122 Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. leži mrtev v svoji lastni krvi, zapuščen od vseh. Denejo ga v grob, denejo ga neškr opij enega v neblagoslovljeno zemljo — — — — — — Tu ga je čakala potrpežljivo in vdana v svojo usodo — — — — — in sedaj leži na mizi pismo, v katerem naznanja njegov tovariš, da so ga našli pred nekaterimi dnevi proti večeru na cesti mrtvega in oropanega; nihče ne ve, kdo je storil zločinstvo, in kako da se je to zgodilo. Pismo je bilo oddano v Piatri na Rumunskem, kamor se je bil odpravil s svojimi tovariši na delo. — Njo pa obhajajo smrtne zone; tesno in mrazno ji je pri srcu, kakor da bi se iztegovale hladne roke po njej. — — Zunaj je vse tiho; solnce se je skrilo za gore, in v dolino padajo temne sence, temnejše in temnejše. —- — — JVIisli k Prešernovemu življenjepisu. Spisal dr. M. Murko.1) rešeren ni samo največji slovenski pesnik, ampak prvi lirik in, rekel bi, tudi umetniški epik na celem slovanskem jugu. Našo ubožno lepo književnost je po slabih začetkih postavil takoj na evropsko stališče po vsebini in obliki, pri tem pa ostal popolnoma naroden. Posebno se moramo čuditi, kako je v naš malo razviti jezik mogel presaditi poleg klasičnih vse glavne romanske, germanske in celo vzhodne pesniške oblike tako izvrstno, da mu v tem oziru med starejšimi pesniki ni para v vsem slovanskem svetu. Prešernove poezije so obenem slovenska poetika, za katero žalibog ni napisal tudi drame in novele, kakor je nameraval. Dobro je povedal Jos. Stritar v klasičnem uvodu k neklasični Levstikovi, po Jurčiču zvani izdaji Prešernovih poezij, da bi ž njimi mali slovenski narod smel stopiti pred sodnji stol brez strahu, ako bi bil poklican, da pokaže, kako se je udeležil vesoljne človeške prosvete. In vendar kako se je Prešernu godilo celo pri nas? Ni imel sreče niti po smrti! Našemu narodu bi se res smelo očitati, da kakega pesnika niti vreden ni. Skoro neverjetno se mi zdi, da so se ') Pr. pisateljev slavnostni govor pri Prešernovi devetdesetletnici na Dunaju v »Ljubljanskem Zvonu« za 1. 1891., str. 81.—87. Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. 123 pri nas mogli pravdati, kdo je večji pesnik, Prešeren ali — Koseški. Čudno je gledati v Miklošič-Navratilovem berilu za osmi gimnazijski razred, kako Prešernu še v drugi izdaji ni odmerjena niti ena cela stran, in kako se za primer iz njegovih poezij navajajo samo »Nova pisarija« in dva soneta. Tudi Jos. Marn, katerega vestnemu zbiratelj-skemu trudu bodi vsa čast in hvala, je posvetil Prešernu mnogo manj prostora nego raznim pisateljčkom. In kaj je počel s Prešernovim čudovitim, krepkim gorenjskim in vendar milim jezikom Levstik? Pesnik in pisatelj, ki je imel slovenski jezik v oblasti kakor malokdo, je hotel biti žalibog tudi filolog ter je že v mladih letih, ko še ni uničeval svojega lastnega dela kakor pozneje kot pravi slovanski mistik, »popravil« Prešernove poezije tako izdatno, da kar strmimo. Marsikaj se je v poslednjih letih izpremenilo na bolje. Dobili smo tudi mnogo lepih doneskov k Prešernovemu životopisu, posebno po g. prof. Levcu, in k razlagi njegovih del. Vendar nimamo še do danes poštene in za malo denarja pristopne izdaje »Poezij« ter histo-rično-kritične izdaje vsega, kar je naš pesnik napisal slovenski in nemški, in čakamo še tudi podrobnega životopisa ter na njem osnovane razlage in ocene njegovih poezij. Kako važno je tako razlaganje v zvezi s pesnikovim življenjem, naj dokazuje samo eden primer. »Slovo od mladosti« jej. Stritarju ena »izmed najzrelejših Prešernovih pesmi«. In vendar je ona iz prvencev; pesnik jo je objavil v prvem letniku »Kranjske Cbelice« (1. 1830.) pred »Povodnjim možem« in »Lenoro«, katerih ni sežgal, ko mu je Kopitar izrazil svoje mnenje o predloženem celem zvezku. Ko prebiramo te prvence, moramo pač obžalovati, da se je prestrogo držal Kopitarjevih nasvetov. Malo število Prešernovih poezij objasnjuje tudi to, da je bil takrat najbolj plodovit, ko je imel komu peti in kje. Pred vsem pa je treba pesnikov nastop in značaj tolmačiti v zvezi z njegovo dobo. Književnost smo dobivali Slovenci vselej, ko so tudi k nam prodirale nove velike ideje: v 10. stoletju krščanstvo, v 16. reformacija, v 18. prosvetiteljni absolutizem, ki nas je nehote probujal, v 19. romantiški duh, ki je oživljal vso Evropo. O klasicizmu in roman-tizmu se je takrat mnogo pisalo, ali ljudje se niso zedinili o teh pojmih, in še danes imamo o njih različna mnenja tembolj, ker je romantizem imel povsod svoje posebnosti. Jedro pa mu je vendar bila naravna reakcija proti pretiranemu češčenju suhoparnega razuma v 18. stoletju, proti njegovemu skepticizmu in brezverstvu, proti državnemu niveliziranju in centraliziranju, ki je doseglo svoj vrhunec 124 Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. v Napoleonovi svetovni vladi, proti vsegamogočnosti jezika, literature ž njenimi tesnosrčnimi, lažnoklasičnimi pravili, umetnosti, šeg in navad francoskega naroda. Posebno od Napoleona razdrobljeni in pod-jarmljeni Nemci so iskali tolažbe in krepila v pretekli slavi srednjega veka, ki se je prej imenoval »temen«, in v starodavni starini, ko si je nemški narod ustvaril iz svojega »narodnega duha« svoj jezik, svojo poezijo, svojo mitologijo, svoje pravo, svoje običaje, z eno besedo svoj »Volkstum« (L. Jahna knjiga o njem je izšla 1. 