Kozaci.
Ukrajinčev brat je Kozak; njegova domovina se razprostira na obalih šumečega Dnjepra v divjem Zaporožji. Tu so se za časa tatarske vlade zbi-rale bojevite čete  pridobivajoč   si  s  smelimi   boji s Tatari velike  moči.    Iz
59
prva niso priznavali nikacega gospoda, voleč si sami svoje hetmane, pozneje jih je bilo nekaj priseljeno k Polskej, katerej so obljubili stalno vojaško službo v boji z neverci, nekaj pa jih je ostalo svobodnih, dokler niso naposled okoli 1795. leta vsi skupaj prišli pod rasko žezlo. Carinja Katarina II. je potlaeila na Dnjepru kozaštvo, njegov spomin pa živi še nadalje v ljudskih pripovedkah. Nekaj Kozakov je šlo na tuje, a drugim so odkazali krajine ob Črnera morji. Tam tedaj žive zdaj Kozaci maloruski, toda dedom so uM prav malo podobni. Bojeviti duh sicer še ni popolnein izginil, vedno so še brzi jezdeci in jako važen del ruske vojske, ali v sosedstvu azijskih hord so izgubili prejšnjo bodrdst in često bivajo nekateri uporni in okrutni.
Dragi Kozaci so naseljeni na Donu ; ti govore jezik velikoruski ia so hrabro in gostoljubno Ijudstvo.
Vseh Kozakov je okoli 900.000 duš in 90 tisoč vedno v službi; njihovo orožje je dolgo kopje, sablja, ručnica in samokres; oblačijo se razno, kakor se komu ljubi. Običajno nosijo zelen kaffcan s pasom okoli života in na gla,vi rudečo, s kožuhovino obrobljeno in s srebrom izšito čepico. Orožje in obleko si sami kupujejo, ostalo dobivajo od vlade. Doma prebivajo po malih kočab v vaseh in v 8 mestih, obdelovajoč si zemljo skoro le za svoje potrebe, posebno pa se pečajo s konjerejo. Običajno ima kozak do 100 konj, bogatin 6esto po tisoč; ti konji so vedno pod širnim neboru ter so zaradi svoje hitrosti obče znani.
Beseda Kozak je tatarska ter znači svobodnega človeka, ki nema stal-nega domovja. Na Ukrajini še dandanes vsaceinu svobodnemu človeku sploh ]e ,,Kozak" pravijo.                                                                                       V.