Izliaja:
10., 20. in 30. dan vsakega meseca.
Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po 10 kr. od garmond-vrste za vsakokrat.
Vsakemu svoje! — Slovenci! Ne udajmo se!
V e 1 j a :
za celo leto za bolj premožne 2 goldinarja ; za manj premožne rodoljube pa 1 gld. 50 kr.
Denar naj se pošilja pod napisen} :
Upravništvu „Mira“ v Celovcu.
Leto XIII.
V Celovcu, 10. rožnika 1894.
Koroške razmere pred državnim zborom.
Vsako leto razkrivajo slovenski poslanci v državnem zboru nenaravne koroške razmere iu hude krivice, ki jih moramo Slovenci v tej deželi trpeti. Gotovo jim moramo za to hvaležni biti. Tudi letos so se za nas krepko oglašali. Posebno je poslanec dr. Gregorec temeljito razložil žalostno stanje koroškega—šolstva, kteri govor smo priobčili v zadnjih ,,Mirovih“ številkah. Upamo, da so vsi naši bralci ta izvrstni govor pazljivo prebrali. Povedal je, kako se godi s tistimi 3 slovenskimi urami in kako se vse stori, da otroci večinoma še tistih treh slovenskih ur ne obiskujejo. Rekel je, kako je nespametno , da se od slovenskih otrok tirja, naj bi se v 3 -urah vsega tega po slovensko naučili, česar se nemški otroci v svojem jeziku učijo 12 ur na teden, po vrhu pa naj bi se vsega tega naučili še v nemščini. Povedal je, da je na Koroškem 24 trdo nemških šol, v ktere hodi 3111 slovenskih otrok, s kterimi učitelj celo leto ne spregovori slovenske besedice. Nadalje je 84 dvojezičnih šol, v ktere hodi 10.188 slovenskih otrok. Slovenci bi bili zadovoljni, je rekel, ko bi bile te šole v resnici dvojezične, namreč da bi bil učni jezik slovenski, nemščina pa bi se tako zraven učila vsaki teden nekaj ur. Tako se pa le v prvem razredu uči slovensko branje, v viših razredih je pa vse nemško, tako da otroci še tisto slovensko branje pozabijo, kar so se ga v prvem letu naučili. Učne knjige so tudi vse nemške, zato se morajo te šole le nemške, nikakor pa dvojezične imenovati. Potem je povedal, da je na vseh 114 šolah, v ktere hodijo slovenski otroci, 202 učiteljev, od kterih jih pa le 120 slovensko zna, 82 je pa trdih Nemcev med njimi, ki torej ne morejo po slovensko učiti, če bi prav hoteli. Pritožil se je, da deželna šolska oblast premalo za to skrbi, da bi dobila več slovenščine zmožnih učiteljev. Obžaloval je tudi, kakor že prej dr. Ferjančič v svojem govoru (glej „Mir“ št. 12.), da je bil učitelj Moro izbran za šolskega nadzornika, ki je v neki pesmi duševni razvoj koroških Slovencev primerjal z groznim zmajem , in klical je v tej pesmi koroške Nemce, naj tega zmaja pobijejo! Učitelj Moro in njegov zagovornik posl. Ghon sta hotela stvar tako za-
Alfred, kralj angleški.
(Povest iz francoščine.)
I.
Na svetih treh kraljev dan leta 875. bilo je veliko ljudstva v gradu Chippenham. Angleški kralj Alfred, kterega so Angleži „Velikega" imenovali, obhajal je tu s svojimi zvestimi pristaši praznik razglašenja Gospodovega.
„Prijatelji“, rekel je kralj, „veselimo se par dnij, ktere nam je Bog za počitek dal. Kmalu pride vigred, in treba bo spet prijeti orožje zoper krutega sovražnika, ki se je polastil enega dela naše domovine. Pa ne bojmo se nič ; z Božjo pomočjo bomo premagali in čez morje nazaj zapodili le brezbožne in krvoločne danske roparje. Izpraznimo vsak svojo čašo v čast našega Gospoda Jezusa in njegove svete matere, da bi nam pomagala v boju zoper te poganske sovražnike.u
Vojščaki so prijeli za čaše, narejene iz volovskih rogov ter napolnjene z žlahtnim vinom, in zaklicali : „Hvaljen bodi Jezus Kristus, on nam po-raagaj!“ Izpraznili so čaše, in pevci bardi so začeli prepevati, preslavljaje hrabre čine angleških junakov.
Nakrat se hrupno odprejo duri, in vojak skoči v sredo velike dvorane ter zavpije: „Na noge! Orožje v roke ! Danci so tukaj ! Gudrén sam jih vodi!“ Pevci umolknejo in tihota nastane po dvorani ; take novice nihče ni pričakoval. Pa ta tišina je trajala le nekaj trenotkov, potem pa se umaknila junaški jezi. „Po orožje! po orožje!“ kričali so vsi. S tem krikom hiteli so v shrambo po svoje
sukati, da je Moro mislil le na tuje (kranjske) hujskače. To so pa prazni izgovori. Prvič tudi Kranjci niso psi, da bi jih smeli Korošci pobijati, ker tudi Kranjci davke plačujejo in v vojskah cesarja in državo junaško branijo; drugič pa pesem ni bila zoper Kranjce naperjena, ampak zoper slovensko gibanje na Koroškem sploh. Toliko nemščine tudi mi znamo, kakor se je dr. Gregorec dobro odrezal. Na Koroškem je sicer precej Kranjcev, pa njih ogromna večina se ne briga za politiko; eni služijo za hlapce, drugi delajo v fužinah, spet drugi so dninarji na polju, pa le po leti, na zimo grejo pa domov. Takih Kranjcev pa, ki bi se mešali v politično gibanje, je na Koroškem silno malo. Stari 'župniki iz Kranjskega so večjidel že pomrli, novih duhovnikov nam pa Ljubljanska škofija ne pošilja več, ker jih ima zdaj sama premalo. Če se tedaj vedno upije, da vse slovensko gibanje na Koroškem delajo le kranjski »hujskači", je to le debela laž. Nasprotniki sami vedó, da je to laž, pa vendar tako pišejo in govorijo iz tega namena, dahi koroške Nemce na Slovence še bolj pod-pihali in n a d r a ž i 1 i. Kranjci namreč med koroškimi Nemci niso priljubljeni, nasprotno pa se koroškim Nemcem med Slovenci na Kranjskem prav dobro godi in jih nikdo ne preganja. Pri nas je v tem oziru ta hujskarija presegla že vse meje. Če se le o kom zve, da je rojen Kranjec, na mah zgubi vso milost in naklonjenost pri Korošcih. To mržnjo porabijo nasprotni časnikarji za svoje namene; za resnico jim ni dosti, da le jezo in sovraštvo zoper slovensko gibanje zbuditi zamorejo, so pa veseli. Zato pa kričijo, da le „kranjski hujskači" na Koroškem nemir delajo. Včasih se zbere na shodih po 200 do 300 koroških kmetov, in večkrat ni niti enega Kranjca vmes, liberalni nemški časniki pa vendar potem pišejo, da so kranjski hujskači ta shod napravili. Ti časnikarji dobro in osebno poznajo tiste govornike, ki na teh shodih navadno govorijo, ter tudi vejo, da so ti govorniki večjidel rojeni Korošci, vendar pa nočejo pogrešati te laži, da vse Kranjci delajo, in to laž vedno zopet ponavljajo, ker jim mnogo koristi. Oni le pravijo, da mahajo po „Kranjcih“, ker se jim to rajši odpušča, vejo pa dobro, da v resnici zadevajo le slovensko misleče in narodne Korošce; saj Kranjcev ne morejo zadeti, ker jih na koroških shodih nikjer ni! V resnici pa sovražijo koroške rodoljube
sekire. Prvi je bil kralj sam, ki se je zakadil med Dance. Prid gradom začelo se je grozno klanje; krvave sekire so se vzdigovale in so padale po glavah in ramah ; marsikteri Anglež, marsikteri Danec se je zvrnil na tla. Dancem je pomagalo večje število. Kraljevi spremljevalci so padali drug za drugim, do zmage ni bilo upanja. Kralj Alfred se ni hotel podati. Pa njegovi vojaki so hoteli rešiti vsaj njegovo življenje, zato so ga vzeli v svojo sredo in ga k begu prisilili. Danci pa so se polastili grada, in ko so prišli v veliko dvorano in videli mize pogrnjene ter z jedmi in vinom obložene , vsedli so se okoli mize in se veselili pojedine, ki ni bila za nje pripravljena.
II.
Kjer se združite reki Ton in Par, razprostirala se je velika močvirnata planjava z velikanskimi, starimi gozdi. Ta kot med rekama so pozneje imenovali „kraljev otok“. V teh gostih šu-mah, prepreženimi z lužami in vodnimi dotoki, ki so bile sicer le za zverino varno .zavetje, iskal je zdaj zavetja kralj Alfred, in nekaj zvestih vojakov ostalo je pri njem. Sovražniki niso vedeli za njegovo skrivališče, ali pa si morda niso upali prodirati v to divjo pustinjo. Kralj in njegovi tovariši so živeli od lova na zverino in na ribe. Eni so s pušicami streljali srne in jelene, drugi so ribe lovili ; boriti pa so se morali tudi z medvedi in volkovi. Polagoma se je po celi Angliji med domačini zvedelo, kje se skriva ubežni kralj, in marsikteri hrabri možak ni strpel doma in je prihitel v močvirje, da bi ljubljenemu kralju ponudil svojo pomoč. Mladenči in možje so se zbirali v čete, se
Štev. 16.
ravno tako, kakor Kranjce, le povedati tega nočejo, ker zmirjanje na „Kranjce“ več izdà. Če je tedaj učitelj Moro pisal, da »slovenski zmaj na Koroškem zopet narašča in da ga je treba streti in pokončati", ne more tega noben misleči človek drugače tolmačiti, kakor tako, da je hotel reči, da se koroški Slovenci vedno bolj zbujajo in zavedajo. To pa tudi smejo, saj imajo tudi oni pravico do obstanka in druge postavne pravice. Ravno v tem laži skrajna surovost in koroško-nemška nestrpnost, da Moro Slovencem odreka pravico do življenja in gibanja, da jih zmaju primerja, če se količkaj ganejo, in da jih celo pobiti in streti svetuje, kakor so grdega, strupenega zmaja nekdaj pokončali. Te surovosti se je Moro naučil iz koroških nemških časnikov, ki so zoper Slovence od nekdaj tako hujskali in neotesano pisali. Zadosti je žalostno, če Moro ne najde boljšega berila, kakor so ti časniki; naj bi vendar prebiral spise bolj omikanih dežel, kakor je Koroška, in bolj omikanih nàrodov, kakor so koroški Nemci, da si bo več omike pridobil! Naj gre v Švico, kjer živijo mirno skupaj Nemci, Francozi, Lahi in Romani. Tam ne bo nikjer slišal ali bral, da bi Nemec Francoza ali pa Francoz Nemca zmaju primerjal, mu vsako gibanje prepovedal in mu s kolom grozil. Dokler pa nadzornik Moro nema toliko svetovne omike in izobraženja, kakor bi se za izgojevatelja mladine spodobilo, naj rajši pri miru pusti pesnikovanje, kajti s takimi pesinami si ne bo slave pridobil.
Tudi Šuklje se je oglasil zastran koroških šol in rekel, da je to nemogoče, kar se tirja od slovenskih otrok na Koroškem, namreč da bi se vsega tega naučili v dveh jezikih, česar se nemški otroci samo v nemščini naučijo. Pozval je ministra, naj pošlje skušenega in nepristranskega školnika veščaka na Koroško, da se prepriča, koliko se otroci v koroških šolah naučijo. Nadalje so slovenski poslanci dr. Ferjančič, Klun in drugi stavili na vlado vprašanje (interpelacijo), zakaj se slovenskim županom na Koroškem prepoveduje slovensko uradovanje in zakaj se zavolj tega z globami kaznujejo. (Glej „Mir‘ št. 13.) Kmalu potem smo dobili veseli odlok, da je slovensko uradovanje dovoljeno. V eni reči se je tedaj vendar premaknilo na bolje. Mi upamo, da se utegne tudi zastran šol na bolje obrniti ; izvrstni govor dr. Gregorca in drugi napori slovenskih poslancev ne morejo se na večno pre-
skrivali po gozdih in ob ugodnih prilikah napadali Dance ter se okoristili s plenom. Tudi kralj Alfred je pogosto hodil z njimi pri takih vojnih izletih, prikazal se je zdaj tej, zdaj drugi angleški četi, da jih je osrčeval in k nadaljui drobni vojski spodbujal.