1810!) ali po naše »narodnost«. Glavni znak narodnosti pa je vendar bil jezik, in geslo »Die wahre Heimat ist eigentlih die Sprache« je rekel sam Wilh. v. Humboldt, kateri je ustvaril tudi pojem modernih filo-logij, ki so mu bile »znanost o narodnosti«. Pri tem je pa bil vsak »naroden duh« romantikom svet. Ze Herder je iskal pravo poezijo pri vseh narodih, nemški romantiki pa so šli še dalje v češčenju »narodne« poezije doma in na tujem, v študiranju in umetniškem prevajanju tujih poezij, posebno angleške, španske in laške, indijske, arabske in perzijske. Tako so se družile rodo- in domoljubne težnje z zanimanjem za duševne proizvode drugih narodov, svobodoljubnim pa je sledila skoro reakcija, ko vladarji niso več potrebovali narodne navdušenosti proti jetniku na otoku Elbi, vendar vsled tega so se znova probujale povsod svobodomiselne ideje. Kakor pri Nemcih so se tudi pri drugih narodih križale razne nove težnje, in po takem je imel romantizem povsod svojo posebno obliko. Slovence je kakor Poljake dramil za kratek čas sicer sam Napoleon, ali trajen vpliv na nas so imele vendarle ideje njegovih sovražnikov. Vse, kar so Nemci s sveto navdušenostjo pisali in govorili proti gospodstvu tujega duha in jezika, čitali in poslušali so tudi Slovani, v prvi vrsti avstrijski, ker nemški romantiki so imeli v dobi osvoboditeljnih vojsk svoje središče na Dunaju. Kar sta takrat razglašala brata Schlegla, bi še danes ne mogel bolje povedati naroden poslanec, ki se bori za pravice svojega jezika. V dunajskih časopisih je sodeloval naš Kopitar, ta je širil »Patriotische Phanta-sieen eines Slaven« in druge članke, v katerih je vzbujal zanimanje za slovanstvo pri Slovanih in tujcih. K njegovim največjim zaslugam štejemo, da je našel in ustvaril Vuka Karadžiča ter pomagal proslaviti srbske narodne pesmi po vsej Evropi. Tudi pri nas je dramil, naj se zbirajo narodne pesmi, povesti, pravljice, pregovori in zakladi narodnega jezika, vendar v naši domovini ni bilo podobnega moža in tudi ne podobnega narodnega blaga. Seveda je pa Kopitar vplival na ves naš narodni razvitek, ki se je najprej kazal v pisanju pre- Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. 125 mnogih slovnic. Izmed Prešernovih sovrstnikov je izpodbujal Kopitar najbolj mladega Jakoba Zupana, ki se pa ni popolnoma nasrkal njegovega duha. Omeniti je treba, da je bil pri avstrijskih Nemcih jako razširjen »mestni patriotizem« po deželah in krajih, zanimanje za njih zgodovino, narodno poezijo in glasbo, narečja, šege in navade. Za te težnje se je rabil izraz »vaterlandisch« in »Vaterlanderei«, ki je sčasoma prišla na slab glas. Našim alpskim deželam pa je posebno koristila delavnost v njih »dobro ljudstvo« zaljubljenega nadvojvode Janeza. Pred tem se ni delalo razločka med nemškim in slovenskim ljudstvom; listi, kakor »Steiermarkische Zeitschrift«, »Carinthia« in drugi, posebno pa »Illvrisches Blatt« in »Carniolia« so bili kakor za Slovence pisani. Tudi mnoge pesmi v čast visokih »prijatlov Kranjščine« so bile zaslužene in popolnoma v duhu časa. Pri Cehih, Poljakih in Rusih se »domoljubna« ali romantiška doba začenja vsaj celo desetletje prej, ni pa slučajno, da se je na slovanskem jugu začelo novo literarno gibanje okoli 1. 1830. naenkrat v Ljubljani, Zagrebu in — Gradcu, odkoder je dobil ilirizem svojega največjega pesnika, Stanka Vraza, slovanska filologija pa svojega velikana Miklošiča. Poleg občnih vplivov pa je Slovence in Hrvate bodril tudi primer drugih Slovanov. Izdatelj »Kranjske Cbe-lice«, M. Kastelic, sam najbolje pravi v svoji uvodnici, da »kranjska Muza« K Slovencam drugim reva je zbežala K vam, Polcov, Serbov, Pemcov ljub' rodovi, Vi Krajnce znali ste budit', imeti. v Besede »Polci« in »Pemci« (»Cehi« šele v drugi izdaji 1. 1834.) pač najlepše dokazujejo, da celo taki ljudje kakor licejski knjižničar Kastelic niso posebno temeljito poznavali svojih bratov. Poučevali so se o njih najbolj iz raznih nemških časopisov (in časnikov), posebno iz imenitnih dunajskih »Jahrbiicher fiir Literatur«, iz katerih je hotel Kopitar napraviti glasilo zapadnih slavistov, in pa iz nemški pisanih knjig o Slovanih, kakor sta bila Dobrovskega »Slovan« in »Slovanka« (prvotno izišla tudi kot časopisa), najbolj pa iz P. J. v Saffika »Geschichte der slavischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten« (1826) in »Abkunft der Slaven« (1828). Za pripravljano v drugo izdajo literarne zgodovine vseh Slovanov je napisal Cop, du- v ševni oče »Kranjske Cbelice«, prvo popolno zgodovino slovenske v književnosti, ki je pa zagledala beli svet (1864) šele po Safafikovi smrti. Vendar podobno po pismih in tudi osebno so se Slovenci »Ljubljanski Zvon« 2. XXI. 1901. 10 126 Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. v dotikali s Cehi in Poljaki, posebnega pomena pa je bilo za nas interniranje še premalo ocenjenih Poljakov v Gradcu in Ljubljani. O Rusih se je še malo vedelo, le J. Zupan se je pogovarjal z nekaterimi na ljubljanskem kongresu (1821). Ljubljani gre zasluga, da je začela prva na slovanskem jugu novo dobo, ki odgovarja romantični pri drugih narodih. »Kranjska Cbelica«, ki je žalibog samo štirikrat rojila (1830—1833), dasi je bilo že 1. 