Irena Rožman, Duška Knežević Hočevar
TISKANI MEDIJI O NASILJU NAD ŽENSKAMI V DRUŽIN
UVOD
V skladu s temeljnim izhodiščem ciljno raziskoval-
nega programa Konkurenčnost Slovenije 2001 -
2006, ki si prizadeva za »trajnostno povečevanje
blaginje prebivalcev Slovenije z uravnoteženim
razvojem gospodarske, socialne in okoljske sesta-
vine razvoja« (MŠZŠ 2005), je leta 2002 ministr-
stvo za šolstvo znanost in šport v sodelovanju z
drugimi ministrstvi in naročniki med številnimi
topikami v okviru tematskega področja »Človeški
viri in socialna kohezivnost« razpisalo tudi temo
»Nasilno vedenje v družinah (avtoagresivnost in
heteroagresivnost)« (ibid.). Naslednje leto je mini-
strstvo za delo, družino in socialne zadeve naro-
čilo projektno nalogo za izdelavo raziskovalne na-
loge Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno
toleranco. Na podlagi njihove evidence dotlej v
Sloveniji še ni bila izvedena obsežnejša raziskava
o nasilju nad ženskami, ki bi bila strokovna podla-
ga za oblikovanje primernih ukrepov na tem pod-
ročju (razpisna dokumentacija ministrstva za delo,
družino in socialne zadeve, št. 14/2003,20.3.2003).
Tovrstna razpisa sta potemtakem med konkretnej-
šimi pokazatelji želje slovenske vlade po sistema-
tičnem in kontinuiranem preučevanju pojava na-
silnega vedenja v družini v Sloveniji; izvajalci obeh
projektnih nalog so raziskovalci inštituta za medi-
cinske vede ZRCSAZU.'
Pričujoči prispevek je oblikovan na podlagi
vmesnega poročila Analiza tiskanih medijev o na-
silju nad ženskami v družini (2004) v okviru ciljno-
raziskovalnega projekta Hetero in avtoagresivnost
v družini. Pri tem je nujno poudariti, da metodo-
loško ne odstopa od raziskovalne naloge Nasilje
nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco, v
kateri so izvajalci projekta analizirali obstoječo
slovensko znanstveno in strokovno literaturo in
razpoložljive statistične podatke o nasilju nad žen-
skami v družini od leta 1998 do 2003 Ena izmed
temeljnih ugotovitev te ekspertne naloge je bila,
da je v Sloveniji v obdobju med letoma 1998 in
2003 malo sistematičnih in koordiniranih empirič-
nih raziskav o nasilju nad ženskami v družini in
da se nesistematičnost kaže tako na ravni uporab-
ljenih teoretskih perspektiv kot tudi metodologije.
Hkrati so raziskovalci ugotovili, da je število pub-
likacij o nasilju nad ženskami začelo naraščati po
letu 1999 (Šprah, Šoštarič, Rožman 2003: 107-
108), najverjetneje kot posledica učinkov kampa-
nje boja proti nasilju nad ženskami, ki je dosegla
največjo odmevnost v letu 1999 (Kozmik, Dobni-
kar 1999:6-7).
Temeljna hipoteza Analize tiskanih medijev o
nasilju nad ženskami v družini je bila, da je število
novinarskih zapisov o nasilju nad ženskami v
družini prav tako začelo naraščati po letu 1999.
Da bi bili izsledki obeh raziskav metodološko pri-
merljivi, smo raziskovalci Analize tiskanih medijev
o nasilju nad ženskami v družini preverjali sklad-
nost medijskih vsebin po zgledu raziskovalne nalo-
ge Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno
toleranco. Kot v slednji smo vsebino gradiva raz-
vrstili v sedem delno preimenovanih kategorij',
in sicer: fenomenologija nasilja, zakonodaja o na-
silju, varnostni ukrepi, pomoč žrtvam nasilja, po-
moč storilcem nasilja, ozaveščenost strokovne in
laične javnosti, statistična evidenca o nasilju in
usposobljenost oz. izobraževanje strokovnjakov
za nasilje v družini.
Za preverjanje vsebin tiskanih medijev o nasi-
lju nad ženskami v družini smo izbrali novinarsko
dokumentacijo Dela zaradi razmeroma lahke do-
stopnosti, preglednosti in obsega časopisnih član-
kov, ki jih od leta 1968 dokumentalisti sistematič-
no pregledujejo in klasificirajo po sistemu UDK.
