Reparacije civilnega prava.
Prof. dr. Lapajne.
XIV. Tudi jamčevalne zahtevke, raztresene po raznih mestih zal<;onodaje, je šteti za reparacijske. Ne morem pritrditi Mayru, ki jih uvršča med poslovne, čim smatram za kriterij poslovne obveznosti, da je nastala iz volje zavezančeve. Omenjam jamčevalne zahtevke takoj za kondikcijskimi, ker imajo ž njimi najbolj slične predpostav^ke. Tudi ti (jamčevalni) zahtevki nastanejo namreč ob izpolnjevanju obveznosti, najčešče pogodbenih (kupnih, delovršnih i. dr.). Tej izpolnitvi sicer ne manjka zakonitih elementov veljavne izpolnitve pogodbe (in radi tega preide kljub obstoju jamčevalnega zahtevka lastnina, do izročene stvari na prejemnika), toda iz-polnitvenim pogodbam manjka pogojena ali zakonita kvaliteta izročene stvari; je torej neskladnost med pogojeno (zakonito) in izpolnjeno kvaliteto. Oblat je v tem primeru v prvi vrsti upravičen, da na izpolnlitveno ponudbo radi pomanjkljivosti predmeta sploh ne pristane, da zahteva drugo, obveznosti ustrezno kvaliteto. Ako pa je sprejel izpolnitveno ponudbo kljub pomanikljivosti predmeta, je možno dvoje: 1. da je odpustil izpolnitelju opaženo pomanjkljivost, torej blago odobril; v tem primeru zgubi vsak nadaljnji zahtevek; 2. da pomanjkljivosti ni opazil in pristal na izpolnitveno ponudbo (baš, ker ni opazil). Tukaj mu priskoči na pomoč zakon z jamčevalnimi zahtevki (v primeru prevare še z drugimi pomočkr: s kondikcijo iz § 877, ev. z deliktnim zahtevkom). Dasi je vsebina jamčevalnih zahtevkov dosti različna ter graduirana po vrsti in obsegu pomanjkljivosti, gre kljub temu pri vseh za odpravo kvare, ki je nastala v pravni sferi prejemnika s sprejemom pomanjkljive izpolnitve. Razlika s predpostavkami za kondikcije je le v pred-
7
98 Reparacije civijnesa parava.
metu, radi katerega izpolnitev ni brez hibe; pri kondikcijah manjka element veljavnosti izpolnitvene pogodbe, tukaj je iz-polnitvena pogodba veljavna, manjka pa dolžna kvaliteta či-nitve. Nadaljnja razlika med kondikcijami in nekimi jamčevalnimi zahtevki je v dalekosežnosti petita, ker se vsled kondikcij rescindira vedno vsa izpolnitev, dočim imajo tak rescindicij-ski učinek le neki jamčevalni zahtevki (laesio enormis, redhibi-toria), a drugi milejši učinek. Kadar se na uveljavljeni jamčevalni zahtevek rescindira vsa izpolnitev, morata obe stranki druga drugi resl^ituirati ex tunc, kar sta prejeh. Pri kupoprodaji n. pr. mora prodajalec vriniti kupcu kupnino z obrestmi, kupec kupljeno stvar z u ž i t k i ; pobot med užitki in obrestmi ni dopusten. Neke nadaljnje razlike so seveda tudi pri normah. Uveljavljenje jamčevalnih zahtevkov je vobče vezano na krajše roke in vrhtega na izvestne pogoje (takojšnja preis'kava, graja pomanjkljivosti). Vse te razlike za naše vprašanje niso bistvene. Zato štejemo utemeljeno tudi jamčevalne zahtevke k reparacijam; dajejo nam korektiv zoper prikrajšanje pogodbenika z neustrezno kvaliteto izpolnitvene činitve.
XV. Q e s t i j e (vmeševanje v tuje posle brez naročila) so same na sebi protipravno dejanje in delikt, če izvira iz tega dejanja za gospodarja škoda. Tega pravilnega naziramja so bili že redaktorji o. d. zak. z jasnim izrazom v določbi § 1035. Odškodnina iz delikta gre vselej oškodovancu proti deli-kventu, in concreto gospodarju proti gestorju. To normo o. d. zak. tudi uzakonuje v § 1040 za t. zv. prepovedano in v § 1038 za tzv. nekoristno gestijo. V primeru prepovedane gestije zahteva o. d. zak. od gestorja, da naj »povrne gospodarju nastalo škodo in izgubljeni dobiček«, torej škodo v celem obsegu (tako, da je odgovoren gestor strožje, inego po § 1324 delikvent za škodovanje culpa levi). Razume se, da gospodarjeva prepoved ne sme biti pravno reprobirana (kar modemi zakoniki § 679 nem., čl. 420 švic. zak. izrecno normirajo, a se razume tudi pri nas z uporabo § 879). V primeru nekoristne gestije mora gestor »postaviti stvar na lastne stroške v prejšnji stan, ali ako to ni mogoče, dati gospodarju popolno zadoščenje«. Nekoristna je gestija že takrat, če jc subje'ktivno brez koristi za gospodarja glede na njegove raz-
Reparacije civilnega pirava. 99
mere; objektivna korist še ne napravi nekoristno gesrajo za koristno. Po nadaljnji normi § 1311, ki je uvrščena v deliktno pravo, kar potrjuje deliktni značaj teh dveh gestij, sta odgovorna ta dva gestorja tudi za naključno propast stvari, sploh za vso škodo, ki bi gospodarja brez gestije ne bila zadela. Vse navedene norme razodevajo, da so prepovedane in nekoristne gestije prim.eri civilnopravnih deliktov, urejenih v 30. poglavju o. d. zak. Na tem deliktnem značaju ne premeni nič določba § 1040, da ima gestor pravico, vzeti potroške iz gestije v naravi nazaj (jus tollendi), seveda le, kolikor s tem ne napravi gospodarju nove škode.