1834. treba druge izdaje I. zvezka, je bila almanah (kakor v prejšnjem stoletju »Pisanice«) in sicer pravi »Musenalmanach« brez proze, to je vsaj po obliki, kajti po vsebini je je bilo mnogo v nji, tako da je Prešeren največ svojih pušic izstrelil proti Cbeličarjem, ki so se večinoma držali tudi starih vzorov, ker so bili učenci starših časov ali pa so trpeli od tega, da so v provincijo posebno takrat tudi literarne mode prihajale pozneje. Večina Cbeličinih pesnikov posnema Vodnikov anakreontizem in idilizem v obliki gorenjskih poskočnic, vendar navadno brez Vodnikove soli ali pa celo prav sladkarski, potem elegične in melanholične nemške pesnike 18. stoletja (Matthisson, Salis, Holty, Holderlin, mladi Schiller), Gellertove basni, Gleimove v slavo praškega Friderika II. pisane ode (Zupan: Berlinskega koplorja ura!), staromodne epigrame. Pri posnemanju rimskih in grških bukolikov je J. Zupan šel vsaj tudi med »tolminske pastirje«, pri U. Jarniku pa še vedno poje »Darnon Meliti«. Moderni baladi razen Prešernovih sta v celi »Cbelici« le dve: Holzapflova »Na posipu Hudega grada« (I. zv.) in Ciglerjeva »Dozdevna smrt« (II.). Se navadnega kranjskega in slovanskega domo- in rodo-ljubja bi bilo malo, da ga ni prodajal na veliko J. Zupan v »Kranjskem Plutarčku« in »Kranjskem Nestorčku« ter v nekaterih pesmih, kakor v oni »Kranjec dolžen hrovatenja« (II. zv.), ki je izvila Prešernu klasični sonet »Ptujo-Besedarjem« (Ne bod'mo šalobarde!). Sploh je bil poleg Kastelca še najbolj napreden in raznovrsten profesor bogoslovja J. Zupan, kajti on je seznanjal Slovence s srbskimi narodnimi pesmi in pel celo pred Prešernom — gazele, samo škoda, da ni bil niti pesnik, niti filolog, niti jasna in disciplinirana glava. Od nemških romantikov je torej večina Cbeličarjev vedoma in nevedoma sprejela le nauk, da je treba gojiti narodni jezik, in pa precenjevanje pesništva; kakor n. pr. pri Cehih je tedaj tudi pri nas pesnikov kar rojilo, kajti skoro vsak rodoljub je koval verze. Posebno zaslugo pa si je pridobila Cbelica s tem, da je prinašala »pokranjčene« ali »preslovenjene« srbske narodne pesmi (seveda Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. 127 tudi »Asan-Aginko«, ki je po Goetheju najprej zaslovela po vsem svetu), »staročeške narodne pesmi iz Kralj odvorskega rokopisa« in »Balade ino pesmi mej kranjskim ljudstvam pete« iz zbirk V. Vodnika, v A. Smoleta in celo iz tiskane Fr. L. Celakovskega (Slovanski narodni pisne, III. kn., v Pragi 1827). Celo primere iz »dalmaskih« pesmi Ivana Ivaniševiča (iz 17. stoletja) in »Iz Oglasa ruskih pesen od Fr. Lad. Celakovskega« (v Pragi 1829) so dobili po »Čbelici« Slovenci, ki so torej tudi pestovali slovansko literarno vzajemnost že pred Kollarjevo imenitno brošuro. v Kakor vsi Cbeličarji se je tudi Prešeren zanimal za »alles Va-terlandische« in sam pravi na istem mestu1): die Tendenz unserer Carmina und sonstigen literarischen Thatigkeit ist keine andere, als unsere Muttersprache zu cultiviren«. Domovina je bila Prešernu kranjska dežela in materinski jezik seveda kranjsko narečje. Zaradi tega rabi tudi njemu navadno izraz Kranjec za Slovenec, Slovenci pa so mu drugi Slovani. Na Kranjskem je v teku časa deželno ime prevladalo narodno, in šele Slovenci na okrajinah, posebno štajerski, so mu priborili zopet veljavo, ko so se vedno bolj širile narodne ideje, za katere je po Humboldtovem izreku bila prava domovina jezi k. Slovenskega naroda v začetku 19. stoletja ni bilo, kakor n. pr. ni bilo tudi hrvaškega ali srbskega naroda v današnjem zmislu.2) Ko bi nas bili Kranjci o svojem času zedinili pod tem imenom,3) ne bi J) Pismo St. Vrazu z dne 5. julija 1837. Letopis Matice Slovenske 1877, str. 161. 2) Prepuščajmo to zabavo birokratom, da se ravnajo po znani maksimi: »Quod non est in actis, non est in mundo!« — Ce so živeli ljudje, ki so govorili slovenski jezik, potem je seveda živel takrat in že več stoletij poprej tudi slovenski narod. Stvar je bila poprej nego njeno ime. — Kar pa velja o nas skromnih Slovencih, to velja seveda še z večjim pravom o Hrvatih in Srbih. Uredništvo. 3) Ko so rodoljubi naši 1. 1848. razvili svoj narodno-politični program, ravnali so prav modro, da so za vse Slovence izbrali ime slovenski narod , ne pa kranjski narod. S tem imenom so hoteli pokazati, da je pojem narodnosti širji in vi š j i, nego pa pojem pr o vincial i zma. »Slovenski narod stanuje po tistih pokrajinah, katere vi avstrijski državniki nazivate kranjsko, štajersko, primorsko, koroško, ogrsko in beneško deželo« — tako so hoteli reči prvi modri naši predniki. Ako bi bili pa izbrali za vse Slovence skupno ime »Kranjci« ali »kranjski narod«, bi bilo to provincialno ime od bij al o vse Nekranjcej in bi jih bilo težko združilo in vzbudilo k zavednosti celokupnosti; saj vemo, da provincialna imena še dandanes na tihem goje nekak antagonizem, in to ne samo med Slovenci, ampak celo med Nemci v Nemčiji. (Prim. Pruse in Bavarce!). Štajerci, Korošci in Primorci bi pač ne bili hoteli biti Kranj