Analizirali smo 113 člankov iz tematskih map Na-
silje nad ženskami, Nasilje v družini in Nasilje -
187
IRENA ROŽMAN, DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR
splošno. Dokumentalisti natančneje obdelujejo le
članke iz časopisov in revij časopisne hiše Delo,
medtem ko članke iz drugih, zlasti regionalnih ča-
sopisov shranjujejo po lastni presoji in zgolj ob-
časno. Tako je glavnina analiziranih člankov (59,3
odstotka) iz časopisov Delo (37,1 odstotka). Slo-
venske novice (15,9 odstotka) in torkove priloge
časopisa Delo, revije Ona (6,2 odstotka). V luči
slovenskih tiskanih medijev so zato rezultati zgolj
indikativni.
PREDSTAVITEV REZULTATOV
ANALIZE
Slika: Število analiziranih člankov o nasilju nad
ženskami v družini po letih v obdobju 1998-2003
Iz slike je razvidno, da se je v petletnem obdobju
število člankov na temo nasilje nad ženskami v dru-
žini letno povečevalo. Pravzaprav bi lahko govorili
o dveh obdobjih, in sicer pred letom 1999 in po
njem; po letu 1999 je bilo namreč objavljenih kar
106, t. j., 93,8 odstotka vseh člankov. Grafična
podoba povsem realno odseva družbeno dogaja-
nje, ki se nanaša zlasti na delovanje nevladnih or-
ganizacij za pomoč ženskam, žrtvam nasilja. Te
so med drugim prve organizirale kampanjo boja
proti nasilju nad ženskami; prvo že leta 1994, leta
1999 pa so njihove akcije v okviru kampanje po
obsegu in odmevnosti dosegle vrh. Živahno dru-
žbeno dogajanje v tej smeri potrjuje tudi frekven-
čna porazdelitev člankov po mesecih izida. Naj-
večja intenzivnost poročanja medijev o nasilju nad
ženskami se ujema z mesecem kampanje (od 25.
novembra do 10. decembra - 34,6 odstotka) in
neposredno po njej (januar - 10,6 odstotka), se
pa postopoma znižuje in doseže najnižjo stopnjo
v poletnih mesecih (julij - 1,8 odstotka).
Po analizi splošnih kazalnikov, kot so delež pu-
blikacij glede na ime časopisa, mesec izida, disci-
plinarno ozadje referenčnih strokovnjakov in stru-
kturo besedila (vest, poročilo, komentar itd.),''
smo vsebino pregledanih člankov razvrstili v kate-
gorije po zgledu naloge Nasilje nad ženskami ali
kako doseči ničelno toleranco. Po vsebini časo-
pisnih in revialnih izrezkov, ki jih bolj podrobno
razlagamo v nadaljevanju, smo v vseh pregledanih
člankih za obdobje od 1998 do 2003 kar v 32,5
odstotka identificirali fenomenologijo nasilja, v
21,4 odstotka ozaveščenost strokovnjakov in lai-
čne javnosti, v 11,1 odstotka pomoč žrtvam nasilja,
v 4,7 odstotka pomoč storilcem nasilja, v 12,5
odstotka zakonodajo, v 5,8 odstotka usposob-
ljenost/izobraževanje strokovnjakov za področje
nasilja nad ženskami, v 4,7 odstotka varnostne
ukrepe in v 7,3 odstotka statistično evidenco o
nasilju nad ženskami.
FENOMENOLOGIJA NASILJA^
Kot rečeno, so tiskani mediji najpogosteje poroča-
li o vrstah nasilja, dejavnikih tveganja za nasilje
pri žrtvi in storilcu, posledicah nasilja in dinamiki
nasilja. Novinarji so omenjene vidike nasilja pred-
stavili zgolj ilustrativno in nesistematično, največ-
krat v sklopu opisov anonimnih primerov nasilja.
Prav ti primeri so jim rabili kot izhodišče za uteme-
ljevanje večplastnosti nasilja nad ženskami, ki so
ga praviloma povezovali s sistemskim nasiljem.
O nasilju nad ženskami so pisali kot o perečem
družbenem problemu, ki je najhujša oblika in po-
sledica družbene diskriminacije žensk (Panorama
25. 11. 1999, Ona 12.9.2000, Primorske novice
31.12.2002).^ Prav tako so opozarjali na še vedno
prevladujoče stereotipne razlage o nasilju nad
ženskami (Gorenjski glas 16. 11. 1999, 7D 8. 3.
2000), ki navadno locirajo vzroke za nasilje v
»problematične posameznike«, npr. revne, dušev-
no motene, odvisnike od alkohola, brezposelne
in osebe drugih veroizpovedi ali nacionalnosti.
