Fr. Ks. Meško: Crna smrtt. 8 Žid si je mašil ušesa in obupno ječal: »Čemu si tti"c tako udaril, goreči Bog mojih očetov?« Zdaj se je zavedla; kako oče trpi. Ko je to spožnala, ni več prosila. Tudi mogla ni, bila je preutrujena. In misli so se ji vse mešale. — V nedeljo zjutraj je našel zdravnik bolnico v popolni nezavesti. Ko je odhajal, ni imel za bedne staršc druge tolažbe: »Edinole čudež jo more rešiti.« »Čudež?« Dolgo je slonel Aron v veži, kjer se je ob zidu naslonil, da se ni zrušil, ko ga je zdravnik brez pomoči, brez upanja zapustil. Slišal je le eno besedo, le eno besedo spet in spet ponavljal: »Čudež ,.. .Čudež ...« Nenadoma se jc zdrznil, se sunkoma zravnal, planil na ulico. »Kam, Aron? Ali naju pustiš sami?« Ni slišal bolestnega klica ženinega. Kakor mesečnik je taval po cesti ... »Čudež ...« Tako ga je pretresla ta besedica, da je jc bilo zvrhano polno srce, polne vse misli. Nič drugega ni imelo več po- mena zanj razen upanja: »Čudež mi jo še ozdravi... edino čudež!« Srečala sta ga dva znana kmeta iz Spuhlje, vasi pod mestom. Pozdravila sta ga, odzdravil jima ni. Zavzeta sta strmela za opotekajočim se. »Glej ga, žida! Tega pa še nisem videl pijanega. Kdo mu je le plačal? Sam si gotovo ni, je preskop!« Morda pa ni pijan, zgodaj je. Kaj pa, če ga je prijela črna smrt?« »Križ božji!« se je prestrašil prvi. Naglo se je prekrižal in roko položil na prsi, kjer je nosil križec sv. očeta Caharije, mogočno obrambo zoper črno morilko. »Kaj mu bodo zdaj pomagale vse kadi zlata?« »Nič! Skoro bi rekel: prav mu je, skopuhu! Saj nas pri kupčiji vsakikrat oplahta. — A pojdiva na drugo stran ceste, da okuženega zraka ne vdihavava.« Ko je Aron pritaval na Minoritski trg, je bilo tam polno ljudi. Pravkar je bila končana prva sveta maša, in so Ijudje v mogočnem toku iz cerkve vreli, po trgu postajali. Treba se je po službi božji o tem, o onem pomeniti: stara je ta navada. A v teh hudih časih so sc pogovarjali le o enem, o črni smrti: koga je v preteklem tednu pokosila, kdo jo jc zmagal, dasi se ga je bila lotila, koga se še ni doteknila. Ali in kdaj prime s strašno roko še te? Kakor groza smrtne obsodbe je viselo nad vsemi. Zato ni bilo slišati v množici veselega smeha, kakor ob nedeljskih jutrih v prejšnjih časih, ne brezskrbnega kramljanja in govorjenja. Pogovarjali so se pridušeno, polni skrbi. Iz oči je gledal nemir, strah pred nevidfto nesrečo, ki preži vsepovscdi krog njih. Domov se ni nikomur mudilo. Kaj bi doma? Ko pa žalost pri mizi sedi, žalost iz vseh kotov strmi, groza venomer gor in dol po sobi stopa. Prijetneje je tukaj, v bližini posvečenega kraja. Varnejšega se čuti človek v veliki množici. Aron se je s težavo prerival med ljudmi proti samostanskim vratom. Nekateri so ga mirno pustili dalje, ne meneč se zanj; drugi so se mu na tihem čudili, kako ves izpremenjen, čudno postaran je danes; poznali so ga daleč naokoli, ker je z vsemi kupčeval. Tretji, zlasti mladež, so se mu nalašč na pot postavljali, ga od leve in desne suvali, pa se hlinili, da ga niti opazili niso. Četrti so ga nagovarjali. »O, gospod Aron, danes ne bo kupčije.« »Saj gospodu Aronu ni za kupčijo,« se je rogal postaven kmetski fant. »K sv. maši pojde.« »Zdaj bo posebej zanj, za žida. Za nas je že bila.« A Aron se ni zmenil za ro_?ania: niti slišal j_a ni. Z obema rokama je odrival ljudi in si delal pot proti samostanski porti. Že je bil pri nji, že je dvignil roko, da bi pozvonil, kar so se težka vrata počasi odprla in se je na pragu pojavil oče gvardian. Aron je zastrmel vanj. Saj to pred njim ni bil tisti krepki, navzlic šestdesetim letom ves mladostni mož, kakršnega je bil videl še pred kratkim. Obledela, precej upadla lica, globoko ležeče oči, neme in vendar tako zgovorne priče prečutih noči, napora in dela brez odpočitka, nekoliko osiveli lasje so ga delali za leta starejšega. A prav to je zbudilo židu ne samo večje spoštovanje, ampak tudi večje zaupanje. »Milostni gospod«, je izpregovoril hlastno, »ponižno vas prosim, pošljite z menoj patra Bernardina. Hčerka Rahela ga želi in prosi zanj. Umira . . .«" V zadušenem joku se mu je glas prelomil. »Ni mogoče, gospod Izerlin. Glejte, prihajam ljudem naznanit: Vsemogočni je brata Bernardina pravkar k sebi poklical.« Ljudje v bližini porte, ki so žalostno sporočilo slišali, so se nemirno zgenili. Nekaj žensk je zaihtelo. Tedaj se je iz zvonika oglasil mrliški zvonček. Nastala je po vsem trgu za trenotek tišina. Nato je zašumelo: vprašanja, odgovori, globoki zdihi, poltiho ihtenie. 