ci, Slovenci pa smo vsi prav radi, ker je to resnica in ker je to edino ime, ki 10* 128 Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. bilo v tem nikake nesreče, saj so po takem potu nastala mnoga narodna imena iz deželnih, za bodočnost pa bi zedinjenje bilo bržkone bolj mogoče v stari »Kranjski«, ki je že bila večja, nego v novi »Sloveniji«, in za ime naših bratov bi nam ne bilo treba čeških tujk »Slovan« in »slovanski«. Za svojo domovino se je Prešeren skupaj s svojim učencem grofom Auerspergom (Anastazijem Griinom) najbolj navduševal iz Valvasorjevega dela »Ehre des Herzogthums Krain«, in odtod sta obadva zajemala snovi za svoje pesmi. Dasi je bil Prešeren po vsej svoji naravi lirik in je prepuščal »našim Homerjem«, naj opevajo slavna dela naših očetov, mu je vendar tudi Valvasor vdahnil epsko pesem »Krst pri Savici«. Seveda patetične rodoljubne frazeologije pri Prešernu ni, ali to je njegova prednost. Preiskave o Prešernovem slovenstvu, slovanstvu in rodoljubju imajo po takem vedno nekaj nenaravnega, ako ga merimo po sedanjih in ne vedno najboljših pojmih. Za vselej je treba tudi pokopati legendo, da je češki pesnik in v učenjak Celakovsky osebno navdušil Prešerna za slovanstvo. Tega ni bilo treba in tudi nikakor ni moglo biti. Iz prijateljskih pisem Celakovskega (Sebrane Listy) vemo natančno, kaj je Celakovsky delal v Pragi v letih, ko je bojda občeval s Prešernom, ali tam ni sluha ni duha o Prešernu, pač pa sam Celakovsky celo pripoveduje, kako je že prej v Lincu od dveh sošolcev dobil »vindičky«, t. j. slovenske narodne pesmi.1) Prešeren je lahko znal že rano spise Celakovskega, posebno njega izdajo »Slovanskih narodnih pesmi«, v katerih je Celakovsky že v I. knjigi (1. 1822.) klical »brate na Savi in Dravi«, naj zbirajo svoje zaklade. Celakovsky pa se je s Prešernom v seznanil šele po »Kranjski Cbelici«, kar nam jasno dokazujejo njihova pisma.2) Odlični pesnik in najsimpatičnejši zastopnik češkega nas združuje. Ime »slovenski narod« pa je tudi čisto upravičeno in ni nič novega! Saj vemo, da ježe Trubar nazival svoje rojake »ljube Slovence«, in jezik, v katerega je prevajal sveto pismo, je njemu jezik slovenski (vmes tudi »kranjski«). Takisto imenuje Dalmatin svoj jezik, v katerega prevaja biblijo, tudi jezik slovenski. Da tudi Vodnik pozna slovenski jezik — in ne samo »kranjski« — je znano. Tudi Nemci so naš jezik imenovali poleg »krainerisch« navadno windi sch ; vsi Slovenci pa jim nismo bili nikdar Krainer, ampak »Winden«. — Ako pa je jezik naš bil od nekdaj jezik slovenski, potem je naravno, da je tudi narod, ki govori ta jezik, narod slovenski, ki ne živi samo na Kranjskem. Ime »slovenskega naroda« je torej našim preporo-diteljem zlasti 1. 1848. prišlo kar samo od sebe, in boljšega imena nam niso mogli niti dati. Uredništvo. ») Pr. Sebrane Listy, 11, 25, 27, 33, 34, 76. 2) Letopis Matice Slovenske 1. 1875., 160—163, Ljubljanski Zvon 1. 1898., 379—380, 1. 1882. 49—53, 110—112. Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. 129 romantizma je takoj po zaslugi ocenil našega Prešerna javno v vplivnem časopisu češkega muzeja (1. 1832., IV. zv.)1) in v pismu, s katerim je začel njih korespondencijo 24. decembra 1832. Čop je v »Illvrisches Blatt« 1. 1833. seznanil naše rojake z oceno, ki jim je kazala, kakega pesnika imajo med seboj. Prešeren se je potem gotovo tudi za Celakovskega bolje zanimal, saj je celo vedel, da je ta prestavljal sv. Avguština delo (De civitate Dei), ali mnogo si tudi v teh osmih letih nista dopisovala. Kot pesnika imata marsikaj skupnega, in bilo bi vredno študirati, ali sta drug na drugega vplivala. Dasi je Prešernu delala češčina velike težave, seznanil se je vendar tudi z drugim glavnim pesnikom svoje dobe, Janom Kollarjem, katerega »Slavy Dcero« je čital v izvirniku, ker drugači ne bi mogel praviti, da smo Slovenci s svojo književnostjo še vedno tam, kjer nas je našla Kollarjeva Muza.2) Naravnost od njega je imel mater »Slavo« in tudi boginjo »Živo«, Črte, bogove nad oblaki (iz »Vyklada« k Slavy D čeri). V duhu časa je tudi Prešeren mislil, da smo tudi Slovani imeli svoj Olimp, vendar ni maral njegovega nejasnega vse-slovanstva in tudi ne od njega početega bahanja »čvetero bolj množnih Slave rodov«. S tega stališča je treba tudi soditi njegove ostre izraze o Ilircih in o Stanku Vrazu. Kar pa je pisal »Slovencev uskoku« o slovenščini in njeni književnosti, je obveljalo, ker fak-tične razmere so močnejše od vseh teorij, bodisi najsimpatičnejših. Kot romantik je Prešeren jako cenil in zbiral narodne pesmi ter jih je lepo število poslal St. Vrazu, vendar ni se igral ž njih posnemanjem niti po vsebini, še manj pa po obliki. Naš največji pesnik je pokazal, kako se je treba učiti od naroda, peti v narodnem duhu, pri tem pa ostati umetnik. Seveda je Prešeren znal tudi ločiti prave narodne pesmi od dozdevnih, n. pr. Ahaclovih. Ze v tem, kar ima Prešeren skupnega s Cbeličarji, jih je vse daleč presegal, prava sinova svojega časa pa sta bila le on in njegov starši prijatelj Cop. Ta »velikan učenosti«, ki je tudi Prešernu pokazal »pot pravo v deželo duhov«, je znal jezike vseh omikanih narodov, ali še bolj važno je, kar hvali Prešeren: »Skrita nobena bila ni zvezd ti neba poezije«. To je bil pravi učenec nemških romantikov, kakor ustvarjen za to, da bode mentor Prešernovemu geniju. ------------------- . ') Gl. Celakovskega Sebranč spisy IV. 428 si. 2) »Ljublj. Zvon« 1882, 110. Misli pri tem na 129. sonet IV. speva. 