V Cetrto Berilo. M. C i g a 1 e. (Glej 1. berilno vajo: nBog je".) Jako spretni jezikoznanec je Matija Cigale. Rodil se je v dan 2. septembra 1819. 1. v Lomeh pri Idriji na Kranjskem, ter je zdaj c. k. ministerijalni tajnik na Dunaji. Bil je svoj čas urednik listu nSloveniji", ter nam je po različnih časopisih spisal mnogo razprav, ki pričajo, da je strokovnjak v jezikoslovji. On je tudi uredil Vodnikov nNemško-slovenski slovar", kateri je 1860. 1. izšel na troške Ljubljanskega škofa Antona Wolfa v dveh debelih zvezkih. 0 tem slovarji smo uže nekaj več slišali pri razpravi o Valentinu Vodniku. — Da bi se Slovenci tudi o znanstvenih rečeh mogli dostojno izraževati, napisal nam je 1. 1880. nZnanstveno terminologijo" (izrazoslovje), kjer nahajamo potrebne slovenske znanstvene izraze. — V poslednjem času se Cigale večkrat oglasi v BNovicah" s kako jezikoslovno razpravo. Simon Gregorčič. (Glej 9. berilno vajo: MSam".) Mojster zdaj živečih slovenskih pesnikov je Simon Gregorčič. Narodil se je v dan 15. oktobra 1844. 1. na Vrsnem, v gorski vasi, katera leži pod goro Krnom na levem bregu Soče na Primorskem. Njegovi stariši — kmetskega stanu — imeli so več otrok. Simonovega očeta, Jarneja, spoštovali so domačini uže od nekdaj zaradi njegove odločnosti in razumnosti. Ko se fantič Simon navadi od domačega kaplana nekoliko brati in pisati; pošljejo ga stariši v početne šole v Gorico. Takrat so bile te šole še nemške; lehko si je torej misliti, da je delalo to čisto slovenskemu dečku precej težav. Izvršivši osnovne šole prestopi na* Goriško gitnnazijo; saj njegovi stariši so ga dali iz tega namena v šolo, da bi bil duhoven. Deček Simon se je izvrstno učil; zato ga vzprejmejo v 3. gimnazijalnem razredu v nmalo semenišče", to je v Gorici zavod, kjer ubožni, pridni in nravni gimnazijalci brezplačno dobivajo hrano, stanovanje, obleko in knjige. V tem zavodu je ostal Simon, dokler ni izvršil vseh osem gimnazijalnih razredov. Izvršil jib je z odliko 1864.1. Potem ide v bogoslovnico, da se posveti duhovskemu stanu. Tudi tukaj se je prav dobro učil ter bil v dan 20. oktobra 1867. 1. v mašnika posvečen. Služboval je najpreje kot kaplan v Kobaridu (na Primorskem), potem je prišel 1873.1. za kaplana vRifenber g v Vipavski dolini na Primorskem, kjer je ostal nad osem let. A zaradi bolehavosti moral je popustiti to službo ter začasno iti v pokoj. Kmalu se mu pa zdravje toliko povrne, da vzprejme lehko duhovniško službo na Gradišči, nedaleč od mesta Gorice, kjer biva še dandanes posvečujoč vse svoje moči dolžnostim svojega stanii in predragi mu slovenski domovini. Simon Gregorčič je velik pesnik, za Preširnom gotovo najizvrstnejšivSlovencih! Za mili slovenski narod ogrel se je bil Gregorčič uže kot dijak na spodnji gimnaziji. Sreča mu je bila namreč tam naklonila izbornega učitelja Ivana Solarja (Kranjca), ki je pred nedavnim umrl kot deželni šolski nadzornik v Zadru v Dalmaciji. Blagi ta gospod ni bil svojim učencem le vrli učitelj, nego pravi vzgojnik in vodnik. Rekal jim je čestokrat: ,,Glejte, da boste prvaki v vseh predmetih! Pridno se učite. da boste možje mogli pomagati svojemu narodu, kajti brez znanja vam ne bode mogoče koristiti svoji domovini!" Gregorčič si je te besede dobro zapomnil. Učil se mnogo — predmetom šolskim in nešolskim. Prebiral je marljivo velike pesnike drugih narodov, posebno latinske in grške, ter se je tudi vadil v srbskem in češkem je^^u. Vrhu tega se je vežbal v slovenskem spisovanji, ter priobčeval v Janežičevem nGlasniku" prve svoje pesni, katere je večinoma označeval le z začetnima črkama svojega imena in priimka. Kot kaplan je dalje objavljal polagoma svoje pesni po časopisih; vender mora se reči, da še le z letom 1870. prične mojstrsko delovanje pesnika Simona Gregorčiča. Tega leta je namreč jel izhajati Dunajski »Zvon". Ureduik mu — Stritar — oznanjal je v njem svoje nauke o pesništvu, razkrival brezobzirno napake v slovenskem pesništvu, ter kazal z vzgledom, kako je zlagati lepe vredne pesni. Iii ti Stritarjevi nauki niso padli na skalnata tla, nego obrodili so mnogo zlatega sadii. Stritar je se svojim MZvononia slovensko pesništvo nekako prerodil; vzbudil je mlade čile pesnike, ki