JERNEJ POPOTNIK:
Jadrnice v solncu.
§tek, jadrnice ... Koliko jadrnic!« Jadrnice, da, Darinka! Tvoja ročica, drobna in gladka, mokra od morske vode, se lesketa pred me« noj v solncu kakor svetal, ob morju prhutajoč galeb, ki razpenja peruti, da poleti v daljavo. Vidim jadr= nice, vidim galebe, nad razpetimi jadri krožeče. Do bele skale, kjer ležim, proti solncu obrnjen, zvene z naraščajočimi in padajočimi valovi vred daljni vriski in pesmi ribičev ter mornarjev. Val ob valu
—  plamen ob plamenu, kamorkoli mi seže pogled. Na teh valih jadr» nica ob jadrnici — razpete bele peruti ob perutih. Galeb ob galebu. Vrisk ob vrisku. Pesem ob pesmi. Zlata solnčna bleščoba — v njej sijoče morje, skalnati hribi, sivi otoki. Tam kipi iz (»ozlaeenih valov Brač. še dalje v zgoščeni svetlobi se utrinja pod solncem Vis. Tvoja ročica, Darinka, se sveti pred mojimi očmi in ne ve, kam. Galeb, ob morju prhutajoč, ne ve, kam bi poletel, omamljen od solnca si želi k solncu še bliže, a se ne dvigne, kroži veselo vriščeč nad enim in istim mestom.
»Atek, jadrnice gredo, k nama gredo... koliko jadrnic!« Z dlanmi si plosknila, Darinka, oči se ti smejo in v obrazek, napet kakor jabolko, se ti je vdolblo dvoje migljajočih jamic.
Veter, Darinka, se poigrava s tvojimi kodrčki. Veter sredi morja
—  na jug, sever, vzhod in zahod hiteče jadrnice.
V  vetru jadra bela.
V  vetru jadra nagnjena.
Morje mrgoleče, kakor z biseri posuto.
Morje kipeče, proti solncu pljuskajoče.
Morje šumeče, ob pečine čofotajoče, z belimi penarai na bregove škropeče.
Morje, morje!
To, Darinka, je naše morje, to je Adrija, naša Adrija!
Adrija svetla, z jadrnicami posuta, Adrija v solncu!
Tvoje oči, Darinka, tvoja lica, tvoji kodrčki — en sam smehljaj, en sam poljub, en sam presrčen pozdrav!
Solnce, solnček!
Kam iztezaš ročico, Darinka? Okopala si se v morju in zdaj plezaš po skali navzgor proti meni, na iztegnjenih lakteh ti vztrepe* tavajo solnčni žarki, z lakti ti skačejo na ramena, na tilnik.
120
Solnčekl
Dopolzela si do mene, na vrh skale. Kakor bela, gkdka riba. Tvoja glavica se je nagnila k mojemu obrazu, uvojci las ob sencih z morsko soljo posrebreni, ročica božajoča, ustna drhteča.
»Atek, kadar sije na jadrnice solnce, takrat so najlepše ... s takimi se bom vozila, ko postanem velika ...«
Morje, sijajno, v tisočerih barvah vzžarevajoče!
Galebi, galebi urni nad morjem — kam?
Ti se smehljaš ob meni, Darinka, in moje srce je kakor vriska« joče morje.
Na jug, sever, vzhod in zahod hite jadrnice.
Jadrnice na Adriji!
Pod napetimi jadri ti, Darinka, z belim slamnikom na glavi, v vijoličastem plašču z vihrajočimi rdečimi trakovi, smehljajoča in srečna sredi morja ...
Jadrnice v solncu---------