130 Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. Najbolj se kaže Prešernova odvisnost od nemških romantikov v velikem bogastvu oblik, posebno romanskih. Brez domačih vzorov je nastopil hitro za Vodnikom pesnik, ki je pel v raznovrstnih jamb-skih, trohajskih in daktilskih kiticah, pri tem pa še zanesel k nam nibelunško kitico, tercine, sekstine, stare oktave, sonet in celo sonetni venec z akrostihom, gloso, balade in romance s španskimi moškimi in ženskimi asonancami. Romantiki, med katerimi so nekateri cenili glasbo više od vseh umetnosti, so posebno poudarjali blagoglasje v poeziji, dasi so imeli pri posnemanju romanskih oblik veliko težavo s svojo »Eeee-Sprache«. Pri nas pa je Prešernovemu mojstrstvu pomagal tudi jezik s svojimi močnimi in globokimi samoglasniki v končnicah (pr. »Hčere svet«: noč, zor, moč, rekoč . . »Učenec«: u-o, »Dohtar«: a-o). Prešernova podoknica »Luna sije« je že samo po sebi glasba, in ni slučajno, da v rimah prevlada »ljubeznivi« i, kakor ga imenuje A. W. Schlegel,1) ki je sestavil »Vocal-Farben-leiter«. To kitico je posnel 'Prešeren po Brentanovih pesmih »An eine Kranke«, kjer je ravno prva kitica še ena iz najbolj blagoglasnih, dasi ne dosega Prešernove, ki ima eden verz in tudi eno rimo več: Bleib' nur stille, Gottesvrille Hat auch dich j a auserseh'n! Alle Armuth, alle Fiille Wird auch dir voriibergehn. »Stanzenglut« in »Sonettenwut« sta prišli pri Nemcih sčasoma na slab glas, in Tieckovi tolikokrat glosirani verzi »Liebe denkt in siissen Tonen, Denn Gedanken stehn zu fern« . . . so zape-ljavali pesnika večkrat na kriva pota, posebno na igranje z rimami (Reimgeklingel), ali resnično je omenil o Prešernovih sonetih že Stritar, da ga »tudi ni le enega samega praznega med njimi«, tako da se Slovenci smemo ponašati, »da smo v sonetu prekosili ošabnega soseda«. Jedrnati soneti proti črkarski pravdi, Kopitarju in Ptujo-Besedarjem imajo tudi svoj primer v nemških »romantiških dekretih«, in Prešernove pušice in zabavljice so bile »Literarische Scherze in A. W. Schlegel's Manier«; skupno jima je celo geslo, »da na visoki vrh lete iz neba strele«. Prešeren pa je pel tudi najdovršenejše vzhodne gazele že 1. 1833. (Cbelica IV. zv.). Ta letnica je jako važna, kajti Nemce same sta seznanila Rtickert in Platen ž njimi prvič šele v letih 1821—1822. x) Werke, Lg. v. Bocking 7, 175. Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. 131 Zanimivo pa je, da jih je pri nas prvi posnemal J. Zupan, ki jih je prestavil (Illvrisches Blatt 1831, št. 12., 13., 46.) iz kranjsko-nemškega pesnika Franza von Neumannsthal. Na Zupanu lahko nekolikokrat opazujemo, kako je šušmar dramil zaspanega pesnika (»Dr. Sieben-Schlafer« ga imenuje eden prijatelj), naj ž njim tekmuje. Celo tak primer nam tudi objasnjuje, kaj je Prešeren izgubil, ko mu je usoda v prerano vzela Čopa, Zupana, Smoleta in Korytka. Romantik je Prešeren v posebnem naglašanju pravic človeškega srca in umetniškega duha. Nasprotje med življenjem in idealom, med poezijo in prozo je sicer vedno pesnike zanimalo, posebno tako globokočuteče in nežne lirike, kakršen je bil Prešeren, vendar nemška idealistična filozofija je dognala to nasprotje do vrhunca. Fichtejeve teorije o svet ustvarjajočem in vladajočem »jaz« so dale podlago skrajnemu subjektivizmu, in Schelling, ki jih je bolje razvijal, je prišel pri tem do nauka, da je poslednje in najvišje na svetu poezija. Odtod izvira brezobzirno sovraštvo proti vsem »filistrom«, posebno proti onim, ki poezijo rabijo za prozaične svrhe (pr. posebno Novo pisarijo, Gloso) ali pa ukazujejo pesniku, kako naj poje (gl. posebno Orglarčka). Tako je postal tudi Prešeren velik pevec disharmonije med idealom in življenjem, ki nosi v svojih prsih gorje vsega človeštva in trpi zanje brez miru (Pevcu). Tu Prešeren najbolj spominja na Mickiewicza, ki pravi o sebi, da je on milijon, ves narod. Pesem »Pevcu« je tudi nastala šele takrat (natisnjena 1. 1838 v Illvrisches Blatt, št. 23. pod prvotnim naslovom: Osrčenje), ko se je bil Prešeren po Korvtku že seznanil s poljskim pesnikom-kraljem in pesnikom-mučenikom, od katerega ima tudi misli gesla (gl. prvotno obliko v Illvrisches Blatt 1838, št. 21.) svojih »Poezij«: »Sem dolgo upal ! . .« (gl. prestavo Mickiewiczevega soneta »Resignation« v Illyr. Blatt 1837, št. 9.). Vpraša pa se, je li tudi Prešeren z Mickiewiczem hodil za By-ronom, za »vlastiteljem dum« (misli), kakor ga po pravici zove Puškin; kajti ni ga bilo pesnika v 19. stoletju, ki bi bil imel na svoje sodobnike tako velik vpliv kakor angleški lord. V Ljubljani je bilo takrat nekaj častilcev Bvronovih, in med njimi je češki Nemec Hilscher, najbližji rojak češkega byronista H. Mache, Bvronove poezije celo izvrstno prestavljal. Tudi Prešeren se je lotil »Parizine« že 1. 