta. Je že skrajni čas.«77 To
zahtevo je ponovil tudi konec januarja naslednjega leta: »Sedaj je
najnujnejše, da izdamo nekoliko večjih del. Mnogim ljudem polovič-
nega znanja, ki imajo dobro voljo, toda niso sposobni samostojno
reševati vprašanj, bi na ta način dali trdno oporno točko. Glej, da boš
končal svojo knjigo o nacionalni ekonomiji četudi bi moral biti sam z
marsičem nezadovoljen, je vseeno, duše so zrele in železo moramo ko-
vati dokler je vroče.«78
Poleg tega je Engels, očitno zelo neučakan, 5. maja 1845 napisal v
članku za Owenov tednik The New Moral World tole: »V tisku je
tudi ,Pregled politike in politične ekonomije' dr. Marxa .. .79
73	MEID, II. zvezek, Občanska družba in komunistična revolucija, str. 355,
356.
74	»Že takrat (jeseni 1844, op. I. O.) je Marx zelo nadrobno raziskal pod-
ročje narodnogospodarske literature in je načrtoval kritično delo, ki naj
bi oblikovalo temelje za novo zgradbo ekonomske znanosti... Toda ostra
samokritika, ki jo je naperjal proti sebi, mu ni dopuščala ustvariti več-
jega dela.«
H. Bürgers, Erinnerungen an Ferdinand Freiligrath; cit. po: Razgovori,
cit. delo, str. 38.
75	»Dne 14. marca... je prenehal misliti največji živeči mislec.«
MEID, V. zvezek, F. Engels, Govor na Marxovem grobu, str. 183.
74 »Mislim, da tedaj v vsej zvezi ni bilo niti enega člana, ki bi bil kdaj
bral kako knjigo o gospodarstvu.«
MEID, V. zvezek, F. Engels, Prispevek k zgodovini zveze komunistov,
str. 410.
77	Engelsovo pismo Marxu v začetku oktobra 1844; MED, zvezek 34, str. 79.
78	Engelsovo pismo Marxu 20. januarja 1845; MED, zvezek 34, str. 85.
79	Hitro napredovanje komunizma v Nemčiji, tretje nadaljevanje, napisano
5. aprila 1845, objavljeno 10. maja 1845; MED, zvezek 34, str. 197.
108
Engels je v Barmenu (sedaj Wuppertal) v domači hiši zaključeval
svojo mojstrovino Položaj delavskega razreda v Angliji — »morda
najbolj ogorčeno kritiko zgodnjega kapitalizma, ki je bila kdajkoli
napisana«80 in bil obenem v tesni zvezi s porenskimi socialisti. Poleg
vsega tega je imel v mislih še celo vrsto založniških projektov. Marx
je privolil v sodelovanje v dveh: pri kritiki F. Lista, glavnega zago-
vornika protekcionizma, kot sredstva za zaščito nemškega gospodar-
skega razvoja, in pri seriji prevodov utopičnih socialistov s kritičnimi
uvodi. Toda nič se ni porodilo iz tega. Marx je bil vse prej kot človek,
ki bi hitel z objavo svojih raziskovanj, še posebej če ni natančno
prežvečil skoraj vse pomembne literature s področja svojih prouče-
vanj.81 V prvih mesecih prebivanja v Bruslju82 se je zakopal v mestno
knjižnico in bral (v francoščini) knjige z ekonomsko in socialno vse-
bino, zato, da bi bolje razumel (odkril) delovanje buržoazne družbe,
faktorje, ki determinirajo splošni zgodovinski tok in možnosti prole-
tarske revolucije.83
Engels je pozneje, leta 1885, v Prispevku k zgodovini zveze komuni-
stov zapisal: »Ko sva se spomladi 1845 spet sešla v Bruslju, je Marx
iz gornjih osnov (Engels z ,gornjimi osnovami' misli na ugotovitve, po-
dane v istem sestavku, ki smo jih v članku že navedli — glej citat
pod opombo 32) v glavnih potezah že do kraja izoblikoval svojo
materialistično zgodovinsko teorijo.. ,«84 Ta teorija ima tako velik
pomen za »zgodovinsko znanost«, da se nam zdi primerno, da njeno
osnovno misel še enkrat osvetlimo, in to ponovno s pomočjo jedrnate
Engelsove ilustracije, podane leta 1888 v Predgovoru k angleški izdaji
Komunističnega manifesta: »Ta misel je v tem: da v vsaki zgodovin-
ski epohi prevladujoči gospodarski način produkcije in menjave in
iz njega nujno izhajajoča družbena členitev sestavljata temelj, na
katerem je zgrajena politična in intelektualna zgodovina te epohe in
iz katerega je le-to edino mogoče razčleniti; da je bila potemtakem
80	D. McLellan, cit. delo, str. 131.
81	»Že samo naštevanje rokopisnega gradiva, ki ga je Marx zapustil za
drugo knjigo (Kapitala, op. I. O.) dokazuje, s kakšno brezprimerno vest-
nostjo, s kakšno samokritičnostjo je nameraval dognati svoja velika eko-
nomska odkritja do skrajne popolnosti, preden bi jih objavil; ta samo-
kritičnost mu je le redko omogočala prikrojiti razlago po vsebini in
obliki svojemu obzorju, ki se je z novimi študijami nenehno širilo.«
K. Marx, Kapital II., F. Engels, Predgovor k prvi izdaji, cit. delo, str. 8.
82	»Raziskovanje politične ekonomije... sem nadaljeval v Bruslju«; MEID,
IV. zvezek, Prispevek h kritiki pol. ek., str. 105.
83	V stari MEGA so fragmentarno objavljeni Marxovi ekscerptni zvezki iz
tega obdobja. Nova MEGA bo te ekscerpte publicirala in extenso. Tvorijo
XII. zvezkov in se jih da kronološko razbiti na tri dele. Prvi del obsega
čas od Marxovega prihoda v Bruselj pa vse do odhoda Marxa in Engelsa
v Manchester, tj. od februarja do junija 1845. V tem razmiku je na-
pisal V. zvezkov in ekscerptiral 24 avtorjev in 24 del. Vse razen ene so
francoske knjige. Zanimivejši in pomembnejši ekscerpiranci so: Sismondi,
Buret, Senior, Storch, MacCulloch, Ganilh, Blanqui, Babbage, Ure in
Rosi.
Stara MEGA, I., 6, Exerpthefte von Marx, 1845—1847, str. 597 do 618.
84	MEID, V. zvezek, str. 411.
109
vsa zgodovina človeštva... zgodovina razrednih bojev, bojev med
izkoriščajočimi in izkoriščanimi, vladajočimi in vladanimi razredi; da
predstavlja zgodovina teh razrednih bojev razvojni niz, v katerem
je zdaj dosežena stopnja, ko izkoriščani in zatirani razred — prole-
tariat — ne more doseči osvoboditve izpod jarma izkoriščevalskega in
zatiralskega razreda — buržoazije —, ne da bi obenem vso družbo
enkrat za vselej osvobodil slehernega izkoriščanja in zatiranja, vseh
razrednih razlik in razrednih bojev.
Tej misli, ki je po mojem poklicana, da utemelji za zgodovinsko zna-
nost isti napredek, kot ga je Darwinova teorija utemeljila za nara-
voslovje — tej misli sva se oba že več let pred 1845 polagoma bliža-
la. Koliko sem jaz samostojno napredoval v tej smeri, najbolje kaže
moj 'Položaj delavskega razreda v Angliji'. Ko pa sem spomladi 1845
spet srečal Marxa v Bruslju, je on to misel že popolnoma izdelal in mi
jo podal v skoraj tako jasnih besedah, kot sem jo jaz strnil tu.«85
Toda edino, kar je o tej »osnovni misli« ohranjenega med Marxovo
pisarijo iz prvih bruseljskih mesecev so znamenite marčne Teze o
Feuerbachu, v katerih je, kot pravi Engels, prvič »zabeležena genialna
kal novega pogleda na svet.«86
Marx ni bil nikoli, začenši od svojega prvega branja Feuerbacha v
zgodnjih šitiridesetih letih, popolnoma nekritičen do tega misleca,
čeprav v Pariških rokopisih in Sveti družini ne moremo najti nič
negativnega o Feuerbachu. Nasprotno, pri branju teh del smo priče
poveličevanju Feuerbachovega »resničnega humanizma«. Sedaj pa se
je začel hitro oddaljevati od statičnih in nezgodovinskih pogledov
Feuerbachove »pasivne« filozofije. K temu je med drugimi (v članku
že omenjenimi) dejavniki pripomoglo tudi Marxovo naraščajoče zani-
manje za ekonomijo in študij le-te. »V docela teoretično, opazovalno
85 MEID, II. zvezek, str. 581, 582.
84 MEID, V. zvezek, F. Engels, Ludwig Feuerbach in iztek klasične nemške
filozofije, str. 470. Vranicki nasprotuje temu »prvorojenstvu« s trditvijo,
da Engels ni poznal resničnega prvega dokumenta, v katerem je Marx
prikazal osnove svojega novega nazora, tj. Ekonomsko-filozofske roko-
pise. (P. Vranicki, cit. delo, str. 126.) Neglede na to, da ima Vranicki
nekaj strani prej ugotovitve (isto, stran 123, prvi odstavek), ki v določeni
meri nasprotujejo tej trditvi, je vendarle dejstvo, da sta imela konec
avgusta in v začetku septembra 1844, torej v času, ko so bili Pariški
rokopisi že izdelani, Marx in Engels izčrpne razgovore. Zelo malo ver-
jetno je, da ne bi bil že tedaj Marx Engelsu prezentiral svoj »novi
pogled na svet« in mu obenem povedal, da ga ima dokumentiranega
v rokopisih. Vranickega moti besedica »kal«, toda po tej logiki bi že
rojstvo Marxa ali recimo njegova maturitetna naloga lahko pomenila
»kal« zgodovinskega materializma. Sploh pa to »kal« lahko razumemo
kot temelj za naslednje generacije znanstvenikov, in ne za začetek
Marxovega razmišljanja v smeri zgodovinskega materializma (kar bi
bilo seveda napačno). Toda naj bo tako ali drugače, težko je postavljati
meje znotraj nekega permanentnega, intenzivnega in originalnega misel-
nega razvoja. Zato so ponavadi taki poskusi samo nepotrebno sistemati-
ziranje in pedantiranje, ki se ponavadi pojavlja tam, kjer zmanjka
vsebinskih opredelitev (prostora za pisanje pa je še v izobilju).
110
filozofijo uvaja Marx nov element — revolucionarno praktično de-
javnost, zasnovano na kritiki stvarnosti.. . Teorija se dopolnjuje s
prakso, s kritiko stvarnosti sveta, ki nas obkroža, z negiranjem tega
sveta — s pozitivnim delom, s praktično dejavnostjo. Na ta način je
Marx v filozofijo materializma uvedel revolucionarno načelo in Fe-
uerbachovo opazovalno filozofijo spremenil v aktivno filozofijo. Z vso
svojo prakso, z vsem svojim praktičnim delovanjem mora človek
dokazati resničnost svojega mišljenja, svojega programa. Kolikor
bolje ga uresničuje v praksi, kolikor hitreje ga utelesi v resničnosti,
toliko bolj temeljito dokazuje, da so že v sami tej resničnosti obsta-
jali vsi elementi za rešitev naloge, ki si jo je zastavil.«87
Teze nazorno kažejo odklon in vsebino odklona od Feuerbacha. Ta
vsebina je v kritiki starega materializma, kajti stališče »starega ma-
terializma je občanska družba; stališče novega človeška družba ali
družbeno človeštvo«.88 Stari materializem začenja in končuje z na-
ravo. V človeku in človeški zgodovini vidi le epizodo v naravnem
dogajanju ali le poseben moment delovanja naravnih zakonov. Marxov
materializem začenja nasprotno iz človeka producenta in končuje s
človekom kot ustvarjalcem zgodovine. Komunistični materializem
usmerja ljudi v revolucionarno prakso spreminjanja sveta. Zato ni
nič čudnega, da je najbolj razvpita 11. teza: »Filozofi so svet samo
različno interpretirali; gre za to, da ga spremenimo«,89 vklesana v
Marxov nagrobni spomenik na Righgatskem pokopališču v Londonu.
Skratka, Teze o Feuerbachu, predstavljajo zelo zgoščen, jasen in je-
drnat prikaz idej, ki jih bosta Marx in Engels podrobno in na široko
razvila pol leta kasneje v enem izmed svojih najpomembnejših del —
Nemški ideologiji.
V mesecih, ki so sledili aprilskemu prihodu Engelsa v Bruselj sta
začela oba prijatelja »na novo pridobljeno naziranje podrobno razvi-
jati v najrazličnejših smereh«.90 Julija 1845 sta se odpravila na šest-
tedensko študijsko potovanje v Anglijo.91 Večino časa sta prebila v
Manchestru, beroč ekonomska dela.92 24 let pozneje je Engels v
pismu Marxu z nostalgijo obujal spomine na njun skupni študij v
87	D. B. Rjazanov, Marks i Engels, BIGZ, Beograd 1975, str. 45, 46.
88	MEID, II. zvezek, Teze o Feuerbachu, 10. teza, str. 359.
89	MEID, isto, 11. teza, str. 395.
90	MEID, V. zvezek, F. Engels, Prispevek k zgodovini zveze komunistov,
str. 411.
91	»Menim, da je ta zahteva (namreč, da se mu dodatne tiskarske pole
nad dogovorjenim številom honorirajo po istem merilu, op. I. O.) toliko
bolj upravičena, ker je moj dobiček od rokopisa, predvsem zaradi oprav-
ljenega potovanja in bivanja v Angliji zaradi rokopisa in nabavljanja
drage in številne literature, tako ali tako zelo majhen.«
Marxovo pismo Leseju 1. avgusta 1846; MED, zvezek 34, str. 423.
92	Drugi del ekscerptov (glej op. 83) je iz manchesterskega obdobja, tj.
julij in avgust 1845. Obsega tri ekscerptne zvezke, v katerih je Marx
obdelal 14 avtorjev in 19 del, vse v angleščini. Pomembnejši ekscerpiranci
so: Took, Edmonds, Peety, D'Avenant, Anderson, Cobbet, Senior, Thomp-
son.
Stara MEGA, cit. delo, str. 597—618.
Ill
Chetham Library: Zadnje dni sem veliko presedel na majhnem za-
prtem balkonu pred kvadratnim pultom, kjer sva sedela pred štiri-
indvajsetimi leti; zelo rad imam ta prostor, ker je tam zaradi pi-
sanega okna vedno lepo vreme.«93
Ko sta se vrnila iz Anglije, so bile Marxove ekonomske študije pre-
kinjene zaradi njune skupne odločitve, da napišeta definitivno kritiko
mladoheglovcev. Nesojenemu založniku Leskeju je naknadno takole
obrazložil svojo odločitev: »Prekinil sem delo na 'Ekonomiji' zaradi te
publikacije... Zdelo se mi je namreč zelo pomembno, da nastopim
s polemičnim spisom proti nemški filozofiji in proti dosedanjemu
nemškemu socializmu, preden pozitivno razvijam. To je nujno, da bi
pripravil občinstvo na stališče svoje ekonomije, ki se kar postavlja
nasproti dosedanji nemški znanosti.«94 Oglejmo si podrobnejše še
ostale okoliščine, ki so privedle do te odločitve.