Veliko piscev je poudarilo tudi neugodne osebne
in družbene okoliščine žensk, žrtev nasilja (na
primer ekonomsko odvisnost od partnerja, nizko
samospoštovanje, neprimerno zakonodajo, ne-
učinkovito pomoč žrtvam nasilja itn.), zaradi katerih
se žrtev s težavo odloči, da bi poiskala primerno
pomoč ali celo zapustila nasilnega partnerja (Mla-
dina 26. 4. 1999, Gorenjski glas 16. 11. 1999,
Panorama 25. 11. 1999). Povedano s primerom:
Po evropskem povprečju žrtev nasilneža od
pet do sedemkrat zapusti, preden ga zares
188
TISKANI MEDIJI O NASILIU NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI
zmore zapustiti. To se navadno interpretira,
da »še ni imela dovolj«. [...] Če ženska ni dovolj
močna, nima dovolj podpore in sredstev, se
vrne k nasilnežu tudi potem, ko zapusti varno
hišo. (Slovenske novice 14. 2. 2003.)
OZAVEŠČENOST STROKOVNJAKOV
IN LAIČNE JAVNOSTI
Novinarji so »visoko toleranco do nasilja« uteme-
ljevali s specifičnim ideološkim ozadjem (Pano-
rama 2. 9. 2003), kot je na primer »katoliško do-
jemanje sveta, ki na vrh lestvice vrednot postavlja
odpuščanje« (Mladina 26. 4. 1999). Tako ozadje
se najbolj manifestira v še vedno prisotni diskri-
minaciji žensk in v dopuščanju nasilja nad njimi
(Delo 25. 11. 1999), v slabem poznavanju temelj-
nih človekovih pravic samih žrtev nasilja (Delo
28. 11. 1998, Večer 8. 3.2003, Ona 20. 11.2001)
in v brezbrižnosti bližnjega socialnega okolja do
žrtve (Ona 21. 11.2000, Nedelo 25. 11. 2001). To
potrjuje tudi nenehno opozarjanje strokovnjakov
v medijih, da se slovenski državljani sicer zaveda-
jo skrb zbujajoče razširjenosti nasilja v Sloveniji,
hkrati pa so, ko bi morali ukrepati, t.j., prijaviti
nasilje, do nasilja nad ženskami brezbrižni (Ona
21. 11. 2000, Nedelo 25. 11. 2001).
Vzroke za slabo ozaveščenost javnosti o nasilju
nad ženskami so novinarji pripisali odsotnosti pri-
mernih izobraževalnih programov o tovrstnih po-
javih že pri osnovnošolcih (Gorenjski glas 16. 11.
1999, Večer 4. 12. 1999, Dnevnik 24. 12. 1999,
Dnevnik 3.4.2003), premajhnemu številu organi-
ziranih dejavnosti ozaveščanja javnosti o nasilju
nad ženskami (Ona 20. 11.2001, Jana 5.11.2002)
in šibkemu sodelovanju med institucijami, pristoj-
nimi za pomoč žrtvam nasilja. Slednje so razlagali
kot posledico premajhne zavzetosti pristojnih dr-
žavnih ustanov in zlasti pomanjkanja »politične
volje« za učinkovito reševanje posledic nasilja nad
ženskami (Večer 15. 6. 2000, Ona 20. 11. 2001,
Delo 12. 8. 2002, Delo 31. 8. 2002, Panorama 2.
9. 2003). Prizanašali niso niti strokovnjakom, ki
z neprimernim ravnanjem še dodatno viktimizira-
jo žrtve (Delo 21.12.2001, Delo 12.8.2002, Delo
24. 8. 2002, 7D 16. 4. 2003).
POMOČ ŽRTVAM NASILJA
Slaba ozaveščenost o nasilju se torej kaže zlasti v
neprimerni oziroma neučinkoviti pomoči žrtvam
nasilja, ki so zaradi tega vsaj dvakrat viktimizirane,
prvič kot žrtve nasilja in drugič kot iskalke pomoči
(Mladina 26.4. 1999). Zato so novinarji, sklicujoč
se na strokovnjake, apelirali na bralce, da je nujno
čimprej sprejeti nacionalni načrt, ki bi pravno bolj
zaščitil žrtve družinskega nasilja in ne njegove
povzročitelje, kot je bila doslej običajna praksa
(Delo 25. 11. 1999).