Enkrat pa je taka četa, pri kteri je bil kralj Alfred, naletela na veliko trumo Dancev ; bila je premagana, in bežeči Angleži so se razškropili na vse strani. Kralj je bežal po gozdu zmirom naprej , dokler se niso sovražniki naveličali teči za njim. Tako je prišel do male, lesene koče, v kteri sta prebivala mož in žena. Bilo je to že na robu močvirja in gozdov, kjer se je začel že obdelani svet. Imela sta nekaj polja in nekaj živine. Pri teh Ijudéh je moral kralj nekaj dnij ostati in se skrivati, da se umakne očem danskih zasledovalcev. Dobil je v koči jesti, za to je moral pa kočarici pri kuhi pomagati. Ona dva ga namreč nista poznala. Kralj je moral repico lupiti, ogenj zanetiti, lonce zalivati in sploh opravljati taka dela, pri kterih je pokazal več dobre volje, kakor spretnosti. Enkrat je hotela kočarica napraviti neko jed, za ktero je treba kruha narezati, te odrezke na ponvo položiti in neliko opeči nad ognjem. Ker je imela zunaj opraviti, je kralju ukazala, naj pazi na kruh, ki ga je v ponvi na žrjavico položila, da se ne bo preveč osmodil. Kralj se pa ni zmenil za njeno povelje in je začel popravljati svoj lok in svoje puščice. Ko je kočarica nazaj prišla, je bil kruh že črn in osmojen, pri kraju je začel že goreti. Vsa srdita se razkorači nad kraljem in ga ozmirja: „Ti lenuh, ti grdi! Na kruh nisi mogel paziti, jesti boš pa koj hotel!" Kralj se je smejal in je ženo z dobrimi besedami potolažil.
zirati. Kaj gotovega danes še ne vemo povedati; pa govori se o različnih osebnih spremembah, ki nam znajo kako olajšavo prinesti. Do tje pa bodimo stanovitni in delavni. Glejmo, da zmirom več občin v svoje roke dobimo in navdušujmo jih za slovensko uradovanje in za slovenske šole. Ob enem pa se pridno pripravljajmo za prihodnje volitve v državni zbor: to si moramo trdno naprej vzeti, da Kirschner in Ghon ne smeta več voljena biti. • Kirschner je sicer še miren in nas vsaj ne zmirja ; pa storil za kmete tudi nič ni, čeravno je pred volitvami toliko obetal. Sicer pa ga moramo že za to vreči, ker mi nočemo nemškega liberalca za poslanca, ampak vernega in slovenskega moža, ki bo naše pravice na Dunaju branil in se za nas potegoval. Izmed vseh koroških poslancev nam je Ghon najbolj sovražen, kajti on ima zmirom usta odprte in nasproti jezlja, če se kak slovenski poslanec za nas potegne. In kjer že Kainer in Moro in Steinwender molčijo, se mora ravno ta Ghon toliko vsajati zoper Slovence, ko je vendar njegov volilni okraj na pol slovenski Zato moramo pri bodočih volitvah z vso gorečnostjo na to delati, da liberalce vržemo. Naprej zastava S1 a v e !
Kresovi na cast sv. Cirilu in Metodu.
Na binkoštni pondeljek praznovali so koroški učitelji v Celovcu petindvajsetletnico naših brezverskih šolskih postav. V kakšnem duhu se je vršila ta slavnost, kaže to, da je bilo mesto okin-čano večinoma s — pruskimi fra n kfurta ricami, avstrijske cesarske zastave pa so bile — bele vrane! Z mnogim šumom proslavljali so šolsko postavo kot pridobitev liberalcev in zlasti slavnostni govornik c. kr. okr. šolski nadzornik H. Moro, ki zna kovati tako mične pesni o „slovenskem zmaju“, je v svojem slavnostnem govoru hvalisal te postave kot glavno zmago liberalne stvari. Pa ves govor bil je le kupica praznih in oholo bobnečih besed, s kterimi je govornik po svojem dokazoval, a prav nič dokazal, da so naše postave prav za prav — verske ! Kdor mu verjame, svobodno mu, vsakdanja skušnja, premnogi izreki veljavnih in merodajnih mož ter ljudje sami, ki proslavljajo toliko to postavo, — vse to nam neovrženo dokazuje, da naša šola ni uravnana na pravi podlagi, ker ni verska, ker mladine ne vzgojuje na podlagi večno resničnih verskih resnic.
Slovenci se zato ue moremo, nikoli ne smemo spoprijazniti s to postavo ; naša in vseh vernih katoličanov skrb mora biti, da se sčasoma preosnuje na ta način, da se po njej mladina v šoli poučuje, kakor moramo zahtevati kot verni katoličani. In to ni nemogoče ; kajti ljudje so to postavo sklenili, ona se more in mora zato tudi po volji ljudstva prenarediti !
Naši praočetje so se dolga stoletja borili proti krvoločnemu Turčinu, da ohranijo nàrodu najdražjo svetinjo; sveto vero! Bodemo-li mi to svetinjo zavrgli? Nikdar! Varujmo jo skrbno, glejmo in pazimo, da se nam ne jemlje od nasprotnikov, ki povsod in žal tudi po brezverski šoli usiljujejo ljudstvu svoje krive nauke.
III.
Kraljeva stranka je naraščala od dné do dne. Vsacega Angleža, ki se je moža štel, je bolelo, da tujec gospodari v deželi ; zato so zapuščali polje in dom in hiteli s sekirami in puščicami oboroženi v gozde, kjer so se zbirali prostovoljni domobranci. Ko jih je bilo že veliko, začeli so kralja prositi, naj jih pelje v boj. Kralj pa je še premišljal, kajti če bi bil še enkrat premagan, potem bi se zguba ne dala več popraviti. Obrnil se je k Bogu in v pogostih molitvah prosil za pomoč.
Zadnji čas je kralj s kraljico in s svojimi bližnjimi prijatelji prebival v nekem zapuščenem gradu sredi gozda. Kakor prej, so živeli od rib in zverine. Seveda so kralju časih iz daljave prinesli tudi moke, kruha in zabele.
Nekega dné je prišel v grad star, raztrgan berač in prosil je kruha. Kraljica se je branila, kralj pa je rekel: „Le daj mu le!“ Kraljica ugovarja: ,,Nemarno več, ko en hleb kruha za naju dva in za vse druge ljudi, ki so v gradu“. — „Nič ne de,“ reče dobrosrčni kralj, „hvaležen sem Bogu, da mi je poslal tega siromaka, da zamorem vsaj nekaj dobrega storiti. Če imamo samo en hleb kruha, daj beraču pol hleba.“ Kraljica je zdaj hleb črez sredo prerezala, in kralj je lepšo polovico pomolil beraču. Ko je berač odšel, se je kralj na stol vsedel in zaspal. Začelo se mu je sanjati in zdelo se mu je, da vidi na enkrat veliko svitlobo okoli sebe. Sredi svitlobe pa se prikaže častitljiv škof s škofovo kapo in palico. „Kdo si ti?“ vpraša kralj prikazen. Tista odgovori: „Jaz sem sveti Kutbert. Prikazal sem se ti prej v podobi berača, da sem skušal tvoje srce. Ti si mi dal več, kakor bi bil dal
Mi smo pa tudi zvesti Slovenci, in tudi kot Slovenci se ne moremo in ne smemo zadovoljiti s sedanjo šolsko postavo, ker ona'dopušča, da se mora naša deca poučevati v šoli na podlagi tujega, nezastopnega ji jezika. Nova šolska postava prinesla je nam koroškim Slovencem hudo gorje, nem-čursko šolo, v kteri se slovenska mladina odtujuje svojemu nàrodu, v kteri ne dobiva temeljitega pouka in prave izgoje, ki je mogoča le na podlagi maternega jezika!
In to nam toliko neprijazno postavo so hvalili in praznovali z velikim šumom liberalni učitelji koroški pod varstvom c. kr. deželnega šolskega nadzornika dr. Gobanca samega. Mi Slovenci pa odločno ugovarjamo takemu početju, ker mi, kakor omenjeno, nismo zadovoljni s šolami, ki niso verske in ne slovenske, ki odtujujejo mladino veri in nàrodu !
Ko se je Turčin bližal slovenskim mejam, zažigali so naši praočetje na visokih gorah velike kresove, s kterimi so se poživljali na skupno obrambo. Storimo tudi mi tako. Da nismo zadovoljni s sedanjimi razmerami, da slej kakor prej odločno zahtevamo versko in slovensko šolo, to pokažimo s tem, da zažgejo slovenski rojaki na predvečer godu sv. slovanskih blagovestnikov Ciril-Metoda povsod prav mnogo žarečih kresov!
Lepa in prepomenljiva navada se je udomačila pri Slovencih zlasti na Koroškem zadnja leta, da žare na predvečer dneva sv. slovanskih apostolov po vseh slovenskih gorah in hribih plamteči kresovi, ki naj svetu in zlasti sosedom našim pričajo, da Slovenec še živi, da skrbno varuje sveto vero, ktero sta sv. Ciril in Metod Slovanom tako vspešno oznanjevala, in besedo materno, ktero sta mu ona branila! Naša trdna volja je pa, da nam tudi šola varuje ti dve svetinji! To trdno voljo naj oznanjujejo zató tudi letos mnogoštevilni slovenski kresovi, in naša prošnja in poziv je torej ta: Ilojaki! zažgite tudi letos po naših slovenskih krajih prav mnogo slovenskih kresov v cast sv. slovanskima blagovestnikoma, v dokaz, da Slovenci še živimo, in da krepko ugovarjamo drznemu početju nasprotnikov ! Na vsakem hribu, na vsakem vrhu, kjer bivajo še Slovenci, naj se dné 4. prihodnjega meseca žari mogočen kres, da kliče oholemu nasprotniku : Stoj ! Slovenec se nobeni sili ne udà ; on zahteva za se svoje postavne pravice, zahteva za slovensko mladino versko in slovensko šolo!
To bodi glasen in plamteč odgovor koroških Slovencev praznemu besedičenju liberalnih učiteljev in velikašev ob petindvajsetletnici šolskih postav!
Slovenščina pri sodnijah.
Slovenski poslanec dr. Gregorec je pri razpravi o pravosodju obširno govoril in naštel naše pritožbe v tej zadevi. Glavne točke njegovega govora hočemo na kratko posneti. Najprej je predložil tri resolucije: v prvi zahteva, naj bi najvišje sodišče tudi po slovensko razsodilo, kedar je bila obravnava pri prvi sodniji slovenska; v drugi zahteva, naj se uradni grbi in pečati pri sodnijah,
kdo drugi na tvojem mestu. Zdaj hočem tudi jaz tebi dobro storiti. Ti boš premagal svoje sovražnike in jih pregnal iz dežele.“ Kralj reče: „Kako znamenje mi daš, da bom verjel tvojim besedam in jih ne bom imel za prazne sanje?" Prikazen odgovori: „Znamenje ti bo dano: Ravno zdaj tvoji ljudje ribe lovijo. Jaz sem izprosil od Boga, da bodo vjeli toliko rib, ko nekdaj aposteljni v jezeru Genezaret. Ko se zbudiš, ti bodo ribe naproti prinesli. Ne pozabi pa, da je Božja volja, da ti svoje kraljestvo nazaj dobiš. Z Bogom !" To rekši je duh zginil, kralj pa se je zbudil. Šel je pred grad in videl je prihajati svoje ljudi, ki so nosili bedanje in mreže vse polne rib. Ko blizu pridejo, so kralju kazali svoj bogati lov in hvalili Boga.
IV.