Poleti in v začetku jeseni 1845 je postalo prijateljema jasno, da mo-
rata dati proletarskemu gibanju, v katerega sta se vse bolj intenzivno
vključevala, jasna teoretična izhodišča. To je bilo toliko bolj nujno
zato, ker so znotraj delavskega gibanja delovali »resnični socialisti«.
Ti so »razvodeneli Feuerbachov humanizem eklektično kombinirali s
polprežvečenimi ekonomskimi in socialnimi doktrinami; najpopular-
nejši med njimi, Karl Grün, je pridobil v krogih nemške emigracije
v Parizu znatno število privržencev.«95 (Se enkrat poudarjam, da je
bilo takrat v Parizu 85000(!) nemških delavcev). Čutila sta tudi potre-
bo, da se distancirata od Weitlingovega utopičnega, religioznega in
egalitaričnega delavskega komunizma, ki ni bil več dorasel potrebam
razrednega boja proletatariata in ki je že zaviral revolucionarno or-
ganiziranje delavskega razreda.
Na drugi strani je v vrstah radikalnega meščanstva (predvsem radi-
kalne intelektualne mladine) dobival vse večji vpliv intelektualni
radikalizem, ki sta ga predstavljala polfichtejevski subjektivizem Bru-
na Bauerja in anarhizem Maxa Stirnerja.96 Bruno Bauer je objavil
tudi odgovor na Sveto družino, v katerem je Marxa in Engelsa ime-
noval »feuerbachovska dogmatika«.97
Novembra 1844 je mladoheglovec Max Stirner objavil anarho-eksi-
stencialistično delo izredne moči in privlačnosti — Edini in njegova
lastnina. V njem je označil religijo, liberalizem in socializem kot sile,
ki tlačijo človeštvo. Te sile so iluzije, ki se jih mora človek osvoboditi.
Treba je zavreči vsako samožrtvovanje in se docela predati zavestnemu
egoizmu. Marx in Engels sta bila kot komunistična učenca Ludviga
Feuerbacha predmet ostre Stirnerjeve kritike.
Zaradi vsega povedanega je bila Nemška ideologija mišljena kot
delo, ki naj bi pokazalo Marx-Engelsova razhajanja s samim Feuer-
93	Engelsovo pismo Marxu 15. maja 1980; MED, zvezek 39, str. 462.
94	Marxovo pismo Leskeju 1. avgusta 1846; MED, zvezek 34, str. 422.
95	MED, zvezek 6, Predgovor B. Debenjaka, str. IX.
90 MED, isto, str. IX.
97 D. McLellan, cit. delo, str. 143.
112
bachom in obenem obračunalo z zadnjo — in tudi končno — manife-
stacijo mladoheglovskega idealizma, tj. z B. Bauerjevim »čistim kri-
ticizmom-« in Stirnerjevim egoizmom.98
Pisanja Nemške ideologije sta se Marx in Engels lotila najkasneje
v prvi polovici oktobra, najverjetneje pa že v septembru 1845. Sprva
je bil rokopis nerazčlenjen. V končni fazi se je izoblikoval načrt za
dva dela, od katerih bi prvi vseboval predgovor, kritiko Feuerbacha
(edinega »ki je vsaj v nečem napredoval in v katerega stvari lahko
privolimo de bonne foi«99 in kritiko Leipziškega koncila,100 drugi pa
kritiko »resničnih socialistov«. Od tega načrta je bil dokončan le
Leipziški koncil, katerega glavni del je izčrpna kritika Stirnerjeve
knjige Edini in njegova lastnina. Aprila 1846 je rokopis kritike Bauerja
in Stirnerja narasel na obseg debele knjige in je bil pripravljen za
publikacijo. Weydemeyer, Marxov prijatelj, ki je živel pri Marxovih
v prvih mesecih leta 1846, je ta rokopis odnesel v Nemčijo. Razdelek
o Feuerbachu je ostal nedokončan in pravzaprav vsebuje zelo malo
o njem.101 Drugi del je dosegel le okrog sto strani in delo pri rokopisu
je bilo opuščeno avgusta 1846. Naslov dela v rokopisu ni ohranjen,
pač pa ga Marx omenja v Izjavi proti Karlu Grünu, napisani 6. aprila
1847.102
Od začetka leta 1846 sta Marx in Engels vlagala velike napore, da bi
našla založnika za Nemško ideologijo. Weydemeyer in Hess sta vodila
dolga pogajanja z Remplom in Meyerjem, dvema vestfalskima poslov-
nežema in simpatizer jema resničnega socializma, ki sta bila sprva
pripravljena razvezati mošnjiček. Najmanj šest drugih založnikov je
bilo v igri. Rokopis je bil poslan v Köln in celo razbit na dele zaradi
predvidenega separatnega publiciranja. Avtorja in njuni privrženci so
brezuspešno nadaljevali s temi napori vse do konca leta 1847. Za
časa njunega življenja je ugledalo luč sveta v Vestfalskem parniku
98	»Stirnerjev radikalni individualizem in egoizem sta postala privlačna
za tiste, ki so se hoteli izogniti dilemi: ali socializem ali kapitalizem.
V vseh velikih evropskih jezikih so začela izhajati glasila radikalnega
egoizma. Bilo je tudi nekaj poskusov iskanja kompromisa med Stirner-
jem in socialno demokracijo. (Celo Benito Mussolini je v Stirnerju odkril
tisto ,tretjo pot človekovih elementarnih moči', ki so ga lahko vodile
mimo ,rdečih in črnih teologov'.) Tako je Stirner še desetletja po svoji
smrti (1856) vplival na (drobno) buržoazno miselnost.«
99	MEID, II zvezek, Marx-Engels, Nemška ideologija, str. 14.
100	Leipziški koncil — s tem ironičnim naslovom sta želela Marx in Engels
pokazati na to, da so dela »cerkvenih očetov« (Bauerja in Stirnerja)
publicirana pri Wigandu v Leipzigu.
101	»Razdelek o Feuerbachu ni dovršen... Kritika same Feuerbachove
doktrine v njem manjka.«
MEID, V. zvezek, F. Engels, Ludwig Feuerbach in iztek klasične nemške
filozofije, str. 430.
102	»Recenzija (Griinove knjige, op. I. O.) je dodatek k spisu o »nemški
ideologiji' (Kritika najnovejše nemške filozofije v njenih reprezentantih,
Feuerbachu, B. Bauerju in Stirnerju, in nemškega socializma v njegovih
različnih prerokih), ki sva ga napisala skupaj s Fr. Engelsom«; cit. po:
F. Engels in K. Marx, Kritika malomeščanskega socializma, izbor tekstov
T. Mastnak, KRT v Ljubljani, 1983, str. 93.
113
avgusta in septembra leta 1947 le IV. poglavje drugega dela Nemške
ideologije: Karl Grün: ,Socialno gibanje v Franciji in Belgiji' ali
Zgodovinopisje resničnega socializma.103 Kot nedokončana celota je
bilo prvič objavljeno leta 1932.
Vzroki za neuspelo prizadevanje, da se rokopis publicira, so bili: stroga
cenzurna pravila, velika finančna tveganja, povezana z izdajo radikal-
nih del, in nasprotovanje založnikov Marxovim idejam.104 »Prepustila
sva rokopis,« je napisal Marx leta 1859, »glodajoči kritiki miši toliko
rajši, ker sva bila svoj glavni namen dosegla, to je, da sva si namreč
sama prišla na jasno.«105 In resnično, rokopis nosi znatne sledove
mišjih zob.
O ekonomski plati Nemške ideologije bomo več spregovorili v naslednji
točki. Za nazoren zaključek splošnega prikaza tega nedodelanega in
nedokončanega dela pa so vsekakor primerne tele Engelsove besede
iz njegove knjižice Ludwig Feuerbach in iztek klasične nemške filo-
zofije: »Gotovi del (Engels tu konkretno misli na razdelek o Feuer-
bachu, op. I. O.) sestoji iz prikaza materialističnega pojmovanja zgodo-
vine, ki samo dokazuje, kako nepopolno je še bilo najino takratno
poznavanje ekonomske zgodovine« (poudaril I. O.).106
Marx je po »samorazjasnitvi« in po dokončnem »obračunu s svojo
prejšnjo filozofsko vestjo« naravnost »besno« nadaljeval študij eko-
nomske znanosti.107 Fanatično študijsko vnemo in napore Karla
Marxa v tistih letih (to vnemo in napore bi mirno lahko posplošili na
pretežni del njegovega življenja) je lepo opisal očividec iz tega ob-
dobja, nemški pesnik in komunist Georg Weerth: »Marx namreč dela
noč in dan na tem, da bi rokodelcem v Ameriki, Franciji, Nemčiji
103 »Hkrati pa mu moram zaupati, da me tako malo žene, da bi ,nemški
svet' seznanil z izsledki svojih študij o gospoda Grüna ,Socialnem gi-
banju v F[ranciji] in B[elgiji]', da sem svojo že pred letom zgotovljeno
izčrpnejšo recenzijo Grünove knjige pustil v rokopisu mirno spati spa-
nje pravičnega in jo bom šele zdaj, ko me je izzval berlinski prijatelj,
poslal v tisk ,Vestfalskemu parniku'.«
Isto, str. 93.
io-» „-Ne morete si misliti, na kakšne težave naleti taka knjiga v Nemčiji,
prvič pri policiji, drugič pri založnikih, ki so zainteresirani predstavniki
vseh tistih struj, ki jih jaz napadam.« Marxovo pismo P. V. Annenkovu
28. decembra 1846; cit. po: K. Marx-F. Engels, Izbrana dela v dveh
zvezkih, CZ v Ljubljani 1951, II. zvezek, str. 583.
105	MEID, IV. zvezek, Predgovor h kritiki politične ekonomije, str. 107.
106	MEID, V. zvezek, str. 430.
107	Tretji del ekscerptov (glej op. 83) je iz obdobja od Marxove vrnitve
iz Anglije v Bruselj do njegovega dokončnega odhoda iz Bruslja, to je
od avgusta 1845 do začetka leta 1847. Ta del obsega štiri ekscerptne
zvezke, v katerih je Marx obdelal 17 avtorjev in 26 del (vse v angleščini,
razen dveh). Pomembnejši ekscerpiranci so: Caryle, MacCulloch, Eden,
J. S. Mill, Owen, Smith, Bray, Quesnay. Ce sedaj sumiramo bruseljsko-
manchesterske ekscerpte (glej op. 83, 92 in to opombo) vidimo, da je
Marx napisal dvanajst ekscerptnih zvezkov, v katerih je obdelal 54
avtorjev in 69 del.
Stara MEGA, cit. delo, str. 597—618.
114
itd. izbil iz glave njihove prismojene sisteme, s tem da jih opozarja
na študij obstoječih razmer... Marx piše svojo zgodovino na-
cionalne ekonomije kot nor. Ta človek zadnja leta spi le še približno
4 ure na noč.«108
Leske mu je zagrozil, da bo pretrgal pogodbo, na to mu je Marx
avgusta 1846 obljubil, da bo prvi zvezek končan novembra istega
leta. Toda od Kritike politike in nacionalne ekonomije ga je spet
odvrnila nova polemika, to pot s Proudhonom. Zato je Leske 2. februar-
ja 1847 pismeno sporočil Marxu, da razveljavlja pogodbo. Pri vsej tej
stvari je zanimivo še to, da je skušal Leske še leta 1871 dobiti
nazaj 1500 frankov izplačanega predujema za pogodbeno dogovorjeno,
a neizdano knjigo.
Se preden sta Marx in Engels končala delo pri Nemški ideologiji, sta
februarja 1846 v Bruslju ustanovila komunistični dopisni komite, em-
brio vseh poznejših internacional.109 V njem so bili dejavni tudi njuni
najbližji prijatelji: Wilhelm Wolff, Joseph Weydemeyer, Edgar West-
phalen, Louis Heilberg, Sebastian Zeiler, Phillipe Gigot, pridružil
pa se jim je tudi Weitling. V upravi so bili Marx, Engels in Gigot,
belgijski socialist. Nameravali so razširiti mrežo komiteja na vsa
nemška mesta ter vzpostaviti zvezo z nemškimi, francoskimi in an-
gleškimi socialisti. Marx je takole opredelil osnovni cilj take kores-
pondence: »Skupaj z dvema prijateljema, Friedrichom Engelsom in
Phillipom Gigotom (oba v Bruslju), sem organiziral redno dopisova-
nje z nemškimi komunisti in socialisti, ki bo vsebovalo razpravljanje
o znanstvenih vprašanjih ter popoln vpogled v popularne članke in
socialistično propagando, ki se lahko na ta način opravlja v Nemči-
ji. Toda osnovni cilj naše korespondence bo povezati nemške sociali-
ste s francoskimi in angleškimi, obveščati o socialističnih gibanjih,
ki se bodo razvila v Nemčiji, in informirati Nemce v Nemčiji o do-
sežkih socializma v Franciji in Angliji. Na ta način bodo lahko prišle
na dan razlike v mišljenju; prišlo bo do izmenjave idej in do nepri-
stranske kritike. To je korak, ki ga mora družbeno gibanje opraviti
v svojem literarnem izrazu, da bi se osvobodilo nacionalnih omejeno-
sti. In v trenutku AKCIJE (velike črke I. O.) je vsekakor zelo korist-
no za vsakega, da je obveščen o stanju stvari tako v inozemstvu kot
tudi v lastni deželi.«110
108	Pismo Georga Weertha svojemu bratu Wilhelmu 18. novembra 1846. V:
Georg Weerth, Sämtliche Werke, Berlin, 1956—57, V. zvezek, pisma
materi; cit. po: Razgovori, cit. delo, str. 49 in 50.
109	David B. Rjazanov je podal izredno zanimivo analizo Marxa kot orga-
nizatorja v tistem času. Poleg tega je Rjazanov v bruseljskem korespon-
denčnem komiteju že videl neki centralni organ oz. »centralni komite,
kateremu se pošiljajo poročila ... Če ne razumemo vloge, ki jo je Marx ...
igral že v drugi polovici 40. let kot voditelj in inspirator tega celotnega
pripravljalnega dela, tudi ne bomo mogli razumeti velikanske vloge,
ki jo je imel kasneje kot organizator, leta 1848—1849 in v obdobju I. in-
ternacionalen D. B. Rjazanov, cit. delo, strani 56, 57 in 58.
110	Marxovo pismo Pierru-Josephu Proudhonu 5. maja 1845; MED, zvezek
34, str. 418.