Gestije niso vselej delikti. So gestije, ki so reparacije, tako nujna gestija (§ 1036) in koristna gestija (§1037). Iz obeh postane upravičen gestor, zavezan pa dominus, tako da sta aktivna in pasivna legitimacija preokrenjeni v primeri z deliktnimi gestijami. Jasno je, da ne more postati v primerih nujne in koristne gestije dominus upravičen, sploh da ti dve gestiji ne moreta biti delikta, kakor dominus ne utrpi nobene škode (bistvene predpostavke vsakega civilnopravnega delikta). Dominus tudi ne more imeti reparacijskega zahtevka, ker je ne'ka kvara predpostavka tudi za reparacijo. Da pa repara-cijski zahtevek vendar nastane in sicer proti gospodarju na korist gestorju, je razlagati iz okolnosti, da pušča zakonoda-vec v veljavi po gestorju ustvarjeno, dasi neprivoljeno imovinsko premembo. Ratio za to izjemo občnega reprobiranja neprivoljenih imovinskih prememb je ta, da je v primeru koristne gestije premenjeno imovinsko stanje izboljšano, v primeru nujne gestije pa, da je prememba nastala v o k o 1 -nostih, vrednih posebnega uvaževan j a. Iz vidika na novo ustvarjenega in po zakonu v pravni veljavi ohranjenega imovinskega stanja gospodarjevega postane reparacije potreben gestor, ker pride v škodo s svojimi p o t r o š k i. Z deliktnima gestijama se primera nujne in koristne gestije, kljub preokrenjenim legitimacijam, ne samo n e križata, ampak se celo vjemata pod skupnim vidikom reparacije. Kajti v vseh primerih gestij nas^topajo 'kot tožniki tisti, ki so imeli škodo: pri deliktnih gestijah dominus (ker zakonodavec ne
priznava ustvarjenega imovinskega stanja), pri nujni in ko-
7*
100 Reparacije civilnega ;pra'va.
ristni gestiji gestor (l<er pušča zakonodavec v veljavi imo-vinsko stanje, ustvarjeno po gestijah). V prvih primerih gre restitucija za vzpostavitev starega imovinskega stanja gospodarjevega, v zadnjih za vzpostavitev gestorjeve imovine, kolikor je trpela radi potroškov.
Nujni gestiji sta po m. m. tudi določbi §§ 1042 in 1043, dasi jih uvršča o. d. z. med verzije ali Vsaj takoj za § 1041, ki normira verzij^ki primer. Nem. zak. je v § 679 uvrstil določbo našega § 1042 izrecno med gestije; tjekaj spada tudi po judikatu št. 81 (dasi ne pritrjujejo vsi znanstveniki). Določba .§ 1042 daje tistemu, ki je za drugega animo obligandi poravnal legalno obveznost, pravico, da zahteva od liberiranega dolžnika povračilo potroškov. § 1042 smatra stanje, v katerem se nahaja • dolžnik, za neke vrste pravno »rmjo« (silo), slično onr, 'ki nastane po § 1036 vsled dejanskih okolnosti; zato prenaša normo, ki velja za dejansko nujo. na vse primere pravne. Zato je dandanes tudi občno mnenje, da zadostuje za pravico iz § 1042, ako je bila po tožniku poravnana kakršnakoli toženčeva pravna, dasi ne ex lege nastala (legalna) obveznost. Primer § 1043 'se razlikuje od nujne gestije samo v temi, da se nahaja tu hkratu v nevarnosti gestor, torej obe straniki v skupni nevarnosti. Žrtvovanje gestorjevo ni zgolj ahruistično, ampak hkratu egoistično, gestor je zaeno dominus negotii in zato izgubi del svojih potroškov, če ga primerjamo z nujnim gestorjem.
Nadaljnje zglede gestij, nujnih in koristnih, kažejo še določbe § 391 o. d. z. (gestija najditelja), § 403 (rešiaev premičnine), moderna lex Rhodia z dne 29. julija 1912 št. 151 drž. zak. in vsi primeri tzv. analognih gestij»n. pr. 517. 1097 o. d. z.
Vsi citirani primeri gestij imajo predpostavke reparacije: p o t r o § e k tožnika (kot kvaro), gestijo (kot dejanje), vzročno vez med kvaro in gestijo in končno manjkajoče privoljenje gospodarjevo v gestijo (ki je vedno »brez naročila«). Posebni predpostavki deliktnih gestij sta: protipravnost gestije in krivda gestorjeva. P o s e b -n o predpostavko nujne gestije tvori nuja. Korist gospodarjeva iz te gestije ni potrebna; reparacija gre gestorju, dasi ni
Reparacije civilnega prava. 101
pribavll nobene koristi. (To je utemeljeno glede na to, da mora za^konodavec ščititi altruistično delovanje državljanov, pomoč bližnjiku, vsaj toliko, da jih obvaruje škode iz takega delovanja. Imamo celo mesta v zakonodaji, s katerimi se pomoč bhžnjiku veleva: § 18. žel. obrat, reda, čl. 7 prej navedene lex Rhodia iz 1. 1912. Zato mi je malo po godu stališče nemškega zaikonJka, ki 'skuša v § 683 več ali manj prikrito dedu-cirati tudi ta gestijski zahtevek iz domnevanega gospodarjevega privoljenja.) Posebno predpostavko koristnih gestij tvori gospodarju pribavljena korist. Ta korist mora biti, kakor že omenjeno, subjektivna, jasna (jasno dokazana) in »pretežna« (§ 1037). Reparacija gre gestorju le, če je pribavljena korist večja od mjegovih poitroškov, tako da ostane dominus na koristi še potem, ko poravna potroške. Ta strogi pogoj je treba razlagati iz okolnosti, da ima zakonodavec koristno gestijo v načelu še vedno za protipravno, in da prestane ta protipravnost šele s pribavo koristi, presegajoče potroške. Gospodarjeva korist je posebna predpostavka tudi v primeru § 1043, dočim gestija po § 1042 po naziranju zakoinodavca sploh ne more biti nikdar nekoristna, ker liberira dolžnika od pravne nuje. v kateri je.