Pri razlaganju dejstva, da žrtve nasilja večino-
ma ne iščejo pomoči, so novinarji poudarili nepri-
merno pomoč socialnih delavcev centrov za social-
no delo (Panorama 25. 11. 1999). Ti pri svojem
delu še vedno upoštevajo doktrino, ki ne razlikuje
žrtve od storilca (Večer 4. 12. 1999). Hkrati so
opozorili, da od centrov za socialno delo »preveč
pričakujemo« (Delo 2.4.2003). Neučinkovito re-
šujejo stanovanjski problem žrtev nasilja, med
drugim tudi zaradi prezasedenosti zavetišč za žrt-
ve nasilja (Nedeljski dnevnik 25.4.1999, Mladina
26. 4. 1999, Delo 25.11. 1999, Primorske novice
8. 12. 2001 ) in njihove neenakomerne regionalne
razporejenosti (Primorske novice 8. 12. 2001).
Mediji so opozarjali, da v Sloveniji določene
skupine žensk s težavo pridobijo mesto v zaveti-
ščih, kriznih centrih, materinskih domovih, varnih
hišah in podobnih ustanovah. Mednje sodijo
ženske, ki so odvisne od drog ali okužene z viru-
som HIV (Delo 2. 4. 2003), in take, ki še niso
rodile in hkrati niso najstnice (Delo 2 .4. 2003,
7D 16. 4.2003).
Tiskani mediji so precej prostora namenili
informacijam o pomoči žrtvam nasilja. Največkrat
so obveščali bralce o vrstah in naravi pomoči in o
nastanku in delovanju nevladnih organizacij za
pomoč, kot so Društvo SOS telefon za ženske in
otroke - žrtve nasilja (Panorama 25.11.1999, Delo
26.11.2001), Društvo za nenasilno komunikacijo
(Nedeljski dnevnik 25. 4. 1999), Zatočišče v Lju-
bljani (Mladina 26. 4. 1999), Krizni center v Lju-
bljani (Delo 19. 12. 2000), Ženska svetovalnica v
Ljubljani (Primorske novice 8.12.2001) in Center
za pomoč žrtvam kaznivih dejanj (Slovenske no-
vice 11.3. 2000). Bralci so tako izvedeli, kje lahko
žrtve nasilja poiščejo pomoč, kdo so pristojne
osebe za svetovanje in pomoč, kakšni so uradni
postopki za pridobitev pomoči in kakšno vrsto
pomoči lahko dobijo v določenih ustanovah (Ne-
deljski dnevnik 25. 4. 1999). Novinarji so pod-
189
IRENA ROŽMAN, DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR
robno poročali tudi o prednostih oziroma poseb-
nostih nekaterih vrst pomoči, kot so telefonsko
in neposredno individualno svetovanje, skupine
za samopomoč in zagovorništvo (Mladina 26. 4.
1999, Panorama 25. 11. 1999).
POMOČ STORILCEM NASILJA
Novinarji so pogosto pisali, da je zmanjševanje
nasilja nad ženskami odvisno tudi od organizirane
pomoči storilcem nasilnega dejanja (Nedeljski
dnevnik 25. 4. 1999, Gorenjski glas 16.11. 1999).
Pri tem so se sklicevali na mnenja strokovnjakov,
ki se zavzemajo za zakonsko uvedbo programov
za socialno učenje moških, ki imajo težave z nasil-
nim vedenjem (Dnevnik 24.12.1999, Večer 24. 8.
2002, Delo 12. 4. 2003). Taki programi so nujno
potrebni, ker storilci nasilja po odsluženi zapor-
ni kazni v večini primerov ne spremenijo nasilne-
ga vedenja (Večer 24. 8. 2002, Delo 11.4. 2003,
Jana 11. 2. 2003, Delo 4. 12. 2001). Med institu-
cijami, ki ponujajo pomoč storilcem nasilja, so
omenili le Društvo za nenasilno komunikacijo in
podrobno informirali o njegovem delovanju (Ne-
deljski dnevnik 25. 4. 1999, Gorenjski glas 16.
11. 1999, Svobodna misel 12. 11. 1999).
Na splošno pa so se ocenjevalci dejanskih učin-
kov institucionalne pomoči storilcem nasilnega ve-
denja sklicevali na mnenja socialnih delavcev, ki
so opozarjali, da je v sosednjih državah učinek
dejavnosti svetovanja storilcem nasilnih dejanj
kljub veliki finančni podpori zelo majhen. Storilci
velikokrat prekinejo ponujeno pomoč ali sprejme-
jo terapevtsko obravnavo le pogojno, če bi jim v
zameno znižali zaporno kazen (Večer 20.1.2003).