Kralj Alfred je zdaj vedel, da je Božja volja, da pade z vojsko na Dance. Razposlal je sle (poslance) na vse strani, naj se vsi Angleži pripravljajo na veliki boj zoper Dance, ki se bo v kratkem začel. Prej pa, ko je na sovražnika vdaril, hotel se je prepričati o njegovih moééh. Kazalo je, v sovražni tabor poslati ogleduha; pa te nevarne naloge nikomur ni zaupal, zato se je sam preoblekel za godca in je šel v sovražni ostrov. Med danskimi vojaki je hodil od šotora do šotora, godel in prepeval kratkočasne pesmi. Divjakom je to ugajalo, bogato so ga obdarovali in ga radi med seboj videli. Tako je več dnij opazoval sovražni tabor. Videl je vse zanemarjeno. Dancem še na misel ni prišlo, da bi si Angleži upali, vzdigniti se zoper nje. Tiste male praske po gozdih niso v poštev jemali; tiste čete po gozdih so imeli
kjer se sodijo Slovenci, napravijo v dveh jezikih, slovensko in nemško, oziroma slovensko in laško ; v tretji prosi, naj se za sodnijo v Šoštanju priskrbijo boljši prostori. Potem je izrazil željo, naj bi se višja sodnija v Trstu odpravila, na novo ustanovila pa v Ljubljani. Koroški in štajerski Slovenci pa naj bi se potem odvzeli izpod Graške nad-soduije in pridružili Ljubljanski, ktera bi potem bolje skrbela za ravnopravnost slovenščine v južnih deželah. V Dalmaciji se s strankami sicer občuje po hrvaško, pa notranji uradni jezik je laški, čeravno je v deželi samo 16.000 Lahov. V Istri je laščina notranji in unanji uradni jezik, slovenščina in hrvaščina ste brez pravice. Na Koroškem pa ravno tako kraljuje nemščina, na Štajerskem ni dosti bolje, in tudi na Kranjskem so mnoge pritožbe.
Izdale so se sicer mnoge ministerske naredbe, ki zaukazujejo rabo slovenščine pri sodnijah, pa uradniki se ne zmenijo za te naredbe in odloke ter za člen 19. drž. osn. postav. Slovenci ne tirjajo, da bi morala slovenščina notranji uradni jezik biti, zadovoljni so s tem, da se s slovenskimi strankami po slovensko občuje, zapisuje in sodi. Pa še tega ne morejo doseči, ker se uradniki slovenščine na vso moč branijo. Še le po 25 letnem naporu so Slovenci dosegli slovenske upise v zemljiško knjigo. Ministerstvo je zaukazalo, naj se napravijo slovenske tiskovine, pa se niso napravile, in kjer so se, se pa rabile niso. Leta 1889. je ministerstvo ukazalo, naj se napravijo dvojezični uradni grbi in pečati, pa se vender ne napravijo.
Nemškim lističem je dovoljeno, neprenehoma napadati in grditi slovensko duhovščino. Zakaj se taki članki ne zasežejo? Enkrat je bila „Deutsche Wacht" vender konfiscirana zavoljo tega, pa okrožna sodnija v Celju in višja sodnija v Gradcu konfiskacije niste potrdili, članek je smel na dan. — Slovenskim strankam se pošiljajo nemški pozivi, in z ravnopravnostjo je tako, če je le ena stranka nemška, potem je vsa obravnava in sodba nemška. In če bi se prav dva slovenska kmeta pravdala, pa bi eden vzel slovenskega, drugi pa nemškega odvetnika, potem je zavoljo nemškega doktorja vsa obravnava in razsodba nemška. Vse pritožbe nič ne pomagajo. Posebno so se slovenske pritožbe z veseljem zavračale, ko je bil še vitez Waser predsednik Graškega nadsodišča. Waser je sicer šel, pa njegov duh je še ostal. S kakim sovraštvom so nekteri sodniki navdahnjeni proti Slovencem, to se je videlo na deželne sodnije svetovalcu Steinerju v Celovcu, kteri tega sovraštva še v smrtni uri ni mogel zatajiti in je zapisal v oporoko, da ga noben slovenski duhovnik ne sme spremljati pri njegovem pogrebu. V Celju je neki uradnik slovensko pričo s „svinjo“ zmirjal. Namesto da bi ga kaznovali, so ga še na višje mesto povzdignili. Dali so ga spet k neki slovenski sodniji, čeravno prav malo slovensko zna in Slovence sovraži. Zakaj takega ne prestavijo med Nemce ? —-Če uradniki ali notarji ne znajo slovensko, se lahko zgodi velika nesreča. Pri Marenbergu je bogati kmet Roman Erjavec prišel ob vse svoje premoženje, ker on ni znal nemško, notar pa slovensko ne, tako se nista razumela, in notar je vsled tega pisma slabo naredil. Kmet je moral več dolgov po dvakrat in trikrat plačati. Goljufi so ga ob vse pripravili, nazadnje
le za tolovajske trume, nabrane iz takih ljudij, ki delati nočejo.
Ko je kralj sovražni tabor ostavil (zapustil) in prišel med svoje nazaj, določil je kraj, kje se imajo Angleži zbrati. Ko so bili zbrani, jim je govoril nekaj spodbudnih besed, jim povedal, da je Božja volja, da vdarijo nad Dance, in da mu je zmaga prerokovana. Potem jih je peljal nad sovražnike. Vsi srčni so šli Angleži v boj. Pri reki Avon ste se obe vojski sprijeli. Dancev je bilo silno veliko pobitih. Reka Avon je bila vsa rudeča od krvi, in kraj, kjer je bila ta bitka, se še zdaj po njej imenuje „krvavi brod". Gudrén s svojimi Danci je bil premagan in je z nekterimi svojih vojakov zbežal v neko trdnjavo. Pa Angleži so trdnjavo oblegli, in ko je Dancem živeža zmanjkalo, morali so se podati. Alfred je pustil Gudrénu življenje pod tem pogojem, da se pusti krstiti in da se umakne iz angleške dežele. Gudrén se je dal krstiti, in kralj Alfred mu je bil za kuma (botra). Potem je angleški kralj Gudréna in njegove ljudi s častjo spremil do morja, kjer so se ukrcali in čez morje nazaj prepeljali v svojo domovino.
Smešničaj?.
Gospod:	„Ali Vas ni sram še po noči
beračiti ?"
Berač: „Saj beračim tudi po dnevi."
Hudomušec: »Ali si si že ogledal pohištvo svoje neveste?"
Posiljeni ženin: „Ona mi je samo vrata (duri) pokazala/
mu je bila hiša prodana in zdaj je berač, čeravno seje 25 let branil in je bil 3 krat pri cesarju,
4	krat pri ministru in 23 krat pri višji sodniji v Gradcu.
Slednjič je govornik še povedal, kako se slovenski uradniki preganjajo. Če je kak uradnik Slovenec in noče z nemškutarji potegniti, ga vzamejo v sovraštvo in ga začnejo črniti in po časnikih obrekovati. V Slovenski Bistrici je bil Slovenec dr. Brumen za pristava. Ker ni hotel z nemškutarji potegniti, so ga začeli sovražiti in v nemških listih napadati. Nazadnje so dobili dve priči, ki ste rekli, da je dr. Brumen v svojih sodbah pristransk in krivičen. Kakšni ste bili ti priči, se vidi iz tega, ker ste bili ravno takrat v preiskavi zavoljo goljufije in lažnjive izpovedi. Vender ste ti dve priči obveljali, kajti preiskavo je vodil znan sovražnik Slovencev. Dr. Brumen je pravdo zgubil in je izstopil iz državne službe. Kmalo potem ste bili tisti dve priči obsojeni zavoljo goljufije in lažnjive izpovedi. Dr. Brumen je zdaj prosil, naj se njegova zadeva na novo preišče. Ta prošnja je bila na Dunaju uslišana, v Gradcu in Celju pa zavržena, in krivica je obveljala.
Dopisi prijateljev.
(Kronin darl) V korist družbe sv. Cirila in Metoda so darovali : Ign. Bizer, čevljar na Mačah, 1 krono ; Fr. Holeo, provizor v Možici, 5 kron; Urša Kvedrič na Vočilu 1 krono. Skupaj 7 kron. Lepa hvala vsem darovalcem! Živeli nasledniki !
Iz spodnjega Roža. (Nova cesta čez Humberški klanec.) O tem klancu in novej cesti se je letos že veliko govorilo in pisalo, pa še ni vse povedano. Smejal sem se nekemu kmetu, ki je pravil, kako je takrat bilo, ko so tisti spomenik odkrili. rTo je bil čuden žegen“, je rekel, „ kadili so, škropili pa nič.“ Kadilo se je namreč takrat, ko so Borovski strelci svoje puške sprožili. Vprašal sem tega kmeta, kako so kaj ljudje z novo cesto zadovoljni? Na to mi je odgovoril: ,,Srečni so tisti, ki zdaj umrjejo, ker nobenega zlodeja ni doma, kajti vsi so zakleti v Humberški klanec. Odkar so začeli voznike na novo cesto goniti, jo tako preklinjajo, da se iskre delajo.” Tudi drugi tako pravijo, da je nova cesta slaba, in da živina na njej strašno trpi. Ljudje bi rajši po stari cesti vozili. Do Fibra je tako dobra; pri Pibru bi naredili večji ovinek, pa bi se cesta popravila z malimi stroški. Po novi cesti se mora ravno po sredi voziti, dva težka voza se ne smeta srečati ; kteri bi na stran zapeljal, se mu vderejo kolesa. Nedavno je prišel nek nepoznan gospod in je zaukazal, da se cesta nekoliko prekoplje ; prej ko ne je bil kak inženir. Da bi le bil in da bi pustil cesto prav in trdno narediti!
Iz Pliberške okolice. (Tatovi in orožniki.) Pri nas se zdaj veliko krade, zdaj tu, zdaj tam. Pri Viterniku je tat pri belem dnevu ulomil in odnesel denar in več družili rečij. Žaudarje ali orožnike imamo pa samo tri ; in pri tem je še ta nesreča, da sta dva trda Nemca, zato se z ljudmi nič ne moreta zgovoriti, kje se tatje skrivajo. Za našo obširno okolico so trije žandarji premalo. Posestniki v samotnih krajih tožijo, da po več mesecev ne vidijo nobenega orožnika. Nazadnje bomo prisiljeni, da naredimo sami svojo stražo. Prosimo tedaj g. okrajnega glavarja, naj nam pošlje! več žandarjev, pa Slovenci morajo biti, ker tukaj pri nas smo trdi Slovenci, in malokdo razume le za silo nemško.