115
Ta citat smo vzeli iz Marxovega pisma Proudhonu 5. maja 184G. Pi-
sal mu je z namenom, da bi ga pridobil za pariškega korespondenta.
Proudhon je zavzemal med francoskimi misleci posebno mesto, to pa
zato, ker si je »prisvojil ateistično stališče mladoheglovcev do komu-
nizma in obenem zavračal jakobinski patriotizem, ki je Pariz nepro-
pustno zaprl pred nemškimi idejami.«111 Marx mu je v pismu močno
pihal na dušo: »Naši odnosi z Anglijo so že vzpostavljeni; kar se
tiče Francije smo vsi mišljenja, da v njej ne moremo najti boljšega
sodelavca od Vas: tudi sami veste, da so Vas do sedaj Angleži in
Nemci bolj cenili od Vaših lastnih sonarodnjakov.«112
Proudhonov odgovor Marxa ni mogel zadovoljiti. Bil je pripravljen
sodelovati, toda le pod določenimi, za Marxa nesprejemljivimi pogo-
ji. Takole je pisal: »Raziskujmo skupaj7 če hočete družbene zakone,
način njihovega uresničevanja, pot, s katero jih lahko odkrijemo;
toda za božjo voljo, potem ko smo a priori zrušili vse dogmatizme, si
ne domišljajmo, da bomo mi indoktrinirali ljudstvo ... Iz vsega srca
pozdravljam vašo misel, da objavite vse nazore; naredimo dobro in
lojalno polemiko; dajmo svetu primer znanstvene in predvidevajoče
tolerance, toda ker smo na čelu gibanja, ne napravimo iz sebe vodij
nove netolerance, ne postavljajmo se za apostole nove religije, pa
četudi bi bila to religija logike, religija razuma. Sprejmimo, spod-
bujajmo vse proteste, žigosajmo vse izključenosti, vse misticizme; ne
glejmo nikoli nekega vprašanja kot izčrpanega in potem, ko bomo
uporabili še naš zadnji argument, ponovno začnimo, če je treba, z
govorništvom in ironijo. Pod tem pogojem bom z veseljem stopil
v vaše združenje, sicer ne!« O revoluciji, v katero je prej veroval,
ni hotel ničesar več slišati: »Ljubši mi je torej sežig lastnine ob
majhnem ognju, namesto da ji damo novih moči z uprizoritvijo
šentjernejske noči za lastnike.« Nato sledi šegavo — ironičen odlo-
mek: »Moj dragi filozof, tukaj sem torej v tem trenutku; razen če
se seveda motim in se je pokazala priložnost, da prejmem vašo stro-
go oceno, kateri pa se rad podvržem, čakajoč na svojo revanšo.«"3
Marx na pismo ni odgovoril, pač pa je z delom Beda filozofije udaril
po Proudhonovi knjigi Sistem ekonomskih protislovij ali filozofske
bede.114 O tem udarcu piše sam Marx takole: »Malo pred izidom
njegovega drugega pomembnega dela 'Filozofija bede itd.' mi je
Proudhon to sam sporočil v zelo izčrpnem pismu, v katerem so mu
med drugim ušle besede: 'Pričakujem vašo strogo oceno.' Ta pa je
111	D. McLellan, cit. delo, str. 159.
112	MED, zvezek 34, cit. delo, str. 418.
113	Nova MEGA, III. oddelek, Korespondenca, 2. zvezek, Korespondenca od
maja 1846 do dcembra 1848 — Tekst, Dietz Verlag, Berlin, 1979, str.
205, 206.
114	Marxa je na Proudhonovo knjigo ter njene nesmiselnosti prvi opozoril
Engels in tudi intoniral kritiko.
Glej Engelsovo pismo bruseljskemu komunističnemu korespondenčne-
mu komiteju 16. septembra 1846, isto, str. 34, 35, 36; glej tudi Engelsovo
pismo Marxu 18. septembra, isto, str. 43 in Engelsovo pismo Marxu iz
sredine novembra do decembra 1846, isto, str. 60.
116
kmalu padla po njem (v moji razpravi 'Beda filozofije itd.', Pariz
1847) na način, ki je za vedno končal najino prijateljstvo.«115 Marx
je Bedo filozofije napisal kar v francoščini, to pa zato, da bi nasprot-
nika zadel v živo in mu obenem omogočil, da »bo lahko sam odgo-
voril.«116
Proudhonova knjiga je bilo obsežno delo, sestavljeno iz dveh zvez-
kov, ki je nosila (čeprav je v njej veliko rušenja in malo gradnje)
moto »destruam et aedificato« (rušim in gradim). Proudhod je z ve-
likim zanosom napadel religijo, akademske ekonomiste in komuni-
zem, obenem pa ni podal nikakršnih jasnih ter razumljivih idej ali
rešitev za preseganje obstoječega stanja. Knjiga je bila zelo popularna
med francoskimi delavci in v Nemčiji so pripravljali tri ločene izdaje,
od katerih sta bili dve realizirani že v letu 1847. Marx knjige ni do-
bil v roke pred božičem 1846. Takoj po prejemu jo je v dveh dneh
nahitro pregledal, ker ga je že v začetku novembra njegov znanec,
ruski liberalni publicist in kritik P. V. Annenkov, pismeno popro-
sil za sodbo o Sistemu ekonomskih protislovij. V odgovoru Annen-
kovu Marx kratko in jedrnato kritizira slabosti knjige in obenem
postavlja po robu Proudhonovim idejam svoje koncepte. Lahko re-
čemo, da Marx v tem pismu skrčeno podaja to, kar je kmalu nato
sistematično in na široko razvil v Bedi filozofije. Oglejmo si podrob-
neje vsebino tega zelo pomembnega pisma.
Jedro Marxove kritike je v tem, da Proudhonu očita nerazumevanje
zgodovinskega razvoja in zatekanje k meglenim načelom večne pra-
vice in večnega razuma. Za Proudhona so realni odnosi samo odraz
teoretičnih abstrakcij in ne obratno. Poleg tega se mu te abstrakcije
zdijo večne in nesprejemljive, namesto da bi jih razumel kot trenuten
odraz realne stvarnosti. S spremembami materialnih in socialnih po-
gojev življenja, pravi Marx, se morajo spreminjati tudi te abstrakci-
je oz. kategorije, ki so resnične le toliko, kolikor pravilno izražajo
obstoječe družbene odnose.
Te abstrakcije Proudhon prikazuje »v tem brezličnem in nadutem
delu« kot formule, »ki dremljejo v naročju boga očeta prav od stvar-
jenja sveta.« To ni nič drugega kot zatekanje »k površno prisvojenemu
hegeljanstvu, da bi se prikazal kot globok mislec.« Toda Proudhon
vendarle vidi protislovja med različnimi abstrakcijami, npr. med mo-
nopolom in konkurenco. »Kaj sedaj? Ker te dve večni božji misli na-
sprotujeta druga drugi, se zdi g. Proudhonu jasno, da obstoji v bož-
jem naročju prav tako sinteza obeh misli, v kateri se zlo monopola
uravnoveša s konkurenco, in narobe. Posledica borbe med obema ide-
jama bo, da bo na zunaj vidna samo njuna dobra plat. Bogu je treba
iztrgati to skrivno misel, jo potem uporabiti in vse bo v najlepšem
redu. Treba je najti sintetično formulo, ki je skrita v temi brezoseb-
nega razuma človeštva. Ne da bi bil le trenutek v zadregi, nastopa g.
115 MEID, IV. zvezek, K. Marx, O Proudhonu, Marxovo pismo Schweitzer ju
24. januarja 1865, str. 148.
1,6 F. Engels in K. Marx, Kritika malomeščanskega socializma, cit. delo,
str. 92.
117
Proudhon kot človek, ki odkriva to skrivnost.« Skratka, Proudhon bi
rad ob nespremenjeni osnovi družbe odpravil protislovja, ki objektiv-
no izhajajo prav iz te osnove. »V resnici dela to, kar delajo vsi dobri
buržuji.. . Vsi ti hočejo konkurenco, toda brez žalostnih posledic kon-
kurence. Vsi ti hočejo nekaj, kar je nemogoče, tj. meščanske življenj-
ske odnose brez nujnih posledic, ki jih imajo ti odnosi.«
Obenem Marx v tem pismu že razvija teorijo zgodovinskega materi-
alizma, tako da se najprej vpraša: »Kaj je družba najsi bo njena ob-
lika kakršna koli že?.. . Ali je ljudem dano na prosto, da si izberejo
to ali ono socialno obliko?« Odgovora sta jasna in odločna — družba
je produkt vzajemne dejavnosti ljudi in ljudje ne morejo izbirati to
ali ono socialno oziroma družbeno obliko. Nato nadaljuje: »Mislite si
določeno stanje v razvoju človeških proizvajalnih sil, pa boste dobili
ustrezne oblike trgovine in potrošnje. Vzemite določene stopnje v
razvoju proizvodnje, trgovine, potrošnje, pa boste dobili ustrezno ob-
liko socialnega ustroja, določeno organizacijo družine, stanov ali raz-
redov, skratka ustrezno meščansko družbo. Vzemite tako meščansko
družbo, pa boste dobili ustrezno politično stanje, ki je samo oficialni
izraz meščanske družbe ... Nepotrebno je pripominjati, da ljudje niso
svobodni gospodarji svojih proizvajalnih sil — osnove vse svoje zgo-
dovine — zakaj vsaka proizvajalna sila je pridobljena sila, produkt
neke poprejšnje dejavnosti... S preprostim dejstvom, da vsak poz-
nejši rod že najde take proizvajalne sile, kakršne je pridobil prejšnji
rod in ki mu služijo kot surovina za novo proizvodnjo, s tem prepro-
stim dejstvom se ustvarja v človeški zgodovini notranja zveza, se
ustvarja zgodovina človeštva .. .«
Marx je bil toliko superiornejši od Proudhona, da si je lahko privoščil
pravično sodbo. Priznal je, da »g. Proudhonu pripada zasluga, da je
znanstveni tolmač francoskega malomeščanstva; to je resnično za-
sluga, kajti malomeščanstvo bo sestavni del vseh prihodnjih revolu-
cij.«117
Misere de la philosophie. Reponse a la Philosophie de la misere de
M. Proudhon predstavlja prvo Marxovo publicirano delo, v katerem
je znanstveno, čeprav le polemično razvil odločilne točke svojih in
Engelsovih nazorov.118 (Kaj je vsebina teh nazorov smo v članku že
okvirno nakazali). Marx je ta spis označil tudi kot kot uvod v Kapital.
To delo kaže med drugim tudi velik polemičen talent K. Marxa, če-
prav kritika Proudhonove knjige zanj vsekakor ni bila težko opravilo.
F. Mehring (uporabljajoč neko poznejšo Lassallovo oceno) meni, da se
je Marx v Bedi filozofije izkazal v prvem delu, ki govori o teoriji
vrednosti kot Ricardo, ki je postal socialist, v drugem delu, ko na-
pada Proudhonovo metodo in končuje z važnim paragrafom o delav-
1.7	Marxovo pismo Annenkovu 28. decembra 1846; cit. po: K. Marx — F.
Engels, Izbrana dela v dveh zvezkih, II. zvezek, cit. delo, strani 569,
570, 571, 576, 577, 579, 580 in 582.
1.8	MEID, IV. zvezek, K. Marx, Predgovor h kritiki politične ekonomije,
str. 107.
118
skem gibanju, pa kot Hegel, ki je postal ekonomist.119 Bolj laskave
ocene si skorajda ne moremo zamisliti.
Beda filozofije je bila tiskana pri nemških založnikih — Voglerju v
Bruslju in Franku v Parizu — v skupni nakladi 800 izvodov in objav-
ljena v obeh mestih hkrati, tj. v začetku julija 1848. Avtor je sam
plačal tiskarske stroške in ni dočakal ne ponatisov ne prevodov. Na
Marxove sodobnike knjiga ni napravila posebnega vtisa. Navkljub
uničujoči kritiki je Proudhonov vpliv na francoski delavski razred in
na proletariat romanskih dežel nasploh naraščal in Marx je imel še
desetletja opravka s proudhonizmom (proudhonisti so bili aktivni tudi
v I. internacionali). Mimogrede omenimo, da je sodobna oblika proud-
honizma prisotna tudi dandanes, kaže pa se v želji odpravljanja pro-
tislovij razvite blagovne produkcije (bodisi kapitalistične bodisi soci-
alistične), ob hkratnem ohranjaju izvora teh protislovij, to je ob ohra-
njanju same te produkcije.120 Ob taki kvantiteti malomeščanov širom
po svetu, bi bilo vendarle zelo čudno, če proudhovstvo ne bi bilo, kajti
na neki način se mora teoretično odraziti duh malomeščanstva in nje-
govi nazori o »najboljšem izmed vseh možnih svetov.«
Čeprav je Proudhon sam zahteval »strogo oceno« in se hvalil, da
njegova beseda »pade kot giljotina«,121 je na Marxovo ostro in globoko
(nikakor pa ne nedostojno in brutalno) kritiko reagiral le v privatni
korespondenci in v svojih rokopisih. V korespondenci je Bedo filo-
zofije označil kot »splet neotesanosti, klevet, falzifikatov in plagia-
tov.. .«,122 avtorja pa je v rokopisih poimenoval »socialistična tra-
kulja.«123 Iz njegovega primerka Bede filozofije se vidi, da jo je paz-
ljivo bral in na rob pisal svoje pripombe, iz česar bi lahko sklepali,
da je razmišljal tudi o javnem odgovoru. Toda kakršnekoli so že
bile njegove namere, preprečile so jih Proudhonove družinske zadeve
in revolucija leta 1848. Glede na znanstvene kapacitete Proudhona,
to ni kakšna velika škoda za človeško znanost. V zvezi z Bedo filo-
zofije pa je njegova »zasluga« vendarle v tem, da je Marxa »prisilil«
k stvaritvi enega izmed svojih najboljših del.
Nismo še docela izčrpali bruseljskega obdobja, toda glavni namen
smo že dosegli, kajti Beda filozofije resnično predstavlja neko končno
in začetno točko obenem (vsaj glede na predmet našega proučeva-
nja). Končno zato, ker je Marx tu eksplicitno pristal na delovno teo-
rijo vrednosti (to bomo dokazali v naslednji točki), in začetno, ker je
1,9 F. Mehring, Karl Marx, cit. delo, str. 160.
120	»Za malomeščana, ki vidi v produkciji blaga nec plus ultra [vrhunec]
človeške svobode in individualne neodvisnosti, bi bilo seveda zelo za-
želeno, da bi bil brez vseh slabih strani te oblike.« K. Marx, Kapital I.,
cit. delo, str. 80, op. 24.
121	Proudhonova pisma državljanu Rollandu, Graset, 1846, str. 128; cit. po:
Pierre Haubtmann, Marx et Proudhon, Economie et Humanisme, Liège
1947, str. 94.