V uspeh prisilne ali z zakonom zapovedane terapi-
je za storilce nasilja so dvomili tudi strokovnjaki
iz Slovenije (Večer 8. 3. 2003).
ZAKONODAJA
Že bežen pregled novinarskih besedil o zakonskih
podlagah za reševanje nasilnih dejanj pokaže, da
slovenska zakonodaja prednostno obravnava osu-
mljenca nasilnega dejanja in ne žrtve nasilja (Ne-
deljski dnevnik 25. 4. 1999, Svobodna misel 12.
11. 1999, Primorske novice 30. 11.2002, 7D 4. 12.
2002, Delo 2. 4. 2003). Žrtve nasilja so dodatno
viktimizirane zaradi odsotnosti eksplicitnega zakon-
skega reševanja stanovanjskega problema (Delo 23.
1. 1999, Delo 11.7.2001, Ona 3.12.2002), nepri-
merne metodologije zbiranja statističnih podatkov
o nasilnih dejanjih v družini (Delo 15. 12.2001, Delo
2.4.2003), nizkih pogojnih ali denarnih kazni za
storilce nasilnih dejanj (Mladina 26. 4. 1999, Slo-
venske novice 5. 12. 2001, Večer 20. 1. 2003, De-
lo 12.4.2003), zakonskih pomanjkljivostih, ki so
povezane z varnostnimi ukrepi prepovedi približe-
vanja žrtvi (Mladina 26. 4. 1999, 7D 8. 3. 2000,
Delo 27. 11. 2001, Delo 4. 12. 2002, Delo 12. 4.
2003), odsotnosti družinskih sodišč in dejstva, da
se nasilje v družini na sodišču ne obravnava pred-
nostno ter da mora žrtev pričati na sodišču, česar
pogosto ne zmore in od tožbe odstopi (Mladina
26.4.1999, Panorama 25.11. 1999,7D 8.3.2000,
7D4. 12. 2002, 7D 16. 4. 2003).
Hkrati pa so v zadnjih petih letih novinarji po-
ročali tudi o »premikih« na področju zakonodaje.
Tako so na primer bralce seznanili o zakonski
spremembi kaznivega dejanja nasilništva po 299.
členu kazenskega zakona (Mladina 26. 4. 1999,
Dnevnik 25. 11. 2000, Večer 24. 8. 2002), ki po
novem pod nasilništvo uvršča nasilna dejanja, ki
povzročajo zgražanje in prestrašenost tudi v dru-
žini in ne samo v javnosti, kot je veljalo po starem
zakonu. Poudarili so tudi nekatere pomanjkljivosti
zakonske spremembe. V središču njihovih razprav
je bila nenatančna opredelitev pojma družine ozi-
roma njenega članstva (Večer 24. 8. 2002) in ne-
enakovredna obravnava telesnega in psihičnega
nasilja (Delo 26. 5. 1998). Kot največjo pomanj-
kljivost slovenske zakonodaje na področju nasilja
so poudarili odsotnost celostnega sistemskega za-
kona za nasilje v družini; inkriminacija nasilja nad
ženskami v družini je razpršena v kazenski, dru-
žinski, socialni, medicinski in celo šolski zakono-
daji (Delo 23. 1. 1999, Dnevnik 3. 4. 2003).
VARNOSTNI UKREPI
V času, ki ga zajema naša analiza, je prišlo na po-
dročju kazenske in civilne zakonodaje do spre-
memb, s katerimi so slovenska sodišča dobila mo-
žnost izrekanja posebnih varnostnih ukrepov za
zaščito žrtve nasilja. Leta 1999 je stopila v veljavo
novela o kazenskem postopku, ki je uvedla tri no-
ve varnostne ukrepe kot alternative priporu: pre-
poved približevanja določenemu kraju ali osebi
(člen 195-a ZKP), javljanje na policijsko postajo
(člen 195-b ZKP) in hišni pripor (člen 199 ZKP)
(Filipič 1999: 127). Aprila leta 2003 je bila spreje-
190
TISKANI MEDIII O NASILIU NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI
ta novela zakona o policiji, ki je v zvezi z ukrepom
prepovedi približevanja določenemu kraju ali ose-
bi dala policiji dodatna pooblastila v postopkih
intervencije v primerih nasilja v družini. Uvedbo
obeh ukrepov prepovedi približevanja določene-
mu kraju ali osebi so novinarji interpretirali kot
»konceptualni premik in napredek na področju
reševanja nasilja«, ne samo zaradi večje varnosti
žrtve nasilja, temveč zaradi jasne določitve krivca
(Mladina 26. 4. 1999, 7D 8. 3. 2000, Delo 27. 1.