Iz Ljubljane. (Družba sv. Cirila in Metoda) je od 20. mal. travna do 25. vol. travna prejela te-le darove: Bajni gosp. Josip Kržič v Borovnici jej je volil v svoji oporoki 100 gld., r. Marija Tola, najemnica v Ljutomeru, pa 5 gld. po g. notarju Ant. Šlambergarju; sl. Blaznikova tiskarna je darovala 30 iztisov knjižice „Spomin pridnim učencem”. — Nad 100 gld. so v tej dobi družbi poslale podružnice : Moška podružnica v Sežani 169 gld. 75 kr., med tem je 100 gld. pokrovitelj in e ; moška in ženska v Kranji čisti dohodek veselice, prirejene 3. vel. travna t. L, na korist naši družbi v znesku 130 gld. iu podružnica v Šiški 120 gld., med to svoto je 50 gld. kot prvi obrok podružnične pokroviteljine. — Pokroviteljici sta postale: sl. posojilnica v Radovljici in ženska podružnica v Prvačini, vsaka z doneskom 100 gld. — Dalje so družbi darovali: Sl. „ Slo vensko planinsko društvo v Ljubljani” 50 gld. 20 kr. kot polovico čistega dohodka dné 13. vel. travna prirejenega koncerta povodom izleta .Primorskega planinskega društva iz Sušaka”, — med to svoto je všteto tudi darilo gosp. V. Globočnika, notarja v Kranju, v znesku
5	gld. ; sl. hranilnica in posojilnica pri Devici Mariji na Jezeru v Prevaljah 5 gld. sl. .Notranjska posojilnica" v Postojni 10 gld.; g. Franjica Brinšek v Trnovem zbirko 10 kron 60 vin. in sicer so darovali: gg. A. Endlicher, V. Repinec, Josip Platncr po 2 kroni, gg. Čebin, J. Dekleva, H. Skrij, J. Zore po eno krono, g. Požar 60 vin.; č. g. Franc Košir, kaplan v Smledniku 5 gld. 30 kr., nabrano o priliki umeščenja novega župana g. Ani. Burgarja v Hrašah; gosp. Ivan Resman v Velenji 10 kron, ki so jih zložili zbrani očetje župani Šaleške doline pri Vodétu v Velenji s slóvom .V veselji spominjajte se svojih trpečih slovenskih sester in bratov!“; g. Micika Glaser v Colji zbirko 10 kron, ki so jih darovali kot prve krone rodoljubni posestniki pri Devici Mariji v Puščavi na Pohorju in sicer: J. Korman st. 2 kroni, J. Korman ml. 1 krono, P. Korman st., P. Korman ml. in J. Bresonelj po 1 krono, J. G laser in Micika Glaser po 2 kroni ; g. Fr. Jankovič, vseučiliščnik, 10 kron, nabranih v malem krogu slovenskih velikošolcev o priliki promocije g. dr. Ant. Mihaliča; sl. posojilnica v Pišeeih 10 kron; g. J. Kranjec v
Št. liju pri Velenju 6 kron kot dar vesele družbe; č. g. Fr. Ijekše, kaplan na Črni gori, 6 kron kot dar vesele družbice izpod Majšberga in g. Ivan Končan v Sevnici 2 kroni 50 vinarjev kot dar za hinkoštne praznike od vesele družbe na Radni. — Za slovensko šolo v Velikovcu je daroval g. Slavo-Ijub Korotanski v Celju 20 kron. Tudi tamošnja novoustanovljena podružnica, najmlajša med mnogoštevilnimi sestrami, je nabrala pri prvem živahnem zborovanju izdatno svoto. Živela! Izjavljajoč iskreno zahvalo delavnim podružnicam, sl. hranilnicam, sl. .Slovenskemu planinskemu društvu" in vsem požrtovalnim rodoljubom izrekamo danes nado, da se ho uprav vsled zadnjih dogodkov v Trstu veliko navdušenje občinstva do naše družbe povekšalo, požrtvovalnost pa pomnožila. V to pomozi Bog!
Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda.
Glasovi nasprotnikov,
Nemški narodnjaki v Velikovcu.
Nemško-nfirodno društvo „Deutscher Volks-verein“ s sedežem v Celovcu je napravilo dne 26. vel. travna shod v Velikovcu. Iz poročila, ki ga prinašajo „Freie Stimmen”, posnamemo sledeče:
Prvi je govoril graščak dr. Artur Lemiš. Obžaloval je, da se ni že davno nemščina proglasila za državni jezik. Koj na to je pa skočil na drugo vejo in rekel, da bi on najrajši videl, ko bi se noben Ceh in noben Slovenec ne učil nemščine, ker bi se potem Slovani med seboj ne mogli pogovoriti. Vidi se, da je ta gospodič še mlad politik, da z drugo besedo pobije, kar s prvo postavi. Oe bi se noben Slovan ne učil nemščine, potem ja nemški državni jezik čisto nemogoč postane; in vendar je malo trenotkov poprej obžaloval, da nemščina ni še proglašena za državni jezik! Nemškim liberalcem je očital, da so preveč vladni, da se žrtvujejo (?) vedno le za državne koristi, pri tem pa zanemarjajo blagor nemškega ndroda. Potem je solze nevoščljivosti pretakal nad „dobrotami“, s kterimi bojda koalicijska vlada nas Slovence „ob-sipa“. (?) Ponavljal je tudi že stokrat prežvekane čenče o »koroškem miru" in o kranjskih »hujskačih", ki koroške Slovence zapeljujejo. (?) Ponovil je tudi izreke poslanca Moro-ta »da so Karavanke meja med Nemci in Slovenci". To je pa smešno, naj že kaj tacega izreče Moro ali pa Lemiš. Kdo je pa to mejo postavil? Meja med Nemci in Slovenci je tam, kjer Slovencev zmanjka in se Nemci začnejo in narobe. Da so koroški Slovenci izročeni na milost iu nemilost v oblast Nemcev, to nikjer ni zapisano v postavah. Tudi g. dr. Lemiš ne vé, ali bodo deželne meje zmirom take ostale. Še ni tako dolgo, ko so bile Primorska, Kranjska in Koroška združene v eno deželo pod imenom »Ilirija". Takrat planine Karavanke niso bile nobena meja, V prejšnjih časih je bila tem trem deželam pridružena tudi Štajerska. Tudi takrat Karavanke niso bile nobena meja. Potem se je govornik obrnil na gospodarsko polje in je začel bolj pametno govoriti. Izrekel se je zoper prosto konkurenco in za hrambo slabih in revnih zoper bogate in močne. Zdaj se vse premoženje kopiči v rokah maloštevilnih bogatašev, po drugi strani pa tirjajo delavci vedno več plače, zato pa srednji stan (mestjani in kmetje) propada. Svobodna kupčija in svobodna obrtnija, ki srednje stanove uničuje, mora se zavreči, je rekel govornik, in srednjemu stanu se mora pomagati. Pohvalil je postavo o kupovanju na obroke, obžaloval pa, da se je borza prepičlo obdačila. Postavni načrt o krošnjarstvu mu je po godu, obžaluje pa postavo o črni vojski, ki naklada ljudstvu hudo breme. Svoj govor je slednjič še enkrat zabelil s »kranjskimi hujskači" in končal z besedami, da je Koroška dežela nemška bila in da nemška ostane. Na te bahate in neresnične besede zamoremo le toliko odgovoriti, da je bila Koroška nekdaj čisto slovenska, da je bila še pred 400 leti po večini slovenska, ker se je okoli Št. Vida in na Grob-niškem polju še slovensko govorilo, in da tudi zdaj še ni vsa ponemčena. — Za njim je govoril dr. S t e i n w e n d e r o političnih strankah. P o-Ijake je pohvalil, da imajo velik upliv, ker zmirom složno postopajo ; rekel je, da imajo več veljave, ko nemški liberalci. O Mlado če hib je rekel, da samo demonstrirajo (kričijo), zato pa nič ne dosežejo. O laških poslancih (Koroninijev klub) je rekel, da nemajo nobene barve in da se oklenejo vsake vlade. O slovenskih poslancih je rekel, da so nekteri pri koaliciji, drugi pa ne. Tisti, ki so pri koaliciji, vedno vlado strašijo, da bodo izstopili, zato pa zmirom kaj (?) dosežejo. O nemško-konservativnih poslancih je rekel, da so ves čas vladam služili, pa niso ničesa dosegli. On (Steinwender) bi želel, naj bi nemški poslanci tako složno postopali, kakor Poljaki. Pa to ni mogoče, ker je pri združeni levici (pri liberalcih) le malo poslancev, ki bi se ogrevali za boljše postave v korist obrtnikom in kmetom, njih večina se poganja le za korist bogatašev; s takimi pa ni mogoče vkupaj hoditi. Mnogi liberalci so na tihem sami sovražniki Judov, pa oni hočejo na vsak način vladati, v to svrho jim je pa
pomoč mogočnih judovskih bogatašev neobhodno potrebna, zato se klanjajo povelju judovsko-libe-ralnih časnikov. O koaliciji je Steinwender rekel, da je ne sovraži, pa tudi ne ljubi; isto velja o sedanji vladi, ktero podpira le pri dobrih predlogih. O svoji nemško-ndrodni stranki je rekel, da se hoče tista poganjati za socijalne reforme v korist srednjim stanovom, to je, da se naredijo boljše postave za hrambo mestjanov in kmetov. To je že prav in lepo, gospod doktor, pa mi se spominjamo nemškega izreka „die Botschaft bor’ ich wohl, doch mir feblt der Glaube" (novico sicer slišim, pa je ne morem verjeti).
Steinwender je že precej let poslanec; kaj pa je že storil za mestjane in kmete? Za »zlato veljavo" se je poganjal, ali je mar s tem ljudstvu kaj pomagal ? S tem je le Rotšildu pomagal ! Za železnico čez Ture planine se poteguje; pa tista bo koristila le Bavarcem, našim tovarnam pa bo nemara še škodovala. Kjer se gre zoper Slovence, tam je Steinwender med prvimi petelini, za svoje nemške mestjane in kmete imel je pa do zdaj samo obljube. Kajti od tega nemajo Nemci kaj ugrizniti, če se Steinwender zaganja v Slovence in Cehe. — Poslednji je govoril neki vodja Jahne in sicer o razmerah med Slovenci in Nemci na Koroškem. Govoril je iz začetka še precej zmerno. Kekel, da so Slovenci in Nemci vedno mirno skupaj živeli, še le v novejšem času se hoče razpor narediti, ker Slovenci težijo po lastni literaturi in ndrodnem razvitku. O Korošcih (nemških) je priznal, da so mešanica iz Slovencev in Nemcev. Trdil je, da so se Korošci prostovoljno ponemčili, da se ni rabila nobena sila. Stvar pa ni tako nedolžna, kakor Jahne misli. Da bi bili Slovenci in Nemci na Koroškem kedaj v prijaznosti skupaj živeli, to je laž. Ko so Bavarci zadnjega slovenskega vojvodo v Korotanu odstranili, vzeli so Slovencem vso zemljo in jo razdelili med nemške viteze, ki prej niso nič imeli, zdaj so pa na enkrat veliki posestniki postali. Slovenski kmetje so na svoji lastni zemlji postali sužnji in tlačani, nemški vitezi pa so si postaviti dali močne gradove, tam so jedli in pili, kar jim je slovenski tlačan pridelal, od tam so strahovali, trpinčili in stiskali prvotne posestnike te dežele, uboge Slovence. To žalostno stanje je trpelo več sto let. Ali bo res kdo verjel, da so zatrti slovenski kmetje ljubili te nemške viteze ? Moj Bog, zdihovali so in jih na tihem preklinjali ! Ali mar potem ni smešno, če pravi Jahne, da so Slovenci in Nemci zmirom v prijaznosti skupaj živeli ? ! Vitezi pa niso sami ostali ; oni so potrebovali zvestih vojakov za svojo stražo, kajti iz začetka so bili Slovenci kot prej svoboden nàrod precej uporni. Torej so vitezi iz Nemčije poklicali mnogo vojakov in vojnih hlapcev. Klicali so pa tudi nemške kmete in poljedelce ter jim delili zemljo, ktero so Slovencem vzeli. Zemlje je bilo dovolj, kajti če je bil slovenski tlačan količkaj nepokoren, vzelo se mu je »posojeno" zemljišče in izročilo se je nemškemu priseljencu. Na tak način so vitezi privabili mnogo nemških priseljencev, ki so se naseljevali najraje v bližini gradov, kjer so imeli za hrambo grajščinske vojne hlapce. Sčasoma so se okoli gradov naselili tudi nemški rokodelci, in tako so nastala nemška mesta iu nemški trgi. Med nemškimi priseljenci, naj bodo že tisti v mestih, ali tisti na kmetih, in med Slovenci ni bilo nikoli prave prijaznosti, kajti Nemci so se obnašali kakor gospodarji v deželi, Slovence so pa imeli za nižje vrste ljudstvo. Govorili so s Slovenci trdo in jih strahovali, zato pač ni verjetno, da bi jih bili Slovenci ljubili, kakor Jahne po krivem misli, to tem manje, ker so Slovenci videli, da se zemlja njim krade in tujim Nemcem daje. Tako je bilo do časov cesarja Jožefa. Da se Slovenci v tej dobi niso srečne čutili, pričajo nam s krvavim peresom mnogi kmečki punti. Za časov Marije Terezije in cesarja Jožefa se je polagoma graščakom oblast odvzela, in cesar jo je sam v roke vzel. Na mesto graščakov in njih oskrbnikov so prišli zdaj cesarski nemški uradniki. Da tudi tisti z našim ljudstvom niso posebno »prijazno" in »priljudno" občevali, je pač dovolj znano, saj še ni tako dolgo od tega. Slovensko ljudstvo je bilo sicer mirno in je ubogalo, kakor prej pod vitezi, pa le iz strahu ; o kaki ljubezni in prijaznosti med Slovenci in nemškimi uradniki ni bilo govora, to je bila silno redka prikazen, namreč če se je slučajno našel kak priljuden in dobrosrčen nemšk uradnik, ki Slovencev ni zaničeval. Iz rečenega bo vsak razvidel, da se je vodja Jahne s svojo trditvijo močno urezal, in da tista nema nobene zgodovinske podlage. Tudi to ni res, da so se Korošci prostovoljno ponemčili, da se ni rabila nobena sila. Saj so še zdaj otroci prisiljeni, hoditi v nemške šole in ukazuje se jim, popotnike pozdravljati po nemško. On je pa še več govoril in je rekel, da se s tem, ako se razvoj slovanskih jezikov v Avstriji dopušča, goji le panslavizem, da je to le v korist Rusije, ki hoče vse slovanske dežele pograbiti. Zato bi se Slovencem in drugim Slovanom ne smelo ni-
česar dovoliti, ampak njih nàrodni napori bi se morali zatirati. Na to staro predrzno in lažnjivo sumničenje skoraj ni vredno odgovarjati. Ne vemo, ali tu prevladuje neumnost, ali zlobnost? Tudi mi bi lahko rekli, da škilijo avstrijski Nemci v prusko-nemški „rajh“ in da Prusija po naših nemških deželah preži. Zato se mora, bi mi rekli, v Avstriji nemški jezik zatirati in pregnati ter se Nemci po-slovaniti, da bodo Prusi manj nemške zemlje našli in nam ne bodo toliko svetà vzeli. Mislili smo, da je ta basen o „panslavizmu“ že pozabljena; pa vidi se, da Korošci s svojim semkaj privandra-nim Nemcem Jahne-tom nič ne pozabijo, s čemur zamorejo Slovence črniti in jim škodovati. Slednjič je rekel, da se morajo Slovenci nemščine učiti, ker so pri kupčijah na Nemce navezani. Ako torej koroški Slovenci vsem drugim Slovanom, posebno pa Kranjcem in Štajercem, fige pokažejo, slovenske bukve in časnike v peč vržejo in se nemščine naučijo, pod tem pogojem je g. Jahne pripravljen, koroškim Slovencem „prijateljsko roko“ ponuditi. Za to veliko milost se pa mi zahvalimo, ker v to „prijateljstvo“ nemarno nobene vere. Ako se Slovenec le gane, ako za svojo slovenščino le drobtinico pravice prosi, rohnijo vsi nad njim, da je „hujskač“ in „nemirnež“ in bi ga najrajši kar zaprli. In taki ljudje nam hočejo „prijateljstvo“ ponujati?! Oni hočejo le tako prijateljstvo, da mi molčimo, da vse trpimo in v vseh reččh Nemcem prav damo, na svoje pravice pa čisto pozabimo in pridno za Nemce delamo ter jim denar vkup nosimo, — potem nas hočejo radi imeti. Takih norcev bi bilo več! Kar se pa kupčije tiče, so Nemci slovenščine ravno tako potrebni kakor mi nemščine, zato naj se še oni nekaj časa slovensko učijo, mi se moramo itak že dolgo nemščine učiti.