122	Isto, str. 92.
123	Isto, str. 94.
119
tako dobil manjkajoči temelj za zidavo sistema (politekonomskih ka-
gorij in njihove notranje zveze, tj. zakonitosti kapitalističnega pro-
dukcijskega načina), poznanega danes pod imenom marksistična po-
litična ekonomija.124
Dolžni smo še kronološko zaključiti bruseljsko obdobje. »V petek,
3. marca, okoli pete ure popoldne da sporočiti justični minister go-
spodu Marxu izgon, z datumom včerajšnjega dne.«125 Ukaz je pod-
pisal belgijski kralj in je bil izdan zaradi strahu belgijskih oblasti,
da bi lahko Marx še dodatno razvnel tu že tako ali tako močno pri-
sotno revolucionarno vrenje. Na razpolago so mu dali 24 ur, da za-
pusti belgijsko ozemlje. Toda še pred odhodom sta imela Karl in
Jenny sitnosti s policijo, ki je oba za nekaj ur zaprla. Bolj kot ti
zapleti in težave z belgijsko oblastjo je bil pomemben odgovor iz
Pariza na Marxovo zahtevo po razveljavitvi ukaza o izgonu iz
leta 1845. Ta odgovor, ki ga je v imenu provizorne francoske vlade
lastnoročno napisal Ferdinand Flocon, član te vlade, je paradoksalno
prispel v Bruselj istega dne, ko je Marx prejel ukaz o izgonu iz
Belgije. Vsebina odgovora je bila naslednja:
»Začasna vlada
Francoska republika, Svoboda, Enakost, Bratstvo.
V imenu francoskega naroda
Pariz, 1. marec 1848
Hrabri in zvesti Marx
Tla francoske republike so zatočišče za vse prijatelje svobode. Ti-
ranija Vas je izgnala, svobodna Francija Vam ponovno odpira svo-
ja vrata, Vam in vsem tistim, ki se borijo za sveto stvar, bratsko
stvar vseh narodov. Vsak predstavnik francoske vlade mora razumeti
svojo nalogo v tem smislu. Pozdrav in bratstvo.
Ferdinand Flocon, član Začasne vlade.126
d) Od eksplicitne zavrnitve do eksplicitnega sprejema delovne teorije
vrednosti (konec leta 1843 oz. začetek leta 1844 — konec leta 1846
oz. začetek leta 1847).
Sedaj smo razvili že dovolj elementov, da lahko prikažemo in razu-
memo Marxov politekonomski miselni razvoj znotraj nekega širšega
,24 Opozarjam, da razumem pod marksistično politično ekonomijo katego-
rije in zakonitosti, ki jih je razvil dr. Karl Marx za kapitalistični pro-
dukcijski način (in še širše za blagovno produkcijo nasploh) in tiste
analize pomarxovega kapitalizma (vključno z analizami kapitalskih od-
nosov v »socialističnem svetu«), ki temeljijo na Marxovih kategorijah
in zakonitostih. To je v terminološkem, mislim pa da ne v vsebinskem,
nasprotju z opredelitvijo kritika politične ekonomije, to je z oprede-
delitvijo, ki jo uporabljajo mlajši slovenski teoretiki (glej npr. Proti
zaroti molka, cit. delo, uvodna študija: Reklamiramo vsebino zgodovi-
ne, str. 29).
125	Jean-Joseph Bricourt, govor pred bruseljsko poslansko zbornico, 11. III.
1848; cit. po: Razgovori, cit. delo, str. 61.
126	MED, zvezek 17, K. Marx, Gospod Vogt, XII. poglavje: Priloge, 14. točka
— Iz dokumentov procesa, str. 547.
120
okvira njegovega okolja, življenja in dela. Zato, da bi pričeli že na
začetku proučevati njegov odnos do delovne teorije vrednosti, se
moramo pomakniti nazaj v Pariz, kajti tu je, kot že vemo, začel svo-
ja prva raziskovanja dotedanje politične ekonomije.
V	kritičnih pripombah, komentarjih, s katerimi je opremljal svoje
prve sistematične študije politične ekonomije (mislimo na že ome-
njene pariške ekscerptne zvezke), je Marx eksplicitno zavrnil delo
kot substanco vrednosti. V Bedi filozofije (čeprav manj očitno že v
Nemški ideologiji) ni nič manj eksplicitno sprejel delovno teorijo
vrednosti. Med tema dvema dejanjema so potekala dobra tri leta
(konec leta 1843 oz. začetek leta 1844 do začetka leta 1847). Pazljivo
proučevanje Marxove pisarije, tj. ekscerptnih zvezkov, rokopisov, iz-
danih spisov, člankov in pisem iz tega obdobja nam zato omogoča,
da precej natančno spremljamo njegovo evolucijo k delovni teoriji
vrednosti.
V	pariških ekscerptnih zvezkih začenja Marx študij ekonomistov po
takšnem vrstnem redu: J. B. Say, F. Skarbek, A. Smith, D. Ricardo
(bral je francosko izdajo Načel s kritičnimi komentarji Saya), J. Mili,
J. R. MacCulloch, D. De Tracy in P. Boisguillebert.127 Pri Smithu se
je prvič srečal s klasično definicijo vrednosti. Ekscerpiral je nasled-
nji odlomek iz Bogastva narodov: »Vse bogastvo tega sveta prvotno
ni bilo kupljeno niti z zlatom niti s srebrom, pač pa z delom; in
vrednost bogastva za tiste, ki ga posedujejo in želijo zamenjati za
neke nove proizvode je natančno enaka količini dela, katero lahko
kupijo ali z njo razpolagajo.«128 Toda na tem mestu ni dodal nobene
lastne opazke.
Sele, ko se je lotil Ricarda, je docela v Engelsovi maniri iz Očrtov
razvil polemiko proti delovni teoriji. Najprej ugotovi dve različni poj-
movanji vrednosti — Sayevo, ki temelji na koristnosti, in Ricardovo,
ki temelji na produkcijskih stroških. »Say pa, nasprotno, uveljavi (ko-
ristnost. To koristnost mu predstavlja povpraševanje, se pravi kon-
kurenca med konzumenti. Produkcijske stroške predstavlja obseg,
kvantiteta ponudbe. Ricardo določi pri določilu vrednosti samo pro-
dukcijske stroške . . .«129
V	nadaljevanju pohvali Proudhona za pravilno ugotovitev, da blago
stane več kot je vredno. To ponovi tudi nekaj strani naprej: »Torej
je cena vseh reči predraga, kot je razlagal že Proudhon.«130 Takoj na-
127	Navajamo ekonomiste po stari MEGA; nova MEGA ima malce spre-
menjen vrstni red podajanja in je tudi bolj obširna. Toda razlike med
obema MEGA-ma niti najmanj ne vplivajo na našo analizo, ker se pri
predmetu našega proučevanja docela prekrivata.
128	A. Smith, Istraživanje prirode i uzroka bogatstva narodov, Kultura,
Beograd 1970, prva knjiga, str. 81.
129	Stara MEGA, I., 3. zvezek, drugi del: Aus den Exzerptheften, Paris,
Anfang 1844—Anfang 1845, str. 493.
130	MEID, I. zvezek, K. Marx, Iz ekscerptnih zvezkov: Pripombe k ekono-
mom, str. 424.
121
to podaja svojo ugotovitev o oblikovanju velikosti produkcijskih
stroškov: »Produkcijske stroške same določa torej konkurenca in ne
produkcija.«131
Do tu imamo torej vse premetano — vrednost in ceno, ki je višja od
te, konkurenco, ki določa produkcijske stroške in v ozadju privatno
lastnino, ki predstavlja temelj takega stanja. Resnično, tu se potrjuje
stara modrost, da je najbolje za razumevanje nečesa začeti z njegovim
nerazumevanj em.
Toda za kulisami zavračanja delovne teorije leži pravzaprav načelni
nesporazum med Marxom in Ricardom. Marx v tej fazi svojega raz-
voja očita klasični politični ekonomiji, da odmišlja konkurenco (kar
bo kasneje ena izmed glavnih značilnosti Marxove metode razlage po-
litekonomskih kategorij), ta pa vendarle obstaja in predstavlja re-
sničnost. »Na str. 111 pravi Ricardo, da ima, kadar govori o valeur
échangeable [menjalni vrednosti], vedno v mislih prix naturel [na-
ravno ceno], odmišljajoč akcidenco konkurence, ki jo imenuje quelque
chose momentanée ou accidentelle [nekaj trenutnega ali slučajnega].
Nacionalna ekonomija mora, da bi dala svojim zakonom večjo konsi-
stenco in določnost, predpostaviti dejanskost kot akcidentalno in ab-
strakcijo kot dejansko.«132 Ta pripomba je bolj pomembna kot se zdi
na prvi pogled, saj Marx tu očita klasični politični ekonomiji, da z
abstraktnimi ugotovitvami prikriva izkoriščevalske odnose, imanentne
instituciji privatne lastnine. Ce je potrebno za pravilno politično po-
dobo meščanske družbe zavreči abstraktne principe, zakaj ne bi bil
isti postopek primeren pri analizi vrednosti? Tudi tu mora svet ab-
straktnih konceptov odstopiti mesto »fenemenološki resničnosti«, tj.
svetu cen.133
Skratka, Marx ne samo da še ni prišel na pozicije delovne teorije,
ampak jo kot neustrezno eksplicitno zavrača. Tej kritiki delovne te-
orije dodaja še dve zelo ostri opazki na račun brezdušnosti Ricarda in
nacionalne ekonomije. Prva: »Vidimo pač, da je človekoljubni gospod
Ricardo ... prikazal sredstva za vzdrževanje kot prix naturel [narav-
no ceno] delavca, torej tudi kot unique but [edini cilj] njegovega dela,
zakaj déla zavoljo mezde. Kje so tu facultés intellectuelles [intelek-
tualne zmožnosti]?« In druga: »S tem, da nacionalna ekonomija reve-
nu brut [bruto dohodku] ... odreka vsak pomen, da torej odreka vsak
pomen življenju samemu, je njena abstrakcija dosegla vrhunec ne-
sramnosti. Tu se jasno razodeva ... da življenje kakega človeka na
sebi ni nič vredno .. ,«134
Ne glede na te obtožbe se Marx takoj postavi v bran Ricarda, ko Say
in Sismondi pobijata nečloveške, a logične konsekvence Ricardovih tez.
»Ce pa Say in Sismondi... pobijata Ricarda, pobijata le ciničen izraz
nacionalekonomske resnice. Z nacionalnoekonomskega stališča je Ri-
131	Isto, str. 424.
132	Isto, str. 429.
133	D. I. Rosenberg, cit. delo, str. 92—93.
134	MEID, I. zvezek, Iz ekscerptnih zvezkov, cit. delo, str. 425 in 427.
122
cardov stavek resničen in konsekventen. Kaj dokazuje za nacionalno
ekonomijo, da morata Say in Sismondi skočiti iz nje, da bi pobijala
nečloveške konsekvence? Nič drugega ko to, da je človečnost zunaj
nacionalne ekonomije in nečlovečnost v njej.«135 Ta obramba zrcali
preprosto dejstvo, da je Marx v Ricardovem cinizmu spoznal neizpros-
nost Davidove znanstvene misli, ki se ni ustavljala pred še tako mučno
in brutalno kapitalistično stvarnostjo. Cinizem v običajnem pomenu
besede pa bi lahko pripisali tistim piscem, ki niso hoteli priznati ob-
stoječega stanja ali so ga kot teoretične kapacitete privatnega interesa
celo zakrivali. V razkrinkovanju takega apoligetsko-filistrskega ci-
nizma je bilo pred Marxom še veliko dela, ki se ga je lotil z njemu
lastno vestnostjo in neizprosnostjo.
Ko Marx začenja svoje obsežne komentarje k Millu, rezimira svoja
nasprotovanja Ricardovi šoli: »Pri prikazu produkcijskih stroškov kot
edinega momenta pri določanju vrednosti dela Mili — kakor sploh
Ricardova šola — to napako, da izreka abstraktni zakon brez spremi-
njanja ali trajnega odpravljanja tega zakona — po čemer ta zakon šele
postane zakon.«136 Ta šola abstx'ahira realnost, ki kaže nesorazmerje
med produkcijskimi stroški in menjalno vrednostjo in se omejuje le
na abstraktni zakon. To je že korak naprej v Marxovem razvoju, saj
ne zavrača več v celoti abstraktnega zakona, ampak vidi v njem samo
enega izmed številnih momentov resničnega gibanja. Ko se ponudba
in povpraševanje ujemata, postanejo produkcijski stroški tisti, ki do-
ločajo ceno. Toda ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem je sa-
mo trenutek (moment) znotraj neprestanega nihanja obeh. Politična
ekonomija mora zato razložiti dialektično prepletenost med pokriva-
njem produkcijskih stroškov in menjalne vrednosti. »Resnični zakon
nacionalne ekonomije je naključje, ki iz njegovega gibanja mi, znan-
stveniki, samovoljno fiksiramo nekaj momentov v obliki zakonov.«137
Marxovo pojmovanje vrednosti v pariških ekscerptnih zvezkih določa
tudi njegov odnos do delovne teorije v njegovih spisih iz leta 1844/45.
Pri tem posebej mislimo na Ekonomsko-filozofske rokopise (ki so
časovno in tematsko povezani s pariškimi ekscerpti) in na Sveto dru-
žino.
Ekonomsko-filozofski rokopisi so prvo striktno Marxovo ekonomsko
delo. Čeprav Marx v Predgovoru zagotavlja bralcu, da je »prišel do
svojih rezultatov z docela empirično analizo, utemeljeno na vestnem
kritičnem študiju nacionalne ekonomije«,138 njegova kritika in rezul-
135	Isto, str. 428. Marx se v svojih delih in tudi člankih večkrat vrača na
»cinizem« Davida Ricarda oz. nacionalne (politične) ekonomije. Tako
npr. v Bedi filozofije: »Gotovo, Ricardov jezik je ciničen kot le kaj.
Metati proizvodne stroške klobukov in vzdrževalne stroške človeka v
isti koš se pravi spreminjati človeka v klobuk. Toda ne vpijmo preveč
zoper cinizem. Cinizem je v stvareh in ne v besedah, ki izražajo
stvari.« (MEID, II. zvezek, str. 420).
136	Isto, str. 401.
137	Isto, str. 401, 402.
138	MEID, I. zvezek, Ekonomsko filozofski rokopisi, str. 248.
123
tati hudo trpijo zaradi nerešenega vprašanja vrednosti in presežne
vrednosti. Ti rokopisi so nastajali takoj za pariškimi ekscerptnimi
zvezki139 in zato v rokopisih, vsaj kar se tiče analize vrednosti (in to
imamo pod lupo), ne moremo najti nič takega, česar ne bi bilo že v
pariških ekscerptih. Zato gremo lahko mirno naprej k Sveti družini.