2003).
V interpretaciji ukrepa prepovedi približevanja
so se razlagalci navadno sklicevali na mnenja prav-
nih strokovnjakov, ki so opozarjali, da ukrep ni v
skladu s slovensko ustavo, ker krši človekove pra-
vice storilcev, o čemer zgovorno pričajo že naslovi
prispevkov: Nasilnež mora iz stanovanja (Delo 27.
11. 2001 ), Kam z nevarnim nasilnežem? Saj lahko
gre tudi pod most! (Večer 20. 1. 2003), Nasilnežu
kratene človekove pravice? (Delo 11.2. 2003).
Ker je izrekanje varnostnih ukrepov mogoče
le v primeru, ko kdo obvesti policijo o nasilnem
dogodku, so novinarji pisali tudi o učinkovitosti
policijskih intervencij. Prevladovali so zapisi, ki
so ocenjevali, da so posegi policistov na zelo nizki
ravni zaradi neprimernega znanja in predsodkov
o nasilju, žrtvah in storilcih (Mladina 26.4. 1999,
Mladina 15. 11. 1999). Redki so bili zapisi, ki so
pozitivno ocenjevali policijsko delo. Ti so omenjali
predvsem težave policistov: da se od njih »preveč
pričakuje« (7D 3. 3. 1999, Večer 20. 1. 2003),
da imajo odgovorno nalogo in so sami pogosto
tarče nasilja (Dnevnik 20. 9. 2002), da je posto-
pek zbiranja podatkov zaradi težavnih okoliščin
izjemno zahteven in da imajo ob posegu pogosto
občutek nemoči (Večer 24. 8. 2002, Dnevnik 20.
9. 2002).
USPOSOBLJENOST IN
IZOBRAŽEVANJE STROKOVNJAKOV
ZA NASILJE
Neprimerna usposobljenost strokovnjakov, ki se
pri svojem delu dnevno srečujejo z žrtvami nasilja,
je posledica pomanjkljivega znanja o nasilju (Ve-
čer 30. 5. 1998, Mladina 26.4. 1999, Večer 4. 12.
1999), njihove tolerance do nasilja (Slovenske no-
vice 5.12. 2001) in odsotnosti tradicije specialisti-
čnega študija o nasilju v Sloveniji (Večer 30.5.1998,
Delo 27. 1.2003, Večer 24. 5.2003). Pomanjkljivo
in neprimerno znanje o nasilju so mediji največ-
krat očitali policistom. Neuspešnost njihovega po-
sredovanja v primerih nasilja v družini ni zgolj
posledica omejenih zakonskih pooblastil, temveč
njihove neprimerne strokovne usposobljenosti
(Mladina 26. 4. 1999). Mediji so poudarili zlasti
pomanjkljivo znanje policistov o dinamiki nasilja,
značilnostih obnašanja žrtve in storilca nasilnega
dejanja in primernih načinih posredovanja (Mladi-
na 26. 4. 1999, Mladina 6. 12. 1999, Delo 12. 8.
2002). Hkrati pa so poročali o izobraževanju poli-
cistov na tečajih Društva SOS telefon za ženske
in otroke - žrtve nasilja in Ženske svetovalnice v
Ljubljani, ki so se pričeli izvajati že leta 1999 (Delo
25. 11. 1999, Delo 23. 1. 1999, Delo 31. 8. 2002).
V novinarskih zapisih najdemo tudi ocene o
neprimernem poznavanju večplastnosti pojava
nasilja večine socialnih delavcev na centrih za so-
cialno delo. Očitali so jim predvsem zastarelo dok-
trino, na podlagi katere socialni delavci zagovarja-
jo ohranjanje družine »za vsako ceno« (Delo 27.
1. 2003). Hkrati zvemo, da se je stanje morda iz-
boljšalo po uvedbi specialističnega študija o nasilju
v družini in človekovih pravicah na fakulteti za so-
cialno delo (Delo 27. 1.2003, Večer 24. 5. 2003).
Mediji so pri pojasnjevanju neučinkovitega re-
ševanja nasilja kot enega izmed razlogov omenjali
odsotnost organizirane pomoči za storilce nasilnih
dejanj. Pri tem so poudarili feminizacijo poklica
socialnega delavca in nujnost, da se »v sistem izo-
braževanja in boja proti nasilju vključi čim več
moških« (Svobodna misel 12. 11. 1999).