Od izpodbojnih zahtevkov se razlikujejo gestijski zlasti s tem, da povzroči gestijske zahtevke lastno dejanje gestorjevo; od kondikcijskih zlasti s tem, da so gestije enostranski akti; razUke, ki ne alterirajo njim skupne reparacijske narave.
Gestije imajo z reparacijami skupne tudi norme. Seveda imajo tudi svoje posebne norme, ki celo za vse primere gestij niso enake. O aktivni legitimaciji je bilo že povedano, da je legitimiran za tožbo v vseh primerih oškodovani (prikrajšani): v nekih primerih dominus, v drugih gestor Pasivno je vedno legitimiran protivnik, torej pri deliktnih gestijah gestor, pri drugih dominus. Vsebino gestijskega zahtevka tvori pri deliktnih gestijah restitucija starega imovinskega stanja gospodarjevega, pri drugih vrnitev gestorjevih »potroškov«. Tako imenuje zakonik tisto kvaro, ki jo ima gestor; vendar se ne drži strogo tega naziva, imenuje jo marveč fudi »uporabljene stroške« (§ 1037) ali »odškodnino za žrtvovano lastnino« (§ 1043). Potroški obsegajo, dasi ne vselej \
102 Reparacije civitaega pirava.
istem razmerju, uporabljeno g 1 a v n i c o in gestorjev osebni trud. Saj ne nastane noben gospodarski efekt brez teh dveh produkcijskih faktorjev (in iz tretjega, tukaj neupoštevnega: narave). Potroške je treba razločevati od gospodarskega efekta, ki se doseže z gestijo za doniinusa in ki utegne biti večji ali manjši, kakor so potroški; potroški morejo ostati tudi brez vsake koristi zanj. Obseg gestijskih zahtevikov bi se moral ravnati in se načeloma tudi ravna po • obsegu potroškov. Za *^se potroške se odšl^odujeta nujni gestor (§ 1036) in gestor v primeru § 1042; v prvem primeru je vrnitev potroškov neodvisna od koristi, dosežene za gospodarja, v drugem primeru se šteje, da je liberirani dolžnik vselej okoristen. (Vendar velja dolžnost za povračilo po § 1036 zgolj v pogledu potrebnih in svrhi usitreznih potroškov, ne tudi voluptuarnih). V drugih primerih gestij (§ 1037 in 1043), katerih posebno predpostavko tvori gospodarju pribavljena korist, se reparirajo potroški samo po meri te koristi: v polnem obsegu, če so v pribavljeni koristi kriti, sicer deloma. Vedno gre za restitucijo p o t r o š -k o v , n e za izročitev pribavljene k o r is t i. To velja ne samo za primere §§ 1036 in 1042, ampak tudi §§ 1037 in 1043. Nikdar ne vrača dominus gestorju prejete koristi same: ne v celoti, ne deloma. Zato so gestijski zahtevki reparacijski in nisi obogatebeni. Dupliciteto v tem pogledu uvaja nem. zak. (§ 684 odreja odškodovanje nujnega gestorja ex tunc: povrnejo se mu potroški, koristega gestorja ex nune: dominus mu odstopi obogatbo).
K obsegu gestorjevega zahtevka naj opozorim še na določbo § 1312 (o poboitanju lucri cum damno), ki velja ne samo za deliktne, marveč tudi za druge gestije, dasi je uvrščena v deliktno pravo.
XVI. Povsem slični gestijskim zahtevkom so regresni. Poznamo v civ. pravu več primerov regresnih zahtevkov, od katerih navajam najbolj praktične: zahtevek soHdarnega so-dolžnika po § 896 (»nerazdelno obvezen dolžnik, ki je plačal ves dolg iz svojega, sme terjati od ostalih povračilo, dasi mu pravica ni bila odstopljena«); zahtevek so poroka po § 1359 (»če je eden od njih poplačal ves dolg, mu gre kakor sodolžniku (§ 896) pravica na povračilo proti ostalim«); za-
Reparacije civitaega pra^va. 103
htevek s o d e d i č a , ki je poravnal celo volilo, dasi so zavezani vsi sodediči po razmerju dednih deležev (§ 820); zahtevek s o d e 1 i k v e n t a , ki je poravnal vso škodo, dasi so zanjo odgovorni vsi sodelifcventi nerazdelno (§ 1302); zahtevek q u a s i d e 1 i k v e n t a, ki je radi lastne odgovornosti za tuja protipravna dejanja poravnal iz njih izvirajoče škodo (§ 1313). Značaj regresnega zahtevka imajo tudi izravnalni zahtevki pri simultan skih hipotekah (urejeni po izvršilnem redu, pri simultanski zastavljenih premičninah brez vseh norm).
Visi regresni upravičenci trpe neko kvaro, čim so poravnali tuj dolg. Kolikor je ta dolg hkratu njih dolg, jim regresni zahtevek n e nastane. V definitivno obremenitev s kvaro, ki so jo imeli, niso privolili. Za naše vprašanje ni merodajno, čemu da plačajo tuj dolg provizorno. Cesto so v to siljeni po zakonu, ker so odgovorni inapram upravičencu solidarno, cesto plačajo sami od sebe. V vseh primerih morajo dobiti reparacijo, razen takrat, ako so plačali animo donandi.
Vseh primerov regresnih zahtevkov zakon niti ni predvidel in ni uredil. Tak primer (iz simultanski zastavljene premičnine) je naveden že zgoraj. Judikatura jih pozna še več in je za naše vprašanje zelo zanimivo, da jih utemeljuje z določbo § 1042, torej s sorodno gestijsko (verzijsko) mislijo. S sklicevanjem na ta § 1042 se je priznala regresna pravica personalnemu dolžniku proti prevzemniku hipotečnega dolga, čim je plačal hipoteko; dalje vknjiženemu lastniku, ki je plačal zemljiški davek, proti naturalnemu lastniku. Moči je pa zamisliti in z re-paracijfeko idejo opravičiti še nadaljnje regresne pravice n. pr. pravico vinogradnika, čigar nasad je moral biti uničen zato, da se odvrne nevarnost okuženja drugih vinogradov po trtni uši (proti lastnikom ogroženih vinogradov).
