;
FRAN JO ROŠ: NAŠE JUTRO.
Gledala ga je veselo in izzivajoče, in skoraj ljubo mu je bilo ob tem pogledu, da ni začutila žela v njegovih besedah.
—  Ah, daj belega cvetja, še nekaj kosmičev mi ga daj! Vrag vzemi vse drugo, vsaj za danes! je vzkliknil, sam sebe priganjajoč V to lahkotno razpoloženje — kakor je z veseljem opazil, ne brez uspeha.
—  Edino tako si lahko zaslužiš rdeči nagelj! se je zasmejala in se ni preveč branila.
Ko sta dospela v mesto, so že gorele luči.         (Dalje prihodnjič.)
FRANJO ROŠ:
NAŠE JUTRO.
Sredi najglobljih polnoči, v molku najtrših samot smo obstali — v nas tema, naša — brez cilja pot.
Ali iz muk najvišje noči jekne srce bolno, kakor da je zaslutilo sredi pekla nebo.
In takrat zazvenela je struna vseh strun iz nas in takrat vzplamenela je luč v ta mrtvi čas.
Prosto obzorje, čist pogled,
bogat samot sijaj...
Naša pesem polje v luč,
pije prostost in maj.         f^j - ^ +&*M fc.
cž^>
->