1833., ali kakor se vidi, izbral si je pesem, ki je najmanj značajna za pre-ponosnega in obupnega angleškega svetovalca, za njegov satanski. smeh, in še te ni do konca prestavil. Tudi Mickiewiczevi vplivi (pr še: Kam) Prešerna niso napravili bvronista, ampak on nasleduje tudi 132 Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. po vsebini nemške romantike, ki so se samo v umetnosti upirali starim bogovom, brata Schlegla, Brentana, Uhlanda in Chamissa, Rii-ckerta in Platena. Zanimivo je, kako je izmed svojih prvencev ohranil tudi prestavo Th. Koernerjeve nemško-narodne, proti Francozom naperjene pesmi »Licovski strelci«, katere je 1. 1830. natisnil v »Illy-risches Blatt«, v »Poezijah« 1. 1847. pa ne. Izmed velikanov nemškega Parnasa bi zastonj iskali sledov patetičnega Schillerja (samo viteza Toggenburga je vzel za predmet enega soneta), dasi je v Ljubljani v prvih desetletjih bil posebno razširjen kult Schillerja; zato pa Prešeren hodi za Goethejem v duhu romantikov, katerim je bil ta »namestnik poezije na zemlji«. —- Tudi Prešeren ne more dovolj povzdigovati pesnika, vendarle kot svobodnega umetnika in pevca nesrečne ljubezni, ne pa kakih socialnih ali politiških idej. Najbolj značajna zanj je balada »Neiztrohnjeno srce«, kjer se pesnik primerja svetniku, katerega srce ne more zgniti, dokler ne bo črez noč ležalo pod jasnim nebom: Hladijo naj ga sapce, naj rosa pada nanj, Naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj Pred vdihnile v življenji, prejmejo spet 'z njega; Ko vstane drugo sonce, src6 tako skopni, Ko beli sneg spomladi, da kaj zagrebsti ni. Iz teh verzov odmeva tudi nekako Schelhngov-Goethejev pan-teizem. Posebno v baladah spominja Prešeren najbolj na Goetheja (gl. posebno: Ribič) ter na Uhlanda, glavarja »schwabische Schule«, in na njenega berlinskega prijatelja, ponemčenega Francoza Chamissa. Sploh je bila cela »schwabische Schule« slovanskim pesnikom, posebno pa našim južnim, neizmerno simpatična, Prešerna in Vraza pa je naravnost vezal ž njo A. Griin, ki je najprej v njenem »Deutsches Musenalmanach« 1. 1836. objavil svoje prestave »kranjskih« narodnih pesmi. V duhu romantikov pa se tudi v baladah in romancah bliža Prešeren (kakor tudi Vraz) romanskim narodom, to se pravi, pri njem pravzaprav ni angleških balad z mračnim in meglenim nebom, on se nagiblje le k jasnemu jugu in poje bolj romance. Presadil je sicer tudi on rano na naša tla »Lenoro«, po kateri bo Bilrger vedno slovel ne samo v nemški, ampak v svetovni literarni zgodovini, ali ni ga posnemal ž njegovimi strašili in kriki. Zanimivo je »Lenoro« primerjati s »Povodnjim možem«, še bolj z isto balado »Der Was- Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. 133 sermann« A. Grtina.x) Oba sta našla povest v Valvazorju, vendar A. Grtln ji je vzel mestni ljubljanski in dal splošni značaj. Primerjajmo v začetku: Dort wo das ebene Blumengefild Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, Der Strom so ruhig durchwallt, Al lepši od Urš'ke bilo ni nobene. Wo riesig der alternden Linde Bild Na starem so trgu pod lipo zeleno Im blauen Spiegel sich malt; Trobente in gosli, in cimbale pele, Dort sammelte einst sich derHirten Schaar Plesale lepote 'z Ljubljane so cele Beim heitern Ton der Schalmei'n; V nedeljo popoldan z mladenči vesele. Dort fand vereinigt manch gluckliches Paar Zum frohlichen Reigen sich ein. Že na tem primerčku ne vidimo samo razločka v pesniški nadarjenosti in umetnosti, ampak še bolj opazujemo na eni strani abstraktnega Nemca, na drugi pa realističnega Slovana. Prešeren je sicer čital še pri Btlrgerju o njegovih romancah: Deutsch sind wir! nicht griechisch, nicht romisch, nicht Aller-weltsgedichte in deutscher Zunge, sondern in deut-scher Zunge deutsche Gedichte. Imel je med romantiki posebno dobre vzore v Chamissu, ki je med njimi najbolj realist, vendar tudi pri Prešernu nahajamo, kar tako občudujemo na Mickiewiczu in Puškinu, na Celakovskem in St. Vrazu: vzrastel je popolnoma na domačih tleh, tiči ves v svojem narodu tako močno, da ga vsa nemška idealistična filozofija, vsa njena fantastična nova in sredovečna romantika niso mogle prestvariti. To pričajo vse njegove poezije, njemu je učenje pri drugih vselej le koristilo, nikoli pa škodilo! Kdor hoče imeti še posebno nagleden primer, naj vzame Prešernovo nedolžno pesem »Nezakonska mati« in pa škotsko narodno2) »Wiegenlied einer ungltlcklichen Mutter« v Herderjevih »Volkslieder« ali »Stimmen der Volker« (poznejši nadpis izdatelja S. Milllerja), katero je Prešeren gotovo poznal, saj so se od Herderja učili vsi častilci in zbiratelji narodnega pesništva. Pri Prešernovem realizmu je treba posebe omeniti tudi primera, ki dokazuje njegovo umetniško naprednost in zmožnost poetiziranja celo tako nepoetičnega predmeta, kakor je železniška mašina. Chamissu in A. Griinu se šteje v veliko zaslugo, da sta se skoro lotila »poezije para« (Chamissov »Dampfross« je iz 1. 1830.). Kako zabaven in domač pa je Prešernov razgovor kranjskega parčka o »železni cesti«! *) Jako poučna je tudi danska balada »Der Wassermann« v Herderjevih »Volkslieder« ali »Stimmen der Volker«. 2) Priporočamo ta primer posebno pretiranim častilcem narodnih pesmi. 