Dopisi. Štajersko. Iz Spodnje Štajerske nam piše naročnik: Ako službuje začasni učitelj, oziroma učiteljica že več let v enem kraju in srečno dovrši izpit učne usposobljenosti, ima pač pri drugače popolnoma enaki usposobljenosti drugih v prvi vrsti nekako pravico (da se tako izrazim) za stalno imenovanje na tem mestu, posebno če se krajni šolski svet soglasno izreče zanj in prosi za imenovanje. Pravilno je torej v takih sluČajih, da tovariši to kolegijalno jemljemo v poštev, posebno če je razpis službe dovolj jasen. Ne jemljimo črnega kruha tovarišu, da sami pridemo do belega. Znan mi je slučaj, da je v tako zadrego prišla začasna »vaška« tovarišica zaradi svojega »nevarnega« tovariša, ki ga je po svojem šolskem voditelju srčno prosila, naj odstopi od kompetence za njeno službo (seveda — to bi bila le dobra volja). A zaman! To ni kolegijalno! In celo breztaktno je, ako ta »nevarni« dotičnemu voditelju, ki ga niti ne pozna, torej svojemu bodočemu voditelju, stavi ironično vprašanje, »da je radoveden vedeti, mu je li močno ležeče na tem, da dobi tamošnjo definitivno učiteljsko mesto gdčna. J. J.« — Prošnje, enake že imenovane začasne tovarišice, v takih slučajih niso prav nič nenavadnega. Da, naše življenje je vedna borba za ljubi vsakdani kruh, a med seboj naj bi si ga ne grizli iz ust!