STATISTIČNA EVIDENCA
O NASILJU NAD ŽENSKAMI
V pregledanih zapisih so novinarji osebne pripo-
vedi o nasilju nad ženskami v družini radi opremili
s podatki o razširjenosti nasilja v družini, a v večini
primerov brez referenc, ki bi bralcem omogočile
korektno interpretacijo statističnih podatkov. Zdi
se, da so avtorji takih zapisov želeli s številkami
prepričati bralce v »znanstvenost« svojih razlag,
ki so bile velikokrat le povzemanje popularnih
predstav o obsežnosti nasilja v družini oziroma
insinuacije, da ga je še več, kot kažejo statistični
podatki: »za temi številkami se razteza veliko črno
polje; koliko je nasilništva v družinah, pri nas ne
ve nihče« (7D 8. 3. 2000); »nasilja je gotovo več,
kot ga kaže statistika« (Dnevnik 25.11.2000). Ven-
dar so avtorji člankov mestoma tudi sami poudar-
jali, da zbiranje statističnih podatkov o nasilju v
191
IRENA ROŽMAN, DUŠKA KNEŽEVIĆ HOČEVAR
družini pri nas še ni urejeno (Delo 15. 12. 2001,
Delo 2.4. 2003), da nimamo pregleda nad dejan-
skim stanjem nasilja v družini in da lahko zato le
ugibamo o njegovi razširjenosti (7D 8. 3. 2000,
Dnevnik 25. 11. 1999, Dnevnik 27. 11. 2001), da
imamo na voljo maloštevilne statistične evidence,
ki jih vodijo posamezne institucije (center za so-
cialno delo, kriminalna statistika, policija, sodi-
šče), vendar zaradi neenotnih definicij pojava ne
omogočajo zanesljive primerjave (Delo 25. 11.
1998).
Zaradi pomanjkanja natančnejših statističnih
evidenc o nasilju v družini so novinarji pogosto
povzemali izsledke tujih empiričnih raziskav, pri
čemer niso dosledno navajali virov. Zato bralec
ne izve, na katero obdobje se objavljeni podatki
nanašajo. Na primer:
V ZDA doživlja partnerjevo nasilje 31 odstot-
kov žensk, v Kanadi 25 odstotkov, na Novi
Zelandiji 20 odstotkov [...]. Na Finskem je 40
odstotkov odraslih žensk žrtev fizičnega in spol-
nega nasilja. (Dnevnik 24.12.1999.)
Na koncu navedka avtorica članka navede vire
takole:
Podatek za Finsko: Marrku Heiskanen, Minna
Piispa: Faith, Hope, Battering, A Survey of
Men's Violence against Women in Finland,
Statistics Finland, 1998. Drugi podatki so po-
vzeti po: Women in Transition, The Monee Pro-
ject, CEE/CIS/Baltics, Regional Monitoring
Report, UNICEF, 1999.
Ti podatki se nato pojavijo še v drugih člankih
v različnih letih in navadno brez navedbe vira (Pa-
norama 25. 11. 1999, Dnevnik 24. 12. 1999, Delo
26. 11. 2001, Delo 24. 8. 2002).
SKLEP
Temeljni sklep raziskave Analiza tiskanih medijev
o nasilju nad ženskami v družini je ta, da je v ob-
dobju med letoma 1998 in 2003 izšlo največ član-
kov (45, 2 odstotka pregledanega materiala) na
temo nasilje nad ženskami v družini prav v času
trajanja kampanje boja proti nasilju nad ženskami.
Tudi intenzivnost poročanja o nasilju nad ženska-
mi se je v slovenskih tiskanih medijih povečala v
letu 1999, ko je kampanja dosegla največjo
odmevnost, in po njem.
Podrobna analiza tipičnih vsebin o nasilju nad
ženskami v družini pa ponuja tele sklepe. Novi-
narji so najpogosteje (32,5 odstotka pregledanih
člankov) pisali o vrstah nasilja, dejavnikih tveganja
za nasilje pri žrtvi in storilcu, posledicah nasilja
in dinamiki nasilja. Nasilje nad ženskami so prepo-
znali kot posledico družbene diskriminacije žensk
in posledično pojav opredelili kot predvsem dru-
žbeni problem. V javnosti uveljavljene stereotipne
predstave nasilja nad ženskami in splošno neob-
čutljivost ljudi do nasilja so medijski ocenjevalci
pripisali zlasti katoliškemu moraliziranju in tabui-
zaciji govora o nasilju v Sloveniji. Premajhno ob-
čutljivost »slovenske družbe« do pojava nasilja so
videli zlasti v odsotnosti osnovnošolskih izobraže-
valnih programov o nasilju, brezbrižnosti social-
nega okolja do žrtve in storilca nasilja, majhnem
številu organiziranih dejavnosti ozaveščanja prebi-
valcev o nasilju, šibki povezanosti med instituci-
jami, ki se ukvarjajo z nasiljem, in neprimernem
ravnanju strokovnjakov v primerih nasilja.