Kadar plača porok upnika mesto dolžnika, plačnik po § 1358 regresne pravice ne potrebuje, ker preide plačana terjatev nanj po legalni cesiji. Ta konstrukcija je pa juristu dosti manj umljiva, nego konsitrukcija reparacije, ker s plačilom vsak dolg ugasne in torej ne more biti več cediran. — Kadar izvira regresna pravica iz dogovora, je seveda pogodbene narave (ne reparacijske).
104 Reparacije civilnega prava.
XVII. Za iskanje pravne osnove verzijam preostane po izločitvi §§ 1042 in 1043 edini § 1041. Njegovo besedilo je tolikanj nejasno, da se je tolmačilo v več monografijah, toda brez zadovoljivega uspeha. Ugotovilo se ie. da že redaktorji o. d. z. niso strogo razločevali med predpostavkami verzijskih in drugih (reparacijskih) zahtevkov. Največ truda za tolmačenje § 1041 si je dal Wellspacher v uvodoma citiranem spisu (Versio in rem); tudi on brez uspeha. Njegova napaka je bila, da se jc trudil, odkriti identične predpostavke zahtevkoma iz § 1041 in iz § 1042, k i j i h n i. Judikatura si lažje pomaga preko težavnega razločevanja verzij od drugih reparacij. Instinktivno se drži pravilnega stališča, da sta pravna osnova in narava teh zahtevkov isti, da morata biti torej tudi vsebina in obseg zahtevkov enaka; malo jo potem moti to, ali podredi konkretni primer pod norme enega ali drugega. Tem večje preglavice dela razlikovanje dogmatiiki. Že Rimljanom je bilo težavno, od-mejiti gestijo od verzije, in redaktorji o. d. zak. so morda prav iz tega razloga uzakonili naisprotje med njima (»kar je gestija, ne more biti verzija«). Na Nemškem so verzije, kakor že prej omenjeno, izrecno odpravili in uvrstili tiste primere, ki jih štejemo mi k verzijam, med obogatbene zahtevke (§ 816); imenujejo jih »obogatbene zahtevke radi neopravičenega razpolaganja«. Pred nadaljnjim iskanjem pravne osnove verzije, naj še opomnim, da o. d. zak. izraza »versio« ne pozna, imenuje jih marveč »zahtevke iz uporabe stvari v korist drugega«.
1. Besedilu in nadpisu § 1041 je moči posneti dve predpostavki za verzijo: a) N e g a t i v n a je v tem, da ne sme biti podan dejanski stan gestije. Spoznali smo kot bistveni znak gestije, da nastane vfsiled gestorjevega dejanja, storjenega v interesu drugega, zato verzija ne more nikdar nastati, kadar j c delal tožnik animo negotia alieni gerendi. Iz istega razloga (ker je ta animus podan), sem uvrstil primera §§ 1042 in 1043 med gestije. b) Pozitivna v tem, da je bila uporaba stvari tožencu na korist. Iz nekoristne ali prepovedane uporabe ver-zijski zahtevek ne nastane. Na besede »uporaba«, »stvar«, »lastnik«, ki so v § 1041, ni polagati važnosti: »stvar« pomeni po   splošnem   tolmačenju vsak imovinski predmet (ne zgolj
Reparacije civitoega prava. 105
telesne stvari), »lastnik« vsakega upravičenca do uporabljene stvari (ne zgolj lastnika v tehničnem zmislu).
Poleg teh dveh, iz besedila in nadpisa § 1041 izhajajočih predpostavk deduciram iz narave stvari in iz norme, ki jo spoznamo iz § 1041, da predpostavlja verzija še: od tožnika neprivoljeno in iz uporabe stvari izvirajočo njegovo kvaro; golo okoristenje toženca brez tožnikove kvare ne utemeljuje verzije. Po navedenih predpostavkah je verzija tista re^ paracija, ki ni gestija in za katere nastanek je poleg občnih predpostavk reparacije treba toženčevega okoristenja.
S temi predpostavkami se verzija razlikuje, razen od gestij, od onih (dasi redkih) reparacij, ki jim protivnikovo okoristenje n i predpostavka. Kako se naj pa razlikuje od onih reparacij, ki predpostavljajo toženčevo korist, n. pr. od izpodbojnih, revokacijskih in kondikcijskih zahtevkov, kadar je bil protivnik ob prejemu bona fide? Rekli bomo: Tiste reparacije, oz. tisti primeri reparacij, ki predpostavljajo toženčevo korist, imajo sicer enak dejanski stan, kakor verzija, a v r h n i e g a še posebne (že znane) predpostavke, kijihverzija nima. Verzija in te reparacije torej niso medsebojno nasprotje, pač pa tvori § 1041 lex generalis in se mora umakniti pred nomami, ki veljajo za izpodbojne, revokacijske in kon-dikcijske zahteve kot leges speciales.
2. Izmed dejanj ali dogodkov, ki dajo povod reparacijam, je pri verzijah izključena le tožnikova gestija. Zato utegnejo nastati verzije: vsled drugih dejanj tožnikovih, vsled dejanj toženčevih ali druge osebe in vsled dogodkov (brez dejanja).
a) Zelo praktičen primer verzijskega zahtevka, ki nastane po lastnem dejanju t o ž n i k o v e m (brez gestijskega namena), je znan iz domače judikature: Zet je delal več let brez plačila na posestvu tasta, ker je pričakoval, da bo podedovala njegova žena očetovo posestvo kot edina hči očetova. Delal je torej ne animo donandi, pa tudi ne animo negotia alieni gerendi. Po nesreči umre hči pred očetom. Zet in tast gresta vsaksebi. Zet vtožuje nato mezdo hlapca za vsa leta, katera je delal brez plačila, v gori navedeni zmotni domnevi. Spodnji stopnji sta tožniku priznali hlapčevsko mezdo, češ, da je bila molče sklenjena med strankama službena pogodba. Vrhovno sodišče je
1C6 Reparacije civitaega prava.
tO napačno utemeljitev pravilno zavrnilo, nepravilno pa zavrnilo tožbeni zahtevek, češ da gre na tožnikovi strani za nerelevantno zmoto v nagibu. Pravilno naj bi se prizinala tožniku vrednost njegovega dela kot verzija po § 1041.
b) Vsakdanji zgledi verzij, nastalih po dejanju toženca,
so:
Prodaja tuje premičnine pod okolnostmi § 367 o. d. zak.