„Wir pfeifen auf die Coalition!“
kličejo v svoji jezi „Freie Stimmen“ št. 68. Že prej je z drugimi besedami ravno to povedala Celjska „vahtarica“. S čim pa se je koalicija tem mogočnim gospodom tako zamerila? No, to je znano: pod koalicijo dobijo menda Slovenci latinske šole v Kranju, za Brežiški okraj je bil Slovenec imenovan kot šolski nadzornik, slovenskim občinam na Koroškem se je dovolilo slovensko uradovanje, in slednjič so se Slovencem obljubile še slovenske paralelke na Celjskih latinskih šolah. Zavolj teh drobtinic je grozno javkanje in cvilenje po nemško-liberalnih listih na Štajerskem in Koroškem. Do teh malenkostnih drobtinic so Slovenci že davno pravico imeli, z njimi se jim nič ni podarilo, ampak le nekaj postavne, pa pridržane pravice v pravično posest izročilo. Po drugi strani pa se s temi dobtinami nobena krivica ne stori nemškemu nàrodu, nič se jim ne vzame in nobena postava se Nemcem na škodo ne prelamlja. Kajti ni je nobene postave, da bi morale slovenske občine nemško uradovati, če pa nektere občine prostovoljno po nemško uradujejo, to še ne spada potem pod ,nemško posest“. Tudi ne stoji v nobeni postavi, da mora šolski nadzornik v Brežicah Nemec biti. Če Slovenci kako šolo dobijo, ki je prej niso imeli, zavolj tega Nemci niso nič na škodi, saj se njim zato nobena ne vzame. To je tako jasno ko beli dan. Vendar ne gre v buče prevzetnih nemcomanov, ker oni si domišljujejo, da so oni gospodarji Avstrije, da so Slovenci njih sužnji, ktere smejo zatirati, kolikor se jim poljubi. Ta neumna domišljavost je začela presedati tudi že treznejšim Nemcem. Plener, Bacquehem, Schon-born gotovo niso prijatelji Slovencem, vendar sprevidijo, da štajerski in koroški nemcomani predaleč segajo in da prezirajo vse postave, kjer bi tiste imele braniti pravico Slovencev. Ti napuhnjeni zagrizenci in prevzetneži poznajo le eno postavo: „Korist nemškega nàroda jim je prva postava v državi !“ tako oni mislijo, in vse postave, ki so tej na poti, smejo se za neveljavne proglasiti. Toda s takim načelom si še Plener ne upa vladati, ker bi s tem od sebe odgnal Slovence, Poljake in konservativce, in ostali bi mu sami nemško-liberalci, ki so pa preslabi, da bi zamogli strahovati celo Avstrijo. Pri tem je pa še pomisliti, da so štajerski Nemci večjidel pri Steinwenderjevi stranki, in tudi koroški Nemci se bolj in bolj te stranke oklepajo, torej so nasprotniki sedanje vlade iu koalicije. V svoji oholosti pa si domišljujejo, da mora vlada ukljub temu plesati po njih piščalki, samo zato, ker so Nemci ! (Pa še ne pristni, ampak le bolj ponemčene!.) Zato pa mislimo, da ti zakotni lističi (kterim po pri-tlikavosti svojega duha prp ada tudi Graška „Tages-pošta“) s svojim upitjem in zabavljanjem ne bodo veliko opravili. S klici „wir pfeifen auf die Coa-lition!“ (koalicija nas zna rada imeti, mi je ne potrebujemo!) se vladi ne bodo prikupili, temveč razdor med liberalci in nacijonalci bo zmirom večji postal ; bolj pa ko bodo čez koalicijo zabavljali, toliko bolj se bodo zamerili tudi vladi, ki se brez koalicije ne more obdržati na krmilu ; zato se pa ti gospodje motijo, če mislijo, da si vlada ne bo upala ničesa storiti brez privoljenja kakega dr. Stein-
wenderja ali njegovih pristašev. In če bi prav glavni kričači kakor Dumreicher, Ghon, Morre itd. liberalni klub zapustili in vladi nasprotovati začeli, pustila jih bo rajši iti, kakor pa da bi si spodkopala svoj „raison d’ètre“, to je, pravico do obstanka. Kajti kakor hitro bi se hotel ta ali drugi minister postaviti na stališče, kakoršno zavzemajo koroški in štajerski nemško-narodni listi, postavil bi se s tem po robu zoper koalicijo, ker bi preziral poljski in konservativni klub in razvil načelo, da ta dva kluba nemata nič besede, temveč da odločuje in ukazuje edino le liberalni klub. Še Plener si ne bo upal zagovarjati takega načela, ker bi se potem koalicija hitro razdrla. Nemški uredniki v Celovcu, Beljaku, Gradcu, Mariboru in Celju naj torej svoje glave še tako po koncu nosijo in naj trkajo s pestjo na svoje nemške prsi, — tega vender ne bodo več doživeli, da bi se Avstrija vladala izključno le po njihovih željah. Absolutne večine sami za sebe namreč nemški liberalci ne bodo nikdar več imeli v državnem zboru; če hočejo priti do večine in do vladne oblasti, morajo si poiskati zaveznikov, kakor so jih zdaj našli v Poljakih in čeških graščakih. Ker pa zaveznike potrebujejo, morajo se na njih nazore tudi nekoliko ozirati, zato pa ne smejo in ne morejo vsega storiti, kar bi morda želel kak štajerski ali koroški mogotec in krivičnik. Na osmerih slovenskih poslancih morda vladi ni toliko ležeče ; pa ležeče jej je na dokazu, da koalicija slovanskih nàrodov ne odbija od sebe; in da njen namen ni gospodstvo edinih Nemcev. Kakor hitro namreč bi se to pokazalo, imela bi koalicija vse slovanske nàrode zoper sebe, kterim pa avstrijski Nemci sami niso več kos. Zato se mora vlada ozirati tudi na želje Slovencev.
Bojni klic!
„Freie Stimmen“ št. 66 milo zdihujejo, da mi koroški Slovenci Nemcem ne damo miru, da se vedno bolj prevzetujemo, Nemci pa vse to potrpežljivo prenašajo in morajo gledati, kako še vlada Slovence podpira. Pa to bo zdaj drugače, kajti list piše na koncu svojega članka: „Zdaj j e mera polna. V deželnem zboru in vseh zasto-pih se bo odslej po nemško postopalo. Ako bodo pri tem Slovenci na zgubi, naj se zahvalijo v Ljub j ani. Še imajo Nemci večino na Koroškem, še imajo tukaj nekaj pravice, in da se po tistej ravnajo, je že skrajni čas. Tudi nemške potrpežljivosti je moralo enkrat zmanjkati ; čenasprotnik noče miru, podali sebo m o v posiljeni boj.“
Kaj pa se je zgodilo? Kaj smo mi Slovenci koroškim Nemcem tako strašnega prizadjali, da jih urednik Dobernik tako bojevito zoper nas hujska? Nič druzega se ni zgodilo kakor to, da se je slovenskim občinam dovolilo, na politične oblasti po slovensko dopisovati, ali bolje, minister je rekel, da se slovenski dopisi po postavi ne morejo prepovedati. Ce se je s to razsodbo Nemcem kaka krivica storila, potem mora prevzetni Dobernik le do-tičnemu ministru, ki je tako razsodil, vojsko napovedati , ne pa nam Slovencem ! Sploh pa se teh smešnih groženj ne bojimo. Že predlanskim so nam na „parteitagu“ boj napovedali, pa je ostalo vse tiho. Nas morajo postave braniti, ker se na postave opiramo. Od deželnega zbora in koroških nemških kričačev à la Dobernik in Otič, pa sploh nikdar nijsmo kaj pričakovali; slednja dva sama ničesar nemata, kaj bi nam zamogla potem dati? Potlačiti se ne damo. Kar smo dosegli, smo dosegli s trudom po postavni poti. Po tej poti hodili bomo tudi nadalje in se ne bomo ozirali na razburjene živce prenapetega Dobernika, ki dela danes za veliko nemštvo, ob svojem času mu je pa bil dober tudi slovanski kruh. Enkrat bo še Moskva govorila.