Kljub dokaj razvejani mreži ustanov za pomoč
žrtvam nasilja so novinarji ugotavljali, da ta ni
učinkovita zlasti zaradi neprimerne zakonodaje
o nasilju v družini in zastarele doktrine pomoči
žrtvam nasilja. Sklicujoč se na argumente strokov-
njakov za nasilje so poudarili, da je v Sloveniji
nujno vpeljati celostni sistemski zakon in specia-
listični študij o nasilju.
192
TISKANI MEDIII O NASILIU NAD ŽENSKAMI V DRUŽINI
OPOMBE
' Številka pogodbe enoletne raziskovalne naloge Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco
je 2611-03-010078, številka pogodbe triletnega (2003-2005) ciljno raziskovalnega projekta Hetero in
avtoagresivnost v družini pa je 331-02-828800.
^ Za to petletno obdobje so se raziskovalci inštituta za medicinske vede odločili na podlagi poročila
raziskovalne naloge Analiza baze podatkov o družini v Sloveniji, ki so jo za obdobje od osamosvojitve
Slovenije do leta 2001 opravili raziskovalci centra za socialno psihologijo fakultete za družbene vede.
Njihova temeljna ugotovitev je bila, da je raziskav na temo družine v Sloveniji malo, da so naključne
in nesistematične (Ule, Rener, Kuhar, Filipovič, Žakelj 2001). Tudi površinski pregled baz podatkov
sistema COBISS je pokazal, da je število publikacij na temo nasilje v družini začelo naraščati šele po
letu 1999.
^ Več o metodi raziskave Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco gl. končno poročilo iz
leta 2003 avtoric Šprah, Šoštarič, Rožman.
Več o rezultatih analize splošnih kazalnikov gl. vmesno poročilo Analiza tiskanih medijev o nasilju
nad ženskami v družini (Rožman, Knežević Hočevar 2004), ki je dostopno na inštitutu za medicinske
vede pri znanstvenoraziskovalnem centru SAZU.
^ V kategorijo »fenomenologija nasilja«, ki je po raziskavi Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno
toleranco inačica »individualnih in družbenih mehanizmov za nasilje«, smo uvrstili članke, ki so
obravnavali dejavnike tveganja za nasilje pri žrtvah in storilcih, posledice nasilja za žrtve, storilce in
družinske člane in dinamiko nasilja, ki jo strokovnjaki pogosto imenujejo krog nasilja. Prav tako smo
v to kategorijo uvrstili članke, ki so obravnavali številne opredelitve nasilja.
® Zaradi preglednosti besedila tu navajava le temeljne vire. Vsi viri so navedeni v vmesnem poročilu
Analiza tiskanih medijev o nasilju nad ženskami v družini.
LITERATURA
K. Filipčič (1999), Nasilje v družini: kriminološki in kazenskopravni vidiki. Univerza v Ljubljani:
Pravna fakulteta (doktorska disertacija).
v. Kozmik, m. Dobnikar (1999), Dosje: Nasilje nad ženskami. Ljubljana: Urad vlade Republike Slovenije
za žensko politiko.
MŠZŠ (2005), http://www.mszs.si/slo/aktualno/javni_razpis.asp?ID=829 (18. 5.).
Novinarska dokumentacija Dela, mapa Nasilje nad ženskami, 179.8 (497.12):3-055.2.
Novinarska dokumentacija Dela, mapa Nasilje v družini, 179.8 (497.12):347.61.
Novinarska dokumentacija Dela, mapa Nasilje (splošno), 179.8 (497.12).
L. Šprah, M. Šoštarič, I. RoŽman (2003), Nasilje nad ženskami ali kako doseči ničelno toleranco.
Ljubljana: Inštitut za medicinske vede. Znanstvenoraziskovalni center SAZU (poročilo o raziskavi).
M. Ule, t. Rener, t. Kuhar, M. Filipovič, M. Žakelj (2001 ), Analiza baze podatkov o družini v Sloveniji.
Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS (raziskovalna naloga).
193