Razpolaganje s predmeti zapuščine po imitiranem, pozneje deposediranem dediču. (§ 816 nem. zak., ods. 1., opisuje ta dejanski stan z besedami: »Neopravičeni razpolaga s predmetom v takih okolnostih, da učinkuje njegovo razpolaganje proti upravičencu«).
Inkasiranje odstopljene terjatve po cedentu, če plačujoči cessus ni bil obveščen o cesiji.
Inkasiranje najemnine od prodane hiše po prejšnjem lastniku, če plačujoči najemnik ni vedel za prodajo. (Dejanski 'sitan teh dveh primerov opisuje § 816 nem. zak., odst. 2, z besedami: »Ako je neupravičenemu dana storitev, ki je pa učinkovita proti upravičenemu«).
V vseh navedenih prim.erih morajo prejemniki kupnin, ce-diranih terjatev, najemnin itd. prejeto odstopiti upravičenemu. Ce jih zadene krivda, so odgovorni tudi ex delicto.
c) Vsled dejanja druge osebe nastanejo verzije zlasti proti onemu, ki jc okoristen po tzv. falsus prokuratoru. Švic. zak., čl. 39, odst. 3, ima ta primer posebej normiran.
č) Prav pogoLsti so končno primeri verzije po dogodku n. pr. če popase tuja živina travnik. Ce ga zgolj pohodi, ne da bi se okoristila (napasla), gre ob nemarnosti lastnika živine za delikt, brez take nemarnosti (po posebni določbi) za quasi-delikt. Primer verzije po dogodku pozna tudi določba § 409 o. d. z.: »Ce voda zapusti svojo strugo, imajo predvsem tisti posestniki, ki so utrpeli škodo po novem toku vode, pravico do odškodovanja iz zapuščene struge ali njene vrednosti.« — Primeri za verzije po dogodku so dalje zahtevki iz pomotnih oblastvenih u k r e n i t e v , n. pr. iz aberacije izvršbe, iz pomotnih vknjižb, pomotnih razdelitev v izvršilnem in stečajnem postopanju. (Opozarjam pa na izjemno določbo § 47, odst. 2
Reparacije civrjmega prava. 107
Steč, T., po kateri izvestnih opravljenih plačil nr mogoče zahtevati nazaj).
3. Norme za verzijski zahtevek se povsem vjemajo z normami za reparacijski. Aktivmo je za tožbo legitimiran lastnik (upravičenec) uporabljene stvari; vedno torej prikrajšanec, ne uporabitelj, čigar oseba ni merodajna. Pasivno legitimiran je okoristeni, ker tvori posebno predpostavko verzije okori/stenje z uporabljeno stvarjo. Vsebina verzijskega zahtevka gre za restitucijo uporabljene stvari na roke lastnika (upravičenca), ne za prepustitev dosežene koristi ali njene vrednosti. Če restitucija in natura ni možna, je plačati vrednost stvari. Če obstoji uporaba stvari iz tožnikove storitve, je brezdvomno pripustna analogija § 1431, da je plačati pribavljeni koristi ustrezno mezdo. Iz določbe § 1041, da je restituirati vrednost, ki jo je imela uporabljena stvar ob času uporabe, sledi dalje, da se restituira ex tunc. Zakon še dodaje »dasi bi korist kesneje izjalovljena bila«, karveljatudizadrugereparacije (nekvarno privilegovanemu položaju poštenega posestnika). Le pri korisitnem poslovodstvu pozna § 1037 nasprotno normo, da trpi nevarnost potroškov izza trošenja gerent, oči vidno radi tega, ker se smatra koristna gestija načeloma še za delikt.
XVIII. Kadar se trosi imovina in trud pod okolnostmi gestije (animo negotia alieni gerendi), se smatra trošiteljev zahtevek za gestijski. Imamo pa še drugo skupino i m p e n z n i h zahtevkov izven okolnosti gestije. Ker smo prvo skupino imenovali po gestijskem namenu, moremo naziv »impenznih« zahtevkov rezervirati za to drugo skupino.
1. Impenznih zahtevkov je veliko in so brez vsake zveze raztreseni po o. d. zak. in ostalem pravnem sistemu. Od najbolj praktičnih in urejenih primerov so impenzni zahtevki iz trošenja posestnika na posedovano stvar. Ob tem zahtevku utegnemo razviti predpostavke in norme še za ostale. Pisci odkazujejo temu impenznemu zahtevku običajno malo uvaževano mesto med p r o t izahteVki toženca proti vindikacijskemu petitu. Naš o. d. zak. pa mu je odkazal pomembnejše mesto med »pravicami posesti«. Pri statuiranju norm pa mu ni posvetil zaslužene pozornosti. Zelo neugodna za spoznanje pravne narave impenznega zahtevka je
108 Reparacije civrlmega pra'va.
moderna obogatbena teorija, ki skratka negira obogatbo toženca tam in v tistih mejah, v katerih je imel potroške za predmet svoje obogatbe.
Obč. drž. zakonik govori posebej o impenzah nepoštenega (336) in poštenega posestnika (§§ 331, 332). O nepoštenem posestniku določa, da se mu povrnejo impenze po normah, ki veljajo za p o s 1 o v o d j o b r ez n a r o č i 1 a. Ta določba in naslonitev na normo gestije je povsem pravilna, kajti nepošteni posestnik ve, da trosi za drugega (dasi se nadeja, da bo stvar obdržal). Pri nepoštenem posestniku moramo torej razločevati med nujnim, koristnim in nekoristnim trošenjem, pri nujnem med potrebnimi, svrhi ustreznimi in voluptuarnimi potroški ter v vsakem primeru uporabljati norme, spoznane pod XV.
