Winkler Venceslav
Gingatajeva pot
llustriral Fr. Godec
Ko so drugi Ijuclje iskali srečo po vseh potih, se pehali za njo po širnem svetu in jo lovili z dobrikanjera in prevaro, je položil Gingataj svojo usodo tako rekoč v božje roke. Živel je iri sto let na svoji zemlji, mirno živel, gledal za soncem in za črnimi oblaki, pel s pomladjo in strupeno burjo, tepel se s snegovi in vsakovrstnicai biriči, oral, sejal, žei, kosil, drvaril, klel in molil in prav nič mu ni bilo mar, kaj se eodi onstran bribov. Polje je kazalo dobro, hodil je po visoki travi, oTb rumeni pšenici, segal je z žuljavo roko po klasju in se smehljal. Seveda, drugače je pa šlo marsikaj mimo. Skrita zemlja se je odprla radovednim očem, čez hribe je zlezla široka cesta, polua voz, avtomobiiov in gosposkih ljudi. Gingataj je pa vsem obra-čal hrbet in gledal po svojem. Da, v teb dolgib letili je že toliko prerahljal zemljo, da je bila dai-ežljiva ko mati in otrok obenem, razširil je polje v gozdove in iztrebil grmovje.
Nekega dne se je pa zbudil, razširil je oči in se začudil. Prestra-šil se je nepoznaoe saniote. Ozrl se je po svetu. Ali je res sam, čisto sam?   Vsepovsod   mimo   njega   so  drveli ljudje, hiteli miiao s kolesi, z   vozmi,   nobeden  se   ni mogel   ustaviti. Cesta čez hrib se je kadila v prabu, široko polje je pa raolčalo. Zdelo se mu je, da tucfi rodi ne več kot prejšnje čase. Kot da se je zemlja utrudila, kot da jo vzne-   mirja hrup. Potem so prišli   mrzli davkarji in terjali plačilo. Ginga-  taj   je   občutil  vse   kot   nepotrebno   zlo.   Kašče so bile prazne, hlevi prazni in nekega dne so prišli možje v čeladah in z orožiem v rokab.   Gingataj je zaškripal z zohmi, nato je pomignil ženi, vzela sta otroke  ia  odšli   so   po  svetu,   kakor  sto  drugih.   Stopili  so na široko cesto.   Ljudje so se premikali na obe strani s čudovito naglico, Gingataj pa ni vedel, kam bi krenil s svojimi. Čez čas se je oaločil, V hribih ne more biti kaj dmgega ko vsakdanji stradež, zato se je obrnil v rav-nino.   Siroka  cesta se je biesčala do nepoznanega obzorja v daljavi. Pokrižali so se in odšli.
Dolgo so hodili, da so prišli do prve vasi. Lepe bele liiše so zbodle Gingataja. Tukaj mora biti lepo življenje, je poraislii. Oziral se ]e po tujib ljudeb, dokler ni našel človeka, ki se mu je zdel najimenit-nejši, stopil je k njemu in mu razložil. Stvar je taka in taka, ni mo-gel več prebiti na svoji zemlji, nič miru, nič kruba in zdaj so ga tako rekoč prepodili, tu je pa gotovo drugačen svet in bo dobil kaj dela. Imemtoi človek se je ozrl v močnega kmeta, v njegove lačne otroke in je odkimal. Tako se mu zdi, kakor da je prišel prepozno, vse je urejeno, ves svet, vsak človek ima svoj prostor in ga noče odstopiti. Labko bi pa poskusil še kje drugod, mogoče bo našel srečo.
Giogataj je dobrovoljno vzdihnil in se napotil dalje.
,,Zdi se mi, da smo res nekaj zamudili," je rekel ženi, ,,čisto dru-gačui smo kot drugi ljudje."
Potem se je že v drugi vasi spet ponudil za delo. Sar imajo vendar široko polje in od je močan, marsikaj prenese. Gledali so ga in se smehljali. Nekateri so celo potipali njegovo roko. Res, močan je. Toda zdaj delajo povsod s stroji, kaj bi z njim in njegovo močjo?
,,S stroji," je zastrmel Gingataj po polju. Spet je prišel prepozno.
48
Tako je prehodil vas za vasjo, potrkal je pri vseh hišah in se skoraj postaral. Sključil se je v dve gube in obraz se mu je zresnil. Nekolikokrat se je domislil. da bi se vrnil. Ustavil se je sredi ceste in zacel premišljevati, kje se prav za prav nahaja. Da, skoraj ne bi vedel za pot. Najbolje, če gre naprej, samo naprej.