2id pa je pal pred meniha na kolena. Za rob talarja ga je pograbil, ga poljubil in strastno prosil: »Umrl? Res umrl? Recite, da ni res, milostni gospod, recite!« Tedaj se tudi gvardian ni mogel več premagovati. Na jok mu je trepetal glas, ko je tožil: »Ko bi ne bilo! O Bog, osmi naš brat!« Žid si je z rokami zakril lica in na glas stokal: »Umrl? O Bog Abrahamov, res umrl? Umrl prav zdaj, ko bi bil meni tako potreben! O, sedaj vem, da mojemu detetu ni več rešitve. In kaj naj počnem potem jaz, jaz najbednejši vseh ljudi?« Ves šum naokoli je prevpil njegov visoki, tožeči glas. Pater se je poln usmiljenja sklonil k nesrečnemu možu. Ljubeče in nežno ga je skušal dvigniti. »Vstanite, gospod Izerlin! Ker pater Bernardin ne more, vas spremim jaz domov. Ni tako daleč.« »Domov? . . . O Rahela, ti najboljša vseh hčera, ne morem ti izpolniti želje. In ti umrješ. — Čemu mi bo sedaj moje zlato, moje bogastvo? Ko pa z njim niti tebe rešiti ne morem! < »Upajmo, da vam ozdravi«, je sočutno tolažil gvardian, vodeč starca skozi množico previdno in skrbeče kakor oče bolnega sina. »Bila je dobra deklica, kakor sem večkrat od liudi slišal. Ako se ne motim, Sem jo zadnje čase nekaj krati videl celo pri nas v cerkvi.« »O milostni gospod«, je hropel žid, »saj je v srcu že vaša, kristjana. K vaši Materi božji moli.« »Kristjana, pravite?« se je razveselil pater. »A saj ni čudno: z življenjem je tako bila. Zato ji bo Bog milosten in dober.« Že sta zagledala doli ob koncu ulice Aronovo hišo. A glej, kaj je to? Širom so odprta hišna vrata, gneča žensk stoji pred hišo. Aron je vzdrhtel in prebledel. Tedaj je zagledal ženo Estero: pravkar je stopila na prag, pogledala gor po ulici, kakor bi koga iskala, koga pričakovala. Iskala in pričakovala \e pač njega! Ko ga je zagledala, se Je naslonila ob podboj vrat in lica z rokami zakrila. Žid in gvardian sta videla, kako so tudi ženske pred hišo oči brisale. In sta vedela, da je dopolnjeno. Aron je planil naprej. A že po drugem koraku se je zrušil kakor podžagano drevo. S čelom je udaril ob izhojeno kamenje, da je jeknilo, »Mrtva! — Mrtva!« m VIII. Nasičeno soparen večer proti koncu avgusta. Gori na gradu sta stala Dominik in stari kastelan Kozma. »Tako tesno mi je nocoj pri srcu. Nesrečo slutim«, je trudno govoril Dominik. Oči so mu nemirno iskale gor proti Hajdini, kakor bi kje v dimečem se ozračju bil skrit odgovor na vprašanje, ki mu je neprestano k_i'uvalo v srcu: Kako je le Rozki? »Nesrečo slutite, gospod Dominik?« je še bolj utrujeno, a z veliko vdanostjo v glasu odgovarjal kastelan. »O, saj je je vsepovsodi dovolj, več ko dovolj. Kaj bo z nami, če se jeza božja ne umiri?« »Vsi bomo pomrli. Saj bi včasih rad. Legel bi, za vedno zatisnil oči! In bilo bi končano vse to mučno pričakovanje, strah in upanje.« Prvi mrak ob njima, ves svet in vsa priroda pod njima, vse je molčalo v zlovestnem molku, ki je legal moreče na misli in na srce. »Oče Kozma, ako bi zagledali ognje, sporočite mi nemudoma, prosim!« »Sporočim. Niste danes ničesar slišali s Hajdine?« »Nisem. Zato sem tgmbolj v skrbeh.« ^»Upajmo najboljše, gospod Dominik. Sicer pa — kakor nam je Gospod Bog prisodil, tako se bo zgodilo. Vse naše skrbi, ves naš strah —- ali je to potrebno?« Z žalostnejšim srcem nego ob drugih večerih se ie vračal Dominik nocoi v mesto. Na Hajdini pa se je prav tedaj odločevala tisoda Dominikova in Rozkina. \ Tisto popoldne je Rozka resno zbolela. Slabo,' utrujeno in vsq zbito se je čutila že nekaj dni. Ta dan pa jo je napadlo z vso silovitostjo. i Naglo je preletela vas vest o njeni obolelosti/ Nekaj vaščanov je ostalo pač povsem ravnodušnih,' ob ti novici; a večina je mlado deklico iz srca omi-*' lovala. ; Najhuje se je vznemiril krojač Martinek Mlakaiv V gostilni je sedel, ko je žalostna novica prihitela' tudi tja. Posedal je zadnje čase tako večinoma v gostilni; doma ni imel več veselja, ne miru; tri otroke, vse, mu je pobrala smrt; žena je bila ob teh nesrečah vsa iz uma; ne govoriti ni mogel pametno z njd in kuhala mu ni nikoli redno in ob času. Pa se je V žalosti predal nekdanji navadi: spet je pil. V pitju fe iskal tolažbe in pozabe. Ta večer je bil ves omamljen, ves brez moči. Mislil je, kolikor je misliti še mogel, ker mu je glava bila polna nekega do tedaj nepoznanega valovanjat in šumenja, kakor bi mu vse vrelo v nji — mislil je, da od pijače. Ni vedel, da je črna smrt žc tudi njega zaznamovala, da se strup bolezni že tudi v njeio pretaka in ga bo v kratkem premagal in podrl. (Dalje sledL^