Poštenemu posestniku se povrnejo »za ohranitev tvarine pogrebni ali za pomnožitev še trajajočih užitkov koristni potroški«; »povračilo gre po sedanji vrednosti, kolikor ne presega resnično napravljenih potroškov« (§ 331); od voluptuarnih potic-škov se poštenemu posestniku povrne »kolikor je stvar z imipenzami pridobila na občni vrednosti«; »prejšnji posestnik pa sme izbirati med tem povrnitvenim zahtevkom in pravico tollendi« (§ 332). Vse te inorme so s stališča reparacijske ideje zelo zanimive:
a) Za ohranitev tvarine potrebni stroški se povrnejo. Vendar ne brez ozira na uspeh, temveč po njih sedanji vrednosti. Nikdar se ne povrne več, nego so bili resnični potroški. Kadar je torej korist toženca ob uveljavljanju impenznega zahtevka enako visoka, kakor so bili potroški, dobi trošilec polno reparacijo. Kadar je ta korist manjša od potroškov, se mu povrnejo potroški samo do višine koristi; kadar je večja, nego potroški, dobi samo potroške.
To je slično kakor pri verziji z edino razliko, da trpi pericu-lum, združen fs potroški izza trošenja, posestnik kot trošilec, ne lastnik. (O tej razliki spodaj). Impenzni zahtevek poštenega posestnika je zavisen, kakor pri verziji, od toženčeve koristi, če te koristi ni, oziroma kolikor je ni, impenzni zahtevek ne nastane. Nikdar ne gre impenzni zahtevek za tem, da se prepusti pribavljena korist, kar logično terja obogatbeni zahtevek. Zato ostane presežek koristi preko potroškov vedno lastniku.
Reparacije civilnega prava. 109
b) Za pomnožitev še trajajočih užitltov It o r i s t n i potroški se povračajo po enakih normah, torej le po vrednosti, ki jo imajo za lastnika še ob uveljavljanju impenznega zahtevka. Zakon pravi, da morajo užitki še trajati in podčrtava s tem drugič, da je periculum trošiteljev (tudi o tem v sledečem odstavku).
Povsem drugo vprašanje je pravnopolitično, aU niso norme našega posestnega prava za impenze poštenega posestnika prestroge? Prestrogo se mi zdi zlasti, da dobroverni posestnik tistih potroškov, ki jih je stvar potrebovala za svojo ohranitev, ne dobi povrnjenih brez ozira na uspeh. (Swo-boda n. pr. nima nobenega pomisIeKa, da ravna s poštenim posestnikom v tem pogledu enako ugodno, kakor z nujnim ge-storjem). Prestrogo se mi zdi dalje, da dobi dobroverni posestnik koristne potroške povrnjene samo, ako ž njimi poinno-ženi užitki še trajajo, da se torej v tem pogledu ravna ž njim kakor s koristnim gerentom, dasi se je zadnji vedoma vmešaval v tuj posel, dočim je bil pošteni posestnik prepričan, da trosi za svoj lastni. Nevarnost (periculum) bi smela ostati (po mojem mnenju) lastnikova, kakor pri drugih reparacijah. Z drugimi besedami: Pravni položaj, predviden za poštenega posestnika v o. d. zak., je potreben reforme in omiljenja, za kar nudijo vzor druge zakonodaje, n. pr. nemška in švicarska. § 994 nem. d. zak. odreja v § 994 glede potroškov: »Posestnik sme zahtevati od lastnika povrnitev potrebnih potroškov, napravljenih na stvar. Ni mu pa treba povrniti vzdrževalnih potroškov za tisti čals, za kateri mu ostanejo užitki. Ce napravi posestnik potrebne potroške potem, ko je pričel teči spor... se ravna lastnikova povračilna dolžnost po predpisih o poslovanju brez naročila.« § 996: »Povračilo drugih nego potrebnih stroškov v času, predno je začel teči spor... more zahtevati samo toliko, kolikor je vrednost stvari z njimi povečana še ob času, ko dobi lastnik (sitvar! nazaj.« — Cl. 939 švic. d. zak.: »Ako zahteva upravičenec izročitev stvari, more zahtevati dobroverni posestnik, da se mu povrnejo potrebni in koristni potroški, ter sme izročitev zadržati do povrnitve. Za druge potroške povračilo ne more zahtevati, sme pa, če se mu povračilo ne ponudi... potrošeno nazaj vzeti... Pobrane plodove
' 'O Reparacije civitaega prava.
mora zaračmiati na svojo terjatev.« Cl. 940: »Nepošteni posestnik more terjati potroške samo, če so bili potrebni tudi za upravičenca.«
c) Potroške za »zabavo in olepšanje« more posestnik iz-biroma ali odvzeti ali zahtevati njih povrnitev, kolikor je stvar z njimi pridobila na splošni vrednosti.
O jusu tollendi govorim posebej. Druga izbirna pravica, t. j. povrnitvena, je zopet analogon verzije, ker je njen nastanek odvisen od protivnikove koristi. Razlika je ta, da trpi tudi pri voluptuarnih potroških periculum trošitelj. To pa je tukaj — v nasprotju h koristnim potroškom — umestno, ker zakonodavec ne želi. da bi se od kogarkoli, dasi na lastno stvar, trosile negospodarske impenze.
V vseh primerih a), b), c) gre torej za iste predpostavke in norme, kakor pri verzijah, in sicer tistih verzijah, ki nastajajo vsled lastnega dejanja uporabiteljevega (hkrati lastnika stvari). Restitucija gre. kakor pri drugih reparacijah, e x t u n c, a je odvisna, kakor pri verzijah, od protivniku pribavljene koristi. Razlikujejo se impenzni zahtevki od verzijskih s tem, da zadostuje tam korist ob uporabi, tu pa mora de lege lata nostra še obstojati ob uveljavljanju impenznega zahtevka. Ta stroga norma je opravičljiva zgolj za voluptuarne potroške. kajti v pogledu potrebnih potroškov je nepošteni posestnik po našem pravu (§ 1036) v boljšem položaju nego pošteni, v pogledu koristnih z njim izenačen, dasi pošteni posestnik ne ve, kakor gestor, da trosi za drugega. Da o. d. zak. v tej pretirani strogosti niti ni dosleden, bomo spoznali iz določbe § 418.