Politični pregled,
V državnem zboru so bile železnice na vrsti. Steinwender in Lienbacher sta se potegnila za železnico čez Ture, Piainer in Wimholzel za Ljubelj, Vošnjak za črto Kamnik-Polzela, Šuklje za Belokranjsko železnico. — Sprejela se je sprememba tiskovne postave. Kavcije se odpravijo, sicer ostane večinoma vse pri starem. Škoda je, da se ni odpravil časnikarski kolek. Liberalci bi bili to lahko dosegli, pa jim ni bilo mar, ker oni so le bolj za velike liste, male liste na deželi pa sovražijo, ker jim včasi resnico povejo ; časnikarski kolek pa le male liste najbolj tlači, bogati veliki listi, ki dobivljajo na tisoče podpore od bank, se ne zmenijo dosti za ta kolek. —- Poslanec Vošnjak je predložil resolucijo, naj se pri slovenskih poštah rabijo le dvojezične tiskovine. Podpiral je tudi predlog, naj se postavijo nadzorniki čez posojilnice. — Poslanec dr. Ferjančič je nasvetoval, naj pošte v Kranju in Idriji država sama oskrbuje. — Kupčijska pogodba z Rusijo seje potrdila. — Nemški Korošci se pripravljajo na trojno volitev. Ker je Nischelwitzer umrl, treba je
namesto njega voliti državnega poslanca za kmetske občine na gornjem Koroškem in deželnega poslanca za Zilsko dolino. Državni poslanec Vid Pretner za’kmetske občine v okrajih Št. Vid-Wolfsberg je pa poslanstvo odložil, in bo treba tam voliti državnega poslanca. V liberalnih listih se imenujejo že razni kandidati, seveda pristni liberalci. Krščanska stranka še molči, upamo pa, da vsaj na tihem dela. Bog daj, da bi zmagala katoliška stranka! —Govori se, da bi imeli trije deželni predsedniki v p o-koj stopiti, namreč baron Schmidt na Koroškem, Jager v Šleziji in Kraus v Bukovini. — V dneh 30. in 31. mal. srpana bo češko-kato-liški shod v Brnu. — Pri občinskih volitvah v Dubrovniku so Hrvatje propadli, ker so se Srbi zvezali z Lahi zoper nje. To je pač žalostno in sramotno, če se Slovan rajši zveže s tujcem in sovražnikom, kakor s svojim slovanskim bratom. Ta smešna mržnja med Srbi in Hrvati mora res vsakemu treznemu človeku že presedati, največ še v Dalmaciji, ker so ljudje razun Lahov vsi enega rodu, imajo isti jezik, iste šege, isto nošo, in nobeden prav ne vé, ali je Hrvat ali Srb, zato se ločijo po veri : katoličane štejejo za Hrvate, pravoslavne pa za Srbe. Ce Hrvat pravoslaven postane, tedaj postane ob enem tudi Srb, in Srb, ki bi v katoliško vero stopil, misli, da je s tem tudi Hrvat postal. Če bi pa kdo v lutrovsko vero stopil, kaj pa je tisti potem, ali Hrvat, ali Srb, ali Nemec? — Važne novice prihajajo iz Ogerske; pa dobra je le ena sama, namreč to, da je moralo Wekerlovo ministerstvo odstopiti. We-kerle se je z dušo in telesom zapisal liberalcem in Judom in jim je obljubil, da bo vpeljal civilni zakon. Da bi to tem gotovejše dosegel, zvezal se je celò s Košutovo puntarsko stranko. Spodnja zbornica je res postavo sprejela z veliko večino, toda gospóska zbornica jo je zavrgla. Zdaj so liberalci zagnali grozen krik in zahtevali so, da mora We-kerle na Dunaj nad cesarja iti in ga tako dolgo nadlegovati, da bi veliko število novih članov za gospòsko zbornico imenoval, to pa samih liberalcev, da bi bil potem civilni zakon tudi v gosposki zbornici potrjen. Med tem časom so madjarski listi ogenj in žveplo bruhali ter grozili, da se bodo od Avstrije čisto odtrgali, če ne dobijo civilnega zakona. S tem hrupom so mislili cesarja ostrašiti, pa so se zmotili. Cesar se niso dali prisiliti, da bi v manjšino potlačili škofe in krščansko misleče grofe, in tako Wekerlu ni druzega preostalo, kakor ministerstvo odložiti ; ravno to so morali storiti tudi drugi ogerski ministri. Cesar so potem hrvaškemu banu grofu Khuen-Hedervaryu naročili, naj sostavi novo ministerstvo. Ogerski liberalci so hoteli pokazati, da od svoje tirjatve ne odjenjajo, zato so Wekerla slovesno sprejeli, ko seje v Pešto nazaj pripeljal. — Sramotna pravda zoper Rumunce v Kološu je končana. Zatoženci so po nedolžnem obsojeni, eden na 5 let, drugi na 3, na 21j2, na 2 leti, najmanjši na 8 mesecev ječe. Kaj pa so se ti Rumunci pregrešili? Spisali so „spomenico“, v kterej so vse našteli, kake krivice morajo od mad-jarske vlade na Ogerskem prestajati. To spomenico so nesli na Dunaj in so jo hoteli izročiti svitlemu cesarju. Madjarski ministri pa so rekli, da je to nepostavno, če grejo Rumunci s svojo pritožbo naravnost k cesarju, oni bi se morali prej pritožiti pri ogerski vladi. S tem ugovorom so toliko dosegli, da rumunska deputacija še. pred cesarja ni smela. Rumunci tedaj niso ničesar dosegli, in človek bi mislil, da so bili že zavoljo tega usmiljenja vredni, ker morajo krivico trpeti, pa jim še pritožba ni pripuščena. Toda Madjari so se hoteli nad njimi še posebej maščevati, zato so vse tiste, ki so spomenico spisali in razpošiljali, zaprli in pred sodnike postavili, seveda pred madjarske sodnike, o kterih se je že naprej vedelo, da bodo siromake obsodili. In še kakšna sodba! Prisodili so jim po 2, po 3, po 5 let, kakor ubijalcem ali roparjem. Obsodili so najpoštenejše može rumunskega naroda samo zavoljo tega, ker so se hoteli tisti pri cesarju pritožiti. Ves svet se čudi tej sodbi in sploh madjarski krivičnosti, prevzetnosti in grozovitnosti. Vsak jim slabo želi, noben nàrod ni toliko sovražen, ko Madjari. Ruski listi pišejo, da je še pod Turkom več pravice, ko na Ogerskem. Podobno pišejo francoski in nemški listi razun judovskih. V laški zbornici v Rimu je poslanec Imbriaui vprašal ministra, ali misli za Rumunce kaj storiti. Minister je rekel, da se v tuje zadeve ne sme utikati. Največja pa je razburjenost v rumunskem kraljestvu. En del Rumuncev živi namreč pod lastnim kraljem, in glavno mesto tiste Rumunije doli pri spodnji Donavi ob črnem morju se imenuje Bukreš. V tem mestu se je zbrala velika množica ljudstva, ki je z raznimi klici iu popevaujem narodnih pesem razodevala svojo jezo. V Rumuniji je šest milijonov Rumunov, na Ogerskem tri milijone, na Ruskem pa en milijon, toraj je Rumunov več ko Madjarov, in če pride do boja, tedaj Madjarom ne pojde prav dobro, ker bodo Rumunom še drugi pomagali. — Madjari/se pa za nič ne zmenijo in tirajo svoje
krivice naprej. Posebno hudo stiskajo Slovake, ki prebivajo v zgornji, severni Ogerski, jih je okoli tri milijone in se sami „Slovence“, svoj jezik pa «slovenski jezik" imenujejo. Nedavno je slovaška občina Tisovec sklenila. 500 gld. podariti za ustanovo slovaških latinskih šol. Zavoljo tega sklepa so jej Madjari naložili 1700 gld. globe (denarne kazni). Taka pravica je na Ogerskem. — Zdaj so si tamošnji Judi in prostozidarji še nekaj druzega umislili: škofom hočejo zemljišča vzeti. Na Ogerskem imajo škofje veliko svetà; po tem se Judom sline cedijo. Navadili so že en okrajni za-stop (komitat), da je na vse druge poslal okrožnico, v kterem jih poživlja, naj prosijo za „podr-žavljenje cerkvenih posestev". Če ima posestva enkrat država v rokah, potem'Judi že vejo, da jih kmalo oni dober kup v kremplje dobijo. Denar se bo zapravil in zginil, kakor je na Laškem, kjer so škofe tudi tako oropali; škofe bo treba v gotovini plačati, pri tem bodo revni in ne bodo mogli toliko miloščine deliti, kakor zdaj. tako bo nazadnje le revno ljudstvo goljufano. — Poslanec dr. Gregorčič je temeljito govoril o kongrui in matrikah. — Posl. dr. Gregorec in tovariši so inter-pelirali zarad učnega jezika na šolah v Guštanju, Kotljah in Črnečah. Interpelacijo prinesemo prihodnjič; ravno tako odlomek dr. Gregorčičevega govora o matrikah na Koroškem.
Na Francoskem so dobili nove ministre. Predsednik je Dupuy. — V Bolgariji seje tudi presukalo. Mogočni in brezobzirni Stambulov je moral odstopiti, in novo ministerstvo je sostavil Stojlov. V Sredcu so bili hudi izgredi, dokler stvar še ni bila tako razmetana. Študenti in drugi ljudje so se zbirali in kričali : „Proč s Stambulo-vom ! Mi ga nočemo!" Prišlo je do boja med vojaki in ljudstvom, mnogo jih je bilo ranjenih. Ko je Stambulov odstopil, morali so ga vojaki skriti, da ga niso ljudje pobili. — V Srbiji je vse tiho, čeravno stari in mladi kralj tako krivično in svoje-glavno postopata in sta odpravila jima neljube postave ter zdaj zapirata vse take, ki se za pravico potegujejo. Voditelji radikalne' stranke so bojda ljudstvu po vsej deželi naročili, naj miruje in naj ne prime za orožje, ker upajo, da bodo kralja tudi brez prelivanja krvi premagali. Med tem pa je na plan stopil princ Aleš K a r ad ž o r ž e vi č in v časnikih razglaša, da se svojim pravicam do srbskega prestola nikoli ni odrekel in da ravno zdaj misli, da je prišel njegov čas. Bomo videli.
Gospodarske stvari,
Petindvajsetletnica banke „Slavije“.
Dne 15. maja 1.1. je preteklo pet in dvajset let, kar je bila ustanovljena vzajemno zavarovalna banka „Slavija“ v Pragi. Ker je ta odlični slovanski zavod razširjen i po našem ozemlji, dovoljujemo si posneti nektere najpoglavitnejše podatke iz letnega poročila, ktero je izdal upravni odbor imenovane zavarovalnice ob uspešnem nje poslovanji na svr-šetku prvega četrtstoletja,
V področje banke „Slavije“ ob nje ustanovljenji spadalo je:
I. zavarovanje dohodkov na doživetje,
II. zavarovanje za slučaj smrti in
III.	društva vzajemnega podedovanja, Merim se je tekom prvega leta pridružilo še:
IV.	zavarovanje zoper škode po požaru in
V.	zavarovanje zoper škode po toči ter čvetero drugih oddelkov, Meri pa doslej še ne poslujejo.
Ustanovni zaklad banke , Slavi j e “ bil je prvotno določen na gld. 10.000, kteri znesek se je pozneje zvišal na gld. 50.000. Pojedini ustanovni deleži so znašali po gld. 100. — Banka je začela svoje poslovanje, ko je bilo plačanih gld. 1.500 ustanovnine.
Na Slovenskem so takoj s početka bili naslednji nje ustanovniki: Barbo-Vaksenstajnski Josip, grof v Bakov-niei; dr. Blehveis Janez v Ljubljani; dr. Costa E. H. v Ljubljani; dr. Čuček Jože v Št. Lenartu; dr. Dominkuš Ferdinand v Mariboru; Golmajer Urban, župnik v Beršecu; Grasselli Peter, hišni posestnik, sedaj župan v Ljubljani; Hočevar Matija, grajščak pod Turjakom; dr. Ipavic Gustav, zdravnik v Št. Jurji; Janič Jakob, trgovec v Žalci; Knez Slavoljub, c. kr. notar v Št. Lenartu; Kotnik Franjo, tovarnar na Vrdu; Krajcar Franjo, župnik v Valturi; Lipojd Josip, posestnik v Mozirji; Lukan J., okrajni zdravnik v Št. Vidu; Murnik Ivan, urednik „Novic“ v Ljubljani ; dr. Poklukar Josip ^Ljubljani; dr. Bapoc Franjo, posestnik v Mariboru; dr. Razlag Radoslav, odvetnik v Ljubljani; Roblek Franjo, posestnik v Žalci; dr. Skubic Franjo v Velenji; Sušnik Gašpar, stotnik-avditor v Pulji; Šentak Franjo, posestnik na Vranskem; Lkale Pavel, živinozdravnik v Ljubljani; Šventner Slavoslav, posestnik v Ljubljani; dr. Tarbauer Ivan, zdravnik v Žalci; dr. Toman Lovro, odvetnik v Ljubljani, in dr. Vošnjak Josip, zdravnik v Smariji.