134 Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. Prešeren je tudi takrat resničen, ko opeva svojo nesrečno ljubezen. Tu moram odločno ugovarjati J. Stritarju, ki nahaja pri Prešernu tri glavne čute: ljubezen, domoljubje in tisto hrepenenje po idealu, ter pravi dalje: »Ta ljubezen je . . le poetiška fikcija; to hrepenenje po izvoljeni devici je simbol hrepenenja po nedosežnem idealu«. Ne, nikoli ne! Stritar sicer dalje sam sebe precej pobija in prav dobro omenja na drugem mestu, da Prešeren ni zakasneli trubadur, vendar njegovo mnenje je podpiral potem tudi Leveč l) z živo-topisnimi podatki o Juliji Primčevi. Vse to pa nas ne more motiti v trditvi, da Prešeren poje samo o svoji ljubezni, katero seveda kakor vsak pesnik idealizuje. Sploh pa je ta ljubezen bila čisto idealna, kajti kakor Tasso je tudi on svojemu nedosežnemu idealu mogel le skrivaj razodevati svoje bolečine (gl. 3. sonet »Sonetnega venca«), ali ravno taka tajna ljubezen je tembolj močna, ker v občevanju bi morebiti izvoljena devica marsikaj svoje idealnosti izgubila, in lahko traje prav dolgo. Iz življenja raznih lirikov bi se tudi dali navesti zanimivi primeri, kako dobivajo svoj izraz pesnikovi vtisi še po dolgih letih. Prešeren sam govori o svoji »Liebesperiode« in takrat je tudi napisal ali vsaj spočel (treba je misliti na pravo »conceptio«) večino svojih ljubezenskih poezij. Največjega pomena je seveda »Sonetni venec«, o katerem še ne vemo, iz kakih let je (izišel je leta 1839.), in ta nam najbolj jasno kaže, koga je opeval Prešeren, saj se drugači ne bi posebno trudil z akrostihom. Julija Primčeva mu je lahko tudi ostala dolgo poetična, ker se je šele 1. 1840. omožila, on pa njej zvest v svoji pesniški domišljiji, dasi je nezakonsko ljubezensko srečo užival že z drugo. V pesmih od 1. 1841. kakor »K slovesu«, »Zgubljena vera«, »Ukazi», »Sila spomina« velja še vedno: »Vse misli zvirajo 'z ljubezni ene«. Te misli pa so tako žive in jasne, ti čuti so tako goreči, globoki in iskreni, da Prešernovim poezijam nikakor ne smemo jemati posebno visoke cene, kakršne bi ne imeli, ako bi bila ljubezen našega pesnika fikcija. Kako je treba tolmačiti Prešernov idealizem v zvezi z roman-tiškim subjektivizmom, smo že govorili. Da pa pesnik opeva z ljubeznijo k izvoljeni devici tudi ljubezen k domovini ter obe prav umetno veže, ni nič posebnega: podobni »Liebes- und Vaterlands- v v dichter« so bili vsi mlajši romantiki, pri Cehih Kollar in Celakovky, na jugu še Stanko Vraz in drugi Ilirci. Posebno Vraz nas zanima, ker prva speva njegovih »Djulabij« in Prešernovi soneti so blizu iz enake dobe, dasi je tudi tukaj Prešeren že vplival na Vraza. !) »Zvon« 1879, 53. Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. 135 Bolj nevarno bi bilo za slavo našega Prešerna, ako bi se mu mogla očitati prevelika odvisnost od njegovih literarnih vzorov, posebno od Petrarke, ki je podobno opeval svojo Lavro, vendar bržkone ne tako resnično. Prešeren je res posnel mnogo Petrarkovih sonetov, in nekatere podrobnosti kakor spoznanje pri božjem grobu (pri Prešernu na veliko soboto, pri Petrarki se misli veliki petek, v Celakovskv ima jasno ta dan) se posebno čudno ujemajo, vendar te ne morejo odločevati glavnega vprašanja, če bi tudi dokazovale preveliko posnemanje, kar pa še ni dognano. Poleg raznih nezgod je bila tudi edina prava ljubezen Prešernova kriva, da je tako malo pel. Prešeren je namreč pred vsem lirik, lirični pesniki pa se hitro izpojejo; zaradi tega n. pr. Uhland in Geibel svarita svoje pesniške brate, naj se ne opirajo samo naliriko. Kakor pri Vrazu se je tudi pri liriku Prešernu boril subjekti-vizem z objektivizmom, ali poleg svojih nedosežnih lirično - epičnih balad in romanc nam je vendar tudi ustvaril večjo epično pesem »Krst pri Savici«, kateri so dobrohotni tuji (n. pr. H. Ahn) in tudi domači kritiki očitali marsikatere slabosti v karakteristiki glavnega junaka. Samhaber Prešernovega epa celo ni hotel prestavljati, ampak v ga je predelal v posebno pesem »Črtomir«. Pri tem se je sklicevalo celo na Lessingov izrek »christliche Bekehrungsstoffe sind kein Ge-genstand der Poesie«. Z druge strani pa je Prešeren sam prosil Celakovskega x) (22. avg. 1836), »Krst« »als metrische Aufgabe zu beurtheilen, mit deren Losung der Zweck in Verbindung stand, mir die Gunst der Geistlichkeit zu erwerben«. Kakor pravi dalje, se mu je to tudi posrečilo. Vendar dodajmo takoj, »duhovni gospodje bi tudi že prej lahko bili ž njim zadovoljni, ako bi bili imeli več zmisla za pravo umetnost, ako Prešeren sploh ne bi bil zastopnik nove literarne dobe proti starejši slovničarski in črkarski, in še nekaj za malo-mestne razmere jako važnega, ako Prešeren in njegovi tovariši ne bi bili dražili višjih in nižjih duhovniških — homeopatov v Ljubljani. Prešeren se je zastonj sam obtoževal, njemu zares ni bilo težko peti na veselje celo sovražnih mu duhovnikov, in J. Marn 2) še bi bil lahko navedel mnogo več dokazov za njegovo »krščansko verstvo in nravstvo.« Sam ne trdim, da Prešernov »Krst pri Savici« ne bi mogel biti bolj dovršeno delo, posebno proti koncu, kjer bi se dale hitre junakove izpremembe, ki pa psihološki niso neutemeljene, bolj živo in bolj obširno opisati (posebno motijo brezzvezni dialogi). To je pa J) Lj. Zvon 1882, 110. 2) Jezičnik 18., str. 56—58. 