2. Pravice poštenega in nepoštenega posestnika glede potroškov nastanejo tudi v onih številnih primerih, v katerih jih o. d. zak. ni normiral samostojno, temveč se sklicuje na norme, veljavne za toženca in vindikacije. S tem se prenašajo ravnokar opisane strogosti tudi na te primere. Zgledi bi bili:
a) Predelavainspojitevpo določbah § 415 in 416: Ako se stvar ne da spraviti v prejšnji stan ali odločiti (torej stvarna restitucija), postane deležnikom skupna; vendar je onemu, s čigar stvarjo je kdo izvršil združitev po svoji krivdi, dano na izber, ah hoče obdržati cel predmet proti povračilu izboljška, ali ga prepusti temu drugemu takisto proti povračilu.
I
Reparacije civitaega prava. 111
Z deležnikom, ki je kriv, se ravina po njegovem p o š t e n e m ali nepoštenem namenu (§ 415). — Ako se porabi tuje gradivo zgolj za izboljšanje stvari, pripade lastniku glavne stvari, a ta je zavezan, plačati lastniku vrednost porabljenega gradiva, kakor je že ravnal, pošteno ali nepošteno.
b) Gradnje po določbah §§ 417—419:
1. S tujim gradivom na lastnem zemljišču: graditelj mora povrniti lastniku tujega gradiva občno ali najvišjo vrednost po kakovosti svoje poštene ali nepoštene posesti (§ 417).
2. Z lastnim gradivom na tujem zemljišču brez vednosti lastnika zemljišča: Pošteni graditelj more zahtevati povračilo potrebnih in koristnih stroškov, torej potrebnih in koristnih ob času gradnje, ne po sedanji vrednosti (v nasprotju k določbi § 331). Z nepoštenim graditeljem se ravna kakor s poslovodjem brez naročila (§ 418).
3. S tujim gradivom na tujem zemljišču: Med lastnikom zemlje in graditeljem nastanejo enake pravice in obveznosti, kakor po § 418; graditelj mora prejšnjemu lastniku gradiva povrniti navadno ali najvišjo vrednost, kakor je pač ravnal, pošteno ali nepošteno (§ 419).
c) Sejanje in s a d e n j e s tujim semenom ali s tujimi sadikami (§ 420): Čim je seme vzklilo ali so se sadike ukore-ninile ter s tem postale prirast laistnikova, gredo sejalcu in sadilen enake pravice, kakor pri gradnji s tujim- gradivom.
č) Tudi z jamčevalnim upravičencem, ki je imel impenze. se ravna, če se izpolnitev rescindira, po normah, veljavnih za dobrovernega in slabovernega posestnika.
3. Zgled impenznega zahtevka tvori končno § 37 steč. r. glede tistih pravdnih stroškov, ki jih je imel z uveljavljenjem izpodbojnega zahtevka pred otvoritvijo ' stečaja p o s a m e z -n i upnik, ki zahtevka po otvoritvi ne more nadaljevati, ampak ^a mora prepustiti upravitelju.
Opisane predpostavke in norme — k 1. do 3. zgledoma navedenih — impenznih zahtevkov opravičujejo, da so bili med mnogobrojnimi reparacijami uvrščeni takoj za verzijami.
XIX. O jusu tollendi se malo piše. Obč. drž. zak. omenja to pravico večkrat (dana je pa tudi v primerih, ki jih
'12 Reparacije dvi'!inega prava.
O. d. zak. izrecno ne omenja). Zgledi: Po § 332 more Izvrševati ius toliendi pošteni posestnik glede voluptuarnih potroškov (izbiroma). Glede istih potroškov gre po § 1036 jus toliendi nujnemu gestorju. Pri prepovedanih im nekoristnih gestijah se mora po določbah §§ 1040 in 1038 povrniti imovinski položaj obeh strank v prejšnji stan, torej dobi tudi gestor svoje im-penze v naravi nazaj. Jus toliendi ima dalje vsak dehkvent, kajti faktum delikta ne upravičuje, da bi se lastnik (žrtev de-likta) okoristil z impenzami delikventa, ki je tudi pravni subjekt. Kar velja za gestije, velja po § 336 tudi za slabovernega posestnika, tako da more pri nekoristnih impenzah izvrševati jus toliendi tudi ta. Jus toliendi se končno po občnem tolmačenju dopušča v primerih nekoristne in prepovedane verzije.
Tudi ta zahtevek ima po navedenih zgledih predpostavke reparacije in sledi njenim normam. Posebna predpostavka jusa toliendi je okori'stenje protivnika s tujimi, za toUere sposobnimi impenzami. Posebna norma, da se more izvrševati le. če se s tem ne napravi protivmiku nova škoda. Če se impenze brez škode ne dajo odvzeti, ostanejo, kjer so, in odpade reparacija. — Dvom utegne nastati, je-li ne gre pri jusu toliendi za vindika-cijo (seveda le, ako uporabljena stvar ni prenehala biti samostojna)? Vindikacija je v tem primeru na vsak način podana. A ta vindikacija po m. m. ne izključuje soobstoja reparacije, ki je potrebna zlasti tedaj, ko upravičenec ni bil lastnik im-penzov ali ko se hoče ogniti dokazovanju svoje lastnine.
XX. Reparacijski dahtevki so končno oni iz q u a s i d e -1 i k t o v. To že radi tega, ker se quasidelikti razlikujejo od deliktov samo po pomanjkanju krivde, in ker k predpostavkam za reparacije ne spada niti obstoj, niti pomanjkanje krivde. Nadaljna razlika med delikti in quasidelikti je, da izvira delikt iz,dejanja delikventovega, dočim je odgovoren quasi-delikvent tudi za kvare iz dogodkov ali iz dejanj drugih oseb, ki so krive ali nekrive. A videli smo, da način, kako nastane kvarna imovinska prememba (po dogodku ali dejanju tož-nikovem, toženčevemi ali druge osebe) za reparacijo n i karakterističen. Vse za reparacijo odkrite bistvene predpostavke imajo tudi quasidelikti: k v ar o (prikrajšanje), dejanje (dogodek), ki je kvaro povzročilo, torej vzročno vez med
Reparacije civitaega prava. 113
obema, in to, da prikrajšani ni privolil. (Samomorilec, ki se vrže pod vlak, ne dobi od železnice odškodnine). Poleg teh splošnih predpostavk imajo quasidelikti svoje posebne.