Sveta družina ni striktno ekonomsko delo in je njen pomen za
Marx-Engelsovo evolucijo ekonomske misli sekundaren. Oba prija-
telja se tu še vedno držita eklektične definicije vrednosti iz Engelso-
vih Očrtov. Tako Marx piše: »Vrednost je na začetku, vsaj zdi s¿
tako, razumno določena s produkcijskimi stroški za to stvar in z nje-
no družbeno koristnostjo. Nato se pokaže, da je vrednost docela na-
ključna odredba, za katero ni potrebno, da stoji v kakršnemkoli od-
nosu niti do produkcijskih stroškov niti do družbene koristnosti«.140
Podobno razglablja tudi nekaj strani dalje: »To da delovni čas, po-
trošen v produkcijo nekega predmeta, spada (očitno poleg še česa
drugega, op. I. O.) v produkcijske stroške tega predmeta... lahko
spozna celo Kritična kritika.«141
Z namenom, da bi mu to pomagalo pri pisanju Kritike politike in na-
cionalne ekonomije, je Marx skupaj z Engelsom odpotoval na šest-
tedensko študijsko potovanje v Anglijo (glej prejšnjo točko). V man-
chesterski sistematični študijski konfrontaciji z angleško politično
ekonomijo (glej op. 92) je Marx med drugim odkril revolucionarno
ost, ki so jo britanski socialistični pisci, t. i. »socialisti ricardovci« po-
tegnili iz Ricardove delovne teorije vrednosti.142 Med ekscerpiranimi
avtorji julija in avgusta 1845 v Angliji sta bila tudi T. R. Edmonds
in W. Thompson (po vrnitvi v Bruselj je bral še enega iz ekipe »so-
cialistov ricardovcev« — J. Braya).143 Ti socialistični avtorji »izhaja-
jo iz delovne teorije vrednosti, da bi dokazali, da je delitev v kapita-
lizmu krivična: delo je edini tvorec vrednosti, v delitvi pa participi-
rajo tudi kapitalisti in zemljiški lastniki in tako izkoriščajo delavski
razred. To izkoriščanje se najlepše opazi v tem, ko delavci dobijo
samo minimum (eksistenčni, op. I. O.) mezde... Treba je spremeni-
ti menjavo (pa tudi produkcijo), da bi se dosegla večja sreča za vse
139	O tem, kdaj in kako so nastajali pariški ekscerptni zvezki in rokopisi,
glej odlično bibliografsko študijo Allena Oakleya, The Making of Marx's
Critical Theory, A Bibliographical Analysis, Routledge and Kegan Paul,
London 1983, subchapter 3.1. — Paris: political economy an critique
of capitalism, str. 20—31.
140	MED, zvezek 5, Sveta porodica, str. 28.
141	Isto, str. 42.
142	»Kdor le malo pozna razvoj politične ekonomije v Angliji, ve, da so
skoraj vsi socialisti te dežele v raznih časih predlagali egalitarno (tj.
socialistično) uporabo Ricardove teorije.«
Citat iz Bede filozofije, ki ga je Engels uporabil v Predgovoru prvom
njemačkom izdanju .Bijede filozofije' — opombo v oklepaju je dodal
Engels; MED, zvezek 7, str. 464.
143	Stara MEGA, I., 6, cit. delo, str. 598, 605, 615—616, 599 in 602.
124
ljudi.«144 Zelo verjetno je, da je Marx pri študiju teh piscev spoznal
apologetske razloge, zaradi katerih je buržoazna politična ekonomija
v Angliji zavrgla Ricardov teoretski sistem.145
Ni znano, ali je Marx takrat že bral dva »Ricardova« najbolj po-
membna proletarska učenca — T. Hodgskina in P. Ravenstona. Toda
Engels, ki je od srede novembra 1844 do srede marca 1845 priprav-
ljal knjigo Položaj delavskega razreda v Angliji, je moral poznati
vpliv teh dveh piscev na angleški delavski razred, na njegovo agi-
acijo in tudi na angleško buržoazijo.
»Thomas Hodgskin je bilo ime, s katerim so strašili otroke v času
po preklicu Combination Law', leta 1824. (Ta zakon je prepovedoval
združevanje delavcev v »trade unione«, op. I. O.). Zato je bilo ver-
jetno neizogibno, da je prišlo do tega, da so mnogi konservativnejši
ekonomisti začeli obravnavati Ricardovo teorijo vrednosti ne samo
kot logično nepravilno, ampak tudi kot družbeno nevarno. Malthuzija-
nee John Cazanove je leta 1832 napisal: ,Zdi se, da je doktrina, da je
delo edini vir bogastva prav tako nevarna kot napačna, kar na nesre-
čo nudi oporo tistim, ki bi radi vso lastnino prikazali kot nekaj, kar
pripada delavskim razredom, delež, ki ga prejemajo ostali pa kot rop
ali prevaro nad temi razredi.'«146
Marx vsekakor ni pristajal na apologetske zavrnitve Ricardove de-
lovne teorije vrednosti, in tudi sprejel ne bi nikakršne teorije samo
zato, ker bi buržoazni apologeti pljuvali po njej. Toda verjetno lahko
pritrdimo Ernestu Mandelu ko pravi: »Prepričan sem, da se je vrnil
iz Manchestra v Bruselj z mnogo večjo naklonjenostjo do delovne
teorije vrednosti.«147
Kratka opomba k izpiskom iz ekonomista Charlesa Babbegea, napisa-
na junija ali v začetku julija, torej tik pred odhodom v Manchester,
kaže, da je Marx še vedno držal določeno distanco oz. nevtralnost do
delovne teorije vrednosti.148 Toda v Nemški ideologiji, glavnem filo-
zofskem delu Marxa in Engelsa, ki ne vsebuje mnogo striktnih eko-
nomskih pasusov, najdemo dva odlomka, ki kažeta na Marxov impli-
citni sprejem delovne teorije vrednosti. »Niti tega se ni [Stirner]
144	Norčič Oto, Razvoj ekonomske teorije, Izdala in založila Ekonomska
fakulteta Borisa Kidriča v Ljubljani, Ljubljana 1980, str. 187.
145	Mnogo let pozneje je Marx to obdobje »zavračanja« Ricarda takole
razložil: »Leta 1830 je nastopila kriza, ki je bila odločilna enkrat za
zmeraj. Buržoazija je bila v Franciji in Angliji osvojila politično oblast.
Odtlej je dobival razredni boj praktično in teoretično čedalje bolj iz-
razite in preteče oblike. Ta boj je oznanjal smrt znanstvene buržoazne
politične ekonomije.«
Marx, Kapital I., Sklepna beseda k drugi izdaji, cit. delo, str. 17.
146	Outlines of Political Economy, str. 22., op.; cit. po: R. L. Meek, cit. delo,
str. 124.
147	E. Mandel, cit. delo, str. 45.
148	»Babbage spada v Ricardovo šolo, ker izhaja iz tega, da ceno dela v
zadnji instanci reducira na produkcijske stroške.«
Stara MEGA, I., 6, cit. delo, str. 601.
125
naučil iz konkurence, da je ,potreba' npr. po kruhu vsak dan druga,
da nikakor ni odvisno od njega, ali bo kruh jutri še njegova ,stvar'
in ali njegova potreba drugim še velja za stvar, in da znotraj kon-
kurence določajo ceno kruha produkcijski stroški in ne pek, kakor se
mu zljubi.« Petindvajset strani naprej beremo: »In celo kar se tiče
kovinskega denarja, ga določajo zgolj produkcijski stroški, tj. DELO,«
(velike črke I. O.)149 Zaključek je neizbežen — po juliju 1845 in pred
pomladjo 1846 sta Marx in Engels sprejela delovno teorijo vrednosti.
Tega sprejema ne moremo preprosto pripisati vplivu »socialistov ri-
cardovcev«, ampak v prvi vrsti poglobljenemu in sistematičnemu
Marxovemu študiju ekonomske znanosti.
Ta prehod lahko razložimo tudi takole: to, kar je Marxa vseskozi
motilo pri prvem prebiranju Richarda in klasične šole, je bil navi-
dezen konflikt med učinki konkurence (zaradi katere so tržne cene
pod vplivom zakona ponudbe in povpraševanja neprestano nihale)
in relativno stabilnostjo menjalne vrednosti, določene s količino vlo-
ženega dela. Toda po temeljitem premisleku, združenem z napornim
študijem, in s pomočjo razvitega dialektičnega načina razmišljanja se
je bil Marx prisiljen vprašati, ali ni to, kar imenujem abstrakcija, v
končni instanci realno notranje bistvo vrednosti in ali ni prav abstra-
hiranje fenomenoloških oblik osnovna metoda za odkrivanje temeljnih
zakonitosti kapitalističnega produkcijskega načina. Tržne cene nepre-
stano varirajo. Če gledamo samo te fluktuacije, potem tvegamo, da
vsa ekonomska gibanja zreduciramo na gol slučaj. Spomnimo se in
ponovimo v članku že citirano mesto iz pariških ekscerptov: »Resnični
zakon nacionalne ekonomije je naključje, ki iz njegovega gibanja
mi, znanstveniki, samovoljno fiksiramo nekaj momentov v obliki za-
konov.« Sedaj je Marx že presegel to nepravilno in površno defini-
cijo ekonomskih zakonitosti. Studij ekonomske teorije, znotraj katere
je našel tudi veliko empirično — statističnih analiz ekonomske stvar-
nosti (npr. Tookovo Л History of Prices, and of the state of the circu-
lation from 1793 to 1837), mu je pokazal, da se ekonomska gibanja
vrtijo okrog nekih osi. Pri fluktuaciji vsakodnevnih tržnih cen so ta
os produkcijski stroški, le-ti pa se v zadnji instanci zreducirajo na
človeško delo.
V tej zvezi opozarjam na kritično pripombo, ki jo je napravil Marx
leta 1851 ob ponovnem ekscerptiranju D. Ricarda: »'Naravna cena'
se prebija k tržni ceni, toda v takem boju, ki nima nič skupnega s
preprostim Ricardovim izenačevanjem. V začetkih industrije, ko
povpraševanje večinoma ustreza ponudbi, je bila konkurenca ome-
jena, torej so v celotni industriji obstajale monopolne cene, nepre-
stano se je odvijala zamenjava zemljiške lastnine z industrijsko (prav
tako v mednarodnem merilu) in zato bogatitev na eni strani in siro-
maštvo na drugi; torej boj med tržno ceno in realno ceno ne pelje
149 MEID, II. zvezek, Nemška ideologija, str. 239 in 265.
126
do istega fenomena in se ne odigrava v isti meri kot v sodobni družbi.
Tu je bila tržna cena neprestano nad realno ceno.«150
Ta opazka nas usposablja, da bolje razumemo pot, po kateri se je
gibal Marx pri sprejemu delovne teorije. Ko je analiziral zgodovinske
tendence gibanja ponudbe in povpraševanja in njeno zvezo z Ricar-
dovo »naravno ceno«, je izluščil ugotovitev, da z naraščanjem in
širjenjem kapitalistične produkcije postaja (kar je pravzaprav samo
odsev razvoja produktivnih sil) »naravna cena« pravilo, monopolna
cena pa izjema. (Danes je ravno obratno, toda analiza monopolnih
in nemonopolnih cen in pretakanje presežne vrednosti iz nemonopol-
nih v monopolne sektorje ali monopolne ekonomije — če gledamo
svetovno sceno — presega okvir tega članka. Zainteresiranega bralca
lahko napotim k pri nas prevedeni literaturi o tem predmetu. To sta
predvsem knjigi Ernesta Mandela: Razprava o marksističkoj ekono-
miji — poglavje XII. in Kasni kapitalizam — poglavja II., III., VI., VII.,
Vili., X. in XI.) Ob tej ugotovitvi je treba sprejeti delovno teorijo
vrednosti, ker normalna cena (oz. še bolj natančno produkcijska cena
— o tem glej Kapital III.) ni več določena z omejenostjo trga, ampak
z imanentnimi zakonitostmi razvite in univerzalne kapitalistične bla-
govne produkcije.
Zaključki, ki jih je Marx povzel iz svojih študij, so ga torej pripeljali
k temeljnemu kamnu klasične ali, še bolje rečeno Ricardove politične
ekonomije, tj. k delovni teoriji vrednosti.151 To bo Marx v nadaljnjem
študijskem raziskovanju sistematično izpopolnil in ji dal obliko, ka-
kršno ima še danes. Abstraktno delo je substanca vrednosti in menjal-
ne vrednosti oz. kar je isto, menjalno razmerje se oblikuje s tržnim
primerjanjem različnih količin družbeno potrebnega dela, vsebovanega
v posameznem blagu. V družbi, temelječi na široko razporedeni delitvi
dela in privatni lastnini nad produkcijskimi sredstvi (v širšem pomenu
besede), tak način menjave med ločenimi producenti edini lahko omo-
goča kolikor toliko normalno delovanje zakona sorazmerne porazde-
litve družbenega sklada dela. Zato se je tudi zgodovinsko instinktivno
razvil tak način vrednotenja produktov dela ali, še bolje rečeno, če
imamo v mislih kapitalistično družbeno obliko, produktov kapitala.
Velika znanstvena zasluga K. Marxa je tudi v tem, da je odkril in
razložil zgodovinsko postopnost razvoja vrednostnih oblik, tj. njihov
razvoj od enostavne vrednostne oblike do denarne oblike.
Na tem mestu bi lahko potegnili očitno in zanimivo paralelo med
potjo, ki jo je opravil Marx, da je iz fluktuirajočih cen prišel do
150 MED, zvezek 20, Bilješke i izvaci o Ricardovom sistemu, Mart-april 1851,
str. 502.
,5' O tem, kako je Ricardo prišel do delovne teorije, s kakšnimi težavami
se je ubadal pri tej teoriji (zaradi nasilnega preskakovanja vmesnih
členov med vrednostjo in ceno) in do katere stopnje je pripeljal delovno
teorijo vrednosti, glej Igor Omerza, Vloga in pomen delovne teorije
vrednosti v Ricardovem ekonomskem opusu, magistrsko delo, Ekonom-
ska fakulteta Borisa Kidriča v Ljubljani, 1985.
127
vrednosti ter njene pojavne oblike menjalne vrednosti, in potjo eko-
nomista današnjih dni Piera Sraffe, ki je evolviral iz marginalizma
do teorije, ki v končni instanci določa ceno blaga z »datiranimi koli-
činami dela«, s čimer »pristaja« na delovno teorijo vrednosti.152
Ko je Marx pisal Bedo filozofije, je bil že »ricardijanec«. Eksplicitno
je pristajal na delovno teorijo vrednosti v njeni najbolj razviti, tj.
Ricardovi obliki. Tako piše: »Ricardo nam prikazuje dejansko gibanje
meščanske produkcije, ki konstituira vrednost. G. Proudhon... 'se
trudi', da bi iznašel nove procese in uredil svet po neki baje novi
formuli, ki je le teoretičen izraz dejanskega eksistentnega gibanja, ki
ga je Ricardo tako lepo razložil. Ricardo izhaja iz obstoječe družbe,
da bi nam pokazal, kako ona konstituira vrednost; ... Določanje vre-
dnosti z delovnim časom je Ricardu zakon menjalnè vrednosti;...