136 Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. tudi vse, kar mu smemo očitati, ako ga sodimo po duhu romantiške dobe, kar je seveda potrebno. Preobračanje v krščanstvo ni moglo biti poetično nadrazum-nikom 18. stoletja, pri romantiških častilcih krščanstva, posebno pa katoličanstva in device Marije pa je bilo popolnoma naravno. In zakaj ne? Poezija nam vendar največ predstavlja človeške čute, in kaj more biti bolj dostojno pesniške umetnosti nego notranji boj najsvetejših čuvstev! Prešerenu najbolj kongenialni Chamisso je opeval 1. 1833. v berlinskem »Deutscher Musenalmanach« pokrščevanje v tercinah (Ein Gerichtstag auf Huahine), Fouque pa, ki je bil Dunaj-čanom drugega desetletja 19. veka najbolj modni pisatelj, je zapel prvi ep v stancah (Corona), v katerem se poganka krsti. Podobnih epov je sledila cela vrsta; treba je pa misliti tudi na druge epe v stancah, posebno na Ernsta Schulze »Bezauberte Rose«, ki je imela ogromen uspeh. Vidimo torej, zakaj je hotel Prešeren peti večje delo v tercinah in stancah in zakaj si je izbral »Krst«. Seveda ga je kot romantiški domoljub iskal na domačih tleh in v starih časih, ko so še Slovani imeli svoje bogove in si prosti volili »vero in postave.« Tukaj je Prešeren sploh poln ljubezni do svoje domovine, katero nam tudi preslavno opisuje; tukaj je tudi najbolj izrazil svoje vseslovansko rodoljubje in romantiško zaljubljenost v pogansko pra-slovanstvo. Nam se zdi, da se to ne ujema s češčenjem krščanstva, vendar kakor se je opravičeval Chamisso, da je mož napredka, ki iv v mora krščanstvo više ceniti, tako se tudi Črtomir ne brani »Ljubezni vere, in mini in sprave« ter pravi o malikih: V njih le spoštval očetov sem postave, Al zdaj ovrgle so jih vojske sile.» v Ko je Črtomir izgubil svobodno domovino, si je hotel rešiti vsaj nevesto, ki se je med tem že pokrstila; celo naravno je pri v obeh, da sprejemata v taki prehodni dobi krščanstvo, Črtomir pa še posebe sledi Staroslavovemu primeru ter postane duhovnik, ko ni več nikake sreče zanj v zemskem življenju. Da je pesnik pri Črtomiru mislil tudi na sebe, nam sam pravi v v sonetu, v katerem je postavil prvi spomenik Matiji Čopu: kakor v Črtomir je »pokopal misli visokoleteče . . . ves up na zemlji sreče«. V epu samem odskakuje s subjektivnimi opazkami (Ak prav uči me v revah skušnja moja, ali pa celo: Naj pevec drug vam srečo popisuje, ki celo leto je cvetla obema). Sploh je v Prešernovem »Krstu« Dr. M. Murko: Misli k Prešernovemu življenjepisu. 137 mnogo lirizma, vendar romantiki so bas zahtevali podobno zvezo lirike in epike ter posebno cenili »lirično-epične pesmi«. Sicer pa je Prešeren tudi jako dobro pogodil objektivno pripovedovanje, in nekatere slike bi samemu Homerju delale čast (gl. primerjanje Valj-hunovih vojščakov s hudournikom, mrličev tropov s snopovja kopami po njivah, Bogomile z jutrno zarjo, Savičnega vodopada z mladeničem). Da je pa Prešeren rešil izvrstno tudi svojo »metrično nalogo«, pač ni treba praviti. Skratka, mi smemo biti ponosni tudi na »Krst pri Savici«, tembolj, ker še po dolgih letih nimamo ničesar podobnega. Upam, da sem s svojimi opazkami nekoliko pokazal, kako mnogo še je treba dela, da bomo Prešerna prav razumevali in cenili. Njegovo življenje je sicer prosto, brez posebnih zunanjih dogodkov, vendar bogato po notranjem razvitku, težkih izkušnjah in bojih, tako, da tudi naš romantik ni zastonj pel o svojem mučeniškem poklicu. Prešernove poezije so res tako jasne, da omikanemu in večkrat tudi prostemu človeku ni treba zanje komentarja, vendar videli smo, da njih cena samo raste, ako postavimo pesnika v luč njegove dobe in pokažemo, kako se je najbolj učil pri naših sosedih. Vsi omikani narodi časte svoje imenitne može tudi tako, da študirajo kolikor mogoče natančno njih življenje in delovanje. Velikim pesnikom je danes posvečeno več posebnih društev; Nemci sami jih imajo ne samo za Goetheja, ampak tudi za Shakespeara in Danteja, poleg tega pa tudi za svoje manj slavne pesnike. Med Slovani deluje do sedaj pri Poljakih posebno društvo v čast Mickiewicza (izdalo je 6 knjig svojega »Pamietnika«), ki pa odslej hoče razširiti svojo delavnost tudi na druge pisatelje kakor dunajska Grillparzer - Gesell-schaft za vso avstrijsko-nemško književnost. Pri naših malih in slabih močeh seveda na podobna podjetja ni misliti, vendar čas je že delati na to, da ne bomo tudi v tem oziru preveč zaostajali. Zgodovino našega duševnega razvitka je treba bolj študirati ter se iz tega učiti tudi za sedanjost. Pred vsem pa širimo ne samo slavo Prešernovo, ampak tudi bisere njegovega duha med našim narodom v raznih izdajah, posebno ne predragih, in postavimo mu vendar enkrat tudi dostojen spomenik v središču našega duševnega življenja! Tudi našemu malemu narodu ni v čast, da slavi stoletnico svojega največjega pesnika brez njegovega spomenika v Ljubljani. Prost nadpis »Prešernu —¦ slovenski narod« naj skoro priča domačinom in tujcem, da so se vremena tudi zunaj Kranjske že precej zjasnila. Da se bodo še bolj, naj prorokuje poleg Prešernovih del tudi njegov spomenik! 138 Književne novosti. Književne novosti IIpemePHOBa croroAHUiiBima. Kpiirremi Ha CaBHU,ii. CneB