Skupna z delikti (v nasprotju k ostalim reparacijam) jim je predpostavka objektivne protipravnosti (protinrav-nosti) kvarnega dejanja (dogodka). Od ostalih reparacij sta protipravni samo prepovedana in nekoristna gestija, o katerih smo že ugotovili, da sta v bistvu še delikta. Glede na to posebno, dehktom in quasideliktom skupno, od drugih reparacij ju razlikujoče in zlasti za lajika nazorno posebno predpostavko je naziv »quasidelikt« relativno primernejši, kakor »quasikontrakt« za druge reparacije.
Kot druga posebna predpostavka za nastanek quaside-likta se zahteva obstoj posebnih okolnosti, vsled katerih dela zakonodavec določno osebo odgovorno za škodo, dasi škode sama ni zakrivila. Vsak posamezni quasidelikt izvira iz posebnih socialnih ali gospodarskih ozirov, iz razlogov »kon-krektne primernosti«, kakor se izražajo modemi juristi. Zglede takih posebnih okolnosti, ki opravičujejo nastanek quasidelikta, nudijo po našem pravnem sistemu: železniški promet po zakonu z dne 5. marca 1869 št. 27 d. z., promet s samogibali po zakonu z dne 9. avgusta 1908 št. 162 d. z., promet z brodovi po zakonu z dne 29. julija 1912 št. 151 d. z. (čl. 5), posest živine po § 1320 cit., lovska upravičenost po lovskih zakonih i. dr. Dočim nastane reparacije potrebna škoda v teh primerih iz nekega toženčevega dejanja ali iz nekega dogodka, je toženec pri drugi skupini quasideliktov odgovoren za dejanja drugih oseb radi določenega odnosa k njim. Prim. odgovornost železnic, hotelirjev i. dr. za u s 1 u ž b e n c e in celo tuje ljudi. — Radi teh posebnih predpostavk vsakega posameznega quasidelikta nimamo niti pojma splošnega quaside-likta, niti splošnih norm zanj. Te norme so marveč za vsak quasidelikt posebne. Le tiste so jim skupne, ki izhajajo iz vsakega reparacijskega dejanskega stanu in ki smo jih spoznaU pri celem nizu reparacij. Posebne norme za posamezne quasi-delikte izhajajo iz poedinih, na priliko citiranih zakonov. Kolikor zanje leges speciales ni, prihajamo cesto v zadrego in si moramo norme izposojevati bodisi pri najbolj sorodnih quaside-
8
114 Reparacije dvitaega pirava.
liktih in reparacijah, bodisi iz deliktnega prava. Pri tem izpo-sojevanju je treba največje opreznosti, da se ne uporabljajo per analogiam take norme, ki so diktirane po posebnih predpostavkah deliktov ali quasideliktov n. pr. norme, ki se dajo razlagati v deliktnem pravu zgolj iz predpostavke krivde. Zgledi: Obseg odgovornosti quasidelikventa za krivno dejanje druge osebe se more in mora ravnati po stopnji te krivde: kajti quasidelikvent ne sme biti odgovoren strožje, nego ta druga oseba, in mora imeti. za škodo, ki jo poravna za njo, regreis proti njej. Obseg odgovornosti quasidelikventa za n ekrivno dejanje druge osebe se pa ravna po občnem obsegu vsakega reparacijskega zahtevka (tako da poravna quasidelikvent vedno tako damnum emergens kakor lucrum cessans). Določba § 1324 tukaj ni uporabna, ker predpostavlja krivdo. Če je dejanje storilo več quasidelikventov, je uporabna določba § 1302 o delitvi škode, če se na posameznika odpadajoči delež da določiti, oz. o solidarni odgovornosti v nasprotnem primeru. Če je škoda iz quasidelikta nastala po tožnikovi sokrivdi, je dopustna uporaba § 1304 o delnem povračilu. Nedopustna bi bila uporaba iste določbe § 1304, kadar bi nastala škoda iz dejanja, za katero sta odgovorna i poško-dovatelj i poškodovanec po načelu kavzalnosti (pri trčenju a^vtomobilov ali avtomobila z železnico). Triletna zastaralna doba § 1489 je že po svojem besedilu veljavna za vsak odškodninski zahtevek ne glede na to, ali izvira iz delikta ali quasidelikta. —
Z naštevanjem najvažnejših reparacij (XI — XX) sem pri kraju. Izčrpal jih nisem in jih izčrpati tudi nisem na-nameraval. Eino, moderno reparacijo naj pa le še omenim in sicer zato, ker se za njo že po vnanji strukturi in po namestitvi v o. d. zak. ne da več presoditi, ah pripada quasideliktom ali quasikontraktom. Na mislih imam zahtevek goista proti hotelirju in drugim podjetnikom, odgovornim enako strogo. Hotelir je po besedilu § 970 odgovoren »kot hranitelj«, kar spominja na quasik!ontrakt, po drugi strani je odgovoren (po § 1316) za delikte svojih ljudi, torej quasi ex delicto. Na prvi pogled se pozna zadrega zakonodavca (iz I. 1916) glede na pravno naravo tega zahtevka. Ta zadrega je zame samo dokaz
Pomotni nravni poduk v upravnem in unravnosodni-m .losto; anju     115
več, da pripada razlikovanje med guasidelikti in quasikontrakti zgodovini. Vsi ti zahtevki, med njimi gostov proti hotelirju, tvorijo enoten reparacijski zahtevek, ali, če hočete, odškodninski v nekem razširjenem smislu, ne onem (tesnem) 30. poglavja o. d. zakonika.