Šel je in prisel do velikcga mesta. Zdravi vonj širokega polja in dobre zemlje je usahnil, nosnice mu je napolnil težek vzduh mest-aega šuma. tovaren, avtomobilov. Ko negoden otrok je stopal po ši-rokih cestah, tik za njim ie hodila žena in za njo se je vleklo sedem otrok, drug drugega so držali za roke. Stražnik na križpotju se jih je prestrasil, ustavil ga je in odpeljal na stražnico. Gingataj se je ponižno opravičeval. Gospodje so pogledali v knjige in soga spoznali:
,,To je Še edea slarih kme-iov, ki so ostali iz davnih dni. Ta se bo težko privadil. Toda pusiimo g&, dokler ne napravi nič hudega."
In so ga spustili. Le to so ga poučiii, naj ne hodi po sredi ceste, kakor doma na vasi, da ga kaj ne povozi. No, tega se ni bal. ln zdelo se ma je tudi, da se mu vsa vozila ze od dalec umikajo.
Stopal je z ženo in otroki po širokih ulicah in se umikal gosposkiin avtomobiloin ter se čudil. Ne, tukaj ni nikjer dela. Postajal je lačen in tudi otroci so godrnjali. Le žena je moi-čala. Ogledovala fe gosposke obraze in radovedno ugibala, kje so pač dobtli toliko kra-sot, zraven pa čakala, kje se bodo ustavili, zakaj že od mla-dega je bila vajena, da ima človek nekje dom in da se ne potepa kar tjavdan po svetu. Cez čas je podrezaia moža, če še niso prišli do konca. Seveda, doma je bil Gingataj vseveden, znal je uganiti vreme in rast in letino, tu pa mu je glas obromel, za-godrnjal je nekaj, da bodo že še videli, sam zase je pa sklenil, da mora čimprej nokje potrkati. Usiavil se ie pri zidarjih, ki so gradili visoko palačo. Ženo in otroke je pustil na cesti in je stopil bliže. Ni se dobro spregovoriJ, ko so se mu zasmejali in rau odkimaJi. Po-novil je Še enkrat vprašanje. Mlad zidar je dvignil opeko. Spoznal je, da se ne more do nicesar dokupati in se je umaknii. Zdaj ni več občudoval lepih ulic. «d nekod je rasla vanj misel, da raogoče ne bo mogel dobiti dela. Nekaj časa je še vedno upal, da je pač treba ti-kati in se bo samo odprlo. OgJasil se je pri dveh, treh bišah in se potrpežljivo umaknil. Črne tovarne na koncu mesta so šumele in ga vabile k sebi, Toda že pri vratih so mu odkimali. Zaradi dela? O tem spfoh ne govorijo. Kako tudi, ko bodo ifak vsak čas nehali z obratom.   Da, da, časi  so se spremenili. Gingataj si je obrisal potuo
49
čelo in se ozrl po cesti. Majhne gruče so postajale po drevoredu, slonele ob ograjah. Ljudje so bili bledi, mišavi in neobrili, roke so nerodno skrivali v žepih m oči so jim že clavno ugasnile. Mrtvo so čakali, da bo prešel dan.
Gingataj je stisnil zobe in se spustil v razgovor. Kaj res ni mogoče najti nobenega dela? Mogoče kje na polju ali kaj podnbnega, bliža se čas žetve, vsekakor bodo potrebovali ljudi. Ne, tukaj ne poznaja polja, hrano dobivajo od nekod daleč. Na polju že ne. Gingataju je zastala sapa. Torej sploh ne more biti dela? Nemogoce. Potemtakem je vse življenje nepotrebno. Da, zaradi življenja bi se moral javiti na inagistratu. Mogoče bi dobil oelo kaj podpore. Gingataj je s te-žavo doumel, kaj je magistrat. Pa kje je ta urad? Pokazali so mu in odšel je z ženo in otroki. Blodil je od urada do urada, povsod so mu kazali uaprej.
,,Od kod ste prav za prav?"
Moj Bog, od kod? Tega Gingataj ni znal pojasniti. Tam daleč je kos širokega polja in cesta se smeje čezenj in drevje je okoli hiše, hiša je pa že stara in se nekoliko nagiba. Včasih je bila sama in v samoti, zdaj je pa zrasla nekaka vas in ji pravijo Dobrava, da Dobrava.
