Spomini na Ljubelj živijo
»V letošnjem jubilejnem letu, ko po vsej naši domovini in v vsem svobodoljubnem svetu praz-nujemo 40-letnico življenja v svobodi in 40-letni-co zmage nad fašizmom, smo se ponovno zbrali v tem lepem gorskem svetu, da skupaj s tnvariši iz zamejstva obudimo spomine na čas, ko je svetu vladal teror in nasilje«... je Stane Vrhovec pričel svoj govor na spominski slovesnosti v Podljube-Iju, ki je bila 1. junija na kraju nekdanjega kon-centracijskega taborišča Podljubelj, podružnici zloglasnega Mauthausna.
Ljubeljsko taborišče so Nemci ogradili z bodečo žico leta 1943. To je bil del evropske bodeče žice, za katero so se drug ob drugem, ramo ob rami borili, trpeli in umirali zaporniki različnih narod-nosti, ponižani na stopnjo razčlovečenja. Največ je bilo med njimi Francozov, nekaj je bilo Rusov, Poljakov, Italijanov, Avstrijcev, Jugoslovanov, ki so morali z nečloveškimi napori graditi cestni predor.
Ta dan so se na tem zgodovinskem prostoru že v jutranjih urah pričeli zbirati zaporniki, njihovi svojci, prijatelji, mladina različnih narodnosti, da se poklonijo spominu na težki, veličastni nepo-zabni čas. Pozdravile so jih naše in njihove zasta-ve, ki so plapolale v vetru, pozdravili so jih vrhovi planin, ki so se v soncu bleščali kot kristali in s pogledom na njih otoplili s še tako trpkimi spomi-ni prepredeno misel. Pozdravilo jih je jasno nebo in sonce, ki se ni, kot takrat, od sramu skrivalo za oblaki...
Spominska slovesnost, katere organizacija je bila v letošnjem letu zaupana viški občini in gosti-telju - občini Tržič, je potekala v znamenju dosto-janstva, ponosa in obtožbe tistih, ki so bili krivi strahot in grozodejstev koncentracijskih taborišč 1n tistih, ki tudi danes grozijo človeštvu s še malo modernejšim, strahotnejšim in dragim orožjem na
eni strani, na drugi strani pa umirajo od lakote milijoni otrok.
»Mladim rodovom moramo jasno povedati zgo-dovinsko resnico, da so jugoslovanski narodi dali velik prispevek kzmagi; 1.700.000 žrtevje vgraje-nih v temelje naše svobode, zato ne dovolimo potvarjanja naše zgodovine«... je med drugim dejal Stane Vrhovec.                                     ;
Spregovorili so tudi predstavniki francoskih, italijanskih, koroških zapornikov, ki so se med drugimi besedami hvaležno spomnili partizanov in Tržičanov, ki so bili v tistem času, kolikor je bilo to mogoče, povezani z njimi.
.i
Ob odkritju spominske plošče na prostoru, kjer je nekdaj stal krematorij, pa je zadonela Marseje-za, ki so jo zapeli Francozi.
Ob poslušanju veznih besed dramskega igralca Jožeta Logarja smo obstali. Oči niso vzdržale ...
»Poslušajte, mi govorimo - mrtvi, bi lahko rekli trenutku današnjega spomina na neizmerno trp-ljenje, ki je bilo tu in v drugih taboriščih, raztrese-nih po Evropi. Zato naj vsak oči odpre.. . vsak naj do konca sledi... govorimo mi... mrtvi. Trkamo na vaša srca. Ne bojte se. . . Nekoč vas vznemirimo v snu. V miru nad polji čuti bo zvok našega glasu. Pozabili smo, kako rože diše... kako topoli šume... Tudi zemljo smo že pozabi-li... Kakšna je kaj postala zemlja tačas! In ptice?... pojo na zemlji brez nas?... Življenje teče naprej... Spet se novi dan lesketa... Veter po žitu prostranem blodi... To je del v naši usodi.. . To je del v naši usodi. . .
MARIJA VRHOVEC