, Banka „Slavija“, M je začela delovati v prvih letih narodnega preporoda na Češkem ter se je pozneje razširila i po ostalih pokrajinah naše države, pridobila si je v dobi svojega petindvajsetletnega poslovanja zaupanje in naklonjenost ne samo doma mej Čehi, temveč pri vseh avstrijskih Slovanih ter je premagala naposled vse ovire, ktere so njej delali različni njeni nasprotniki. Da se njej je to posrečilo, k temu je pripomoglo največ spretno nje vodstvo : generalno ravnateljstvo, odnosno upravno svetovalstvo, ki je bilo vedno pozorno na ohranjenje zdravega jedra notranje društvene uprave , pri čemur so ga izdatno podpirali vestni uradniki banke in nje goreči zastopniki širom vse Avstrije. In tako stoji banka „Slavija“ danes na konci petindvajsetletna svojega delovanja na povsem trdnem temelji ter zrè s polnim samozaupanjem v bodočnost.
Poleg društvene bilancije oddelkov I.—V. znašajo vsi fondi in rezerve koncem 1. 1893 . . . gld. 5,830.306'40
pokojniški fond uradniški.................. „	266.183'79
„	„ zastopniški.................. „	132.265'57
vkup	gld.	6,228.755É76
Od teh je naloženih v vrednostnih papirjih, v gotovini v posestvih ter hipotečnih in drugih posojilih gld. 6,000.765'70.
Kako blagotvorno je banka „Slavija“ delovala v mi-nolih petindvajsetih letih, o tem govori najjasnejše izkaz kapitalov, ktere je taista izplačala v tej dobi svojim članom in sicer:
Zavarovancem oddelka I.—II. :
kapitala	na	doživetje...................gld.	151.765'63
„	„	slučaj smrti................... „	2,694.445’51
„	„	dohodkih....................... „	31.t>53'00
„	„	pokojninah..................... „	9.635T1
Zavarovancem oddelka III. :
(vzajemno podedovanje) a to 10	društvom „	6,469.884'76
Zavarovancem oddelka IV. :
Nagrade	požarnih škod..................... „	10,745.954.92
Zavarovancem oddelka V. :
Nagrade po toči učinjenih škod	...	„	2,671.137 00
torej vkup	gld.	22,774.470 93
Posojil iz kreditnih društev je dovolila banka „Slavija“ svojim udom v teku petindvajsetih let skupno
vsoto.....................................gld.	3,212.064'58
Požarnih škod in to takšnim zavarovancem, ki niso imeli pravice do odškodnine vsled neplačane zavarovalnine ali iz drugih uzrokov, izplačala je banka „Slavija“
v tem času vsega vkup.............. gld.	166.535‘32
Istotako je razdelila od svojega početka do konca 18931. 494 občinam, bodisi gasilne brizgaluice, bodisi gasilne doneske v gotovini za.....................gld. 144.704’35
V letu 1893 dosegla je banka „Slavija“ čistega dobička gld. 251.910'31, od kterega pripada: oddelku I. in II. gld. 76.337 08; oddelku III. z dividendo vred gld. 13.016'99; oddelku IV. gld. 131.323'34 in oddelku V. gld. 31.232'90.
Zavarovancem v življenskih oddelkih I. II., iz leta 1869 do 1888, kteri so svojo zavarovalnico v letu 1893 plačali, dovolila se je na občnem zboru dné 12. maja t. 1. 10°/o dividenda.
Banka „Slavija“ ima generalne svoje zastope v šestih glavnih mestih in sicer: v Brnu, na Dunaji, v Ljubljani, v Lvovu, v Plznu in v Zagrebu. Naj dela vnej š i v minolem letu je bil generalni zastop — Ljubljanski, kar se je na-glašalo na omenjenem občnem zboru s posebno pohvalo. Le-ta je namreč v letu 1893 dognal v življenskem zavarovanju gld. 1,300.000 kapitala in je vplačal v požarnem oddelku nad gld. 160.000 letne zavarovalnine.
Iz teh kratkih podatkov je pač razvidno, da banka „Slavija“ po tolikih uspehih prvega četrtstoletja svoje delavnosti more nadejati se povsem sijajne prihodnjosti ter da hode korakom po nastopljeni poti ob svoji petdesetletnici dospela na jasni vrhunec blaginje.
Kako se pri kravi spozna starost. Živinski trgovci skušajo na vse mogoče načine varati kupca, ki kupuje od njih kravo, da bi ne spoznal njene starosti. Da človek ne gre na limanice, je neob-hoduo potrebno, da so mu znana nektera znamenja, po kterik se spozna starost krav. Ako krava ni še stara štiri leta, tedaj ima še popolnoma gladka rogova, ko prestopi v četrto leto, zapazi se na njih vglobljen obroč. Za tem se naredi vsako leto po en obroč. Zato pa ostržejo živinski trgovci te obroče s steklom ter jih ogladijo s kakim lesom. Toda izkušen človek se s takim početjem ne dà prevariti; obroči se namreč ne dado popolnoma odstraniti. Ako se torej rogova potipljeta z roko, se takoj spozna, da ni vse tako, kakor bi moralo biti, in da je trgovec hotel obroča odstraniti. Do petega leta se starost krav lahko spozna tudi po zobeh, in sicer po enakomerni rasti kočnikov. Od petega leta naprej pa zobje niso več merodajni, ker ne-kteri zaradi različnega obrabljenja mole bolj iz čeljusti nego drugi.	„Prim.“
Kako ravnati s sirom, da ne splesni. Ugasi nekoliko živega apna ter ga presej, kedar razpade v prah, na prav drobnem situ. S tem apnom posuj sir, kedar delaš hlebce, okoli in okoli. Apno pospešuje siru zorenje in ga varuje črvov, preprečuje plesen, na okus pa ne vpliva.
Kopitno mazilo. Vzemi po l klgr. voska, medu, kolofonija, terpentina in pa 4 klgr. raztopljene svinjske masti. Vse to raztopi skupaj in ko se je raztopilo, prilij še 1 klgr. lanenega olja. Pri hlajenji je to zmes treba pridno mešati, da se vsi posamezni deli enakomerno med seboj pomešajo. To mazilo je posebno dobro zdravilo za razpokla kopita, ker omehčajo rog in mu pospešijo rast.
N o v i č a r.
Na Koroškem. Procesija sv. Rešnjega Telesa se je v Celovcu z navadnim sijajem vršila pri lepem vremenu. Cesarski uradniki so prišli v uniformah, ni pa bilo videti mestnih odbornikov, deželnih uradnikov in učiteljev. — Nadučitelj Stelzl v Borovljah je imenovan za šolskega nadzornika v sodnijskih okrajih Rožek, Podklošter in Trbiž. — Na Ricinju pri Velikovcu se je obesil gostač Vran. — Strela je užgala pri Petru na Gorici pri Dravogradu. Vse pohištvo je pogorelo. — Beljaška „D. Allg. Zeitung“ ima 16. t. m. dve pravdi pred porotniki. — V Podkraju pri Pliberku so zaprli neko ženo, ki je na sumu, da je zastrupila zdaj že druzega moža. —• Razširili bodo vojašnico pod Križno goro v Celovcu. Današnji čas se zidajo same šole in kosarne. — Ganglerju na Žilici je zgorela šupa za seno. — Pred Celovške porotnike, ki se snidejo jutri, pride 15 zločincev (hudodelcev).
Na Kranjskem. Sklicati hočejo enketo ali posvetovanje skušenih mož, kako bi se dal kruh priskrbeti Kropenčanom, ker pri žreblariji ni več zaslužka. — Državno podporo so dobile obrtne nadaljevalne šole v Ljubljani, Postenji, Loki, Kočevju, Krškem, Kranju, Metliki, Tržiču, Novem mestu, Radovljici, Kamniku, Ribnici in Št. Vidu. — Ljubljanski „Sokol“ je napravil dné 3. t. m. izlet v Novomesto. — Novo farno cerkev bodo zidali v Št. Jurju pod Kumom. — Pri Krškem je utonil neki šolar. — Pri Mokronogu je strela ubila pastirja in dva vola. — V Ljubljani je umrl Jožef Regali, nekdaj silen slovenski agitator pri Ljubljanskih mestnih volitvah. — Na Ježici so pokončali 110 hektolitrov hroščev. — V Dobrepoljah snujejo posojilnico. — Obrtno pomožno društvo v Ljubljani je imelo lani 153 zadružnikov, 688.183 gold. prometa in 29 665 gold. založnine.
Na Štajerskem. Posojilnica v Gornji Radgoni je imela lani 82.478 gold. prometa, 234 zadružnikov, 453 gold. čistega dobička 435 splošne zaloge in 964 gold. posebne založne. — Celjsko mesto zavira stavbo «nàrodnega doma". — Ministerstvo je družbi sv. Cirila in Metoda dovolilo, v Mariboru ustanoviti otroški vrtec. — Okoli Ljutomera je toča precej škode naredila. Klestila je tudi okoli Št. Jurja na Ščavnici. — Nemška šola v Ljutomeru slabo napreduje. Komaj rojeni že sape zmanjkuje. — Živinsko razstavo bodo priredili slovenski Štajerci ali v Šmarju, ali pa v Marenbergu.
—	Nova posojilnica se je ustanovila pri Mariji Snežni. — Toča je pobila okoli Sv. Tomaža. — Blizo Ormoža sta utonila dva dečka. — Za strupom je umrl Bevc v Okrogliču pri Loki. Preiskava sledi.
Na Primorskem. Kmetijska družba za Tržaško okolico je dovoljena. — Slovenski poslanec dr. Sancin je v mestnem zboru Tržaškem prav srčno govoril za slovenske šole, seveda brez uspeha. — Društvo „Sloga" bo v Gorici ustanovilo slovensko obrtno šolo. — Pri Barkovljah so našli v morju utopljenko.
Po drugih deželah. Na Dunaju je bila poroka nadvojvodinje Karoline s princem Leopoldom Koburškim. — V Zagrebu so začeli zidati drugo gledališče. — V severni Ameriki je povodenj veliko škode napravila. — V Borkuti na Ogerskem sta dva otroka, 131eten deček in llletna deklica, umorila lastnega očeta, ker ju je kaznoval. Ko je oče spal, mahnil ga je fant s sekiro po glavi. Potem sta mrliča v gozd zavlekla. Strašen zarod ! — Na Angleškem vedno več ljudij prestopa h katoliški veri, in to največ iz boljših stanov. — V Brnu so na 10 let obsodili tovarnarja, ki je tovarno sam zažgal. — V Novem Jorku je zgorelo 150 hiš. — Umrl je g. Schiller, glavni ravnatelj južne železnice.
—	Deželno razstavo so 5. t. m. odprli v Levovu.
—	Milijonar Peteu je podaril en milijon frankov za rumunsko ligo. — V Lugi na Španjskem so osem roparjev na smrt obsodili. — Nemški šulferajn je o binkoštih zboroval v Olomucu. — Blizo Rotterdama sta dva vlaka vkup trčila. Na enem je bilo več sodov petroleja ; ker se je tisti od isker užgal, ko so bili sodi zmečkani, začeli so vagoni (železniški vozovi) goreti in zgorelo je 42 vagonov; 40 ljudij je bilo pri tem opečenih, trije so umrli. — Na Grškem je bil spet potres, ki je mnogo hiš porušil in več ljudij podsul. — Strašen potres je bil v državi Venezuela v Ameriki. Šest mest je porušenih, mnogo ljudij je konec storilo. — Češki rodoljub Hlavka je podaril 100.000 gld. za češko slikarsko šolo. — Košutov pogreb stane mesto Budapešt 70.000 gld.