Torej ne spada k mestu? Vsekakor ne. No, za tiste ni podpore. naj si pomagajo sami.
Tega Gingataj dj mogel doumeti. Začel je razkladati, da mu ni za kako miloščino, nekaj bi rad delal, ko je močan in ima sedem otrok. Niso ga poslušuli, kakor da so takega govorjen ja že vajeni. Ko se je nagnil večer in se ni še nič zgodilo, je Gingaiaj prvič vzdihnil. Sploh se je čudil, kako da je vsa njegova upornost izginila, vsa moč odnebala, kot da je pijan od težkega vzduha.
,,Ali še ne bo nič?" je dejala žena. Tudi otroci so godrnjali. ,,Nič, nič!" je vzdibnil GiDgataj. ,,Zdaj smo kot drugi brezposelni in nič drugače. Zdaj   se bomo pobratili s stradežem io kradežem, na neki uačin bomo morali živeli."
Na predmesini   poti so pa srečali Boga. Gingataj se ni nič začu-
dil in ga   je takoj spoznal. Bil   je prav tak, kakor si ga je v mislih
predstavljal. Prašen in utrujen se je postavil pred nje in se nasmehnil.
,,Kaj so tudi tebe pregnali?" je dejal Gingataj in spustil otroka
iz naročja. ,,Zdi se mi, da nisva nbralu pravega časa."
Bog je pa gledal po nebu, kakor da sodi o vremenu, nato je dejal:
,,A1L ne bi šli kam ven iz mesta?"
Gingataj je pogoltnil iz-mučenost in je prikimah
,,Rad bi košček zernlje, tu pa ni svet za nas.'1
Bog je vzel v naročje naj-mlajšega, Gingataj drugega, nato so se spustili v poije. Za-dišalo je po otavi, ki je ležala v kopicali, zadisalo je po zemlji iu nič več niso čutili utruje-nosti. Gingafaj se je sprva oziral po širokih njivab, sem in tja se mu je ulrnila misel,
50
da bi bilo tudi zanj prav nekaj takega sveta, Bog je pa šel tilio dalje. Komaj so občutili pravo zemljo pod nogami, že je izginila utrujenost, splahnela je lakoia, znova je vzplamtela v telesu nekdanja moč, eden izmed otrok je poskušal celo zapeti, kakor da ne gredo na težko pot, temveč nekam v bližnjo cerkev s procesijo.
Šli so in šli in po številu vasi, ki so jih prešli, so se ovedeli, da gredo z neznansko naglico. Ognili so se velikim mestom, ki so spala med lučmi ia stražami, splavali mimo belih hribovskih vasic in Gin-gataj ni mogel doumeti, kam vodi ta pot. Zdaj pa zdaj so šli mimo straž, kakor mimo vojska, potem so videli visoke tovarne, ki so šu-mele s stroji tudi v noči, šli so ob obali jezer in od daleč so za tre-nutek videli celo široko morje.
Gingataj ni ugibal, kaj bo s to potjo. To bo že Bog opravil, si je mislil. Vsekakor bo zadosti zemlje za sedem otrok in zanj in za Ženo. PriŠli so daleč v bribe, nebo je bilo zagrnjeno s sončno lučjo. Tedaj se je Bog ustavil in pokazal po široki zenilji.
Gingataj se je pokrižal in prijel za lopato. Dotaknil se zemlje in videl je, da je mehka in rodovitna. Pogledul je po Bogu, videl je, da je tudi 011 zacel kopati,
,,Tu bo naš dom!*'
Otroci so se zapodili v zemljo, žena je pokleknila. Ni pretekla debela ura, ko se je čez svet razgrnila velika njiva in Gingataj je zasopel stal na njenem koncu. Otroci so ve-seli topotali po razriti prsti in vriskali, Bog se je pa odprav-Ijal po svoji poti. Bil je ko dobrodušen star kmet in pre-den je šei, je obljubil, da bo priŠel o žetvi pomagat.
Preteklo je sto let in na široki zemlji je zrasel rod, kakor ga ni bilo doslej, močan in zdrav in številen, da so trepetali sosedje. Bil je pa Gingatajev rod, od jutra do večera je delal na zemlji in kar je Časa še ostajalo, je bil pesem in veselje.