Ricardo va teorija vrednosti je znanstvena interpretacija današnjega
ekonomskega življenja; vrednostna teorija g. Proudhona pa je utopična
interpretacija Ricardove teorije. Ricardo ugotavlja resničnost svoje
formule tako, da jo izvaja iz vseh gospodarskih procesov, in z njo
razlaga vse pojave, celo pojave, ki ji na prvi pogled na videz opore-
kajo ... Prav to pa dela iz njegovega nauka znanstveni sistem.«153
Ne glede na to, da je Marx »v spisu proti Proudhonu... prevzel Ri-
cardovo teorijo«,154 se je v neki zelo pomembni točki že začel razliko-
vati od Ricarda in tudi ostalih dotedanjih mislecev. V že podrobno
analiziranem pismu Annenkovu govori o napaki buržoaznih ekono-
mistov, »ki vidijo v teh ekonomskih kategorijah večne, ne pa zgodo-
152	Za določanje cene posameznega blaga obstajata pri Sraffi dva načina:
1.	Z input — output odvisnostjo celotne »zbirke blaga«, ki je produ-
cirana v gospodarstvu (to so »fizične količine«, ki jih predstavimo s
simboli A, B, ...K). Medsebojne odvisnosti v produkciji blaga zapišemo
s sistemom enačb (kar tu ne bomo dalje razvijali).
2.	Z drugim načinom Sraffa odgovarja na vprašanje, KAJ ustvarja po-
samezno blago oz. »celotno zbirko blaga« v gospodarstvu (ki je bila iz-
hodišče za določanje cen v prejšnjem postopku). Postopek poteka takole.
Vzamemo enačbo, ki določa ceno blaga a: (AaPa 4- BaPb + ... + KaPk)
(1 + r) + Law = APa. Produkcijska sredstva, ki so bila uporabljena v
produkciji blaga a (Aa, Ba,..., Ka), lahko razčlenimo na delo, ki je
bilo potrebno za produkcijo le-teh v prejšnjem obdobju [La, (1)] in
produkcijska sredstva, porabljena v prejšnjem obdobju. Ker so bili delo
in produkcijska sredstva vložena v prejšnjem obdobju, moramo upo-
števati profitno mero za ta čas, in sicer za delo (1 -f r), za produkcijska
sredstva pa (1 + r)2. Produkcijska sredstva tega obdobja po istem postop-
ku lahko razčlenimo vnovič na dva dela: na delo in produkcijska sred-
stva. S tem postopkom redukcije na »datirane količine dela« lahko na-
daljujemo v nedogled, vendar odvisno od višine r-ja postane vpliv
preostanka produkcijskih sredstev na ceno zanemarljiv. Cena blaga a
(in cene drugega blaga) so torej določene s količino dela + ustreznim
datumom oz. so datirane vrednostne cene.
Piero Sraffa, Production of Commodities by Means of Commodities,
Cambridge University Press, Cambridge etc., 1979, strani V—VI, 3 do 17,
34 do 40, 93 do 95. (Za celo opombo se zahvaljujem Marku Lahu).
153	MEID, II. zvezek, Bede filozofije, 1. poglavje, drugi paragraf Konstitui-
rana ali sintetična vrednost, str. 418, 419.
154	MED, zvezek 36, Marxovo pismo Engelsu 25. februarja 1859, str. 373.
128
vinske zakone, ki so resnični samo na določeni stopnji razvoja, na
določeni stopnji razvoja produktivnih sil.«155 Ta očitek bo Marx še
velikokrat naslovil na ekonomiste vseh vrst.156 Izdelava in dodelava
materialističnega pojmovanja zgodovine ga je pač usposobila, da spo-
zna zgodovinsko omejen značaj vsakega produkcijskega načina in s
tem v zvezi kategorij, zakonov in teorij, ki miselno (teoretično) za-
objemajo neko stvarno fazo razvoja človeške vrste. Tako tudi delovna
teorija vrednosti ni nič drugega kot znanstveni izraz nekega določe-
nega družbenega odnosa, odnosa, katerega substanca je delo, ki ni
obstajal od vekomaj in ki mora na neki določeni stopnji razvoja
družbe izginiti z zgodovinskega odra.157 Zato so prav smešne različne
trditve in spori o ohranjanju oz. neohranjanju posrednega načina iz-
ražanja družbenega dela, kar vrednost v samem svojem bistvu je,
tudi v komunistični družbenoekonomski formaciji.158
155 Marxovo pismo Annenkovu 28. decembra 1846; cit. po: K. Marx — F.
Engels, Izbrana dela v dveh zvezkih, cit. delo, str. 576.
154 To svojo ugotovitev je Marx visoko cenil.
157	Primerjaj npr. Kritiko gothskega programa.
158	Dr. Fuad Muhić v tej zvezi podtika Marxu »nedvoumno jasno« stališče:
»Zakon vrednosti je naravni zakon (?!) družbenega gibanja, ki menja
svojo pojavno obliko v različnih zgodovinskih obdobjih, toda njegava bit
ostaja nedotaknjena; on miruje v prostranstvu časa.« (Staljinizam, Teo-
rijski pogled na jedan fenomen, Sarajevo, 1981, str. 291). Recimo, da
komunizma ne bo. V tem primeru bo konec razvoja človeške vrste in
Muhičev zakon bo lahko miroval v prostranstvu časa še daleč čez sodni
dan propada naše vrste. Toda kako bi Muhič razložil neobstoj tega bojda
naravnega zakona v človeških skupnostih, ki so obstajale milijone let
pred blagovno vrednostno-produkcijo? Morda tako, da je bil zakon
vrednosti skrit v prostranstvu časa, kjer je čakal svojo priložnost »na-
ravne« promocije. Teh vrstic vendarle ne pišem brez določene mere
sramu. Marx je na brezštevilnih mestih v svojem opusu vezal zakon
vrednosti na blagovno produkcijo, in to na določeno, časovno omejeno
etapo v razvoju človeške zgodovine, ki ni obstajala od vekomaj in ki bo,
ko bo razvila potrebne materialnokulturne elemente za »happy end«
človeške zgodovine, odšla v ropotarnico. Tej varianti je Marx postavil
samo eno alternativo: barbarstvo (danes, bi stvar lahko postavili še bolj
neizprosno: propad človeške vrste).
129
(De)teologizacija rehabilitacije
kot posebne družbene prakse
in (de)personalizacija družbene
vloge rehabilitacijskih delavcev
Ciril Klanjšček
Bistva današnjega invalida ne nahajamo v množici učenih knjig am-
pak na najvišji stopnji kot čutnokonkreten pojav. Ne kot omejenost
invalidov, ampak kot omejenost invalidne družbe. Invalid je individu-
alno bivanje invalidne družbe na sebi.
avtor1
Družbeni napredek zato ni v ukinitvi posredovanj, marveč v razločitvi
stvari kot stvari in stvari kot elementov družbene strukture oziroma
v razločitvi človeka kot človeka in človeka kot vloge. Ni v uničevanju,
marveč v diferenciranju in deteologiziranju form družbenosti, se pravi
v depersonaliziranju družbenih vlog in diferencirani interpretaciji po-
sebnih družbenih področij (dejavnosti), kot so ekonomija, politika,
kultura in komunaliteta. Predpogoj tega je spoznanje o necelovitosti
človeka in necelosti družbe.
Tine Hribar2
1	Invalidnost, rehabilitacija in deinvalidizacija, stran 109. Dejansko gre za
pojmovanje invalidnosti po načelu ad humanum, znotraj katerega nas
invalidi ne zanimajo več zgolj s stališča njihovega individualnega funk-
cionalnega značaja, marveč predvsem kot ljudje, ki prihajajo do svoje
invalidske identitete znotraj nekih povsem konkretnih razmer življenja
in dela, tj. tistih, ki jim daje splošno osvetlitev kapital. To pomeni, da gre
v našem primeru za uporabo kompleksnega pojma, prek katerega se kaže
povsem določeno razumevanje človeka in sveta, določeno razumevanje
družbenega razvoja in zgodovine nasploh.
2	Metoda Marxovega kapitala, stran 455.
131
Circulus vitiosus socialnega inženiringa
Vstop rehabilitacijskih delavcev v družbeno rehabilitacijo3 običajno
pomeni osvojitev določenih interpretativnih shem, vključitev v določe-
no funkcijo v okviru predpostavljene delitve dela, osvajanje institu-
conalnih pravil vedenja, pridobivanje določenih spretnosti in navad,
dokler naposled človek bolj ali manj uspešno začne funkcionirati
znotraj tega «-obvladljivega konteksta.« Uspešno funkcioniranje pa v
tem kontekstu ne pomeni ničesar drugega kot rutinsko dobro oprav-
ljen posel, ki se ga, tako kot vsako drugo delo pri ustvarjanju ma-
terialnih dobrin, da spraviti v ta ali oni sistemski okvir4 Delovno
področje posameznika postaja jasno definirano, rezultati njegovega
dela pa v obliki storitev časovno in količinsko merljivi, kar omogoča
njihovo jasno finančno ovrednotenje in menjavo na »trgu«.
Delo posameznika se na ta način dejansko instrumentalizira in tehno-
logizira. In tako kot se socialni sistem pod pritiskom vse večje siste-
matizacije (institucionalizacije) postopoma spreminja v tehnološki si-
stem, tako se po drugi strani (deklarirano) nuđenje pomoči na osnovi
(prav tako deklariranih) principov kompleksnosti oz. človekove celo-
vitosti počasi spreminja v personifikacijo družbene vloge rehabilita-
torja. Sklop pravic, obveznosti in pričakovanj v zvezi z opravljanjem
njegove družbene funkcije se sčasoma internalizira do tiste mere, da
posameznik vse bolj služi nekakšni postfestum tehnologiji socialnega
inženiringa, katerega funkcija je vračanje in prilaganje dezintegri-
ranih (invalidov) v taiste, torej invalidske družbene odnose oziroma
razmerja.
Tega ljudje ne vedo, a to delajo. Morda res ne v tako čisti obliki, toda
bolj ali manj je to vzorec, kateremu se vse bolj in bolj približujejo
pod težo sil, ki so močnejše, ki so nad posamezniki, ki jih oni sicer
čutijo in zaznavajo, vendar jih običajno ne razpoznavajo. Ta, od njih
odtujena, torej njihova lastna družbena moč se jim kaže kot tuja,
zunaj njih stoječa sila, o kateri ne vedo ne kod ne kam, in je zato
tudi ne morejo obvladati.
V okviru takšnega stanja stvari, kjer se bistveno človeški problemi
reducirajo na problem tehnične narave (zaradi česar potem tudi ni
bistveno, ali to delo opravlja »dober« ali »slab« človek) ter v okviru
3	Eno je rehabilitacija kot delovni proces, ki spada pod obči zakon pro-
dukcije, drugo pa je rehabilitacija kot posebno družbeno delo znotraj
totalitete družbenega reprodukcijskega procesa (poudarek je v tem pri-
meru na družbenosti — na delitvi in organizaciji dela). Medtem ko lahko
prihaja znotraj rehabilitacije kot delovnega procesa do razkoraka med
sistemom vlog in zahtevanim socialnim sistemom, pa rehabilitacija kot
družbena praksa predstavlja že tudi področje za arikulacijo družbenih
protislovij.
4	»Družbena stvarnost se na neki način pojavlja kot skupek podsistemov,
ločenih s prazninami in belinami. Vsak podsistem je sedaj sredstvo,
sedaj cilj za to ali ono skupino, ki ga želi uporabiti ali ga celo učvrstiti.«
(H. Lefebvre, Antisistem, str. 117).
132
teoretičnih pristopov, ki pomenijo zgolj slavnostno dopolnitev tovrst-
nega ravnanja, se problemi invalidnosti, rehabilitacije in družbene
vloge rehabilitatorja obravnavajo nezgodovinsko :
—	predpostavke biološkega in družbenega determinizma se zreducira-
rajo na individualno patološko stanje;
—	invalidnost kot izvenzgodovinska kategorija se ontologizira ter po-
staja nekakšna »usodna omejenost človekovega življenja«;
—	invalidna oseba se izven dejanskega družbenega zgodovinskega
konteksta spreminja v »bitje specialnega družbenega pomena«;
—	uspešno funkcioniranje znotraj obstoječih struktur se postulira kot
ena osnovnih predpostavk zdravja, normalnosti ter invalidnosti;
—	ne postavlja se vprašanje obstoječe stvarnosti in logike njenega
funkcioniranja in ne postavlja se vprašanje »dezintegratorja« iz-
ključenih ter poreklo družbenih norm oziroma določevalcev družbe-
no želenega vedenja;
—	končna konsekvenca takšnega pristopa je ta, da rehabilitacija nujno
ostaja brez iskanja zgodovinsko možnih tendenc, alternativ in
rešitev, »obsojena« na spreminjanje svoje oblike, medtem ko njeno
notranje protislovno bistvo ostaja nedotaknjeno in nespremenjeno.5
Ker se rehabilitacijski delavci ne sprašujejo o dejanskih osnovah in
predpostavkah svojega dela in ker ne vidijo nujne razlike med realno
in idealno podobo družbe, katere integralni del so, morajo biti nujno
UTOPISTI, ki si nenehno izmišljujejo odrešilne modele in sisteme ter
iščejo nekakšno preporodno znanost. Seveda vse v prepričanju, kako
je svet, v katerem živijo, pač institucionaliziran in so zaradi tega tudi
vloge zdravega (normalnega, validnega = vrednega) in bolnega (ne-
zdravega, invalidnega = ne-vrednega) institucionalizirane in se lahko
izvajajo le v okviru posebne družbene pomoči znotraj posebnih in-
stitucij.
Ena izmed posledic takšne ideologije oziroma utopizma pa se kaže po-
tem pri invalidih, v njihovi želji, da bi bili samo delno emancipirani.
Za kaj gre?
Invalidi hočejo emancipacijo. Kakšno emancipacijo? Državno, politič-
no emancipacijo, torej (formalno) izenačenje z validnimi, v okviru ka-
terega imajo potem vedno pravico, da se do validne večine vedejo po
invalidsko, »privilegirano«. In s tem, ko država dovoljuje ločevanje
validnih in invalidnih, hkrati dopušča, da si invalidi ustvarijo iluzijo
o svoji posebnosti, specialnosti in izločenosti, da si domišljajo, kako
imajo pravico do ločenosti od človeštva, da se načelno ne udeležujejo
zgodovinskega gibanja in da pričakujejo prihodnost, ki nima ničesar
skupnega z občo prihodnostjo človeštva.