mu delajo zdaj vso čast. Najslavnejši učenec Stritarjev pa, mož, ki je čislanega svojega učitelja zdaj uže prekosil, je — Sinion Gregorčič! On, zdanjih slovenskih pevcev mojster, rad tudi sam pripoznava, da se je od Stritarja mnogo naučil, rad sam zatrjuje, da je nStritarjev učenec". Kako vesel je bil Stritar, dobivši tako izbornega učenca, lehko si mislite. Zveza mej njim in Gregorčičem je postajala zmerom oža, in zdaj sta si iskrena pisatelja, marljivo si dopisujeta, da-si se nikdar v živenji nista videla. Slovenci smo lehko ponosni na ta dva prijatelja, na ta dva velika pesnika, polna žarne ljubezni do slovenske doinovine! Gregorčič je priobčeval svoje pesni po različnih časopisih in z različnimi izmišljenimi podpisi (Gorski, Bojan in dr.); največ pa jih je objavil v »Zvonu" s podpisom X. Vsi pravi poznatelji lepih pesni, občudovali so te krasne pesni ter bili radovedni, kdo se skriva za črko nX". Ta uganka je bila vsem rešena še le, ko je Gregorčič 1882. 1. nekoliko svojih pesni zbral ter jih priobčil v knjigi, katerl je tak naslov: ,,Poezije. ZložilSimon Gregorčič (I. zvezek)". Od tega časa je Gregorčič ljubljenec slovenskega naroda. Celo milostivi knezoškof Ljubljanski, pokojni dr. J. Pogačar, povabil je bil Gregorčiča k sebi, ter mu čestital in ga slavil radi tako izbornih pesni. In tudi naša vlada, spoznavši njih izvrstnost, podelila je vrlemu pesniku lepo darilo v denarjih. Ker so se pa Gregorčičeve pesni brzo razprodale, oskrbel je naš pesnik drugo pomnoženo izdavo omenjenega I. zvezka, ter ga v krasni opravi izdal letos malo dni pred Božičem. Tudi to izdavo je narod veselo vzprejel, in zvezda vseh čiharnih slovanskih duhovnikov, preslavni hrvatski rodoljub in škof Strossmayer v Djakovem na Slavonskem, pisal je našemu pesniku pismo, v katerem mu mej drugim tudi pravi: MVi, moj prijatelj, zares božanstvene misli in božanstvena čuvstva v nebeški jezik skladate in narodu svojemu posvečujete". —Gotovo bi se tudi vi, ljubi moji otroci, seznanili radi kaj več z Gregorčičevimi pesnimi. Nu, v naših berilih jih imamo tudi nekaj, katere so bile vzete večinoma iz »Zvona". Pomuite torej: v naših berilih so sledeče pesni Gregorčičeve: V II. Berilu: 46. berilna vaja »Lastovkam11. — V III. Berilu 124. berilna vaja „0 nevihti". — V IV. Berilu te berilne vaje 36. nNazaj v planinski raj; 40. nSoči"; 75. »Mavrica"; 93. ,,Veseli pastir"; 111. nZaostali ptič"; 113. »Ujetega tiča tožba"; 122. »Življenje ni praznik". Le večkrat prebirajte lepe te pesni, da se jih navadite celo na pametl A zdaj naj vam konečno povem še nekaj podrobnosti o Gregorčičil On je goreč, značajen narodnjak, unet Slovan, vzgleden duhovnik in vrl pridigar. Iz njegovih pesni kaže se nam kaj lepo žarna njegova rodoljubnost. A v svojih pesnih nas tudi poučuje, vzpodbuja nas k usmiljenju do trpečega sobrata ter nas navdušuje za vse lepo in blago! V njih se nam kaže Gregorčič pravega narodovega učitelja. Gregorčič je preblaga duša, miren, postrežljiv, usniiljen in Ijubeznjiv niož! Kako je z vsem srcem udan pravim svojiin prijateljem, dokazal nam je v prekrasni pesni, katero je zapel umršeinu kaplanu Stresu v sporain in v pesni, katero je zložil odhajajočeinu prijatelju Gruntarju! A tudi tebe, mila slovenska mladina, Ijubi naš pesnik prav iskreno! Gregorčič je mladini izboren učitelj. On rad vabi otročiče k sebi, ter jih poučuje, ter je ž njimi sam otrok! Uže v Kobaridu so otroci k njemu radi zahajali, ter peli ž njim lepe narodne in druge pesni. Ob jednem jim vzbuja ljubezen do Boga in domovine, pravi jim, naj bodo zmerom dobri, pošteni, naj se pridno učijo, posebno rnilega materinega jezika. Posojuje jim tudi nVrtec" in druge priraerne koristne knjige. Besede, katerih ne razumejo, nosijo mu ua lističih, in on jih jim potem tolmači (pojasnuje). Otroci se radi učijo na pamet njegove pesni ter na tak način si budijo spomin na slavnega svojega učitelja. Tak mož je tedaj pesnik Simon Gregorčič! Gregorčič je zdaj 40 let star. Koliko lepega še od njega pričakujemo, če mu Bog ohrani ljubo zdravje! Gotovo vsi to najiskreneje želimo! Vem, da bi tudi po lici radi poznali slavnega moža! Glejte njegovo lepo podobo, in posnemajte ga! (Dalje prih.)