Raznoterosti.
Doprsna podoha biskupa Strossmayr-ja.
Že dalje časa se je od raznih stranij izražala želja, naj bi kdo dal na svitlo podobo rodoljubnega velikega škofa Djakovskega. Tej želji je zdaj ustregla znana hrvatska firma z umetninami S. Kočonda v Zagrebu, ki je po portretu biskupa Strossmayr-ja, kojega je napravil odlični in znameniti hrvatski slikar Vlaho Bukovac za jugoslovansko akademijo v Zagrebu, dal napraviti kromolitografične posnetke. Jugoslovanska akademija podelila je namreč tej firmi izključno dovoljenje, da sme po sliki napraviti posnetke, ali s pogojem, da se jej reprodukcija slike predloži prej v odobrenje, kar se je tudi storilo, in akademija je posnetek, ki je res izvrstno pogojen, brez odlašanja odobrila. Na to krasno sliko opozarjamo torej vse slovenske čestilce slavnega škofa. Slika je (brez okvira) 55 cmt. široka in 68 cmt. visoka ter velja z HB/a cmt. širokim pozlačenim okvirom le 13 gld. 50 kr., oziroma — ako se plača v obrokih — 15 gld. Gledé na umetniško lepo delo je cena res jako nizka, in želeli bi, da je to sliko najti v vsaki boljši slovenski hiši.
Katolièanstvo y zedinjenih državah v Ameriki. Bilo je lani 17 nadškofov, 71 škofov, 9716 duhovnikov, 14.433 cerkev in kapelic, 33 bo-
goslovskih semenišč, 3533 bogoslovcev, 172 katoliških latinskih šol, 668 katol. dekliških šol, 3773 katol. farnih šol in v njih 756.988 otrok. Pomnožilo se je v pretečenem letu število vernikov za 95.958, število duhovnikov za 329, cerkev in kapelic za 718, farnih šol za 145, šolskih otrok, za 25.119.
Sredstvo, da dočakaš visoko starost. Nekdo v Parizu umislil je posebno sredstvo, da podaljša svoje življenje. Pred 12. leti šel je k notarju in zagotovil svojima dvema deklama 600 frankov letnih dohodkov. Ti dohodki pomnožili so se še vsako leto za 100 frankov. Lahko si je misliti, da so si dekle zelò prizadele, da bi ohranile svojega gospodarja kolikor mogoče dolgo časa pri življenju. Služile so mu z veliko skrbjo, stregle mu kakor mati svojemu otroku in starec preselil se je še le v 87. letu v obljubljeno deželo.
Duhovniške zadeve v Krškej škofiji.
Faro na Jezeru pri Prevaljah so dobili vč. g. Anton Kes nar, kanonik in župnik v Št. Rupertu blizu Velikovca. Kanonikat v Velikovcu (župnija Št. Rupert) je razpisana do 14. mal. travna t. 1.
Sprejem gojencev
v škofijsko malo semenišče „Marijamšče“ v Celovcu.
Tisti učenci c. kr. državnega gimnazija v Celovcu, ki hočejo v malo škofijsko semenišče sprejeti biti, morajo prošnje do 16. t. m. ravnatelju semenišča v Marijanišču izročiti in se osebno predstaviti.
Prošnje se naj napravijo na prečastiti knezo-škofijski urad v Celovcu in pridjati se mora krstni list, potem spričevalo o stavljenih osepnicah in o zdravju od zdravnika in tudi pismo, v kterem oče ali jerob pritrdi, da mu je po volji, ako si sin ali varovanec duhovski stan izvoli, da hoče, kolikor možno, podpirati ga, da ta stan doseže, in da hoče za njega plačati 150 gld. na leto. Eteri pa hoče znižanje tega plačila, more spričevalo o premoženji priložiti in v svojem pismu povedati, koliko more plačati. Določila bode potem plačilo komisija, ki sprejema, in se bode naznanilo v dekretu od ško-fijstva.
Eteri pridejo v prvi gimnazijski razred, morajo prej napraviti skušnjo v gimnaziji. Zato se morajo pri slavnemu ravnateljstvu v gimnaziji vpisati 14, malega srpana, ker so skušnje 15. malega srpana.
Pogoji za sprejem v Marijanišče so:
1.	da je prošnjik zakonskega rojstva, kakor je zapovedal sv. tridentinski zbor;
2.	da spada v krško škofijo, bodisi ker je tukaj rojen, bodisi ker je tu doma, ali ker so se stariši tu naselili ali pa so tukaj nameščeni;
3.	da je že 10 let minul in še ni črez 13 let star;
4.	da je popolnoma zdrav, posebno na prsih, pljučih in v grlu;
5.	da ni nravno pokvarjen, da kaže pobožnost in ima zmožnost za uk ;
6.	da ima trdno voljo, duhovnik postati in potem kot duhovnik v krški škofiji služiti;
7.	prošnja za sprejem v semenišče velja že sama za obljubo, da se hoče prošnjik pravilom in hišnemu redu v vsem pokoriti;
8.	vsak sprejeti gojenec mora v semenišče s seboj prinesti :
a) dvojno obleko (klobuk, zavratnico, prsnik, hlače, suknjo, najmanj dva para črevljev. Vse to mora na vsak način biti črno in suknja mora do kolen seči),
1) pet srajc, pet spodnjih hlač, šest nogovic, šest robcev, štiri rjuhe, najmanj tri brisalke in ene hlače za kopanje ; za mizo vsaj tri prtiče (serbiete), žlico, nož in vilice. Perilo mora biti vse zaznamovano s tisto številko, ktera se bo v sprejemnem dekretu naznanila.
V Celovcu, 5. rožnika 1894.
Ravnatelj semeniški.
Sala-va.!©.,
Neznani nam slovenski rodoljub blagovolil je poslati podpisanemu društvu pod imenom „Slavoljub Korotanskiu iz Celja 20 kron „v svrho probuje-vanja nàrodne zavesti na Koroškema. Za ta velikodušni dar izreka mu tem potem presrčno zahvalo predsednistvo
katoliško-političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem, s sedežem v Celovcu.
Loterijske srečke od 2. rožnika. Gradec	19	77	3	81	34
Dunaj	10	12	52	82	6
Tržne cene v Celovcu.
Ime blaga	na birne		na hektolitre	
	gld	kr	gld.	kr.
pšenica 		4	50	5	60
	3	50	4	35
ječmen		3	40	4	26
oves			2	60	3	20
hejda		4	45	5	55
turšica (sirk)		3	60	4	50
pšeno ....	....	5	80	7	25
fižol		6	20	7	75
repica (krompir)		—	60	1	—
deteljno seme		—	—	—	—
grah		. —	—	—	—
Sladko seno je po 1 gld. 80 kr. do 2 gld. — kr. kislo 1 gld. 20 kr. do 1 gold. 70 kr., slama po 1 gold. 40 kr. meterski cent (KO kil). Krišen Špeh je po 62 do 66 kr. kila, maslo in pufer po 95 do 105 kr. — Pitane vole plačujejo mesarji po 29 do 33 gld. stari cent.
Kiieipva Mm tava,
ki jo izdeljujejo bratje Oelz v Bregencu,
ter se prodaja v r u d e č i h štirivoglatih zavojih s podobo župnika K n e i p p a, je po spričevauju g. dr. Euglinga, vodje kmetijsko - kemične poskušalnice v Feldkirchu, jestviua, ki ima duh in okus po pravi bobovi k a v i ter je sladu enako prebavljiva in tečna. — Ta Kneippova sladna kava se rabi z velikim pridom kot primes k pravi kavi. — Dobi se v vseh boljših prodajalnicah za tržaško blago.


Važno za vsako
gospodinjo in mater!
Kathreiner-jeva-Kneipp-ova slatina kava
se je izkazala kot najboljša, najzdravejša in najcenejša primes k navadni bobovi kavi. Sloveči učenjaki in zdravniki jo priporočajo posebno otrokom, ženskam in bolnikom, ki trpijo v želodcu ali na živcih.
Pri nakupu je treba paziti, da se dobi pristno blago. Zahtevajte in jemljite le izvirne bele zavoje, ki nosijo ime
povsod? tS1 Kathreiner. ^ kr!e
■■	1 -'/-v, ;	:	V r	'	' /■ '	: .	\
Lnka Kufer,
Služba mežnarja in organista
mizarski mojster v Celovcu
priporoča svojo
bogato zalogo vsakovrstne hišne oprave
se razpisuje. Oglasila naj se blagovolijo pošiljati na podpisani farni urad, pri kterem se izvejo tudi detieni pogoji.
Farni urad v Lipi, pošta Vrba (Velden) na Koroškem.
po najnižji ceni.
Delavnica in prodajalnica je na Vetrinjskem obmestji št. 55.
Strd ali med,
pošteno blago, za to dober stojim, se dobi pri meni v večih iu manjših merah. Kdor vzame manj ko 35 kil, plača kilo po 60 kr. ; v veci meri se dobi
ceneje.	g spoštovanjem
Valentin Selan,
posestnik in trgovec na Trati pri Cerkljah (Zirklach, Oberkrain).
jjr K O TV J K. ^
Ta iz krepkega, na lastnih goricah raščenega vina izvlečena Francovka je skušen pomoček za oživljenje dušnih in telesnih močij. Zoper protin, trganje, otrpnenje udov, revmatizem pomaga čudovito in uteši bole-čine. Ena steklenica velja 1 gld. I|% 20 kr. Stari konjak je za stare p| ljudi in take, ki so bolni v želodcu, prava dobrota. Cena 1 gld. 50 kr. Kdor naroči 4 steklenice, se mu dà skrinjica zastonj in na pošti voznina. Dobi se samo pri IScncdiktu. •nu, graščaku na tioSičil pri Konjicah na Štajerskem
plača se
Herti
Dva velika nova živinska sejma
se bodeta vršila vsako leto na
Ljubnem v Savinjski dolini
(Laufen im Sannthale)
dné 24. rožnika (junija) in 26. velikega srpana (avgusta) , oziroma dan pozneje, kedar je ta dueva praznik, — na kar se kupci in prodajalci opozo-rujejo, kajti nadejati se je obilo živine. Mestnina se ne bo zahtevala.
Županstvo.
V vsaki fari In abčiiii
se nastavi en pameten, spoštovan in premožen človek
kot zaupni mož
in bo imel kot tak precejšen postranski zaslužek. Pismene ponudbe je poslati z naslovom: „201.191 Graz, post. rest.“
Tiskarna družbe sv. Mohorja
se uljudno priporoča za natiskovanje vizituic, pismenih zavitkov itd. po najnižjih cenah.

OBBOS
r
3g prodaja iu vsak dan s prvo pošto razpošilja
Marijaceljske kap-
l
OE3Ì
Lekarna Trnkóczy-ja
zraven rotovža v Ljubljani
i
0
a
0
1
Ijice za želodec
1 0 i
0
1
0
1
•EBSIOESStOSiSOi
l
zdavuo preverjeno in Q znano zdravilo s čvr- ~ stilnim in krepilnim uplivom pri motenem ~ prebavljanju, pri B krcu v želodcu in Q zabasanju.
1 steklenica velja 20 kr., '/s tucata I gld., 1 tucat 2 gld., 5 tucatov samo 8 gld.
i
0
3

SLepa issn.etija,
novo pohištvo, obokan hlev, njiv za 20 birnov posetve, travniki, pašnik, gozd zaraščen, vsega 31 oralov, je naprodaj v Oahorčah pri Kotmari vesi. Prodà se tudi 30 panjev buček Več pové Aleš Bizjak v Kotmari vesi (Kotmansdorf bei Klagenfurt).
VSI STROJI ZA POLJEDELSTVO)
Lito železo, surovo ali prirejeno, za vsakovrstne stroje,
Bogato llastrovaui 192 strani obsežni ceniki v slovenskem in nemškem Jeilkn na zahtevanje takoj zastonj.
.IG. HELLER. DUNAJ
s|a PB^TERSTRASSE M 4 9. Preprodajalci se iščeja
Današnja številka obsega šest stranij.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Filip Haderiap. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.