5 Sleherno vztrajanje znotraj teorije in prakse socialnega inženiringa ozi-
roma krpanja lukenj po sebi zdrave, normalne ter validne družbe ima v
prvi vrsti kontrolno-konservativno, ne pa humanizirajočo oziroma osvo-
bajajočo funkcijo.
133
In tukaj je magični krog sklenjen: dokler je družba (država) invalid-
na in invalid invalidski, sta oba enako nezmožna, da bi emancipacijo
bodisi dajala bodisi sprejemala!
Protislovja, v katera se vpleta družba (država), so očitna:
—	na eni strani se družba (država) hoče emancipirati od invalidnosti,
na drugi strani pa ne daje resničnih možnosti za njeno radikalno
ukinjanje;
—	človeka hoče osvoboditi neke omejenosti, ne da bi bil svoboden
resnično, v celoti;
—	invalidnost hoče omejiti na minimum, hkrati pa, obvladovana od
samonikle, človeku odtujene (s součinkovanjem ljudi ustvarjene)
moči — kapitala, sama nujno (re)producira možnosti invalidnosti.
Circulus vitiosus, katerega posledice so omenjena protislovja, bi lahko
grafično ponazorili nekako takole:
Položaj invalidov v naši družbi
Ce je naloga sociologije ta, da mora posamezniku, kakor tudi kolek-
tivni zavesti, rigorozno in brez idealiziranja predočiti objektivnost
pojma,6 potem je treba brez sramu in zadržkov povedati, kako de-
janski položaj invalidnih oseb — vsej doktrinarno-politični superior-
nosti navkljub7 — kaže na to, da ti še niso enakopravni integralni del
6	Adorno-Horkheimer, Sociološke studije, str. 119
7	Ta »superiornost« je morda še najbolj razvidna iz nekaterih skupnih stič-
nih točk med načeli rehabilitacije in samoupravljanja:
a)	medtem ko je temeljni princip rehabilitacije humanost, predstavlja
samoupravljanje (kot gibanje) proces humanizacije življenja na global-
nem nivoju;
b)	medtem ko se v rehabilitaciji pristopa k človeku kot celovitemu bitju,
je samoupravljanje usmerjeno v osvobajanje človeka od prikovanosti na
neki izključni krog dejavnosti oz. gre za boj za celovitost človeka;
d) medtem ko gre pri samoupravljanju za vzpostavljanje nove organiza-
cije življenja in dela, za ustvarjanje novih, bolj neposrednih ter odprtih
in preglednih oblik družbenosti (medsebojne odvisnosti, povezanosti, od-
nosov), se želi v rehabilitaciji doseči iste cilje s timskim delom.
134
te družbe, ampak so še vedno na neki način izločeni, posebni, obele-
ženi, zapostavljeni, marginalizirani in segregirani ter predstavljajo po-
sebno entiteto v svetu »zdrave večine« znotraj katere imajo svoje re-
zervate, geta in subkulture. Poleg tega se srečujejo z vse preveč za-
pletenimi in često neusklajenimi mehanizmi in procesi skrbi zanje, z
odklonilnimi stališči, predsodki in stereotipi širšega okolja, z nezna-
njem in neinformiranostjo ljudi o njihovih dejanskih potrebah in
problemih ter z osebnostnimi, izobrazbenimi in zaposlitvenimi teža-
vami, ki izhajajo iz tega.
Po znanem metodološkem napotilu klasikov mora empirično opazova-
nje v vsakem posameznem primeru empirično in brez kakršnekoli
mistifikacije pokazati na zvezo družbene in politične členitve s pro-
dukcijo.8 To pa ne pomeni ničesar drugega kot to, da ta družba vsej
svoji programskoideološki usmerjenosti in sistemski urejenosti nav-
kljub še vedno nosi značaj kapitalske oziroma meščanske družbe.
Resda ne v enaki meri in na enak način kot družbe, ki jih kot take
eksplicitno pojmujemo, toda nesporno je dejstvo, da se družba lahko
DEINVALIDIZIRA9 le toliko, kolikor se ljudje dejansko osvobajajo
logike kapitala, proizvodnje presežne vrednosti in (re)produkcije kapi-
odnosa. Tega pa se spet osvobajajo le toliko, kolikor se vzpostavlja
nova — osvobajajoča »organizacija« dela in življenja, ki poraja in
omogoča nove oblike družbenosti in nove, bolj človeške medsebojne
odnose. In nobenega dvoma ni, da se asociacija svobodno združenih
(samo)proizvajalcev in (samo)upravljalcev še niti približno ne razvija
že kar sama, po svoji lastni notranji železni nujnosti.
Toda, kakor hitro se znebimo lakiranja obstoječega stanja in opusti-
mo pozicijo obrambe tega ali onega posebnega interesa — kar pome-
ni, da razmišljamo s pozicije spoznanja o identiteti (zgodovinskih) in-
teresov invalidov in vseh naprednih sil družbe — dejansko sestopamo
z neba teorij, doktrin, sistemov in modelov na gibka tla vsakodnevnega
življenja. Znotraj tega pa se tudi pri nas srečujemo z zakonitostmi in
protislovji, ki sem jih nakazal v prvem delu teksta. Seveda je vpraša-
nje, do kakšne mere in na kakšen način oziroma — v čem je speci-
fičnost pojavljanja teh protislovij in zakonitosti v našem družbenem
kontekstu!
Protislovij in zakonitosti torej ni mogoče zanikati in ni se jih treba
sramovati. Zato pa jih je treba sprejeti kot dejstvo, ki enakovredno
8	MEID II, str. 23—24
9	Pričakovati je namreč, da bodo vse ideologije, miti, vrednote in stališča,
ki se spletajo okrog invalidnih, izginili šele takrat, ko bo izginila njihova
svetovna osnova in da bo z izginjanjem vseh ostalih oblik družbene ne-
enakosti izginila tudi delitev družbe na validne in invalidne. Kar pomeni,
da antropološke in psihične razlike nasploh ne bodo nikdar izginile, toda
namesto defektnih, kategoriziranih ter invalidov bomo (morda) nekoč
imeli opravka le še s telesno prizadetimi, slepimi, gluhimi itd. ljudmi, ki
ne bodo več utesnjeni v svojem samouresničevanju z družbenostruktur-
nimi razmerami svojega bivanja oziroma z družbenimi odnosi kot ne-
kakšno osamosvojeno silo nad njimi.
135
sodi ob bok vseh ostalih dejstev, in jih obravnavati skupaj z njimi, z
enako intenziteto, na enak način. In tako kot sleherno izmed spoznanj
o naši družbi, jih je treba obravnavati v kontekstu globalne družbene
reprodukcije in njenega nadaljnjega razvoja. Razen če ne pristajamo
na znano pravilo razredne družbe, to je skrb za preskrbljene!
Smeri razvoja rehabilitacije
V okviru razmišljanja o smereh razvoja se ne mislim spuščati v ka-
kršnekoli prognoze ali dokončne ocene glede tega, koliko se bodo
nakazana protislovja zaostrovala oz. koliko se bomo »-oddal j evali« od
opisanega »začaranega kroga«, marveč želimo zgolj opozoriti na nekaj
spoznanj (dejstev), ki nas napeljujejo na potrebo po poglobljeni proučitvi
razmerij med:
—	invalidnostjo kot »marginalnim« družbenim pojavom (posebno po-
javno obliko družbenostrukturne neenakosti);
—	rehabilitacijo kot marginalizirano družbeno delo socialnega inže-
niringa ;
—	procesom družbene reprodukcije v perspektivi (možnostih) osvoba-
janja od tiste oblike razvoja, znotraj katere je človek (vse bolj) po-
nižano, zapuščeno, zatirano in prezirano bitje;
—	vlogo in mestom rehabilitacijskih delavcev v tem kontekstu.
Gre namreč za vprašanje, kakšni tehnološki, družbenostrukturni,
pravnoinstitucionalni, kulturnovrednostni, spoznavnoteoretični in oseb-
nostni pogoji oziroma predpostavke za razvoj rehabilitacijske dejavno-
sti se zarisujejo znotraj procesov, ki generiraj o v današnjo vsesplošno
krizo svetovnih razsežnosti. Ali z drugimi besedami, kakšne družbene
in osebnostne predpostavke za deteologiziranje družbenosti pri reha-
bilitaciji, depersonaliziranje družbene vloge rehabilitatorja (in rehabi-
litanda — invalidne osebe v procesu obravnave) ter za diferencirano
(enakopravno, vendar ob upoštevanju specifičnosti dane forme druž-
benosti) »obravnavanje« te dejavnosti se kažejo iz perspektive da-
našnjega trenutka jugoslovanske družbe in kakšne je mogoče pričako-
vati v prihodnosti.
Pri smernicah (tisto, kar naj bi bilo) in dejanskih smereh (trende, ten-
dence) razvoja pa nam za jasnejšo predstavljivost lahko služi tale
shematski prikaz o povezanosti posameznih sestavin rehabilitacijskega
»sistema« (kot takega) v kontekstu omenjenih možnosti oz. predpo-
stavk.
Prvo opozorilo, ki se vsiljuje kar samo od sebe, se navezuje na ugo-
tovitve iz gradiva Komisije zveznih družbenih svetov za vprašanje go-
spodarske stabilizacije »Temeljni okviri dolgoročne socialne politike«,
da so etične norme in humano ravnanje (tovarištvo, vzajemno spošto-
vanje, bratstvo in enotnost, spodbujanje konstruktivnega tekmovanja,
nematerialistično prijateljstvo in ljubezen, medsebojna pomoč, komu-
136
nikativnost, prostovoljno delo ipd.) v zadnjih letih močno opešali, ker
so se v medčloveških odnosih uveljavila merila kapitalistične gospo-
darske mentalitete. Ključne vrednote, kot omenja gradivo, so mate-
rialne dobrine, vlada izrazita potrošniška mentaliteta, vrednost in
veljava človeka pa se ocenjuje po bogastvu ipd., zavladali so odtuje-
nost in dehumanizacija odnosov na delovnem mestu in kraju bivanja,
agresivno obnašanje ipd.
V zvezi s tem se neposredno vsiljuje vprašanje, koliko so spremembe
v vrednostnem sistemu in medčloveških odnosih povezane z našim
vsesplošnim vključevanjem v svetovni trg, pri čemer
—	je reprodukcijska sposobnost gospodarstva že leta na nivoju eno-
stavne reprodukcije,
—	ko smo se leta in leta naslanjali predvsem na kupovanje tujih li-
cenc in tuje tehnologije, kar nas je pripeljalo v veliko tehnološko
in ekonomsko odvisnost od tujega kapitala,
—	je naša ekonomija, podrejena politiki, v veliki meri ostala zaprta,
samozadostna in neprilagojena tehnološkim spremembam,
—	se srečujemo z realnim padcem kupne moči in s tem povezanim ci-
vilizacijskim nazadovanjem v načinu potrošnje,
—	nam ob siceršnjem pojmovanju delavca kot mezdnega delavca v
delovnih organizacijah pada ekonomska motivacija za delo (kar
zahteva prisilni motivacijski model),
—	ostra diferenciacija na trgu krepi mezdne odnose,
—	težje funkcioniranje gospodarstva ob siceršnjem pomanjkanju bla-
ga in deviz kar kliče po krepitvi državne regulacije,
—	imamo delavce v delovnih organizacijah koncipirane kot temeljne
subjekte socialne politike (preventive in rehabilitacije), medtem ko
nismo naredili niti koraka za profesionalizacijo kadrovsko-socialnih
služb,
—	se očitni togosti v iskanju novih organizacijskih rešitev na ravni
delovne organizacije pridružuje birokratizacija na nivoju javne
uprave oziroma posameznih samoupravnih interesnih skupnosti
(posredniških, paradržavnih institucij),
137
—	smo namesto funkcionalne in ekosistemske integracije, temelječe
na kvalitetnih razvojnih načrtih, priče razdrobljenosti gospodarstva,
republiških in občinskih ekonomij ter »razdruženega dela«,
—	politični forumi in družbenopolitične organizacije vse češče prena-
šajo splošno odgovornost za inflacijo na delavce, ter jih žele usmer-
jati v pragmatični boj za večji kos kruha istočasnem večjem odre-
kanju ter hitri inflaciji vedno novih ukrepov,
—	smo priče hiperinstitucionalizaciji samoupravljanja kot institucije
in atrofiji samoupravljanja kot gibanja,
—	se vse bolj srečujemo z odrivanjem humanih ciljev socializma na
rob ter hkratnim dajanjem prednosti kratkoročnim, operativnim,
zgolj ekonomsko upravičenim rešitvam ter težnjo po nenehnem in-
deksiranju življenja (takoimenovani »vulgarni ekonomizem«),
—	ob odmaknjenosti nekdaj velikih idealov humanizma v nejasno in
negotovo (bližnjo ali daljnjo) prihodnost10 se vse bolj krepi ekst-
rinzična motivacija (plača) in utilitarni individualizem ...
Glede na to, da nadaljnji razvoj ni zajet le v nekakšnih objektivnih
trendih, marveč predvsem v človeški akciji, si moramo z vso resnostjo
zastaviti predvsem vprašanje o možnih odgovorih rehabilitacijskih de-
lavcev na izzive (razmere in možnosti) današnjega časa. Nobenega
dvoma ni, da v vseh kriznih situacijah najkrajši konec potegnejo rav-
no tisti, pri katerih obstaja takšen ali drugačen telesni in/ali duševni
primanjkljaj oziroma »defekt«, hkrati pa od validne večine ni mo-
goče pričakovati prav nikakršnega avtomatizma, ki bi prispeval k
izboljšanju razmer za uspešnejše izvajanje programov rehabilitacijske
pomoči.« To z drugimi besedami pomeni, da je iskanje in utiranje poti
nadaljnjega razvoja v smeri »napredka« rehabilitacije v prvi vrsti
naloga rehabilitacijskih delavcev samih, in to ne oziraje se na to — ko-
liko so nanjo pripravljeni, koliko si jo priznajo in koliko so zanjo
usposobljeni. Kajti čas nestabilnosti in krize že sam po sebi pomeni
zoževanje možnosti za »uspešno funkcioniranje« znotraj nakopičenih
navad, ustaljenih vlog in ograjenih vrtičkov. Nemoč in nezadovoljstvo,
ki rasteta iz tal zoženih možnosti »lažnega miru« in »družbenopolitič-
ne ravnodušnosti« ter že tradicionalna odrinjenost od vpliva na odlo-
čanje o možnostih in rezultatih lastnega dela (torej njihova margina-
liziranost) pa rehabilitacijske delavce kar silijo h kritični osvetlitvi
njihovega lastnega položaja, vloge, mesta in pomena v današnjih raz-
merah, s tem pa k temeljitemu in poglobljenemu razumevanju zveze
10 »Vprašanje je, ali sploh še imamo svojo utopijo. Ali imamo neko vizijo
prihodnje Jugoslavije, ki bi bila temelj množične orientacije in temelj
več ali manj spontane koordinacije množične aktivnosti? Moja domneva
je, da takšne utopije nimamo, ali, če hočete, nimamo je več. Še vedno
vztrajamo zgolj pri ideji samoupravnega socializma, ne da bi določneje
opredelili, ččmu naj ta samoupravni socializem koristi. Zaradi tega po-
staja samoupravni socializem vse bolj idejni stereotip, ki niti ne angažira
niti ne usmerja množične aktivnosti. Nacionalizmi, usmerjeni v rehabi-
litacijo preteklih vrednot, so samo živa priča tega, da naš projekt samo-
upravnega socializma nima več zadosti privlačne moči.« (V. Rus, Odgo-
vornost in moč v delovnih organizacijah, 1972, str. 231).
138
med posebnimi in splošnimi družbenimi razmerami njihovega dela.
Kajti sicer je zapadlost idejni in habitualni (vedenjski) konfuziji, s
čimer je povezana še večja nemoč, njihova neizbežna usoda!
Idejnopolitično revolucioniranje rehabilitacijskih
delavcev
Poglabljanje družbene narave problemov, s katerimi se srečujejo re-
habilitacijski delavci, ne pomeni le deteologiziranje družbenosti v
njenem specifičnem zornem kotu (marginaliziranosti), marveč tudi
ustvarjanje kritične zavesti rehabilitacijskih delavcev o lastni vpe-
tosti v protislovja, zakonitosti in razvojne procese globalne družbe,
katere integralni — determinirani in determinirajoči — člen so. Po-
meni torej njihovo direktno idejnopoltično revolucioniranje, kajti z
osveščanjem družbeno zgodovinskih, razrednih in splošno civilizacij-
skih determinant invalidnosti (kot posebne pojavne oblike družbeno-
strukturne neenakosti oz. kot protislovja resničnega življenja) in re-
habilitacije (kot posebnega družbenega dela) si oni že avtomatično
obujajo zavest o lastni marginaliziranosti znotraj vztrajanja pri funk-
ciji socialnega inženiringa, preko tega pa tudi zavest o lastni filozo-
fiji, ideologiji, iluzijah in utopizmu, s pomočjo katerih racionalizirajo
svoje delovanje. Od tukaj naprej pa je potreben samo še korak (?)
k redefiniranju lastnega izkustva, k iskanju novih odgovorov na sta-
ra vprašanja, k opuščanju ustaljenih navad ter k njihovemu odpira-
nju k sočloveku in svetu nasploh. Ali z drugimi besedami, zavest o
vzrokih za lastno nemoč oziroma o pogojih, ki jo porajajo, že implicite
spodbuja energijo občutka življenja, volje do moči oziroma voljo do
spreminjanja obstoječih in ustvarjanja drugačnih razmer — takšnih,
ki porajajo oziroma omogočajo bolj človeške, neposredne oblike druž-
benosti in medčloveških odnosov.
Smo torej z obstoječo krizo na pragu obdobja, ko bodo rehabilitacij-
ski delavci izstopili iz svoje družbene izolacije ter, osvobajajoč se pa-
ternalizma in dušebrižništva, začeli ustvarjati solidarnost z »invalidi«
na osnovi identitete skupnih (zgodovinskih) interesov? Smo nemara na
pragu dobe, ko bodo rehabilitacijski delavci v notranjem protislovnem
bistvu rehabilitacije (kot socialnega inženiringa) odkrili revolucionarni
potencial — kot nekakšen lastni vir razvoja, ki naj bi prispeval k de-
personifikaciji njihove družbene vloge in spreminjanju rehabilitacije
iz »gašenja požara« v nekakšno aktivno slabo vest družbe? Oziroma,
smo na pragu dobe, ko bodo tudi rehabilitacijski delavci obrnili hrbet
tehnokratsko-birokratski manipulaciji in abstraktnemu humanizmu
ter dali svoj lastni prispevek k razvoju revolucionarne družbene zavesti
in k praktičnemu revolucioniranju obstoječih razmer? Ali pa je reha-
bilitacija zaradi nekaterih zaostrujočih se razmer že vnaprej obsojena
na zgolj molčeče orodje kapitala in zatorej usodno zapisana lastni
te(le)ologizaciji, instrumentalizaciji in tehnologizaciji? In kaj potemta-
kem sploh še ostane od humanizma, če ne zgolj megla za prikrivanje
dejanske dehumanizacije, razčlovečenja oziroma odtujenosti?
139
Zaključne misli
Ne oziraje se na različne možne odgovore na zastavljena vprašanja —
bodisi v obliki prognoze bodisi tistega, kar bosta prinesla praksa ali
razvoj — lahko z veliko mero gotovosti zaenkrat ugotovimo le to,
da obstoječa kriza objektivno samo še zaostruje položaj rehabilitacij-
skih delavcev, s tem pa daje tudi večje možnosti za porajanje in raz-
voj njihove kritične družbene samorefleksije. Koliko se bo ta poten-
cialna možnost spremenila v spoznano nujnost, je odvisno od več
(notranjih in zunanjih) činiteljev. Eden izmed njih je v samem bistvu
sociologije. Le-ta lahko in mora (sicer je družbeno povsem irelevantna)
v kontekstu družbene rehabilitacije predstavljati njeno aktivno slabo
vest. Toda z vztrajnim deteologiziranjem različnih form družbenosti
sociologija obenem neposredno prispeva k depersonaliziranju družbene
vloge rehabilitatorjev. Depersonaliziranje njihove družbene vloge pa
spet ne pomeni ničesar drugega kot krepitev njihove lastne emanci-
pacijske sposobnosti, dvig njihove kritične (samo)zavesti ter spozna-
nje o njihovih lastnih zgodovinskih interesih in načinu oziroma poteh
njihovega uresničevanja. Zaradi tega se potemtakem tudi sama reha-
bilitacijska dejavnost, vsej svoji »posebnosti« navkljub, postopoma tudi
sama spreminja v aktivno slabo vest družbe kot celote. To pa posta-
ne takrat, ko so rehabilitacijski delavci sposobni spregovoriti invali-
dom takole:
»Glede na to, da ste lahko politično emancipirani, ne da bi se popol-
noma odrekli invalidnosti, politična emancipacija ni človekova eman-
cipacija. Ce potemtakem želite biti emancipirani, ne da bi se sami
emancipirali kot človek, potem polovičnost in protislovnost ne tiči v
vas, ampak v bistvu politične emancipacije, ki se v vašem primeru
kaže v tem, da dobite v politični državi pravice državljanov — morda
celo posebne pravice, medtem ko vas samo družbeno bistvo sili v to,
da živite v večni izločenosti in s tem ohranjate invalidnost celote.«
Literatura:
Adam, Frane: Sociologija kot uporabna znanost. Teorija in praksa, št. 4/84
Adosno-Horkheimer: Sociološke studije. Školska knjiga, Zagreb, 1980
Bolčič, Silvano: Razvoj i kriza jugoslavenskog društva u sociološkoj per-
spektivi. SIC UK SSO, Beograd, 1983
Bučar, France: Izziv zgodovinskega trenutka. Nova revija, št. 26/27
Hribar, Tine: Marxova metoda kapitala. CZ, Ljubljana, 1983
Jovanov, Neca: Diagnoza samoupravljanja. SNL, Zagreb, 1983
Kirn, Andrej: Marxovo razumevanje znanosti in tehnike. MK, Ljubljana,
1978
Klajnšček, Ciril: Institucionalizacija življenja in delo z ljudmi, v zborniku
Prostovoljno delo na področju socialnih dejavnosti, VŠSD, Ljubljana, 1984
Klajnšček, Ciril: Produkcija, prevencija in rehabilitacija invalidov v orga-
nizacijah združenega dela. Časopis za kritiko znanosti, št. 68
Klajnšček-Neuman: Invalidnost, rehabilitacija in deinvalidizacija. ZRI —
FSPN, Ljubljana 1983
Lefebvre, Henry: Antisistem. Radnička štampa, Beograd 1973
Vrcan, Srđan: Ad hoc krizologija ili teorija savremene krize? Naše teme,
št. 3/84
Zupanov, Josip: Marginalije o društvenoj krizi. Globus, Zagreb 1983
140
UDK: 330.180 (049) : 301.17,1
Bogomir KOVAČ:
Načini znanstvenega spoznavanja ekonomske realnosti
Avtor dokazuje, da je »spoznavni problem« temelj filozofičnosti vsake
vede in določa njen predmet in metodo analize. Marx je epistemološke
probleme razreševal na ravni kritike politične ekonomije, kjer razvije
vse temeljne določitve novega teoretskega polja politične ekonomije
in s tem tudi ekonomske znanosti. Politično ekonomijo vsebinsko
in metodološko opredeljuje z analizo produkcijskega načina in nje-
govega zgodovinskega razvoja. Takšna opredelitev postane odločujoča
pri delitvi ekonomske vede na tri področja: politično ekonomijo,
ekonomiko in ekonomsko politiko, ki postane hkrati tudi razredno
pogojena (marksistična in meščanska ekonomska znanost). Meščanska
ekonomska znanost v drugi polovici 19. stoletja politično ekonomijo
nadomesti z ekonomsko (Marshall) v 20. stoletju pa z ekonomsko
politiko (Keynes), zato se osrednji predmet ekonomske analize pre-
makne od produkcijskega načina na način gospodarjenja. S tem pre-
mikom postane meščanska ekonomska znanost apologetska in nespo-
sobna za analizo strukturne krize ter transformacije sodobnega kapi-
talizma. Njen znanstveni napredek je lahko hitrejši in rešitev njene
krize učinkovitejša, če bo ponovno afirmirala politekonomsko ana-
lizo in produkcijski način kot njen osrednji predmet (neoricardovstvo).
141
UDC: 330.148 : 62 : 001.7
E. Mandel, Marx, sedanja kriza in prihodnost dela
Mandel najprej argumentirano zavrne tezo, da mezdno delo izginja iz
sodobnega kapitalističnega reprodukcijskega procesa. Nato obravnava
vpliv robotizacije ter avtomatizacije na položaj delavskega razreda in
na prihodnost človeške družbe nasploh. Pri tem ugotavlja, da mora
delavski razred v svojem političnem boju izkoristiti možnosti, ki jih
daje hiter razvoj produktivnih sil. Osnovni odgovor delavskega raz-
reda na pritiske kapitala k t. i. »dvojni družbi« (zaposleni in trajno
nezaposleni — v smeri nadpovprečne brezposelnosti, zmanjševanja
mezd in socialnih družbenih storitev), to je družbi, ki bi zaradi raz-
bitja moči delavskga razreda in njegove atomizacije omogočila nove
možnosti povečanja stopnje izkoriščanja, mora biti zahteva po ta-
kojšnji uveljavitvi 35-urnega delovnega tedna. Delavski razred mora
spoznati, da zlo brezposelnosti in podrejenosti ni posledica tehnolo-
škega razvoja ali znanja samega, ampak ima svoje korenine v izkori-
ščanju tehnologije in znanja s strani vladajočih razredov. V predpo-
stavljeni družbi svobodnih samoupravnih producentov — za tako
družbo se bori avtor — se bodo sodobni in še bolj razviti stroji (ro-
boti) uporabljali v dobrobit celotne družbene skupnosti in ne tako
kot danes v kapitalizmu, namreč kot učinkoviti kapitalistični instru-
menti izžemanja in podjarmljanja mezdnega dela.
UDK: 330.138 : 62 : 001.7
E. Mandel, Marx, the Present Crisis and the Future of Labour
At first Mandel refuses with arguments the thesis that the wage la-
bour is disappearing from the contemporary reproduction process.
Further on, he discusses the influence of robotisation and automa-
tisation on the position of the working class and on the future of
human society in general. Here he establishes that the working class
must in his political struggle take advantage of the possibilities which
are given by the fast development of the productive forces. The ba-
sic answer of the working class to the pressions of the capital upon
the so-called »dual society« (employed and permanently unemployed
— in direction of over average unemployment, lowering of the wages
and of the social servicies of the society), that is to the society, which
would in case of defeat of the working class power and its atomisat-
ion enable new rise of the general exploatation rate, must be the de-
mand of immediate asserting of 35 hours working week. The working
class must realize that the evil of unemployment and subbordination
doesn't result from the technological development or from the know-
ledge itself but that it has its roots in the exploatation of the techno-
logy and knowledge by the ruling classes. In the anticipated society
of free self managing producers — that is the kind of society the
author fights for — the modern and still more developed machines
(robots) will be used to the benefit of the whole social community and
not, as it is the case in the contemporary capitalism, as effective ca-
pitalistic instruments of the squeezing and subjugating of the wage
labour.
142
UDK: 330.180 : 167 : 141
Igor Omerza, Marxova pot do sprejema delovne teorije vrednosti
Omerza pokaže, da delovna teorija vrednosti ni bila Marxova za-
četna politekonomska točka. V natančni analizi Marxovega zgodnje-
ga obdobja, ki se začenja z univerzitetnim študijem K. Marxa (konec
leta 1835) in končuje z eksplicitnim sprejemom delovne teorije vred-
nosti (konec leta 1846 oz. v začetku leta 1847), avtor dokaže, da
sprejem te teorije predstavlja kulminacijo vestnega Marxovega štu-
dija filozofije, zgodovine, politike, ekonomije ter praktičnih izkušenj
K. Marxa v tem času. V članku je zgodba o tem, kako je prišel Marx
do delovne teorije vrednosti, povedana kot sestavni del zgodbe, kako
je Marx postal »marksist«. Za konsistentno in izčrpno pripoved te
zgodbe je Omerza okvirno osvetlil vse vidike in področja Marxovega
zgodnjega študija, vse faktorje, ki so odločilno vplivali na njegov
miselni razvoj in svetovni nazor, pokazal njegove notranje boje s
Heglom, prijateljstvo z Engelsom, proučil njegov prehod v zgodovinski
materializem in njegovo evolucijo od liberalnega prek radikalnega de-
mokrata do znanstvenega komunista.
UDC: 330.180 : 167 : 141
Igor Omerza, Marx's way to the acceptance of the labour theory of
value
Omerza shows that the labour theory of value was not the initial
politicaleconomic item of Marx. Through the exact analysis of the
Marx's early period, beginning with Karl Marx studies at the uni-
versity (at the end of the year 1835) and concluding with the explicite
acceptance of the labour theory of value (at the and of 1846 or at
the beginning of 1847), the author proves that the accepting of this
theory represents the culmination of the Marx's scrupulous study of
philosophy, history, politics, economy and of the practical experiences
of K. Marx in that period. The story about how Marx came to the
labour theory of value is told in the article as a constituent part of the
story about how Marx became the »marxist«. In order to tell a con-
sistent and exhaustive story Omerza put forward in board lines all
the aspects and fields of work of the Marx's early studies, all the
factors which had a decisive influence on the development of his
thought and his world view, the author showed his interior fights
with Hegel, his friendship with Engels and examined his transition
to the historical materialism and his evolution from the liberal to the
radical democrat and further on to the scientific communist.
143